__MAIN_TEXT__
feature-image

Page 1

OSNOVNA ŠOLA MIRANA JARCA ČRNOMELJ

80 LET Glasilo

Črnomelj, 22. 2. 2018


Zahvaljujemo se vsem, ki ste kakorkoli pomagali pri nastanku naĹĄega glasila.


Vsebina UVODNE MISLI

9

ZGODOVINA ŠOLSKE STAVBE

11

SPOMINI NEKDANJIH UČITELJIC IN UČENCEV

15

UČENCI USTVARJAJO

35


9

UVODNE MISLI Draga bralka , dragi bralec!

V rokah držiš književno obdelan delček bogate zgodovine vtisov, povezanih z delom in življenjem na OŠ Mirana Jarca Črnomelj. Te dni slavnostno obeležujemo osemdesetletnico izgradnje šolske stavbe . Ponosni smo na znanje in omiko, ki ju je v preteklih letih dala učencem, ter na prispevek h kulturnemu, športnemu in gospodarskemu napredku mesta . Za vse doseženo se velja ob tej slavnostni priložnosti zahvaliti vsem dosedanjim delavcem šole , vodstvom občine in pristojnim ministricam ter ministrom, šoli

pa nazdraviti in ji zaželeti še na mnoga in uspešna leta. Boris Mužar


ZGODOVINA Å OLSKE STAVBE


11

Šolska stavba pripoveduje Letos mineva že 80 let, odkar so na prekrasen pomladanski dan zasadili prvo lopato, kar je naznanilo začetek moje gradnje. Ob tem dogodku se je zbrala velika množica ljudi, ki je hotela prosla-

viti za belokranjsko mladino tako pomemben dan. Tega sem bila zelo vesela in že komaj čakala božičnih počitnic, da pridejo učenci in začnejo s poukom, saj je to pomenilo, da bom končno polna otroškega smeha, igrivosti in želje po znanju. Nekaj let nam je bilo lepo, skupaj smo se učili, se zabavali in skle-

pali nova prijateljstva, nato pa so prišli težki časi, saj se je začela vojna. Italijani so zase vzeli vse prostore v pritličju, potrebam šole pa so namenili le prvo nadstropje. Najhuje je bilo 14. novembra 1944, ko je v mesto vdrl sovražnik in me zažgal. To so bili res hudi trenutki, ki jih ne bom nikoli pozabila. Po vojni pa so prišli boljši časi, saj je nova oblast spoznala mojo stisko in mi priskočila na pomoč. Obnovili so me, poleg tega pa so mi dodali še eno nadstropje. Nestrpno sem pričakovala, da se bo spet začel pouk. Želja se mi je izpolnila jeseni 1947. Čez 18 let so mi spremenili ime Daša Schweiger, 8. a

in tako sem postala Osnovna šola Mirana Jarca Črnomelj, kar si


12 štejem v veliko čast, saj sem ime dobila po svojem cenjenem rojaku, pesniku Miranu Jarcu. Število učencev je začelo iz leta v leto naraščati, zato so začeli graditi novo šolsko stavbo v Loki. Tako sem dobila dobro prijateljico, s katero sva si v šolskem letu 1966/67 razdelili učence. Pri meni so ostali učenci razredne stopnje, učenci višjih razredov pa so hodili v Loko.

Skozi leta me je začel vse bolj najedati zob časa, zato so me leta 1982 obnovili. Dobila sem novo streho, ogrevanje, uredili so prostore in dogradili garderobo. Mojo novo podobo je pohvalila tudi moja prijateljica iz Loke, s katero sva si v šolskem letu 1987/88 na novo razdelili učence in tako postali dve osnovni šoli. Ime sem obdržala jaz. Deset let pozneje so na šolskem igrišču položili temeljni kamen za telovadnico, katere izgradnjo

sem težko pričakovala. V šolskem letu 2000/01 sem postala ena izmed prvih ekošol v Beli krajini, na kar sem bila zelo ponosna. Z leti sem dobila še nazive E-šola, zdrava šola in kulturna šola. Ko sem dopolnila 68 let, so popolnoma spremenili mojo zunanjo podobo, me povečali in s tem pomladili. Šolsko leto 2006/07 smo začeli v prenovljenih in novih prostorih, slovesna otvoritev pa je bila 6. oktobra 2006. Veselim se naslednjih 10 let, ko bom stkala nove zgodbe, prijateljstva, mogoče tudi ljubezni. Nikoli se ne ve, kaj bo prinesel čas. Želim in upam, da čim več veselih, dobrih in pozitivnih doživetij. Damjana Rožman in Eva Starašinič


13

Vito Frankovič, 3. b Domen Aš, 2. b

Liam Grabrijan Štefanc, 1. c Vita Prijanovič, 3. b


SPOMINI NEKDANJIH UČITELJIC IN UČENCEV


15 POGOVOR Z GOSPO LJUDMILO KOCJAN

letom veliko.

V pogovoru predstavljam gospo Ljudmilo

Delavci smo se srečevali predvsem ob novem

Kocjan, ki je bila dvaindvajset let pomočnica

letu in praznovanju 8. marca, mednarodnega

ravnatelja na OŠ Mirana Jarca Črnomelj, se-

praznika žensk. Srečanje je bilo organizirano s

daj pa je že nekaj let upokojena.

strani sindikata.

Svojo učiteljsko pot sem začela prvega sep-

V enajstih letih mojega službovanja se je tudi

tembra 1975 na OŠ Komandanta Staneta

na tej šoli marsikaj spremenilo. Dobila je pri-

Dragatuš.

zidek, centralno ogrevanje, telovadnico, so-

Na šolo sem prišla kot nekdanja učenka. Bila

dobno kuhinjo in morda še kaj.

sem v kolektivu učiteljic, ki so poučevale tudi

Enajstega septembra 1986 sem prišla na OŠ

mene. Lepo so me sprejeli, zato sem se do-

Mirana Jarca Črnomelj. Šola je imela s po-

bro počutila.

družnicama več kot tisoč učencev, razredi so

Stavba je bila takšna, kot sem jo zapustila ob koncu OŠ. Mislim, da so bile še v marsikateremu razredu iste klopi in stoli. Dobro se spominjam velikih zelenih peči. V razredih je bilo več učencev, oprema je bila zastarela, ni bilo

veliko didaktičnih sredstev. Pa vseeno so bili učenci vedoželjni. Učitelji smo jih spodbujali. Obstajala so samo športna tekmovanja. Veliko učencev je sodelovalo pri folklori in pevskem zboru, saj je bilo proslav med šolskim

bili na različnih lokacijah (v OŠ Loka, centru srednjih šol, dijaškem domu). Priti z manjše šole na veliko je bila velika sprememba. Ogromno otrok, velik kolektiv, različne lokacije, skoraj nikogar ne poznaš, delaš svoje delo

… Z vsemi učitelji smo se srečevali samo na pedagoških konferencah. Marsikaj je bilo že urejeno ob adaptaciji v sedemdesetih letih. Najbolj pa me je presunil pogled na podstrešje v delu, kjer so danes poslovni prostori. Tu je bilo zatočišče golobov in netopirjev.


16 V tem času se je OŠ Mirana Jarca Črnomelj

bro. Delo sva imela razdeljeno. Naloge mi je

razdelila na dve samostojni osnovni šoli. Bila

zaupal in vedel je, da bodo opravljene. O

sem določena, da poučujem na t.i. »gornji

vsem sva se dogovarjala.

šoli«.

Kaj vse se je spremenilo? Garderoba za pred-

Prišla sem za eno šolsko leto, potem pa sem

metno stopnjo, nova športna dvorana s pod-

ostala do upokojitve.

hodom, pa prizidek k stari stavbi, ureditev

Po sedmih letih službovanja sem postala pomočnica ravnatelja. Še prej sem bila predsednica sindikata, nato pa še sveta šole. Dvaindvajset let sem bila pomočnica ravnatelja šole. Najino sodelovanje je bilo zelo do-

zunanjih površin in parkirišč, adaptacija male telovadnice in starega dela poslopja. V tem času je bila nabavljena vsa pohištvena oprema, številni računalniki ne samo v računalniški učilnici, temveč tudi v razredih in ka-

binetih, pa LCD projektorji in interaktivne table in številna druga didaktična sredstva. Prišlo je tudi do uvedbe devetletke in s tem veliko izobraževanj s strani pedagoškega kadra in nabave didaktič-

nega materiala. V tem času je šola postala EKO šola, nekaj časa je bila tudi E-šola, pridobila je tudi Pia Kambič, 3. c

naziv kulturne šole.


17 V veliko veselje mi je bilo prenašanje ljudskega izročila na učence, ki so obiskovali folkloro. Rada sem poučevala zgodovino, pripravljala učence na tekmovanja. V razredu mi je bilo zelo lepo. Veselilo me je tudi vodenje ekskurzij. Vtisi na prehojeno učiteljsko pot so zelo lepi. Če bi se danes odločala za poklic, bi se odločila enako.

KAKO ČAS BEŽI … Še kako živ je spomin na tisti dan, ko sem prvič prestopila prag OŠ Mirana Jarca v Črnomlju. Vstopila sem v šolo skozi velika starinska vrata s težko kljuko, ki so se mi pozneje

vedno zatikala. Šla sem na razgovor h g. ravnatelju Andreju Petku, da bi dobila službo. Potrebovala sem delo, da bi lahko s plačo po-

Rada se vračam, poklepetam, zanimajo me

magala mami, ki je poleg službe doma skrbe-

uspehi in dosežki učencev, vedno znova pre-

la za tri nepokretne bolnike in invalidnega

biram spletno stran šole. Vesela sem, da je

očeta, ki se je vsak dan zapijal. G. ravnatelj je

šola vpeta v okolje in da je prepoznavna širše.

bil med pogovorom zelo prijazen, ampak ob

»Učitelji, bodite takšni kot ste, sodelujte med seboj, pripravljajte učence na različna tekmovanja, vključujte jih v interesne dejavnosti, širite pozitivne misli. Učenci vam bodo sledili. Ne pozabite na sodelovanje s starši!«

S temi besedami je gospa Kocjan zaključila svoje misli. Z gospo Ljudmilo Kocjan je pokramljala Andreja Vraničar.

odhodu iz njegove pisarne me je zmrazilo po hrbtu, ko mi je zabičal: »Učila boš slovenščino, srbohrvaščino in družbeno moralno vzgojo. Le glej, da boš stroga! Če ne, boš izgubila delovno mesto! Avtoriteto si ustvari, da te ne bodo učenci prelisičili.«

Zame je prišel vznemirljiv, težko pričakovani dan, ko se bom prvič srečala z učenci in učitelji. Ves čas je kljuvalo v meni, kako me bodo sprejeli. Pouk smo imeli v »stari« šoli in v šoli v Loki. Prosta ura v urniku mi je omogočala, da sem lahko pravočasno prehajala iz ene


18 šole v drugo. Ko sem vstopila prvič v zbornico, me je ravnatelj predstavil učiteljem. Občutila sem prijazne in proučujoče poglede, ki so se najprej ustavili na moji natupirani pričeski, na novi

in Faniko smo takoj navezale pogovor o učni snovi in vpisu v dnevnik. Potem so se nadaljevali prijazni pozdravi in topli stiski rok tudi od ostalih kolegov. Čutila sem veliko olajšanje.

modri obleki z belim ovratnikom. Teta mi je

Ta trenutek sprostitve je ostro prerezal gro-

dala biserno ogrlico in uhane. Da bom lepša,

mek zvok šolskega zvonca. V roke sem vzela

sem si kupila bele čevlje in modro torbico.

dnevnik in redovalnico ter odhitela k pouku.

Prvič v življenju so mi v metliški šiviljski delav-

Preden sem vstopila v razred, sem si rekla:

nici ukrojili obleko – minico. Počutila sem se

»Darinka, zdaj gre zares. Pusti vse skrbi in

kot princeska, čeprav so bile v vseh pravljicah

težave pred vrati, vstopi vedro in odločno.«

le-te prikazane v dolgih oblekah.

Tako je tudi bilo.

Želela sem soditi v kolektiv, ki je bil močno

Bila sem drobceno, majceno bitje, ki bi se

zagnan za delo. Prva mi je z roko segla v po-

lahko mirne duše pomešalo med učence, pa

zdrav ga. Anka Tomc, učiteljica telesne vzgo-

me ne bi hitro opazili. A kaj, ko ljudje pravijo,

je. Kljub starostni razliki sva postali tesni pri-

da je »strup« vedno v majhni količini! 6. a

jateljici vse do njenega slovesa. Ga. Ivanka

sem postala tudi razredničarka.

Žunič, učiteljica matematike, se mi je toplo

nasmehnila in me objela. Ga. prof. Anica Janković mi je prijazno pomežiknila. Takrat je kot profesorica biologije in kemije poučevala z go. prof. Janjo Kamnikar. Ponudili sta mi prostor, kamor naj sedem. S slavistkama Mileno

V letih poučevanja sem dozoreval tudi sama. Večkrat sem priznala učencem, da so me tudi oni učili in »oblikovali«. Tako smo lažje reševali težave. Nekaj »cvetk« iz spominov pa mi še vedno pričara nasmeh. Učenci so za domačo


19 nalogo utrjevali slovnico in pisali spise. Po-

pobarala, naj še malo ostane, ker se bova ne-

sebno spisi so zanje terjali čas in razmišljanje.

kaj dogovorila. Prosila sem ga, naj napiše poi-

S tem pa jim je bila »ukradena« prostost za

menski seznam učencev po klopeh in ko bo

igro in oslarije.

zvonilo, bodo morali njemu pokazati domačo

Bila je navada, da so učenci v začetku učne

nalogo, on pa bo zapisal plus ali minus. Tako

ure dali svoje naloga na konec klopi, v pogled

bo tudi meni v trenutno pomoč. Še zdaj ga vidim, kako je na

učitelju.

široko odprl usta in

Seveda, kdor ni napisal naloge,

debelo pogledal od

je v učiteljevi žepni redovalnici

presenečenja.

dobil minus. Predvsem fantje

obraza sem mu pre-

niso bili ravno navdušeni nad

brala, kako je v

pisanjem. Eni zaradi težav s

tistem trenutku za-

pismenostjo, drugi zaradi leno-

žarel od ponosa, da

be. Velikokrat so se prišli opravi-

bo

čit z lažjo: »Tovarišica, oprosti-

»glavni«.

Vsi

učenci so bili pred-

te, ker nisem napisal naloge.

hodno seznanjeni s

Čisto sem pozabil. Do prihodnje

tem načinom dela

ure bom to storil.«

in mojo privolitvijo.

Pri enem učencu v razredu pa

Zdaj je bil tudi on

ta obljuba ni vselej držala. Poskušala sem ga z ukano pripra-

Z

Klemen Rožič Šoštar, 7. a

viti za delo. Ob koncu učne ure, ko so učenci odhajali iz razreda, sem ga

prisiljen pisati naloge. Za to so poskr-

beli učenci, da so ga nadzorovali, če je tudi sebi zapisal minus.


20 Toda kaj, ko ta domislica ni za dolgo prinesla

sem od njiju zahtevala preveč. Še danes mi to

uspeha. Ni minil mesec dni, ko je stopil k me-

malo zamerita.

ni pred kateder. Ves skrušen je buljil v tla. Vedela sem, kaj sledi. »Tovarišica, oprostite, ne

Kako hitro čas beži!

bom vam mogel pomagati. Namesto mene naj to nalogo opravlja nekdo drug.« »Vem, da je bilo to delo zate naporno. Veš, sklenila sem, da bom to počela odslej sama, saj naloge vedno odnesem domov in jih popravim do prve učne ure.« Nekaj časa ga je spet grabila lenoba. Ob pre-

gledovanju nalog si je nabral spet minuse v moji žepni redovalnici. Po svoje se mi je zasmilil. Cenila pa sem njegov trud, da si želi popraviti oceno. Kot učiteljica sem se zavedala, da moraš biti včasih zadovoljen, kajti trud je sam po sebi že napredek.

Čas beži, beži … Najtežji in najbolj zahteven izziv zame je bil, ko sem nekaj časa učila tudi svoja otroka. Ka-

Sara Foršček, 9. a

ko bom zmogla v svojih odločitvah: biti dosle-

Ob zaključku šolskega leta smo se učenci in

dna, pa vendar zahtevna; nepristranska –

učitelji vedno slikali. Ker so vedeli, kdaj bo

obenem pa mati? Ni mi vedno uspelo. Včasih

prišel fotograf, so se vselej pražnje oblekli, si


21 česali lase in jih zaradi razmršenosti krotili z

končala moja delovna pot. Z učenci in sode-

mokrim glavnikom. Ob pogledu na slike mi

lavci smo se ujeli in lepo razumeli. Aktiv slavi-

njihovi nasmehi in drobne navihanosti zbudi-

stov pa bo zame ostal nepozaben. Učiteljice

jo nostalgijo.

smo si priskočile vedno na pomoč, če je bilo

Na zadnji strani slike so se podpisali in vedno

potrebno in skupno načrtovale učno pot.

dodali kakšno misel. V roki držim sliko, na ka-

Šola je kraj, kjer preživiš več časa kot doma.

teri so zapisali: »Bili smo kakor galebi ponosni

Če ti uspe biti, če hočeš biti dober učitelj,

nad vodo. Skupaj smo se veselili uspehov in

moraš znati navezati pristen stik z učenci in

tolažili v žalosti.«

njihovimi starši. Ni samo učenje del znanja in

Spet najdem zapis: »Zvesta, vedno pri roki učencem in polna znanja, je naša slavistka

Darinka Papež, ki nas zaradi neučenja še v sanjah preganja.«

uspeha, ampak tudi to, da učenec najde pravo samopodobo in potrditev.

Kako čas beži! Moj vnuk Tristan hodi tudi v OŠ Mirana Jarca,

Ob tem sem se spomnila besed: »Pot v pekel

a v Ljubljani. Vsem sošolcem in učiteljicam s

je tlakovana z dobrimi nameni.« /Bernard

ponosom pripoveduje, da je tudi njegova ba-

Clairvaux

bica poučevala v OŠ Mirana Jarca, toda v Čr-

Kako hitro čas beži …

To spoznaš, ko si v pokoju. Ura vedno enako teče, ampak ti nisi tako hiter in uspešen, kot si bil mlad in poln ustvarjalnega duha. Srce

nomlju.

Da se zaziblje v sen, najraje posluša moje zgodbe iz šolskih doživetij, kadar je pri meni na počitnicah.

pa hrani toliko lepih doživetij!

Naj se za trenutek ustavi čas!

V OŠ Mirana Jarca v Črnomlju se je začela in

Ob tako častitljivem jubileju OŠ Mirana Jarca


22 v Črnomlju iskreno čestitam vsem učencem,

glasbe. Tudi izbira poklica je bila povezana s

vseh učiteljem – preteklim, sedanjim in pri-

tem. Vedela sem, da bom kot razredna učite-

hodnjim; vsem ravnateljicam, njihovim po-

ljica lahko učence uvajala tudi v svet glasbe.

močnicam, ravnatelju, da so nas znali dobro usmerjati, da smo vedoželjno razpeli jadra za delo z učenci in skupaj z njimi delili veselje.

Najprej sem se zaposlila na OŠ Dragatuš, a srce me je že po enem letu pripeljalo nazaj

na mojo osemletko. Moji nekdanji učitelji so

Smo prijatelji, smo del zgodb, soustvarjamo

postali moji sodelavci. To se mi je zdelo res

uspehe, čeprav v spominih.

nekaj lepega. Pa še moja mama je bila med Darinka Papež

njimi. Izobraževanj sem se zelo rada udeleževala, še posebej pa tistih iz glasbenega po-

SPOMINI

Na OŠ Mirana Jarca me že od otro-

dročja. Zaradi potreb na šoli sem poleg glasbene vzgoje v razredu začela voditi otroški

ških let naprej veže nešteto lepih spominov. Prvič sem vanjo vstopila pred 58. leti kot prvošolka. Prelepi so spomini na številne proslave, ki smo jih pogosto imeli na šoli v takratnem obdobju. Zelo rada sem nastopala na njih s pevskim zborom pod vodstvom Franca Zupančiča, učitelja glasbe in priznanega zborovodje. Vaje pevskega zbora in ure v razredu so mi prebudile ljubezen do

Jan Bošnjak, 3. c


23 pevski zbor. To

moramo še izbolj-

delo sem z vese-

šati. Bila je kar

ljem

strog, a dober kri-

sprejela.

Udeležila sem se

tik.

veliko zborovskih

V začetku smo

tečajev, svetovala

peli brez vsake

pa mi je tudi mo-

spremljave. Ko so

ja mama, Lidija Saje,

nam ne nekem

dolgoletna

zborovskem

zborovodkinja na naši šoli.

Maruša Pezdirc, 1. c

se-

minarju predstavili, kako naj poje-

Najprej sem začela učiti učence prvega in

mo ob spremljavi klavirja, sem mislila, da te-

drugega razreda. Zanimivo je bilo spremljati

ga pa jaz že ne bom potrebovala, saj nimamo

napredek otrok. Nekateri so me prav prese-

pianista, pa tudi šolski klavir je bil že razgla-

netili, saj so se iz malih« brundavčkov« razvili

šen. Pa sem se zmotila. Naše nastope sta

v prave pevce. Takrat sem se naučila, da prav

kasneje spremljala pianista glasbene šole,

vsi lahko dobro pojejo, le veliko vaje je po-

Anica Butala in Andrej Kunič. Sodelovanje na-

trebno. Uživali smo v pripravah na nastope.

še šole z ravnateljem glasbene šole Silves-

Mamice so otrokom kupovale modra krilca

trom Mihelčičem je bilo odlično in spremlja-

oziroma hlače in bele bluzice. Marsikdo je

va nikoli ni bila problem. Začeli smo sodelo-

takrat dobil tudi nove čeveljčke. Ne bom po-

vati na občinskih in tudi medobčinskih pev-

zabila treme, ki me je vedno spremljala pred

skih revijah. Ko so kasneje zbor začeli obisko-

nastopom in obenem tudi zadovoljstva po

vati učenci tretjih in četrtih razredov, smo se

njem. Mama mi je po nastopih svetovala, kaj

lahko lotili tudi dvoglasnih pesmi. Večkrat


24 smo se spremljali z orkestrom Orffovih in-

kokrat so nosili v šolo svoje instrumente in

strumentov, ki sem ga vodila.

igrali nanje.

Z Orffovimi instrumenti sem se seznanila na

Ne bom pozabila razrednih ur glasbe v petem

seminarju v Strunjanu in se takrat navdušila

razredu v času, ko smo ob novem učnem na-

zanje. Poučevanja si brez njih nisem več znala

črtu delali po delovnem zvezku Brede Oblak.

predstavljati. Ravnatelj Boris Mužar je imel

Ni bilo lahko ne zame ne za učence. Veliko je

vedno veliko razumevanja za naše potrebe

bilo novih pesmi, ki smo se jih morali naučiti.

po učilih. Poskrbel je, da smo nabavili zelo

Da nam je bilo lažje, je poskrbel učenec Blaž

kvalitetne ksilofone, zvončke in vsa ostala tol-

Pavlakovič, ki nas je že takrat odlično sprem-

kala. Še danes se živo spomnim dneva, ko so

ljal na električnem klavirju. Še danes sem mu

jih pripeljali na šolo. Ksilofoni so imeli preču-

hvaležna zaradi tega. Svet glasbe je res čaro-

dovit zvok. Ni jih bilo malo in niso bili poceni.

ben svet in kdor zmore vstopiti vanj, je lahko

Učenci so bili navdušeni. Le redke so bile ure

srečen. Upam, da sem pri tem učencem vsaj

glasbe, da ne bi igrali nanje. Včasih se je iz

malo pomagala tudi jaz.

razreda razlegal po hodniku tak hrup, da mi je bilo nerodno pred kolegi. Najprej smo igrali na nastopih za starše pred roditeljskimi sestanki, kasneje pa že na šolskih prireditvah.

Tako je nastala interesna dejavnost Orffovi instrumenti. Na ksilofone so večinoma igrali učenci, ki so obiskovali glasbeno šolo. Ravno

Zelo mi je ostal v spominu uspešen nastop na Veselem toboganu, ki so ga snemali v kinodvorani. Takrat smo prvič peli skupaj s pravim orkestrom. Vodil ga je Bojan Adamič. To je

bila prav zanimiva izkušnja zame in za učence.

ti so s svojim znanjem pouk glasbe v razredu

Na naši šoli je vedno odmevala pesem in ve-

in pri orkestru zelo obogatili. Pomagali so so-

sela sem, da je tudi danes tako.

šolcem pri igranju in tudi pri učni snovi. Veli-

Vlasta Hutar


25 Nastasja Schweiger, študentka slovenistike in primerjalne književnosti, vodja Gledališke skupine KBŠ

Jure Kuhar, študent zaključnega letnika magisterija

Na osnovno šolo me vežejo prav posebni spomini, saj

kemije na Univerzi v Ljubljani in bivši pred-

sem se ravno v takratnih šolskih klopeh navdušila in

sednik Kluba belokranjskih študentov, tre-

odločila za svoj študij ter zanimanje. Vsekakor ne

nutno pa član varnostnega sveta Zveze

bom nikoli pozabila vseh norčij, sošolcev, učiteljev,

študentskih klubov Slovenije (ŠKIS) in vod-

smeha, izletov in hkrati tudi pomembnega znanja ter življenjskih modrosti, ki mi jih je nudila osnovna šola. V sklopu nadaljnjega izobraževanja in prakse sem obiskala že kar nekaj šol, a še nobena ni bila tako srčna

in topla – takšna šola z nasmehom je bila le moja OŠ Mirana Jarca Črnomelj in na to bom vedno nadvse ponosna.

ja Dolenjske regije pri Zvezi ŠKIS

Na osnovno šolo me vežejo lepi spomini, saj sem tam spoznal precej ljudi, s katerimi sem še danes v stikih.

V spominu sta mi ostala predvsem prvi in zadnji šolski dan, pa seveda vse šole v naravi. Odnos učiteljev je bil zelo dober, še danes z veseljem spregovorim z vsakim. V času svojega šolanja sem doživel odprtje tako

nove športne dvorane kot tudi prizidka k obstoječi šoli, kar je rešilo prostorsko stisko, zaradi katere smo se večkrat selili.

Eva Simonič, 3. c


26 Mija Penca Vehovec, ZAPOSLITEV: učiteljica nemščine in podaljšanega bivanja na OŠ Žužemberk IZOBRAZBA: profesorica nemščine (Filozofska fakulteta, Ljubljana, 1999), diplomirana ekonomistka (Ekonomska fakulteta, Ljubljana, 2002), študijski program za izpopolnjevanje iz predšolske vzgoje (Pedagoška fakulteta, Ljubljana, 2016)

ŠOLA S SRCEM Na dolgo pot učenosti na Župančičevo ulico me je leta 1982 pospremila robustna šolska torba, ki se nikakor ni skladala s krhko zunanjostjo drobne prvošolke. Danes mi spomin na to čudovito rdečo torbo, ki je v ceni daleč prekašala ostale šolske torbe in je bila za starše velik zalogaj, odstira njihovo sporočilo. Starši so mi na ta način hoteli povedati, da je izobrazba nadvse pomembna in čeprav je pot do nje ovinkasta in težka, bom zmogla sama nositi vsa bremena na poti do cilja. Da pa bi mi vsaj malo olajšali to naporno pot , so mi v torbo občasno dali omamno dišečo biskvitno omleto s smetano in sadjem, ki sem jo pojedla v času odmora namesto običajne šolske malice. Ta navada se je dokaj kmalu končala, saj je učiteljica ob zavistnih pogledih ostalih sošolcev, ki jim je šel kruh s pašteto težko po grlu, ni odobravala.

Poleg resnice, te ostre palice, sem bila takratnim učiteljem hvaležna še za mnoge druge darove, ki jih cenim še dandanes. Majhne izrezljane rožice za vsako prebrano knjigo v prvem razredu kot spodbuda branju, pokušina pravih angleških bombonov za spodbudo k učenju tujih jezikov in nagradni izleti za prizadevno delo v številnih krožkih so potrjevali, da se učitelji za svoje učence razdajajo in da mislijo na nas tudi potem, ko odidejo domov k svojim družinam. Njihova predanost je najbolj prišla do izraza tik pred pripravami na najrazličnejše prireditve, ko smo


27 učenci imeli priložnost zablesteti s plesno točko, z deklamacijo, s pesmijo … Čarobnost priprav in sami nastopi so bili nekaj nepozabnega in neprecenljivega, saj smo na eni strani z njimi dobili samozavest in dobro samopodobo, po drugi strani pa imeli priložnost spoznati učitelja še z druge, človeške plati. Navsezadnje smo tudi učitelji samo ljudje in nič me ne razveseli bolj kot topla beseda nekda-

njih in sedanjih delavcev šole, ki si še vedno vzamejo čas zame in moje najbližje. Je že res, da so vzdržljive torbe in podpora družine nujno potrebne za razvoj vsakega otroka, a veliko srečo ima tisti, ki ima oboje, čuječe starše ter vzgojitelje in učitelje, ki ga vidijo in začutijo. To šolo že od nekdaj krasijo ljudje s srcem, katerega del je ostal tudi v meni. Zato sem še dandanes hvaležna takratnim delavcem šole, da so me kot učenko videli in me naučili, da moram tudi sama po svetu hoditi z odprtimi očmi. A na srečo to ni edino darilo, ki mi ga je dala šola.

Njen največji dar leži v neprehojenih in neizkoriščenih poteh, ki mi jih je pokazala in ki še dandanes prispevajo k navezovanju novih stikov, novih pogledov in širjenju meja mojih sposobnosti in (z)možnosti.

Pia Žalec, 2. c

Lucas Ježovita, 3. a


28 Blaž Pavlakovič, študent medicine

Morda najbolj živa podoba iz mojih osnovnošolskih let je tek po hribu navzdol. Še sreča, da naša hiša stoji nekoliko višje od šole, kajti

ravno gravitacija je tista, ki mi je marsikatero jutro dala še tisti manjkajoči pospešek, da nisem, vsakodnevno pozen kot še dandanes, zamudil na pouk. In taisti hrib je bil marsikateri dan tudi prepreka ali bolje – izgovor, da sem se po pouku rad še malo zadržal v šoli. Prvi korak k temu je seveda bil, da sem odpovedal kosilo doma in si ga priskrbel v šoli. Potem sem moral najti družbo in seveda nekaj, kar bom počel. Z obojim ni bilo težav – če že nismo imeli kakšnega krož-

ka, smo se zavlekli v knjižnico in uživali ob brskanju po policah. Kar naenkrat postaneš tako vprežen v mnoge obveznosti in devet let, kar se sliši zelo dolgo, švigne mimo. In na koncu ugotoviš, da je čas, ko naj bi iz otroka zrasel v bolj ali manj samostojnega mladostnika, mimo in da se življenju bolj mudi, kot si si lahko sploh predstavljal. Potem pa, ko sem impozantno osnovnošolsko stavbo lahko opazoval

le med redkimi prostimi vikendi, sem iz klopi ljubljanske gimnazije s hvaležnostjo ugotavljal, da so nas tam daleč v Črnomlju pravzaprav kar dobro naučili. Tako z velikim veseljem danes gledam, kako v Ana Ladika, 8. a

oranžno-rumeni stavbi vse še vedno raste ter kipi, in se z mnogimi bolj ali manj lepimi spomini, a vedno z zanosom, zavem, da hrib, ki daje pospeške pri zamujanju, in cilj, h kateremu vodi, pogrešam.


29

Amanda Muhadri, 3. c

Patricijo Brezar, 1. c

Matej Babič, absolvent Prave fakultete Univerze v Ljubljani, podpredsednik za študijske izmenjave pri European Law Stu-

dents' Association ELSA Slovenia, skavtski voditelj pri stegu Črnomelj 1

Ob koncu svojega nadvse zanimivega in izkušenj polnega osnovnošolskega popotovanja sem s strani predstavnikov letošnje visoke jubilantke dobil poučno knjigo, v kateri je zapisano naslednje posvetilo: »Znanje je zaklad, ki povsod spremlja svojega lastnika.« Na vseh nadaljnjih šolskih in življenjskih popotovanjih mi je ravno zaklad, pridobljen na Osnovni šoli Mirana Jarca Čr-

nomelj, bil in še vedno je moj najbolj zvesti sopotnik. Sopotnik, ki ga vsem z veseljem predstavim in za katerega ponosno povem, od kod izvira. Spoznal sem ga s pomočjo odličnih učiteljev, izbranih aktivnosti, poučnih izletov in pestrih krožkov, preko katerih sem se največ naučil o svojem domačem kraju in regiji, na katera sem izjemno ponosen in kamor se nenehno rad vračam. Enako drži tudi za Osnovno šolo Mirana Jarca Črnomelj, 80. let staro zvezdo, katere košček imam čast biti tudi sam. Naj sije in bo zvesti sopotnik še mnogim mladim.


30 Mag. Maja Šimec, direktorica podjetja

SPOMINI NA OŠ MIRANA JARCA ČRNOMELJ Osemletno osnovno šolo sem obiskovala med leti 1986 in 1994. Na to obdobje me vežejo veči-

noma prijetni spomini. Spominjam se prvega šolskega dne, ko nam je tovarišica razlagala, kako bo potekalo delo v razredu in katere šolske potrebščine bomo potrebovali. Pazljivo sem jo poslušala. Ob tem sem ugotovila, da imam pripravljeno že skoraj vse. Manjkal mi je samo še rdeč kemični svinčnik za pisanje naslovov. To sem takoj povedala mami, ki je z ostalimi starši v razredu prisluhnila nagovoru razredničarke. V šolo sem vstopila sramežljivo, a z velikimi pričakovanji in pripravljena na nove izzive. Ker sem zelo rada brala, sem ob zaključku prvega razreda od raz-

redničarke v dar prejela knjigo s posvetilom »Maji za marljivo branje«. V obdobju mojega osnovnošolskega izobraževanja smo bili učenci prvih redov sprejeti med pionirje, učitelje smo naslavljali s tovariši in tovarišice, šele kasneje učitelji in učiteljice, ravnateljica je zaključila ravnateljevanje in dobili smo ravnatelja. Nekatere nižje razrede smo obiskovali v dijaškem domu. Malico smo dobili v učilnico in si jo včasih nepravično razdelili. Spominjam se Nuša Lamut, 2. b


31 dne v drugem razredu, ko sva s sošolko, s katero sva skupaj sedeli, klepetali. Veliko sva se družili tudi ob popoldnevih in vedno je zmanjkalo časa, da bi si povedali vse, kar sva želeli. Nadaljevali sva v šoli in učiteljica naju je presedla nekaj šolskih klopi narazen. To takrat nikakor nisva mogli razumeti. Le kaj takšnega sva storili? Spominjam se tudi, da smo vedno na začetku novega šolskega leta preverjali, ali bomo v razredu skupaj z najboljšimi prijateljicami in prijatelji.

Največji del šolanja smo preživeli v matični stavbi OŠ Mirana Jarca. Spominjam se šolskih prostorov, ki so bili takrat nekoliko drugače razporejeni kot danes; posameznih učilnic, velikega stopnišča, jedilnice, male telovadnice, knjižnice. Zelo smo si želeli, da bi dobili večjo telovadnico, a je v času našega šolanja nismo dočakali. Na mestu, kjer danes stoji športna dvorana, je bilo včasih zunanje igrišče, kjer smo občasno telovadili. Tam smo se družili med glavnim odmorom in v prostem času. Po posebni, nematematični formuli, smo velikokrat preračunavali, kdo je v koga zaljubljen. Učna snov mi ni delala večjih preglavic, vsa leta sem bila odličnjakinja, v šoli sem dobro poslušala razlago učne snovi, imela sem spoštljiv odnos do učiteljic in učiteljev, ki so prav vsak na svoj način pri meni pustili pečat, vedno sem rada pomagala sošolkam in sošolcem. Ko smo bili v višjih razredih, so bili včasih popoldnevi pri nas doma zelo živahni. Skoraj pol razreda se nas je zbralo. Skupaj smo se pripravljali na »kontrolke«, spraševanje ali pa smo reševali domače naloge. Brez smeha in raznih dogodivščin seveda tudi ni šlo. Pri izpolnjevanju šolskih obvezno-

sti smo si medsebojno veliko pomagali. Bili smo generacija, ki ni uporabljala interneta, pametnih telefonov in drugih sodobnih naprav, ki so nam bili takrat velika neznanka. Danes skoraj nepredstavljivo, a seveda je bilo tudi to mogoče. Računalniški krožek smo imeli šele proti koncu osnovnošolskega izobraževanja in se je popolnoma razlikoval od današnjih znanj iz tega področja. Vedno sem obiskovala veliko interesnih dejavnosti, ki so bile na voljo – ritmiko, pevski zbor,


32

Jagoš Baumgartner, 3. c

Manca Rjavec, 2. a

odbojko, belokranjske vezenine, turistični, dramski, računalniški krožek in še številne druge. Pri tem smo se zabavali in seveda poglabljali svoja znanja iz posameznih področij. Sodelovala sem tudi na številnih tekmovanjih iz različnih predmetov. Vzpodbuda učiteljev je imela pri tem veli-

ko in pomembno vlogo. V šoli so bili organizirani in dobro obiskani pustni plesi. S prijateljico sva več mesecev pripravljali pustne kostume in komaj čakali, da sva se lahko na pustni torek pokazali prijateljem. Osmošolci smo bili organizatorji šolskih plesov, ki smo se jih zelo veselili. Prirejali smo jih v šolski telovadnici. Sami smo poskrbeli za glasbo, pijačo in uživali ob druženju ter plesu. Ob koncu osemletne OŠ smo komaj dočakali dvodnevni izlet, ki je bil edini šolski izlet, ki ni trajal samo en

dan. Zvečer smo se v spremstvu učiteljev odpravili v diskoteko, kjer so nekateri učitelji za kratek čas zaspali in o tem smo učenci veselo razpravljali v naslednjih dneh. Tudi valete smo se zelo veseli. Spremljali so nas mešani občutki. Poslavljali smo se od učiteljev, učiteljev, sošolcev, znanih prostorih, a se hkrati veselili novih izzivov in novih poznanstev. S sošolkami smo se veliko pogovarjale o oblačilih in čevljih, ki jih bomo nosile ta dan.


33 Med odmori smo na tablo s kredami risale naše obleke. 8. a, 8. b in 8. c smo za valeto pripravili celoten program. Prepevali smo pesmi, sami napisali in zapeli pesem o slovesu od šole, nastopili z igro, za vsako učiteljico in učitelja sestavili kratko pesmico ali misel in seveda izpostavili njihove najbolj zanimive lastnosti ali smešne dogodivščine z njimi. Ob tem smo se do solz nasmejali in se še bolj

povezali. Zame je bil to prav poseben dan, saj sem bila izbrana za učenko generacije. Čeprav smo takrat nadaljevali vsak svojo pot v različnih srednjih šolah, so nekatera prijateljstva iz osnovne šole ostala vse do danes. Sama sem se takrat odločila šolanje nadaljevati v črnomaljski gimnaziji, nato pa sem diplomirala in magistrirala v Ljubljani na Fakulteti za družbene vede. Prvega septembra 2017 sem se v OŠ Mirana Jarca vrnila kot mamica prvošolke, ki je z navdušenjem pričakovala dan, ko je prvič sedla v šolske klopi. Prvošolci so se večinoma nasmejani zbra-

li pred šolo. Verjetno vsak s svojo individualno predstavo o šoli in o tem, kaj jih čaka v prihodnosti. Sama sem se ob tem ponovno spomnila svojega prvega šolskega dne, srečala nekatere nekdanje učence, učitelje, ravnatelja. Vsem učencem ob tej priložnosti želim veliko uspehov, medsebojnega sodelovanja, prijateljstev, veliko pridobljenih novih znanj in izkušenj, da ne bi obupali ob prvih neuspehih, možnost razvijanja svojih potencialov, zanimivih šolskih anekdot in čas, ki ga boste lahko namenili dejavnostim, ki so vam v veselje ali za to, da boste kdaj pa kdaj »ušpičili« kakšno manjšo neumnost. In zopet se bodo pisali novi, zanimivi spomini na

osnovnošolske dni. Iskrene čestitke ob obletnici. OŠ Mirana Jarca želim, da bi v času nenehnih sprememb še naprej dobro izpolnjevala svoje poslanstvo, nudila spodbudno učno okolje in bila odprta za nove ideje. Vsem udeležencem vzgojno-izobraževalnega procesa želim ob pridobivanju novih znanj čim boljše medsebojno sodelovanje, spoštovanje, zaupanje, strpnost.


UÄŒENCI USTVARJAJO


35

Osnovna šola v preteklosti Moja babi se je šolala na Osnovni šoli Mirana Jarca Črnomelj. Prvi razred je začela obiskovati leta

Ko so šolo obiskovali naši dedki in ba-

1959. V razredu je bilo 32 učencev. Šola ni imela

bice, je bilo v njej zelo drugače kot da-

centralne kurjave. V vsakem razredu je bila visoka

nes. V šoli je vladala stroga disciplina.

lončena peč. Za ogrevanje je skrbel hišnik. V šoli ni

Učitelji so bili zelo strogi in resni. Pri

bilo kosil. Imeli so samo malico. Pogosto je bil za

sebi so imeli tudi palico, s katero so

malico kruh, namazan z marmelado, pašteto ali

kaznovali otroke. Obvezna učna opre-

margarino. Piti so dobili čaj, mleko ali belo kavo.

ma je bila tabla, kreda, pero in črnilo.

Pouk je potekal dopoldne in popoldne. Učitelji so

Med poukom se niso smeli pogovarja-

bili zelo strogi, učenci pa bolj pridni. Če je učen-

ti. Dekleta so bila ločena od fantov. V

cem odpadla ura, so šli pomagat hišniku. Šole v

šolo so nekateri hodili peš.

naravi takrat ni bilo. Izleti so bili zelo redki.

Patricija Župančič, 5. a

Zala Količ, 4. a Šola je bila nekoč drugačna kot danes. Malica ni bila tako razkošna, kot jo imamo mi. Za malico so dobili jabolko in kruh ali kruh z marmelado ali kruh in kakav. Pred štiriinpetdesetimi leti je 4. razred učila Barbara Kmetič. Takrat so jo učenci klicali tovarišica. Vsako jutro, ko so prišli v raz-

red, so jo pozdravili z besedo zdravo. V razredu je bilo več kot trideset učencev. Ko učenci niso bili pridni, jih je učiteljica poslala k hišniku in on jih je natepel po riti. Ko so bili zelo poredni, so morali v šoli ostati še popoldne. Pisali so s peresi, ki so jih namakali v črnilo. Kontrolne naloge so pisali nenapovedano. Učenci so imeli v šoli manj pravic kot danes. Špela Škof, 4. a


36 V starih časih je bilo vse drugače. Če kateri učeMoja teta mi je povedala, da je bilo nekoč na šoli veliko več učencev, kot jih je danes. Bila je osemletka in ne devetletka. V razredu je bilo približno trideset

do petintrideset učencev. Malico so že imeli, ampak je bila bolj preprosta, kosila pa ni bilo, tako da so ga jedli doma.

nec ni poslušal, je dobil s palico po prstih ali pa je šel stat v kot. Bilo je davnega leta 1990, ko je moja mami obiskovala osnovno šolo. V tretjem razredu je za kazen ostala še eno šolsko uro v šoli, ker je klepetala s prijateljico. Tam je bila

čista tišina, le ona in učiteljica sta bili v razredu. Reševala je list z nalogami. Ampak zgodilo se je nekaj, česar ona ni pričakovala. Učiteljica je

Niso imeli veliko krožkov. Imeli so le

vstala in rekla, da so otroci v tretjem razredu še

dramski krožek, pevski zbor in ure kla-

premajhni, da bi bili v šolskem priporu. Mami si

virja, ker glasbene šole še ni bilo.

je oddahnila, učiteljici pa je obljubila, da nikoli

V prvem razredu so iz cicibanov postali

več ne bo klepetala. Iz šole je odšla vesela, saj

pionirji. To je bil slovesen dan. Vsi so do-

je spoznala, da je bolje poslušati in se kaj nove-

bili rdeče rutice in modre pionirske ka-

ga naučiti kot pa klepetati in nič znati.

pe. Postali so Titova mladina.

Saša Schweiger, 6. a

Tuj jezik ‒ angleščino so se začeli učiti v

Mojemu očetu je v spominu najbolj ostalo

petem razredu. Imeli so tudi predmet

to, da so ga sprejeli med pionirčke. Pri pio-

ročna dela, kjer so se učili šivati, plesati

nirčkih so morali nositi modre čepice, rdeče

in vesti.

rutke, bele srajce in modre hlače. Dali so zaMija Ristič, 4. a

prisego, da bodo pridni, delavni, pošteni, spoštljivi drug do drugega in prijazni. Iva Pezdirc, 6. a


37

Vita Cindrič Grahek, 4. a

Babica je pričela hoditi v osnovno šolo leta 1961. V tistem času je bila v Črnomlju samo ena osnovna šola, in to Osnovna šola Mirana Jarca, kamor je hodila tudi moja babica. Šola je imela več podružničnih šol, kamor so hodili učenci iz tistih krajev: Adlešiči, Griblje, Dobliče, Petrova vas. Šolo je začela obiskovati s sedmimi leti. V prvem razredu so pisali s svinčnikom, nato do četrtega razreda s peresnikom in črnilom, v višjih razredih pa z nalivnikom. Kemičnega svinčnika niso smeli uporabljati. Kdor je v nižjih razredih nagajal, je moral iti v kot klečat. Med poukom

so morali sedeti pokonci s prekrižanimi rokami na hrbtu. Malicali so v razredu. Reditelja sta šla v kuhinjo, ki je bila v kleti šole, po malico in jo prinesla v razred. Za malico je bil kruh z namazom in čaj ali kakav. Sedmi in osmi razred je obiskovala v OŠ Loka, ki je bila takrat na novo zgrajena. Opravila je osem razredov osnovne šole, saj je osnovna šola takrat trajala le osem let. Nejc Ferfolja, 4. a


38 Tudi moji starši so hodili na Osnovo šolo Mirana Jarca, vendar pa so se v tem času zgodile velike spremembe. Šola je bila majhna, saj ni bilo prizidka. Bila je bele barve. Imeli so samo eno

telovadnico. To je bila mala telovadnica, v kateri je bil oder z zaveso, kjer so ob raznih prireditvah nastopali, druge dni so prostor na odru uporabljali za shranjevanje telovadnih pripomočkov, kot

so koza, odskočna deska, grede, blazine … Velike telo-

Kaja Brodarič, 3. b

vadnice ni bilo, tam je stalo veliko igrišče. Pred šolo pa ni bilo parkirišča, ampak poligon za vožnjo s kolesom. Manjše obuvalnice ni bilo, saj so bila vrata tam vedno zaklenjena. Dežurni učenec je imel mizo v obuvalnici, kjer je bil tudi glavni vhod. Šolska knjižnica je bila manjša in bila je tam, kjer so sedaj pisarne, kuhinja pa je bila v današnjih 1. razredih. Malicali so v razredih.

Prvega, drugega in tretjega razreda ni bilo, ker so bili ti trije razredi v dijaškem domu. Deveti razred sploh ni obstajal. V razredu je bilo 30 učencev. Opažam, da se je šola v marsičem zelo spremenila, saj je večja, nove učilnice v prizidku so svetlejše in lepše, imamo novo kuhinjo in veliko jedilnico. Sedaj imamo tudi veliko telovadnico. Ela Kuzma, 6. a


39 Takrat je bila šola manjša. V tej stavbi so Leta 1980 je moj očka začel obiskovati OŠ Miraimeli pouk samo prvi štirje razredi. Peti raz- na Jarca Črnomelj. V prvem in drugem razredu red je bil v centru srednjih šol. Ostali razredi je imel pouk v prostorih bivšega dijaškega doso bili na OŠ Loka. ma. V tretjem razredu je prvo polletje hodil v Pouk je potekal zelo strogo. Učenci so imeli podružnično šolo v Gribljah zaradi adaptacije več domače naloge kot danes. Malicali so OŠ Mirana Jarca Črnomelj. Drugo polletje pa so kar v razredu. Mojemu očetu je bila najbolj- se vrnili nazaj, v prenovljene prostore šole, kjer ša malica pašteta na kruhu. Imeli so stroge je nato obiskoval četrti razred. Takrat velike tekazni. V šoli si včasih moral ostati, dokler uči- lovadnice še ni bilo, zato so imeli vsi učenci telji niso odšli iz šole. Šel si k ravnatelju, pad- šport v mali telovadnici in na zunanjem igrišču, la je tudi kakšna zaušnica, dobil si kaj prepi- kjer zdaj stoji velika telovadnica. V tistem času sati. Drva za zimo so učenci sami nosili v je bila kuhinja v kleti šole, kjer so zdaj 1. razredi. klet, da jim je bilo v šoli toplo. David Štukelj, 5. b

Malico so imeli v razredu, ker še ni bilo jedilnice in novega dela šole. Reditelja sta odšla v kuhinjo in prinesla malico v razred. Ko so učenci malico pojedli, sta dežurna učenca ostanke hrane odnesla nazaj v kuhinjo. Čaj ali kakav so prinesli kar v vedru.

Šola se je od takrat veliko spremenila, saj je dobila nov prizidek in veliko športno dvorano. Spremenjena je tudi okolica, ki je danes veliko bolj urejena kot včasih. Domen Malešič, 4. a

Alex Ferfolja, 6. a


40 Moja babica Tončka in dedi France sta šolo, na katero hodim danes jaz, obiskovala skoraj pred šestdesetimi leti. Spominjata se šolskih dni, svojih učiteljev, ki so bili zelo strogi, in sošolcev, ki jih je bilo skoraj 30. Povesta mi, da je šolska stavba na zunaj podobna stavbi, kakršna je bila nekoč. Nov je prizidek in hodnik, ki vodi v telovadnico. Notranjost pa je precej drugačna. To mi je povedal dedi, ko je prišel pome kdaj pa kdaj v 1. razred. Babica se spominja lončenih peči po učilnicah, ki sta jih kurila stric in teta Fortun, ki sta stanovala kar v šoli. Učenci so pomagali pri pripravi drv za zimo na šolskem dvorišču za šolo. Pouk je potekal dopoldne, Črnomaljci pa so ga obiskovali tudi popoldne. Babi je dve leti hodila v šolo tudi v stavbo današnje glasbene šole. Dedi je do 4. razreda šolo obiskoval v Dobličah. Tam sta bila dva razreda. V enem so bili učenci do 4. razreda, v drugem pa do 8. razreda. Če si želel, si lahko prišel v šolo v Črnomelj. Dedi je potem hodil v šolo vsak dan peš približno 45 minut v eno smer, 45 minut v drugo. Kasneje je začel voziti avtobus. Spominjata se

odmorov. Šli so na hodnik in se tam mirno sprehajali. Malicali so po razredih. Največkrat je bil namazan kruh s pašteto ali z marmelado. Niso pa bili preveč navdušeni nad okusom rumenega sira. Ne spominjata se krožkov v šoli, a kljub temu so pri pouku vezli prtičke, šivali gumbe, spletali kite, izdelovali predpražnike, copate … Učitelji so se zelo posvetili učencem in oni Nejc Weiss, 3. c

so jim bili hvaležni za to. Bor Rjavec, 5. c


41 Šola je bila manjša. Vhod v šolo

Moja babica je hodila v to šolo, ki je bila takrat čisto dru-

je bil samo eden. Tam so bile

gačna. V šoli je bila le mala telovadnica, o veliki, takšni, ki

garderobe. V šoli je živel ravna-

stoji danes, pa se jim še sanjalo ni. Na tej šoli so bili do

telj. V učilnicah so bile lesene

petega razreda, nato so šli na tako takrat imenovano

klop, ki so imele tintnike, v ka-

»spodnjo šolo«.

terih je bilo črnilo. Vanje so na-

V kleti je bila »obuvalnica« ali »oblačilnica« in tehnični po-

makali peresnike. Tabla je bila

uk. Jedilnice ni bilo, bila pa je kuhinja. Dežurni učenci so

lesena, zelene barve. Vsi učni

hrano nosili na pladnjih v razred. Vsak je dobil namazan

pripomočki so bili shranjeni pri

kos kruha in pijačo.

hišniku. Pod šolo je bil šolski

V šoli so velike stopnice, ki so jih uporabljali moji stari star-

vrt, na katerem so učenci sku-

ši in zdaj tudi jaz.

paj z učitelji pridelali zelenjavo.

To zelenjavo je uporabila kuhi-

Filip Peteržinek, 5. b

nja, učenci pa so se z njo učili

Moj dedi mi je povedal, da je bila šola leta 1946 veliko

kuhanja

gospodinjstvu.

bolj podobna mučilnici kot pa šoli. Učilnice so bile bolj

Gospodinjska učilnica je bila v

revne kot danes. Ni bilo računalnikov, delovnih zvezkov

kleti. Učilnice so bile lepo ure-

itd. Učitelji so imeli že v 1. razredu palice ali metre. Vča-

jene. Med odmori so se učenci

sih se je zgodilo, da je učenec dobil s palico po prstih,

sprehajali po hodniku, ki je bil

če ni bil dovolj pozoren. Kazni so bile veliko bolj stroge,

vedno zelo lepo počiščen. Za

kot so danes (klečanje na koruzi, stanje v kotu, ostaja-

vse je skrbel ravnatelj. Bil je ze-

nje po pouku …). Ni bilo telovadnice, telovadili so na

lo strog. Ime mu je bilo Andrej

prostem. Bil je obvezen verouk. Imeli so 4 leta osnovne

Petek.

šole, 4 leta nižje gimnazije in 4 leta gimnazije.

pri

Tim Bahor, 4. a

Ema Kavčič, 6. b


42

Na splošno se starši radi spominjajo svojih šolskih dni. Pa ne samo zato, ker so bili takrat mladi in otročji. To so bili drugačni časi. Ko je moj oče hodil v šolo, so se ob jutrih s sošolci dobivali v stanovanjih ter se v manjših skupi-

nah odpravili proti šoli. Prav tako so po pouku skupaj odhajali domov. Ko so prišli v razred, so pred poukom vstali in za rediteljem ponovili v en glas: »Za domovino, s Titom naprej!« Ta slogan mu je še posebej ostal v spominu. Ati temu reče, da so bili to Titovi časi. Med odmori so se igrali nekakšne igre, ki niso bile dovoljene. Metali so kovance ob steno in kdor je vrgel bliže, je pobral vse ostale. Pri tem pa jih ni smela zalotiti učiteljica, ker je potem ves denar pobrala in ga odnesla v zbornico. Imeli so tudi naloge, vendar ne toliko, kot jih imamo mi danes. In tudi starši jim niso toliko pomagali pri učenju. Ati je rad hodil v šolo in se je dobro razumel s svojimi sošolci in učiteljicami. Imeli so tudi športne dneve in se na njih radi družili. Ni bilo mobilnih telefonov ali računalnikov, zato so se takih srečanj še posebej veselili. Torbe so bile lažje in tudi pouk je bil krajši. Končno spričevalo pa so imeli kar v eni knjižici za vse razrede osemletke. Atiju je bila šola tako všeč, da bi kar nazaj v tiste čase. Ampak čas hiti. Srečni smo lahko, da imamo omogočeno šolanje in prav vsak trenutek je treba živeti. Ko bom starejša, se bom tudi sama z veseljem spominjala mladih let. Zato pravim: »Šola je ena velika dogodivščina, le odkriti moramo njena čudesa«. Tjaša Vardjan, 6. a


43 Šolska stavba je nekoč imela belo fasado. Velike telovadnice še ni bilo. Na vhod, na katerega zdaj vstopajo učenci od prvega do četrtega razreda, so včasih lahko vstopali le učitelji. Na to šolo so hodili moj dedek, moja mami in moj stric. Dedek mi je povedal o šoli, kakšna je bila včasih. Za malico so ponavadi dobivali slivovo marmelado,

kakav in črn kruh. Kosila niso imeli. Imeli pa so tudi glavne odmore. V tem času so se igrali z žogo, sličicami in kovanci. Njihove učilnice so imele črno tablo in stare klopi. Učitelji so bili večinoma strogi, a so bile tudi izjeme. Dedku se je zdela najprijaznejša njegova učiteljica v 3. razredu, najstrožji učitelj pa mu je bil učitelj zemljepisa.

Učitelji so za neposlušnost delili tudi kazni in ukore: iti si moral v kot, lahko si dobil tudi zaušnico ali dve. Dedku je bil najljubši predmet šport, ni pa maral matematike. Delovnih zvezkov takrat ni bilo. Na izbiro so imeli tudi nekaj krožkov. Dedek je hodil na pevski zbor, s katerim so nastopali na prireditvah in zmagali na tekmovanju v Brežicah. V šoli so bila takrat tudi stroga pravila: preden so vstopili v šolo, so morali stepsti copate, učitelje so

morali pozdraviti s posebnim pozdravom … Šola se je do danes zelo spremenila, imamo veliko lepih delovnih zvezkov, prijazne učitelje, interaktivne table, pa se nam vseeno zdi težka in neprijazna. Eva Lamut, 6. b


44

Pred 30 leti je bilo v osnovni šoli Mirana Jarca

med mladince. Na mestu današnje telovadni-

Črnomelj drugače kot sedaj. Učenci so morali

ce je bilo športno igrišče – stadion, kjer so

učitelje nazivati s tovariš učitelj ali tovarišica

imeli telovadbo pa tudi kakšne šolske priredi-

učiteljica. Zjutraj, ko je učitelj prišel v razred,

tve. Predmeti na šolskem urniku so se imeno-

so morali vsi vstati in ga pozdraviti. Med uro

vali drugače, kot npr. telovadba ali telesna

so sedeli zravnano in z rokami za hrbtom. Kar

vzgoja s kratico TV. Učenci iz Črnomlja in oko-

je učitelj povedal ali naročil, je veljalo za prav.

liških vasi so imeli pouk do četrtega razreda v

Pri malici so dežurni prinesli namazan kruh na

tej »gornji« šoli, od petega dalje pa v

pladnju in zraven kakav, mleko ali čaj. Tisti, ki

»spodnji« šoli oziroma v Loki.

je prvi pobral kruh, je pobral večino namaza.

Nina Štrekelj, 6. b

Šolska stavba je bila takrat drugačna, stara,

tudi telovadnica je bila stara in v sklopu šole. Nekateri nižji razredi so imeli pouk v dijaškem

Moja babica je Osnovno šolo Mirana Jarca

domu, ker v tej stavbi ni bilo prostora. Tudi

Črnomelj obiskoval pred 60 leti. Takrat se je

telovadili so včasih kar v razredu. V petem

pouk začel ob 8.00. Učenci so v šolo hodili

razredu so se učili srbohrvaški jezik. Prvošolci

peš ne glede na vremenske razmere.

so bili najprej cicibani, potem so bili med le-

V razredu so imeli lončeno peč, ob njej so se

tom sprejeti v pionirje. Na sprejemu so bili

greli, ko so prišli v šolo ob deževnih dneh. Šol-

oblečeni v bele srajce, okrog vratu so imeli

ske copate so si naredili doma, le redki so

rdeče rutice in na glavi modro kapo – titovko.

imeli kupljene. Pred šolo so si vedno stepali

Te barve so ponazarjale nekdanjo državo Ju-

copate, nosili so iste copate doma in v šoli.

goslavijo. V osmem razredu pa so bili sprejeti

Pozimi so nosili plašče, narejene pri krojaču.


45 Na glavi so punce imele rute, fantje pa plete-

spužvo. V razredu je bilo od 30 do 40 učen-

ne kape. Čevlji so bili usnjeni, močni, težki in

cev. Imeli so 10 minut odmora, odmor za ma-

so imeli vezalke.

lico je trajal 20 minut. Za malico so imeli trdo

Takrat niso nosili šolskih torb, ampak so uporabljali usnjene aktovke, ki so jih nosili v ro-

kah. V šoli niso imeli delovnih zvezkov, ampak

marmelado. Imeli so tudi oranžni sir, ki je prišel iz Amerike, pili pa so belo kavo in čaj. Takrat niso imeli kosila in podaljšanega bivanja.

so imeli samo črtaste zvezke za pisanje in

Za porednost in neposlušnost so jih učitelji

knjige za učenje. Tretji in četrti razredi so

potegnili za ušesa, za večje prekrške so jim

imeli peresa, ki so jih pomakali v črnilo. Svinč-

dajali ukor razrednika, ravnatelja in ukor pred

nike in peresnike so imeli pospravljene v lese-

izključitvijo iz šole.

nih puščicah. V razredu so imeli črno tablo, za brisanje table so uporabljali naravno morsko

Vita Matko, 4. a

Nejc Šobar, 5. a


46 Ko je moj ati hodil v Osnovno šolo Mirana Jarca Črnomelj, je bilo drugače kot danes, ko šolo obiskujem jaz. To je bilo od leta 1982 do leta 1990. Takrat so v šolo hodili sami brez spremstva staršev. Šola je bila manjša, ker ni bilo še novega dela oz. prizidka. Kjer je zdaj velika telovadnica, je bilo zunanje igrišče s stezo za tek. Cesta pa je bila dvosmerna, zdaj pa je enosmerna. Vhod v šolo je bil samo eden in to skozi glavno obuvalnico. Imeli so samo majhno telovadnico, zato so, ko je bilo slabo vreme, velikokrat telovadili v razredu ali na hodniku. Kjer imamo sedaj obuvalnico od 1. do 4. razreda, je včasih živel hišnik. Ko se je odselil, pa je bila šolska knjižnica. V kleti šole je bila kuhinja in jedilnica za kosila, poleg nje pa učilnica za tehnični pouk. Zaradi prostorske stiske so bili 2. razredi v stavbi čez cesto, kjer je sedaj Knjižnica Črnomelj. Dežurni

učenci so bili samo tisti, ki so hodili v 8. razred, svojo klop pa so imeli v obuvalnici. Na vrhu šole so bili 5. in 6. razredi. Na straniščih ni bilo pisoarjev, pipe so bile stare, prav tako tudi luči in pa vrata po šoli. Malicali so v razredih. Dežurna učenca sta morala malico iskati v kuhinjo in jo na pladnjih že pripravljeno prinesti v razred. Malica je bila sluha. Interaktivnih tabel niso imeli, prav tako ne računalniške učilnice. Pozimi je skozi okna vedno pihalo, ker so bila zelo stara.

V šoli se je takrat kurilo na premog, zato so ga učenci pomagali tudi pospravljati. Tudi pred in za šolo ni bilo avtomobilov, zato so bili šolarji veliko bolj varni. Pod šolo ni bilo sadovnjaka in pa stopnice ob šoli so bile vedno čiste, ker so učenci skrbeli za čistočo. Pouk pa so pričenjali deset minut do osmih. Domen Malešič, 4. a


47

Kako bi opisal/-a šolo?

Je rumena stavba, ki ima veliko oken. V njej je veliko učilnic. Ajda, 1. a

Šola je velika hiša. Tilen in Maruša, 1. a

Ima velike prostore, da se lahko učimo. Imamo veliko miz in stolov. Valentina, 1. a

Šola je prostor za učenje.

Naša šola pa je velika in ima

Šola je večja od vrtca. Jan, 1. c

veliko oken. Teja, 1. a

V njej se učimo, telovadimo in moramo poslušati. Dominic, 1. a

V učilnicah so table. Mark, 1. b Šola je velika, v njej

Šola je velika in ima veliko

je veliko miz, stolov in

prostorov. Urška, 1. b

tabel. V vsaki učilnici Julija Žafran Planinc, 3. b

je veliko pripomočkov za učenje. Adrijan, 1. a

Naša šola je pisana. Tia, 1. b


48 Imamo odmor in se igramo. Mark, 1. b Ker se naučimo črke. Urška, 1.c

Zakaj rad/-a hodim v šolo? V šolo rada hodim, ker je šola zelo zabavna. Ajda, 1. a

Ker smo v šoli veseli. Bobby, 1.c Ela Davidović, 1. a

V šolo hodim, da se kaj novega naučim. Lepo mi je pri pouku,

najrajši računam. V šoli mi je najbolj všeč velika računalnica. Tia, 2. c Ker vedno izdelamo kaj novega. Neža, 1.c Svit Majdič, 1. c

V šolo rad hodim, ker še v šoli dobro počutim in imam rad učiteljiče. Anže, 1. a Ker imamo prijazne učiteljice, se igramo na interaktivni tabli. Bor Toni, 3. b

Ker veliko pojemo. Žan, 1. b


49 Ker je v šoli veliko časa, da lahko naredim tudi domačo nalogo. Adrijan, 1. a Mi je lepo v podaljšanem bivanju.

Dominic, 1. a Zato, da se bom kaj pametnega

naučila.

Larisa, 1. c Sem spoznala nove prijatelje. Laura, 1. b

Žan Ilc, 7. b

Imamo zelo veliko knjižnico in računalnico ter zato, ker so učitelji zelo zabavni. Izak, 3. b

Ker

imam

nekaj

prijateljev in ker je šola čista, lepa in velika. Ilvana, 3. b Daša Schweiger, 8. a

Anže Simčič, 1. a

Da se lahko družim s prijatelji in imam prijazno učiteljico. Jure, 3. b


50

Deja Črne, 1. a

Malica. Maruša, 1. c

Kaj je v šoli boljše kot v vrtcu?

Kevin Šajnovič, 2. b

Manj časa smo od doma. Tilen, 1. a To, da imamo pladnje pri kosilu. Urška, 1. b

Da gremo lahko v knjižnico. Svit, 1.c Se veliko naučimo. Ne malicamo v učilnici, ampak v jedilnici. Gremo na izlete. Mark, 1. b Ne gremo spat po kosilu. Tia in Urška, 1. b Se obujemo športne copate za telovadbo. Naja, 1. b

V šoli imamo veliko zanimivega dela. Ajda, 1. a V šoli je podaljšano bivanje in v podaljšanem bivanju je popoldanska malica. Anže, 1. a Se gremo lahko sami obut. Bobby, 1. c Se veliko novega naučimo. Urška, 1. c

Zala Pezdirc Burazer, 8. a


51

Moj najlepši dan je bil … Zakaj? Ko smo prvič prišli v šolo in jedli torto. Žan, 1. b Prvi dan je bil najlepši. Bila je lepa predstava. Vid, 1. c

Drugi šolski dan, ker smo se bolj spoznali in smo v šolo prinesli veliko novih potrebščin. Teja, 1. a Prvi dan, ker sem spoznal nove prijatelje. Patricijo, 1. c

Ko smo prvič reševali v delovnem zvezku, ker rad rešujem naloge. Lep je bil tudi športni dan, ko smo šli peš v Loko in smo se igrali na igrišču. Gregor, 1. a

Prvi šolski dan, ker nismo še nič delali. Tilen in Jaka, 1. a

Najlepši dan je bil, ko smo imeli tehniški dan in smo šli

Najlepši je bil športni dan, ker smo bili veliko časa na igrišču.

v računalnico. Tam smo se

Violeta, 1. a

učili ob igricah. Ajda, 1. a Prvi šolski dan, ker sem prvič videla šolo. Maruša, 1. a Najlepši dan je bil, ko smo se igrali z računalnikom. Marcel, 1. a Prvi šolski dan, ker smo jedli torto. Larisa, 1. c

Pia Lovrenčič, 2. b


52 Telovadim in pišem na tablo. Andrija, 1. b Hodim na sprehode in plešem. Za seboj pospravim igrače. Žan, 1. b

Igram na interaktivni tabli. Kaja, 3. b

Barvam s čopičem in se družim s prijatelji. Marcel, 1. a V šoli mi je najlepše, ko telovadim in grem v knjižnico. Nino, 2. c

Najrajši imam šport. Všeč mi je naša športna

Se igram. Liam, 1. c

dvorana. Maks, 2. c

Najraje ustvarjam pri likovni umetnosti in delam matematiko. Dominic, 1. a

Se učim. Urška, 1. b Se igram med odmorom.

Telovadim. Djemil in Larisa, 1. c

Tilen, 1. a

Se igram v veliki telovadnici. Lush, 1. b

Kaj v šoli najraje počnem? Rad imam športne igre. Najlepše

Jem. Adrijan, 1. a

Rad ustvarjam. Jan, 1. c

pa mi je, ko se peljem s šolskim kombijem. Nejc, 2. c

Telovadim v mali telovadnici. Ajda, 1. a

Rešujem naloge. Teja, 1. a

Lepo mi je, ko grem s prijatelji na malico in kosilo. Tilen, 2. c


53

Eva Simonič, 3. c

Larisa Švajger, 1. c

Kristina Absec, 2. b

Gregor Kmetič, 1. a

Nejc Štrekelj, 2. c

Maša Boljkovac, 2. b


54

Moja šola Naša šola mi je všeč, ker je zelo velika in ima lepe prostore. Tudi naša učilnica je lepo opremljena in okrašena. V njej je interaktivna tabla, ki jo uporabljamo pri pouku. Nekatere učiteljice na naši šoli so zelo zabavne. V šoli se zelo dobro

počutim, ko pojemo, plešemo, računamo, ustvarjamo in telovadimo. Všeč mi je, ko hodimo na sprehode ali izlete. V šoli imam veliko prijateljic. Ob rojstnem dnevu šoli želim, da se ji v prihodnosti pridruži čim več učencev.

Julija Žafran Planinc, 3. b Rada hodim v šolo, ker se v njej naučim veliko novih stvari. Moj najljubši predmet je glasba, ker rada pojem. Všeč mi je tudi slovenščina; rada

se učim male tiskane črke, rada tudi berem. V šoli imam tudi prijateljice. Z njimi se rada igram in družim. Zala Pezdirc Burazer, 8. a

Luka Adlešič, 7. a

Nina Šobar, 2. a


55 Ta šola mi je všeč zato, ker so učilnice zelo urejene. Tudi učiteljice so prijazne. V šoli se počutim zelo dobro, ker se vedno naučimo nekaj novega. Rada hodim v šolsko knjižnico, kjer najdem zanimive knjige. V šoli imam ve-

liko prijateljic. Ob rojstnem dnevu naši šoli želim, da bi postala še boljša in bi naučila otroke še veliko novega. Želim si tudi, da bi na našo šolo pri-

Urška Žalec, 1. c

šlo veliko otrok z drugih šol. Ana Matkovič, 3. b Moja šola se imenuje Osnovna šola Mirana Jarca Črnomelj. Hodim v 3. c razred. V razredu nas je devetnajst. Imam zelo prijazne sošolce in učiteljico. Najraje imam matematiko, šport in likovno umetnost. Pri matematiki mi je všeč računanje na več različnih načinov. Pri športu

so mi všeč vse igre, najraje pa se igram med dvema ognjema. Likovna umetnost mi je všeč zato, ker veliko rišemo in barvamo. Lepo mi je tudi, ko delamo v parih. V šolo hodim rada, ker se naučim veliko novega. Pia Kambič, 3. c

Ana Štukelj, 3. a


56 Ime mi je Sofija. Hodim v 2. razred. Pri pouku imam najraje šport, ker telovadimo. Na ta način krepimo naše telo. Pri matematiki vklopim možgane in rešujem računske operacije. Rada imam tudi slovenščino, ker se učim male tiskane črke. Obiskujem različne dejavnosti, kot so pevski

zbor, logika, športne igre, računalništvo, pravljične urice, lutkovni krožek. Na podaljšanem bivanju gremo na kosilo. Hrana je zelo okusna. Potem delam domačo nalogo. Nato se odpravimo v telovadnico in se igramo s prijatelji, dokler ne pridejo starši. Sofija Despotović, 2. a

Osnovna šola Mirana Jarca Črnomelj je zelo lepa, ima lepa okna. Zelo lepa je tudi naša učilnica. To je učilnica 3. c. Imam novo učiteljico Tejo Svetelšek, ki je zelo prijazna. Je moja najboljša učiteljica. Tudi na podaljšanem bivanju mi je zelo lepo. Naredim domačo nalogo, potem se grem s prijatelji igrat. Hodim tudi na folklo-

ro. Imam jo vsako sredo. Pri folklori se igramo različne igre, kot je gnilo jajce. Tudi plešemo in korakamo. Hodimo tudi na nastope. Oblečeni smo v narodne noše. Imamo tudi štiri muzikante. Matej Vergot, 3. c Marina Vrščaj, 8. b


57 Obiskujem Osnovno šolo Mirana Jarca Črnomelj. Šola se nahaja na Ulici Otona Župančiča poleg knjižnice. Tudi v šoli imamo knjižnico. V kleti se nahajajo prvi razredi. Jaz hodim v 2. razred. Naša šola ima malo in veliko telovadnico. Šola ima lepo urejeno okolico. Rada jo obiskujem. Pia Lovrenčič, 2. b Luka Strojanšek, 3. c

V Osnovni šoli Mirana Jarca Črnomelj mi je všeč, ker so vse učiteljice zelo prijazne in nas naučijo veliko novega. Naša šola je zelo čista. Zelo dobro se počutim v naši učilnici. V njej imamo interaktivno tablo. Na šoli imamo tudi knjižnico z zanimivimi knjigami. Obiskujemo lahko različne krožke in spoznavamo nove prijatelje. V šoli mi je všeč, ker veliko ustvarjamo, pišemo, pojemo, računamo in se veliko igramo. Nina Adlešič, 3. b Rad hodim v šolo, da se nekaj naučim. V šoli imam veliko prijateljev. Vsi predmeti so mi zanimivi, najbolj pa matematika in šport. Obiskujem podaljšano bivanje. Tam pišemo nalogo in se igramo. V šoli imamo tudi lepo knjižnico in telovadnico. Všeč mi je, ko imamo športni dan in ko gremo z avtobusom na izlet. V šoli se počutim prijetno, ker mi je v njej zabavno in lepo. Matej Đaković, 2. a


58 Naša šola mi je všeč, ker ima lepe učilnice, zabavne učitelje in veliko knjižnico, v kateri najdeš veliko zanimivih knjig. Zabavno je, ko imamo Mirančkovo malico. Takrat lahko jem tisto, kar sama izberem. Najlepše je v šoli takrat, ko se smejimo, zabavamo in igramo na interaktivni tabli. V to šolo rada hodim, saj se vsak dan kaj novega naučim. Še posebej lepo je, ko so na urniku moji najljubši predmeti. V šoli imam rada šport, ker treniram športno gimnastiko, v kateri sem zelo uspešna. Poleg športa sta mi všeč tudi matematika in glasba. Glasbo imam rada, ker rada pojem in plešem, obiskujem tudi pevski zbor, ki ga vodi moja mami. Naši šoli ob rojstnem dnevu želim, da bi to šolo obiskovali še drugi moji prijatelji. Vita Prijanovič, 3. b

Andraž Plevnik, 3. c

Vanja Čemas, 7. b


59 Čisto običajen šolski dan

ske ljubezni. Selili smo se iz razreda v razred.

Bil je torek. Stali smo pred šolo. Ob 8.10 je

Slišati je bilo učence, ki so si govorili šale in

dežurna učiteljica odklenila vrata in zapodili

se smejali. Zmotil nas je zvonec, ki je naznanil

smo se v šolo. Učenci 8. a smo se pogovarjali

pouk. Sledila je ura glasbe. Učiteljica je bila

o testu kemije, ki smo ga pisali prvo uro. Ste-

sproščena in znala nas je nasmejati. Pripove-

kli smo pred učilnico. Nekaj nas je z zaskrblje-

dovala nam je anekdote in nam predstavila

nimi obrazi odpiralo knjige, listali smo po

nekaj skladateljev. Večina nas je pridno po-

zvezkih, prebirali domače naloge in drug dru-

slušala. Ob koncu ure smo poslušali glasbo.

gega spraševali vprašanja, ki naj bi bila v

Uživali smo. Sledila je malica, naš najljubši

testu. Pa vendar je bila zraven še brezskrbna

del dneva. Ta dan smo imeli Mirančkovo ma-

skupinica učencev, ki so se smejali, zabavali in

lico. Gnetli smo se okoli miz in si izbirali svojo

jih ni skrbelo, kaj bo v testu. Bili so prepriča-

najljubšo malico. Nekaj fantov se je prerivalo,

ni, da ne znajo nič in da bodo pisali nezadost-

da bi obrok dobili prej, saj je bila gneča res

no. Šolski zvonec je naznanil začetek prve

velika. Nekaj nas je uživalo v kosmičih, drugi

ure. Učiteljica nam je razdelila teste. Plaha

so si naredili sendvič, namazali so si čokola-

deklica v zadnji vrsti je test rešila hitro in, vsaj

dni namaz ali pa si vzeli hrenovke. Jedli smo

tako se ji je zdelo, brez napak. Fanta pri oknu

in se veselo pogovarjali. To je bil čas, ko smo

sta se obotavljala z odgovori, vendar sta bila

lahko poklepetali tudi z učenci drugih razre-

prepričana, da sta se dobro odrezala. Najgla-

dov. Toda smeh na obrazih je prekinil zvonec

snejši učenec v razredu pa je test pustil pra-

in stekli smo k uri matematike. Vsi smo upali,

zen. To ga ni preveč skrbelo. Ob zvonjenju

da ta dan ne bo spraševala, in prijazna učite-

smo oddali teste in sledil je odmor, ki je bil za

ljica se nas je usmilila. Veliko smo pisali v

večino prekratek. Po hodnikih, kjer je bila

zvezke, računali in pozorno poslušali razlago.

gneča, so se sklepala nova prijateljstva in šol-

Zvok šolskega zvonca nas je razveselil in že


60 smo bili na hodniku. Dekle in fant višjih razre-

nekateri so stekli v knjižnico, saj so želeli biti

dov sta se spogledovala, manjši otroci so se

prvi na računalniku, nekaj sošolcev pa je

lovili po hodnikih, skupina deklet se je pogo-

brezskrbno odšlo na sladoled. Kakšen dan!

varjala o fantih, nekaj nas je prepisovalo do-

Anka Pezdirc, 8. a

mačo nalogo. Pri uri slovenščine, ki je sledila, je bil sošolec vprašan. Sicer ga je bilo strah in bil je živčen, vendar se je odrezal kar dobro. Nato smo brali, se pogovarjali in pisali v zvezke. Ker je bila to že četrta ura, smo bili bolj klepetavi, zato se je učiteljica razjezila in v razredu je bil hitro spet mir. Nestrpno smo pogledovali na uro in odštevali minute do

konca. Zvezke smo v torbo pospravili še pred zvonjenjem. Učiteljica ni bila ravno zadovoljna, a nas je pustila. In končno je prišla še zadnja ura, šport. Pohiteli smo v telovadnico, se preoblekli in dekleta smo pripravila mrežo za

Kaja Pavše Grabrijan, 9. a

odbojko. Bile smo razposajene. Fantje so spustili koše, igrali košarko in pogledovali proti nam. Vsi smo uživali, se smejali in tekmovali med seboj. Učitelja sta nas še prehitro opozorila na konec in morali smo pospraviti. Preoblekli smo se in se zapodili po hodniku – eni domov, drugi smo komaj dočakali kosila,

Žiga Forstner, 7. b


61

Nives Ilinčič in Kanita Škulj, 7. b


62 ŠOLSKA TABLA Na šolski steni pritrjena stoji. Vsako uro učence opazuje, med malico pa sama obeduje. Kreda pisana jo okrasi. Ko besed je že preveč, goba jo očisti. Razred z nje povedi prepisuje, ko učitelj jih ne narekuje. Z novim tednom spet se prebudi. Najraje ure slovenščine ima. Naravoslovje se ji zdi zanimivo, zato učiteljico posluša potrpežljivo. Matematika preveč je ne zanima. A če dobro naredi izpitek,

na koncu zasluži si počitek.

ŠOLSKI KOŠ V kotu cel dan sam stojim, se dolgočasim in pa spim. Komaj čakam odmor spet, ko se bo spremenil moj svet. Žvečilke, sponke in lističi, to jaz že vse poznam, saj vsak dan vse to v mojih ustih obtiči. Ko zazvoni, spet počitek imam, se spočijem, umirim in spet čakam, da kaj vase dobim. Vsak odmor se tud' zabavam, ampak tud' zelo pomagam. V mene vržejo vse smeti, da šola umazana ni. Končno je prišel moj čas, ko se izpraznim tudi jaz. Nič več ne bom jaz smrdel, počakal na jutri bom čist in vesel.

Neja Količ, 8. b

Anja Vlašič, 8. b


63

Urška Plevnik, 1. b

Iva Aščić, 3. a


64

Neža Badjuk, 1. c

Matej Pavše Grabrijan, 7. b


65

Mojih devet let Če dobro pomislim, sem se imel v devetih letih šolanja kar dobro. Čeprav so nas kar dvakrat premešali, sem imel vedno zanimive, prijazne sošolce. Lepo nam je bilo na izletih in v šoli v naravi, ko smo se na avtobusu hecali in smejali, v šoli v naravi pa iz sob naredili čisto »štalo«, ki

smo jo potem zadnje tri ure pred odhodom pospravljali. Najbolj zanimivo mi je bilo pri pouku geografije, kjer smo se učitelju velikokrat nasmejali do solz. Pa tudi ostali učitelji so bili prijazni. Čeprav smo se velikokrat jezili nanje, so nas v teh devetih letih veliko naučili. Jaka Špehar, 9. a

Pri urah zgodovine smo se veliko hecali, v osmem razredu sem po nesreči vrgla

sošolcu copate skozi okno, pa ekskurzija na Bled v šestem in v Celovec v osmem razredu ... To so moji lepi spomini na pretekla leta osnovne šole. Nisem pa marala športnih dni, še posebej, ko smo morali teči na stadionu ali pa ko smo imeli šport špas ob sobotah, ko je po navadi deževalo. Karin Simonič, 9. a V nižjih razredih sem delal ogromno težav. Vsak dan ali vsak drugi dan sem bil pri pedagoginji, ker nisem bil priden. In tudi če gledam po ocenah, nisem bil nikdar dober učenec. Pa vseeno – nikoli nisem imel odpora do tega, da bi šel v šolo, ker sem se tukaj veliko nasmejal in se imel lepo. Tadej Koplan, 9. a


66

Minilo je že devet let, odkar hodim na OŠ Mirana Jarca Črnomelj. Priznati moram, da mi do sedaj ni bilo težko hoditi petkrat na teden v šolo. Upam, da mi tudi v tem šolskem letu ne bo. V devetih letih se je nabralo kar nekaj smešnih dogodkov, ki se jih rada spominjam in se ob njih nasmejim. Eden takšnih se je zgodil v četrtem razredu. Pri družbi smo se učili mejne države

Slovenije. Učiteljica nam je povedala, da naša država meji na Hrvaško, Italijo, Madžarsko in Avstrijo. Mi smo to seveda že vedeli. Nato smo se učili tudi, katera so glavna mesta teh mejnih držav. Ker smo imeli to napisano v učbeniku, je učiteljica rekla sošolcu, naj jih prebere. In on je začel: »Glavno mesto Avstrije je Dunaj, glavno mesto Italije je Rim, glavno mesto Hrvaške je Zagreb in glavno mesto Madžarske je …« Ustavil se je, čudno pogledal, nato pa rekel: »Budimpašteta.« Vsi v razredu smo se smejali, učiteljica pa nam je povedala, da se glavno mesto Madžarske imenuje Budimpešta in ne Budimpašteta. Od takrat naprej sem si to mesto dobro zapomnila. Smešnih dogodkov je bilo v teh devetih letih še veliko in kadar sem žalostna, si jih prikličem v spomin, da mi polepšajo dan. Anja Beličič, 9. b

Veliko je lepih spominov na čas, ki sem ga preživel s svojimi sošolci in sošolkami na tej šoli. Veli-

kokrat smo se nasmejali ob različnih pripetljajih med poukom, odmori ali na izletih. Najbolj se mi je vtisnila v spomin šola v naravi v 7. razredu. Bili smo na Jesenicah. Zabavali smo se na vožnji s čolni, pri igranju nogometa, košarke in drugih iger. Pa norčije, ki smo jih zganjali pozno v noč … S sošolci se bomo tega zagotovo še dolgo spominjali. Luka Jakofčič, 9. a


67 Vse se je začelo 1. septembra 2008. V šolo sem stopila z dvema prijateljicama, odhajam pa z obilico znanja, novimi izkušnjami in ljudmi, ki so mi v vseh teh letih prirasli k srcu. Čeprav sem šolo večino časa povezovala s strahom, sedaj ugotavljam, da so bila to najlepša leta do sedaj. Ivona Begović, 9. a

Napisati nekaj o svojih spominih iz šolskih klopi je kar težko, ker imamo vsi veliko spominov, ki jih je težko spraviti v nekaj povedi. Moj najlepši spomin sega v prvi razred, ko sta nas učiteljici Zlata in Mojca učili seštevanja, odštevanja, vzorčkov, spoznavali smo živali, risali, uprizarjali razne igre … Najbolj sta mi bila všeč spoznavanje okolja in seveda šport. V petem razredu smo vse »dobro« spremenili v »novo«. Novi sošolci, novi predmeti, čisto nova učiteljica … In še bi lahko pisala. V šoli mi je bilo všeč. Seveda je tukaj strah ob spraševanju in kontrolnih nalogah, ampak ko se spomnim vseh prijetnih stvari, na to čisto pozabim. Sara Foršček, 9. a V svojih devetih letih na tej šoli sem si najbolj zapomnil šole v naravi v Nerezinah, kamor smo šli na koncu petega razreda. Tisto leto smo imeli tudi najprijetnejšo razredničarko. Od izleta sem si najbolj zapomnil vsakodnevno druženje s prijatelji ob različnih športnih aktivnostih, ki sem jih oboževal. Čeprav je bilo morje mrzlo, sem se pri plavanju zelo zabaval. Spom-

nim se tudi gospoda, ki je ob obali prodajal sveže krofe, ki so nam po plavanju zelo teknili. Obiskali smo tudi samo mesto Nerezine, kjer smo kupili spominke. Na večer pred odhodom smo imeli predstavo talentov in turnir nekakšne različice odbojke, ki je naznanjal konec našega prelepega druženja. Črt Kastelc, 9. b


68 V prvem razredu še nobeden ni nič vedel, smo v drugem abecedo spoznali in povsod svoje ime nakracali. V tretjem je poštevanka kraljevala, v četrtem sem se z angleščino spoznala. V petem v strahu smo na morje šli,

v šestem pa učitelje vsako uro menjavali. Sedmi je že proti vrhu pogledoval in od nas veliko pričakoval, tako da lahko bi kdo tudi zaostal. Osmi s fiziko, kemijo in biologijo je strašil, Anja Beličič, 9. b

zato se je vsak pridno učil.

Deveti nas po srednji šoli vpraša in se z glamurozno valeto ponaša. Kim Riznič, 9. a

Ines Veselič, 7. a

Žan Belca, 9. a


69 Mojih osem let na Osnovni šoli Mirana Jarca Črnomelj

bilo spopadati z ocenami v četrtem razredu. V

Prišel je ta dan, 1. 9. 2010. Za nekatere je bil to čisto

dobro, saj s pomočjo, ki so mi jo nudile učiteljice,

navaden dan, meni pa je bil zelo težek. Napočil je

jezik sedaj dobro obvladam. Takrat smo se tudi

čas, ko sem morala vstopiti v 2. razred. Ampak bilo

odpravili v CŠOD Medved. Preživeli smo čudovit

je drugače. Prvič sem prestopila prag te šole. Z

teden. Še lepše pa nam je bilo, ko smo odšli v

očetom in bratom smo se uredili in počasi odpravili.

Nerezine. Meni osebno je bil tisti teden lepši od vseh

Ob odhodu iz stanovanja sem se obrnila in stekla k

izletov. Po počitku v Nerezinah in poletnih

mami. Jokala sem, bilo me je strah. Objela me je in

počitnicah smo prišli na novo „bojišče“‒ predmetna

rekla, naj ne skrbim, da me bodo novi sošolci lepo

stopnja. Hiteli smo od učilnice do učilnice, od

sprejeli. Obrisala sem solze, prijela očeta za roko in

učitelja do učitelja. V 6. razredu je bilo to še težko, a

smo šli.

sedaj smo navajeni. V sedmem razredu so nas zopet

Pred šolo nas je čakala pedagoginja. Od očeta sem se poslovila in pedagoinja mi je razložila, da me bo učiteljica, ki nam je prav takrat prihajala naproti, odpeljala v učilnico in moj novi razred. Brez znanja jezika, brez osebe, ki bi jo poznala, sem vstopila. Prišli sva v učilnico 2. b. Na blazinah so v krogu sedeli učenci. Usedla sem se poleg neke deklice, za katero

skrbeh sem bila zaradi jezika, ampak se je izšlo zelo

združili v dva oddelka in dobila sem novo razredničarko. Iz leta v leto smo se spreminjali vsi,

ampak še vedno držimo skupaj, saj se sprejemamo takšne, kot smo. Osmi in deveti razred sta drugačna kot ostali, saj se zavedamo, da to ne bo trajalo več dolgo. Samo še nekaj mesecev in našega šolanja tukaj bo konec.

sem kasneje izvedela, da ji je ime Larisa. Vsak od njih

Včasih me vprašajo, ali mi je bil prvi šolski dan

je povedal svoje ime in kaj je značilno zanj, da sem

najtežji, in moj odgovor je ne. Priznam, bilo je težko

jih lažje spoznala. In sem jih. Iz dneva v dan sem jih

in strah me je bilo, ampak zame bo najtežji dan, ko

spoznavala vse bolj in bolj. Iz razreda v razred je bilo

se bom morala na valeti posloviti od te šole,

lažje. Iz drugega razreda mi je najbolj ostal v

učiteljev, šolskih klopi in sošolcev. Teh osem let mi

spominu prvi šolski dan. Vsako leto nas je čakalo

bo za vedno ostalo v lepem spominu.

nekaj novega. V tretjem razredu je bil to plavalni tečaj, na katerem smo zelo uživali. Malo težje se je

Enida Husić, 9. b


70

OŠ Mirana Jarca v prihodnosti V prihodnosti bi bilo več učencev in manj

lim si, da bi imeli v prihodnosti tudi uniforme.

predmetov za učenje ter daljši odmori in ma-

Vsak učenec bi moral poskrbeti, da bi bila

lice. Ne bi bilo delovnih zvezkov in zvezkov

njegova uniforma čista. Uniform si želim zato,

ter učbenikov, učenci bi imeli tablične raču-

ker se potem ne bi žalili, kakšna oblačila ima-

nalnike. Učenci bi nosili šolske uniforme. Uči-

jo drugi, ki so revni, kot tisti, ki imajo preveč

teljem bi pomagali pri delu roboti. Učenci bi

stvari. Lepo bi bilo, če bi imeli tudi daljše od-

imeli na volje več izbirnih predmetov in de-

more ali da bi imeli en daljši odmor, saj ga

javnosti. V vsakem razredu bi bilo več učen-

imajo tudi na drugih šolah in učenci to potre-

cev kot zdaj. Imeli bi manj ocen. Namesto ze-

bujejo.

lenih tabel bi bile elektronske. Če bi bil uče-

nec bolan in ne bi mogel priti v šoli, bi pouk spremljal po spletu. Učenci bi imeli manj naloge in več časa za igranje s prijatelji ter bili več časa zunaj na svežem zraku. Tudi sama želim v prihodnosti postati učiteljica in učiti na tej šoli.

Lana Bubnjić, 5. a Cel svet bo v prihodnosti zavzela računalniška tehnologija. Osnovna šola Mirana Jarca Črnomelj bo v prihodnosti zgledala tako, da bodo učitelji vse predmete upravljali na telefonih, tablicah in računalnikih, zato učenci šolskih

Alja Rajf, 5. a

potrebščin ne bodo več potrebovali. Namesto stopnic bodo imeli dvigalo. Spremenila pa

Šolo v prihodnosti si predstavljam tako, da bi

se bo tudi telovadnica. V njej bodo namreč

imeli namesto delovnih zvezkov in učbenikov

igrali računalniško košarko in druge tehnolo-

tablične računalnike, ampak zvezke bi vseeno

ške igre. V nižjih razredih se bodo morali

imeli, kamor bi pisali, kar bi potrebovali. Že-

učenci zato najprej naučiti upravljati vso to


71 tehnologijo. V razredih bodo imele učiteljice robote, ki bodo pomagali učencem. Kljub vsemu pa bo imela šola stroga ekološka pravila in jedli bodo zgolj lokalno pridelano hrano.

njej. Obstaja pa možnost, da šole v prihodnosti sploh ne bo in se bodo otroci vse, kar potrebujejo v življenju, naučili doma s pomočjo računalnika in drugih elektronskih naprav.

Živa Veselič, 6. b O tem, kakšna bo šola v prihodnosti, ima vsak učenec drugačno predstavo. Jaz si predstavljam šolo bolj podprto s sodobnimi tehnolo-

Bojim pa se, da bodo zaradi prekomerne uporabe elektronskih naprav vsi otroci imeli slab vid in bodo nosili očala. Upam pa tudi, da ne bomo zgubili stika z naravo. Ema Franko, 6. b

gijami. Ker bodo tedaj elektronske naprave ce-

nejše, bi vsak učenec imel svojo lastno tablico, na kateri bi imel naložene delovne zvezke, učbenike in program, ki bi zajemal zapiske. Domače naloge

bi prav tako zapisovali na tablico. V šolo ne bi rabili nesti nobenih zvezkov ali kaj podobnega, pač pa samo torbo s tablico in svinčnik za pisanje po

Zala Količ, 4. a


72

Tilen ÄŒemas, 9. b

Tim Bahor, 4. a

Mark Ferfolja, 9. b

Vito Ĺ trucelj, 5. a


73 Naša šola v prihodnosti bi izgledala kot sanje

nje šolskih stvari. Izven tega prostora bi imeli

vsakega otroka. Namesto šolskih torb bi nosili

še vsak svojo omarico, ki bi se odklepala na

tablice. Šola bi bila kot virtualna igrica. Na šo-

prstni odtis. V kuhinji bi vsak naroči, kaj hoče

li bi imeli namesto stopnic tekoče stopnice. V

jesti. To bi naredil prek aplikacije na telefonu.

jedilnici bi imeli na izbiro čisto vse jedi. Nosili

Ne bi se rabili preobuvati v copate, jakno pa

bi šolske uniforme, ki se svetijo v temi. Imeli

bi slekli v svojem prostoru. Kadarkoli bi lahko

bi nov glavni predmet robotika. Učenci bi se

jedli sadje. Dvakrat dnevno bi imeli glavni od-

lahko učili doma virtualno. Po šoli bi se vozili

mor, ki bi trajal pol ure. V šolo bi lahko nosili

s »hoverboardi«. Med odmori bi poslušali

telefone. Med glavnimi odmori bi šli lahko iz

glasbo na slušalkah.

šole, a samo v okolico šole, kjer ni glavne Rok Petrović, 5. c

Našo šolo v prihodnosti si želim in predstav-

ceste. Če v šolo ne bi prišli pravočasno, bi bili kaznovani tako, da ne bi smeli več nikoli iz šo-

le med glavnimi odmori.

ljam tako, da bi učenci namesto zvezkov upo-

Učitelj bi lahko učence kaznoval samo tako,

rabljali tablične računalnike, vgrajene v mize.

da bi jim dal črno piko na list papirja. Ko bi

Namesto nalivnikov bi uporabljali elektronska

imel učenec dve črni piki, bi moral na list na-

pisala. Učiteljica bi namesto navadne table

pisati spis.

imela še eno elektronsko tablo. Razred bi

imel svoj rock band. Imeli bi lebdeče koše in svojo košarkarsko reprezentanco. V šoli bi nosili elegantne uniforme. Ne bi dobivali domačih nalog. Vsak bi na šoli imel svoj prostor za shranjeva-

Imeli bi stole, ki bi se lahko vozili po celi šoli.

Ne bi imeli torb, ampak bi imeli mini električna vozila. Za njih bi naredili izpit že v prvem razredu. Namesto stopnic bi imeli tekoči trak za stole. Jure Bošnjak, 5. a


74 Šolo v prihodnosti si predstavljam tako, da

V prihodnosti ne bi rabili torb in knjig, ker bi

imajo v šoli masažne stole s klimo in gretjem.

uporabljali tablice. Šolske ure bi trajale 25

Ob stolu je majhen avtomat, ki postreže kate-

minut. Med odmori bi igrali igrice. Malico bi

rokoli hrano ali pijačo, ki jo hočeš. Ni delov-

si prinesli od doma. Pri uri športa bi igrali raz-

nih zvezkov, ker imajo vsi tablice. Mize so

ne športe, na primer košarko, nogomet, roko-

okrogle, steklene in lebdijo. Učenci nosijo

met … Za kosilo bi bile torte, kremšnite,

obleko, ki jih ščiti pred bakterijami in virusi,

piščančji zrezki … Nosili bi uniforme. Name-

zaščiti pa jih tudi pri padcu. Vsak učenec ima

sto stopnic bi šli z dvigalom.

svojo učilnico in učitelja. Učitelj je hologram.

Jan Petrović, 5. c

Vsaka učilnica ima dvigalo. Šola je pod zemljo, ker so na površju stolpnice, saj je na svetu več kot 20 milijard ljudi. Svet je poln stolpnic

in tovarn, gozda pa je kot za eno Evropo. Vito Štrucelj, 5. a

Aleksej Aš, 4. a

Lana Planinc, 9. a


75

Mija Ristić, 4. a

Babičine želje Neko popoldne me je mami odpeljala k babici. Ker sem imela veliko naloge, babici nisem mogla pomagati pri kuhanju kosila. Hotela je, da bi imeli učenci manj naloge in bi več časa namenili gibanju in igranju ter druženju s prijatelji. Predlagala je, da bi lahko imeli krožek, pri katerem bi spoznavali šolo nekoč, ko so bili učitelji bolj strogi in v šoli niso imeli interneta. Rekla je, da si želi, da bi imeli poseben predmet, ki bi potekal v naravi. Tam bi spoznavali naravo in enkrat bi lahko tudi taborili v gozdu. Njena največja želja pa je, da bi bili vsi učenci in učitelji s šolo zadovoljni. Iva Horvat, 5. b


76 Kakšno šolo si želim V šolo bi prišli vedno oblečeni za na potovanje, saj ko bi se učili o kmetiji, bi šli na kmetijo, ko bi se učili o živalih, bi šli v živalski vrt … Zvezke in delovne zvezke bi imeli kakor danes. Ure ne bi trajale 45 minut, ampak 60 minut. Eno učiteljico bi imeli 4 leta. Lahko bi spali v šoli. Seveda, če bi želeli. Jaz bi tak pouk imela že danes.

Šli bi tudi v CŠOD. Včasih bi imeli tudi prosto uro. Bile bi hude kazni za tiste, ki bi se tepli ali govorili grde besede. Ne bi samo dobili dodatne naloge, ampak bi morali stati v kotu do konca pouka. Ko bi imeli ocenjevanje, bi ostali v razredu. Eno uro bi pisali, ostale pa bi šli ven. Ko bi odpisali, bi šli lahko na igrišče, da ne bi motili ostalih. Če pa bi bila to zadnja ura, bi šli domov. Želim si, da bi bilo nekoč res tako. Lara Franko, 4. b

Aliona Alibegić, 4. a


77 Šola , kakršno si želi zame moja babica Tako kot vsaka babica, ki za svoje vnuke želi vse najboljše, si tudi moja babica zame želi enako. Pravi, da naj bo šola lepa, urejena, čista, da bi

bili učenci in učitelji prijazni ter dobri in da torbe ne bi bile pretežke. A tisto, kar moja babi želi zame, je veliko pomembnejše. Želela bi, da se v šoli učim: kako

Jure Bošnjak, 5. a

vzgojiti zelenjavo in jo nato spremeniti v enolončnico; kako zagotoviti obrok iz malo sestavin; kako pripraviti kosilo − skuhati juho, speči

meso, skuhati ali speči krompir, narediti solato in okusno sladico. Če bi bila učiteljica, bi učence učila: plesti, šivati, pometati, kuhati, vzgajati rože, speči okusen kruh, biti solidaren (pomagati starejšim, osamljenim …), varčevati, potovati, peti in se zabavati.

Če dobro pomislim, bi bila to tudi res vesela, prijazna, lepa, urejena, čista šola, dobro bi se počutili v njej, veliko bi se naučili in zagotovo bi učenci radi prihajali v šolo. Katja Prijanovič, 5. b Ajda Majerle, 9. b


78

ŠOLA NI ŠALA Želim si , da bi šola bila velika kot svet in vsak dan bi veljal stalen red . Učenci bi bili tako pridni in zbrani , da v šolo hodili bi radi . V šoli učenci računali bi radi , vendar številke jim ne gredo po glavi .

Brina Riznič, 4. b

Ivona Begovič, 9. a


Izdajatelj: OŠ Mirana Jarca Črnomelj Vsebinsko pripravile: Damjana Rožman, Eva Starašinič, Teja Svetelšek, Tanja Pavlakovič Koordinatorice: Damjana Rožman, Teja Svetelšek, Tanja Pavlakovič Mentorice: Alenka Mravinc, Zlata Vranešič, Marija Grahek, Nada Cvitkovič, Helena Jelenič,

Mojca Stojanov, Monika Prijanovič, Katja Kocjan Plut, Jerneja Simčič, Maja Nemanič, Nevenka Jankovič, Teja Svetelšek, Jožica Šterbenc, Martina Vogrinec, Darinka Kobetič, Andreja Vraničar, Barbara Pezdirc, Tanja Pavlakovič, Agata Cindrič in Natalija Orlič Naslovnica: Natalija Orlič Jezikovni pregled: Tanja Pavlakovič in Damjana Rožman Uredila in oblikovala: Teja Svetelšek Tisk in vezava: Tiskarna Kapušin Naklada: 300

Črnomelj, 22. 2. 2018

Profile for Karmen Golobic

OŠ Mirana Jarca Črnomelj- 80. let  

Glasilo

OŠ Mirana Jarca Črnomelj- 80. let  

Glasilo

Profile for osmjc
Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded