biš nikoli! a z o p e n e izi ali prv Uvodni ugr V petdesetih letih 20. stoletja je šolska 11
Mesarska stojnica na srednjeveškem sejmu. Detajl s freske Svete nedelje na cerkvi v Crngrobu pri Škofji Loki.
oblast vsako leto organizirala nagradne izlete za odlične učence osnovnih šol. Seveda ne po celi Sloveniji, ampak predvsem po večjih mestih. Nagrajene učence so odpeljali na enodnevne izlete po Sloveniji (kar bi bilo dobrodošlo še posebej danes, in to ne le po Sloveniji!), vsako leto v eno od pokrajin. Izleti so bili prijetni in zanimivi. Otroci smo komaj čakali, da smo vsaj nekoliko pogledali čez okvire svojih primarnih kulturnih okolij. Bili so tudi naporni, saj smo se v avtobusih brez hladilnih in prezračevalnih sistemov vozili po slovenskih cestah, ki so bile pretežno makadamske. Šolska oblast seveda ni poskrbela le za ˝dušo˝, ampak tudi za telo. Na avtobuse so lokalne socialistične aktivistke prinesle papirnate vrečke, v katerih so bili žemlja, jabolko in seveda kuhana ter ohlajena kranjska klobasa. Že ko je avtobus zapeljal v prve metre, ne le kilometre našega potovanja, smo začeli odpirati vrečke in prostor avtobusne kabine je v trenutku napolnil nasičeni, po rahlem dimu dišeči vonj kranjskih klobas, ki ga danes ne morejo pričarati nobeno sodobno pršilo in podobni prostorski umetni dezodoranti. Popolnoma razumljivo je bilo, da smo večino klobas pojedli že do obrobja Ljubljane, kar je povzročilo dvoje: nekateri posamezniki so postopoma začeli bruhati v papirnate vrečke, velika večina pa je postala dobre volje in se je vdala prepevanju partizanskih ter drugih pretežno domoljubnih pesmi s takratno značilno ikonografijo. Izlet in kranjske klobase so bili dovolj trdni motivi za ponovne odlične uspehe v naslednjem letu, čeprav ne za vse! To so moji spomini na prvo srečanje s kranjsko klobaso, in sicer v tistem njenem najbolj primarnem kulinaričnem poslanstvu: z značilnim vonjem in zapeljivo okusnostjo. Seveda je bila kranjska klobasa večkrat na vsakdanjih jedilnikih naše družine. Mama jo je pogosto nasekljala med široke rezance, ko je pripravljala imenitni ljubljanski ˝šunk – nudel˝, še zlasti takrat, ko ni bilo
več poreznin od velikonočne šunke. V prvih dveh desetletjih po vojni so veljale za najboljše kranjske klobase tiste, ki so jih prodajali v delikatesni trgovini Kmetijske zadruge Stična nasproti ljubljanske stolnice in so jim ljudje tudi rekli ˝stiške˝. Kadar smo odhajali na poletno kopanje k Malemu grabnu v ljubljanske Murgle, je na travniku, kjer se je trlo ljubljanskih družin na razgrnjenih odejah, zapeljivo dišalo po kranjskih klobasah in fižolovi solati. Tudi zimska smučanja in sankanja na pobočju Rožnika smo pogosto popestrili s polovičkami kranjske klobase in žemljami v takratni odlični gostilni Pri Čadu … Knjiga pripoveduje zgodbo o kranjski klobasi, eni od svetovnih, globalnih klobas, ki ima svojo izvirno domovino v Sloveniji, v deželi, državi in pestrem ter raznolikem kulturnem okolju, v katerem so ljudje med različne sestavine kulture svojih vsakdanjikov in praznikov vtkali izdelovanje okusne poltrajne mesne klobase. Sodobnega prebivalca sveta sicer nekoliko zmede geografska oznaka živila, saj ob prelistavanju svetovnega atlasa ne najde pokrajine ali območja z imenom Kranjska. Kaj hočemo, tudi to je posledica pešajočega zgodovinskega spomina, ki v svetovnih okvirih zahteva veliko znanja o regionalnih in lokalnih kulturah ter njihovih zgodovinskih usodah. Prav zato poskuša pričujoča knjiga z zgodbo o slovenski klobasi s Kranjskega prispevati k širšemu razumevanju vloge in pomena ter prehojeni poti evropske Slovenije. S kranjsko klobaso prispeva Slovenija, država na ustvarjalnem stičišču evropskih Alp, Mediterana, Panonske nižine in Balkana, pomemben delež k odkrivanju in spoznavanju pestrosti evropskih in s tem tudi svetovnih regionalnih kultur.