Page 1


zbornik pokrajinskega muzeja ptuj - ormož 5

Izdal in založil: Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož,

Muzejski trg 1, SI – 2250 Ptuj

Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor

Urednik: Martin Šteiner Lektoriranje: Judita Babnik Prevodi: Tanja Ostrman Renault, Jasna Levanič

Slikovno gradivo: Boris Farič, Andrej Brence, Tina Buh,

Viktor Gojkovič, Bine Kovačič, Brane Lamut, Damjan Lindental, Janez Mikuž, Branko Vnuk, fototeke oddelkov PMPO. Risbe: Nejka Uršič

Na naslovnici: Sedeča Marija z Detetom, okoli 1400, Ormož.

Oblikovanje: Dušan Pogačar, tribar.si

Tisk: Design Studio d.o.o.

Število izvodov: 300

Leto izida: 2017

Izdajo zbornika sta finančno omogočila Mestna občina Ptuj in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Za vsebino prispevkov so odgovorni avtorji. ISSN 1581-7695


4

Vsebina

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

6 dr. aleksander lorenčič Predgovor 9 dr. aleksander lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Sloveniji 23 metka stergar Ste nas že pogooglali? 37 valerija lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških muzejskih zbirk 59 manica hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka 75 nevenka korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč 95 andrej brence Ptuj in preskrba z vodo 123 mag. nataša kolar V objemu svetlobe Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 141 monika simonič roškar Iz etnološkega depoja 167 stanka gačnik Albin Lugarič (1927–2014) Umetnikova zapuščina v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož


Vsebina

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

181 dr. eva ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote – viktorijanska umetnost 195 tatjana štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona (Pelizona) iz leta 1843 – dragocena pridobitev zbirke glasbil 229 branko vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400 – nova pridobitev Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož 249 brane lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož 275 brane lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža 303 brane lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža 333 ddr. verena perko & aleksandra nestorović Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta Sanje so dovoljene! 351 martin šteiner Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

5


6

Predgovor

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

PREDGOVOR

V zadnjem obdobju postajajo muzeji eni največjih založnikov, publicistična dejavnost je namreč čedalje bolj pomembna muzejska dejavnost. To potrjuje tudi ptujsko-ormoški muzej in prizadevamo si, da to pozitivno prakso nadaljujemo. Javnosti je pogosto premalo znano, da so muzeji zelo pomembni založniki strokovnih, informativnih in izobraževalnih publikacij. Za lažjo predstavo podatek, da je bil PMPO v letu 2016 založnik kar 19 publikacij. Leta 2003, ob 100-letnici muzeja, je izšel prvi Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj. V letu 2010 je izšla druga številka, po ponovni združitvi z enoto Ormož, pod imenom Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 2. Leta 2013, v jubilejnem letu, ob 120-letnici muzeja, je izšla tretja številka zbornika in v letu 2015 še četrta. S tem je bila vzpostavljena kontinuiteta izhajanja resne strokovne muzejske publikacije s približno dvajset prispevki, ki so vsebinsko vsi vezani na delovanje muzeja oziroma na območje, ki ga pokriva PMPO. Gre za tehtne in relevantne prispevke z različnih strokovnih področij, ki prinašajo nove poglede in spoznanja, obenem pa imajo tudi močno informativno noto. Prispevajo tudi k uveljavitvi ptujskega muzeja doma in izven meja Slovenije, saj pride zbornik v številne ustanove tako v Sloveniji kot v tujini. Kontinuirano izdajanje zbornika želimo nadaljevati, zato je v letu 2017 izšel Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 5. Finančno sta ga podprla Mestna občina Ptuj in Ministrstvo za kulturo in to potrjuje, da je odločitev za kontinuirano izdajanje te publikacije pravilna. Obema podpornikoma iskrena hvala. Zahvaljujem pa se tudi in čestitam uredniku zbornika ter avtorjem za napisane prispevke. Dr. Aleksander Lorenčič


Predgovor

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

FOREWORD

Lately, museums have been gradually assuming the role of editors, and editing has become one of the museums’ main activities. The same is true for the Ptuj-Ormož Regional Museum (hereinafter the Museum), and we are striving to continue with this good practice. However, the general public is not always aware of the fact that museums act as important editors of professional, informative and educational publications. The following figures provide some food for thought. In 2016, the Museum edited 19 different publications. In 2003, on the Museum’s hundredth anniversary, the first collection of papers of the Ptuj Regional Museum was published. In 2010, after the reunification of Ptuj and Ormož museum units, the second collection of papers came out bearing the title the Miscellany of Ptuj-Ormož Regional Museum N° 2. The third collection of papers was compiled in 2013 to mark the hundred-twenty years of the Museum, and the fourth one in 2015. Thus was established the continuation of a serious, professional museum publication consisting of about twenty papers related to the Museum and its activities. These professional papers cover different scientific fields within the scope of Museum’s activities, new approaches and discoveries, and have a strong informative impact. They help establish the Museum’s reputation home and abroad, for each time, the publication is sent to numerous national and foreign institutions. It is our wish to continue with the publication, and that is why the Miscellany of Ptuj-Ormož Regional Museum N° 5 was compiled in 2017. Ptuj City Municipality and the Ministry of Culture of the Republic of Slovenia financially supported the publication, which, to us, is proof enough about the righteousness of our decision to continue with it. Our sincere thanks to both financial supporters, and my personal thanks to the editor-in-chief and the authors who contributed their papers to the present Miscellany. Dr. Aleksander Lorenčič

7


01


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

D R. A L E K S A N D E R LO R E N Č I Č direktor PMPO aleksander.lorencic@pmpo.si

Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij Še preden sem se 1. januarja 2016 zaposlil v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož (dalje PMPO), sem do te ustanove čutil globoko spoštovanje. Že takrat sem vedel, da upravlja in skrbi za izjemno kulturno dediščino. Vsakodnevno vrnitev iz Ljubljane v moje rodno mesto je »začinil« pogled na veduto Ptuja, ki je izjemna in ji je težko najti primero tako v naši državi kot širše. Mogočni Ptujski grad je duša zgodovinskega mesta Ptuj in največji magnet za obiskovalce od blizu in daleč. Kaj vse muzej kot javna služba opravlja in izvaja za varstvo premične kulturne dediščine, je jasno definirano v njegovem ustanovitvenem aktu. Čeprav že velikokrat povedano vseeno ne bo narobe, če se poudari še enkrat – muzej opravlja poslanstvo muzeja in javne službe v 19 občinah ptujsko-ormoškega območja: v Mestni občini Ptuj in občinah Cirkulane, Destrnik, Dornava, Gorišnica, Hajdina, Juršinci, Kidričevo, Markovci, Majšperk, Podlehnik, Sv.

9


10

Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Andraž v Slovenskih goricah, Trnovska vas, Videm, Zavrč, Žetale, Ormož, Sv. Tomaž pri Ormožu in Središče ob Dravi. Kdor želi, lahko delo muzejskih strokovnjakov z različnih področij spremlja oziroma zasledi na različnih ravneh.1 Tako velik muzej zahteva tudi potrebam primerno kadrovsko zasedbo, kar pomeni primerno število strokovnih sodelavcev in tehničnega osebja. Zadnja leta je muzej kadrovsko oslabel in kot kaže, bo zaradi krčenja financiranja (so) ustanoviteljev izgubil še kakšno delovno mesto. Svojim kolegom in kolegicam sem na prvem skupnem kolegiju dejal, da si bom o vsem in vsakem ustvaril mnenje sam in da enako pričakujem tudi od njih. In vesel sem, da sem tako razmišljal. Samo tako lahko človek ostane zvest samemu sebi in ne podleže nasvetom ter napotkom posameznikov, ki imajo v resnici, kar se je žal nemalokrat izkazalo, vse prej kot iskrene namene. PMPO je izjemna ustanova, v kateri ni prostora za osebne interese, negativizem in podobne vzgibe. Več kot dovolj je realnih težav in izzivov, s katerimi se sooča. Leto 2016 je bilo izjemno uspešno leto, za kar gre zahvala kolegom in kolegicam v PMPO. Muzej je opravil naloge, ki so bile predvidene v programu in ki si jih je zastavil kot javna služba. Še več, strokovni delavci muzeja so pripravili in sodelovali še pri dodatnih projektih in dogodkih. Glede na vsem poznano problematiko ptujske arheologije smo v sodelovanju z Zavodom za varovanje kulturne dediščine, s Centrom za preventivno arheologijo (dalje ZVKDS, CPA), z Mestno občino Ptuj (dalje MO Ptuj) in Ministrstvom za kulturo (dalje MK) pripravili medinstitucionalne razstave, tako imenovane vitrine meseca, ki so bile na ogled v Galeriji Magistrat na MO Ptuj. Ta projekt nadaljujemo tudi v letu 2017. Na mesečnih predavanjih smo gostili vrsto zanimivih govorcev, ki so predstavili različne tematike in problematike. Tudi drugi kazalniki pričajo o uspešnosti preteklega leta. PMPO je bil ponovno zelo aktiven kot izdajatelj, saj smo bili založnik kar 19 publikacij, kar je samo po sebi dovolj pomenljivo. Tudi z obiskom smo zadovoljni. Skupni obisk muzejskih zbirk in

1 Priznati moram, da sem že pred prihodom v muzej o njegovem delovanju slišal nemalo kritik. Ko spoznaš vsa dejstva – neupravičeno. Nimam težav s kritiko, a ta mora biti konstruktivna in temelječa na argumentih ter jasnih temeljih. Tega pa žal primanjkuje. To je ne nazadnje odraz naše družbe. Vedno manj je medsebojnega spoštovanja, razumevanja. Veliko lažje je izreči kritiko, tudi če je neutemeljena, kot poiskati in izreči kaj pozitivnega.


Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pedagoških ter andragoških programov je znašal 59.544 obiskovalcev.2 Največ, slabih 44.000 obiskovalcev si je ogledalo zbirke v Ptujskem gradu, kar je za približno 5000 več kot lepo prej. Skupni obisk v Enoti Ormož je znašal 3975 obiskovalcev. Pomembno je poudariti, da se je lani zelo povečal obisk iz sosednjih držav. Iz Avstrije smo na primer beležili 77-odstotno povečanje, iz Italije 30-odstotno in iz Hrvaške kar 95-odstotno povečanje obiska. Leto 2017 smo začeli predstavljati drugi del Minoritske zbirke, pripravili smo gostovanje fotografske razstave Bojana Adamiča na Ljubljanskem gradu in bogat program ob kulturnem prazniku. Med drugim smo predstavili izjemno novo monografijo z naslovom Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček in uživali ob nastopu organista Tomaža Sevška, v ormoški enoti pa so na ogled postavili razstavo Lov in plemstvo na varaždinskem območju. Tudi v letu 2017 ima PMPO bogat strokovni in siceršnji program. → Obisk PMPO – primerjava desetletnega povprečja in leta 2016.

10-letno povprečje

2016

80.000

73.233

70.000 60.000

65.671

62.145 59.271

56.823

50.000 40.000

46.111

30.000 20.000 10.000

19.560 16.410

13.962

0 3.526

Zbirke

Prireditve

Domači

Tujci

Skupaj

Martin Šteiner, Statistika obiska v Pokrajinskem muzeju Ptuj - Ormož, Letno poročilo 2016. Številke pri prireditvah odstopajo zaradi spremenjene metodologije beleženja obiska na prireditvah.

2 Če prištejemo še obisk z odprtij razstav in različnih drugih prireditev, ko je vstop prost, je ta številka za približno 6000 višja, pri čemer moramo vedeti še, da je ogromno takih obiskovalcev, ki obiščejo Ptujski grad in ne kupijo vstopnice.

11


12

Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Glavni projekti, ki jih v tem letu pričakujemo, so nova stalna postavitev srednjeveškega kiparstva in slikarstva 14. in prve polovice 15. stoletja,3 lastna občasna razstava in gostovanje o orglarski produkciji Janeza Frančiška Janečka, lastna občasna razstava Ptujski vinski trgovci in vinogradniški delavci v prvi polovici 20. stoletja, gostovanje tuje razstave iz Muzeja antičkog stakla iz Zadra, pestra likovna dejavnost v Miheličevi galeriji (predvidene so razstave umetnikov Cvetke Hojnik, Franceta Miheliča, Lucije Stramec, Vesne Čadež in Janeza Mežana) in v Salonu umetnosti, periodični publikaciji Zbornik PMPO-5 in Archeologia Poetovionensis ter odkupa novih eksponatov, in sicer violine goslarja Blaža Demšarja in slike Marjana Remca. Kot vedno bomo poskrbeli tudi za pester program za družine, otroke in mladostnike. Tudi v ormoški enoti muzeja se obeta zanimiv in pester program. Poleg že omenjene razstave Lov in plemstvo na varaždinskem območju bodo kolegi pripravili arheološko razstavo Arheološke ostaline novoveškega Ormoža, uredili spominsko sobo Marka Sluge, izvedli likovno kolonijo itd. V nadaljevanju prispevka se bom osredotočil na dve področji, in sicer na upravljanje in sodelovanje oziroma povezovanje muzeja navzven. Priznam, da včasih malo zavidam kolegom v muzejih širom Slovenije – tistim, ki imajo vso muzejsko dejavnost zbrano na enem ali dveh mestih in ki svoje delo opravljajo v sodobnih ter urejenih prostorih. PMPO je upravitelj številnih objektov in zemljišč, ki so v državni ali občinski lasti. Grajski kompleks, spomenik državnega pomena, ki je v državni lasti, zahteva redno vzdrževanje in številne investicije. Že košnja grajskega griča je za muzej velik strošek. Dejstvo je, da grajski kompleks zahteva sistematične, neprestane in temeljite posege, ki pa jih je zaradi kroničnega pomanjkanja finančnih sredstev na vseh nivojih nemogoče izvajati, zato gre več ali manj za zasilna krpanja in popravila nastale škode. Če so moji podatki o višini sredstev, s katerimi razpolaga MK v letu 2017 za celotno državo, kar zadeva investicijski del, točni, je razkorak med potrebami in finančnimi zmožnostmi, toliko bolj razumljiv. 3 Šlo bo za novo postavitev stalne razstave o muzejskih najdragocenejših kipih iz 14. in 15. stoletja ter predstavitev ostankov vitrajev, ki so v fondu galerijske zbirke. Zaradi izredne občutljivosti kipov izpod dleta ptujskogorskih mojstrov in njihove neprecenljive vrednosti v evropskem prostoru jih bo treba umestiti v posebne vitrine, za stalno postavitev pa pripraviti razstavni katalog, ki ga muzej nikoli ni imel.


Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

→ Stavba na Raičevi 9, ki je bila lani zaradi dotrajanosti odstranjena.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Grajski kompleks, razen osrednjega poslopja, se je dolga desetletja zanemarjal. Stolpi, obzidje in druge stavbe so v slabem stanju. Muzej je v letu 2016 z lastnimi sredstvi poleg zarasti in podobnega odstranil še preostalo, večinoma poškodovano, bolno in ljudem nevarno drevje, ki je povzročalo škodo. Februarja 2015 podrto obzidje je bilo lani sanirano. Veliko težavo in grožnjo predstavlja tudi preostali del obzidja. Strokovnjaki so ga pregledali, da bi ugotovili dejansko stanje. Na podlagi izvedenih preiskav in vizualnih pregledov obravnavanih zidov se je ugotovilo, da so zidovi v slabem stanju in da je na njih treba izvesti nujna vzdrževalna dela. Predlagano je bilo tudi, da se ob vznožju pobočja pod določenimi zidovi postavi varovalna ograja, ki bi varovala dostopno pot do gradu pred morebitnimi manjšimi padajočimi gradniki zidu. Muzej je v začetku lanskega leta sprožil vse potrebne korake za odstranitev propadajoče stavbe na Raičevi 9 in nelegalno postavljenih garaž ob parkirišču pod gradom. Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Maribor (dalje ZVKDS, OE Maribor), je na podlagi pregleda stavbe na Raičevi 9 ugotovil, da se je stanje objekta glede na preglede v preteklosti še poslabšalo, tako da je gibanje v njem in okoli njega

13


14

Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

izjemno nevarno. Izdal je mnenje, da se objekt zaradi popolne dotrajanosti lahko odstrani. Glede na ustaljeno prakso se je pred porušitvijo izdelal arhitekturni posnetek objekta, ki se kot arhivsko varstvo hrani v dokumentaciji ZVKDS, OE Maribor. Poleg tega so bila pridobljena tudi vsa potrebna soglasja, vključno z gradbenim dovoljenjem, izdanim na UE Ptuj, tako da se je objekt v novembru odstranil. Sama odstranitev objekta na Raičevi 9 je stala približno štiri tisoč evrov in jo je v celoti kril muzej. Predvideno je, da bo MK v letu 2017 muzeju povrnilo strošek. ZVKDS, OE Maribor, je podal tudi mnenje o garažah ob parkirišču pod gradom. Omenjeni objekti, ki so bili na tem mestu postavljeni brez soglasja pristojnega zavoda, morajo biti v najkrajšem času odstranjeni. Postopek o problematiki garaž je vodil pristojni Inšpektorat RS za okolje in prostor.

↑↗ Grajski kompleks pred urejanjem in po njem. Osnova za nadaljnje temeljite in trajnostne posege (za stavbe in krajino) bo konservatorski načrt za celoten grajski kompleks.


Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Muzej je za prodajalno spominkov in razstavni prostor v objektu nekdanje konjušnice, ki sta po rekonstrukciji in spremembi namembnosti objekta urejena v pritličju nekdanje konjušnice na Ptujskem gradu, lani pridobil vso potrebno dokumentacijo, tako da je UE Ptuj investitorju MK izdala uporabno dovoljenje. Cilj muzeja je urediti tudi preostali del, vključno z V-stolpom, kar pa bo odvisno od finančnih sredstev. Dejstvo je, da muzej glede na vse potrebne investicije in vzdrževanje premoženja, katero upravlja, iz svojih sredstev tako velike investicije ni zmožen. V stolpih, kjer so nastanjeni stanovalci, se po finančnih zmožnostih opravljajo redna vzdrževalna dela. Osnova za vse nadaljnje posege na grajskem griču je izdelava konservatorskega načrta za celoten kompleks. Vseboval bo smernice

15


16

Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

tako za objekte kot za ureditev krajine. V skladu z dogovorom z MK je muzej lani poleti ZVKDS, OE Maribor, poslal prošnjo, naj se konservatorski načrt za ptujski grajski kompleks vključi med dela, ki jih bo pristojni zavod opravil kot del redne dejavnosti v letu 2017. Po informacijah MK z začetka tega leta pa bo ta načrt uresničen šele v letu 2018. V minulih letih je bila delno že sanirana streha na osrednjem grajskem poslopju, potrebna je še na preostalih delih (S-trakt). V načrtu je tudi izvedba požarnega hidranta, o čemer tečejo pogovori med predstavniki MK in MO Ptuj. Poleg grajskega kompleksa je eden osrednjih izzivov, s katerimi se sooča muzej, arheologija. Glede na to, da je PMPO od leta 2011 brez stalnega arheološkega razstavišča in primernih delovnih ter depojskih prostorov, vidimo kot celostno in trajnostno rešitev nov arheološki muzej. Pri projektu arheološkega muzeja moramo imeti pred očmi, poleg vsebine in muzeološkega koncepta, tudi naravo gradiva, velikost in težo, ki pogojujejo obliko razstavnih in depojskih prostorov. Rešitev, ki je bila lani vključena v Lokalni kulturni program 2016–2019 in jo je potrdil tudi občinski svet, se kaže na prostoru na Muzejskem trgu 2, 2a in 2b. Vse te objekte je smiselno povezati v celoto. Vsi so v lasti Mestne občine Ptuj: stavba nekdanjega kombinata Muzejski trg 2, nekdanja polnilnica, Muzejski trg 2b in delno stavba nekdanjega Novega sveta na Muzejskem trgu 2a. Vse stavbe so na parcelnih številkah 1060 in 1061/1–1061/9 k. o. Ptuj. MO Ptuj je že pred leti za potrebe ptujske arheologije te objekte v celoti ali delno odkupila od prejšnjih lastnikov in za to namenila znaten del sredstev. Na tem prostoru bi problem arheologije lahko rešili celostno in trajnostno, saj bi bile tukaj lahko vse tri komponente (delovni prostori, depoji, razstaviščni prostori s predstavitvijo zaključenih enot), staro mestno jedro pa bi v humanističnem smislu zaključilo svojo podobo. Na predlagani lokaciji ni potrebnih večjih arheoloških zaščitnih raziskovanj. Prilagodili bi se tudi obstoječim objektom, ki so podkleteni in bi gradbene jame lahko predstavljale že negativ zahtevanih gradbenih posegov. Funkcionalna ureditev zbirke in spremljajočih prostorov bi bila popolnoma prilagojena zasnovi novega objekta oziroma objektov. Problem ptujske arheologije vsekakor ni le ptujski problem, je nacionalni problem, in verjamem, da se tega vsi dobro zavedamo. S ciljem čim bolj strokovno in sistematično lotiti se projekta arheološkega muzeja na Ptuju, je MO Ptuj ustanovila tudi strokovno


Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

komisijo, ki bo bdela nad tem projektom. O tovrstnih komisijah lahko imamo svoje mnenje, a glede na sestavo te sem optimist. Zavedam se, da nas čaka veliko dela in da bo potrebna potrpežljivost, a tudi zaradi naših zanamcev si ne moremo dovoliti, da ne bi lastne izjemne zgodovine in kulturne dediščine s ponosom predstavili in razstavili. Arheološki muzej bi vsekakor omogočal celostno in po muzeoloških smernicah atraktivno predstavitev arheološkega bogastva, ki ga hrani PMPO in je nacionalnega pomena, staro mestno jedro pa bi v humanističnem smislu zaključilo svojo podobo. Nov arheološki muzej bi za naše okolje pomenil veliko dodano vrednost, in sicer za strokovno področje ter ustrezno delovanje arheologije na Ptuju in tudi kot priložnost za kulturni turizem. Dejansko stanje rešujemo z vitrinami meseca in začasnim arheološkim razstaviščem na Muzejskem trgu 2, kjer je letos na ogled razstava Gospodarji prehodov. V naslednjem nekajletnem obdobju je cilj muzeja poskrbeti tudi za celovito prenovo nekaterih stalnih zbirk, kar pa bo, enako kot na drugih področjih delovanja muzeja, v prvi vrsti odvisno od finančnih zmožnosti. PMPO hrani najbogatejšo zbirko historičnih glasbil na Slovenskem. Od leta 2000 ima status nacionalnega pomena, saj jo odlikujeta vsebinska raznolikost in zaokrožena podoba o inštrumentalni dediščini na Slovenskem. Obsega več kot tristo glasbil, razvrščenih po skupinah v salonska in godbena glasbila ter na ljudska in neevropska glasbila, vsebuje pa tudi notno gradivo ter orodje in predmete za izdelavo glasbil. Z glasbilarsko dediščino so povezani tudi nekateri predmeti arheološke zbirke ptujskega muzeja, med katerimi izstopa rimska tibia, dvojna piščal iz 2. ali 3. stoletja, ki je redkost svetovnega pomena. Načrtovane so gradbena sanacija dosedanjih razstavnih prostorov zbirke, nova idejna zasnova postavitve stalne razstave in kataloška publikacija. Za zbirko glasbil v našem muzeju in za slovensko glasbilarsko zgodovino so še posebej pomembni slovenski izdelovalci, katerih glasbila muzej v zadnjih letih še posebej načrtno in uspešno zbira. Med novejše pridobitve sodijo orgle (salonski pozitiv) celjskega orglarskega mojstra Janeza Frančiška Janečka. V Sloveniji se je ohranilo skoraj 50 Janečkovih glasbil (nekatera sicer zgolj z ohišji brez mehanike). Vsa glasbila Janeza Frančiška Janečka so strokovnjaki PMPO skupaj z drugimi v letu 2016 na terenu temeljito raziskali, strokovne izsledke pa objavili v monografiji Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček. V glasbeni zbirki, ki jo bomo v letu 2017

17


18

Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

dopolnili s pomembnimi primerki v zadnjem letu odkupljenih in restavriranih glasbil, si lahko obiskovalci ogledajo razstavljena glasbila in nekaterim prisluhnejo. S pomembnimi glasbili za slovensko glasbilarsko zgodovino, kot je to na primer viola Antona Pelizona iz leta 1843, ki smo jo s pomočjo sredstev MK odkupili v letu 2016 (26. 11. 2016 predstavitev s koncertom na Pelizonovi violi) in jo bomo letos v okviru zbirke razstavili v posebni vitrini, želimo obiskovalce opozoriti tudi na tiste slovenske glasbilarske mojstre, ki s svojimi deli dosegajo visoke cene in uživajo velik mednarodni sloves. V letu 2017 načrtujemo odkupe novih glasbil, med drugim violino goslarja Blaža Demšarja. Temeljite prenove je potrebna tudi zbirka orožja, saj bo leta 2019 minilo 20 let od njene prve postavitve. Zbirka orožja v PMPO ima status nacionalnega pomena in obsega več kot petsto kosov različnih vrst hladnega, strelskega, lovskega in športnega orožja ter zaščitne opreme, ki segajo v čas od 15. do 20. stoletja. Razstavljeni kosi izhajajo iz grajske orožarne na Vurberku in zapuščine ptujskega muzejskega društva. Vurberški grad je bil bogato založen z orožjem, saj je bil pomembna obrambna točka proti Turkom. Od tam izvirajo tudi oklepi iz 16. stoletja in pet topov, ki jih uvrščamo med najstarejše ohranjene na Slovenskem. V okviru prenove bo gradivo ponovno konservirano, dodatne raziskave pa bodo zbirko na novo ovrednotile. Razstava bo dobila nov koncept postavitve, načrtovana je tudi publikacija. Cilj muzeja v prihodnje je ohraniti in nadgraditi vsa področja delovanja. Poleg arheologije, kulturne zgodovine, zgodovine, etnologije, konservatorske in restavratorske dejavnosti tudi galerijsko dejavnost. Slednjo v okviru PMPO financira MO Ptuj, dodatno pa za dejavnost nemajhen delež prispeva tudi PMPO. Muzej si v prihodnje želi glede na tradicijo in svoje znanje tudi pri galerijski dejavnosti čim bolje opravljati svoje poslanstvo. Ne nazadnje, tudi Ministrstvo za kulturo RS je delovanje razstaviščno-galerijskega programa Miheličeve galerije prepoznalo kot referenčno galerijo sodobne slovenske likovne umetnosti. Galerijska dejavnost v PMPO je pomembna dejavnost z dolgoletno tradicijo. Salon umetnosti in zlasti Miheličeva galerija, ki pod tem imenom (prej paviljon Dušana Kvedra) deluje od leta 1992 (preimenovala se je zaradi donacije obsežne grafične zbirke Franceta Miheliča), sta prostora, v katerih so gostovali že številni domači in tuji umetniki. Miheličeva galerija


Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

je znotraj PMPO opredeljena kot samostojni galerijsko-razstaviščni oddelek z delovnim mestom kustosa galerista, plačanim z Mestne občine Ptuj. Prostori Miheličeve galerije so v okroglem stolpu, ostanku srednjeveškega obzidja, ob reki Dravi in so namenjeni galerijskorazstaviščni dejavnosti našega muzeja. Letno pripravimo med osem in enajst najrazličnejših razstav s spremljajočim katalogom in drugih kulturnih ter družabnih dogodkov. Prvenstveno so prostori namenjeni likovnim razstavam: slikarstvu, kiparstvu, grafiki, fotografiji, kulturni zgodovini itd. predvsem sodobne slovenske (in tuje) likovne umetnosti. Vizija delovanja Miheličeve galerije je postati prepoznavno kulturno, umetniško, raziskovalno, zbirateljsko, informacijsko in protokolarno središče mesta Ptuj in regije. V letu 2017 bomo tudi v PMPO obeležili tri jubileje velikih slovenskih (in ptujskih) slikarjev, in sicer 120. obletnico rojstva Janeza Mežana (1897–1972), 110. obletnico rojstva Franceta Miheliča (1907–1998) in 90. obletnico rojstva Albina Lugariča (1927–2014). Mihelič in Lugarič sta bila častna meščana Mestne občine Ptuj. V sodelovanju s kulturnozgodovinskim oddelkom PMPO bomo pripravili obsežnejše razstave umetnikov s katalogom in z daljšimi razstavami. To bo mogoče ob zagotovljenih dodatnih finančnih sredstvih, ki so bila za tak program doslej izredno nizka. Treba pa je tudi opozoriti, da so prostori Miheličeve galerije nujno potrebni obnove, predvsem beljenja in novega sistema razsvetljave. Sodelovanje, povezovanje in odprtost muzeja so pogosta in izjemno pereča tema oziroma področje, ki si ga žal mnogi prepogosto razlagajo po svoje. O tem, da se sodelovanje tolmači in razume na različne načine, raje ne bom izgubljal besed. Sodobni muzej mora biti družbeno odgovoren in odprt za vse, vendar, kot drži za PMPO, mora biti kot javni zavod odgovoren tudi za premoženje, katero upravlja. Malo je ustanov v našem mestu in širše, ki tako ali drugače ne sodelujejo s PMPO. V muzeju smo za vse predloge odprti in jim prisluhnemo, a iz objektivnih razlogov in omejitev vsem vedno ni mogoče ugoditi. Naslednje leto bo za PMPO še posebej pomembno, saj bomo obeležili 125-letnico delovanja. Ptujsko-ormoški muzej mora kot največji pokrajinski muzej v Sloveniji tudi v prihodnje težiti k ustvarjalnosti, inovativnosti in strokovnosti. Sistematično se mora lotevati izzivov, s katerimi se sooča, saj lahko samo tako trajno in konstantno raste na vseh področjih svojega delovanja. Dejstvo je, da ima kulturna dediščina izjemno pomembno tako kulturno kot

19


20

Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ekonomsko komponento. Ptuj je pomembno zgodovinsko mesto z izjemno kulturno dediščino, na čemer mora graditi. Ptujski grad kot nacionalni spomenik je osrednji magnet in zaščitni znak Ptuja, zato je treba čim bolj težiti k ureditvi celotnega grajskega kompleksa (krajine in nepremičnin). Že nekaj let je velik primanjkljaj arheološki muzej, zato bi moral biti to eden osrednjih ciljev lokalnega okolja in širše. Vlaganje v kulturno dediščino je vsekakor modra in smiselna naložba. Prepričan sem, da bi z jasno zastavljeno strategijo in določenimi prioritetami ter s kontinuiteto začrtane cilje lažje dosegli. Kultura, ki je izjemno širok in kompleksen pojem, je med drugim tudi odraz naših vrednot. Ne nazadnje se te vrednote zrcalijo tudi v skrbi za kulturno dediščino.


Dr. Aleksander Lorenčič Izzivi največjega pokrajinskega muzeja v Slovenij

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

challenges of the largest regional museum in slovenia Ptuj-Ormož Regional Museum (hereinafter the Museum) is the largest among regional museums in Slovenia. It boasts as many as four collections of national importance. The Museum has always based its activities on innovation, creativity and professionalism. It has been dealing with different challenges in a systematic way (although due to some objective reasons this has not always been possible), for it believes that this is the only way to sustainably and constantly develop all fields of actions. There is never a lack of professional and administrative challenges, as described in the present paper. Professionally-wise, additional recruitments are badly needed. Certain fields of work, such as conservation and restoration of some materials, require specific expertise which cannot be gained through regular trainings. Besides carrying out professional work and fulfilling the basic tasks, the Museum is in charge of numerous buildings and estates which belong either to the state or the community. The castle complex, for example, is state-owned and needs constant maintenance and many important investments. The fact is that the castle complex requires systematic, continuous and thorough renovation works which are extremely difficult to keep up with due to the constant lack of money, and therefore, only some urgent repairs to avoid further damage are carried out. Another serious challenge is archaeology. Namely, in 2011 the Museum lost its permanent archaeological exhibition grounds and adequate working and storage premises; hence, the acquisition of a new archaeological museum seems to be the only comprehensive and permanent solution. The archaeological heritage and archaeological collections, representing a true archaeological treasure for Ptuj and wider surroundings, were displayed in the Dominican monastery from 1928 to 2011. Therefore, it is absolutely necessary to open up storage rooms and present anew all archaeological exhibits, for our values also reflect in our concern for cultural heritage.

21


02


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

METKA STERGAR višja kustodinja pedagoginja metka.stergar@pmpo.si

Ste nas že pogooglali?

1

1

spletno komuniciranje in uporaba it pri delu z obiskovalci v pmpo Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož nima zaposlenega strokovnjaka za komuniciranje oziroma za marketing in/ali odnose z javnostmi, zato je delo s sodobnimi komunikacijskimi kanali prevzela muzejska pedagoška služba. V pomanjkanju znanja s tega nenehno razvijajočega se področja nam ni preostalo drugega, kot da se samoizobražujemo in

1 Pogooglati -am cit. [pogúglati] in pogúglati -am 1. poiskati informacije na spletu s spletnim iskalnikom: Danes zvečer bom znanega športnika v hotelski sobi pogooglal in skušal dobiti tudi posnetek njegovega dvoboja | Preden se potencialni pacient odpravi v zasebno ambulanto, zdravnika dodobra pogoogla 2. krajši čas iskati informacije na spletu s spletnim iskalnikom: Mislim, da bi se splačalo malce pogooglati in preveriti po internetu | Dajmo malo pogooglati po spletu Iz: Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, (Aleksandra Bizjak Končar, Marko Snoj ur.), Ljubljana 2013, str. 278.

23


24

Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

se naslanjamo na izkušnje, ki jih pridobivamo med delom, velikokrat pa tudi v prostem času z osebnim angažiranjem na različnih družabnih omrežjih. spletna stran Potreba po širjenju informacij o muzeju, njegovih zbirkah in dogodkih nas je že leta 2001 vodila, da izkoristimo novi medij – svetovni splet. Očitno je bilo, kakšne prednosti ponuja prisotnost na njem: spletna stran je tisto mesto, kjer so informacije na voljo vsem globalno in ob vsakem času. To, kar smo takrat samo slutili, danes z gotovostjo vemo: vedno več ljudi se odloča za obisk muzejev in kulturnih znamenitosti na podlagi informacij, ki jih dobijo na internetu. Zato smo že v letu 2001 začeli sodelovati z Boštjanom Burgerjem, informatikom in geografom, ki je leto prej začel projekt »Virtualni vodnik po slovenskih muzejih«, ki temelji na 360-stopinjski prostorski fotografiji.2 Burger je na svoji strani objavil virtualne vodnike po zbirkah v Ptujskem gradu.3 Domeno pok-muzej-ptuj.si smo registrirali 7. 6. 2001, prva spletna stran muzeja pa je nastala v prvi polovici leta 2001 v sodelovanju z dijaki Elektro in računalniške šole Ptuj in njihovim mentorjem Davidom Drofenikom.4 Leta 2003 smo z njimi spletno stran dopolnili, leta 2005 pa je njeno upravljanje prevzelo podjetje Pro-Web. Kmalu je postalo jasno, da mora biti spletna stran, ta globalna izkaznica muzeja, narejena profesionalno. Naš cilj je bil estetska in funkcionalna stran v slovenskem in angleškem jeziku, ki uporabniku daje osnovne informacije (kdo smo, kje smo, kaj ponujamo, za kakšno ceno) v kratkih in jedrnatih besedilih,5 ponazorjenih s povednimi in z atraktivnimi fotografijami. Ptujski muzej je kompleksni muzej z veliko zbirkami in lokacijami, zato je bil poseben izziv stran oblikovati tako, da je kljub veliko informacijam pregledna in omogoča čim lažje ter čim bolj intuitivno iskanje. 2 http://www.burger.si/uvod/nagovorSLO.html 3 http://www.burger.si/MuzejiInGalerije/PokrajinskiMuzejPtuj/zbirke.html 4 V muzejskem Polletnem poročilu 2001 na str. 6 lahko preberemo: »Gospod Boštjan Burger je izdelal virtualni vodnik po muzejskih zbirkah na gradu za internet. Dijaki Srednje elektro šole Ptuj so nam naredili na osnovi našega zbranega gradiva internetno predstavitev PMP.« 5 Če moramo objaviti daljše besedilo, vstavimo povezavo na drugo spletno stran ali na dokument v pdf-formatu.


Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

→ Muzejska spletna stran med leti 2007 in 2013.

→ Muzejska spletna stran po letu 2013.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

25


26

Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

To delo smo v letu 2007 zaupali podjetjema Pro-Web in I.T. Tim. Stran se je takrat tudi optimizirala: uskladili so se naslovi, vsebine in metapodatki, da bi se dosegel čim višji položaj v vodilnih iskalnikih. Pomemben del prenove spletnega mesta je bilo orodje za enostavno upravljanje vsebin, ki je omogočilo, da za vsebine skrbi muzej sam.6 Tako smo znižali stroške vzdrževanja, predvsem pa skrajšali čas, potreben za ažurno objavo informacij. Sistem administratorju omogoča urejanje in dodajanje vsebin, vstavljanje fotografij in povezav, dodajanje menijev in podmenijev ipd. Leta 2013 smo stran posodobili: da bi bila še bolj pregledna, smo se odločili za čistejše oblikovanje, dodali pa smo tudi povezave na muzejske Facebook, Instagram, Pinterest in kasneje še na TripAdvisor stran. Po nekaj letih se ponovno pojavlja potreba po posodobitvi muzejske spletne strani: predvsem po novi zasnovi in priredbi spletne strani za tablice in mobilne telefone. aplikacije za mobilne naprave Leta 2012 je slovenski strokovnjak za družabna omrežja Matej Špehar izjavil: »Če je računalnik vaše orodje, je mobilni telefon vaš ljubimec, ki je vedno z vami in ga skoraj ne spustite več iz rok.« Napovedal je, da naj bi konec leta imela pametne telefone že polovica slovenskih uporabnikov.7 V letu 2016 je stanje naslednje: 55 % oseb v Sloveniji dostopa do interneta preko pametnega telefona, v starostnih skupinah od 16 do 24 in od 25 do 34 let pa je takih kar 91 %!8 Na mednarodni muzejski dan, 18. maja leta 2012, je naš muzej objavil prvo muzejsko aplikacijo za Applove mobilne telefone in tablice v Sloveniji. Prvič smo jo predstavili na odprtju nove postavitve zbirke tradicionalnih pustnih mask. Z zanimanjem in odobravanjem si jo je ogledal takratni minister za kulturo, tudi sam strokovnjak računalništva. Čez nekaj mesecev je sledila še verzija za mobilne naprave z operacijskim sistemom Android. Aplikacija je imela naslednje funkcije: prikaz osnovnih informacij 6 Spletno stran administrira avtorica besedila, ki tudi ureja muzejske strani na vseh družabnih omrežjih, pošilja vabila preko platforme MailChimp, objavlja dogodke v napovednikih in obvešča medije. 7 Marija Miličevič, Pametni telefon postaja vaš ljubimec, Večer, 19. 3. 2012, str. 8. 8 Vir: http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=6263&idp=10&headerbar=8


Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

o muzeju (stiki, odpiralni časi in vstopnine), objavljanje aktualnih razstav, novic in dogodkov (delavnice, predavanja, vodstva …), objavljanje in prikaz zbirk in muzealij, povezanost z družabnimi omrežji, vključevala pa je tudi avdio vodnik po prenovljeni zbirki tradicionalnih pustnih mask v slovenskem in angleškem jeziku.9 Aplikacijo smo izdelali v sodelovanju s Semantiko, podjetjem, specializiranim za informacijske rešitve na področju kulturne dediščine. Muzej že od leta 2009 uporablja njihov muzejski informacijski sistem Galis,10 danes najbolj uporabljan program za vodenje muzejske dokumentacije v Sloveniji. Njegova prednost je v tem, da ga dopolnjuje vrsta povezanih storitev za obveščanje muzejskih obiskovalcev, kot so muzejski spletni portali ter mobilne in tablične aplikacije.11 To pomeni, da se z vnosom podatkov o zbirkah, predmetih, razstavah, dogodkih in pedagoških aktivnostih v sistem Galis (ali v sistem za upravljanje vsebin) informacija lahko takoj objavi na povezanih spletnih portalih in v aplikacijah. Tako v enem koraku ažurno dopolnjujemo informacije v muzejski aplikaciji PMPO in na z njo povezanih portalih Museums, The European Museums Network in Museums of the World. Do danes smo poleg informacij o aktualnih muzejskih dogodkih in ponudbi objavili tudi osem stalnih muzejskih zbirk s 626 predmeti. V letu 2016 smo aplikacijo nadgradili z virtualnimi vodniki po muzejskih zbirkah v Ptujskem gradu, ki po korakih z opisi vodijo obiskovalca od sobe do sobe, vanje pa so vključene muzealije, vnesene v dokumentacijski sistem Galis. Vodniki so v slovenskem in angleškem jeziku. Aplikacija je še zmeraj v fazi izdelave. Z nekaj posluha in z ureditvijo tehničnih zahtev (brezžični internet ali oddajniki Bluetooth 9 Možnost vključitve avdio vodnikov v aplikacijo pomeni, da lahko pametni telefoni nadomestijo klasične avdio vodnike, ki si jih obiskovalci izposodijo v muzejih. Muzej tako nima stroškov z nakupom in vzdrževanjem avdio naprav, saj obiskovalec prinese svojo avdio napravo (pametni telefon) že s seboj. 10 http://www.semantika.si/Projekti/Kulturna-dediščina 11 Sistem Galis smo sprva uporabljali za dokumentacijo arheološkega gradiva. Dokumentalista našega arheološkega oddelka sta z razvijalci programske opreme podjetja sodelovala pri oblikovanju uporabniškega vmesnika za arheološko masko za dokumentiranje. Kasneje so k uporabi sistema pristopili restavratorsko-konservatorski in zgodovinski oddelek, pedagoška služba in organizacijska enota Ormož. (Valerija Lešnik, Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 4 (ur. Martin Šteiner, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož), Ptuj 2015, str. 342). Letos pristopa k sistemu tudi kulturno-zgodovinski oddelek.

27


28

Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Aplikacija PMPO.

v vseh prostorih Ptujskega gradu) bi lahko zaživela in postala pomembno sredstvo obveščanja muzejskih obiskovalcev. V letu 2016 smo pripravili tudi vsebine za tri grajske zbirke za še eno aplikacijo za pametne telefone, Nexto.12 To je aplikacija, ki s pomočjo posebnih oddajnikov Bluetooth omogoča navigacijo s podajanjem informacij na točno določeni točki. Ko se ji uporabnik približa, tam nameščeni oddajnik posreduje na pametni telefon ali tablico razlago v besedilni, zvočni ali slikovni obliki.13

12 http://nexto.io/ 13 http://siol.net/digisvet/novice/nexto-slovenska-aplikacija-ki-lahko-zamenjaturisticnega-vodnika-62593


Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

↑ Ptujski grad na Google Arts & Culture.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

spletni portali Muzej informacije o zbirkah in muzealijah predstavlja tudi na različnih specializiranih spletnih portalih. Preko že omenjenega dokumentacijskega sistema Galis objavljamo na spletnem portalu slovenskih muzejev in galerij Museums14 in na spletnih portalih The European Museums Network15 in Museums of the World.16 Spomeniki antičnega lapidarija (291 kosov) so objavljeni tudi v podatkovni bazi antičnih kamnitih spomenikov UBI ERAT LUPA.17 Skupaj s 362 arheološkimi predmeti, objavljenimi preko sistema Galis na zgoraj omenjenih muzejskih portalih, muzej omogoča dostopnost do bogate arheološke dediščine vsaj virtualno, če je že nima možnosti postaviti na ogled kot klasično muzejsko zbirko. Leta 2014 smo na povabilo Googla Inc. sprejeli sodelovanje v projektu Google StreetView, ki uporabniku omogoča 360-stopinjski 14 15 16 17

http://www.museums.si/ http://museums.eu/ http://museu.ms/ http://www.ubi-erat-lupa.org/about.php

29


30

Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ogled lokacij na računalniškem zaslonu. Na ogled smo dali nekaj prostorov v Ptujskem gradu. V njih so muzejske zbirke, zato so nas predstavniki Googla Inc. povabili še k projektu Google Cultural Institute oziroma Google Arts & Culture.18 Ta iniciativa ponuja kulturnemu sektorju orodja in tehnologijo za delitev svojih dragocenosti na svetovnem spletu. Naš muzej je leta 2015 v projektu objavil 73 muzealij, od tega jih je 38 na ogled v povezavi z Googlovim StreetView 360-stopinjskim ogledom grajskih prostorov. družabna omrežja »V spletnih družbenih omrežjih sodeluje vsak dan ali skoraj vsak dan okoli 406.000 uporabnikov interneta. Okoli 581.000 ali 51 % uporabnikov interneta, starih 16–74 let, je v prvem četrtletju 2015 sodelovalo v spletnih družabnih omrežjih (npr. tako, da so ustvarili, urejali lastni profil ali pošiljali sporočila). Večina jih je spletna družabna omrežja uporabljala vsak dan ali skoraj vsak dan (70 %).«19 Facebook je najbolj razširjeno družabno omrežje. Omogoča stike med prijatelji, deljenje slik in videoposnetkov, pogovor, igranje iger. Točnih podatkov, koliko je v Sloveniji uporabnikov Facebooka, ni. Po izračunu, ki smo ga dobili s targetiranjem oglasa na Facebooku, smo prišli do številke 950.000. Zmotno je prepričanje, da družabna omrežja uporabljajo le mladi, saj Facebook uporablja 150.000 Slovencev, starejših od 50 let, uporabnikov, starejših od 30 let, pa je v Sloveniji kar 550.000 ali skoraj 58 %.20 Prednost Facebooka je torej v njegovi množičnosti, brezplačnosti in dvosmerni komunikaciji, zato je prisotnost muzeja na njem tako rekoč nujna. Zahteva pa ažurnost in velik vložek časa ter energije za urejanje vsebin. Zato je priporočljivo, da ga aktivno ureja več

18 https://www.google.com/culturalinstitute/beta/ 19 Uporaba interneta v gospodinjstvih in pri posameznikih, Slovenija, 2015 http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5509&idp=10&headerbar=8 20 Vir: https://www.facebook.com/ads/manager/creation/creation/?act= 115059951976327&pid=p1 Podatki so pridobljeni s targetiranjem oglasa na Facebooku dne 26. 1. 2017. Raziskava MEDIA+, Valicon. Maj/Junij 2016, n=9.798 sicer navaja nekoliko drugačne podatke: 833.500 uporabnikov.


Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

sodelavcev muzeja.21 PMPO se je temu omrežju priključil leta 2012. V letu 2016 smo postali tudi souredniki Facebook strani Ptujski grad – Ptuj Castle, ki je nastala na pobudo uporabnika, zdaj pa ga poleg njega in muzeja ureja še Zavod za turizem Ptuj.22 Od leta 2015 ima muzej tudi profil na Instagramu in Pinterestu. Instagram je aplikacija, ki uporabnikom omogoča ustvarjanje in deljenje slik ter krajših videoposnetkov. V Sloveniji naj bi imel okoli 180.500 uporabnikov, večino med mladimi, starimi med 18 in 34 let.23 Pri Pinterestu uporabniki ustvarjajo virtualne oglasne deske, na katere pripenjajo zanimive fotografije, ki vodijo na zunanje povezave oziroma spletne strani, kar je glavna prednost tega omrežja. V Sloveniji naj bi bilo 100.000 uporabnikov24 tega omrežja, ki ga večinoma uporabljajo ženske.25 druge spletne strani TripAdvisor se oglašuje kot največja popotniška stran na svetu, ki jo uporablja 390 milijonov ljudi na mesec.26 Uporabnikom omogoča komentiranje in ocenjevanje turističnih ponudnikov in destinacij. Na njej smo prisotni kot lokacija »Ptuj Castle (Ptujski grad)«. Ker redno dobivamo zelo pozitivne ocene popotnikov, smo v letih 2015 in 2016 prejeli njihov certifikat odličnosti, »Certificate of Exellence«. I was here, elektronska knjiga gostov, je bila projekt podjetja IVH, d. o. o. Obiskovalcem Ptujskega gradu je bila na voljo med letoma 2010 in 2015. Sprva so se vanjo vpisovali preko SMS-sporočil, pozneje preko brezžične internetne povezave in Qr kode. V tem obdobju se je v knjigo vpisalo in svoj vtis pustilo 862 obiskovalcev. Vtisi so bili 21 Urša Vodopivec, Spletno komuniciranje muzejev, Marketing muzejev: teorija in praksa v slovenskih muzejih (ur. Nina Zdravič Polič, Mihael Kline, Slovenski etnografski muzej), Ljubljana 2013, str. 66. 22 Muzejsko Facebook stran »Pokrajinski muzej Ptuj − Ormož« aktivno ureja ena oseba, kar ni dovolj. Več aktivnih administratorjev namreč pomeni tudi več zanimivih in aktualnih vsebin, ki pritegnejo več uporabnikov. 23 Vir: Raziskava MEDIA+, Valicon. Maj/Junij 2016, n=9.798 http://www.valicon.net/files/ Sporocilo%20za%20javnost%202016-06-23%20(1).pdf in https://napoleoncat.com/ blog/en/instagram-users-in-balkan-countries-romania-and-slovenia/ 24 Vir: Raziskava MEDIA+, Valicon. Maj/Junij 2016, n=9.798 http://www.valicon.net/files/ Sporocilo%20za%20javnost%202016-06-23%20(1).pdf 25 Vir: http://siol.net/digisvet/diggit/ali-veste-kaj-se-na-spletu-danes-zgodi-v-eniminuti-419636 26 Vir: https://www.tripadvisor.com/PressCenter-c6-About_Us.html

31


32

Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

prikazani na spletni strani www.iwashere.net, kamor je vodila tudi povezava z muzejske spletne strani. napovedi dogodkov Muzej vsa vabila v elektronski obliki od leta 2013 pošilja preko aplikacije MailChimp. To je vodilna marketinška platforma za pošiljanje množičnih elektronskih sporočil. Uporablja jo 15 milijonov ljudi po vsem svetu.27 Gre za preprosto programsko opremo, ki ponuja vrsto načinov oblikovanja, pošiljanja in shranjevanja elektronskih sporočil ter onemogoča, da bi pošto naslovniki dobili kot neželeno (spam) pošto. Hkrati omogoča vpogled v statistiko pošiljanj. Trenutno imamo ustvarjenih deset list s skupno 1357 e-naslovi, ki smo jih pridobili iz javnih baz podatkov ali pa so se ljudje sami naročili na prejemanje vabil. Portal Discover Ptuj je osebna spletna stran s podrobnimi turističnimi informacijami in vsebinami s ptujskega območja. Na njej redno objavljamo muzejske dogodke. Muzej informacije o dogodkih objavlja tudi v različnih spletnih napovednikih: Napovednik, MMC RTV SLO, Štajerski tednik – prireditvenik, Dravoskop ... in še: spletna igrica Leta 2012 smo v muzejski pedagoški službi izdelali spletno igrico »Bodi arheolog« za osnovnošolce. Učitelji jo lahko uporabijo kot pripravo učencev na obisk arheoloških razstav muzeja, otroci pa jo lahko igrajo tudi doma. Z igranjem igrice učenci s tehnologijo, ki jim je blizu, spoznavajo delo arheologa, antične predmete, ki jih hranimo v muzeju, in življenje v antiki. Igrica je objavljena na muzejski spletni strani. Informacijske tehnologije so v zadnjih letih postale nepogrešljive pri delu v muzeju. Uporabljamo jih za dokumentiranje, prezentiranje, interpretiranje in raziskovanje. Postale so sestavni del vsakodnevnega življenja, zato tudi komuniciranje z muzejsko javnostjo brez njih ni več mogoče.

27 Vir: https://mailchimp.com/


Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

↑ Poučna spletna igrica »Bodi arheolog«.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Razvoj pa gre nezadržno dalje. Da ostanemo v koraku s časom in z našimi obiskovalci, je novostim treba slediti, prepoznavati tiste tehnologije, ki bistveno pripomorejo k boljšemu delu muzeja, in jih izkoristiti tako, da bo muzej lahko čim bolje opravljal svoje poslanstvo.

33


34

Metka Stergar Ste nas že pogooglali?

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura in viri LEŠNIK, Valerija. Dokumentiranje muzejske arheološke zbirke nekoč in danes, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 4 (ur. Martin Šteiner, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož), Ptuj 2015. MILIČEVIČ, Marija. Pametni telefon postaja vaš ljubimec, Večer, 19. 3. 2012. Pokrajinski muzej Ptuj, Polletno poročilo 2001, Ptuj 2001.

Slovar novejšega besedja slovenskega jezika, (Aleksandra Bizjak Konča, Marko Snoj ur.) Ljubljana 2013. VODOPIVEC, Urša. Spletno komuniciranje muzejev, Marketing muzejev: teorija in praksa v slovenskih muzejih (ur. Nina Zdravič Polič, Mihael Kline, Slovenski etnografski muzej), Ljubljana 2013.

spletni viri Burger.si http://www.burger.si/uvod/nagovorSLO.html> [16. 2. 2017] http://www.burger.si/MuzejiInGalerije/ PokrajinskiMuzejPtuj/zbirke.html> [16. 2. 2017] Facebook, urejevalnik oglasov https://www.facebook.com/ ads/manager/creation/ creation/?act=115059951976327&pid=p1> [26. 1. 2017] Google Arts & Culture https://www.google.com/culturalinstitute/ beta/> [16. 2. 2017] MailChimp https://mailchimp.com/ Museu.ms http://museu.ms/> [16. 2. 2017] Museums.EU http://museums.eu> [16. 2. 2017] Museums.SI http://www.museums.si/> [16. 2. 2017] Napoleoncat: Instagram users in Balkan countries Romania and Slovenia https://napoleoncat.com/blog/en/instagramusers-in-balkan-countries-romania-andslovenia/ > [16. 2. 2017] Nexto http://nexto.io/> [16. 2. 2017] Semantika

http://www.semantika.si/Projekti/Kulturnadediščina> [16. 2. 2017] Siol.net: Koliko Slovencev uporablja Facebook, Twitter, LinkedIn in druga omrežja? http://siol.net/digisvet/diggit/ali-veste-kaj-sena-spletu-danes-zgodi-v-eni-minuti-419636> [16. 2. 2017] Siol.net: Nexto: slovenska aplikacija, ki lahko zamenja turističnega vodnika http://siol.net/digisvet/novice/nextoslovenska-aplikacija-ki-lahko-zamenjaturisticnega-vodnika-62593> [16. 2. 2017] Sporočilo za javnost, Uporaba družbenih omrežij v Sloveniji v številkah Raziskava MEDIA+, Valicon. Maj/Junij 2016, n=9.798 http://www.valicon.net/files/ Sporocilo%20za%20javnost%202016-0623%20(1).pdf> [26. 1. 2017] Statistični urad Republike Slovenije (2015): Uporaba interneta v gospodinjstvih in pri posameznikih, Slovenija, 2015 http://www.stat.si/StatWeb/prikazi-novico?id=5 509&idp=10&headerbar=8> [16. 2. 2017] TripAdvisor https://www.tripadvisor.com/PressCenter-c6About_Us.html> [16. 2. 2017] Ubi erat lupa http://www.ubi-erat-lupa.org/about.php> [16. 2. 2017]


Metka Stergar Ste nas Ĺže pogooglali?

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

have you googled us yet? Nowadays, it is impossible to live without modern information technologies. Their boost and boom has marked the modern society especially in these past years, and truly, nobody can imagine to learn, communicate and disseminate information without the ITs. In my paper, I described in what way the museum uses the information technology and world wide web in order to inform and communicate with the public. Ptuj-OrmoĹž Regional Museum lacks staff in the field of communication, marketing and public relations; thus, the modern communication channels have been taken over by the Museum Educational Department. Lack of knowledge in this ever-changing professional field forced the educational staff to learn as they go and to put into practice experiences gathered during their work, free time and their personal and individual commitment in various social networks.

35


03


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

VA L E R I J A L E Š N I K višja muzejska sodelavka valerija.lesnik@pmpo.si

Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških muzejskih zbirk Pokopališče je prostor za pokopavanje mrtvih in kraj spomina, ki pove, da je tu nekdo, ki je nekoč bil. Opominja, da smo minljivi, hkrati pa je svojevrsten zapis zgodovine in pogosto celo edini dokaz minulih dogodkov, obdobij in ljudi, ki so v njih živeli. Pokopališče je lahko tudi sinonim za prostor, kamor odlagamo pozabljene, za človeka današnje dobe nezanimive, nepomembne stvari ali predmete, ki so dokaz obstoja neke druge, že davno ugasle civilizacije. Enaindvajseto stoletje je vse bolj nenaklonjeno preteklosti in njenim pomnikom, je polno ljudi, obsedenih z lastno vrednostjo, ki svoje ideje, vizije, domislice, resnice vsiljujejo drugim, in sicer brez občutka individualne ali družbene odgovornosti. Je stoletje, ki bo pustilo pečat tudi v zgodovini ptujskih muzejskih arheoloških zbirk. Na izrazito psihopatijo1 smo v muzeju naleteli pri pripravi in vključitvi 1 Psihopatija ni bolezen in ne psihološka motnja, je pojem v psihologiji, s katerim opisujemo kronično nemoralno in asocialno vedenje. Psihopati (in druge osebe z značilnostmi patološke narcisoidnosti) z manj razvito socialno kognitivno sposobnostjo so bolj nagnjeni k nasilnemu vedenju do drugih ljudi, neuspehu v poklicu in težavam v odnosih.

37


38

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Mestni Ferkov muzej v prostorih nekdanje gimnazije pred prvo svetovno vojno. Foto: arhiv oddelka.

v projekte Evropske prestolnice kulture 2012, ki ni bila pravočasno prepoznana, stroki pa se je vsakršno ukrepanje zoper takratne nosilce odločanja zdelo onemogočeno. Zavita v osebno udobje in varnost muzejska in arheološka stroka namreč ni uspela ali zmogla preprečiti prehoda arheoloških zbirk na »pokopališče pozabljenih ali v pozabo odetih«2 predmetov. Večino napak, ki jih ljudje naredimo v življenju, naredimo v dobri veri in šele čas pokaže, da je šlo za napake. Kar nas seveda ne odvezuje od priznanja, da smo ravnali ali se odločili napačno in s tem povzročili slabe učinke ter da bi drugačna (boljša) odločitev imela boljše učinke. Odločitve in dejanja imajo v realnem svetu posledice, zato se nima smisla smešiti z izgovori, nisem vedel, nisem bil pristojen in zato nisem kriv. Usoda arheoloških muzejskih zbirk je najbrž, bolj kot se zdi, povezana s trajno(stno) razklanostjo strok znotraj muzeja, ki se nikakor ne uspejo poenotiti, negujejo zgolj svoje lastne vrtičke ne zavedajoč se, da je danes odšla na pokopališče spomina najstarejša zbirka in da ji lahko že jutri sledijo mlajše. Ob njenem odhodu oziroma umiku v depoje si je muzejska strokovnost in avtonomnost nadela masko uslužbenske prilagodljivosti ter pohlevnosti, in sicer za samo nekaj danih obljub mestne oblasti o skorajšnji boljši prihodnosti. Ker oblastniki praviloma izgubijo občutek za realno zelo hitro, bodo naša ravnanja sodili zanamci, ko bomo mi vsi že davno zgodovina – in sodili bodo nepristransko in neusmiljeno. 2 Pojem »odeti v pozabo« je povzet po ciklu arheoloških predavanj, ki so v muzeju potekala v letih 2013 in 2014.


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Rimskodobni lapidarij v kleti nekdanje gimnazije pred prvo svetovno vojno. Foto: arhiv oddelka.

prve arheološke muzejske zbirke in njihove naslednice O prvi arheološki muzejski zbirki3 lahko govorimo kot o dediščini muzejskega društva,4 saj je med pomembnejše naloge društva, ob upravljanju Ferkovega muzeja in knjižnice, sodilo še dopolnjevanje muzejskih zbirk. Po odkritju najstarejšega I. (odkrit 1898) in nekoliko prostorsko oddaljenega II. mitreja na Sp. Hajdini leta 1901, predstavitvi na mestu najdbe in njegovi zaščiti s stavbo je društvo leta 1923 slovesno proslavilo svojo 30-letnico. Kot osrednji dogodek sta bila odprtje III. mitreja (odkrit 1913) in slavnostna seja. Muzej, ki je takrat bival v ptujski gimnaziji, je imel obsežne zbirke, razstavljene v treh etažah stavbe, ki pa so se zdele močno utesnjene. Želja po preselitvi v obširne prostore nekdanjega dominikanskega samostana je pri članih društva obstajala že od leta 1920, saj je bila zgradba takrat prazna; z naselitvijo vojske v samostan je up splaval po 3 Tukaj imam v mislih zbirke v muzeju kot ustanovi in ne prvo zbirko votivnih in nagrobnih antičnih spomenikov, ki jih je zbral in dal vzidati v Mestni stolp župnik Simon Povoden leta 1830, s čimer je nastal prvi ptujski muzej na prostem. 4 Septembra 1895 so si prebivalci Ptuja in drugi obiskovalci Ordonančne hiše na Gosposki ulici že lahko ogledali zbirke Lokalnega muzeja, in sicer razstavo akademskega slikarja Oswatitscha, zbirko iz kamene dobe, egiptovski oddelek in prirodoslovno zbirko pa v Ferkovem muzeju. Leta 1899 je Ferk z mestno oblastjo sklenil darilno pogodbo, s katero je zahteval, da mestni muzej spremeni ime v Mestni Ferkov muzej. Tajnik Muzejskega društva Joseph Felsner je leta 1902 izdelal prvo inventarizacijo Ferkove zbirke. Zbirko je razdelil v devet tematskih oddelkov, in sicer: orožarno – 181 kosov, kulturnozgodovinsko zbirko s slikami – 2700 kosov, antične predmete – 115 kosov in naravoslovno zbirko – 447 kosov. Felsnerjev koncept muzejskih zbirk, ki je združeval zbirke obeh, tako Mestnega (lokalnega) kot Ferkovega muzeja, je ostal vse do leta 1928.

39


40

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

vodi. Muzejske zbirke so selili šele julija 1928, odprtje pa je bilo namenjeno proslavitvi 35-letnice društva, natančneje v času od 3. do 5. novembra 1928. Ob tej priložnosti je bila slavnostna seja v nekdanji obednici samostana, sledil je ogled zbirk in pogostitev pri gospodu graščaku5. Leta 1931 so v samostanu uredili še križne hodnike z restavriranjem poškodovanih gotskih fresk v severnem in vzhodnem delu hodnika. Po letu 1937 si je Muzejsko društvo prizadevalo obogatiti arheološke zbirke (z najdbami iz izkopavanj na Panorami, za mestnim pokopališčem, Zg. Hajdini …). Na novo so uredili numizmatično zbirko, mestna oblast pa je v tem letu društvu prepustila v upravljanje še vodni stolp6. Odbor društva je prostore namenil Vinarskemu muzeju, katerega svečano odprtje je prekrižala druga svetovna vojna. Leta 1945 so v društvu ob pregledu zbirk ugotovili, da so zbirke med vojno ostale nepoškodovane, vendar v velikem neredu. Za javnost so zbirke Ferkovega muzeja ponovno odprli že leta 1946. Istega leta je bil odprt tudi Vinarski muzej, leta 1949 pa del kulturnozgodovinske zbirke na gradu. Leta 1947 so le za kratek čas v drugem nadstropju Ptujskega gradu pripravili razstavo slovanskih najdb7 iz turnirskega prostora, ki se je kasneje priključila h glavni arheološki zbirki v pritličju dominikanskega samostana. Muzej je v tem obdobju pri bivanju v dominikanskem samostanu imel nekaj problemov z neprimernimi sosedi; v samostan sta bila nameščena še proizvodni obrat za mizarstvo in mehanična tkalnica, a sta se v petdesetih letih izselila in muzej se je lahko prostorsko razširil. Po vojni je muzej s prehodom v popolnoma poklicno ustanovo pridobil še stavbo gradu z bogatim kulturnozgodovinskim in arheološkim inventarjem ter pritlične prostore nekdanjega dominikanskega samostana, z izločitvijo Študijske knjižnice in Zgodovinskega arhiva pa še preostali dve etaži v samostanu. Leta 1967 je bila umaknjena ali ukinjena vinarska zbirka v vodnem oziroma 5 Tedanji lastnik gradu je bil grof Jožef Herberstein, ki si je iz arheoloških najdb, pretežno izkopanih na Panorami (1911–1913), uredil muzejsko zbirko. Pred njim pa naj bi zametek arheološke zbirke na gradu ustvaril amaterski zbiralec starin in grajski oskrbnik M. Seehann. 6 Danes Miheličeva galerija. 7 Prve arheološke raziskave na turnirskem prostoru Ptujskega gradu segajo v leto 1909, ko je ljubitelj starin in tedanji lastnik gradu Jožef Herberstein dal na razpolago za raziskave hrib pod gradom skupaj s sosednjim hribom, imenovanim Panorama. Hitro po drugi svetovni vojni (1946–1947) so se raziskave različnih ustanov in izkopavalcev nadaljevale in tekle s prekinitvami vse do leta 1988. Tako je turnirski prostor že zelo zgodaj opredeljen kot pomembno arheološko najdišče.


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

→ Postavitev arheološke zbirke Ferkovega muzeja v vzhodnem traktu križnega hodnika nekdanjega dominikanskega samostana, v obednici in kapeli je bila kulturnozgodovinska zbirka, v zahodnem delu cerkvene ladje pa lapidarij. Foto: arhiv oddelka, negativ na steklu 207.

→ V lesenih vitrinskih omarah so bili razstavljeni drobni arheološki predmeti. Celotno notranjo ureditev muzejskih zbirk je opravil Viktor Skrabar. Foto: arhiv oddelka, negativ na steklu 212.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

41


42

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

obrambnem stolpu, prostor pa prirejen za razstavišče. Muzej je leta 1971 v upravljanje prevzel še stavbo nekdanje grajske žitnice in leta 1976 stavbo nekdanjih mestnih zaporov. Želja preprečiti odnašanje arheoloških predmetov v druga mesta (Dunaj, Gradec, Maribor …) je botrovala ustanovitvi Mestnega muzeja, obsežna izkopavanja, ki jih je izvajal muzej v sedemdesetih letih, pa naj bi dopolnila razsežnost in pomembnost najdenega arheološkega gradiva. zbirka drobnega arheološkega gradiva Prva adaptacijska dela za ureditev arheološke zbirke v severnem traktu samostanske stavbe so bila opravljena že v letu 1962 (popravilo strehe, namestitev železnih vezi in sidrišč v oboke, sanacija oken in polic, obnova tal …), izdelana je bila tudi študija za pripravo dolgoročnega ureditvenega načrta za potrebe arheološkega oddelka v tej stavbi8. Priprave na ureditev začasne zbirke manjšega arheološkega gradiva so se začele leta 19639 in tekle vse do leta 1966, ko je bila zbirka tudi uradno odprta. Zaradi pomanjkanja denarja ob odprtju ni bila tako razkošna, kot je bilo sprva načrtovano. Odprta je ostala do leta 1972. Nekoliko posodobljena in dopolnjena, z gradivom iz obsežnih arheoloških raziskovanj, ki so potekala na ormoškem in ptujskem območju v sedemdesetih letih, je bila ponovno odprta 1979. leta. Predstavljeni izbor predmetov, razporejen po arheoloških obdobjih, je ponazarjal materialno kulturo življenja na ptujskem in ormoškem območju, v času od 3. tisočletja pred. n. št. do 11. stol. n. št. Razstavljeno gradivo so dopolnjevale ponazoritvene table s kronološko krivuljo, maketa ormoške prazgodovinske naselbine, fotografije in risbe. Zasnova zbirke je v osnovi ostala enaka vse do leta 2011, manjših posodobitev je bila deležna leta 2005, in sicer s prenovo ponazoritvenih panojev in nekoliko kasneje z nadometno osvetlitvijo razstavnega prostora. 8 V dokumentaciji Mestnega muzeja Ptuj je pogodba, s katero tedanji upravnik muzeja Franjo Gumilar naroča izdelavo študije inž. arh. Nataši Šumi (arhivska šk. 32). 9 V arhivu oddelka (arhivska šk. 32) hranimo zapisnike, pisma, mapne kopije in predračune za preureditev prostorov nekdanje zgornje etaže dominikanskega samostana za potrebe začasne arheološke zbirke. Med načrti so: tloris izdelave predelnih sten, stropov in stopnic, postavitve vitrin z načrtom osvetlitve ter ponudbe za izdelavo opreme. Priložen je scenarij oziroma vsebinski načrt za postavitev zbirke. Korespondenca takratne arheologinje Zorke Šubic (pisma mizarju, steklarju, risarju in arhitektu) kaže na pomanjkanje denarja in odstopanje od zastavljenih načrtov.


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

→ Načrt (tloris razporeditve) začasne ureditve arheološke zbirke Mestnega muzeja Ptuj iz leta 1965, ki je nastal po idejni zasnovi takratne arheologinje Zorke Šubic. Načrt prikazuje postavitev vitrin, panojev in stropa. Umestitev stopnic v nizko zidano steno in montažno predelno steno, ki je razdelila zgornjo etažo cerkvene ladje na prostor za zbirko in depo. Načrti za ureditev zbirke so delo inž. arh. Matije Suhadolca. → Načrt predvidene elektrifikacije začasne arheološke zbirke Mestnega muzeja Ptuj iz leta 1965, ki pa zaradi pomanjkanja denarja nikoli ni bil uresničen. → Pogled na zbirko drobnega arheološkega gradiva v zgornji etaži cerkvene ladje nekdanjega dominikanskega samostana pred selitvijo leta 2011. Foto: Boris Farič.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

43


44

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

rimskodobni lapidarij Po prvi predstavitvi rimskih kamnitih spomenikov 1893–1898 v kletnih prostorih nekdanje gimnazije10 je v pritličju cerkvene ladje leta 1970 predstavljen še preurejen lapidarij11, v času med 1979 do 1982 pa dopolnjen z novimi spomeniki. Zbirka v spodnji etaži cerkvene ladje je obsegala 157 antičnih kamnov in se je do leta 1985 razširila še v severni in vzhodni samostanski trakt križnega hodnika. Tudi zametki te zbirke se povezujejo s hotenji in prizadevanji po proučevanju in ohranjanju antičnih spomenikov, ki segajo nazaj do Muzejskega društva. Gotovo pa je imel svoj vpliv na pomembnost zbirke tudi nagrobnik mestnega sodnika in župana Marka Valerija Vera (bolje poznan pod imenom Orfejev spomenik), s svojo nenavadno veličino in z mitološkim reliefom, ki še danes stoji na Slovenskem trgu. Meščane in mimoidoče je opozarjal na zgodovino mesta in morda pripomogel do boljšega odnosa in ravnanja s kamnitimi spomeniki. Tudi v tej zbirki zasledimo kontinuiteto, saj so v steno stavbe pritrjeni spomeniki iz prejšnjih postavitev ostali na svojem mestu tudi po ureditvi, ki je bila končana 1982. Nekaj jih je bilo prenesenih iz stavb po mestu12, iz sakralnih objektov ali pa najdenih pri komunalnih oziroma gradbenih posegih v prostor. Antični kamni so bili opremljeni s ploščico, ki je vsebovala kratek opis spomenika, njegovo časovno opredelitev in literaturo. Razstavljeni so bili dokončani in nedokončani spomeniki ter njihovi sestavni deli. Večina je bila najdena na območju rimske Petovione13. Posebej velja omeniti reliefe domorodne tradicije, ki jih drugod le redko ali sploh ne najdemo, kar priča o obstoju močnih obrtniških, predvsem kamnoseških delavnic. Zbirka je bila neizčrpen vir za 10 Osrednje mesto med spomeniki so imeli kamniti ostanki II. mitreja, ki jih je prvi strokovno uredil Mihovil Abramić leta 1910. V vodniku, ki ga je izdalo in založilo Muzejsko društvo leta 1925, je združil in strokovno ovrednotil še kamnite spomenike iz zasebne zbirke na gradu in spomenike po mestu. 11 Lapidarij je sistematično urejena zbirka muzejsko pomembnih spomenikov, izklesanih iz grobo- in finozrnatega marmorja in peščenca. Zbirka je zaradi napisnih sporočil vzbujala veliko pozornost obiskovalcev in strokovnjakov. Prve znanstvene ocene zbirke segajo v leto 1873, reliefne okrase pa prvič obdelajo že 1875 in 1877 (A. Conzes, Bildwerke einheimisches Fundorts, heft 2, 3). Kasneje so se z zbirko ukvarjali številni strokovnjaki, med najpomembnejšimi so zagotovo Mihovil Abramić in Baldvin Saria, Jaroslav in Ana Šašel, Blagoj Jevremov, Marjeta Šašel Kos, Bojan Djurić idr. 12 Spomenike, vzidane v zidove hiš po mestu, so ponekod nadomestili z odlitki. 13 Izjema je žrtvenik, najden na Dunaju, RL 136.


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

↑ Tloris razporeditve spomenikov v rimskodobnem lapidariju z legendo. Zbirka je vključevala tudi spomenike, ki so bili dodani leta 1987. Ob njih so bili v istem prostoru razstavljeni še latenska lončarska peč s konca 2. oziroma 1. stol. pr. n. št. in odlitek lončarske peči, steklarska talilna peč in nekaj mozaikov. V kripti cerkvene ladje so bili razstavljeni še ostanki II. mitreja, izkopani na Sp. Hajdini leta 1901.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

proučevanje zgodovine takratnega mesta, organizacije mestne uprave, mitnine, obrambe, religiozne in kultne značilnosti, gospodarstva in urbanega razvoja. Zanimanje zanjo se je z leti povečevalo, obiskovalci so bili zahtevni in vedoželjni. Njena opremljenost z informacijami na ploščicah in časovno omejena vodstva niso bila več dovolj. Zato si v muzeju zadajo načrt izdaje vodnika po zbirki, ki naj bi izšel v dveh delih14. Lapidarij je bil zadnjič dopolnjen s spomeniki še leta 1987. V vodniku, ki je izšel leta 1988, so zajeti le spomeniki, razstavljeni v spodnji etaži cerkvene ladje nekdanjega dominikanskega samostana. Njihovo razvrščenost in pomoč bralcem za orientacijo po zbirki najbolje prikazuje tloris z legendo, ki je dodan na koncu. Namero po vrednotenju preostalih kamnitih spomenikov, ki so bili razstavljeni še v severnem in vzhodnem traktu križnega hodnika, je žal prekinila smrt avtorja. Do selitve zbirke se načrt izdaje drugega dela vodnika ni uresničil. Z izjemo umestitve nekaj ostankov V. mitreja15 v prostor 14 Avtor vodnika Blagoj Jevremov v uvodniku Vodnika po lapidariju navaja težave, ki so se pojavile že pri izdaji prvega dela, in sicer je sama priprava trajala skoraj leto in pol, koncept pa je moral večkrat spreminjati, predvsem zaradi težav pri prevodu latinskih napisov in njihovega smiselnega navajanja tako, da sporočilnost ne bi bila okrnjena. V Časopisu za zgodovino in narodopisje, 1989, št. 2, zasledimo kritiko Ive Mikl Curk, ki se navezuje prav na ne dovolj obrušen prevod: »Žal sta lektor in avtor tekst tudi za strokovnjaka premalo obrusila, tako se smisel povedanega ponekod prav skazi, kot npr. na str. 17.« 15 V. mitrej je zadnji odkriti mitrej v Rabelčji vasi na Ptuju, odkril ga je arheolog Ivan Tušek pri nadzoru gradnje trase vročevoda med Peršonovo ulico in Dijaškim domom Ptuj novembra 1987.

45


46

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Pogled na zbirko antičnih spomenikov v spodnji etaži cerkvene ladje nekdanjega dominikanskega samostana. Foto Boris Farič, 1999.

zbirke, kar se je zgodilo aprila 2000, se vse do selitve eksponatov rimskodobnega lapidarija, ki je potekala od marca do aprila 201216, zbirka bistveno ni spreminjala. V njej so potekala le občasna vzdrževalna ali restavratorsko-konservatorska dela. numizmatična zbirka V obednici nekdanjega dominikanskega samostana je bila leta 1980 odprta prva stalna numizmatična razstava na slovenskih tleh, ki je prikazovala zgodovino denarništva na območju antičnega Ptuja17. Njen namen je bil poleg najdb osvetliti tudi pomen numizmatike same, časovno opredeliti in prikazati načine kovanja antičnih novcev ter njihovo uporabo v vsakdanjem življenju. Vitrinska postavitev in likovna podoba razstave, ki so jo dopolnjevale fotografije, med drugim tudi s kovnico denarja in bankirji pri delu, sta bili delo inž. arh. B. Simčiča. Zbirka je ostala nespremenjena vse do selitve leta 2011. Leta 2004 se je muzej priključil večjemu mednarodnemu projektu

16 Selitev je potekala razdeljena v lokacijske sklope, in sicer glede na umeščenost muzealij v prostore dominikanskega samostana; spodnja etaža cerkvene ladje, kripta (II. mitrej) in nato križni hodnik. 17 Postavitev razstave je bila plod dobrega sodelovanja takratnih muzejskih arheologov s kolegi iz Numizmatičnega kabineta Narodnega muzeja Slovenije. Tako je ob odprtju razstave izšel tudi vodnik po zbirki z naslovom Numizmatika antičnega Ptuja, katerega avtor je dr. Peter Kos.


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Numizmatična zbirka v obednici dominikanskega samostana. Foto Bine Kovačič, 1988.

predstavitve arheološke dediščine, in sicer kot del povezave s sosednjo Avstrijo, ki je tega leta pripravljala odprtje velike deželne razstave z naslovom Rimljani 2004. Sodelovali so trije največji slovenski pokrajinski muzeji (Celje, Ptuj in Maribor). Kljub priključitvi k velikemu projektu, ki je bil podprt s sredstvi države, se zdi, da v ptujskem muzeju nismo bili enakopravni partner. Ob dvojezičnem katalogu, ki je izšel ob istočasnih, vendar samostojnih razstavah vsakega muzeja posebej, nismo uspeli obstoječim arheološkim zbirkam dodati ne razstavne opreme in ne povečati števila razstavljenih predmetov. Izjemo morda predstavlja današnja manjša dislocirana muzejska zbirka na Kraigherjevi ulici 9 na Ptuju, imenovana tudi rimska opekarska peč. Zaradi nesporazumov pri organizaciji in vodenju projekta Rimljani 2004 je bila predstavitev, danes stalne zbirke, odrinjena ob rob18 in javnosti predstavljena šele avgusta 200419. 18 Odprtje razstave z naslovom Med nebom in zemljo, ki je bila del projekta Steklo, glina, kamen, je bilo načrtovano in izpeljano 24. maja 2004. Postavljena je bila v razstavišču stavbe nekdanjih mestnih zaporov in ne v dominikanski samostan, kjer so takrat domovale arheološke zbirke. V kataloškem delu omenjenega dvojezičnega razstavnega kataloga pa ne najdemo gradiva, ki je danes razstavljeno v objektu »rimska peč«. Avtorica danes stalne razstave Obrtniške delavnice rimske Petovione, Marjana Tomanič Jevremov, se predstavlja le s člankom na straneh 94–99. 19 Muzej je 2004. izdal katalog k razstavi Obrtniške delavnice rimske Petovione tudi kot zaključek I. faze projekta zaščite rimske opekarske peči 5, ki je tekel od leta 1998 do 2000. Avtorica kataloga v uvodu najavlja stalno zbirko lončarstva – izdelke petovionskih delavnic, ki je danes predstavljena v prekritem prostoru pred pečjo. Tudi arhitekt, ki mu je muzej zaupal idejno zasnovo ureditve prostora, je svoja dela zaključil šele 2004.

47


48

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

rimska opekarska peč Po odkritju rimske obrtniške četrti je Petoviona pridobila na svojem pomenu, saj take zgoščenosti delavnic znotraj areala takratnega mesta drugod niso znane. Po odkritju več kot 107 peči se je na mestu najdbe ohranila le ena opekarska peč20. Prve ureditvene načrte za predstavitev peči na mestu najdbe in njene neposredne okolice sta v letih od 1980 do 1982 izdelala inž. arh. Dunja Počivalšek in Marijan Berlič. Peč je bila najprej prekrita s kovinsko konstrukcijo in zvonom iz pleksi stekla. V letih od 1998 do 2000 pa se je muzej odločil peč ponovno konservirati in nad njo zgraditi zaščitno betonsko lupino z možnostjo nadgradnje po idejni zasnovi inž. arh. Milana Kovača. V prekritem prostoru ob peči je urejena manjša stalna zbirka lončarskih izdelkov iz Petovione. Prostor je opremljen z risbami, ki ponazarjajo lončarsko delavnico in proces izdelave opek. Na osvetljenem panoju pa je z besedilom in s fotografijami predstavljena obrtniška četrt. ← Pogled v notranjost zaščitne betonske lupine – prostor z razstavljenimi lončarskimi izdelki, polizdelki in pripomočki za izdelavo lončenine v petovionski delavnici. Oblikovno zasnovo zbirke je pripravila dr. Sonja Ifko, inž. arh. Foto: Boris Farič, 2015.

Tudi projekt zaščite in predstavitve rimske opekarske peči na mestu najdbe ni bil izpeljan do konca. Nad betonsko lupino naj bi lokalna skupnost uredila stavbo za opravljanje mirne gospodarske dejavnosti in poskrbela še za ureditev okolice. Glede na dolgotrajne in

20 Ohranjen je samo spodnji del peči z obokano prekritim kuriščnim kanalom.


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

zapletene postopke21 muzej projekta ni nadaljeval. Danes je »rimska peč« ob I. in III. mitreju pravzaprav edina stalna arheološka zbirka.

nova obdobja ptujske arheologije in umik arheoloških zbirk Oktobra 2010 je ptujska mestna oblast močno zakorakala v priprave na evropsko kulturno prestolnico 2012. Posvojila je idejo o preureditvi dominikanske cerkvene ladje22 in prebivalcem mesta obljubila izjemno visoko kulturo z novimi vsebinami – kongresno-koncertno dvorano s 500 sedeži. Stroka je najprej začudeno in zadržano spremljala namero, ki se je vidno uresničevala. Mestna oblast je premostila pravne in finančne ovire23 ter vedno bolj pritiskala na muzejsko in 21 V obdobjih, ko je tekel projekt zaščite in predstavitve rimske opekarske peči 1998–2004, sta bila ob arbitražnem postopku zoper izvedenca gradbene stroke, s strani izvajalca projekta zaščite inž. arh. Milana Kovača, sprožena še dva sodna postopka zoper naročnika projekta, tj. Pokrajinski muzej Ptuj in odgovorno osebo naročnika – takratnega direktorja muzeja zaradi kaznivega dejanja razžalitve časti. Pod grožnjo tožbe je izvajalec želel preprečiti tudi nadaljevanje projekta. 22 V jeseni 2009 je muzej v sklopu svojih prireditev pod skupnim imenom Na muzejski sceni gostil koordinatorja priprav na ptujski projekt EPK 2012, Franca Mlakarja, ki je v projektu videl priložnost za razvoj »novega duha v mestu« ter povezavi starega in novega Ptuja. Kot osrednji projekt naj bi bila prenova grajske žitnice v kongresno-kulturni center, ki bi premogel stalne muzejske zbirke, depoje, koncertno dvorano, prireditveni prostor na prostem, in sicer na območju t. i. turnirskega prostora, idr. Takratni direktor muzeja Aleš Arih je opozoril na težave glede statike same stavbe in pričakovanih obsežnejših arheoloških izkopavanj, ki bodo prenovo vsekakor zavlekla. Boris Miočinović, ki je nekoč prav tako opravljal naloge direktorja muzeja, je predlagal, da naj muzej raje zagovarja svoje interese, gradnjo koncertno-kulturnih dvoran pa prepusti mestu v smislu razpisa za novogradnjo. V razpravo se je vključil tudi Branko Vnuk, danes muzejski svetovalec na oddelku za kulturno zgodovino, ki je za ureditev koncertne dvorane predlagal drug prostor v starem mestnem jedru, po njegovem primernejši, kot je grajska žitnica, in sicer cerkveno ladjo dominikanskega samostana (vir: Večer, 1. 10. 2009, avtor: Slavko Podbrežnik, Lupina in (ali) vsebina po ptujsko, st. 24). 23 Glede na velike načrte ni bilo pričakovati, da bo naročnik v kratkem obdobju, od jeseni 2010 do pomladi 2012, uspel izpeljati vse predhodne raziskave in gradbene posege v prostoru dominikanskega samostana, ki jih je obsegala I. faza prenove. Višina potrebnih sredstev je presegala načrtovane proračunske zmožnosti naročnika. Mestna občina Ptuj je denar za začetek investicije pridobila iz evropskih skladov za regionalni razvoj in državnega vira, iz katerega so bila financirana arheološka izkopavanja, konservatorsko-restavratorska dela in projektna dokumentacija z izvedbo natečaja. Vendar so stroški s tekom projekta naraščali – kopičile so se zamudne obresti do izvajalcev gradbenih posegov, ki zaradi nepredvidenih konservatorskih posegov in zamude države pri njihovem financiranju ni mogel gradbenih del dokončati skladno s pogodbo, ki jo je sklenil z naročnikom.

49


50

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

posledično arheološko stroko, naj s preselitvijo zbirk in oddelka omogoči čimprejšnje nadaljevanje prenove. Tedanji direktor muzeja24 in vodja arheološkega oddelka25 sta bila kot člana komisije Mestne občine Ptuj za investicije v prenovo dominikanskega samostana v kongresno-kulturni center oziroma središče seznanjena z namero in s faznim dogajanjem poteka prenove. Oba sta bila prepričana, da prenova cerkvene ladje pomeni izziv in priložnost tako za umetnostnozgodovinsko kot arheološko stroko. Ta bo končno dobila priložnost in zbirko prilagodila duhu novejšega časa, selitev pa bo izkoristila za pregled in selekcijo arheološkega gradiva. Zaskrbljenost, da bo Ptuj izgubil že tako skromne in neatraktivne arheološke zbirke, sta razumela kot zlonamerno.26 Ministrstvo za kulturo kot pretežni financer muzeja se v problematiko selitve zbirk in depojev neposredno ni vključevalo, z izjemo odločitve, da naloge odgovornega konservatorja za prenovo cerkvene ladje dominikanskega samostana kot spomenika lokalnega pomena prenese s področno pristojnega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Maribor, na državni nivo.27 V začetku leta 2011 je, kulturnemu prazniku ob rob, takratni direktor muzeja prvič javno izrazil bojazen, da bo ob predvidenem roku za predstavitev projektov Evropske prestolnice kulture 2012 – Ptuj partnersko mesto samostan dejansko prazen, ker organizatorji in financerji projekta prenove ne bodo pravočasno zagotovili denarja. Takratni predsednik Slovenskega muzejskega društva, dr. Andrej Smrekar, pa je dogajanje na muzejskem področju v tem času opisal z 24 Muzej je v obdobju od 2001 do 2013 vodil zgodovinar in geograf Aleš Arih, ki je – kot sam zapiše – zapustil dolgoletno spomeniško službo na pobudo takratnega ptujskega župana Miroslava Lucija in muzealk ter nekdanjih sodelavk muzeja dr. Marjete Ciglenečki in dr. Darje Koter, ki sta pred njim opravljali naloge vodenja ptujskega muzeja. Istočasno je bil Aleš Arih tudi član komisije MOP za izbiro arhitekturnega načrta prenove samostana in investitorja ni soočil z dejstvom, da je nov arheološki muzej ali prostor z možnostjo varovanja in predstavljanja arheoloških zbirk, ki so takrat domovale v samostanu, predpogoj za kakršne koli posege v stavbo. 25 Vodja arheološkega oddelka je od decembra 2002 do danes arheolog Ivan Žižek, ki je bil takrat član komisije Oddelka za negospodarske javne službe MOP – za spremljanje investicije dominikanski samostan-kongresno kulturna dvorana in v muzeju pristojen za selitev (vir: dopis PMPO, št.: 74–2011, 9. 5. 2011, naslovljen na MOP). 26 Štajerski tednik (5. 10. 2010), letnik 63, številka 77. 27 V letu 2011 je naloge direktorice Direktorata za kulturno dediščino pri Ministrstvu za kulturo opravljala Damijana Pečnik, naloge podsekretarja pa arheolog dr. Andrej Gaspari. Za odgovornega konservatorja pri projektu prenove dominikanskega samostana v kongresnokulturno dvorano je bil imenovan dr. Robert Peskar.


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

besedami: »Dediščina je lastnina nas vseh, in ne poligon za pobalinske fante s cepci, da si jo prilaščajo, kot se jim zdi in kot jim je na žalost tudi dovoljeno. Reorganizacija ustanov, kakršne so muzeji, je delikatno početje. Grobi posegi brez sodelovanja in soglasja muzejske stroke so kot tatvine v muzejih.«28 Kljub javno izraženim pomislekom o dobronamernosti selitve arheoloških zbirk na začasno lokacijo, ki so jo vidni predstavniki slovenske arheološke stroke29 izražali v dnevnem časopisju, se je na očeh muzejske in laične javnosti začela selitev in pospravljanje arheološkega gradiva v lesene zabojnike in kartonske škatle. Arhitekturni biro, ki ga je naročnica projekta Mestna občina Ptuj izbrala na javnem vabljenem in ne mednarodnem razpisu, kot bi glede na zahtevnost objekta, v katerega se je posegalo, pričakovali, je drzno, brez sodelovanja muzejske stroke, izdelal projektno nalogo še za začasno preselitev zbirke. V nalogi izraža željo, naj selitev zbirke ne zavira prenove dominikanskega samostana. Poudarja, da je Mestna občina Ptuj za potrebe preselitve zbirke pridobila stavbo, ki je prazna, dobro ohranjena in primerna. Objekt ima kletno in dve nadzemni etaži ter mansardo. V nadzemnih etažah so prostori nekdanjih pisarn in delovnih prostorov, ki so že primerni za uporabo.30 Arhitekt31 navaja, da so v opuščeni, enotni obokani kleti leseni sodi za vino in da je klet potrebna celovite prenove. Na območju okoli stavbe pa so še objekti nekdanje polnilnice, garaže in stanovanjski objekt, ki pa v tej fazi ne bodo namenjeni prenovi. Ugotavlja, da obstoječe površine ustrezajo kapacitetam, ki jih je zbirka imela v nekdanjem dominikanskem samostanu. Funkcionalna ureditev zbirke in spremljajočih prostorov pa bo prilagojena že obstoječi prostorski zasnovi stavbe. V kleti naj bi bila urejena zbirka težkih kamnitih predmetov (ogledni depo), v pritličju depoji za težje in v nadstropju za lažje arheološke predmete. Prostori bodo opremljeni s kovinskimi regali (delno z nakupom in delno s preselitvijo s prejšnjih lokacij v samostanu) ustreznih kapacitet. Dodaja možnost kombinacije delovnih prostorov in depojev v isti etaži. V mansardi bodo pisarne 28 Delo (5. 2. 2011), Sobotna priloga, st.: 17. 29 Verena Perko, Pakiranje zakladov v zaboje, Štajerski tednik, letnik 64, št.: 35, str.10. 30 Stavba datira v trideseta leta 20. stoletja in so jo postavili kot vinarsko zadrugo, po drugi svetovni vojni pa je bila v njej uprava Kmetijskega kombinata Ptuj. 31 Arhitekt Milan Tomac je družbenik manjšega arhitekturnega biroja Enota, projektiranje, d.o.o., s sedežem v Ljubljani.

