DA ZmAgAš, si mOraš uPaTi. To ni za vsakogar.

zgodba o tem, kaj jo je naučil šport: ko si najboljši, je to težko zdržati. Marsikdo se boji izstopati in prevzeti odgovornost, da je najboljši, ker mu bodo drugi nevoščljivi.

To je spoznanje o uspehu najuspešnejše slovenske smučarke Tine Maze.

Na kosilu s Tino Maze

Samo ta stavek izgovori Andrea Massi, nekoč trener najuspešnejše slovenske smučarke Tine Maze, ki je pred natanko desetimi leti osvojila najvišje število točk v svetovnem pokalu. 2.414 točk do danes ni presegla še nobena druga smučarka. Pokličemo ga iz avta s pojasnilom in opravičilom, da bomo zamudili. Peljemo se namreč na kosilo v Goriška Brda. Zastoji so postali zakonitost primorske ceste in tega res nismo predvideli v zadostni količini časa.

»Nič hudega, da ste zamudili, saj sem se ustavila in naredila fotografije za DS. To je moja obveznost dvakrat tedensko,« pove Tina Maze, ko stopi iz avta na parkirišču. Na srečo smo pred njo v Brdih. Že takoj vidimo, da je dobre volje.

Se lahko tikamo, vpraša, ko se usedemo za mizo. Povsem je že prevzela zamejski naglas. Začetek maja je praznovala rojstni dan, okroglo številko, zato jo vprašava, kaj so življenjske lekcije, ki se jih je naučila v vrhunskem tekmovalnem športu.

»Če nisi popolnoma osredotočen v trenutku, nisi učinkovit. Tu in zdaj sem stoodstotno prisotna in zbrana. To me je naučil šport. Ko sem tekmovala, zame ni smelo obstajati nič drugega. To je bila zame prva največja lekcija, druga so pa po - zitivne misli, kako negativne misli spremeniti v pozitivne.«

Naročimo toč, domačo specialiteto Hiše Marica, ki jo sestavljajo bela polenta, kuhana domača salama in grah v bakreni ponvici. Zraven pa kozarec rebule. Vprašam, ali še vedno pazi na prehrano. »Moja prehrana je povsem podrejena temu, kar je moja hčerka. Mama pač poje tisto, kar ostane od hčerke.« Kako pa iz perspektive življenja v Gorici, kjer živi, gleda na Slovenijo? Občutek je, da ne želi reči nič kritičnega: »Slovenija je krasna država. Vsi se pritožujejo, to je bilo vedno. Ampak živi se dobro.«

PoziTivna Moč MiSli

»Nočem poslušati slabih stvari, niti ne želim govoriti o slabih stvareh. Slabe stvari privlačijo slabo in dobre stvari privlačijo dobre. Jaz pa mislim, da ne more biti v neki stvari samo slabo. Vedno je treba najti tudi dobro. To ravnotežje v mislih, da v življenju ne obstaja samo dobro ali samo slabo, je zame ključno. Prepričana sem, da to, kar daješ, tudi dobiš. Če boš širil dobro, te bo dobro privlačilo, živel boš bolje in k tebi bo prišlo dobro,« nama razloži svoje življenjsko vodilo.

»Pozitivne misli so v športu zelo pomembne. V mladostniških letih tega nisem znala. Slaba volja, brezvoljnost, vedno je bilo kaj narobe. Ker sem se začela zavedati teh misli, tega mojega razmišljanja, ki ni bilo pozitivno, sem se lahko posvetila sebi, da sem to spremenila. Ob vsakodnevnem treningu, ki je krepil moje psihofizično stanje, me je zanimive tehnike naučil tudi psiholog Aleš Vičič.« Poudari, da se je je pri njem naučila in nikoli več ni potrebovala njegove pomoči, čeprav je tehniko pogosto uporabljala. »Razumela sem trik tehnike in preusmerjanje negativnih misli v pozitivne. Vsem, ki se znajdejo v težavah, zelo priporočam, da se tega naučijo in to uporabljajo vse življenje.«

Pravi, da dela to, kar se je naučila v športu. »V športu mi je šlo dobro, ko sem razmišljala pozitivno. Takrat je bilo vse to merljivo z rezultati. Če je nekdo pošten in razmišlja pozitivno, se mi zdi prav tako merljivo.«

