Prazgodovinske inspiracije - sodobne kreacije

Prazgodovinske inspiracije sodobne kreacije SODOBNA MODA S PRIDIHOM PRAZGODOVINE

2

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

↑ Prazgodovinski bronasti obroček za spenjanje las iz Hajdine pri Ptuju.

Na modni reviji na Poletni muzejski noči se srečujeta davna preteklost in sodobna ustvarjalnost. Izhodišče modne revije je aktualna arheološka razstava Gospodarji prehodov, ki oživlja ptujsko preteklost izpred treh tisočletij, na prehodu iz bronaste v železno dobo. Na razstavi smo želeli prikazati tudi nošo tistega časa in rezultat tega sta dve opravi – moška in ženska – v kateri smo odeli »prvega ptujskega kneza« in »mlado varuhinjo tradicije«. Eleganca, uporabnost in zanimivost oblačil zadnjega tisočletja pred našim štetjem, ki smo jih ob tem odkrivali, nam zastavljajo vprašanja, kako bi se te oblike/obleke obnesle danes? Nas še lahko nagovorijo?

Ali je prazgodovina lahko inspiracija za sodobnega kreatorja?

S takšnimi vprašanji – in izzivom – smo se obrnili na dve ptujski modni oblikovalki, Sanjo Veličković in Sabino Hameršak Zorec, znani po svojstvenih kreacijah, polnih domišljije, drznosti in drugačnosti. Obe zaznamuje prepoznaven slog. Vsaka kolekcija pa pripoveduje svojo zgodbo. Njune materializirane odgovore nam bosta predstavili skozi modno revijo Prazgodovinske inspiracije sodobne kreacije…

4

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Hipotetični rekonstrukciji oprave »gospodarjev prehodov« iz 9. stoletja pred našim štetjem iz Ulice Viktorina Ptujskega.

Prazgodovinske inspiracije

KAKŠNE VRSTE OBLAČIL SO NOSILI V ČASU »GOSPODARJEV PREHODOV« Pri odgovoru na to vprašanje si lahko pomagamo le s skromnimi ostanki oblačil iz nekaterih grobov pozne bronaste in železne dobe, odkritih na Dolenjskem, pa tudi na Koroškem in Štajerskem. Izdelana so iz volne, lanu, konoplje, usnja in krzna.

Pri tkanih kosih so uporabljali različno debelo prejo in različne načine vezave, najpogosteje keper in platno. Razen tkanja so poznali še druge načine

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

V S A K D A N J A , A T E Ž KO P R E P O Z N AV N A : NOŠA V PRAZGODOVINI Namembnost oblačil je gotovo botrovala njihovi pojavitvi že v najstarejših obdobjih človeške zgodovine.

Ker so izdelana iz delikatnih organskih materialov, so se ohranila zelo redko; tam kjer je odsotnost kisika preprečila propadanje (npr. v močvirjih in ledenikih) ali v izredno suhih okoljih, lahko najdemo razmeroma dobro ohranjene kose oblačil. Običajno pa se ohranijo le delci, po navadi takrat, ko jih naključna bližina kovine prepoji z rjo ali patino in na ta način »konzervira«.

Veliko bolje od organskih oblačil se ohranijo kovinski predmeti, ki skupaj z njimi sestavljajo nošo:

nakit, okrasni dodatki, orožje ali pripomočki, kot so ključi, nožički, pincete ali kresila. Le ti nam kažejo, da se je noša v različnih obdobjih in regijah razlikovala in spreminjala, včasih tako intenzivno, da lahko že na osnovi tovrstnih sprememb določimo starost predmeta.

Kljub vsemu lahko sledimo določenim zakonitostim in skupnim značilnostim v razvoju oblačilne kulture in noše. Zato si pri njeni rekonstrukciji, razen z ostanki tkanin in delov noše, lahko pomagamo tudi z upodobitvami, s primerjavami iz sosednjih regij in poznejših obdobij ter celo z etnografskimi paralelami. Medtem ko so moški hitreje prevzemali nove kostume, običaje in tehnologije, so ženske v različnih kulturah pogosto ohranjale tradicijo, kar se kaže tudi v kostumu.

