MINORITSKA ZBIRKA, prvi del

MINORITSKA ZBIRKA Prvi del

Ostanki srednjeveĹĄkega slikarstva in kiparstva ter baroÄ?ne oltarne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla

Založil: Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož Zanj: Andrej Brence, v. d. direktorja Uredil: Branko Vnuk Jezikovni pregled: Franc Vogelnik Fotografije: Boris Farič, France Stele, Branko Vnuk Oblikovanje: s.kolibri Tisk: Repro Studio Lesjak Naklada: 500 Ptuj, 2014

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Univerzitetna knjižnica Maribor 069:726:2-523.6.034(497.4Ptuj) MINORITSKA zbirka. Del 1, Ostanki srednjeveškega slikarstva in kiparstva ter baročne oltarne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla / [uredil Branko Vnuk ; fotografije Boris Farič, France Stele, Branko Vnuk].

- Ptuj - Ormož : Pokrajinski muzej, 2014 500 izv.

ISBN 978-961-6438-50-6 1. Vnuk, Branko COBISS.SI-ID 80596481

Izdajo publikacije omogočila

MINORITSKA ZBIRKA Prvi del

Ostanki srednjeveškega slikarstva in kiparstva ter baročne oltarne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla Pokrajinski muzej Ptuj – Ormož 2 0 1 4

VSEBINA

3 Milan Kos Uvodne misli 4 Branko Vnuk O nastanku Minoritske zbirke 13 Branko Vnuk Ostanki srednjeveških stenskih poslikav 20 Branko Vnuk Srednjeveška plastika 26 Amadeja Pernat Baročna oprema minoritske cerkve

Zgoraj: Kristus Kralj, okoli 1280, risba M. Sternena iz leta 1931, objavljeno v F. STELE 1931a, str. 1.

Desno: Smrt sv. Frančiška Asiškega, okoli 1280, risba M. Sternena iz leta 1931, objavljeno v F. STELE 1931b, str. 14.

Uvodne misli Pred skoraj tridesetimi leti je leta 1986 šesti redni provincialni kapitelj slovenske minoritske province sprejel sklep, da se provinca začne pripravljati na praznovanje 750-letnice minoritskega samostana sv.

Petra in Pavla na Ptuju, ki bo leta 1989. Ob pripravah na simpozij in proslavo je bil sprejet tudi sklep, da se začno obnovitvena dela. To je v glavnem pomenilo dokončanje rekonstrukcije prezbiterija minoritske cerkve sv. Petra in Pavla za potrebe bogoslužnega prostora župnije.

Zadolženi bratje so s strokovnimi službami in politično oblastjo našli rešitve in dokončali rekonstrukcijo gotskega prezbiterija.

Hvalevredno in zelo spodbudno je, da imamo ob končani rekonstrukciji minoritskega samostana sv.

Petra in Pavla na Ptuju in ob 775-letnici ustanovitve samostana ter bližajoči se sedemdesetletnici porušitve cerkve pred seboj prvi del kataloga Minoritska zbirka s predstavitvijo srednjeveškega slikarstva in kiparstva ter baročne oltarne plastike iz prvotne minoritske cerkve sv. Petra in Pavla.

Opravljeno delo je tako bratom slovenske minoritske province kakor širši civilni javnosti in strokovnim službam dalo ponovno upanje in obudilo željo, da bi vendarle tudi rekonstruirali celotno minoritsko cerkev. Dolgoletna želja se je uresničila, ko je bila v letih od 2001 do 2011 ponovno zgrajena cerkvena ladja z baročnim pročeljem. Zunanjščina zgradbe je natančno takšna kakor pred porušitvijo, notranjščina ladje pa je izraz sedanjega časa in prevladujoče mnenje širše javnosti izpričuje, da se ubrano sklada z rekonstruiranim gotskim prezbiterijem.

Ob vsem tem pa smo v teh letih tudi želeli, da bi povrnili vse ohranjene umetnine iz prvotne cerkve, ki so bile shranjene v Pokrajinskem muzeju na Ptuju ali v našem samostanu, na prvotno mesto. Z razumevanjem odgovornih smo to večidel že uresničili. Nekatere restavrirane umetnine so del bogoslužnega prostora, preostale pa so na ogled širši javnosti v sami cerkvi ali v samostanskem kompleksu.

3

V imenu bratov slovenske minoritske province se želim zahvaliti vsem, ki so sodelovali pri rekonstrukciji minoritskega kompleksa. Zahvala velja tudi avtorjema Branku Vnuku in Amadeji Pernat, založniku Pokrajinskemu muzeju Ptuj – Ormož in vsem sodelujočim pri strokovni pripravi in izdaji tega kataloga z željo, da se bo kataložna serija Minoritska zbirka v prihodnjih letih nadaljevala in bomo tako postopoma dobili celovito podobo bogate zgodovine samostana, ki so jo minoriti s širšo javnostjo ustvarjali. Upam in želim, da bomo tudi danes minoriti s podporo dobromislečih ljudi kljub tegobnim časom zmogli ustvarjati umetnostno zakladnico, ki bo nagovarjala in duhovno krepila prihodnje rodove.

Mir in dobro!

P. Milan Kos, provincialni minister

O NASTANKU MINORITSKE ZBIRKE

Uvod Po redovnem izročilu mineva letos 775 let od ustanovitve drugega ptujskega samostana beraških redov. Njegovi ustanovitelji gospodje Ptujski naj bi bili minorite leta 1239 naselili v spodnjem, vzhodnem delu mesta, kjer je bil nekoliko pozneje pozidan samostan s cerkvijo sv. Petra in Pavla. Prvega, samostan dominikancev, pa so gospodje Ptujski ustanovili že devet let prej in mu zemljišče za gradnjo podelili v zgornjem, zahodnem delu mesta.

Usoda obema ptujskima samostanoma ni bila najbolj naklonjena. Tako so v času jožefinskih reform leta 1785 ukinili dominikanski samostan in naslednje leto razprodali vso njegovo bogato, predvsem baročno opremo, samostansko zgradbo s cerkvijo Marijinega vnebovzetja pa namenili vojski. Ptujski minoriti so se izognili usodi bratov dominikancev, saj je bila pri njih ustanovljena slovenska župnija in šola za okoliške prebivalce Ptuja. Vsaj za naslednjih 160 let jim je bila usoda naklonjena, dokler niso pred skoraj sedemdesetimi leti, 4. januarja 1945, zavezniške bombe uničile enega izmed biserov slovenske zgodnjegotske in baročne umetnosti, minoritsko cerkev sv. Petra in Pavla, obenem pa poškodovale tudi samostanski kompleks.

Minoriti, ki so v 30. letih prejšnjega stoletja zaradi predvidenega slovesnega obhajanja 700-letnice ustanovitve samostana v letu 1939 dali temeljito prenoviti samostansko cerkev in njeno baročno cerkveno opravo, so bili ob nemški okupaciji v aprilu leta 1941 izgnani na Hrvaško, samostan, ki so ga Nemci zasegli, je postal sedež ponemčevalnih uradov, cerkev pa spremenjena v skladišče.

4

Minoritska cerkev, 30. leta 20. stoletja, PMPO, KZG oddelek, fototeka, NS 1048.

Slovesna maša v minoritski cerkvi, 30. leta 20. stoletja, foto Mirko Japelj, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 581.

Postroj članov nemškega Rdečega križa na dvorišču minoritskega samostana, 1941–1945, PMPO, Zgodovinski oddelek, fototeka, ZGF 3102.

Ob vrnitvi iz izgnanstva ob koncu maja in v začetku junija leta 1945 so patri naleteli na žalostno podobo samostana in cerkve.

Na mestu nekdanje čudovite barokizirane cerkve so bile ruševine, ki so zapirale pol trga in ulico ob cerkvi. Tudi samostanska stavba je bila zelo poškodovana, poleg tega pa še popolnoma izropana in prazna. Česar niso že med vojno razprodali Nemci, je dobilo noge v času, ko je bil samostan prazen.

5

Porušena minoritska cerkev, 1945, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 6092 .

Porušen prezbiterij minoritske cerkve, 1945, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 592.

Čiščenje ruševin in reševanje cerkvene opreme Že v septembru 1945 so se minoriti obrnili na Komisijo za ugotovitev škode na kulturnozgodovinskih predmetih pri Ministrstvu za prosveto s prošnjo, da se jim, ker tukaj ni mogoče dobiti delavcev, dodeli 50 vojnih ujetnikov, ki bi pomagali pri odkopavanju ruševin samostanske cerkve, da bi lahko izpod njih rešili, kar je še ostalo od bogate baročne opreme. Dopis je Komisija odstopila za to pristojnemu Spomeniškemu uradu v Ljubljani, ki je v oktobru posredoval pri Oddelku za umetnost in muzeje z obrazložitvijo, da je razkopavanje ruševin nujno potrebno, da se še pred zimo izpod razvalin rešijo ostanki fresk iz 13. stoletja, če so ohranjene, dragocen gotski kip Madone iz začetka 14. stoletja, kipi iz prve polovice 18. stoletja in znanstveno pomemben stavbarski material gotskega prezbiterija iz 13. stoletja.

Dr. France Stele je že prej ob ogledu ruševin upravi minoritskega samostana pojasnil, da jim glede dodelitve vojnih ujetnikov ne bo mogoče ustreči, če jim ne bo v tem pogledu priskočila na pomoč krajevna vojaška komanda, je pa minoritom in predvsem vodji Mestnega muzeja Ptuj Antonu Smodiču dal natančna navodila, na kaj je treba paziti in kaj posebej ohraniti, da se zanimivi in deloma tudi muzejski dragoceni material ne uniči. Po Steletovi intervenciji pri Ministrstvu za prosveto je bila muzeju nato za raziskovanje ruševin ter pri urejanju in morebitnem zavarovanju ostankov fresk odobrena nujno potrebna finančna pomoč v znesku 2.000 din. Pri tem je Stele v posebnem dopisu Smodiču poudaril, da ga naproša, naj zelo pazijo, da se pri razkopavanju ruševin minoritske cerkve kaj znanstveno ali muzejsko pomembnega po nepotrebnem ne bi izgubilo. Želeti bi bilo, da se ohranijo vsaj bolje ohranjeni deli fresk iz 13. stoletja, štukatur in baročnih zlatarskih izdelkov iz zakristije ter kamnoseško posebej označeni kamni. Obenem ga je prosil, da poišče načrte cerkve in samostana; če jih ne bi mogel najti, pa naj pošlje vsaj tlorisne mere porušene cerkve, saj brez njih ni možno načrtovati morebitne obnove gotskega prezbiterija v povezavi z nameravano gradnjo nove cerkve.

Da so že takrat tudi ptujski minoriti razmišljali o obnovi cerkve, je razvidno iz njihovega dopisa Verski komisiji, ko so jo v oktobru 1945 zaprosili za denarno pomoč pri reševanju ostankov porušene cerkve in njeno obnovo, vendar njihovi prošnji

6

tedaj niso mogli ustreči, ker so bila vsa sredstva, ki jih je Predsedstvo Narodne vlade Slovenije namenilo za popravilo cerkva na območju lavantinske škofije, že izčrpana.

Spomladi leta 1946 so minoriti pričeli odstranjevati ruševine porušene cerkve, pri čemer so jim na pomoč s prostovoljnim delom in svojimi vozovi priskočili farani iz domače in vseh sosednjih župnij. Še uporaben material so zlagali na poseben kup ob samostanu, še posebej skrbno pa so pazili na obdelane kose kamnov iz prezbiterija; kar je bilo neuporabnega, se je odvažalo k Dravi. Tako so do konca junija očistili notranjščino cerkve z glavnim vhodom ter odkopali omare in svečnike v nekdanji zakristiji in tisto, kar je ostalo od nekdanjih oltarjev. V tem času jim je tudi Ministrstvo za prosveto odobrilo podporo v znesku 3.000 din za najnujnejša spomeniškovarstvena dela. Takrat najdeni ostanki baročne cerkvene oprave so bili shranjeni v samostanu. V avgustu in septembru so prve ostanke srednjeveške arhitekturne plastike iz porušenega zgodnjegotskega prezbiterija prepeljali v hrambo v Mestni muzej, ki je tedaj tudi dokumentiral ostanke nekdanjih srednjeveških poslikav, v muzeju pa so shranili tudi razbiti barokizirani kip Marije z Detetom iz zgodnjega 14. stoletja, ki je pred uničenjem cerkve stal v atiki velikega oltarja.