MENTAlITETA zMAGoVAlCA

Ker smo odrinili na področje psihologije, naju zanima, ali je opažala razlike med ameriškimi, skandinavskimi in srednjeevropskimi smučarkami. Pove, da ločuje predvsem ameriške in evropske tekmovalce, čeprav jo na Švedskem marsikaj spominja na Američane. »Iz Američanov kar sije prepričanje 'Yes we can', tega mi Evropejci nimamo. Pri nas v Sloveniji pa je bolje biti v sredini in ne izstopati. Mislim, da sem jaz poskušala pokazati, kaj vse je mogoče doseči. Nam kot narodu ta samozavest manjka.«

Kje pa si našla podlago za mentaliteto vrhunske zmagovalke?

»Učila sem se od drugih. Bode Miller je imel na štartu vedno neko osebo, ki mu je s svojim izstopajočim glasom dala vedeti, da zmore. Za njim je vedno zavpil z izjemnim glasom 'C'mon Bode!' Američani pač imajo to moč in prepričanje, da so najboljši in da vse zmorejo.«

Ali si že imela mentaliteto zmagovalke, ko sta začela delati s trenerjem Andreo Massijem?

»Globoko v sebi ja, ampak je bila ubita. Massi je to videl, vedel je, da me ni strah zmagovati. Da zmagaš, si moraš upati. To ni za vsakogar. Marsikdo se boji izstopati, boji se prevzeti odgovornost, da je najboljši, ker mu bodo drugi nevoščljivi. Ko si najboljši, je to zelo težko in vprašanje je, koliko časa to zdržiš. V Sloveniji je bilo za domače navijače dovolj, da sem zmagala enkrat na leto. S tem sem bila carica. To je resnica slovenskega okolja. Pomembno je bilo, da sem bila dobra na Zlati lisici v Mariboru. Potem je bilo za tisto sezono rešeno domače vzdušje. Enako velja za trenerje, predsednika Smučarske zveze in zvezo samo. Takrat so si rešili rit za naslednjo sezono. Vedeli so, da je ena zmaga na leto dovolj za njihovo prihodnost.«

»Slovenija je letos imela v Planici svetovno prvenstvo v nordijskem smučanju, pa je bilo komaj kaj navijačev. Ko je bila Planica, je bilo navijačev veliko. V svetovnem merilu je svetovno prvenstvo neprimerno pomembnejše. Slovensko prepričanje pa je, da če zmagaš v Mariboru, si večji kralj, kot če zmagaš na svetovnem prvenstvu. Ne trdim, da je to napačna mentaliteta, ampak to je značilnost našega okolja.

Ameriški športnik ne razmišlja o domači tekmi, on razmišlja, kako bo najboljši na svetu, ne pa doma. Američani so prepričani, da so najmočnejši, zato imajo velike strukture, dobro organizirane smučarske zveze, ki podpirajo tekmovalce.”

Tujci so me spraševali, zakaj je tako malo navijačev na svetovnem prvenstvu v Planici. Skušala sem jim razložiti, da Slovencev to ne zanima, zanimata jih le Planica in Zlata lisica. Tu se vidi razlika z Američani. Ameriški športnik ne razmišlja o domači tekmi, on razmišlja, kako bo najboljši na svetu, ne pa doma. Američani so prepričani, da so najmočnejši, zato imajo velike strukture, dobro organizirane smučarske zveze, ki podpirajo tekmovalce. Poglejte, kako je Lindsey Vonn podprla njihova smučarska zveza, medtem ko mene naša smučarska zveza ni nikoli,« pojasni. »Sistem smučarske zveze me ni zaščitil. Tam ni bilo nič urejeno. Meni je sistem omogočil, da sem lahko prišla do določene ravni, nato pa se nisem razvijala. Ni bilo več čara, ugasnilo je moje otroško veselje do smučanja. Treningi so mi postali muka. Ko pa želiš na višjo raven, greš na polno, greš z žarom in ognjem, ki ga ima imaš, ker si zastavil nekaj, kar je tvoje, in temu pripadaš in se potem tudi drugi vklopijo. Od sebe daš najboljše, kar zmoreš. Primerjam s tem, ali si podjetnik, ki je zastavil vse, ali pa če greš v službo, da dobiš plačo. Ko smo mi šli proti sistemu, so bili vsi proti nam. Andrea je ta projekt zastavil visoko, bojevali smo se proti Američanki, za katero je delalo deset ljudi in je imela na voljo desetkratnik našega proračuna. Američani si lahko privoščijo trening, ki stane 1.500 evrov na dan.«

VloGA TRENERJA ANDREE MASSIJA

»Bila sem na tem, da bi pri 24 letih nehala, to je bila sezona 2006. Andrea je prišel na idejo, da ustanovimo zasebno ekipo. Ampak v pogodbi smučarske zveze piše, da lahko tekmovalec ustanovi individualno ekipo šele po dopolnjenem 25. letu. V realnosti pa to pomeni: znajdi se, sam si krij stroške, vse si uredi sam. Najprej smo bili Andrej Perovšek, Andrea in jaz. Avto Jarc nam je dal kombi, vsi trije smo potovali. Milan Zver kot minister za šolstvo nam je dal podporo, ki je bila baza za naše delo, pa Livarna Maribor. S 40 tisoč evri smo začeli zmagovati. Massi je prvi verjel v naš projekt in prvo leto je delal zastonj. Ko sem to videla, sem tudi jaz šla na vse ali nič.« Tina Maze potegne vzporednice z uspešno podjetniško zgodbo. »Ekipa je izjemno pomembna. Najtežje je bilo narediti ekipo petih ljudi. Starše sem videla manj kot tiste ljudi, ki so bili moja ekipa. Vsak dan smo skupaj jedli zajtrk, kosilo in večerjo – in to 200 dni na leto. Med nami so se razvili tesni, prijateljski, skoraj družinski odnosi.«

Kaj se je v vaši ekipi dogajalo pred tisto rekordno sezono pred natanko desetimi leti?

Američani so na vsakem koraku kazali svoje prepričanje »We are the best«. Jaz nisem rasla s tem in tega ne potrebujem. Z Andreo sva šla pred mojo rekordno sezono na počitnice na Havaje. Andrea zelo zanima zgodovina, zato me je peljal v Pearl Harbour, kjer so Američani (v nedeljo, 7. decembra 1941, op. p.) doživeli japonski letalski napad neposredno v srce svoje vojske. Takrat sem razumela, da morda pa niso nepremagljivi. To mi je bila izkušnja, da so tudi Američani ranljivi. Takrat sem začela verjeti, da lahko premagam Lindsey Vonn, ki je sezono pred tem osvojila skoraj dva tisoč točk. Jaz pa sem naslednjo sezono osvojila 2.414 točk. To potovanje v Pearl Harbor je bilo zame zelo pomembno.

Iz Američanov kar sije prepričanje 'Yes we can', tega mi Evropejci nimamo. Pri nas v Sloveniji pa je bolje biti v sredini in ne izstopati.”

Kaj iz dobrega trenerja naredi odličnega trenerja?

Instinkt. Tega se ne da naučiti nikjer. Odličen trener, in to vsekakor je Andrea, ima instinkt, da predvidi stvari. Jaz se še vedno učim od Andree, ampak njegove vizije se ne moreš naučiti. On je imel dobre in veliko slabih trenerjev, od vseh se je učil in vse preizkusil na sebi. Imeti odličnega trenerja je sreča. Videti tekmovalca kot osebo v celoti, je zelo težko. To je umetniško delo, da ti da pravi trening v pravih količinah.

Ali trener lahko ima slab dan?

Po glavi mi gre Andreev ne, ampak tudi trenerji so osebe in jaz bi rekla, da je sprejemljiv, Andrea pa bi rekel, da ne. Bistveno lažje je izpeljati tekmo, če ima trener slab dan, kot pa, če ga ima tekmovalec.

Ali je razen smučanja kakšen šport, kjer je Tina Maze boljša kot Andrea Massi?

Še zdaj me premaga v teku in na kolesu, pa čeprav me je vedno motiviralo, da bom boljša od njega. Poleg smučanja ga morda premagam tudi v nogometu. Andrea je vedno znal pokazati, kaj moram narediti. On je športnik, prihaja iz atletike, kjer je temelj ključnega pomena.

60 Na kosilu s Tino Maze

Imaš še kje potrebo, da tekmuješ?

