MED HVALO IN POZABO

Ivan Bajde (1855–1920) in njegovi nenavadni glasbeni izumi. Razstava ob stoletnici smrti spregledanega slovenskega izumitelja

A v t or ic a r a z s tav e i n be s e di l

Tatjana Ĺ tefaniÄ?

Včeraj, dne 10. oktobra 1920, smo ga spremili na zadnji poti vsi, ki smo poznali njega in njegove zmožnosti, z žalostjo v srcu in otožni. Izvzemši njegovih ožjih prijateljev in znancev, pa je naša javnost, v obče ne interesirana, tudi tokrat pokazala svojo brezbrižnost in ostala doma. Kakor mnogim, tako se je zgodilo tudi njemu – da se dičijo s slavo, ki je pritikala samo njemu, drugi, njegovo ime pa je ostalo širnemu svetu neznano.

V nekrologu, ki so ga kmalu po Bajdetovi smrti objavili v časopisu Jutro, je zajeta žalostna prispodoba življenja prezrtega slovenskega glasbenega izumitelja, ki mu po materialni plati še zdaleč ni bilo naklonjeno, in katerega ime bi lahko, navkljub mnogim javnosti predstavljenim izumom in objavam v časopisju vse do leta njegove smrti, stoletje kasneje skorajda za vedno utonilo v pozabo.

KDO JE BIL IVAN BAJDE? Ivan Bajde je bil konec 19. in v prvih dveh desetletjih 20. stoletja znan na Kranjskem in v drugih krajih na Slovenskem, pa tudi na območju današnje Avstrije in Nemčije, njegovo ime zasledimo celo v francoskih in ameriških časopisih. V povezavi s čim so ga sploh omenjali?

Bajde je bil pravzaprav najbolj znan zaradi svojega izuma, t. i. klavirja na lok – klavirja, ki je proizvajal zvok godal – čeprav je v desetletjih dela in snovanja v svojih skromnih delavnicah v Zgornjem Hotiču pri Litiji in po letu 1901 v Šiški v Ljubljani poleg nekaterih tehničnih izumov izdelal še veliko drugih, ne povsem običajnih glasbil.

Njegova strast je bilo izumiteljstvo različnih, s pomočjo zapletene mehanike delujočih glasbenih inštrumentov. Danes je sicer nemogoče ugotoviti, koliko novih oziroma izboljšanih tipov posameznih glasbil je izdelal. Do šestdesetih oziroma najverjetneje tudi še do osemdesetih let 20. stoletja, ko sta o nekaterih izumih pisala Janez Mesesnel in Ivan Gerersdorfer, se je pri Bajdetovih doma ohranila sled za tremi: klavircitrami, klavirharfo in klavirjem na lok.

Portret Ivana Bajdeta, objavljen v Ilustriranem Slovencu, 6. 3. 1927

Menda so najmučnejši občutki Patent za Bajdetov najpomembnejši izum, t. i. klavir na lok, je leta 1907 odkupil Ludwig Hupfeld, ravnatelj ene izmed največjih manufaktur glasbenih avtomatov na svetu. Inovativne sestavne dele Bajdetovega izuma so v tej leipziški tovarni uporabili pri snovanju t. i. PhonolisztVioline, glasbenega avtomata, s katerim so dosegli svetovni sloves. V ozadju Hupfeldovih poslovnih uspehov s tem violinskim avtomatom, ki ga je podjetje oglaševalo v številnih reklamah, se je tako poleg imen drugih razvojnih inženirjev z Gustavom Karlom Hennigom na čelu, skrivala tudi pojava skromnega, a nadvse bistrega izumitelja

takega človeka takrat, ko stoji ob plodu svojega dela, uverjen, da je njegov izum pridobitev za svet, pa ne more ž njim ne naprej ne nazaj, ker mu sredstev manjka. Slednjič vandra stvar v inozemstvo in

slovenskih korenin.

oddahnejo si vsi. Najbolj zadovoljni

Patent Bajdetovega klavirja na lok je bil prodan tujcu, ker

so pa v inozemstvu. Tam si manejo

doma za Bajdetovo iznajdbo ni bilo ne posluha ne denarja.

Avtor članka v Slovencu leta 1910 je o tem slikovito zapisal:

roke in polnijo žepe.

← Oglas za t. i. klavijolino, izum Ivanovega sina Ludvika Bajdeta, iz leta 1912.

Vir: Slovenec, 11. 4. 1912

PO SLEDEH BAJDETOVIH GLASBENIH IZUMOV Ivan Bajde se je rodil 12. junija 1855 v Zgornjem Hotiču

Po takšnih in drugačnih glasbenih poteh so stopali vsi Bajdetovi otroci in vnuki.

Ker sam ni bil šolan, je skušal svojim otrokom omogočiti kar se da dobro izobrazbo. Sinova Ludvik in Rudolf sta tako študirala v Leipzigu, prvi solopetje, drugi klavir, Josip pa se je na osnovah v Ljubljani pridobljenih veščin v mizarski stroki kasneje izobrazil še za izdelovalca oziroma popravljalca klavirjev.

pri Litiji kot sin nepremožnih kmečkih staršev. Tako glasba kot izumiteljstvo sta ga privlačila že od malih nog, vseeno pa ostaja neznano, kaj je Ivana Bajdeta, za katerega iz objav v časopisih vemo, da je bil železniški delavec, v resnici napeljalo k temu, da se je začel resneje ukvarjati z glasbenimi izumi, s katerimi je sodeloval na različnih razstavah in sejmih.

Leta 1901 se je Ivan Bajde z družino iz Zgornjega Hotiča preselil v Ljubljano. V Spodnji Šiški si je uredil delavnico, v kateri sta občasno delala tudi njegova sinova Ludvik in Josip. Očetovo izumiteljsko izročilo je

Prvo tovrstno večjo predstavitev je Bajde doživel leta

najbolj nadaljeval sin Ludvik, ki je imel poleg glasbene

1892, ko se je s svojim t. i. potnim glasovirjem oziroma

izobrazbe tudi precej tehničnega znanja. Njegovo ime

klavirskim portativom, ki je proizvajal zvoke citer, harfe

najdemo tudi na seznamu absolventov Strokovne šole

in zvončkov, predstavil na veliki mednarodni razstavi na

za lesno industrijo v Ljubljani leta 1901. Ludvikov

Dunaju. In to je bil šele začetek njegovega pojavljanja v

samostojni izum, t. i. klavijolino, so Bajdetovi od leta

javnosti. Bajde je namreč z upanjem, da bo prodal kak

1912 sicer le za kratek čas proizvajali v Ljubljani na

svoj patent, večkrat potoval po domovini in tujini ter

Dunajski cesti 73, kjer je nad vhodom v delavnico visel

prirejal koncerte na svojih nenavadnih glasbilih.

napis: Tvornica klavijolin BAJDE & Komp.