Ruševine minoritske cerkve, 1945, foto Ivan Suhadolnik, PMPO, Zgodovinski oddelek, fototeka, ZGF 2017.

Odvoz ruševin minoritske cerkve, 1946, objavljeno v M. VOGRIN 1989, str. 192.

Do konca junija leta 1947 so bile ruševine v glavnem odstranjene, snet pa je bil tudi ostanek prve freske iz 13. stoletja in prepeljan v Mestni muzej. V juliju je iz neznanih razlogov prišlo do začasne ustavitve del, o nadaljevanju del in dotaciji za nujno popravilo cerkve so se dogovarjali v oktobru, v novembru pa je bila vložena prošnja, v kateri je župnik p. Marijan Gojkošek navedel, da bi potrebovali za restavriranje prezbiterija in zavarovanje grobnic 400.000 din, za popolno preureditev samostana pa 2 milijona din. V decembru so v Mestni muzej prepeljali srednjeveška viteška heraldična nagrobnika iz rdečega salzburškega marmorja.

V letu 1948, ko je potekala akcija gradnje zadružnih domov, je nastal resen spor med Zavodom za zaščito kulturnih spomenikov Slovenije in Mestnim muzejem Ptuj na eni strani ter Upravo za gradnjo zadružnih domov pri Okrajnem odboru OF Ptuj na drugi, ki je želela za gradnjo domov uporabiti gradbeni material iz ruševin minoritske cerkve.

Tako je Upravi za gradnjo zadružnih domov ravnatelj Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov dr. Fran Šijanec ob koncu marca 1948 poslal dopis, s katerim so seznanili tudi minorite, da Upravi ravnateljstvo iz spomeniškovarstvenih razlogov ne dovoljuje rušenja gotskega prezbiterija minoritske cerkve, dovoljuje pa uporabo materiala iz ruševin v kupih sesutega gradiva in uporabo materiala v bivši cerkveni ladji. Pri tem se načeloma v nobenem primeru ne sme uporabljati kakršen koli obdelani kos gotskih reber, služnikov, profiliranih opor, preklad in sklepnikov, saj je to gradivo plemenite obdelave in znanstvenega pomena za študij zgodovine stavbarstva. Če to gradivo še ni odbrano in bi se taki zaščiteni kosi pri odstranjevanju ruševin in materiala še pojavljali, pa se naj prevzemnik za uporabo dovoljenega materiala poveže z Antonom Smodičem, ki je prejel od Zavoda navodila glede zavarovanja in prevzema zaščitenega gradiva.

7

Maša po odstranitvi ruševin, 1947, objavljeno v M. VOGRIN 1989, str. 194.

Kakor je razvidno iz omenjenega dopisa, so že tedaj obstajali tudi načrti, da bi se prostor nekdanje minoritske cerkve pozidal, saj je na koncu navedeno, da ravnateljstvo Zavoda meni, da ne kaže zazidati prostora na lokaciji bivše minoritske cerkve, ampak predlaga, da se ta prostor po odstranitvi ruševin iz cerkvene ladje spoji s trgom pred minoriti in v ta namen uredi z nasadom, ki bi imel v ozadju zaščiteno razvalino za Ptuj pomembnega gotskega prezbiterija. Po končanem očiščenju ruševin bo Zavod z Mestnim ljudskim odborom Ptuj prevzel dela za utrjevanje in plombiranje originalnih in še obstoječih sten gotskega prezbiterija.

Navodila Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov niso zalegla oziroma so naletela na gluha ušesa. V začetku julija je Zavodov zaupnik Anton Smodič v zvezi z odvažanjem kamenja za zadružne domove iz minoritskega samostana poročal v Ljubljano, da jih je Odbor za postavitev zadružnih domov ob začetku del obvestil, kdaj bodo odvažali razno kamenje iz ruševin, in da je muzej poskrbel za nadzor muzealcev pri sortiranju kamenja. V zadnjem času pa Odbor ne šteje več za potrebno, da muzej obvešča o nadaljnjem odvažanju kamenja. Še več, samovoljno so odvažali celo tisto kamenje, ki je bilo že sortirano. Smodič nadalje ogorčeno poroča, da so vozniki prihajali zjutraj, podnevi, celo zvečer in se sploh niso ravnali po njihovih navodilih, celo takrat ne, ko so nadzirali odvoz. Tovariša Neubauerja, ki je vodil odvažanje, so opozorili na te pomanjkljivosti, vendar tudi to ni zaleglo. Tako se je 7. julija 1948 zgodilo, da so na dva tovornjaka ob pol osmih zvečer nalagali obdelano kamenje iz peščenca (gotske sklepnike, rebra, slope itd.). O tem niso bili obveščeni in le slučajno je uspelo mimoidočima študentoma umetnostne zgodovine Francetu Staretu in Alojziju Bolti, da sta preprečila odvoz tega že naloženega materiala in njegovo nadaljnje nalaganje. Izjavili so, da imajo pisno dovoljenje Zavoda za zaščito kulturnih spomenikov, da smejo odvažati omenjeni material in da muzej zanemarja sortiranje materiala. Prvo kakor drugo je bilo prav gotovo neresnično. Zavod za zaščito

8

Janez Mežan: Minoritske ruševine, 1947, akvarel, PMPO, inv. št. G 1010 s, foto Boris Farič 2014.

kulturnih spomenikov ni izdal dovoljenja za odvažanje obdelanega kamenja, nepomemben material so z udarniškim delom pripravili za odvoz prosvetni delavci, muzej pa je posebej po potrebi poskrbel za nadzor. Ker muzeja Odbor za postavitev zadružnih domov ne obvešča, kdaj namerava odvažati kamenje, mu ni možno pravočasno preskrbeti nadzorstva. Ker se je to zgodilo že tretjič, je Smodič prosil Zavod, da v tem primeru najodločneje nastopi proti kršilcem odredb in naj jih ponovno opozori, da se morajo brezpogojno ravnati po zaščitnih odredbah in da morajo ob vsakem ponovnem odvažanju materiala nemudoma obvestiti okrajnega zavodovega zaupnika ali Mestni muzej.

Zavod je takoj po prejetem Smodičevem dopisu tudi ukrepal in je Upravi za gradnjo zadružnih domov v zvezi z odvažanjem zaščitenega spomeniškega materiala iz minoritske cerkve poslal odločbo, v kateri je navedeno, da so prejeli obvestilo, da odvažajo zaščiteni spomeniški material iz ruševin minoritske cerkve v Ptuju kljub izrecni prepovedi Zavoda, ki jim je jasno in natančno določil pogoje glede uporabe kamnitega materiala minoritske cerkve.

Odločbo je Zavod poslal v vednost tudi tedanjemu upravniku ptujskega muzeja Antonu Smodiču, ki mu je obenem naročil, da v njihovem imenu prijavi zadevo javnemu tožilstvu in merodajnim kontrolnim oblastem MLO in ONO Ptuj ter da s predstavniki teh oblasti izvrši takojšno preiskavo, o kateri naj jim čim prej poroča zaradi nadaljnjega postopka.

Kolikšna škoda je tedaj nastala zaradi samovoljnega ravnanja Uprave za gradnjo zadružnih domov, ne bomo verjetno nikoli zvedeli. Za primerjavo lahko navedemo, da je bilo samo na gradbišče zadružnega doma na Hajdini prepeljano 10 m3 kamna iz ruševin minoritske cerkve, kamnito gradivo pa so vozili tudi v Podlehnik in še kam. Samostan za zaplenjeno gradivo kljub pisnemu zagotovilu ni bil deležen nobene odškodnine.

9

Ker je bilo po zveznem planu za leto 1949 določeno, da morajo povsod dokončno odstraniti ruševine, nastale med drugo svetovno vojno, sta se v zvezi s tem predsednik Muzejskega društva Ptuj Franc Stiplovšek in njegov tajnik Franjo Gumilar v februarju 1949 obrnila na Zavod za zaščito kulturnih spomenikov Slovenije, da naj pripravi odločbo o nadaljnjem ravnanju z ruševinami minoritske cerkve, saj so bili za restavriranje ruševin samostanske cerkve že pred časom pripravljeni načrti, ki jih je izdelal arhitekt Marjan Mušič. Opozorila sta tudi, da je prezbiterij relativno slabo prebil zimo in da je bil arhitekturni material po izboru Emilijana Cevca vključen v muzejski lapidarij fevdalne kulture ter da sta Minoritski trg in samostansko dvorišče že očiščena ruševin. V zvezi s tem sta se v maju vnovič obrnila na Zavod za zaščito kulturnih spomenikov s prošnjo, da naj pospeši usodo ruševin minoritske cerkve, v katerih je tedaj Janez Gojkovič našel še dva antična kamna, ki sta bila prepeljana v muzej.

V tem času se je pričelo tudi odločati o nadaljnji usodi minoritske cerkve, saj je pri oblastnih forumih glede ureditve ruševin začelo prevladovati napačno mnenje, da se naj popolnoma odstranijo. Zaradi tega sta Mestni muzej in Muzejsko društvo Ptuj na izredni seji v oktobru 1949 izoblikovala predlog o tem, kako ravnati z ostalinami minoritske cerkve, ki je bil posredovan Zavodu za zaščito kulturnih spomenikov. Predlagano je bilo, da naj se vsekakor ohrani prezbiterij, ki naj se zaščiti pred zimo in nadaljnjim razpadanjem po navodilu in nasvetu za to potrebnega strokovnjaka, brezpogojno pa naj se odstranijo ruševine in zidovje ladje, ki bi se v temeljih ohranilo le do določene višine, da bi se ohranil njen tloris.

Ravnatelj Zavoda Edo Turnher jim je takoj odgovoril, da bo o zaščiti prezbiterija spomeniški svet ponovno razpravljal, ruševine in zidovje cerkvene ladje pa lahko takoj odstranijo pod nadzorstvom Mestnega muzeja, ki naj sproti kontrolira material in pomembne dele shrani. Zidovje ladje naj se poruši do približno enega metra višine, prav tako naj se odstranijo baročne vzidave v prezbiteriju. Obenem je bilo muzeju naročeno, da naj se pri odstranitvi ruševin iz ladje izločijo in shranijo marmorne plošče prvotnega tlaka, se vsaj provizorično zaprejo odprtine grobnic, vsi kamnoseško obdelani deli pa shranijo v prezbiteriju in pokrijejo z deskami. Po opravljenih očiščevalnih delih je v novembru 1949 restavrator Peter Železnik oddal Mestnemu muzeju v hrambo ostanke treh srednjeveških poslikav iz prezbiterija minoritske cerkve.

Restavriranja ostalin minoritske cerkve so se lotili v letu 1950. Pripravljalna dela so bila zaključena v juliju, ko je bil minoritski teren popolnoma očiščen, fragmenti pa spravljeni na enem mestu. V avgustu 1950 začeta dela pri obnovi prezbiterija in izravnavi temeljev cerkvene ladje ipd. so bila zaključena v septembru naslednjega leta, o tedaj opravljenih delih in najdbah pa je obširno poročal dr. Marijan Zadnikar. V tem času so bile v muzej prepeljane še nekatere manjše, predvsem arheološke najdbe, z njimi pa se je tudi zaključil prenos muzejsko relevantnih najdb z območja ruševin ptujske minoritske cerkve.

Ruševine minoritske cerkve pred začetkom obnove, pred 1950, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 602.

Prezbiterij po zaključeni obnovi, 1951, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 370.

10

Gradnja pošte in rekonstrukcija prezbiterija Leta 1958 so se kljub ugovorom odločili, da se na mestu nekdanje minoritske cerkve začne graditi novo poštno poslopje, za gradnjo katerega je bilo po dolgotrajnih in neuspešnih pritožbah, predvsem minoritov, izdano soglasje leta 1963, o tej problematiki pa je obširno pisal dr. Marijan Zadnikar.