Ves čas, vsak dan. Sem taka, da moram zmagati. Če ne zmagam, sem tečna. S hčerko je to za zdaj drugače. Komaj čakam, da bova na isti ravni, da bova lahko tekmovali. V teku. Samo ne vem, kako je to, ko mama premaga hčerko.

Kaj pa, ko bo hčerka premagala mamo?

Ojej, to bo pa huda … Ta tekmovalnost sicer z leti izginja. Po svojem 27. letu sem čutila, da nisem več tako zagrizena. Tekmovalnost je za otroke. Energija v ekipi mi je pomembnejša kot boj s količki.

Ali je Andrea Massi tudi zvezda?

Mislim, da je. Eni ga sovražijo, drugi ga občudujejo. Tisti, ki ne marajo samozavesti, ga ne marajo. On je neposreden. On ve, zakaj nekaj govori. On ima takoj odgovor na vsako vprašanje. Njegovo poslanstvo je, da je profesor, on bo vse življenje učil, ampak samo tiste, ki so se pripravljeni učiti. Verjemi mi, da ima temelje, na katerih lahko uči. V življenju je toliko doživel, da lahko uči. Zdaj uči v šoli v Gorici.

ThE FUTURE'S

NoT oURS To SEE

Kaj danes počne družina Massi-Maze?

»Živiva za šport, ukvarjava se s športom, sva v naravi in to želiva predati na otroka. Imamo take pogoje, da gremo pozimi lahko smučat vsak dan. Ko sem jaz odraščala, sem vedno stremela k temu, da bom potovala, da bom prišla s Koroške, da bom videla svet, da bom videla, kaj je za hribom ... Vedela sem, da je smučanje način, ki me bo peljal iz tega. Poleg tega sem razumela, da če bom dobra, bom zaslužila, si bom lahko kupila avto … Zdajšnje generacije imajo vse, zato me zanima, kaj jih bo motiviralo, kaj je njihova lakota, ki jih bo vlekla naprej. Ali se to sploh da?« Vzame si čas za razmislek, nato jo preblisne: »Alberto Tomba je prihajal iz bogate družine in je bil uspešen. Torej bogastvo ali revščina nista pogoj za motivacijo.«

Pove, da jo za prihodnost smučanja skrbi zaradi treh razlogov: najprej so to klimatske spremembe. Nato »tehnologija, ki otroke zapira v prostor in ti zato ne potrebujejo smučanja«. Skrbi pa jo tudi, ker je smučanje tako »zelo drag šport in marsikdo si ne more privoščiti, da bi otroku omogočil smučanje«.

A zaključek kosila mora biti optimističen in Tina Maze sama poskrbi za to: »Leta 2009 so ljudje v meni videli navdihujočo zgodbo. Bila je finančna kriza, mi pa smo navduševali ljudi, ki so videli, da se lahko rezultat doseže tudi zunaj sistema. Mi smo jim dajali upanje in navdušenje. Mene je Italija spremenila, postala sem sproščena, odprta, komunikativna … V Sloveniji se reče, da medaljo osvojiš. V Italiji medaljo zmagaš!«

Dose Ki In Rekordi

Tina Maze, ena najuspešnejših slovenskih športnic vseh časov in ena najboljših smučark v zgodovini alpskega smučanja, se je rodila 2. maja 1983 v Slovenj Gradcu. Na olimpijskih igrah je tekmovala v letih 2002, 2006, 2010 in 2014 ter osvojila štiri olimpijske medalje, od tega dve zlati. Na svetovnih prvenstvih je osvojila devet medalj, vključno z dvema zlatima medaljama, ter 26 zmag na svetovnem pokalu, kar jo uvršča na drugo mesto v zgodovini alpskega smučanja za Lindsey Vonn. Poleg tega je Tina Maze leta 2013 postavila nov rekord za največ zbranih točk v eni sezoni svetovnega pokala ter zmagala v vseh petih disciplinah alpskega smučanja v eni sezoni svetovnega pokala – prva ženska v zgodovini, ki ji je to uspelo. Leta 2015 se je Tina Maze upokojila kot smučarka in se posvetila drugim projektom, vključno z glasbo in modnim oblikovanjem. Z življenjskim partnerjem Andreo Massijem imata petletno hčerko Anouk.