51


52

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in delovni prostori zaposlenih ter prostor za dokumentacijo. Sanitarije in stopnišče se ohranijo na obstoječem mestu. Del zbirk se lahko uredi tudi v prostorih dominikanskega samostana, in sicer v vzhodnem delu prvega nadstropja.32 Glede na dejstvo, da so bili predvideni rušilni posegi v kleti stavbe, izvleči je bilo treba cisterne za skladiščenje vina in nekaj lesenih sodov, je arhitekt predvideval ureditev novega dostopa v klet, dostavo težkih predmetov z vozili in neoviran dostop do zbirke ter posledično pridobitev uporabnega dovoljenje za namen kulturnih in izobraževalnih dejavnosti. Dodal je, da bi bilo treba urediti nov tlak z ustrezno nosilnostjo in zagotoviti ustrezno prezračevanje zbirke v kleti. Aprila 2011 je takratni direktor muzeja klonil pod pritiski odgovornega konservatorja33 ter koordinatorja projekta med Mestno občino Ptuj in arhitekturnim birojem Enota, d.o.o.34 Vodji arheološkega oddelka je pisno odredil, naj prevzame ključe nekdanjega Kmetijskega kombinata Ptuj, naročilnico za nakup polic in začne selitev oddelka, depojev in nato še zbirk. Ker selitev v neprimerno stavbo ni potekala dovolj hitro, je odgovorni konservator pripravil tudi navodila arheologom za premik vitrin, nameščenih v zgornji etaži cerkvene ladje (zbirka drobnega arheološkega gradiva), v želji, da se čim prej izvede sondiranje restavratorjev in nadaljuje začrtana prenova. Ko je župan tradicionalno sejemskega in karnevalskega mesta, ki ga je želel urediti po svoji podobi, spoznal, da je s prenagljeno, slabo koordinirano in zaletavo prenovo cerkvene ladje dominikanskega samostana povzročil škodo tako samostanu kot muzeju in arheološkim zbirkam, je v sodelovanju z mestnim arhitektom35 organiziral 32 Najbrž je arhitekt že po prvem branju svoje projektne naloge ugotovil, da stavba, ki jo je Mestna občina Ptuj namenila muzejskim arheološkim zbirkam, oddelku in depojem, ne zadošča za potrebe prav vseh zbirk. Prav tako ta njegova namera po predstavitvi določenega dela zbirk v samostanu razkriva pomanjkanje vsebin za prenovljeni dominikanski samostan oziroma kongresno-kulturno dvorano. 33 Dr. Robert Peskar je zaposlen kot konservator na Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije; sodeluje pri pomembnih konservatorskih posegih na srednjeveški arhitekturi po vsej Sloveniji. Je raziskovalec gotske arhitekture in slikarstva. Predava na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. 34 Naloge koordinatorja projekta prenove je po odločitvi takratnega župana Mestne občine Ptuj, dr. Štefana Čelana, opravljal mag. Ivan Vidovič, in sicer kot vodja oddelka za negospodarske javne službe pri Mestni občini Ptuj. 35 Služba mestnega arhitekta pri Mestni občini Ptuj je ustanovljena za svetovanje investitorjem in nudenje strokovne pomoči upravnim organom pri presoji urbanistične oziroma arhitekturne problematike mesta. V letu 2011 je službo vodil mag. Peter Gabrijelčič.


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

arhitekturno delavnico študentov arhitekture ljubljanske univerze, da so predstavili svoje vizije umestitve arheoloških zbirk v urbani prostor mesta36. Predstavitev je potekala maja 2011, ko je že bilo jasno, da je projekt prenove dominikanskega samostana le priložnost za posel37 in da dejanskih potreb po kongresno-kulturni dvorani v mestu ni. Kljub dejstvu, da so bili z zapiranjem zbirk resno ogroženi vsi muzeološki vidiki ohranjanja in varovanja premične kulturne dediščine, ki jih muzeju narekuje pooblastilo za opravljanje javne službe, o problematiki selitve zbirk na začasno lokacijo muzejski strokovni svet38, svet muzeja kot organ upravljanja zavoda 39, Ministrstvo za kulturo kot večinski sistemski financer, preostali 36 Študentje, organizirani v štirih skupinah pod mentorstvom profesorjev mag. Petra Gabrijelčiča, Miloša Florjančiča in dr. Maruše Zorec, so sodelovali s skupino projektantov in arheologov pod vodstvom muzejskega arheologa Ivana Žižka in ptujske mestne oblasti. Pripravili so makete, ki so bile predstavljene javnosti, izdati pa so nameravali še knjižico s tekstovno obrazložitvijo. Študentje so svoje delo naslovili Back to the future, Mesto preteklosti, Muzej treh pogledov in Odkrite plasti mesta. Povsem drugačna izhodišča za umestitev arheološkega muzeja v prostor ob samostanu pa je izbral arhitekt Milan Tomac, projektant kongresno-kulturnega centra dominikanski samostan, ki je prav tako sodeloval na delavnici. Arheološki muzej je umestil v zemljo, in sicer v izogib prekinitve zelenega tampona okoli gradu in v želji po prihranku pri izdelavi gradbenih jam; te naj bi bile le na mestih že obstoječih objektov. Streho muzeja, v idejnem projektu je imela obliko zaščitnega platna izkopavalcev pri terenskem arheološkem delu, naj bi preraščala trava, z vkopom muzeja v zemljo pa bi javnosti pokazali še ostanke srednjeveškega mestnega zidu in poudarili silhueto dominikanskega samostana. Notranjost muzeja bi osvetlili in skozi obsežne stenske postavitve omogočili ogled tudi v nočnih urah, ko je muzej zaprt. 37 Problematiko najbolje osvetli radijski prispevek z naslovom: Uničeni spomeniki kot posel (vir: Kje pa vas čevelj žuli, podcast Val 202, II. program Radia Slovenije, 25. 3. 2015). V intervjuju novinarja Gorazda Rečnika s predstojnico Umetnostnozgodovinskega inštituta Franceta Steleta ZRC SAZU, doc. dr. Barbaro Murovec, in z dr. Andrejem Smrekarjem, predsednikom Slovenskega umetnostnozgodovinskega društva, je dominikanski samostan na Ptuju opredeljen kot uničeni spomenik, kjer se je konservatorsko-restavratorska stroka podredila poslu oziroma zaslužku (tonski posnetek hranimo v arhivu oddelka). 38 V tem času je muzejski strokovni svet vodila etnologinja Nevenka Korpič, ki je to funkcijo prevzela od arheologinje Mojce Vomer Gojkovič 23. 2. 2011, in sicer na pobudo takratnega direktorja Aleša Ariha (vir: Zapisnik, strokovnega sveta JZ PMPO, 4/2010, z dne 23. 2. 2011). Strokovni svet je na dnevni red svoje naslednje seje sicer uvrstil problematiko opredelitve sveta do selitve arheoloških zbirk in o tem tudi razpravljal, vendar ni oblikoval nobenega sklepa (vir: Zapisnik strokovnega sveta JZ PMPO, 7/2011, z dne 9. 6. 2011). 39 Nalogo predsednika sveta muzeja, kot organa upravljanja, je v tem času opravljal Peter Pribožič, mestni svetnik Mestne občine Ptuj, svetniška skupina Nova Slovenija, ki je sicer podpiral projekt prenove dominikanskega samostana v kongresno-kulturno dvorano, podal pa je pripombo na načrt razvojnih programov 2012–2015, ki se je nanašala na Arheološki muzej. Za leto 2013 namreč ni bilo predvidenega razvoja arheologije na Ptuju, s čimer se ni strinjal, saj je bilo to po njegovi oceni bolj pomembno kot III. faza prenove dominikanskega samostana (vir: Zapisnik, mestnega sveta MOP, 900-45/2012, z dne 24. 9. 2012).

53


54

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

soustanovitelji ptujsko-ormoškega muzeja, Direktorat za kulturno dediščino, inšpekcijske službe za kulturno dediščino in ne Skupnost muzejev Slovenije niso oblikovali zavrnilnega pisnega stališča. Izjema je bilo Slovensko arheološko društvo, ki je v okviru letnega pregleda dela za leto 2011 podalo pisno izjavo za javnost, v kateri poziva takratno vodstvo muzeja k odstopu, ker ni uspelo ohraniti ali na novo realizirati predstavitve reprezentančne arheološke dediščine40. Ptujski arheologiji se niti v »svinčenih časih« ni tako slabo pisalo kot prav v obdobju evropske prestolnice kulture 2012. Selitev brez upoštevanja strokovnih muzeoloških načel je brez dvoma uničevanje dediščine in zaprta zbirka je mrtva zbirka. Mestna oblast, ki je v tistem času bila brez občutka sramu, obžalovanja in krivde41 , nepovezanost in neenotnost stroke, vztrajanje pri prenovi samostana za ceno uničenja edinstvene arheološke zbirke in strah pred zamero kot osnovno čustvo, ki prežema male skupnosti, so bili za zbirke usodni. 40 Delo (3. 4. 2012), letnik 56, št.: 18, kultura, str.: 19. 41 Poljuden opis psihološko-sociološke podobe politike tega časa najbolje opiše mag. Dušan Nolimal, specialist socialne medicine z Inštituta za varovanje zdravja (vir: Psihopatska podoba politike, Mladina 13 (29. 3. 2013)). Dogajanje v tem času opredeli kot bolezen celotnega slovenskega političnega sistema in gospodarstva, ki se kaže kot epidemija psihopatije, in ne kot napako, etičen odklon ali pokvarjenost vplivnih posameznikov.

← Pogled v klet stavbe nekdanjega Kmetijskega kombinata, kjer je danes depo antičnih spomenikov, ki so bili nekoč razstavljeni v spodnji etaži cerkvene ladje dominikanskega samostana in delu križnega hodnika. Tudi načrt za ureditev varnega dostopa za obiskovalce (ogledni depo), transport, prezračevanje …, ki si ga je zamislil arhitekt Milan Tomac v projektni nalogi selitve arheoloških zbirk, 2011, se do danes ni uresničil. Foto: Boris Farič, 2013.


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Po uničenju naše skupne arheološke dediščine – z evropskim denarjem so sledila leta obtoževanj, odstopov, imenovanj in lokalnih volitev. Že šest let od selitve se vrtimo v začaranih krogih tipično tranzicijskih, nedodelanih in nereflektiranih rešitev, po domačijskih improviziranih načrtih. Oblastniki za svoje namere, napake ali nevednosti ne odgovarjajo, kaj šele da bi morali škodo povrniti. Te nihče do zdaj ni niti priznal, kaj šele izračunal. Izvirnega greha seveda ne gre iskati pri mestni oblasti, ta je le neuka in zaletava, pokleknila je stroka, saj pred začetkom obnove ni dovolj vztrajno, strokovno in vizionarsko nastopila v bran arheološkim zbirkam in samostanu. Ni poskušala prepričati državne kulturne politike, naj poseže vmes in tako prenovo spomenika prepreči. V muzealstvu je pomembna trajnostna naravnanost, ki je nikoli ne sme izpodriniti hlepenje po denarju in oblasti. Kajti kadar se to zgodi, katastrofalno odmeva in najbolj nepričakovano ni več daleč. Morda danes ravno zato arheološke zbirke preživljajo svoje dneve zavrženosti na pokopališču pozabljenih predmetov, daleč od oči javnosti. Staro italijansko voščilo menda novorojencu želi, da bi živel v dolgočasnih časih, a jaz sem se znašla, ne čisto po naključju, v času sprejemanja odločitev, ki so in še bodo vplivale na ljudi, ki se bodo ukvarjali z arheološko zbirko. Želela bi si zbrati veliko moč, da pogledam proč in se delam, da ne slišim ničesar. Vendar vem, da bodo sledile sodbe, neusmiljene in nepristranske, ker iz podzemlja odmeva: »Hotel bi biti za hlapca, za dnino garal bi pri živih, mòžu brez svoje zemljé, ki samemu prede za hrano, rajši kot vladal le-tu nad gomàdjo obsèn preminulih!« (Odiseja XI., 489–491)

55


56

Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura ABRAMIČ, Mihovil. Poetovio, Muzejsko društvo v Ptuju, Ptuj, 1925.

JEVREMOV, Blagoj. Vodnik po lapidariju, I. del, Ptuj, 1988.

ARIH, Aleš. Še na mnoga leta, ptujsko-ormoški muzej, Jubilejni zbornik ob 120-letnici

JEVREMOV TOMANIČ, Marjana. Obrtniške delavnice rimske Petovione, Ptuj, 2004.

Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož (ur. Martin Šteiner, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož), Ptuj, 2013.

KOS, Peter. Numizmatika antičnega Ptuja, Ptuj, 1980.

BERNSTEIN, J. Albert. Čustveni vampirji, Ljubljana, 2015. CURK, Jože. Ob 80-letnici Pokrajinskega muzeja na Ptuju, Ptujski zbornik IV (ur. Jože Curk), Maribor, 1975. CURK, Iva. Blagoj Jevremov, Vodnik po lapidariju I, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 80, 2. zvezek, Maribor, 1989. CIGLENEČKI, Marjeta. Dominikanski samostan na Ptuju in njegova usoda po razpustu, Acta historiae artis Slovenica, Ljubljana, 2012. JEVREMOV, Blagoj. Ob 90-letnici ptujskega pokrajinskega muzeja, Nakit skozi arheološka obdobja, Ptuj, 1983.

KOROŠEC, Paola. Nekropola na Ptujskem gradu, Ptuj, 1999. LAMUT, Brane. Ob stoletnici, Ptujski arheološki zbornik (ur. Brane Lamut), Ptuj, 1993. Rimljani Steklo, glina, kamen, Pokrajinski muzej Celje, Pokrajinski muzej Maribor, Pokrajinski muzej Ptuj, 2004. SCHWAB, Gustav. Najlepše antične pripovedke, Ljubljana, 1990. TERBUC, Bojan. Muzejsko društvo in njegovi dediči, Sto let organiziranega delovanja zgodovinarjev in ljubiteljev zgodovine na Ptuju, Kronika, Ljubljana, 1992. TUŠEK, Ivan. Peti mitrej na Ptuju, Arheološki vestnik 41, Ljubljana, 1990.

a cemetery of forgotten items or the fate of archaeological collections in the ptuj museum Archaeological collections of Ptuj Museum were handed down to the present Museum by the Museum Society as its legacy; the latter boasts the merit to have been able to recognise in Ptuj one of the richest and most complex historical regions on the territory of the then state. The Society members shared the idea of researching and preserving historical and archaeological remains, while the excavation works, largely backed by the school of archaeology from Vienna and Graz, conveyed the necessary level of expertise to the research works. The carefully planned scientific research of the antique Poetovio and the removal of findings into museums of Graz, Vienna and later also Maribor, made the then municipal authorities of Ptuj back up the Museum Society and its strivings to prevent further loss of archaeological items and prompt their studying and exhibiting in the area where they were found. Ptuj gained the reputation of a cultural city also due to the professionalisation of the Museum as institution. The first museum archaeological collections were exhibited in the former Dominican monastery already in 1928. Although the collections basically kept


Valerija Lešnik Pokopališče pozabljenih predmetov ali usoda ptujskih arheoloških ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

the same concept throughout all these years, the then curators and their outside collaborators worked hard to enlarge and modernise them, and thus managed to uphold the city’s reputation. A significant step away from the tradition and professionalism in terms of preservation and presentation of the Museum’s archaeological heritage was made in Ptuj at the beginning of the 21st century, or more precisely during the period when Ptuj was partner city in the European project of European Capital of Culture 2012. That was the period when the archaeological collections were closed down not because of the so-called force majeure or recession measures, but because of the incredible easiness with which one of the most important Ptuj monuments – the church nave of the former Dominican monastery – was being restored. The state and city’s authorities of that time simply did not care where the archaeological collections were being moved, for the end justified the means, that is to become the European capital of culture at all costs. Experts working in the fields of culture protection and history of arts merely performed their administrative duties, which can be defined as a superior capability to manipulate all possible details, and finally won over a common sense and sound judgement. They did not realise that with the planned renovation of the monastery, the then city’s authority placed the importance of the monastery, museum and archaeological collections far behind the economic interest of a future congress-cultural centre which is completely devoid of public interest, and also well behind the importance of Ivan Potrč Library and Ptuj Historical Archives, both of which had equally sprouted from the Museum Society, but were given new premises before they had to leave the old ones. Thus, and enormously deep abyss was created into which was moved the oldest museum collection, which until nowadays has not been able to find its place within the urban structure of the city nor in the existing cultural infrastructure managed by the Museum. The Museum experts, who were not capable of any personal or professional revolt, not even in providing true feedback and information about certain dominant individuals whose actions caused serious damage to the monastery and the Museum, will have to look deep in the mirror and admit that its reflection is not due to the broken glass. They will finally have to admit that they are far less successful in accomplishing their mission than their predecessors.

57


04


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

MANICA HARTMAN samostojna muzejska tehnica manica.hartman@pmpo.si

Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka uvod Erik Oblak je svoj prvi likalnik dobil leta 1967 in že tega je občudoval ter hranil z vso skrbnostjo dvanajstletnika. Kmalu so mu znanci podarili še dva in z leti je naklonjenost do likalnikov rasla. Vsakokratni obiski tujih in domačih sejmov, obiski znancev, zbirateljev in dopisovanje z njimi ter potovanja na Madžarsko, v Egipt in še kam so namreč obogatili zbirko s kakšnim novim, drugačnim likalnikom, saj niti dva nista enaka. Večino likalnikov in likalnih pripomočkov iz Oblakove zbirke lahko umestimo v drugo polovico 19./prvo polovico 20. stoletja, vendar so nekateri likalni pripomočki starejši, saj so nastali na prehodu iz 18. v 19. stoletje. Med zadnjimi sta dve ponvici s Kitajske, ki so ju ogrevali tako, da so ju napolnili z vročo žerjavico, pomešano s peskom (za boljše ohranjanje toplote) in z njima gladili svilena

59


60

Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Kitajska ponev iz medenine z 18./ začetka 19. stoletja. Krasi jo čudovit, umetelno izdelan ročaj iz slonovine, oblikovan v postavo opasanega Kitajca. Mere: v. 85, d. 256, gl. 120 mm, teža 795 g, inv. št. EO 235. Foto: Boris Farič.

oblačila. Večinoma so bile ponvice zelo lepo oblikovane in dekorativno okrašene z različnimi motivi ter s simboli za srečo, s kitajskimi znaki, z zmaji, geometrijskimi liki ipd. Uporabljali so jih na Kitajskem, znane so bile tudi v Grčiji, izdelane pa so bile največkrat iz brona, medenine, bakra ali železa. Z njimi so likali ponekod še na začetku 19. stoletja.1 Na tem mestu naj omenimo tudi preproste gladilnike iz temnega stekla ali kamna, ki so jih našli arheologi v mnogih ženskih vikinških grobovih (v rabi od približno 8. do konca 11. stoletja). Gladilnike, ki so že imeli »ročaj«, bili so namreč v obliki narobe obrnjene gobe, so uporabljali v kasnejših stoletjih, pojavili pa so se že v 16. stoletju, vendar so jih uporabljali nekako do konca 18. stoletja. Med najstarejše likalne pripomočke sodijo še »plisirne palice« in likalniki z likalno ploščo z nizi zaporednih reber oziroma utorov, s katerimi so oblikovali naborke, volančke in gube (iz druge polovice 16. stoletja, v rabi tudi še v 19. stoletju). Med predhodnike likalnika smemo šteti še »valjčni likalnik«, sestavljen iz lesenega valjarja in kosa lesa – deske (največ jih je bilo izdelanih v 17. in 18. stoletju, kasneje v manjšem številu), večjo in enostavno mongo (obe v rabi še v prvi polovici 20. stoletja) ter stiskalnico za perilo (v uporabi v 17. in 18. stoletja, ponekod dlje). Prve likalnike v obliki ladjice, torej v obliki, kot so še danes, so začeli izdelovati kovači že v 15. stoletju. V celoti so bili iz železa, zato so bili precej težki, tehtali so od 3 do 12 kilogramov. Zaradi oblike in teže so jih uporabljali predvsem krojači. Sledili so votli likalniki (likalniki na likalna železa in likalniki na oglje).

1

Manica Hartman, Pranje in likanje perila nekoč, str. 43.


Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

likalniki na likalna železa Likalniki na likalna železa so se pojavili že v 17. stoletju. Znani so bili t. i. bidermajerski likalniki (iz prve polovice 19. stoletja) z medeninastim ohišjem in značilnim drsnikom z ročico, vrh katere je bil ponekod okrogel, želodu podoben okras; bili so v velikosti od 1 do 12 (oznaka na drsniku). V Nemčiji in Avstriji, kjer so jih izdelovali, so bili v 19. stoletju najpogostejša vrsta likalnikov;2 priljubljeni so bili tudi pri nas, uporabljali so jih še v prvi polovici 20. stoletja, ponekod še v šestdesetih letih omenjenega stoletja. → Medeninasta likalnika. Najmanjši in najlažji bidermajerski likalnik v zbirki je velik približno kot ženski mezinec, nekaj več kot pet centimetrov. Z njim so lahko likali otroci, lahko pa je bil namenjen likanju čipk. Mere: v. 56, d. 54, gl. 34 mm, teža 133 g, inv. št. EO 133. Večji likalnik z oznako 12. Mere: v. 179, d. 240, gl. 179 mm, teža 4255 g, inv. št. EO 21. Foto: Boris Farič.

Skoraj povsod po Evropi razširjeni in izjemno priljubljeni so bili likalniki, v katere so vstavljali likalna železa v obliki volovskega (govejega) jezika.3 To so bili t. i. likalniki za svetlo likanje (glonc, glanz likalniki). Nekateri tovrstni likalniki so imeli na ročaju azbestno podlago, ki je varovala pred opeklinami, dostikrat pa so bili likalniki tudi fino dekorativno ponikljani, zaradi česar so dobili visok sijaj – ta trend je prihajal v modo v Evropi v zadnji četrtini 19. stoletja. Likalniki so bili ozki, dolgi in spredaj polkrožne oblike. Za zapiranje odprtine na zadnji strani likalnika je služil največkrat loputi podoben element.

2 Teža likalnikov v nadaljevanju je podana z likalnim železom; brez v primerih, ko ni ohranjeno. 3 V nemško govorečih deželah so jih imenovali »Ochsenzunge«.

61


62

Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Levo, likalnik s t. i. renskim ročajem. Mere: v. 132, d. 191, gl. 69 mm, teža 1720 g, inv. št. EO 173. Desno, t. i. »Berlinereisen«. Mere: v. 162, d. 261, gl. 87 mm, teža 3469 g, inv. št. EO 100. Foto: Boris Farič.

likalniki na oglje Že v sredini, predvsem pa v drugi polovici 19. stoletja je ogrevani kos železa zamenjala žerjavica. Likalniki na oglje so imeli na zgornji strani pokrov, ki se je odpiral navzgor – od spredaj nazaj. Izdelani so bili iz kovanega ali litega železa (najpogosteje), medenine in jeklene pločevine (bretanski likalniki). Na sprednji strani pokrova likalnika je bil element za odpiranje pokrova; znana sta bila olivni (v obliki olive) in patentni zaklop (v obliki moške, ženske ali živalske glave, pogosto tudi figur različnih živali – petelina, opice, psa ..., največkrat je bil v oblike levje ali tigrove glave). Na ohišju likalnika so bile stranske odprtine, ki so omogočale dovajanje zraka in tlenje. Likalniki z okroglimi odprtinami so bili t. i. švicarski likalniki (Schweizereisen); likalniki z odprtinami v obliki očes (Augeneisen), so se pojavili po letu ↙ Likalnik iz 18./19. stoletja 1870 in so bili zelo priljubljeni.4

4 Manica Hartman, Pranje in likanje perila nekoč, str. 45, in Mariane Strobel, Alte Bügelgeräte, str. 64.

z ohišjem iz jeklene pločevine je tipičen za francosko regijo Bretanjo. Spredaj ima značilno neogrevano konico, primerno za likanje občutljivih tkanih. Znotraj ohišja, spodaj, je ohranjena grelna spirala (grelec) v obliki črke S. Pokrov se odpira s kavlju podobnim pripomočkom, povezanim z vzmetjo. Mere: v. 232, d. 236, gl. 109 mm, teža 2877 g, inv. št. EO 199. Foto: Boris Farič.


Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Čudovit likalnik iz okoli 1934. leta je domnevno izdelek poljske tovarne Neptun, last Józefa Mintza. Krasi ga zmaj s sikajočim jezikom, zaradi česar je likalnik zelo iskan med poznavalci likalnikov. Razen lesenega ročaja je v celoti iz medenine. Mere: v. 233, d. 198, gl. 93 mm, teža 3761 g, inv. št. EO 225. Foto: Boris Farič.

↑ Likalnika podjetja Grossag z očesnimi, režam podobnimi odprtinami za zračenje ob straneh in s patentnim zaklopom v obliki petelina (ta zaklop je starejši od olivnega). Podpornik ročaja prvega likalnika krasi znak podjetja – črka G. Izdelovali so ga do 1967. leta in ga izvažali po »vseh državah sveta«. Mere: v. 222, d. 215, gl. 95 mm, teža 2833 g, inv. št. EO 49. Drugi likalnik ima preprost železni ročaj, ki ni originalen, in signaturo FG (Fr. Gross) A4, kar daje vedeti, da je nastal po letu 1920.5 Mere: v. 227, d. 238, gl. 100 mm, teža 3543 g, inv. št. EO 57. Foto: Boris Farič

5

Sabine Ehrhardt, Armin Panter, Grossag: Qualität in jedem Gerät, str. 144.

63


64

Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

likalniki na oglje z dimnikom Nadgradnjo likalnikov na oglje so predstavljali likalniki na oglje z dimnikom. Z namestitvijo dimnika na likalnik so poskušali odvajati zdravju škodljivo paro, ki je uhajala iz tlečega lesnega oglja. Tovrstne likalnike so začeli izdelovati v 19. stoletju. Dimniki so bili narejeni iz litega železa ali (redkeje) iz medenine. V desno usmerjeni dimniki so bili na sprednji ali zadnji strani likalnika, kasneje so imeli ti likalniki že vrtljive dimnike (torej ga je bilo mogoče obračati v desno ali levo). Pri tem so gotovo imeli v mislih, da so likarice in likarji pri likanju uporabljali bodisi desno bodisi levo roko. Zaradi svoje teže (tudi 10 kilogramov) so jih uporabljali predvsem krojači; vendar so lažje, tam do pet kilogramov, prodajali tudi v gospodinjstva.

↑ Likalnik blagovne znamke Rievels Regulier Bügeleisen je posebnost med likalniki, saj je njegov dimnik vrtljiv v obe smeri, desno in levo. Omogoča natančno uravnavanje vročine (temperature), zaradi priložene rešetke oglje izgoreva v celoti, kar omogoča do 50 odstotkov manjšo porabo oglja in s tem velik prihranek. Njegova odlika je tudi čistoča, saj se pepel odstranjuje skozi odprtino na zadnji strani. Ponujali so ga v petih različnih težah – po 8, 12, 15, 18 ali 24 funtov.6 Mere: v. 245, d. 310, gl. 98 mm, teža 7645 g, inv. št. EO 255. Foto: Boris Farič.

6 Tovarna W. Rievel iz Hannovra je delovala od 1850 do 1953. leta; omenjeni likalnik je kot veliko novost na tržišču prvič predstavila v reviji Europäische Herrenmode 1904. leta. Mariane Strobel, Alte Bügelgeräte, str. 75.


Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

likalniki na žarilne snovi Nadaljnji razvoj likalnikov na oglje je predstavljal likalnik na/za t. i. žarilne snovi. Taki so bili likalniki blagovnih znamk Dalli, Flott, Fix, Beatrice, Baby Beatrice, Max Elb, Ideal, Vulkán, Venus …, ki so jih segrevali s pomočjo posebej izdelanih briketov, npr. Galopp-Glühstoff Holzkohlenbriketts, Carbonatron Bügelkohle … Brikete so dali na posebno rešetko in jih s pomočjo gorilnega špirita prižgali. Nato so to rešetko z vročimi briketi prijeli s posebnimi kleščami in jo vstavili v likalnik. Briketi so zagotavljali boljši ogenj, enakomernejšo toploto in niso povzročali neprijetnih vonjav.

↑ Likalnik VENUS II Patent je prava posebnost med likalniki, saj ima poseben patent, ki omogoča tako odpiranje pokrova kot odpiranje dna (oz. spodnjega dela) likalnika. Mere: v. 214, d. 213, gl. 107 mm, teža 3071 g, inv. št. EO 232. Foto: Boris Farič.

65


66

Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

krojaški likalniki Likalnike so kot gospodinjski pripomoček resda uporabljale predvsem ženske, vendar so bili mnogi nepogrešljiv inventar krojaških in klobučarskih delavnic. Krojači so uporabljali likalnike z dimnikom, ki so prava posebnost in redkost, ter likalnike na oglje ali elektriko, največ pa je bilo likalnikov s snemljivim lesenim ročajem. Preden so lahko likali s takim likalnikom, so železni del položili na štedilnik, na peč ali v žerjavico, ga segreli, nato dodali ročaj in likali. Po navadi so imeli vsaj dva taka likalnika. Z enim so likali, drugemu pa so sneli ročaj in segreli ploščo; takoj ko se je prvi ohladil, so uporabili drugega, hladno ploščo pa ponovno dajali v/na peč, da je bilo likanje prej končano. Nastali so v drugi polovici 19. stoletja in bili do leta 1930 večkrat izboljšani z različnimi načini snemanja ročaja (patent z ušesci, vijakom in v obliki lastovičjega repa).7

↑ Najtežja krojaška likalnika v zbirki. Prvi, likalnik na oglje, je najtežji med tovrstnimi likalniki, saj tehta več kot 7,5 kilograma in ima poleg tega še dve posebnosti: prva je pokrov, ki se odpira s strani (v desno) z železnim tečajem, druga pa zelo redek, preprost lesen ročaj (taki ročaji so pri likalnikih na oglje redki). Mere: v. 227, d. 240, gl. 128 mm, teža 7517 g, inv. št. EO 229. Drugi, nemški likalnik s snemljivim ročajem, s številko 17, je celo težji od likalnika na oglje. Mere: v. 215, d. 261, š. 81 mm, teža 8357 g, inv. št. EO 184. Foto: Boris Farič. 7

Mariane Strobel, Alte Bügelgeräte, str. 101.


Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

lažji, ploščati likalniki Pravo veselje so prinesli lažji, tanjši ploščati likalniki, saj so z njimi ženske kar drsele po navlaženem perilu oziroma pritiskale na tkanino in jo gladile; priljubljeni so bili zlasti v francoskih pralnicah. Bili so popolnoma železni, zato so morale ženske ročaj oviti s krpo; kasneje so začeli proizvajalci zraven likalnikov prodajati ustrezne lesene ročaje, ki se jih je dalo namestiti na železni ročaj. V Angliji so imeli taki likalniki votel, tulcu podoben (cevast) ročaj – t. i. hladni ročaj. Navadno so bili ti likalniki na zgornji strani likalne plošče dekorativno okrašeni z različnimi simboli in motivi; na francoskih prevladujejo srce, sadje, rastlinski okrasi, grbi; angleški so najpogosteje z zvezdo ali s krono; medtem ko so bili nemški in skandinavski po navadi brez dekorativnih elementov; imeli so le znak proizvajalca, včasih njegove inicialke. otroški likalniki

↑ Prvi z leve, fino ponikljan otroški likalnik z lesenim rdečim ročajem. Mere: v. 66, d. 103, š. 47 mm, teža 290 g, inv. št. EO 144. Drugi z leve, francoski likalnik znamke BC (Blay – Collard)8 z ravnim ročajem. Mere: v. 47, d. 76, š. 43 mm, teža 199 g, inv. št. EO 130. Drugi z desne, lep primer otroškega likalnika v obliki solze. Izdelovali so jih v Belgiji, Nemčiji, Franciji in tudi v Angliji. Na njem sta upodobljena angel in grifon; morda kot simbol nekega naroda ali zgolj mitološke zgodbe? Mere: v. 64, d. 97, š. 64 mm, teža 402 g, inv. št. EO 135. Prvi z desne, belgijski likalnik v obliki solze s signaturo DC (Devilliers et Camion). Mere: v. 76, d. 98, š. 50 mm, teža 622 g, inv. št. EO 136. Foto: Boris Farič. 8 Livarno (Fonderie Blay-Collard) je leta 1882 zgradil Gabriel Blay. Delovala je do prve svetovne vojne, nato naprej po letu 1920, ko je vodstvo prevzel Gabrielov sin. Spletni vir: http://www2.cr-champagne-ardenne.fr/patrimoineindustriel08/IA08000643.html

67


68

Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Zanimivost med likalniki so majhni otroški likalniki različnih oblik, velikosti … bodisi na likalna železa, na oglje ali lični ploščati, ki so jih deklice ogrele na peči. Otroški likalniki se po zunanjosti niso v ničemer razlikovali od tistih za odrasle, razlika je bila le v teži; otroški so bili, razumljivo, precej lažji. Mnogi proizvajalci likalnikov so zraven velikega likalnika ponujali istega v manjši različici, kajti mame, kot pridne gospodinje, so želele, da se tudi njihova hči zgodaj seznani z gospodinjskimi opravili, saj bo le tako lahko kot odrasla ženska zgledno skrbela za svoj dom in gospodinjstvo. podstavki za likalnike Tudi podstavki za likalnike so prave male umetnine, saj so mnogi bogato okrašeni. Izdelovali so jih različni proizvajalci likalnikov (posebej za določeni likalnik ali ne glede na likalnik), pomembno je bilo predvsem, da je bil podstavek dovolj velik in so lahko nanj odlagali vroč likalnik (manjši so bili za otroške likalnike). Navadno so jih, v katalogih posameznih podjetij in tudi trgovci, prodajali skupaj z likalnikom. Izdelani so bili iz kovanega ali litega železa (nekateri so ponikljani), iz žice in medenine. Pogosto so dekorativno okrašeni z rastlinsko motiviko (akantovi listi) ali drugimi vzorci (s srcem, cvetjem, z luno, mitološkimi bitji), inicialkami …, priljubljeni so bili tudi taki v obliki srca. ← Podstavki za likalnike iz Oblakove zbirke so različnih oblik, a žal neznanih proizvajalcev. Znan je le proizvajalec Enterprise M.F.G.&CO., Phila U.S.A. (Philadelphia v Združenih državah Amerike). Nekateri so okrašeni s predrto rastlinsko ornamentiko. Brez inv. št. Foto: Boris Farič.


Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

likalniki na špirit in plin V Oblakovi zbirki so tudi likalniki na špirit in plin. Med likalniki na špirit so bili zelo priljubljeni potovalni likalniki znamke Bugolette, ki so služili v osnovi za likanje, obrnjeni z likalno površino navzgor pa za kuhanje hitro pripravljenih napitkov, npr. kave, čaja ali jedi, npr. umešanih jajc; kar je prišlo prav zlasti na potovanjih. Ročaj je bil iz porcelana in dodatno izoliran z azbestom. Je eden redkih primerkov likalnika, ki ima zelo detajlno izpisano ime proizvajalca. Na isti način je deloval likalnik znamke Durette, ki so ga tako kot Bugolette izdelovali v Avstriji (patent št. 1008605 iz okoli 1920), medtem ko je likalnik znamke The Boudoir angleška različica. Kasnejši likalniki na špirit so bili navadno opremljeni s snemljivim grelnikom in z rezervoarjem za špirit. Količina špirita v rezervoarju je zadostovala za eno uro likanja. V uporabi so bili od leta 1850 do približno 1940.

↑ Levo, likalnik znamke Bugolette z belim porcelanastim ročajem, pod katerim je ohranjena plast iz azbesta. Proizvajalec je podjetje Wavrina & Co, Wien (Dunaj). Mere: v. 104, d. 140, š. 53 mm, teža 916 g, inv. št. EO 146. Desno, likalnik znamke Durette. Na vrhnji strani likalne površine sledimo napisu MADE IN AUSTRIA – izdelano v Avstriji. Mere: v. 94, d. 140, š. 51 mm, teža 865 g, inv. št. EO 148. Foto: Boris Farič.

69


70

Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Prvi likalniki na plin so imeli zadaj veliko odprtino, da so jih lahko položili direktno na odprt plamen plinskega štedilnika in ga ogrevali. Sicer so bili grelniki v različnih oblikah, od majhnega gospodinjskega kuhalnika, na katerem so lahko ogreli le en likalnik, do takega ogrevalnika, na katerem so se naenkrat ogreli trije do štirje likalniki. Omeniti velja, da niso uporabljali čistega plina, ampak primerno mešanico plina in zraka, s katero so dosegli največji možni izkoristek plina. Na večini grelnikov je bil iz tega razloga nameščen regulirni drsnik, ki je lahko doziral dovod zraka. Močno moteč je bil smrad po plinu, ki je bil prisoten ob likanju, zato so likalnike izboljšali tako, da so jih priklopili direktno na plinsko napeljavo; predvsem v pralnicah, likalnicah in obratih za izdelovanje konfekcije. Pri tem so potrebovali dve cevi za priključitev na plinsko omrežje – eno za plin in drugo za zrak. Ta dvocevni sistem so nato nadomestili z enocevnim sistemom.9

↑ Likalnik »Remscheider«10 z železnim opornikom, na katerega je pritrjen lesen (preklopni) ročaj. Ohišje likalnika krasi zmaj; izdelovali so jih v podjetju Deutsche Continental-GasGesellschaft, Dessau.11 Mere: v. 188, d. 216, gl. 81 mm, teža 4379 g, inv. št. EO 209. Foto: Boris Farič. 9 Mariane Strobel, Alte Bügelgeräte, str. 194, 195. 10 Remscheider, mesto v Severnem Porenju, Vestfalija. 11 Podjetje je bilo ustanovljeno 1855. leta in je bilo najstarejše podjetje za oskrbo s plinom v Nemčiji. Leta 1979 se je preimenovalo v delniško družbo z imenom CONTIGAS Deutsche Energie-Aktiengesellschaft.


Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

likalniki iz azije v uporabi še v 21. stoletju Med likalniki so posebnost indijski likalniki na oglje in egipčanski nožni likalniki, ki so kljub današnjemu tehnološkemu napredku v uporabi še v 21. stoletju. Ponekod v Indiji za likanje uporabljajo likalnik na oglje, medtem ko v Egiptu likalni pripomoček, s katerim likajo z nogo. Velik in težek »nožni likalnik« z dolgim ročajem, v celoti narejen iz železa, tehta do približno 24 kilogramov. Da si likar ne opeče stopala, pritrdijo na zgornji del likalne plošče kos lesa. Likalnik ogrevajo s pomočjo peči, vendar morajo paziti, saj je likalnik zelo vroč – najprej začnejo likati oblačila iz džinsa, sledijo tista iz bombaža in šele proti koncu, ko je likalna površina mlačna, pridejo na vrsto svilena oblačila. Preden začnejo likati, poškropijo oblačilo z vodo. Moški, ki se ukvarjajo s takim delom, navadno to počnejo že od otroštva, pred njimi so to delali njihovi očetje, dedje. Električni in parni likalniki so seveda v uporabi, a omenjeni likarji jih ne uporabljajo, sodobnejše likalnike odklanjajo in raje ohranjajo stare, tradicionalne.12

→ »Nožni likalnik« iz Kaira iz okoli leta 1860. Mere: v. 300, d. 735, š. 208 mm, teža 17091 g, inv. št. EO 252.

12 Ahmed Maged, Ironing good enough for kings and pashas, Daily News Egypt, 2006.

71


72

Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

� Likanje v Egiptu.


Manica Hartman Likalniki iz zasebne zbirke Erika Oblaka

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura, viri EHRHARDT, Sabine, PANTER, Armin. Grossag: Qualität in jedem Gerät. Ein Haller Industriebetrieb seit 1863 Hällisch-Fränkisches Museum, Schwäbisch Hall 1997.

LENGYELNÉ Kiss, Katalin. Régi Vasalók, Öntödei Múzeumi Füzetek, Budapest 2003.

HARTMAN, Manica. Pranje in likanje perila nekoč. Mar res radost in veselje žensk? Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, OE Ormož, Grajska pristava, Ormož 2015.

RAYMOND, Jay. Mangle Boards of Northern Europe, Streamline Press, Leicester 2015.

Katalog Fabryka Odlewów Żelaznych, Zakłady Mechaniczne i niklarnia »NEPTUN«, J. Mintz, Końskie, Wydanie 1934.

MAGED, Ahmed. Ironing good enough for kings and pashas, Daily News Egypt, Egypt 2006.

STERLE, Meta. Klobučarska obrt v Škofji Loki od 18. do srede 20. stoletja. Loški razgledi, volume 25, issue 1, 1978. STROBEL, Marianne. Alte Bügelgeräte, München 1987.

spletni viri http://www.oldandinteresting.com/antiqueirons-smoothers-mangles.aspx#asia, 22. 7. 2014. http://www2.cr-champagne-ardenne.fr/ patrimoineindustriel08/IA08000643.html, 5. 7. 2016. http://www.oldandinteresting.com/screwlinen-press.aspx, 9. 9. 2016.

http://www.romanglassmakers.co.uk/ pdffiles/linensmoothers.pdf., 12. 9. 2016. http://www.tms.si/index.php?m_ id=klobuarstvo, 16. 11. 2016. https://library.hungaricana.hu/hu/view/ ORSZ_KOZL_OntMuzFuz_12/?pg=0&layout=s http://kzo.pl/wp-content/uploads/2016/05/ Katalog_Fabryki_NEPTUN_J_Mintza_1934.pdf

spletno slikovno gradivo (ssg) https://www.artflakes.com/de/products/ cairo-laundry

flatirons from erik oblak’s personal collection The paper presents twenty-eight flatirons selected from Erik Oblak’s rich collection, and contains basic information and photography. The described irons and accessories date back to the second half of the 19th and first half of the 20th century; nevertheless, some accessories are older than that as they were produced at the turn of the 19th century. The owner of the collection got his first flatiron in 1967; soon, his passion for flatirons grew. Thus, each time he attended a trade fair, be it home or abroad, paid a visit to his friends or other enthusiasts, in his correspondence and travels to Hungary, Egypt and elsewhere, he returned home with another type of flatiron, for in his collection not two of them are the same.

73


05


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

N E V E N K A KO R P I Č višja kustodinja nevenka.korpic@pmpo.si

Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč uvod Navade in oblačila podeželskega prebivalstva so bili še ob koncu 19. stoletja bistveno drugačni od navad in oblačil mestnega prebivalstva. Zaradi garanja in dela na poljih so bili zagoreli, od sonca porjavela polt in bose noge pa so bile sinonim za revščino. Mestne gospe so svojo mlečno belo kožo skrbno skrivale pred soncem. Obraz so si zaščitile s klobuki in slamniki z velikimi krajci, k poletnim oblekam je obvezno sodil še sončnik, ki je bil pogosto narejen iz enakega blaga. Da jim ne bi porjavele roke, so nosile tanke rokavice, vedno so nosile nogavice in zaprte čevlje, saj so bila gola stopala zanje pravi tabu. Zdravniki so mestno prebivalstvo opozarjali, naj spremenijo svoje navade in oblačila. Podeželsko prebivalstvo je bilo zaradi načina življenja, dela, gibanja na svežem zraku in soncu veliko boj zdravo kot meščani.

75


76

Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Tako so ženske sčasoma odvrgle tesne steznike s kovinskimi oporami, oblačila so postajala udobnejša, na začetku prejšnjega stoletja so se krila začela postopoma krajšati in ženske so prvič v zgodovini mode zadnjih dveh tisočletij pokazale noge do kolen.1 Meščani so začeli hoditi na kopališča ob rekah, kjer so se sprva samo nastavljali soncu in uživali ob sončenju, sčasoma pa so se začeli tudi kopati. Pred dobrimi sto leti so ženske nosile posebne dvodelne kopalne obleke oziroma kopalne kostime, sestavljene iz krajše obleke in širokih spodnjic do kolen, in zraven goste črne nogavice. Tako oblečene in v nogavicah so šle tudi v vodo, kjer so se le malo osvežile, saj ta oblačila res niso bila primerna za plavanje. Šele sredi prejšnjega stoletja so najpogumnejše lepotice začele nositi dvodelne kopalke z zgornjim delom z loki in visokimi hlačkami z malce podaljšanimi hlačnicami.2

1 njena.si/clanek/lepota/577e4be802d5c/moda-kopanja-in-soncenja, Moda kopanja in sončenja Njena.si, pridobljeno november 2016. 2 njena.si/clanek/lepota/577e4be802d5c/moda-kopanja-in-soncenja, Moda kopanja in sončenja Njena.si, pridobljeno november 2016.

↑ Kopališče dr. Otmarja Majeriča. Založnica: Slavica Vrbnjak, Ormož; razglednica odposlana leta 1937. Hrani: PMPO, enota Ormož.


Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

↑ Dr. Otmar Majerič na kopališču, sredina tridesetih let 20. stoletja. Iz družinskega albuma družine Zupanič, Ljubljana. Hrani: PMPO, enota Ormož.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

kje so se kopali ormožani Širše ormoško območje in tukajšnja pokrajina sta prepletena z reko Dravo in s številnimi potoki. Na začetku prejšnjega stoletja na širšem ormoškem območju ni obratovala nobena industrija, ki bi s svojimi industrijskimi odplakami onesnaževala vodo v reki Dravi in okoliških potokih. Zato tudi, kljub množičnemu kopanju, ni prihajalo do okužb zaradi nečiste vode. Nad čistočo takratnih voda se kopalci niso pritoževali. To je omogočilo ugodne razmere za kopanje in ustvarilo kopalno tradicijo v reki Dravi ter potokih na ormoškem območju. Še danes se starejši Ormožani3 spominjajo, kako imenitno je bilo nekoč obiskati kopališče ob Dravi in se družiti ob kopanju v reki. Otroci so bili v preteklosti mnogo bolj prepuščeni naravi. Na širšem Ormoškem je pred drugo svetovno vojno prevladovalo kmetijstvo, večina prebivalstva je bila kmečkega, kar je pomenilo, da se je šola s šolskim urnikom in koledarjem prilagajala kmečkim opravilom.4 Kljub počitnicam so imeli otroci za igro le malo časa, saj so morali že 3 4

Pripovedovanje informatork. Obdobje pred drugo svetovno vojno. Op. avtorice.

77


78

Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

kmalu poprijeti za delo. Mnoge potočne struge so bile poleti zelo priljubljena kopališča ter so vabila mlado in staro na osvežujoče kopanje ter ohladitev. V prvi polovici 20. stoletja se je podeželsko prebivalstvo širšega ormoškega območja med poletjem kopalo v potokih Lešnica, Pesnica, Sejanca, ki so bili čisti, ter tako preživljalo veliko prijetnih in zabavnih uric. Ob potokih so preživeli otroštvo, lovili ribe, se namakali, kopali in se učili plavati. Najpogosteje so starejši bratje in sestre učili mlajše. Starejši ljudje se še danes spominjajo, kakšni so bili tukajšnji potoki nekoč in kaj so skrivali, saj so ob njih preživljali otroštvo.5 Predvsem mladini je veliko pomenilo druženje. Otroci so se igrali tudi na paši, posebej veselo je bilo, če so pasli krave ob potočni strugi. Takrat so lovili ribe in se namakali. Otroci so se šli kopat tudi na poti iz šole. Šli so se namočit, čeprav tega starši niso vedeli. Zjutraj so si dali v šolsko torbo kopalna oblačila, brisač niso uporabljali. Posušili so se kar na soncu, nato pa so se odpravili domov, ne da bi za to dogodivščino povedali staršem. V šolah so otroke opozarjali na nevarnosti, ki v vodi prežijo nanje. Tudi nekateri mestni otroci so preživljali počitnice 5

Pripovedovanje informatork.

↑ Kopališče dr. Otmarja Majeriča, sredina tridesetih let 20. stoletja. Iz družinskega albuma družine Zupanič, Ljubljana. Hrani: PMPO, enota Ormož.


Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

↑ Dr. Otmar Majerič na kopališčni terasi, sredina tridesetih let 20. stoletja. Iz družinskega albuma družine Zupanič, Ljubljana. Hrani: PMPO, enota Ormož.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pri sorodnikih na podeželju, kjer so bila zanje doživetja nepozabna. Umirjena gladina potokov jim je nudila veliko užitkov in ugodne razmere za kopanje. Najpogumnejši so se podali v potočne plitvine, da so lahko z rokami prišli do dna in hodili po rokah, držali glavo nad vodo ter brcali z nogami. Neplavalci so si pri plavanju pomagali tudi z velikimi tikvami (bučami), ki so jih držale na gladini. Buče so otroci utrgali na njivah ob potokih ali Dravi, zaradi česar so bili lastniki njiv zelo hudi na kopalce. Zdelo se je, da plavajo, čeprav je to le redko kdo v resnici znal. Kljub temu da je bila voda pogosto hladna, jih to ni odvrnilo od čofotanja in namakanja v njej. Prijetni kraji za kopanje so bile tudi »zajze«, to so zapornice in vodna zajetja pri mlinih, kot npr. pri Jeremičevem mlinu na Dobravi. Tam je bila precej globoka voda in velika nevarnost za utopitev. Pogosto so fantje nagajali dekletom in jih metali v vodo. Dekleta so se jih bala, zato so se šla osvežit drugam. Ormoško mestno prebivalstvo, predvsem otroci, so se med poletjem kopali v reki Dravi. Svet nad rečno teraso je tukajšnjemu prebivalstvu nudil dobre naravne in življenjske možnosti. Obrežje ob reki Drava je bilo kraj, kjer so številni Ormožani prijetno uživali poletje, množično preživljali svoj prosti čas in iskali osvežitev. Tako je bila reka nekoč središče dogajanja, danes pa si jo »lastijo« predvsem

79


80

Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ribiči, sprehajalci in naravovarstveniki. Tudi otroci iz vasi, ki so ležale ob Dravi, na primer iz Cvetkovcev, Velike Nedelje, Frankovcev, so se kopali v njej. Premožnejše ormoške mestne in podeželske družine pa so se v poletnem času hodile kopat v Varaždinske toplice. Tam so neredko tudi kakšno noč prespali in tako zadovoljno preživeli poletne kopalne dneve. kopalna moda Pojavili so se prvi kopalni kostumi, ki z današnjimi kopalkami niso imeli veliko skupnih točk. Za kopalno modo je veljalo, da so ženske nosile široko spodnje krilo (untrčke) in zgoraj široke srajce iz domačega platna (robače). To kopalno oblačilo je bilo namenjeno temu, da so se ženske le namočile. Oblačila so bila zelo neudobna in okorna. Plavati pa tako najpogosteje niso znale. Težava tega kopalnega oblačila je bila tudi v tem, da je bilo iz precej debelega in skrajno počasi sušečega se materiala, zato se je bilo treba po vsakem kopanju preobleči. Ko so ljudje začeli plavati, so se spremenila tudi kopalna oblačila. V začetku 20. stoletja so se podeželska dekleta in žene za kopanje v potokih oblačila v doma sešite »kopalke«. Sešile so si jih iz prevlek vzglavnic ali kakšnih starih cot. Bile so enodelne in neraztegljive. Za kopanje pa so uporabljale tudi kombineže, ki so bile lahkotnejše in so se hitreje posušile. Moški so uporabljali modre predpasnike, tako imenovane šurce oziroma fortušjače. Te so si zavezali okrog pasu in med nogami. Med plavanjem so si fantje med seboj nagajali, vlekli za vrvice in si jih odvezovali. Pri tem je bilo veliko smeha, pa tudi kakšno tunkanje ali pretepi niso manjkali. Taka navada je bila do petdesetih let, ko so fantje začeli nositi doma sešite črne klotaste kratke hlače za kopanje in telovadbo hkrati. Te so imele zgoraj in spodaj gumico. V šestdesetih letih se je tudi na ormoškem podeželju za kopanje začela uveljavljati kupljena konfekcija. kopalna moda v mestih Kakor se je postopoma spreminjalo žensko spodnje perilo, so se začele spreminjati tudi kopalke. Na mestnih kopališčih so bile pred drugo vojno v modi enodelne ženske kopalke s podaljšanimi hlačnicami, nekatere so bile okrašene v mornarskem slogu. Moški so se kopali v


Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

↑ Termalno kopališče dr. Otmarja Majeriča v Ormožu, sredina tridesetih let 20. stoletja. Iz družinskega albuma družine Zupanič, Ljubljana. Hrani: PMPO, enota Ormož.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

volnenih pletenih kopalkah z naramnicami. Intimni deli teles so bili dobro zakriti. Tudi ženske kopalke so bile najpogosteje pletene in so bile postopoma že prilagojene telesu. Pri tem so s pomočjo nedrčkov postajale poudarjene prsi. Spodnji deli kopalk so imeli tudi krilca, ki so zakrivala hlačke. To je bilo še bolj izrazito v času po drugi svetovni vojni. Sledila je tudi moda kopalk in takrat so pogumnejša dekleta začela nositi dvodelne kopalke z zgornjim delom z loki in z visokimi hlačkami z malce podaljšanimi hlačnicami, ki so takrat obvezno pokrivale popek. Dvodelne kopalke, ki razgaljajo popek, to je slavni bikini, so prišle v modo v šestdesetih letih 20. stoletja. Zelo majhne kopalne hlačke pa so v tistem času začeli nositi tudi moški in jim rekli minimalke.6 Čeprav so se že pred tem uporabljali raztegljivi materiali, pa so bile bikinke in minimalke zelo pogosto izdelane iz potiskane ali kariraste tkanine. Sprva so jih oblekli pogumnejši, številni pa so se nad njimi zgražali in so jih sprejeli šele v začetku sedemdesetih let 20. stoletja. Od sedemdesetih let do danes pri krojih kopalk ni kakšnih bistvenih novosti, saj pogosto posnemajo tiste iz preteklih desetletij, 6 njena.si/clanek/lepota/577e4be802d5c/moda-kopanja-in-soncenja, Moda kopanja in sončenja Njena.si, pridobljeno november 2016.

81


82

Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

enkrat so bolj športni in udobni, drugič bolj zapeljivi. Zato pa so se zelo spremenili materiali, ki so danes lažji in tanjši. V Ormožu so imeli v začetku tridesetih let 20. stoletja Majeričevo kopališče in še javno kopališče ob reki Dravi. Kopat pa so se hodili tudi v reko Dravo. Na teh kopališčih so bile postavljene posebne lesene kabine, namenjene preoblačenju. majeričevo kopališče Leta 1932 je dr. Majerič na lastne stroške v Ormožu uredil kopališče v reki Dravi. Kopališče je bilo najprej zgrajeno iz lesa, vendar ga je Drava med hudo povodnjijo uničila. Zato je dal zgraditi visok preusmeritveni zid7 in spodnji del kopališča iz betona. Za gradnjo kopališča se je dr. Majerič odločil zaradi ogromnega navala ljudi iz številnih krajev takratne Jugoslavije in tudi tujine, ki so prihajali na zdravljenje v Majeričev sanatorij. Za zgraditev tega kopališča je porabil nekaj vagonov cementa in drugega gradiva.8 Za kopališče je dobil soglasje železnice in občine. Najprej sta bila zgrajena bazena za otroke in neplavalce, z betonskim zidom širine 1,20 metra in višine do gladine srednje visoke vode. Pretok vode je bil omogočen skozi dve odprtini. Tretji bazen za plavalce v dolžini 95 metrov in širini 12 metrov je bil razdeljen na dva prostora. Prvi prostor v dolžini 35 metrov je imel proti tekoči rečni vodi »pilotažno zgradbo s kamenskim ometom«. Drugi prostor je bil proti prosti dravski vodi omejen s plavajočimi drevesi v dolžini 60 metrov. Kasneje je bil veliki plavalni bazen v enem delu popolnoma ločen od dravske vode in se je vanj voda dovajala skozi filtracijske naprave iz dravske struge z električno sesalko. Tako so dosegli, da je bila voda v bazenu za 2 do 4 °C toplejša od vode v dravski strugi, saj se številni pacienti niso smeli kopati v mrzli vodi.9 Del kopališča, namenjen otrokom, je imel dotok le iz sosednjega bazena za neplavalce, zato se voda v tem bazenu ni menjavala s tokom. Svež dotok vode je bil mogoč le pri visokem vodnem stanju reke Drave, sicer je bilo treba bazen polniti. Bazen je bil v celoti betoniran, tla so bila gladka.10 Sresko načelstvo se je pritoževalo dr. Majeriču, češ da ima na kopališču previsoke cene. Ta jim je odgovoril, da je 7 Ta ima še danes funkcijo varovati del mesta pred poplavljanjem reke Drave (op. avtorice). 8 Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 667. 9 ZAP, MOO, šk. 23, ovoj 84, Gradbene zadeve 1932–1934. 10 ZAP, MOO, šk. 23, ovoj 84, Gradbene zadeve 1932–1934, Odločba z dne 30/5–1932.


Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

↑ Majeričevo kopališče, sredina tridesetih let 20. stoletja. Iz družinskega albuma družine Zupanič, Ljubljana. Hrani: PMPO, enota Ormož.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

imel velike stroške z gradnjo kopališča. Govoril je tudi o visokih vzdrževalnih stroških kopališča in navajal, da je »za društvo Sokolsko in za vojake ter šolsko deco kopanje popolnoma brezplačno. Potem ostane samo edini dohodek od par kabin od teh tujcev, ki pridejo sem na zdravljenje«.11 Župan je sreskemu načelstvu z dne 18. maja 1933 odgovoril, da »se mu cene v Majeričevem kopališču ne zdijo previsoke in da ima vsakdo, ki se mu zdi cena previsoka, priliko kopati se v javnem kopališču, ki je brezplačno«.12 Kopališko poslopje je merilo v dolžino 26,7 metra in je bilo zgrajeno nad gladino vode kot lesena zgradba na pilotih. Obsegalo je okrepčevalnico s pijačo in prigrizki ter 17 kopaliških kabini.13 Okrepčevalnico je vodila sestra dr. Majeriča, Slavica (Alojzija) Vrbnjak. Vsako leto je morala pri sreskem načelstvu na novo vložiti prošnjo za delovanje obrata v času kopalne sezone. Sresko načelstvo ji je na primer 16.5.1934 izdalo »gostinsko dovolilo za kopalno sezono v kopališču dr. Majerič Otmarja v Ormožu s sledečimi pravicami, in sicer točenje alkoholnih in brezalkoholnih pijač, oddaja mrzlih jedi 11 ZAP, MOO, šk. 23, ovoj 84, Gradbene zadeve 1932–1934, Odločba z dne 18/5–1933. 12 ZAP, MOO, šk. 23, ovoj 84, Gradbene zadeve 1932–1934, Odločba z dne 18/5–1933. 13 ZAP, MOO, šk. 23, sgn: 84/18, Srezijsko gostilniško dovolilo v kopališču dr. Majeriča.

83


84

Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ter oddaja toplih jedi: klobase, jajce, kava, čaj, mleko«.14 Gostinski obrat je bil v času kopalne sezone odprt do 21. ure, na dan odprtja kopališča pa do 23. ure. Ob koncu kopališkega poslopja sta bili žensko in moško stranišče. Kopališče je bilo zagrajeno proti železniškim tirom z žično ograjo na lesenih stebričkih. Vedno so bili pripravljeni tudi dva rešilna čolna z ustrezno rešilno opremo in potrebna sredstva za prvo pomoč. Iz kopališča so vodile strme stopnice k betonskemu koritu, ki je bilo namenjeno razkuževanju nog. Kraljeva banska uprava v Ljubljani je s svojim razglasom II/1 No. 9367/5, z dne 25. junija 1932 razpisala strokovni ogled opravljenega dela javnega kopališča zdravnika dr. Otmarja Majeriča v Ormožu za 16. julij 1932. V poročilu ob ogledu so zapisali, da je kopališče v splošnem zgrajeno »v smislu koncesijske odločbe kraljeve banske uprave II. No 9367/3 od 30. maja 1932 in tozadevnega projekta z manjšimi spremembami«.15 Kraljeva banska uprava Dravske banovine v Ljubljani je zato 19. avgusta 1932 dr. Majeriču posredovala odločbo, da s hidrotehničnega stališča in v gradbenotehničnem oziru ne obstajajo nobeni pomisleki in da kopališče odgovarja zahtevam tedanjega časa. Zato so sklenili, da se na temelju 70., 79. in 89. člena vodopravnega zakona za bivšo Štajersko izda naknadno gradbeno dovoljenje za spremembo naprave, za celotno vodno napravo pa obratno dovoljenje pod določenimi pogoji, ki morajo biti v točkah 5 in 8 takoj izpolnjeni. Ti pogoji so bili naslednji.16 1. Cela kopališčna naprava se mora vzdrževati v dobro uporabljenem stanju. 2. Posestnik naprave je odgovoren za vso škodo, ki bi nastala ob obrežju in drugim interesentom vsled obstoja te naprave. 3. V slučaju potrebne regulacije v tej progi mora posestnik naprave izvršiti vse potrebne spremembe na kopališču v svrho prilagoditve regulacijskemu programu na svoje stroške in sicer po navodilih in odredbah gradbenega vodstva in uravnave Drave. 4. V slučaju opustitve kopališčne naprave mora posestnik vse v strugo Drave segajoče dele odstraniti in obrežje spraviti v prvotno dobro stanje. 14 ZAP, MOO, šk. 23, sgn: 84/18, Srezijsko gostilniško dovolilo v kopališču dr. Majeriča. 15 ZAP, MOO, šk. 23, ovoj 84, Gradbene zadeve 1932–1934, Odločba z dne 25/6–1932. 16 Peter Pavel Klasinc, Gradbena dejavnost v Ormožu med obema vojnama. V: Peter Pavel Klasinc (ur.), Ormož skozi stoletja III, Ormož 1988, str. 151.


Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

5. Oba rešilna čolna se morata opremiti z dvemi vesli, z 1 drogom in rešilno vrvjo 20 m dolžine. Pripravljen mora biti tudi vešč čolnar, ki je lahko obenem tudi kopališčni nadzornik. 6. Tlakovanje ob obrežju se naj izvrši po navodilih železniške uprave. 7. Skrbeti je za čistočo v vseh prostorih, pa tudi v okolici stranišča. Celici se naj označita z napisom. 8. Preko malega korita za oplakovanje nog je položiti primerno desko. 9. Oddelek za otroke, ki nima naravnega dotoka, temveč se mora umetnim potom polniti z vodo, je treba redno čistiti ter menjati vodo. Poleg omenjenih pogojev so zastopniki direkcije državnih železnic postavili še naslednje zahteve:17 1. Tlakovanje obrežja Drave do srednje vode se mora izvršiti v dolžini celega kopalnega bazena, to je do km 39.102 proge Pragersko-Kotoriba. 2. Graditelj je napravil ograjo med kopališčem in progo v dolžini celega kopališča z vhodnimi vrati proti progi ob kopalni lopi. Ker pa prosi, da bi se v kopališčnem buffetu točile tudi lahko opojne pijače, se mu to dovoli le pod pogojem, da se odstranijo obstoječa vrata in podaljša ograja do novo postavljene brvi čez potok Lešnica, tako, da bo prost dohod na progo iz kopališča nemogoč. Za javno pot ob železniški progi mora graditelj zgraditi ob železniškem mostu v km 38.860 stranišče. 3. Za dohod v ograjen prostor kopališča se morajo napraviti stranska vrata iz obeh strani kopališča, od katerih dveh morajo biti ena na spodnji strani ob 20h zaprta. 4. Ker je stranka zgradila na železniškem svetu brv čez potok Lešnica nizvodno pod železniškim mostom, se mora pogoj za obstoj in vzdrževanje vnesti v najemniški reverz kopališča. 5. Dr. Majerič mora naknadno še predložiti načrt brvi in splošni situacijski načrt v štirih izvodih. Na začetku je imel dr. Majerič številne težave s pristojnimi oblastmi, da je lahko pridobil vso potrebno dokumentacijo za 17 Klasinc (op. 13), str. 152.

85


86

Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

nemoteno delovanje kopališča. V izjavah je med drugim navajal, da se Ormožani še vedno raje kopajo v odprti Dravi kot pa v kopališču, da kopališče ni bilo tako donosno, kot je pričakoval, in da je imel izgube zaradi popravil. Zato je napisal, da ne more znižati kopaliških cen. Ohranjena je izjava dr. Otmarja Majeriča o težavah, ki jih je imel z višjimi oblastmi:18 »Jaz sem v letošnjem letu za ureditev mojega kopališča v Dravi zopet investiral do dve tretjini prejšnjih gradbenih stroškov. Zgradil sem velik plavalni bazen, ki je popolnoma izoliran od dravske vode ter se mora v istega voda skozi filtracijske naprave iz dravske struge z električno sesalko odvajati. Na ta način bo voda v bazenu 2−4 stop. toplejša od one v strugi, kar sem bil primoran napraviti radi tega, da se razni pacienti ne smejo kopati v mrzli vodi. Vsled teh investicij, kakor tudi porabe električnega toka za polnjenje bazena, so se režije za kopališča zelo povišale, tako da z določenimi cenami ne bodo krite niti obresti investiranega kapitala, na amortizacijo v obče ne računam, ker samo režija pri sedanjem prometu znaša mnogo več kakor dnevni dohodki od 17 kabin, katerih je samo par zasedenih. Ormožani se še sploh kopajo v odprti Dravi in ne hodijo v moje kopališče. Tujcev ni toliko, da bi bilo kopališče izrabljeno donosno, da bi vse kabine zasedli. Mnogo kopalcev se pride samo kopat, ki ne uporabljajo kabine in plačajo samo po 1 din. Za društvo, kakor Sokolsko, in za vojake, šolska deca je kopanje popolnoma brezplačno. Potem ostane samo edini dohodek od par kabin teh tujcev, ki pridejo sem na zdravljenje. Na kopališču so kakor na vsaki napravi na vodi potrebna vedno popravila, kar mi je lansko leto povzročilo velik deficit, n.p. popravilo čolnov in konzerviranje lesnih delov. Glede točke 2, kjer je navedena cena 6.-din za kabino, je mišljeno, da vzame samo 1 oseba kabino in jo za sebe uporablja. Ker pa je ob nedeljah ali praznikih lahko večji obisk, kabin pa samo 17, se hoče skoz to ceno preprečiti, da bi samo ena oseba kabino rezervirala, zato se navadno zedini več oseb na 1 kabino, kar jim pride cenejše. Abonirana kabina za celo sezono pod toč. 4 pride, ako se preračuna 4-mesečna sezona in obitelj z več člani, pride za eno 18 Klasinc (op. 13), str. 153.


Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

kopanje manje kot po 1 din, tako da je ta kabina najcenejša. Iz navedenih razlogov mi je nemogoče cene znižati. Povdarjam, da v zagrebškem kopališču stane kabina za 3 ure, ako je samo ena oseba zasede, 20.-din, drugače pa se dodeli vsaka kabina za 6 oseb in vsaka oseba plača za 3 ure po 4 din. Pripomnim, da do sedaj nisem slišal pritožbe radi visokih cen. Sedaj sta v delu dve kabini za tople kadne kopeli, ter prosim, da se v ceniku pod točko 17 stavi cena za tople kadne kopeli za eno osebo 10.-din za 2 osebi, vsaka po 6.-din.« Kopališče je bilo za tedanji čas na precej visoki ravni in je bilo za marsikaterega Ormožana tudi predrago. Kopalci so lahko najeli kabine, si izposodili kopalke in brisače, shranjevali vrednostne predmete, najeli ležalnike in pedoline. Vse to prikazuje cenik storitev kopališča, ki je bil odobren na seji mestnega občinskega odbora 16. julija 1932 in dopolnjen s točkama 16 in 17 na seji 22. maja 1933.19 V Ormožu takrat še ni bilo javnega kopališča, zato je dr. Majerič dal možnosti brezplačnega kopanja članom Sokolskega društva, vojakom in šolskim otrokom. Brezplačen vstop so imeli predvsem šolski otroci domačih šol, brezplačno kopanje pa so izkoristili za potrebe raznih šolskih in drugih izletov. Poleti 1932 je bilo vse pripravljeno za odprtje kopališča. Svečano odprtje je potekalo 31. julija 1932. Ob tem so priredili tudi veselico, na kateri je »svirala« vojaška godba. Ohranjeno je dovoljenje za prireditev plesne zabave na dan odprtja kopališča:20 Gospod dr. Majerič Otmar zdravnik v Ormožu Na prošnjo z dne 28.7. t.l. Vam dovoljujem prirediti plesno zabavo z vojaško godbo dne 31. julija 1932 ob priliki otvoritve Vašega kopališča v Ormožu ob Dravi. Sreski načelnik: Dr. Vavpotič m.p.

19 ZAP, MOO, šk. 18, ovoj 75, Občinsko kopališče od Dravi. 20 ZAP, MOO8, šk. 23, orgn: 84/18, Dovoljenje za prireditev plesne zabave z dne 29/7–1932.

87


88

Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Dr. Otmar Majerič je z odprtjem svojega kopališča seznanil tudi sresko načelstvo, ki mu je dovolilo izvesti omenjeno prireditev, kar dokazuje reklamni letak: Uprava Kopališča dr. Otm. Majeriča V Ormožu dne 28. julija 1932 Vaše blagorodje! Usojam si Vam sporočiti, da otvarjam v nedeljo, dne 31. julija 1932, z začetkom ob 14. uri pop. svoje kopališče, ki sem ga priredil ob nabrežju Drave v neposredni bližini železniške postaje v Ormožu. Ob prireditvi se bode vršila veselica, pri katerej bo svirala vojaška godba. Med tem se bodo pa poskušali – v plavališču plavači, v veslanju preko Drave z nagrado za najboljšega-veslača, v kopališču se bode pa igral tudi waterpolo. Za žejo in glad bode skrbel lastni bife, ki bode točil izborno ljutomersko kapljico. Pekel se bode tudi »Odujak na ražnju«. Med veselico se lahko tudi vsakdo koplje v kopališču, mora si prinesti seboj kopalne hlačice. V primeru slabega vremena se vrši otvoritev 7.8.1932. Ker bode zabava vsestranska, upam da se bodete otvoritve udeležili ter se Vam priporočam.21 Reklamno gradivo opisuje kopališče kot kopališče, ki ima »električne prhe, vrsto lepih kabin, ležišča za sončenje in vroč pesek za ležanje. Na razpolago so športni čolni za veslanje po reki Dravi, kopališčni park, krasen drevored, hotel z vsem komfordom, bar, buffet, stalne koncerte, mnoge prilike za zabavo in razvedrilo«.22 Majeričevo kopališče je delovalo do leta 1942, ko so Nemci dr. Majeriča izgnali. Za kopališče ni nihče več skrbel in je propadlo. Danes so ohranjeni samo še deli nekdanjih bazenov, drugo je preraščeno s travo in z grmovjem. 21 Klasinc (op. 13), str. 154–155. 22 Krajevni leksikon Dravske banovine (op. 5), str. 667.


Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V prvi polovici tridesetih let 20. stoletja so bile izdane prve razglednice sanatorija in kopališča dr. Majeriča v Ormožu, ki so imele vlogo reklamnega materiala. Prikazujejo, kako je bilo dogajanje na Dravi v prvi polovici 20. stoletja veliko pestrejše in aktivnejše kot danes. Na večini se pojavlja tudi dr. Majerič. Fotografiran je s kopalci na kopališču, predstavljene pa so tudi druge zanimivosti in deli kopališča (bazeni, kopališka terasa, restavracija, prhe). javno kopališče ob dravi 23 Številni domačini si kopanja v Majeričevem kopališču niso mogli privoščiti, zato je občina na pobudo ormoškega olepševalnega društva na obrežju reke Drave od Denkovega mostu navzgor za kopalce leta 1936 odprla urejeno kopališče, in sicer t.i. občinsko kopališče ob Dravi. Direkcija državnih železnic v Ljubljani je z odločbo, z dne 24. septembra 1936 podelila Občini Ormož v zakup za obdobje desetih let in za 80 dinarjev letne zakupnine dovoljenje, da je smela uporabljati del železniškega zemljišča ob progi Pragersko‒Kotoriba za kopališče ob Dravi. Postavili so »v km 39,3 lesene utice, t.j. provizorične kopališčne kabine, in izdelali cementno stopnišče za dohod v vodo«.24 Kabine so bile sestavljene iz dveh utic, ki sta bili skupaj dolgi osem metrov, na sredini pa pregrajeni na moško in žensko stran. Na omenjenem mestu, kjer je bil dostop do Drave lažji, so se kopalci tudi lažje kopali. V tem javnem kopališču se je kopalo veliko Ormožanov, posebej otrok. Kopališče je bilo namenjeno tako domačinom kot prebivalcem iz bližnje in daljne okolice. Kopanje je bilo brezplačno in zato dostopno tudi revnejšim prebivalcem. Kopalci niso smeli na tem mestu narediti umetnih skakališč in pregrad za lovljenje rib iz obrežnega kamenja. Po končani kopalni sezoni pa so morali odstraniti stopnice in kopališčne kabine.25

23 ZAP, fond: MOO, šk. 18, ovoj 75, Občinsko kopališče ob Dravi. 24 ZAP, fond: MOO, šk. 18, ovoj 75, Občinsko kopališče ob Dravi. 25 Krajevni leksikon Dravske banovine (op. 5), str. 667.

89


90

Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ormoško odprto kopališče Idejni načrt za javno odprto kopališče v Ormožu je bil izdelan leta 1964 na podlagi zazidalnega situacijskega načrta, izdelanega v Zavodu za urbanizem Maribor, in na podlagi nasvetov Zavoda »ing. S. Bloudka«.26 Načrt je predvideval tri dostope do kopališča, in sicer: po obstoječi pešpoti do bencinske črpalke, mimo severnega dela gradu, ob robu gozda in prihodnjih enodružinskih hišah ob glavni cesti Ormož‒ Ljutomer; po glavni cesti Ormož–Ljutomer z odcepom na zahodnem delu parcele z enodružinskimi hišami, kjer bi se združil z obstoječo pešpotjo; po cesti proti vinski kleti na vzhodnem delu kopališča. Načrt je predvideval igrišče za rokomet, košarko in odbojko, ki je bilo ločeno od kopališča z ograjo in s pešpotjo. Kopališče naj bi obsegalo: plavalni bazen v kombinaciji skakalnega bazena (v velikosti 19x25 m, to je 475 m² površine); bazen za neplavalce (v velikosti 19x9 m, to je 171 m² površine); otroški bazen (površine 88 m²); dva nožna bazena s prhami; čistilno napravo; klorirno napravo; vodovodne inštalacije za čiščenje tlaka okoli bazena. Po načrtu naj bi bila površina okoli plavalne ploščadi zasajena z okrasnimi rastlinami, kar bi kopalcem onemogočalo hojo z umazanimi nogami okrog bazen in vanj. Ostale površine naj bi bile zasajene s travo in z nizkim in visokim drevjem, kar bi omogočalo sončenje in ležanje na prostem.27 Gradnja novega kopališča v Ormožu je bila potrebna zaradi mladih, ki so se v poletnih mesecih kljub neprimerni temperaturi vode in nevarnosti reke Drave kopali v njej. Kopališče naj bi bilo zgrajeno tudi kot dopolnilo gospodinjskim obratom in s turističnim namenom. V načrtu za gradnjo kopališča je bil letno predviden promet v štirih mesecih okoli 21 tisoč kopalcev, od teh 5250 kopalcev mesečno oziroma 175 kopalcev dnevno. Od tega naj bi bilo 70% domačih in 30% tujih turistov, kopalcev.28 Gradbeno dovoljenje za letno kopališče je bilo izdano 21. septembra pod št.35121/64.29 Gradnja se je začela oktobra 1964. Izvajalec gradbenih del je bilo Gradbeno podjetje »Ograd«, investitor pa Komunalno podjetje Ormož. Gradnjo kopališča je deloma 26 ZAP, fond: Komunalno podjetje Ormož 1956–1983, šk. 7. 27 Zdenka Kresnik, Ormož v času Karađorđevićeve in Titove Jugoslavije, Ormož 2007, str. 50. 28 ZAP, fond: Komunalno podjetje Ormož 1956–1983, šk. 7. 29 ZAP, fond: Komunalno podjetje Ormož 1956–1983, šk. 7.


Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

financirala Skupščina Občine Ormož, delno iz najetih kreditov. Vendar so se dela na kopališču precej zavlekla, vse do poletja 1969. Tehnični pregled je izvedla komisija, ki jo je imenovala Skupščina Občine Ormož 25.11.1969. Iz zapisnikov po ogledu objekta, z dne 14. in 21.7.1970, je razvidno, da je bil objekt zgrajen v skladu z investicijsko in tehnično dokumentacijo. Uporabno dovoljenje je zato izdal Oddelek za gospodarstvo Občine Ormož 23. julija 1970, Stanovanjsko– komunalnemu podjetju Ormož za uporabo novozgrajenega objekta.30 kopanje na ormoškem danes Kopališka dejavnost v mestu Ormož je javnega značaja. Komunalno podjetje Ormož, d.o.o., upravlja Letno kopališče Ormož in Zimski bazen Hardek, ki je v prostorih Gimnazije Ormož. Ormoški bazeni so polnjeni z naravno ogrevano pitno vodo. Letno kopališče Ormož, ki leži na robu grajskega parka že več kot 30 let, obratuje v poletnih mesecih – od junija do konca avgusta. Vabi na rekreacijo in sprostitev v objemu narave. Kopalcem sta namenjena športni in otroški bazen s skupno vodno površino 430 m2. Bazena sta polnjena z naravno pitno vodo, ki se ogreva s pomočjo solarne naprave. Zimski bazen Hardek, z vodno površino 112 m2, obratuje od novembra do aprila. Polnjen je z ogrevano pitno vodo in v dopoldanskem času med tednom namenjen plavalnim tečajem osnovnošolskih otrok, v popoldanskem času je med tednom zaprt. Ob vikendih in praznikih pa je v popoldanskem času namenjen tudi drugim uporabnikom.

30 ZAP, fond: SO Ormož, leto 1970, šk.. 49.

91


92

Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura KLASINC, Peter Pavel, Gradbena dejavnost v Ormožu med obema vojnama, Ormož skozi stoletja III (ur. Peter Pavel Klasinc), Ormož, 1988. KORPIČ, Nevenka. Iz zapuščine dr. Otmarja Majeriča, Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj, 2010.

Krajevni leksikon Dravske banovine. Ljubljana, 1937. KRESNIK, Zdenka. Ormož v času Karađorđevićeve in Titove Jugoslavije. Muzej Ormož, 2007.

KORPIČ, Nevenka. Pozdrav iz Ormoža, Ormož na starih razglednicah, Ptuj, Pokrajinski muzej Ptuj, 2001.

pisni viri Zgodovinski arhiv Ptuj (ZAP), MOO – Mestna občina Ormož. Rokopisna zbirka, R-70, Kronika mesta Ormoža.

ZAP, fond: Komunalno podjetje Ormož 1956–1983, šk. 7. ZAP, fond: SO Ormož, leto 1970, šk. 49.

ZAP, fond: Mestna občina Ormož, šk. 18, šk. 23.

elektronski viri njena.si/clanek/lepota/577e4be802d5c/ moda-kopanja-in-soncenja, Moda kopanja in sončenja Njena.si, pridobljeno november 2016.

https://www.jskd.si/folklorna-dejavnost/.../ kosak_moda_prelom_19_20_stoletje.pdf, pridobljeno november 2016.

informatorke Štefka, Jurkovič, rojena leta 1942 v Šalovcih, pridobljeno februarja 2017, Ormož. Pavla, Lah Zemljak, rojena leta 1918 v Ormožu, pridobljeno marca 2017, Ormož. Ana, Ratek, rojena leta 1952 na Humu pri Ormožu, pridobljeno februarja 2017, Hum pri Ormožu.

Marica, Trstenjak, rojena leta 1939 v Ivanjkovcih, pridobljeno februarja 2017, Ivanjkovci.


Nevenka Korpič Kje in kako so se na Ormoškem kopali nekoč

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

where and how people from the ormož area used to bathe Swimming pools in Ormož, that used to attract visitors in the period between the two wars, are rather well documented in writing and photography. Special attention is paid to the outdoor swimming pool close to the Drava river which was financed by dr. Otmar Majerič and opened in 1932. There were three pools which were in operation until 1942 when Majerič was arrested by the Germans, and as there was nobody to look after the swimming pool complex any longer it started to decay. Nowadays, there are only some ruins which indicate the place where the swimming pool complex used to be. A public pool on the bank of the Drava river, established in the 30s following the idea of the Ormož Beautifying Society, was doomed to the similar fate. Otherwise, during that period, in summer, rural people from the wider Ormož area would bathe in the brooks of Lešnica, Pesnica and Sejanca for they were very clean. That was how those people spent their childhood, fishing, bathing, learning how to swim. For bathing, the girls would wear home-made swimming suits, while boys would put around the waist an apron and tie it between the legs. On the other hand, urban people bathed in more fashionable suits. Women wore one-piece swimsuits with prolonged legs, and men bathed in woollen suits equipped with braces.

93


06


6

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ANDREJ BRENCE muzejski svetovalec andrej.brence@pmpo.si

Ptuj in preskrba z vodo od rimske petovione do konca 19. stoletja Petoviono sta z vodo oskrbovala dva gravitacijska vodovoda – zahodni je potekal izpod Pohorja, od Frama do Hajdine, vzhodni pa od Vurberka do Panorame. Zahodnega, na desnem bregu Drave, so začeli arheologi raziskovati pri Hajdini že pred drugo svetovno vojno. Speljan ni bil v ravni črti, kar bi sicer ravno Dravsko polje omogočalo, temveč je vijugal levo in desno, zavoji so bili zalomljeni v topem kotu in nikoli zaokroženi. Tako so najbolje ohranjali njegov enakomeren in neznaten naravni padec. Za gradnjo je bil uporabljen domači in najlažje dosegljivi gradbeni material, v Framu kamen in glina, pri Ptuju pa opeka, ki je postala v 1. stoletju v gradbeništvu vse bolj priljubljena, in lončene cevi. Na opeki je vtisnjen žig opekarne 13. legije Gemine, vojaške enote, ki je bila na tem območju v drugi polovici 1. stoletja. Glede na omenjeno se lahko sklepa, da je vodovod

95


96

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

nastal v 1. stoletju. Pri gradnji so skopali jarek, na dno nasuli plast proda in sezidali obodne stene debeline okoli 40 centimetrov. Tla so nato tlakovali z lomljencem in vse nastale neravnine ter špranje zamazali in zgladili z glino za lažjo pretočnost vode. Notranja višina kanala je bila 40 centimetrov, širina 50 centimetrov, preko pa so bile položene 5 centimetrov debele kamnite plošče. Žal je še vedno nepoznano, kako sta bila zgrajena in delovala konca vodovoda pri Framu in Hajdini. Vzhodni vodovod na levem bregu Drave so začeli odkrivati leta 1947. Predvideva se, da je verjetno vodil od izvira Grajene in na vzhodno pobočje Panorame, saj so tam s predhodnimi izkopavanji dokazali uporabo tekoče vode v hišnih kopališčih. V primerjavi z zahodnim vodovodom je bil dosti bolje zgrajen. Temelj iz oblic in malte, ki je bil debel okoli 40 centimetrov, je prekrivala plast malte, pomešane z zdrobljeno opeko, obodne stene so bile debele 50 centimetrov, v višino pa so merile okoli 100 centimetrov. Notranja širina kanala je bila 50 centimetrov, prekrit pa je bil s kamnitimi ploščami. Enakomeren padec in pretok vode so kot pri zahodnem vodovodu dosegli z blagim naklonom in vijuganjem. Glede na to, da so stavbe, ki jih je napajal, nastale po 1. stoletju, bi lahko bil za stoletje mlajši od zahodnega. Količina in pretok vode po obeh vodovodih sta bila visoka, kajti pri načrtovanju so Rimljani računali, da je dnevna poraba vode na prebivalca večja od 100 litrov. Kolikšen je bil pretok vode po obeh petovionskih vodovodih, se lahko približno ugotovi s primerjavo z gravitacijskim vodovodom, ki je oskrboval nekdanji rimski Nin (Aenona ali Nonana) v Zadarski županiji na Hrvaškem z okoli 10.000 prebivalci. Ninski kanal, katerega pretok je po sodobnih izračunih znašal okoli 35 litrov vode na sekundo, torej 3.000.000 litrov na dan in skoraj 300 litrov na prebivalca, je bil po notranjem obsegu oziroma prostornini skoraj enak prostornini obeh ptujskih kanalov skupaj. Zahodni petovionski vodovod, ki je bil po obsegu pol manjši od ninskega, bi tako po takratnih merilih zadoščal za potrebe 5000 prebivalce, tolikšno je bilo skupno število legionarjev (legija je v 1. stoletju štela 3000 vojakov), prateža in drugih spremljevalcev v tem


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Petovionski lončeni vodovodni cevi, 3. stoletje. Foto: fototeka PMPO.

času na območju Hajdine.1 Pri številnih arheoloških izkopavanjih na območju Ptuja so bili odkriti vodnjaki, lončene in svinčene vodovodne cevi, pipe itd., kar nam daje še dodaten vpogled v preskrbo z vodo v Petovioni. Z njenim propadom v 5. stoletju je bila preskrba z vodo na Ptuju vse do šestdesetih let 20. stoletja vezana na javne in zasebne vodnjake, izvire, potoke in Dravo. Ne da se natančno ugotoviti, kje so bili v stoletjih po propadu Petovione v starem mestnem jedru vodnjaki, po vsej verjetnosti pa je bila situacija podobna tisti s konca 19. in v prvi polovici 20. stoletja. Glede na splošno znane slabe življenjske in higienske razmere v z obzidjem obdanih srednjeveških in novoveških mestih je bila v večini ptujskih vodnjakov zagotovo slaba voda. Na koloriranem načrtu ptujskih metnih utrdb Tobiasa Creiztallerja iz leta 1644 so vrisani vodnjaki na dvoriščih minoritskega in dominikanskega samostana ter gradu. Za dominikanski vodnjak vemo, da je nastal kmalu po ustanovitvi samostana leta 1230, kajti iz zapisov je razvidno, da je vitez Herman, kastelan v spodnjem

1 Iva Mikl Curk, Rimski vodovodi Ptuja, Ptujski zbornik 4 (ur. Jože Curk), Maribor 1975, str. 59–62. Kolikšna je bila dejanska poraba vode na prebivalca v času od rimske Petovione do šestdesetih let 20. stoletja, je skorajda nemogoče ugotoviti in vsi izračuni so lahko zgolj predvidevanja. Za izračun bi morali imeti številne, žal večinoma nepoznane podatke: pretočnost in izguba vode v kanalu in ceveh, količina uporabljene vode iz vodnjakov, izvirov, potokov in rek, koliko jo je dejansko porabil posameznik ali določena dejavnost itd.

97


98

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

gradu, ki je umrl leta 1249, pripomogel, da so na dvorišču samostana napravili izvrsten studenec.2 Tudi za dominikanski vodnjak lahko upravičeno sklepamo, da je nastal kmalu po njegovi ustanovitvi, kajti za njegovo gradnjo in vso drugo oskrbo je bila voda oziroma njena bližina izrednega pomena. Vodnjak na notranjem grajskem dvorišču je nastal v 11. ali 12. stoletju. Po meritvah, ki so bile opravljene leta 2003, je globok 55,12 metra, notranjega premera 2,07 metra, nivo pitne vode – njeno neoporečnost so potrdile opravljene analize v Ekološkem laboratoriju Univerze v Mariboru – je bil 1,25 metra, kar ustreza okoli 4200 litrom.3 Gradnja grajskega vodnjaka je bila zahteven gradbeni poseg, izkopati je bilo treba okoli 185 m3 zemlje in drugega materiala ter pozidati ali kako drugače utrditi okoli 370 m2 notranjega plašča. V 11. stoletju so začele lesene grajske stavbe nadomeščati zidane, ki so se v 12. stoletju popolnoma uveljavile pri gradnji pomembnejših in večjih gradov. Takrat je na osrednjem delu ptujskega grajskega griča že stala skupina zidanih stavb s palacijem in z mogočnim obrambnim Konradovim stolpom. Več časa kot sama gradnja gradu so zahtevale priprave nanjo, zagotoviti je bilo treba dovolj peska, kamenja, lesa, živega apna, vode idr. Za nemoteno gradnjo je bil prvi pogoj, da so skopali najprej vodnjak in tako zagotovili dovolj vode za gradnjo, delavce, živali idr. Izkop in gradnja vodnjaka sta bili, kot smo že omenili, strokovno opravilo, ki so ga lahko izvedli le iskalci vode in studenčarji – graditelji studencev. Zgodbe, da so jih kopali in gradili zaporniki ali podložniki pod prisilo, so zato le plod domišljije s pridihom skrivnostnosti, zagotovo pa so omenjeni lahko opravljali pomožna dela – odvoz izkopane zemlje, prinašanje gradbenega materiala itd.4 Danes ima grajski vodnjak nad zidanim kamnitim vencem nameščen vitel, okoli katerega se s poganjanjem ročice navija vrv za dviganje posode z vodo.5 Vitel ali škripec so zaradi njegove globine zagotovo uporabljali ves čas od njegove izgradnje. Koliko vode so 2 Branko Vnuk, Stavbno zgodovinski razvoj nekdanjega dominikanskega samostana na Ptuju v srednjem veku (1230–1500), ČZN, Letnik 68 – Nova vrsta, 2. zvezek, 1997, str. 185–216. 3 Miha Andrič in Karlo Pintarič, Ptujski vodnjaki, raziskovalna naloga OŠ Olge Meglič Ptuj, 2004. 4 Jože Curk, Grad Gornji Maribor in njegovo kulturnozgodovinsko sporočilo, ČZN, Letnik 60 – Nova vrsta 25, 1. zvezek, 1989, str. 99–108. 5 Vodnjak ni v uporabi, tako nima vedra in vrvi.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Grajski vodnjak, prva polovica 20. stoletja. Foto: fototeka PMPO.

potrebovali takratni grajski prebivalci, lahko samo predvidevamo. Ob predpostavki, da je dnevni minimum 10 litrov vode za preživetje, se lahko računa, da so v normalnih okoliščinah porabili okoli 40 litrov na dan. Za primerjavo, moderni meščan v svojem gospodinjstvu porabi vsak dan 200–400 litrov vode!6 od konca 19. stoletja do šestdesetih let 20. stoletja Kot je bilo omenjeno, so se na Ptuju oskrbovali z vodo iz vodnjakov od propada rimske Petovione v 5. stoletju do šestdesetih let 20. stoletja. Šele v 20. stoletju so se začeli resneje ukvarjati s perečim problemom reševanja oskrbe prebivalcev z zdravo pitno vodo. Preden se seznanimo s potekom gradnje vodovoda, v osnovnih potezah spoznajmo podobo mesta in nekatere bivalne razmere. 6 Dušan Kramberger, Grajski vodnjaki, Ljubljana 2016. Komentar - isto kot opomba 1.