V zvezi z odstranitvijo ruševin je bilo muzeju naloženo, da fotografira in posname tloris ruševin in da ob rušenju ostankov zidov pripravi navodila, kaj naj se ohrani. Mestnemu muzeju je bilo tedaj naročeno, naj odpelje iz minoritskega prezbiterija kamnoseško obdelane kose kamnov in sklepnik, ki propadajo zaradi vlage in alg, saj so v muzejskem lapidariju že spravljeni tudi drugi v prejšnjih letih zbrani kosi kot fragmentarno gradivo spomeniškega in muzealnega pomena.

Ko so se v zvezi s proslavo 1900-letnice Ptuja leta 1969 le lotili delne rekonstrukcije zgodnjegotskega prezbiterija, so del gradiva, ki je bil deponiran v muzejskem lapidariju, uporabili za njegovo gradnjo. Obenem se je vnovič porodila zamisel, da se v obnovljenem prezbiteriju uredi lapidarij, v katerem bi bili med drugim razstavljeni tudi ostanki gotske stenske poslikave iz minoritske cerkve, kip Marije z Detetom iz samostanske cerkve ter gotska plastika s Ptuja in Ptujske Gore, ki je bila razstavljena Zgradba leta 1967 dokončane in leta 2001 podrte pošte, objavljeno v M. PIHLER 1992, foto Stojan Kerbler. v srednjeveškem lapidariju v prostorih križnega hodnika in kapiteljske dvorane nekdanjega ptujskega dominikanskega samostana. Uresničili pa je niso, saj delna rekonstrukcija zgodnjegotskega prezbiterija vse do leta 1989 ni bila dokončana, je pa zato muzej v tem času najpomembnejše ostaline iz nekdanje minoritske cerkve inventariziral in jih s tem uvrstil med muzejske eksponate, ki so postali sestavni del Srednjeveškega in novoveškega lapidarija v enem od najimenitnejših ptujskih ambientov – križnem hodniku dominikanskega samostana. Ob obnovitvenih delih med letoma 1985 in 1989 je za potrebe rekonstrukcije prezbiterija Zavod za spomeniško varstvo Maribor odpeljal iz muzejskega lapidarija glavni sklepnik z upodobitvijo Jagnjeta Božjega, kos rebra in brstni kapitel z nekdanjega zgodnjegotskega slavoloka, vendar tedaj za pozidavo niso uporabili originalnih elementov, ampak njihove odlitke.

Rekonstrukcija minoritske cerkve in delna ureditev Minoritske zbirke v Antonovi kapeli Odločitev, da se pomembnejši srednjeveški in novoveški kamnoseško obdelani elementi, najdeni v ruševinah minoritske cerkve, večinoma shranijo v ptujskem muzeju, se je izkazala za pravilno. Ko je bil leta 1992 sprejet sklep, da se začne rekonstrukcija minoritske cerkve, za katero je bil pet let pozneje izdelan idejni projekt, so bili projektantom, restavratorjem in konservatorjem na razpolago ohranjeni originalni arhitekturni elementi iz prvotne cerkve, na podlagi katerih so se lotili verodostojne obnove cerkve. Pokrajinski muzej Ptuj je Zavodu za varstvo kulturne dediščine med letoma 2001 in 2004 postopoma predal shranjene arhitekturne elemente, da bi se uporabili pri rekonstrukciji zgodnjegotskega prezbiterija in baročne fasade minoritske cerkve.

Leta 2004 so bili Restavratorskemu centru izročeni zelo poškodovani ostanki baročnih plastik z nekdanje fasade minoritske cerkve in nekdanjega glavnega samostanskega portala, da se po konservatorskih posegih izdela rekonstrukcija kipov, ki bodo

11

Viktor Gojkovič v ateljeju dokončuje rekonstrukcijo kipa Marije z Detetom, foto Branko Vnuk 2005.

krasili novo baročno cerkveno fasado, že dve leti prej pa je bil iz muzeja odpeljan baročno predelan, zelo poškodovan gotski kip Marije z Detetom v atelje akademskega kiparja in restavratorskega svetnika Viktorja Gojkoviča z namenom, da izdela kopijo in rekonstrukcijo kipa, ki bo krasil novi veliki oltar obnovljene cerkve. Restavrator je delo dokončal leta 2005, ko je bil novi kip tudi blagoslovljen.

Ko je bila leta 2010 končana prenova minoritske cerkve, so bile uresničene okoliščine, da se izpolni dolgoletna želja minoritov: vrnitev kipov in drugih predmetov, ki jih hrani muzej, na njihovo prvotno lokacijo – minoritsko cerkev sv. Petra in Pavla. Med minoritskim samostanom in ptujskim muzejem je bil sklenjen dogovor, da bodo umetnine postopoma izročene samostanu, kjer bodo stalno razstavljene in dostopne javnosti za ogled, strokovni nadzor nad novo nastalo zbirko pa ostane v pristojnosti muzeja.

Do postopne uresničitve je prišlo med letoma 2011 in 2014, ko so bili v Antonovo kapelo, ki je bila namenjena za razstavišče, iz Restavratorskega centra prepeljani ostanki baročnih kipov z nekdanje cerkvene fasade, iz križnega hodnika nekdanjega ptujskega dominikanskega samostana pa preostali

Postavitev Minoritske zbirke v Antonovi kapeli, foto Branko Vnuk 2014.

kamniti fragmenti. Ker se je izkazalo, da je razstaviščni prostor v kapeli premajhen, sta bila srednjeveška nagrobnika vitezov Pesničarjev in Holeneških prezentirana ob južni zunanji steni prezbiterija, ostanki stenskih poslikav iz poznega 13. stoletja pa v njegovi notranjščini.

Leta 2013 je akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič prenesel v Antonovo kapelo še nekaj ostankov lesene baročne plastike z uničenih oltarjev, ki so bili hranjeni v samostanu, tako zapolnjeni za razstavišče neustrezni prostor pa je smiselno preuredil kot prostorsko instalacijo, ki nakazuje trenutek, ko je 4. januarja 1945 nad samostansko cerkvijo eksplodirala prva zavezniška bomba.

Literatura: M. VOGRIN 1989; M. ZADNIKAR 1950; M. ZADNIKAR 1970; M. ZADNIKAR 1989.

Viri: INDOK center MzK RS, Ptuj – bivša minoritska cerkev, spisovno gradivo 1920 – 1971; PMPO, Dokumentacija KZG oddelka; SI ZAP 6, Zbirka Muzejskega društva; SI ZAP 140, Pokrajinski muzej Ptuj; ZVKDS OE Maribor, dosje št. 697: Ptuj – Minoritski samostan.

12

OSTANKI SREDNJEVEŠKIH STENSKIH POSLIKAV V letih 1930 in 1931 so na slavoločni in severni ladijski steni samostanske cerkve odkrili ostanke srednjeveških stenskih poslikav, ki so prikazovale nejasno stoječo figuro (sv. Klaro ?), skupino sedečih oseb, Kristusa Kralja in Smrt sv. Frančiška Asiškega, leta 1932 pa na zunanji strani južne stene prezbiterija in na zahodni steni vzhodnega samostanskega trakta še ostanke stenskih poslikav s križi v velikih koncentričnih krogih, klečečimi minoriti in napisi. Večina teh poslikav je bila ob bombardiranju cerkve leta 1945 uničena in jih poznamo le še po starih fotografskih posnetkih in Steletovih opisih. Ohranila sta se le fragment sedeče skupine svetnikov s severne ladijske stene in figura klečečega minorita z južne zunanje stene prezbiterija, ki ju je leta 1949 Peter Železnik snel s stene in predal v hrambo v ptujski muzej. Od leta 2011 sta fragmenta na ogled v rekonstruiranem zgodnjegotskem prezbiteriju samostanske cerkve.

13

Upodobitvi Kristusa Kralja in Smrti sv. Frančiška sta krasili severno in južno kapelo zgodnjegotskega letnerja, ki je nekoč fizično ločeval cerkveno ladjo od prezbiterija. France Stele, ki je odkril poslikavo, jo je povezal s poslikavo zahodne empore stolnice v Krki na Koroškem in datiral v čas okoli leta 1260–1270, novejše raziskave pa so datacijo premaknile v čas okoli leta 1280. Poznavalci srednjeveškega slikarstva poslikavo uvrščajo v tako imenovani zobčasti slog, slikar pa naj bi izhajal iz kroga blizu avstrijsko-štajerskega nasledstva krške zahodne empore. Najboljše in najbližje primere tega slikarstva na Štajerskem srečamo v Mihaelovi kapeli nekdanjega ženskega samostana v Gössu pri Leobnu (ok. 1280) in v kapeli sv. Janeza nekdanje stolnice v Seckauu (ok. 1290).

Sv. Klara (?), okoli 1280 (?), foto France Stele 1930/31, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 16563.

Kristus Kralj, okoli 1280, foto France Stele (?) 1930/31, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 14053.

Kristus Kralj, okoli 1280, foto France Stele 1930/31, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 14058.

14

Smrt sv. Frančiška Asiškega, okoli 1280, foto France Stele 1930/31, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 14051.

Po koncu druge svetovne vojne so po delnem očiščenju ruševin porušene samostanske cerkve leta 1946 odkrili na južni in severni steni prezbiterija, na začetku druge obočne pole med zahodnim delom okenske špalete in služnika, do tedaj neznane kvalitetne poslikave Križanega. Stele je slabše ohranjeno poslikavo Križanega na severni steni prezbiterija sprva datiral v drugo polovico 13. stoletja in ga slogovno primerjal s poslikavo Kristusa Kralja, upodobitev Križanega na južni steni pa je postavil na prelom 13. v 14. stoletje, pozneje pa obe dataciji popravil in obe poslikavi uvrstil v začetek ali prvo desetletje 14. stoletja oz. okoli leta 1300. Tanja Zimmermann ju je pozneje opredelila kot odlični deli iz zgodnjega 14. stoletja, v bolje ohranjenem, ki nima vzporednic v sočasnem avstrijskem slikarstvu, pa bi naj se po njenem mnenju zrcalili gornjerenski vplivi. Obe poslikavi sta bili v juniju 1947 sneti s sten in preneseni v ptujski muzej, od leta 2011 pa sta na ogled v prezbiteriju minoritske cerkve.

Smrt sv. Frančiška Asiškega – detajl, okoli 1280, foto France Stele (?) 1930/31, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 14059.

Literatura: A. BRENCE 1988; A. BRENCE 2003; M. CIGLENEČKI 1995; M. CIGLENEČKI 1997; M. CIGLENEČKI 2008; I. in J. CURK 1970; J. CURK 1953; J. CURK 1979; J. CURK 1989; J. CURK 2008; O. DEMUS 1933; B. HAJDINJAK – P. VIDMAR 2008; J. HÖFLER 2004; B. SARIA 1943; F. STELE 1933a; F. STELE 1933b; F. STELE 1933c; F. STELE 1935; F. STELE 1947; F. STELE 1969a; F. STELE 1969b; F. STELE 1972; I. STOPAR 2009; C. VELEPIČ 1949; P. VIDMAR 2006; M. ZADNIKAR 1950; M. ZADNIKAR 1989; T. ZIMMERMANN 1995; T. ZIMMERMANN 1996.

15

Fragment spodnjega dela skupine sedečih oseb,

ostanek stenske slikarije na belež, okoli 1280, PMPO, inv. št. G 1014a – s; v. = 39,8 cm, š. = 47,5 cm, foto Boris Farič 2014

Ostanek večje figuralne poslikave je bil odkrit leta 1930 v niši severne ladijske stene ob slavoloku. Ohranjen je le spodnji del z upodobljenimi nogami in ostanki spodnjega roba draperije dveh, verjetno sedečih oseb.

Gube draperije so ostro lomljene in poudarjene s črnimi konturami, zarisanimi v omet svetle sivkasto-rjave barve. Poslikava je bila sestavni del severne kapele, ki je bila posvečena Odrešeniku, saj je bila na vzhodni steni centralna poslikava z upodobitvijo Kristusa Kralja. Pred uničenjem so bili ohranjeni sledovi treh oseb, Stele pa je domneval, da so bile nasliFragment spodnjega dela skupine sedečih oseb, okoli 1280, foto France Stele 1930/31, INDOK center MzK RS, kane štiri osebe, saj je bilo prostora v niši več kot dovolj in bi lahko bili fototeka, št. 14054. upodobljeni sedeči apostoli. Ob centralni upodobitvi Kristusa Kralja so bili desno ohranjeni sledovi dveh nimbov in levo še enega, bilo pa je dovolj prostora še za enega. Ker so bili na ohranjenih stenah ugotovljeni ostanki osmih oseb, je Stele domneval, da bi na južni steni nekdanje z vzdolžno šilastoločno banjo obokane kapele lahko bile naslikane še štiri figure, se pravi, da je bila kapela poslikana z motivom Kristusa Kralja na prestolu, ki ga je obdajalo dvanajst sedečih apostolov, da je šlo za motiv Poslednje sodbe.

Tip letnerja s tremi ali več kapelami, ki so ločene s pregradno steno, katerega srečamo tudi pri ptujski minoritski cerkvi, je značilen za zgodnje obdobje arhitekture beraških redov in bi dopuščal Steletovo predpostavko.

Literatura: F. STELE 1931a, str. 4–5, 10 in sl. 4; O. DEMUS 1933, str. 183; F. STELE 1933a, str. 225–226 in sl. 231; F. STELE 1933b, str. 94; B. SARIA 1943, str. 31; M. ZADNIKAR 1950, str. 103; F. STELE 1969, str. 121, 132; M. ZADNIKAR 1989, str. 275; M. CIGLENEČKI 1995, str. 53; A. BRENCE 2003, str. 21; P. VIDMAR 2006, str. 128 in sl. 124.

Viri: F. STELE, Terenski zapiski: CXV, 14. 7. 1930; LIII, 13. 8. 1931; L, 12. 10. 1931; CXIII, 27. 6. 1948.

16

Minorit - donator,

ostanek stenske slikarije na belež, ok. 1280, PMPO, inv. št. G 1013b – s; v. = 74,3 cm, š. = 95,8 cm, foto Boris Farič 2014

Med letoma 1930 in 1931 so se na zunanjščini južne stene prezbiterija pokazali sledovi skrajno razdrapanih slik, ki so bile odkrite v letu 1932 in jih je Stele sprva datiral v sredino ali drugo polovico 14. stoletja, pozneje pa datacijo korigiral v čas poslikave slavoločne stene, se pravi v čas med leti 1260 in 1270. Okoli zunanjega opornika so se pokazali štirje krogi z vrisanimi križi, pod njimi pa napisna polja v unciali, ki pa večinoma niso bila več berljiva. Pod krogom, ki je bil levo od zunanjega opornika, je bil naslikan v črni barvi klečeči mož (minorit), ki je dvigoval roke v molitvi. Ohranjeni so bili samo obris obraza, oko, nos in usta, roke in deli obrisa telesa. Pod njim je bil trivrstični napis: ROT… / PL… / PER. /. Ostanki enakih slikarij so bili odkriti tudi na zunanjščini zahodne stene vzhodnega samostanskega trakta. Te poslikave je Stele opredelil kot nekrologij. Leta 1945 je Stele odkril še eno vešče risano figuralno poslikavo na zidu vzhodnega samostanskega trakta, na kateri je bil upodobljen črno risan z rozetami okrašen križ v štirih koncentričnih krogih in klečeči menih z molitveno dvignjenimi rokami. Klečečega redovnika v priprošnji je Stele opredelil za donatorja.

Ostanek trivrstičnega napisa, okoli 1280, objavljeno v F. STELE 1969a, str. 129 sl. 5.

Literatura: F. STELE 1931a, str. 3; F. STELE 1933c, str. 239–241; M. ZADNIKAR 1950, str. 104; F. STELE 1969a, 121–122, 128–129 in sl. 5, 134; J. CURK 1976, str. 50; J. CURK 1989, str. 240; M. ZADNIKAR 1989, str. 275; M. CIGLENEČKI 1997, str. 136.

Viri: F. STELE, Terenski zapiski: LXXXVI, 30. 3. 1932; CXX, 29. 10. 1945.

17

Križani,

ostanek stenske slikarije na belež, ok. 1300–1310, PMPO, inv. št. G 6 s; v. = 92 cm, š. = 86,8 cm, foto Boris Farič 2014

Leta 1946 na južni steni prezbiterija odkrite in naslednjega leta snete ostanke s črno konturo v omet rožnato-oranžne barve zarisane spodnje risbe križanega Kristusa je Tanja Zimmermann opredelila kot izredno kvalitetno delo, ki je v koroško-štajerskem slikarstvu brez pravih paralel in ga lahko razumemo le kot import, morda iz Gornjega Porenja. Tričetrtinsko ohranjeno podobo Kristusa na križu odlikuje tekoča, mehka in elegantna linija, kakršno srečujemo v angleškem in francoskem dvorno obarvanem miniaturnem slikarstvu ob koncu 13. stoletja, vendar pa zaradi preveč shematizirane risbe las Križani le naj ne bi bil francoskega izvora, ampak so mu blizu upodobitev Marijinega kronanja v dominikanski cerkvi v Konstanzi z začetka 14. stoletja in slikarstvo v okolice Bodenskega jezera: npr. Marijino kronanje v prezbiteriju stolnice Reichenau-Mittelzell in poslikava Lenartove kapele v Landschlachtu.

Literatura: M. ZADNIKAR 1950, str. 95; J. CURK 1953, str. 60–61; F. STELE 1969a, str. 121–122, 127, 133; F. STELE 1969b, str. 298; J. CURK 1976, str. 50; A. BRENCE 1988, s.p.; J. CURK 1989, str. 240; M. ZADNIKAR 1989, str. 270; T. ZIMMERMANN 1995, str. 225, kat. št. 120; M. CIGLENEČKI 1995, str. 53; T. ZIMMERMANN 1996, passim; M. CIGLENEČKI 1997, str. 135–136; A. BRENCE 2003, str. 21; J. HÖFLER 2004, str. 163 in sl. 104; P. VIDMAR 2006, str. 127, 142–143 in sl. 135, 136; M. CIGLENEČKI 2008, str. 88; J. CURK 2008, str. 319; B. HAJDINJAK – P. VIDMAR 2008, str. 56–57; I. STOPAR 2009, str. 93.

Viri: F. STELE, Terenski zapiski: CXVII, 14. 9. 1946.

18

Križani,

ostanek stenske slikarije na belež, ok. 1300–1310, PMPO, inv. št. G 1013a – s; v. = 85,3 cm, š. = 88 cm, foto Boris Farič 2014

Dosti slabše ohranjena upodobitev Križanega je bila leta 1946 odkrita na severni steni prezbiterija. Sneta je bila naslednje leto in prenesena v ptujski muzej. Upodobitev Križanega je pendant bolje ohranjeni poslikavi križanega Kristusa na južni steni, ki ga Tanja Zimmermann opredeljuje kot izredno kvalitetno delo, kakršno je v koroško-štajerskem slikarstvu brez pravih paralel in ga lahko razumemo le kot import, morda iz Gornjega Porenja.

Literatura: M. ZADNIKAR 1950, str. 95; J. CURK 1953, str. 60–61; F. STELE 1969a, str. 121–122, 127, 133; F. STELE 1969b, str. 298; J. CURK 1976, str. 50; A. BRENCE 1988, s.p.; J. CURK 1989, str. 240; M. ZADNIKAR 1989, str. 270; T. ZIMMERMANN 1995, str. 225, kat. št. 120; M. CIGLENEČKI 1995, str. 53; T. ZIMMERMANN 1996, passim; M. CIGLENEČKI 1997, str. 135–136; A. BRENCE 2003, str. 21; J. HÖFLER 2004, str. 163; P. VIDMAR 2006, str. 127, 142 –143; M. CIGLENEČKI 2008, str. 88; J. CURK 2008, str. 319; B. HAJDINJAK – P. VIDMAR 2008, str. 56–57; I. STOPAR 2009, str. 93.

Viri: F. STELE, Terenski zapiski: CXVII, 14. 9. 1946.

19

SREDNJEVEŠKA PLASTIKA Prvotne srednjeveške opreme samostanske cerkve se je ohranilo zelo malo. Glavni razlog so bila prav gotovo temeljita obnovitvena dela v času gvardijana Gašparja Dietla, ki je dal cerkev in samostan v zadnji četrtini 17. stoletja barokizirati, temu pa je nato sledila še zamenjava oltarne opreme v 18. stoletju. Kar ni uspelo uničiti baročnemu okusu časa, je dokončala zavezniška bomba 4. januarja 1945. Kar se je dalo rešiti iz ruševin cerkve, pa sodi v vrh kiparske produkcije zgodnjega 14. in prve polovice 15. stoletja.

Na enega izmed najlepših slovenskih gotskih kipov, ki ga je leta 1752 v baročnem duhu predelal mariborski kipar Jožef Straub in postavil v atiko novega velikega oltarja, je med obnavljanjem oltarne opreme iz minoritske cerkve leta 1931 postal pozoren dr.

France Stele. Datiral ga je v začetek 15. stoletja, obenem pa ugotovil, da je modro pobarvani kip, katerega obraz je bil zelo neokusno poslikan, prvotno imel pozlato na rdeči podlagi. Ugotovljeno je bilo tudi, da je Marijina desna dlan izdelana iz lesa, enako Jezusova levica od komolca, desnica pa od ramena naprej. Kip so tedaj očistili sekundarnih poslikav do kamnite osnove in nato pozlatili, Marijin in Jezusov obraz pa previdno obarvali.

Marija z Detetom, foto France Stele 1930, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 16609.

20

Marija z Detetom (Ptujska minoritska Madona),

šentjurski peščenec, ok. 1300–1310 (predelava 1752) PMPO, inv. št. G 2019 pl; v. = 210 cm, foto Boris Farič 2014

21

Postavitev v srednjeveškem lapidariju v križnem hodniku nekdanjega dominikanskega samostana, foto Vitomil Belaj pred 1969, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 8430.

Marijino oprsje z dodano glavo, foto Štefan Hosyan po 1946, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 11537.

Prvotna rekonstrukcija kipa Marije z Detetom, foto Vitomil Belaj pred 1969, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 8774.

Po bombardiranju so leta 1946 spodnji del kipa našli v kupu ruševin v zakristiji, Marijina levica je ležala na kupu kamenja zunaj prezbiterija, še dlje od tega je bil del Marijinega oprsja z vratom. Z nekaterimi drugimi najdenimi deli so fragmente Marijinega kipa v septembru 1946 odpeljali v ptujski muzej, kjer ga je v petdesetih letih prejšnjega stoletja z betonskim vložkom, ki je nadomestil precejšen del manjkajočega korpusa, sestavil v smiselno celoto restavrator Janez Gojkovič. Tako sestavljeni kip je bil sprva razstavljen v severnem traktu križnega hodnika dominikanskega samostana, pozneje pa prestavljen v nekdanjo kapiteljsko dvorano. Vnovičnega restavratorskega posega je bil kip deležen leta 1994 za potrebe razstave Gotika v Sloveniji, ko je Miladi Makuc Semion restavrirala Marijino in Detetovo glavo, Drago Bac pa dopolnil korpus kipa. Mineraloška analiza vzorca kamnine, ki je bila opravljena na Zavodu za gradbeništvo Slovenije v letih 1998 in 1999, je pokazala, da je kipar uporabil avtohtoni material, šentjurski apnenec, in sicer različico, ki se pojavlja na območju Ponikve severovzhodno od Celja.

Leta 2002 je bi sprejet sklep, da se izdela kopija kipa, po kateri je akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič nato izdelal baročno rekonstrukcijo, ki bo v obnovljeni samostanski cerkvi osrednja sakralna figura. Zaradi nujno potrebnih vnovičnih restavratorskih posegov, da bi se mogel izdelati odlitek kipa in potem tudi rekonstrukcija, je bila leta 2003 ustanovljena strokovna komisija, katero je restavrator seznanil z dotedanjimi opravljenimi posegi na fragmentarno ohranjenem kipu, problemi, ki so se pojavili in kaj bi bilo

22

potrebno še postoriti na originalu kipa in kaj z novodobnimi vložki, ki so kip držali skupaj. Sklenjeno je bilo, da se naj barvne plasti konservirajo, sekundarno vstavljeni vložki se preoblikujejo in uskladijo s kipom (nevtralizacija), ohranijo se Straubove poslikave, pri Jezusovi glavi se sname sekundarni nastavek, ki povezuje trup z glavo in se glava anatomsko prilagodi trupu in se nato po izdelanem odlitku prične z rekonstrukcijo. Dela na restavriranju in izdelavi odlitka ter rekonstrukciji kipa so bila zaključena v letu 2005, ko so novi kip postavili kot osrednjo sakralno figuro na vrh stebra v rekonstruiranem prezbiteriju na mestu nekdanjega velikega baročnega oltarja.

Original kipa je bil nato začasno razstavljen v dogovoru z muzejem v vzhodnem delu cerkvene ladje, od leta 2013 pa je na ogled v rekonstruirani Antonovi kapeli kot osrednji eksponat nastajajoče Minoritske zbirke.

Prvotno Steletovo datacijo kipa Marije z Detetom v zgodnje 15. stoletje je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja Emilijan Cevc po slogovni analizi in primerjavah umestil v čas okoli leta 1300 (nazadnje okoli 1330) ter poudaril, da se je ta plastika nekoč uvrščala med naše najkvalitetnejše umetnine zrele gotike. Cevčeve ugotovitve so potrdile in nadgradile tudi poznejše raziskave. Robert Wlattnig je ob razstavi Gotika v Sloveniji zapisal, da je ptujska Minoritska Madona izpod dleta nekega salzburškega ali habsburškega dvornega kiparja najpomembnejši slovenski prispevek k monumentalni plastiki visoke gotike v nekdanjih avstrijskih deželah, njene tipološke korenine pa segajo prav do francoske katedralne plastike, po kateri je povzela tudi izredno monumentalnost. Wlattnigovo datacijo v čas med letoma 1290 in 1300 so poznejše raziskave premaknile v nekoliko mlajši čas, med leti 1300 in 1310, tako da se je na splošno uveljavila prvotna Cevčeva datacija kipa, ki ga uvršča v kiparsko produkcijo okoli leta 1300.

Marija z Detetom – detajl, po restavriranju, foto Branko Vnuk 2005.

Da se je kip ne glede na intenzivna obnovitvena dela v 17. in 18. stoletju lahko ohranil, gre zasluga bržkone dejstvu, da je bila plastika deležna posebnega češčenja, o čemer pričajo tudi nekatera volila, kjer se omenja Marijin oltar.

Glede prvotne postavitve kipa Marije z Detetom je obstajalo nekaj domnev. Damjan Sova je predpostavljal, da bi naj kip najbrž stal v stenski niši v cerkvi, saj je menil, da je hrbtna stran kipa bila praktično neobdelana, vendar njegova trditev o neobdelanosti hrbtne strani kipa ne vzdrži presoje. Na to opozarjajo npr. ohranjeni detajli robov gub, ki so nasilno odrezane, saj je Straub odklesal skorajda polovico zadnjega dela kipa, da ga je lahko vstavil v atiko novega baročnega oltarja, česar Sova ni upošteval. Polona Vidmar je postavila zelo verjetno domnevo, da je bila prvotna lokacija kipa na Marijinem oltarju, ki je leta 1438 stal pod nekdanjim letnerjem, na njegovi sredini, pred vhodom v prezbiterij, kjer je bila grobnica vitezov Pesničarjev.

O tem nas prepričuje darovnica Konrada Pesničarja iz leta 1438, v kateri je natančno opisano, kje je grobnica njegovih prednikov, pa tudi sicer je znana lokacija nagrobnika vitezov Pesničarjev iz topografskih opisov samostanske cerkve. Nedvomno je bilo to odlično mesto, saj gre za lokacijo t. i. ljudskega ali križevega oltarja, ki je bil srednjem veku zmeraj pred vhodom v prezbiterij, kamor laiki niso imeli vstopa. Od tod tudi verjetno poseben pomen kipa, ki je omogočil, da se ohrani, saj je bil skozi stoletja ves čas deležen posebnega češčenja in spomina.

Literatura: F. STELE 1933b, str. 94; F. STELE 1940, str. 16, 35 in sl. 46; K. GARZAROLLI THURNLACKH 1941, str. 106; B. SARIA 1943, str. 31; M. ZADNIKAR 1950, str. 100 sl., 101 sl., 103–104; E. CEVC 1963, str. 76 sl. 49, 78–79; E. CEVC 1967, str. VII; S. VRIŠER 1967, str. XIX, LIII; E. CEVC 1985, str. 70–71; A. BRENCE 1988, s.p.; S. VRIŠER 1989, str. 299; M. ZADNIKAR 1989, str. 275; M. CIGLENEČKI 1995, str. 53–54; R. WLATTNIG, str. 140–141, 144–146, kat. št. 56; M. CIGLENEČKI 1997, str. 124–126; H. SCHWEIGERT 2000, str. 320; D. SOVA 2001, passim; D. SOVA 2002, passim; A. BRENCE 2003, str. 22; P. VIDMAR 2006, str. 127, 136–142, sl. 5, 126; M. CIGLENEČKI 2008, str. 90–91; J. CURK 2008, str. 319; B. HAJDINJAK – P. VIDMAR 2008, str. 57.

Viri: F. STELE, Terenski zapiski: L, 25. 8. 1931; CXVII, 14. 9. 1946; IIA, 18. 5. 1947.

23

Na Ptuju in v njegovi širši okolici so se ohranili najdragocenejši nagrobni spomeniki, ki sodijo v zvrst tako imenovanih "rdečemarmornih epitafov" iz druge četrtine 15. stoletja. Kot pravi Emilijan Cevc, ta skupina nagrobnikov pomeni pri nas res kvalitetni vrh sepulkralne plastike, ki pa ni ustvarila šole in ne našla posnemovalcev. V to skupino sodita tudi dva nagrobnika iz minoritske cerkve, ki sta bila v decembru 1947 rešena iz ruševin in prepeljana v ptujski muzej. Do leta 2011 sta bila razstavljena v dominikanskem samostanu, ko sta bila prepeljana nazaj v minoritski samostan, kjer sta, sedaj prislonjena ob južno steno rekonstruiranega zgodnjegotskega prezbiterija samostanske cerkve, javnosti na ogled.

Nagrobnik Hartnida Holleneškega,

rdeči adnetski marmor, 1428, PMPO, inv. št. G 2040 pl; v. = 225 cm, š. = 113 cm, gl. = 15 cm, foto Boris Farič 2011 Heraldični nagrobnik Hartnida Holleneškega, ki je umrl v petek po Božiču leta 1428, je najstarejši iz skupine nagrobnih spomenikov, izklesanih iz t.i. rdečega salzburškega marmorja (adnetski marmor), ki so se ohranili na Ptuju in v njegovi okolici.

Pravokotno ploščo uokvirja napis v gotski minuskuli, ki se začenja levo zgoraj: "Anno dni M.CCCC.XXVIII am Freytag nach Sand Weihnachtag ist gestorben der Edl Vest Herr Hartneid von Holleneckg: der da ligt: dem Gott gnad." Osrednji del plošče krasi v spodnji polovici ščit z grbom rodbine Holleneških – štorklja, na vrhu ščita čelada s plaščem, ki objema ščit in prehaja v gotski akant. Ob straneh čelade se vzpenja listna vitica, vrh čelade pa krasi štorklja z razprtimi krili.

Emilijan Cevc je v bližino Hollenegovega epitafa uvrstil še fragment nagrobnika, od katerega je ohranjen samo še okras čelade v obliki dveh rogov s suličastimi listi, ki je bil najden v razvalinah ptujske minoritske cerkve in je bil v času baroka sekundarno uporabljen za polico. Cevc je tudi opozoril, da prav tašno dinamično napetost in skoncentriranost listovja kot pri Hartnidovem spomeniku srečamo tudi na epitafu leta 1429 umrlega Žige Dobrnškega v cerkvi na Ptujski Gori, za katero je pokojnik naročil in dal s svojim grbom okrasiti tudi oltar sv. Sigismunda. Tudi na tem nagrobniku je na vrhu čelade ptič – krokar – z razprtimi krili. Kipar, ki je ustvaril te nagrobnike, bi naj bil po Cevčevem mnenju izšel iz salzburškega kiparskega kroga, katerega začetnik je bil Hans Heider.

Nagrobnik Hartnida Holleneškega je bil do leta 1947 v tlaku pred severnim stranskim oltarjem sv. Frančiška, ko je bil prenesen v muzej, kjer so ga restavrirali, saj je bil ob bombnem napadu poškodovan, ko se je nanj zrušil zvonik in ga razbil na dva večja in dva manjša kosa. Ponovno restavriran in sestavljen je bil nato leta 2011. Restavratorske in konservatorske posege na nagrobniku je opravil akademski kipar in restavrator Viktor Gojkovič.

Literatura: F. RAISP 1858, str. 25; K. LIND 1894, tab. XXXIII, št. 6; K. GARZAROLLI THURNLACKH 1941, str. 103; E. CEVC 1963, str. 298, 300, 301 sl. 297, 302, 304–305; J. MLINARIČ 1989, str. 72–73; P. VIDMAR 2009, str. 36 op. 79.

Viri: L. STADL 1731, 4, str. 71; S. POVODEN 1830, str. 71; S. POVODEN 1833, str. 89; L. PEČKO 1861, str. 113, 323–324.

24

Nagrobnik Ulrika in Janeza Pesničarja,

rdeči adnetski marmor, 1438, PMPO, inv. št. G 2039 pl; v. = 220 cm, š. = 133 cm, gl. = 21 cm, foto Boris Farič 2011 Deset let mlajši je nagrobnik iz rdečega adnetskega marmorja, ki ga je leta 1438 dal postaviti Konrad Pesničar v spomin na svojega očeta Ulrika in brata Janeza. O tem priča napis, ki v smeri urnega kazalca obteka rob nagrobne plošče: "Nach Xsti gepurd m.cccc.xxx vii. hat. der edl vesst churat pessnicer den. stain. lassen. machen dar under begraben. leit. vlrrich pessnic: sejn. vat un. hans. des. vorgenattn. prud. de Got genad." Na osrednjem delu plošče je v spodnji polovici ščit z grbom vitezov Pesničarjev, nad njim v profilu čelada, katere plašček objema grbovni ščit in prehaja v akant. Vrh čelade krasi poprsje bradatega moža s kito in šilastim klobukom s perjanico na vrhu. V levem zgornjem kotu je zmaj, ki grize svoj rep (oroborus), nad zmajem pa enakokraki križ. Očitno so bili Pesničarji, enako kot Žiga Dobrnški, člani Zmajevega reda, ki sta ga ustanovila ogrski kralj in poznejši cesar Sigismund Luksemburški z ženo Barbaro Celjsko leta 1408.

Nagrobnik Pesničarjev Emilijan Cevc uvršča v drugo, mlajšo skupino ptujskih nagrobnikov iz rdečega salzburškega marmorja, h kateri prišteva tudi Weispriachov nagrobnik iz ptujske proštijske cerkve, ki pa je vendarle dvajset let mlajši in ga že zaradi tega ne bi mogli uvrstiti v to skupino. Vsekakor pa sodi v res kvalitetni vrh sepulkralne plastike, ki pri nas ni ustvarila šole in našla posnemovalcev. Kot neposrednega predhodnika Pesničarjevega epitafa omenja Cevc nagrobnik Jurija Poyzenfurta v župnijski cerkvi v Altenmarktu, ki je nastal kmalu po letu 1420, vendar njegove forme še ne dosegajo ornamentnega bogastva ptujskega spomenika.

Nagrobnik je bil do uničenja cerkve v tlaku vzhodnega dela cerkvene ladje, na sredini pred slavolokom zgodnjegotskega prezbiterija. To nam potrjujejo topografski opisi samostanske cerkve, predvsem pa darovnica Konrada Pesničarja, ki je bila izdana v soboto po pustni nedelji leta 1438, iz katere je razvidno, da je grobnica njegovih prednikov pred Marijinim oltarjem, kjer se vstopi v kor in v kateri se naj pokopljejo on in vsi njegovi nasledniki (/…/ vor unserer Frauenaltar, da man geht in den Chor in demselben Gotteshaus /…/ darinn ich, meine Erben und alle unsere Nachommen unser Begräbniß haben sollen und wollen.). Glede na odlično in zelo prominentno lokacijo grobnice vitezov Pesničarjev smemo sklepati, da je bila ta rodbina poleg gospodov Ptujskih, Holleneških, Celjskih itd. v srednjem veku ena izmed največjih dobrotnic ptujskih minoritov.

Nagrobnik, ki je ob bombardiranju cerkve 4. januarja 1945 utrpel le manjše poškodbe, je bil v decembru 1947 prepeljan v ptujski muzej, kjer je bil razstavljen v dominikanskem samostanu skupaj z nagrobnikom Holleneških do leta 2011. Od tega leta je po opravljenih restavratorskih in konservatorskih posegih (Viktor Gojkovič) znova na ogled v minoritskem samostanu, prislonjen na zunanjščino južne stene rekonstruiranega zgodnjegotskega prezbiterija.

Literatura: F. RAISP 1858, str. 25; F. KOVAČIČ 1912, str. 7–9, 14–16; K. GARZAROLLI THURNLACKH 1941, str. 105; E. CEVC 1963, str. 298, 300, 302, 304–305; J. MLINARIČ 1989, str. 61–64; P. VIDMAR 2006, str. 140 in sl. 131; D. PAHOR 2008, str. 178; P. VIDMAR 2009, str. 36 op. 79.

Viri: L. STADL 1731, 2, str. 81; S. POVODEN 1830, str. 71; S. POVODEN 1833, str. 89; L. PEČKO 1861, str. 79–84, 109–110, 278, 325–326.

25

BAROČNA OPREMA MINORITSKE CERKVE

Minoritska cerkev, zgrajena po redovnih normah, je svojo srednjeveško podobo ohranila do 17. stoletja, ko se je z nastopom gvardijana p. Gašperja Dietla začela velika barokizacija cerkve in samostana. Posebno intenzivna gradbena dela so potekala v prvi polovici in ob koncu 17. stoletja, ko je cerkev dobila novo pročelje. V 18. stoletju je cerkev z novim kiparskim okrasom popolnoma spremenila svojo notranjščino.

Notranjost cerkvene ladje, po 1931, PMPO, KZG oddelek, fototeka, NS 900.

26

Kapela sv. Antona, 30. leta 20. stoletja, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 367.

Oltarna slika z upodobitvijo sv. Antona Padovanskega, stanje po 1926, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 14601.

Ob severno steno cerkvene ladje sta bili v 17. stoletju prizidani dve kapeli. Kot prva je bila med letoma 1677 in 1680 prizidana kapela sv. Antona Padovanskega, ki jo je dal zgraditi rogaški baron Anton Curti, in nato še pravokotna Loretanska kapela, ki jo je dal leta 1687 zgraditi borlski graščak grof Jurij Friderik Sauer.

Zahodna pevska empora, 30. leta 20. stoletja, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 359.

Kot je bilo zapisano na prižnici, je veliki oltar minoritske cerkve s prižnico vred leta 1752 izdelal mariborski kipar Jožef Straub. Pri delu sta sodelovala še slikar Dominik Cagoni in mizar Franc Leb. Načrtovanje glavnega in obeh stranskih oltarjev se je pričelo 15 let pred začetkom izdelave, saj je že leta 1736 Franz Ksaver Quallandro daroval 1500 florintov za postavitev glavnega oltarja.

Že v 1. polovici 17. stoletja so na zahodni strani cerkvene ladje podrli staro gotsko pevsko emporo in zgradili novo z leseno ograjo, ki je segala po vsej širini ladje. Takrat je cerkev dobila tudi nove orgle.

Glavni oltar ptujske minoritske cerkve je bil oblikovan po vzorcu najpogostejšega tipa baročnih oltarnih nastavkov s štirimi figurami nadnaravne velikosti med stebri in se proti vrhu zaključeval z atiko, oblikovano kot vizija nebeške glorije.

V središče atike je bil postavljen gotski kamniti kip Marije z Detetom, ki ga je kipar Jožef Straub predelal v baročnem duhu.

Leta 1685 so gotski prezbiterij z opečno steno ločili v dva dela in v prvi obočni poli postavili oltar. Za steno so uredili v pritličju, v drugi obočni poli, zakristijo, nad njo pa oratorij.

V prezbiteriju naj bi bila tudi grobnica rodbine Quallandro, pomembnih dobrotnikov ptujskih minoritov.

Oba stranska oltarja ob slavoloku, posvečena sv. Florijanu in sv. Frančišku Asiškemu, sta bila zasnovana podobno kot glavni oltar. V oltarnem nastavku so bili štirje marmorirani stebri z dvema kipoma ob sliki svetnika, na vrhu pa sta se zaključila z volutami obdano atiko. Čeprav je kompozicija stranskih oltarjev sorodna Straubovemu glavnemu oltarju, je kiparski okras najbrž izdelala druga roka.

Cerkvena ladja je bila v letih 1691 in 1692 tlakovana s črnobelim marmornim tlakom, ki je prekril starega opečnega.

Poseben baročni pečat je minoritski cerkvi vtisnilo 18. stoletje. V letu 1722 je cerkev dobila 26 dolgih klopi, izdelanih iz orehovine in nato sredi stoletja še nove oltarje in prižnico, ki so cerkveno notranjščino povezali v harmonično celoto.

27

Ob južni steni cerkvene ladje, nasproti Antonove kapele, je stala prižnica, izdelana v poznobaročnem stilu, s cofasto draperijo na strehi, z usločeno balustrado in zožajočo se nogo. Ob južno steno, desno od prižnice, je bil postavljen še Križev oltar, po zapisih p. Gašperja Dietla na novo postavljen že leta 1687, kiparski okras (putti) pa je bil najbrž izdelan v 18. stoletju.

Tako baročno podobo (z manjšimi spremembami ob obnavljanjih) je cerkev ohranila do njenega porušenja. Podrobnejše proučevanje baročne opreme minoritske cerkve se je pričelo šele po 2. svetovni vojni, ko je po uničenju ostalo le nekaj delno ohranjenih kipov. Tako nam je podoba nekdanje baročne notranjščine danes znana le še po kratkih opisih v pisnih virih in nekaj ohranjenih fotografijah izpred 2. svetovne vojne.

Literatura: J. CURK 1976; F. POPELKA 1948; A. REMEC 1933; S. VRIŠER 1957; S. VRIŠER 1963; S. VRIŠER 1967; S. VRIŠER 1985; S. VRIŠER 1989; S. VRIŠER 1992.

Viri: L. PEČKO 1861; F. STELE, Terenski zapiski: LXVIII, 8. 5. 1926; L, 25. 8. 1931; CXVII, 14. 9. 1946.

Ostaline baročne plastike z glavnega oltarja sv. Petra in Pavla Glavni oltar minoritske cerkve, posvečen sv. Petru in Pavlu, je bil oblikovan kot masivna, konkavno oblikovana arhitektura, s šestimi marmoriranimi stebri, med katerimi so stali štirje kipi svetnikov, simetrično razporejeni okoli velike oltarne slike. Nad profiliranim ogredjem se je dvigovala atika s kamnitim Marijinim kipom v središču in spremljajočimi putti. Po porušenju cerkve so se ohranili predvsem večji kosi kiparske opreme. Straubovi veliki kipi svetnikov minoritskega reda so danes restavrirani in z rekonstrukcijo baročne podobe Marije z Detetom ponovno vključeni v veliki oltar minoritske cerkve. Ohranjeni putti so na ogled v Antonovi kapeli, drugi ohranjeni kosi kiparske opreme pa so spravljeni v samostanu.

Med njimi je tudi polkrožni fragment ohišja oltarja na katerem so še vidne plasti različnih marmoracij.

Glavni oltar sv. Petra in Pavla, stanje po 1931, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 14062.

28

Postavljanje novega glavnega oltarja po zamisli akademskega kiparja, restavratorskega svetnika Viktorja GojkoviÄ?a, 2005, foto Branko Vnuk.

29

Jožef Straub: Sv. Ludvik, les, 1752, v. = 210 cm, foto Boris Farič 2014

Jožef Straub: Sv. Frančišek, les, 1752, v. = 210 cm, foto Boris Farič 2014

Kip sv. Ludvika v rekonstruirani kompoziciji nekdanjega baročnega oltarja stoji na visokem podstavku, skrajno levo.

Kipar ga je upodobil kot visokoraslo figuro s škofovsko palico v desni roki, odetega v redovniško oblačilo, ki ga v spodnjem delu brazdajo globoke gube. Sv. Ludvik je eden od štirih svetnikov, ki jih je mariborski kipar Jožef Straub ustvaril za glavni oltar in je bil tako kot danes postavljen na skrajni levi.

Kipi so izdelani iz lesa in pobarvani v belo, kar daje občutek teže kamna in poudarja njihovo monumentalnost.

Nadnaravno visok kip, ki stoji na podstavku ob sv. Ludviku, predstavlja sv. Frančiška. Upodobljen je v redovniškem oblačilu, ki pri tleh zavihra, da se zdi, kot da je pravkar stopil v korak. Frančišek z obema rokama drži razpelo, v njegovem pogledu, ki je usmerjen navzgor k Marijini podobi, pa se zrcali notranji nemir. Kip je tudi v nekdanjem baročnem oltarju zasedal mesto v levi polovici oltarja, ob sv. Ludviku, s to razliko, da je bil njegov pogled takrat zazrt v osrednjo oltarno podobo sv. Petra in Pavla.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 88–89; S. VRIŠER 1985, str. 341; S. VRIŠER 1989, str. 299, 301.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 88–89; S. VRIŠER 1985, str. 341; S. VRIŠER 1989, str. 299, 301.

30

Jožef Straub: Sv. Anton, les, 1752, v. = 210 cm, foto Boris Farič 2014

Jožef Straub: Sv. Bonaventura, les, 1752, v. = 210 cm, foto Boris Farič 2014

Podobo sv. Antona Padovanskega si je kipar zamislil kot visokega, mladega redovnika. Z levo roko se dotika prsi, v desni roki pa drži razposajenega Jezuščka. Svetnik, upodobljen z odprtimi očmi in priprtimi usti, se proseče ozira v nebo. Kip sv. Antona na visokem podstavku, s sv. Bonaventuro, je na desni polovici oltarja. Tudi nekoč je stal med marmoriranimi stebri glavnega oltarja, desno od oltarne slike.

Sv. Bonaventura tako kot v prvotnem baročnem oltarju stoji na skrajni desni strani. Cerkveni učitelj je upodobljen s knjigo v desni roki, levo dlan pa ima razprto. Desno nogo je pomaknil naprej, obraz, ki ga obdajajo gosti svedrasti kodri, pa je obrnil navzgor. V Straubovem opusu umetnin zasledimo veliko število kipov svetnikov, ki nas ob primerjanju prepričajo, da se je pri svojem delu tudi ponavljal. Figura sv. Bonaventure namreč v drži kaže izredne podobnosti s kipom sv. Ane, ki ga je Straub leta 1750 izdelal za glavni oltar cerkve na Studencih pri Mariboru.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 88–89; S. VRIŠER 1985, str. 341; S. VRIŠER 1989, str. 299, 301.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 88–89; S. VRIŠER 1985, str. 341; S. VRIŠER 1989, str. 299, 301; S. VRIŠER 1992, str. 124.

31

Jožef Straub: Putto, les, 1752, v. = 86 cm, foto Boris Farič 2014 V Antonovi kapeli je razstavljen nekoliko večji putto, ki je prvotno stal na glavnem oltarju skrajno levo, tik ob figuri sv. Ludvika. Upodobljen je kot debelušni otrok, ki se mu čez telo ovija kratka draperija. Kip je danes poškodovan, odlomile so se mu roke in kratka krilca.

Jožef Straub: Angel, les, 1752, v. = 108 cm, foto Boris Farič 2014

Jožef Straub: Angel, les, 1752, v. = 123 cm, foto Boris Farič 2014 Veliki angel, ki je spravljen v depoju, je ob porušenju cerkve izgubil ude in peruti, na njegovem mišičastem telesu pa je še vidna prvotna(?) kvalitetna bela politura (nem. Polierweiss). Angel je bil v nekdanjem baročnem velikem oltarju postavljen na levi spodnji konec oltarne atike in je tako kot zgornji klečal na stebriču in častil Marijo.

Angel ima mišičasto telo, ki ga čez ledja pokriva valovita draperija, obraz pa mu obdajajo gosti, za Strauba značilni kodri.

Kip je razstavljen v Antonovi kapeli in ima odlomljene ude in peruti. Na njegovi desni mu je priložena perut, ki pa je pripadala drugemu angelu. Prvotno je bil postavljen na vrh, na skrajni desni konec atike. Angel je klečal z rokami, sklenjenimi ob telesu, pogled pa je obračal k osrednji podobi atike glavnega oltarja, kipu Marije z Detetom.

Jožef Straub: Stvarnik, les, 1752, v. = 110cm (torzo), v. = 24 cm (glava), foto Boris Farič 2014 Vrh glavnega oltarja je zaključeval Stvarnik na zemeljski obli v horizontalni pozi, kar je ikonografska redkost, saj ga običajno srečujemo sedečega na oblakih. Kip je zelo poškodovan in spravljen v samostanskem depoju. Ohranjeni so torzo in del zemeljske krogle, glava Stvarnika pa je razstavljena v Antonovi kapeli.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 89; S. VRIŠER 1985, str. 342; S. VRIŠER 1989, str. 299, 301.

32

Jožef Straub:

Fragment ornamenta,

Jožef Straub: Putto, les, 1752, v. = 52 cm, foto Boris Farič 2014 Putto je kot razposajen otrok nekoč poživljal atiko glavnega oltarja. Sedaj nima več kril in ima do nadlahti odlomljeno desno roko, na njegovem telesu pa so še vidne sledi nekdanje bele poslikave.

les, 1752, v. = 44 cm, foto Boris Farič 2014

Pozlačen fragment, razstavljen v Antonovi kapeli, bi lahko ustrezal masivnemu rokajskemu ornamentu, ki je med notranjima stebroma krasil steno oltarnega nastavka glavnega oltarja. V samostanu je shranjen še en večji kos rokajskega ornamenta.

Jožef Straub: Putto, les, 1752, v. = 72 cm, foto Boris Farič 2014

Jožef Straub: Angel adorant, les, 1752, v. = 84 cm, foto Boris Farič 2014

Putto, upodobljen v krčeviti drži, ima polna lička in velike, široko odprte oči.

Nekoč je zagotovo krasil oltarno atiko, morda glavnega oltarja. Poletavajoči angelci so značilnost poznobaročnih oltarjev in so razbijali simetrijo oltarne atike.

Na segmentnem loku počivajoči angel adorant je prvotno stal ob desni stranici tabernaklja na oltarni menzi. Angela zaznamujejo tipični Straubovi veliki in nasvedrani kodri, od drugega oltarnega okrasja pa se loči predvsem po inkarnatu in pozlati. Kip je še dobro ohranjen (manjkajo mu peruti) in pritrjen na steno samostanskega depoja.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 89.

33

Ostaline baročne plastike s severnega stranskega oltarja sv. Frančiška Severni stranski oltar je bil sprva posvečen sv. Frančišku Asiškemu. Oblikovan je bil po vzorcu najpogostejšega tipa baročnih oltarjev s štirimi stebri, med katerimi sta stala kipa svetnic, zbrana ob osrednji podobi sv. Frančiška. Sliko so leta 1926 zamenjali s podobo Imakulate. Sprva je veljalo mnenje, da sta oba stranska oltarja prav tako Straubovo delo in ju je naredil kasneje kot glavni oltar in prižnico, ki sta izpričano njegovo delo. Natančnejše vzporejanje kipov pa nas sili k mišljenju, da ju je bržkone izdelala druga roka.

Umetnostni zgodovinar Sergej Vrišer je namigoval na Straubovo delavnico ali njegovega naslednika Jožefa Holzingerja.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 89; S. VRIŠER 1985, str. 342 ; S. VRIŠER 1989, str. 298–301.

Severni stranski oltar – pred 1926 oltar sv. Frančiška, 30. leta 20. stoletja, PMPO, KZG oddelek, fototeka, št. 591.

Telo svetnice – Sv. Katarina,

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 126 cm, foto Boris Farič 2014 Telo svetnice, ki je razstavljeno v Antonovi kapeli, je odeto v dolgo plemiško oblačilo in postavljeno v kontrapost. Njeno oblačilo je večplastno in v zgornjem delu bogato okrašeno z rokokojskimi vzorci. Danes nam kaže žalostno podobo; svetnica je ob porušenju cerkve ostala brez obeh rok in glave. O njeni prvotni podobi nam pričuje le še dobro ohranjena fotografija severnega stranskega oltarja. Svetnica je stala na levi polovici oltarja, na rokokojsko oblikovanem podstavku, na katerem je bilo z zlatimi črkami zapisano sv. Katarina. V pokrčeni levici je držala palmovo vejico, z desnico pa se je opirala na svoj meč. Tako kot štirje veliki svetniki z glavnega oltarja je bila v celoti pobarvana v belo.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 89.

34

Oltarna slika z upodobitvijo sv. Frančiška, stanje po 1931, KZG oddelek, fototeka, NS 900 – izrez.

Poprsje in telo svetnice – Sv. Barbara,

Nadangel Gabrijel,

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 96 cm, foto Boris Farič 2014

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 64 cm (poprsje), v. = okoli 100 cm (telo) foto Boris Farič 2014

Nadangel Gabrijel, obdan z oblaki in angelskimi glavicami, je krasil atiko severnega stranskega oltarja.

Upodobljen je bil v dinamični drži, z levico iztegnjeno v zrak, v desnici pa je držal lilijo. Kip je ob porušenju cerkve ostal brez kril in udov. Sedaj je shranjen v samostanu.

Od kipa sv. Barbare je v Antonovi kapeli razstavljeno očiščeno in konservirano poprsje svetnice, ki nam pričuje, da je imel kipar veliko posluha za detajle: kažejo se nam v lepo oblikovanem naglavnem okrasju in bogatem, z rokokojskimi ornamenti okrašenem zgornjem delu oblačila. Prvotna podoba sv. Barbare se nam je ohranila na zgoraj omenjeni fotografiji severnega stranskega oltarja, kjer jo vidimo kot damo v dekoltirani in v pasu stisnjeni dolgi obleki. V desnici je držala kelih s hostijo, z levico pa je k sebi stisnila meč. Svetnica je kot pendant k sv. Katarini stala na rokokojsko oblikovanem podstavku, na desni polovici oltarja.

Delno je ohranjen tudi spodnji del kipa (do pasu), ki je shranjen v samostanu.

Putto,

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 44 cm, foto Boris Farič 2014 Kip putta z okroglimi lički in daljšimi gostimi kodri je zelo poškodovan, odlomljeni ima obe roki in del desne noge ter krila. Tudi sledi nekdanje polihromacije so še komaj vidne. Lahko da gre za angelca, ki je prvotno sedel vrh severnega stranskega oltarja, na desnem robu.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 89.

35

Ostaline baročne plastike z južnega stranskega oltarja sv. Florijana V enakem stilu kot severni je bil zasnovan tudi južni stranski oltar, posvečen sv.

Florijanu. Kipa svetnikov, priprošnjikov zoper kužne in nenadne bolezni, sta stala ob votivni oltarni sliki sv. Florijana, ki zliva vodo na goreče mesto Ptuj, nad njima pa je v atiki potekal dramatični prizor Mihaelovega boja s hudičem. Po porušenju cerkve so se od oltarja ohranili večji kosi kiparske opreme, ki so na ogled v Antonovi kapeli in v samostanskem depoju. V samostanu je spravljen tudi delno ohranjen kip Imakulate iz 19. stoletja, ki jo srečamo na predvojnih posnetkih oltarja.

Južni stranski oltar – pred 1926 oltar sv. Florijana, po 1926 – pred 1930, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 4534.

Oltarna slika z upodobitvijo sv. Florijana, stanje po 1926, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 14597.

Sv. Rok,

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 155 cm, foto Boris Farič 2014

Sv. Rok, razstavljen v Antonovi kapeli, je nekoč stal med stebroma, na desni strani južnega stranskega oltarja. Upodobljen je v dolgem romarskem oblačilu, ki ga je privzdignil, da bi nam pokazal kužno rano na desnem kolenu. Pod nogami mu počiva pes s kruhom v gobcu. Kip je delno poškodovan, manjka mu leva roka, v kateri je nekoč držal dolgo popotno palico z bučo (za vodo). Tako kot štirje veliki Straubovi svetniki z glavnega oltarja je bil tudi sv. Rok v celoti bel.

Kartuša z napisom sv. Rok,

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 46 cm, foto Boris Farič 2014

Poleg kipa sv. Roka se je ohranila še kartuša, ki je nekoč krasila podstavek, na katerem je stal kip. Kartuša ima rokokojsko oblikovan zlat okvir, ki obdaja črno polje, na katerem je z velikimi zlatimi tiskanimi črkami zapisano sv.

Rok. Osrednje polje je poškodovano in zapis ni več viden v celoti.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 89; S. VRIŠER 1985, str. 342.

36

Nadangel Mihael,

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 90 cm, foto Boris Farič 2014

Sv. Boštjan,

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 128 cm, foto Boris Farič 2014 Sv. Boštjan je stal na levi polovici južnega stranskega oltarja kot pendant h kipu sv. Roka na desni. Sv. Boštjana najpogosteje srečamo privezanega ob steber in prebodenega s puščicami, tukaj pa ga vidimo upodobljenega kot rimskega vojščaka. Najbrž so ga prav zaradi tega pisci večkrat zamenjali s sv. Florijanom. Kip je spravljen v samostanu in je v primerjavi s sv. Rokom slabše ohranjen; izgubil je ude in ima že zelo načet obraz.

V atiki južnega stranskega oltarja je v primerjavi s severnim potekal bolj dramatičen prizor. Nadangel Mihael, upodobljen kot antični vojak, je v levici držal ščit z grbom, z iztegnjeno desnico pa vihtel meč in se bojeval s hudičem. Kip Mihaela je ohranjen od pasu navzgor in spravljen v samostanu. Kar je še ostalo od njegovega telesa, pokriva debela plast bele barve, ki je posledica zadnjega restavriranja. Sergej Vrišer je iskal podobnosti z likom Mihaela v Holzingerjevem stranskem oltarju v cerkvi na Polenšaku.

Literatura: S. VRIŠER 1985, str. 342 ; S. VRIŠER 1989 str. 301.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 89.

Viri: L. PEČKO 1861, str. 324.

37

Putto,

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 85 cm, foto Boris Farič 2014

Putto je nekoč v rokah držal sulico in je bil postavljen na spodnji desni rob oltarne atike, da bi pomagal nadangelu Mihaelu v boju s hudičem. Kip je poškodovan, izgubil je krila, svojo levico in desno nogo ter prvotno belo barvo. Danes je očiščen in konserviran razstavljen v Antonovi kapeli.

Hudič,

les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 93 cm, foto Boris Farič 2014

Hudič je z nadangelom Mihaelom krasil atiko južnega slavoločnega oltarja. Peklenšček z grdo spačenim obrazom, zašpičenimi ušesi in krčevito razkrečenimi udi je s hrbtom ležal na polobli, nad njim pa je vojščak Mihael bojevito vihtel meč. Kip je razstavljen v Antonovi kapeli in ima poškodovane ude, na njegovem telesu pa so še vidne sledi nekdanje bele poslikave. Ohranila se je tudi polobla, ki je spravljena v samostanu.

Literatura: S. VRIŠER 1985, str. 342; S. VRIŠER 1989, str. 299.

Ostaline baročne plastike s prižnice Prižnico je, tako kot glavni oltar, izdelal kipar Jožef Straub in se na hrbtni strani tudi podpisal. Postavljena je bila ob južno steno cerkvene ladje. Del njenega kiparskega okrasa so bili putti, ki so poživljali balkon in streho prižnice, vrh katere je stal še celopostavni ženski kip.

Po porušenju cerkve se od prižnice ni veliko ohranilo.

Literatura: S. VRIŠER 1957, str. 89.

Viri: L. PEČKO 1861, str. 324–325.

Prižnica, stanje po 1931, PMPO, KZG oddelek, fototeka, NS 900 – izrez.

38

Jožef Straub: Alegorija vere – Spes, les, 1752, v. = 142 cm, foto Boris Farič 2014 Nad streho prižnice se je dvigala ženska figura v dolgem oblačilu, z oglavnico na glavi in s križem v desnici. Kip predstavlja alegorijo vere, eno od treh božjih kreposti. Spravljen je v samostanu in ima poškodovane ude, na njem pa so še vidne sledi bele barve, ki je posledica zadnjega restavriranja.

Jožef Straub: Putto, les, 1752, v. = 48 cm, foto Boris Farič 2014 Okroglolični putto, upodobljen s stiliziranimi svedrastimi kodri in robustno otroško postavo, je nekoč sedel na prižnici. Najbrž gre za enega od puttov, ki so sedeli med plitkimi reliefi na balkonu prižnice, zdaj pa krasi steno Antonove kapele.

39

Ostaline baročne opreme s Križevega oltarja Križev oltar je bil postavljen ob južno steno cerkvene ladje, desno od prižnice. Glede na ohranjene fotografije je bil oltar približno tako visok kot prižnica. Oltarno nišo sta ob straneh stražila dva stoječa putta, na vrhu, na polkrožnem zaključku, pa so počivali še trije putti. Iz pisnih virov zvemo, da je bil Križev oltar (na novo) postavljen leta 1687.

Sergej Vrišer ga je, verjetno prav na podlagi ohranjenih puttov, pripisal Jožefu Straubu.

Literatura: A. REMEC 1933, str. 196; S. VRIŠER 1985, str. 342; S. VRIŠER 1989, str. 295–304.

Križev oltar, stanje po 1931, INDOK center MzK RS, fototeka, št. 14061 – izrez.

Jožef Straub (?): Putto, les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 56 cm, foto Boris Farič 2014

Jožef Straub (?): Putto, les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 90 cm, foto Boris Farič 2014

Jožef Straub (?): Putto, les, okoli sredine 18. stoletja, v. = 106 cm, foto Boris Farič 2014

Večji putto v Antonovi kapeli je prvotno stal na levi strani oltarne niše Križevega oltarja. Njegovo močno zasukano telo le malo pokriva čez prsi speta draperija; nima več rok, ki jih je nekoč držal predse. Na fotografijah iz let malo pred 2. svetovno vojno se vidi, da je v desnici držal še palico (orodje mučeništva?).

Putto je prvotno stal na masivnem podstavku na desnem robu Križevega oltarja, kot pendant k tistemu na levi.

Upodobljen je kot debelušni otrok, ki se mu okrog telesa serpentinasto ovija do tal segajoča draperija. Danes mu manjkata obe roki, nekoč pa je v iztegnjeni levici držal palico (orodje mučeništva?).

Putto v razposajeni drži ima, v primerjavi z drugimi, še vse ude in dobro ohranjeno barvo. Lahko da gre za putta, ki je nekoč sedel na levem zgornjem robu Križevega oltarja, sedaj pa krasi steno Antonove kapele.

40

Literatura Andrej Brence et al.: Ptuj z okolico, Ptuj 1988.

France Stele: Monumenta artis Slovenicae I. Srednjeveško stensko slikarstvo, Ljubljana 1935.

Andrej Brence et al.: Ptuj. Vodnik po mestu, Maribor 2003 [1996].

France Stele: Slovenske Marije, Celje 1940.

Emilijan Cevc: Srednjeveška plastika na Slovenskem. Od začetkov do zadnje četrtine 15. stoletja, Ljubljana 1963.

France Stele, Minoritska cerkev v Ptuju, Koledar Družbe sv. Mohorja za navadno leto 1947, Celje 1947, str. 106–108.

Emilijan Cevc: Gotsko kiparstvo, Ljubljana 1967.

France Stele, Gotsko stensko slikarstvo v Ptuju in minoritska cerkev, Ptujski zbornik, III, 1969, str. 120–135.

Emilijan Cevc, Die gotische Plastik um 1300 in Slowenien, Akten des XXV. Internationalen Kongresses für Kunstgeschichte, CIHA, Wien, 4.–10. 9. 1983 (ur. Herman Fillitz, Martina Pippal), Band 9, Wien – Köln – Graz 1985, 69–72.

Marjeta Ciglenečki: Ptuj. Najlepši pa je zame Ptuj…, Maribor 1995.

Marjeta Ciglenečki, Likovna ustvarjalnost na Ptuju v 14. stoletju, Mestni statut 1376.

Mednarodni simpozij Ptujsko mestno pravo v srednjeevropskem prostoru.

Ptuj, 17. in 18. oktober 1996, Ptuj 1997, str. 123–141.

France Stele: Slikarstvo v Sloveniji od 12. do srede 16. stoletja, Ljubljana 1969.

France Stele: Gotsko stensko slikarstvo, Ljubljana 1972.

Ivan Stopar: Hrami tišine. Življenje v srednjeveških samostanih na Slovenskem, Ljubljana 2009.

Ciril Velepič, Snemanje fresk, VS, II, 1949, str. 45.

Marjeta Ciglenečki: Ptuj. Starodavno mesto ob Dravi, Maribor 2008.

Polona Vidmar: Die Herren von Pettau als Bauherren und Mäzene, Graz 2006.

Iva in Jože Curk: Ptuj, Ljubljana 1970.

Polona Vidmar, Nagrobnik Friderika IX. Ptujskega ter njegova gotska in baročna recepcija, AHAS, 14, 2009, str. 21–40.

Jože Curk, Ptujska galerija slik, Ptujski zbornik I., Ptuj 1953, str. 59–62.

Jože Curk, Proštijska cerkev in minoritski samostan v Ptuju, ČZN, n.v. 12, 1976, str. 31–66.

Jože Curk, Gradbeno-zgodovinski oris samostana in cerkve, Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Celje 1989, str. 233–265.

Sergej Vrišer, Mariborski baročni kiparji, ZUZ, n.v. IV, 1957, str. 71–130.

Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Maribor 1963.

Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo, Ljubljana 1967.

Jože Curk et al.: Samostani na Slovenskem, Maribor 2008.

Sergej Vrišer, Doneski k baročni podobi minoritske cerkve v Ptuju, Ptujski zbornik, V, 1985, str. 339–344.

Otto Demus, Wandgemälde einer Gurker Werkstatt des 13. Jahrhunderts in Pettau, Carinthia, I, 1933, str. 182–184.

Sergej Vrišer, Baročna podoba cerkve sv. Petra in Pavla, Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Celje 1989, str. 295–306.

Karl Garzarolli von Thurnlackh: Mittelalterliche Plastik in Steiermark, Graz 1941.

Sergej Vrišer: Baročno kiparstvo na slovenskem Štajerskem, Ljubljana 1992.

Boris Hajdinjak, Polona Vidmar: Gospodje Ptujski – srednjeveški vitezi, graditelji in meceni, Ptuj 2008, /razst. kat./.

Marjan Vogrin, Zgodovinska podoba samostana od leta 1918 do današnjih dni, Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Celje 1989, str. 179–231.

Janez Höfler: Srednjeveške freske v Sloveniji. IV. knjiga. Vzhodna Slovenija, Ljubljana 2004.

Rober Wlattnig, Kiparstvo 14. stoletja (kat. št. 55–68), Gotika v Sloveniji, Narodna galerija Ljubljana, Ljubljana 1995, str. 140–158, /razst. kat./.

Fran Kovačič, Vitezi Pesničarji, ČZN, IX, 1912, str. 1–41.

Marijan Zadnikar, Minoritska cerkev v Ptuju. Umetnostnozgodovinski oris in konservacija, VS, III, 1950, str. 88–113.

Karl Lind: Sammlung von Abbildungen mittelalterlicher Grabdenkmale aus den Ländern der österreichisch-ungarischen Monarchie. II. Abtheilung, Wien – Leipzig 1894.

Jože Mlinarič, Zgodovina samostana od ustanovitve do 1800, Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Celje 1989, str. 47–148.

Daša Pahor, Spomeniki na območju Slovenije v risbah Leopolda barona Stadla, AHAS, 13, 2008, str. 159–189.

Marijan Zadnikar, Delna rekonstrukcija ptujske minoritske cerkve, VS, XII–XIV, 1970, str. 107–118.

Marijan Zadnikar, Umetnostnozgodovinski pomen in usode samostanske cerkve, Minoritski samostan na Ptuju 1239–1989, Celje 1989, str. 267–293.

Mirko Pihler (ur.): Minoritska cerkev na Ptuju, včeraj, danes, jutri, Ptuj 1992.

Tanja Zimmermann, Stensko slikarstvo poznega 13. in zgodnjega 14. stoletja (kat. št. 118–125), Gotika v Sloveniji, Narodna galerija Ljubljana, Ljubljana 1995, str. 221–230, /razst. kat./.

Fritz Popelka, Die steirischen Altarbauten um 1750, Blätter für Heimatkunde, XXII, Graz 1948, str. 126–130.

Tanja Zimmermann: Stensko slikarstvo poznega 13. in z godnjega 14. stoletja na Slovenskem, (doktorska disertacija, tipkopis), Ljubljana 1996.

Ferdinand Raisp: Pettau: Steiermarks älteßte Stadt und ihre Umgebung: topografisch - historisch geschildert, Graz 1858.

Alojzij Remec, K zgodovini prezidave minoritske cerkve in samostana v Ptuju ob koncu 17. stoletja, ČZN, XXVIII, 1933, str, 189–198.

Balduin Saria: Pettau. Ein Führer durch die Stadt und deren Geschichte, Pettau 1943.

Horst Schweigert, Gotische Plastik unter den frühen Habsburgern von ca. 1280 bis 1358, Geschichte der bildenden Kunst in Österreich. Band II: Gotik, München – London – New York 2000, str. 318–321.

Viri Leopold baron Stadl: Ehrenspiegel des Ertzogthums Steyer, 1731, StLA, Handschrift 28/1–9.

France Stele: Terenski zapiski, 1913–1969, UIFS ZRC SAZU, Steletovi terenski zapiski.

Damjan Sova: Marija iz minoritske cerkve na Ptuju (Ptujska Minoritska Madona), (diplomsko delo, tipkopis), Ljubljana 2001.

Ludvik Pečko: Geschichte des Minoritenklosters und von der Pfarre St. Peter und Paul zu Pettau, 1861, SI ZAP 70, R–32.

Damjan Sova, Ptujska Minoritska Madona, ZUZ, n.v. XXXVIII, 2002, str. 22–54.

Simon Povoden: Antiquitäten Poetioviens, 1830, SI ZAP, FKS, škatla 54, R–824.

France Stele, Stenske slike v minoritski cerkvi v Ptuju, ZUZ, XI, 1931, str. 1–30.

Simon Povoden:Hauptpfarrliches Geschichtenbuch, 1833, SI ZAP 70, R–42.

France Stele, Ptuj, minoritska cerkev, ZUZ, XI, 1931, str. 95.

France Stele, Ein Freskenfund in der Minoritenkirche in Ptuj (Pettau), Die Denkmalpflege, VI, 1933, str. 224–228.

France Stele, Ptuj, minoritska cerkev, ZUZ, XII, 1933, str. 94.

France Stele, Umetnostna zgodovina v Ptuju po vojni, ČZN, XXVIII, 1933, str. 237–241.

»Usoda obema ptujskima samostanoma ni bila najbolj naklonjena. Tako so v času jožefinskih reform leta 1785 ukinili dominikanski samostan in naslednje leto razprodali vso njegovo bogato, predvsem baročno opremo, samostansko zgradbo s cerkvijo Marijinega vnebovzetja pa namenili vojski. Ptujski minoriti so se izognili usodi bratov dominikancev, saj je bila pri njih ustanovljena slovenska župnija in šola za okoliške prebivalce Ptuja. Vsaj za naslednjih 160 let jim je bila usoda naklonjena, dokler niso pred skoraj sedemdesetimi leti, 4. januarja 1945, zavezniške bombe uničile enega izmed biserov slovenske zgodnjegotske in baročne umetnosti, minoritsko cerkev sv. Petra in Pavla, obenem pa poškodovale tudi samostanski kompleks.«

www.pmpo.si