Točke odličnosti ali kako bomo v mediokriteti vedno najboljši

AVToRICA: dr. Alja Brglez

Dr. Alja Brglez je bila od februarja 2013 do decembra 2022 vodja kabineta predsednika republike Boruta Pahorja. Po izteku mandata je še vedno v ekipi nekdanjega predsednika republike. Ima znanstveni doktorat iz historične antropologije ter magisterij iz zgodovine in magisterij iz poslovnega upravljanja (MBA). Leta 2005 jo je WEF kot prvo iz Slovenije imenoval za eno od mladih voditeljev prihodnosti (Young Global Leader).

Takšno premišljeno delovanje je pred desetimi leti vzpostavilo naše ministrstvo za šolstvo, ko je v zadnjo triado osnovnih šol uvedlo sistem točkovanja. Število doseženih točk določi srednjo šolo, v katero se nosilec/nosilka točk lahko vpiše. Najvišje število točk je 175, toliko jih ima, kdor ima v sedmem, osmem in devetem razredu v spričevalu same petice.

Ministrstvo za šolstvo se je zgledovalo po uspešni praksi, ki je v tistem času pri nas že zelo tekoče urejala delovanje javne uprave in je plod domačega znanja. Od vzpostavitve javne uprave v naši samostojni državi pred tridesetimi leti smo namreč vedeli, da nam glede tega ni treba upoštevati nobenih zunanjih vplivov, da smo bili dovolj dolgo pod tujim jarmom in da sami najbolje vemo, kaj je dobro za nas.

V obdobju, ko sem nekaj let službovala v javni upravi, sem se lahko prepričala, da sistem deluje popolno. Predpogoji takšnega delovanja so, da je vključenih posameznikov dovolj in ne premalo, da je torej sistem lahko razmeroma zaprt in ne spodbuja velike pretočnosti, da za vstop vsi izpolnjujejo neko dogovorjeno formalnost (npr. izobrazba določene stopnje, smeri, šole ipd.), da je denarja za plače vedno dovolj ne glede na okoliščine in da je plačni sistem tako dodelan, da je mogoče navzven vedno pokazati, da so plače nizke, v resnici pa so prejemki dovolj visoki, da nihče ne želi ven. Enkrat letno se v sistemu opravi ocenjevanje, v katerem predstojniki sodelavcem dodelijo opisne ocene: prva leta sem se res potrudila. Podrobno sem za vsakega opisala, v čem je bil dober in zakaj, kako je s svojim delom in še bolj z zamislimi ali pobudami prispeval k morebitnim izboljšavam, kako in s kom se je zlasti dobro ujel in bi bilo zato smiselno takšna sodelovanja spodbujati ter dobro delo in predloge nagrajevati. Takšnih sodelavcev/sodelavk je bilo nekaj, veselje je bilo sodelovati z njimi. Navedla sem tudi, kdo se ne ujame, se ne izkaže, ne sodeluje oziroma iz takega ali drugačnega razloga ne dela, ne zna, ne prispeva. Tudi takšnih je bilo nekaj. Ko sem čez čas spoznala, da so moji zapisi namenjeni arhiviranju, sodelavci pa napredujejo glede na druge kriterije in imajo vsi zelo visoke ocene, nekateri pa tudi plače, ki presegajo plače predstojnikov, sem razumela, da je sistem popoln, naši zaposleni pa so vsi najboljši.

Ugotovitve letošnjih priprav na vpis v prihodnje šolsko leto že kažejo prve rezultate. Če je bilo v Ljubljani včasih težko priti na Gimnazijo Bežigrad, ker je bilo zanimanja odličnjakov zanjo toliko, da drugi niso mogli blizu, je zdaj odličnjakov preveč tudi že za Vič, Poljane, Ledino in druge. Na spletni strani Gimnazije Bežigrad se ta hip za 196 mest poteguje 141 devetošolcev, ki bodo imeli v zadnjih treh razredih same petice, še 33 je takih, da bodo imeli po eno štirico, od vseh drugih, ki bodo imeli po dve ali več, pa bodo vzeli še 22 takih s po dvema. Tako bodo dobili svoj popolni mehurček, v katerem sošolci poznajo samo sošolce iz kluba 175, kar pomeni, da so vsi odlični v vsem – ne le v predmetih, kjer je treba izkazati razumevanje, marveč tudi pri tistih, kjer se je treba učiti, in celo v petju, risanju in športu.

Kljub eksperimentu bodo imeli svoje ideje, ustanavljali bodo svoja podjetja in delali dodano vrednost na tujem, Sloveniji pa vračali, kolikor bodo mislili, da jim je dala. Vedno jo bodo nosili v srcu, ker je lepa in ima dobre športnike. Tisti, ki jim ne bo uspelo, pa bodo ostali doma, imeli vso to lepoto zase in navijali.

Če bodo naši odličnjaki vedno ostali v svojem popolnem mehurčku, torej študirali in se zaposlili v podobnem okolju, kot jim ga ustvarja ta socialni eksperiment, na primer na ustreznih domačih šolah in v javni upravi, bo vse v redu. Brez pretresov bodo lahko ostali odlični vse življenje.

Zato zdaj, ko je v mesecih pred zaključkom šolskega leta toliko razprav o ocenjevanju devetošolcev, natanko razumem, čemu je namenjen sistem točk, ki jih morajo zbrati za vstop v srednjo šolo. Osnovna šola je pri nas obvezna: če na tej stopnji vsem podelimo najboljše ocene, bomo vsi najboljši.

Po desetih letih je jasno tudi že, kako smo te velike uspehe dosegli: z odločitvijo. Če je bila včasih srednja ocena v naših šolah med tri in štiri in se je v poprečju dvigovala počasi, za manj kot desetinko na deset let, se je zdaj na hitro povzpela na 4. Znanje je počasnejše, zato gre krivulja, ki kaže ocene, na grafu, ki ga je Pop TV v oddaji Inšpektor pokazal na to temo, gor, tista, ki kaže znanje, pa dol. Direktorica šolskega centra Ljubljana je dodala, da so pred desetletjem v gimnazijah natanko vedeli, kje začeti, zdaj pa morajo najprej ugotoviti, kaj kdo zna, za nekatere učence kakšno snov ponoviti in šele nato se leto lahko začne.

Če pa bo kdo izstopil, šel morda študirat v tujino, se zaposlil pri zasebnem delodajalcu, se lotil podjetništva ali iskal službo doma ali v tujini, pa bo moral na hitro ugotoviti, da točke na trgu ne veljajo. Najboljšim bo seveda uspelo in se nam zanje ni treba bati. Kljub eksperimentu bodo imeli svoje ideje, ustanavljali bodo svoja podjetja in delali dodano vrednost na tujem, Sloveniji pa vračali, kolikor bodo mislili, da jim je dala. Vedno jo bodo nosili v srcu, ker je lepa in ima dobre športnike. Tisti, ki jim ne bo uspelo, pa bodo ostali doma, imeli vso to lepoto zase in navijali.

Pogovor: Milan Kuster