Oglas za t.i. klavijolino je bil leta 1912 nekajkrat objavljen tudi v Slovenskem ilustrovanem tedniku.

Muzikalna miza, na katero se igra kakor na glasovir, a daje čiste glasove kakor citre ali kitara.

Ivan Bajde se je vsaj od osemdesetih let 19. stoletja ukvarjal z razvijanjem novih idej na področju mehaničnih glasbil.

Nekaterih manjših ali nedokončanih izumov najbrž ni nikoli predstavil javnosti, z drugimi pa se je udeleževal različnih razstav in javnih predstavitev. Prva v vrsti

Najzgodnejšo znano omembo katerega koli izmed Bajdetovih izumov zasledimo že v začetku aprila 1889 v časopisu Dolenjske novice. Iz tega vira izvemo, da je Ivan Bajde svojo iznajdbo, ki jo je izpopolnjeval celih sedem let, označeval tudi z imenom muzikalna miza.

pomembnejših predstavitev je bila na Dunaju. Tam je med 7. majem in 9. oktobrom 1892 potekala velika mednarodna »godbeno-gledališka« razstava z naslovom Internationale Musik- und Theater-Ausstellung Wien, na kateri je Bajde predstavil svoj t. i. potni glasovir (Reiseclavier).

Ivan Bajde je na svoje glasbilo v okviru razstave na Dunaju zaigral različne skladbe in požel splošno

O njegovem izumu so že avgusta istega leta zelo

odobravajoče mnenje. Pisec članka, Gustav Kühle,

spodbudno pisali v časopisu Österreichische Musik- und

sicer ravnatelj magdeburškega konservatorija in eden

Theaterzeitung. Glasbilo s klaviaturo v obsegu štirih

od urednikov omenjenega avstrijskega časopisa za

oktav, ki ga je izdelal »Boida Johann aus Ober Höttisch«,

glasbo in gledališče, v svoji laskavi oceni ni pozabil

je proizvajalo zvoke citer, harfe in zvončkov ter je bilo

omeniti, da ima glasbilo prijeten zvok in da bi lahko

povsem razstavljivo, saj se ga je lahko prenašalo v za to

bilo zaradi vseh kvalitet primerno nadomestilo

posebej narejeni torbi.

harmonija ali orgel v šolah in cerkvah.

Klavircitre, še en Bajdetov izum, ki ga je Janez Mesesnel leta 1965 objavil v Delu.

SLOVARČEK glasovir: klavir

Na veliki mednarodni »godbeno-gledališki« razstavi z naslovom Internationale Musik- und Theater-Ausstellung Wien je Ivan Bajde med sedmimi razstavljavci s Kranjskega predstavil t. i. potni glasovir (nemško Reiseclavier).

Vir: https://de.wikipedia.org/wiki/Wiener_Musik-_und_Theaterausstellung_1892

Glasbeni stroj v podobi amerikanskega harmonija, kateri popolnoma posnema citre, harfo in godala. Instrument je jako ličen, mehanizem čudovito ustvarjen in povzroča krasne glasove. Že kmalu po najavah v dnevnem časopisju, da po

proizvajalo zvoke zelo blizu tistim, ki jih izšolani glasbeniki

predstavitvi v Litiji prihaja v Ljubljano nov Bajdetov

izvabljajo na »pravih« glasbilih. Nekateri zvoki so še

izum, so v drugi polovici oktobra 1893 v Deželnem

posebej navduševali, kot na primer zvok citer in violončela,

muzeju za Kranjsko postavili na ogled t. i. klavir na lok,

hkrati pa je imelo glasbilo tudi nekatere pomanjkljivosti,

na katerega je izumitelj igral v bralni sobi v pritličju

saj je bil recimo zvok violine nekoliko prerezek.

vsak dan med drugo in šesto uro. Istega leta je Bajde s pomočjo prizadevanj ljubljanskega Filharmoničnega združenja predstavil svoj novi izum tudi na Dunaju.

Citre v resnici presenetijo,

Takratni pisci so Bajdetovo glasbilo poimenovali na

igraš s tipkami, vendar imaš

različne načine, in sicer kot klavir oziroma glasovir na lok, glasovir na godalo, godalni klavir, mehanično violino oziroma pianino, oplemeniten z zvokom violine in drugih godal. Na Bajdetovem izumu, ki je imel kar dve klaviaturi, se je godalne inštrumente »od najvišjih glasov violine do najnižjih glasov kontrabasa« igralo s pomočjo običajnih klavirskih tipk na zgornji klaviaturi, z igranjem na spodnjo klaviaturo pa je glasbilo proizvajalo zvoke citer oziroma harfe. Poleg dvojne klaviature je glasbilo imelo še pedal, s katerim je glasbenik poganjal mehanizem. Bajdetovo glasbilo je

popolnoma značaj citer, celo tremolo delaš s tipko. Sploh so tipke zelo občutljive; forte in piano imaš v rokah. Tudi harfni glas je pristen. Izmed godal posebno odgovarja resničnosti čelo.

»Veleznamenita iznajdba slovenskega samouka« je navdušila širšo ljubljansko publiko, v časopisih pa so opozarjali na izumiteljevo skromno finančno stanje in bralce naprošali, naj s plačilom vstopnine v muzej vsaj malo pripomorejo k povračilu v iznajdbo vloženega Bajdetovega denarja. Zapisali so tudi poziv merodajnim krogom, naj »storijo kaj, da se podpira domači izumitelj in se mu podajo sredstva«. Ivan Bajde je bil namreč prepričan, da bi lahko ob primerni finančni pomoči odpravil pomanjkljivosti svojega izuma.

Fotografijo Bajdetovega klavirja na lok so leta 1907 objavili v mesečniku Dom in svet.

Vir: : Dom in svet, 1907, letnik 20, št. 7.

