Namizno posodje 18. in 19. stoletja

Na mizno po sodje 18. i n 19. stoletja

Keramika iz zbirke Kulturnoz godovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – OrmoŞ

18.

s toletje je v razvoju namiznega posodja pomembno obdobje.

V tem času se uveljavijo tiste oblike in običaji pogrinjanja mize, ki ostanejo domala nespremenjeni skozi 19. stoletje do današnjih dni.

Večina namiznega posodja, ki ga hrani Kulturnozgodovinski oddelek Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož, izvira prav iz tega obdobja. Razstavljeni predmeti večinoma izvirajo iz zapuščine rodbine Herberstein, nekaj jih je iz dvorca Dornava, ki jih je Federalni zbirni center leta 1948 predal ptujskemu muzeju, nekateri pa so še iz zbirke Franza Ferka ter Muzejskega društva. Nekaj kosov posodja je bilo muzeju tudi podarjenih, pri ostalih pa je njihova provenienca neznana.

Namizno posodje 18. in 19. stoletja, keramika iz zbirke Kulturnozgodovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož je priložnostna razstava, s katero želimo opozoriti na bogastvo zbirke, katere gradivo je zaradi pomanjkanja razstavnih prostorov večidel spravljeno v muzejskem depoju. Razdeljena je v dva sklopa. V prvem so predstavljene različne zvrsti keramike, njihove najbolj tipične oblike in najznačilnejši vzorci, vendar med njimi ni lončenine, saj je v zbirki ohranjena le fragmentarno in je tudi starejšega izvora. V drugem sklopu velja posebna pozornost pogostnosti motiva, posebnostim pogrinjanja mize ter nastanku novih oblik pivskega posodja.

Komplet namiznega posodja, Manufaktura Dihl et Guérard Paris (Duc d'Angoulême), okrog 1800, porcelan

Majolika ali fajansa Majolika ali fajansa je keramični izdelek s poroznim obarvanim črepom. Osnovni material je žgana glina, običajno prevlečena z neprozorno belo kositrovo glazuro, ki je odlična podlaga za poslikavo. Glazuro so razvili že Arabci, ki so jo po zasedbi Iberskega polotoka v 8. stoletju prinesli tudi v Evropo. Eden od centrov izdelave majolike v srednjem veku je bil otok Majorka, po katerem je keramična zvrst dobila tudi ime, v Italiji, kjer se je majolika dokončno uveljavila kmalu po letu 1400, pa je prevzela ime fajansa (po kraju Faenza). Osrednje mesto v zgodovini fajanse zavzema tista izdelana v Delftu na Nizozemskem sredi 17. stoletja, ki je povzemala oblike in vzorce kitajskega porcelana v modro – belem slogu.

V 17. in 18. stoletju se je fajančna proizvodnja v Evropi zelo razmahnila. V madžarskem (danes na Slovaškem) kraju Holič je leta 1743 soprog ogrske kraljice Marije Terezije (kronana 1743), poznejši cesar Franc I. Štefan Lotarinški (cesar od 1745 do 1765), ustanovil manufakturo fajanse, ki je veljala za najpomembnejšo v avstrijskem cesarstvu in je pozneje pričela izdelovati še beloprsteno keramiko. Njeni izdelki so bili nadvse priljubljeni v plemiških in meščanskih domovih. Fajančno posodje, ki ga hrani muzej, je del verjetno obsežnega jedilnega servisa iz dvorca Dornava. V muzejski zbirki so ohranjeni kosi, ki sodijo v skupino servirnih posod iz časa 3. četrtine 18. stoletja. Posodje je rokokojsko razgibanih oblik, vsem posodam pa je skupna zelena podglazurna poslikava na beli podlagi, z ornamentalnimi linearnimi vzorci in raztresenimi cvetovi.