99


100

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Ob 20-letnici županovanja Josefa Orniga7 leta 1914 je bilo v časopisu Štajerc zapisano, da je bil Ptuj pred njegovim županovanjem mala vas z najenostavnejšimi šolami, brez gospodarstva, vlaka, sejmov in vsega drugega, kar vpliva na razvoj mesta.8 Po njegovi zaslugi je postal v marsičem razvit kot velika mesta in ni bil več nikakršno »gnezdo«. Dobil je gimnazijo, dekliški in fantovski dom ter doživljal gospodarski napredek. Ustanovljeni so bili mestna plinarna, žaga z mizarsko delavnico, pogrebno podjetje in dravska ter parna kopel s pralnico. Župan je poskrbel tudi za zunanjo podobo mesta: zgrajen je bil krasen dravski nasip, poimenovan Ornigovo nabrežje, postavljene naprave v mestnem parku in ljudskem vrtu s Švicarijo.9 Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 in v prvi polovici leta 1919 je bilo v mestu čutiti živahen življenjski utrip, prisotno je bilo številno vojaštvo, cvetela je trgovina z vinom in s poljskimi pridelki, priseljevali so se novi ljudje itd. Podpornike nove države10 je prežemal optimizem, da bo Ptuj postal trgovsko in industrijsko središče Podravja, sanjali so o železniškem koridorju, ki jih bo povezal s Češkoslovaško, itd.11 Brez strahu se je začelo govoriti tudi o slavohlepnosti, dobičkaželjnosti in svojeglavosti nekdanjega župana Josefa Orniga, ki se je odselil v Avstrijo. V času njegovega županovanja so njegovi somišljeniki in časopis Štajerc, ki ga je kot župan znatno finančno podpiral, vsako njegovo dejanje poveličevali. Opisovali so ga kot človeka, ki si na vseh področjih prizadeva za blaginjo skupnosti, celo na škodo lastnega premoženja. V resnici pa naj bi se vse počelo tako, da so imeli od tega koristi on in njegovi ožji pristaši. Njegovo premoženje je bilo vedno večje in leta 1910 je imela njegova družina v mestu v lasti devet hiš in tri obrtniške koncesije. V mestni hiši, dijaškem in dekliškem domu so bile nameščene marmorne plošče z njegovim imenom in slavospevom. V mestu sta bili Ornigovo nabrežje in Ornigova cesta, čeprav je takrat veljalo načelo, da se razen po vladarjih mestnih ulic 7 Josef Ornig (Hrastovec, 1859–Gradec, 1925) je bil pek, trgovec in posestnik na Ptuju. Leta 1888 je bil izvoljen v občinski svet, od leta 1894 do 1918 je bil ptujski župan. Od leta 1904 do 1918 je bil načelnik ptujskega okraja. 8 Dvajset let naprednega dela, Štajerc, 7. 7. 1914, leto 15, št. 17, str. 1. 9 Iz našega Ptuja, Štajerčevi kmetski koledar za leto 1913, letnik 6, str. 93–95. 10 29. oktobra 1918 je nastala Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki je obsegala ozemlje južnoslovanskih narodov nekdanje Avstro-Ogrske, 1. decembra se združi s Kraljevino Srbijo in nastane Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev, 3. oktobra 1929 je bila država preimenovana v Kraljevino Jugoslavijo. 11 Bodočnost Ptuja, Ptujski list, 20. 7. 1919, leto 1, št. 16, str. 1.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in trgov ne imenuje po še živečih možeh. Ob tem je celo neki ugleden Nemec hudomušno pripomnil, da bi Ptuj imel kanalizacijo, če bi se ta videla od daleč z Dravskega polja. Kot trgovec je z vsem potrebnim oskrboval dijaški in dekliški dom ter okrajni zastop. Korist je imel tudi od gradnje cest, za kar so v ptujskem okraju letno namenjali veliko sredstev, storjenega pa je bilo sorazmerno malo, pri čemer so imele prednost ceste, ki so vodile do njegovih najožjih pristašev in njegovega posestva v Halozah. Kadar je bilo nezadovoljstvo pri ljudeh preveliko, se je le uredila katera druga lokalna cesta. V javnosti se je to prikazalo kot njegova zasluga, pri tem pa so s prevozi peska na gradbišče v prvi vrsti zaslužili on in njegovi najožji pristaši. Svojeglavost je pokazal pri neupoštevanju opozoril strokovnjakov na nesolidno gradnjo obeh domov in gimnazije, kar se je kasneje tudi potrdilo. Nasploh je veljalo, da je bilo ugovarjati Ornigu smelo dejanje, kajti tistemu, ki mu ni slepo pel slave, je bilo življenje na Ptuju nemogoče.12 V drugi polovici leta 1919 sta se stanje v mestu in razpoloženje ljudi znatno poslabšali. Del pionirskega bataljona, ki je bil za časa Avstro-Ogrske stalno nastanjen v mestu, je odhajal na Hrvaško, železniške delavnice pa so odpuščala številne delavce. Med ljudmi se je širil preplah, da bo mesto za stalno izgubilo vojaštvo in delavnice ter s tem tudi zaslužek in delovna mesta. Dodatno nejevoljo sta povzročili davčna in carinska politika, ki sta zadušili trgovino z vinom. Prihodnost ni bila nič kaj spodbudna in ugotavljalo se je, da brez izredne podjetnosti ne bo mogoče obnoviti pešajočega gospodarstva, trgovine in drugega mestnega življenja, kar pa bo brez električne napeljave in vodovoda težko uresničljivo.13 Leta 1919 je Ptuj z izjemo imenitnejših, modernih javnih in zasebnih stavb s svojimi ozkimi in temnimi ulicami, pustimi in dokaj zanemarjenimi fasadami razmeroma majhnih hiš s številnimi sobami, sobicami in ozkimi hodniki vzbujal kar neprijetne občutke.14 Po poročilu mestnega zdravnika dr. Vladimirja Vrečka so bile leta 1921 ulice v slabem stanju, na nekaterih stavbnih prostorih so se odlagali kupi smeti in drugih odpadkov, vodnjaki niso ustrezali zdravstvenim predpisom. Mesto so dodatno onesnaževali tudi okoličani, ki so 12 Ornigova predrznost, Ptujski list, 29. 6. 1919, leto 1, št. 13, str. 1. Kaj je storil Ornig za okraj, Ptujski list, 20. 7. 1919, leto 1, št. 16, str. 3. Ornigovo gospodarstvo, Ptujski list, 27. 7. 1919, leto 1, št. 17, str. 3. 13 Dve važni zadevi mesta Ptuja, Ptujski list, 27. 7. 1919, leto 1, št. 17, str. 2. 14 Hišni posestniki v Ptuju, Ptujski list, 20. 7. 1919, leto 1, št. 16, str. 4.

101


102

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

brezobzirno opravljali malo in veliko potrebo ob prometnih cestah. Pri tem je opozoril, da imajo zlasti ženske javne nasade ob Ljutomerski cesti (danes Potrčeva cesta) prikladne za opravljanje potrebe, kar je pomenilo tudi dodatno nevarnost za že tako slabe zdravstvene razmere v mestu. Očitno je bilo onesnaženje dokaj veliko, kajti na koncu poročila je še pikro zapisal: »Res je, da manjka v Ptuju javnih stranišč, vendar še to ni v opravičilo, da se sme spravljati gnojilo iz okolice v mesto, kjer je nedopustno, dočim bi se zamoglo na deželi koristno vporabiti.«15 Na njegov predlog so bile na mestnih vpadnicah in pri vojašnici nameščene opozorilne table z napisom, da se bo vsako onesnaženje javnega prostora oglobilo z 200 kronami.16 Ves tovorni promet po mestnih ulicah je potekal z vozovi s konjskimi in kravjimi vpregami, avtomobile so imeli le mestna občina, vinski veletrgovec Konrad Fürst starejši, dr. Konrad Fürst mlajši in mehanik Konrad Vajda.17 Tega leta so se začele tudi težave s kanalizacijo, po kateri so se stekale meteorne in odpadne vode v Dravo: reka je spremenila svoj tok tako, da je tekla glavnina vode v desni polovici struge, leva polovica, v katero so se stekali kanali, pa je bila skoraj popolnoma suha. Tako je v njej zastajala vsa kanalščina, kar je povzročalo izreden smrad in pretila je nevarnost bolezni. S posebnim kanalom med obema strugama, ki so ga izkopali vojaki, so omogočili dotekanje vode iz glavne struge, da je odplavila nečistoče.18 Natančneje so podane razmere v mestu leta 1923. Takrat je mestni zdravnik dr. Vladimir Vrečko zapisal, da Ptuj nima podobe modernih mest, temveč kaže s svojimi ozkimi ulicami svojo visoko starost. Večina ulic je bila tlakovana s kamenjem, vendar so bila cestišča v več primerih v zelo slabem stanju, manjše in stranske ulice pa niso bile tlakovane. Večina starih hiš ni ustrezala sodobnim zahtevam, drugače je bilo z novogradnjami, ki sta jih morala odobriti občinski stavbeni in zdravstveni referat. Stanovanja so bila v teh hišah dovolj zračna, plinska razsvetljava pa je predstavljala veliko nevarnost zastrupitve, saj je bil mestni plin brez vonja, primanjkovalo pa je denarja za nakup kemikalij za njegovo odišavljanje. Dvorišča, ki so jih redno pregledovali, so bila večinoma čista, z zadovoljivo urejenimi gnojišči in greznicami, velik problem pa je bil, da je bilo mesto brez 15 16 17 18

SI ZAP, MOP, 1921, šk. 250, ovoj 891-17. SI ZAP, MOP, 1921, šk. 250, ovoj 891-17. SI ZAP, MOP, 1921, šk. 247, varia, ovoj 7. Mala Drava, Ptujski list, 3. 4. 1921, leto 3, št. 14, str.3.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

vodovoda. Na ulicah je bilo nekaj zidanih javnih vodnjakov z mehko in zdravo vodo, ki pa niso bili povsem primerno ograjeni, stanje številnih zasebnih vodnjakov pa v poročilu ni opisano. Kanali za odtok atmosferskih in odpadnih voda, ki so bili speljani v Dravo, so delovali zadovoljivo, težave pa je še vedno povzročala skoraj popolnoma suha leva stran dravske struge. Problem bi lahko trajno odpravili z njeno regulacijo pred mestom, kar pa je bilo zaradi velikih stroškov neizvedljivo. V mestu so bile dve ljudski in dve meščanski šoli ter gimnazija. Vse, razen deške meščanske šole, ki je bila začasno v neprimerni stavbi stare velike vojašnice, so ustrezale vsem gradbenim in zdravstvenim predpisom, šolski vodnjaki so bili povsod v dobrem stanju. Letni sanitarni pregled je obsegel 29 gostiln, 3 kavarne, 23 trgovin z mešanim blagom, 8 branjarij, 5 pekarn in jetnišnico, kakovost živil v trgovinah in na tržnici je bila pod stalnim nadzorom tržnega inšpektorja, občasno jih je pregledal tudi mestni zdravnik. Za nadzor v klavnici in pregled živine je bil zadolžen mestni živinozdravnik, meso se je prevažalo v mesnice z odprtim vozom, pokrito s primernimi rjuhami. Javna bolnišnica in hiralnica nista premogli rešilnega voza, tako da so bolnike prevažali z dvokolesnim lesenim vozom. Premožnejši bolniki so lahko poiskali pomoč pri sedmih zasebnih zdravnikih, mestnim revežem je bil na razpolago mestni zdravnik. Zdravstveno stanje ljudi je bilo ocenjeno kot zadovoljivo, problematično je bilo čezmerno uživanje alkoholnih pijač, kajti letno se je popilo okoli 3000 hektolitrov vina, 2800 hektolitrov piva in okrog 10.000 litrov žganja.19 Petnajst let kasneje se razmere v mestu niso bistveno spremenile, razen da se je leta 1925 začela elektrifikacija.20 Pri večini hiš dvorišča z vodnjaki, greznicami in odpadnimi jamami niso odgovarjala higienskim zahtevam, kar se je pripisovalo visoki starosti stavb. Sistematične kemične in bakteriološke analize so pokazale, da voda v mestnih vodnjakih ni ustrezala higienskim predpisom, trajna rešitev problema bi bila vodovod in razpredene kanalizacije. Številne družine so živele v tesnih in nehigienskih stanovanjih s kuhinjo in sobo ali samo s sobo s štedilnikom, prezadolžena občina pa ni mogla zagotoviti

19 SI ZAP, MOP 1923, letno poročilo o zdravstvenih prilikah mesta Ptuj, šk. 260, ovoj 29. 20 Janez Belšak, Gospodarska in komunalna infrastruktura, Ptuj, Monografija o gospodarskem in družbenem razvoju ptujske občine po drugi svetovni vojni, Ptuj, 1992, str. 86–92.

103


104

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

primernejših stanovanj.21 Tako je bilo npr. v stolpu ob mestnem parku – zdaj je v njem Miheličeva galerija – do konca tridesetih let, preden so ga začeli preurejati v vinarski muzej, nekaj manjših, za bivanje slabih stanovanj. Temu primerni so bili tudi odnosi med stanovalci, s svojimi dejanji pa je izstopal mestni uslužbenec, zoper katerega sta bili podani pritožbi. Prva leta 1926 zaradi prepirov in pijančevanja, smradu, ki se je širil iz njegovega stanovanja, hranjenja hrane za svinje na skupnem hodniku in reje zajcev na podstrešju. Po posredovanju mestnih oblasti je toženi nepravilnosti odpravil, že naslednje leto je bil ponovno prijavljen zaradi vsakodnevnega kuhanja konjskih črev in drugih mesnih odpadkov, ki jih je prinašal iz mestne klavnice. Odpadke je hranil v sodu, ki ga je namesti kar na hodniku, tik ob sosedovih vratih. Poleg neznosnega smradu, ki se je širil po celem stolpu, so odpadki privabljali tudi oblake mesarskih muh.22 Šolska poslopja so po priključitvi okoliških občin23 postala pretesna, posebej poslopja državne realne gimnazije, deške in dekliške ljudske šole niso odgovarjala higienskim predpisom. Zaradi velikega števila učencev se je pokazala potreba po šolski polikliniki, a zanjo ni bilo denarja, zato jim je zdravniško pomoč nudil mestni zdravnik v svoji ordinaciji. Opravljen je bil sanitarni pregled 42 živilskih trgovin, 4 slaščičarn, 16 mesarij, 10 pekarn, 8 branjarij, 42 gostiln in 1 točilnice. Prenočišča so bila v dveh hotelih in štirih gostilnah. Ugotovljeno je bilo, da so lokali kljub pomanjkanju vodovoda in kanalizacije kolikor toliko zadovoljivo opremljeni. Banovinska bolnišnica je imela 100 bolniških postelj, kar pa glede na število bolnikov iz ptujskega in ljutomerskega sreza ni zadoščalo. Ob težjih boleznih so prebivalci poiskali pomoč pri zasebnih zdravnikih, revnejši ljudje, brezposelni in mestni reveži pa pri mestnem zdravniku. Revnim so pomagala tudi različna humanitarna društva, mnogo revežev se je v letih 1937 – 1938 preživljalo s pomočjo javne kuhinje. Zdravniška oskrba je bila zadovoljiva, resen problem je pomenila 21 SI ZAP, MOP 1939, letno poročilo o zdravstveni službi, šk. 295, spis 220. 22 SI ZAP, MOP 1926, stolp ob Dravi, prijava nesnage, šk. 263, spis 732. 23 Občini, ki je prvotno obsegala le mesto Ptuj, je bila oktobra 1936 priključena bližnja okolica: na levem bregu Drave del občine Grajena (J in JV del kat. občine Krčevina), del občine Rogoznica (J del kat. občine Nova vas, Z del kat. občine Rogoznica in kat. občina Brstje), na desnem bregu Drave kat. občina Zgornji Breg in SV del kat. občine Spodnji Breg. Površina ptujske občine, ki je prej znašala 345 ha, se je povečala na okrog 2000 ha, prebivalstvo pa s 4261 na približno 7000. Krajevni leksikon Dravske banovine, Ljubljana 1937, str. 522.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

tuberkuloza, ki se je kot socialna bolezen po priključitvi okoliških občin z revnim prebivalstvom leta 1936 razširila in je predstavljala 14 odstotkov umrljivosti. Opravljali so se stalni preventivni pregledi v protituberkuloznem dispanzerju in vsi oboleli so bili odstranjeni z delovnih mest. V mnogih primerih so se toliko pozdravili, da so bili zasilno sposobni za delo, kar so pripisali pravočasnemu zdravljenju in dobrim klimatskim razmeram, čeprav njihove življenjske razmere niso bile zavidljive. V okolici Ptuja so bili posamezni primeri obolelosti za malarijo, zaradi prostitucije je bilo tudi nekaj spolnih bolezni, katerih števila se ni dalo natančno ugotoviti, ker v mnogih primerih zasebne ordinacije tega niso prijavljale pristojni občinski sanitarni službi. Med revnejšimi sloji prebivalstva je bilo vedno bolj razširjeno mazaštvo. Posamezni primeri takega zdravljenja so bili prijavljeni na sodišče, ki pa je izrekalo mile kazni, kar bi bilo lahko imelo za posledico, da se bodo ljudje še nadalje zatekali po pomoč k mazačem in že tako slabe zdravstvene razmere med revnejšimi se bodo še poslabšale. Nadalje je bilo tudi navedeno, da v nobeni od devetih brivnic niso zasledili izdiranja zob in puščanja krvi. Alkoholizem, posebej v primestnih predelih, je bil močno razširjen, kar so pripisali bližini vinorodnih goric.24 Težave z zasebnimi vodnjaki na dvoriščih in javnimi na mestnih ulicah ter neprimerno pitno vodo so se vrstile ves čas. Tako je januarja 1920 mestna uprava podala predlog mestnemu svetu, naj hišni lastniki, ki uporabljajo vodo iz javnih vodnjakov, plačujejo letno 20 K za njihovo vzdrževanje. Mestni svet je prisluhnil predlogu, vendar se je odločil, da mora biti višina stroškov za vzdrževanje sorazmerna s porabo vode. Sklep so takoj uresničili, narejen je bil seznam javnih vodnjakov, hiš in določena višina vzdrževalnine. Vodnjaki so bili na naslednjih sedanjih lokacijah: Slomškova ulica, nasproti Maistrove hiše, z vodo so se oskrbovale hiše iz Slomškove ulice 3, 5, 6, 7, 9, 13 in iz Miklošičeve ulice 11 in 1825. Miklošičeva ulica 1, z vodo so se oskrbovale hiše iz Miklošičeve ulice 3, 6, 9, Na stopnicah 3 in na Slovenskem trgu 9. Mestni trg pred kavarno Korže (zdaj Evropa), z vodo so se oskrbovale hiše z Mestnega trga 2, 4, 5 in iz Murkove ulice 8 in 10. Slovenski trg 6, v starem rotovžu, z vodo so se oskrbovale hiše s Slovenskega trga 1, 2, 11, 14, 15 in iz Grajske ulice 3, 4 in 6. 24 SI ZAP, MOP 1939, letno poročilo o zdravstveni službi, šk. 295, spis 220. 25 Imena ulic in hišne številke so iz leta 1920.

105


106

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Prešernova ulica 15, z vodo so se oskrbovale hiše iz Prešernove ulice 8, 9, 10, 11, 12, 13, 14, 15, 16, 17, 19, 20, 21, 22, 23, 24, 25 in 27. Muršičeva ulica 9 (zdaj Dravska ulica) pred nekdanjim kopališčem in mestno pralnico, z vodo so se oskrbovale hiše iz Muršičeve ulice 1, 2, 9, 11, 12, 13, 14, 16, 18, 22, 26 in iz Cafove ulice 1 in 2. Hrvatski trg (zdaj Dravska ulica), z vodo so se oskrbovale hiše s Hrvatskega trga 1, 2, 3, 5, 6, iz Spodnje Dravske ulice (zdaj Dravska ulica) 8, 10, 12 in iz Cankarjeve ulice 13, 16, 17 in 18. Cankarjeva 11 in Prešernova 17, iz obeh vodnjakov so se oskrbovale hiše iz Cankarjeve ulice 3, 4, 5, 6, 7, 9, 10, 12 in hiša s Cvetkovega trga 5. Vrazov trg, z vodo so se oskrbovale hiše z Vrazovega trga 1, 2, 3 in hiše iz Vseh svetnikov ulice (zdaj Jadranska ulica) 3, 4, 5, 6 in 8. Aškerčeva ulica, z vodo so se oskrbovale hiše iz Aškerčeve ulice 7, 9, 11, 12, 14 in hiša iz Krekove ulice 6. Mestni park, z vodo so se oskrbovale hiše iz Vošnjakove ulice 9, 11, 12, 13, 14, 15 in hiša iz Spodnje Dravske ulice 3 (zdaj Dravska ulica).26

↑ Leseni javni vodnjak pri Maistrovi hiši v Slomškovi ulici, prva polovica 20. stoletja. Foto: fototeka PMPO. Zunanji del lesenega vodnjaka s kovinskim gonilom in z iztočno cevjo je bil zaščiten z leseno konstrukcijo. Vodo so črpali po lesenih ceveh z medeninastim sesalnim mehanizmom, sestavljenim iz ventila in vodnjaškega škornja (cevi) z batom, nameščenega nad vodno gladino. Gonilo in bat sta bila povezana z lesenim drogom. 26 SI ZAP, MOP, 1920, šk. 247, ovoj 4.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

→ Leseni javni vodnjak v Muršičevi ulici (zdaj Dravska ulica) nasproti kopališča, prva polovica 20. stoletja. Foto: fototeka PMPO.

→ Leseni javni vodnjak pri Rasteigerjevi inštalaterski delavnici v Aškerčevi ulici 10, prva polovica 20. stoletja. Foto: fototeka PMPO.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

107


108

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Leseni javni vodnjak v Miklošičevi ulici, prva polovica 20. stoletja. Foto: fototeka PMPO.

↑ Vodnjak z ročno črpalko, Prešernova ulica. Foto: Andrej Brence, 2005. Ročna črpalka se uporablja za črpanje vode do največ sedem metrov globine, merjeno od podstavka do vodne gladine. Iz vodnjakov globine 8,5 do 21 metrov se črpa s pomočjo delovnega cilindra, ki je nameščen v vodnjaku, in sicer največ šest metrov nad vodno gladino. Cev pod cilindrom imenujemo sesalna, nad njim pa tlačna. Črpalke se razlikujejo po premerih batov, od česar je odvisna tudi količina izčrpane vode. Tako se je lahko ob 45 dvigih gonilne ročke načrpalo od 21 do 73 litrov vode.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo Vodnjak z ročno črpalko, Zelenikova ulica. Foto: Andrej Brence, 2005. desno Vodnjak z ročno črpalko, Slovenski trg. Foto: Andrej Brence, 2017.

Medtem ko je večina prebivalcev hodila po vodo k vodnjakom, so nekatere javne stavbe in hiše premožnih meščanov premogle hišne vodovode z rezervoarji na podstrešjih, ki so jih polnili s črpanjem vode iz vodnjakov na dvoriščih z ročnimi ali električnimi črpalkami. Voda je nato iz rezervoarjev tekla po ceveh do pip v hodnikih, kuhinjah in kopalnicah. Najsodobnejši hišni vodovodi pa so že bili opremljeni s hidroforji, avtomatičnimi črpalnimi napravami na električni pogon, s katerimi so zagotavljali enakomeren pritisk vode v višjih nadstropjih. → Ostanki hišnega vodovoda iz prve polovice 20. stoletja na dvoriščni fasadi hiše v Krempljevi ulici 10. Manjkata ročna črpalka nad vodnjakom in večina cevi, ki so bile speljane do rezervoarja z vodo na podstrehi. Foto: Andrej Brence, 2017.

109


110

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Poleg obstoječih so gradili nove vodnjake, ki so ustrezali higienskim predpisom. Tak je bil npr. vodnjak ptujske bolnišnice iz leta 1933 z betoniranimi stenami, notranjega premera 3 metre in globine 20 metrov, od tega je bilo vode okoli 3 metre.27 Iz vodnjakov so se preskrbovali tudi večstanovanjski bloki, zgrajeni v petdesetih letih. Blok v Ciril-Metodovem drevoredu je imel lasten betoniran vodnjak, globok 7,25 metra, ki je bil za preprečitev vdora atmosferskih voda na zunanji strani nabit z ilovico. V stanovanjih je bila voda napeljana v kuhinje s pomivalnimi koriti, stranišča na vodno izplakovanje s školjko iz fajanse, v kopalnice z litoželeznimi emajliranimi pečmi na trdo gorivo, s kadmi in z umivalniki iz fajanse. Talne obloge pod kuhinjskimi pomivalnimi koriti, v kopalnicah in straniščih so bile terco – zmes cementa, vode in barvnega drobljenca. Odvod odpadnih voda in fekalij je bil speljan v dve večji pretočni greznici, za vsako polovico bloka ena, od tod pa je odpadna voda odtekala preko betonskega jaška v kanal; vanj so se ločeno od greznic stekale tudi vse atmosferske vode.28 Do šestdesetih let je malo stavb in stanovanj, razen novozgrajenih blokov, imelo kopalnice. Meščani in okoličani so lahko uporabljali mestno javno kopališče, ki so ga slavnostno odprli leta 1890 v Zgornji Dravski ulici (zdaj Dravska ulica). Kopališče ni bilo namenjeno samo zdravljenju in razvedrilu tujcev ter kopanju v bazenu in Dravi, temveč so tudi želeli navaditi meščane na redne kopeli in s tem na večjo čistočo. Na voljo so jim bile kadi, prhe in parne kopeli, ki so bile na začetku slabo obiskane, kajti ljudi privaditi na redno kopanje ni bilo enostavno. Kopališče je zgradilo Gradbeno društvo in po odprtju je za njegovo vzdrževanje prejemalo znatno občinsko podporo, kajti iluzorno bi bilo pričakovati, da bi se lahko vzdrževalo zgolj od prodaje vstopnic.29 Kopališče, ki je uporabljalo dravsko vodo in vodo iz studenca, je do ukinitve na začetku sedemdesetih let, odvisno od razpoložljivih finančnih sredstev, doživljalo slabše in boljše čase, od

27 SI ZAP, Gradbeno podjetje Drava, 1932, predal 5, ovoj 339. 28 SI ZAP, Gradbeno podjetje Drava, 1956, šk. 13, ovoj 71. 29 Marjeta Ciglenečki, Letoviščarstvo na Ptuju v 19. stoletju, Ptujski zbornik V (ur. Vlado Horvat), Ptuj, 1985, str. 309–321.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Mestno kopališče, prva polovica 20. stoletja. Foto: fototeka PMPO.

skrajne zanemarjenosti do obnov.30 Od leta 1903 do 1919 je kot del kopališča delovala tudi mestna parna pralnica perila, a so jo leta 1920 zaradi nerentabilnosti ukinili.31 Vodnjake in druge naprave je bilo treba redno vzdrževati. V prvih desetletjih 20. stoletja se je povečala vgradnja hišnih vodovodov, kopalnic, toplovodnih kotlov in centralnih kurjav. Zato je začel Edvard Rasteiger, ki je imel ključavničarsko delavnico v današnji Aškerčevi ulici 10, leta 1927 opravljati še inštalatersko obrt. Dela so opravljali na Ptuju in v okolici do Ormoža, Radgone, Ljutomera in Maribora. Zaradi obilice dela so februarja 1939 odprli podružnico za inštaliranje vodnih, kanalizacijskih in plinskih naprav na Meljski cesti 25 v Mariboru; zaprli so jo na začetku leta 1941.32 Rasteigerjeva inštalaterska in ključavničarska delavnica je bila dobro opremljena z različnim ročnim orodjem. Večje naprave, stružnico, vrtalni stroj, kovaški meh in kompresor je prek daljše gredi 30 SI ZAP, MOP 1923, letno poročilo o zdravstvenih prilikah mesta Ptuj, šk. 260, ovoj 29. SI ZAP, MOP 1939, letno poročilo o zdravstveni službi, šk. 295, spis 220. Problem ptujskega javnega kopališča, Mariborski večernik Jutra, 12. 3. 1940, leto 14, št. 59, str. 3. Za vse ni prostora v kopališču v vročem poletju, Ptujski tednik, 15. 7. 1960, leto 13, št. 28, str. 3. 31 SI ZAP, MOP, šk. 246, spis 17–21. 32 SI ZAP, MOP, 1941, poziv odjave obrti, šk. 303, spis 413.

111


112

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in jermenov poganjal skupen elektromotor. Za delo na terenu pa so uporabljali poljsko kovačnico in prenosno delovno mizo. Skladišče je bilo založeno s pocinkanimi, črnimi, litoželeznimi, svinčenimi in keramičnimi cevmi z ustreznimi priključki, pocinkano in črno pločevino, paličnim železom, svinčenimi ploščami, tesnili ter izolacijskim in drugim materialom. Posebej so bili spravljeni razni izdelki: radiatorji, kotli, deli za peči, ročne in električne črpalke, nadomestni deli za črpalke, kopalne peči, umivalniki, kadi, straniščne školjke, različne pipe, ventili itd. Na posebnem mestu, v šrot kamri, so odlagali ostanke cevi, stare pipe, ventile, dele črpalk idr., skratka vse, kar je še bilo uporabno. Zavrgli so samo popolnoma neuporabne stvari in smeti. Za prevoz materiala so uporabljali lesene vozičke, osebno orodje so prenašali v lesenih zabojčkih, verkcojg kištah, v oddaljenejše kraje pa so se vozili s kolesi. Delalo se je večinoma ročno. Pomočniki so morali poleg montaže in popravljanja vodovodov, toplovodnih napeljav, centralnih kurjav, črpalk idr. obvladati tudi ključavničarska in druga dela, kajti marsikaj je bilo treba izdelati na novo ali popraviti. Poleg tega je stalno primanjkovalo materiala, in to je zahtevalo od njih še dodatno iznajdljivost ter spretnost. Vajenca so sprejeli v uk po opravljenem osnovnem šolanju. Poleg dobrega uspeha so veljali še drugi pogoji: moral je biti močan, zdrav, poslušen in primernega vedenja. Po letu 1945 je imel prednost tisti, ki se je udeležil delovnih akcij. Prvi dan je bil fant predstavljen vsem zaposlenim, nato ga je starejši vajenec seznanil s hišnim redom, da je bilo v delavnici vedno vse na svojem mestu, pospravljeno in čisto. V roke mu je dal »prvo orodje«: vedro, metlo in krpo. Vso učno dobo so vajenci čistili skupne prostore, dvorišče in pometali pred hišo. Pozimi so odmetavali sneg, sekali drva in pred prihodom drugih zakurili peči. Skrbeli so, da so bile osi na tovornih vozičkih skrbno namazane, dvokolesa pa z napolnjenimi zračnicami in naoljenimi verigami. Po nekaj dneh čiščenja in privajanja na novi red se je začel vajenec seznanjati z orodji, sortirati je moral stari in odpadni material ter opravljati manj zahtevna poklicna dela pod nadzorom pomočnika. Tega je vajenec opazoval pri delu, si zapomnil njegove kretnje in ga poskušal posnemati. Več ko je pokazal delovne vneme in želje po znanju, prej mu je pomočnik razkril skrivnosti poklica in zaupal zahtevnejša dela. Delali so vse dni v letu, in sicer v delavnici, na novogradnjah, opravljali številna vzdrževalna dela in popravila, se spuščali v vodnjake, vlekli težko naložene vozičke z materialom


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

levo Kopalniška peč, prva polovica 20. stoletja, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Andrej Brence, 2005. Peč sestavljajo litoželezni podstavek, bakreni valj in baterija. V tridesetih letih 20. stoletja so bile naprodaj peči za 95, 115, 130 in 155 litrov tople vode. Po navedbah trgovcev se je voda segrela do primerne temperature za prhanje v 14 minutah.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

desno Poljska kovačnica, prva polovica 20. stoletja, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Andrej Brence, 2005. Za taljenje in segrevanje svinca in drugih materialov na terenu so uporabljali poljsko kovačnico. Z enakomernim pritiskanjem na pedal so prek vztrajnika in jermena poganjali ventilator, nameščen pod ploščo. Pihanje je pospeševalo gorenje oglja ali koksa v kurišču, pogreznjenem sredi plošče. Za taljenje svinca so potrebovali talilne posode ali zalivalke in kovaške klešče, za vzdrževanje ognja pa lopatico in grebljico.

idr. Po treh letih učne dobe in obiskovanja pouka v obrtni šoli je sledil pomočniški izpit iz teoretičnih znanj in praktičnega dela. Pri slednjem so morali narediti določene izdelke, ki jih je komisija skrbno pregledala in ocenila, kajti le kakovostni izdelki so pomenili, da je vajenec postal vešč poklica in ga nikjer ne bo sram povedati, kje se je izučil.33 Do leta 1945 so bili poleg lastnika, ki je vodil vse posle, zaposleni še pomočniki in vajenci. Po nacionalizaciji delo ni bilo prekinjeno. Način in odnos do dela sta ostala enaka, le za upravljanje delavnice 33 Ustni vir, Branko Šmigoc - Džovani, Jakob Mikša, Ptuj 2005.

113


114

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in pisarne je bil imenovan eden izmed pomočnikov. Decembra 1945 je bilo poleg upravitelja zaposlenih še pet pomočnikov in pet vajencev,34 ki so se po ustanovitvi Mestnih obrtnih delavnic z vsem orodjem, opremo in materialom preselili na Spodnji Breg, kjer so združili po mestu razkropljene obrtne delavnice za vodovodne inštalacije, strojno ključavničarstvo, kleparstvo, ključavničarstvo in elektroinštalacije.35 gradnja vodovoda Gradnja vodovoda je bila zahtevna naloga, odvisna od številnih dejavnikov. Najprej je bilo treba poiskati dovolj močne izvire s kemično in bakteriološko ustrezno vodo, sledila je gradnja črpališča, vodohranov, glavnih vodov in napeljava do potrošnikov, pri vsem tem pa je bilo odločilnega pomena zagotoviti dovolj denarja, kar je bila desetletja velika težava vseh aktualnih mestnih oblasti. V prvem desetletju 20. stoletja je bilo nekaj neuspelih poskusov, ko so primerne vodne izvire iskali na levem bregu Drave, in sicer na obronkih Slovenskih goric. Studenci na desnem bregu v Hajdini niso prišli v poštev, ker bi se lahko cevi, ki bi jih morali položiti po stalno tresočem se lesenem mostu, poškodovale ali celo pretrgale. Prizadevanj za gradnjo v tem času zaradi pomanjkanja podatkov ne moremo podati celovito, lahko pa navedemo nekaj posameznih podatkov. Leta 1901 je mestna občina navezala stike z Državnim geološkim inštitutom na Dunaju, ki naj bi opravil raziskave in izdelal načrte za izgradnjo vodovoda. Leta 1905 se je v mestnem svetu poročalo, da je v sicer neimenovanih vrelcih vode dovolj, vendar ima okus po ilovici. Junija 1908 je bilo v mestnem magistratu predavanje rektorja vseučilišča za poljedelstvo na Dunaju o vodnih razmerah na Ptuju in okolici ter o gradnji vodovoda. Bil je mnenja, da je gradnja predraga in tudi nesmiselna, ker so izviri v Destrniku, Krčevini, Spodnji Grajeni in pod Mestnim vrhom neprimerni, v poštev bi prišli le izviri v Vurberku in Krčevini, ki pa imajo znatno premalo vode. Naslednje leto so iskali vodo tudi z vrtanjem pri mestnem kopališču ob Dravi, in če bi bila neprimerna, bi jo lahko uporabili za kopanje ter pranje perila. Od takrat in vse do konca prve svetovne vojne in 34 SI ZAP, Narodna imovina, šk. 11, ovoj Rasteige. 35 SI ZAP, MOP, 1946, šk. 14, ovoj 66.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

razpada avstro-ogrske monarhije leta 1918 ni bilo nobenih dejavnosti, povezanih z gradnjo vodovoda. Tako stanje se je ohranilo tudi v stari Jugoslaviji in šele med nemško okupacijo v letih od 1941 do 1945 so ponovno začeli izdelovati načrte za vodovod, in sicer ko so bila opravljena višinska merjenja za kanalizacijo in načrtovana gradnja vodohrana v rovih pod grajskim gričem.36 Po letu 1945 je bila ena izmed prednostnih nalog mestne oblasti v novi Jugoslaviji zagotoviti ljudem zdravo pitno vodo. Na seji občinskega gospodarskega sveta januarja 1946 so razpravljali o pomenu gradnje vodovoda in kanalizacije ter poudarili, da je to velika ovira za razvoj gospodarstva, kajti Ptuja se izogiba vsa industrija. Kot primer so navedli Strnišče, ki je imelo urejena vodovod in kanalizacijo za 12.000 oseb. Odločili so se, da se v Skorbi na občinske stroške izkoplje poskusni vodnjak in analizira kakovost vode.37 Decembra 1946 je bilo na občini ponovno govora o gradnji vodovodnega omrežja za Ptuj, Budino, Brstje, Spodnji in Zgornji Breg ter Hajdino, ki bi oskrbovalo 840 zgradb in 7500 prebivalcev. Vodohran je bil predviden na Ptujskem gradu, vodno zajetje je bilo v Skorbi,38 kjer so leta 1947 naredili vrtine za črpališče. Sočasno so začeli graditi vodohran na Panorami in ga končali leta 1950. Zaradi pomanjkanja denarja je gradnja vodovoda do leta 1955 zastala.39 Mestne oblasti so si prizadevale za nadaljevanje, zavedale so se slabega stanja vodnjakov in nevarnosti različnih okužb, vendar so bile zaradi pomanjkanja sredstev nemočne.40 Za preventivo so leta 1952 opozorili vse stanovalce v centru mesta, da ne smejo rediti svinj in kokoši, česar pa ti kljub visokim denarnim kaznim niso upoštevali. Tako so npr. v nekdanjem dominikanskem samostanu redili več svinj in številne kokoši, ki so se pasle po dvorišču in novourejenem parku pred muzejem. Okoli vodnjaka je zaudarjalo po svinjah, tla pa so bila nastlana z odpadki in s kurjimi iztrebki.41

36 37 38 39 40 41

Ptujski vodovod skozi stoletja, Ptujski tednik, 12. 8. 1960, leto 13, št. 32, str. 5. SI ZAP, MOP 1946, šk. 14, ovoj 68. SI ZAP, MOP 1946, šk. 14, ovoj 68. Ptujski vodovod skozi stoletja, Ptujski tednik, 12. 8. 1960, leto 13, št. 32, str. 5. Skrbimo za lepši izgled mest in vasi, Ptujski tednik, 20. 6. 1952, leto 5, št. 25, str. 2. Vsaka stvar ima svoje mesto, Ptujski tednik, 27. 6. 1952, leto 5, št. 26, str. 5.

115


116

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V letih od 1945 do 1952 so v ptujskem okraju zasledili znatno več tifusnih obolenj, kot bi jih v danih razmerah lahko pričakovali, a na srečo se niso pojavljala v obliki epidemij. Eden od vzrokov zanje je bila tudi nečista pitna voda. Od vseh vodnjakov v ptujskem okraju jih je bilo 90 odstotkov neprimernih, ker pri gradnji niso upoštevali osnovnih sanitarno-higienskih predpisov. Stene so bile največkrat zidane, in tako prepustne za pronicajoče površinske ter odpadne vode. Zelo slaba je bila tudi skrb za čistočo okoli vodnjakov, greznice, odpadne in gnojne jame pa so jim bile povečini preblizu. Leta 1952 so bili v ptujskem okraju le trije vodovodni sistemi, že omenjeni v Strnišču in manjša v Sestržah in Majšperku. Majšperški vodovod je bil nekaj posebnega, napajal se je z vodo iz Dravinje in je bil namenjen za potrebe proizvodnje v Tovarni volnenih izdelkov in Tovarni strojil, speljan pa je bil tudi v delavsko menzo in v bližnje stanovanjske zgradbe. Čeprav je bila voda škodljiva za zdravje, so jo ljudje uporabljali tudi za kuhanje in pitje, kar je bil eden od vzrokov, da je majšperško območje izstopalo po številu tifusnih obolenj v ptujskem okraju.42 Vendar se je stanje kmalu izboljšalo, kajti že leta 1960 so začeli graditi majšperški vodovod.43 Leta 1954 se je občinsko finančno stanje izboljšalo tako, da je maja 1954 podjetje Projekta – nizke gradnje v Ljubljani, odgovorni projektant je bil inženir Valentin Drčar, izdelalo idejni projekt za izgradnjo vodovoda. Projekt je pregledala Komisijo za revizijo glavnih projektov pri Državnem sekretariatu za gospodarstvo Ljudske republike Slovenije in ga 5. oktobra 1954, ob upoštevanju odločbe o vodnogospodarskem soglasju Uprave za vodno gospodarstvo LRS, odobrila z določenimi pripombami, med njimi je bila tudi zahteva po kemični in bakteriološki analizi vode v vodnjaku v Skorbi. Aprila 1955 sta Okrožna sanitarna inšpekcija v Mariboru in Centralni zavod za higieno v Ljubljani pregledala odvzete vzorce vode in sredi maja podala ločeni poročili, da je voda sicer čista, vendar bakteriološko oporečna. Vzrok za okužbo so bili razna nesnaga okoli vodnjaka in bližnji svinjaki z gnojiščem, ki so bili, zavarovanemu območju navkljub, postavljeni z dovoljenjem. Lastnika sta morala po prejetju odločbe odstraniti prašiče, koze, zajce in kokoši ter ves gnoj. Po priporočilu sanitarne inšpekcije je bilo treba izkopati vso z gnojnico 42 Ivo Kostanjšek: Problem tifusa in vodna preskrba v ptujskem okraju, Ptujski tednik, 27. 6. 1952, leto 5, št. 26, str. 6. 43 Majšperk se pripravlja na graditev vodovoda, Ptujski tednik, 27. 5. 1960, leto 13, št. 21, str. 2.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

prepojeno zemljo in jo nadomestiti z brezhibno čistim prodom. Prav tako so morali določiti ožji in širši pas zaščitnega območja, katerima od izkopa vodnjaka leta 1947 očitno niso posvečali posebne pozornosti.44 Leta 1955 so nakupili potreben material in začeli delati. Do leta 1957 je bil zgrajen cevovod od Skorbe do mostu na Studenčnici, leta 1958 pa so ga v dveh zimskih mesecih uspešno položili preko novega dravskega mosta, kar so prvič opravili delavci s Ptuja in iz okolice sami. Pred tem so zaradi njihove neizkušenosti pomagali in vodili dela strokovnjaki iz Maribora in od drugje. Sočasno so od leta 1957 potekala dela na glavnem mestnem cevovodu, speljanem od Hrvatskega trga po Muršičevi ulici, Cafovi ulici, Muzejskem trgu in Vičavi do vodohrana na Panorami, Prešernovi ulici in drugih ulicah nazaj na Hrvatski trg, kjer sta se januarja 1960 združila mestni in cevovod iz Skorbe. Prve priključke na glavno omrežje so načrtovali v vojašnico in hiše na Vičavi in to predvsem zaradi napovedane gradnje hidroelektrarne v Hajdošah. Na Vičavi bo takrat potekal gost avtomobilski tovorni promet, ki bi ga kopanje jarkov in polaganje hišnih priključkov močno oviralo.45 Sočasno z vodovodom je od leta 1957 potekala tudi gradnja novega kanalizacijskega omrežja, kajti stari in premajhni zidani kanali po izgradnji vodovoda ne bi prenesli velike količine odpadnih voda. Gradnja je bila zahtevna in naporna, ročno so kopali globoke jame, jih pred udori zemlje zavarovali z lesenimi opaži in polagali betonske cevi. Na ulicah je bilo prostora za ozke pešpoti, ki so bile zlasti na mestnih vpadnicah polne pešcev, kolesarjev, motoristov in gonjačev živine. Najtesneje je bilo v mestu pri grajenskem mostu. Pešci so bili nejevoljni predvsem zaradi brezobzirne vožnje in vedenja motoristov. Pripetilo se je, da je motorist zadel pešca in oba sta zgrmela v jamo.46 Graditeljem vodovoda so maja 1960 priskočili na pomoč brigadirji Mladinske delovne brigade Jože Lacko, ki je nastala na pobudo ptujskih študentov. Z vsem potrebnim orodjem in drugim jo je opremila ptujska občina, sestavljali pa so jo študentje, dijaki in vajenci. Študentov je bilo premalo, zato je prišlo na pomoč 32 dijakov in vajencev iz Maribora, Raven na Koroškem in nekaj Bosancev. Brigadirji so bivali in se prehranjevali v vajeniškem domu. Če je v 44 SI ZAP, MOP, 1955, šk. 7, spis 2203. 45 Po 2000 letih zopet vodovod v Ptuju, Ptujski tednik, 22. 1. 1960, leto 13, št. 3, str. 1–2. 46 Kanalizacija po Ljutomerski cesti napreduje, Ptujski tednik, 29. 1. 1960, leto 13, št. 4, str. 2.

117


118

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

celoti verjeti piscu, so se brigadirji počutili, kot bi prišli na počitnice, vse je bilo lepo urejeno, spali so na belih rjuhah, postrežba okusno pripravljene in raznovrstne hrane je bila na hotelski ravni itd. Njihov prihod je na začetku pri nekaterih Ptujčanih vzbudil nezaupanje in dvome, da bodo lahko opravili zadane naloge. Toda dvomi so se kmalu razblinili, kajti brigadirji so se takoj dokazali z vztrajnim in s trdim delom ter že prvi dan presegli polno dnevno delovno normo. V prihodnjih dneh se je njihova vnema še stopnjevala, tako da so normo presegli za 100, 130, 150, 170 in celo za 230 odstotkov.47 Mimoidoči so jih radi opazovali na delovišču na Ljutomerski cesti (zdaj Potrčeva cesta) in primerjali ter ocenjevali njihovo zagnanost in narejeno delo z »manj uspešnimi« stalnimi delavci. Take primerjave pa niso mogle biti realne, kajti brigadirji so s takim tempom delali in se dokazovali le dober mesec, nakar so se vrnili na svoje domove. V prostem popoldanskem času so se ukvarjali s športom, najbolj sta bila priljubljena nogomet in odbojka. Privlačni so bili interni plesi na glasbo z radia ali gramofona, najbolj priljubljen pa je bil tečaj za voznike mopedov in motorjev. Ob teoretičnih predavanjih so se izpopolnjevali v praktični vožnji z mopedom in motorjem, ki ju je priskrbela občina, izpiti pa so bili ob koncu, po razpustu brigade.48 Brigada je bila v juliju dvakrat proglašena za udarno, njen svečani razpust in odhod brigadirjev pa je bil v soboto, 30. julija.49 Od sobote, 6. avgusta, do torka, 9. avgusta 1960, je imelo mesto v čast občinskega praznika svečano podobo. Zvrstile so številne slavnostne seje političnih organizacij, društev in javne prireditve, ki se jih je udeležilo okoli 10. 000 ljudi. Osrednji dogodek je bilo odprtje vodovoda na praznični dan, v ponedeljek, 8. avgusta 1960. Slovesnost, na kateri so se množici Ptujčanov in drugih povabljencev predstavili projektanti in graditelji, se je začela po 10. uri na Slovenskem trgu s pozdravnim nagovorom predsednice ptujske občine. Po končanih govorih in čestitkah se je del občinskih predstavnikov in gostov odpravil v Skorbo, kjer so zagnali črpane naprave, drugi del gostov pa si je ogledal sodobno mestno pralnico. Slovesnost na trgu so popestrili gasilci z vajo, z vodnimi curki so naredili piramido nad trgom, in tako simbolično prvič uporabili vodo iz hidrantov novega vodovoda. Po končani vaji je sledil ogled vodohrana na Panorami, kjer so se 47 Jutri razhod brigade, Ptujski tednik, 29. 7. 1960, leto 13, št. 30, str. 1. 48 Tudi v Ptuju so zapeli krampi in lopate, Ptujski tednik, 15. 7. 1960, leto 13, št. 28, str. 1–2. 49 Jutri razhod brigade, Ptujski tednik, 29. 7. 1960, leto 13, št. 30, str. 1.


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

↓ Natakanje vode iz pipe mestnega vodovoda na Prešernovi ulici, šestdeseta leta 20. stoletja. Foto: fototeka PMPO.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

prepričali, da črpalke v Skorbi nemoteno polnijo omrežje z vodo. Ob odprtju je bilo položeno 7000 metrov omrežja in nanj priključenih 60 zavodov in gospodinjstev.50 Maja 1961 je bilo ustanovljeno podjetje Ptujski vodovod in kanalizacija. Sestavljale so ga delovne enote za razširitev vodovodnega omrežja, kanalskega omrežja in vodoinštalaterska enota. V podjetju so bili štirje administrativnofinančni uslužbenci, 15 stalnih in 38 sezonskih delavcev. Leta 1961 so položili 1033 metrov vodovoda, 887 metrov kanalizacije in naredili 160 priključkov do stavb.51

50 Otvoritev vodovoda in mestne pralnice, Ptujski tednik, 12. 8. 1960, leto 13, št. 32, str. 2. 51 SI ZAP, SDK Ptuj ZR, 1961, šk. 42, ovoj 675.

119


120

Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

water supply in ptuj The opening ceremony of the town water supply system was held on Slovene Square on 8th August 1960, Day of the town. However, its construction had already been planned in the first decade of the 20th century. Water resources were first of all sought for on the left bank of the Drava river, in particular on the slopes of Slovenske Gorice hills; the only sources that could be taken into account were those near Vurberk and Krčevina, but unfortunately, they did not have enough water. Fruitless was also the drilling close to the then town pool in Drava Street. As a matter of fact, until 1946, with the exception of the German occupation period, there had been no serious attempts to build the water system. During the Roman period, from the 1st to the 5th century, Poetovio water supply was ensured by means of two gravitational aqueducts conveying water from Pohorje plateau and Vurberk. Later, the water was pumped from public and private fountains in the town and its surroundings, of which 90 percent did not meet basic hygienic requirements thus representing a continuous threat for people’s health until the 50s of the 20th century when a modern water supply system was started. In 1920, there were numerous private and 12 public fountains in the streets and squares of the town. The latter were used by people from certain appointed houses the owners of which had to pay annual fees for the maintenance of the fountains. Some public administration houses and those belonging to rich people had their own water supply systems. The water would be pumped from the fountain in the courtyard by means of a manual or electric water pump into a reservoir in the attic from where pipelines would convey water to kitchens, bathrooms, central heating system, etc. Due to the construction and maintenance of the above-mentioned devices, Edvard Rasteiger, who had a locksmith workshop in today’s Aškerčeva Street, became also a plumber in 1927. After the nationalisation process in 1945, his workshop was included in the Town’s Crafts Workshops and thus continued functioning. After 1945, one of the priority tasks set by the town’s administration was to ensure drinking water for all citizens. Hence, in 1947, wells were drilled in Skorba, the site selected for the water pumping station, while on the Panorama hill the construction of the water storage tank started and was concluded in 1950. Due to


Andrej Brence Ptuj in preskrba z vodo

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

the lack of money, the construction of the water supply system was stopped; only in 1954, a project bureau in Ljubljana produced the necessary maps on the basis of which construction permits were issued by the responsible institutions of the republic. In 1955, the material needed was obtained and the works started. A pipeline to the Studenčnica brook was built in 1957; in 1958, it was attached to the bridge crossing the river, which counted among first successful works done by workers from Ptuj and its surroundings. Namely, before that, due to the locals’ lack of experience, all demanding works were led and performed by professionals from Maribor and elsewhere. Simultaneously with those works, pipes were being laid on the streets of the town, namely on Hrvatski Square, Muršičeva and Cafova Street, Muzejski Square and through the town quarter of Vičava from where it mounted to the water storage container on the Panorama hill, on Prešernova Street and Slovenski Square to close the circle on Hrvatski Square. In January 1960, the town pipeline and the one from Skorba were connected on Hrvatski Square. The ceremonial opening featured water jets from the water supply system which was 7,000 metres long and could supply 60 public institutions and households. The company Ptuj Water and Sewage System was established in May 1961, comprising a unit for enlargement of water and sewage systems, and a plumbing unit.

121


07


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

M A G . N ATA Š A KO L A R muzejska svetnica natasa.kolar@pmpo.si

V objemu svetlobe Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

razsvetljava Že v starem veku je bila prisotna človekova želja po svetlobi. Ob naravni svetlobi je bil takrat edini vir umetne svetlobe ogenj, ki je veljal za darilo bogov.1 Ognjeno svetlobo so častili kot nebeški pojav, enačili so jo z božanskim, saj je plamen, ki je dajal svetlobo, nosil simbolično moč. V domovih je tako ogenj postal vir toplote in svetlobe, predstavljal je življenje. Človekova iznajdljivost je skozi stoletja našla načine, da so za svoje udobnejše bivanje iznašli ustreznejše načine razsvetljave. Skoraj do konca 19. stoletja so na podeželju enostavna svetila (bakla, nasmoljena trska, zataknjena v čelešnik, leščerba, lojevka, skromna steklena oljenka, laterna) dajala svetlobo preprostim ljudem.2 Premožnejši 1 2

Sigrid Wechssler 1983, str. 7. Simoniti 1977, str. 7.

123


124

Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

sloji so si lahko privoščili svečnike s svečami, izdelane iz loja in voska. Sveče, narejene iz parafina, pa so od 19. stoletja dostopne vsem slojem prebivalstva. V premožnejših domovih in v cerkvah so uporabljali svečnike in lestence različnih oblik in materialov, z okrasom ali brez. Vse do 19. stoletja so za vir svetlobe uporabljali različna olja in maščobe, vendar so strokovnjaki že v drugi polovici 18. stoletja pojasnjevali, da je za dobro izgorevanje teh snovi potrebna zadostna količina kisika. Devetnajsto stoletje prinese nov napredek – petrolejke,3 te pa konec 19. stoletja ponekod že nadomestijo plinske, za njimi pa električne luči. V začetku 20. stoletja so oljne in petrolejske svetilke enostavno elektrificirali, napeljali žice po lestencih, in v tulce, ki so bili namenjeni svečam, pritrjevali okovja in žarnice.4 Z uvajanjem elektrike so vsa ta svetila počasi začela toniti v ozadje, čeprav so se na podeželju ohranila vse do sredine 20. stoletja. Prednost žarnice so spoznali v 20. stoletju tudi industrijski oblikovalci, ko so in še oblikujejo svetila, ki so uporabna in dostopna vsem za različne namene ter področja. uporabnost in dekorativnost svetil Med predmeti, ki jih hranimo v ptujskem muzeju, so tudi svetila, ki so bila namenjena za osvetljevanje stanovanjskih, delovnih in javnih prostorov, v prometu, ob slavnostih in raznih šegah. Uporabljali so jih tudi za sakralne namene. Ohranjeni izdelki, različnih materialov (kovina, keramika, steklo), so brez oznak oziroma signatur, zato ne moremo ugotoviti izdelovalcev in oblikovalcev; le s primerjalno metodo skupin s sorodnimi značilnostmi različnih kulturnozgodovinskih obdobij jih časovno lahko umestimo od 18. do 20. stoletja. Po materialu in obliki tako spadajo v srednjeevropski prostor. Znana imena izdelovalcev poznamo le pri sodobnih muzejskih svetilih, reflektorjih, ki jih uporabljamo za osvetlitev gradiva na razstavah in časovno spadajo v zadnjo četrtino 20. in v začetek 21. stoletja. Muzejska arhivska dokumentacija je pomanjkljiva, zato je ugotavljanje izvora svetil zapleteno. Izvor večine predmetov je neznan. Iz razpoložljive dokumentacije, muzejskih popisov in 3 4

Bučič 1969, str. 17. Bučič 1969, str. 18; Bučič 1984, str. 32.


Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

muzejskih posnetkov postavitve zbirk jih okvirno lahko razdelimo na material iz Mestnega Ferkovega muzeja, kakor se je imenoval muzej med letoma 1895 in 1945, in na material iz zapuščine plemiške družine Herberstein, zadnje lastnice posestva Ptujski grad. Po letu 1945 je muzej pridobil posamezne predmete s slovenskega prostora, predvsem iz okoliških gradov in dvorcev (Dornava, Turnišče, Hrastovec), ko so le-tem namenili drugo vsebino, in od posameznikov z nakupom ali kot darilo. Leta 1948 je iz Federalnega zbirnega centra v muzej prišlo šest svetil. Po pregledani arhivski dokumentaciji in samih predmetih smo svetila razporedili po materialu, zvrsti in načinu uporabe. Po materialu jih delimo na predmete, izdelane iz neplemenitih kovin (železo, kositer, baker, cink, alpaka in druge), lesa in stekla. Izdelovalci so pogosto uporabljali za oblikovanje svetil zlitine iz različnih neplemenitih kovin, ker so te lažje oblikovali, imele so tudi lepšo barvo in sijaj. Najbolj priljubljene in razširjene zlitine so bile medenina (zmes bakra in cinka), bron (zmes bakra in kositra) in alpaka ali novo srebro (zmes niklja, bakra in cinka).5 V zbirkah ptujskega muzeja prevladujejo med svetili, izdelanimi iz neplemenitih kovin, svečniki različnih oblik in velikosti. Sledijo prometne in rudarske svetilke, lestenci (okrasne zunanje luči) in podstavki za petrolejke, ki so večinoma predelani za električne svetilke. Iz lesa so izdelani svečniki za liturgične namene in tudi lestenci. Svetila, narejena iz stekla, so v primerjavi z drugimi navedenimi svetili v manjšini. Največ je kristalnih lestencev, ki so sestavni del notranje opreme zbirk na Ptujskem gradu, nekateri med njimi so elektrificirani. Kristalni lestenci so odraz plemiškega okusa in časa, v katerem so nastali; pokažejo pa nam tudi, da so lastniki, ki so jih kupili, bili dovolj zainteresirani, da so si jih namestili kot del notranje opreme tudi v svojih mnogoštevilnih gradovih oziroma dvorcih (Ptujski grad, Dornava, Turnišče, Borl), čeprav so v njih preživeli le nekaj dni v letu. Po načinu uporabe jih lahko razdelimo na svetila za reprezentanco, za dom in na preprostejša svetila za vsakdanjo rabo ter še na pripomočke in dodatke k svetilom. V zbirkah ptujskega muzeja so med svetili za dom zastopani čelešniki, okrasne zunanje viseče svetilke, prenosne laterne, stenski, prenosni in kaminski svečniki, oljenke florentinke in podstavki za petrolejke. 5

Škiljan 2002, str. 22.

125


126

Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

svečniki Oblike svečnikov, ki so bile razvite v 14. in 15. stoletju, so ostale v uporabi do današnjih dni. V obdobju baroka sta plemstvo in duhovščina uporabljala svečnike iz srebra, meščanstvo pa iz neplemenitih kovin. Slednji material so začeli plemiči in duhovščina spet ceniti v obdobju rokokoja, empirja in historicizma, ko so svečnike iz neplemenite kovine oplemenitili s pozlato in cizeliranjem. Zelo težko je datirati enostavne svečnike iz medenine, ki so jih izdelovali v 18. in 19. stoletju, saj so mojstri njihovo obliko dosledno ponavljali iz stoletja v stoletje. Od 18. stoletja dalje so bili v uporabi večkraki svečniki, imenovani tudi kandelabri. Namenjeni so bili za svečano razsvetljavo omizja, za okras kamina in kredence. Sestavljeni so bili iz stebra, iz katerega so izhajali zaviti kraki. Zgodnejši so bili na vrhu zaključeni z vazo,

← Kaminska svečnika, 19. stoletje Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.


Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

storžem, nodusom ali ročajem, poznejši pa z oblikovano antično vazo, tulci za sveče pa so imeli obliko čašastih cvetov. Obstajala je še posebna oblika kandelabrov, imenovana girandole. Umetniško izdelani večkraki svečniki, pogosto narejeni iz kovine ali porcelana, so bili vedno v parih. Muzej hrani kaminsko garnituro iz 19. stoletja. Svečnika (UO 670 a, b DP) sta narejena iz marmornega profiliranega podstavka in oblečene ženske figure, ki nosi petramni svečnik, sestavljen iz koša izobilja in akantovih vitic. Del notranje opreme 18. stoletja so bili tudi večkraki stenski svečniki, postavljeni somerno ob stensko ogledalo, kamine, konzolne mize, na stenah med dvema oknoma. Posebna oblika stenskih svečnikov s ščitnikom so blakerji. Ime so dobili po nemški besedi blaken, kar pomeni kaditi se. Osnova za eno- ali večkraki stenski svečnik je bil stenski ščitnik s polirno ploščo iz medenine ali bakra ali srebra ali zrcala. Plošča je ščitila steno pred sajami in tudi odsevala svetlobo. Stenski ščitniki so bili lahko visoki od 30 do 80 centimetrov; višina blakerja je bila odvisna od velikosti in višine prostora. V muzeju so ohranjeni štirje primerki (UO 665/3 DP) enokrakega stenskega svečnika blaker z razgibanim ovalnim ščitom, okrašenim z rastlinskim motivom, ki ga zgoraj zaključuje motiv školjke, spodaj pa je usločen krak s krožnikom in z dodatnim trikotnim podstavkom za prestrezanje voska in s tulcem za svečo.

→ Stenski svečnik blaker, prva polovica 18. stoletja Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.

127


128

Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Ploščati rokajski stenski svečniki v kapeli Ptujskega gradu, druga polovica 18. stoletja Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.

Med cerkveno opremo spadajo ob svečnikih tudi viseče svetilke na olje, imenovane večne luči, ki niso bile namenjene za razsvetljavo, ampak so imele kultni namen. V več stoletjih so ostali osnovni elementi cerkvenih svečnikov nespremenjeni, le stilno so jih prilagodili. Podstavek, steber in krožnik so zastopani v mnogih različicah. Podstavki so bili visoki, krožnik ali sklede s trnom ali tulcem so lahko bili globoki ali nizki. Tipično rokokojsko motiviko 18. stoletja imajo tudi štirje muzejski primerki, rezljani in pozlačeni oltarni cerkveni svečniki (UO 683/1–4 DP). V grajski kapeli je na steni dveh klopi pritrjenih šest stenskih svečnikov (UO 681/1–6 DP) s tipično motiviko 18. stoletja. Glede na kulturnozgodovinski slog in čas, v katerem so nastali, so bili svečniki različno okrašeni. Najpogostejši okrasni motiv pri svečnikih je bilo rastlinsko okrasje, različno oblikovano in predstavljeno (girlande, akantovi cvetovi, lovorjevi listi, kartuše). V baroku so bili rastlinski motivi bujni in razkošni, obstajali pa so tudi enostavnejši. Od 19. stoletja dalje so oblikovalci svečnikom dodali kot okras še živalski in figuralni motiv. lestenci Tudi lestenci so v povezavi z materialom, iz katerega so bili narejeni, skozi stoletja spreminjali obliko. Osnova kronastega lestenca sega v romanski čas, ko je lestenec imel obliko obroča, v rabi pa je


Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

bil samo v cerkvi. V gotiki so v meščanskih domovih uporabljali preprostejše oblike, predvsem v obliki križa, brez vsakega okrasja, ki so imeli na robovih nameščene sveče, na križišču pa palico ali vrv za obešanje. Enostavne oblike lesenih lestencev so v poznejših obdobjih zamenjali z medeninastimi ali bronastimi, iz njihovega središča pa je poganjalo šest krakov. Oblike izdelovanja lestencev so se spreminjale. V 14. in 15. stoletju sta iz romanske horizontalne oblike lestenca nastali vertikalni obliki kronastega kapelastega lestenca z obročem in kronasti kapelasti lestenec. Tema dvema oblikama se je v 15. stoletju pridružila še tretja, in sicer lestenec iz navpično postavljenih jelenovih in losovih rogov. Lestenec iz rogovja je med prebivalstvom še danes priljubljen. Steblast holandski lestenec, večinoma narejen iz medenine ali brona, se je razširil po Evropi v 17. stoletju, kristalni lestenec pa šele v 18. stoletju. Čeprav se prvi stekleni lestenci pojavijo v Italiji že v 16. stoletju, so jih začeli redno izdelovati v Muranu šele v drugi polovici 17. stoletja. Osnova za lestenec je kovinsko ogrodje, ki je preoblečeno z razkošno oblikovanimi okraski iz pihanega in vroče oblikovanega stekla. Svetlikajoči in pravljični vtis dajejo lestencu raznovrstni samostojni ali nanizani okraski iz barvnega, kristalnega, brušenega ali rezanega stekla in stekla, pihanega v kalup, stisnjenega in vroče oblikovanega. Beneški lestenci so v 18. stoletju postali priljubljeni tudi drugje v Evropi. Oblike beneških lestencev oziroma lustrov, kakor so kronaste lestence iz stekla in kristala imenovali na nemškem govornem območju, so v Avstriji v 18. stoletju prilagodili svojemu kulturnemu krogu. Ustvarili so svojo inačico in jo imenovali po avstrijski vladarici Mariji Tereziji. Lestenec iz kovinskega ogrodja je imel obliko kletke, bil je obložen s kristalnimi rozetami in ploščicami ter okrašen z visečimi fasetiranimi prizmami, solzami in palmetami. Variante steblastega holandskega lestenca so v prvi polovici 18. stoletja začeli izdelovati na Češkem po angleškem vzoru, kjer naj bi prenesli holandsko kovinsko obliko v steklo. Iz Češke se je ta oblika lestenca širila od sredine 18. stoletja tudi v Italijo. Variante te oblike izdelujejo v Muranu še danes. Prostore Ptujskega gradu krasi in razsvetljuje enajst košastih in enajst steblastih lestencev. Po zgoraj omenjenih oblikah spadajo v čas od 18. do druge polovice 19. stoletja, izdelani pa so bili ali v Avstriji ali na Češkem. Med steblastimi lestenci je pet lesenih, rezljanih in pozlačenih. Imajo šest, osem in dvanajst svečnikov, eden izmed njih

129


130

Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož


Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

← Košasti lestenec v jedilnici Ptujskega gradu, zadnja četrtina 18. stoletja Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.

→ Lestenec v slavnostni dvorani Ptujskega gradu, pozno 19. stoletje Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pa osem enojnih in osem dvojnih svečnikov. Glede na okras – rokajske rozete, školjkaste rozetaste buče, rokajski venci, volutaste vitice, akantovo listje, steklene vrvice, stekleni obeski in drugo – jih stilno uvrščamo v pozni barok, postempir in neobarok. Kristalni košasti lestenci so različnih velikosti, zato imajo tudi različno število svečnikov, in sicer od 4 do 30, odvisno od števila vencev, ki ga sestavljajo. Ob vencih oblikujejo lestence tudi steklene usločene vitice, steklene vrvice, volutasta nosila, oviti ramovi za svečnike in drugo. Vse to osnovno okrasje dopolnjujejo brušeni obeski v obliki solz, rozet, akantovih listov, školjk, stebelc in steklene buče ter hruške, ki večinoma krasijo spodnji del lestenca. Največja lestenca sta obešena v reprezentativnem jugozahodnem in severovzhodnem grajskem krilu. Iz prve polovice 18. stoletja je v grajski jedilnici predstavljen košasti lestenec z dvema vencema svečnikov (UO 526 L). Spodnji ramen jih ima dvajset, zgornji pa deset. Lestenec nosijo štiri usločena nosila. Okrašen je zelo bogato. Nad spodnjim stičiščem ima razgibano oblikovano bučo. Drugi veliki lestenec (UO 538 L) visi v slavnostni dvorani. Prvotno je krasil viteško dvorano v dvorcu Dornava in je bil pripravljen za plinsko razsvetljavo. Po letu 1945 pa so ga prenesli na Ptujski grad. Iz fotodokumentacije je razvidno, da je v prvotni obliki visel v

131


132

Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

slavnostni dvorani Ptujskega gradu do osemdesetih let 20. stoletja, ko so mu odstranili plinske gorilnike in steklene cilindre ter okrogla bela senčila. V taki okrnjeni obliki je bil v dvorani vse do leta 1989 in 1990, ko so ga elektrificirali in dopolnili manjkajoče steklene brušene okraske. Celotno ogrodje je iz vlite medenine. Sestavljen je iz vrhnje kape (rozete), štirih obročev, šestih dolgih nosilnih lokov, šestdelnega venca, šestih krajših nosilnih lokov, šestih ramen, vsak od njih ima po tri nastavke za sveče, ter iz nanizanih kristalnih biserov in obeskov. Posebno simboliko sporoča lestenec v grofovi delovni sobi. Steblast lestenec (UO 527 L) ima 12 ramen s svečniki in med njimi enako število volut, ki rastejo iz osrednjega okroglega nosila in jih bogato krasijo pod njimi ovešene betvice. Zgornji in spodnji obroč z volutami na sredini stebra dopolnjuje sončna plošča z žarki. Lestenec, narejen na Češkem v 19. stoletju, spada v tako imenovane rožaste lestence, ki so pogojevali molčečnost. Med steblastimi lestenci omenjamo še večbarvni rožasti lestenec (UO 536 L), ki krasi kontesino sobo v Ptujskem gradu. Lestenec s tremi odebelitvami ima spodaj šest v obliki črke S upognjenih svečnikov in šest navzdol obrnjenih listov, navzgor pa raste šest drugih listov in šest usločenih stebel s cveti. Iz zgornje odebelitve rastejo štiri stebla s cvetovi, štirih pokončnih in šest spuščajočih se listov. Med barvami prevladujejo nianse modre, cvetovi so rumeni in rožasti. Spodnji stekleni obesek je sekundarno pritrjen. Na tehničnem in tehnološkem področju pride v 19. stoletju do mnogih iznajdb in z njimi povezanih sprememb. Bile so pomemben dejavnik tudi pri izdelovanju svetilk, saj so prinesle tehnične izboljšave starim svetilom, predvsem pa odkritje novih svetlobnih virov (petrolej, plin, elektrika). V oblikovanju svetilk na olje so izboljšave, kot so gorilniki na okrogli stenj, stekleni cilinder, moderacijska svetilka, povzročile veliko spremembo pri razsvetljevanju prostorov, tako zasebnih kot javnih. Nastala je nova oblika viseče in namizne svetilke s pločevinasto posodo za olje, prekrito s porcelanasto ali fajančno vazo, z medeninastim gorilnikom, steklenim cilindrom in porcelanastim ali steklenim senčnikom. V sredini 19. stoletja se je uveljavila petrolejka, ki je dajala v primerjavi s svetilko na olje svetlejšo, belo svetlobo. Na prelomu 19. v 20. stoletje so večinoma izdelovali petrolejke iz reliefno ornamentirane litine (UO 1899 DP), senčniki so bili narejeni iz jedkanega motnega ali mlečnega stekla z valovitim gornjim robom.

→ Steblasti rožasti lestenec v grofovi delovni sobi na Ptujskem gradu, 19. stoletje Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.

↓ Medeninast podstavek namizne petrolejke z gorilnikom, prva četrtina 20. stoletja Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.


Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

133


134

Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

K številnim spremembam v razvoju svetlobne tehnike uvrščamo v 19. stoletju tudi uvedbo plinske svetilke, ki je nadomestila lojevke, oljenke, petrolejke. Prednost osvetljevanja s plinom je bila v tem, da je bilo dovajanje svetiva izpeljano iz enega samega prostora, plinarne, v poljubno število svetilk. Do uvedbe elektrike je bil plin v 19. stoletju najbolj razširjen pri javni razsvetljavi, pot pa je našel tudi do zasebnih domov in takratnih javnih ustanov. Med njimi omenjamo sedanjo ptujsko mestno hišo, ki so jo zgradili med letoma 1906 in 1907 in jo tudi opremili sprva s plinsko, pozneje z električno razsvetljavo. Leta 1980 je takratna Skupščina občine Ptuj muzeju predala v hrambo reprezentančni kovinski lestenec iz slavnostne dvorane mestne hiše (UO 1540/1–11 L). V letih 1907 in 1908 ga je naredil ptujski kleparski mojster Andrej Frank. Za material je uporabil kovano železo, železno pločevino, medenino in steklo. V prvi polovici 19. stoletja so že ustaljenim ogrodjem lestencev dodali še enega, in sicer je bil oblikovno podoben obrnjenemu dežniku s pinijevim storžem na temenu. Iz njegovega oboda so izpeljali tanke, rahlo usločene krake s krožniki in tulci za sveče. Mnoge tako narejene lestence so v 20. stoletju elektrificirali, v tulce za sveče so napeljali električne žice, in dodali navoje za žarnice. Industrializirana tipizirana senčila so dobila obliko polkroga, narejena so bila iz motnega stekla, lahko so bila enobarvna ali večbarvna in tudi poslikana. preprosta svetila Med svetila preprostih oblik in dolgotrajne rabe uvrščamo čelešnik – železni podstavek za smolnato trsko, oljenke in laterne iz 18., 19. in 20. stoletja. Za svetilo so v njih uporabili sveče, olje ali petrolej. Z laternami so svetili na hodnikih, stopniščih, ograjah vrtov, na gradovih in dvorcih, na vozilih (vozovi, kočije, vlaki). Po obliki so bile laterne okrogle, četvero-, šestero- in osmerokotne. Izdelane so bile iz kovanega železa in pločevine, zastekljene, posamezne tudi okrašene. Razsvetljavi večjih prostorov so bile namenjene viseče laterne. Kovinsko ogrodje svetilke je imelo obliko hruške. Na spodnjem loku obroča je bila pričvrščena steklena posodica za olje z gorilnikom, na katerega so namestili cilinder in senčilo, ki je imelo obliko pokrovke. Prometna svetila predstavljajo luči za kočije in železničarske luči. Kočijaške laterne za vsakdanjo rabo so bile glede na obliko kočije


Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

različne. Uporabljali so preproste prenosne laterne – slepice, valjaste ali štirikotne oblike, in konične šesterokotne s kovinskim pokrovom za zračnik in z lesenim ali s kovinskim nastavkom za montažo na kočijo. Stranice latern so bile zastekljene z brezbarvnim ali različnimi barvnimi stekli, na primer z zelenim, modrim, rdečim ali oranžnim lečnim steklom. Za svetilo so v laterni uporabili svečo, petrolej ali karbid. Železničarske luči so služile predvsem kot signalne svetilke ob železniški progi ali na železniških postajah. reprezentančne laterne Laterne pa niso bile samo preprostih oblik, ampak so bile tudi veličastne –reprezentančne, dekorativno lepo oblikovane, kar je bilo odvisno od tega, za kam so bile namenjene. Med reprezentančne laterne sodijo tri stopniščne svetilke iz leta 1750, narejene iz železa in delno pozlačene, ki so jih grofje Herbersteini leta 1925 prenesli iz gradu Hrastovec na Ptujski grad. Od leta 2002 dve od njih razsvetljujeta stopnišče gradu. S Ptujskega gradu je tudi viseča notranja okrasna šestkotna laterna s piramidasto streho iz sredine 18. stoletja (UO 1894

→ Viseča okrasna laterna s Ptujskega gradu, sredina 18. stoletja Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.

135


136

Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

DP). Originalna stekla so okrašena z jedkanimi in brušenimi nežnimi viticami ter lovskimi pokrajinskimi motivi, in sicer z lovcem z rogom in s psom, s srnjakom, kozorogom, z divjim petelinom, zajcem in jelenom. Mnogokotna oblika laterne ustreza ritmu rokokoja. Rob, tla in streho ločujejo z ostenjem zeleni in rdeči stekleni pravokotniki. Stekla piramidaste strehe prekrivajo rastlinski in rokajski motivi in jih dopolnjuje šest steklenih rozet oranžne, modre, temnordeče, zelene in rumene barve. Vrata laterne so sestavljena iz prozornega, rumenega in zelenega stekla, krasi jih v rozeti jedkani motiv divjega petelina, ki stoji na veji. Kljub precejšnjim dimenzijam daje laterna nežen in razigran vtis.6 dodatki k svetilom Dodatki za svetila so s tehnološkim razvojem razsvetljave in sodobnejšo uporabo klasičnih, halogenskih, led in varčnih žarnic od srede 19. stoletja naprej postopoma izgubili svojo uporabnost in v sedanjosti zašli v pozabo, razen vžigalic in prenosnega vžigalnika. Dodatki, ki so tesno povezani s svetili, so bili do 20. stoletja, do elektrifikacije javnih in bivalnih prostorov, vsakdanji uporabni predmeti in preprostih oblik. Z njimi so prižigali, čistili ali ugašali luči. To so kresila in hranila za kresilo, škarje za stenj, senčniki, vžigalniki in gasilniki. Železno kresilo je skupaj s kosom kremena in kresilno gobo do izuma in uveljavitve vžigalic predstavljalo nepogrešljiv pripomoček za netenje ognja. Kresilo je mali predmet iz kovanega železa, s pomočjo katerega so z udarjanjem ob kamen izbijali iskro, ki je povzročila vžig. Izdelana so v različnih oblikah. V 17. in 18. stoletju so montirali kovinsko ploščo na ožjo stran nekoliko upognjenega kovinskega kosa z ročajem. Ročaji so bili skrbno izdelani in okrašeni z različno motiviko; zelo priljubljeni so bili lovski, rastlinski, mitološki in figuralni motivi. Med dodatki k svetilom imamo v muzeju zastopanih pet kresil – dve kresili krasita stilizirani podobi, in sicer pes ter morska deklica (UO 1905 DP), preostali trije primerki imajo obliko vzmetnih klešč oziroma ščipalk.

6

Sigrid Wechssler 1983, 113,114.


Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Kresilo s stilizirano podobo morske deklice, 18./19. stoletje Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.

Škarje za stenj so bile nepogrešljiv svečni pripomoček. Do 15. stoletja so uporabljali enostavne škarje, od druge polovice 16. pa do 19. stoletja pa so škarje imele ob rezilu tudi škatlico, ki je sprejela odrezani stenj in hkrati tudi dovolila večkratni rez stenja, preden so iz škatlice odstranili zogleneli stenj. Škarje so bile oblikovane iz ukrivljenih držajev, škatlice in špičaste konice. Rezila škarij so bila lahko tudi okrašena z rozetami, palmetami, arabeskami, figuralnimi in lovskimi scenami, enako je veljalo za škatlice. Izdelovali so jih iz železa, medenine, brona in srebra. V obdobju baroka so za lažji prijem dodali obema držajema še nogice. V skladu s splošnimi stilnimi smernicami so škarje dobile v 19. stoletju ponovno enostavno obliko z minimalnim okrasom ali brez njega. V muzeju hranimo primerek škarij z enostavno obliko (UO 1903 DP).

→ Škarje za prirezovanje stenja in utrinjanja plamena sveče, 18. stoletje Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. Foto: Boris Farič.

137


138

Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Angleški kemik in lekarnar John Walker7 je leta 1827 izumil vžigalice. Z njimi je bilo bistveno olajšano prižiganja svetil. Vžigalice so sprožile potrebo po izdelavi novega uporabnega proizvoda. Industrija je za trg začela izdelovati v različnem materialu (kovina, keramika, porcelan, steklo) podstavke za vžigalice, ki so bili okrogle ali kvadratne oblike. Osnovna ploskev podstavka je bila nekoliko vbočena, dajala je vtis male skledice, držalo za vžigalice pa je bilo v obliki črke U. V muzeju hranimo devet primerkov podstavkov za vžigalice iz različnih materialov (porcelan, keramika, pločevina, steklo). viri Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož (PMPO) Muzejske akcesijske in inventarne knjige, 20. stoletje

Popis zbirk v Ptujskem gradu, druga polovica 20. stoletja

svetovni splet Geslo: John Walker Dostopno na http://www.historyofmatches. com/matches-inventors/john-walker/ (5. 3. 2017)

literatura BUČIĆ, Vesna. Svetila, oblike in namen, Narodni muzej, Ljubljana 1969.

svakodnevnog života. Hrvatski povijesni muzej, Zagreb 2002.

BUČIĆ, Vesna. Svetila, Secesija na Slovenskem, Narodni muzej, Ljubljana 1984.

WECHSSLER, Sigrid. Lampen, Leuchter und Laternen, Keyser München, 1983.

SIMONITI, Marjetica. Svetila iz muzejske zbirke, Pokrajinski muzej, Maribor 1977.

Narodni muzej Slovenije: zgodovinske in umetnostne zbirke, stalna razstava, (ur. Maja Lozar Štamcar Narodni muzej Slovenije), Ljubljana 2011.

ŠKILJAN, Maja. Metallica, Predmeti od neplemenitih metala, Zbirka predmeta iz

7 Dostopno na http://www.historyofmatches.com/matches-inventors/john-walker/ (5. 3. 2017).


Mag. Nataša Kolar V objemu svetlobe - Svetila iz zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in the embrace of light illuminants from ptuj-ormož regional museum collections Through centuries, man’s resourcefulness has found ways to make the living more comfortable; thus, fire, the first source of light and warmth in dwellings, and as such a synonym of life, was gradually replaced by other illuminants. Among various objects kept in Ptuj museum, there are many illuminants which were used to lighten homes, work places and public venues, in traffic, during celebrations and customs performances. The illuminants were also used for sacral purposes. The preserved items bear no marks or signatures; therefore, it is impossible to determine who made and designed them. The only possibility is to apply the comparative method and detect similar characteristics of various cultural and historical periods due to which these items can be dated between 18th and 20th centuries and are of central European origin. As far as the material is concerned, these items can be further classified into those made from non-precious metals, such as iron, tin, copper, zinc, nickel and others, from wood and glass. The manufacturers would often use alloys from different non-precious metals as these were easier to shape and had much nicer colour and shine. The most popular and widespread alloys were brass (an alloy of copper and zinc), bronze (an alloy of copper and tin), and nickel or rather nickel silver (an alloy of nickel, copper and zinc). In Ptuj museum collections, among illuminants made of non-precious metals, prevail candlesticks of various shapes and sizes, followed by traffic and mining lamps, chandeliers and bases for paraffin lamps, which were mostly reshaped for the use of electric lamps. The candlesticks for liturgical purposes and the chandeliers are made from wood. Compared to the previously mentioned illuminants, the ones made of glass are in minority. Among them, the crystal chandeliers prevail, which are the integral part of the interior equipment displayed in the Ptuj Castle collection. Some of the chandeliers are electrified. In terms of their use, they can be divided into representative illuminants, illuminants for home, the simple ones for everyday use, the accessories and additions, such as tinder, wick trimmers, candle snuffers, and matchholders. In the Ptuj Museum collections, the category of illuminants for home is represented by: matchwood-holders, decorative outdoor pendant lamps, portable lanterns, wall-mounted, portable and fireplace candlesticks, oil lamps – Florentine lamps, and the bases for paraffin lamps.

139


08


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

MONIKA SIMONIČ ROŠKAR višja kustodinja monika.simonic.roskar@pmpo.si

Iz etnološkega depoja

V etnološkem depoju v grajski žitnici hranimo predmete, ki jih časovno večinoma uvrščamo v drugo polovico 19. in prvo polovico 20. stoletja, prostorsko pa izhajajo z območja Slovenskih goric, Haloz ter Dravskega in Ptujskega polja, ki je bilo v tem obdobju poseljeno skoraj izključno s kmečkim prebivalstvom. Nekaj predmetov je tudi iz Ferkove zapuščine. Zbiral jih je v zadnji četrtini 19. stoletja po kmečkih domovih na Gornjem Štajerskem, nekateri pa verjetno izvirajo tudi iz širše okolice Gomilice oziroma Lipnice v Avstriji in pričujejo o načinu življenja tamkajšnjih prebivalcev. V članku bodo v kontekstu zgodbe o načinu življenja na širšem območju Ptuja v drugi polovici 19. in prvi polovici 20. stoletja podrobneje predstavljeni predmeti, ob katerih včasih ugibamo, zakaj so jih ljudje v preteklosti uporabljali, in nam vzbujajo zanimanje ter domišljijo. Nekaterim starejšim bralcem se bo ob njih spomin povrnil na trenutke iz preteklosti, ko so se v vsakdanjem življenju srečevali s

141


142

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

temi ali podobnimi predmeti, morda so jih uporabljali njihovi starši ali pa so o njih slišali pripovedovati druge. Bralcem, ki jim predmeti niso poznani, pa bo članek pomagal vsaj delno razumeti in si ustvariti sliko o materialni, socialni in duhovni podobi kmečkega prebivalstva v omenjenem obdobju in prostoru. Vsak predmet je kot delček mozaika, ki nosi svojo pripoved. Šele skupaj z drugimi tvori celoto, ki pripoveduje celo zgodbo. V članek je vključen le izbor predmetov iz etnološkega depoja in še izmed teh so samo nekateri podrobneje predstavljeni, zato zgodba ni popolna. Nakazujejo le svoje vsebinsko in estetsko bogastvo in jih je treba oživiti, kar poskuša tudi pričujoči članek. Predmeti so izbrani tako, da se navezujejo na določene dele življenjskega in letnega delovnega ciklusa, ki se ujemata oziroma sta odvisna tudi od letnih časov. Kot uvod v članek je izbranih nekaj predmetov, ki jim je skupno ime »hlapec«; to so hlapec za sezuvanje čevljev in škornjev, hlapec, na katerem je stal pokrivač slamnate strehe, hlapec za postavljanje kolja v vinogradu, hlapec, ki so ga uporabljali za vezanje vinske trte, hlapec za podkovanje konjev in hlapec, ponekod so mu rekli tudi »žalostni les«, s katerim so podložili sod, ko je bil že precej prazen. levo Hlapec, ponekod tudi zovec ali züvec za sezuvanje čevljev in škornjev, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 721. Foto: Boris Farič, 2017. desno Hlapec, na katerem je stal pokrivač slamnate strehe, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 649. Foto: Boris Farič, 2017.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

→ Hlapec za postavljanje kolja v vinogradu, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 652. Foto: Boris Farič, 2017.

levo Hlapec s klincem, didldajcom oziroma didldajčkom, ki so ga uporabljali pri vezanju vinske trte, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 709. Foto: Boris Farič, 2017. desno Hlapec, ki so ga uporabljali pri podkovanju konjev, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 650. Foto: Boris Farič, 2017.

→ Hlapec, s katerim so podložili sod, ko je bil že precej prazen, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 651. Foto: Boris Farič, 2017.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

143


144

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

poroka in rojstvo Članek se začenja s pomladjo, s poroko in z rojstvom, ki sta poleg smrti glavna dogodka življenjskega kroga. Pomenita nekaj novega, nov začetek, novo življenje. Ob takih pomembnih življenjskih dogodkih so si ljudje poskušali pomagati tudi z različnimi čarovnimi in obrambnimi dejanji ter priprošnjami. Tradicionalno kmečko svatbo so spremljale tudi mnoge šege, polne zdravega kmečkega humorja. Na svatbo – gostijo ali gostüvaje, kot ji rečejo na tem območju, je še pred nekaj desetletji vabil pozavčin. Klobuk je imel ovešen s pisanimi trakovi ali s šopkom rož, v rokah je nosil okrašeno palico in steklenico pijače. Povabilo na gostijo je imel sestavljeno v obliki govora in ga je povedal pri vsaki hiši. Pozavčinova palica je bila v vsakem kraju drugače okrašena. V ormoški okolici sta bila nanjo pritrjena šopek cvetic in zvonček, v Slovenskih goricah je bila borova ali smrekova palica, okrašena s svežim zelenjem in s pisanimi trakovi. V Halozah so ponekod že med rastjo prirezovali mladi bor tako, da je dobil zaželeno obliko. V našem depoju hranimo pozavčinovo palico iz Gradišča pri Sveti Barbari v Halozah, ki jo je izdelal Boštjan Kozelj (rojen 1847, umrl 1927). Njegova palica je 115 centimetrov dolga, sivo pobarvana, večkrat ukrivljena in prirezana. Pozavčin ni samo vabil na gostijo, temveč je moral priskrbeti tudi meso, pijačo in druge dobrote za gostijo. Palica je zato na nekoliko prikrit način opozarjala povabljence, kaj vse naj

↙↓ Pozavčinova palica s sodčkoma, izdelal jo je Boštjan Kozelj (r. 1847, u. 1927) iz Gradišča pri Sveti Barbari v Halozah, inv. št.: ETN 657 in ETN 743. Foto: Boris Farič, 2017.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pošljejo kuharici, ki bo kuhala na gostiji. Spodaj je palica stožčasto prirezana, malo nad konico je preprosto izrezljan obraz kuharice z ruto na glavi. V lepem zavoju prehaja nato v spodnji tretjini v svinjsko glavo, kar pomeni, da kuharica potrebuje obilo svinjine. V zgornjem delu vidimo jelenovo glavo z rogovjem, kar pomeni, da bodo na gostiji jedli tudi divjačino. Prav na vrhu se palica konča s ptičjo glavo, zato je vsem jasno, da tudi perutnine ne bo manjkalo. Na jelenovem rogovju je obešen sodček z dvema prekatoma. V prvem je sladko vino, ki ga pozavčin ponuja povabljencem, v drugem pa kislo, ki ga dobijo preveč radovedni mimoidoči. Zanimiv sklop predmetov so tudi votivi. Nekateri se navezujejo na šege ob rojstvu. Votiv v obliki dojenca je bil prošnja za zdravje otroka ali za plodnost in srečen porod, votiv v obliki krote pa predstavlja maternico in je bil prošnja za pomoč pri ženskih boleznih, obenem pa tudi prošnja ali zahvala za plodnost in srečen porod. levo Voščeni votiv v obliki dojenca, zapuščina Franca Ferka, 19. stoletje, inv. št.: ETN 468. Foto: Boris Farič, 2017. desno Voščeni votiv v obliki krote, zapuščina Franca Ferka, 19. stoletje, inv. št.: ETN 473. Foto: Boris Farič, 2017.