Prav primanjkljaj finančnih sredstev je bil eden od vzrokov, da Bajde ni mogel izboljšati oziroma odpraviti nekaterih pomanjkljivosti svojega glasbila, ki so se najbolj kazale v dinamiki izvajanja skladb. Kljub neštetim prošnjam se v tistem času nihče od slovenskih vlagateljev ni odločil za investicijo v Bajdetov izum, ki je sicer vzbudil zanimanje tudi pri cesarju Francu Jožefu I. in knezu Liechtensteinskem, od katerih je Bajde konec zadnjega desetletja 19. stoletja dobil podporo v višini 100 oziroma 50 florintov (kron). Denarne pomoči v višini 50 florintov je bil deležen tudi od nadvojvode Henrika, 100 florintov pa Stavba Rudolfinuma – Deželnega muzeja za Kranjsko v Ljubljani, 1895. Ivan Bajde je oktobra 1893 tam predstavil svoj nenavadni izum, t. i. klavir na lok, v bralni sobi v pritličju.

Vir: Narodna in univerzitetna knjižnica

je prispeval še Visoki deželni zbor Kranjskega. A vse to ni zadoščalo, da bi Bajdetov izum ostal v domačih rokah.

Ivan Bajde je svoje glasbene izume predstavljal tudi z izvajanjem različnih skladb. V zadnjem desetletju 19. stoletja je na svojih nenavadnih glasbilih igral kar sam, kasneje pa sta glasbena dela na očetovem klavirju na lok izvajala sinova Ludvik in Rudolf, ki sta bila tako dobro glasbeno podkovana in izobražena, da je bila publika nad njima naravnost navdušena.

na klavirju, še nekaj odmevnih predstavitev doma: najprej v Litiji, nato v Ljubljani, kjer je Bajde svoj glasbeni izum predstavil v Švicariji, nato še v Celju in Savinjski dolini ter nazadnje v Narodnem domu v Mariboru, kjer se je ustavil

V želji, da bi nekdo prepoznal potencial njegove iznajdbe, je Ivan Bajde klavir na lok razstavljal tako

24. aprila 1902 in od tam, kakor so poročali, krenil na potovanje po Evropi.

doma kot v tujini. Medtem ko ni potrjeno, ali so se

Mariborsko občinstvo so v časopisih pozivali k množičnemu

uresničile najave iz leta 1897, da Bajde namerava

ogledu Bajdetovega nenavadnega klavirja, iz objave v

ponovno razstaviti klavir na lok na Dunaju in potem v

Slovenskem narodu, ki je vabila na predstavitev Bajdetovega

Parizu, je znano, da je v začetku 20. stoletja odšel s svojo

dela v Ljubljani, pa recimo izvemo, da je izumitelj prav tak

iznajdbo na turnejo po Evropi. Pred odhodom v tujino

klavir že prodal znani belgijski princesi Chimay za 500 kron

pa je imel skupaj s svojima sinovoma, ki sta koncertirala

in da jo je dva dni poučeval o njegovi uporabi.

Nove vrste glasovir, tako zvani »Streichclavier«, je izumil Ivan Bajde v Hotiču pri Litiji ter je ta svoj izum vsestransko izpopolnil. Gospod Bajde bode potoval s svojim novim klavirjem po Evropi!

Vabljeni na umetniško proizvajanje na klavirju, edinem godbenem instrumentu te vrste na vsem svetu, ki ga je izumil Ivan Bajde, o čigar imenitnosti pričajo laskave pohvale raznih umetnikov in mojstrov glasbe.

← V različnih tiskovinah pred eno izmed koncertnih predstavitev Bajdetovega klavirja na lok najdemo oglase, s katerimi so vabili na »umetniško proizvajanje na klavirju, edinem godbenem instrumentu te vrste na vsem svetu«.

Vir: Slovenec, 5. 7. 1906, Amtsblatt zur Laibacher Zeitung, 6. 7. 1906

V začetku julija 1906, ko so Bajdetovi načrtovali

glasbila. Koncert sta zaključila s poskočno koračnico.

predstavitev izpopolnjenega klavirja na lok v Ljubljani,

Program je bil spretno sestavljen, saj je kazal, da je bilo

najdemo v mnogih tiskovinah precej dolge oglase, s

na glasbilu mogoče izvajati tudi dokaj zahtevne skladbe.

katerimi so vabili na »umetniško proizvajanje na klavirju«.

Tovrstne javne koncertne predstavitve nenavadnega

Bajdetova sinova Ludvik in Rudolf sta navedena kot

klavirja Ivana Bajdeta so požele obilo priznanj, občinstvo

glasbenika, ki bosta s svojim igranjem popolnoma

pa je izumitelja nagradilo z burnim aplavzom.

nadomestila godbo na lok, saj da ima ta nenavadni klavir z dvema manualoma »dvanajst godalnih instrumentov, in sicer: violine, viole, čelo in bas«.

Repertoar, ki sta ga mlada Bajdeta izvajala na julijskem koncertu, je bil zelo pester. Na začetku sta zaigrala uverturo Webrovega dela Peter Schmoll in kasneje še uverturi del istega skladatelja Abu Hassan in Preciosa.

Vsa omenjena Webrova dela sta izvajala četveroročno, medtem ko je pri Haydnovi ariji iz oratorija Stvarjenje, Foersterjevem delu Tretja solza in Vilharjevem Mornarju Ludvik Bajde pel ob spremljavi brata Rudolfa na klavirju.

Na koncertu sta na klavirju na lok izvedla tudi Rinckov Preludij za polne orgle in Kratek preludij za orgle in violino in pri tem, kot je razvidno, uporabila note za orgle, s čimer so Bajdetovi najbrž hoteli opozoriti na res široke zmogljivosti

Program je bil sestavljen v duhu tiste dobe in prikrojen okusu publike, na kar kažejo zlasti uverture popularnih glasbeno-odrskih del in obvezna koračnica. V koncert so spretno vključili tudi prepoznaven tenor Ludvika Bajdeta, ki je v tistem času že študiral solopetje.

Zares ženijalno izumljen je mehanizem, ki je pa za zdaj seveda tajnost izumitelja, dokler ne dobi patenta za svojo iznajdbo.

Na izumiteljeva prizadevanja za patentno zaščito klavirja

Ludwig Hupfeld je spomladi 1907 zaradi ogleda klavirja na

na lok je opozarjal že članek v Slovencu iz leta 1893, Bajde

lok obiskal Ljubljano. In kaj je Hupfelda pri Bajdetovem

pa je svoj izum v okviru Avstro-Ogrske zaščitil leto kasneje.

izumu najbolj pritegnilo in prepričalo? Ivan Bajde

Zaenkrat ni znano, ali je v tistem času patentiral tudi svoje

vsekakor ni bil prvi, ki si je zastavil nalogo, da izumi način,

druge izume, ki se jih je do konca 19. stoletja nabralo

s katerim bi na glasbilu s tipkami dosegel naravni zvok

kar nekaj, a je glede na pomanjkanje finančnih sredstev

»glasbil na lok«. V preteklih stoletjih je bilo veliko različnih

izumitelja to malo verjetno.

poskusov v tej smeri, samo v Leipzigu pa so med letoma

Bajdetov najpomembnejši izum, klavir na lok oziroma glasovir na godalo, ki ga je sicer od prve predstavitve v začetku devetdesetih let 19. stoletja neprestano izpopolnjeval, je bil poldrugo desetletje kasneje še nekajkrat zaščiten s patentom tako v Evropi kakor v Ameriki – maja 1907 na primer v Nemčiji, štiri mesece kasneje v Veliki Britaniji in novembra 1909 v Združenih državah Amerike – toda ne kot patent izključno v njegovi lasti. Ivan Bajde je namreč v vseh primerih že naveden kot odstopnik pravice v korist tovarni Hupfeld iz Leipziga, ki jo je zastopal Ludwig Hupfeld.

1884 in 1930 prijavili skoraj trideset patentov za mehanska glasbila, ki proizvajajo zvok godal. Toda med njimi se nobeno ni moglo kosati s Hupfeldovo Phonoliszt-Violino iz leta 1908 oziroma njenimi izboljšanimi različicami, ki so prišle na tržišče v naslednjih letih. In prav za ta violinski avtomat, o katerem se je ob predstavitvi v Nemčiji znani skladatelj in dirigent Victor Hollaender izrazil z navdušenjem, in za katerega je obveljalo, da je »osmo čudo sveta«, lahko precejšen del zaslug pripišemo tudi našemu Bajdetu.

↑ Bajdetov izum krožnega loka, ki so ga pri Hupfeldu še izboljšali ter zaščitili s patentom.

Eden izmed največjih problemov, s katerim se je Bajde ukvarjal na svojem klavirju od njegove prve predstavitve leta 1893 pa vse do prodaje patenta leta 1907, je bil, kako s pritiskom na klavirsko tipko dobiti tisti prefinjeni in nežno občuteni zvok, ki ga izšolanemu glasbeniku uspe doseči ob igranju z lokom na violino oziroma drugo, nižje uglašeno godalo. Težavo je predstavljalo tudi to, kako s pomočjo v klavir vgrajene mehanike doseči drsenje loka z žimo, da bo sposoben brez predaha poljubno dolgo vzdrževati določeni ton. Bajde je ta problem rešil z vgradnjo zelo elastičnih žimastih lokov, spletenih na dveh krožnih obodih.

Vir: Zeitschrift für Instrumentenbau, Bd. 30, 1910 in Ivan Gerersdorfer, Ivan Bajde i Phonoliszt Violina (Zvuk, 1983)

Te dni je bil v Ljubljani ravnatelj ene največjih tovarn

BAJDETOVA INOVACIJA KROŽNEGA LOKA Bajdetov izum klavirja na lok Hupfelda najbrž kot celota ni nikoli zanimal, a je z odkupom njegovega glasbila

za instrumente na Nemškem.

hotel prehiteti konkurenco oziroma ji odvzeti možnost

Ogledal si je in preskusil Bajdetov

že kar nekaj let izdelovali glasbila, ki so proizvajala zvok

izum, gledal in poslušal in

glasbenih zvitkih, zato Ludwigu Hupfeldu še zdaleč

naposled rekel: sprejeto!

razvoja v tej smeri. V Hupfeldovi tovarni so v tistem času s pomočjo odčitavanja glasbenega zapisa na perforiranih ni bilo v interesu, da bi v masovno proizvodnjo poslal glasbeni stroj, na katerega je bilo mogoče igrati le, če je imel glasbenik vsaj nekaj klavirskega znanja, in katerega mehanizem je glasbenik poganjal s pedali.

Kar trdim, da je moj izum, in kar želim patentirati, je lok v obliki prstana. Prednost mojega loka s posebnim vpenjanjem žim na obod je, da lok ohranja krožno obliko tudi v primeru, ko se strga posamezna žima. Hkrati s tem moj mehanizem loka v nasprotju z drugimi znanimi tovrstnimi inštrumenti preprečuje nepotrebno izgubo energije. → Objavljena risba Bajdetovega klavirja, katerega patent je leta 1907 odkupilo podjetje Hupfeld AG iz Leipziga Vir: Zeitschrift für Instrumentenbau, Bd. 29, 1909

Tisto, kar je izkušeni in vizionarski podjetnik Ludwig Hupfeld zaznal v Bajdetovem glasbilu, je bila izvrstno izpeljana inovacija žimastega krožnega loka. Ta je namreč predstavljal enega izmed odločilnih dejavnikov, ki so pripomogli k pristnemu zvoku godal na že omenjenem violinskem avtomatu.

V tovarni Hupfeld so Bajdetov lok pod vodstvom Karla Gustava Henniga kmalu zatem še izboljšali, risbo patentiranega loka pa so leta 1909 objavili v Zeitschrift für Instrumentenbau. V dve leti starejši izdaji istega časopisa pa so ob opisovanju klavirja na lok slovenskega izumitelja opozorili tudi na bistveno razliko med Bajdetovim patentom krožnega loka in predhodnimi poskusi.

Bajde je namreč v nasprotju z izumitelji, ki so skušali »spraviti lok na strune«, naredil ravno obratno.

Ko je Bajdetov krožni lok leta 1907 v paketu z njegovim klavirjem na lok odkupila tovarna Hupfeld, so izumitelju plačali dogovorjeno vsoto 60.000 kron, ki jo je porabil za poplačilo v Ljubljani živečega madžarskega vlagatelja Oroszyja in za plačilo šolanja svojih sinov.

Poleg tega je od tovarne dobival še 10 kron za vsako prodano Phonoliszt-Violino, ki je bila glede na model na trgu vredna od 8.000 do 11.000 kron, a mu je Ludwig Hupfeld med prvo svetovno vojno še to prenehal izplačevati.

↑ Risba Bajdetovega izuma klavirharfe Vir: https://worldwide.espacenet.com/publicationDetails

Ivan Bajde je tudi po prodaji patenta za klavir na lok razvijal druga mehanična glasbila. Leta 1908 so časopisi poročali, da hoče Bajde »svet presenetiti še z drugim delom«, natančneje s klavirharfo oziroma z glasbilom, ki ima klaviaturo v obsegu šestih oktav in proizvaja zvoke harfe.

Znano je, da je Bajde za ta svoj izum desetletje kasneje še vedno iskal vlagatelje v višini 100.000 kron.

Leta 1920 je glasbeni izum klavirharfe skupaj z Ljubljančanom Josefom Curhalekom prijavil pri avstrijskem patentnem uradu. Patent z oznako AT84009, ki je začel veljati 15. septembra istega leta, je bil njegov zadnji, saj je Ivan Bajde kmalu zatem umrl.

Ob obisku Janeza Mesesnela pri Bajdetovih potomcih je Heda Boltauzer, vnukinja Ivana Bajdeta, zaigrala na t. i. klavirharfo – dedov izum, ki ga je patentiral leta 1920. Na steni nad glasbilom je portret izumitelja Ivana Bajdeta.

Vir: Delo, 18. 5. 1965

Bajde se je poleg glasbenih izumov loteval tudi drugačnih

razstavo leta 1900 izdelati pravo kolo, ki bi ga razstavil

iznajdb. Leta 1899 je v različnih časopisih oznanil, da je

poleg svojega klavirja na lok. Omenjeno kolo ni bilo edini

po dvoletnem trudu skonstruiral leseni model kolesa brez

Bajdetov tehnični izum zunaj glasbenih voda. Iz pohval v

pedalov, ki se pomika naprej le s pomočjo enakomernega

časopisih spomladi leta 1914 vemo, da je bil znan tudi kot

gibanja človeka na kolesu v smeri naprej-nazaj. Bajde je

izumitelj izboljšanega sistema avtomatskih železniških

želel ob primerni finančni pomoči za pariško svetovno

zapornic.

Takoj po tem, ko je leta 1907 podjetje Hupfeld AG iz

za klavir na lok zaradi zaščite patenta na nemških tleh že

Leipziga odkupilo patent za klavir na lok, ki ga je izumil in

v prvi polovici leta 1907 predložiti risbe in opis principa

izdelal Ivan Bajde, so ga predstavili tako strokovni kakor

delovanja inštrumenta, si obiskovalci v Leipzigu niso

laični publiki.

mogli ogledati notranjosti glasbila z mehaniko, saj je

Ludwig Hupfeld je že istega leta predstavil Bajdetov inštrument tudi na jesenski razstavi v Leipzigu. Čeprav sta morala slovenski izumitelj in nemški odkupnik pravice

Hupfeld finese delovanja tega inštrumenta skrbno skrival pred konkurenti. Časopisi so poročali, da je zvok godal, ki jih proizvaja klavir, zanimiv, vendar bodo potrebne še nekatere izboljšave.

Glasbilo je vzbudilo občo pozornost v strokovnih krogih inštrumentalnega stavbarstva in vsi so priznali naravnost epohalni pomen Bajdetovega izuma, ko sta Bajdetova sinova vpričo strokovnjakov v tovarni Hupfeld v Lipsiji izvajala nekaj točk mehaničnim potom s tem krožnim lokom.

SLOVARČEK Lipsija je staro poimenovanje za Leipzig

Vsi poslušalci so bili vidno ganjeni pod vtisom nove zvočne barve s tolikim izrazom in duhom ter so se strinjali, da je za industrijo mehaničnih glasbil v glasbenem oziru napočila nova doba napredka in poživljenja.

Hupfeldov snemalni studio v Leipzigu, v katerem je nekoč stal tudi Bajdetov klavir na lok (levo) Vir: https://ritkanlathatotortenelem.blog.hu

Kar nekaj podrobnih informacij o klavirju na lok najdemo v septembrski izdaji časopisa Zeitschrift für Instrumentenbau za leto 1907. V njem je kar dvakrat omenjeno ime Ivana Bajdeta, saj ga navajajo kot avtorja klavirja, ki proizvaja glas godal (Streichklavier oziroma Klavier mit Streichton). Zvok Bajdetovega glasbila z vgrajeno mehaniko na lok, skrito v okoli 210 centimetrov visoki omari, je nemško občinstvo ocenilo kot presenetljivo lep, povsem čist in brez praskanja, glasbilo pa je poleg tremola ali vibrata omogočalo še spremembo dinamike in jakosti tona godal.

Tovarna Ludwiga Hupfelda v Böhlitz-Ehrenbergu v Leipzigu leta 1911.

Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Ludwig_Hupfeld

Z nakupom Bajdetovega klavirja oziroma inštrumenta z izrazitim značajem godbe na lok je Hupfeld v principu dobil rešitev za bodoči violinski avtomat, saj se je zavedal, da se da še veliko izboljšati in predelati. Pisec članka o klavirju v Zeitschrift für Instrumentenbau pa je bil prepričan, da bodo ob prihodnji javni predstavitvi ta poskusni Bajdetov inštrument obiskovali kot »glasbenozgodovinskega prvorojenčka«. Ne glede na to, koliko so kasneje v Hupfeldovi tovarni predelali inovativne dele Bajdetovega izuma klavirja na lok, so v omenjenem članku slovenskemu izumitelju izrekli velik poklon: »Zdaj se lahko prične delo, ideja je velikanska.«

Hkrati s snovanjem novega Hupfeldovega violinskega avtomata, t. i. Phonoliszt-Violine, v katerem so uporabili princip Bajdetovega krožnega loka, in z njegovo predstavitvijo v prvi polovici leta 1908, sta Ivan Bajde in Ludwig Hupfeld 16. januarja istega leta podala zahtevo za zaščito klavirja na lok tudi v Združenih državah Amerike, kjer je patentna zaščita začela veljati 9. novembra 1909.

VPOGLED V MEHANIKO BAJDETOVEGA GLASBILA Opisi Bajdetovega klavirja na lok in natančne risbe, ki so bile dodane k vlogi za zaščito izuma pri patentnem uradu Združenih držav Amerike leta 1908, nam še danes ponujajo dokaj natančen vpogled v sestavo in delovanje klavirja na lok. Bajdetovo glasbilo lahko tako kot vse običajne klavirje opredelimo kot strunsko glasbilo, toda s to razliko, da je bilo mogoče nanj s pomočjo klavirskih tipk hkrati »igrati« še na godala. Način postavitve strun, vpetih na gibljivo mehaniko, s katerimi je Bajdetovo glasbilo proizvajalo zvoke godal, se seveda bistveno razlikuje od tradicionalnih načel gradnje klasičnih godal.

Naj se ve, da sem jaz, Ivan Bajde, podanik avstro-ogrskega cesarja, stanujoč na številki 62, Spodnja Šiška blizu Ljubljane, izumil nekatere nove in uporabne izboljšave za klavir na lok. V nadaljevanju sledi popoln, jasen in natančen opis iznajdbe, ki bo izurjenim v tej umetnosti omogočil vpogled v njeno uporabo.

Celotno število strun Bajdetovega klavirja lahko razdelimo

Oba razdelka s strunami za proizvajanje zvoka viole in

na dve skupini. Strune za citre in violončelo, ki so

violine sta bila zgrajena popolnoma enako. V sredini je bilo

bile povezane s tipkami zgornje klaviature, so bile v

votlo, cilindrično zasnovano resonančno telo iz lesa, ki je

Bajdetovem klavirskem modelu nameščene v zgornjem

bilo fiksno pritrjeno na vertikalni nosilec. Premer cilindra

delu glasbila v dveh razdelkih. Na sprednji strani so bile

resonančnega telesa je bil manjši glede na notranji premer

strune, ki so dajale zvok citer, na hrbtni strani pa so bile

krožnega loka z žimo. V vmesnem prostoru so bile namreč

strune za violončelo. V sredini med obema skupinama

nameščene strune. Ker niso smele biti v stiku z rotirajočim

strun je bilo resonančno telo, na katero so bile vse

krožnim lokom, razen ko so bile aktivirane s pritiskom

omenjene strune pripete vsake s svoje strani.

na točno določeno klavirsko tipko, je bila vsaka struna

Strune iz druge skupine, ki so proizvajale zvok višje uglašenih godal, so bile nameščene v spodnjem delu pianina in ravno tako v dveh razdelkih – enem za violino in drugem za violo. Vsaka skupina strun v posameznem razdelku je imela svoj žimasti krožni lok, ki jih je obdajal z zunanje strani. Med obema razdelkoma je bil vgrajen še mehanizem za poganjanje lokov, ki je deloval tako kot druga mehanika klavirja, s pritiskanjem na pedala pianina.

pritrjena na samostojno pomično letvico. S pomočjo vzmeti se je taka letvica s struno pomaknila k loku, ko je bilo treba, oziroma stran od njega. In tudi ta Bajdetova rešitev je bila revolucionarna inovacija.

5

10

15

20

25

30

35

Spoštovani!

Naj se ve, da sem jaz, Ivan BAJDE, podanik avstro-ogrskega cesarja, stanujoč na številki 62, Spodnja Šiška (Unterzischka) blizu Ljubljane (Laibach), Avstro-Ogrska, izumil nekatere nove in uporabne izboljšave za Piano-Violin (KLAVIR NA LOK).

Podpisani izjavljam, da sledi popoln, jasen in natančen opis iznajdbe, ki bo izurjenim v tej umetnosti skupaj z oznakami na risbah, ki so sestavni del te patentne specifikacije, omogočil vpogled v njeno uporabo. *** Moja iznajdba se nanaša na izboljšave inštrumenta, med katerimi naj izpostavim poseben način premikanja strun v pozicijo vibriranja ob stiku z ožimljenim lokom v obliki prstana, ki se vrti s pomočjo posebnega mehanizma in je prav tako moj izum.

Vsi mehanizmi v mojem inštrumentu so mehansko-pnevmatične konstrukcije, in so, kakor tudi vse ostale podrobnosti mojega izuma, opisani v nadaljevanju. *** Inštrument je sestavljen iz skupine strun za višje tone (OZNAKA I), ki so krožno razporejene okoli dveh povsem enakih in cilindrično oblikovanih resonančnih teles v spodnjem delu inštrumenta oz. pianina. Druga skupina strun (OZNAKA II) pokriva nižje tone čela in basa, tretja skupina strun (OZNAKA III) pa način igranja klavirja, obe v zgornjem delu inštrumenta.

Skupina strun v spodnjem delu je idealno razdeljena na dva povsem enaka dela, in sicer na strune violine za višje tone in na strune viole za nižje tone. V nadaljevanju bom opisal samo enega.

SLIKE 1, 1A–C prikazujejo stranski prečni prerez inštrumenta in posamezne detajle, SLIKA 2 pa predstavlja prerez hrbtne strani inštrumenta. SLIKI 3–4 prikazujeta tloris spodnjega dela inštrumenta in stranski prerez mehanizma v tem delu pianina.

SLIKE 5, 5A, 6, 6A prikazujejo konstrukcijo krožnega loka, SLIKA 7 pa še natančnejši prečni prerez mehanizma enega izmed dveh cilindričnih teles v spodnjem delu klavirja. *** […]

*** Kar trdim, da je moj izum, in kar želim patentirati je krožni lok, sestavljen iz okvirja v obliki prstana z enakomerno nameščenimi zatiči, na katere so v smislu tetiv pod različnimi koti v odnosu druga do druge vpete žime enakih dolžin, z možnostjo prilagajanja njihove napetosti. Prednost mojega loka s posebnim vpenjanjem žim na obod, s čimer dobimo še en notranji krog, je, da lok ohranja krožno obliko tudi v primeru, ko se strga posamezna žima. Hkrati s tem moj mehanizem loka ob dotiku s posamezno ali več strunami hkrati v nasprotju z drugimi znanimi tovrstnimi inštrumenti preprečuje nepotrebno izgubo energije. *** Pri Piano-Violin trdim, da je moj izum, in želim patentirati kombinacijo loka v obliki prstana in mehanizma za rotacijo le-tega; znotraj loka nameščeno nepremično cilindrično resonančno dno oz. telo in nanj pritrjene premične letvice s strunami, ki jih je mogoče pomikati vzporedno z osjo; mehanizem za preprečevanje stika strun z lokom in mehanizem, ki omogoča, da letvice s strunami neodvisno druga od druge pridejo v stik z lokom; zračni meh s kanali, povezanimi z letvicami s strunami; tremolo ročico, ki je nameščena na vsakem oporniku strun in ima mehanizem za upravljanje, neodvisen od tipk na klaviaturi; […]. *** Kot dokaz, da trdim, da je omenjeno moj izum, sem dokument podpisal v prisotnosti dveh prič.

Priči: HEINRICH SCHWINGSHAKL EUGEN STELTZER

IVAN (JOHANN) BAJDE

Samoigrajoče gosli so ideal mehaničnega instrumenta, na katerega je mogoče igrati tako najpreprostejše narodne pesmi kakor najtežje koncerte, saj je naprava zmožna v popolni čistosti izvajati tudi staccato, legato, glissando, vibrato, triulando in celo flageolet, poleg klavirsko-violinskega dueta pa omogoča še igranje dueta violin ali pa samo violine ali samo klavirja.

Hupfeld je pri zasnovi violinskega avtomata za klavirsko sekcijo uporabil svoj že obstoječi in docela dodelani klavirski avtomat, t. i. Phonoliszt. Morda je tudi to botrovalo k temu, da so v nasprotju z Bajdetovim klavirjem na lok, kjer je bila godalna sekcija nameščena večinoma v spodnjem delu pianina, pri violinskem avtomatu le-to prestavili v zgornji del. A sprememb je bilo še več, saj je Hupfeldova Phonoliszt-Violina imela namesto večjega števila strun za posamezne tone godal vgrajene prave violine, pogon na pedala pri Bajdetovem klavirju je v duhu časa zamenjal pogon na motor, igranje glasbenika pa je nadomestilo pnevmatsko odčitavanje notnega zapisa na perforiranem zvitku.

Hupfeldovo Phonoliszt-Violino so lahko obiskovalci prvič videli in poslušali leta 1908 na velikonočnem sejmu v Leipzigu in kasneje še na jesenskem, kjer je imel violinski avtomat že povsem izoblikovano zunanjo podobo, ki se od takrat naprej ni več veliko spreminjala.

Edina razlika s kasnejšim modelom je bila, da je imel model iz leta 1908 vgrajenih pet violin, kasneje pa le še tri, ki so s svojim tonskim obsegom ustrezale tonskemu obsegu ene klasične violine.

Hupfeldovo Phonoliszt-Violino so lahko obiskovalci prvič videli in poslušali leta 1908 na spomladanskem velikonočnem sejmu v Leipzigu.

Vir: https://en.wikipedia.org/wiki/Ludwig_Hupfeld

Vse tri v ohišje avtomata vgrajene violine so imele vsaka po

Hupfeldov violinski avtomat oziroma samoigrajoče gosli,

tri strune, od katerih pa je bila v funkciji igranja samo tista

kot so jih oktobra leta 1908 naslovili v časopisu Slovenec,

v sredini, medtem ko sta stranski držali kobilico na mestu.

so istega leta predstavili tudi na jesenskem sejmu v

Leta 1909 predstavljeni model Phonoliszt-Violine je imel

Gradcu, kjer je v krogu laikov in strokovnjakov vzbudil

vgrajenih 28 vzvodov oziroma »umetnih prstov«, ki so prej

splošno pozornost. Ob vseh pohvalah Hupfeldovega

omenjene sredinske strune na vseh treh violinah pritisnili

glasbila so opozorili na še eno pomembno dejstvo, in

ob ubiralko na točno določenem mestu, in sicer glede na

sicer da temelji »vsa umetnost na žimnatem krogu, ki je

želeno višino tona, določeno z zapisom na perforiranem

duša celega instrumenta«.

glasbenem zvitku.

Medtem ko v nemških časopisih imena Ivana Bajdeta v

Iz približno istega časa je tudi članek, ki je bil

povezavi s Hupfeldovo Phonoliszt-Violino ne najdemo,

objavljen v francoskem časopisu La Nature. André

ga na primer članki v Franciji in onstran Atlantika

Troller, ki je bil od leta 1907 eden od urednikov

omenjajo kot enega izmed pomembnih (so)tvorcev

omenjenega pariškega časopisa, še posebej poudarja

violinskega avtomata.

omembe vredno rešitev oziroma novost v tistem času, in sicer krožni lok.Med laskavimi ocenami nadvse skladnega »dueta« – z violino kombiniranega klavirskega avtomata, ki lahko reproducira zelo

V časopisu The New York Times iz druge polovice aprila 1912 v podrobni predstavitvi Phonoliszt-Violine pod naslovom A Mechanical Violin Player izvemo, da je ta neverjeten inštrument plod skupinskega uspeha več izumiteljev: Ivana (Johanna) Bajdeta, Gustava Karla Henniga, Ernsta Alforda in Roberta Frömsdorfa, ki so delali pod okriljem organizatorja ideje Ludwiga Hupfelda. V članku sta poleg fotografij glasbila objavljeni tudi risbi principa delovanja krožnega loka, pripisan pa je še zelo zanimiv podatek, da je tak lok izdelan iz kar 1350 žim.

raznolik in obsežen glasbeni repertoar – navaja tudi Bajdetovo ime. Zapiše namreč:

V glasbilu odseva neverjetno znanje uglednih iznajditeljev, katerih imena si zaslužijo, da jih omenimo: to so gospodje Bajde, Karl in Ernst Hennig, Frömsdorf in Hupfeld.

Ivan in Ludvig Bajde v delavnici v Šiški okoli leta 1910 Vir: Ivan Gerersdorfer, Ivan Bajde i Phonoliszt Violina (Zvuk, 1983)

Čeprav mnogi članki izpostavljajo zgolj ime Karla Gustava Henniga kot najpomembnejšega tvorca Hupfeldove Phonoliszt-Violine, najbrž ne bo mogoče nikoli v celoti dobiti končnega odgovora, kdo vse je bil bolj ali manj zaslužen za njen razvoj. Natančno kolikšen je bil delež Ivana Bajdeta in njegovega sina Ludvika Bajdeta, za katera je znano, da sta nekaj časa tudi delala na razvoju violinskega avtomata v Hupfeldovi leipziški tovarni, še dobro stoletje kasneje ostaja neznano. A dejstvo je, da najbolje prodajani violinski avtomat vseh časov, ki so ga izdelovali v tovarni Hupfeld, s svojo neverjetno kompleksnostjo pravzaprav ne more biti izum in delo enega samega človeka. Bil je namreč plod skupinskih prizadevanj mnogih tehnikov in razvojnih inženirjev, ki so večinoma delali pod okriljem spretnega lovilca talentov in patentov, vizionarja in podjetnika najširših dimenzij – Ludwiga Hupfelda.

Poleg že opisanega doprinosa Ivana Bajdeta prispevek slovenskih izumiteljev potrjujejo tudi prijavljeni patenti v povezavi z izboljšavami violinskega avtomata, ki sta jih v drugem desetletju 20. stoletja skupaj prijavljala Ludvik Bajde in že omenjeni Karl Gustav Hennig.

Tako ostaja neizpodbitno, da sta bila Ivan Bajde in njegov sin Ludvik s svojimi idejami in rešitvami nadvse pomembna (so)tvorca pri nastanku tako dovršenega glasbila, kot je Hupfeldov violinski avtomat, ki je z zvokom klavirja in violine popestril glasbena doživetja v marsikaterem domu in v številnih javnih prostorih širom po svetu. Ravno v tem modelu violinskega avtomata je ohranjen edini drobec materialnega in tudi zvočnega pričevanja o njunem delovanju.

↑ Leta 1912 so Hupfeldovo Phonoliszt-Violino podrobno predstavili tudi v časopisu The New York Times

Iznajditeljsko delo Ivana Bajdeta (in njegovega sina Ludvika) na področju različnih mehaničnih glasbil vsekakor ni pomembno samo za Slovence, ampak, kot je razvidno iz primera Phonolistz-Violine, tudi širše. Čeprav je bil Ivan Bajde deležen vrste strokovnih pohval doma in v tujini, si s svojimi

Samo upamo lahko, da bi se navkljub velikemu časovnemu razmaku od nastanka njegovih nenavadnih glasbil v prihodnosti morda le našel kateri izmed njegovih izumov. To bi si Ivan Bajde vsekakor zaslužil. Različni razkropljeni zapisi o njegovih nenavadnih glasbilih namreč dovolj zgovorno pričajo o še enem iznajditelju slovenskega porekla, ki je imel mnogo idej in vizij, a je žal živel v času, ki na prostoru naše današnje domovine temu še zdaleč ni bil ne naklonjen ne dorasel.

izumi ni mogel nikdar znatneje materialno opomoči. Kljub temu vse do smrti ni opustil tovrstnih prizadevanj in se je s svojimi deli vpisal v zgodovino slovenskega in svetovnega izumiteljstva, dasiravno danes ne moremo ne videti ne slišati nobenega izmed njegovih samostojnih izumov.

Vse to je iznašel naš rojak, samouk-umetnik Ivan Bajde iz Hotiča pri Litiji.

Ivan Bajde was known in Carniola and other Slovene

Ivan Bajde was born on 12th June 1855 in Zgornji Hotič

regions as well as in today’s Austria and Germany, and

near Litija. Both music and innovation attracted him from

his name can even be found in French and American

his early days, but the reason why he started to take his

newspapers from the beginning of the previous century.

musical inventions seriously and to present them at various

But what exactly was he mentioned for? Bajde was best

exhibitions and fairs still remains unknown. The first such

known for his invention of the so-called Piano-Violin – a

large presentation was in 1892, when Bajde presented his

piano that produced the sound of stringed instruments.

so-called piano portativ, which produced sounds of a zither,

After buying Bajde’s patent, Ludwig Hupfeld used some

harps, and bells, in Vienna as part of a major international

innovative components in the design of the Phonoliszt-

exhibition entitled Internationale Musik- und Theater-

Violina, with which the Leipzig factory achieved world

Ausstellung Wien. And this was only the beginning of Bajde’s

renown. A modest but exceptionally smart inventor with

appearances in public. In hope to sell some of his patents,

Slovene roots was hiding behind the scenes of Hupfeld’s

he travelled several times all over his homeland and

business successes with the Phonoliszt-Violina.

abroad, and performed concerts on his unusual musical instruments.

Ivan Bajde will live in those who know his inventions and appreciate them.

In 1901, Ivan Bajde moved from Zgornji Hotič to Ljubljana

Although Ivan Bajde received professional praise at

with his family. In Spodnja Šiška, he set up a workshop

home and abroad, and though he could never recover

in which his sons Ludvik and Josip occasionally worked

the financial investment into his inventions, he never

as well. His son Ludvik, who had considerable technical

gave up such efforts, and his works entered the history

knowledge as well as an education in music, continued his

of Slovenian and world inventions. The numerous facts

father’s tradition of innovation. One of his own inventions,

about Ivan Bajde’s musical inventions give a clear picture

the so-called claviolina, was produced from 1912 onwards

of an inventor of Slovene origin, who had many ideas and

at Dunajska 73 in Ljubljana, where a sign hung above the

visions, but unfortunately lived in a time and place that

entrance to the workshop: BAJDE & Comp., Piano-Violin

was far from favourable for a man of his abilities.

Manufacture.

Ivan Bajde bode živel v tistih, ki njegove izume poznajo in jih znajo ceniti.

R e s tav r i r a n j e g r a di va

Stanislav Rogina, mag. Boštjan Roškar Fotografije

Ivan Bajde (1855–1920) in njegovi nenavadni glasbeni izumi. Razstava ob stoletnici smrti spregledanega slovenskega izumitelja

Dokumentacija kulturnozgodovinskega oddelka PMPO, objavljeni patenti na portalu Espacenet in drugi, ob slikovnem gradivu navedeni viri J e z i kov n i p r e g l e d

Mateja Lapuh P r e vod

Tanja Ostrman Renault G r a f ič n o obl i kova n j e

A v t or ic a r a z s tav e i n be s e di l

Tatjana Štefanič

Dušan Pogačar, Tribar, d. o. o.

Tisk

Aleksander Kelnerič, s. p.

Ptuj, 2020

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož Muzejski trg 1 SI – 2250 Ptuj Zanj:

dr. Aleksander Lorenčič, direktor