Kvadratna skleda z grelnim pokrovom, Holič, 3. četrtina 18. st., fajansa,

Kamenina

Porcelan

Kamenina je neporozna keramika z barvnim črepom (bele, rdečerjave ali sive barve), žgana pri visoki temperaturi in praviloma glazirana, pogosto s solno glazuro. Končni produkt je kompaktno in trdo telo predmeta. Kamenina je ena od najstarejših keramičnih zvrsti, ki se je že pred tisočletji razvila na Kitajskem. V Evropi so jo izdelovali v glavnem od 15. do 18. stoletja in pomeni predhodnico evropskega porcelana. Uporaba kamenine je bila zelo razširjena v deželah severno od Alp, zlasti v Nemčiji. Ena od značilnosti nemške kamenine je tudi kobaltno modra poslikava, medtem ko so sami motivi »vrezani«, žigosani ali aplicirani. Med posebno priljubljenimi izdelki iz kamenine so bili pivski vrči, saj ima material to lastnost, da vsebino dalj časa ohranja hladno.

Porcelan je neporozna keramika, ki ima prosojen in zveneč črep. Običajno je glaziran s prozorno glazuro. Glavna sestavina za izdelavo je kaolin, bela glina najboljše kakovosti. Njeno ime izvira iz Kitajske (po kraju, kjer so jo kopali), najdišča te gline pa so tudi v Evropi. Domovina porcelana je Kitajska, Evropa pa si je več stoletij prizadevala, da bi odkrila skrivno formulo za izdelavo porcelana; vse do leta 1709, ko se je grofu Ehrenfiedu von Tschirnhausu in alkimistu Johannu Friedrichu Böttgerju posrečilo odkritje njegove sestave. Leta 1710 je bila ustanovljena prva manufaktura porcelana v Evropi v kraju Meissen v bližini Dresdna in nato leta 1718 še druga, na Dunaju. Iznajdba porcelana v Evropi je pomenila prelomnico v oblikovanju keramike, uspeh Meissna in Dunaja pa je privedel do ustanovitve mnogih manufaktur v Evropi.

Pivski vrč, Nemčija, kamenina, 19. stoletje

Jušnik, Manufaktura Dihl et Guérard Paris (Duc d'Angoulême), okrog 1800, porcelan

Pivski vrč s kositrnim pokrovom, Nemčija, 1. polovica 18. stoletja, kamenina

Jedilne navade so se konec 17. stoletja korenito spremenile.

Francoska kuhinja in način postrežbe hrane na mizo (»service à la française«) sta postala vzor za druge dežele Evrope in sta privedla do produkcije velikih enotno oblikovanih jedilnih servisov. Najbolj dragoceni so bili seveda iz porcelana. Zato ni naključje, da so bili za razstavo izbrani prav kosi francoskega jedilnega servisa iz Manufacture de Dihl et Guérard Paris (Duc d'Angoulême) iz časa okrog 1800. Servis je ohranjen v enajstih kosih, njegova posebnost pa je vzorec posutih cvetlic plavic (»fleurs a barbeaux«), ki je tipičen prav za to manufak-

turo porcelana (in menda priljubljen vzorec francoske kraljice Marie Antoinette). Vzorec so posnemale tudi druge evropske manufakture porcelana. V muzejski zbirki so sicer v veliki meri zastopani še nepopolni jedilni servisi iz Cesarske porcelanske manufakture Dunaj.

Beloprstena keramika Beloprstena keramika ali bela prst je vrsta keramike z belim črepom, prevlečena s prozorno glazuro. Izdelana je iz gline, ki vsebuje velik delež bele kaolinske gline. Izdelki imajo naravno slonokoščeno barvo, pogosto tudi rumenkast ali smetanast odtenek. Beloprsteno keramiko so tehnično izpopolnili v 18. stoletju v Angliji in je od ena prvih industrijskih panog organiziranih na način množične proizvodnje. Postopek izdelave je potekal s pomočjo kalupov, oblike pa so izhajale iz sočasnega kositrnega posodja. Serijska proizvodnja je pocenila izdelke, beloprstena keramika pa se je uveljavila zlasti kot dobro in cenejše nadomestilo za porcelan.