Votivno darovanje je oblika prošnje ali zahvalnega dejanja oziroma posvečanje materialnih vrednosti, denarja in drugih predmetov Bogu ali drugim nečloveškim silam. Votiv je votivni dar oziroma predmet, ki s simbolično upodobitvijo ali tudi z napisom opozarja na nesrečo, izraža vrsto prošnje ali zahvale. Razvoj votivov in votivnega darovanja sega v srednji vek in je postal del kulture božjih poti. Reformacija v 16. stoletju votivom ni bila naklonjena. S protireformacijo v 16. in 17. stoletju se je v katoliških deželah darovanje votivov zelo razširilo in je bilo množično do začetka 20. stoletja. Razcvet votivov, ki so jih darovali pripadniki višjih družbenih plasti, sodi v 17. in 18. stoletje. Kmečki votivi so bili v navadi v 18. in zlasti v 19. stoletju. Proti koncu

145


146

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

19. stoletja darovanje votivov upada; prva svetovna vojna pomeni konec množičnega votiranja. Po tem času darovanje votivov sicer ni zamrlo, tu in tam se nadaljuje še danes. Vendar gre pri tem le za dolgotrajno odmiranje šege, temelječe na razmerju do sveta, ki sodi v »dolgi srednji vek«. To se kaže tudi v videzu votivov. V času po prvi svetovni vojni so to večinoma le tiskane nabožne podobe, opremljene z ustreznim napisom. Darovanje votivov je bilo vedno in povsod tesno povezano s kultom svetnikov oziroma zavetnikov. Darovali so jih v velikih romarskih središčih in majhnih podružničnih cerkvah. Prav pri majhnih cerkvah se je ob votivih ohranilo darovanje v naturalijah. Votivi v obliki svetniških atributov, delov človeškega telesa, ki so neposredno kazali na obolele organe in podobno, so bili zlati, srebrni, leseni, železni in voščeni. Ob votivih, ki so izražali prošnjo ali zahvalo za pomoč pri človeških boleznih, so bili množični tudi tisti za zdravje in pomoč pri obolelosti domačih živali. Ti so imeli obliko živali. Na šege ob rojstvu se navezuje tudi steklena porodna steklenička, ki vsebuje v filigransko delo vpletene relikvije svetih Stanislava, Alojzija in Frančiška Ksaverija, zaradi česar ji pravijo tudi »Ksaverijeva steklenička«. Zaradi svetih relikvij je postala krščansko zaščitno sredstvo za porodnice. Porodnica drži stekleničko v levi roki, če si želi deklico, oziroma v desni, če upa, da bo deček. Kot porodni amulet se steklenička ni uporabljala le zaradi svete vsebine, ampak tudi zato, da je porodnica med popadki lahko v roki stiskala kakšen močan predmet. Temu primerna sta bili namreč oblika in debelina sten stekleničke. ← Porodna steklenička z relikvijo Alojzija Gonzage, zapuščina Franca Ferka, 19. stoletje, inv. št.: ETN 632. Foto: Boris Farič, 2017.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

kmečki dom Slovenske gorice, Haloze ter Dravsko in Ptujsko polje so geografsko del panonskega območja. Mehko zaobljeni griči Slovenskih goric narekujejo slemenasto poselitev, precej bolj strme Haloze pa razložena naselja. Na Dravskem in Ptujskem polju so se razvile obcestne in gručaste vasi, na rečnih terasah pa zaselki. Kmečki domovi, zgrajeni pred šestdesetimi in več leti, združujejo pod eno streho bivališče ljudi in gospodarske prostore. Domačije na tem območju se od tistih v preostalem delu Slovenije razlikujejo po načinu gradnje. Primanjkuje namreč kamenja, zato so morali graditelji uporabljati material, ki jim ga je ponujala narava, tj. les, ilovico, vrbovo šibje in slamo. Tu in tam so, predvsem za temelje, uporabljali tudi peščenjak in apnenec. Stare domačije so grajene večinoma iz lesa; to so cimprane hiše, ki so ponekod povrhu opletene še z vrbovjem in nato ometane z ilovico, nekoliko pomešano s plevami. Stene so pobeljene z apnom, do višine šestdeset centimetrov pa pobarvane temno modro, črno ali rjavkasto, da perutnina ne bi okljuvala apna. Ob takih hišah še najdemo hodnike pod kapom in celo tla v bivalnih prostorih iz teptane ilovice. Revne hiše so bile grajene iz teptane ilovice in so jim rekli, da so butane. Posebnost starejših hiš so tudi majhna okna s polkni, kvadratasta dvojna vrata, včasih ornamentirana in z leseno starinsko ključavnico. Na ravninskem območju je bil samostojna arhitektonska tvorba škedenj, ob katerega je bila prislonjena podkapjača za spravljanje vozov. Slikovitost domačije so stopnjevali še iz protja spleteni ali iz latnikov zgrajeni koruznjaki oziroma shrambe za koruzo in preproste odprte shrambe za drva. Na plotu ali posebnem drogu s klini so se sušili lončeni lonci za kisanje mleka, ki jim v Slovenskih goricah pravijo stopice, na Ptujskem polju pa dükli. Pred pročeljem kmečke hiše ali na dvorišču so se razprostirale brajde šmarnice in izabele. V etnološkem depoju hranimo tri makete panonskega tipa hiš: hišo »na ključ« in dve maketi na vogal zidanega kmečkega doma. Izdelane in razstavljene so bile leta 1956 v stalni etnološki zbirki na gradu. V pričujočem članku je fotografija makete hiše na vogal. Ob njej si lahko bralci, ki jim panonski tip hiš ni poznan, ustvarijo podobo o videzu kmečke domačije.

147


148

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Ob kmečkem domu omenimo še streho, ki je bila krita s slamo. Krovstvo slamnatih streh je posebna rokodelska panoga, ki se je izoblikovala v zadnjih nekaj desetletjih. Prvotno je bilo to opravilo, ki ga je bolj ali manj obvladal vsakdo, podobno kot druge spretnosti. Zelo pomembna pa je bila tudi medsebojna ali sosedska pomoč. Slamnate strehe so se pokrivale na dva načina. Starejše je pokrivanje s šopami. Ržene snope so zmlatili s cepmi, slamo prečesali z grabljami ter jo povezali v večje ritonje, te pa v večje šope. Šope so navlažili in jih podajali pokrivaču na strehi, da jih je enega poleg drugega s slamo, zasukano v povreslo, zvezal na lato. Ko je končal prvo vrsto, je začel z drugo, ki je segala daleč na spodnjo. Tako krita streha je močno rebrasta in stopničasta, klasje je obrnjeno navzdol. Pri mlajšem načinu pokrivanja pokrivač šope razveže in slamo na debelo razgrne na late. Slamo pritrdi na ostrešje z dolgimi šibami ali ragljami, te pa s tankimi vrbovimi šibami – gožicami priveže na late. Streha je na slemenu zaključena s slamo v obliki vetrnic, ki sestavljajo lep venec. Pokrivač pri svojem delu rabi pokrivačko desko, s katero poravna slamo, in hlapca, na katerem stoji, da ne zdrsne s slamnate strehe. Kmečke domačije pa so se tudi znotraj tega območja razlikovale, na kar so vplivali tako družbeni kot naravnogeografski dejavniki,

↑ Maketa panonskega tipa kmečke hiše, grajene »na vogal«, izdelana leta 1956 za stalno etnološko zbirko na Ptujskem gradu, inv. št.: E 967. Foto: Boris Farič, 2017.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

predvsem relief, in gospodarska usmeritev kmetije. Na gričevnatem območju Slovenskih goric in Haloz so bile domačije manjše in skromnejše, medtem ko so bile na ravninskih območjih večje in imenitnejše. Nekaj več o tem je zapisanega v poglavju o bivalni kulturi. bivalna kultura V notranji ureditvi hiše se kažejo stopnja gospodarske razvitosti, tehnični napredek, umetniško izživljanje in kultura nasploh. Ti dejavniki so časovno in krajevno različni, zato ima vsaka doba svoje posebnosti tudi v notranji ureditvi in opremi hiše. Na obravnavanem območju in v obdobju je bila bivalna kultura odvisna predvsem od socialnega statusa, ki je bil posledica gospodarske razlike oziroma velikosti posesti. Socialno razlikovanje kmečkega prebivalstva je bilo zelo pestro in je segalo v vse sfere življenja. Najbolj opazno je bilo ravno v videzu domačije in notranji opremi. V reliefno razgibanih vinogradniških Slovenskih goricah in Halozah so živeli revnejši ljudje; to so bili kočarji in viničarji. Bili so brez lastne hiše in zemlje, torej najemniki pri večjih posestnikih, predvsem kot delovna sila v njihovih vinogradih. V Slovenskih goricah so poznali tudi male, srednje in velike želarje, ki so imeli svojo hišo in nekaj zemlje. Dravsko in Ptujsko polje ter rob Pesniške in Ščavniške doline, ki Slovenske gorice podolžno delita v več brazd, ponujajo ugodne možnosti za kmetovanje, zato so bile tukaj večje in bogatejše kmetije. Število predmetov in orodja v bivalnih prostorih (veža, shramba, črna kuhinja in večja soba, hiša ali izba, kot osrednji bivalni prostor, v bogatejših hišah še ena ali dve sobi za spanje) je bilo razmeroma maloštevilno. Razlika med notranjo opremo revnejših in bogatejših je bila predvsem v kakovosti in estetskem videzu. Tukaj bi opozorili le na nekatere predmete, ki so sodili k opremi kuhinje in na katere socialni status oziroma gospodarsko stanje ni bistveno vplivalo. Nepogrešljiv del notranje kuhinjske opreme je bilo orodje za peko in kuhanje v krušni peči. To so bili lopar za dajanje hlebcev v peč in jemanje iz nje, leseno ali kovinsko strgalo – greblca za pobiranje oziroma razgrinjanje žerjavice in pepela, bürkle – kovano prijemalo na lesenem ročaju, s katerim so si pomagali pri postavljanju loncev v peč in jemanju iz nje, in valjar, s katerim so zapeljali hlebec kruha na

149


150

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

loparju ali lončen lonec z burklo v peč. Poleg peči je bilo prislonjeno tudi omelo iz koruznega ličkanja, s katerim so čistili kuhalni prostor. Poleg žličnika – stenske posode za shranjevanje jedilnega pribora je na steni visel tudi sklednik. Nastal naj bi najprej v okviru meščanske bivalne kulture, in sicer kot del omar, šele nato so se začeli uporabljati na podeželju, kjer naj bi se splošno razširili šele v 19. stoletju, v 17. in 18. pa le izjemoma. Skledniki so izdelki domačega mizarstva, kjer se prepletata funkcionalnost in estetika. Sklede in krožnike so v skledniku shranjevali domiselno, saj so bili vanj položeni tako, da saje in prah niso padali na njihovo uporabno stran. S tako postavitvijo skled in krožnikov so verjetno nehote dosegli tudi to, da so bili v dokaj temačnem prostoru videti kot pisan okras. V kuhinji za vrati sta po navadi na klopi ali nizki leseni pručki stala lesena škafa, kasneje tudi kupljeni kovinski vedri, v katerih so hranili vodo. V gričevnatem svetu so se vasi razvile po slemenih, vododržne plasti pa so bliže površja v grapah. Kopanje globokega vodnjaka na slemenu poleg hiše je bilo precej zahtevno in večkrat predrago za revnejše domačine, zato so vodo iz vodnjaka ali naravnega izvira v grapi, ki so ga speljali v leseno cevko, do hiše nosili v lesenih brentah – pütah. V članku sta objavljeni tudi fotografiji dveh stolov iz etnološkega depoja, ki pa se od drugih predmetov precej razlikujeta, saj izvirata iz etnično precej drugačnega okolja kot drugi predmeti. Sta iz Ferkove zapuščine in ju je Ferk verjetno prinesel z alpskega etničnega območja. Domnevamo, da sta bila del notranje opreme bogate kmečke hiše na Tirolskem. Stol je izrazito funkcionalen predmet, ki je obenem lahko tudi estetsko zelo dovršen. Stol z maskeronoma je izjemno kakovostno mizarsko in rezbarsko delo. Narejen je iz cemprinovega lesa, boru podobnega iglavca, ki uspeva tudi na Tirolskem. Naslonjalo je originalno in okrašeno z zgodnjebaročno ornamentiko prepleta hrustančevja, kameničja in maskeronov, sedalo in noge so sekundarne. Stol z deteljičastim naslonjalom je skromnejše obrtno delo, proporcionalno nekoliko neuravnoteženo. V celoti je originalen, naslonjalo je ornamentirano s prepletom vegetabilne zavojčaste ornamentike in maskeronov.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo Stol z maskeronoma, ki verjetno izvira z alpskega etničnega območja, zapuščina Franca Ferka, 19. stoletje, inv. št.: ETN 735. Foto: Boris Farič, 2017.

desno Stol z deteljičastim naslonjalom, ki verjetno izvira z alpskega etničnega območja, zapuščina Franca Ferka, 19. stoletje, inv. št.: ETN 736. Foto: Boris Farič, 2017.

poletna opravila Dravsko in Ptujsko polje sta rodovitni rečni naplavini, z zelo ugodnimi možnostmi za poljedelstvo. Na holocenski ravnici vzdolž Drave so se ob strugi razvile ilovnato peščene plitve prsti, na peščeno-prodnih nanosih ledenodobnih rek pa obrečne globoke prsti. Zaradi prepustnosti prsti za vodo se hitro osušijo in nimajo naravne sposobnosti zadrževanja hranil, zato so primerne za travnike in gozdne loge. Na desnem bregu Drave se od Brega do Spodnjega Šturmovca še zdaj razprostirajo gozdni logi in travniki, ki so razglašeni za Krajinski park Šturmovec. Nekoč je bilo to območje še večje, vendar ga je velik del konec sedemdesetih let zalilo ptujsko akumulacijsko jezero. Izvedeni sta bili tudi melioracija in komasacija. Našteti posegi so bistveno spremenili naravno podobo tega območja, celoten ekosistem in s tem tudi način gospodarjenja ter življenja v okoliških vaseh. Pred posegi je bilo območje razparcelirano, lastniki so bili iz vasi na obeh straneh Drave. V Šturmovec so hodili po les, listje in podobno. Pri delu so si med seboj pomagali. Ob sušnih letih so bili pašniki pri vaseh požgani od sonca, zato so kmetje iz nekaterih vasi svojo govejo živino na ladjah vozili na pašo na skupne vaške pašnike oziroma travnike v Šturmovec. Starejši domačini se spominjajo, da je bilo mogoče do Spodnjega Šturmovca priti le s čolni in z ladjami.

151


152

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Vožnja prek deroče Drave, polne vrtincev, plitvin in globin, s čolnom, ki je bil v vaški lasti in so ga imenovali »velika ladja«, še bolj pa z majhnim družinskim čolnom – ranco, je bila včasih zelo težavna. Domačini se spominjajo nesreče, ko se je prevrnila »velika ladja« in je Drava odnesla s senom naloženi voz in par konj. Rešili so se le ljudje. Nekdo je zapisal, da so lastniki travnikov v Šturmovcu ob košnji najemali tudi dvanajst koscev. Zbrali so se zgodaj zjutraj ob Dravi in se pojoč pesem »Kdor hoče v Šturmovec it, ta mora rano vstat, veslo v roke vzet in čolnič odvezat!« z ranco odpeljali v Šturmovec. Pozneje so jim ženske prinesle obilen zajtrk, nato pa z grabljami raztrosile in na čistino spravile pokošeno travo. Popoldan so šli po vozove in konje, naložili travo in jo z »veliko ladjo« zvozili prek Drave na domači pašnik pri hiši, kjer se je do konca posušila. Pripomoček, ki je povezan s košnjo, je toka za nošenje brusnega kamna za pasom. Po kamnu ali »osli« se imenuje oselnik. Na nekaterih območjih Slovenije mu pravijo tudi voder ali vodir, kar je povezano s tem, da mora biti v njem voda, v kateri je brusni kamen. Izdelovali so jih iz lesa z dolbenjem ali struženjem ali iz kravjih in volovskih rogov, kasneje so uporabljali tudi kovinske. Oselnikov pred 17. stoletjem na splošno niso uporabljali. V 19. in prvi polovici 20. stoletja so začeli oselnike, predvsem lesene, lepo oblikovati in okraševati. Nekateri so bili spodaj koničasto zaključeni iz praktičnega razloga, da je kosec lahko oselnik med košnjo ali počitkom zapičil v zemljo v pokončnem položaju, da se voda, v kateri je bil namočen kamen, ni razlila. Pri spravilu sena se uporabljajo tudi grablje in senene vile, ki jim na tem območju pravijo rasohe in se od pokrajine do pokrajine nekoliko razlikujejo. To je posledica različnih naravnih razmer in njim prilagojenih načinov dela. Nekatera orodja, predvsem senene vile, so ljudje v preteklosti izdelovali tudi iz naravno zraščenih rogovil in vej, kar dokazuje, da je nekoč človek živel v večjem sožitju z naravo kot danes. Podobno orodje kot pri košnji so uporabljali tudi pri žetvi, ki prav gotovo sodi med najpomembnejša poljedelska opravila. Veljala je za težje ročno delo, ki je včasih trajalo tudi nekaj dni. Pri delu je pomagala vsa družina, na pomoč so prišli tudi sosedje. Na Slovenskem so najprej nehali žeti s srpi v Prekmurju, kjer je srp zamenjala kosa večinoma že proti koncu 19. stoletja in na prehodu 19. v 20. stoletje. Drugje so povečini želi s srpom še po drugi svetovni vojni. Tedaj so se uveljavili žetveni stroji. S srpom ali koso so odtlej želi le še v odročnejših krajih, verjetno tudi v Slovenskih goricah in


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo Ploščatemu sodčku za vino, ki so ga privezali na voz ali kolo, ko so šli na delo na polje ali travnik, so ljudje nadeli ime barilček, tistemu, ki so si ga oprtali na hrbet, pa palaska, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 740. Foto: Boris Farič, 2017. desno Sodčku, ki so ga s seboj na delo nesli v roki, so ljudje rekli flakša, lagvič, pičelek ali pütrih, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 742. Foto: Boris Farič, 2017.

Halozah, vendar so jih tudi tam pozneje zamenjali žetveni stroji. Na bolj strmih pobočjih, kjer žetev s stroji ni bila mogoča, pa so pridelovanje žit opustili. Pred tem so v strmih Halozah snope in seno nosili na hrbtu v lesenih nosilih – v latjaki. Poletno žejo so si ob žetvi in košnji gasili z vinom, ki so si ga na njivo oziroma na travnik nosili v lesenih sodčkih, da je ostalo dlje hladno. Ljudje so jim nadeli različna imena, kot barilček, brenka, flakša, lagvič, palaska, pičelek ali pütrih. skrb za živali Govedo je sodilo med najpomembnejše domače živali, od katerih je bil odvisen obstoj celotne družbe do 20. stoletja. Bilo je poglavitni vir energije za poljedelstvo in, zlasti mleko, pomemben vir prehrane. Število goveje vprežne živine je močno presegalo število in pomen konj. Zato so bile goveje bolezni najhujša nevarnost za obstoj večinskega agrarnega prebivalstva in posredno tudi za obstoj drugih populacijskih skupin.

153


154

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Pričevanja iz mlajših obdobij kažejo, da sta bila na začetku 17. stoletja zelo razširjeni živinski bolezni vranični prisad in smrkavost, ki sta v 18. in 19. stoletju povzročili ogromno škodo med živino. Navadne bolezni so bile kužna pljučnica, sramna kuga in šumeči prisad. Najhujša nesreča je bila goveja kuga, ki se je v 18. in 19. stoletju pojavljala povprečno vsakih šest let. Med kmečkim, tedaj večinskim prebivalstvom je vladal hud strah pred to boleznijo, ki je grozila z izgubo eksistenčnega temelja kmetij, kmečkih družin in posredno tudi drugega agrarnega prebivalstva. V času habsburške monarhije so bili na njenem območju organizirani živinorejski oziroma veterinarski tečaji. Udeleževali so se jih tudi ljudje iz naših krajev, po navadi po nekaj iz vsake župnije. Ljudje se še danes spominjajo, da so moški »hodili na Dunaj na živinorejski tečaj«. To so bili »porodničarji«, ki so kravam pomagali pri telitvi, zdravili pa so tudi nekatere živalske bolezni. Včasih pa ni bilo časa, da bi poklicali »porodničarja«. Takrat so ljudje živali pomagali kar sami. Večkrat se je zgodilo, da je krava pogoltnila kakšen večji kos hrane in zataknil se ji je v požiralniku. Da se ne bi zadušila, so ji morali takoj pomagati. S pomočjo žvali so ji z roko segli v gobec oziroma v požiralnik in ji izvlekli zagozdeni kos hrane. Če so krave ušle na mlado pašo oziroma deteljico, jih je rado tudi »napelo«. Plini, ki so ob tem nastali v vampu, bi lahko povzročili, da bi žival poginila. Ljudje so vamp čim hitreje predrli s posebno pripravo – trokarjem, ki je bil nekakšen votel nož, da so plini šli iz vampa. Če trokarja niso imeli, so vamp predrli kar z navadnim nožem. Seveda je bilo to za žival precej boleče, vendar so ji s tem rešili življenje. ← Žvali so pripomoček, s katerim so pomagali govedu iz požiralnika izvleči zagozdeni kos hrane, sredina 20. stoletja, inv. št.: ETN 753. Foto: Boris Farič, 2017.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Po pomoč in s prošnjo za zdravje ljudi in živali so se ljudje zatekali tudi k veri. Obolelemu človeku ali živali so kot domnevno zdravilo v hrano ali pijačo nastrgali košček medaljona oziroma figure za strganje (nem. Schabefigur ali Schabstein; nem. schaben – strgati, nastrgati). Take figure so v nekaterih svetih oziroma romarskih krajih izdelovali iz posvečene zemlje. Imele so obliko medaljona, na katerem je bil odtis motiva »prestol milosti«. Romarji so jih kot hišni blagoslov in zdravilo prinesli na svoje domove in jih v stiski strgali obolelemu človeku ali živali. → Medaljon oziroma figura za strganje je narejena iz posvečene zemlje katerega od romarskih krajev (na fotografiji je medaljon iz Marijinega Celja na avstrijskem Štajerskem) in so jo ljudje na svoje domove prinesli kot hišni blagoslov in zdravilo za ljudi in živali, zapuščina Franca Ferka, 19. stoletje, inv. št.: E 952. Foto: Boris Farič, 2017.

vinogradništvo Zgodovina vinogradništva na območju Haloz in Slovenskih goric sega v obdobje antike, o čemer pričajo najdene amfore, posode za vino, za kasnejša obdobja pa tudi že pisani viri. Razvoj vinogradništva so omogočale predvsem ugodne klimatske in talne razmere. Tega so se že v srednjem veku zavedali tudi bogati domačini in tujci. Na prisojnih legah v termalnem pasu so si uredili velike vinograde. Obdelovanje skozi vse leto zahteva mnogo ročnega dela, ki ga posestniki niso zmogli opraviti sami. Navadno so bili doma precej daleč od svojega vinograda, zato so jim ga obdelovali revnejši domačini – dninarji oziroma ljudje brez lastne zemlje. Sčasoma se je družina kakšnega dninarja, ki je bil brez lastne zemlje, za stalno naselila v gospodarjevi

155


156

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

hiši, ki je stala poleg vinograda in so ji rekli viničarija. Tako se je oblikoval sloj viničarjev, ki je še do nekaj let po koncu druge svetovne vojne sestavljal precejšen delež prebivalcev omenjenega območja. Kmetje so imeli precej manjše vinograde kot nekmečki lastniki vinogradov. Njihovi viničarji so bili v slabšem položaju kakor tisti pri nekmečkih lastnikih. Zanje v vinogradu čez vse leto ni bilo dovolj dela, zato so morali hoditi na dnino tudi h kmetu na kmetijo. Kot dokazilo o opravljeni dnini je dobil viničar oziroma dninar špon. To je bila štirikotna ploščica z gospodarjevo inicialko, ki je bila dokazilo za en dan dela, polovica ploščice pa za pol delavnika. Nabirali so jih na žico ter jih ob letnem obračunu predložili gospodarju. Marsikomu, ki je špone po nesreči izgubil, gospodar ni priznal opravljenega dela. Viničar oziroma dninar je ostal brez plačila v denarju ali naturalijah. Delo v vinogradu se je začelo že pozimi oziroma zgodaj spomladi z rigolanjem in pripravo kolja ter se nadaljevalo spomladi z gnojenjem, kopanjem, sajenjem, obrezovanjem in škropljenjem. Poleti je bilo treba poleg škropljenja trto tudi povezovati in trgati zalistnike, poleg tega pa postoriti še mnogo drugih manjših opravil. V vinogradu so začeli delati zjutraj, delo pa se je ob pomembnejših opravilih zavleklo do teme. Viničarju in njegovi družini so pri težjih opravilih, kot so rigolanje, kopanje in sajenje vinske trte, pomagali tudi dninarji, za katere je bil to dodaten vir zaslužka. Pri delu v vinogradu so rabili razno orodje. Za rezanje vinske trte so nekako do sredine 19. stoletja, v Halozah še do druge svetovne vojne, uporabljali nekoliko ukrivljen nož – vinjek. Kasneje so ga zamenjale železne škarje. Po končani prvi rezi februarja ali marca je treba vinski trti postaviti kolje, ki so ga postavljali s hlapcem. Za kolje se uporabljajo najrazličnejše vrste lesa: kostanj, akacija, smreka, leska ipd. Poleti je treba vinsko trto privezati h kolju. Pri vezanju s slamo so uporabljali hlapca, tj. rogovilo iz bukovega, gabrovega ali leskovega lesa, v katero so položili slamo, jo prepognili in zvezali pod rogovilo na palici. Pripravo je vezač sproti zasajal poleg sebe v zemljo. Pri zavijanju slame so uporabljali lesen klinec, kot mu rečejo v Slovenskih goricah, oziroma didldajc ali didldajček v Halozah. Vezač je namreč vzel tri do štiri bilke slame in jih razpolovil na klinu, nekajkrat zasukal klin in napravil z njim pentljo. Vinsko trto je bilo treba tudi štirikrat, včasih tudi petkrat škropiti proti peronospori z modro galico, proti trtni plesni ali oidiju pa z žveplom. Če je bilo žveplo v obliki prahu, so za škropljenje uporabljali meh, ki so mu rekli pahovka, puhalnik, ponekod pa fuda.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Pahovka, puhalnik ali fuda, sredina 20. stoletja, inv. št.: ETN 712. Foto: Boris Farič, 2017.

Avgusta, ko je začelo grozdje zoreti, so v vinogradih zaropotali klopotci, ki so odganjali ptice, predvsem vrabce in škorce. Postavljanje klopotcev je bilo slovesno dejanje, ki je simbolično oznanjalo začetek trgatve. V Halozah so jih po navadi postavili 10. avgusta, na god svetega Lovrenca, v Slovenskih goricah pa 15. avgusta, na veliki šmaren oziroma na veko mešo. Klopotca v Halozah in Slovenskih goricah se razlikujeta po številu lesenih peres, ki sestavljajo vetrnico: haloški klopotec ima tri peresa, prleški pa dve. Da je imel klopotec doneč glas, je bila deska, ob katero so udarjali macleki, majhni leseni bati, iz kostanjevega lesa. Če je bilo vreme naklonjeno, sta bila viničar in lastnik vinograda jeseni za svoje delo poplačana z obilno trgatvijo. Mošt so nalili v hrastove sode, v katerih je začel čez nekaj dni vreti. V odprtino na sodu so dali vrelno veho, ki ji v Slovenskih goricah pravijo šnef, in vanjo nalili vodo. Tako so preprečili škodljiv vpliv kisika iz zraka na kakovost mošta in omogočili odvajanje pri vrenju nastalega ogljikovega dioksida. Ko je mošt odvrel, so z lijakom dolili toliko vina, da je bil sod poln. Dolivali so ga tudi kasneje, saj se je vino drugače pokvarilo. Pomen vinogradništva in spoštovanje vina dokazujejo bogato okrašena dna vinskih sodov. Dno hrastovega soda z rezbarjeno in s polikromirano reliefno upodobitvijo svetega Jurija je iz 18. stoletja. Na družinskih slovesnostih so vino točili iz okrašenih sodčkov. Tradicija rezbarjenja dna sodov se nadaljuje vse do današnjih dni.

157


158

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo Vrelna veha oziroma šnef, sredina 20. stoletja, inv. št.: ETN 713. Foto: Boris Farič, 2017. desno Dno hrastovega soda z rezbarjeno in s polikromirano reliefno upodobitvijo svetega Jurija, 18. stoletje, inv. št.: ETN 701. Foto: Boris Farič, 2017.

vauha in jeza Eno izmed najstarejših obrtnih znanj je bilo tkalstvo. Domače laneno in konopno platno in sukno je bilo do druge polovice 19. stoletja edino blago za izdelovanje oblek, perila, zaves, brisač in drugih izdelkov iz blaga. Na statvah so tkali platno in sukno iz lanene, konopne in volnene preje. Od druge polovice 19. stoletja je začelo vedno bolj prodirati industrijsko izdelano blago in je začela ta domača obrtna panoga propadati. Pri nas se je najdlje ohranila v Beli krajini in Prekmurju, nasploh pa je bila najbolj razširjena med kajžarskim in bajtarskim prebivalstvom, ki si je zaradi pomanjkanja obdelovalnih površin iskalo zaslužka v raznih obrtnih in rokodelskih dejavnostih. Ko govorimo o tkanju, moramo omeniti tudi tkanje iz volnene niti in izdelavo sukna. Obrtna panoga, ki je stkano volneno tkanino predelala v sukno, se je imenovala suknarstvo. Suknarska središča so bila predvsem tam, kjer je bila razvita ovčereja, in ob vodi, ki so jo potrebovali za pogon valjalnic. Med vrstami sukna so razlikovali bukovino oziroma sukno in raševino; bukovino oziroma sukno so tkali iz volnene preje, raševino pa iz mešanice volnene in slabše lanene ali hodne preje. Stkano sukno je bilo neenakomerno debelo in gosto, zato ga je bilo treba zvaljati in zgostiti. To so opravljali v valjalnicah – valaunicah, vauhah ali stopah za rašeuno. Valjalnice so bila velika kladiva na vodni pogon, ki so bila postavljena v samostojnih stavbah ob vodi ali pa so bila lahko tudi del mlinskih naprav. Sukno so zložili


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

v korita. Težka kladiva so nato tolkla po njem, da se je enakomerno zgostilo. Od sredine proti koncu 19. stoletja je podobno kot tkanje tudi domače suknarstvo začelo izgubljati pomen. V našem depoju hranimo ročno valjalnico za valjanje domačega sukna – vauho. Ne vemo, od kod je, lahko da je celo iz Ferkove zapuščine. Suknarstvo je bilo vezano na ovčerejo, zato bi lahko sklepali, da na območju okoli Ptuja ni bilo razvito. Na ravninah so se razvile živinoreja, konjereja in svinjereja, na gričevju pa vinogradništvo. Zato nas statistika iz leta 1857 preseneti s podatkom, da je bilo v ptujskem okraju 784 ovac, vendar predvsem na račun veleposestva Turnišče in družine Herberstein, ki sta gojili merino ovce in prodajali njihovo volno v Morovo tovarno sukna v Vetrinj na avstrijskem Koroškem. Torej bi lahko vauha iz našega muzeja izhajala tudi iz bližnje okolice Ptuja. Ročna valjalnica se je, kot že ime pove, razlikovala od tiste na vodni pogon po tem, da so tkanino valjali ročno. Tkanino so dali v nazobčano vdolbino v debeli hrastovi kladi in jo polivali z vročo vodo. Ob straneh korita sta pritrjeni dve opori, na katerih je visel nekakšen »pokrov« v obliki čolnička z dvema ročajema (nazobčan enako kot vdolbina), za katera sta držala dva moža, ki sta valjala tkanino. Kako dolgo jo je bilo treba valjati in kako močno je bilo treba pritiskati »pokrov«, je bilo odvisno od debeline tkanine. Ko se je tkanina dovolj zgostila, so jo oprali in obesili, da se je posušila. Nato so jo obarvali v raztopini kostanjevega ekstrakta in zelene galice z dodatkom bazilike in jo spet posušili, nazadnje so jo dali v likalnico – mango in jo nato še zmerili in zvili. Tedaj je bila tkanina pripravljena za uporabo oziroma šivanje. V depoju hranimo tudi orodje za izdelovanje lesenih ročajev, držajev, prečk oziroma klinov za lestve, grablje in rasohe, lesenih koles in drugih okroglih lesenih predmetov, ki so mu v Slovenskih goricah rekli jeza, v okolici Ptuja in Ormoža ter v Halozah pa hanzrli, hanzek, ponekod tudi hanzlpank. Med tema predmetoma že na prvi pogled opazimo neko podobnost. Oba sta masivna, narejena iz robustnih, grobo tesanih delov mehkega lesa, verjetno smreke, jelke ali bora. Robustnost in masivnost sta bili potrebni zaradi njune sorodne funkcije. Oba sta imela namreč nalogo stiskati oziroma pritiskati, vauha neenakomerno gosto in debelo tkano sukno, jeza pa kos neobdelanega lesa za leseni držaj, klin in podobno. Da bi omilil,

159


160

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

mogoče celo odvrnil pozornost od robustnosti in grobe obdelave, je izdelovalec jezo na fotografiji, ki jo hranimo na etnološkem oddelku, okrasil z brkatim, jeznim moškim obrazom, ki pritiska kos lesa. Znani slovenski etnolog dr. Janez Bogataj je ob podobnem primeru ljudske umetnostne ustvarjalnosti dejal, da »ničesar ne pogrešamo in ničesar ni treba odvzeti; vse je uporabno in še oblikovano hkrati«. Jezik predmeta je jasen: brkat moški, ki jezno, silovito pritiska kos lesa – in nič več. Ob tem se kar samo po sebi utrne zanimivo vprašanje, od kod in zakaj so ljudje to napravo sploh poimenovali jeza oziroma hanzrli, hanzek oziroma hanzlpank. Jih je tudi neokrašena naprava spominjala na »jeznega Hanzeka«? zima, starost in minevanje Ko so bili jeseni poljski pridelki pobrani, si je kmet poiskal delo okoli domačije. Tako opravilo je bilo tudi phanje sukna in izdelovanje lesenih ročajev, klinov in podobnega. Mrzle zimske dni pa je preživljal doma, večinoma v hiši. Da so hitreje minili, si jih je popestril s pravim kmečkim praznikom – kolinami. Koline pa niso bile samo klanje prašiča in izdelovanje mesnih izdelkov, temveč tudi pomemben družabni dogodek, ki je ljudi povezoval v skupnost. Bile so kot nekakšen obred, ki se je začel takrat, ko je gospodar ali gospodinja še zadnjič nakrmil prašiča. Nadaljeval se je z zakolom in s predelavo živali v

levo Vauha je ročna valjalnica za valjanje domačega sukna, verjetno druga polovica 19. stoletja, inv. št.: ETN 719. Foto: Boris Farič, 2017. desno Jeza, hanzrli, hanzek, ponekod tudi hanzlpank je pripomoček za izdelovanje ročajev, klinov in podobnega, sredina 20. stoletja, inv. št.: ETN 717. Foto: Boris Farič, 2017.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

različne izdelke. Med delom so bili premori, zapolnjeni z jedačo in s pijačo. Nemalokrat se je tudi zgodilo, da so domači, sosedje, sorodniki in drugi povabljenci precejšen del prašiča tudi pojedli. Tisto, kar je ostalo, pa je bilo treba nekako konzervirati. Kose mesa so položili v podolgovato leseno posodo – nečke, ponekod jim rečejo tudi ničke, da so se ohladili. Natrli so jih z mešanico soli, popra in česna, da se je meso razsolilo. Nečke so shranili v shrambi. Kose mesa je bilo treba vsakih nekaj dni preložiti. Manjši kosi so bili razsoljeni v štirinajstih dneh, večji nekaj dni kasneje. Kose mesa je bilo treba nato dobro umiti in jih počasi popeči v pečici ali krušni peči. Ohlajene prepečene kose so med plasti zaseke ali masti zlagali v leseno posodo – tünko. Ko je bila polna, so jo tesno pokrili z lesenim pokrovom in jo shranili v hladno temno shrambo. Nekaj mesa in mesnih izdelkov so konzervirali tudi s prekajevanjem v dimnici, ki je trajalo nekaj dni in je zahtevalo kar precej domačega kulinaričnega znanja. Prekajene in sveže mesne izdelke so obešali v pleteno omaro, ki so ji rekli mesejok, ponekod tudi slanijak. Stala je na podstrešju v bližini odprtega okna, kjer je bil svež zrak in prepih, da se je meso posušilo in čez zimo zmrznilo. → Mesejok ali slanijak je pletena omara, v kateri so na podstrešju hranili mesne izdelke, sredina 20. stoletja, inv. št.: ETN 732. Foto: Boris Farič, 2017.

161


162

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V dolgih zimskih večerih so imela pomembno vlogo tudi svetila. Ena izmed najstarejših oblik razsvetljave je bila uporaba trsk, ki so jih prižigali zataknjene na stojalu – čelesniku. Čelesnik je bilo kovano, različno zavito železo, ki ima zgoraj nekakšne klešče; te se s pritiskom roke razprejo in stisnejo trsko. Umetelno izdelane so izdelali domači kovači, ponekod tudi Romi. Poleg oljenk je bila to najstarejša razsvetljava v naših domačijah. V hlevu in na nočnih poteh so si zaradi večje varnosti svetili z lehternami. To so bile svetilke z lesenim ali pločevinastim ogrodjem, v katero so bila vstavljena stekla. Notri je gorela sveča ali stenj v pločevinasti posodici s petrolejem. Razsvetljavo z lesom, s smolo, z rastlinskimi in živalskimi maščobami, s svečami, petrolejem in plinom je v letih po koncu druge svetovne vojne na kmečkih domovih postopoma zamenjala električna razsvetljava, v nekaterih odmaknjenih vaseh oziroma domačijah v Halozah in Slovenskih goricah pa šele pred nekaj desetletji.

levo Čelesnik, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 722. Foto: Boris Farič, 2017. desno Domiselno izrezljani leseni pipi z upodobitvijo ženskega torza in konjenika, zapuščina Franca Ferka, 19. stoletje, inv. št.: ETN 724 in ETN 725. Foto: Boris Farič, 2017.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Krplje za hojo po visokem snegu iz jesenovega lesa, prva polovica 20. stoletja, inv. št.: ETN 727. Foto: Boris Farič, 2017.

Dolge zimske večere so si predvsem moški med drugim krajšali tudi z rezljanjem raznih uporabnih predmetov iz lesa. Tak primer sta lahko tudi domiselno izrezljani pipi iz zapuščine Franca Ferka. Ko je zapadel sneg, so si ljudje hojo po visokem snegu olajšali s krpljami, usnjene škornje pa so si sezuvali s pomočjo zofca, züveca ali hlopca. Starejši ljudje so zaradi zime, pa tudi zaradi starosti in z njo povezanih težav pri hoji, ostajali doma. Pri hoji so si pomagali s palicami različnih oblik. Zanimiva je tista iz depoja, ki so jo med hojo lahko uporabili tudi za sedež oziroma naslon. Zima in opisani predmeti nas spominjajo na minevanje in starost. Z njimi končujem pripoved o izbranih predmetih iz etnološkega depoja.

163


164

Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

viri Terenski zapiski avtorice članka med letoma 1998 in 2001.

literatura Etnografija Pomurja 1. Murska Sobota 1967. Gorice in vino. Pokrajinski muzej na Ptuju, Ptuj 1976. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev. Zgodovina agrarnih panog, 1. zvezek, Ljubljana 1970. MAKAROVIČ, Gorazd. Votivi, Ljubljana 1991.

MELIK, Anton. Štajerska s Prekmurjem in Mežiško dolino, Ljubljana 1957. Narodopisje Slovencev. Ljubljana 1944. NOVAK, Vilko. Slovenska ljudska kultura, Ljubljana 1960. ŠTUMBERGER, Borut. Krajinski park Šturmovci, Ptuj 1993.


Monika Simonič Roškar Iz etnološkega depoja

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

from the ethnological depot The ethnological depot in the castle granary harbours objects mostly dating back to the second half of the 19th century and the first half of the 20th century, originating from the areas of Slovenske Gorice and Haloze hills, Drava and Ptuj flatland, which were in that period almost exclusively inhabited with the rural population. A few objects belong to the Ferk’s legacy. Ferk was collecting these objects during the last quarter of the 19th century, from the rural homes in the area of the Upper Styria. Some of them probably originate also from the wider surroundings of Gomilica or the surroundings of Leibnitz in Austria, testifying about the way of life of the inhabitants of those areas. In the context of the story about the way of life in the wider area of Ptuj in the second half of the 19th century and the first half of the 20th century, the article will present in a detailed manner the objects which often pose questions about their past usages and arouse our interest and imagination. They will remind some of the older readers of the moments from the past, when they came across these or similar objects; perhaps, they were used by their parents or they heard about them from others. On the other hand, the article will help the readers who are not familiar with these objects to at least partially understand them, and to create a picture about the material, social and spiritual image of the rural population during that period and in that area. Every object is like a piece of a mosaic, which carries its own story. Only together with other pieces it forms a whole that tells the entire story. The present article includes merely a selection of objects from the ethnological depot, and only some of them are presented in more detail, making the story incomplete. They only indicate the richness of content and aesthetics that they possess and that have to be revitalised, which is also the aim of this article. The selection of objects is based on their connection with certain parts of the work cycles of life and year, which match one another, or are dependent also on the course of the seasons.

165


09


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

S TA N K A G A Č N I K muzejska svetovalka stanka.gačnik@pmpo.si

Albin Lugarič (1927–2014) Umetnikova zapuščina v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož1

uvod Primarne naloge Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož so zbiranje, hranjenje, proučevanje, raziskovanje in predstavljanje premične kulturne dediščine in sem prištevamo tudi dela ptujskih likovnih umetnikov 20. in 21. stoletja. V polpretekli zgodovini so se potom muzejske zbiralne politike, odkupov in daril avtorjev ter posameznikov formirale galerijske zbirke umetnin likovnih ustvarjalcev s ptujskega območja, ki jih ne smemo spregledati, ampak jih moramo upoštevati in strokovno vrednotiti. V muzeju si prizadevamo, da nastali fond ptujskih likovnih ustvarjalcev dopolnjujemo, študijsko raziskujemo in predstavljamo javnosti, saj se zavedamo, da predstavlja dragocen in pomemben del ne samo na lokalnem nivoju, ampak tudi v likovni umetnosti 20. stoletja na Slovenskem. 1

Zapis je posvečen umetnikovi 90. obletnici rojstva.

167


168

Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Med likovnimi opusi, ki jih hranimo v ptujskem muzeju, izstopa – tako po kakovosti kot po številu – zbirka likovnih del akademskega slikarja, profesorja in častnega meščana mesta Ptuj, Albina Lugariča. Albin Lugarič (1927–2014) je na polje slovenske likovne umetnosti stopil v sredini petdesetih let 20. stoletja, ko se je kot mlad, akademsko izobražen slikar vrnil na rodni Ptuj. Pred drugo svetovno vojno je obiskoval ptujsko gimnazijo, med letoma 1942 in 1944 umetnostnoobrtno šolo v Gradcu, takoj po vojni pa je med letoma 1946 in 1952 študiral na novoustanovljeni Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Tam je leta 1950 diplomiral pri profesorju Gojmirju Antonu Kosu in nato pri njem opravil še specialko za slikarstvo. Študijsko se je izpopolnjeval v Parizu, kjer je leta 1956 preživel več mesecev. Potem je se vrnil na Ptuj, tukaj živel, poučeval in delal ter neumorno, strastno in raziskujoče ustvarjal svojo umetnost – do konca. Delo in življenje pomembnega slovenskega umetnika je bilo predstavljeno na številnih razstavah, o njem so bili izdani razstavni katalogi in monografije.2 Poznavalci Lugaričeve umetnosti radi poudarjajo, da je umetnika in njegovo delo za vedno zaznamoval domači Ptuj, z ljudmi in bogato kulturno dediščino, položeno ob bok reke Drave, dvignjeno nad prostranosti Dravskega polja ter obdano z vinskimi griči Slovenskih goric in Haloz. »Domači«, ptujski motivi so Lugariča spremljali in navdihovali domala skozi ves njegov ustvarjalni opus. Zato je krajina njegova osrednja slikarska tema in po njej je tudi najbolj prepoznaven. Spreminjali so se le mediji, v katere je beležil svoje sublimno občutenje in osebna doživetja. V umetnikovem zadnjem ustvarjalnem obdobju pa tudi iskanje odgovorov na filozofska vprašanja o smislu življenja in usodi bivanja. Slike v olju in akrilu na različnih nosilcih, pasteli, akvareli, risbe s svinčnikom, tušem, flomastri, kemičnim svinčnikom … so tehnike, v katerih živijo in bodo živeli njegovi številni in prepoznavni motivi ptujskega in obdravskega sveta. Radi poudarimo, da je Albin Lugarič s svojim izjemnim in obsežnim likovnim opusom ostal zvest Ptuju, njegovi okolici, pokrajini in ljudem. Predvsem pa sebi in lastni likovni izpovedni govorici. Izredno dovršen, prefinjen in prepoznaven krajinar z izbranim, usklajenim in s toplim barvnim koloritom, s poudarkom na zemeljskih odtenkih in turkizno modri barvi, v maniri realizma, čigar dela, zaokrožena v številne tematske 2 Zadnje obsežnejše delo o umetnosti Albina Lugariča, s pregledom razstav in z zbrano bibliografijo, je izšlo oktobra 2016. Albin Lugarič (1927–2014): Iz umetnikove zapuščine, Ptuj 2016.


Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

likovne opuse, pričajo o izjemno ustvarjalnem in razmišljujočem, a samosvojem likovnem pripovedovalcu življenja v vseh njegovih (ne) razumljivih razsežnostih od rojstva do smrti. likovna zapuščina albina lugariča v ptujskem muzeju Zbirka likovnih del Albina Lugariča, ki jo trenutno hranimo v ptujskem muzeju, obsega 57 inventariziranih umetnin iz domala vseh umetnikovih ustvarjalnih obdobij in do zdaj prepoznanih ciklov: Prvi ciklus istrskih krajin v petdesetih letih, Figura v prostoru, Interieri, Pesniki, Drugi in Tretji istrski cikel – Soline, Pristanišča, Haloške krajine ob koncu šestdesetih, v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja, Vedute Ptuja, Demoni. V muzejski zbirki prevladujejo slike v tehniki olje na platno, juto, lesonit ali lepenko (25), sledijo dela na papirju v gvaš ali akvarelni tehniki (12), risbe s tušem ali svinčnikom (11), v tehniki akril na platno (4), pastel (4) in lesorez (1). Dela so nastala med letoma 1957 in 1996 in so v muzej prišla ob različnih priložnostih. Lugarič je dokaj redno razstavljal svoja dela tudi v ptujskem muzeju, izpostaviti velja tri obsežnejše in pregledne razstave o njegovi umetnosti: leta 1987, 1997 in 2007, vsakič ob življenjskem jubileju. Ob umetnikovi 60- in 70-letnici je bilo številčno največ odkupov Lugaričevih del, in sicer s sredstvi Mestne občine Ptuj, Ministrstva za kulturo RS in takratne družbe Mercator SVS, d. d., Ptuj. Že leta 1983 je muzej odkupil nekaj Lugaričevih del s sredstvi t. i. Borlske slikarske kolonije, ki je potekala med letoma 1969 in 1984 na gradu Borl3 in jo je finančno podpirala občina Ptuj. Nekaj del pa je umetnik ob različnih priložnostih tudi podaril. Likovni opus Albina Lugariča v Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož zajema nabor slik, akvarelov in risb iz obdobja med letoma 1957 in 1996, motivno pa ga lahko razdelimo v štiri samostojne sklope. V prvem prevladujejo slike – olje na platno, juto ali lesonit s prepoznavnimi motivi haloških gričev in obdravske krajine, upodobljene v različnih letnih časih, domačije, vedute Ptuja, tihožitja in cikel Soline iz šestdesetih, sedemdesetih in osemdesetih let 20. stoletja. To so motivi, ki se jim je Lugarič študijsko in slikarsko največ posvečal celo svoje življenje ter so številčno tudi najobsežnejši v 3 Stanka Gačnik, Slikarska kolonija Poetovio – Ptuj (1969–1984), Ptujski zbornik VI (ur. Bojan Terbuc, Zgodovinsko društvo Ptuj), Ptuj 1996, str. 915–928.

169


170

Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Brajde, 1959, olje, lesonit, 85 x 116 cm

← Ptuj, 1978, olje, platno, 56 x 70 cm

njegovem opusu, tudi v muzejski zbirki. Barvno in kompozicijsko so dovršene umetnine in pripovedujejo dragoceno likovno zgodbo o ptujski, obdravski in haloški krajini v slovenski likovni umetnosti druge polovice 20. stoletja.


Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Tihožitje, 1958, olje, lesonit, 41 x 82 cm

→ Soline, 1967, olje, juta, 101 x 150 cm

Kot drugi del bi izpostavila serijo podob, kjer so upodobljene figure: Bralka (1961), Pesnik (1963, 1993), Trebljenje buč (1970), Ptujsko polje (1980), Mati z otrokom (1992), Kadilec (1996), Narkoman (1996). Lugarič je predvsem prepoznaven in dovršen kot slikar pokrajin ptujske okolice in upodobitev človeških figur je v njegovem slikarstvu relativno malo. Kar jih je, so iz njegovega zgodnejšega obdobja. Zanimivo je, da je Lugarič svoje upodobitve ljudi na likovni površini skoraj vedno razporedil v zunanji prostor, kjer lahko poleg njih občudujemo umetnikovo imenitno upodobljeno naravo (polje, dvorišče ob hiši …). Ko pa jih postavi v notranjost zaprtega prostora (figura v sobi), začutimo najprej neko otožnost in brezizhodnost, potem pa se nam pogled v hipu ustavi ob bogatem šopku cvetja na mizi

171


172

Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Bralka, 1961, olje, lesonit, 85,3 x 65,7 cm

v ozadju ali pred oknom, nato pa zaplava v »značilno Lugaričevo« krajino. Zdi se, da je figura, čeprav postavljena v prvi plan, le neke vrste ornament na upodobljeni pokrajini in se ponekod povsem zlije z njo v celovito likovno pripoved (Ptujsko polje, 1980). Morda je prav to tista prepoznana razklanost in razdvojenost umetnika, v življenju razpetega med »dom in svet«, kar je ves čas čutil, nosil v sebi, kar ga je begalo, nenehno sililo k delu in ki je pravzaprav oblikovalo Lugariča kot človeka in umetnika.


Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Pesnik, 1993, lavirana risba s tušem, 100 x 80 cm

Tretji cikel predstavljajo dela, ki jih je Lugarič ustvaril v svojem poznem ustvarjalnem obdobju, od sredine devetdesetih let 20. stoletja, in kažejo slikarjev prehod upodabljanja iz oprijemljivega in prepoznavnega realizma v abstraktne kompozicije in avtorske zapise slikarjevega spomina: Zverina (1989), Demon (1990), Mesto (1993, 1994), Diagonala (1994), Kompozicija (1995), Kolaž (1996). Kljub zabrisani in prekriti realistični stvarnosti, ki se ji je Lugarič v preteklosti predano posvečal, prepoznamo tudi v teh delih avtorski vehementni poteg s čopičem, subtilno izrisane linije in poteze ter značilno barvno paleto, ki jo poimenujemo že kar »Lugaričeve barve.

173


174

Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Demon, 1990, akril, lesonit, 90 x 85 cm

Četrti del zbirke so Lugaričeva dela na papirju. To so predvsem risbe in gvaši ter nekaj akvarelov, ki jih je umetnik ustvarjal v zadnjem obdobju in so odraz slikarjeve nuje po nenehnem likovnem izražanju, čeprav mu zdravje žal ni več dopuščalo ustvarjanja v večjih formatih in oljni tehniki. Prepoznavni motivi krajin, vedut ter šopkov se umaknejo in na plan prihaja slikarjeva podzavest v obliki demonov, popačenih človeških figur ter abstraktnih mest in pokrajin. Zdi se, da je umetnik v teh delih že videl in sprejemal samosvoj svet umetnosti, ki se nam velikokrat kaže kot skrivnosten in zagoneten, a privlačno lep in mojstrsko dovršen hkrati. Ob izredno obsežnem in dragocenem likovnem opusu, ki ga je Albin Lugarič zapustil po smrti, si bomo ptujski muzealci prizadevali, da obstoječo likovno zbirko dopolnimo z dodatnimi umetninami mojstra Lugariča, nadaljujemo študijsko raziskovanje in predstavljanje njegove umetnosti, jo poskušamo zaokrožiti v smiselno celoto in jo primerljivo umestiti v zgodovino slovenskega slikarstva 20. in 21. stoletja. Dolžni smo ohraniti zanamcem del pomembne likovne zapuščine, ki bo ostala in za zmeraj pričala o veličini Lugaričeve umetnosti ter pripovedovala zgodbo o »enem najbolj ptujskem« umetniku izmed plejade številnih ustvarjalcev, ki so na Ptuju živeli, ustvarjali in dajali … nekoč in danes in za jutri.


Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

kronološki seznam likovnih del albina lugariča v pokrajinskem muzeju ptuj – ormož 1. Tihožitje s češnjami, 1950 (ali 1958), olje, lepenka, 27 x 38,5 cm; sign. d. sp.: LA 50 (?), PMPO G 1280 s 2. Pokrajina pozimi, 1957, olje, platno, 61 x 85 cm; sign. d. sp.: LA 57, PMPO G 224 s 3. Večer, 1958, olje, lesonit, 93 x 49 cm; sign. l. sp.: LA 58, PMPO G 1139 s 4. Tihožitje, 1958, olje, lesonit, 41 x 82 cm; sign. d. sp.: LA 58, PMPO G 1140 s 5. Brajde, 1959, olje, lesonit, 85 x 116 cm; sign. d. sp.: LA 59, PMPO G 1052 s 6. Prebujenje, 1960, lesorez, odtis: 43 x 81 cm, list: 58 x 84,5 cm; sign. l. sp.: A. Lugarič, na sredini sp.: »Prebujenje« – lesorez, d. sp.: Ptuj, 1960, PMPO G 1289 s 7. Mrtva ptica, 1961, olje, lesonit, 71 x 96 cm; sign. d. sp.: LA 61, PMPO G 1281 s 8. Bralka, 1961, olje, lesonit, 85 x 65,5 cm; sign. d. sp.: LA 61, PMPO G 1053 s 9. Večer, 1961, olje, platno, 91 x 65 cm, sign. d. sp.: LA 61, PMPO G 1063 s 10. Veduta Ptuja pozimi, 1962, olje, lesonit, 66 x 96 cm; sign. d. sp. LA, PMPO G 1379 s 11. Pesnik, 1963, olje, lesonit, 94 x 62 cm; sign. d. sp.: LA 63, PMPO G 1060 s 12. Soline, 1966, olje, juta, 101 x 150 cm, sign. d. sp.: LA 66, PMPO G 1061 s 13. Soline, 1967, olje, platno, 81 x 117 cm; sign. l. sp.: LA 67, PMPO G 1062 s 14. Pristanišče, 1967, olje, juta, 111 x 136 cm; sign. l. zg.: LA 67, PMPO G 1151 s 15. Pokrajina, 1968, gvaš, 59,4 x 84 cm; sign. d. sp.: LA 68, PMPO G 1291 s 16. Haloški motiv, 1969, olje, juta, 88 x 75 cm; sign. d. sp.: LA, PMPO G 221 s 17. Trebljenje buč, 1970, olje, platno, 100,5 x 110 cm; sign. d. sp.: LA 70, PMPO G 1054 s 18. Haloški motiv, 1970, olje, platno, 70 x 95 cm; PMPO G 225 s

175


176

Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

19. Cvetlično tihožitje, 1970, olje, juta, 79 x 67 cm; sign. d. sp.: LA 70, G 3301 s 20. Vas pozimi, 1971, olje, lesonit, 100 x 120 cm; PMPO G 222 s 21. Vas pozimi, 1973, gvaš, papir; PMPO G 223 s 22. Haloški klanci, 1973, gvaš, papir; PMPO G 226 s 23. Haloze (Vas), 1974, olje, lesonit, 61 x 81 cm; sign. d. sp.: LA 74, PMPO G 1157 s 24. Haloze, 1974, olje, lesonit, 100 x 110 cm; sign. d. sp.: 74 LA, PMPO G 230 s 25. Domačija, 1976, olje, platno, 72 x 93,5 cm; sign. d. sp.: LA 76, PMPO BK 1567 s 26. Haloze, 1977, olje, lesonit, 100 x 110 cm; sign. l. sp.: LA 77, PMPO G 1282 s 27. Ptuj, 1978, olje, platno, 56 x 70 cm; sign. l. sp.: LA 78, PMPO BK 1602 s 28. Kolaž, 1979, kolaž, 93,6 x 69 cm; sign. d. sp.: LA 79, PMPO G 1285 s 29. Lepljenka, 1979, kolaž, 92,5 x 69,5 cm; sign. d. sp.: LA 79, PMPO G 1286 s 30. Ptujsko polje, 1980, olje, lesonit; sign. d. sp.: LA 80, inv. št.: G 1739 s 31. Rovinj, 1983, olje, lesonit, 105 x 130 cm; sign. l. sp.: LA 83, PMPO G 1064 s 32. Metalec diska, 1987, akvarel, kolaž na papir, 71 x 100 cm; sign. dvakrat, v d. in l. polovici: LA 87, PMPO G 1287 s 33. Zverina, 1989, lavirana risba s tušem čez risbo s svinčnikom, papir; sign. l. sp.: LA 89, PMPO G 1292 s 34. Demon, 1990, akril, lesonit, 90 x 85 cm; sign. l. sp.: LA 90, PMPO G 1283 s 35. Mačka in ptica, 1990, risba s kemičnim svinčnikom, papir, 51,5 x 73 cm; sign. l. sp.: LA 90, PMPO G 1293 s 36. Kača, 1990, risba s črnim kemičnim svinčnikom, papir, 52 x 73,5 cm; sign. d. sp.: LA 90, PMPO G 1294 s 37. Divji prašič, 1990, risba s tušem, papir, 50,5 x 71 cm; sign. d. sp.: LA 90, PMPO G 1295 s 38. Obala s konjenikom, 1990, gvaš čez risbo s svinčnikom, karton, 70,8 x 101 cm; sign. l. sp.: LA 90, PMPO G 1296 s


Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

39. Kompozicija, 1990 ali 1993, gvaš, karton, 50 x 71 cm; sign. d. sp.: LA 90 oz. če list zavrtimo za 180o l. zg.: LA 93, PMPO G 1297 s 40. Mati z otrokom, 1992, gvaš, papir 80 x 50 cm; sign. d. sp.: LA 92, PMPO G 1298 s 41. Kurentova maska, 1993, gvaš, flomaster, karton, 50,7 x 71 cm; sign. d. sp.: LA 93, PMPO G 1299 s 42. Kompozicija, 1993, gvaš, kreda, karton, 71 x 102,5 cm; sign. d. sp.: LA 93, PMPO G 1300 s 43. Mesto, 1993, akril, platno, 90 x 100 cm; sign. d. sp.: LA 93, PMPO G 1141 s 44. Obala, 1993, akvarel, 101 x 71 cm; sign. d. sp.: LA 93, PMPO G 1153 s 45. Pesnik, 1993, lavirana risba s tušem, 100 x 80 cm; sign. d. sp.: LA 93, PMPO G 1301 s 46. Plošče, 1994, modri pastel, 70,7 x 100 cm; sign. d. sp.: LA 94, PMPO G 1155 s 47. Mesto, 1994, akril, platno, 90 x 100 cm; sign. d. sp.: LA 94, PMPO G 1158 s 48. Diagonala, 1994, akril, platno, 109,5 x 90,5 cm; sign. d. sp.: LA 94, PMPO G 1284 s 49. Pri počitku, 1994, risba s tušem, 100 x 80 cm; sign. d. sp.: LA 94, PMPO G 1302 s 50. Mesto, 1995, risba s tušem, karton, 70,8 x 100 cm; sign. d. sp.: LA 95, PMPO G 1303 s 51. Kompozicija, 1995, risba s tušem, karton, 70,8 x 100 cm; sign. d. sp.: LA 95, PMPO G 1304 s 52. Portret, 1995, črni pastel, papir, 61 x 43 cm; sign. d. sp. LA 95, PMPO G 1305 s 53. Kadilec, 1996, rjavi pastel, 71 x 101 cm; sign. d. sp.: LA 96, PMPO G 1152 s 54. Mestni predel, 1996, črni pastel, 100 x 70 cm; sign. d. sp.: LA 96, PMPO G 1154 s 55. Kolaž, 1996, kolaž, papir, 100 x 71 cm; sign. d. sp.: LA 96, PMPO G 1288 s 56. Pokrajina, 1966, lavirana risba s čopičem, papir, 59,5 x 85 cm; sign. d. sp.: LA 66, PMPO G 1290 s 57. Narkoman, 1996, lavirana risba s tušem, karton, 100 x 70,8 cm; sign. d. sp.: LA 96, PMPO G 1306 s

177


178

Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

albin lugarič (1927-2014) the artist‘s legacy kept in the ptuj-ormož regional museum On the 90th birth anniversary of a great artist-painter from Ptuj, the museum would like to present the entire legacy of Albin Lugarič which is kept in the museum, to honour his memory and, at the same time, draw attention to an important life work within the scope of fine arts in Slovenia in the second half of the 20th century. The museum collection of Albin Lugarič’s paintings counts 57 inventoried artistic works covering all periods of the artist, from 1957 to 1996. The majority is painted in oil on canvas, jute, hardboard or cardboard technique (25), followed by works on paper in gouache or watercolour technique (12), ink or pencil drawings (11), acrylic on canvas (4), pastel (4), and a wood engraving (1). Motifs from his homeland, from Ptuj, were the artist’s inspiration and recurrent topic almost during all his life. Hence, the countryside is his central theme and the one he is most well-known for. All that was really changing were the media where Lugarič left his most sublime feelings and personal experiences, and also, during his last artistic period, his quest for answers to universal philosophical questions regarding the sense of life and destiny of existence. Paintings in oil and acrylic realised on different surfaces, pastels, watercolours, drawings with pencil, ink, colour markers, pen, these are all the techniques with which the artist immortalised numerous motifs from Ptuj and Drava region and for which he is most well-known. On the other hand, drawings, gouaches and acrylic paintings, which he produced in the last period of his artistic life when, unfortunately, due to his health, he was not able to produce larger formats in oil technique any more, reflect the painter’s urge to keep on creating, and his recognisable landscapes and townscapes gradually gave ground to the bursting of the artist’s unconsciousness taking shape of demons, monsters, deformed human figures, abstract towns and landscapes. It seems as if though the artist conveyed in these works his perception and acceptance of the unique world of art, which often appears mysterious and puzzling, but attractively beautiful and complete in its perfection at the same time. Master-painter Albin Lugarič had remained faithful to Ptuj, its surroundings, landscape and people through his exceptional and comprehensive life work. But most


Stanka Gačnik Albin Lugarič (1927–2014)

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

of all, he had been faithful to himself and his own personal artistic expressions encompassed in numerous thematic works, which bear witness to the extremely creative and pensive, albeit independent artistic narration of life in all its (un)perceived dimensions, from birth to death.

179


10


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

D R . E VA I L E C konservatorsko-restavratorska svetnica eva.ilec@pmpo.si

Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote – viktorijanska umetnost uvod Narodna galerija v Ljubljani je v letu 2014 z razstavo Prebujanje lepote predstavila javnosti zasebno zbirko viktorijanske umetnosti prof. Paula Crowtherja in Mojce Oblak Crowther. Zbirka vsebuje več kot sto petdeset likovnih del, risb in slik angleških umetnikov, na katere je vplival John Ruskin, teoretik in kritik v britanski likovni umetnosti viktorijanskega časa. Umetnine niso bile izbrane le zaradi estetske vrednosti, ampak tudi zaradi svojega zgodovinskega in kulturnega pomena, saj razkrivajo, kako se je prebujala viktorijanska lepota v slikarstvu. Viktorijansko obdobje je dobilo ime po vladavini kraljice Viktorije (1837–1901), ki je britanski zgodovini dala obdobje miru, gospodarske in kolonialne konsolidacije ter vsestranskega napredka. Na novo so se oblikovale moralne vrednote, ki so temeljile na etiki, podprti z religijo, in so vzpostavljale duhovno okolje rastočega srednjega sloja.

181


182

Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Prof. Paul Crowter je doktoriral na univerzi v Oxfordu iz filozofije in tam tudi predaval filozofijo umetnostne zgodovine, danes pa deluje na Moorovem inštitutu Irske nacionalne univerze v Galwayu, kjer je redni profesor in eden od direktorjev raziskovalnega področja Vrednote in identitete. Projekt Prebujanje lepote ni le zbirka, temveč izhodišče za neprestano razvijajoče se kritično interdisciplinarno raziskovanje na področjih filozofije, umetnostne zgodovine, kulturne zgodovine in sodobne umetniške prakse. Prispeva k mednarodnemu delovanju Moorovega inštituta in s tem k raziskovanju humanistike na Irskem. Med slikarskimi deli sodi v zbirko tudi osem poslikanih tekstilnih stenskih oblog. O provenienci ni mogoče reči ničesar natančnega, morda so dolga leta ležale v kleti kakšne angleške cerkve. Na vseh tkaninah so podpisi, ki kažejo na delo več avtorjev, med katerimi je zagotovo prepoznati Mary Evelyn De Morgan, rojena Pickering. Vseh osem poslikanih tkanin prikazuje podobe iz Svetega pisma. Pet jih kaže podobe iz Stare in preostale iz Nove zaveze.1 V konservatorskorestavratorski delavnici Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož smo po naročilu lastnikov opravili konservatorske posege na štirih poslikanih tkaninah iz zbirke Crowther-Oblak z naslovi Debora, Abraham, Izaija in Ruta. Gre za tekstilne stenske obloge večjih dimenzij, zato smo najprej stabilizirali poškodbe in jih nato opremili za razstavljanje na enak način kot tapiserije. opis Poslikane tkanine dajejo na prvi pogled zaradi prečnih linij vtis tapiserije. Avtor je z izbiro rebraste tkanine in značilno tehniko senčenja pri tkanju tapiserij verjetno želel doseči prav imitacijo tapiserije. Barve so zbledele, sicer pa že sama temperna tehnika ne dopušča nalaganja lazur in zato izključuje intenzivne barve. Na prvi pogled je videti, da med poslikavami ni nobene vsebinske povezave, skupno pa jim je to, da izrazi in kretnje oseb kažejo na duhovno odločitev, kot bi dojele pomen božje resnice za lastno življenje.2

1 Paul Crowther, Prebujanje lepote, Zbirka Crowther-Oblak – viktorijanska umetnost (ur. Andrej Smrekar, Mateja Krapež, Narodna galerija, r. k.), Ljubljana 2014, str. 7. 2 Crowther 2014 (op. 1), str. 90.


Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Debora V Knjigi sodnikov je Debora opisana kot prerokinja in sodnica, ki je Izraelu svoje razsodbe izrekla pod palmo. Opomnila je Baraka (poveljnika Izraelove vojske), naj se spopade z vojsko sovražnika Jabina. Izraelci so premočno zmagali in zatem štirideset let živeli v miru. Na poslikani tkanini ima Deborah dvignjeno levico. V desni roki drži palico kakor znamenje avtoritete in naj bi pomenila tako njeno sodniško dejavnost kakor kljubovanje Jabinovim oboroženim silam. Abraham V prvi Mojzesovi knjigi opisujejo zgodbo treh Izraelovih očakov, med katerimi je prvi Abraham. Poslikana tkanina predstavlja Abrahama, kako sestopa po stopnicah proti gledalcu in simbolično naznanja dogodke, po katerih nas bo doseglo božje sporočilo. Njegove kretnje kažejo na odločitev, ki jo je sprejel in jo bo zdaj razložil. Poslikava se uvršča v manj pogosto tradicijo predstavitev Abrahama. Izaija Ena izmed najbolj znanih svetopisemskih oseb. Njegove prerokbe v Stari zavezi se nanašajo na usodo Judovega kraljestva ter napovedujejo Kristusov prihod. Lik je neposredno prevzet po Michelangelovem na stropu Sikstinske kapele. Najpomembnejša razlika je, da na poslikani tkanini ni dveh malih puttov, kar daje Izaijevemu preroškemu spoznanju bolj osebno noto. Ruta Ruta je bila Moabka, poročila pa se je v judovsko družino, ki se je v času lakote v Judovski deželi preselila v Moab. Ko so moški člani družine pomrli, se je druga snaha odločila, da ostane v Moabu, medtem ko je Ruta sklenila, da se s taščo Naomi vrne v Betlehem. V Judovski deželi je med pobiranjem klasja, ki je ostalo po žetvi, srečala Boaza. Poročila sta se in iz njunega rodu je izšel kralj David in pozneje Jožef, Jezusov krušni oče. Na poslikani tkanini je upodobljena Ruta s snopom v rokah, ko potrpežljivo opravlja svoje delo, popolnoma predana za religijo pomembni poti, ki ji je bila določena.3

3

Crowther (op. 1), str. 91.

183


184

Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Debora (ok. 1900), tempera, rips, 384,5 x 70 cm, po konserviranju. Foto: Boris Farič. ← Abraham (ok. 1900), tempera, rips, 384,5 x 70 cm, po konserviranju. Foto: Boris Farič.


Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

→ Izaija (ok. 1900), tempera, rips, 377 x 71 cm, po konserviranju. Foto: Boris Farič. → Ruta (ok. 1900), tempera, rips, 384,5 x 70 cm, po konserviranju. Foto: Boris Farič.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

185


186

Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

material in tehnika Poslikane tkanine so tkane v vezavi rips, s tanjšo nitjo osnove in z debelejšo nitjo votka. Osnova poteka vzdolžno na motiv in je tanjša v primerjavi z votkom, ravno obratno kot pri tapiseriji. Gostota po osnovi je 24 niti/cm, gostota po votku pa 6 niti/cm. Osnovne niti so iz lanene preje z Z-zavojem, temne bež barve, medtem ko so votkovne niti iz bombažne preje, deset niti, zavitih z S-zavojem, posamezna brez prepoznavnih zavojev, svetle bež barve. Temperna tehnika poslikave imitira tehniko tkanja tapiserije, pri kateri dosežemo motiv, konture in senčenja (hachures) s tkanjem različnih barvnih votkov, pri poslikanih tkaninah pa le z nanosom barve na površino tkanine. levo Skica tkanine rips (lice). Risba: Nejka Uršič. desno Vzornica tkanja vezave rips, s prerezom v smeri votka (spodaj) in prerezom v smeri osnove (levo). Risba: Nejka Uršič.

stanje poslikanih tkanin Na vseh štirih tkaninah je na zgornjem delu po vsej širini nekaj manjših in večjih mehanskih poškodb, ki so nastale zaradi največje mehanske obremenitve v zgornjem delu tkanin. Prav tako je na vseh tkaninah po celotni dolžini obeh strani nekaj poškodb z manjkajočimi osnovnimi nitmi, ponekod pa tudi z manjkajočimi votkovnimi nitmi. Vidni so tudi rjasti madeži, nastali zaradi neprimernega razstavljanja z žebljički. Ob robovih so bili izraziti temni madeži in madeži obledele barve, verjetno kot posledica delovanja mikroorganizmov in neprimernih mikroklimatskih razmer, kar je estetsko motilo videz površine tkanine.


Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Poškodbe na zgornjem robu poslikane tkanine Abraham. Foto: Boris Farič.

postopek konserviranja Zaradi močnih madežev na robovih je bilo potrebno čiščenje z vodo, vendar smo morali namesto klasičnega pranja v kadi izbrati postopek, ki ne bi poškodoval barvnega sloja. Postopek mokrega čiščenja s kapilarnim vlekom je opravila konservatorka-restavratorka Tina Buh v ateljeju za dela na papirju v Narodni galeriji v Ljubljani. To metodo uporabljajo za čiščenje likovnih del na papirju in zelo dobro se je obnesla tudi pri poslikanih tkaninah. Klasičnega postopka mokrega čiščenja namreč nismo mogli uporabiti zaradi neobstojnosti akvarelnih barv v vodi. Metodo mokrega čiščenja s pomočjo kapilarnega vleka sta leta 1993 razvila Peter Zajicek in Derek Tinwell (Nacionalna knjižnica, Južna Avstralija) in je zelo uporabna pri vodotopnih medijih in vezivih (npr. akvarel). Sistem sta poimenovala kapilarna enota (capillary unit). Pri kapilarni enoti nosilec (papir, tkanina) položimo na plast vpojnega materiala, v literaturi priporočajo paraprint OL 60 (viskozni netkani tekstil), skozi katerega neprestano teče čistilna tekočina in sproti odnaša vodotopno umazanijo z nosilca. Nosilec je treba predhodno navlažiti, najbolje s pomočjo vlažilne komore, lahko pa tudi s pršenjem ali celo potopitvijo v vodo. Tudi pore suhega paraprinta OL 60 je treba zapolniti z vodo. Ko je popolnoma navlažen, začne delovati kapilarni vlek. En konec tkanine je potopljen v čistilno tekočino oziroma vodo, ki potuje skozi tkanino in odteka na drugem koncu; ta mora biti nižje od rezervoarja s čisto vodo. Večja, kot je višinska razlika med njima, hitrejši je kapilarni vlek, ki vodotopno umazanijo odnaša stran od nosilca. Hitrost kapilarnega vleka lahko pospešimo tudi z več plastmi paraprinta OL 60. Za preprečevanje prehitrega izhlapevanja vode je priporočljivo celotno kapilarno enoto pokriti, najbolje s kupolo iz akrilnega stekla. Po čiščenju nosilec prenesemo na pivnike in pustimo, da se naravno posuši na zraku.

187


188

Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Čiščenje poslikane tkanine s kapilarnim vlekom. Foto: Tina Buh.

Mokro čiščenje s pomočjo kapilarnega vleka je alternativna metoda klasičnemu mokremu čiščenju, ki nežno odstrani vodotopne madeže, ne da bi proces poškodoval nosilec ali barvno plast.4 Preden smo se lotili stabiliziranja poškodb, smo vse detajle fotografirali. Konserviranje smo med postopkom prilagajali glede na obseg in vrsto poškodbe. Na mesta, kjer je bila pretrgana osnovna preja ali je manjkala, smo vnesli novo prejo, ki ustreza originalnemu barvnemu tonu v tkalski tehniki tapiserije (platno vezava). Na površini, kjer je bil debelejši votek ohranjen, osnovna tanjša preja pa manj poškodovana, pa smo z laneno prejo samo nekajkrat ovili goli votek in ga prekrili tako, da estetsko ne kazi videza barvno usklajene površine. Tako smo površino prilagodili prvotnemu videzu določenega motiva na poslikani tkanini. Za stabiliziranje poškodb smo izbrali ustrezno laneno tkanino za podlaganje in lanene nitke, pobarvane v ustrezne barvne odtenke, ki se ujemajo z barvnimi toni na poškodovanih mestih. Pobarvali smo dvanajst barvnih odtenkov. Na nekaterih mestih so manjkale votkovne in osnovne niti. Tja smo podložili laneno tkanino, pobarvano z direktnimi barvili Solophenyl, ki jih tekstilna industrija uporablja za barvanje celuloznih vlaken. Ta barvila se odlikujejo po dobrih svetlobnih in mokrih obstojnostih z nebriljantnimi barvnimi toni, vendar jih je treba kemično vezati pri barvanju z naknadno obdelavo. 4 Tina Buh, Mokro čiščenje s kapilarnim vlekom, Konservator-restavrator, Povzetki strokovnega srečanja (ur. Ana Motnikar, Skupnost muzejev Slovenje), Ljubljana 2014, str. 12.


Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Diagram barvanja z barvili Solophenyl. Risba: Nejka Uršič.

Vrh poslikane tkanine Izaija smo morali zaradi večjih poškodb po vsej širini podložiti s pobarvano laneno tkanino. Tako smo utrdili poškodovana mesta in dodatno ojačali nosilnost na vrhu, ki nosi vso težo pri obešanju tkanine. Na vseh vzdolžnih robovih smo poravnali vse štrleče nitke in jih pritrdili na hrbtno stran ter ojačali robove na vseh štirih tkaninah, kjer je manjkala osnovna lanena preja. Zadnja faza konserviranja je podlaganje poslikanih tkanin in priprava za obešanje. S tem dosežemo razbremenitev teže tkanine po vsej površini. Lastna teža predmeta v visečem stanju je za material velika obremenitev. Tkanine smo podložili z lanenim platnom, ki smo ga na hrbtni strani prišili z zamaknjenimi in s prekinjenimi šivi (dolžina 30 cm, presledek 20 cm) po vsej površini tako, da sukanec na licu tkanine objame debelejši bombažni votek. Zaradi večje trdnosti smo izbrali bombažni sukanec. Laneno podlogo smo pobarvali v sivo rjav odtenek z barvili Solophenyl. Na zgornjem delu je na laneno podlogo prišit trak velcro, ki se sprime z grobim delom traku, pritrjenim na leseno letev, ki je pribita na steno. Tako se največja obremenitev prenese prav na nosilni trak in na porazdeljene šive na laneni podlogi.

189


190

Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Podlaganje poslikane tkanine Izaija z laneno tkanino v sivo rjavi barvi. Foto: Boris Farič.

← Način šivanja lanene podloge in sprijemalnega traku (velcro) na hrbtni strani poslikane tkanine. Risba: Nejka Uršič.


Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

primeri stabiliziranja poškodb s šivanjem → Zgornji rob poslikane tkanine Abraham z vidno raztrganino in s poškodovanimi mesti zaradi rje pred konserviranjem (a) in po njem (b). Foto: Boris Farič.

→ Poškodovane niti osnove na poslikani tkanini Izaija (a) in poškodba po konserviranju (b). Foto: Boris Farič.

(a)

(b)

(a)

(b)

optimalne razmere za hranjenje Najpomembnejša naloga kustosov in konservatorjev-restavratorjev, ki morajo poskrbeti, da se naravni proces staranja tekstilnega materiala upočasni, je zagotavljanje optimalnih klimatskih razmer. Pri tem je treba upoštevati naslednje kriterije in omejitve: • temperatura: 18 ± 2 °C • relativna vlažnost zraka: 55 ± 5 % • osvetljenost: 50 luksov, zaščita pred UV-svetlobo • prah: 99,9 % čistost zraka, SO2 pod 10 mg/m3, O3 0–2 mg/m3, NOx pod 10 mg/m3 • maksimalna količina svetlobe: 0,05 Mlux/leto • UV-osvetljenost: 20 mW/m2 ali 75 μW/lumen

191


192

Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

uporabljeni tekstilni materiali in kemikalije: • lanena tkanina: platno vezava, svetlo siva barva (Libeco.Lagae, uvoz iz Meulebeke) • laneni sukanec: S-zavoj, iz treh niti S-zavoj, bež-drap • bombažni sukanec: S-zavoj, iz treh niti S-zavoj, beljeni • velcro trak • direktna barvila: Solophenyl (Ciba-Geigy, Basel) • glauberjeva sol – Na2SO4 • deionizirana voda izvajanje konservatorskega projekta • vodja: dr. Eva Ilec (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož) • čiščenje s kapilarnim vlekom: Tina Buh (Narodna galerija) • konserviranje: Marina Čurin, mag. Boštjan Roškar (Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož)

conservation of painted fabrics for the exbibition: awakening beauty – victorian art In 2014, with the exhibition Awakening Beauty, the National Gallery in Ljubljana presented to the public a private collection of Victorian art owned by prof. Paul Crowther and Mojca Oblak Crowther. The collection includes more than hundred and fifty works of art, drawings and paintings by English artists. Prof. Paul Crowther got his PhD in philosophy at the University of Oxford, where he also taught philosophy of art history. Today, he works at the Moore Institute of the National University of Ireland in Galway, where he is a full professor and one of the directors of the research field Values and Identities. Among other paintings, eight painted textile wall coverings by Mary Evelyn De Morgan also belong to the Crowther – Oblak collection. Nothing accurate can be said about their provenance, perhaps they had been lying in the basement of an English church for years. The fabrics are made from rep, the warp is made from linen


Dr. Eva Ilec Konserviranje poslikanih tkanin za razstavo Prebujanje lepote ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

and the weft is made from cotton. They are painted with watercolour technique and depict the images from the Bible. In the scope of the conservation-restoration workshop of the Ptuj – OrmoŞ Regional Museum, on the order of the owners, we carried out the conservation interventions on four painted fabrics entitled Debora (Deborah), Abraham, Izaija (Isaiah) and Ruta (Ruth). The edges were the most damaged parts of the fabrics, due to the inadequate method of exhibiting. The aesthetic appearance of the surface of the fabrics was disturbed by the rusty stains from the nails, dark stains, and stains of faded colour, probably a result of microorganisms and unsuitable microclimate conditions. The process of wet cleaning by capillary suction was performed in the Studio for Works on Paper in the National Gallery in Ljubljana. This method is used for cleaning the works of art on paper, and it also works well on painted fabrics. It is not possible to use a classic wet cleaning process due to the instability of watercolours in water. In the Ptuj Museum, we first stabilised the damages on the fabrics, and then equipped them to be put on display, the same way as the tapestries. The coloured flax fabrics were placed below the damages, which matched the original colour tone of the damages, which were stabilised with cotton thread. The linen fabric and thread were coloured with direct dyes Solophenyl, which have a good resistance to light and wetness. The system of attaching linen lining pads with offset seams was carried out in the same manner as equipping the tapestries to be hung with a hook-and-loop fasteners (velcro) sewn on their upper back side. This method enables an equal distribution of tension caused by the weight of the entire fabric pulling it down.

193


11


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

TATJ A N A Š T E FA N I Č muzejska svetovalka tatjana.stefanic@pmpo.si

Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona (Pelizona) iz leta 1843 – dragocena pridobitev zbirke glasbil nove pridobitve največje zbirke historičnih glasbil v sloveniji V Pokrajinskem muzeju Ptuj – Ormož, v katerem hranimo in v pritličju Ptujskega gradu razstavljamo največjo zbirko historičnih glasbil v Sloveniji, posvečamo posebno pozornost aktivnemu zbiranju glasbil. Za našo glasbilarsko zgodovino so še posebej pomembni slovenski izdelovalci oziroma tisti, ki so v preteklosti delovali na Slovenskem. V zadnjem desetletju je našemu muzeju uspelo s pomočjo sredstev Ministrstva za kulturo odkupiti, restavrirati in ponovno usposobiti za igranje nekaj pomembnih glasbil naših izdelovalcev: piramidasti klavir, ki ga je med letoma 1871 in 1878 izdelal Martin Ropas (1843–1915) s Črnega Vrha v bližini Vranskega,1 v secesijskem 1 Inv. št. PMPO GL 123 S. Za več podatkov o Ropasovi manufakturi gl. Koter, Darja. Izdelovalec klavirjev Martin Ropas: od obrtnika do fabrikanta. V: Vinkler, Jonatan (ur.), Jernej Weiss (ur.). Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta. Koper: Založba Univerze na Primorskem, 2014, str. 337–350. 

195


196

Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

slogu okrašeni pianino Ivana Kacina (1884–1953),2 doma z Otaleža pri Cerknem, in doslej edini znani violončelo iz opusa Maksimilijana Skalarja (1908–1997) iz leta 1971.3 Za nekatera druga glasbila, na primer pianino iz drugega desetletja 20. stoletja, ki ga je v Ljubljani izdelal tržaški mojster Rudolf Warbinek (deloval med 1894 in 1932),4 pa smo denar za odkup zbrali iz lastnih sredstev, seveda v primerih, ko vsote niso bile zelo visoke. Pomembno vlogo pri naraščanju števila eksponatov v naši zbirki pa imajo tudi različni donatorji, saj smo tako pridobili pianino v secesijskem slogu, izdelan v Ropasovi celjski delavnici,5 harmonij Franca Jenka (1894–1969) iz Šentvida nad Ljubljano6 in druga glasbila. S sredstvi kulturnega ministrstva smo v letu 2015 temeljito restavrirali in ponovno usposobili za igranje salonski pozitiv (manjše orgle), ki so ga leta 1748 izdelali v celjski delavnici orglarja češkega rodu Janeza Frančiška Janečka.7 V letu 2017 bomo s pomočjo sredstev kulturnega ministrstva odkupili še violino iz petdesetih let 20. stoletja ljubljanskega goslarja Blaža Demšarja (1903–1981), očeta Vilima Demšarja (1937–2017), še enega pomembnega slovenskega goslarskega mojstra, ki je februarja letos sklenil svojo bogato ustvarjalno pot. Pridobljena glasbila, ki jih postopoma večinoma restavriramo v lastni konservatorsko-restavratorski delavnici za les, vključujemo v stalno postavitev. Hkrati potekata tudi proučevanje življenja in dela posameznih izdelovalcev in iskanje še ohranjenih del na terenu, saj bomo le s tako usmeritvijo dopolnjevali vrzeli v poznavanju delovanja mojstrov, ki so živeli na naših tleh, pa tudi tistih slovenskih rojakov zunaj meja današnje države. Enega teh projektov smo zaključili konec lanskega leta z izdajo obsežne znanstvene monografije o celjskem baročnem orglarskem mojstru Janezu Frančišku Janečku.8 Na smiselnost in nujnost nadaljnjega načrtnega zbiranja in odkupovanja glasbil »slovenskega« porekla smo širšo javnost želeli opozoriti tudi z muzejskim koledarjem za leto 2016, v katerem smo predstavili najlepše 2 Inv. št. PMPO GL 112 S. 3 Inv. št. PMPO GL 132 S. 4 Inv. št. PMPO GL 135 S. 5 Inv. št. PMPO GL 103a S. Morda je avtor pianina že Martinov sin Ladislav Ropas, ki je od očeta prevzel celjsko delavnico. 6 Inv. št. PMPO GL 104a S. 7 Inv. št. PMPO GL 123 S. 8 Gl. Štefanič, Tatjana (ur.). Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2016.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in najkakovostnejše primerke tujih mojstrov iz naše bogate zbirke in različna glasbila, ki so jih oblikovale spretne roke na slovenskih tleh delujočih izdelovalcev, s poudarkom na najnovejših pridobitvah.9 Naša zadnja velika pridobitev je za slovensko zgodovino izjemno dragocena viola goriškega goslarja Antona Pelicona iz leta 1843, ki jo je muzej lani odkupil s pomočjo sredstev Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Brez večjih pomislekov lahko zapišemo, da v naših muzejih do zdaj še nismo imeli tako imenitnega primerka slovenskega izdelovalca, kakor je prav viola goriškega goslarja Antona Pelicona, ki je zaradi svojega porekla slovenski kulturni zaklad. Glasbilo uživa visoki status tako zaradi danes svetovno priznanega izdelovalca, čigar glasbila dosegajo precej visoke cene, kakor zaradi svoje zanimive provenience. Viola je bila namreč vseskozi v rokah slovenskih izvajalcev. Med drugimi je nanjo dobra štiri desetletja igral skladatelj in slikar Saša Šantel, ki je imel med letoma 1932 in 1942 pomembno vlogo tudi pri ustanavljanju in delovanju Obrtne banovinske šole v Ljubljani, v okviru katere je delovala naša edina goslarska šola oziroma šola za glasbila.10 Leta 1932 je bila viola razstavljena na prvem glasbenem festivalu v Ljubljani, ob 60-letnici delovanja ljubljanske Glasbene matice.11 družina goriških goslarjev peliconov (pelizonov) Čeprav dela goriških goslarjev Peliconov, predvsem Antonova, v preteklosti niso bila tako slavna kakor dela kremonskih, jih je znameniti nemški zgodovinar Willibald Leo Lütgendorff kljub njihovemu naslanjanju na Amattijevo šolo označil za originalna.12

9 Gl. Štefanič, Tatjana. Glasbila v ptujskem gradu. Muzejski koledar 2016. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2016. 10 Gl. Koter, Darja. Glasbilarstvo na Slovenskem. Maribor: Založba Obzorja, 2001, str. 143; Koter, Darja. Zbirka glasbil. V: Brence, Andrej (ur.). Muzejske zbirke v ptujskem gradu. Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj, 2006, str. 67–68. 11 Gl. Vodopivec, Vinko. Glasbeni pomenki III. Družina gorizianskih goslarjev. V: Cerkveni glasbenik (1942–XX), letnik 65, številka 1–3, str. 10. Viola je bila razstavljena v vitrini št. 27. Gl. tudi Mantuani, Josip. Razvoj glasbe pri Slovencih. Katalog razstave. Ljubljana: Glasbena matica, 1932, brez oštevilčenja strani (vitrina 27). 12 Gl. Lütgendorff, Willibald Leo. Die Geigen – und Lautenmacher vom Mittelalter bis zur Gegenwart. Bd. 2. Tutzing: Dr. Hans Schneider Verlag, 1922, geslo: Pellizon, Antonio, str. 375; Prim. Vodopivec 1942 (op. 11), str. 10; Primorski slovenski biografski leksikon I., Gorica 1974, geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 34. Jevnikar, Martin (ur.). Primorski slovenski biografski leksikon, 11. snopič, Omersa-Pirjevec, Gorica 1985, geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 606.