5

KO S T U M I N I D E N T I T E TA Človek je neprestano v stiku s tekstilom, praktično dan in noč, od rojstva do smrti. Oblačilo lahko razumemo kot drugo kožo oz. kot osebni prostor posameznika, saj ščiti nosilca pred neprijetnimi vplivi okolja – mrazom, umazanijo ali poškodbami - a prav tako pred nesprejemljivimi pogledi ali dotiki. Skozi nošo se odražajo etnična pripadnost, religija, spol ali status. Prav tako se skozi oblačilo kažejo čustva - npr. žalovanje ali veselje. Zaradi vsega naštetega je zgodovina noše pomemben odraz socialne zgodovine oz. identitete posameznika in družbe.

Mladenkina bronasta sponka, original

6

Pokrajinski muzej Ptuj – OrmoŞ

(replika na strani 2)

↑ Mladenkine bronaste zapestnice, original in replike

KAKO SMO OBLEKLI PTUJSKA VELJAKA »Oživljena« veljaka iz Viktorinove ulice smo za predstavitev na razstavi želeli tudi primerno obleči.

V grobovih žal ni bilo ostankov tkanin, zato smo se morali pri iskanju ustrezne oprave opreti na sočasne najdbe od drugod, na upodobitve ter etnografske primerjave. O nekaterih lastnostih pa lahko sklepamo tudi posredno na osnovi ostalih, bolj obstojnih delov oprave, čeprav seveda ne vemo, ali so pokojnike pokopavali z vsakdanjo, »praznično« ali prav posebej za pogreb narejeno nošo. Na osnovi takšnih podatkov smo izdelali nošo, ki je sicer hipotetična, vendar bi bila na prehodu iz bronaste v železno dobo možna tudi na Ptuju.

Kostum »mlade varuhinje tradicije« smo skušali rekonstruirati tudi s pomočjo sočasnih glinenih kipcev s shematično upodobitvijo žensk oz. boginj, odkritih v Ormožu, Mariboru in na Brinjevi gori. Vse figurice kažejo enotno obleko, ki jo lahko primerjamo s peplosom. Grški dorski peplos je oblačilo, speto na ramenih, s pasom, trakom ali predpasnikom so oblačilo drapirali in gube uredili. V srednji Evropi sodijo na ramenih speta podobna oblačila v bronasto dobo. Domneva se celo, da naj bi prav od

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

slike na grških vazah, reliefih in kipih, pri nas pa glinene figurice in situlske umetnine.

7

izdelovanja tekstila: prepletanje, tkanje s ploščicami in z brdcem. S slednjima je bilo mogoče izdelati čvrste trakove, ki so se uporabljali kot pasovi, trakovi ali obrobe oblačil.

Ta skromen seznam lahko izpopolnimo še s podatki z drugih srednjeevropskih najdišč. Bogato bero podatkov nudijo predvsem najdbe iz solnih rudnikov v avstrijskem Hallstattu, kjer so dobro ohranjeni kosi proučevalcem omogočili tudi prepoznavanje barv iz rastlinskih in kovinskih pigmentov in vezenega okrasa.

Oblačila v prazgodovini velikokrat niso bila krojena. Pravokoten kos blaga so nadeli ali ovili okoli telesa ter speli z iglami, sponkami, trakovi, pasovi ali predpasniki. Takšno tipično antično oblačilo imenujemo z grškim izrazom peplos. Splošno priljubljena obleka starega sveta je tudi preprosta, skromno krojena a zašita tunika, ki so jo nosili tudi moški. Ko je bilo mrzlo, so nosili še visoke gamaše in ogrinjala. Konjeniški nomadi z vzhoda so v Evropo prinesli hlače. Ženske so se pokrivale s tkanimi rutami, moški so nosili usnjene kape in krznene baretke. Na nogah so imeli usnjeno obutev – sandale, nizke in visoke čevlje, ki so včasih imeli privihan sprednji del.