V središču pozornosti Namizni nastavek je dekorativni in uporabni predmet, ki se pojavlja kot okras na praznično pogrinjeni mizi že vsaj od 16. stoletja dalje. Izdelovali so jih iz različnih materialov, iz voska, sladkorja ali marcipana, tudi kositra, srebra in fajanse ter porcelana. Oblikovali so jih v najrazličnejših podobah, kot keramične figurine, velike arhitekturne kompozicije, vodomete ali v zapletenih fantazijskih oblikah. Posebno priljubljeni so bili v obdobju baroka in po načelu celostne umetnine oblikovani kot del velikega jedilnega servisa.

Fajančni namizni nastavek, ki ga hrani muzej, izvira iz baročnega dvorca Dornava in je oblikovan v slogu rokokoja. Poleg dekorativne funkcije je bil namenjen še za postrežbo slaščic ali kot svečnik.

Prva tovarna beloprstene keramike na slovenskih tleh je bila ustanovljena v Ljubljani leta 1788. Med najbolj cenjenimi izdelki so bili tisti iz časa, ko je nad ljubljansko proizvodnjo bele prsti bdel Žiga Zois (konec 18. in začetek 19. stoletja). Zgledovali so se po angleških izdelkih, znani in cenjeni pa so bili tudi v sosednjih deželah. Primere namiznega posodja iz tega časa hrani tudi Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Beloprstena keramika je edina keramična zvrst, ki so jo takrat izdelovale keramične tovarne na ozemlju današnje Slovenije. Tovarne bele prsti so bile pri nas še v Nemškem Dolu, Libojah in Kamniku.

Namizni nastavek in pladnji za namizni nastavek, Holič, 3. četrtina 18. stoletja, fajansa Ovalen pladenj, Ljubljana, Žiga Zois, 18./19. Stoletje, beloprstena keramika

Kot na Daljnem vzhodu

Kavo, čaj ali čokolado?

Kitajski porcelan je še danes najbolj dragocen in najbolj zaželen. Od 17. stoletja dalje so vse pomorsko razvite države Evrope na veliko uvažale izdelke iz vzhodne Azije. Poleg porcelana so uvažale še čaj, svilo ipd.

V 17. stoletju so Evropo zasvojile tako imenovane eksotične pijače – kava, čaj in čokolada.

Povzročile so velike spremembe, ne le v načinu pogostitve in nastanku novih oblik družabnih srečanj, zaslužne so bile tudi za razvoj novih oblik pivskega posodja, ki jih poznamo še danes.

Sprva so jih uživali iz skodelic brez ročaja in brez krožnička, izdelane iz kitajskega ali japonskega porcelana in kamenine. Za oblike, kakršne poznamo danes, pa so zaslužne evropske manufakture porcelana, ki so v 18. stoletju skodelicam za tople napitke dodale ročaj in krožniček, ki služi kot podstavek. V splošnem velja, da so skodelice za čaj široke in sorazmerno plitke, medtem ko so skodelice za kavo praviloma zaobljenih oblik in višje. V 18. stoletju so razvili tudi poseben tip skodelice za pitje čokolade oziroma kakava, imenovane »trembleuse«.

Gre za visoko skodelico z enim ali dvema ročajema, pripadajoči krožniček pa ima v sredini manšeto, da se skodelica ne prevrne.

Okrasna skleda s chinoiserijo, Manufaktura porcelana na Dunaju (konec obdobja du Paquer), kmalu po 1750, porcelan

Prav na podlagi teh predmetov in po pripovedovanju popotnikov si je Evropa ustvarila predstavo o življenju na Daljnem vzhodu. Ta pojav imenujemo »chinoiserie« in se v praksi nanaša na dekoracijo, inspirirano z orientalskimi vzori, zlasti kitajskimi in japonskimi.