197


198

Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Njihovo kakovost dokazujejo Peliconova glasbila, na katera še danes igrajo izvrstni nizozemski glasbeniki, kot na primer čelisti Bas Jongen, Sietse-Jan Weijenberg in Jan-Bastiaan Neven, ki so se med letoma 2008 in 2017 zvrstili na violončelu, izdelanem okoli leta 1839, v lasti nizozemskega Nationaal Muziekinstrumenten fonds13, ali talentirana violinistka Aisha Syed Castro iz Dominikanske republike, ki koncertira na dveh violinah, in sicer na Stradivarijevi in Peliconovi, obe posojeni iz zbirke Florian Leonhard Fine Violins.14 anton pelicon (pelizon) 15 (1763, gabrje (?)–1850, gorica, italija) Začetnik goslarske tradicije v družini Pelicon je bil Anton. Rodil se je januarja 1763, morda v Gabrjah (Gabria), mali vasici nedaleč od Sovodenj ob Soči (Savogna d‘ Isonzo); po nekaterih podatkih pa naj bi bil tam samo krščen. Iz besedila v krstni knjigi župnijske cerkve v Gabrjah, izpod peresa tamkajšnjega vikarja Tomaža Florentina, ki je 28. januarja 1763 tudi opravil krstni obred, je razvidno, da je najprej napisal, da je krščenec iz Gabrij, potem pa to prečrtal in pripisal, da je iz (bližnjih) Rubij.16 Iz vpisa prav tako razberemo imena Antonovega očeta Franca in matere Uršule Pilizon, rojene Cotič (Zottig), z Vrha, kakor tudi njegovih krstnih botrov Štefana Dominka iz Rubij in Gertrude, žene Mihaela Florenina, s Peči.17 O Antonovem življenju, njegovi učni dobi in delu je sicer znanih nekaj fragmentarnih dejstev, vendar si slovenski rojak, ki ga sicer italijanski pisci zaradi njegovega kraja bivanja in delovanja uvrščajo

13 URN: https://www.muziekinstrumentenfonds.nl/289/collectie/instrumenten/ instrument/?id=809 [2017-1-17]. 14 URN: http://www.londoncityorchestra.com/past-soloists-conductors; http://www. cicamusicfestival.org/aisha-syed-castro [2017-1-17]. 15 Tudi Antonio ali Antonius Pelizon ali Pellizon. 16 Gl. Češčut, Marija. Anton Pelicon (1763–1850). V: Sovodenjski zbornik I. Sovodnje: Kmečko-delavska hranilnica in posojilnica, 1983, str. 142. Češčutova opozarja, da se iz tega popravka ne da razbrati, ali je imel gabrski vikar v mislih današnje Rubije ali pa spodnji del takratnih Sovodenj. Prav tako se sprašuje, ali niso morda Peliconovi že ob Antonovem rojstvu bivali v Sovodnjah in so novorojenca nesli h krstu v bližnjo župnijsko cerkev v Gabrjah, saj v Sovodnjah v tistem času še ni bilo župnije. Prim. Jevnikar 1985 (op. 12), geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 605. 17 Češčut 1983 (op. 16), str. 142. Prim. Ozbot, Fiorenza. La stampa periodica musicale in lingua italiana: dalla »Gazzetta Goriziana« (1774) a »Studi Goriziani« (1923). V: Arbo, Alessandro et al. (ur.). Studi Goriziani, Vol. 107 – 2014, str. 97.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

↑ Vpis krsta Antona Pelicona v krstni knjigi v Gabrjah. Objavljeno v: Češčut 1983, str. 142.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

med svoje izdelovalce, v prihodnosti gotovo zasluži temeljitejšo raziskavo ohranjenih primarnih zgodovinskih virov. Med drugim še vedno nimamo oprijemljivih podatkov, kje oziroma pri kom naj bi se izučil obrti izdelovanja godal, pa tudi, kdaj točno se je iz osnovnega poklica mizarja nazadnje preusmeril v izdelovanje godal in v Gorici (Gorizia) začel uspešno opravljati goslarsko dejavnost. Po njegovi smrti leta 1850 so jo nadaljevali kar štirje izmed njegovih sinov: Jožef, Anton ml., Karol in Filip, vendar njihova dela niso dosegala visoke stopnje očetove dovršenosti.18 Namen pričujočega članka je predvsem podrobnejši oris muzejske viole Antona Pelicona iz leta 1843 in njena umestitev v preostalo goslarsko produkcijo goriškega mojstra slovenskega porekla, pa tudi predstavitev njenih najbolj znamenitih lastnikov. Cossar v svojem članku iz leta 1939 o družini Pelicon domneva, da se je Anton v mladosti v Gorici izučil mizarske obrti kar pri svojem stricu Sebastijanu, saj ga ne najdemo na seznamu goriške 18 Jožef Pelicon (1800–1870) se je najprej izučil mizarstva v delavnici goriškega mizarja Franca Trobica, potem pa se je v goslarstvu izobraževal v raznih mestih severne Italije. Izdeloval je violine, viole, violončela, basete in kontrabase. Njegova glasbila so zelo dobro in skrbno izdelana. V poznih tridesetih letih 20. stoletja so njegov kontrabas prodali Metropolitanski operi v New Yorku za precej visoko ceno; Anton Pelicon ml. (1809–1861) se je poleg izdelovanja godal posvečal predvsem restavriranju kakovostnih starih glasbil; Karol Pelicon (1811–1891) se je še najbolj približal očetovemu načinu dela in je svoja glasbila tudi najbolje prodajal; Filip Pelicon (1817–1897) je ostal bolj rokodelec – mizar in je izdelal le manjše število glasbil, ki niso dosegala kakovosti njegovih bratov. Bil pa je dober glasbenik in je pri goriški mestni godbi celih 59 let igral na fagot. Gl. Lütgendorff, 1922 (op. 12), gesla: Pellizon, Antonio II.; Pellizon, Carlo; Pellizon, Filippo; Pellizon, Giuseppe, str. 376; Cossar, Mario Ranieri. Vecchia liuteria Gorizziana. Gorizia: Istituto per il promovimento delle industrie e dell’Artignato in Gorizia, XVIII E. F., 1939, str. 11–16; Jalovec, Karl. Italian violin makers. New York: Crown Publishers Inc., 1958, gesla: Pellizon, Antonio (II); Pellizon, Carlo; Pellizon, Filippo; Pellizon, Giuseppe, str. 267; Jevnikar 1985 (op. 12), geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 606; Prim. Ozbot 2014 (op. 17), str. 97, 124. Iz slavne družine Peliconov izhaja tudi violinist, skladatelj in dirigent Rodolpho Lipizer (1895–1974). Gl. Zupančič, Maruša. Razvoj violinske pedagogike in šolstva na Slovenskem od začetka 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Ljubljana: Univerza v Ljubljani: Filozofska fakulteta, 2013, str. 90–91.

199


Tatjana Štefanič

200 Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

šole za mizarje. Posredno temu v potrditev govori nekaj ohranjenih arhivskih podatkov.19 Če to drži, lahko sklepamo, da je tam vsaj delno, če ne že nepretrgoma bival že pred letom 1787, ko je po do zdaj znanih podatkih 12. februarja v arhivskih dokumentih v Gorici prvič zabeleženo ime štiriindvajsetletnega Antona ob njegovi poroki z Uršulo Disopra v cerkvi sv. Ignacija na Travniku.20 V prvem zakonu je imel tri otroke,21 z drugo ženo Cecilijo Podlipnik (Podlipnich), s katero se je kot šestintridesetletni vdovec poročil 25. avgusta 1799, pa kar štirinajst.22 Anton je po poroki z Uršulo živel v ulici sv. Antona,23 delavnico pa je imel najprej na trgu sv. Antona na številki 1, nato blizu gledališča Bandeu,24 končno pa v ulici Morelli na številki 412.25 Ali je Anton Pelicon po smrti petinšestdesetletnega strica Sebastijana leta 1788 tudi uradno in sploh nasledil njegovo mizarsko delavnico v Gorici, ne vemo, dejstvo pa je, da se je že 8. novembra istega leta podpisal v poročni knjigi26 v vlogi priče kot mizar (Antonio Pilizon Marangone).27 V mizarski delavnici je dobro desetletje kasneje, glede na njegova ohranjena glasbila, najverjetneje od začetka 19. stoletja, opravljal tudi goslarsko obrt, vendar se je kljub temu še leta 1835 v nekem ohranjenem dokumentu, ki ga navaja Cossar, podpisal kot mizar.28 Čas, v katerem je živel Anton Pelicon, je spretnim obrtnikom ponujal obilo možnosti za delo, saj je Gorica takrat doživljala pravi gospodarski in kulturni razcvet, h kateremu so pripomogle 19 V poročnih knjigah goriške stolnice je vpisan Sebastijan Pelicon iz Rubij (Sebastian Pelizon de Rubia), ki se je 16. aprila 1752 poročil z Barbaro Leskovec (Leskoviz), iz krstne knjige župnijske cerkve v Gabrjah pa je razvidno, da je 19. januarja 1723 krščeni Sebastijan res bil brat Franca, očeta Antona Pelicona. Gl. Jevnikar 1985 (op. 12), geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 606. 20 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 6. 21 Frančiška, Elizabeto in Janeza Andreja. Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 6; Jevnikar 1985 (op. 12), geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 606. 22 Jožefa (1800), Uršulo (1801), Vincenca (1802), Antona (1803), Jožefo (1804), Vincenca Jurija (1805), Alojzija Janeza Kr. (1807), Antona (1809), Karla (1811), Mihaela (1812), Alojza (1814), Ferdinanda (1816), Filipa in Magdaleno (1817) in Petra (1819). Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 7; Jevnikar 1985 (op. 12), geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 606. 23 Via Sant‘ Antonio; prej t. i. Contrada Braida Vaccana. 24 Via Armando Diaz. 25 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 6, 11; Jevnikar 1985 (op. 12), geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 606; 26 Libro dei Matrimoni. 27 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 6. 28 Antonio Pelizon Marangone. Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 11.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Anton Pelicon se je 8. novembra 1788 podpisal v poročni knjigi v vlogi priče kot mizar: Antonio Pilizon Marangone. Objavljeno v: Cossar 1939, str. 6.

razsvetljenske reforme cesarice Marije Terezije29 in tudi njena pobuda za ustanovitev goriške nadškofije leta 1752. V Gorici so v tistem času zrasle mnoge nove stavbe, med drugim tudi veličastna palača Attems Petzenstein, v kateri danes domuje Pokrajinski muzej.30 Kulturni utrip v mestu so popestrila različna kulturna društva in ustanove, kot na primer leta 1740 ustanovljeno gledališče Bandeu, znotraj katerega je deloval tudi orkester. Prav z omenjenim gledališčem lahko konec 18. stoletja, natančneje leta 1796, prek arhivskega dokumenta povežemo tudi Peliconovo delovanje kot popravljavca glasbil.31 V takem kulturnem ozračju se je razbohotilo tudi pestro glasbeno življenje, ki je vsekakor ponujalo priložnost za delo in zaslužek različnim izdelovalcem in popravljavcem glasbil. V Gorici sicer ni bilo utečene tradicije izdelovalcev glasbil (godal) in je po glasbilarskih mojstrih ter njihovi produkciji nikakor ne moremo primerjati s središči, kot so Brescia (kjer so v preteklosti delovali mojstri Bertolotti, Maggini, Lanfranchi, Vimercati), Cremona (z zvenečimi imeni, kot so Amati, Marco da Busseto, Stradivari, Guarneri, Bergonzi), Bologna, Benetke, Milano, Piacenza, Neapelj…, pa vendar je vsaj za drugo polovico 18. stoletja znano, da sta tudi v Gorici krajši čas delovala vsaj dva goslarska mojstra. Lütgendorff omenja Francesca Pilosia (Pelosia), ki naj bi bil predvsem izdelovalec viol (znana je viola z mojstrovo signaturo Franciscus Pilosius / Fecit in Gorizia 1778),32

29 Letos obhajamo 300. obletnico njenega rojstva. 30 Gl. Češčut 1983 (op. 16), str. 141. 31 Med poročili o izdatkih Bandeuovega gledališča za leto 1796 je zabeleženo ime mizarja (Marangone) Antona Pelicona: Specifica delle spese fatte per il Carnevale. / Ad Antonio Pelizon per riparazione del Cembalo F(iorini) 18. – 4 : Febbraio 1796. / ad Antonio Pelizon Mara(n)g(on)e per riparazioni del Cembalo F. 3 kar(antani) 24. –. Pelizon v tem primeru sicer ni popravljal mehanike čembala, ampak le njegovo ohišje. Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 6. Prim. Pio, Stefano. Liuteri e sonadori, Venezia 1750–1870. Violin Makers and Players, Venice 1750–1870. Venice 2002, str. 235. 32 Gl. Lütgendorff, 1922 (op. 12), geslo: Pilosio (Pelosio), Francesco, str. 385. Prim. Stainer, Cecie. A Dictionary of Violin Makers. London: Novello, 1890, geslo: Pilosio, Francesco, str. 73.

201


Tatjana Štefanič

202 Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

morda pa je v Gorici med letoma 1760 in 1770 deloval tudi Johann Baptiste Mighetti.33 Vinko Vodopivec v svojem članku, objavljenem v Cerkvenem glasbeniku leta 1942, piše, da je Anton Pelicon že v zgodnji mladosti poskušal izdelovati tudi glasbene instrumente, zato je izkoristil vsako ponujeno priliko, da bi se v tej stroki kaj naučil.34 Ali je Anton v času učne dobe pri stricu Sebastijanu ali kasneje morda imel možnost proučevanja zgradbe godal in načina dela goriških predhodnikov (vsaj Pilosia), je nemogoče reči. Prav tako zaenkrat ni oprijemljivih podatkov o tem, da si je znanje in veščine goslarskega poklica pridobival pri kakšnem drugem mojstru zunaj meja Gorice. Zaradi dosežene kakovosti njegovih glasbil naj bi se po mnenju nekaterih zahtevnega izdelovanja violin in drugih godal vsekakor izučil drugod.35 Glede na dejstvo, da se je kot izdelovalec godal na tržišču pojavil šele okoli leta 1800, ko je bil star že 37 let, bi morda lahko smeli sklepati tudi, da je bil do tedaj že zelo izkušeni mizarski mojster pri izdelovanju glasbil v osnovi samouk. Verjetno si je z neprestanim temeljitim proučevanjem različnih, njemu dostopnih modelov violin, viol, violončel in kontrabasov do zrele dobe pridobil dovolj znanja in obrtniških spretnosti, da se je lahko popolnoma ali vsaj večinoma preusmeril iz mizarskega poklica v goslarskega, s katerim se je preživljal naslednjih petdeset let svojega življenja. Tudi po mnenju Stefana Pia njegova v osnovi nekoliko groba dela, ki jim primanjkuje elegance, sicer značilne za glasbila beneških goslarjev, opozarjajo na Peliconovo osnovno izobrazbo mizarja, a so dosežki njegovega dela, gledano na izdelana godala kot celoto, več kot zadovoljivi.36 Po nekaterih navedbah naj bi se Anton izobrazil v goslarski stroki, v kateri se je nenehno izpopolnjeval, na podlagi najboljših modelov,

33 Mighetti je med izdelovalci iz Gorice omenjen na spletni strani avkcijske hiše Tarisio, specializirani za godala in loke. Gl. URN: https://tarisio.com/cozio-archive/browse-thearchive/cities/?City_ID=131 [2017-1-15]. 34 »Kjer je le izvedel za kakega mojstra, brž je šel k njemu ter ga opazoval in se pri tem učil.« Gl. Vodopivec 1942 (op. 11), str. 10. 35 Gl. Jevnikar 1985 (op. 12), geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 606. 36 Po mnenju Pia njegova glasbila ne odsevajo elegance Bellosijevih ali drugih godal beneških izdelovalcev, ki so živeli v precej tekmovalnem ozračju, medtem ko je Anton Pelicon v Gorici preučeval izdelke, ki so na različne načine prišli v mesto. Gl. Pio 2002 (op. 31), str. 249–250.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

zlasti Stradivarijevih, Stainerjevih, Amatijevih idr.37 Poznavanje oziroma naslanjanje na modele priznanih italijanskih izdelovalcev godal mu priznava tudi Lütgendorff.38 S prepoznavnimi izdelki, ki so nastali izpod njegovih rok – kar potrjujejo nalepljeni lističi v notranjosti njegovih godal z napisi: Antonio Pelizon / Fecit Gorizia ali Antonio Pilizon / Fecit Goritiae ali Antonio Pelizon / Fezit Gorizia ali Antonius Pelizon / Fecit Goritiae ali Antonius Pelizon / Fezit Goritiae z letnico izdelave –, je že za časa življenja dosegal visoke cene, njegovo ime pa je bilo znano tudi zunaj meja Gorice, in sicer v Trstu, Benetkah, Milanu in drugje.39 → Ena izmed variant napisnih lističev, ki jih je Anton Pelicon lepil v notranjost svojih godal: Antonius Pelizon / Fecit Goritiae 18–. Objavljeno v: Pio 2002, str. 239.

Za pretekla stoletja, pa tudi še za čas, v katerem je deloval Anton Pelicon, je bilo na splošno značilno, da so se priimki v zapisih pojavljali v več variantah. Peliconov se, kakor je razvidno iz prej omenjenih napisnih lističev, tudi v uradnih dokumentih pojavlja v kar nekaj različicah. Ob vpisu v krstno knjigo leta 1763 je priimek Antonovega očeta napisan kot Pilizon, enako se je leta 1788 Anton sam podpisal kot poročna priča,40 enajst let pozneje kot Pellizon, leta 1805 pa kot Pillizon. Že kmalu potem, leta 1806, naletimo na varianto Pelizon,41 torej na način, kot se je vsaj od dvajsetih let 19. stoletja podpisoval

37 »Akademik sv. Cecilije v Rimu, prof. G. M., ima dve Pelizonovi violini. Ena je izdelana po modelu Stradivarijevih violin, druga pa, lakirana z rumenkastim lakom, po Stainerjevem modelu …« Gl. Vodopivec 1942 (op. 11), str. 10. 38 Gl. Lütgendorff, 1922 (op. 12), geslo: Pellizon, Antonio, str. 375. Pio pa opozarja na ustaljeno, a zmotno prepričanje, da je Pelicon pripadal Amatijevi šoli. Gl. Pio 2002 (op. 31), str. 239. 39 Gl. Vodopivec 1942 (op. 11), str. 10. 40 Znana je tudi Peliconova violina iz leta 1807 z nalepljenim lističem v notranjosti glasbila z napisom: Antonius Pilizon / Fecit Goritiae 1807. Gl. URN: https://tarisio.com/cozio-archive/ price-history/?Maker_ID=527 [2017-1-28]. 41 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 7.

203


Tatjana Štefanič

204 Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

←↑ Antonovo goslarsko obrt so nadaljevali kar štirje izmed njegovih sinov, a ga po kakovosti niso dosegali. Jožef Pelicon je na napisnih lističih poleg svojega imena pripisal še podatek, da je Antonov sin. Še enega izmed sinov, Filipa, vidimo na fotografiji pred njegovo delavnico in trgovino. Objavljeno v: Cossar 1939, str. 14–15.

na večino napisnih lističev, ki jih je lepil v notranjost svojih glasbil. Vsa njegova znana signirana glasbila, vključno z najmlajšo violino iz leta 1849, danes v lasti Pokrajinskega muzeja v (italijanski) Gorici, imajo napisni listič, ki navaja, da so bila izdelana v Gorici; tudi iz arhivskih virov je znano, da je Anton tam imel svojo delavnico. Izjema je leta 1832 v Sovodnjah izdelana violina, na kar nas opozarja nalepljeni listič z napisom Antonio Pellizoni / Fecit Savognae anno 1832.42 Češčutova v svojem članku v Sovodenjskem zborniku omenja še vedno živo izročilo o tem, da so imeli Peliconovi v 19. stoletju v hiši nasproti cerkve delavnico za izdelovanje violin.43 V Primorskem

42 Vodopivec navaja, da je imela ta violina znotraj napisni listič: Antonio Pellizoni / Fecit Savognae 1832 in je bila leta 1915 prodana v Nemčijo za 1500 mark. Prav tako opozarja, da je to edino znano glasbilo goriškega mojstra, kjer je priimek napisan s podvojeno črko L. Gl. Vodopivec 1942 (op. 11), str. 10. Cossar omenja tako navedbo Peliconovega priimka tudi leta 1799. Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 7. 43 Gl. Češčut 1983 (op. 16), str. 142. Prim. Klemše, Vlado. Anton ali Andrej Pelicon? V: Novi glas. Goriška, 14. april 2005, str. 7.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

slovenskem biografskem leksikonu pa beremo ugibanja o tem, ali niso Peliconovi morda imeli goslarske delavnice v Sovodnjah že mnogo prej kot v Gorici, ki je s svojimi manj kakovostnimi izdelki izvrševala predvsem naročila ljudskih godcev.44 Kakorkoli, vsa druga glasbila Antona Pelicona, ki jih danes najdemo v literaturi, na tržišču oziroma v različnih muzejih, predvsem tista z ohranjeno mojstrovo signaturo, so zagotovo nastala v njegovi goriški delavnici. Zadnje znano in datirano glasbilo je mojster v Gorici izdelal zgolj leto pred svojo smrtjo – 27. oktobra 1850 je tam umrl v starosti 87 let.45 poskus orisa ohranjenega opusa goslarskega mojstra antona pelicona Kolikšna je bila produkcija godal Antona Pelicona, je nemogoče reči, zagotovo pa je v polstoletnem delovanju izdelal mnogo glasbil. Tudi o številu danes ohranjenih Peliconovih glasbil nimamo točnih podatkov. Če se naslanjamo zgolj na novejšo literaturo, objave največjih svetovnih avkcijskih hiš, specializiranih za dražbe glasbil, in različne muzejske fonde, najdemo več kot dvajset Peliconovih glasbil, od tega je pričakovano največ violin, medtem ko so znana samo tri mojstrova violončela in prav tako tri viole,46 med katerimi je goriški mojster dve izdelal v osemdesetem letu starosti. Če bi k temu dodali še glasbila, ki jih v svojih besedilih (v večini brez slikovnega gradiva) omenjajo starejši pisci, kot sta Lütgendorff in Cossar, bi se število Peliconovih glasbil povečalo na dobrih trideset. Seveda v te podatke niso zajeta Peliconova glasbila, ki jih imajo nam neznani različni zasebni zbiratelji in glasbeniki. Neznank o celotnem opusu iz goriške in morda tudi sovodenjske (?) delavnice Antona Pelicona

44 Gl. Jevnikar 1985 (op. 12), geslo: Pelicon (Pilizon, Pellizon, Pillizon, Pelizon), Anton, str. 606. Na seznamu goriških šolarjev za leto 1825 zasledimo dva učenca s priimkom Pelizon, in sicer Antona, pri katerem je dopisano, da je iz Gorice (verjetno je to leta 1809 rojeni Peliconov sin Anton ml.), in Jožefa (Joseph) iz Sovodenj, iz česar je mogoče sklepati, da so verjetno bližnji sorodniki goriškega Antona Pelicona v tistem času prebivali v Sovodnjah. Gl. Classification der Schüler an der K. K. Musterhauptschule zu Görz nach geendigtem Sommer-Curse 1825. Gorica 1825. 45 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 11. 46 Na spletni strani Tarisia sicer najdemo podatek tudi o Peliconovi violi, leta 1973 prodani pri Christie’s, vendar brez podatkov o glasbilu. Gl. URN: https://tarisio.com/cozio-archive/ price-history/?Maker_ID=527 [2017-1-28].

205


Tatjana Štefanič

206 Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

je torej prav toliko, kolikor vprašanj se nam poraja ob prebiranju njegovega precej nepopolnega življenjepisa. Najzgodnejši znani ohranjeni glasbili Antona Pelicona sta 7/8 violončelo, z dolžino trupa 710 milimetrov, in violina iz okoli leta 1800, z dolžino trupa 352 milimetrov.47 Za to violino sicer ni fotografije in o njej razen osnovne mere in zapisa, da je bila oktobra 1997 prodana na dražbi avkcijske hiše Sotheby‘s, nimamo podatkov.48 Enako dolžino trupa kot prej omenjena ima violina, ki jo je Pelicon izdelal okoli leta 1805 in je danes v lasti Florian Leonhard Fine Violins. Za razliko od prejšnje je zelo dobro dokumentirana, saj je Florian Leonhard leta 2008 o njej napisal članek, v katerem natančno opisuje mere, uporabljene materiale in način izdelave ter značilnosti njenih posameznih sestavnih delov.49 Črno-beli fotografiji violine, ki jo je goriški mojster izdelal v letu 1806, na kar nas opozarja napisni listič s podatki: Antonio Pelizon / Fecit Gorizia 1806, najdemo v Cossarjevem članku. V njem je objavljenih še več mojstrovih glasbil z bolj ali manj oprijemljivimi podatki, vendar brez fotografij in osnovnih mer, kar v nekaterih primerih, ko gre za mojstrova glasbila z isto letnico izdelave, otežkoča primerjavo z drugimi Peliconovimi deli.50 Leto mlajša je violina z dolžino trupa 351 milimetrov in napisnim lističem: Antonio Pilizon / Fecit Goritiae 1807,51 ki jo leta 1964 v svoji knjigi o italijanskih goslarskih mojstrih 18. in 19. stoletja omenja tudi Umberto Azzolina.52

47 Na spletni strani avkcijskih hiš Tarisio Fine Instruments and Bows in Brompton‘s Fine and Rare Instruments je Peliconov 7/8 violončelo. Gl. URN: https://tarisio.com/cozio-archive/ browse-the-archive/makers/maker/?Maker_ID=527 [2017-1-12]; Prim. URN: https:// www.bromptons.co/reference/results/details/violoncello-by-antonio-pelizon-gorizia1800-c.html [2017-1-12]. Podatke o prodaji Peliconove violine z začetka 19. stoletja leta 1997, z dolžino trupa 352 milimetrov, prav tako najdemo na spletni strani avkcijske hiše Brompton‘s, vendar brez fotografije glasbila. 48 Gl. URN: https://www.bromptons.co/reference/results/details/violin-by-antoniopellizon-i-gorizia-1800-c.html [2017-1-11]. 49 Gl. Leonhard, Florian. Antonio Pelizon. V: The Strad, 119/1419, 2008, str. 68–69. 50 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 9. 51 Prav tam. 52 Gl. Azzolina, Umberto. Liuteria Italiana dell’ottocento e del novecento. Milano: Casa Editrice Geschina, 1964. Podatke o njej hranijo tudi v fondu The Jacques Français Rare Violins, Inc. Photographic Archive and Business Records, 1844-1998, Smithsonian Institution, Washington, D.C., Box 31, Folder 2 Pelizon, Antonio, 1807.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Violina, ki jo je goriški mojster izdelal v letu 1806, sodi med zgodnejša Peliconova glasbila. Objavljeno v: Cossar 1939, str. 9.

Cossar piše tudi o Peliconovi violini iz leta 1809, ki jo je restavriral J. Lülsdorff,53 in o violini iz leta 1810 v takratni lasti gospoda Lucarinija.54 Tudi na spletni strani Tarisia je objavljena violina iz istega leta brez podatkov o merah, ki ima dno prav tako kot naša muzejska viola izdelano iz enega kosa,55 vendar je zaradi pomanjkanja podatkov nemogoče reči, ali gre za violino, nekdaj v Lucarinijevi lasti. Ponovno nekaj več podatkov in slikovnega gradiva imamo o violini iz okoli leta 1810 z dolžino trupa 353 milimetrov, ki jo je v svoji knjigi o beneških goslarjih objavil Stefano Pio.56 53 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 9. Lütgendorff v svoji knjigi leta 1922 sicer navaja, da je omenjeni restavrator imel v delu Peliconovo violino iz leta 1819. Gl. Lütgendorff 1922 (op. 12), geslo: Pellizon, Antonio, str. 375. 54 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 9. 55 Bein & Fushi Catalog, February, 1986, Bein & Fushi, Inc, Bein & Fushi, Chicago, 1986; URN: https://tarisio.com/cozio-archive/browse-the-archive/makers/maker/?Maker_ ID=527 [2017-1-9]. 56 Pio 2002 (op. 31), str. 236–238. Prim. Millon & Robert Musical Instruments Auction Catalog, May 15, 1994. Evian 1994; URN: https://tarisio.com/cozio-archive/browse-thearchive/makers/maker/?Maker_ID=527 [2017-1-9].

207


Tatjana Štefanič

208 Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Na dražbi avkcijske hiše Sotheby‘s leta 2015 prodana takrat leto več kot dvesto let stara viola z napisnim lističem: Antonius Pilizoni / Fecit Goritiae 1814 je najstarejša nam znana ohranjena Peliconova viola, ki je le malenkost večja od muzejske, saj po objavljenih podatkih dolžina trupa meri 409 milimetrov.57 Leto dni mlajša je violina z dolžino trupa 353 milimetrov in napisnim lističem: Antonius Pilizon / Fecit Goritiae 1815.58 O violini z napisnim lističem: Antonio Pelizon / Fezit Gorizia 1816 izvemo iz literature, da je bila nekoč last Artura Vrama, imenitnega dirigenta v Trstu, v času pisanja Cossarjevega članka pa je že bila na ogled v Muzeju tržaškega gledališča.59 Leta 2013 je bila na dražbi avkcijske hiše Skinner prodana violina Antona Pelicona iz leta 1819 z dolžino trupa 357 milimetrov, ki ima dno tako kot muzejska viola izdelano iz enega kosa. Po fotografiji sodeč je vsaj eden izmed uglaševalnih vijakov na vrhu okrašen na enak način kot pri naši violi, torej z vstavkom iz biserne matice. V opisu te violine dobimo podatek, da je manjša tanka razpoka vidna tako na dnu kakor na zgornjem resonančnem pokrovu pri kobilici.60 Tudi Lütgendorff v svoji knjigi iz leta 1922 navaja violino iz leta 1819, z nekoliko prestrmo izdelanima zvočnicama, ki jo je popravljal J. Lülsdorff, vendar je nemogoče reči, ali gre za eno in isto Peliconovo violino. Omenja še, da ima ta violina, ki v osnovni spominja na Stradivarijev model, še svetlejši rumenkast lak, kot ga najdemo na glasbilih Josepha Gagliana.61 Podoben problem kot pri omenjenih violinah iz leta 1819 je tudi pri leto mlajšima violinama. Violina iz leta 1820 z napisnim lističem: Antonio Pelizon / Fecit Gorizia 1820 in dolžino trupa 352 milimetrov, ki jo najdemo na spletni strani Tarisia,62 zagotovo ni ista kot violina iz časa okoli leta 1820, z dolžino trupa 355 milimetrov, ki jo navajajo pri Amatiju.63 A tudi Cossar v svojem članku omenja violino iz istega 57 URN: https://www.the-saleroom.com/en-gb/auction-catalogues/ingles-and-hayday/ catalogue-id-sring10003/lot-c7f7ffd5-7f5b-4611-a5e0-a52b00f8ddea [2017-3-16]. 58 Gl. Sotheby’s Musical Instruments Auction Catalog, March 11, 2003, London, Sotheby‘s. London: Sotheby‘s, 2003; URN: https://tarisio.com/cozio-archive/browse-the-archive/ makers/maker/?Maker_ID=527 [2017-1-9]. 59 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 9–10. 60 Gl. URN: http://www.skinnerinc.com/auctions/2648B/lots/317 [2017-1-10]. 61 Gl. Lütgendorff 1922 (op. 12), geslo: Pellizon, Antonio, str. 375. 62 Gl. Christie’s Musical Instruments Auction Catalog, June 13, 1990, London, Christie’s, Christie’s, 1990; URN: https://tarisio.com/cozio-archive/browse-the-archive/makers/ maker/?Maker_ID=527 [2017-1-16]. 63 Ta Peliconova violina je bila prodana leta 2007. Gl. URN: http://www.amati.com/viewprices/pelizon-pellizon-antonio-i/ [2017-2-2].


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Leta 2013 je bila na dražbi avkcijske hiše Skinner prodana violina Antona Pelicona iz leta 1819, ki ima dno tako kot muzejska viola izdelano iz enega kosa. Dostopno na: URN: http://www. skinnerinc.com/ auctions.

časa z napisnim lističem: Antonius Pelizon / Fecit Goritiae 1820,64 ki so jo takrat hranili v goriškem muzeju.65 O tej nekoliko nenavadno oblikovani violini zapiše, da je bila narejena za test, saj je avtor poleg svojega imena, kraja in letnice izdelave na listič pripisal podatek o tem, pa tudi, da je v primerjavi z drugimi Peliconovimi deli izdelana zelo dobro, sploh pravilneje izrezljani polž in zvočnici.66 V dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja je Peliconovo violino iz leta 1823 imel tudi dunajski goslarski mojster Ferenczy, saj o tem poročata tako Lütgendorf kot Cossar,67 violino z enodelnim dnom iz istega leta z dolžino trupa 353 milimetrov in drugimi merami pa je v svoji knjigi objavil tudi Stefano Pio.68 V Lütgendorfovi knjigi iz leta 1922 zasledimo tudi napisni listič Antona Pelicona iz leta 1825: Antonio Pelizon / Fezit Gorizia 1825, za katerega pa ne vemo, ali je pripadal violini ali kateremu drugemu godalu.69

64 Če sklepamo na podlagi napisa, ne gre za isto violino kot tisto na strani Tarisia. 65 Il Museo di Gorizia. 66 Gl. Lütgendorff 1922 (op. 12), geslo: Pellizon, Antonio, str. 376; Prim. Cossar 1939 (op. 18), str. 10. 67 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 10. 68 Gl. Pio 2002 (op. 31), str. 240–343. 69 Gl. Lütgendorff 1922 (op. 12), str. 647.

209


210

Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← V Lütgendorfovi knjigi zasledimo napisni listič Antona Pelicona iz leta 1825: Antonio Pelizon / Fezit Gorizia 1825, za katerega pa ne vemo, ali je pripadal violini ali kateremu drugemu godalu. Objavljeno v: Lütgendorff 1922, str. 647.

Iz časa okoli leta 1830 sta dve Peliconovi violini. Prva, z dolžino trupa 355 milimetrov in napisnim lističem: Antonius Pelizon / Fecit Goritiae 1829, je vidna zgolj na črno-beli fotografiji,70 za drugo71 z enako dolžino trupa pa je na spletni strani Tarisia dostopnih več barvnih posnetkov.72 Prav tam dobimo tudi podatke o Peliconovi violini z dolžino trupa 353 milimetrov in napisnim lističem: Antonius Pelizon / Fecit Goritiae 1834. Violino, v takratni lasti tržaškega zdravnika Gualtiera Rubbia, s prav takimi podatki na napisnem lističu z okrasnim okvirčkom iz zvezdic v notranjosti glasbila, z izrezanima zvočnicama po Stradivarijevem modelu, omenja tudi Cossar; enako še dve leti mlajši lep primerek tričetrtinske violine z napisnim lističem: Antonius Pelizon / Fezit Goritiae 1836. O tej violini, ki je bila v času nastajanja njegovega članka še v goriškem muzeju,73 zapiše, da je bila v preteklosti prelakirana z rdečkastim lakom, pod katerim se še vidijo sledi prvotne površinske obdelave v jantarjevo rumenih tonih. V istem muzeju so takrat hranili tudi Peliconov violončelo, ki sicer ni imel napisnega lističa v notranjosti glasbila.74 S konca tridesetih let 19. stoletja oziroma iz časa okoli leta 1840 sta še dva Peliconova violončela. Nekoliko temnejši75 in večji z dolžino trupa 759 milimetrov,

70 Gl. Sotheby’s Musical Instruments Auction Catalog, March 21, 1995, London, Sotheby’s. London: Sotheby’s, 1995; URN: https://tarisio.com/cozio-archive/browse-the-archive/ makers/maker/?Maker_ID=527 [2017-1-16]. 71 Iz okoli leta 1830. 72 Gl. Tarisio‘s Fine Musical Instruments Auction Catalog, May 4-5, 2011. New York: Tarisio, 2011; URN: https://tarisio.com/cozio-archive/browse-the-archive/makers/maker/?Maker_ ID=527 [2017-1-16]. 73 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 10. 74 Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 10. 75 Na polžu so sicer vidni sledovi svetlejšega laka.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ki je v lasti nizozemskega Nationaal Muziekinstrumenten fonds,76 ima vijake zgoraj okrašene s kovinskimi okrasnimi aplikami, drugi z dolžino trupa 728 milimetrov, ki ga najdemo na spletni strani Tarisia, pa je brez takih okraskov.77 Pri slednjem je zanimivo, da je polž izdelan iz bukovine, kar je edinstveno v opusu nam znanih Peliconovih godal, vendar je mogoče, da ni originalen in je bil zamenjan kasneje. Tej tezi v potrditev govori v primerjavi z drugimi Peliconovimi godali bolje izrezljan polž, ki ima tudi zavoj več. Čeprav Cossar omenja, da so v goriškem muzeju konec tridesetih let 20. stoletja hranili tako Peliconovo violino iz leta 1836 kakor že omenjeni violončelo brez napisnega lističa, danes v njem razstavljajo zgolj dve violini z rumenkastim lakom, tipičnim za Peliconova glasbila, ki ju je v svoji knjigi objavil tudi Stefano Pio.78 Violina iz leta 1842 je precej manjša od sedem let mlajše, saj dolžina njenega trupa meri 296 milimetrov, dolžina tiste iz leta 1849 pa 356 milimetrov.79 Leta 1843, ko je bil Anton Pelicon star že osemdeset let, je izdelal vsaj dve violi. Violo z dvodelnim dnom in enakimi kovinskimi okrasnimi aplikami na vrhu uglaševalnih vijakov, kot smo jih omenili že pri njegovem violončelu iz okoli leta 1839,80 hranijo v glasbenem muzeju v Benetkah.81 Naš muzej hrani njegovo violo iz leta 1843, ki ima za razliko od beneškega primerka dno v dolžini 406 milimetrov izdelano iz enega kosa, uglaševalni vijaki pa so okrašeni z vstavki iz biserne matice.82 Najmlajša iz ohranjenega Peliconovega opusa je že prej omenjena violina iz goriškega muzeja iz leta 1849, ki jo je mojster

76 Gl. URN: https://www.muziekinstrumentenfonds.nl/289/collectie/instrumenten/ instrument/?id=809 [2017-1-17]. 77 Gl. URN: https://tarisio.com/cozio-archive/browse-the-archive/makers/ maker/?Maker_ID=527 [2017-1-16]. 78 Gl. Pio 2002 (op. 31), str. 244–249. 79 Musei Provinciali di Gorizia (z razstavišči v Palazzo Attems Petzenstein in Borgo Castello), inv. št. 470/c in 470/b. Gl. Bradaschia, Guido. Andiamo insieme a visitare i Musei Provinciali di Gorizia. Gorizia 1980, str. 156–157. Obe Peliconovi glasbili sta bili razstavljeni v sklopu razstave o cesarici Mariji Tereziji v palači Attems v Gorici. Gl. Maria Teresa e il Settecento goriziano, Catalogo della mostra, Gorizia, Palazzo Attems 12. dic. 1981 – 28. febbr. 1982, str. 85, 272. Prim. Češčut 1983 (op. 16), str. 143. 80 Na enak način so okrašeni tudi vijaki Peliconovih violin iz let 1810, 1820 in tiste iz okoli leta 1830, ki ima dno izdelano iz enega kosa. Prim. str. 220. 81 Il Museo della Musica Venezia. Gl. URN: http://www.museodellamusica.com/en/ instruments/27/viola [2017-3-1]. 82 Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, inv. št. GL 134 S. Za podroben opis muzejske viole gl. str. 213-217.

211


212

Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

← Violo Antona Pelicona iz leta 1843 je Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož odkupil s pomočjo sredstev Ministrstva za kulturo Republike Slovenije. Zaradi svojega porekla je slovenski kulturni zaklad. Foto: Boris Farič.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

izdelal v starosti 86 let.83 Na spletni strani Sotheby‘s zasledimo sicer še eno violino iz sredine 19. stoletja z dolžino trupa 359 milimetrov, ki pa je zgolj pripisana Antonu Peliconu.84 Na podlagi vseh omenjenih nam znanih godal lahko ugotovimo, da je ohranjeni opus glasbil goriškega goslarja kar obsežen, vendar seznam nikakor ne odseva celotne mojstrove produkcije, kakor smo nakazali že uvodoma. viola goriškega goslarskega mojstra antona pelicona iz leta 1843 v ptujski zbirki Muzejska viola Antona Pelicona iz leta 1843 z dolžino trupa 406 milimetrov85 je izdelana iz različnih lesov: smrekovine, javorovine in lesa rebrastega javora ter ebenovine, pa tudi drugih materialov, kot so vložki iz biserne matice na vrhu vijakov in kosti na sedlu.

→ Risba viole Antona Pelicona iz leta 1843 v lasti Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož. Risba: Nejka Uršič.

Mere viole Antona Pelicona iz leta 1843: A Dolžina celotnega glasbila: 660 mm B Dolžina trupa: 406 mm F Razdalja med zgornjim robom trupa in kobilico:86 215 mm G Dolžina vratu do zgornjega sedelca: 151 mm H Razdalja med zgornjim sedelcem in kobilico: 365 mm C Širina trupa spodaj: 232 mm D Širina trupa sredina: 120 mm E Širina trupa zgoraj: 186 mm

83 Gl. op. 79, str. 211. 84 Gl. URN: http://www.sothebys.com/en/auctions/ecatalogue/2011/musicalinstruments-l11250/lot.134.html [2017-3-2]. 85 Za razliko od violine, ki ima ustaljeno dolžino trupa, so viole različno dolge. Tako imenovane »damske« viole imajo 380 do 395 milimetrov, večinoma pa imajo dolžino trupa 400 do 420 milimetrov. Seveda izdelujejo tudi večje viole in zlasti prve viole v zgodovini goslarstva so bile zelo velike. Gl. Cvetko, Ivo et al. Godala, tematska številka. Revija glasbene mladine Slovenije, L XIX, 1988/89, str. 14. 86 T. i. diapazon.

213


214

Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Dno viole je izdelano iz enega kosa javorove deske s sledovi reber v strukturi lesa. Uporabljeni les sicer ni nič kaj simetričen in ima v desnem spodnjem delu še manjšo grčo. Poleg ptujske viole imajo v nam znanem Peliconovem opusu dno iz enega kosa zagotovo tudi violini iz let 1819 in 1823 ter morda violine iz let 1807, 1810 in 1834.87 Dno njegovih drugih godal pa je sestavljeno iz dveh delov, kakor je to navadno pri večini godal tudi pri drugih mojstrih.88 Muzejska viola ima poleg tanjše in v preteklosti že popravljene razpoke na spodnjem delu zgornjega resonančnega pokrova iz smrekovine tudi na resonančnem dnu še eno krajšo tanjšo razpoko. Viola je kljub temu še vedno v dobrem stanju in kot taka primerna za igranje. In ravno njen prefinjeni zvok je tisti, ki nas prepriča o visoki kakovosti Peliconovih godal. Viola, ki jo je Anton Pelicon izdelal v osemdesetem letu starosti, ima zelo žameten in bogat violski ton z lepo barvo. Po besedah violista Andreja Feguša, ki je lani igral na glasbilo in preizkušal njegove lastnosti, je na violo zaradi njene menzure in dobre produkcije tona lahko igrati.89 Podobnega mnenja je bil tudi Saša Šantel, ki jo je ob njeni skorajšnji stoletnici v Cerkvenem glasbeniku leta 1942, ko je nanjo igral že 41 let, pohvalil in zapisal, da jo rad uporablja.90 Pokrov oziroma zgornja resonančna plošča je izdelana iz dveh desk smrekovega lesa z malenkost redkejšimi letnicami. Uporabo nekoliko slabše smrekovine pri godalih je Peliconu očital že Lütgendorff, saj je bil mnenja, da bi glasbila imela še boljši zvok, če bi se bolj potrudil

87 Zaradi slabših fotografij omenjenih violin tega ne moremo z gotovostjo trditi. 88 Enodelna dna so mojstri izdelovali predvsem zaradi želje po drugačnih resonančnih lastnostih glasbila. Enodelna dna zasledimo tudi pri nekaterih glasbilih mojstrov beneškega kroga, na primer pri violi iz leta 1766 Michela Deconeta. Gl. Pio 2002 (op. 31), str. 50–54. 89 Prav od velikosti viole je odvisna tudi barva njenega zvoka in prodornost tona glasbila. Razen redkih izjem malih glasbil velikih mojstrov dobro zvenijo v glavnem viole večjih mer. Največje težave so s prodornostjo, z lastnostjo, da se glasbilo razločno in dovolj glasno sliši v sestavu z drugimi glasbili. Zlasti male viole bi v primerjavi s kvinto višjo sestro violino lahko ocenili kot tipično manj prodorno godalo, kar pride do izraza posebno pri solističnem igranju. Gl. Cvetko et al. 1988/89 (op. 85), str. 14. 90 Gl. Šantel, Saša. To in ono. Še o goslarjih Pelizonih. V: Cerkveni glasbenik (1942–XX), letnik 65, številka 4–5, str. 36. V članku nas tudi opozarja, da je Vinko Vodopivec v članku iz istega leta napačno navedel letnico izdelave viole, in sicer 1848 namesto 1843. Gl. Vodopivec 1942 (op. 11), str. 10. Enako napačno navedbo letnice Peliconove viole v vitrini 27 najdemo tudi v katalogu razstave ob 60-letnici Glasbene matice, na seznamu glasbilarjev pa je ob Peliconovem imenu napisana letnica 1843. Gl. Mantuani 1932 (op. 11), brez oštevilčenja strani.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pri izbiri lesa za resonančne pokrove.91 Okrasni vložek, ki obteka spodnjo in zgornjo resonančno ploščo, je v sredini iz javorovine, obdane s pasovoma orehovine. Žleb, v katerega je vložen trak iz omenjenih lesov, mestoma kaže nenačrtovane manjše zalome lesa pri vrezovanju le-tega. Pri sedlu spodaj je v rob vdelan tudi vložek iz kosti. Obod viole je izdelan iz rebrastega javora. Pelicon je mestoma uporabil tudi take trakove, kjer rebra v strukturi javorovega lesa glede na spodnjo in zgornjo resonančno ploščo ne potekajo povsem pravokotno. Tudi vrat viole je iz lesa rebrastega javora, zaključek vratu oziroma t. i. vijačnica s polžastim zaključkom pa iz lesa navadnega javora. Omenjena dela iz različnih lesov sta med seboj zelo zahtevno spojena. Tak način spajanja dvodelne konstrukcije vratu, ki je sicer plod kasnejših predelav, najdemo skoraj pri vseh nam znanih Peliconovih glasbilih, pa tudi pri večini mojstrov beneškega kroga,92 v katerega širši kontekst nekateri pisci vključujejo tudi opus Antona Pelicona. Če se omejim samo na primerke goriškega goslarja, shranjene v muzejih – na Peliconovi violini iz Pokrajinskega muzeja v Gorici iz let 1842 oziroma 1849 in na violo iz beneškega muzeja za glasbo iz leta 1843,93 ki nas opozarja, da je Pelicon v istem letu kot našo izdelal vsaj še eno violo, imajo vse na enak način predelane vratove kot ptujska. Kljub omenjeni podobnosti pa se beneška in ptujska viola razlikujeta v načinu izdelave dna, saj je tisto iz Benetk dvodelno. Dva izmed iz ebenovine izdelanih vijakov imata zgoraj še ohranjen vstavek iz biserne matice, na enem pa nas na njen obstoj opozarja prazna luknjica. Omenjeni trije vijaki so verjetno še prvotni oziroma po izgledu sodeč vsaj zelo stari.94 Vijak, na katerega je napeta struna a1, je zagotovo novejši, vendar prav tako kakor drugi iz ebenovine. Iz enakega lesa kot vijaki sta izdelana tudi ubiralka in strunik. Če lahko pri struniku na podlagi zelo grobo izžaganih luknjic skoraj zagotovo domnevamo, da je še prvoten, smo o originalnosti ubiralke manj gotovi, saj je bila v preteklosti skoraj zagotovo zamenjana ob menjavi vratu. Kobilica je novejša, prav tako tudi podbradek in seveda 91 Gl. Lütgendorff 1922 (op. 12), geslo: Pellizon, Antonio, str. 375. 92 Na primer pri Michelu Deconetu, Pietru Valentinu Novelli, Domenicu Busanu, Antoniu Indriju, Giacintu Santagiulianu, Antoniu Pedrineliju, Vincenzu Corainu, Luigiju Cardiju … Gl. Pio 2002 (op. 31), na več mestih. 93 Gl. URN: http://www.museodellamusica.com/gli-strumenti/27/viola [2017-3-8]. 94 Na enak način je okrašen vsaj eden od vijakov pri Peliconovi violini iz leta 1819.

215


216

Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Leta 1843, ko je bil Anton Pelicon star že osemdeset let, je izdelal vsaj dve violi: eno ima v lasti ptujski muzej, drugo pa hranijo v glasbenem muzeju v Benetkah. Dostopno na: URN: http://www. museodellamusica. com/en/ instruments/27/viola. Lastnik slednje viole je gospod Artemio Versari. Zahvaljujem se mu za dovoljenje za objavo. Dno ptujske viole je izdelano iz enega kosa, dno viole iz beneškega muzeja pa je dvodelno. Ebenovinasti vijaki naše muzejske viole imajo vstavke iz biserne matice, vijaki beneške pa kovinske bunkice.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

komplet strun, ki so jih lani zamenjali v ljubljanskem ateljeju mojstra Vilima Demšarja, kjer so Peliconovo violo pred nakupom in prenosom v muzej tudi očistili.95 glavne značilnosti peliconovih glasbil Antona Pelicona, goriškega goslarskega mojstra prve polovice 19. stoletja, lahko uvrstimo še v postbaročno tradicijo izdelovanja godal, ki se kaže v načinu obdelave posameznih delov glasbil (kot na primer grobo izžagane luknjice na struniku in za naše pojme zelo grobo in nerodno izrezljani polži), verjetno pa tudi v samih konstrukcijah in dolžinah vratov.96 Do začetka 19. stoletja so imela godala krajše in položnejše ubiralke, vratovi pa so bili zgolj zalepljeni na obod in z notranje strani učvrščeni s (po navadi) tremi žeblji. V večjih goslarskih centrih so v prvi polovici 19. stoletja, po letu 1850 pa tudi drugod, že izdelovali godala z »modernimi« vratovi.97 Posledično s tem pa so tudi večino vratov starih violin, viol in drugih godal rahlo podaljšali, zaradi drugačne oblike vratov in načina njihove pritrditve v trup pa so lahko ubiralke nekoliko privzdignili od zgornje resonančne plošče.98 Pri takih »popravilih« vratov starih violin in drugih godal so praviloma uporabili originalne vijačnice s polžem, spodnje dele vratov pa izdelali na novo. Precej zapleten način konstrukcije celotnega vratu iz dveh različnih kosov lesa torej ni originalno Peliconov. Njegove so zgolj vijačnice z zanj značilnim krepkim polžem, večinoma izdelane iz lesa navadnega javora, ki so vcepljene v nekoliko mlajše vratove, po navadi iz rebrastega javora. Izjemo v njegovem opusu predstavlja violončelo iz okoli leta 1840, ki ima sicer najverjetneje neoriginalno vijačnico s polžastim zaključkom, izdelano iz bukovega lesa.99 Dolge in vitke Peliconove vijačnice se s kratkim prehodom nadaljujejo v 95 Celoten proces so dokumentirali in posneli fotografije pred čiščenjem glasbila in po njem. Blažu Demšarju se zahvaljujem za posredovane fotografije. 96 Vratovi Peliconovih godal se zaradi kasnejših predelav niso ohranili. 97 Kot jih poznamo danes. 98 Do okoli leta 1800 so imela godala drugačne oblike vratov in bolj položne ubiralke, strune pa so bile napete pod manjšim kotom. Na ta podatek me je opozoril goslarski mojster Ante Horvat, za kar se mu najlepše zahvaljujem. Gl. tudi članke Hargrave, Roger. Period of Adjustment; Evolutionary Road; The Amati Method. Dostopno na URN: http://www.rogerhargrave.de/Seiten/english/Bibliothek/Bibliothek.htm [2017-4-4]. 99 Prim. str. 211.

217


218

Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Precej zapleten način konstrukcije vratu iz dveh različnih kosov lesa ni originalno Peliconov, ampak je plod kasnejših predelav. Njegove so zgolj vijačnice z zanj značilnim krepkim polžem, večinoma izdelane iz lesa navadnega javora, ki so vcepljene v nekoliko mlajše vratove, po navadi iz rebrastega javora. Primera ptujske viole iz leta 1843 in violine iz okoli leta 1830. Slednja dostopna na: URN: https://tarisio.com/ cozio-archive.

polže, izdelane skoraj brez posnetih robov, ki se pri značilnih velikih očeh v sredini precej odebelijo. Sami polžasti zaključki so, z izjemo prej omenjenega iz bukovine, pri vseh mojstrovih glasbilih izdelani precej okorno, saj zavitine ne tečejo gladko, mestoma pa so bolj ali manj vidni tako zalomi kakor sledovi orodij. Pelicon je razvil poseben, svojstven stil z mestoma nekoliko bolj oglatimi linijami ter v primerjavi s cremonskimi goslarskimi mojstri robustnejšo izdelavo. Njegova glasbila kažejo še nekatere druge nekonvencionalne detajle, kot na primer nenavadne, precej pokončno oziroma že skoraj paralelno postavljene zvočnice (f-odprtine) z majhnimi kvadratastimi zavihki spodaj in zgoraj. Anton je svojim godalom vtisnil prepoznaven karakter, zaradi česar ga lahko tudi po besedah Floriana Leonharda označimo za enega od bolj unikatnih izdelovalcev.100 Glede na to, da so na Peliconovih glasbilih zelo jasno vidni sledovi orodja, žlebovi za trakaste vložke ob robovih zgornjih in spodnjih resonančnih plošč pa so mestoma nekoliko

100 Gl. Leonhard 2008 (op. 95), str. 68.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Anton Pelicon je ebenovinaste vijake nekaterih svojih glasbil različno okrasil z vstavki iz biserne matice ali s kovinskimi okrasnimi aplikami različnih oblik – v nekaterih primerih so to le preproste bunkice, v drugih pa z različnimi ornamenti okrašeni podolgovati, mandljasto oblikovani vstavki. Primeri violin iz let 1830, 1814 in 1834. Dostopno na: URN: https://www. the-saleroom.com/ en-gb/auctioncatalogues; URN: https://tarisio.com/ cozio-archive.

nenatančno izdelani,101 se zdi, da se mojster vsekakor ni pretirano ukvarjal s podrobnostmi v izdelavi, zagotovo pa mu je bil pomemben skupni učinek vseh detajlov, predvsem pa zvočne lastnosti glasbila. Če skušamo strniti še preostale glavne značilnosti Peliconovih glasbil, lahko najprej zapišemo, da imajo glasbila goriškega mojstra značilen svetlo rumenkast lak.102 V njegovem opusu sicer najdemo nekaj glasbil s temnejšim lakom, ki pa je na podlagi tega, da je v kar nekaj primerih pod njim fragmentarno viden svetlejši, zagotovo sekundaren.103 Anton Pelicon je svojim godalom navadno izdelal javorove spodnje resonančne plošče oziroma dna iz dveh delov, a ima tudi nekaj primerkov, ki smo jih že predhodno omenili, ko je to izdelano iz enega kosa. Vijaki, ubiralke in struniki so večinoma izdelani iz ebenovine. Violina iz okoli leta 1810 ima strunik izdelan iz pušpana, violina iz leta 101 Gl. Leonhard 2008 (op. 49), str. 68. 102 Gl. Lütgendorff 1922 (op. 12), geslo: Pellizon, Antonio, str. 375; Jalovec 1958 (op. 18), geslo: Pellizon, Antonio (I), str. 267. Prim. str. 208. 103 Na en tak primer nas v svojem članku iz leta 1939 opozarja tudi Cossar. Gl. Cossar 1939 (op. 18), str. 10.

219


Tatjana Štefanič

220 Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

1823 pa iz neznanega svetlega lesa,104 a je to verjetno plod kasnejših predelav. Violončelo iz okoli leta 1840, kot je razvidno s fotografije, pa je bil v času avkcije sploh brez strunika. Tudi pri vijakih Peliconovih godal najdemo dve izjemi, saj imata tako že prej omenjena violina iz okoli leta 1810 in violina iz leta 1842 vijake iz pušpana, ki morda niso originalni.105 Anton Pelicon je ebenovinaste vijake nekaterih svojih glasbil tudi različno okrasil bodisi z vstavki iz biserne matice106 ali s kovinskimi okrasnimi aplikami različnih oblik – v nekaterih primerih so to le preproste bunkice,107 v drugih pa z različnimi ornamenti okrašeni podolgovati, mandljasto oblikovani vstavki.108 najpomembnejši lastniki peliconove viole iz leta 1843 Najnovejša muzejska pridobitev ima nadvse zanimivo zgodovino in provenienco, ki je zelo dobro znana tudi iz zapisov v različni literaturi.109 Anton Pelicon je v svojem osemdesetem letu izdelal violo za slovenskega duhovnika in nabožnega skladatelja Franca Ksaverja Mercino, na kar nas opozarja napisni listič na dnu glasbila z natisnjenim besedilom (z izjemo zadnjih dveh številk v letnici, ki sta dopisani ročno): »Antonius Pelizon / Fecit Goritiae 1843«. S črnilom je z roko nad etiketo pripisano tudi »Pro Rev.110 Francisco Xav. Merzina«, pod etiketo pa »Anno aetatis suae octogesimo«. Franc Ksaver Mercina (1809, Goče–1897, Gorica, Italija) Prvi lastnik viole, slovenski rimskokatoliški duhovnik in nabožni skladatelj Franc Ksaver Mercina, je obiskoval ljudsko šolo v Vipavi, gimnazijo in bogoslovje pa v Gorici, kjer je bil leta 1833 tudi posvečen v mašnika. Po kratkem službovanju v Štjaku je odšel za kaplana k sv. Ivanu v Gorico. Tam je bil tudi katehet na državni gimnaziji in učitelj petja v goriškem semenišču. Med letoma 1854 in 1878 je bil župnik in dekan v Šempetru pri Gorici, leta 1878 pa je bil imenovan 104 V obeh primerih imata strunika tik pod zgornjim robom trakast vstavek iz kosti. Podoben strunik ima tudi violina iz sredine 19. stoletja, ki pa je zgolj pripisana Antonu Peliconu. 105 Vijaki violine iz leta 1842 so izdelani še v obliki, ki spominja na baročno. 106 Na primer violina iz leta 1819. 107 Na primer violine iz let 1810, 1820 in 1830 ter violončelo iz okoli leta 1839 in viola iz leta 1843. 108 Na primer violina iz okoli leta 1805 ter violini iz let 1814 in 1834. 109 Gl. Vodopivec 1942 (op. 11), str. 10; Šantel 1942 (op. 90), str. 36. 110 Okrajšava za reverendissimum; reverend (lat.): častiti (duhovnik).


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

→ Anton Pelicon je v svojem osemdesetem letu izdelal violo za slovenskega duhovnika in nabožnega skladatelja Franca Ksaverja Mercino, na kar nas opozarja napisni listič na dnu glasbila z natisnjenim besedilom, z izjemo ročno dopisanih zadnjih dveh številk v letnici in posvetila.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

za kanonika in dekana goriškega kapitlja. Čeprav je Mercina že kot srednješolec obvladal igranje na orgle in druga glasbila, se je šele kot kanonik resneje začel ukvarjati z glasbeno kompozicijo. Uglasbil je dve latinski maši, več ofertorijev in litanij. Skladbe, ki se odlikujejo po svoji preprostosti, milobi in melodiki, je pisal za svoj zbor. Njegova glasbena dela so se širila le s prepisovanjem, zato se jih je veliko porazgubilo in nam je ostal kot skladatelj nepoznan.111 Ivan Mercina (1851, Goče–1940, Gorica, Italija) Drugi lastnik viole je bil šolnik, glasbenik in zvonoslovec Ivan Mercina, ki je glasbilo podedoval od svojega strica Franca Ksaverja. Po končani gimnaziji v Gorici je prav tam obiskoval še trirazredno učiteljišče in leta 1874 maturiral z odliko. Istega leta je bil imenovan za učitelja na novoustanovljeni državni pripravnici za učiteljišča na Proseku, kjer je v dveh letih pripravil preizkušnjo za ljudske in meščanske šole v slovenskem in nemškem jeziku. Kasneje je dve leti služboval v Materiji v Istri, leta 1879 pa je postal učitelj na državni deški vadnici v Gorici, kjer je ostal do svoje upokojitve 1917. Od leta 1880 je bil član goriške izpraševalne komisije za ljudske šole, kot učitelj petja pa tudi član komisije za otroške vrtce. V tem času je začel prirejati primerne napeve na besedilo v Funtkovem Zabavišču slovenskim otrokom, ki so leta 1893 izšli pod naslovom Igre in pesmi za otroška zabavišča in ljudske šole.112 V Gorici je Mercina več kot 30 let poučeval petje v deškem semenišču, petje na državni realki pa do leta 1886, ko je prevzel pouk

111 Gl. Jevnikar, Martin (ur.). Primorski slovenski biografski leksikon, 10. snopič MartelancOmersa, Gorica 1984, geslo: Mercina, Franc Ksaver, str. 403–404. 112 Izmed 126 enoglasnih napevov v tej zbirki je 89 Mercinovih.

221


222

Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

petja in klavirja na ženskem učiteljišču in pouk petja na gimnaziji. Na učiteljišču je nekaj let poučeval poleg petja in klavirja tudi slovenščino, nemščino, zgodovino in zemljepisje. Glasbe se je Mercina najprej učil pri svojem bratu in učitelju Franju Mercini (1845–1900), pozneje kot gimnazijec pri goriškem stolnem kapelniku Francu Pircu in končno na učiteljišču. Kot učitelj je vodil pevske zbore na Proseku in več kot 25 let v goriški čitalnici, mnogo pa je pripomogel tudi k pevskemu napredku svojih rojakov na Gočah.113 Ivan Mercina je že od mladih let kazal posebno zanimanje za zvonove, saj je sodeloval pri zvonjenju in pritrkavanju. Kot zvonoslovec je nastopil zlasti po prvi svetovni vojni, ko ga je goriški nadškof Sedej imenoval za kolavdatorja zvonov goriške nadškofije, in ko je v raznih člankih svaril pred nabavljanjem jeklenih zvonov.114 Pomembni sta tudi njegovi knjigi Slovenski pritrkovavec in Navodilo za pritrkavanje cerkvenih zvonov po številkah, pa tudi brošura Opravilo cerkovnikovo v zvoniku.115 Saša Šantel (1883, Gorica–1945, Ljubljana) Violo je leta 1901 od svojega takratnega učitelja petja Ivana Mercine, skupaj z zbirko godalnih kvartetov,116 ki jih je ta podedoval od svojega strica, kupil Saša Šantel, umetnik, ki se je neprestano gibal med svetovoma slikarstva in glasbe. Z obojim se je srečal že v otroštvu, ko je pel v zboru in se učil igranja na violino, prvi slikarski pouk pa dobil pri materi Augusti. Viola je bila v njegovi lasti kar 45 let in je nanjo ves ta čas tudi igral. Saša Šantel je med drugim imel med letoma 1932 in 1942 pomembno vlogo pri delovanju Obrtne banovinske šole v Ljubljani. Saša Šantel je v rodnem kraju obiskoval osnovno šolo in gimnazijo, slikarski pouk pa pri profesorju Gvajcu. Kasneje je na Dunaju štiri leta študiral slikarstvo na umetnostni obrtni šoli, na Filozofski fakulteti vzporedno še umetnostno zgodovino, estetiko 113 Gl. Jevnikar 1984 (op. 107), geslo: Mercina, Ivan, str. 404; Premrl, Stanko. Mercina, Ivan (1851–1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi360042/#slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 5. zv. Maas–Mrkun. Franc Ksaver Lukman et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1933. 114 O zvonovih je pisal v Goriški Straži, Zborniku in Cerkvenem glasbeniku. 115 Gl. Ferjančič, Fran. Ivan Mercina kot učitelj, glasbenik in zvonoslovec. V: Cerkveni glasbenik (1926–XLIX), številka 7–8, str. 120–124. 116 Šantel 1942 (op. 90), str. 36.


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in muzikologijo, igral pa je tudi v ansamblih društva Franz Joseph Haydn. Prav na Dunaju je z željo približati umetnost ljudstvu, gojiti domačo motiviko, ohranjati folklorne značilnosti, skrbeti za razvoj grafike in ilustracije skupaj z drugimi slikarji ustanovil domoljubno umetnostno društvo Vesna. Saša Šantel je širši publiki poleg drugih slikarskih del morda najbolj znan po skupinskem portretu Slovenski skladatelji iz leta 1936, ki danes visi v Mali dvorani Slovenske filharmonije, poznamo pa ga tudi kot pisca mnogih umetnostnozgodovinskih besedil in številnih skladb, saj njegovo skladateljsko delo obsega skoraj sto del. Saša Šantel je na Peliconovo violo redno igral, med drugim tudi v orkestru Slovenske filharmonije, kjer je veljal za spretnega in zanesljivega violista.117 koncertiranje na muzejskih eksponatih in žametni zvok peliconove viole Ena izmed pomembnih nalog vsakega muzeja, ki skrbi za zbirko historičnih glasbil, je tudi omogočanje koncertiranja na muzejskih eksponatih. S takim pristopom želimo širšo javnost opozarjati na mnoge, večino časa sicer le »neme« zaklade, ki jih hranimo v muzeju, hkrati s tem pa, kolikor je v naši moči, vzdrževati pomembna glasbila v za njih posebej pomembni igralni kondiciji. Lani smo konec novembra s koncertom priznanega godalnega Kvarteta Feguš v slavnostni dvorani Ptujskega gradu javnosti prvič predstavili tudi violo goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona iz leta 1843. Nanjo je igral Andrej Feguš, ki jo je v zadnjih treh tednih pred dogodkom temeljito uigraval,118 saj so na glasbilo po smrti Saše Šantla leta 1945 le redko igrali. Ob violistu so se s skladbami Bacha,

117 Gl. Mihevc, Marija. Portreti skladateljev Saše Šantla. Saša Šantel and his Portrait of Composers. Radovljica: Didakta, 2005; Longyka, Igor. Umetniška družina Šantel s predniki in potomci. Slovenska Bistrica: Zavod za kulturo Slovenska Bistrica, 2012, str. 20–23; Čopič, Jelisaveta, Hrovatin, Radoslav.: Šantel, Saša (1883–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http:// www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi639024/#slovenski-biografski-leksikon. Izvirna objava v: Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè–Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971; Longyka, Igor. Ekslibrisi Saše Šantla. Ljubljana, 2015, str. 9–31. 118 Zavarovanje tega dragocenega glasbila za čas izposoje je z donacijo omogočila zavarovalniška družba Adriatic Slovenica, za kar se zahvaljujemo gospodoma Venčeslavu Skledarju in direktorju enote Maribor, mag. Davidu Perku.

223


Tatjana Štefanič

224 Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Suka, Regerja in Dvořáka119 predstavili še drugi člani uspešne in večkrat nagrajene bratovske zasedbe: violinista Filip in Simon Peter ter violončelist Jernej.120 Tudi v prihodnje imamo želje in cilje predstaviti dragoceno violo in njen zven na Peliconovem rodnem Goriškem, pa tudi v Slovenski filharmoniji v Ljubljani, kjer je Saša Šantel v orkestru dolga leta igral nanjo. Le s takim pristopom namreč lahko tudi muzejska glasbila vsaj nekoliko še opravljajo poslanstvo, za katero so bila z vso ljubeznijo njihovih mojstrov nekoč izdelana.

119 Godalni kvartet Feguš je izvedel dela J. S. Bacha: »Die Kunst der Fuge« BWV 1080, Contrapunctus 1 in 2; J. Suka: Meditacija na staročeški koral – »Sveti Vaclav«, Op. 35 in A. Dvořáka: Godalni kvartet v F-duru, op. 96 »Ameriški«, Lento. Violist Andrej Feguš se nam je solistično predstavil s skladbama J. S. Bacha: Suita št. 3 BWV 1009, Sarabande in M. Regerja: Suita v g-molu op. 131d, št. 1, Molto sostenuto. Gl. Kvartet Feguš, koncertni list, slavnostna dvorana ptujskega gradu, 26. 11. 2016. 120 Kvartet Feguš, ki letos praznuje že 25 let skupnega muziciranja, ima izjemno raven umetniškega delovanja. Poslušalci v polni slavnostni dvorani Ptujskega gradu so uživali ob glasbenih interpretacijah bratov Feguš, ki jih je glasbena pot vodila od začetkov v Mariboru preko študija v Celovcu, Firencah in Gradcu ter sodelovanja s svetovno znanimi glasbeniki vse do slovite dvorane Carnegie Hall v New Yorku, kjer so se izpopolnjevali pri slovitem Isaacu Sternu. Gl. Kvartet Feguš (op. 115).


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura AZZOLINA, Umberto. Liuteria Italiana dell‘ottocento e del novecento. Milano, 1964.

LEONHARD, Florian. Antonio Pelizon, The Strad, 119/1419.

Bein & Fushi Catalog, February, 1986, Bein & Fushi, Inc, Bein & Fushi, Chicago, 1986.

LONGYKA, Igor. Umetniška družina Šantel s predniki in potomci, Slovenska Bistrica, 2012.

BRADASCHIA, Guido. Andiamo insieme a visitare LONGYKA, Igor. Ekslibrisi Saše Šantla, Ljubljana, i Musei Provinciali di Gorizia, Gorizia, 1980. 2015. Christie‘s Musical Instruments Auction Catalog, June 13, 1990, London, Christie‘s, 1990. Classification der Schüler an der K. K. Musterhauptschule zu Görz nach geendigtem Sommer-Curse 1825, Gorica 1825. COSSAR, Mario Ranieri. Vecchia liuteria Gorizziana. Gorizia: Istituto per il promovimento delle industrie e dell‘Artignato in Gorizia, XVIII E. F., 1939. CVETKO, Ivo et al. Godala, tematska številka. Revija glasbene mladine Slovenije, L XIX, 1988/89. ČEŠČUT, Marija . Anton Pelicon (1763–1850), Sovodenjski zbornik I, Sovodnje, 1983. ČOPIČ, Jelisaveta, HROVATIN, Radoslav. Šantel, Saša (1883–1945). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/ sbi639024/#slovenski-biografski-leksikon.  FERJANČIČ, Fran. Ivan Mercina kot učitelj, glasbenik in zvonoslovec, Cerkveni glasbenik (1926–XLIX), številka 7–8. HARGRAVE, Roger . Period of Adjustment, The Strad, 124 (2013), str. 58–64. Dostopno na http:// openmusiclibrary.org/article/779379/.

LÜTGENDORFF, Willibald Leo. Die Geigen – und Lautenmacher vom Mittelalter bis zur Gegenwart, Bd. 2. Tutzing, 1922. MANTUANI, Josip. Razvoj glasbe pri Slovencih, Katalog razstave, Ljubljana, 1932. MIHEVC, Marija. Portreti skladateljev Saše Šantla. Saša Šantel and his Portrait of Composers, Radovljica, 2005. Millon & Robert Musical Instruments Auction Catalog, May 15, 1994. Evian 1994. OZBOT, Fiorenza. La stampa periodica musicale in lingua italiana: dalla »Gazzetta Goriziana« (1774) a »Studi Goriziani« (1923), Studi Goriziani (ur. Alessandro Arbo et al.), Vol. 107 – 2014. PIO, Stefano. Liuteri e sonadori, Venezia 1750–1870, Violin Makers and Players, Venice 1750–1870, Venice, 2002. PREMRL, Stanko Mercina, Ivan (1851– 1940). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenskabiografija.si/oseba/sbi360042/#slovenskibiografski-leksikon.  Sotheby‘s Musical Instruments Auction Catalog, March 21, 1995, London, Sotheby‘s, 1995.

HARGRAVE, Roger . Evolutionary Road, The Strad, 124 (2013), str. 54–55, 57–60, 63. Dostopno na http://openmusiclibrary.org/ article/779191.

Sotheby‘s Musical Instruments Auction Catalog, March 11, 2003, London, Sotheby‘s, 2003.

JALOVEC, Karl. Italian Violin Makers. New York, 1958.

ŠANTEL, Saša. To in ono, Še o goslarjih Pelizonih, Cerkveni glasbenik, 65 (1942), številka 4–5.

JEVNIKAR, Martin (ur.). Primorski slovenski biografski leksikon, 10. snopič Martelanc-Omersa, Gorica 1984.

ŠTEFANIČ, Tatjana. Glasbila v ptujskem gradu, Muzejski koledar 2016, Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2016.

JEVNIKAR, Martin (ur.). Primorski slovenski biografski leksikon, 11. snopič, Omersa–Pirjevec, Gorica 1985.

ŠTEFANIČ, Tatjana. (ur.). Celjski baročni orglarski mojster Janez Frančišek Janeček, Ptuj: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2016.

KLEMŠE, Vlado. Anton ali Andrej Pelicon?, Novi glas. Goriška, 14. april 2005.

Tarisio‘s Fine Musical Instruments Auction Catalog, May 4-5, 2011. New York, 2011.

KOTER, Darja. Glasbilarstvo na Slovenskem. Maribor: Založba Obzorja, 2001.

The Jacques Français Rare Violins, Inc. Photographic Archive and Business Records, 1844–1998, Smithsonian Institution, Washington, D.C., Box 31, Folder 2 Pelizon, Antonio, 1807.

KOTER, Darja. Zbirka glasbil, Muzejske zbirke v ptujskem gradu (ur. Andrej Brence, Pokrajinski muzej Ptuj ). Ptuj, 2006. KOTER, Darja. Izdelovalec klavirjev Martin Ropas: od obrtnika do fabrikanta, Musica et Artes: ob osemdesetletnici Primoža Kureta (ur. Jonatan Vinkler, ur. Jernej Weiss ), Koper, 2014.  Kvartet Feguš, koncertni list, slavnostna dvorana ptujskega gradu, 26. 11. 2016.

STAINER, Cecie. A Dictionary of Violin Makers. London, 1890.

VODOPIVEC, Vinko. Glasbeni pomenki III. Družina gorizianskih goslarjev, Cerkveni glasbenik, 65 (1942), številka 1–3. ZUPANČIČ, Maruša. Razvoj violinske pedagogike in šolstva na Slovenskem od začetka 19. stoletja do začetka druge svetovne vojne. Ljubljana, 2013.

225


Tatjana Štefanič

226 Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

spletni viri URN: http://www.roger-hargrave.de/Seiten/ english/Bibliothek/Bibliothek.htm [2017-4-4].

URN: http://www.skinnerinc.com/ auctions/2648B/lots/317 [2017-1-10].

URN: http://www.amati.com/view-prices/ pelizon-pellizon-antonio-i/ [2017-2-2].

URN: http://www.sothebys.com/en/auctions/ ecatalogue/2011/musical-instruments-l11250/ lot.134.html [2017-3-2].

URN: https://www.bromptons.co/reference/ results/details/violoncello-by-antonio-pelizongorizia-1800-c.html [2017-1-12]. URN: https://www.bromptons.co/reference/ results/details/violin-by-antonio-pellizon-igorizia-1800-c.html [2017-1-11]. URN: http://www.londoncityorchestra. com/past-soloists-conductors; http://www. cicamusicfestival.org/aisha-syed-castro [20171-17].

URN: https://tarisio.com/cozio-archive/ browse-the-archive/cities/?City_ID=131 [20171-15]. URN: https://tarisio.com/cozio-archive/ price-history/?Maker_ID=527 [2017-1-28]. URN: https://tarisio.com/cozio-archive/ browse-the-archive/makers/maker/?Maker_ ID=527 [2017-1-12].

URN: https://tarisio.com/cozio-archive/ URN: https://www.muziekinstrumentenfonds. browse-the-archive/makers/maker/?Maker_ nl/289/collectie/instrumenten/ ID=527 [2017-1-9]. instrument/?id=809 [2017-1-17]. URN: https://www.the-saleroom.com/enURN: http://www.museodellamusica.com/ gb/auction-catalogues/ingles-and-hayday/ en/instruments/27/viola [2017-3-1]. catalogue-id-sring10003/lot-c7f7ffd5-7f5b4611-a5e0-a52b00f8ddea [2017-3-16].

viola made by the luthier-master, anton pelicon (pelizon) in 1843 – a precious acquisition for the musical instruments collection at ptuj castle The ground floor of Ptuj castle harbours the most important collection of historical musical instruments in Slovenia. One of the core museum activities focuses on collecting the instruments made by Slovene makers, and therefore, any instrument made by a local maker and which is not yet part of the existing collection represents an important acquisition for the museum. The last important acquisition for the Slovenian history is thus an extremely precious viola made by a luthier from the Goriška region, Anton Pelicon, dated to 1843. The museum purchased, in 2017, the instrument with the financial help of the Ministry of culture of the Republic of Slovenia. The instrument boasts a good reputation not only because of the world renowned maker whose instruments sell at high prices, but also because of its interesting provenance. Namely, the viola has always been in the hands of Slovenian musicians. Among them was Saša Šantel, a composer and painter, who used it almost during four decades, and who played an important role between 1932 and 1942 at the


Tatjana Štefanič Viola goriškega goslarskega mojstra Antona Pelicona ...

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

establishing and functioning of Banate’s School of Crafts in Ljubljana, which was the only bowed-string school or rather music school in then Slovenia. In 1932, the viola was exhibited at the first musical festival in Ljubljana held on the occasion of the 60th anniversary of Ljubljana Music Society (Glasbena Matica). Anton Pelicon was born in January 1763, probably in Gabrje (Gabria), a small village not far from the village of Sovodenj ob Soči (Savogna d’Isonzo); however, some evidence shows that he was only baptised there. In his youth, he most probably learned to become a joiner with his uncle Sebastjan in Gorizia, and later, he tried to make also some musical instruments. Basing himself on the models by Amati, Stradivari, Stainer and others, the Slovene, that the Italians tend to range among their makers due to Pelicon’s place of living and working, educated himself in the field of string instruments-making to which he soon devoted all his time (from the beginning of the 19th century until his death). Anton Pelicon died in Gorizia on 27th October 1850 aged 87. As many as four of his sons continued in the same profession, but, in terms of quality, their works never equalled those made by their father. Anton Pelicon’s viola from 1843 has a body measuring 406 mm made of different types of wood (spruce, maple, flame maple and ebony), and also other materials, such as inlaid mother of pearl on top of the pegs, and a bone on the saddle. The latest museum acquisition has got an interesting history and provenance. Anton Pelicon was eighty when he made the viola for a Slovenian priest and composer of sacral music, Franc Ksaver Mercina, as can be read on the inscription at the bottom of the instrument. Next owner of the viola was a teacher, musician and bell specialist, Ivan Mercina, who inherited the instrument from his uncle, Franc Ksaver. In 1901, Saša Šantel bought the viola from his teacher of singing, Ivan Mercina; the former was an artist who kept passing between the world of music and fine arts. Šantel would play the viola regularly, also when he was in Slovenian Philharmonic Orchestra, where he enjoyed the reputation of a skilful and reliable viola player.

227


12


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

B R A N KO V N U K konservator in muzejski svetovalec branko.vnuk@pmpo.si

Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400 – nova pridobitev Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož Minilo bo štirideset let, odkar je akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič restavriral in na osnovi analogij deloma domodeliral spodnji, odbiti del poškodovanega poznogotskega kipa sedeče Marije z Detetom, ki je bil leta 1978 najden v vaški kapelici v Frankovcih. Tja naj bi ga vaščani Frankovcev prenesli iz bližnje podružnične cerkve sv. Janeza Krstnika na Humu, da pa so ga lahko postavili v majhno vaško kapelico, so ga morali, kot je zapisal Janez Mikuž, vandalsko oskruniti.1 Na Zavodu za spomeniško varstvo Maribor so se zavedali pomena najdbe, zato so restavriranje kipa uvrstili v akcijski načrt spomeniškovarstvene dejavnosti, ki sta ga v letu 1979 z javnimi sredstvi sofinancirali Kulturna skupnost Ormož (četrtino zneska) in Kulturna skupnost Slovenije (preostanek zneska).2 1 Mikuž 1982, str. 21–22. 2 ZVKDS, OE MARIBOR, dokumentacija, dosje Frankovci – Vaška kapelica: Splošni podatki in kalkulacija za akcijo s področja spomeniškovarstvene akcije, ki naj bi jo sofinancirala Kulturna skupnost Slovenije v letu 1979 in Predračun za restavriranje frankovske Marije z Detetom, Maribor 26. 10. 1978. Predračun je znašal 49.600,00 din, od katerih je na Kulturno skupnost Ormož odpadlo 12.400,00 din in na Kulturno skupnost Slovenije 37.200,00 din.

229


Branko Vnuk

230 Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Kapelica v Frankovcih kjer je bil najden kip sedeče Marije z Detetom, 70. leta 20. stoletja, PMPO. Foto: fototeka Etnološkega oddelka.

← Sedeča Marija z Detetom v kapelici v Frankovcih, maj 1979, ZVKDS OE Maribor, dosje: Frankovci – Vaška kapelica. Foto: Janez Mikuž.


Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Razstavljeni kip sedeče Marije z Detetom med restavriranjem, 1979, ZVKDS OE Maribor, dosje: Frankovci – Vaška kapelica. Foto: Viktor Gojkovič.

Restavratorska dela so predvidevala demontažo kipa in prevoz v delavnico, odstranjevanje betona in drugih tujkov, snemanje barvnih plasti, utrjevanje kamna, retuše in barvno rekonstrukcijo ter verno izdelavo kopije kipa, ki pa ni bila izvedena.3 Leta 1979 je bil kip prenesen v restavratorski atelje Viktorja Gojkoviča. Restavrator je odstranil moteče lesene dele in novejše plasti oljne barve ter kip ob strokovni pomoči dr. Emilijana Cevca v manjkajočem spodnjem delu dopolnil,4 spogledujoč se verjetno s kipom Sočutne iz ptujske proštijske cerkve, ki je bil tedaj tudi v njegovem ateljeju.5 Po končanih restavratorskih delih so kip leta 1980 postavili v ormoško župnijsko cerkev sv. Jakoba,6 saj v kapelici v Frankovcih ni bilo zagotovljenih osnovnih varnostnih standardov za tako 3 ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, dosje Frankovci – Vaška kapelica: Predračun za restavriranje frankovske Marije z detetom, Maribor 26. 10. 1978. Specifikacija stroškov je bila naslednja: 1. demontaža in prevoz v delavnico 1.600,00 din (8 ur à 200,00 din), 2. odstranjevanje betona in drugih tujkov 6.000,00 din (30 ur à 200,00 din), 3. snemanje barvnih plasti 16.000,00 din (80 ur à 200,00 din), 4. utrjevanje kamna 3.000,00 din (15 ur à 200,00 din), 5. retuše in barvne rekonstrukcije 6.000,00 din (30 ur à 200,00 din), 6. materialni stroški 5.000,00 din in 7. odlitek (verna kopija) 12.000,00 din, skupaj 49.600,00 din. 4 Ciglenečki 1983, str. 101; Vidmar 2005, str. 619. 5 Kip je bil od kolen navzdol odbit, manjkali so otrokova levica, palec desnice, obe stopali itd., kar je »restavrator« 19. oziroma zgodnjega 20. stoletja nadomestil z lesenimi deli, op. avt. Glej tudi terenski zapis Marjete Ciglenečki z dne 1. 6. 1983 (PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2206 pl). 6 Ciglenečki 1983, str. 101; Ciglenečki 1990, str. 33; Vnuk 2005, str. 583.

231


232

Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Kip sedeče Marije z Detetom po restavriranju, 1979/1980, ZVKDS OE Maribor, dosje: Frankovci – Vaška kapelica. Foto: Viktor Gojkovič.

kakovostno in pomembno plastiko. Vendar je bila tudi postavitev v ormoški župnijski cerkvi začasna – do zagotovitve ustreznejših pogojev za predstavitev plastike.7 Z obnovo nekdanje ormoške grajske pristave so bili ti pogoji leta 2011 izpolnjeni. Ormož je z njo pridobil tudi 1200 kvadratnih metrov novih razstavnih površin, na katerih je Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož predstavil ostaline iz ormoške prazgodovine, z zbirko izbranih srednjeveških kipov pa dokazal, da Ormož z okolico v visokem in poznem srednjem veku nikakor ni bil periferija, ampak se je v umetnostnem oziru lahko kosal s tedanjimi najpomembnejšimi srednjeevropskimi središči, kar je zasluga predvsem nemškega viteškega reda in gospodov Ptujskih.8 V grajski pristavi je muzej poleti leta 2011 postavil razstavo Srednjeveška plastika z ormoškega območja, ki je bila sprva zamišljena kot priložnostna. Že takoj po odprtju pa se je izkazalo, da 7 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2206 pl: Dopis Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Maribor, št. AH/3510-0484/2012/2 z dne 17. aprila 2012. 8 Slovesno odprtje novih razstavnih prostorov je bilo 17. septembra 2011.


Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

gre, kljub majhnosti, za eno najpomembnejših in najkakovostnejših tovrstnih zbirk ne samo v slovenskem, ampak tudi v širšem, srednjeevropskem prostoru. Zaradi njenega pomena jo zato muzej želi v Ormožu ohraniti kot stalno postavitev. Postavitev razstave ne bi bila mogoča brez sodelovanja Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož in župnijskih uradov v Ormožu, Središču ob Dravi in Veliki Nedelji.9 Najstarejši razstavljeni eksponat, dokolensko plastiko bradatega moža, nekoč vzidano v južno steno vzhodnega zvonika križniške cerkve sv. Trojice v Veliki Nedelji, ki sodi med najstarejše ohranjene srednjeveške plastike na Slovenskem, saj najverjetneje izvira še iz časa izpred leta 1200,10 je posodil župnijski urad iz Velike Nedelje. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja ga je potem, ko so ga sneli z zvonika, restavriral Viktor Gojkovič.11

9 Avtor postavitve Branko Vnuk, oblikovanje razstave Maruša Zorec. O razstavi gl. Korpič 2012, s.p. 10 Korpič 2012, s.p. 11 Cevc je relief sprva označil kot popolnoma provincialno kamnoseško delo in ga datiral v čas proti koncu 12. stoletja oziroma po letu 1199, ko je po zmagi nad Madžari Friderik III. Ptujski Veliko Nedeljo podelil nemškemu viteškemu redu; gl. Cevc 1956, str. 9–19. Pozneje Cevc izrazi mnenje, da bi lahko bil ikonografsko še nejasen relief bradate, v dolgo suknjo odete stoječe figure del neke starejše cerkve, ki je tu stala pred prihodom križnikov. Čeprav relief precej močno izstopa iz ozadja, pa prevladuje v obdelavi telesa ploskovitost in se rustikalni izraz te plastike ne okorišča še z nobenimi stilnimi pridobitvami romanskega kiparstva, saj klesarju ni bilo mar niti za najosnovnejše zakone telesnih proporcev. Mogoče bi bilo, da gre za delo kakšnega ogrskega kamnoseka; gl. Cevc 1963, str. 40–41. Tudi Curk je relief postavil v čas nastanka cerkve in se vprašal, ali morda relief ne predstavlja sv. Krištofa, saj se v ozadju kažejo vijuge, ki nakazujejo hribe ali vodo; gl. Curk 1967, str. 17. Pozneje Curk ikonografsko interpretacijo sicer opusti, pri dataciji pa se opre na Cevca in meni, da je relief, ki učinkuje še predromansko, verjetno delo kakšnega madžarskega kamnoseka s konca 12. stoletja (gl. Curk 1983, str. 64) oziroma zadnje petine 12. stoletja (gl. Curk 1998, str. 39). Cevčeve in Curkove podatke ponovi tudi Polona Vidmar, ki meni, da relief izvira iz časa nastanka cerkve; gl. Vidmar 2006, str. 63, 65–66. Ko so v prvi polovici leta 2007 opravili konservatorsko-restavratorske posege na originalu, da bi lahko izdelali kopijo, naj bi se poleg sledov polihromacije pokazali na čelu figure zelo slabo ohranjeni in berljivi sledovi širokokrakega križa, ki se ga je takoj povezalo z nemškim viteškim redom, se pravi, da naj bi figura potemtakem predstavljala preprosto upodobitev križnika – redovnika in bojevnika v enem. Taka interpretacija pa bi imela za posledico, da plastiko lahko datiramo, kot je zapisala Mija Oter Gorenčič, »šele« v 13. stoletje, saj prej križnikov tu ni bilo. To bi tudi pomenilo, da jo je izklesal nevešči klesar, zaradi česar bi lahko pomislili tudi na možnost, da je šlo za import starejše plastike. Gl. Oter Gorenčič 2007, str. 20–21 in Oter Gorenčič 2009, str. 278–279, 285; o izdelavi kopije gl. Mertik 2007, str. 77–79. Vsekakor Mija Oter Gorenčič meni, da bi bila po slogovnih merilih datacija v prvo polovico 13. stoletja dokaj presenetljiva, in se ji zdi pravilna Cevčeva hipoteza, da plastika izvira morda še iz prvotne, neohranjene cerkve, saj način izdelave izpričuje zgodnejši čas, kot je prehod z 12. v 13. stoletje; gl. Oter Gorenčič 2007, str. 21; Oter Gorenčič 2009, str. 285.

