se lahko pozna tudi na igrišču. Imeli smo tudi veliko več različnih tekmovanj. Stalno se je nekaj dogajalo, vsak teden sem moral braniti na kakšnem dogodku. Tudi danes so prisotni razni turnirji, a ne v tako velikem številu. Mladina ni imela druge zabave, le šport. Kdaj ste ugotovili, da je čas, da se poslovite od aktivnega igranja rokometa? Imel sem 36 ali 37 let. Časa nisem imel veliko, saj sem bil aktiven v politiki, bil sem tudi že trener. In enostavno se ni dalo več. Takrat smo igrali v drugi slovenski ligi, prihajale so mlajše generacije in jaz sem bil že veteran. Tudi fizično nisem več zmogel. Ali ste se poleg rokoborbe, nogometa in rokometa ukvarjali tudi z drugimi športi? Lahko se pohvalim, da sem državni prvak v prstometu (“škulje”) v paru. Odigral sem tudi veliko namiznega tenisa, veliko sem kegljal in smučal. Ima resno, trdno športno delo na stara leta slabe ali dobre vplive? Tako dobre kot slabe. Slabi so tisti, ko te nekaj boli, recimo kolena. Pod dobre štejem pa to, da imam še vedno veliko kondicije, še vedno lahko nekaj malega tečem, še vedno si upam stopiti na igrišče. Dobro je tudi to, da sem ohranil kopico prijateljev, preko športa me poznajo po celi Sloveniji.
Začetki rokometa Avtoelektrike v Šempetru.
To se je zgodilo slučajno, ko smo bili na nekem kongresu na Danskem in je do mene pristopil madžarski politik ter mi dejal, da veliko držav nastopa na Dia evropskem prvenstvu v futsalu (dvoranskem nogometu) za diabetike, le da Slovenije na tem tekmovanju ni še bilo. Do takrat pa mi sploh nismo vedeli, da to obstaja. Ali ste dosegli kakšen uspeh, ki vam je najbolj ostal v spominu? Četrto mesto na evropskem prvenstvu na Madžarskem in drugo mesto na balkanskih igrah v Sarajevu. Nekaj tekem ste na Dia Euru v futsalu tudi odigrali. Je bilo to vaše slovo od aktivnega ukvarjanja s športom?
Ste tudi diabetični bolnik. Kako to vpliva na treniranje? Z diabetesom se da normalno živeti tudi v športu. Seveda se moraš na to pripraviti. Ne smeš se preveč fizično izmučiti, saj lahko zaradi padca količine sladkorja v krvi padeš v nezavest. V diabetični reprezentanci imamo posebne sladkane gele, ki v 10 minutah dvignejo količino sladkorja, da lahko normalno igraš. Namen našega Dia Euro prvenstva je tudi dokazovanje, da se da s sladkorno boleznijo normalno igrati nogomet, tudi na profesionalni ravni. S pravilno prehrano in tretmajem je lahko tudi diabetični bolnik odličen športnik. Ste tudi direktor diabetične reprezentance Slovenije. Kdaj se je ta zgodba začela?
Pred štirimi leti sem branil nekaj tekem in to pri 61 letih, pri čemer sem bil najstarejši igralec. Lahko se pohvalim, da mi niso dali gola. To je bilo na Madžarskem, kjer sem se tudi odločil, da je čas za slovo od aktivnega športanja. V februarju ste na prireditvi Športnik Goriške za leto 2018 prejeli plaketo za življenjsko delo v športu. Kakšni so vaši občutki ob prejemu tovrstnega priznanja? Občutki so odlični, ko prejmeš priznanje za 50 let aktivnega dela v športu. To mi pomeni potrditev, da sem kot mlad izbral pravo pot za vse delo, ki sem ga opravil v športu in športnih organizacijah. Torej ste na svoje življenjske dosežke ponosni?
Približno 5 let nazaj. Sem prvi v Sloveniji, ki je to začel. Kako ste prišli na to idejo?
Zelo ponosen. Sem mnenja, da za šport nisem naredil malo. Kako vidite šport danes?
Ekipa Vrtojbe v malem nogometu. Stojijo Emil, Vili in Joco, čepijo Peter, Pavel in Dominik.
Pomlad 2019
Če pogledam zadnjo podelitev Športnika Goriške, kjer je bila dvorana polna, lahko rečem, da je na Goriškem izjemen potencial za ukvarjanje s športom. Ne vidim vsega v profesionalizmu – če bi jaz imel možnost odločati, ND Gorica v prvi slovenski ligi ne bi imela vseh igralcev profesionalcev, ker klub težko preživi. Sem proti profesionalnemu športu, kjer se obrača le denar in kjer se manj vlaga v izgradnjo človeka. Ti moraš športnika narediti tudi človeka, da je dovzeten za sodelovanje z drugimi, ne pa da gleda samo zase. Tega je postalo v športu preveč. Kenny Jan
Šport
39