Ker je bilo povpraševanje po izdelkih iz vzhodne Azije veliko in s tem posledično tudi njihova cena, so jih evropski mojstri želeli posnemati. Na predmetih so upodabljali (pogosto karikirane) podobe evropskih predstav o življenju ljudi na Daljnem vzhodu. Tudi potem, ko je Evropa že sama začela izdelovati porcelan, so zgodnji izdelki prvih dveh manufaktur porcelana, Meissna in Dunaja, še vedno posnemali oziroma interpretirali izdelke iz vzhodne Azije.

Tako je za zgodnje primere evropskega porcelana značilen motiv tako imenovanega »indijanskega cvetja« (nem. Indianische Blumen).

Motiv je umetnik poslikave meissenskega porcelana Johann Gregorius Höroldt oblikoval okrog leta 1720 po japonskih vzorih. Na svojih izdelkih ga je vse do sredine 18. stoletja, v podobni obliki, upodabljala tudi Manufaktura porcelana na Dunaju (obdobje du Paquer, 1718-1751). Ime motiva pa je povezano z največjo uvoznico porcelana v Evropo v tistem času – East India Company.

Skodelica in krožniček »trembleuse«, Cesarska manufaktura porcelana Dunaj, 19. stoletje, porcelan

V začetku 19. stoletja, s povečanim zanimanjem za mineralne vrelce in z razvojem zdravilišč, je dobilo pivsko posodje še dodaten pomen. Zdravilišča so svojim gostom ponujala kozarce in skodelice, ki jih po navadi krasi veduta kraja ali napis »zum Andenken« (v spomin), kot turistični spominek.

Spominska skodelica za kavo iz Rogaške Slatine, Češka (?), sredina 19. stoletja, porcelan

Bibliografija

Skodelica in krožniček za čaj, Copeland Spode, Anglija, konec 19. stoletja, beloprstena keramika

Paul ATTERBURY, The History of Porcelain, New York 1982.

Mateja KOS – Matija ŽARGI, Gradovi minevajo, fabrike nastajajo.

Industrijsko oblikovanje v 19. stoletju na Slovenskem, Ljubljana 1991.

Mateja KOS, Beloprstena keramika na Slovenskem, Ljubljana 2005.

Gert NAGEL, Fayencen, München 1977.

Tina PUCER NOVAK - Mateja KOS, Pripovedovanje keramike: namizno posodje 18. in 19. stoletja, Koper 2011.

George SAVAGE - Harold NEWMAN, An Illustrated Dictionary of Ceramics, London 1985.

Marijana SCHNEIDER, Slikar Ivan Zasche (1825-1863), Zagreb 1975.

Renate SCHOLZ, Humpen und Krüge – Trinkgefässe 16. – 20. Jahrhundert, München 1978.

Marjetica SIMONITI, Fajančno posodje z gradu Dornava, in: Dornava, Vrišerjev zbornik (ed. Marjeta Ciglenečki), Ljubljana 2003, pp. 371-381.

Till Alexander STAHLBUSCH, Tafelporzellan und Tischkultur.

Vom Barock bis zum Art deco, Augsburg 1998.

Hanka ŠTULAR, Pivsko posodje skozi stoletja, Ljubljana 1975.

Hanka ŠTULAR, O proizvodnji keramike v Sloveniji v 19. stoletju, in: Zbornik za umetnostno zgodovino. Nova vrsta XIV-XV (ed. Nace Šumi), Ljubljana 1979, pp. 269-273.

Dr. Hans HERBST, Schätzungsgutachten in der Entschädigungssache HERBERSTEIN …, Dunaj 30. maj 1965.

Korespondenca mag. Claudie Jobst in Kulturnozgodovinskega oddeleka Pokrajinskega muzeja Ptuj, 28. julij 1995.

Dokumentacija Kulturnozgodovinskega oddelka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.

Založil: Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož Zanj: Aleš Arih, prof.

Postavitev razstave: Amadeja Pernat Besedilo: Amadeja Pernat Jezikovni pregled: Franc Vogelnik Fotografije: Boris Farič Oblikovanje: s.kolibri Tisk: Repro studio Lesjak Naklada: 500 Ptuj, 2013

www.muzej-ptuj-ormoz.si