233


Branko Vnuk

234 Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

S Ptuja je muzej na razstavo v Ormož pripeljal gotski kip sedeče Marije z Detetom,12 ki je bil do leta 2011 stalno razstavljen v srednjeveškem lapidariju v križnem hodniku nekdanjega ptujskega dominikanskega samostana.13 Kip vsekakor izvira iz Ormoža, saj je bil do leta 1941 v kapelici iz 19. stoletja,14 ki stoji na križišču Ptujske ceste in ceste proti Tomažu pri Ormožu,15 ko so ga Nemci prepeljali v ptujski muzej.16 O tem, kdaj naj bi kip – za katerega je Karl Garzarolli izrazil mnenje, da ga je izdelal mojster, ki je izšel iz delavniškega kroga Mojstra neuberške Marije med letoma 1350 in 136017 – nastal, ni enotnega mnenja. Datacija nekako niha med letoma 1360 in 12 PMPO, inv. št. G 2012 pl, sekundarno koloriran peščenec, les (sekundarno dodana otrokova leva dlan in sredinec Marijine desnice). Kip je bil na hrbtni strani sekundarno izvotljen. Na hrbtni strani levega Marijinega ramena je izklesana letnica 1862, pod njo pa napis PAUL KREU(TZ). 13 Prav v tem času je potekala izselitev muzejskih zbirk iz ptujskega dominikanskega samostana, v katerem je ptujski muzej domoval vse od leta 1928, saj se je začela njegova obnova in z njo povezana sprememba namembnosti samostana za potrebe kongresnokulturnega središča. Arheološke zbirke, ki so domovale v dominikanskem samostanu, so zdaj deponirane in javnosti nedostopne, enako velja tudi za srednjeveški in novoveški lapidarij (z izjemo štirih celopostavnih baročnih kipov, ki so na ogled pod arkadami ptujskega gradu). Da kip ne bi končal v depoju, smo se odločili, da ga razstavimo v Ormožu; še pomembnejše pa je bilo dejstvo, da izvira iz Ormoža. 14 EŠD 6301: Ormož – Kapelica sv. Ane. Odlok o razglasitvi kulturnih in zgodovinskih spomenikov v občini Ormož, Uradni vestnik občin Ormož in Ptuj, št. 10/84-128, 21/84-231 (popravek), 37/92-182, 29/93-132, Uradni vestnik Občine Ormož, št. 9/99-30, 12/2006-51. 15 Gl. F. Stele, Terenski zapiski, LI, 30. 7. 1929, str. 14–15. V Prošnji za izročitev Marijinega kipa, ki jo je Ivan Rojs, Ormož 38, 8. julija 1946 naslovil na Mestni Ferkov muzej na Ptuju (PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2012 pl: prepis prošnje, ki jo hrani INDOK center MzK RS: Urejeno spisovno gradivo) in jo je muzej 13. julija posredoval na Zavod za zaščito kult. spomenikov Slovenije, a odgovora ni bilo, Rojs navaja, da »/…/ ta Marijin kip spada kot lastnina k moji hiši, katero sem kupil po prevratu 1918 /…/«, o provenienci in predhodnem lastniku kipa pa, da: »/…/ najstarejša Ormožanka Liebich Josefina o Ormožu izpove, kar zna od svoje stare, že davno umrle matere, namreč, da je neki Kikl, ki je stanoval nekdaj v moji hiši, kupil ta kip od Ormoške župnije ter ga dal postaviti v spominsko kapelico. To je bilo za časa cesarja Jožefa II., ki je razpustil redovniški samostan v Ormožu.« In nadaljuje: »Iz tega samostana je bil tamošnji Marijin kip prenesen v župno cerkev, na ono mesto, kjer se je predmetni kip do tedaj nahajal, katerega je Kikl kupil in dal postaviti v kapelico.« 16 Podatek, naveden v Prošnji za izročitev Marijinega kipa, ki jo je Ivan Rojs, Ormož 38, 8. julija 1946 naslovil na Mestni Ferkov muzej na Ptuju. PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2012 pl: prepis prošnje (INDOK center MzK RS: Urejeno spisovno gradivo), ki jo je muzej 13. julija posredoval na Zavod za zaščito kult. spomenikov Slovenije, a odgovora ni bilo. Glej tudi ZAP, Zbirka Muzejskega društva, SI ZAP 6/1, št. 010843, 010844: Zu bergen wären: /…/ Gotische Maria mit Jesus aus einer Kapelle in Friedau um 1400 /…/. To se je moralo zgoditi pred 25. septembrom 1941, ker takratni direktor muzeja v dopisu ptujskemu županu ormoškega kipa ne omenja več. Glej ZAP, Zbirka Muzejskega društva, SI ZAP 6, ZMD, škatla 10, Muzej mesta Ptuja, MD-I-8/2, št. 010809, 010810. 17 Garzarolli Thurnlackh 1941, str. 28, 97.


Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo Plastika bradatega moža, pred 1200. Foto: Boris Farič, 2017. desno Kip sedeče Marije z Detetom, 1360/1370. Foto: Boris Farič, 2017.

1370 ter zadnjo četrtino 14. stoletja,18 bili pa so tudi predlogi, da se premakne v sredino 15. stoletja.19 Vsekakor se kip uvršča, kljub večplastnim sekundarnim barvnim nanosom 19. in 20. stoletja, ki maličijo njegovo izvirno podobo, v sam vrh likovne ustvarjalnosti zadnje tretjine 14. stoletja na Slovenskem.20 18 Cevc 1956, str. 14 (nastal je okoli leta 1370); Cevc 1963, str. 92 (»Mikavno zvezo je nakazal K. Garzarolli, ko je naš kip pripisal umetniku, ki naj bi izšel iz šole Mojstra Marije iz Neuberga; pri tem je ormoški kip kako desetletje prezgodaj datiral v čas okoli 1350–1360, medtem ko bi ga jaz premaknil že v zadnjo četrtino stoletja, čeprav nas ikonografska stran spominja še starejših, zlasti francoskih vzornikov, delno celo iz prve polovice 14. stoletja.«); Cevc 1967, str. X, kat. št. 14 (okoli 1360–1370); Cevc 1971a, str. 385 (proti koncu 14. stoletja); Cevc 1971b, str. 133–134 (proti koncu 14. stoletja); Cevc 1973, str. 18 (šestdeseta leta 14. stoletja); Curk 1983, str. 75–76 (zadnja petina 14. stoletja); Menaše 1994, str. 71–72 (okoli 1370); Korpič 2012, s.p. (okoli 1360–1370). 19 Tako je npr. dr France Stele kip sprva datiral v sredino 15. stoletja (gl. F. Stele, Terenski zapiski, LI, 30. 7. 1929, str. 14–15), pozneje pa je datacijo premaknil v čas okoli leta 1400 (gl. Stele 1940, str. 33). Marjeta Ciglenečki je na inventarnem kartonu zabeležila, da je bil »/…/ ob simpoziju Gotika v Sloveniji (nov. 1994) na ekskurziji na Ptuj narejen tudi ogled tega kipa. Konsultirali smo dr. Schmidta, dr. Rosenauerja, dr. Marosija, dr. Saligerja. Bili so enotnega mnenja, da sodi kip v sredino 15. stol., da temelji na starih ikonografskih vzorcih in da je v detajlih še najti sledi mehkega sloga. Razmišljali so o možnosti, da je nekdo nekoliko okorno kopiral starejše delo.« (gl. PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2012 pl). Temu je treba dodati, da pa so nekateri kolegi, v času simpozija Umetnost okrog 1400: globalni in regionalni pogledi, ki je bil maja 2011, ob ogledu srednjeveškega lapidarija v nekdanjem dominikanskem samostanu ponovno izrazili mnenje, da gre pri kipu za delo mojstra, ki izhaja iz kroga Mojstra neuberške Marije (op. avt.). 20 Korpič 2012, s.p.

235


Branko Vnuk

236 Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Prihajajoči lepi ali mehki gotski slog se že nakazuje v leseni figuri Boga Očeta, nekdaj sestavnem delu ikonografskega motiva Prestola milosti.21 Kip, ki je bil najden na podstrešju podružnične cerkve Marije sedmih žalosti v Središču ob Dravi,22 pozneje prestavljen v župnijsko cerkev sv. Duha 23 in končno shranjen v župnišču v Grabah pri Ormožu,24 je muzeju za razstavo posodil župnijski urad iz Središča ob Dravi.25 Kip, ki ga je med letoma 1971 in 1972 restavriral Zavod za varstvo spomenikov v Ljubljani,26 je na splošno datiran v čas okoli leta 1380.27 Najlepše in najkakovostnejše razstavljene kipe predstavlja skupina treh plastik, delo ptujskogorske kiparske delavnice (velikonedeljske

21 Avguštin Stegenšek je figuro opredelil kot kip sv. Jerneja (gl. Stegenšek 1908, str. 355–356; enako Kovačič 1910, str. 105), Joseph Graus pa je menil, da upodobljenec predstavlja katerega od apostolov (Stegenšek 1908, str. 56, op. 1; Kovačič 1910, str. 104); šele Emilijan Cevc je izrazil mnenje, ki se je nato uveljavilo, da je upodobljen Bog Oče, nekoč del kompozicije Prestola milosti (Cevc 1956, str. 13: »/…/ fragment Prestola milosti /…/«; Cevc 1963, str. 92: »/…/ vse kaže, da gre v resnici za upodobitev „Prestola milosti“, sedečega Boga Očeta z Jezusom v naročju. V našem primeru je držal najbrž Kristusa na Križu. To bi potrjevala vzporedna drža rok in hieratična frontalnost figure pa tudi globoki razmak med kolenoma, v katerem je nekoč slonel križ.«). 22 O prvotnem nahajališču gl. Stegenšek 1908, str. 354–357 (meni, da je bila prvotna lokacija kipa cerkev sv. Jerneja, ki je nekoč stala ob Dravi, a so jo Turki leta 1479 porušili – od tod tudi predpostavka, da predstavlja kip sv. Jerneja; op. avt.); Kovačič 1910, str. 104–105; Cevc 1963, str. 92, op. 17; Korpič 2012, s.p. 23 Cevc 1956, str. 13; Cevc 1963, str. 92; Cevc 1973, str. 90, kat. št. 22; Curk 1983, str. 67; Wlattnig 1995, str. 142. 24 Ciglenečki 1990, str. 60; Curk 1998, str. 34; Korpič 2012, s.p. 25 Kip je bil dejansko posojen že junija leta 2007 takratnemu Muzeju Ormož za razstavo Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do 19. stoletja (PMPO, dokumentacija KZG oddelka, kopija reverza z dne 21. 6. 2007). 26 Ker je bil kip slabo na novo pobarvan, od stare poslikave pa se ni nič ohranilo, so restavratorji kip očistili do lesa; gl. Cevc 1973, str. 90, kat št. 22. 27 Kip je Stegenšek datiral v konec 14. stoletja (Stegenšek 1908, str. 355; to datacijo srečamo tudi pri Ciglenečki 1990, str. 60), podobno Graus, ki ga je postavil v dobo okoli leta 1400 (Stegenšek 1908, str. 356, op. 1; Kovačič 1910, str. 105), Kovačič pa je zapisal, da naj bi bil kip iz 15. stoletja (Kovačič 1910, str. 105). Cevc je kip sprva datiral v čas okoli leta 1340, za časovno primerjavo pa pritegnil relief na portalu dunajske minoritske cerkve iz let 1330 do 1340 (Cevc 1956, str. 13), nato ga je časovno postavil v zadnjo četrtino 14. stoletja (Cevc 1963, str. 92) in pozneje zakoličil čas nastanka med letoma 1380 in 1390 (Cevc 1973, str. 90, kat. št. 22; Curk 1983, str. 67, ga je postavil v čas pred letom 1390; Wlattnig 1995, str. 142, ga postavlja v čas okoli leta 1380, za njegov tipološki vzor pa pritegne timpanonski relief v severnem portalu stolnice sv. Martina v Bratislavi iz časa okoli 1340–1350, ki ga je mogoče slogovno izpeljati iz dunajske stolnične stavbarnice; Curk 1998, str. 34, ga datira v zadnjo petino 14. stoletja). Na pričujoči razstavi smo se odločili za Wlattnigovo datacijo, se pravi za čas okoli leta 1380; gl. Korpič 2012, s.p.


Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Bog Oče, okoli 1380. Foto: Boris Farič, 2017.

skupine) iz časa med letoma 1400 in 1405.28 Ob nastajanju velikonedeljske muzejske zbirke sta se med leta 1982 podarjenimi etnološkimi predmeti znašli tudi dve kamniti gotski plastiki, ki ju je za zbirko podarila družina Sok iz Trgovišča.29 Kipa sv. Marjete30 in sv. Doroteje31 sta prvotno stala v kapeli v bližini križišča, kjer se razcepi pot iz Velike Nedelje proti Lunovcu in Šardinjam, dokler se ta ni podrla in sta potem dolga leta ležala na domačem podstrešju

28 O povezavi ptujskogorske delavnice in »velikonedeljske skupine« plastik, v katero sodijo obravnavani trije kipi gl.: Ciglenečki 1983, str. 101–106; Ciglenečki 1990, str. 33–34; Jurančič 1990–1991, str. 4–9, 42; Jurančič-Podnar 1995, str. 166–167; Vidmar 2006, str. 266–275; Höfler 2008, str. 80. 29 O tem Ciglenečki 1983, str. 101; Ciglenečki 1994a, str. 21. 30 PMPO, inv. št. G 2169 pl, peščenec. 31 PMPO, inv. št. G 2197 pl, peščenec.

237


Branko Vnuk

238 Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

družine Sok.32 Pokrajinski muzej Ptuj, ki je kot pooblaščeni muzej prevzel skrb za nastajajoče zbirke v velikonedeljskem gradu, je obe plastiki leta 1988 predal v restavratorski postopek akademskemu kiparju in restavratorju Viktorju Gojkoviču.33 Ta je restavratorska dela končal leta 1994, ko sta bili plastiki prvič predstavljeni javnosti in potem stalno razstavljeni v grajski kapeli komende v Veliki Nedelji,34 kjer sta ostali do poletja 2011. Takrat ju je muzej postavil na ogled v obnovljeni ormoški grajski pristavi skupaj s kipom sedeče Marije z 32 O tem podrobneje Ciglenečki 1983, str. 101. Po izročilu naj bi bila kapelica postavljena pred več kot 500 leti v spomin na kugo, kipa pa naj bi predstavljala sv. Uršulo in sv. Gertrudo, kar pa je malo verjetno, saj plastiki ne ustrezata običajnim načinom upodabljanja teh dveh svetnic (gl. Ciglenečki 1983, str. 101–102; Vidmar 2006, str. 268 in op. 1214). Marjeta Ciglenečki je za prvi kip na osnovi atributa – svetnica z levo nogo sloni na zmaju – postavila domnevo, da bi to lahko bila upodobitev sv. Marjete, vendar je pri tem za enkrat previdno opustila njeno poimenovanje (gl. Ciglenečki 1983, str. 102). Obe svetnici je nato šele Klementina Jurančič v diplomski nalogi poimensko opredelila kot sv. Marjeto in sv. Dorotejo (gl. Jurančič 1990–1991, str. 8–9). Ciglenečki šele ob prvi javni predstavitvi obeh plastik leta 1994 poimenuje prvo plastiko sv. Marjeta, pri poimenovanju druge pa ostane zadržana (gl. Ciglenečki 1994a, str. 21; Ciglenečki 1994b, s.p.). Tudi Vidmarjeva ju označi kot Marjeto in verjetno Dorotejo (Vidmar 2006, str. 267–271; Vidmar 2007a, str. 58–59; Vidmar 2007b, str. 49–54). 33 Poseg je po predračunu zaobjemal snemanje preslikav in odstranitev tujkov, utrjevanje prvotne poslikave in peščenca, predvidena pa je bila tudi modelacija manjkajočih glav, kar pa ni bilo izvedeno (gl. Predračun za restavriranje in odlivanje dveh gotskih figur in Pieta iz Velike Nedelje z dne 18. 1. 1988, Pogodba o restavriranju gotske plastike z dne 10. 2. 1988 in Aneks št. 1 k Pogodbi o restavriranju gotske plastike z dne 7. 4. 1988, PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2196 pl in G 2197 pl). Kakor je zapisala Marjeta Ciglenečki, sta bili plastiki leta 1982 v slabem stanju: »/…/ številne dodatne preslikave so zakrivale drobne finese v obdelavi, žal pa so se nad kipoma nekoč znesli tudi tako, da so jima odbili roke in obe glavi.« In dalje: »/…/ poškodovanima svetnicama je nekdo kasneje (verjetno v 19. stoletju) izdelal novi glavi in dokaj skrbno ujel ritem nagiba in ramenskih linij, čeprav prvemu mojstru ni bil kos v umetniški dovršenosti. Do pred nekaj dnevi sta bili plastiki v restavratorskem ateljeju restavratorja – specialista Viktorja Gojkoviča, ki je kipoma vrnil mnogo nekdanjega sijaja, čeprav so največje rane seveda ostale nezaceljene.« (Ciglenečki 1994a, str. 21; Ciglenečki 1994b, s.p.: tukaj navaja, da je plastiki restavriral V. Gojkovič med letoma 1983 in 1994). Sicer je Pokrajinski muzej Ptuj že za leto 1985 želel oddati prijavo za akcijo restavratorskih in konservatorskih posegov na obeh plastikah in se je v zvezi s tem obrnil na Restavratorski center SRS, Zavod za spomeniško varstvo Maribor in Slikarski atelje Viktor Povše in jih naprosil, naj pošljejo predračun za potrebne posege, a se do konca leta 1984 noben od naslovnikov na to ni odzval (gl. Dopis št. 45/84 z dne 2. 8. 1984 in Poročilo o delu za tretje tromesečje 1984, PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2196 pl in G 2197 pl). Predračun, ki ga je pripravil Viktor Gojkovič, je Zavod za spomeniško varstvo Maribor poslal šele leta 1985; predvideval je snemanje preslikav in odstranjevanje tujkov, utrjevanje originalne poslikave in temeljnika (peščenec), lokalne retuše in materialne stroške v višini 203.948,00 din (gl. Predračun št. G-519/85 z dne 29. 3. 1985, PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2196 pl in G 2197 pl). 34 Ciglenečki 1994a, str. 21; Ciglenečki 1994b, s.p.


Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

levo Sveta Marjeta, okoli 1405. Foto: Boris Farič, 2017. desno Sveta Doroteja (?), okoli 1405. Foto: Boris Farič, 2017.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Detetom, ki je bil hkrati z njima v dogovoru z župnijskim uradom iz Ormoža prepeljan na razstavo iz ormoške župnijske cerkve. Kipa svetnic, ki naj bi prvotno stala v prezbiteriju ptujskogorske romarske cerkve,35 sta bila sprva datirana v čas med letoma 1420 in 1425,36 najnovejša spoznanja pa ju postavljajo v čas okoli leta 1405.37 35 Tezo je postavila Polona Vidmar; gl. Vidmar 2006, str. 266–267; Vidmar 2007a, str. 58–59; Vidmar 2007b, str. 50–51; Vidmar 2011, str. 113, op. 3, 129–130 (avtorica podvomi, da sta kipa stala na konzolah v prezbiteriju). 36 Ciglenečki 1983, str. 104; Jurančič 1990–1991, str. 42–44; Ciglenečki 1994a, str. 21; Ciglenečki 1994b, s.p. 37 Vidmar 2007b, str. 54; Korpič 2012, s.p.

239


Branko Vnuk

240 Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Sedeča Marija z Detetom, okoli 1400. Foto: Boris Farič, 2017.

Prvotno nahajališče osrednjega kipa na razstavi, sedeče Marije z Detetom,38 ni znano, zagotovo pa tako kakovostna skulptura prvotno ni bila namenjena za podružnično cerkev sv. Janeza Krstnika, od koder naj bi jo po pripovedovanju domačinov po obnovi humske cerkve v beli procesiji prenesli v vaško kapelico v Frankovce.39 Ne po kakovosti izdelave in ne po dimenzijah ne sodi v podružnično cerkev na Humu,40 ki je bila pozidana šele leta 1611,41 pa tudi Marijinega oltarja

38 39 40 41

PMPO, inv. št. G 2206 pl, peščenec. O ljudskem izročilu gl. Vidmar 2005, str. 627. Mikuž 1982, str. 21. Vnuk 2005, str. 558; Vidmar 2005, str. 627 (menda na mestu predhodnice iz leta 1350).


Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

v cerkvi ni bilo, kakor je razvidno iz vizitacijskih zapisnikov.42 Tako Hum kakor Frankovci sodita v ormoško župnijo, zato je Polona Vidmar zaradi kakovosti kipa postavila domnevo, da je bila plastika prvotno namenjena za župnijsko cerkev sv. Jakoba v Ormožu in je stala v severni kapeli, kjer je bil Marijin oltar.43 Po drugi strani pa se je že pred njo Janezu Mikužu utrnila misel, da bi bil ta kip prvotno lahko osrednja figura glavnega oltarja ptujskogorske romarske cerkve. Pri tem je sicer tudi poudaril, da razen stilne primerjave, ki ga nedvomno uvršča v krog ptujskogorskih kiparjev, nimamo nobenih podatkov in je domneva čisto hipotetična.44 Da je bil kip sedeče Marije z Detetom res osrednja figura v eni izmed Mariji posvečenih cerkva in predmet posebnega češčenja, nas prepričujeta tako njegova kakovost kakor velikost, še posebej pa v strokovni literaturi povsem spregledani detajl: na hrbtni strani prestola, na katerem sedi Marija, je v zgornjem originalnem delu na sredini približno 20 centimetrov visok profilirani šilastoločni zaključek 22 centimetrov globoke in približno 17 centimetrov široke skrbno izklesane niše, ki bi lahko služila za hrambo relikvij ali drugih svetih predmetov, zaupanih v neposredno Marijino varstvo. Kakor koli že, plastika je vrhunsko delo ptujskogorske kiparske delavnice – izdelal naj bi jo isti mojster kot ptujskogorsko Lepo Madono, ki jo danes hrani Pokrajinski muzej Maribor.45 Kip je bil v strokovni literaturi sprva datiran v čas okoli leta 1420 in 1430,46 a je Polona Vidmar datacijo pozneje premaknila v čas okoli leta 1400 oziroma v prvo desetletje 15. stoletja.47 Vsem šestim eksponatom je skupno, da so glede na starost, ohranjenost in krhkost materiala, iz katerega so izdelani, izredno občutljivi, da potrebujejo nenehno skrb in nego ter stalno varovanje zaradi njihovega kulturnozgodovinskega pomena in umetniške vrednosti. To pomeni, da morajo biti tem umetninam zagotovljene 42 O tem Vidmar 2005, str. 627. 43 Vidmar 2005, str. 627–628. 44 Mikuž 1982, str. 21–22. 45 Ciglenečki 1983, str. 101; Ciglenečki 1990, str. 34; Jurančič 1990–1991, str. 5, 14–21, 42; Jurančič-Podnar 1995, str. 166–167; Sommerbauer 2005, str. 90–93; Vidmar 2005, str. 619–627; Vidmar 2006a, str. 253, 277–279, 296; Vidmar 2007a, str. 58; Vidmar 2007b, str. 48–49. 46 Curk 1983, str. 75 (prva petina 15. stoletja); Ciglenečki 1990, str. 34 (1420–1430); Jurančič 1990–1991, str. 24 (okoli 1420); Curk 1998, str. 24 (okoli 1425). 47 Vidmar 2006, str. 279; Vidmar 2007b, str. 48; Korpič 2012, s.p. (med 1400 in 1405). Pojavil se je tudi predlog datacije v čas okoli leta 1410 in 1415 (Sommerbauer 2005, str. 90) ali po letu 1410 (Höfler 2008, str. 78).

241


Branko Vnuk

242 Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Sedeča Marija z Detetom – hrbtna stran, okoli 1400. Foto: Boris Farič, 2017.

ustrezne klimatske razmere, nenehni strokovni nadzor, predvsem pa je nujno zagotoviti, da se čim manj premeščajo, saj obstaja velika nevarnost, da se poškodujejo. Leta 2012 je župnijski urad v Ormožu izrazil željo, da se v času velikonočnih praznikov kip vrne v cerkev, in nastopile so težave. Prva je bila, da je Zavod za spomeniško varstvo Maribor po opravljenih restavratorskih posegih kip Marije z otrokom začasno namestil v ormoško župnijsko cerkev in da sta posege v celoti z javnimi sredstvi financirali Kulturna skupnost Ormož in Kulturna skupnost Slovenije. Drugo, še pomembnejšo, pa je predstavljalo občasno premeščanje kipa, saj bi obstajala nenehna nevarnost dodatnega poškodovanja kipa neprecenljive umetnostne vrednosti.


Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Zato se je Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož obrnil na Zavod za varstvo kulturne dediščine, OE Maribor, ki je bil dejanski skrbnik kipa, kako ravnati, da bi se izognili nepotrebnim nevšečnostim med muzejem in župnijskim uradom, saj smo do tedaj vzorno sodelovali in smo želeli tudi naprej.48 Zavod za varstvo kulturne dediščine je tedaj predlagal, naj muzej in župnijski urad razmislita o možnosti izdelave kopije kipa, ki bi se namestila v župnijski cerkvi, original pa bi zaradi svoje občutljivosti ostal v hrambi muzeja, kjer bi bil ustrezno varovan in dostopen javnosti.49 V muzeju smo leta 2012 ocenili, da bi bil ta kompromisni predlog sprejemljiv, vendar se je zastavilo vprašanje kritja stroškov izdelave kopije kipa, saj sredstev nismo imeli zagotovljenih. Zato smo v načrt dela za leto 2013 uvrstili restavriranje gotskega kipa Marije z Detetom, vendar nam Ministrstvo za kulturo RS sredstev ni odobrilo. Kljub temu se je direktor muzeja Aleš Arih odločil, da bomo vseeno poskusili pristopiti k izdelavi odlitka kipa. V februarju smo se povezali z akademskim kiparjem in restavratorskim svetnikom Viktorjem Gojkovičem glede izdelave kopije kipa in stroškov, ki bi nastali.50 Restavrator je tedaj lahko podal le približno oceno, ki se je zdela sprejemljiva, zato je bil kip aprila prepeljan v restavratorjev atelje na Hajdini z njegovo obljubo, da bo odlitek izdelan do velikonočnih praznikov 2013.51 Vendar so se že takoj pojavile težave, saj je restavrator po opravljenem ogledu in oceni stanja kipa ugotovil, da bodo stroški izdelave kopije dvakrat višji od prvotno predvidene cene. Original je bil namreč po tridesetih letih v takem stanju, da ga je bilo treba ponovno restavrirati, drugače ne bi bilo mogoče pristopiti k izdelavi odlitka, ker bi ga lahko izdelava kalupa še dodatno poškodovala. Predvideni posegi so zaobjemali odstranjevanje tujkov, utrjevanje peščenca in poslikave, lepljenje razpokanih delov, retušo in končno zaščito originala, čemur bi sledila izdelava kalupa in nato odlitka s polihromacijo in dodelavo manjkajočih delov kipa. Ti posegi z delom bi predstavljali dve tretjini

48 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2206 pl: Dopis ZVKDS OE Maribor z dne 5. 4. 2012. 49 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2206 pl: Odgovor ZVKDS OE Maribor z dne 17. 4. 2012. 50 Sestanek je bil 20. 2. 2013 in nato še 21. 3. 2013 glede prevoza v restavratorjev atelje. 51 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2206 pl: Reverz z dne 8. 4. 2013. Restavrator se je takrat zavezal, da bo odlitek predal muzeju do 4. 5. 2013.

243


Branko Vnuk

244 Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

predvidenih stroškov, preostalo tretjino so bili materialni stroški (mavec, silikonska masa, polnilo, lepilo in pigment).52 Zaradi nepredvidenega naraščanja stroškov izdelave odlitka, ki jih je narekovalo stanje originala, se je direktor muzeja s sodelavci sestal z ormoškim županom Alojzom Sokom, da bi mu predstavili nastalo težavo. Župan je izrazil pripravljenost občine, da prevzame materialne stroške izdelave odlitka, direktor muzeja pa je zagotovil, da bo muzej z lastnimi sredstvi pokril tretjino stroškov, za preostalo tretjino pa bo skušal pridobiti donatorja.53 Do velikonočnih praznikov ni bilo mogoče zagotoviti sredstev za restavriranje kipa in izdelavo odlitka, restavratorju pa zagotoviti plačila stroškov, zato so se nameravani posegi na kipu začasno zaustavili. Dogovorjeno je bilo, da bo odlitek kipa izdelan do božičnih praznikov leta 2013.54 Po plačilu materialnih stroškov se je restavrator pozno jeseni lotil restavratorskih posegov na originalu in izdelave kalupa, vendar tokrat zaradi tehničnih težav obljube, da bo odlitek končan do božičnih praznikov, ni mogel držati. Restavrator je dela na originalu in izdelavo kalupa dokončal v februarju leta 2014 in takrat smo kip ponovno postavili na ogled v okviru stalne postavitve srednjeveške plastike z ormoškega območja v grajski pristavi. Pred velikonočnimi prazniki je restavrator dokončal tudi odlitek kipa poznogotske sedeče Marije z Detetom in 1. junija 2014 smo ga s priložnostnim predavanjem v ormoški župnijski cerkvi sv. Jakoba predstavili javnosti.55 Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož je originalni kip v zameno za izdelavo kopije uradno prevzel v trajno hrambo pozno poleti leta 2014.56

52 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2206 pl: Predračun za rest. gotske Marije z detetom (peščenec) z dne 7. 6. 2013. 53 Sestanek je bil 17. 4. 2013. 54 Reverz z dne 8. 4. 2013 je bil 10. 5. 2013 podaljšan. 55 Pričujoči prispevek je v bistvu dopolnjeno predavanje, ki ga je imel avtor ob predstavitvi kopije kipa v ormoški župnijski cerkvi. 56 PMPO, dokumentacija KZG oddelka, G 2206 pl: ZVKDS, OE Maribor, je kip predal v trajno hrambo muzeju 22. 8. 2014, uradna predaja kopije kipa Župniji Ormož in prevzem originala od nje v trajno hrambo pa sta bila 18. 9. 2014.


Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

→ Viktor Gojkovič: Kopija kipa sedeče Marije z Detetom, 2014. Foto: Branko Vnuk, 2014.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

245


Branko Vnuk

246 Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

literatura CEVC, Emilijan. Srednjeveška plastika na Slovenskem, Ljubljana 1956. Cevc 1963 CEVC, Emilijan. Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana 1963. CEVC, Emilijan. Gotsko kiparstvo, Ljubljana 1967. CEVC, Emilijan. Art gothique, L`Art en Yougoslavie de la préhistoire à nos jours, Grand Palais, mars – mai 1971, Paris 1971.

MENAŠE, Lev. Marija v slovenski umetnosti. Ikonologija slovenske marijanske umetnosti od začetkov do prve svetovne vojne, Celje 1994. MERTIK, Nina. Kopistika, Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja, Zbornik razprav ob razstavi, Ormož 2007. MIKUŽ,Janez. Ptujska Gora – 500 let prvega restavriranja, Zavod za spomeniško varstvo Maribor, Informacije, II/5, Maribor december 1982.

OTER, Gorenčič Mija. Romanska arhitekturna plastika na ormoškem območju, Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja, Zbornik razprav ob razstavi, Ormož CEVC, Emilijan. Gotska plastika na Slovenskem, 2007. Ljubljana 1973. OTER, Gorenčič Mija. Deformis formositas CEVC, Emilijan. Gotika, Umjetnost na tlu Jugoslavije od praistorije do danas, Beograd Sarajevo 1971, Sarajevo 1971.

CIGLENEČKI, Marjeta. Na novo odkriti gotski plastiki iz Velike Nedelje, Ormož skozi stoletja, II, Ormož 1983.

ac formosa deformitas. Samostanska stavbna plastika 12. in 13. stoletja v Sloveniji, Ljubljana 2009.

CIGLENEČKI, Marjeta et al. Ormož in okolica, Ormož 1990.

SOMMERBAUER, Elisabeth. Die Bildhauerwerkstatt von Ptujska gora/Maria Neustift am Beginn des 15. Jahrhunderts. Eine stilkritische Untersuchung, Graz 2005 /dipl. naloga/.

CIGLENEČKI, Marjeta. Prva javna predstavitev, Gotske plastike v grajski kapeli v Veliki Nedelji, Tednik, 16. 6. 1994. CIGLENEČKI, Marjeta. Pokrajinski muzej Ptuj, Razstava Grajska kapela Velika Nedelja, 21. junij 1994, Ptuj 1994 /raz. zloženka/. CURK, Jože. Kulturni spomeniki na ozemlju občine Ormož (izdelano leta 1964), Ljubljana 1967. CURK, Jože. Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož, Ormož skozi stoletja, II, Ormož 1983.

STEGENŠEK, Avguštin. O nekaterih starinskih kipih, Voditelj v bogoslovnih vedah, XI, Maribor 1908. STELE, France. Slovenske Marije, Celje 1940. VIDMAR, Polona. Sedeča Madona z detetom v župnijski cerkvi sv. Jakoba v Ormožu, Ormož skozi stoletja, V, Ormož 2005. VIDMAR, Polona. Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene, Graz 2006.

CURK, Jože et al.Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož, Ormož 1998.

VIDMAR, Polona. Kiparska delavnica na Ptujski Gori, ZUZ, n.v. XLIII, 2007.

GARZAROLLI von Thurnlackh, Karl. Mittelalterliche Plastik in Steiermark, Graz 1941.

VIDMAR, Polona. Kamnita plastika okrog leta 1400 na ormoškem območju, Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja, Zbornik razprav ob razstavi, Ormož 2007.

HÖFLER, Janez. Kiparska delavnica na Ptujski Gori: nekaj izhodišč za ponoven razmislek, ZUZ, n.v. XLIV, 2008. JURANČIČ, Klementina. Velikonedeljska skupina plastik iz začetka 15. stoletja, Ljubljana 1990–1991 /dipl. naloga/. JURANČIČ, Klementina, PODNAR, Grgor. Ptujskogorska kiparska delavnica (kat. št. 75–81), Gotika v Sloveniji, Gotika v Sloveniji, Ljubljana 1995, /raz. kat./. KORPIČ, Nevenka et al. Muzejske razstave v Grajski pristavi Ormož, gradu Ormož in gradu Velika Nedelja, Ormož 2012. KOVAČIČ, Fran. Trg Središče, Maribor 1910.

VIDMAR, Polona. Kiparska oprema, Marija zavetnica na Ptujski Gori. Zgodovina in umetnostna zapuščina romarske cerkve, Maribor 2011. VNUK, Branko. Pregled zgodovinskih podatkov, pomembnih za poznavanje umetnostne podobe ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba, Ormož skozi stoletja, V. WLATTNIG, Robert. Kiparstvo 14. stoletja (kat. št. 55–68), Gotika v Sloveniji, Ljubljana 1995, / raz. kat./.


Branko Vnuk Kip sedeče Marije z Detetom iz okoli leta 1400

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

viri PMPO, Kulturnozgodovinski oddelek, dokumentacija, Sedeča Marija z Detetom, inv. št. G 2012 pl. PMPO, Kulturnozgodovinski oddelek, dokumentacija, Sveta Marjeta, inv. št. G 2196 pl. PMPO, Kulturnozgodovinski oddelek, dokumentacija, Sveta Doroteja (?), inv. št. G 2197 pl.

PMPO, Kulturnozgodovinski oddelek, dokumentacija, Sedeča Marija z Detetom, inv. št. G 2206 pl. ZAP, Zbirka Muzejskega društva, SI ZAP 6. ZVKDS, OE Maribor, dokumentacija, dosje: Frankovci – Vaška kapelica.

the statue of the seated mary with child from around 1400 – a new acquisition of the ptuj – ormož regional museum The stone statue of the seated Mary with Child from around 1400, a work by the workshop from Ptujska Gora (Velika Nedelja Group), is one of the most valuable new acquisitions of the Ptuj – Ormož Regional Museum. The Museum acquired it for the permanent storage from the Institute for the Protection of Cultural Heritage, Regional Unit Maribor, and the Ormož Parish in the late summer of 2014. In exchange, the Museum had Viktor Gojkovič, a sculptor and a specialist restorer, make a copy of a statue which now decorates the Parish Church of St Jacob in Ormož. Due to its fragility, the original statue is permanently displayed in the exhibition Medieval Statues of the Ormož Area, in the renovated Manor House of the Ormož Castle, which also includes five other medieval statues: a knee-length Romanesque statue of a bearded man from around 1200, a Gothic statue of the seated Mary with Child from between 1360 and 1370, a wooden statue of God the Father from around 1380, and the statues of St Margaret and St Dorothy – also the works by the workshop from Ptujska Gora (Velika Nedelja Group), from around 1405.

247


13


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

BRANE LAMUT muzejski svetovalec branko.lamut@pmpo.si

Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož uvod V prvem nadstropju severnega trakta ormoškega gradu je bila v baročni dobi pozidana obokana slavnostna dvorana okrašena s štukaturo, v dveh medaljonih na stropu pa sta bili naslikani freski plemiških rodbin, ki sta v 18. stoletju imeli v lasti ormoški grad. Grba po navadi pripisujejo rodbinama Pethe de Hetes in Saurau, 1 v članku pa bom predstavil drugačno verzijo (glej Sl. 1 in 2). plemiške družine na ormoškem gradu v 17. in 18. stoletju Grof Jurij Rupert Herberstein (Georg Ruprecht, ?–1612) je leta 1598 ormoško gospoščino kupil od Mihaela Zekla, a jo je kmalu tudi prodal. Leta 1604 jo je kupil madžarski plemič Ladislav Pethe de Hetes (tudi 1

Curk 1998, str. 30, in Sapač 2007, str. 26.

249


Brane Lamut

250 Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo: sl. 1 Freska grba plemiške družine iz srede štiridesetih let 18. stoletja na stropu slavnostne dvorane ormoškega gradu. Foto: Boris Farič.

Hethes). Leta 1606 je njega in njegove otroke cesar povzdignil v baronski stan. Ladislavu so na ormoški gospoščini do zgodnjega 18. stoletja sledili: leta 1617 Štefan Pethe de Hetes, temu Adam Štefan Pethe, ki je leta 1641 postal polnoleten, in končno Franc Anton Pethe, ki je postal polnoleten leta 1660 in 1710. umrl brez potomcev. Poročen je bil z baronico Marijo Elizabeto Saurau iz Grosslobminga.2 Franc Anton je v oporoki za glavnega dediča postavil svojo ženo. Vendar oporoka ni bila veljavna, ker je bila v nasprotju z nakupom ormoškega gospostva. Ladislav Pethe de Hetes ga je kupil le za svoj rod. Kovačič je pojasnil: »Po nemškem pravu je določba, da na primer graščina mora cela in nerazdeljena preiti na vse potomce, dokler rodovina ne izumrje v moškem kolenu«.3 Oporoko sta zato izpodbijali Pethejevi daljni sorodnici Poliksena Jožefa, baronica Thavonat (orig. Polyxena Josepha Thavonat von Tavon), in njena sestra Rozalija, grofica Erdödi, obe grofici z dekliškim priimkom Jakušić (Jakusith) de Orbova4. Sam cesar Karel VI. je konec leta 1722 razsodil, naj vdova do smrti uživa graščino, pri kateri pa se ne sme nič bistvenega spremeniti, po njeni smrti pa preide lastnina na tožiteljici. Vendar pa sta obe umrli pred vdovo Elizabeto.5

2 Kovačič 1910, str. 284–287. 3 Kovačič 1910 (op. 1), str. 331. 4 Kovačič 1910, str. 331, je priimek zapisal kot Fakušič de Orbova, kar je verjetno povzel po Schmutz 1822, str. 417; pravilno na spletnem naslovu URN ‹https://www.genealogieonline. nl/west-europese-adel/I1073891449.php.› Risbe grbov Jakusith de Orbova pri Bojničić 1899, Taf. 53, desno spodaj, in Taf. 56, levo zgoraj. Poimenovanje de Orbova je po vasi Vrbova v požeški županiji, kjer je imela družina eno od svojih gospostev. V prvi polovici 16. stoletja so se pred turško nevarnostjo umaknili na Slovaško. Podrobneje v: Sedlák 2007, str. 88 [online]. URN ‹http://hrcak.srce.hr/index. php?show=clanak&id_clanak_jezik=41224› 5 Kovačič 1910, str. 331.

desno: sl. 2 Slika grba grofov von KönigsackerNeuhaus na stropu slavnostne dvorane ormoškega gradu, po letu 1793. Foto: Boris Farič.


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Po smrti Pethejeve vdove Elizabete leta 1740 naj bi po njeni oporoki iz leta 1733 dobil ormoško gospoščino njen nečak po materini strani, grof Janez Jožef Galler, vendar tudi ta oporoka ni bila veljavna, ker je Ladislav Pethe de Hethes kupil grad le za svoj rod.6 Po dolgih sodnih postopkih je leta 1742 v imenu svoje žene Poliksene Ane, rojene baronice Thavonat (orig. Maria Polyxena Clara Anna Freiin Thavonat von Tavon und Sachsengang, 1700–1776), postal lastnik ormoške gospoščine Janez Jožef, grof Königsacker-Neuhaus (orig. Joseph Leopold Graf von Königsacker und Neuhaus, 1695–1756), in po 1745 tudi lastnik ormoškega gradu.7 Po moževi smrti se je Poliksena Ana Thavonat leta 1764 drugič poročila z grofom Ludvikom Welsserheimom (orig. Ludwig Graf Welser von Welsserheimb), ki pa je bil le do leta 1773 solastnik gradu, ko se je lastništvu odpovedal. Od otrok iz Polikseninega prvega zakona je grad Ormož dobil Leopold mlajši, ki je izplačal preostale in leta 1793 položil fevdno prisego. Lastnik je bil vse do začetka 19. stoletja, ko je ormoško gospoščino prodal industrialcu Jožefu Pauerju.8 Dvema od naštetih družin pripadata torej grba, naslikana na obokanem in s štukaturo okrašenem stropu slavnostne dvorane ormoškega gradu. Grb družine Pethe de Hetes je dobro znan, že leta 1910 ga je podrobno opisal Fran Kovačič v monografiji o Središču ob Dravi.9 Grbovni ščit je z navpično in vodoravno linijo razdeljen na štiri polja, pri čemer imata polje levo zgoraj in desno spodaj enak motiv, drugačna upodobitev pa je na poljih desno zgoraj in levo spodaj. Prvi dve polji sta diagonalno razdeljeni s širokim pasom, v katerem je golob z oljčno vejico v kljunu, ki leti proti soncu, levo in desno od pasu pa je še po en cvet s štirimi venčnimi in štirimi čašnimi listi. V poljih desno zgoraj in levo spodaj pa je spodaj prikazana gora s tremi vrhovi, vrh srednjega, najvišjega vrha je krona, iznad katere se dviguje lev z odprtim gobcem in iztegnjenim jezikom, ki ima na glavi krono. Vrh grbovnega ščita je dekorativni del z viteško čelado, na kateri je baronska krona, vrh katere se med dvema perutma ponovi motiv leva s krono, ki ima tokrat v šapi šestkrako zvezdo. Grb, ki je objavljen

6 7 8 9

Kovačič 1910 (op. 1), str. 331. Stopar 2008, str. 140. Kovačič 1910, str. 332–334. Kovačič 1910 (op. 3), str. 284.

251


252

Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 3a Risba grba plemiške družine Pethe de Hetes. Iz: Bojničić 1899, Band IV. 19, Taf. 104, druga vrsta desno.

v knjigi plemstva Hrvaške in Slavonije, spremlja risba (glej Sl. 3a).10 O barvah grba Ladislava Petheja de (von) Hetesa pa lahko sklepamo po grbu njegovega starejšega brata Martina, madž. Márton (glej Sl. 3b)11. Brata sta bila rojena v vasi Hetes12, severozahodno od mesta Kaposvár; Martin je bil rojen leta 1554, umrl pa je 3. oktobra leta 1605 na Dunaju. Brat Ladislav ga je dal prepeljati v Bratislavo (pred 1918 nem. Pressburg, madž. Pozsony, slov. Požun, slovaško Prešporok), ki je bila takrat (1536–1784) glavno mesto Ogrske.13 V znameniti cerkvi sv. Martina, kjer so v letih 1563–1830 potekala kronanja madžarskih kraljev, ga je pokopal in mu postavil marmorni epitaf z verzi v latinščini.14 Martin se je posvetil duhovniškemu poklicu, že z 28 leti je bil leta 1582 imenovan za škofa v Sremski Mitrovici, leta 1584 je postal škof 10 Bojničić 1899, str. 144 in Taf. 104. 11 Coat of arms archibishop HU Pethe Márton [online] 11. 03. 2015 – zadnja posodobitev, Wikimedia Commons [Citirano, 26. 1. 2017; 13:25]. URN‹https://commons.wikimedia.org/ wiki/Category:Coats_of_arms_of_M%C3%A1rton_Pethe› 12 Ersch-Gruber 1844, str. 140 z osnovnimi podatki o rodbini Pethe de Hetes. 13 Bratislava [online], Wikipedia freie Enzyklopedie, 29. 1. 2017 – zadnja sprememba, Wikipedia freie Enzyklopädie [Citirano 30. 1. 2017; 11:38]. URN‹https://de.wikipedia.org/w/index. php?title=Spezial: Suche&search=Bratislava%CB%83&searchToken=24ip4ayy985k4bz7rck1hche6› 14 Archiv für Geschichte, Statistik, Literatur und Kunst, Siebzehnten Jahrgang, Wien, Mittwoch den 15. und Freitag den 17. Januar 1826 [online], str. 105, pod zap. št. 11 [online]. [Citirano, 26. 1. 2017; 13:52]. URN ‹https://books.google.at/books?id=fkZEAAAAcAAJ&printsec=frontcover&hl=sl&source=gbs_ge_summary_r&cad=0#v=onepage&q&f=true›


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

mesta Vác severno od Budimpešte ob levem bregu Donave, leta 1587 je dobil škofijo Veliki Varadin (madž. Nagyvárad, nem. Grossvardein), danes romunsko Oradea v severozahodni Romuniji, leta 1598 pa je bil povzdignjen v nadškofa v mestu Kaloča (madž. Kalocsa). Obenem je postal kraljevi namestnik vse do svoje smrti leta 1605 na Dunaju.15 Vsa ta napredovanja so bila tesno povezana z njegovim protireformacijskim delovanjem. Martinov grb je v ščitnem delu enak kot družinski, v okrasnem delu pa se grba razlikujeta. Namesto čelade, krone in leva med dvema perutma ima Martinov škofovsko palico in svetlomodro mitro s pozlačenimi robovi. V poljih desno zgoraj in levo spodaj sta na temnomodri podlagi prikazana v zlatorjavi barvi vzpenjajoča se leva z odprtima gobcema in iztegnjenima rdečima jezikoma; za razliko od družinskega grba leva nimata kron. V poljih levo zgoraj in desno spodaj je diagonalni pas svetlomoder, ptici v pasovih sta temni, sonci pa sta v beli barvi; preostali deli navedenih polj so rdeči, cvetovi pa so naslikani v beli barvi. → sl. 3b Slika grba nadškofa Martina Petheja de Hetesa. Za izvor slike glej op. 11.

Predpostavljamo lahko, da je imel tudi grb mlajšega brata Ladislava enake barve. Leto po smrti nadškofa Martina, leta 1606, je cesar Rudolf II. Ladislava Petheja de Hetesa in njegove štiri otroke povzdignil v baronski stan, grb pa se pri tem ni spremenil.16 Da gre res za rodbino Pethe s prav tem grbom, nam potrjujejo listine s podpisi več generacij Pethejev in z njihovimi pečati na koncu, ki jih hranijo v Deželnem arhivu Štajerske v Gradcu (Steiermäkischen Landesarhiv) in Zgodovinskem arhivu Ptuj.17 Najstarejši med njimi je 15 L. c. in Kovačič 1910 (op. 3), str. 284. 16 L. c. 17 Glej seznam virov na koncu članka in Hernja Masten 1994, str. 88.

253


Brane Lamut

254 Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo: sl. 3c Pečat Ladislava Petheja de Hetesa, začetnika te rodbine na ormoškem gradu, z letom 1604; leta 1606 je cesar njemu in sinovom podelil baronski stan. SI_ZAP/0381 Fotokseroteka, šk. št. 21, pečat št. 1606.

osmerokotni pečat (glej Sl. 3c), na katerem, kljub slabši ohranjenosti, na razčetverjenem grbovnem ščitku zlahka prepoznamo isti motiv kot na grbih (glej Sl. 3a, Sl. 3b). Nad grbovnim ščitom so nad pečatom jasno vidne štiri velike tiskane črke, ki jih preberemo kot inicialke: L(adislav) P(ethe) D(e) H(etes)18, Ladislav pa je bil lastnik ormoškega gospostva med letoma 1604 in 1616. Pečata z enakim motivom sta imela tudi njegov sin Štefan in vnuk Adam Štefan, saj se tudi motiv na pečatu pravnuka ni spremenil. Tako na primer na listini iz leta 1648 najdemo vodni žig ovalne oblike, motiv je enak kot pri prej navedenem družinskem grbu, ob robu pečata pa teče jasno berljiv napis z velikimi tiskanimi črkami: ATAM* STEFAN* FREIHERR* ZU* FRIDAUW* (glej Sl. 3d).19 Le zadnji iz rodbine Pethe je nekoliko spremenil svoj pečat in po vsej verjetnosti na enak način tudi grb. Pečat Franca Antona Petheja najdemo na koncu listine, datirane z letom 1705 (glej Sl. 3e).20 Na žigu je na stičišču štirih grbovnih polj dodano še peto srčno, na katerem je upodobljen dvoglavi orel z razprtimi krili. Nad grbovni poljem sta zdaj naslikani dve čeladi z baronskima kronama na vrhu, iznad desne krone raste lev, nad levo pa je upodobljen dvoglavi orel. Tak žig oziroma grb pa ni podoben nobenemu od grbov na stropu ormoške slavnostne dvorane (glej Sl. 1, 2). 18 SI_ZAP/0381 Fotokseroteka, šk. št. 21, pečat št. 1606. 19 SI_ZAP (= Zgodovinski arhiv Ormož)/0198 – Arhiv mesta Ormož, škatla št. 16, str. 7, glej tudi: Hernja Masten 1994, str. 89 in foto na str. 88. 20 SI_ZAP/0198 – Arhiv mesta Ormož, škatla št. 16, str. 41, glej tudi: Hernja Masten 1994, str. 89.

desno: sl. 3d Vodni žig Adama Štefana, barona (Pethe de Hetes) v Ormožu. Foto: Damjan Lindental.


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo: sl. 3e Žig Franca Antona Petheja, zadnjega iz rodbine, je nekoliko drugačen, dodano je peto centralno polje z orlom z razprtimi krili. Foto: Damjan Lindental. desno: sl. 4a Grb plemiške družine grofov von Saurau. Za izvor slike glej op. 22.

Prav tako lahko zlahka ugotovimo, v nasprotju z navedenimi dosedanjimi opredelitvami, da nobeden od grbov na stropu obokane dvorane ne pripada družini Pethejeve vdove, rojene baronice Marije Elizabete Saurau iz Grosslobminga21. Obstajata dve verziji grba te štajerske družine maršalov. Starejša, barvna verzija je bila objavljena že v 16. stoletju v znani Bartschevi knjigi grbov (glej Sl. 4a).22 Grbovni ščitek ima razdeljen z navpično in vodoravno linijo v štiri polja, polje levo zgoraj kaže srebrno (belo) rastočo konico, polje desno zgoraj ima na zlatorumenem ozadju upodobljenega temnega netopirja z razprtimi krili, ki je okronan z zlato krono, v spodnjem delu pa se polji navzkrižno ponovita. Vrh grba krasita viteški čeladi s kronama na vrhu in dvoje različnih perjanic. Mlajša črno-bela verzija iz 19. stoletja kaže bolj razčlenjen grb (glej Sl. 4b)23. Grbovno polje je z dvema navpičnima linijama in eno vodoravno razdeljeno v šest polj, v centru grba pa je oblikovano še sedmo, in prav v tem osrednjem je prikazan stari grb družine iz 16. stoletja, vse preostalo je dodano kasneje. Polji levo in desno zgoraj sta poševno šrafirani s svetlimi in temnimi pasovi, polji levo in desno spodaj imata v profilu upodobljena vzpenjajoča se leva, ki sta obrnjena proti sredi grba, polji nad in pod centralnim poljem pa imata na podlagi s tremi griči po tri razprte vejice s tremi lipovimi listi. Opisi barv mlajšega grba so znani iz literature.24 Jasno je, da 21 22 23 24

Glej op. 1. Bartsch 1567, št. 38. Tyroff 1831–1868; Band VI, 54. Schönfeld 1825, str. 161.

255


Brane Lamut

256 Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo: sl. 4b Mlajša varianta grba plemiške družine von Saurau. Za izvor slike glej op. 23. desno: sl. 5 Grb družine Gallerjev. Za izvor slike glej op. 25.

nobeden od grbov družine Saurau ne odgovarja grboma na stropu ormoške dvorane (glej Sl. 1, 2). Leta 1733 je Marija Elizabeta Pethe de Hetes, rojena von Saurau, kot smo že omenili, napisala oporoko, po kateri naj bi ormoško gospostvo pripadlo grofu Janezu Jožefu Gallerju, njenemu nečaku po materini strani. Fran Kovačič je v monografiji o Središču ob Dravi zapisal legendo, ki pripoveduje, da naj bi grof Galler leta 1740, takoj po smrti vdove Elizabete, iz ormoškega gradu »dal s šestimi konji odpeljati v Gradec tri ali štiri z železom okovane zaboje, v katerih je bilo bojda do 50.000 goldinarjev gotovega denarja in raznih dragocenosti«.25 Tudi grb grofa Gallerja, ali Gallerjev (die Gäller), je znan že iz Bartscheve grbovne knjige iz 16. stoletja (glej Sl. 5).26 Preko črnega grbovnega ščita poteka širok poševen zlatorumen pas od leve zgoraj proti desni strani grba spodaj. Po smrti Elizabete Pethe de Hethes je po dolgih pravdah daljna sorodnica rodbine Pethe de Hetes Poliksena Ana Königsacker, rojena baronica Thavonat von Tavon, podedovala ormoško gospostvo oziroma v njenem imenu mož Jožef Königsacker. Zgodovino rodbine Königsacker je po Wurzbachu povzel že Fran Kovačič in navedel, kdaj so bili povzdignjeni v viteški, kdaj v baronski in kdaj v grofovski 25 Kovačič 1910, str. 331-332. 26 Bartsch 1567, št. 54.


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 6 Reliefni aliančni grb rodbin družin Fürbas-Königsacker, cerkev sv. Martina, Landshut, Bavarska. Za izvor slike glej op. 28.

stan.27 Družina, izvorno iz Savoje, se je prvotno pisala Bianchi da Campo regio, s preselitvijo na območje Svetega rimskega cesarstva je svoj priimek ponemčila v Weiss von Königsacker. Taka verzija priimka je na primer znana z nagrobne plošče Anne Marije Magdalene, rojene Fürbas, ki je danes vzidana v steno župnijske cerkve sv. Martina v mestu Landshut v deželi Bavarski. Pokojnica, ki je umrla 26. oktobra 1674, je bila poročena z možem, ki se je pisal "Claudius Weiss von Königsacker zu Knodorff". Aliančni grb rodbin Fürbas-Königsacker iz spodnjega dela omenjenega nagrobnika nam kaže naslednja fotografija (glej Sl. 6),28 grb Königsackerja se bistveno ne razlikuje od kasnejših upodobitev. Nekaj kasneje je družina Königsacker pridobila tudi gospostvo Neuhaus v bližini Münchna in se preimenovala v "von Königsacker und Neuhaus". Pod tem imenom jo najdemo tudi v znani seriji knjig grbov, ne v zvezkih za avstrijske dežele, temveč v knjigi bavarskega plemstva29 (glej Sl. 7). Na podlagi zadnjih dveh slik lahko ugotovimo, da drugi grb (gledano od vhoda) na stropu slavnostne dvorane ormoškega gradu pripada rodbini grofov Königsacker-Neuhaus (glej Sl. 2). Grbovno ščitno polje ima z navpično in vodoravno linijo razdeljen v štiri polja, na njihovem sečišču pa je sredi grba še peto polje. Polje levo zgoraj ima na temno rdeči podlagi upodobljeno lilijo, 27 Kovačič 1910 (op. 1), str. 332 in tam navedena literatura. 28 Peter Bernhard, Die Grabdenkmäler und Wappen ring um St. Martin kirche in Landhut – Teil 2, pod črko w: Weiss von Königsacker [online]. 2007. Galerie: Plotos schöne alter Wappen Nr. 598 [Citirano, 26. 1. 2017; 14:51]. URN ‹ http://www.dr-bernhard-peter.de/ Heraldik/Galerien/galerie598.htm› 29 Tyroff 1866, 24: 2.

257


Brane Lamut

258 Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 7 Grb plemiške družine grofov KönigsackerNeuhaus 31

postavljeno v krono, polje desno zgoraj pa na zlatorumeni podlagi črno triglavo goro. Polji se v spodnjem delu grba ponovita v obratnem vrstnem redu. V centralnem polju ima na temnordeči podlagi srebrno bel križ, v sečišču krakov križa pa veliko tiskano črko L (za Leopold). Preostalo okrasje grba je na stropu ormoške dvorane prikazano le z rjavimi linijami. Vrh grbovnega ščita je najprej shematično prikazana grofovska krona z devetimi roglji, nanjo pa so postavljene tri viteške čelade, vsaka z drugačnim okrasjem: leva ima na vrhu par rogov, srednja lilijo med dvema perutma in desna neke vrste perjanico. Grb držita grbonosca, na levi je to grifon, na desni pa lev. Datirati ga smemo po letu 1742, ko je novim lastnikom pripadlo ormoško gospostvo, oziroma najzgodneje po letu 174530, ko so dobili tudi grad. Na ormoškem gradu je obstajal tudi kamniti grb rodbine Königsacker-Neuhaus (na ormoškem gradu med letoma 1745 in 1804), od katerega pa sta se ohranila le grbonosca, vzidana v vhodni veži gradu. Z leve je grb družine podpiral grifon (glej Sl. 8a), z desne pa lev (glej Sl. 8b). Težje pa je identificirati prvi grb (od vhoda) na stropu ormoške grajske dvorane (glej Sl. 1). Žena grofa Jožefa Königsackerja Poliksena Ana (Polyxena Anna) je bila rojena baronica Thavonat von Tavon. Grb družine je znan v več primerkih, v črno-beli verziji je objavljen 30 Stopar 2008, str. 140. 31 Königsacker Neuhaus Wappen Adel coat of arms heraldry Heraldik Kupferstich [Online] [Citirano, 30. 1. 2017; 11:25]. URN ‹https://www.amazon.de/K%C3%B6nigsacker-Neuhausheraldry-Heraldik-Kupferstich/dp/B01AB7A1ZK›


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo: sl. 8a Grifon, kamniti grbonosec, vhodna veža ormoškega gradu. Foto: Boris Farič. desno: sl. 8b Lev grbonosec, vhodna veža ormoškega gradu. Foto: Boris Farič.

v grbovni knjigi Tyroff za avstrijske dežele (glej Sl. 9a).32 Poleg tega obstajata na gradu Sachsengang (vzhodno od Dunaja, Spodnja Avstrija) še dva grba te rodbine. Nad enim od portalov je kamniti reliefni grb (glej Sl. 9b)33, nad drugim pa je naslikana barvna verzija (glej Sl. 9c).34 Grb je z navpično in vodoravno linijo razdeljen na štiri polja, na njihovem sečišču v sredini pa je še peto. Levo zgornje levo: sl. 9a Grb baronov Thavonat von Tavon. Za izvor slike glej op. 31. desno: sl. 9b Kamniti grb plemiške družine Thavonat, baronov von Tavon. Za izvor slike glej op. 33.

32 Tyroff 1842, URN ‹http://reader.digitalesammlungen.de/de/fs1/object/goToPage/ bsb10455411.html?pageNo=149› 33 2301. At Schloss Sachsengang [online]. 13. 11. 2014. [Citirano, 30. 1. 2017; 13:25]. URN‹http://www.2301.at/wp-content/uploads/2014/11/2301-oberhausen-schlosssachsengang-14.jpg› 34 Schloss Sachsengang, Bild 2. URN‹http://burgenkunde.at/niederoesterreich/ sachsengang/sachsengang02.htm›

259


Brane Lamut

260 Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

polje ima na zlatorumeni podlagi upodobljeno svetlomodro perut, poševno razdeljeno z zlatorumenim trakom, v desnem polju pa je na temnordeči podlagi naslikan oranžen dvoetažni obrambni stolp, ki ima v spodnjem delu obokana vhodna vrata, v zgornjem delu pet lin, vrh pa se zaključuje s tremi belimi cinami. Vrh stolpa so naslikani dvakrat po trije drogovi in dvoje zastav z belim in s svetlomodrim pasom. V osrednjem srčnem polju je naslikana ptica, ki stoji na hribčku in je v naslikani verziji še najbolj podobna golobu s spuščenimi krili. ← sl. 9c Grb rodbine Thavonat von Tavon, naslikan nad enim od vhodov gradu Sachsengang. Za izvor slike glej op. 34.

Pri kamnitem grbu ptica stoji vrh triglave gore, pri čemer gre za neko vrsto močvirske ptice z razprtimi krili (glej Sl. 9b), pri črno-belem grbu pa za podobno ptico z zaprtimi krili (glej Sl. 9a). Nobeden od teh grbov ni primerljiv s prvim grbom (od vhoda) na stropu slavnostne dvorane ormoškega gradu. Do zanimive ugotovitve pa pridemo, če pregledamo še družinske pečate tega obdobja. Poleg žiga grofa Leopolda KönigsackerNeuhausa35 obstaja še aliančni pečat zakoncev Königsacker-Neuhaus in Thavonat von Tavon. Žig je vtisnjen v črn vosek na dnu listine, datirane z letom 1756, ki jo hrani Zgodovinski arhiv Ptuj (glej Sl. 9d).36

35 Pečat, odtisnjen v rdeč vosek na koncu listine iz leta 1751 s podpisom Joseph Graf Königsacker: Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP/ 0198 – Arhiv mesta Ormož, škatla št. 16, na koncu strani 99. 36 Aliančni pečat baronice Poliksene Ane Thavonat von Tavon (Maria Polyxena Clara Anna Freiin Thavonat von Tavon und Sachsengang, 1700–1776) in grofa Jožefa Königsackerja na listini, datirani z letom 1756: Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP/ 0198 – Arhiv mesta Ormož, škatla št. 16, na koncu strani 309. Glej tudi: Hernja Masten 1993, str. 89 in fotografija.


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 9d Aliančni žig rodbin KönigsackerNeuhaus in Thavonat von Tavon. Foto: Damjan Lindental.

Sredi okroglega žiga je dvoje ovalnih polj, ki ju na vrhu prekriva krona. V levem ovalu je prikazan širok križ, ki ima v sečišču krakov križa veliko tiskano črko L. Torej je znak enak kot podoba na centralnem polju grba rodbine Königsacker-Neuhaus. Na desnem ovalnem delu črnega pečata je prikazana ptica z zaprtimi krili, ki na nečem stoji, na hribu (?) ali na blazini (?). Če sklepamo po analogiji, je torej tudi v desnem ovalu prikazano centralno polje iz grba družine Thavonat von Tavon (glej Sl. 9c). Ali smemo ugibati, da je tudi na prvem grbu (od vhoda) v slavnostni dvorani ormoškega gradu, ki ima prikazano ptico s spuščenimi krili (na blazini ?) in gori v ozadju (glej Sl. 1), prikazan grb Poliksene Ane Königsacker-Neuhaus, rojene baronice Thavonat von Tavon, ki si ga je ta izbrala za svojega iz centralnega polja dekliškega grba? Verjetno, a le v primeru, če je napis v spodnjem delu grba poškodovan ali narobe restavriran (glej Sl. 10). → sl. 10 Napis in kronogram v spodnjem delu prvega grba na stropu slavnostne dvorane ormoškega gradu. Foto: Boris Farič.

261


Brane Lamut

262 Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Besedilo je bilo sestavljeno iz manjših tiskanih črnih črk, ki danes v večini niso več berljive, in nekaj večjih tiskanih črk. Torej gre za kronogram37, zapis, pri katerem večje črke pomenijo obenem tudi rimske številke, in ko jih seštejemo, dobimo letnico nastanka zapisa. Naš seštevek bo seveda pravilen le v primeru, če so se ohranile vse velike tiskane črke oziroma številke, torej L + C + C + V + C + I + C + I + V? + I + I + D + V + I + C + I + L + V + D + I + C + I oziroma 50 + 100 + 100 + 5 + 100 + 1 + 100 + 1 + 1 + 1 + 1 + 500 + 5 + 1 + 100 + 1 + 50 + 5 + 500 + 1 + 100 + 1 = 1723. Če temu prištejemo še znak V (oziroma številko 5) v spodnji vrsti na desni, za katerega ni povsem jasno, ali je pripadal malim ali velikim črkam (številkam), potem dobimo število in leto 1728. To pa so leta, ko rodbini Königsacker-Neuhaus ormoško gospostvo še ni pripadalo, Adam Štefan Pethe de Hetes je bil že pokojni, cesar Karel VI. je konec leta 1722 že razsodil, da sme vdova Elizabeta prebivati na gradu do svoje smrti, potem pa preide grad v last daljnih sorodnic rodbine Pethe de Hetes, sester z dekliškim priimkom Jakušić (Jakusith) de Orbova,38 vendar se medtem na gradu ne sme nič bistvenega spremeniti. Prvi grb pa naj bi bil naslikan ravno v tem obdobju. Pri določanju pripadnosti grbov in pečatov nam lahko pomagajo tudi krone. Aliančni pečat rodbin von Königsacker-Neuhaus in Thavonat von Tavon prekriva starejša oblika grofovske krone s petimi roglji, ki se zaključujejo z listi (glej Sl. 9d in Sl. 12a), medtem ko drugi grb družine von Königsacker-Neuhaus v ormoški dvorani prekriva nova oblika grofovske krone, ki je konvencionalno prikazana z devetimi rogljiči, ti pa se zaključujejo z biseri (glej Sl. 2, Sl. 12b). Taka nova forma grofovske krone pa je prišla v rabo šele konec 18. stoletja,39 grb je dal po vsej verjetnosti poslikati šele zadnji iz družine grofov Königsacker-Neuhaus, Leopold mlajši, ki je leta 1793 položil fevdno prisego. Že po tehniki poslikave obeh grbov se vidi razlika. Medtem ko je prvi, starejši grb poslikan s prosojnimi barvami v fresko tehniki, je drugi, mlajši grb naslikan s prekrivnimi barvami. Prvi grb v 37 Na kronogram me je opozoril dr. Dejan Zadravec iz Zgodovinskega arhiva Ptuj. 38 Glej opombo 4. 39 Rangkrone, Heiliges Römisches Reich [online] Wikipedia freie Enzyklopedie [Citirano, 30. 1. 2017; 14:30]. URN ‹https://de.wikipedia.org/wiki/Rangkrone#Heiliges_R.C3.B6misches_ Reich›


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

dvorani je na vrhu pokrit s krono, ki se na vrhu zaključuje s tremi roglji v obliki trolistov in z dvema vmesnima rogljičema z biseroma na vrhu (glej Sl. 1 in Sl. 12e). To je starejša oblika krone plemstva (nem. Edler in Ritter-le za moške člane rodbin), ki je po rangu kron Svetega rimskega cesarstva nižja od grofovske in baronske.40 Žena mlajšega Leopolda Königsackerja, Terezija, rojena grofica PreysingLichtenegg-Kronwinkel,41 je imela povsem drugačen rodbinski grb (glej Sl. 11a). Grb tudi ne pripada grofu Ludviku Welserheimu, drugemu možu Poliksene Ane Thavonat von Tavon, ki je bil nekaj časa solastnik gradu; njegov grb je drugačen (glej Sl. 11b).42 levo: sl. 11a Ena od variant grba rodbine PreysingLichtenegg42. desno: sl. 11b Grb rodbine von Welserheim. Po: Tyroff 1831–1868, Band XIII, 3.

→ sl. 12 Spodnji del lestvice kron Svetega rimskega cesarstva.

sl. 12a: starejša grofovska krona

sl. 12d: mlajša baronska krona

sl. 12b: mlajša grofovska krona

sl. 12e: starejša krona plemstva in vitezov

sl. 12c: starejša baronska krona

sl. 12f: mlajša krona plemstva

40 Ibidem. 41 Kovačič 1910, str. 333. 42 URN ‹https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Hagnau_Wandmalerei_Wappen_ Preysing.jpg›

263


Brane Lamut

264 Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Že v uvodu je bilo omenjeno, da je bil severni trakt gradu dozidan v baročni dobi. Na podlagi podobnosti med štukaturami ormoškega gradu in dvorca Štatemberg Stopar meni, da je ormoška štukatura nastala med letoma 1720 in 174043 in v kasnejšem besedilu, da je nastala v prvi polovici 18. stoletja.44 Podobne datacije najdemo pri Jožetu Curku, ki je menil, da je ormoški grad baročno obnovila med letoma 1710 in 1740 vdova Elizabeta Pethe.45 Take opredelitve so izvirale iz dejstva, da je bila izgradnja dvorca Štatemberg datirana v leta 1720–1740, v čas grofa Dizme Attemsa.46 Toda podrobnejše raziskave arhivskega gradiva so pokazale, da je bila gradnja dvorca Štatemberg končana že koncem 17. stoletja. Začetnik štajerske veje rodbine Attems, Ignac Marija, je začel gradnjo že vsaj leta 1690, pogodba s kamnosekom, z mizarji in zidarji je bila sklenjena namreč 17. marca tega leta in do leta 1693 je bilo vloženih v gradnjo že več kot 20.000 goldinarjev.47 Nadalje navaja Dejan Zadravec vir, ki dokazuje, da je gradnja v letu 1695 še potekala48, in sklene, da je dvorec Štatemberg pri Makolah dobil svojo dokončno zunanjo in deloma notranjo podobo že leta 1697, ko je grof Ignac Marija Attems naročil pri novomeškem kiparju Martinu Biaselliju izdelavo dveh oltarjev za grajsko kapelo.49 Tako tudi za grad Ormož Igor Sapač domneva, da sega začetek (baročne) obnove gradu že v leto 1690,50 omenja sorodnost štukatur iz dvorca Štatemberg in gradu Ormož in jih datira v čas okrog 1700.51 Vsekakor pa vdova Elizabeta Pethe de Hetes po letu 1722 ni mogla nadaljevati gradbenih del, zaradi že omenjene cesarjeve odredbe, po kateri se med drugim na gradu ni smelo nič bistvenega spremeniti. Če smo kronogram z letom 1723 (ali 1728) pravilno prebrali (?), potem lahko ugibamo, da bi vdova Elizabeta lahko dala v prvem medaljonu od vhoda na stropu slavnostne dvorane naslikati ne svoj dekliški grb rodbine grofov Saurau, temveč dekliški grb neke soproge iz predhodnih generacij rodbine Pethe de Hetes. 43 44 45 46 47 48 49 50 51

Stopar 1991, str. 102. Stopar 2008, str. 143. Curk 1983, str. 72; Curk 1998, str. 30. Stopar 1991, str. 138 in op. 1 na str. 141 z navedbo Pirchegger, Untersteiermark, str. 135. Zadravec 2009, str. 105, 106 in op. 70. O. c., str. 107, op. 72. O. c., str. 107, op. 73. Sapač 2007, str. 25. O. c., str. 26.


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 13 Grb rodbine Ane Marzilije, rojene baronice Locatelli, poročene Pethe de Hetes. Po Bojničić 1899, Taf. 167.

To tudi ni bil dekliški grb njene tašče, rojene baronice Ane Marzilije Locatelli52, poročene s Francem Adamom. Grb rodbine de Locatelli je znan v dveh variantah. Starejša varianta (glej Sl. 13)53 ima v grbovnem polju na vrhu triglave gore upodobljeno sovo, nad njo pa še tri šestkrake zvezde; nad grbovnim poljem so še viteška čelada, nad njo pa krona in perjanica.54 Mlajša varianta grba rodbine Locatelli pa je že bolj razčlenjena, a še vedno ostaja polje s sovo in z zvezdami.55 Nobena od obeh variant grba pa ne ustreza grbom na stropu ormoške grajske dvorane. Oče Franca Adama, Adam Štefan Pethe de Hetes, je bil poročen z Ano Marijo Koinschin, kot je njen priimek zapisal Fran Kovačič.56 V Ersch-Gruberjevi Splošni enciklopediji pa je njen dekliški priimek zapisan kot Konssky (z ostrim s).57 Verjetno je v enciklopediji naveden družinski priimek, Kovačič pa navaja obliko imena kraja, po katerem so dobili naziv. Pri Bojničiću je namreč rodbina v naslovu zapisana kot Konzky de Konschina, v besedilu tudi kot Konsky.58 Nadaljnja varianta zapisa priimka je pri Scmmutzu kot Kontzsky.59 52 53 54 55 56 57 58 59

Kovačič 1910, 286. Bojničić 1899, Taf. Bojničić 1899, str. 228. Locatelli (Adelsgeschlecht), Wikipedija. Kovačič 1910, str. 286. Ersch-Gruber 1818–1889, str. 140. Bojničić 1899, str. 92. Schmutz 1822, str. 417.

265


Brane Lamut

266 Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 14 Grb Ane Marije, rojene baronice Konjski de Konjščina, poročene Pethe de Hetes. Po: Bojničić 1899, Taf. 65.

Rodbinski grb je poznan v dveh variantah (glej Sl. 14),60 pri obeh pa je na grbovnem ščitu upodobljena krona, iz katere se vzpenja konj, ki mu je puščica prestrelila vrat in krvavi, levo od konjske glave je šestkraka zvezda, desno pa lunin krajec. Konjščina je kraj v Zágorju, v današnji Krapinsko-zagorski županiji, skozenj tečeta reka Krapina in potok Selnica, grad rodbine Konjski pa še danes stoji, njegovo zidovje je obnovljeno (glej Sl. 15). Kraj si je izbral za svoj grb nekdanje plemiške rodbine konjsko glavo s prestreljenim vratom.61 Rodbina Konjski je dobila plemiški naslov in grb že leta 1515, podelil jim ga je ogrski kralj Ladislav II. (Wladislavus). Ogrsko baronstvo (nem. Freiherrnstand) pa je prejel Mihael Konssky v Pragi 10. maja 1603 za zasluge v bojih proti Turkom, kar je bilo javno potrjeno (objavljeno) v hrvaškem saboru 13. januarja leta 1605. Kasneje sta Mihael in Peter Konjski leta 1649 dosegla tudi madžarsko grofovstvo.62 Ne grb in ne plemiški status rodbine Konjski ne odgovarjata prvemu grbu na stropu ormoške dvorane.

60 Bojničić 1899, Taf. 65, tretja vrsta v sredini in desno. 61 Stari grad Konjščina [online], Wikipedija, slobodna enciklopedija [Citirano, 31. 1. 2017; 12:33]. URN‹http://www.zhrmku.org.mk/images/Hrvatska/1/Sjeverna_Hrvatska/Stari_ Grad_Konscina/Stari_grad_Konjscina_2.jpg› 62 Bojničić 1899, str. 92.


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 15 Grad Konjščina v Zagorju, severovzhodno od Marije Bistrice63.

Žena Štefana Pethe de Hetesa ni navedena v literaturi, ne najdemo je niti v Ersch-Grubarjevi enciklopediji 64 niti v Schmutzovem leksikonu Štajerske.65 Tako nam preostane le še žena začetnika ormoške veje rodbine Pethe de Hetes, Ladislavova žena. Dekliški priimek žene Ane je Kovačič zapisal kot Rascy66, vendar prav take oblike ne najdemo v nobeni knjigi grbov. Še najbližji je zapis Ráskay von Ráska.67 Ráska se nanaša na takratno madžarsko poimenovanje krajev Nagy-Ráska in Kis-Ráska,68 ki sta danes Velké Raškovce in Malé Raškovce na Slovaškem. Petheji so imeli namreč na Slovaškem grad Kis-Topolcsan oziroma danes Topoľčany, Ladislav Pethe pa je bil nadžupan v kraju z madžarskim imenom Torna69, kar je danes v slovaščini Turňa nad Bodvou, na jugu Slovaške, blizu meje z Madžarsko. Starejši od grbov rodbine Ráskay ima upodobljeno volčjo čeljust s tremi čekani in ne pride v poštev za primerjave.70 Mlajši grb rodbine

63 Stari grad Konjščina [online], 2010, Wikipedija, slobodna enciklopedija [Citirano, 30. 1. 2017; 14:05]. URN‹http://www.zhrmku.org.mk/images/Hrvatska/1/Sjeverna_Hrvatska/ Stari_Grad_Konscina/Stari_grad_Konjscina_2.jpg› 64 Ersch-Gruber 1818-1889, str. 140. 65 Schmutz 1822, str. 66 Kovačič 1910, str. 285. 67 Bojničić 1899, str. 156. 68 Bojničić 1899, str. 156. 69 Kovačič 1910, str. 284. 70 Bojničić, Taf. 113, druga vrsta desno.

267


Brane Lamut

268 Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 16 Dve varianti grba rodbine Ráskay von Ráska, iz katere izhaja tudi Ana, rojena, plemenita Ráskay von Ráska, poročena Pethe de Hetes. Iz: Bojničić 1899, Taf. 113, tretja vrsta levo in sredina.

pa prikazuje ptico s prstanom v kljunu (glej Sl. 16c)71 ali ptico v gnezdu z mladiči (?), v spodnjem delu pa so horizontalne konice ali trikotniki (glej Sl. 16b)72. Znana je tudi varianta le s ptico in konicami oziroma trikotniki (glej Sl. 17).73 Bojničić pri tem zapiše, da je pri vseh teh variantah grbov gotovo le: a) ptica kot taka in b) stranske konice (die Seitenspitzen), medtem ko vse preostalo – vrsta ptice, prstan v kljunu, gnezdo in mladiči – ni niti približno jasno opredeljeno.74

← sl. 17 Tretja varianta grba rodbine Ráskay von Ráska75.

71 Bojničić, Taf. 113, risba v tretji vrsti v sredini. 72 Ibidem, risba v tretji vrsti levo. 73 URN‹https://www.google.si/search?q=r%C3%A1skay+von+r%C3%A1ska,+wappen&biw=1229&bih=608&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwiV24P149zQAhVmLZoKHU3IAQMQ_AUIBigB› 74 Bojničić 1899, str. 157. 75 [Citirano, 30. 1. 2017; 15:00]. URN‹https://www.google.si/search?q=r%C3%A1skay+von+r%C3%A1ska,+wappen&biw=1229&bih=608&source=lnms&tbm=isch&sa=X&ved=0ahUKEwjT9ZOqtt_QAhVGzxQKHameCxcQ_AUIBigB›


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Res je, da je na navedenih grbih ptica, to pa je tudi edina primerjava s prvim grbom v dvorani ormoškega gradu. Pri tem je na grbu Ráskay von Ráska ptica upodobljena s krili, pripravljenimi na vzlet, medtem ko ima grb v ormoški dvorani ptico s spuščenimi krili in grb nikjer nima horizontalnih cikcakov (glej Sl. 1), ki so obvezni za grbe obravnavane rodbine. Sklenemo lahko, da prvi grb na stropu ormoške dvorane ne pripada nobenemu od dekliških grbov soprog več generacij rodbine Pethe de Hetes na ormoškem gradu. Tako moramo skleniti, da je kronogram v spodnjem delu grba po vsej verjetnosti preslabo ohranjen. Vrniti se moramo k aliančnemu pečatu grofa Leopolda Königsacker-Neuhausa in Poliksene Ane Thavonat von Tavon (glej Sl. 9d), pri čemer je upodobitev ptice na blazini (?) še najbolj podobna prvemu grbu na stropu ormoške dvorane (glej Sl. 1). Tako lahko sklenemo, da drugi grb na stropu ormoške slavnostne dvorane gotovo pripada grofu Leopoldu II. (mlajšemu) von Königsacker-Neuhausu, za prvi grb pa lahko rečemo, da si ga je izbrala žena Leopolda I. (starejšega), grofa von KönigsackerNeuhausa, Poliksena Ana, rojena baronica Thavonat von Tavon, in pri tem uporabila centralni motiv iz grba svoje rodbine – ptico s spuščenimi krili, na kar kaže omenjeni aliančni pečat (glej Sl. 9d).

269


270

Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

viri Pečat Ladislava Petheja de Hetesa, Zgodovinski Pečat, odtisnjen v rdeč vosek na koncu arhiv Ptuj, SI_ZAP/0381 Fotokseroteka, šk. listine iz leta 1751 s podpisom Joseph Graf von št. 21, pečat št. 1606. Original v Landesarhiv Königsacker: Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP/0198 Steiermarks. – Arhiv mesta Ormož, škatla št. 16, na koncu Vodni žig Štefana barona Petheja de Hetesa na strani 99. koncu poravnalne listine iz leta 1648. Zgodovinski Aliančni pečat baronice Poliksene Ane arhiv Ptuj, SI_ZAP/0198 – Arhiv mesta Ormož, Thavonat von Tavon (Maria Polyxena Clara Anna škatla št. 16, na koncu str. 7. Freiin Thavonat von Tavon und Sachsengang, 1700–1776) in grofa Jožefa Königsackerja na Pečati, odtisnjeni v rdeč vosek, zadnji iz listini, datirani z letom 1756: Zgodovinski arhiv rodbine Franca Antona Petheja de Hetesa: Ptuj, SI_ZAP/0198 – Arhiv mesta Ormož, škatla Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP/0198 – Arhiv št. 16, na koncu strani 309. mesta Ormož, škatla št. 16, na koncih strani 35, 36, 41, 50, 236 in 265.

literatura BARTSCH, Zacharias. Wappen Buch darinen aller Geistlichen Prelaten Herren vnd Landleut auch der Stett des Iöblichen Fürstenhumbs Steyer Wappen vnd Insignia, 1567. http://www. vikinganswerlady.com/Stars/1567-Zacharias_ Bartsch-Wappen_Buch/index.htm BOJNIČIĆ, Ivan. Der Adel von Kroatien und Slavonien, J. Siebmachers grosses und allgemeines Wappenbuch, Nürmberg 1899. CSERGHEÖ, Géza de N.-Tacskánd. Wappenbuch des Adels von Ungarn sammt den Nebenländern der St. Stephans-Krone, J. Siebmachers grosses und allgemeines Wappenbuch Band 4/ Abt. 15, Textband 2, Nürmberg 1893. CSERGHEÖ, Géza de N.-Tacskánd. Wappenbuch des Adels von Ungarn sammt den Nebenländern der St. Stephans-Krone, J. Siebmachers grosses und allgemeines Wappenbuch Band 4/Abt. 15, Textband 2, Band 4/Abt. 15, Tafeln 3 (= Taf. 253–378), Nürmberg 1893.

KOVAČIČ, Fran. Trg Središče, Maribor 1910. MEGERLE von Mühlfeld, Johann Georg. Österreichisches Adels-Lexikon des achtzehnten u. neunzehnten Jahrhunderts, Wien 1822. https:// books.google.si/books?redir_esc=y&hl=de&id=tA0NAAAAYAAJ&q=thavonat+von+tavon#v=onepage&q=thavonat%20von%20 tavon&f=false› BERNHARD, Peter. Galerie: Photos schöner alter Wappen Nr. 598, Landshut – Stifts- und Pfarrkirche St. Martin, Die Grabdenkmäler und Wappen rings um St. Martin in Landshut – Teil 2, 2007. http: //www.dr-bernhard-peter.deHeraldikGaleriengalerie598.htm› SAPAČ, Igor. Grad Ormož. Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja. Zbornik razprav ob razstavi (ur. Simona Menoni, Muzej Ormož), Ormož 2007.

CIGLENEČKI, Marjeta. Sprehod po mestu, grad, Ormož in okolica. Vodnik, Ormož 1990.

SCHÖNFELD, Ignaz Ritter von. AdelsSchematismus des österreichischen Kaiserstaats, Wien 1825..

CURK,Jože. Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož, Ormož skozi stoletja 2 (ur. Peter Klasinc), Ormož 1983.

SCHMUTZ, Carl. Historisch-topographisches Lexicon von Steyermark, Band 2, Graz 1822.

ERSCH, Johann Samuel, GRUBER Johann Gottfried. Allgemeine Encyklopädie der Wissenschaften und Kunste, 3. Section, 19. Theil, Leipzig 1844, str. 140.

SCHWEICKARDT, Franz Xaver. Darstellung des Erzherzogthums Österreich unter der Ens, durch umfassende Beschreibung aller Burgen, Schlösser, Herrschaften, Städte, Märkte, Dörfer, Rotten etc. etc., topographisch-statistischgenealogisch-historisch bearbeitet und nach den bestehenden vier Kreis-Vierteln [alphabetisch] gereiht, 1. zvezek, Wien 1832.

HERNJA–Masten, Marija. Pečati in grbi Ormoža in okolice, Ormož skozi stoletja 4, Ormož 1993.

https://archive.org/details/darstellungdese16schwgoog

KNESCHKE, Ernst Heinrich. Neues allgemeines Adels-Lexicon, 5. Band, Leipzig 1864. https://archive.org/stream/ neuesallgemeine07knesgoog#page/n203/ mode/2up›

SEDLÁK, Petar. Jakušići – plemići slavonskog porijekla u povijesti Slovačke, Scrinia slavonica 7, 2007.

CURK, Jože. Ormož in okolica, Vodnik po kulturni in naravni dediščini občine Ormož, Ormož 1998.

STOPAR, Ivan. Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji med Prekmurjem in porečjem Dravinje.


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Druga knjiga, Ljubljana 1991. STOPAR, Ivan. Najlepši slovenski gradovi, Ljubljana 2008. TYROFF, Karl. Wappenbuch der Österreichischen Monarchie 06: 54 – Saurau, hrsg. v. J. A. Tyroff, Nürnberg 1834. http://reader.digitalesammlungen.de/de/fs1/ object/display/bsb10455404_00121.html TYROFF, Konrad. Wappenbuch der Österreichischen Monarchie 13. http://reader.digitalesammlungen.de/de/fs1/ object/goToPage/bsb10455411.html?pageNo=15 http://reader.digitalesammlungen.de/de/fs1/ object/goToPage/bsb10455411.html?pageNo=149 Karl Tyroff, Wappenbuch des gesammten Adels des Königreichs Baiern 24, Nürmberg 1866, Taf. 2 = Königsacker-Neuhaus [online].

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

http://bavarica.digitalesammlungen.de/de/ fs1/object/goToPage/bsb10379416.html?pageNo=8&prox=true&context=Baiern&ngram=true&hl=scan&fulltext=Baiern&mode=simple› WURZBACH, Constant von Tannenberg. Biographisches Lexicon des Kaisertums Österreich. Band XII, Dunaj 1864. http://www.literature.at/ viewer.alo?objid=11815&viewmode=fullscreen&scale=3.33&rotate=&page=223› ZADRAVEC, Dejan. Postavitev in postavljavec materialnih in rodbinskih temeljev plemiške družine Attems na Štajerskem, Zbornik občine Slovenska Bistrica III. Svet med Pohorjem in Bočem (ur. Stanislav Gradišnik).

271


272

Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

two frescos of the noble coats of arms on the ceiling of the festival hall in the ormož castle On the first floor of the north wing of the Ormož Castle, the arched festival hall was built and decorated with stucco in the Baroque period, while the two medallions on the ceiling were decorated with two frescos of the two noble families who owned the Ormož Castle in the 18th century. The coats of arms are usually attributed to families Pethe de Hetes and Saurau, but the present article describes a different version (pictures 1 and 2). First, it was discovered that the second coat of arms from the entrance to the hall (picture 2) does not belong to any of the members of the Pethe de Hetes family, since theirs is different in all variants (pictures 3 a, 3 c, 3 d, 3 e). The first coat of arms also does not belong to the widow of the only Pethe from the 18th century at the Ormož Castle – Elizabeth Pethe de Hetes, née Saurau – since the known variants of their coat of arms are different (pictures 4 a and 4 b). Furthermore, none of the coats of arms on the ceiling belong to the Galler family, who were to inherit the Ormož estate as per one of the invalid wills. The Galler coat of arms is in fact completely different (picture 5). However, the second coat of arms on the ceiling (picture 2) is identical to the coat of arms of the family of counts Königsacker, as proved by pictures 7 and 6. The coat of arms neither belongs to Count John Joseph Leopold of Königsacker and Neuhaus (Joseph Leopold Graf von Königsacker und Neuhaus, 1695-1756), who inherited the Ormož estate in 1742 on behalf of his wife, a distant relative of the Pethe de Hetes family, née Baroness Ann Polyxena Thavonat of Tavon and Sachsengang (Maria Polyxena Clara Anna Freiin Thavonat von Tavon und Sachsengang, 1700 - 1776). His coat of arms is otherwise identical, but its top ends with a different, older count’s crown, as it is known from the alliance seal with his wife (picture 9 d). The same goes for the second coat of arms on the ceiling which cannot be attributed to Count Ludwig of Welsserheim (Ludwig von Welsserheim) (picture 11 b), the second husband of Countess of Königsacker, née Thavonat of Tavon, but to the eldest son of Ann Polyxena from her first marriage – Count Leopold II (younger), who paid off the others, inherited the Ormož estate, and in 1793, took the feudal oath. That the coat of arms belonged to him is apparent from the shape of the younger count’s crown, which came into fashion at the end of the 18th century


Brane Lamut Freski plemiških grbov na stropu slavnostne dvorane gradu Ormož

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

(pictures 2, 12 b, 6, 7). The two coats of arms differ in the manner of painting as well, the first one is painted in the fresco technique with transparent colours, while the second one is painted with denser overlay colours and was therefore painted subsequently. Since these cover all the possible male coats of arms in the relevant timeframe, it is very likely that the first medallion on the ceiling of the festival hall in the Ormož Castle bears a young woman’s coat of arms of one of the wives of the Ormož owners (picture 1). It has been established that this is not the coat of arms of the wife of the younger Leopold II Königsacker, namely of Theresa, née Countess of Preysing-Lichtenegg-Kronwinkel (picture 11 a), but it is assumed, in case that the chronogram below the coat of arms is not preserved in its entirety, that this coat of arms was chosen by Ann Polyxena, née Baroness Thavonat of Tavon, the wife of Leopold I (senior), Count of Königsacker-Neuhaus, for which she used the central motif from her family’s coat of arms, a bird with lowered wings, which is also implied by the above-mentioned alliance seal (picture 9 d).

273


14


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

BRANE LAMUT muzejski svetovalec branko.lamut@pmpo.si

Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža uvod Arheološke srednjeveške najdbe iz raziskav v sedemdesetih in osemdesetih letih preteklega stoletja v Ormožu so bile že objavljene in predstavljene na razstavi v Goriškem muzeju na gradu Kromberk1. Lani (2016) smo jih del prikazali tudi na priložnostni razstavi Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža, ki je bila na ogled med 28. junijem in 14. novembrom v avli Občine Ormož2. Uvodni del razstave je z ilustrativnim gradivom na panojih prikazoval poselitev lokacije kasnejšega mesta Ormož od prazgodovine do visokega srednjega veka, razstavljeni predmeti pa sodijo v pozni srednji vek, časovno jih lahko razvrstimo med zadnjo tretjino 13. in konec 15. stoletja. 1 2

Tomanič-Jevremov 1997. Lamut 2016.

275


276

Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

poselitve prostora kasnejšega ormoža v prazgodovinskih obdobjih in v rimski dobi Najprej si oglejmo poselitev prostora kasnejšega mesta Ormoža v različnih obdobjih starega veka. Lokacija je poseljena v več prazgodovinskih obdobjih, vendar ne vedno kontinuirano. V neposredni okolici, na prostoru kasnejšega zahodnega predmestja, so bile razkrite bakrenodobne najdbe na nekdanjem Skoršičevem vrtu, uvrščamo jih v lasinjsko kulturo in so datirane v zadnja stoletja 5. tisočletja pred našim štetjem.3 Sočasne naselbinske najdbe so arheološke raziskave odkrile severovzhodno od mesta, na bližnjem Hardeku4, in zahodno od Ormoža, na Hajndlu5. V zgodnji in srednji bronasti dobi Ormož ni bil poseljen, pač pa intenzivno v pozni bronasti dobi, v času mlajše kulture žarnih grobišč na prelomu 2. v 1. tisočletje ter v starejši in mlajši železni dobi v 1. tisočletju pred našim štetjem, v času halštatske in latenske kulture6. Takrat je postopoma nastajal tudi obrambni sistem polkrožno zasnovane naselbine, ki je merila v smeri zahod–vzhod približno 400 metrov, v smeri sever–jug pa 380 metrov. Locirana je bila na višji terasi v neposredni bližini reke Drave, njen strmi breg jo je ščitil z južne strani. Na vzhodni in zahodni strani sta jo ščitili strugi hudourniških potokov, drugje pa so postopoma zgradili obrambni sistem z globokim jarkom (do šest metrov) in visokim zemljenim nasipom (do pet metrov)7. V visokem srednjem veku so meščani sredi 14. stoletja izkoristili vrh oboda prazgodovinskega obrambnega nasipa za izgradnjo obzidja s tremi stolpastimi vrati, kot ga kaže kasnejši Wischerjev bakrorez iz leta 1681. Toda vrnimo se po času nazaj. V obdobju rimske države (15. stol. pr. n. št.–476 n. št.) je magistralna cesta, ki je iz Italije vodila v Panonijo vse do Donave, obšla nekdanjo prazgodovinsko naselbino (in kasnejše srednjeveško mesto) s severne strani, na njenem območju so našli le nekaj rimskih novcev, ki pa še niso dokaz za poselitev. Domneve, da je tu nekoč stala cestna postaja, lat. In medio Curta,8 dosedanje arheološke raziskave niso potrdile. Tudi domneva, da so 3 4 5 6 7 8

Tomanič-Jevremov 2006. Žižek 2006a. Žižek 2006b. Dular, Tomanič-Jevremov 2010. Perc 1962–63. Pahič 1975, 320.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

sredi 19. stoletja severno od mesta zravnali antične gomile, ne bo držala9, verjetnejše so gomile iz starejše železne dobe.10 Na prostoru nekdanje prazgodovinske naselbine in kasnejšega srednjeveškega mesta, kljub izredno velikemu odstotku arheološko raziskanega terena, do zdaj ni bilo odkritih nikakršnih naselbinskih ostalin iz pozne antike in zgodnjega srednjega veka. O tem obstajajo le hipoteze. domneve o zgodnjesrednjeveški poselitvi Najzgodnejšo poselitev, že v 9. stoletju, je domneval jezikoslovec Dušan Ludvik. Naselje se sicer v zgodovinskih virih prvič pojavi leta 1273 kot Holermuos (in podobno, npr. Hollermus, Holermues),11 toda Ludvik ni izpeljeval krajevnega imena iz nemškega Holler = bezeg oziroma iz njegove latinizirane oblike Hollermus, temveč iz osebnega imena Alram in v varianti Adalram, ter pokazal v razpravi relativno zapleteno pot, kako naj bi prišlo iz oblike Alram/Adalram do oblike Holermus. Omenjeno osebno ime in njegove variante se pogosto uporabljajo v listinah salzburške nadškofije med 800 in 1200, najbolj poznan pa je seveda drugi salzburški nadškof Alram/Adalram (821–836). Ludvik je domneval, da ni nemogoče, da je kraj dobil ime po salzburškem nadškofu, ki je dosegel, da je Spodnja Panonija postala poseben arhidiakonat, neposredno podrejen Solnogradu/ Salzburgu. Nadalje je predvideval, da bi se prvotno ime vasi lahko glasilo villa ali possessio Alramus, morda Arlamusdorf ipd.12 Ludvik potem pokaže, kako se je oblika *(H)olrmùs ali Olrmùs razvijala dalje in z izpadom črke »l« dala postopoma hrvaški zapis Ormuž in slovenski Ormož13. Ludvikovo razlago ponavlja tudi Etimološki slovar slovenskih krajevnih imen.14 Vendar pa to ostaja, predvsem zgodnja datacija v 9. stoletje, samo hipoteza. Kljub velikemu odstotku arheološko raziskanega območja kasnejšega mesta ni v srednjem veku iz časa pred madžarsko zasedbo (do približno 900) znana niti ena sama samcata arheološka najdba 9 10 11 12 13 14

Pahič 1975. Teržan 1990. Blaznik 1988, str. 33. Ludvik, l. c. Ludvik 1956. Snoj 2009, str. 292.

277


278

Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ali sled poselitve. Dalje je tu poleg odsotnosti arheoloških virov še popolna odsotnost zgodovinskih listinskih virov za našo mikroregijo. obdobje madžarske zasedbe Po velikem porazu madžarske vojske pri Augsburgu leta 955 je Sveto rimsko cesarstvo postopoma vračalo izgubljena ozemlja. Ptuj je bil tako že v sedemdesetih letih 10. stoletja spet pod salzburško nadškofijo, vendar so se spopadi z Madžari nadaljevali vse do tridesetih let 12. stoletja, ko sta salzburški nadškof Konrad in madžarski kralj Bela II. sklenila mir. Gospodje Ptujski, ki so postali v tem času salzburški ministeriali, so skrbeli za varnost na vzhodni meji, ki je okrog leta 1160 potekala po liniji približno od izliva Pesnice v Dravo na jugu in proti severu v smeri Radgone. Varovale so jo tudi vasi strelcev, svobodnjakov, ki so dobili obmejno zemljo v zameno za obrambo. Obmejno obrambno linijo strelskih vasi, kot so na primer Strelci in Strejanci, kaže zemljevid v katalogu razstave Gospodje Ptujski.15 Širše ormoško območje je tako ostalo pod madžarsko nadoblastjo še vso drugo polovico 10., v 11. in 12. stoletju. Madžari so ponekod ob robu svoje države puščali neposeljen pas ozemlja (gyepülve)16. Na našem območju celo kasnejši srednjeveški vir gospodov Ptujskih o na novopridobljenem ozemlju pri Veliki Nedelji govori kot o pusti in neposeljeni zemlji.17 Vendar pa arheološke najdbe le slabih 15 kilometrov vzhodneje dokazujejo, da je bilo v tem času poseljeno območje Grab pri Središču. Tu je bilo z arheološkimi raziskavami odkrito nad prostorom nekdanje rimske ville rustice grobišče z do zdaj raziskanimi več kot 300 skeletnimi grobovi, od teh s pridatki belobrdske kulture 21 grobov. Datirani so od srede 10. do konca 12. stoletja. Pokopavanje na grobišču pa se z umikom Madžarov okrog leta 1200 ne konča, temveč traja še ves visoki in pozni srednji vek v 15. stoletje.18 Naselje, pripadajoče grobišču iz časa madžarske zasedbe, do zdaj še ni bilo odkrito, domnevali pa so, da je šlo za tip gradišča, saj obstaja tako ledinsko ime. Druga lokacija, ki naj bi bila obljudena tudi v času med letoma 900 in 1200, je kasnejša Velika Nedelja. Curk domneva, da bi tam 15 16 17 18

Hajdinjak, Vidmar 2008, zemljevid na str. 17. Curk 1983, str. 62. Kos 1928, 192, št. 370. Knific, Tomanič-Jevremov 2005, str. 161.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

lahko stala neka starejša kapela ali cerkev, iz nje naj bi izhajal eden od romanskih kipov. Vendar je pri tem previden in zapiše: »Zaradi važne ceste in bližine Trgovišča je verjetno tu obstajala cerkev že pred 1199, če pa ni, jo je Friderik zgradil kmalu po tem letu.«19 Gradnja cerkve v času madžarske zasedbe bi bila mogoča predvsem po letu 1094, ko pride obravnavano ozemlje verjetno pod Zagrebško škofijo, ki spada najprej pod nadškofijo v Ostrogonu (danes Esztergom, madžarsko cerkveno središče), po letu 1180 pa pod nadškofijo v Kaloči (madž. Kalocsa). Proti tako zgodnji cerkvi govori prej navedeni pisni vir, ki omenja območje pri Veliki Nedelji kot prazno in neobljudeno.20 Prej kot za Veliko Nedeljo lahko za bližnje Trgovišče domnevamo, da je obstajalo pred premikom ogrske meje na vzhod. V srednjeveških virih se kraj imenuje Altenmarkt in podobno,21 torej Stari trg, kraj s tržnimi dnevi, ki je glede na ime obstajal torej že pred nastankom pisnih virov za to območje.22 Tudi za območje kasnejšega Ormoža v madžarski dobi Jože Curk že predvideva naselbino.23 A velike arheološko raziskane površine so tu do zdaj razkrile le en sam samcat lasni obroček, ki pripada belobrdski kulturi,24 kar je premalo za dokaz stalne poselitve. premik madžarske meje na prelomu 12. in 13. stoletja velika nedelja, trgovišče Po legendi25 so gospodje Ptujski ob pomoči nemškega viteškega križarskega reda v bitki na veliko nedeljo leta 1199 premagali madžarsko vojsko in potisnili mejo vse do vzhodno od Središča ob Dravi; po bitki naj bi kraj dobil ime Velika Nedelja. Kasnejša listina iz leta 1222 pa nam v Kosovem prevodu sporoča: »Friderik iz Ptuja /“Fridericus de Betouia“/ potrdi daritev svojega očeta Friderika, ki je podelil Nemškemu redu v Jeruzalemu svojo lastnino pri Veliki Nedelji, lat. „in Dominico“, s polovico desetine, ko je ondotno zemljo iztrgal iz rok Ogrov ter jo kot prazno in neobljudeno

19 20 21 22 23 24 25

Curk 1983, str. 63 Op. 17. Blaznik 1988, str. 435. Curk 1983, str. 62, opredeljuje Trgovišče kot obmejno sejemsko vas. Curk 1991, str. 107. Lamut, Mele 2006, fotografija na str. 4 spodaj. Krempl 1845, op. na str. 147.

279


Brane Lamut

280 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 1 Kip bradatega moža, ki je bil nekoč sekundarno vzidan v južni steni cerkvenega zvonika v Veliki Nedelji, morda prikazuje križnika v meniški halji, ki se je pravkar prekrižal, kot kaže gesta z njegovo desno roko. Foto: Boris Farič.

najprej spravil pod svojo oblast«.26 Nemški viteški križarski red je cerkev povečal, najkasneje do leta 1236 je postala sedež župnije, pod katero je kasneje spadal tudi Ormož27. Nekateri domnevajo, da je tu stala romanska cerkev ali kapela že v času madžarske zasedbe. Od romanskih arhitekturnih plastik sta obe vzidani glavi datirani v prvo polovico 13. stoletja, starejši pa naj bi bil dokolenski kip bradatega moža (glej Sl. 1), ki je bil nekoč vzidan v južno steno cerkve oziroma zvonika; po Emiljanu Cevcu kaže po svoji izvedbi na kakšnega ogrskega kamnoseka,28 druga razlaga pravi, da gre za križnika z začetka 13. stoletja. središče, grabe pri središču Na vzhodu novopridobljenega ozemlja se je poselitev kontinuirano nadaljevala v Grabah pri Središču ob Dravi. Med arheološkimi najdbami na srednjeveškem grobišču je bil v zasipu enega od grobov odkrit novec, srebrnik polovičar breškega tipa, ki je datiran med

26 Kot op. 17. 27 Mlinarič 1983. 28 Oter-Gorenčič, 2007, 20 in op. 28.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

letoma 1286 in 1320.29 Med poznosrednjeveškimi najdbami so na primer še rombične pasne spone, ki so datirane v 13. do 15. stoletje.30 Po tem času grobišče na tej lokaciji ni bilo več v uporabi. Ledina z grobiščem se imenuje Cirkevce. Fran Kovačič je zapisal lokalno izročilo, da je tu stala cerkvica sv. Jerneja, ki pa so jo v 15. stoletju porušili Turki.31 Novost v Središču ob Dravi/Grabah je bil manjši grad, postavljen v prvi polovici 13. stoletja kot obramba proti madžarskim vpadom (po drugi razlagi gre za madžarski fevd). Potem ko je madžarski kralj Bela IV. sredi 13. stoletja v bojih za babenberško dediščino z mirom leta 1254 pridobil Štajersko in postal tudi deželni vladar32, je, verjetno leta 1255, gospodom Ptujskim izdal fevdno pismo. Z njim jim je podelil v fevd gradove Središče ob Dravi (Polsterau), Borl (Ankenstein) in Dravinjek (?) (Trä), kot nam omenja v 15. stoletju neki v nemščini zapisani zaznamek o listini (št. 102) iz arhiva družine Stubenberg z gradu Vurberk, ki je shranjen v Štajerskem deželnem arhivu,33 sama listina pa se ni ohranila. To je prva omemba gradu Središče. V svoji rimani kroniki (zajema leta med 1246 in 1309) ga omenja tudi Otokar v verzu številka 84658 na strani 1107.34 Natančnejšo lokacijo gradu nam kažeta dva zemljevida. Prvič je to ročno risana ledinska karta ormoške gospoščine, ki jo je leta 1801 izdelal uradnik Mathias Eissel in jo posvetil posestniku in okrajnemu komisarju ormoške gospoščine Franzu Xaverju Schenklu.35 Ostanki gradu so začrtani v tlorisu v Grabah pri Središču kot pravokotna stavba, ki jo obdaja jarek. Napis v seznamu nad trgom Središče pa nam pod črko A/ g pove v prevodu, da je to »razvalina štubenberškega gradu Središča«.36 Zapis na zemljevidu je napačen, po gospodih Ptujskih so gradova Ormož in Središče podedovali Schaumbergi in ne družina Stubenberg. Na Vojaški karti slovenskega ozemlja je lokacija 29 Knific, Tomanič-Jevremov 2005, str. 168 in op. 40. 30 Ibidem in op. 38. 31 Ibidem in Kovačič 1910, str. 104–107. 32 Kovačič 1910, str. 236. 33 Zahn 1903, str. 18, št. 189. 34 Lichtenstein (transkrib.) 1893, 1107. Tam beremo: verza 84657 in 84658: her Hartnid von Pettowe, sollch shade zuo Pulstrowe. Ponovno še v nominativu na seznamu krajevnih imen na str. 1301: Pulstrou (Polsterau, südöstl. Pettau, Steiermark). Kovačič, 1910, str. 268, postavlja to veliko škodo, ki je doletela Hartnida, v leto 1305, in meni, da gre za njegov poraz. 35 Skrabar 1935, str. 30–44. 36 Curk 1983, str. 66, in Skrabar 1935, str. 42, A/g: »Ruinen des Stuhennergschen Schlosses Sertiscc«.

281


Brane Lamut

282 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

gradu prav tako označena,37 zraven pa je pripis, ki pravi, da gre za ostaline gradu Frankopanov. Ti so namreč za gospodi Ptujskimi in Schaumbergi nasledili ormoški fevd in s tem Središče. Za Frankopani so ga imeli od leta 1490 Szekelyi (tudi Zekel), leta 1532 pa so ga porušili Turki, leta 1589 se omenja kot razvalina.38 Lokacija gradu je znotraj ledinskega imena Gradišče. Kovačič je objavil načrt, ki ga je izrisal dr. Stegenšek, in zaradi pravokotne oblike menil, da gre za ostaline rimskega tabora.39 »Griček« oziroma grad, kot vemo zdaj, je meril v tlorisu 54,0 x 20,5 metra, okrog pa sta ga obdajala 21,5 metra širok pravokotni jarek, ki je bil nekoč napolnjen z vodo iz bližnjega potoka Črnca in po obodu pravokotni nasip, ki je bil v Kovačičevem času viden le še v sledeh (glej Sl. 2a).40 Na prostoru pravokotnega tabora naj bi po Kovačiču kasneje nastalo samo Gradišče »v slovenski ali madžarski dobi«,41 za kar pa ni nobenega arheološkega dokaza. Razvaline gradu lahko danes vidimo tudi v lidarskem posnetku, jarek in nasip pa nista več razvidna (glej Sl. 2b).

levo: sl. 2a Stegenškov tloris »rimskega tabora« oziroma gradu Polsterau/Središče. Po: Kovačič 1910, sl. 10 na str. 70. desno: sl. 2b Lidarski posnetek ostankov srednjeveškega gradu Središče/ Polsterau. http://gis.arso.gov. si/evode

37 38 39 40 41

Mele 2007, str. 18, 19 in sl. 3a, 3b, 3c. Curk 1983, str. 66. Kovačič 1910, str. 78 in slika 10. Ibidem. Kovačič 1910.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Ime gradu Središče (Polsterau), ki je stal v Grabah, jasno kaže, da so bile že v srednjem veku Grabe pojmovane kot del Središča. Severno od gradu je nastalo drugo naselbinsko jedro ob cerkvi, tretje pa vzhodneje ob trgu lijakaste oblike. Kraj se je razvil zaradi bližine z ogrsko/hrvaško mejo, saj je tu stala mitnica. Vprašanje je, kdaj je naselje postalo trg. Curk domneva, da že okoli leta 1293, zanesljiv pisni vir pa je šele iz leta 1433.42 ormož – grad Če sta bili območji Središča z Grabami in Velike Nedelje poseljeni že v prvi polovici 13. stoletja, pa tega ne moremo dokazati tudi za prostor kasnejšega Ormoža, kar nekateri sicer domnevajo.43 Čeprav je bil arheološko raziskan precejšen odstotek površine mesta znotraj kasnejšega srednjeveškega obzidja, ne moremo nobene najdbe zanesljivo postaviti v to obdobje. Primestni grad je nastajal postopoma. Igor Sapač je postavil tezo, da je najstarejši del gradu današnji južni trakt, zgrajen v treh etažah kot obrambni grad ob Dravi, na meji z Ogrsko. Ta ima v vzhodni steni v drugi etaži zgodnjegotsko šilastoločno lino (glej Sl. 3A),44 s čimer je približno določen čas začetka gradnje – spodnjo mejo lahko postavimo okrog leta 1230 (tako sta datirani bifori kapiteljske dvorane dominikanskega samostana na Ptuju, ena je v romanskem, druga v gotskem stilu, s čimer je dokazan začetek stilnega prehoda v naši regiji),45 zgornjo pa v leto 1278, ko je znan prvi pisni vir o gradu. Pravokotni tloris stavbe močno spominja na tloris gradiča v Grabah pri Središču in verjetno segajo začetki nastanka kmalu za sredino stoletja. Prej navedeno fevdno pismo madžarskega kralja Bele IV. za gospode Ptujske iz leta 1255 ormoškega gradu namreč ne omenja.46 Začetke gradnje, tako gradu kot naselja, lahko tako predvidevamo ali med letoma 1254 in 1260, ko je bil ogrski kralj Bela IV. tudi deželni vladar, ali pa v desetletje kasneje, ko je to postal češki kralj Otokar. Oba sta namreč podpirala razvoj trgov kot protiutež plemstvu. V 42 Curk 1991, str. 131, str. 73, št. 13. 43 Curk 1991, str. 107 – Ormož, predvideva poselitev celo že za časa madžarske zasedbe med 900 in 1200. 44 Sapač 2007, str. 27, sl. 4, stavbni razvoj gradu Ormož. 45 Vidmar 2008, fotografije na str. 52. 46 Op. 33.

283


Brane Lamut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

284 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Sl. 3a

Sl. 3b

Sl. 3c

začetku sedemdesetih let 13. stoletja je začetna stavba gradu gotovo stala, saj je v viru, datiranem v leto 1273, naveden prvi znani plemič poimenovan po kraju, neki »Frizo de Holermous«, ki bi bil lahko gradnik v najstarejši zgradbi ormoškega gradu. V kasnejših bojih proti kralju Otokarju je sodeloval tudi Friderik Ptujski, ki ga je potem naslednik na prestolu, kralj Rudolf Habsburški, bogato nagradil. Že omenjeni nemško zapisani povzetek latinskega vira iz arhiva Stubenberg, datiran domnevno v leto 1278 (original ni ohranjen), nam pove, da mu je kralj Rudolf dovolil na lastni ali fevdni zemlji ob meji ogrskega kralja »…Behasung ze thun…«. Katero latinsko besedo v originalu je sestavljavec povzetkov arhiva sredi 15. stoletja prevedel z Behausung, torej bivališče, grajska hiša, lahko le ugibamo. Ni nujno, da je bila ekvivalent za besedo grad, kot je po navadi interpretacija, mogoče je na primer tudi palatium, palacij. Taka stavba in stolp sta bila po Sapaču namreč dejansko postavljena kot naslednja pri izgradnji grajskega kompleksa.47 Vendar med obema fazama izgradnje ne more biti velike časovne razlike. Majhne zgodnjegotske šilastoločne line imajo tako prvotna grajska stavba oziroma današnji južni trakt gradu, palacij iz druge faze izgradnje v prvi etaži južne stene kot tudi obrambni stolp v severozahodnem delu današnjega grajskega kompleksa v drugi etaži severne stene (glej Sl. 3a, 3b, 3c). Poleg tega je v prvi etaži grajskega stolpa ohranjena še grajska kapela apostola Janeza Evangelista,48 ki se zaključuje z apsidalno konho s tremi zgodnjegotskimi šilastoločnimi linami (glej Sl. 3d). Poleg tega je v kapeli ohranjen še sočasni kamniti šilastoločni tabernakelj, izklesan iz enega kamnitega kvadra (glej 47 Sapač 2006. 48 Po Curku.

Sl. 3d

↖ sl. 3a, 3b, 3c, 3d Šilastoločne line v različnih delih gradu iz druge polovice 13. stoletja. Foto: Boris Farič.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo: sl. 4 Tabernakelj v kapeli ormoškega gradu v prvi etaži severovzhodnega stolpa. Foto: Boris Farič. desno: sl. 5 Gotsko okno v zahodni steni nekdanjega grajskega palacija. Foto: Boris Farič.

Sl. 4). Ob vzhodni steni severozahodnega stolpa ormoškega gradu je ohranjen še naslednji gradbeni element s prehoda iz romanike v gotiko, talni zidec. Podoben talni zidec na bližnjem gradu Borl opredeljuje Mija OterGorenčič kot zgodnjegotski in ga datira kmalu po sredini 13. stoletja, ko je grad prišel v posest gospodov Ptujskih.49 Gotska so tudi okna le nekoliko kasnejšega palacija v jugozahodnem delu današnjega gradu (glej Sl. 5). ormož – cerkev Podobno kot grad je tudi cerkev sv. Jakoba dvakrat omenjena šele na začetku sedemdesetih let 13. stoletja. Prvič je to sekundarni vir, leta 1791 prebeljeni napis50 v pevski empori cerkve, ki sta ga še videla Simon Povoden51 in Peter Dajnko52. Latinsko besedilo se je glasilo: »TeVtonICIs. qVIngentIs. annIs. haeC. InaL/ bata. DoMVs.«53 Iz velikih tiskanih črk = rimskih številk (kronogram) dobimo letnico nastanka napisa 1771. Napis pove, da je cerkev že 500 let utelešena 49 50 51 52 53

Oter-Gorenčič 2007, str. 18. Vnuk 2005a, str. 559 in op. 50. Ibidem, op. 47. Ibidem, op. 48. Ibidem.

285


Brane Lamut

286 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

← sl. 6 Srednjeveški ženski portret, vzidan pod vrhom jugovzhodnega vogala ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba. Foto: Boris Farič.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

nemškemu redu, in tako dobimo letnico 1271. Že v času Dajnka ni bilo povsem jasno, ali gre za 500-letno vključenost same zgradbe cerkve ali pa le za tako dolgo pripadnost župnije križnikom.54 Vendar je očitno obstajal tudi drug, primarni vir, ki ga omenja velikonedeljski dekan Peter Dajnko v farni (župni) kroniki, ki jo je začel pisati 1840. Pri zgodovini ormoške cerkve navaja, da je verjetno nastala v desetletju med 1270 in 1280, in sicer na osnovi podatka, da je v tem času velikonedeljski župnik Konrad ob pomoči pomožnega župnika Wala poskrbel, da se je tam pogosteje opravljala služba božja.55 Nadalje pravi Dajnko, da je nemški viteški križarski red iz prvotne cerkvice zgradil večjo hišo božjo, od katere še dandanes stoji njen sprednji del.56 K začetni fazi izgradnje cerkve je morda spadala tudi stavbna plastika, ki je vzidana na vrhu jugovzhodnega vogala cerkvene ladje. Gre za kamnito žensko glavo z odbitim nosom (glej Sl. 6), ki ji Branko Vnuk išče vzporednice z glavami na velikonedeljski cerkvi z datacijo v 13. stoletje.57 Za nas je zanimiva zaradi podobnosti s fragmentom druge kamnite glavice (glej Sl. 7), ki je bila odkrita ob arheoloških raziskavah58; po nastanku bi tudi še lahko segala v 13. stoletje, a je bila odkrita v kontekstu s srednjeveško keramiko, okrašeno z vodoravnim žlebljenjem, ter s tipom posode z visokim vratom s tanko prstanasto odebelitvijo na grlu.

→ sl. 7 Fragment kamnitega portreta, odkrit je bil ob arheoloških izkopavanjih v Ormožu leta 1980, v Vrazovi ulici, kvadrant 23, zakopan v 14. stoletju. Foto: Boris Farič.

54 55 56 57 58

Ibidem, op. 48. Vnuk 2005b, str. 595 in op. 6. Ibidem. Vnuk 2005b, str. 608, in Vnuk 2005a, str. 567, sl. 2 in 2a. Tomanič-Jevremov 1997, str. 124.

287


Brane Lamut

288 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Slednji tip posode pa se pojavlja šele od 14. stoletja (glej Sl. 8 – posoda z dolgim vratom skrajno desno), na primer na najdišču trdnjava Kostanjevica pri Starem gradu nad Podbočjem. 59 Po primerljivi posodi je razvidno, da gre za tip kroglaste keramične posode (steklenice) z dolgim vratom. Druga stavbna plastika na ormoški cerkvi je konzola v obliki moškega portreta iz temnejšega kamna, vzidana visoko na zahodni strani. Tudi ta je delno poškodovan. Skrčena lakta rok sta odbita, prav tako del brade. Moški je v rokah očitno držal grbovni ščitek, gre torej za plemiča (glej Sl. 9); kip spada v gotsko obdobje, po Peskarju v čas gradnje prezbiterija, torej okrog leta 1400.60

↑ sl. 8 Srednjeveška keramika iz jame 1698, kvadrant 67, globina 0–100 cm, 14. stoletje. Raziskave v Ormožu v Vrazovi ulici leta 1980. Foto: Boris Farič.

← sl. 9 Moški kamniti portret na zahodnem pročelju ormoške cerkve, okrog leta 1400. Foto: Boris Farič.

59 Predovnik 2003, t. 60: kat. št. 365, podobno še 364, 366, 367 itd.; Guštin et al. 1993, str. 57 s, sl. 22: 10, op. 10; Tomanič-Jevremov 1997, str. 121, kat. št. 43, 48, sl. 8: 43, 48. 60 Peskar 2007.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Če obstoj neke cerkve v Ormožu v sedemdesetih letih 13. stoletja glede na prej omenjeni vir, ki ga navaja Peter Dajnko, ni vprašljiv, pa nekateri umetnostni zgodovinarji začetek sedanje cerkvene zgradbe razlagajo drugače. Poleg datacije prve cerkve v romansko obdobje, v 13. stoletje61, je predlagana tudi mlajša datacija, ki jo v navedenem članku predstavlja Robert Peskar.62 Peskar datira cerkveno ladjo v celotnem obsegu v prvo polovico ali verjetneje v sredo 14. stoletja,63 izgradnjo prezbiterija pa v čas okoli leta 140064. »Cerkvena ladja je bila prvotno ravno krita, južno steno pa so predirala visoka šilasta okna ter dve manjši, v spodnji partiji zahodnega in vzhodnega dela stene«.65 Ob taki interpretaciji je potem tudi stavbna plastika z jugovzhodnega vogala precej mlajša in bi torej sodila tudi v sredino 14. stoletja66. Že omenjeni (po vsej verjetnosti gre za ženski) portret z nazaj počesanimi lasmi in s priprtimi usti, ki ima del lica in nos močno poškodovana (glej Sl. 6), bi lahko predstavljal na primer donatorico cerkve. Edina poznana iz tega obdobja je Klara Goriška, vdova Herdegena I. Ptujskega (umrl 23. 1. 1353)67, ki je leta 1354 v Ormožu ustanovila večno jutranjo mašo.68 H kulturni dediščini tega časa, povezani s cerkvenimi običaji, spada med arheološkimi najdbami še fragment (manj kot četrtina) valjastega, približno 3,5 centimetra debelega in v polmeru 16 centimetrov dolgega opečnatega žiga, ki je bil najden ob izkopavanjih v Ormožu v Skolibrovi ulici leta 1978 v jami 25.69 Žig je narejen v negativni izvedbi, tako da okrasni motivi po odtisu izstopajo od podlage; na obodu je dekorativna bordura visečih in stoječih trikotnikov, na preostalem delu pa so izmenično razporejene palmove vejice in križi nemškega viteškega križarskega reda z odebeljenimi kraki (glej Sl. 10). Ni jasno, ali je bil žig prvotno izdelan v celotnem obsegu kroga ali pa je bil to le obstoječi izsek kroga, ki so ga potem večkrat odtisnili po vrhu kolača. Po vsej verjetnosti je bil to praznični »sladki krüh«, ki ga v tej regiji tudi danes pečejo za cvetno nedeljo. 61 62 63 64 65 66 67 68 69

Vnuk 2005a in Vnuk 2005b. Peskar 2007. Ibidem, str. 33. Ibidem, str. 34. Ibidem, str. 37. Oter-Gorenčič 2007, str. 22 Hajdinjak 2008, str. 7–8. Kovačič 1911, str. 111, in Peskar 2007, str. 32 ter op. 9, 10. Tomanič-Jevremov 1997, str. 125.

289


Brane Lamut

290 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 10 Opečnati kalup z upodobitvijo palmovih vejic in križev nemškega viteškega križarskega reda. Raziskave v Ormožu, v Skolibrovi ulici, leta 1978, jama 25, kvadrant 25 in sosednji, globina 120 cm. Foto: Boris Farič.

ormož – vas (?), trg, mesto Ime kraja je, kot je že bilo rečeno, prvič omenjeno v primarnem viru leta 1273, ko je kot priča v neki pogodbi naveden Frizo de Holermus. Že Pirchegger je domneval, da je nekoliko kasnejše dovoljenje Rudolfa Habsburškega iz leta (1276/1277 ?) 1278, s katerim je Frideriku Ptujskemu dovolil zgraditi »Behausung« – grajsko hišo na svoji ali fevdni zemlji –, dopuščalo tudi izgradnjo trga, kot so bili v tem obdobju tudi Deutsclandsberg, Eibiswald, Saldenhofen, Mureck in drugi. Domneval je tudi, na podlagi omenjenega vira iz leta 1273, da je tu prej stala vas z imenom Holermues,70 česar pa arheološke ostaline ne potrjujejo, tako zgodnje niso bile odkrite. Po Antonu Klasincu se Ormož kot trg omenja leta 1293 v fevdnem zapisniku71 in ponovno v drugem fevdnem zapisniku iz leta 1320, kjer je zapisano, da je imel neki Henrik Walbar poleg nekaj kmetij v Brebrovniku in Šardinju tudi dohodke v trgu Ormož (in foro Holermuos).72 Kakšne so bile navadno trške pravice v tem obdobju, je naštel na primer Fran Kovačič za trg Središče73 in podobno je veljalo tudi za Ormož. Kot pove že ime, je imel trg pravico do tržnega dne, dalje pravico lova in ribolova, pravico do drv in paše, tržani so bili oproščeni 70 71 72 73

Pirchegger 1951, str. 14. Klasinc 1983, str. 62. Klasinc 1983, str. 54. Kovačič 1910, str. 272.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 11 Ormoško obzidje s cinami in tremi pravokotnimi stolpastimi vrati je bilo zgrajeno do srede 14. stoletja. Izsek iz kasnejšega Vischerjevega bakroreza iz leta 1681.

mitnine, lahko so imeli skladišče za razno robo, imeli so svojega sodnika, ki pa ga je postavljal graščak. Gospodje Ptujski so povzdignili Ormož v mesto. V prepisu je ohranjena listina, ki sta jo izdala brata Herdegen Ptujski, maršal Štajerske, in Friderik Ptujski 2. maja leta 1331. Od takrat se v virih namesto Holermus mesto vse pogosteje imenuje po gradu Friedau, ta pa naj bi ga dobil po Frideriku Ptujskem (znane so tudi drugačne razlage).74 Statut mesta je enak kot statut Ptuja75 – meščani volijo svojega župana in sodnika, vendar s potrditvijo svojega gospoda. Med novimi dolžnostmi pa je skrb za lastno obrambo. Tako približno do srede 14. stoletja meščani zgradijo obrambni zid s tremi pravokotnimi stolpastimi vrati, kakršnega poznamo s kasnejšega Vischerjevega bakroreza iz leta 1681 (glej Sl. 11). Mesto pa je imelo na južni strani blizu roba strme rečne terase še en okrogel stolp, ki so nam ga odkrila arheološka raziskovanja (glej Sl. 12). Od stolpa ni vodila nobena cesta, bil pa je z njega odličen razgled na promet po reki.

74 Pirchegger 1951, str. 14. 75 Klasinc 1983, str. 62.

291


Brane Lamut

292 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 12 Temelje okroglega stolpa so v jugovzhodnem delu srednjeveškega Ormoža (današnja Ilirska ulica) odkrila arheološka izkopavanja. Fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož.

poznosrednjeveške keramične najdbe Med arheološkimi poznosrednjeveškimi keramičnimi najdbami 14. stoletja smo ob kamniti plastiki že omenili veliko trebušasto keramično steklenico, od katere se je ohranil le dolg valjast vrat s prstanastima odebelitvama (glej Sl. 8 desno). Poleg takega vratu so najdeni v jami 1698, v kvadrantu 67, na globini 0–100 centimetrov še lonci in keramične čaše, izdelani na hitro vrtečem se lončarskem kolesu (glej Sl. 8). Za obdelavo zunanje površine je lončar pri teh posodah uporabljal neki pripomoček, ki je puščal na površini žlebičaste sledove. ← sl. 13 Keramične najdbe, odkrite pod ognjiščem 2, v Ormožu, v Vrazovi ulici, leta 1980, kvadrant 42, globina 0–168 cm. Foto: Boris Farič.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Tako okrašeno keramično posodje je bilo v modi v 14. in 15. stoletju, v razponu celotnega poznega srednjega veka. Sočasni s tako okrašenimi lonci so globoki krožniki s širokimi krajci (glej Sl. 13). Lonce za kuho so pokrivali s pokrovkami, pri teh poznamo stožčasto obliko s čepastim držajem (glej Sl. 14a), stožčasto obliko z ročajem (glej Sl. 14b), usločeno obliko s čepastim držajem (glej Sl. 14c) in usločeno obliko z ročajem (glej Sl. 14d). → sl. 14a–d Različni tipi keramičnih pokrovk iz poznosrednjeveškega Ormoža, 14., 15. stoletje. Foto: Boris Farič.

Sl. 14a

Sl. 14b

Sl. 14c

Sl. 14d

Lončar si je na sredini vretena vrezal svoj znak, različen od znakov drugih lončarjev. Ti znaki so bili potem vidni kot odtisi na dnu posod (glej Sl. 15), eden ob njih je bil prikazan tudi na razstavi. → sl. 15 Odtis lončarjevega znaka na fragmentu dna keramične posode. Foto: Boris Farič.

293


Brane Lamut

294 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo: sl. 16 Fragmentirana oljenka ali lojenka, odkrita ob raziskavah v Ormožu, v Vrazovi ulici, leta 1980, kvadrant 40, globina 45–50 cm. Foto: Boris Farič. desno: sl. 17 Keramični čeveljček, pozni srednji vek (?), Ormož, Skolibrova ulica, leta 1977. Foto: Boris Farič.

Med uporabnimi keramičnimi izdelki iz poznosrednjeveškega Ormoža naj omenim še oljenke ali lojenke (glej Sl. 16) in reliefno okrašene oploščene pečnice. Unikat je keramični čeveljček, ki je morda preostanek kakšne figuralne terakote. S prečnimi vrezi je nakazan način izdelave iz usnjenih pasov (glej Sl. 17). Najden je bil ob raziskavah v Ormožu, v Skolibrovi ulici, leta 1977, kvadrant 11, prvi tloris. Ob njem v isti enoti niso bile najdene nikakršne druge ostaline, zato ga lahko le okvirno datiramo v pozni srednji vek (?). Zanimiva je pečnica z reliefom dveh šiljastih gotskih oken s krogovičjem v zgornjem delu in z dvema konzolama, okrašenima z grboma v spodnjem delu (glej Sl. 18). Najdena je bila ob raziskavah v Vrazovi ulici leta 1980, v jami 1468, v kvadrantu 44, na globini 0–80 centimetrov. To je bila edina najdba v omenjeni jami, zato jo lahko datiramo le tipološko. Pečnica pripada tipu polcilindričnih pečnic, ki so bile v rabi od konca 14. in še vse 15. stoletje.76 Pod vsakim oknom je enak grb z orlom z razprtimi krili in z obratom glave v desno (glej Sl. 19). Tak orel je v heraldiki pogost, tako da je skoraj nemogoče z gotovostjo določiti, komu je pripadal reliefni grb. Če poskušamo vseeno ugibati, lahko ugotovimo, da je povsem podobno upodobljen enoglavi orel z razprtimi krili sredi grba nemškega viteškega reda77 iz bližnje Velike Nedelje, pod katerega je spadala tudi ormoška cerkev. Vendar orel na križniškem grbu obrača glavo obratno, na gledalčevo 76 Stopar 1975 (1976), str. 277. 77 Hernja-Masten, 1993, str. 97 in risba.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 18 in 19 Polcilindrična oploščena poznogotska pečnica z dvema šiljastima gotskima oknoma, pod njima grb z motivom orla z razprtimi krili, konec 14. ali 15. stoletje. Raziskave v Vrazovi ulici leta 1980. Foto: Boris Farič.

levo stran. Predpostavljamo lahko, da je bila glava orla v kalupu za našo pečnico obrnjena v pravo stran, na sami pečnici pa je obrnjeni odtis. Nemški križarski red je v tem obdobju edini v mikroregiji, ki ima v svojem grbu enoglavega orla z razprtimi krili.78 Med okrasnimi motivi pečnic se nam je ohranil fragment z odprtim gobcem zverine z ostrimi zobmi in dolgim jezikom. Odkrita je bila kot edina najdba v Ormožu, Havlas 1981, brez podrobnih podatkov. Po gesti živali, ki ima eno od sprednjih šap položeno na okvir pečnice (glej Sl. 20), zlahka razpoznamo motiv leva, ki je na bolje ohranjenih primerkih navadno prikazan ob drevesu.79 Na dveh pečnicah je ohranjen motiv zmaja z razprtimi krili, podobnimi krilom netopirja. Mitična žival ima prečno razčlenjeno telo, ki se zadaj zaključuje z repom, zavitim v dvojno zanko. Glava pošasti s šiljastimi ušesi na široko razpira gobec z ostrimi zobmi, iz katerega moli dolg jezik. Šape dvonogega zmaja (angl. wywern, ital. viverna; dvonoga pošast je v teh deželah drugo mitično bitje kot zmaj)80 se zaključujejo z razprtimi kremplji, podobnimi krempljem ujed (glej Sl. 21). Pečnici z reliefom zmaja sta po velikosti nekoliko različni in jasno je, da je manjša pečnica malo mlajša. Obe pripadata tipu oploščenih skledastih pečnic, ki so bile v rabi med sredino 15. in 78 Hernja-Masten, 1993, str. 79–103 z risbami in s fotografijami pečatov in grbov. 79 Stopar 1975 (1976), str. 282 s in tam navedena starejša literatura ter slika 3 (= risba) na str. 283; Cevc 1955. 80 Wivern [online], 9. 1. 2017 – zadnja sprememba. Wikipedia. Free Encyclopedia [Citirano, 24. 1. 2017; 12:40] in Viverna [online], 4. 12. 2016. Wikipedia. Ľ enciclopedia libera [Citirano, 24. 1. 2017; 12:46].

295


Brane Lamut

296 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

začetkom 16. stoletja.81 V srednji vek spada večja od obeh pečnic, ki je bila najdena ob raziskavah v Ormožu, Vrazova ulica, 1981, ognjišče 6, kvadrant 41, 41 A, globina 0–109 centimetrov. Gospodje Ptujski so izumrli 1438 in zmaj v njihovem grbu s spiralno zavitim repom, ki predstavlja vurberški grad,82 je povsem drugačen od zmaja na naših pečnicah. Pač pa je zmaj (oziroma dvonogi wywern) s pečnic po osnovnem konceptu blizu zmajem, ki čepijo na dekorativnih čeladah vrh grbov gospodov Ptujskih, ti pa so datirani v 15. stoletje, najsi gre za same Ptujske ali pa za njihove naslednike, družino Stubenberg (in v Ormožu družino Schaumberg).83 Starejša pečnica z motivom dvonogega zmaja iz Ormoža sega verjetno v drugo polovico 15. stoletja. Primerljivi sta ji dve sorodni pečnici iz mesta Passau ob Donavi na jugovzhodu Bavarske. Hrani ju muzej v Oberhausnu, ena od njiju je brez glazure, druga je zeleno glazirana, obe pa sta datirani v 15. stoletje.84 Zmaja s pečnic v muzeju Oberhausen sta ormoškim sorodna po prečni razčlenjenosti telesa, ki se zaključuje z repom, zavitim v dvojno zanko, po glavi s šiljastimi ušesi in z na široko odprtim gobcem z ostrimi zobmi in dolgim jezikom, po šapah s kremplji, podobnimi pticam ujedam, in po krilih, ki sta podobni krilom netopirjev. Različen pa je pogled na razprta zmajeva krila – pri ormoških pečnicah so vidna v pogledu od spredaj, pri zmajih iz Passaua pa v bočnem pogledu. Poleg tega sta ormoška zmaja obrnjena z glavama v desno, primerka iz Bavarske pa ravno obratno. za konec Po izumrtju gospodov Ptujskih leta 1438 jih je na ormoškem gradu nasledila družina Schaumberg. Barbari, hčerki Ane Ptujske in Janeza Schaumberga, sta bila za doto že leta 1457 obljubljena mesto in grad Ormož, vendar do izročitve ni prišlo. Leta 1479, po bojih med četami cesarja Ferdinanda III. in ogrskega kralja Matije Korvina (lat. Mathias Corvinus = kralj Matjaž = madž. Hunyadi II.) je zmagoviti vojskovodja madžarskega kralja Jakob Szekely postal glavar Ptuja in Radgone; posredoval je, da so bratje Schaumbergi končno leta 81 Stopar 1975 (1976), str. 277. 82 Hajdinjak 2008, str. 15, slika spodaj v sredini, kjer sta vurberška zmaja v kombinaciji s sidri borlskega gradu ter grba zgoraj v sredini. 83 Hajdinjak 2008, str. 15, zmaja na grbih spodaj levo in spodaj desno. 84 Sauber 2010.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

1486 zapisali mesto in grad Ormož z okoliškimi ozemlji Barbari in njenemu možu Dujmu Frankopanu Slunjskemu. Le leto kasneje je cesarska vojska oblegala Ormož in zavzela mesto, ne pa tudi gradu. Pri tem so zajeli Frankopanovega sina Mihaela in zahtevali zanj odkupnino. Ogrskemu kralju Matiji Korvinu, posredniku pri pogajanjih, je pripadel za nagrado ormoški grad, ki ga je potem dal svojemu vojskovodji Jakobu Szekelyju. Po smrti madžarskega kralja leta 1490 je Jakob Szekely prestopil na stran cesarja Friderika III., mu izročil vse štajerske gradove in prisegel zvestobo. Svojemu priimku je odvzel prvo in zadnjo črko in se tako preimenoval v Zekel (tudi Zekl, Zakel, Zakl in podobno) ter odkupil od cesarja grad Ormož, na katerem je potem njegova rodbina domovala skoraj do konca 16. stoletja. Jakob se je zapisal v krajevno zgodovino kot ustanovitelj observantskega (frančiškanskega) samostana, najstarejšega tega reda v deželi Štajerski, kar pa spada že v novi vek.85 → sl. 20 Fragment neglazirane pečnice z motivom leva. Raziskave Ormož, Havlas 1981. Foto: Boris Farič.

85 Slekovec 1893, str. 9.

297


Brane Lamut

298 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 21 Oploščena skledasta pečnica z reliefom zmaja, druga polovica 15. stoletja. Raziskave v Ormožu leta 1981, Vrazova ulica. Foto: Boris Farič.

literatura BLAZNIK, Pavle. Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500, 1. del: A–M, Historična topografija Slovenije II, Maribor 1986. BLAZNIK, Pavle. Slovenska Štajerska in jugoslovanski del Koroške do leta 1500, 2. del: N–Ž, Historična topografija Slovenije II, Maribor 1988. CEVC, Emilijan Cevc, Srednjeveške pečnice z motivom leva na Slovenskem, Tkalčićev zbornik 1 (Muzej za umijetnost i obrt), Zagreb 1955. CURK, Jože. Razvoj urbanih naselbin na območju občine Ormož. Ormož skozi stoletja II (ur. Peter Klasinc), Ormož 1983. CURK, Jože. Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem: urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja, Maribor 1991.

GRUIA, Ana Maria. Magic in the House Functions of Images on Medieval Stove Tiles from Transylvania, Moldavia and Walachiamore, Studia Patzinaka 5, 2007; Annual of the New Evrope College Bucharest, 2010. GUŠTIN, Mitja, CUNJA, Radovan, PREDOVNIK, Katarina Katja. Podbočje, Stari grad, Posavski muzej knjiga 9, Ljubljana 1993. HAJDINJAK, Boris. Rodbina, Deset generacij gospodov Ptujskih, Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni (ur. Polona Vidmar, Pokrajinski muzej Ptuj), Ptuj 2008. KNIFIC, Timotej, TOMANIČ-Jevremov, Marjana. Srednjeveško grobišče pri Središču ob Dravi, Ormož skozi stoletja, V/1. knjiga (ur. Marija Hernja Masten), Ormož 2005.

KOS, Franc, KOS, Milko. Viri za zgodovino Slovencev v srednjem veku. V. knjiga, 1201–1246, DULAR, Janez, TOMANIČ-Jevremov, Marjana. Ormož, Utrjeno naselje pozne bronaste in starejše Ljubljana 1928. železne dobe, Ljubljana 2010. KOVAČIČ, Fran. Trg središče, Maribor 1910. Gospodje Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni, Ptuj 2008.

KREMPL, Anton. Dogodivšine Štajerske zemle z posebnim pogledom na Slovence, Gradec 1845.


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

LAMUT, Brane. Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža, zloženka ob razstavi, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož 2016. LAMUT, Brane, MELE, Marko. Med Dravo in Muro, Predstavitev arheološke dediščine obmejnih občin Prlekije in Medžimurja, Katalog razstave (Muzej Ormož), Ormož 2006.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

SAPAČ, Igor. Grad Ormož, Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja, Zbornik razprav ob razstavi (ur. Simona Menoni, Muzej Ormož), Ormož 2007, str. 24–27. SLEKOVEC, Matej. Sekelji, rodoslovna in životopisna razprava, Slovenec, 1893.

LICHTENSTEIN, Franz (transkribiral). Ottokars SNOJ, Marko. Etimološki slovar slovenskih österreichische Reimschronik, Monumenta zemljepisnih imen, Ljubljana 2009. Germaniae historica. Deutsche Chroniken und Slovar slovenskega knjižnega jezika, http:// andere Geschichtbücher des Mittelalters. Fünften bos.zrc-sazu.si/sskj.html Bandes Zweiter Theil. Zweter Halbband, Hannover STOPAR, Ivan. Poznogotske pečnice s celjskega 1893. območja, Varstvo spomenikov 20, Ljubljana 1975 LOSERTH, Johann. Das Arhiv des Hauses (1976). Stubenberg (Supplement II), Archivregister von STOPAR, Ivan Stopar, Renesančne pečnice Wurmberg aus dem Jahren 1498 und 1543 nebst s celjskega območja, Varstvo spomenikov 21, einem Wurmberger Schlossinventar von 1525. Ljubljana 1999, str. 63–100. Veröffentlichungen der Historischen LandesKommision für Steiermark 28, Gradec 1911. LUDVIK, Dušan. Nekaj krajevnih in vodnih imen, Slavistična revija, IX. letnik, 1956. MELE, Marko. Dr. Fran Kovačič odkriva davno preteklost Središča ob Dravi, Zgodovinski zapisi, letnik IV. Zgodovinsko društvo Ormož, 2007. MIRKOVIČ, Marija. Doneski k poznavanju predbaročnega pečarstva v Ptuju. Poetovio-Ptuj: 69–1969. Zbornik razprav ob tisočdevetstoletnici (ur. Vladimir Bračič), Maribor 1969.

TERŽAN, Biba. Starejša železna doba na Slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1990. TOMANIČ-Jevremov, Marjana. Ormož, Drobci nekega vsakdana. Archaeologia historica Slovenica 2, Ljubljana 1997. TOMANIČ-Jevremov, Marjana. Ormož – Škoršičev vrt, bakrenodobna jama, Od Sopota do Lengyela. Prispevki o kamenodobnih in bakrenodobnih kulturah med Savo in Donavo (ur. Alenka Tomaž), Koper 2006.

VIDMAR, Polona. Graditelji in meceni, MLINARIČ, Jože. Križniške župnije Velika Nedelja, Ormož, Središče in Miklavž do konca 18. Dominikanski samostan na Ptuju, Gospodje stoletja, Ormož skozi stoletja II (ur. Peter Klasinc), Ptujski. Srednjeveški vitezi, graditelji in meceni, (ur. Polona Vidmar, Pokrajinski muzej Ptuj), Ptuj Ormož 1983. 2008. Od Sopota do Lengyela. Prispevki o VNUK, Branko. Pregled zgodovinskih podatkov, kamenodobnih in bakrenodobnih kulturah med Savo in Donavo (ur. Alenka Tomaž), Koper 2006. pomembnih za poznavanje umetnostne podobe ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba, Ormož OTER-Gorenčič, Mija. Romanska arhitektura skozi stoletja V, 2. knjiga (ur. Marija Hernja in arhitekturna plastika na ormoškem območju. Masten), Ormož 2005. Umetnostna dediščina ormoškega območja. VNUK, Branko. Stavbnozgodovinski razvoj Zbornik ob razstavi (ur. Simona Menoni, Muzej ormoške župnijske cerkve sv. Jakoba v srednjem Ormož), Ormož 2007. veku, Ormož skozi stoletja V, 2. knjiga (ur. Marija PAHIČ, Stanko. Ormož, Arheološka najdišča Hernja Masten), Ormož 2005. Slovenije, Ljubljana 1975. WENGERT, Hermann. Die Stadtanlagen in PERC, Bernarda. K stratigrafiji žarnogrobiščne Steiermark. Ein Beitrag zur Geschichte des naselbine v Ormožu. Arheološki vestnik 13–14, Deutschen Städtebaues, Gradec 1932. 1962–63. ZAHN, Joseph von. Urkundenbuch des PESKAR, Robert. Župnijska cerkev sv. Jakoba v Herzogtums Steiermark III, 1249–1280, Gradec Ormožu v luči zadnjih umetnostnozgodovinskih 1903. raziskav, Umetnostna dediščina ormoškega ŽIŽEK, Ivan. Bakrenodobna naselbina območja od 12. do izteka 19. stoletja. Zbornik Hardek, Od Sopota do Lengyela. Prispevki o razprav ob razstavi (ur. Simona Menoni, Muzej kamenodobnih in bakrenodobnih kulturah med Ormož), Ormož 2007. Savo in Donavo (ur. Alenka Tomaž), Koper 2006. PIRCHEGGER, Hans. Die Herrn von Pettau, ŽIŽEK, Ivan. Hajndl pri Ormožu, naselje Zeitschrift des Historischen Vereines für bakrene dobe, Od Sopota do Lengyela. Prispevki Steiermark, XLII. Jahrhang, Gradec 1951. o kamenodobnih in bakrenodobnih kulturah med PREDOVNIK, Katarina. Trdnjava Kostanjevica Savo in Donavo (ur. Alenka Tomaž), Koper 2006. na Starem Gradu nad Podbočjem. Archaeologia historica Slovenica 4, Ljubljana 2003. SKRABAR, Viktor. Stara ledinska karta v ormoškem gradu, Časopis za zgodovino in narodopisje, letnik 30, snopič 1-2, 1935.

299


Brane Lamut

300 Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

archaeological remains of the medieval ormož The displayed medieval findings were gathered during archaeological excavations in the 70s of the last century. They have been already published and exhibited in Kromberg castle in Nova Gorica. The purpose of the present exhibition is to present these findings to the local public anew, after a few decades. At the beginning, the article describes different periods of settlement on the territory of today’s Ormož, that is between the Cooper Age and Early Middle Ages when the Hungarian occupation ended. This is followed by a short presentation of first settlements in the region, such as Velika Nedelja, Središče and Grabe, the beginnings of the castle of Ormož, its church and the borough which lately developed into a town of Ormož/Holermus/Friedau. The exhibition finishes with the display of archaeological items selected especially for this purpose and which date back to the period between the last third of the 13th and the end of the 15th centuries. Among these objects prevail ceramic items, such as oil lamps or rather fat-lamps (picture 16), various vessels (picture 8), and tiles. Among the oldest findings belong a fragment of the stone portrait (picture 7), which dates back to the period between the end of the 13th and mid-14th century, and the above-mentioned ceramics (picture 8) from the 14th century. A semi-cylindrical tile with a Gothic relief of two lancetarched windows (pictures 18 and 19), can be dated to the end of the 14th or to the 15the century; under the windows, two coats of arms show in relief an eagle with outspread wings and its head turned to the right, which can probably be related to the similar eagle figuring in the centre of the German Teutonic knights order in Velika Nedelja. To this monastic order can be attributed also a fragment of a brick mould for a sweet cake made on Palm Sunday. The negative of the mould alternatively shows crosses typical of the German knights’ order and palm twigs (picture 10). Other figural tiles include a nonglazed fragment decorated with a lion’s motif (picture 20), and an almost completely preserved tile with a relief of a two-legged dragon with outspread wings (Wyvern). It is a dish-shaped ceramic tile which can be dated between the mid-15th century and the early 16th century (picture 21). But a truly unique finding represents a ceramic shoe which might have been once a part of a full-sized


Brane Lamut Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

figure (picture 17). Without too much evidence, it can be probably dated to the late Middle Ages. Once this temporary exhibition is over, the selected items will be displayed in the permanent archaeological collection located on the raised ground floor of the castle of Ormož.

301


15


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

BRANE LAMUT muzejski svetovalec branko.lamut@pmpo.si

Arheološke ostaline novoveškega Ormoža uvod Članek je nadaljevanje prispevka Arheološke ostaline srednjeveškega Ormoža v tem zborniku. V besedilu je predstavljenih nekaj skupin najdb, ki jih časovno lahko uvrstimo med 16. in začetek 20. stoletja; razstavljene so bile v vitrinah na priložnostni razstavi v tem letu. Obenem so po stoletjih prikazani osnovni zgodovinski in kulturnozgodovinski podatki, ki so bili na razstavi v sliki in besedi omenjeni na panojih. ormož v 16. stoletju, osnovni zgodovinski in kulturnozgodovinski podatki Konec srednjega veka in čas 16. stoletja zaznamuje v Ormožu nastop madžarske družine Székely, preimenovane kasneje, z opustitvijo

303


Brane Lamut

304 Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

prve in zadnje črke priimka, v Zekel 1. Nekdanji vojskovodja madžarskega kralja Matije Korvina (lat. Mathias Corvinus, kralj Matjaž, madž. Hunyadi II.) Jakob (orig. Iacob) Székely je po kraljevi smrti prestopil na stran Habsburžana, cesarja Friderika III., mu najprej prepustil ormoško gospoščino in jo potem od njega odkupil za 24000 goldinarjev. Dokončno je Zeklom potrdil Ormož šele naslednji cesar Maksimilijan Habsburški leta 1494.2 Jakob Zekel je bil pobožen mož. Na njegovo prošnjo mu je papež Aleksander VI., oziroma italijanizirano Rodrigo Borgia (iz katalonščine Roderic Llançol i de Borja, papež v letih 1492–1503)3, leta 1493 odobril izgradnjo samostana manjših bratov observantov.4 To je bil najstarejši samostan tega reda v deželi Štajerski. Njegova podoba nam je znana iz Vischer-Trostovega bakroreza mesta iz leta 1681 (glej Sl. 1, 2). Gradnja samostana je bila končana leta 1504, njegov ustanovitelj pa pokopan v samostanski cerkvi. Cerkev je bila posvečena sv. Frančišku Serafinskemu, posvetil jo je takratni sekovski škof Krištof II. (nem. Christoph, lat. Christophorus II.), pl. Zach (1474–1508),5 škof med letoma 1502 in 1508 (glej Sl. 3a).6 1 Székely von Kövend [online], 15. okt. 2014 – zadnja sprememba. Wikipedia. Die freie Enzyklopädie [Citirano, 23. jan. 2017, 11:10]. URN ‹https://de.wikipedia.org/wiki/Adel›. Priimek ponemčen z opustitvijo prve in zadnje črke v Zekel (tudi: Zachl, Zackl, Zakl, Zakhl, Zakhll, Zakel, Zägkhl, Zäkhl, Zaggl, Zäggl, Zekhl, Zöggl). 2 Ibidem. 3 Papež Aleksander VI. [online], 16. jan. 2017 – zadnja sprememba. Wikipedija, prosta enciklopedija [Citirano, 23. jan. 2017; 11:30]. URN ‹https://sl.wikipedia.org/wiki/ Pape%C5%BE_Aleksander_VI.› 4 Vogrin 1993, str. 9 ss, in Lamut 2014. 5 Kovačič 1910, str. 208. 6 Cristoph von Zach [online], 4. 11. 2015 – zadnja sprememba. Wikipedia. Die freie Enzyklopädie [Citirano, 23. 1. 2017, 12:10]. URN ‹https://de.wikipedia.org/wiki/Christoph_ von_Zach›

levo: sl. 1 Nekdanji observantski samostan s cerkvijo sv. Frančiška Serafinskega v Ormožu. Z belo barvo je poudarjen še danes ohranjeni zahodni trakt nekdanjega samostana, ukinjenega 1786. Izsek iz Vischer - Trostovega bakroreza 1681. desno: sl. 2 Zahodni trakt nekdanjega observantskega samostana v Ormožu je danes stanovanjsko poslopje, ohranjen je tudi del nekdanje obokane kleti. Foto: Brane Lamut.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 3a Portret sekovskega škofa Krištofa II., pl. Zacha. Seckau, škofovska kapela v baziliki, kasnejša poslikava iz okrog 1595, za izvor slike glej op. 6.

Observantski samostan manjših bratov (kasneje poimenovanih tudi frančiškani) je v različnih obdobjih pripadal različnim samostanskim provincam, od leta 1661 pa je bil v slavonski provinci sv. Ladislava (lat. Provincia Sclavonia), kot je prikazano na zemljevidu kartografa Matthäusa Seutterja (1678–1757), natisnjenem domnevno nekje med letoma 1740 in 1770; hrani ga Mollova zbirka zemljevidov.7 Na izseku s te karte z naslovom HUNGARIA SERAPHICO OBSERVANS seu Proviciae Fratrum Minoru(m) Regularis etc. (glej Sl. 3b) je v levem zgornjem delu prikazan Ormož z dvojezičnim zapisom Ormosd/Fri(e)dau, ob znaku za mesto pa je še zvezdica, ki označuje takrat delujoče samostane tega reda. Pod imenoma za mesto je še latinski pripis: Styr.(iae) Civ.(itas), torej štajersko mesto. Po poteku vrisane meje pa je razvidno, da je skupaj s samostani v mestih Čakovec, Varaždin, Krapina, Remetinec, Koprivnica itd. povezan v eno samostansko provinco manjših bratov observantov. 7 Sautter: Hungaria Seraphico-Observans, tisk med 1740 in 1770 [Moll -0003.204]. Kartensammlung Moll (mapy.mzk.cz)›Ober- und Niederungarn [online]. [Citirano, 23. 1. 2017, 12:35]. URN ‹http://mapy.mzk.cz/de/mollova-sbirka/atlas-austriacus/XLII/›

305


Brane Lamut

306 Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 3b Izsek z zemljevida provinc manjših bratov observantov Madžarske in sosednjih dežel (tiskano 1740–1770), za izvor slike glej op. 7.

Ohranila se je risba kamnitega družinskega sarkofaga (glej Sl. 4a) iz nekdanje samostanske cerkve z upodobitvijo ustanovitelja ormoškega samostana. Napis v nemščini na vrhu risbe nam pove, da je bil ta sarkofag pri frančiškanih v Ormožu, pod napisom pa je v nepravilni perspektivi njegova risba. Na čelni stranici je upodobljen grb družine Zekel: iznad skale se v profilu dviga volk, na vsaki strani njegove glave pa je šesterokraka zvezda. Ob grbu so v vsakem kotu čelne stranice tiskane inicialke, ki jih verjetno lahko beremo kot I(acob) Z(eckel) D(e) F(riedau). Na vrhnji plošči sarkofaga je še povsem v srednjeveškem stilu izklesan relief pokojnika kot viteza v celopostavnem oklepu in čeladi, v desnici drži sulico, z levico pa držaj meča v nožnici; za glavo je prikazana tkanina, morda blazina ali prapor (?), na katerem je ponovno upodobljen njegov družinski grb; vitez stoji na ležečem levu. Na borduri vrhnje plošče se vije napis v latinščini z velikimi tiskanimi črkami: SEPULTURA IACOBI ZEKEL DE KEWEND. DE ORMOSD ET D(E) MARGARITAE DE ZEECH CONIUGIS ET LIBERORUM OBIIT VIGESIMA SEPTIMA DIE AVGUSTI ANNO DOMINI MDIIII. V svobodnem prevodu: Grob(nica) Jakoba Zekla, pl. Kewenda (in svobodnega gospoda) Ormoža, žene Margarete, pl. Szécsi, (in) umrlih otrok; dne 27. avgusta leta gospodovega 1504. 8

8 Zgodovinski arhiv na Ptuju, SI_ZAP381 Fotokseroteka, mikro št. 3848.

→ sl. 4a Kamniti sarkofag Jakoba Zekla in njegove družine v nekdanji cerkvi frančiškanskega samostana v Ormožu. Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP381 Fotokseroteka, mikro št. 3848.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

307


Brane Lamut

308 Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 4b Aliančni grb družin Zekel iz Ormoža in Széci iz Zgornje Lendave, po Bartsch 1567, št. 51.

→ sl. 5 Jurij Rupert (Georg Ruprecht), pl. Herberstein (?–1612), lastnik ormoške gospoščine med letoma 1598 in 160413.

Relief po svoji zasnovi povsem spominja na nagrobnik 66 let prej umrlega zadnjega Ptujskega gospoda, na katerem je Friderik prav tako prikazan v oklepu, s praporom v desnici, z levo roko drži za ročaj meča ob levem boku, stoji pa na ležečem psu. Jakob je Friderikov nagrobnik gotovo videl v cerkvi dominikanskega samostana na Ptuju in se pri izbiri motiva za svoj sarkofag morda zgledoval po njem. Ptuj je namreč zavzel še kot vojskovodja Matije Korvina in bil nekaj časa upravnik mesta. Poleg rodbinskega grba z volkom in dvema zvezdama je bil v uporabi tudi aliančni grb Zekel-Szécijev (glej Sl. 4b). V 16. stoletju so bili za Ormož in Štajersko velika nevarnost turški vpadi, v bojih proti Turkom pa se je izkazal prav Jakobov sin Lukas Zekel (tudi Luka Sekelj, Lukač, Lukas Székely). V času, ko so od Hrvaške in Slavonije preostali le »ostanki ostankov«, je bila organizirana Vojna krajina, njen prvi poveljnik je bil Ivan Lenković, drugi pa Lukas Zekel (1500–1575)9 v letih 1567 in 1568. Njegov naziv je bil vrhovni kapetan Hrvaške in Slavonske krajine, torej obrambnega pasu, ki je segal od Jadranskega morja na jugu do reke Drave na severu. Kasneje se je krajina razdelila in za njen slavonski del se je uporabljal 9

Podrobneje o Lukasu pri Hozjan 2010.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

309


310

Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

naziv Varaždinski generalat.10 V Lukasovem času, od leta 1531, Ormož ni bil več salzburški fevd, temveč je pripadel cesarju.11 Lukas Zekel je bil tudi zadnji iz rodbine, ki je ostal katolik. Njegova sinova sta, tako kot mnogi štajerski plemiči, prestopila v protestantizem oziroma kalvinizem. Mlajši sin Mihael Zekel, ki je poleg ormoške gospoščine podedoval tudi Središče in Krapino, se je izkazal kot slab gospodar, tako da je moral ormoški grad in posestvo že konec 16. stoletja prodati. Leta 1598 ga je kupil Jurij Rupert Herberstein (?–1612)12 (glej Sl. 5). Mesto Ormož je v tem času štelo le 35 hiš z okoli 180 prebivalci.14 ormoške arheološke ostaline iz 16. stoletja (izbor) Pri obravnavi srednjeveških ostalin Ormoža smo omenili nekaj oploščenih latvičastih pečnic z reliefno upodobitvijo zmaja in največjo med njimi smo datirali v drugo polovico 15. stoletja.15 Nekoliko manjša pečnica z enakim motivom (glej Sl. 6), ki je nastala v kalupu, narejenem po vzoru prve, je očitno mlajša. Tudi na tej pečnici je v reliefu prikazan identičen zmaj s prečno razčlenjenim telesom in z repom, ki se zvija v dvojno zanko. Glava pošasti ima par šiljastih ušes, s koncentričnimi krožci so prikazane oči, zmajev gobec je na široko odprt in v njem lahko vidimo ostre zobe ter dolg iztegnjeni jezik. Krila so razčlenjena kot krila netopirjev. Nogi se zaključujeta s šapama s kremplji kot pri ptici ujedi. Glede na to, da ima mitična pošast le dve nogi, in ne štirih, pravzaprav ne gre za zmaja, temveč za mitično žival, ki je v angleščini imenovana wyvern.16

10 Varaždinski generalat [online], 22. 4. 2016 – zadnja sprememba. Wikipedia. Slobodna enciklopedija [Citirano, 23. 1. 2017; 12:30]. URN ‹https://hr.wikipedia.org/wiki/ Vara%C5%BEdinski_generalat›. Med kasnejšimi poveljniki sta bila na primer Sigismund (Žiga) Herberstein (1594–1603) in lastnik Ptujskega gradu Walter Leslie (1651–1667), slednji torej kar 16 let. 11 Kovačič 1910, str. 280. 12 Kovačič 1910, str. 283, 284. Drugačna verzija dedovanja in prodaje ormoškega gospostva pri: Slekovec 1893, str. 47. 13 Herberstein, Georg Ruprecht von, Bildarchiv Avstria. Wikipedia. Die freie Enzyklopädie [Citirano, 23. 1. 2017, 12:40]. URN ‹http://www.bildarchivaustria.at/Pages/ImageDetail. aspx?p_iBildID=9010831› 14 Curk 1991, str. 108. 15 Lamut 2017 a. 16 Wyvern [online], [9. 1. 2017 – zadnja sprememba]. Wikipedia. Free Encyclopedie [Citirano, 23. 1. 2017; 12:45]. URN ‹https://en.wikipedia.org/wiki/Wyvern›


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 6 Oploščena skledasta pečnica iz Ormoža z reliefno upodobitvijo zmaja (wyvern) in apotropejske peterokrake zvezde. Foto: Boris Farič.

V primerjavi z reliefnim motivom starejše pečnice iz 15. stoletja je edina novost peterokraka zvezda nad dvema rozetama, ki sta izvedeni s šestimi bunčicami po obodu in s sedmo v sredini v spodnjem delu pečnice. Zvezda je vrezana z eno potezo, motiv je enak tistemu, ki so ga v naših krajih vrezovali na stranice zibelk, da bi dojenčka varoval pred môro. Po SSKJ je môra po ljudskem verovanju bitje, ki ponoči v spanju duši človeka in škoduje živalim. In tudi: narisano, vrezano znamenje, ki naj odganja to bitje: narediti moro na zibelko, svinjak.17 Kakšen varovalni pomen pred ognjem pa je imela za vraževerne zvezda na ormoški pečnici, je razložila romunska raziskovalka Maria Gruia:18 vraževerni naj bi pečnico s tem apotropejskim znamenjem vzidali v peči na skritem mestu blizu odvoda v dimnik, češ da jih bo varovala pred požarom. V ormoški sondi v Skolibrovi ulici iz leta 1976 sta bila najdena poleg manjše pečnice z zmajem v kvadrantih 16 in 21 še vrč in reliefna zeleno glazirana reliefno okrašena pečnica (glej Sl. 7). Na slednji je motiv dveh prepletajočih se rogov izobilja (glej Sl. 8). Rog izobilja ima izvor v grški mitologiji in je povezan z bogom Zevsom. Znanih je več verzij nastanka, po eni je Zevs kot dojenček, ko se še ni zavedal svoje moči, odlomil rog svoji dojilji kozi Amalteji (Amalthei)

17 Slovar slovenskega knjižnega jezika: môra. 18 Gruia 2007, 2010.

311


312

Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in dal rogu moč, da izpolni vse želje; zato je postal simbol izobilja.19 Motiv je v evropski umetnosti poznan od renesanse dalje. Tako smemo tudi prej omenjeno poleg najdeno oploščeno skledasto ali latvičasto pečnico (z reliefom zmaja in zvezdo) z razponom trajanja med sredo 15. in začetkom 16. stoletja20 datirati na konec tega časa, že na začetek 16. stoletja in v novi vek. Enako star je torej tudi poleg najdeni vrč (glej Sl. 7). ormož v 17. in 18. stoletju, osnovni zgodovinski in kulturnozgodovinski podatki Prej omenjeni Jurij Rupert Herberstein (Georg Ruprecht, roj. ?-1612), ki je leta 1598 ormoško gospoščino kupil od Mihaela Zekla, jo je kmalu tudi prodal. Leta 1604 jo je kupil madžarski plemič Ladislav Pethe de Hetes (tudi Hethes). 1606. je njega in njegove otroke cesar povzdignil v barone. Ladislavu so na ormoški gospoščini do 1740 sledili še štirje rodovi družine Pethe de Hetes, po 1742 in vse do začetka 19. stoletja pa še rodbina grofov von Königsacker-Neuhaus.21 Leta 1704 je iz Madžarske vpadla vojska upornih krucev ter izropala mesto in grad. Po eni od interpretacij je takrat sledila obsežna 19 Cornucopia [online], 24. 12. 2016 – zadnja sprememba. Wikipedia. Free Encyclopedia [Citirano, 23. 1.2017; 13:05]. URN ‹https://en.wikipedia.org/wiki/Cornucopia› 20 Stopar 1975 (1976), str. 277. 21 Podrobneje o lastnikih ormoškega gradu v 17. in 18. stoletju glej pri Lamut 2017c v tem zborniku.

levo: sl. 7 Keramične najdbe iz sonde leta 1976 v Skolibrovi ulici v Ormožu, kvadranta 16 in 21. Foto: Boris Farič. desno: sl. 8 Del pečnice iz arheološke sonde v Ormožu leta 1976; zeleno glazirana pečnica je reliefno okrašena z motivom dveh rogov izobilja. Foto: Boris Farič.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

prenova gradu (po drugi pa že prej), ki mu je dala baročni videz.22 Takrat je med drugim na ormoškem gradu nastala obokana sprejemna dvorana, po stropu okrašena s štukaturo in še danes ohranjenima freskama grbov grajskih družin iz 18. stoletja. Za časa Pethejev, najverjetneje v zadnji četrtini 17. stoletja, je nastala kovana železna krona vodnjaka na grajskem dvorišču, ki povsem spominja na kroni vodnjakov z dvorišča križniškega samostana v Veliki Nedelji in z vodnjaka, ki je nekdaj stal na gradu Vurberk, danes pa krasi dvorišče minoritskega samostana na Ptuju.23 Verjetno so pri baročni prenovi nadzidali tudi severovzhodni grajski stolp, ki ni prikazan na Vischerjevem bakrorezu iz leta 1681. Naslednja prenova je bila šele konec 18. stoletja.24 Ormoška cerkev sv. Jakoba je v tem obdobju doživela baročno prenovo, glavna ladja je dobila v južni steni visoka pravokotna okna, zvonik pa čebulasto kapo. Okrog 1630 je bila na ladijski strani slavoločne stene poslikana freska poslednje sodbe, leta 1632 pa je dal meščan Michael Polimpeck naslikati na severni steni 48 prizorov iz Geneze in Pasijona; na zadnjem prizoru je donator s svojim patronom, nadangelom Mihaelom, ki tehta njegovo dušo.25 Samo mesto tudi v tem času še ni bilo varno pred Turki. Razdejanje v letu 1532 je meščane opozarjalo na možne vpade, zato so vedno znova popravljali obzidje. Kamnita plošča z vklesanim grbom mesta, ki je danes vzidana v avli gradu, je bila nekoč del mestnih vrat (glej Sl. 9). Napis v spodnjem delu plošče pod grbom Renoviert 1635 se po vsej verjetnosti ne nanaša le na sama mestna vrata, temveč na vse obzidje. Šele po letu 1664, po zmagi nad Turki pri Monoštru, so nastopili nekoliko varnejši časi, vendar se je še po tem zgodilo zadnje obleganje Dunaja v letu 1683. Omenjena kamnita plošča ima v zgornjem delu z velikimi tiskanimi črkami vklesanih še nekaj verzov v nemščini. Če jih razporedimo v kitico, dobimo naslednji zapis: DIESE ALTE STADT STEHET IN GOTTES HANDT FRIEDAU IS SIE GENANDT VOR URALTEN ZEITEN WOHLBEKANDT 22 23 24 25

Podrobneje pri Sapač 2007, str. 25–26. Pezdiček 2007, str. 67–75, z več analogijami. Sapač 2007, str. 26. Menoni 2007, str. 63–66, opombe in tam navedena literatura.

313


314

Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 9 Kamnita plošča z grbom mesta Ormož iz leta 1635 je bila nekoč vzidana v mestnih vratih. Foto: Boris Farič, december 2016.

Končnice -dt so uporabljene prav povsod, seveda zaradi rime. V svobodnem prevodu besedilo pove, da je to staro mesto v božjih rokah, imenuje se Ormož in je poznano od prastarih časov.26 V zadnji četrtini 18. stoletja so se tudi Ormožanov dotaknile jožefinske reforme. Porušili so mestno obzidje in na ledinski karti iz leta 1801 ni več vrisano.27 S cesarjevim odlokom iz leta 1786 je bil v mestu zaprt frančiškanski samostan. Njegov predzadnji kupec ga je 23. februarja 1798 prodal za 2000 goldinarjev in kmalu zatem sta bila porušena cerkev ter večina samostana. Pri tem je bil uničen tudi kamniti sarkofag družine Zekel.28 Večina redovnikov je že leta 1786 odšla. V bližnji frančiškanski samostan v Varaždinu so po Dravi s splavi in z ladjami prepeljali del samostanske knjižnice, oltarno sliko z motivom pietà (glej Sl. 10a) ter posrebreno in pozlačeno monštranco (glej Sl. 10b in 10c).29 26 27 28 29

Lamut 2013, str. 18 in foto. Skrabar 1935. Kovačič 1910, str. 281. Podrobneje za preostali inventar pri Kovačič 1910, str. 281, in Kokalj 1915.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 10a Podoba milostne Matere božje iz nekdanjega observantskega samostana v Ormožu, okrog 1735. Foto: Boris Farič, 2016.

Baročna slika, prvotno iz enega od stranskih oltarjev iz ormoške samostanske cerkve sv. Frančiška Serafinskega, je pripisana ptujskemu slikarju Francu Antonu Pachmayerju,30 po predvidevanjih je nastala okrog leta 1735.31 Obstajajo pa tudi druge možnosti o atribuciji avtorstva. Prav v navedenem času so namreč v ormoškem observantskem samostanu delovali kar štirje slikarji, po rodu Nemci, ki so prav tu vstopili v red.32 V članku patra Paškala Cvekana so navedeni arhivski podatki iz rokopisne knjige »Matricula officiorum Provinciae S(ancti) Ladislai Regis 1654–1785«, v katero so vsako leto za vsakega člana province vpisovali informacije o njegovem službovanju in kraju bivanja; avtor objavlja podatke za deset slikarjev in tri kiparje. Med njimi so za nas zanimivi slikarji laiki: brat Engelbert Männhoffer, rojen 1705, v red je vstopil v Ormožu leta 1731, zaključil tu noviciat v naslednjem letu in v mestu deloval še do leta 1734. Kasneje je v letih 1735 in 1739 služboval v Varaždinu, kjer je umrl 30 Mirković 1993. 31 Pascuttini-Jurga 2016, str. 3. 32 Cvekan 1971, str. 11–14.

315


316

Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

21. 2. 1739 v starosti 34 let. Slikar je tudi brat laik Udalrik Faulhueber, rojen 6. 5. 1708, v red v Ormožu vstopil leta 1735 in tu v letu 1736 zaključil noviciat. V naslednjih letih je služboval v raznih samostanih province in umrl v Virovitici leta 1747 v starosti 39 let. Tretji slikar, ki je stopil v red v Ormožu, in sicer leta 1732, je bil brat Izaija Gasser, rojen 1709. Naslednje leto je tu zaključil noviciat in služboval v mestu še do 1734. Kasneje je služboval v različnih samostanih province in umrl v Ivaniću star 42 let. Prvi in tretji navedeni sta torej podaljšala bivanje v ormoškem samostanu še za nekaj let, očitno sta imela dovolj dela. Že Paškal Cvekan je predvideval, da bi se morda dalo po mestu službovanja v določenem kraju ugotoviti tudi avtorstvo posameznih slik.33 Nekaj kasneje je isti avtor ob pisanju monografije o delovanju frančiškanov v Varaždinu odkril še četrtega nemškega slikarja. Ta je stopil v red v Ormožu leta 1722, v naslednjem letu je položil zaobljubo in ostal v mestu še do vključno leta 1724. To je bil Luka Ehrle, rojen 1700 v Ingolstatu na Bavarskem, po Ormožu je slikal še v samostanih v Remetincu, Ivaniću in Zagrebu, kjer je umrl star le 28 let.34 Ob ukinitvi nekdanjega observantskega samostana v Ormožu je bila prepeljana v frančiškanski samostan v Varaždinu tudi monštranca. Podrobno jo je opisal že Avguštin Stegenšek: izdelana je iz srebra in pozlačena, visoka 87 centimetrov, gotski del je širok 22,5 centimetra, noga je široka 40 centimetrov itd. Po njem datira v drugo polovico 14. stoletja, v osnovi je torej gotska, le kasneje dodana noga je »v stilu nemške renesanse« in je novoveška iz 17. stoletja.35 Kasnejša opredelitev Marjetice Šetinc postavlja srednjeveški del monštrance v 15. stoletje.36

→ sl. 10b Posrebrena in pozlačena monštranca iz nekdanjega observantskega samostana v Ormožu je danes v frančiškanskem samostanu v Varaždinu. Oblikovana je v gotskem slogu, le noga je bila dodana kasneje, v novem veku. Foto: Boris Farič.

← sl. 10c Detajl pozlačene noge ormoške monštrance, okrašene z glavicami štirih angelov, 17. stoletje. Foto: Boris Farič.

33 Cvekan 1971, str. 12. 34 Cvekan 1978, str. 139. 35 Kokalj 1915, str. 68, opis monštrance po Avguštinu Stegenšku v op. 2. Drugačen izvor sta predlagala Filić 1944, str. 116–120, in Cvekan 1978, str. 99 in fotografija na str. 100, slednji z datacijo v 16. stoletje. 36 Šetinc 1973, str. 166.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

317


318

Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 11 Kamnita plošča z mestnim grbom, ki govori o obnovi leta 1794, je bila nekoč vzidana v ena od mestnih vrat, danes si jo lahko ogledamo v vhodni avli ormoškega gradu. Foto: Boris Farič.

Jožefinske reforme so manjšim mestom nalagale tudi enotno magistratno upravo z imenovanimi funkcionarji, za razliko od prej voljenega mestnega sveta, sodnika in župana. Odsev prizadevanj ormoških meščanov po ohranitvi starih pravic je tudi kamnita plošča z mestnim grbom, ki govori o obnovi leta 1794 (glej Sl. 11). Danes je vzidana v vhodnem delu ormoškega gradu, nekoč pa je krasila ena od mestnih vrat, ki so takrat še stala; upodobljena so še leta 1801 na ročno risani ledinski karti, obzidje pa je bilo že porušeno. Poleg besedila v nemščini, ki govori o obnovi, pa so v vogalih samega grba vklesane velike tiskane inicialke NRVR, ki jih lahko beremo kot N(ominis) R(echt) V(nd) R(ath), v imenu sodnika in mestnega sveta (je bila ta obnova izvedena)37. Sklicevali so se torej na pravice, ki so jih pridobili že leta 1331 s podelitvijo mestnih pravic. ormoške arheološke ostaline iz 17. in 18. stoletja (izbor) Arheološke raziskave v Ormožu, v Skolibrovi ulici leta 1976, so med drugim razkrile (v »recentni jami«, v kvadrantih 1, 2 in sosednjih) ostaline, ki jih kaže naslednja fotografija (glej Sl. 12). Povsem v ozadju vidimo kamnito kroglo, po vsej verjetnosti topovsko, ki je bila pripravljena za obrambo pred vpadi turških 37 Lamut 2013, str. 18 ss.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ sl. 12 Novoveške najdbe, odkrite v »recentni« jami v Skolibrovi ulici v Ormožu leta 1976. Foto: Boris Farič.

vojsk. V jami je bilo še par keramičnih skled, od katerih je manjša neglazirana (glej Sl. 12, manjša od skled), večja pa je na notranji strani krajca in na dnu prevlečena s svetlo engobo, v katero je potem vrisan okras, ki sega do črepa; na krajcu so to koncentrični krogi, na dnu pa nekakšna »rozeta«, vse to pa dopolnjuje nekaj pack, narejenih z zeleno glazuro (glej Sl. 12, večja skleda). Tu sta še vrč za vsakdanjo rabo, prevlečen le na notranji strani z rjavo glazuro, in fragmentiran lonček s še povsem srednjeveškim okrasom vodoravnih žlebičev, a že z novo formo, keramično cedilo in pečnica. Našo pozornost pa pritegne dvoročajna skodelica z ustjem, nagubanim v štiriperesno deteljico, ki je prevlečena z živo turkizno glazuro (glej Sl. 12 desno spredaj). Taka glazura redke barve je morala biti v modi le kratek čas, kar nam daje možnost za nekoliko bolj natančno datacijo. Posodje s podobno glazuro, a drugačnih oblik, je bilo odkrito tudi pri arheoloških raziskavah nekdanjega kapucinskega samostana na Ptuju v devetdesetih letih 20. stoletja.38 Začetki delovanja kapucinov na Ptuju segajo v začetek 17. stoletja39 – vsaj že v letu 1615 je bilo pridobljeno zemljišče za drugi samostan –, prva prekinitev delovanja tega pa v leto 1786, ko je bil kot številni drugi zaprt ob jožefinskih reformah. Kapucini so bili torej na tej lokaciji zunaj mestnega obzidja prisotni le 171 let, vendar viri in zgodovinska literatura kažejo, da je dejansko razdobje delovanja kapucinskega samostana na njegovi drugi (arheološko raziskani) lokaciji, na vogalu med današnjima 38 Lubšina-Tušek 1995 in 1998. 39 Škafar 2004.

319


Brane Lamut

320 Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 13 Knez Janez Ulrik Eggenberg (Hans/ Johann/Ulrich von Eggenberg Fürst von Krumlau, 1568– 1634), od leta 1622 lastnik ptujskega gradu40.

Volkmerjevo in Potrčevo cesto, še krajše. Ko je namreč cesar Ferdinand II. leta 1622 prodal Ptujski grad kranjskemu deželnemu glavarju (1602–1634), knezu Janezu Ulriku Eggenbergu (glej Sl. 13), mu je naročil, naj poskrbi za gradnjo kapucinskega samostana. Že leta 1623, ko je bil provincial kapucinske štajerske province pater Bazilij Vicentin (1621–1625), je sekovski škof Jakob I. Eberlein (škof med letoma 1615 in 1633), generalni vikar salzburškega nadškofa za naše območje, položil temeljni kamen na novi lokaciji zunaj mestnega obzidja in ga blagoslovil. 29. julija 1630 pa je isti škof posvetil dokončano samostansko cerkev sv. Frančiška Asiškega ter stranska oltarja Antona Padovanskega in blažene device Marije.41 Arheološke ostaline z območja raziskanega kapucinskega samostana na Ptuju lahko datiramo najširše v časovni razpon med letoma 1630 in 1786, spadajo torej pretežno v baročno in rokokojsko dobo. Podobno turkizno glazuro, s kakršno je prevlečena skodelica iz Ormoža (glej Sl. 12 desno spredaj), najdemo tudi med ostalinami kapucinskega samostana na Ptuju v greznici 2, raziskani leta 199342; 40 Hans Ulrich von Eggenberg [online], 6. 1. 2017 – zadnja sprememba. Wikipedia, freie Enzyklopedie [citirano, 23. 1. 2017; 13:25]. URN ‹https://www.google.si/?gws_rd=cr&ei=0WFWJj3LMGX6ASguqtY#q=Hans+%2FJohann%2FUlrich+von+Eggenberg+F%C3%BCrst+v on+Krumlau+› 41 Škafar 2004, str. 271, in Fidler (p. Marian) et al. 1784, str. 304. 42 Konservatorki-restavratorki Mariji Lubšina Tušek, univ. dipl. arheologinji na Centru za preventivno arheologijo Ptuj, se najlepše zahvaljujem za pregled gradiva ter dovoljenje za objavo fotografij, fotografu Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož Borisu Fariču pa za posnetke.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

s takim emajlom sta prevlečena na primer polkroglasta skledica in pivski vrček v obliki prisekanega stožca (glej Sl. 14a, 14b). V greznici 2 iz kapucinskega samostana na Ptuju je še globok krožnik ali skleda s polkrožno odebeljenim robom C-preseka (glej Sl. 14c). Posoda je na notranji strani okrašena s kombinacijo bež in rjave barve, po obliki in načinu bež-rjavega okrasa je podobna ormoški skledi, a ornamenta sta različna (glej Sl. 12, večja skleda na levi). V isti skupini najdb je zanimiv okrasek zavitih vitic ob zaključkih ročajev, ki ga vidimo pri odlomljenem zeleno glaziranem ročaju na obeh straneh (glej Sl. 14d) in pri temnorjavo glazirani polkroglasti enoročajni skodelici ob dnu ročaja (glej Sl. 14e). Tak okras je časovno jasno opredeljiv. → sl. 14a–f Arheološke ostaline iz nekdanjega kapucinskega samostana na Ptuju, raziskave iz leta 1993, greznica 2. Foto: Boris Farič.

Steklena posodica z dolgim vratom in vitičastim zavihkom ob dnu držaja je datirana na začetek 18. stoletja43 (glej Sl. 14f) in tako lahko datiramo tudi vse gradivo greznice 2. Glede na primerjave v glazuri, načinu poslikave in oblikah spada v podoben časovni okvir tudi skupina najdb iz omenjene »recentne jame« v Ormožu, pri čemer kamnita krogla (glej Sl. 12 sredina zadaj) spada po izvoru po vsej verjetnosti še v čas turške nevarnosti, v 17. stoletje. 43 Marija Lubšina Tušek, datacija ob dokumentaciji predmeta, neobjavljeno.

321


322

Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo zgoraj: sl. 15 Novoveške arheološke najdbe iz Ormoža, raziskave v Skolibrovi ulici leta 1979, jama 151, v kvadrantu 86, globina 0–86 cm. Foto: Boris Farič.

Tudi v jami 151 (Ormož 1979, Skolibrova ulica, prostor PB, sektorji: 16, 18, 25, 26, kv. 86, globina 0–86 centimetrov) (glej Sl. 15) so bile odkrite primerljive najdbe prej omenjenim s Ptuja, iz kapucinskega samostana, greznice 2 in iz »recentne« jame iz Ormoža. V začetek 18. stoletja smemo tako datirati turkizno glazirano skledo z navpično oblikovanim ustjem (glej Sl. 15 levo spredaj) in z ročajem, ki se zaključuje z značilnimi viticami (glej Sl. 16), dalje veliko konično skledo s polkrožno oblikovanim ustjem, ki je na notranji strani na krajcu in dnu poslikana s svetlo engobo in dekorirana s packami zelene glazure; po vsej verjetnosti jo je izdelal isti lončar kot tisto iz »recentne« jame (glej Sl. 15 zadaj in Sl. 13 večja skleda). Novost v ormoški jami 151 je le neglazirana cedilasta posoda, ki je stala na kratkih gumbastih nožicah (glej Sl. 16 desno spredaj), morda je bila namenjena izdelavi skute ali sira. Tudi gradivo iz jame 282 (Ormož, raziskave v Skolibrovi ulici leta 1979, hiša 17, kv. 0, 75, globina 0–135 centimetrov) (glej Sl. 17) je enake starosti, saj je keramično cedilo iz te enote povsem podobno onemu iz »recentne« jame (glej Sl. 17 levo spredaj in Sl. 12 skrajno levo). Tudi keramična skleda s svetlo engoba poslikavo na notranji strani je po oblikovanju navpičnega roba ustja podobna prej omenjeni skledi s turkizno glazuro iz jame 151 (glej Sl. 17 levo spodaj pod cedilom in Sl. 15 levo spredaj). Enako staro je torej tudi preostalo gradivo iz jame 282 – trije vrči z ročajem in glaziran trinožnik. Pri tem je treba reči, da so se podobni trinožniki z ročajem uporabljali za kuho v krušni v peči ali na ognjišču še vse do srede 20. stoletja, eden od njih je predstavljen v ormoški etnološki zbirki keramike.

levo spodaj: sl. 16 Ročaj sklede z viticama, detajl turkizno glazirane sklede, Ormož, raziskave v Skolibrovi ulici leta 1979, jama 151, v kvadrantu 86, začetek 18. stoletja. Foto: Boris Farič. desno zgoraj: sl. 17 Izbor keramičnih najdb iz jame 282, Ormož, raziskave leta 1979 v Skolibrovi ulici. Foto: Boris Farič.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ormož v 19. stoletju, osnovni zgodovinski in kulturnozgodovinski podatki Grof Königsacker je v začetku 19. stoletja ormoško gospoščino prodal Jožefu Pauerju. Ta si je kasneje z bogatimi donacijami pridobil plemstvo; imenoval se je plemeniti Ormoški oziroma v originalu »edle von Friedau« (od leta 1812) in nekaj let kasneje vitez Ormoški oziroma »Ritter von Friedau« (od leta 1814). Jožef Pauer se je ukvarjal z železarstvom, in ker je bil to čas vojn z Napoleonom, je hitro obogatel. V zahodnem krilu prvega nadstropja ormoškega gradu je dal graškemu slikarju Aloisu Gleichenbergerju poslikati s freskami štiri prostore. Poleg tega je Pauer precej posegel v grajsko predgradje na severni strani. Primerjava grajskega tlorisa z ročno slikane ledinske karte ormoške gospoščine, ki je bila narisana še za časa grofa Königsackerja mlajšega leta 1801 (glej Sl. 18), in grajskega tlorisa iz franciscejskega katastra iz leta 1824 (glej Sl. 19) nam pokaže, kakšen del stavb je dal Jožef Pauer porušiti. Predgradje s tremi notranjimi dvorišči in z dvema stolpoma je skoraj izginilo, ohranile so se le zgradbe ob vzhodnem robu predgradja. Kako je bilo videti nekdanje predgradje, nam pokaže veduta levo: sl. 18 Tloris ormoškega gradu s severnim predgradjem. Izsek z ledinske karte ormoške gospoščine iz leta 1801. Original v gradu Ormož. desno: sl. 19 Tloris ormoškega gradu s severnim predgradjem. Izsek iz franciscejskega katastra iz leta 1824.