O teh oblikah nam ob redkih ohranjenih predmetih govorijo predvsem upodobitve. Dober vir so

8

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

↗ Glinena figurica iz Ormoža prikazuje žensko s shematično upodobljeno obleko

tam s selitvami med 1200-1000 pred našim štetjem tovrstno oblačilo prispelo v Grčijo. Glineni kipci imajo obleko s predpasnikom, za katerega smo iskali primerjave tudi v narodni noši.

Dolžino ženske obleke smo določili na podlagi v grobu najdenega nakita, ki je bil viden in je očitno poudarjal ramena (fibuli oz. sponki), roke (zapestnici) ter gležnje (nagležnici).

Uporaba fibul kaže na drapirano, ne krojeno in ne šivano obleko. Za nagubano viseče oblačilo je potrebno imeti razmeroma fino blago, ki še prenese debelino igle sponke, ne da bi razcefrala tkanino.

Tem zahtevam po kakovosti dobro ustreza laneno blago. Ženski smo dodali še ruto, ki je, sodeč po upodobitvah, pogosto – morda kot statusni znak določenega stanu – prekrivalo ženske lase. Podobno kot je bila na slovenskem podeželju še vse do polpretekle dobe naglavna ruta znak poročene ženske.

Za moško nošo imamo bolj skope podatke. Tunika je običajno moško oblačilo starega sveta, pri nas jo poznamo tudi iz nekoliko mlajših situlskih upodobitev iz 6. stoletja pred našim štetjem. V Sredozemlju tunika zadošča, v hladnejših območjih je verjetno kombinirana z visokimi gamašami ali povoji ter ogrinjalom. Konjeniški nomadi na vzhodu pa so zaradi ježe nosili tudi hlače, ki so pri nas prav tako prvič izpričane v situlski umetnosti. Sodeč po orožju, ki

»prvega ptujskega kneza« izrazito povezuje z vzhodnjaškimi kulturami, so bile morda znane tudi njemu.

Edini predmet iz moškega groba, ki ga lahko povežemo z nošo, sta dva bronasta konična zaključka, ki sta verjetno igrala vlogo pri zapenjanju - bodisi osebne oprave ali konjske opreme. Mi smo ju nataknili na zaključek pasu, ki ga je veljak nosil prevezanega preko obleke, nanj pa pripete oz. zataknjene nekatere osebne predmete: brus, nož in bodalo.

Moškemu smo pridali še kožuhovinasto baretko, kakršna je bila odkrita v hallstattskem rudniku in jo vidimo pogosto upodobljeno na situlah. »Prvi ptujski knez« in »mlada varuhinja tradicije« imata obutev iz naravno strojenega usnja, prirejeno po vzoru arheološko izpričanih obuval.

OD NEKOČ DO DANES – IN NAPREJ Izdelava tekstila je imela bistveno vlogo v gospodarstvu starega sveta in družbi nasploh. Preslica in uteži so standardni pridatek ženskih grobov, predenje in tkanje pa odliki dobre in spoštovane žene. Prav tako imata bogato simboliko; kot predice so predstavljene sojenice, ki predejo, odmerjajo in režejo življenjsko nit. Tkanje je s prepletanjem pasivnih in aktivnih niti aluzija spolnega odnosa, nit simbol rojevanja, tkanine pa so pogosto predstavljale glavnino nevestine bale. In nazadnje: prepletanje besed

da je to dalo še večji zalet ljubiteljskemu ustvarjanju oblačil. V zadnjem času pa so globalizacija, hiter tempo življenja, splošna dostopnost cenenih oblačil, ki omogoča naraščanje potrošništva, zadale hud udarec tej dejavnosti. Obenem se za navideznim obiljem skriva bridko izkoriščanje predvsem otroške in ženske delovne sile ter umiranje zaradi obdelave tkanin s strupenimi snovmi. Danes se stara znanja, ki zahtevajo ročno spretnost, koncentracijo in čas izgubljajo, vse manj mladih pozna osnove šivanja, pletenja, kvačkanja, vezenja in vozlanja, torej tehnike, ki so bile še pred generacijo splošno znane in priljubljene. Čeprav morda ne gre za življenjsko pomembne spremembe, pa vseeno ni odveč spomniti, kako usodno je na številne družine vplival propad naše tekstilne industrije.

Po drugi strani pa smo vedno bolj odvisni od globalnih modnih trendov in navezani na svetovno tekstilno industrijo. Morda bi kljub vsemu veljalo bolj spoštovati tudi znanje in veščine domačih mojstrov, razvijati lastno ustvarjalnost, ceniti tovrstno tradicijo in, ne nazadnje, iskati navdih v minulih kulturah našega prostora.

9

v govorjenem in pisanem besedilu spominja na tkanje, zato ni presenetljivo, da iz latinskega izraza za tkanino izhajata besedi tekstil in tekst.

Pa pri nas? Že v rimskih pisnih virih se omenja razvita tekstilna dejavnost v širši regiji Petovione (antični Ptuj), med drugim »petovionski plašč« (fibulatorium Petovionicum), ki je bil poznan po vsem antičnem svetu. Dolga stoletja je bila oskrba s tekstilom samozadostna, uvoz pa namenjen le luksuzu. Pridelava lana in gojenje ovac za volno je bilo pri nas splošno znano še v prvi polovici 20. stoletja.

Predenje je bilo pogosto in socialno zelo pomembno opravilo še dolgo po tem, ko družinsko gospodarstvo ni bilo več odvisno od lastne izdelave tkanin.

Tkanje z brdcem je bilo znano v Beli krajini in na Dolenjskem. Izdelava in obdelava tkanin sta bila ključna elementa priprave nevestine bale. Umetelno dodelani barvni trakovi so se do danes ohranili na narodnih nošah.

Strojne predilnice in tkalnice so začele izpodrivati ročno tkanje in predenje pred sto leti. Tekstilna industrija je predstavljala pomemben del narodnega gospodarstva, z velikim deležem zaposlenih žensk pa tudi pomemben dejavnik razvoja enakopravnosti spolov in družbe nasploh.

Zdelo se je, da je s strojnim predenjem in tkanjem izvzeta le najbolj zamudna faza izdelave tkanin, in

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

↖ Ročno tkan predpasnik, volna je pobarvana z naravnimi pigmenti

10

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

PREPLETANJE SENZIBILNOSTI IN LAHKOTNOSTI Sabina Hameršak Zorec je ena izmed tistih modnih oblikovalk, ki ji brezmejna domišljija omogoča ustvarjanje kreacij mimo modnih zapovedi in prav vse izžarevajo poseben čar. Nekatere so s pridihom etnološke izvirnosti, druge sestavljene z raznolikimi tkaninami, ki spominjajo na tekstilne mozaike in ostale, ki dajejo vtis prikupne elegance. Sama pravi, da ima vsaka kreacija svojo zgodbo in jo tudi mora imeti.

Sabina se je šolala na Naravoslovnotehniški fakulteti v Ljubljani na oddelku za oblikovanje tekstilij in oblačil. Že v času študija se je predstavila s prvo kolekcijo, ki jo je leta 2006 nadgradila v samostojno razstavo v Mestni hiši Ptuj z naslovom Zunanja notranjost. Istega leta je na natečaju za izbor obleke za Miss Slovenije dosegla drugo mesto. Kmalu po

študiju je začela s samostojno podjetniško potjo.

Sodelovala je tudi z drugimi slovenskimi oblikovalci in umetniki, ki ustvarjajo nakit in umetniške skulpture. Po devetih letih njenega modnega ustvarjanja je iz ateljeja oddala več tisoč izdelkov pod lastno blagovno znamko in mnogi so odšli širom po Evropi ter na druge kontinente, v Avstralijo, Ameriko in Afriko. Svojo promocijo širi na večini socialnih omrežij, ki so tudi povratna informacija o njenem delu.

Njena inspiracija celotne kolekcije, ki jo je pripravila na temo oblačilne kulture v prazgodovini, temelji na tkanju tkanin in različnih tehnikah tkanja, kjer se prepletajo osnovne in votkovne niti. Platno in keper vezavo je združila v sodobno interpretacijo večjih dodatkov ali detajlov na oblačilih in jih umestila v kolekcijo. Tkanine, ki jih je uporabila, so pretežno lanene in bombažne, nekaj je tudi svile in mešanih materialov. Osnovni barvi sta siva in bela, kot nevtralno razmerje med živimi paletami, ki jo spremljata skozi vso pot samostojnega ustvarjanja.

Kosi so posamezni oziroma so sestavljeni kot stajling iz posameznih kosov. Iz Sabinine kolekcije je čutiti prepletanje senzibilnosti in sproščene lahkotnosti.

11

Navdih za tokratni kolekciji izpod spretnih rok dveh ptujskih modnih oblikovalk je davna preteklost, saj je interpretacija mode neskončna. Tudi v konceptih sodobnih oblačil se je ohranil pridih prazgodovine, saj so današnja eklektična ter globalizirana oblačila odraz več tisočletnega razvoja družbe in različnih tradicij.

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Sodobne kreacije

12

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

tudi izven Slovenije, v New Yorku, kjer je imela v MC Gallery na Manhattnu razstavo in modno revijo. Še posebej pa je ponosna na letošnje povabilo v Novi Sad, kjer se je na otvoritvi Serbia Fashion Week, ki velja za edinstveno otvoritev tedna mode v svetu, predstavila skupaj z več kot dvajsetimi oblikovalci iz Evrope, Amerike in Azije. Poleg modnih kreacij pa dopolnjujejo njen domišljijski svet kostumi v času pustovanja, brez katerih, je povedala, bi v njenem ustvarjalnem delu nekaj manjkalo.

Njena razmišljanja pri kreiranju oblačil ob aktualni razstavi Gospodarji prehodov, so ji vzpodbudila misli o temeljnih zakonitostih, potrebnih za preživetje in obstoj. To obdobje sicer ne izraža raznolikosti v samem kroju oblačila, ki je pravokotni kos tkanine, ovite okrog telesa in pritrjene s fibulami/sponkami, temveč podaja preprostost in funkcionalnost. Materiali, ki so jih uporabljali, so predvsem lan in volna, barve le-teh pa so povezane z barvili, ki jih je bilo moč dobiti iz narave. Pri ustvarjanju jo je vodila misel, enak osnovni kroj, ovito oblačilo in lanena tkanina. Pri tem ji je bila v veliko pomoč sodobna marketinška metoda »več v enem«. Sama pravi, da se ji je kakor Arhimedu v trenutku utrnila ideja in si je rekla »heureka«, narediti deset oblek v eni. Z oblikovano kolekcijo je povezala preteklost s sodobnostjo in ženskam ponudila priložnost biti elegantne in sproščene.

13

PREPROSTA OSNOVA, RAZNOLIKA IZVEDBA Sanja Veličković pravi zase, da se ne ustraši nobene nove preizkušnje, ki je na kakršenkoli način povezana z ustvarjanjem modnih kreacij. Največji izziv ji je vse tisto, za kar velja, da se ne da narediti. Rada ustvarja vse kar je drugačno in ima dušo. Prav tukaj je njena moč, da s poznavanjem konstruiranja osnovnega kroja za različne postave doseže, da je prvo pomerjanje tudi zadnje in vztraja pri tem, da ustvarja oblačila, ki poudarjajo individualnost, unikatnost, brezčasnost in funkcionalnost. Ni ji všeč uniformiranost, zagovarja namreč osebni stil vsakega posameznika, pri tem pa želi, da se ženska v njenih oblačilih počuti posebna, edinstvena, sproščena in samozavestna.

Sanja je končala študij na Tehniški fakulteti v Mariboru, smer konfekcijska tehnologija. Od nekdaj jo je vodila neustavljiva domišljija in želja po drugačnosti, zato se je leta 2009 podala na samostojno pot s svojo blagovno znamko Sanja V Design, ki sporoča »obleci svoje sanje«. Poleg samostojnega modnega ustvarjanja je zaposlena na Fakulteti za strojništvo v Mariboru, kjer predaja svoje znanje in izkušnje študentom tehnologije tekstilnega oblikovanja.

Sodelovala je na več natečajih za Miss Slovenije, Miss Univerze, Miss Štajerske in Femme Fatale Slovenije. Leta 2011 je svoje modne kreacije predstavila

14

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

BRANJE ZA VEDOŽELJNE

KOLOFON

Več o Gospodarjih prehodov: Aleksandra Nestorović, Andrej Preložnik, Gospodarji prehodov: Ptuj na prehodu iz bronaste v železno dobo, Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož, 2016.

Prazgodovinske inspiracije - sodobne kreacije, Sodobna moda s pridihom prazgodovine: modna revija, Poletna muzejska noč, ptujski grad, palacij, 17. junij 2017, Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož, 2017.

Podobni projekti svetovnih muzejev, ki povezujejo pretekla oblačila s sodobnostjo: Colours of Hallstatt: Textiles Connecting Science and Art, Exhibiton in the Natural History Museum Vienna, 2012.

Harold Koda, Contemporary Deconstructions of Classical Dress. V: Heilbrunn Timeline of Art History, New York, The Metropolitan Museum of Art, 2000.

E-dostop: http://www.metmuseum.org/toah/hd/god4/hd_ god4.htm (October 2003)

Koncept in besedilo: Aleksandra Nestorović, dr. Eva Ilec

Več o oblačilih v prazgodovini: Karina Grömer, The Art of Prehistoric Textile Making: The Development of Craft Traditions and Clothing in Central Europe, Natural History Museum Vienna, 2016.

Karina Grömer, Helga Rösel-Mautendorfer, Lise Bender Jørgensen, Vizions of Dress: Recreating Bronze Age Clothing from the Danubian Region, Textile: Cloth and Culture, Volume 11, Issue 3, 2013.

Izdelava usnjenih rekonstrukcij: Jelena Vuković Marin

Modela: Brigita Šmigoc, Jana Dobrijević Analize odtisov tekstila, sodelovanje pri študiji in izvedbi rekonstrukcije prazgodovinskih kostumov: Marina Čurin, Hermina Golc, dr. Eva Ilec Ročno tkanje in barvanje tekstila pri izvedbi prazgodovinskih kostumov: Majda Cerjak, Bojana Ažman

Izdelava replik kovinskega nakita: Martina Obid Kovanje in vlivanje kovinskih predmetov: Robi Švab, Janez Kavar Jezikovni pregled: Tanja Ostrman Renault Fotografije: Boris Farič Oblikovanje: Dušan Pogačar Tisk: Aleksander Kelnerič Naklada: 200 izvodov

© Pokrajinski muzej Ptuj - Ormož Zanj: dr. Aleksander Lorenčič, direktor Razstavo in tisk publikacije sta omogočila: Ministrstvo za kulturo in Mestna občina Ptuj

Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož

Več o ljudski noši: Marija Makarovič, Slovenska ljudska noša, Slovenski etnografski muzej, 1971.

Anita Matkovič, Ljudska noša uskoškega prebivalstva Bele krajine s poudarkom na ljudski noši pravoslavnega prebivalstva Bele krajine (v vaseh Bojanci, Marindol, Miliči in Paunoviči), Dragatuš, Folklorna skupina, 2012.

E-dostop: http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-XLEIJP1S

Modni oblikovalki: Sanja Veličković, Sabina Hameršak Zorec

15

Več o antičnih oblačilih na rimskih nagrobnikih pri nas: Metka Šajn, Upodobljena oblačila na rimskih nagrobnih spomenikih iz območja mest Petovione in Celeje ter njunih agrih.

V: Branka Migotti et al. ur., Scripta in honorem Bojan Djurić, Monografije CPA, 2012. E-dostop: http://www.zvkds.si/sites/ www.zvkds.si/files/uploads/files/publication/zbornik.pdf

Uredila: Aleksandra Nestorović