Ormoža desno spodaj od napisnega polja na ledinski karti iz leta 1801. Motiv je naslikan z Dobrave, s hribčka severozahodno od mesta. Vidne so stavbe severnega grajskega predgradja ob vzhodnem in zahodnem robu notranjih dvorišč, izstopata pa dva kvadrasta stolpa s piramidalnima strehama (glej Sl. 20). Kot kaže tloris gradu iz leta 1801, sta delila drugo in tretje grajsko predgradje (glej Sl. 18). Druga razlika od današnjega stanja je stavba, ki je na jugozahodnem vogalu grajskega kompleksa vidna na tlorisu iz leta 1801 (glej Sl. 18) in na

323


Brane Lamut

324 Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← sl. 20 Izsek iz vedute Ormoža, ledinska karta ormoške gospoščine iz leta 1801. Original v gradu Ormož.

izseku ormoške vedute na skrajni desni strani gradu (glej Sl. 20). Sin in vnuk Jožefa Pauerja, Franc I. in Franc II., pl. Ormoška (Franz I., II. Ritter von Friedau), sta se prav tako ukvarjala z železarstvom, a je podjetje zaradi gospodarske krize propadlo na začetku sedemdesetih let 19. stoletja. Na gradu so potem sledili kot lastniki: od leta 1873 baron Werner s soprogo Henrietto, rojeno Pauer, od leta 1898 baron Hermann Zschock s soprogo Marijo, rojeno Pauer, od leta 1908 pa je na gradu bival Oskar Pongratz, ki je pokopan v grajski grobnici v arboretumu vzhodno od gradu. Je oče grofice, ki se je poročila z naslednjim lastnikom gradu, grofom von Wurmbrand-Stuppachom, po moževi smrti pa drugič z grofom Gvidom von Georgevitzem, doživela leta 1945 nacionalizacijo in umrla v Ormožu leta 1970.44 Samo mesto je dobilo v drugi polovici 19. stoletja poleg nemške še slovensko šolo na bližnjem Hardeku, v mesto pa je v šestdesetih letih prisopihal tudi vlak; leta 1898 so križniki na zahodnem delu mesta zgradili splošno bolnico. ormoške arheološke ostaline 19. stoletja (izbor) V 19. stoletje spadajo v plasti tri (v kvadrantu 3, na globini 80 centimetrov) najdeni kosi keramike na izkopavališču za Zdravstveni dom Ormož leta 1977. Enoročajna fragmentirana skodelica iz beloprstene keramike s svinčevo glazuro, z ornamentom v modri barvi ima namreč naslednji vzorec: pod osnovno horizontalo se začenja za ročajem z vencem in rozeto v njem, sledijo tri girlande, med seboj ločene z vertikalami, v srednji girlandi je palmeta; majhen 44 Krnjak 2007, str. 23, 24.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo zgoraj: sl. 21 Skodelica iz beloprstene keramike z neoklasicističnim motivom. Ormož, arheološke raziskave pred gradnjo zdravstvenega doma leta 1977, plast 3, kvadrant 3, globina 80 cm. Foto: Boris Farič. desno zgoraj: sl. 22 Fragment krožnika iz beloprstene keramike z modrim cvetličnim vzorcem in s svinčevo glazuro. Ormož, arheološke raziskave pred gradnjo zdravstvenega doma leta 1977, plast 3, kvadrant 3, globina 80 cm. Foto: Boris Farič. spodaj: sl. 23 Skupina najdb z začetka 19. stoletja. Ormož 1977, zdravstveni dom, jama 1, kvadranta 9, 10. Foto: Boris Farič.

stiliziran cvet je še na vrhu loka girlande; nasproti ročaja je spet naslikan venec z večjo rozeto, potem pa se je ornament v drugem delu neohranjenega dela posode po vsej verjetnosti ponovil (glej Sl. 21). Vse to pa so okrasni motivi, značilni za neoklasicistično obdobje. V isti plasti sta bila najdena še fragmenta krožnika iz beloprstene keramike s cvetličnim vzorcem v modri barvi in svinčevo glazuro, ki sta torej približno enako stara (glej Sl. 22). Lep primer, v kako dolgem časovnem razponu so lahko nastajali predmeti nekega enkratnega zakopa, je jama 1, kvadranta 9, 10, raziskana leta 1977 v Ormožu pred gradnjo zdravstvenega doma (glej Sl. 23).

325


Brane Lamut

326 Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V 18. in 19. stoletju so za mineralno vodo uporabljali keramične posode »steklenice« iz kamenine. Naš primerek rjave barve je po obliki v prečnem prerezu kvadrast in je prevlečen s svinčevo glazuro (glej Sl. 23 zadaj v sredini). V zgornjem delu ima pred žganjem vtisnjen okrogel žig z grbovnim poljem v sredini, ki ima na vrhu upodobljeno krono. Po obodu žiga teče napis z velikimi tiskanimi črkami v nemščini: F ȔRSTLICH LOBKOVITZ.ISCH/es/. SAIDSCHITZER, sredi grba pa je v dveh vrsticah napisano še: BITTER / WASSER. Gre seveda za posodo dobro znane mineralne vode, s katero so trgovali med letoma 1721 in 1945. Zaselek Saidschitz se danes imenuje Zaječická Hořká45 in je del vasi Bečov na severu Češke. Podobna posoda s skoraj identičnim napisom je bila okvirno datirana okrog leta 1800.46 Iz začetnih desetletij 19. stoletja izvira fragment porcelanastega krožnika, izdelanega v kalupu. Na tako izdelavo kaže rahla radialna nagubanost na notranji strani krožnika. Rob ustja krožnika in obod dna sta na notranji strani poudarjena z zlatima linijama, med njima pa poteka po obodu ponavljajoč se motiv girland iz zelenih vejic. Vsak drugi stik girland je okrašen s šopkom rožnatih vrtnic in z vsakega vmesnega stika girland visi venec iz vejic z bolj temno zelenimi listi, venci pa se na spodnjih koncih prav tako zaključujejo z rožnatimi cvetovi. Motiva girland in vencev spadata seveda izvorno v antično dobo, tu pa sta uporabljena na krožniku iz neoklasicistične dobe, ki po vsej verjetnosti spada na začetek 19. stoletja (glej Sl. 24). ← sl. 24 Fragment porcelanastega krožnika z neoklasicističnim vzorcem. Ormož, arheološke raziskave pred gradnjo zdravstvenega doma leta 1977, jama 1, kvadranta 9, 10. Foto: Boris Farič.

45 Zaječická Hořká [online], 4. 1. 2017 – zadnja sprememba. Wikipedie. Otevřena encyclopedie [Citirano: 23. 1. 2017; 13:40]. URN ‹https://cs.wikipedia.org/wiki/ Zaje%C4%8Dick%C3%A1_ho%C5%99k%C3%A1› 46 Scharb 2016, z datacijo steklenice na tamkajšnji fotografiji okrog leta 1800. Za nemški prostor glej še Brinkmann 1982.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V isti čas sodita še fragment drugega krožnika z vijoličastimi cvetovi in zelenimi listki (glej Sl. 23 spredaj desno) in bel vrček z (odbitim) kljunastim izlivom (glej Sl. 23 zadaj levo). Aliančni grb iz bronaste pločevine je seveda grb Avstro-Ogrske (glej Sl. 23 spredaj v sredini) in je bil torej v rabi med 1867 in koncem prve svetovne vojne, nekam na konec tega obdobja pa spada tudi bela skodelica z drobnim ponavljajočim se vzorcem modrih srčastih listov in vejic (glej Sl. 23 zadaj desno), ki so ji podobne skodelice beloprstene keramike vse do srede 20. stoletja.47 Med mlajšimi najdbami je še kovanec za dva krajcarja z letnico 1914 (glej Sl. 23 spredaj levo). V kalupu je bila izdelana tudi miniaturna porcelanasta posodica z ovalnim dnom in modro obojestransko glazuro. Na spodnjem robu se je namreč ohranil žig iz treh zaporednih številk 555 (glej Sl. 23). V 19. stoletje spadata tudi preostala dva kosa iz te enote, fragment beloprstene keramike z valovitim robom in modrim cvetličnim vzorcem (glej Sl. 23) ter fragmentiran vogal porcelanaste posode na nogi (glej Sl. 23 in 24). levo: sl. 25 Fragment porcelanaste posode z nožico v obliki zaprtega rožnatega popka. Pri poslikavi cvetličnega vzorca in bordure na steni posode so bile uporabljene zelena, vijoličasta in zlata barva. Foto: Boris Farič. desno: sl. 26 Fragmentiran glaziran umivalnik z držajem. Ormož, zdravstveni dom 1977, kvadrant 4, globina 100 cm. Foto: Boris Farič.

V kalupu je bila izdelana tobačna pipa z žigom: A. RESS (glej Sl. 27a, b), odkrita ob raziskavah v Ormožu leta 1978, kvadrant 5, globina 60 centimetrov. Iz literature je poznano, da je v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt) tovarno keramičnih pip Mathiasa Amstätterja leta 1830 prevzel Anton Ress.48 V seznamu vseh podjetij, protokoliranih pri cesarsko-kraljevem sodišču na Dunaju, ki je bil zaključen z zadnjim decembrom leta 1854 (knjiga je izšla leto kasneje

47 Kos 2005, str. 184, št. 409, skodelica za belo kavo. 48 Gusar 2008, str. 144 in kat. št. 8, T. 3: 2 ter kat. št. 9, T. 3: 3 nekaj različnih pip z žigom A. RESS. Različne pipe z žigom A. RESS so objavljene na primer še pri Lučić 2012, str. 13, fig. 6, fig. 7: 5; pri Gačić 2009, str. 13, sl. 7.

327


Brane Lamut

328 Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

na Dunaju), je podjetje Anton Ress omenjeno pod letnico 184149. Sam lastnik je podjetje opredelil kot tovarno glinenih, emajliranih in »Schemnitzer« pip. Nem. Schemnitz, madž. Selmecbánya je kraj v takratnem vzhodnem ogrskem delu habsburške monarhije oziroma kasneje Avstro-Ogrske; danes se to mesto na Slovaškem imenuje Banská Štiavnica. Risbo take avstro-ogrske pipe iz kraja Schemnitz objavlja (po Širec 1989) Elvin Zejnilhodžić.50 Tovarna Antona Ressa je torej gotovo delala vsaj do leta 1855, ko je omenjena knjiga izšla,51 kdaj pa se je končala proizvodnja v njej, pa nisem ugotovil.

49 Pernold 1855, str. 111. 50 Zejnilhodžić 2012, slika 3 na str. 168. 51 Pernold 1855.

levo: sl. 27a Pipa za tobak z žigom A. RESS iz tovarne Antona Ressa, ki je od tridesetih let 19. stoletja delovala v Dunajskem Novem mestu (Wiener Neustadt). Foto: Boris Farič. desno: sl. 27b Del fotografije tobačne pipe z žigom tovarne A. RESS. Foto: Boris Farič.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

vir Risba nagrobnika Jakoba Zekla de Kewend de Ormosd iz nekdanje cerkve observantskega samostana v Ormožu: Zgodovinski arhiv Ptuj, SI_ZAP 381 Fotokseroteka, mikro št. 3848.

literatura BARTSCH, Zacharias. Wappen Buch, darinen aller Gaistlichen, Prelaten, Herren, und Landleut auch der Stett des löblichen Fürstenthumbs Steyer Wappen und Insignia mit ihren Farben, nach ordnung, wie die Lanthauss zu Gräz angemahlt zu finden, Gräz 1893. BEKIĆ, Luka. Uvod u problematiku glinenih lula na području Hrvatske, Vijesnik arheološkog muzeja u Zagrebu, 3. s., 32–33, Zagreb 1999–2000. BRINKMANN, Bernd. Zur Datierung von Mineralwasserflaschen aus Steinzeug, Keramos, Heft 98, Oktober 1982, Düsseldorf 1982. CURK, Jože. Trgi in mesta na slovenskem Štajerskem: urbanogradbeni oris do začetka 20. stoletja, Maribor 1991.

HERNJA–Masten, Marija. Pečati in grbi Ormoža in okolice, Ormož skozi stoletja 4 (ur. Peter Pavel Klasinc), Ormož 1993. HOZJAN, Andrej. Lukas Székely/Zekel de Kövend, Freiherr von Friedau, 1500 ̶1574/1575, Rutengänge, Studien zur geschichtlichen Landeskunde, (Hrsg. Historische Landeskommission für Steiermark) Bd. 54, Graz 2010. KOKALJ, Hadrian. Die Geschichte der Franziskanerklöster in Untersteiermark in der Ausklärungsperiode und in der Zeit des Absolutismus (ca. 1750–1850). Dissertation zur Erlagerung der Doktorwürdevon der philosophischen Fakultät der Universität Freiburg in der Schweiz, Görz 1915.

CVEKAN, Paškal. Braća slikari i kipari franjevačke provincije sv. Ladislava u Slavoniji u 18. stoljeću, Vijesti muzealaca i konzervatora Hrvatske 6, Zagreb 1971.

KOS, Mateja. Beloprstena keramika na Slovenskem. Zbirka Narodnega muzeja Slovenije, Ljubljana 2005.

CVEKAN, Paškal. Cvekan, Djelovanje franjevaca u Varaždinu, Povijesno-kulturni prikaz sedamsto godišnje prisutnosti Franjevaca u gradu Varaždinu, Varaždin 1978.

KOVAČIČ, Fran. Zgodovina lavantinske škofije, Maribor 1928.

FIDLER, Andreas (p. Marian), WENDT von Wendenthal, Joseph. Geschichte der ganzen oesterreichischen, weltlichen und klösterlichen Klerisey beyderley Geschlechtes. Dritter Theil, sechter Band, Schluss des Innerösterreich, oder das Herzogtum Steyermark, Austria sacra: Oestereichische Hierarchie und Monasteriologie, Wien 1784.

KOVAČIČ, Fran. Trg Središče, Maribor 1910.

KRNJAK, Katja. Ormoška gospoščina, Zgodovinski zapisi IV, Zgodovinsko društvo Ormož (ur. Manica Hartman), Ormož 2007, str. 21–28. LAMUT, Brane. Inicialke, vklesane v kamniti grb mesta Ormož, iz leta 1794, Zgodovinski zapisi, 2012/2013, letn. 9/10. LAMUT, Brane. Nekdanji ormoški samostan manjših bratov observantov v novejši hrvaški literaturi, Zgodovinski zapisi, 2014, letn. 11.

LAMUT, Brane.Arheološke ostaline FILIĆ, Krešimir. Franjevci u Varaždinu, Varaždin srednjeveškega Ormoža, Ob razstavi v avli občine 1944. Ormož, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj – GAČIĆ, Divna. Glinene lule sa Petrovaradinske Ormož 5 (ur. Martin Šteiner, Pokrajinski muzej tvrđave, Zbornik Muzeja primenjene umetnosti, Ptuj – Ormož), Ptuj 2017. nova serija 4–5, Beograd 2009. LAMUT, Brane. Freski plemiških grbov na GUSAR, Karla. Arheološki nalazi keramičkih stropu slavnostne dvorane gradu Ormož, Zbornik lula za duhan iz zbirke Narodnog muzeja u Zadru. Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož 5 (ur. Martin Prilozi instituta za arheologiju u Zagrebu 25, Šteiner, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož), Ptuj Zagreb 2008. 2017. GRUIA, Ana Maria. Magic in the House LUBŠINA-Tušek, Marija. Ptuj – Bivša vojaška Functions of Images on Medieval Stove Tiles from skladišča ob Potrčevi, Letno poročilo 1994. Zavod Transylvania, Moldavia and Walachiamore, Studia za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Patzinaka 5, 2007; Annual of the New Evrope Maribor 1994. College Bucharest, 2010, [online]. URN‹http:// LUBŠINA-Tušek, Marija. Ptuj – Prostor bivših www.academia.edu/169313/Magic_in_the_ vojaških skladišč. Letno poročilo 1995. Zavod za House_Functions_of_Images_on_Medieval_ varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Stoves_Tiles_from_Transylvania_Moldavia_ Maribor 1995. and_Walachia›

329


Brane Lamut

330 Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

LUBŠINA-Tušek, Marija. Ptuj – Potrčeva cesta. Varstvo spomenikov 37, 1998. LUČIĆ, Biljana. Clay pipes from Sirmium, Journal of the Academie Internationale de la pipe, Vol. 5, 2012. p. MARIAN 1784 – glej FIDLER (p. Marian) et al. 1784. MENONI, Simona. Stensko slikarstvo od gotike do baroka v župnijskih cerkvah Velika Nedelja in Ormož, Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja. Zbornik razprav ob razstavi (ur. Simona Menoni, Muzej Ormož), Ormož 2007. MIRKOVIĆ, Marija. Slika ormoške sočutne, delo ptujskega slikarja F. A. Pachmayerja. Ormoški zbornik 4, Ormož 1993. PASCUTTINI-Jurga, Vesna. Slika Žalostna mati božja iz varaždinske frančiškanske cerkve sv. Janeza Krstnika, Zloženka ob razstavi v gradu Ormož. Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, Ptuj 2016. PERNOLD, Emanuel. Firmenbuch. Enthaltend nach alphabetischer Ordnung alle bei den hohen k. k. Handelsgerichte in Wien protokollirten Handels-, Fabriks und Gewerbs_Firmen mit Angabe ihrer Domicile. Abgeschlosen am 31. December 1854, Wien 1855. PÉTERFI, Bence. Aus Siebenbürgen in die Steiermark, Der Lebenslauf von Jakob Székely von Kövend (+ 1504), Andreas Baumkircher und das ausgehende Mittelalter, Wissenschaftliche Arbeiten aus dem Burgenland, (WAB), Band 152, Eisenstadt 2015. PEZDIČEK, Eva.Kovani nastavki vodnjakov ormoškega, velikonedeljskega in vurberškega gradu, Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja. Zbornik razprav ob razstavi (ur. Simona Menoni, Muzej Ormož), Ormož 2007. SAPAČ, Igor. Grad Ormož, Umetnostna dediščina ormoškega območja od 12. do izteka 19. stoletja. Zbornik razprav ob razstavi (ur. Simona Menoni, Muzej Ormož), Ormož 2007.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

SAUTTER, Matthäus. Hungaria SeraphicoObservans, tisk med 1740–1770 [Moll0003.204]. Kartensammlung Moll (mapy.mzk. cz)›Ober-und Niederungarn. [Citirano, 23. 01. 2017]. ‹ http://mapy.mzk.cz/de/mollova-sbirka/ atlas-austriacus/XLII/› SCHARB, Patrick. Der internationale bömische Bitterwasserhandel 1721 bis 1945, 18. Münchener Bohemistem – Treffen, 7. März 2014 – Exposé Nr. 27. SLEKOVEC, Matija. Sekelji. Radoslovna in životopisna razprava. Samozaložba, Ljubljana, 1893. APA: Slekovec, Matej (1893), Sekelji. URN:NBN:SI:DOC-QSZ0V0FS from http:// www.dlib.si. SKRABAR, Viktor. Stara ledinska karta v ormoškem gradu, Časopis za zgodovino in narodopisje, Letnik 30, snopič. 1–2, Maribor 1935. STOPAR, Ivan. Poznogotske pečnice s celjskega območja, Varstvo spomenikov 20, Ljubljana 1975 (1976). STOPAR, Ivan. Renesančne pečnice s celjskega območja, Varstvo spomenikov 21, Ljubljana 1999. STOPAR, Ivan. Najlepši slovenski gradovi, Ljubljana 2008. ŠKAFAR, Vinko. Nekdanji kapucinski samostan na Ptuju (1615–1786), Časopis za zgodovino in narodopisje 75, n. v. 40, 2004. ŠKAFAR, Vinko. Ptujski kapucini in župnija sv. Ožbolta. Izšlo ob 45-letnici župnije sv. Ožbolta, Ptuj 2016. ŠETINC, Marjetica. Zlatarski in pasarski izdelki na ormoškem področju, Ormož skozi stoletja (I), Ormož 1973. TOMANIČ-Jevremov, Marjana. Ormož. Drobci nekega vsakdana, Archaeologia historica Slovenica 2, Ljubljana 1997. VOGRIN, Marjan. Samostan manjših bratov observantov v Ormožu,Ormož skozi stoletja 4 (ur. Peter Pavel Klasinc), Ormož 1993. ZEJNILHODŽIĆ, Elvin. Lule iz novovjekovne zbirke Arheološkog muzeja Istre, Histria archaeologica 43, Pula 2012.


Brane Lamut Arheološke ostaline novoveškega Ormoža

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

archaeological remains of ormož in the modern-era The displayed modern era findings were gathered during archaeological excavations in the 70s of the last century. They have been already published and exhibited in Kromberg castle in Nova Gorica. The purpose of the present exhibition is to present these findings to the local public anew, after a few decades. The article attempts to present short pieces of information about the town, church, monastery, castle and castle owners. Among the findings of the early 16th century, stands out a non-glazed dish-shaped tile displaying a relief of a dragon (picture 6), which, according to the motif, testifies to its medieval origin. A stone canon ball (picture 12, back in the middle), probably also belongs to the 17th century; other recent items found in the pit (picture 12) – among which a typical turquoise glazed two-handle bowl – can all be dated back to the 18th century. A similar turquoise glazed bowl with tendrils winding along the handle, and other findings discovered in the same unit (Ormož, excavations in Skolibrova Street in 1979, pit 151), are from the same period. The dating is based on the similarly glazed ceramics and handles with Baroque tendrils found in the Capuchin monastery in Ptuj, where, among other things, during the excavation works in the 90s, was found in the “cesspit 2” (picture 14 a-e) a fragment of a glass vessel with a narrow neck and a handle ending at the bottom with a tendril (picture 14f), while a glassware undoubtedly dates to the beginning of the 18th century. To the 19th century are dated vessels made of white-clay ceramics, such as the one found in the layer 3 during the archaeological excavations preceding the building of the health centre Ormož in 1977 (picture 21, 22), and a cup with a blue floral pattern (picture 23 – back right) found in the pit number 1 at the same excavation grounds. The same pit yielded ceramic items, a white pot, a fragment of a moulded plate displaying a typical neoclassicist pattern of wreaths and garlands, and a plate fragment with a purple floral decoration. Dark brown stone vessel (picture 23 – back in the centre), dates back to the 19th century, as reveals a stamp of a well-known manufacture from the northern Czechia. In Wiener Neustadt, in the 30s of the 19th century was in operation a factory of ceramic pipes owned by Anton Ress, from where is also the fragment with a seal A.REES (pictures 27 a and 27 b).

331


16


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

D D R. V E R E N A P E R KO docentka, muzejska svetnica verena.perko@siol.net

ALEKSANDRA NESTOROVIĆ višja kustodinja aleksandra.nestorovic@pmpo.si

Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta Sanje so dovoljene!

Ptuj je eno najbogatejših arheoloških najdišč daleč naokoli, žal so predmeti, vredni velikega muzeja nacionalnega pomena, nedostopni in zapakirani v muzejskih depojih. Po zaprtju razstavnih prostorov v Dominikanskem samostanu je bogato in edinstveno arheološko gradivo ostalo domala nedostopno javnosti. Hkrati pa zaradi množine gradiva in dovolj neprimernih prostorov hranjenja težko dostopno tudi za strokovno javnost. Nič manj pomembna in domala enakovredna arheološkemu gradivu je izkopavalna dokumentacija, ki je presodnega pomena za interpretacijo raziskanih najdišč in tam odkritega gradiva. Ptuj premore arheološko dediščino izjemnega pomena, ki sega od mlajše kamene do polpretekle dobe. Posebej izstopa antično mesto Petoviona, ki je bilo eno največjih panonskih mest, upravno in versko središče z mnogimi kulti in templji in ki zaradi bogastva materialne kulture pomeni ključ do poznavanja in razumevanja

333


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović

334 Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

vojaške zgodovine, uprave in ekonomije rimskega imperija. Številni tuji strokovnjaki zaman trkajo na vrata pokrajinskega muzeja v želji, da bi si ogledali gradivo in najdišča. Edino, kar jim lahko ptujski arheologi in muzealci ponudijo, so fotografije gradiva, kakšna občasna razstava, oba mitreja in rimsko lončarsko peč ter brez števila strokovnih objav. Našteto pa ne more nadomestiti tega, kar dediščina sodobni družbi lahko nudi, če razumemo njeno vlogo in spoštujemo mednarodne pogodbe in priporočila. In če prisluhnemo identitetnim, izobraževalnim in razvojnim potrebam lokalne ter širše slovenske skupnosti. Kaže, da se Slovenci bogastva znanja, identitetnih, razvojnih in gospodarskih virov, varno »zaklenjenih« v javnosti nedostopnih zbirkah, ne zavedamo. Posledično jih ne cenimo, zato je bogata, več kot pettisočletna ptujska arheološka dediščina, podobno kot tudi vsa preostala slovenska kulturna dediščina, slabo implementirana v tokove sodobne družbe. Zagotavljanje dostopnosti je pri implementaciji katerih koli dediščinskih vsebin presodnega pomena. Omogočanje dostopnosti je temeljna naloga in stvar profesionalnega etičnega imperativa vseh dediščinskih strok. Sodobni muzej pa je kot medij še posebej zavezan posredovanju informacij, predvsem pa znanja kot splošno dostopnega družbenega dobra.1 Navsezadnje je dostopnost do kulturne dediščine zagotovljena z zakonodajo in ustavo. Navkljub zavedanju obveznosti, ki jih imajo arheološka stroka in posebej muzeji do javnosti, pa je zagotavljanje dostopnosti obsežne, nepregledne, nedoumljivo bogate arheološke dediščine nekaj, čemur bi bil kos samo junaški Herkules ob sponzorskih sredstvih kralja Midasa. Pa vendar primer ni nerešljiv. Sodobna informacijskokomunikacijska tehnologija (IKT) s primerno izvedbo, ki bi omogočala sinergijo strokovnih, tehnoloških in interpretativno-komunikacijskih znanj, ponuja rešitev v virtualnem prostoru. Glede na to, da sedanji Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož ne premore arheološke stalne razstave, kaj šele arheološkega muzeja, ne moremo govoriti o virtualnem muzeju – pri katerem gre za postavitev obstoječega muzeja

1 Tomislav Šola, The Museum Definition: Questioning the Scope and Motives / What is a museum? / Davis, A, Mairesse, F, Desvallees, A. (ed.). München: Verlag Dr. C. Müller-Straten, 2010, str. 106–112.


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ali postavitve v virtualno resničnost, ampak gre v tem primeru za kibernetični muzej.2 Splošno sprejeta definicija virtualnega muzeja pravi, da je to zbirka digitalno zapisanih slik, zvokov in tekstualnih dokumentov ter drugih zgodovinskih, naravoslovnih ali kulturnih podatkov, ki so dostopni prek elektronskih medijev.3 Virtualni muzej odlikuje temeljna zahteva sodobne informacijske družbe, to je povezanost ali connectedness.4 Splošno povezovanje med muzejem, predmetom, informacijo in obiskovalcem ter muzejske publike med seboj označujemo kot poseben muzejski pojav povezljivosti.5 Navadno gre za mrežo muzejev ali drugih sorodnih ustanov, ki si delijo iste informativne vire in druge dinamične dokumente ter digitalne zbirke predmetov, do katerih ima javnost geografsko in temporalno neomejen dostop in možnost virtualnega »rokovanja« z muzejskimi eksponati.6 Glede na zbirke predmetov, dostopne na mreži virtualnega muzeja, pa lahko razlikujemo prave virtualne zbirke in muzeje, ki so v realnosti obstajali ali še obstajajo in so bili s pomočjo sodobne tehnologije »presajeni« v virtualni prostor, ter kiber zbirke in muzeje, ki so nastali na podlagi virtualnih predmetov in ki v realnosti ne obstajajo.

2 Glede na zbirke predmetov, dostopnih na mreži navideznega muzeja, pa lahko razlikujemo prave navidezne zbirke in muzeje, ki so v resnici obstajali ali še obstajajo in so bili s pomočjo sodobne tehnologije »presajeni« v navidezni prostor, ter kiber zbirke in muzeje, ki so nastali na podlagi navideznih predmetov ali zbirk, ki v resničnosti ne obstajajo (T. Šola 2010). 3 Verena Perko, Muzeologija. Arheologija za javnost. Muzej Krasa. Ljubljana, Kinetik, 2014, 83–119 in tam citirana literatura. 4 Manuel Castells, Museums in the Information Era: cultural conectors of time and space, v: R. Parry (ur.) Museums in a Digital age, Leicester Readers in Museum Studies, London, New York, Routledge, 2010, str. 427–434. Izraz povezljivost (connectedness) je uvedel Glen H. Hoptman (W. Schweibenz 1998: 188). 5 Werner Schweibenz, The »Virtual Museum«: New Perspectives For Museums to Present Objects and Information Using the Internet as a Knowledge Base and Communication System. In: Knowledge Management und Kommunikationssysteme. Workflow Management, Multimedia, Knowledge Transfer. Proceedings des 6. Internationalen Symposiums für Informationswissenschaft (ISI ‘98) Prag, 3.–7. November 1998. H. H. Zimmermann und V. Schramm (ur.) Schriften zur Informationswissenschaft 34. Konstanz, UKV, 1998, 188. 6 Ross Parry, Introduction to Part Three: Access: Ability, Usability and Connectivity, v: R. Parry (ur.) Museums in a Digital age, Leicester Readers in Museum Studies, London, New York, Routledge, 2010, str. 179–180.

335


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović

336 Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Predpogoj virtualnega muzeja so digitalizirane zbirke muzejskih podatkov, katerih struktura mora temeljiti na razumevanju smisla delovanja muzeja, kar implicitno pomeni upoštevanje potreb javnosti in sprotno prilagajanje spremembam.7 Koncept in narava delovanja virtualnega muzeja omogočata preseganje organizacijske in predstavitvene omejenosti tradicionalnega muzeja. Virtualni muzej nudi večnivojske perspektive in omogoča dostop do mnogovrstnih informacij.8 Multimedijske predstavitve združujejo številne sodobne vizualne in avdio tehnike, kot so npr. fotografije, risbe, grafe, video in avdio zapise. Na enostaven način omogoča posredovanje tistih informacij, ki jih tradicionalni muzeji niso mogli posredovati, npr. virtualne rekonstrukcije, 3D-predstavitve, vključevanje avtoCAD-a in GIS-a ter drugih tehnik, ki so izvedene brez vsakršne škode za kulturni spomenik ali muzejski predmet. Velika prednost je tudi neposredna in hitra dostopnost izbrane dediščinske vsebine. Obiskovalcem virtualnega muzeja je tema, ki jih zanima, dostopna brez posredovanja muzejskega osebja, enako hitro pa lahko sklepajo interaktivni dialog z izbranim muzejskim strokovnjakom ali celo z virtualnimi muzejskimi obiskovalci. S tem se muzej opazno približa potrebam sodobne publike in pridobiva tiste obiskovalce, ki so jih prej oddaljenost, hermetičnost in statičnost zbirk ter avtoritativnost muzejskih uslužbencev odbijale. Velika prednost virtualnega muzeja je v tem, da se zmore hitro odzvati na potrebe obiskovalca ali okolja, medtem ko ponudbe tradicionalnega muzeja največkrat sledijo smernicam (in s tem tudi željam) predvsem muzealcev. Muzeji si z novimi možnostmi pridobivajo nove obiskovalce in jih med seboj povezujejo, kar je s klasično muzejsko ponudbo v sedanjem času zelo težko doseči. Usmerjena raba sodobne IKT omogoča tudi hitro povratno informacijo in dokaj enostavno vrednotenje virtualne ponudbe ter s tem ažurno prilagajanje potrebam javnosti.

7 F. Paul Marty, Information Organization and Access, v: P. Marty, K. Burton Jones (ur.) Museum Informatics. People, Information, and Technology in Museums. New York, London, Routledge, 2008, str. 79–83; Martha Baca, Erin Coburn, Sally Hubbard, Metadata and Museum Information, v: P. Marty and K. Burton Jones (ur.) Museum Informatics. People, Information, and Technology in Museums. New York, London, Routledge, 2008, str. 107–127, z navedeno starejšo literaturo. 8 Fiona Cameron, Museums Collections, Documentation and Shifting Knowledge Paradigms, v: R. Parry (ur.) Museums in a Digital age, Leicester Readers in Museum Studies, London, New York, Routledge, 2010, str. 80–95.


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Privlačne, uporabniku prijazne ponudbe virtualnega muzeja močno vplivajo tudi na pričakovanja, ki jih ima sodobna javnost do tradicionalnih muzejev, kar je mnoge ustanove prisililo k spremembam. Splošno prepričanje, da virtualna ponudba zmanjšuje zanimanje za obisk muzejev, se v resnici nanaša na tradicionalne muzeje, ki zahtevam sodobne publike ne prisluhnejo in jim je bistvo virtualne ponudbe tuje. Virtualni muzej nudi namreč medijsko, ne realne muzejske izkušnje. Avtentičen, realen predmet zaposli vse obiskovalčeve čute v čisto posebnem, karizmatičnem muzejskem okolju, kar ponuja posebno kulturno izkušnjo. Virtualna predstavitev ne more nuditi vseh barvnih odtenkov, teksture niso opazne, predstavljeni predmeti so vsi iste velikosti in ne nazadnje, obiskovalec virtualnega muzeja je kljub vsemu še vedno samo gledalec, ujet v efekt simulakre. Virtualna predstavitev spremeni tudi najbolj vrhunska umetniška dela v kulturno informacijo, ne glede na kakovost posredovane slike ali celo 3D-predstavitve – in ki največkrat deluje kot spodbuda za obisk realnega muzeja. Domače okolje, iz katerega virtualni obiskovalec spremlja predstavitev, ne more nadomestiti izvirnega doživetja specifične kulturne, historične in predvsem posebne muzejske izkušnje. Učenje ni nikoli povezano zgolj s tehnologijo, pogojeno je s socialnim okoljem in z večplastnim, kontekstualnim doživljanjem. Avtentični predmet in realno muzejsko okolje nudita pogoje za vrhunska doživetja (peak experiences po Maslowu), pri katerih imata estetika in avtentičnost nemajhen delež in česar virtualni svet v nobenem primeru ne more nadomestiti. Nova tehnologija ponuja izjemne možnosti rabe, povezovanja, gradnje podatkovne in metapodatkovne baze in predstavitve gradiva v virtualnih kontekstih. Z domiselno ponudbo omogoča tudi dejavno vključevanje virtualne javnosti, kot so na primer možnost postavitve lastne galerije ali razstave ali brskanje po virtualnem depoju, klepet z izbranim kustosom, avatarjem ali stik z realno osebo, pa tudi obisk izkopavanja in interpretacija gradiva. Pri virtualizaciji dediščine, posebej morda arheološke, pa je daleč najpomembnejša možnost istočasnosti različnih interpretacij, kar omogoča preseganje znanstvene paradigmatične okostenelosti in muzejske statičnosti. Ponuja različne stopnje rekonstrukcij artefaktov in njihovo kontekstualizacijo, ne da bi pri tem ogrozili resničnostni kontekst, predmet, spomenik ali uničili izvorni prostor.

337


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović

338 Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Arheološka dediščina je občutljiva ter neredko zelo krhka in je s selitvami, razstavami in drugimi interpretativnimi posegi, posebej v povezavi s turističnimi ponudbami, lahko hitro ogrožena, in zato navkljub skrbnim konservatorskim posegom veliko prej obsojena na propad.9 Njeno trajno ohranjanje v virtualnem prostoru omogoča njeno vključevanje v kolektivni spomin pripadajoče skupnosti. Vendar je poleg vseh dobrobiti in modnih muh, ki jih ponuja virtualni oziroma kibernetični muzej, njegova glavna naloga varovanje in ohranjanja dediščine v izvornem prostoru. Brez aktivnega vključevanja lokalne javnosti pa tega ni mogoče doseči. Aktivno vključevanje širše javnosti pri rokovanju z arheološko dediščino pa je prav zaradi izjemne občutljivosti gradiva mogoče le v omejenem obsegu – ta ključni problem pri virtualnem muzeju odpade. Tu je javnosti na razpolago za »rokovanje« tudi najkrhkejši izdelek, na voljo je lastna postavitev muzeja ali priložnostne razstave. Pri čemer bi moral resničnostni muzej s svojimi strokovnjaki skrbeti, da bi bil omogočen dostop javnosti vsaj do dela v depojih shranjenega manj občutljivega gradiva. Kibernetični muzej bi moral biti v skladu z željo, da bi ptujsko arheološko dediščino prikazali celostno, zasnovan kot banka podatkov (znanstvenih, izkopavalnih, konservatorskih itd.), depojski prostor (s slikovnim gradivom izbranega gradiva in spomenikov) in z virtualno galerijo s stalno razstavo ter ekstenzijami. Muzej je prav s pomočjo interneta prestopil prag dnevnih sob uporabnikov in se približal javnosti kot del sodobnega sveta.10 S povezovanjem slike, zvoka in interaktivnih hipermedijev, kjer se ponujajo številne možnosti inovativnih interpretacij in sodobnih predstavitev, lahko uporabniki vstopajo v razstavne prostore ali neposredno v muzejske zbirke iz velike oddaljenosti, brez časovne omejitve in brez posebnih dodatnih stroškov, tako rekoč v pižami in copatah.11 Edini pogoj, kar pa ni povsem brez družbene konotacije, je dovolj zmogljiv računalnik.12 9 Verena Perko, Archaeology and tourism: friends or enemies?, v: Finis coronat opus. Zbornik radova posvećen Mariji Buzov povodom 65. obljetnice života (ur. Dizdar, Marko). Zbornik Instituta za arheologiju 5. Zagreb, Institut za arheologiju, 2016, str. 161–168. 10 Ranjit Makkuni, Culture as a Driver of Innovation, v: R. Parry (ur.) Museums in a Digital age, Leicester Readers in Museum Studies, London, New York, Routledge, 2010, str. 220– 224. 11 Parry 2010 (op. 8), str. 179. 12 Marty 2008 (op. 4).


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

Tehnološka znanja bi morala biti ponujena v kontekstih, kar bi sodilo v nadgradnjo muzeja. Predstavitev artefakta od koncepta, surovine, tehnološkega postopka in do končnega izdelka, orodja, raba predmeta in primarni kontekst, interpretativni konteksti in vizualizacije bi morali temeljiti na omogočanju dostopnosti do zakladnice arheološkega znanja, ki z nedostopnostjo gradiva postaja čedalje bolj ogroženo. Dediščine ni moč ohranjati v neskončnost, trajanje vsakega gradiva lahko zgolj podaljšujemo z dragimi konservatorskimi postopki, slejkoprej pa propade. Edino zanesljivo ohranjanje dediščine zagotavlja njeno implementiranje v kolektivni spomin in virtualni muzej omogoča zelo uspešne oblike komunikacije in gradivu neškodljive rabe v sodobnih kulturnih kontekstih. Virtualnost spodbuja povezovanje znanstvenih podatkov in njihovo vključevanje v različne kulturne kontekste. Omogoča hitro in učinkovito povezovanje raznovrstnih znanj in praks in njihov prenos v izobraževalne procese. In kar je morda najvažnejše, spodbuja kreativno intuicijo in nagovarja k ustvarjalnosti. Virtualna dostopnost širi zanimanje za preteklost in budi skrb za dediščino v izvirnem okolju. Z razvojem tehnologije dobivajo spoznanja Freemana Tildna o interpretaciji dediščine preroške razsežnosti: temelj vsake interpretacije je raziskava in še: predmet lahko pripoveduje karkoli, odvisno od tega, kdo ga interpretira.13 K temu lahko le še dodamo, da je eno najpomembnejših vprašanj vsakega dediščinjenja, za koga to počnemo in s kakšnim namenom. Arheologi se bomo morali navaditi, da je znanstvena razlaga temeljnega pomena, da pa k znanstvenemu delu sodi tudi interpretacija.14 Sodobna informacijsko-komunikacijska tehnologija ponuja priložnosti tudi tam, kjer se realni svet znajde v slepi ulici. Priložnost – tudi za po krivici pozabljeni in posledično zanemarjeni ptujski arheološki dediščini! [VP]

13 Freeman Tilden, Interpreting our Heritage. North Carolina; University of North Carolina Press, 1957. 14 Marcella Wells, Barbara Butler, Judith Koke, Interpretative Planig for Museums. Integrating Visitors Perspecitve in Decision Making; Walnut Creek, California; Left Coast Press, 2013.

339


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović

340 Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

V izjemnem naboru zbirk Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož so štiri zbirke nacionalnega pomena. Med njimi ima posebno mesto arheološka, ki ni le največja, temveč tudi temeljna zbirka. Muzej je bil namreč ustanovljen z namenom hrambe tukajšnjih bogatih arheoloških ostalin, kajti do takrat so bile odnesene v zbirke večjih mest tedanje skupne države, v Gradec, na Dunaj in v različne zasebne zbirke. Z ustanovitvijo muzeja in z njegovimi arheološkimi eksponati so bili tako že v 19. stoletju ustvarjeni pogoji za predstavljanje kulturne dediščine, na kateri vse od takrat temelji identiteta in promocija Ptuja ter regije. Muzej danes hrani eno največjih arheoloških zbirk v Sloveniji, zato ima arheologija posebno mesto ne le v muzeju, ampak tudi v lokalni skupnosti, regiji, državi in v mednarodnem krogu. Še več, arheološka dediščina močno presega lokalni in nacionalni okvir, saj je svetovno znana in vir edinstvenih raziskovalnih podatkov. Leta 2011 je zaradi prenove in spremembe namembnosti nekdanjega dominikanskega samostana arheološki oddelek izgubil prostore, v katerih so bile dolga desetletja hranjeni, proučevani in predvsem predstavljani arheološki zakladi Ptuja. Muzej pa je prvič, če odmislimo del medvojnega obdobja, ostal brez arheološke razstave. Obljubljeni novi arheološki muzej se zdi zaradi pomanjkanja sredstev oddaljena in čedalje bolj negotova rešitev. Občasne razstave, predavanja15 in dogodki pa lahko le delno nadomestijo manjkajočo stalno postavitev. Gradivo je shranjeno v muzejskih depojih. Občasno so na razstavah tematsko predstavljeni nekoliko večji sklopi izbranega gradiva.16 Navadno so predstavljeni najatraktivnejši oziroma najbolj izpovedni predmeti po izboru kustosov. Publikacije so večinoma znanstvenega in strokovnega značaja, zasnovane kataloško in namenjene pregledu določenega gradiva ene dobe ali najdišč. Posamezno gradivo je razmeroma dobro raziskano, vendar ni celostnega vpogleda v zbirke, obdobja, posamezne teme (npr. steklo, nakit ipd.). Multidisciplinarne raziskave, ki prinašajo nova spoznanja o 15 Med letoma 2012 in 2015 je arheološki oddelek na pobudo in v organizaciji s Slovenskim arheološkim društvom izvajal cikel predavanj Odeto v pozabo, ki so bila koncipirana po arheoloških obdobjih in so osvetljevala različne teme. 16 Sprehod skozi tisočletja, arheologija Spodnjega Podravja (2012); Pot v neznano, grobišča rimske Petovione (2015); Gospodarji prehodov, Ptuj na prehodu iz bronaste v železno dobo (2016).


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

predmetih, njihovi izdelavi in uporabi, so narejene le v nekaterih primerih. Prav tako virtualne rekonstrukcije. Gradivo zaradi pomanjkljive interpretacije in aktualizacije v smislu omogočanja vsebinske dostopnosti splošni javnosti ni postalo temeljni identitetni, izobraževalni in razvojnogospodarski vir in ostaja neizrabljeni družbeni potencial. Bogastvo, ki se hrani v zbirkah, je nedostopno in ga v resnici ne poznamo v celoti. Prav tako nedostopnost zbirk posledično vpliva na manjše zanimanje za arheološko dediščino in regijo kot pomemben prostor dogajanja v oddaljeni preteklosti in antiki. Kaj storiti, da arheološka kulturna dediščina povsem ne zatone v pozabo? Razmere kličejo po alternativnih možnostih, ki bi do ureditve primernih razstavnih prostorov omogočala celovit vpogled v bogato arheološko dediščino mesta in regije. Alternativno možnost ponujajo informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki omogočajo vzpostavitev virtualnega ali natančneje – kibernetičnega muzeja. Na tak način bi lahko povezali arheološko dediščino, tudi tisto, ki ni hranjena na Ptuju, temveč je v Mariboru, Gradcu ali drugje, in predstavili celostno arheološko podobo regije ter ustvarili nastavke za nov arheološki muzej. Zbirke in metapodatki o njih bi bili dostopni v virtualnem muzeju.17 Skupna baza za premično in nepremično kulturno dediščino bi predstavljala izhodišče za celostno arheološko podobo Spodnjega Podravja. Za arheološko bazo je ključnega pomena povezovanje ustanov, saj se metapodatki o gradivu hranijo v treh lokalnih ustanovah, ki so dediči nekdanjega muzeja,18 gradivo pa je hranjeno v več arhivih, muzejih in celo zasebnih zbirkah.19 Virtualni muzej pa se ne ustavi le pri ustanovah, ampak vključuje tudi različna društva in zainteresirano javnost, skupine z nacionalnimi kurikuli. Arheologija pa ni »uskladiščena« le v muzeju. Obstajajo tudi

17 Metapodatki so dostopni do določene meje, naprej so plačljivi. Dober primer je zbirka podatkov kamnitih antičnih spomenikov Ubi Erat Lupa http://www.ubi-erat-lupa.org/ simplesearch.php, kjer je sistematično predstavljen tudi lapidarij PMPO. Prav tako slovenski muzeji na skupnem portalu Muzeums.si objavljajo zbirke, dogodke in razstave. Nekaj zbirk PMPO je objavljenih tudi tukaj https://museums.si/sl/home/index. 18 Muzej se je razdelil na tri ustanove: knjižnico, arhiv in muzej. Marija Hernja Masten, Korenine arhiva segajo v Muzejsko društvo Ptuj. Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 40/3, Maribor, 1992, str. 138–141; Nataša Kolar, Pokrajinski muzej Ptuj med letoma 1893 in 2003. Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj, Ptuj, 2003, str. 1–7. 19 PMPO, PMMB, Universalmuseum Joanneum v Gradcu in Kunsthistorisches in Naturhistorisches Museum na Dunaju; zasebna zbirka Ivana Brača, Minoritska zbirka.

341


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović

342 Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

številni arheološki spomeniki v samem mestu in njegovi okolici, ki bi jih bilo treba natančno popisati, spremljati njihovo stanje in revitalizirati. Tekom let so bili spomeniki premeščeni in poškodovani. Predvsem bi bilo treba opredeliti, kdo jih upravlja in vzdržuje ter kdo je lastnik. Nekateri spomeniki so predstavljeni in situ. Še posebej mitreji so ključni in mednarodno prepoznavni zaradi svoje ohranjenosti in predstavitve in situ in to v času, ko tovrstne predstavitve še niso bile del konservatorske prakse v srednjeevropskem prostoru.20 Spomeniki in spolije so odlična priložnost za vzpostavitev arheološkega itinerarija po mestu in okolici, ki bi povezoval vse dostopne spomenike: • 1. mitrej • 3. mitrej • Orfejev spomenik • Povodnov muzej21 • Rimsko peč na Bregu • Rimsko opekarsko peč v Rabelčji vasi • arheološke spomenike (pri porodnišnici in domu za ostarele) • Stalno arheološko razstavo v knjižnici Ivana Potrča, ki se navezuje na najdbe, najdene in situ22 • spolije, vgrajene v stavbah po mestu in na gradu, bi morale biti povezane v smiselno celoto 23 • Arheološki rezervat in sprehajališče Panorama (znanstvene raziskave)24 20 Andrej Magdič, Ptujski mitreji – 100 let pozneje. Poskus kulturnozgodovinske interpretacije njihove predstavitve javnosti. VS 49, 2016, str. 41–53. 21 V preteklosti je bilo več poskusov ureditve Povodnovega muzeja. Leta 1985 je bil predviden umik originalnih spomenikov in njihova zamenjava s kopijami: Blagoje Jevermov, Marjana Tomanič Jevermov, Zaščita spomenikov v mestnem stolpu, arhiv PMPO, 1985; Alenka Horvat, Mednarodni simpozij o možnostih restavriranja, zaščite in prezentacije Povodnovega muzeja in Orfejevega spomenika na Ptuju, Letno poročilo – Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Maribor, 1995, str. 69–72. 22 Razstava je nastala v sklopu arheoloških raziskav ZVKDS ob prenovi knjižnice Ivana Potrča. Marija Lubšina Tušek, Ptuj – Mali grad. Letno poročilo – Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, 1999, str. 298–299. 23 Originali spolij bi morali biti zaradi škodljivih atmosferskih vplivov hranjeni v muzeju, kopije spomenikov bi se dolgoročno vzidale ob prenovi stavb, kjer je to mogoče. Vendar trenutno predstavljajo problem premajhni in neustrezni depojski prostori PMPO. 24 Zaradi izjemnega arheološkega raziskovalnega potenciala in spomeniške vrednosti območja je Mestna občina Ptuj pobudnik načrta ureditve Panorame v arheološki park. Širše območje Panorame je v postopku razglasitve za kulturni spomenik državnega pomena. Marija Lubšina Tušek, Elaborat predloga za razglasitev arheološkega najdišča Panorama na Ptuju za kulturni spomenik državnega pomena, EŠD 9277, 2010.


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

• Arheološki doživljajski park z dogodki, ki načrtno oživljajo kulturno dediščino (predstavitve, delavnice, rekonstrukcija rimskih obrti, rimskih običajev, rimska vojska)25 Arheološki itinerarij bi lahko povezoval dostopne spomenike občine, spomenike med občinami in spomenike regije ter se smiselno nadaljeval v kibernetičnem muzeju.26 Projekt, podprt z informacijsko-komunikacijskimi tehnologijami, bi omogočil zbiranje, obdelavo, shranjevanje, distribucijo, razširjanje in uporabo informacij. Spomeniki so georeferencirani in vpeti v zemljevid, zato bi lahko vsi uporabniki, predvsem pa turisti, sledili itinerariju in si ogledovali spomenike, muzeje, galerije ter prireditve. Na licu mesta, pri spomeniku bi dobili natančnejše informacije o njem in bi bili obenem napoteni na lokacijo, kjer se hranijo predmeti, ki so izvorno pripadali spomeniku. IKT pa ponuja še več: informacije so dostopne uporabniku, ne da bi bil fizično prisoten na licu mesta. Obsežne zbirke in metapodatki o predmetih so lahko dostopni na spletu. Njihova uporaba se nato povezuje z množico sorodnih podatkov, ki jih dodajajo profesionalci ali javnost. Tako se virtualni muzej večplastno oblikuje. Podatki o kulturni dediščini pa morajo biti obenem zaščiteni in podani v obliki interpretacije. Kakšne bi bile prednosti virtualnega muzeja? • Do ureditve stalne razstave predstavlja celovit pregled arheološke dediščine Ptuja in regije. • Dokler ni stalne razstave, jo nadomešča, hkrati se v njem zbirajo podatki, ki bodo pozneje vključeni v stalno razstavo ali jo bodo dopolnjevali. • Je bolj dostopen kot muzejska razstava, preko IKT praktično od koder koli in kdaj koli. 25 Arheološki doživljajski park je v javno-zasebnem partnerstvu. Za park skrbi društvo Poetovio LXIX. 26 Npr. Rimski itinerarij Marka Valerija Maksimiana po mestu Ptuju in okolici. Itinerarij, ki povezuje antične spomenike mesta Ptuja in okolice. Zasnovan je večplastno, po časovnih obdobjih, ki so med seboj ločena (prazgodovina, rimsko obdobje, srednji vek, novi vek), in prostorsko (od najožjega območja po mestu Ptuju do najširšega območja, po vsej regiji). Sistem bi se dalo nadgraditi in razširiti tako geografsko kot tudi na druge enote kulturne dediščine.

343


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović

344 Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

• Omogoča prepletanje informacij in njihovo enostavno povezovanje ter dopolnjevanje. • Dopolnjuje baze podatkov o predmetih in najdiščih (izbor podatkov iz Galisa, Situle, Arkasa ipd.). • Omogoča kronološki pregled arheološke dediščine; predstavitev obdobja, v okviru tega določene teme in najdišča. • Omogoča tematske preglede: naselbine, grobišča, izbrane teme ipd. • Omogoča prostorski pregled najdišč in spomenikov v mestu in regiji, izhodišče itinerarija, z neskončnimi možnostmi dodajanja informacij. • Omogoča vključevanje zbirk iz tujine, drugih muzejev, ustanov in zasebnih zbirk. • Omogoča predstavitev digitaliziranih minulih razstav, predavanj, delavnic in projektov. • Širi muzejske dejavnosti v izvorni dediščinski prostor. • Omogoča celostni pristop k preučevanju arheološkega arhiva (dokumentov, fotografij, gradiva, podatkov o najdišču, lastniku, muzejskih predstavitvah …). • Ozavešča javnost o pomenu ohranjanja dediščine v izvornem prostoru. • Omogoča analize navad in potreb javnosti. • Ponuja hkratno in spomeniku ali predmetu nenevarno interpretacijo, ki ponuja več izhodišč in več rešitev, kar demokratizira procese dediščinjenja. • Je odlično vabilo za obisk in ogled Ptuja. Kakšen bi bil primer proučevanja in interpretacije arheološkega predmeta, od surovih arheoloških podatkov do virtualne rekonstrukcije? Na ulici Viktorina Ptujskega je bil konec devetdesetih let odkrit moški grob s pridatki. Ob predhodnih arheoloških raziskavah so ga odkrili arheologi ZVKDS. V žganem grobu je priložen bojevniški komplet. Poleg keramičnega servisa so bili v grobu najdeni kovinski in kamniti predmeti. Grob datira v drugo polovico 9. stoletja pr. n. š., na prehod iz bronaste v železno dobo.27 Temelj raziskav predstavlja natančna pisna, risarska in fotografska 27 Janez Dular, Marija Lubšina Tušek, Dva grobova z žganim pokopom s Ptuja. Arheološki vestnik 65, Ljubljana, 2014, str. 9–33.


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

dokumentacija. To omogoča proučevanje in primerjavo najdb s podobnimi ter njihovo osnovno kronološko in kulturno opredelitev. Pri raziskavah si vedno bolj pomagamo z interdisciplinarnimi analizami. Predvsem naravoslovne znanosti dopolnjujejo in hkrati preverjajo naše vedenje z objektivnimi izsledki. Antropološke analize žganine dajo spol in starosti pokojnikov. Analiza radioaktivnega izotopa ogljika je potrdila čas, v katerem je bojevnik živel. Metoda protonsko vzbujenih rentgenskih žarkov, PIXE, je pokazala kvalitativno in kvantitativno sestavo zlitin predmetov, analiza brusa pa kamnino. Rentgenska radiografija in računalniška tomografija sta razkrili »skrite« predmete (slika 1 in 2, drugi in tretji detajl). Sežiganje velikokrat uniči ali bistveno poškoduje predmete, ki so spremljali pokojnika na grmado. Po drugi strani pa kemični procesi po zakopu v bazično okolje lahko dobro ohranijo pridatke, ki so bili priloženi v grob med obredom pokopa. To je vplivalo na kar dva kovinska predmeta, ki sta še vedno »skrita«: sulica, obdana z grudo sprijete zemlje in žganine, in bodalo v ostanku nožnice (slika 1 in 2, prvi detajl). Dva vidika v načinu pokopavanja sta posebej zanimiva in odražata tudi veliko spremembo v družbeni strukturi in dojemanju vloge posameznika v njej: prilaganje orožja in izražanje prestiža. Oprava veljakov odseva vzroke in novosti železne dobe. Komplet orožja odraža pomen, ki ga v tistih nemirnih časih pridobi vojaška aristokracija. To je povezano z vplivi nomadskih ljudstev z vzhoda. Njihova ideologija temelji na moči in vojaški spretnosti. Staroselci, ki pridejo z njimi v stik, začnejo prevzemati in posnemati njihovo opravo, konjsko opremo in železno orožje. V ptujskem grobu sta taka vsaj dva predmeta: bodalo z železnim rezilom in sulica. Bodalo je zelo verjetno imelo bronasti držaj in mu najdemo številne primerjave od Kavkaza do Poljske (slika 2, četrti detajl). Tudi sulica z luknjicama v listu sodi v isti kulturni krog, od podobnih pa se razlikuje po bronasti učvrstitvi na robu tula. S tem je domači livar popravil sulico iz kovine, ki je še ni poznal dovolj (slika 1, četrti detajl). Ob pridatkih, ki pokojnika postavljajo ob bok podobnim veljakom širom Vzhodne in Srednje Evrope, postanejo pomembni predmeti, ki ga povezujejo z domačim okoljem. V grobu je bil torej pokopan domači veljak, ki se je znal prilagoditi spremembam ob nastopu nove, železne dobe (slika 3). V stikih z vzhodom si je pridobil orožje iz nove, prestižne kovine, nedvomno pa tudi nove

345


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović

346 Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Sulična ost, obdana z grudo sprijete zemlje in žganine, raziskave: rentgenska radiografija in računalniška tomografija, virtualna rekonstrukcija predmeta.

nazore, s katerimi je vplival na razvoj domače skupnosti.28 Začetki uporabe nove kovine korenito spremenijo bojno tehniko, centre moči in način življenja prazgodovinske skupnosti. Obenem je to čas, ko se družba začne razslojevati. Ali ne spominja razslojevanje na procese današnjega časa? Brez železa si življenja ne znamo predstavljati. Danes, v času globalizacije so vplivi iz tujine še toliko močnejši, vendar se je trgovina na dolge razdalje uveljavila od bronaste dobe naprej. Po teh poteh so vdirali v Evropo nomadi, obenem pa so se širila nova tehnološka znanja in pisava. V arheologiji obstaja veliko metapodatkov, katerih množina skokovito narašča in jih je moč v virtualnem muzeju združiti v sodobni publiki všečno in zelo učinkovito kontekstualno, interpretirano in formatirano pripovedno celoto.29 Prostorski podatki se nanašajo na kulturno krajino in prostor, kjer je bil grob najden, pomembna je tudi povezanost grobišča in pripadajoče naselbine. Iz tega lahko rekonstruiramo pretekle pokrajine, prikažemo poselitveno sliko 28 Aleksandra Nestorović, Andrej Preložnik, Gospodarji prehodov, Ptuj na prehodu iz bronaste v železno dobo, katalog razstave, Ptuj, 2016. 29 Perko 2014 (op. 3).


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

in rabo prostora ipd. Prav tako so predstavljeni podatki o grobu in predmetih v njem v času arheoloških raziskav v okviru terenske dokumentacije, rekonstrukcija predmetov in njihova primarna (uporabni predmeti) in sekundarna raba (grobni pridatki). V muzeju nastajajo podatki o muzejskem, restavratorskem in muzejskem arheološkem delu, v sorodnih ustanovah pa interdisciplinarne raziskave gradiva in baze podatkov o materialih oziroma tehnologijah. desno Rekonstrukcija veljaka Te dajo možnosti rekonstrukcije groba, predmetov in podatke o z bojno opremo. pokojniku. Če imamo zelo dobro ohranjene podatke, lahko dobimo dober vpogled v življenje posameznika oziroma njegovo zgodbo. Virtualni uporabnik pa lahko dobi vpogled tudi v širše teme, npr. v pretekle pokrajine, oborožitev skozi čas, muzejsko delo, raziskave ipd., preko povezav s primerljivimi informacijami sorodnih ustanov. V dinamičnem, interaktivnem in dostopnem kibernetičnem muzeju bi bile sicer zaprte arheološke zbirke dostopne širši javnosti, omogočale bi pridobivanje novih znanj in vzpostavljanje ustvarjalnega ter pristnejšega odnosa do lokalne kulturne dediščine. Ali kot je trdil Mortimer Wheeler – arheolog odkriva ljudi, ne predmetov! levo Bodalo v ostanku nožnice, raziskave: računalniška tomografija, virtualna rekonstrukcija predmeta.

[AN]

347


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović

348 Virtualni muzej arheološkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

viri JEVREMOV, Blagoje, TOMANIČ-Jevremov, Marjana. Zaščita spomenikov v mestnem stolpu, arhiv PMPO, 1985.

LUBŠINA Tušek, Marija. Elaborat predloga za razglasitev arheološkega najdišča Panorama na Ptuju za kulturni spomenik državnega pomena, EŠD 9277, 2010.

literatura BACA, Martha, COBURN, Erin, HUBBARD, Sally. Metadata and Museum Information, Museum Informatics. People, Information, and Technology in Museums (ur. P. Marty and K. Burton Jones), New York, London, Routledge 2008.

PARRY, Ross. Introduction to Part Three: Access: Ability, Usability and Connectivity, Museums in a Digital age (ur. R. Parry), Leicester Readers in Museum Studies, London, New York, Routledge 2010.

CAMERON, Fiona. Museums Collections, Documentation and Shifting Knowledge Paradigms, Museums in a Digital age (ur. R. Parry), Leicester Readers in Museum Studies, London, New York, Routledge 2010.

PERKO, Verena. Muzeologija, Arheologija za javnost, Muzej Krasa. Ljubljana 2014.

CASTELLS, Manuel. Museums in the Information Era: cultural conectors of time and space, Museums in a Digital age (ur. R. Parry), Leicester Readers in Museum Studies, London, New York, Routledge, 2010. DULAR, Janez, LUBŠINA Tušek, Marija. Dva grobova z žganim pokopom s Ptuja, Arheološki vestnik 65, Ljubljana 2014. HERNJA-Masten, Marija. Korenine arhiva segajo v Muzejsko društvo Ptuj, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino 40/3, Ljubljana 1992. HORVAT, Alenka. Mednarodni simpozij o možnostih restavriranja, zaščite in prezentacije Povodnovega muzeja in Orfejevega spomenika na Ptuju, Letno poročilo – Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Maribor 1995. KOLAR, Nataša. Pokrajinski muzej Ptuj med letoma 1893 in 2003, Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj (ur. Andrej Brence), Ptuj 2003. MAGDIČ, Andrej. Ptujski mitreji – 100 let pozneje, Poskus kulturnozgodovinske interpretacije njihove predstavitve javnosti, Varstvo spomenikov 49, Ljubljana 2016. MAKKUNI, Ranjit. Culture as a Driver of Innovation, Museums in a Digital age (ur. R. Parry), Leicester Readers in Museum Studies, London, New York, Routledge 2010. MARTY, F. Paul. Information Organization and Access, Museum Informatics. People, Information, and Technology in Museums (ur. P. Marty, K. Burton Jones), New York, London, Routledge 2008. MASLOW, H. Abraham. Religions, Values, and peak-experiences, Arkana, Penguin, 1994. NESTOROVIĆ, Aleksandra, PRELOŽNIK, Andrej. Gospodarji prehodov, Ptuj na prehodu iz bronaste v železno dobo, katalog razstave, Ptuj 2016.

PERKO, Verena. Archaeology and tourism: friends or enemies?, Finis coronat opus, Zbornik radova posvećen Mariji Buzov povodom 65. obljetnice života (ur. Dizdar, Marko), Zbornik Instituta za arheologiju 5. Zagreb 2016. SCHWEIBENZ, Werner. The »Virtual Museum«: New Perspectives For Museums to Present Objects and Information Using the Internet as a Knowledge Base and Communication System, Knowledge Management und Kommunikationssysteme. Workflow Management, Multimedia, Knowledge Transfer, Proceedings des 6. Internationalen Symposiums für Informationswissenschaft (ISI ‚98) Prag, 3.–7. November 1998. H. H. Zimmermann und V. Schramm (ur.) Schriften zur Informationswissenschaft 34. Konstanz 1998. ŠOLA, Tomislav. The Museum Definition: Questioning the Scope and Motives, What is a museum? (ur. Davis, A, Mairesse, F, Desvallees, A.), Muenchen 2010. TILDEN, Freeman. Interpreting our Heritage, University of North Carolina Press, 1957. TUŠEK Lubšina, Marija. Ptuj – Mali grad, Letno poročilo – Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, Maribor 1999. VOMER-Gojkovič, Mojca, ŽIŽEK, Ivan, NESTOROVIĆ, Aleksandra. Sprehod skozi tisočletja, arheologija Spodnjega Podravja, katalog razstave, Ptuj 2012. VOMER-Gojkovič, Mojca, ŽIŽEK, Ivan. Pot v neznano, grobišča rimske Petovione, katalog razstave, Ptuj 2015. WELLS, Marcella, BUTLER, Barbara, KOKE, Judith. Interpretative Planig for Museums. Integrating Visitors Perspecitve in Decision Making; Walnut Creek, California; Left Coast Press, 2013.


Ddr. Verena Perko & Aleksandra Nestorović Virtualni muzej arheoloťkega Ptuja: znanje, fascinacija, tradicija, identiteta

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-OrmoĹž

the virtual museum of archeological ptuj: knowledge, fascination, tradition, identity (dreams are allowed!) The article presents the possibilities offered by modern information and communication technology (ICT) for the musealisation of the rich, poorly presented archaeological heritage of Ptuj, and proposes a virtual or, more accurately, a cyber-museum, as one of the possible solutions. After closing the archaeological exhibition grounds in the Dominican Monastery, the rich and unique archaeological evidence has become practically inaccessible to the public. However, the problem is not unsolvable. The modern ICT with the appropriate organization, which would enable the synergy of the professional, technological and interpretative communication skills, offers a solution in the virtual space. A definition of a virtual museum describes the latter as a collection of digitally captured images, sounds and textual documents and other historical, natural scientific or cultural data that are accessible through electronic media. A virtual museum is characterised by the fundamental requirement of the modern information society, which is connectedness. It enables quick and efficient integration of diverse knowledge and practices and their transfer to the educational processes, and it also encourages creative intuition and appeals to creativity. Virtual accessibility is spreading the interest in the past and is awakening the concern for the heritage in the autochthonous environment. To prevent the archaeological heritage of Ptuj from falling into oblivion and to make it possible for the former to carry out its important social-identity, educational, and developmental mission, the virtual museum should be designed as a data bank, in accordance with the aspiration and desire to present the heritage as a whole. In this manner, a comprehensive image of the region could be shown, creating a path for a new archaeological museum. What is crucial for an archaeological database is the integration of institutions, because the data on the material are stored in three local institutions, which are the heirs of the former museum, and the material from the area of Ptuj and its surroundings is kept in several archives, institutes, museums, and even private collections. The examples show the possibilities of establishing a virtual museum in practice.

349


17


Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

MARTIN ŠTEINER bibliotekarski specialist martin.steiner@pmpo.si

Miheličev razcapani Znanstveni inštitut V muzejski knjižnici Pokrajinskega muzeja Ptuj – Ormož smo pridobili digitalno verzijo portretne karikature Pismo Baze 13-23 intendantu Glavnega štaba, ki jo je narisal France Mihelič. Digitalno verzijo nam je priskrbel dr. Lojze Gostiša, ki sicer hrani original.1 Dr. Gostiša nam je originalno risbo dolgo obljubljal, saj bi ta sodila v tisto zapuščino Franceta Miheliča, ki jo že hranimo v muzeju. Vendar so ga očitno določeni krogi v Ljubljani pregovorili, naj original ostane v eni od ustanov v Ljubljani, tako je nam posodil originalno risbo, da smo jo digitalizirali. S tem je zapuščina slikarja Franceta Miheliča2 1 Umetnostni zgodovinar dr. Lojze Gostiša je velik prijatelj in donator ptujskega muzeja; po njegovi zaslugi je muzej pridobil več dragocenih predmetov, umetnin in knjig ter zapuščino Franceta Miheliča, ki jo je hranil dr. Gostiša. 2 Zapuščina Franceta Miheliča (ur. Martin Šteiner, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož), Ptuj 2014.

351


352

Martin Šteiner Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

↑ Pismo Znanstvenega inštituta Jožetu Drakslerju - Polhu, intendantu GŠ NOV in POS Svinčnik, papir 231 x 292 mm (srednje fin, strojno gladek, z vodnim znakom Papirnice Radeče, celoklejen, 64 gm2) Sig. ni; v sredini spodaj pripis: Ljubi Polh ! / Pomagaj nam ! !; zgoraj so imena: Cvetko, Mihelič, Ude, Pahor, Dular, Zwitter, Turnher, Udovič Baza 13-23 nad Bilpo, med 25. januarjem in 5. aprilom 19443

3

Lojze Gostiša, Franceta Miheliča balada o drevesu, Ljubljana 1994, str. 280.


Martin Šteiner Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

okrnjena, vendar je za izpovedno vrednost digitalna verzija enako pomembna, saj je ta skupinska portretna karikatura izjemen likovni dokument vojnega časa.4 ptuj France Mihelič je pred začetkom druge svetovne vojne, v letih 1936 do 1941, učil na ptujski gimnaziji. Na Ptuju se je dobro počutil. V profesorskem zboru ptujske gimnazije in sploh na Ptuju je imel primerno družbo z narodno zavednim jedrom profesorjev in kulturnikov (Anton Ingolič, Tone Šifrer, Janko Jarc, Stanko Cajnkar …). Ob večerih je z družbo rad posedel v kateri od ptujskih gostiln, kjer ni manjkalo iskrivih komentarjev, šal in pikrosti, z dodatki akademske domiselnosti in poznovečernih citiranj latinskih besedil.5 Mihelič je imel atelje na gradu, najraje pa je ustvarjal v risalnem kabinetu gimnazije.6 Ptuj je pomenil v njegovem umetniškem razvoju prelomni trenutek. Mihelič, ki je bil poln ustvarjalne volje, je prišel v okolje, v katerem je postal samozavesten in vase zaupajoč umetnik. Spremenil oziroma nadgradil se je tudi njegov ustvarjalni opus, v ospredje je stopilo oljno slikarstvo in s tem vprašanje barve. Vendar je risba ostala njegovo izrazno sredstvo kot prvina, ki ji je podrejal vse druge.7 Za Miheliča kot umetnika se je na Ptuju zgodil še en prelomni trenutek – njegova prva osebna razstava 19. februarja 1939 v Dijaškem domu. Razstavljenih je bilo 25 njegovih slik v oljni tehniki, nekaj litografij in risb s Ptujskega polja in Haloz.8 Razstava je Miheliča uvrstila med vodilne umetnike mlajše generacije v slovenskem prostoru.9 Druga svetovna vojna je milijonom ljudi v Evropi spremenila vsakdanje življenje. Pomembno je zarezala tudi v življenje Franceta Miheliča. Mihelič je bil rezervni pehotni poročnik, in zato teden dni pred začetkom vojne vpoklican na vojaške vaje v Hoče pri Mariboru.10 Ob vdoru Nemcev na cvetno nedeljo 6. aprila 1941 je jugoslovanska 4 Gostiša 1994 (op. 1), str. 114. 5 Fotodokumentacija s komentarjem, Zapuščina Franceta Miheliča, Knjižnica, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. 6 Lojze Gostiša, France Mihelič na poti k mrtvemu kurentu, Ljubljana 1997, str. 82. 7 Gostiša 1997 (op. 6), str. 82. 8 Gostiša 1997 (op. 6), str. 116. 9 Gostiša 1997 (op. 6), str. 117. 10 Življenjepis, Zapuščina Franceta Miheliča, Knjižnica, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

353


Martin Šteiner

354 Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Durchlasschein

vojska naglo razpadala. »Miheličeva četa« v Hočah se je v zmedi umikala, rezervisti pa so bežali domov. Mihelič se je s kolesom podal proti Celju in tam preživel tri tedne, nato se mu je uspelo vrniti na zasedeni Ptuj.11 Ptuj za Miheliča ni bil več varno mesto, zato je izkoristil možnost »prostovoljne izselitve«, ki jo je omogočala okrožnica šefa civilne uprave. Od nemškega političnega komisarja na Ptuju je 17. maja 1941 dobil prepustnico »Durchlasschein« za enkratni prestop meje s Spodnje Štajerske (Unterseiermark) v Italijo.12 Mihelič je vdrl v zapečateni atelje na gradu, pobral risbe in slike, iz stanovanja pa garderobo in se z vlakom odpeljal v Ljubljano.13 »V Ptuju sem izgubil večino svojega premoženja in tudi precej svojih slik.«14

11 Gostiša 1994 (op. 1), str. 15. 12 Dokumentacija, Zapuščina Franceta Miheliča, Knjižnica, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. 13 Gostiša 1994 (op. 1), str. 16. 14 Življenjepis (op. 10).


Martin Šteiner Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

ljubljana V Ljubljani so bile razmere v prvem letu okupacije še znosne, tam je bila po nekem naključju zbrana skoraj vsa njegova družina.15 Lahko se je gibal v okolici in slikal v naravi. Ljubljana je prinesla Miheliču nekakšno dvojno življenje. Tam je relativno zgodaj navezal stik z Osvobodilno fronto in najprej zanje pripravljal različen propagandni material. V linolej je izrezal Stalinov portret, ki so ga potem razmnoževali. Vedno znova se je pokazala njegova risarska izjemnost, dobival je naročila za risbe in karikature zoper okupatorja in tudi zoper domače izdajalce. Za razne akcije je risal portret Lenina in različne znake OF v velikih količinah, da so jih potem trosili po ulicah.16 Kot zanimivost, bil je tudi tisti, ki je med umetnike razdeljeval Slovenskega poročevalca17 in druge propagandne brošure.18 Septembra 1941 je bil povabljen na Plenum kulturnih delavcev Osvobodilne fronte. Mihelič je bil tudi povezovalec med različnimi umetniki in soorganizator zbiranja slik, grafik in plastik od kolegov, ki so jih potem prodajali in denar porabili za akcije Osvobodilne fronte.19 Po drugi plati je Mihelič živel kot umetnik, sam pravi, da se je preživljal s svojim delom.20 V tem času je sodeloval na skupni razstavi trojice Debenjak-JakacMihelič, v Jakopičevem paviljonu.21 Razstava je bila odprta 7. decembra 1941 in je bila na ogled do 24. decembra. Mihelič je razstavljal 37 del, največ je bilo olj, tri grafike in nekaj risb.22 Zanimivo je, da so v katalogu ob vseh Miheličevih delih navedene tudi cene v italijanskih lirah, ki so bile po okupaciji uradno plačilno sredstvo v Ljubljanski pokrajini. Najvišje je bila ocenjena slika Pust (sliko poznamo pod imenom Pustovanje na Ptujskem polju, nahajališče je danes neznano, leta 1985 pa je bila še na IS Skupščine Slovenije23), in sicer na 10. 000 lir.24

15 Gostiša 1994 (op. 1), str. 16. 16 Življenjepis (op. 10). 17 Glasilo OF, v letih 1941–45 je izhajalo periodično, najprej v ciklostilni tehniki. 18 Življenjepis (op. 10). 19 Življenjepis (op. 10). 20 Življenjepis (op. 10). 21 Dokumentacija, Zapuščina Franceta Miheliča, Knjižnica, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož. 22 Umetnostna razstava, Riko Debenjak, Božidar Jakac, France Mihelič, Ljubljana 1941. 23 Gostiša 1994 (op. 1), str. 251. 24 Katalogi samostojnih razstav, Zapuščina Franceta Miheliča, Knjižnica, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

355


Martin Šteiner

356 Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← France Mihelič in prijateljica Ela Letič v Ljubljani, spomladi 1942.

Še enkrat je Mihelič razstavljal med vojno v Ljubljani, in sicer 13. decembra 1942 na Pražakovi ulici v Salonu Ribnica, skupaj s kiparjem Tinetom Kosom. Tokrat je razstavil 24 slik v oljni tehniki in nekaj risb.25 OF je v tem času že razglasila »kulturni molk«, vendar so bili prav likovniki tisti, ki so imeli do kapitulacije Italije številne 25 Gostiša 1994 (op. 1), str. 74.


Martin Šteiner Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

↑ Katalog Miheličevih razstavljenih del s pripisanimi cenami v lirah.

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

skupinske in samostojne razstave.26 V vojnem času, od junija 1941 do konca avgusta 1943, je Mihelič v Ljubljani ustvaril dokumentiranih 262 del, od tega je bilo 96 slik v oljni tehniki.27 nob in znanstveni inštitut Dan po razglasitvi kapitulacije Italije, 9. septembra 1943, ko so bili vsi izhodi iz Ljubljane že tretji dan odprti, se je France Mihelič ob 14. uri odpeljal z bratom Jožetom z železniške postaje v Ljubljani proti Dolenjski. Njegov »vojni razpored« je bila propagandna komisija IO OF v Suhorju pri Dolenjskih Toplicah. Tam je ostal do 24. oktobra, ko se je začela velika nemška ofenziva na osvobojeno ozemlje. Člani risarskega oddelka Propagandne komisije so se priključili t. i. "kulturniški četi" 3. bataljona Loške brigade in se z njo odpravili na poldrugi mesec dolg pohod z Dolenjske prek Notranjske na Primorsko in nazaj.28 26 Aleš Gabrič, Kulturni molk, Prispevki za novejšo zgodovino, 1989/2, Ljubljana 1989. 27 Gostiša 1994 (op. 1), str. 243. 28 Fotodokumentacija s komentarjem (op. 5).

357


Martin Šteiner

358 Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Miheličeva legitimacija

Januarja 1944 je bil Mihelič imenovan za sodelavca takrat ustanovljenega Znanstvenega inštituta. Znanstveni inštitut pri predsedstvu IOOF29 (kasneje je prešel pod predsedstvo SNOS30) je bil ustanovljen z odlokom 12. januarja 1944, z nalogo pripravljati znanstveni material in izsledke za potrebe narodnoosvobodilnega boja ter kasneje, po osvoboditvi, za obnovo države in določitev meje. Direktor Znanstvenega inštituta je postal zgodovinar dr. Fran Zwiter, njegov namestnik je bil Boris Ziherl.31 Prvi sedež inštituta je bil blizu kočevarske vasi Ferdreng (zdaj Podlesje), 15 kilometrov jugovzhodno od Kočevja, v baraki z oznako Baza 13-23.32 Po navedbah obveščevalca Hermana Slamiča - Urha je prišel Mihelič 25. januarja 1944 v Bazo 13-23.33 Prav tam, v tej bazi, je Mihelič narisal imenitno portretno karikaturo v obliki pisma partizanskemu intendantu. 29 Izvršni odbor Osvobodilne fronte. 30 Predsedstvo Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta. 31 France Škerl, Znanstveni inštitut, Zgodovinski časopis 1965–1966, Zwitterjev zbornik, Ljubljana 1966. 32 Janko Jarc, Partizanski Rog, Maribor 1977, str. 244–245. 33 Dokumentacija (op. 12).


Martin Šteiner Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

→ Pismo Franceta Miheliča Maksu Sedeju, 26. septembra 1929.

Mihelič se je zelo veliko ukvarjal z grafiko, s katero si je ustvaril temelj za nadaljnje slikarsko delovanje. Ko je govoril o grafiki, je imel v mislih risarsko delo. Risba mu je bila vedno izhodišče za vse tehnične zvrsti, ki jih je kasneje uresničeval.34 Portretna karikatura je stalnica v Miheličevem ustvarjalnem delu. Zelo rad jo je uporabljal ob različnih priložnostih. Prve njegove portretne karikature oziroma avtoportretne karikature so nastale v študentskih časih, ko je Mihelič študiral na Kraljevi akademiji za umetnost in umetno obrt v Zagrebu, pogosto jih je uporabljal za ilustracijo v pismih.35 Vedno so trenutku oziroma vsebini pisanja primerne, pogosto ironične in tudi neusmiljeno samoironične. Kasneje je nadaljeval tovrstno obliko ustvarjanja – najsibo upodobljeno kar koli ali kdor koli, resno ali humorno, vedno je šlo za risbo in to dobro risbo. Tovrstni opus je bil pri Miheliču zelo obsežen že pred vojno in nikakor ga ni začel v vojnem času za potrebe OF, ali celo v partizanih; do takrat je imel Mihelič pri tej obliki ustvarjanja že veliko kilometrine. 34 Gostiša 1997 (op. 6), str. 116. 35 Pisma, Zapuščina Franceta Miheliča, Knjižnica, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož.

359


Martin Šteiner

360 Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

pismo znanstvenega inštituta jožetu drakslerju - polhu Skupina, ki jo je Mihelič upodobil v obliki risanega pisma, v sijajni kompoziciji, ni videti nič kaj strumno – partizansko, še manj akademsko-znanstveno. Nekateri člani so sicer oboroženi, vendar je na prvi pogled jasno, da so popolnoma nenevarni. Ponosno se nad njimi vije zastava, ki jo drži direktor Zwitter, z napisom Baza 13-23 (v resnici naj bi to bila skrivna oznaka), kar jih identificira vsem, tudi tistim, ki jih drugače niso poznali. Ne pomeni pa to kaj dosti, saj so jih v partizanskih enotah verjetno imeli za čudne škrice, ki počnejo bog si ga vedi kaj, samo borijo se ne, pa še same težave so z njimi. Za še lažjo identifikacijo je Mihelič vsaj nekatere opremil s karakterističnimi atributi, s partizanskimi in z drugimi (sebe na primer s čopičem in slikarsko barvo), in jih celo poimenoval s pravimi imeni, ne s partizanskimi. Skupinica je videti skrajno »bedno«, vsak posameznik pa je narisan v najboljši maniri portretne karikature, z vsemi pozitivnimi elementi te zvrsti. Ravno s pretiravanjem je Mihelič pri tej karikaturi dosegel vrhunsko kakovost. Karikatura je že sama po sebi nekaj pretiranega oziroma preobloženega. Namen poudarjanja oziroma pretiravanja določenih elementov pa je doseči tudi satirični učinek.36 Sklepamo lahko, da je tukaj pri Miheliču prisotne tudi veliko ironije, s katero je posredno ošvrknil vodstvo NOB zaradi pomena, ki so ga dajali Znanstvenemu inštitutu, pa ga niso mogli niti dostojno obleči. Obenem ima večina upodobljenih, kljub slabim oblačilom, roke v žepih in člani inštituta veselo manifestirajo brezdelje. Upodobljeni na risbi Dragotin Cvetko, 1911–1993, akademik, muzikolog in skladatelj, član kolegija Znanstvenega inštituta. Mihelič ga je prikazal z golo zadnjico, z nerodno oprtanimi ostanki tistega, kar so bile prej hlače, vendar pa so še ohranile žepe, v katere je Cvetko globoko potisnil roke. Lojze Ude starejši, 1896–1982, pravnik, publicist in zgodovinar. Tako kot Mihelič je prišel iz Štajerske (Lenart) v Ljubljano, da se je 36 Marko Herceg, Portretna karikatura: diplomsko delo, Maribor 2012. https://dk.um.si/Dokument.php?id=52199. Pridobljeno 24. 5. 2017.


Martin Šteiner Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

levo Cvetko in Ude desno Pahor in Dular

izmaknil prisilni preselitvi v Srbijo. Bil je tajnik Znanstvenega inštituta in kasneje vršilec dolžnosti direktorja. Pravnik Ude, čeprav zakrpan, je najbolj urejena figura na risbi, z rokami globoko v žepih pa tudi on kaže, da so stare odvetniške zadeve že davno za njim, o novih nalogah pa kot da samo še razmišlja. Karel Pahor, 1896–1974, glasbenik in skladatelj, v letih 1926–1930 ravnatelj glasbene šole na Ptuju, ki danes nosi njegovo ime. Pahor je vodil 20. aprila 1944 ustanovljeni Partizanski invalidski pevski zbor. Figura glasbenika je brez rokavov, s puško, ki je tam bolj po naključju, in s poudarkom na kadilski strasti. Če ne bi bil tako slabo oblečen, bi bilo videti, kot da je na počitnicah. Lojze Dular, 1903–2002, inženir rudarstva. Član Znanstvenega inštituta in komisije za meje, po vojni izvedenec jugoslovanske delegacije na pariški mirovni konferenci. Na pol bos Dular se opira na nekakšno palico in deluje v kontekstu skupine popolnoma izgubljeno, kot da bi rad nekam šel, samo ne ve, še kam.

361


Martin Šteiner

362 Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

← Zwitter, Turnher, Udovič

Fran Zwitter, 1905–1988, zgodovinar in akademik, direktor Znanstvenega inštituta, predsednik komisije za mejna vprašanja pri IO OF. V Miheličevih partizanskih portretnih karikaturah verjetno največkrat upodobljena osebnost. Zwitter je videti najbolj strumno vojaško, čvrsto drži zastavo in puško na rami, vsa oprema je na pravem mestu, ne manjkajo tudi nekakšna polhovka na glavi in značilen – v smislu karikiranja še poudarjen – nos ter očala. Takoj se vidi, da je voditelj te, na prvi pogled izgubljene skupine. Edo Turnher, 1896–1969, učitelj, kulturni delavec in šahist. Kot član Sokola je vstopil v OF, bil je član propagandne komisije, član SNOO in načelnik Odseka za prosveto. Po vojni je bil ravnatelj Zavoda za spomeniško varstvo in je postavil temelje za delovanje te službe. Sokol Turnher je bolj podoben kakšnemu rokovnjaču kot pa partizanu, tudi njegove roke so v žepih in čevlji strgani, hlače z odtrganimi hlačnicami pa spremenjene v nekakšno poletno različico, spet v smislu odličnega karikiranja, saj je risba nastala proti koncu zime ali v zgodnji pomladi. Jože Udovič, 1912–1986, pisatelj in pesnik, akademik, član zgodovinsko- geografske sekcije in knjižničar Znanstvenega inštituta. Besedni umetnik Udovič je narisan s hrbtne strani, z velikimi »krpami« na hrbtu in zadnjici, z boso nogo in drugo, ki je ovita v nekakšne cunje. Mihelič mu je v partizansko kapo dodal rožico, kot pritiče pesniku, in v roke knjigo kot sinonim za pisatelja in inštitutovega knjižničarja.


Martin Šteiner Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

↑ Mihelič in Polh

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

France Mihelič, 1907–1998, slikar in grafik. Sebe je Mihelič narisal sede – edini od skupine sedi –, s precej mrkim in resigniranim izrazom na obrazu. Oblečen je v skromen telovnik (zima), čevljev nima, ampak si jih, kot umetnik, s čopičem slika na noge. Polh na risbi je Jože Draksler - Polh, Maistrov borec, intendant GŠ NOV in POS, po vojni ravnatelj Srednje gradbene šole Ivana Kavčiča. Nanj naslavljajo pismo »Ljubi Polh, pomagaj nam!!« Mihelič si ga je malo privoščil, poteza pa je v smislu karikature vrhunska, narisal ga je kot malega prestrašenega polha, aluzija na njegovo partizansko ime. Kaže, da je obupni krik – v duhoviti izvedbi – Znanstvenega inštituta naletel na posluh: kmalu so dobili nove čevlje, kasnejše fotografije kažejo člane inštituta tudi v solidnih uniformah in očitno jim Polh malega polhka ni zameril. France Mihelič je v partizanih od septembra 1943 do maja 1945 ustvaril 649 dokumentiranih del (Mihelič je sam precej natančno ocenil, da med 600 in 70037). Ne preseneča, da je od celotnega opusa, glede na vojni čas, daleč največ risb, in sicer 545, drugo so linorezi, jedkanice in gvaši oziroma akvareli.38 Vojni čas je brez dvoma preusmeril Miheličevo pred vojno šele začeto formirano umetniško osebnost in njegovo ustvarjanje v drugačne vode. Šele v letih po vojni, ko je bil že profesor na akademiji, je ponovno našel tisto umetniško pot, ki jo je ubral prej, vendar v marsičem obogateno ravno z vojnimi izkušnjami. 37 Dokumentacija (op. 12). 38 Gostiša 1994 (op. 1), str. 243.

363


Martin Šteiner

364 Miheličev razcapani Znanstveni inštitut

Zbornik 2017 Pokrajinski muzej Ptuj-Ormož

scientific institute in rags by mihelič The library of the Regional Museum Ptuj-Ormož acquired a digital version of a portrait caricature entitled A Letter from the Base 13-23 to the Headquarters Intendant, drawn by France Mihelič. The abovementioned base served as headquarters to the Scientific Institute at the Executive Body of the Liberation Front during the first half of 1944. The Institute was established by order issued on 12th January 1944 with the mission to prepare scientific evidence and documents for the needs of the national liberation struggle, and further on, after the liberation, for the rebuilding of the country and definition of national borders. The very first main office of the Institute was near the village of Ferdreng (now Podlesje), about 15 km southeast from Kočevje, in a barrack bearing the mark Base 13-23. It was there, in that base, that Mihelič drew a fine portrait caricature in the form of a letter to the partisans’ intendant asking him for help as it was winter and the partisans were poorly dressed. A group represented by Mihelič in this picture-letter forms an excellently well-designed composition despite the fact that it looks rather miserable, while each individual shows features of portrait caricature. Positive elements of this type of drawing being exaggerated stand for the premium quality of Mihelič’s caricature, even though the art of caricature is based on exaggeration and superfluousness. The aim of stressing and exaggerating certain elements is to achieve satirical effects. Therefore, it can be concluded that Mihelič wanted to mock a bit the leadership of the national liberation struggle and the importance they put into the Scientific Institute without being able to dress its members properly.


Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož 5  

Zbornik Pokrajinskega muzeja Ptuj - Ormož 5  

Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded