Nevladna_2

Predsednik Turk: »Imamo prešibko razvit nevladni sektor« »2

NVO in kolektivno upravljanje avtorskih pravic »3

Sprememba zakonodaje na področju motorizirane vožnje v naravi »7 Št.2, julij 2010 naklada: 30.000 izvodov www.nevladna.org

časopis za razvoj nevladnih organizacij v Podravju

NVO - Neznane Vrste Organizacija?

Po statističnih podatkih je vsak državljan Slovenije dejaven v enem ali več društvih. Kar ne drži povsem! Prikladneje bi bilo reči, da je vsak državljan dejaven v eni ali več nevladnih organizacijah.

Tina Divjak, CNVOS – Center nevladnih organizacij Slovenije Borut Osonkar, Zavod PIP – Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja Vsaka vas ima svoje prostovoljno gasilsko, kulturno, športno, vinogradniško ali čebelarsko društvo, društvo kmečkih gospodinj, društvo upokojencev in še kaj. Društva tvorijo večino od 22.000 nevladnih organizacij (NVO) v Sloveniji, kolikor jih kaže uradna statistika, mednje pa sodijo še zavodi (zasebni, ne javni) in ustanove (fundacije). Vendar pa le redko slišimo, da se društva, predstavljajo kot nevladne organizacije. Zdi se celo, da je društvom takšna predstavitev nekoliko tuja. Kot da ne bi imeli zavesti o nevladnem sektorju. Glede na skupne značilnosti, ki nas družijo, bi takšno zavest preprosto morali imeti.

Ko državljani želijo početi nekaj koristnega ustanovijo nevladno organizacijo.

Tako lahko uresničujejo svoje interese, pa naj gre za druženje ob igranju košarke, pomoč otrokom s posebnimi potrebami ali za spremembo zakonodaje o socialnih transferjih. Glede na dejavnost se odločijo ali bodo ustanovili društvo, zavod ali fundacijo. Po vključitvi v nevladni sektor pa ne gre več samo za osebne interese, ampak za vključitev v širše, splošne družbene interese. Prav tako ne gre za poslovne interese, saj nevladne organizacije ne morejo biti ustanovljene za razdeljevanje dobička. Če pa ga le ustvarijo, ga ne morejo razdeliti med člane, ampak ga morajo porabiti za razvoj lastne dejavnosti. Ena ključnih lastnosti delovanja NVO je tudi naša neodvisnost, saj si cilje in sredstva, s katerimi želimo doseči cilje, načeloma določamo sami. Seveda se potem kaj hitro zgodi, da se srečamo z večnimi problemi financiranja, vsakdanjega obstoja in krmarjenja med zahtevami financerjev ter lastnimi videnji. A to je že druga zgodba, potrebna posebnega premisleka.

Da bi bile NVO močnejše in pridobile dodatno pomoč, se združujejo v zveze, ki svojim članom ponujajo različne storitve.

Pri tem ponavadi ostajajo v okviru svojega področja delovanja (kultura, okolje itd.), redkeje pa se povezujejo z organizacijami iz drugih področij. A ravno takšno povezovanje, ki bi temeljilo na pripadnosti nevladnemu sektorju, bi lahko pomembno prispevalo k razvoju vseh nevladnih organizacij in sektorja v celoti. Če namreč urejamo zadeve v celoti, za vse organizacije enako ali sistemsko, kot temu radi rečemo, se vsa področja razvijajo v enaki meri, neodvisno od volje posameznega uradnika na določenem ministrstvu ali občinskem

oddelku. Skupaj, s skupnim pritiskom, smo v sektorju močnejši.

Nekaj uspehov je bilo s skupnimi napori že doseženih. Tako je javnokoristnim organizacijam omogočeno, da jim posamezniki namenijo del svoje dohodnine, ki bi jo sicer namenili državi. Prav tako je na podlagi Resolucije o normativni dejavnosti vsem nevladnikom omogočeno sodelovanje pri pripravi predpisov na nacionalni in lokalni ravni. Kaj bi šele bilo, če bi nevladniki izbojevali Sklad za razvoj nevladnih organizacij, ki bi na podlagi večletnih razpisov razdeljeval finančna sredstva iz dela dohodnine, ki ga posamezniki niso razdelili? Ali če bi imeli Urad za NVO, ki bi bdel nad državnimi organi, da ne bi »pozabili« na nevladne organizacije?

Za nas je koristno, da nastopamo skupaj in okrepimo zavest o nevladnem sektorju. Smo enaki, imamo enake probleme in nam je, konec koncev, vseeno ali smo kulturno društvo, izobraževalni zavod ali dobrodelna fundacija. Pomembno je, da se zavedamo in razumemo pomen vseh nevladnih organizacij, da vemo, kdo in kaj so nevladne organizacije, kaj delamo in kako se financiramo. Le tako se lahko namreč obranimo različnih neupravičenih opazk o podaljšani roki države, kljubovalnemu blokiranju velikih razvojnih projektov ali neučinkovitem visenju na javnih sredstvih. Kar, mimogrede ne drži, saj po neki nedavni študiji javna sredstva predstavljajo samo 23% financiranja NVO v Sloveniji.

Zato si tudi ti, gasilec, nevladnik! In tudi ti, folklorist! Kmečke gospodinje ste nevladnice! Svetovalka na telefonu pomoči žrtvam nasilja je nevladnica! In čebelar, ki mi prodaja med! In ti, ki vsako leto prostovoljno vodiš otroke na morje! In ti, ki samoiniciativno čistiš slovenske reke! In ti, ki poučuješ romske otroke! In ti, ki odvisnikom pomagaš postaviti se na noge! In ti, ki otroke učiš igrati nogomet! In tudi ti, ki vzrejaš ribe ali skrbiš za divjad!

Ko bo naslednjič nekdo sredi vaške gostilne ali na kakšni okrogli mizi pametoval o odvisnosti, požrtnosti in nepotrebnosti nevladnih organizacij, mu brž odgovori, da mi, nevladniki, nismo takšni. In ga povprašaj ali je prepričan, da ni tudi sam že kdaj sodeloval v kakšni nevladni organizaciji.

Sejem nevladnih organizacij Podravja v Mariboru

Volitve 2010 - prihodnost za nevladne organizacije Nevladne organizacije pričenjamo kampanjo Moja družba za boljše sodelovanje občin in nevladnih organizacij (društev, zavodov, ustanov) Borut Osonkar, Zavod PIP – Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja Tina Divjak, CNVOS – Center nevladnih organizacij Slovenije S kampanjo Moja družba želimo nevladniki nagovoriti županske kandidate in kandidatke po vsej Sloveniji. Želimo jim predstaviti izjemen pomen nevladnih organizacij za kakovost lokalnega življenja, predvsem pa jih opozoriti na neizkoriščene priložnosti našega sodelovanja z občinami. Doseči želimo večje vključevanje nevladnih organizacij v lokalna razvojna prizadevanja in oblikovanje politik, predstaviti nove oblike sodelovanja med nevladnimi organizacijami in občinami ter spodbuditi razmišljanja o pomenu nevladnih organizacij. Želimo narediti korak naprej v razvoju nevladnega sektorja in civilne družbe na lokalni ravni.

Na eni strani gre za osveščanje občin in kandidatov o vlogi nevladnih organizacij in o tem, kako jih aktivneje vključevati v oblikovanje politik, bolj transparentno financirati ter nanje intenzivneje prenašati javne storitve, kot so skrb za starejše, otroke ... Na drugi strani pa ciljamo tudi na lokalne nevladne organizacije in s tem predvsem na društva, da tudi sami ozavestijo pomen svoje vloge in prispevka. In se po možnostih aktivno vključijo v pobudo.

Organizirali bomo več kot 50 dogodkov, od javnih razprav do soočenj kandidatov. Hkrati se bomo udeleževali tudi dogodkov, ki jih bodo pripravili drugi in tam postavljali za nas relevantna vprašanja. Izdali smo tudi priročnik z nasveti in informacijski letak. Priročnik nosi

naslov Skupaj za skupnost in vključuje izbor dobrih praks na lokalni ravni v Sloveniji, predlog sporazuma med občinami in nevladnimi organizacijami, osnovne značilnosti nevladnih organizacij ter predloge ukrepov občin za krepitev lokalnih nevladnih organizacij. O tem bomo ozaveščali kandidate pred volitvami, nevladne organizacije pa spodbujali, da kandidate sprašujejo o tem, kako so vključili nevladne organizacije v svoje predvolilne programe. S priročnikom bomo nevladne organizacije in občine nagovarjali, da po volitvah podpišejo sporazume o sodelovanju. Več o sporazumih in primer besedila sporazuma je na voljo v priročniku.

Razpravo spodbujamo tudi preko spletne strani pobude Moja družba. Kandidati za župana se na njej lahko seznanijo s priročnikom in se vpišejo na seznam podpornikov nevladnih organizacij. Nevladne organizacije pa se pobudi lahko pridružijo preko dogodkov in srečanj, podporo kampanji pa izkažejo tako, da se vpišejo med podpornike akcije.

Smo se nevladniki s pobudo Moja družba vključili v politiko na lokalni ravni?

Zagotovo, a s pomembnim zadržkom – strankarske barve nas niti najmanj ne zanimajo. Naš edini cilj je umestitev nevladnega sektorja na agendo lokalne politike in predvolilnih kampanj. Če bo to vplivalo na izvolitve kandidatov, tudi prav. Barve kandidatov nas ne zanimajo, preprosto spodbujamo nevladnike, da kandidate in kandidatke sprašujejo o

dovzetnosti za nevladni sektor. To pa je vsekakor eno od vprašanj, ki nam pove, ali je neki kandidat primeren za vodenje lokalne politike ali ne.

Pred dvajsetimi leti je civilna družba aktivno nastopala na volitvah in dosegla velike premike. Po tistem se nevladne organizacije ob volitvah niso več kaj prida oglašale. Čeprav so danes drugačne razmere kot takrat, je vendarle čas, da tudi nevladne organizacije končno spet opravijo svojo vlogo ozaveščanja in odpiranja glav volilcem.

Kako lahko sodelujete v Moji družbi?

Vse aktualne informacije o pobudi ter akciji Volitve 2010 – prihodnost za nevladne organizacije so na spletni strani pobude www.mojadruzba.si.

Na njej lahko županski kandidati in kandidatke ter nevladne organizacije izrazijo podporo akciji, na voljo pa je tudi priročnik o sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in informativni letak.

Obe publikaciji sta na voljo tudi v tiskani obliki.

Vse aktualne informacije so na voljo tudi na Zavodu PIP – Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja, na 02/234 21 28 ali info@nevladna.org.

Na sedežu stičišča sta na voljo tudi priročnik o sodelovanju z lokalnimi skupnostmi in informativni letak v tiskani obliki.

2

julij 2010

Intervju s predsednikom Republike Slovenije dr. Danilom Türkom

»Imamo prešibko razvit nevladni sektor!« Jelena Jančič, Studio12 Gospod predsednik, kakšna je vaša ocena stanja nevladnega sektorja v Sloveniji? »V Sloveniji mogoče premalo razumemo, da imamo prešibko razvit nevladni sektor. Imamo državne institucije, imamo javni sektor, imamo zasebni tržni sektor, nimamo pa civilno-družbenega nevladnega sektorja, ki bi bil razvit v zadostni meri. Če pogledamo samo vprašanje, koliko ljudi je v službi v katerem od teh sektorjev, vidimo, da smo v Sloveniji v precejšnjem zaostanku pri nevladnih organizacijah in to v primerjavi z državama, kot sta Italija, Avstrija, torej z državama, ki sta v našem sosedstvu in s katerima se radi primerjamo ter bi lahko bili popolnoma primerljivi. Zato mislim, da bi tako s stališča razvojne pomoči kot s stališča civilno-družbenih tem, kot je tudi vprašanje svobode izražanja medijev itd., morali imeti močnejšo civilno družbo. Ampak civilna družba ne more biti čisto ljubiteljska, saj le-ta danes zahteva tudi profesionalnost.

Zahteva možnosti, da ljudje v civilnodružbenih organizacijah delajo profesionalno in tukaj bi morali odpreti možnosti. Že kar nekaj časa je v vladnih predalih Zakon o prostovoljstvu, ki bi moral odpreti te možnosti. Sam izkoriščam vsako javno priložnost, da povem, kako je potrebno ta zakon dati v razpravo in doseči, da bo sprejet ter bi tako okrepil nevladni sektor. Zaradi potreb, ki jih imamo, zaradi večje kritičnosti, ki jo potrebujemo, in tudi

zato, da lahko mnogim mladim ljudem damo nove možnosti produktivnega dela, zaposlovanja in tudi angažiranja v mednarodni razvojni pomoči, ki mora biti v določeni meri nevladna.

Tukaj manjka pomemben vidik našega razvoja, za katerega se ves čas zavzemam in ker ste mi dali možnost, da zastavim še eno vprašanje oziroma še nekaj povem, sem to tudi izkoristil.« V nevladnem sektorju se soočamo s precejšnjo birokracijo, ki hromi normalno delovanje NVO. Kaj je po vaši oceni razlog za to in kako takšno stanje preseči? »Poglejte, v Sloveniji imamo veliko blokad, ki smo si jih naredili sami in to se vidi na vseh področjih. Tudi na gospodarskem področju smo si naredili mnoge blokade, nismo napisali oz.

sprejeli nekaterih mednarodnih pogodb, ki so pomembne za mednarodno poslovanje. In to pomanjkanje dela na teh projektih vidim kot blokado. Sami si blokiramo možnost boljšega dostopa na tuje trge, če nismo uredili sistema na način, ki bi spodbujal dostop gospodarskih subjektov v tujino. To je primer s popolnoma drugega področja. Na področju NVO je vprašanje birokratskih ovir izredno resno, saj je le-te treba poenostaviti, zmanjšati, odpravljati. Ko sem se pred leti vrnil iz New Yorka in sem hotel na novo postaviti na noge Društvo za mednarodno pravo v Sloveniji, sem v dveh dneh obupal, ko sem videl, kaj se pravi ustanoviti društvo. Pri nas se zahteva ogromno nekih potrdil, uradnih aktov in pečatov, čeprav gre za organizacijo, ki združuje nekaj deset entuziastov, ki so strokovnjaki na svojem področju, ki ne ustvarjajo finančnega prometa velikih razsežnosti, ampak minimalno finančni promet zato, da društvo lahko organizira sestanke. Celo pri tako preprosti zadevi se je stvar ustavila v uradniških kanalih in nad tem sem bil zelo razočaran. Zdelo se mi je, da se je na tem področju, v pogledu formalnih postopkov za ustanavljanje nevladnih organizacij, pri nas sistem poslabšal v zadnjih dvajsetih letih. In zdaj mislim, da je prišel čas, ko je treba te reči radikalno postaviti na dnevni red in odpreti možnosti, da se ljudje organizirajo sami, da si ustvarjajo nove možnosti, nove pogoje za produktivno smiselno delo in tudi za zaposlovanje.«

KAJ JE STUDIO12 Studio12 pripravlja in objavlja ozaveščajoče video prispevke in TV oddaje s področij ekologije in trajnostnega razvoja, človeka ter družbe, medsebojnih odnosov, kulture, zdravega življenja ter osebne in duhovne rasti.

Prav tako organizira vsebinske dogodke (okrogle mize, pogovorne večere, srečanja), ki so namenjeni vzpostavitvi novih komunikacijskih razmerji (iskanju konkretnega sodelovanja) med strokovno javnostjo, predstavniki oblasti in državljani.

Ustrezni kriteriji za pridobitev sredstev, namenjenih za projekte nevladnih organizacij, so nuja. Vendar je sistem prevelikega nadzora lahko tudi ovira. Kako omogočiti lažji dostop nevladnih organizacij do prepotrebnih sredstev? »Mislim, da so tukaj področja različna, da je potrebno pogledati stvari po področjih. Skupni imenovalec bi bil poenostaviti postopke, skrajšati postopke, tudi finančne kontrole narediti kasnejše. Finančna kontrola ne sme biti prva stvar, s katero se je potrebno ukvarjati in preko katere se na samem začetku delovanja običajno niti ne pride, ker ni kapacitet in znanj ter vas potem pri ustanavljanju neke organizacije že to zaduši. Skratka, naj se kontrole vzpostavijo potem, ko neko delo že teče in ko se lahko nekaj kontrolira. Pri nas je

pogosto tako, da preden se sploh lahko kaj kontrolira, že kontrola vse skupaj ustavi. To navajam kot primer, ne bi pa želel preveč poenostavljati stvari. Ampak tisto, kar je resnično pomembno je to, da potrebujemo precej močnejši nevladni sektor, če se hočemo dobro razvijati. Imamo kar nekaj izkušenj, saj smo že pet let v EU in mislim, da bi bilo dobro pripraviti sestanek ljudi, ki imajo izkušnje z EU in s projekti iz tega okvira, kjer bi se pogovorili o svojih izkušnjah in težavah, ki so jih morali premagati. Kar precej je ljudi, ki so bili uspešni pri premagovanju teh težav in potrebno jim je dati možnost, da podajo tudi kakšne nove predloge.

Rad bi se uprl na ljudi z izkušnjami.

Sam teh izkušenj nimam, nikoli nisem delal na nobenem takšnem projektu, ampak ko se pogovarjam s takšnimi ljudmi, vidim, da obstajajo nekatere skupne značilnosti in da imamo izkušnje, ki so nekaj vredne. Te ljudi bi bilo treba zbrati; ljudi, ki so po občinah izvajali projekte, ki jih sofinancira EU, na primer. In potem videti, kaj opažajo kot probleme in kje bi bilo potrebno stvari spreminjati.« Ali lahko pri tem računamo tudi na vašo podporo? »Mojo podporo sem že ravno izrekel, to bi zagotovo lahko bilo še močneje povedano ob priložnostih, ki bodo.

Ampak, živimo v delu sveta, kjer si s svojimi omejitvami delamo več težav, kot je potrebno. Tukaj moramo najti pametnejšo, fleksibilnejšo in bolj razvojno orientirano naravnanost.«

Mojih prvih deset let v nevladnem sektorju na Ptuju Zmeraj sem bila vizionarka s sanjaškimi slikami o dobri družbi, podkovana s socialnimi veščinami. Tako sem skorajda neslišno, vendar trdno zajadrala v sicer ekonomsko zelo oslabljen nevladni sektor. Imela sem svoja hotenja, cilje in zastavljene programe, ki sem jih želela speljati, ne glede na ceno.

Suzana Petek, Tara – društvo za osebnostno rast, Ptuj Prve delovne izkušnje sem si še kot študentka nabirala v gostinstvu, pa kot hostesa na sejmih, v administrativnih delih, prodaji na terenu, hotelirstvu ter kasneje skozi pol letno zaposlitev v osnovni šoli.

Spoznala sem, da mi zbrano, tudi 15urno dnevno delo ne predstavlja težav, če le gre za doseganje rezultata. Zmeraj sem bila vizionarka s sanjaškimi slikami o dobri družbi, podkovana s socialnimi veščinami. Tako sem skorajda neslišno, vendar trdno zajadrala v sicer ekonomsko zelo oslabljen nevladni sektor. Imela sem svoja hotenja, cilje in zastavljene programe, ki sem jih želela speljati, ne glede na ceno. Brez podpore brata verjetno nikoli ne bi zmogla. Ker je verjel, da zmorem, sem verjela še sama.

Med nevladniki Kot voditeljica organizacije moram biti pripravljena prevzemati odgovornost za kvaliteto programov na izvrševanje izvedbe. Ob tem se moram izpopolnjevati v vodstvenih sposobnostih, čeprav sem mnogokrat edina gonilna kadrovska sila. V prvih letih delovanja sem, kakor verjetno mnogi, bila zmedena in lovila ravnotežje med člani, strokovnjaki, kritiki, mediji, birokratskimi obveznostmi in osebnim življenjem.

Vendar sem hitro dojela svobodo dela in odprte možnosti. Količina profesionalnih izkušenj se je z leti širila, naenkrat sem znala več poklicev. Seveda vse to le v primeru želje po uspehu, delu in spremembah. V nevladnem sektorju se veliko bolj izraža razpotje med tistimi, ki delajo za učinke, in tistimi, ki so le pasivni izvrševalci. V gospodarskem sektorju mnogi lahko prikrijejo svojo pasivnost in dobivajo svojo plačo, tukaj tega enostavno ni. Opraviti moram delo za več ljudi, o preživetju pa obdobno odloča rezultat dela. Čeprav v ospredju ni plačilo, temveč rezultat in želja po doseženem cilju, v katerega morda nihče ni upal verjeti.

Nevladniki na Ptuju Nevladni sektor na Ptuju si počasi utira svojo pot. V Ljubljani imajo nevladne organizacije izjemno paleto možnosti, kar kar kriči po novih projektih, saj so zainteresirani ljudje kot politiki, ki morajo imeti nekaj za pokazati. Vendar je tudi za majhna lokalna mesta izjemnega pomena prispevek nevladnih organizacij. Sama sem skozi svoje delovanje pozorno spremljala dogajanje na Ptuju, kjer izvajam pretežno ali vsaj več kot tretjino obsega svojega delovanja. Ptuj je majhno mesto, pa vendar je v zadnjih letih tukaj zaživela nevladna scena, tudi na mednarodni ravni. Na primer, Fe-

stival Ptuj – Odprto mesto, je pokazal, da je mogoče organizirati dogodek, na katerem svoje mojstrovine predstavljajo svetovni mojstri uličnega gledališča.

Tudi mednarodne mladinske izmenjave so v to majhno mesto pripeljale mlade radovedneže iz mnogih evropskih in azijskih držav. V zadnjih dveh letih imamo pravo poplavo poletnih glasbenih, plesnih, likovnih, vinskih in drugih festivalov. Malokdo se zaveda, da v nevladni sektor spadajo vsa društva in zavodi.

Tako lahko med dogodke, ki na Ptuju ustvarjajo sceno, prištejemo še izobraževalne, športne, animacijske in zabavne dogodke, večina jih je organiziranih zelo kakovostno. Ponudba je mnogokrat prevelika in v paketu ponuja svetovne priznane ustvarjalce, za katere na Ptuju zmanjka publike. Tako organizacije ne pokrijejo stroškov svojega dela in se iz leta v leto hranijo zgolj z entuziazmom.

Tako kot na vsakem trgu se tudi na tem pojavlja določena tekmovalnost v kakovosti ponudbe. Mnoga ptujska društva se po letni izvedbeni programski strukturi delno že lahko primerjajo s ponudbo kakšne ljubljanske nevladne organizacije. Vendar so problemi, s katerimi se srečujejo na Ptuju, veliko večji, predvsem in zaradi nizke udeležbe lokalnega prebivalstva.

Prav tako si organizacije redko lahko privoščijo svoje lastne in še kako nujno potrebne prostore, si zagotovijo vso tehnično pomoč in poravnajo vsaj minimalne stroške delovne sile. Izgleda, da se je glede dela ukoreninila miselnost, da je zastonj, pa še prihranke iz drugih virov je potrebno vložiti. Velikokrat tudi ni cenjeno delo animiranja in izobraževalnih delavnic za otroke, ker večina ljudi vidi v tem le navadno igro. Nihče pa ne izpostavlja učinkov na posameznikovo rast in koristi za družbeni segment lokalnega okolja.

Tako tudi, na primer, delodajalci redko priznajo delovne izkušnje, pridobljene v nevladnem sektorju, zanemarijo organizacijske in administrativne sposobnosti, zamižijo pri naštevanju uspešno izpeljanih projektov in razgovor za službo končajo s stavkom »kdaj mislite pa začeti kaj resnega delati in končati s študentskim boemskim življenjem?«.

Nevladniki in občina Velika sreča na našem malem Ptuju je dobro sodelovanje nevladnikov z mestno občino. Za enkratne dogodke je velikokrat možno brezplačno ali pa zelo ugodno najeti prostore z vso potrebno infrastrukturo. Pri pripravi razpisne dokumentacije sledijo potrebam lokalne skupnosti in zmožnostim organizacij, pomagajo tudi pri izpolnjevanju prijav in poročil. Za lažjo realizacijo kvalitetno pripravljenega projekta odprejo vsa potrebna vrata. Problem tukaj pa nastane zaradi tega, ker so organizacije pogosto že izčrpane in s premalo vnemo zagrizejo v nove sanje, ki jim bodo še dodatno osušile žepe.

Ptuj in Ljubljana Težave in neuspehi z javnimi nacionalnimi in evropskimi razpisi se za manjše lokalne organizacije kopičijo, saj se večina sredstev porazdeli med znana ljubljanska društva in zavode. Tako tudi z vsebinsko zelo strokovno zastavljeni programi težko prepričamo komisije, da nam omogočijo priložnost zrasti in si nadomestiti osnovne stroške dela.

Tako večen problem ostaja v kadru organizacije, ki ga dejansko ni. Dve ali tri osebe počnejo vse, od zasnove projektov, prijav na razpise, administracije, arhiviranja, izvedbe, odnose z mediji, korespondenco s člani do priprave letnih programskih in finančnih načrtov, računovodskih poročil, predstavitev

Nevladna - časopis za razvoj nevladnih organizacij v Podravju • Izdajatelj: Zavod PIP, Gosposvetska cesta 83, Maribor • T: 02 234 21 28, 02 234 21 46 • E: urednistvo@nevladna.org • W: www.nevladna.org • Za izdajatelja: Matevž Kmetec, v.d. direktorja Zavoda PIP • Uredništvo: Borut Osonkar, odgovorni urednik; Bojan Golčar, član uredništva • Oblikovanje in priprava za tisk: Macula Lunea • Tisk: Macula Lunea • Naklada: 30.000 izvodov Časosopis je del projekta “Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja”

Govorim o zelo prijetnem klubu oz. društvu, kjer se vsi z novimi prijatelji sprostimo, se pogovorimo in tudi kaj novega naučimo. Res je, da smo vsi skupaj spoznali vsak drugega in postali smo nerazdružljivi prijatelji! Verjetno vsak od nas komaj čaka torek in kazalec na štiri. Vsi smo zelo veseli, ko se vidimo. Seveda vedno spoznamo kaj novega in zelo zanimivega, saj naša mentorica Suzana Petek vedno popestri, da nam je vedno in vselej lepo. Imamo tudi velike izzive, kot so nastopi pred veliko publiko. Eden izmed takih je bil v Ormožu. Vsak nastop je lep in izvajan iz srca nas, otrok.

Po nekaj nastopih je oder postal naše srce, besedni zaklad naš zrak in nastopi naše življenje! Vsi se vsaki teden radi vrnemo. In mislim, da vsi iz Tare nočemo, da bi se tole kdaj končalo!

Eva Toplak, 12 let, o sodelovanju v Otroški Tari, gledališko-animacijski delavnici za otroke. javnosti in tako naprej. Ni lahko. Vendar delo v nevladnem sektorju prinaša ogromno osebnega zadovoljstva, poznanstev, delovnih izkušenj in odpira vedno nove poti do bogatih vsebin.

Tako po desetih letih dela v nevladnem sektorju nisem obogatela v denarnici.

Zagotovo ne. Verjetno tudi nikoli ne bom. Postala pa sem bogata v pridobljenih veščinah in osebnih dosežkih.

V naslednjih letih bodo še mnogi orali ledino in poskušali izboljšati razmere.

Počasi bomo morda vsi spoznali, da je naša država najlepša in najboljša, ko jo oplemenitijo nevladne organizacije.

Torej, pogumno naprej! V nove zmage!

Operacijo delno financira Evropska unija in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete »Institucionalna in administrativna usposobljenost«, prednostne usmeritve »Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga«.

3

www.nevladna.org

NVO in kolektivno upravljanje avtorskih pravic Na področju upravljanja avtorskih pravic je med nevladniki precej nejasnosti, nerazumevanja in predvsem nezadovoljstva. Vprašanj je precej, od tega ali je SAZAS sploh potreben, kaj je kolektivno upravljanje avtorskih pravic, do tega ali se jim je možno izogniti.

Matej Verbajs, pravnik, CNVOS (Center za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij, Ljubljana)

Upravljanje avtorskih pravic Upravljanje avtorskih pravic bi najlažje razložili kot odločanje o tem, kdo sme uporabljati avtorsko delo in na kakšen način. Praviloma z avtorskimi pravicami upravlja avtor sam.

Tako slikar sam odloči ali bo svojo sliko izročil galeristu in dovolil njeno prodajo ter morebitno izdelavo kopij, pisatelj odloči kakšno naklado knjige bo dovolil založniku, glasbenik pa odloči, ali bo filmskemu producentu dovolil rabo njegove pesmi samo kot filmsko podlago ali pa jo morda sme izvajati tudi drugi avtor. Tako ima avtor nad uporabo svojega dela monopol, da se sam odloči o prenosu pravic na neko drugo osebo, ki dela ni ustvarila. Prejemnik upravičenj tako pridobi enaka upravičenja, kot jih je prej imel avtor. Če se npr. fotograf odloči, da bo avtorske pravice prenesel na časopisno hišo, bo le-ta postala imetnica avtorskih pravic in bo lahko samostojno ter brez soglasja fotografa odločala o objavi njegovih fotografij.

Ko avtor na opisan način samostojno odloča o vsaki svoji posamezni avtorski pravici, govorimo o individualnem upravljanju avtorskih pravic.

Nasprotje individualnega je kolektivno upravljanje avtorskih pravic.

V tem primeru se avtorske pravice uveljavlja za več avtorskih del in več avtorjev hkrati. Primer bi bil, ko se kolektivna organizacija, kot je npr.

SAZAS, hkrati dogovori o uporabi vseh glasbenih del za vse avtorje, ki jih zastopa ali pa za vsa glasbena dela hkrati določa pravila njihove uporabe ter obveznosti glede plačila tarife.

V takem primeru se avtor o uporabi svojega dela (npr. z radijsko postajo, ki želi predvajati njegovo delo, z izvajalcem, ki želi njegovo pesem zapeti na svojem koncertu …) ne pogaja z vsakim uporabnikom posamično, ampak se pravice urejajo kolektivno preko organizacije zastopnice in veljajo za vsa glasbena avtorska dela.

Kolektivno upravljanje avtorskih pravic – komu koristi?

Razlogov za kolektivno upravljanje je lahko več. V kolikor imamo opravka z avtorskimi deli, ki se v družbi množično uporabljajo, je učinkovit nadzor avtorjev nad izvajanjem njihovega dela praktično neizvedljiv. Ni namreč predstavljivo, da bi se avtor določene skladbe za njeno predvajanje dogovarjal z vsako radijsko postajo ali z vsakim gostilničarjem posebej.

Takšno individualno uveljavljanje pravic se lahko še dodatno zaplete, če imamo opravka z večimi avtorji skladbe, saj je potem avtorske pogodbe potrebno sklepati z vsakim od njih. Če k temu dodamo še možnost, da bi po smrti teh avtorjev do upravljanja z avtorskimi pravicami bilo upravičeno večje število njihovih dedičev, bi to hitro pomenilo neobvladljivo veliko število ljudi, s katerimi bi se bilo potrebno pogajati in skleniti pogodbe za uporabo ene same skladbe. Iz tega zornega kota je povsem logično, da je veliko lažje, če pogajanja o uveljavljanju pravic ter o pogojih uporabe avtorskih del vodi ena oseba (ali organizacija) za vse avtorje.

Na podobno težavo bi naletele tudi radijske postaje, organizatorji kon-

certov in drugi, ki bi želeli avtorska dela uporabljati. Tudi njim bi iskanje avtorjev in sklepanje pogodb z vsakim posebej predstavljalo nepremostljivo oviro, sploh, če je avtorjev več, če so v tujini ali če so pravice prenesli na koga drugega. Zaradi tega se je tudi za uporabnike lažje dogovarjati le z eno organizacijo, kjer je vse stvari mogoče urediti na enem mestu.

Na prvi pogled bi tako lahko zaključili, da je kolektivno upravljanje avtorskih pravic lahko tisti sistem, ki hkrati ustreza avtorjem in uporabnikom njihovih del. Vendar težava lahko nastane takrat, kadar je takšno kolektivno upravljanje zakonsko obvezno, kar pomeni, da avtor svojih pravic ne more uveljavljati individualno. V primeru rabe avtorskih del s strani nevladnih organizacij bi se le-ta z avtorjem načeloma lahko individualno dogovorila o brezplačni uporabi njegovega dela, vendar kaj, ko gre pri kolektivnem varovanju za pravico, ki se mora uveljavljati kolektivno in zato o njej odloča izključno kolektivna organizacija, s strani države pooblaščena za takšno upravljanje. V tem primeru lahko pride do situacije, ko sistem ni po godu niti avtorju, niti uporabniku, saj obema onemogoča sklepanje prostega dogovora. Dodatne težave takšen sistem lahko povzroči tudi pri plačevanju tarif, kar bo opisano v nadaljevanju.

V kolikor pa kolektivno upravljanje ne bi bilo obvezno, bi se avtorji lahko sami odločili, ali bodo svoje avtorske pravice uveljavljali individualno ali pa bodo za njihovo uveljavljanje pooblastili kolektivno organizacijo. Takšen sistem pa verjetno ne bi bil po godu uporabnikom, saj bi v primeru, da avtorji za uveljavljanje svojih pravic ne bi pooblastili kakšne organizacije, morali sami iskati imetnike avtorskih pravic. V kolikor jim to ne bi uspelo, avtorskih del ne bi smeli uporabljati, kar pa ne bi bilo v interesu niti uporabnikov, niti avtorjev.

Obvezno kolektivno upravljanje Slovenska zakonodaja pozna štiri primere področnega obveznega kolektivnega upravljanja avtorskih pravic.

Prvi in verjetno najbolj znani primer kolektivnega uveljavljanja je priobčitev javnosti oziroma javno izvajanje neodrskih glasbenih in pisanih del.

Gre za primere, ko se glasbena dela javno predvajajo, npr. z izvedbo v živo, preko radijskega programa in podobno. Imetnik dovoljenja za tovrstno kolektivno upravljanje pravic je Združenje SAZAS, ki določa tudi pogoje ter tarife za uporabo. Za kolektivno upravljanje pravic pisanih del, za področje reproduciranja za lastno uporabo ter za področje fotokopiranja preko zakonsko dovoljenih mej skrbi Društvo ZAMP. Za področje reproduciranja in fotokopiranja pa ima dovoljenje za kolektivno upravljanje tudi SAZOR, gospodarsko interesno združenje. Še eno področje obveznega kolektivnega upravljanja je področje kabelske retransmisije avtorskih del. Gre za primere, ko se določena avtorska dela nespremenjena prenašajo npr. preko kabelskega operaterja. Do ustanovi-

tve ustrezne kolektivne organizacije na tem področju izvaja kolektivno upravljanje Združenje SAZAS. Obvezno kolektivno upravljanje poznamo tudi na področju ponovne prodaje izvirnikov likovnih del, a tudi tukaj do ustanovitve kolektivne organizacije še ni prišlo. V primerjavi s tem je na področju uveljavljanja pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov, kjer kolektivno upravljanje ni obvezno, iz praktičnih razlogov prišlo do ustanovitve Zavoda IPF.

Kolektivno upravljanje glasbenih del Nevladne organizacije se najpogosteje srečujejo s kolektivnim upravljanjem na področju glasbenih del, kjer ima dovoljenje za kolektivno upravljanje Združenje SAZAS. V okviru tega dovoljenja lahko SAZAS v imenu avtorjev postavlja pogoje, pod katerimi se sme njihova glasbena dela priobčiti javnosti. Povedano drugače, SAZAS določa način podeljevanja dovoljenj za priobčitev in tudi višino tarif za uporabo avtorsko zavarovanih glasbenih del.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP) iz leta 1995 je določal, da tarife lahko sprejme SAZAS sam, vendar jih mora potrditi Urad za intelektualno lastnino (Urad) kot državni organ, ki na tem področju izvaja nadzor. SAZAS je po tem postopku leta 1998 sprejel posebne tarife, v katerih je določil višine nadomestil za javne priobčitve glasbenih del ter načine obračuna glede na vrsto dogodka (npr. sejem, koncert, predvajanja v diskoteki in podobno). Zaradi uvedbe evra je SAZAS leta 2006 prenovil tarife, vendar je Urad zavzel stališče, da nova tarifa ni v skladu z zakonom, saj je zaradi spremenjene zakonodaje tarifo možno sprejeti ali spremeniti le s soglasjem uporabnikov glasbenih del. Veljavni zakon namreč ne omogoča več enostranskega spreminjanja tarif s strani SAZAS-a, ampak le s sporazumom med kolektivno organizacijo in reprezentativnim združenjem uporabnikov. Sporazum je rezultat pogajanj med obema stranema, ki poleg tarif vsebuje tudi pogoje uporabe avtorskih del, določa okoliščine, v katerih se tarife lahko spremenijo, oprostijo in podobno. Vsaka stran ima pravico podati pobudo za pričetek pogajanj oziroma pobudo za sprejem novih tarifnikov. V kolikor v štirih mesecih od začetka pogajanj sporazum ni sklenjen, lahko kolektivna ali reprezentativna organizacija uporabnikov zahtevata, da tarifnik določi Svet za avtorsko pravo (Svet).

Svet je poseben organ, ki ga sestavljajo predsednik in štirje člani, vse člane pa imenuje minister za gospodarstvo.

Dva člana sveta predlagata repre-

zentativna združenja uporabnikov in kolektivna organizacija (SAZAS), predsednika pa predlaga Urad. Mandat članov sveta zakonsko ni omejen, temveč naj bi šlo za stalen organ, ki ni odvisen od morebitne vrste spora ali vpletenih strank. Poleg določanja primernih tarifnikov lahko Svet na zahtevo ene strani preveri tudi zakonitost sklenjenega sporazuma ali odloči o morebitnem drugem vprašanju, povezanim s sklenitvijo sporazuma.

Javna poziva za nevladne organizacije V zvezi s postopki sprejemanja novih tarif velja omeniti dva nedavna javna poziva. Maja je SAZAS objavil vabilo k pogajanju glede tarif in pogojev uporabe. Poziv se je nanašal na reprezentativna združenja uporabnikov, ki organizirajo prireditve z živo glasbo.

S tem je SAZAS pozval tudi nevladne organizacije oziroma njihova reprezentativna združenja k pogajanju oziroma odprl možnost spreminjanja tarif. V kolikor do sklenitve sporazuma ne bi prišlo, bosta strani še vedno imeli možnost, da se postopek ustavi (in stanje oziroma tarifnik ostane, kakor je), ali pa da sprožita postopek pri Svetu, ki naj določi novo tarifo. Odločitve Sveta ni mogoče napovedati, saj je le-ta odvisna tudi od argumentacije obeh strani, kar lahko predstavlja tveganje tako za nevladne organizacije, kot tudi za SAZAS. Svet namreč deluje kot arbitrarno telo in lahko določi tarifo v korist ene ali druge strani.

Drugi poziv je meseca junija izdal Urad in z njim kolektivne organizacije ter njihova reprezentativna združenja pozval k predlaganju članov v Svet. Nevladne organizacije imajo tako možnost, da preko svojih reprezentativnih združenj predlagajo in zagotovijo svoja kandidata za člana Sveta.

Zakonodaja, ki ureja delovanje nevladnih organizacij, ne določa reprezentativnega združenja za nevladne organizacije. Nevladni sektor nima Obrtne ali Gospodarske zbornice, ki na podlagi zakona zastopa interese obrtnikov in gospodarskih subjektov.

Na nevladnih organizacijah samih je, da se organizirajo in ustanovijo ali pooblastijo določeno združenje ali zvezo, ki bi jih zastopala pri dialogu s SAZAS-om. Med obstoječimi nevladnimi strukturami so temu najbližje zveze kulturnih društev, pri čemer je pri vsaki zvezi posebej potrebno preveriti njeno reprezentativnost. Zveze imajo namreč lahko v svojih aktih zapisano, da izvajajo zgolj tehnično podporo svojemu članstvu, nimajo pa tudi zagovorniške vloge, zaradi česar nimajo pooblastila članstva za zastopanja njihovih interesov. S tem ne izpolnjujejo zakonskega pogoja, po ka-

terem morajo zastopniške organizacije predstavljati večino uporabnikov na področju neke dejavnosti glede na njihovo število. Smiselno bi seveda bilo, da se nevladne organizacije odzovemo pozivu in pripomoremo k spremembi tarife za lastno uporabo avtorskih glasbenih del. Obstoječe stanje glede na vse glasnejše pozive in proteste očitno ne odgovarja nobenemu.

Združenja NVO, ki menijo, da izpolnjujejo pogoje za reprezentativnost, naj svoje kandidate za člane sveta predlagajo Uradu do sredine septembra.

Reprezentativna so tista združenja uporabnikov, ki predstavljajo večino uporabnikov na področju neke dejavnosti glede na njihovo število ali če jim drug zakon priznava reprezentativnost (1. odst. 157. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah). Ker zakon ne priznava reprezentativnosti nevladnih organizacij nobenemu njihovemu združenju, je na nevladnih organizacijah samih, da se ustrezno organizirajo – lahko npr. ustanovijo posebno mrežo in jo pooblastijo, da jih predstavlja v dialogu s SAZASom ali pa za kaj takega pooblastijo že obstoječo organizacijo ali mrežo. Pri tem je potrebno upoštevati pogoj, da bo mreža reprezentativna šele takrat, ko bo predstavljala večino nevladnih organizacij na določenem področju glede na njihovo število. Takšno zbiranje pooblastil je lahko glede na veliko število nevladnih organizacij težavno, poleg tega pa praksa kaže, da nevladne organizacije včasih težko pooblastijo tretjo osebo, da se dogovarja v njihovem imenu.

Glede na že obstoječe povezave kulturnih društev bi bilo smiselno, če bi takšno pobudo prevzele tiste zveze kulturnih društev, ki ustrezna pooblastila dobijo že s samo včlanitvijo posameznega kulturnega društva v

Nevladne organizacije, ki prirejajo kulturne ali zabavne prireditve, na katerih se vrti glasba, morajo pred tem dobiti ustrezno dovoljenje SAZAS-a, ter mu po prireditvi sporočiti katera glasba se je na prireditvi predvajala. Na podlagi tega seznama SAZAS prireditelju odmeri plačilo nadomestila za uporabo glasbe. Obveznost obveščanja in plačila nadomestila velja ne glede na to ali je bila prireditev brezplačna in ne glede nato ali so bili izvajalci za svoj nastop plačani ali ne. zvezo in jim tako pooblastil niti ne bi bilo potrebno ločeno zbirati.

Več o obveznostih nevladnih organizacij do SAZAS lahko najdete na www. cnvosi.civilni-dialog.net, podstran »pravni kotiček«.

DJ Umek na Facebooku o SAZAS

Anti SAZAS značke

Uroš Umek je v status na svojem Facebook profilu zapisal: »Za leto 2008 sm dobu od sazasa nakazan 450 eurou in za leto 2009 se je ta številka močno dvignila na 700 euro. Samo tko za orjentacijo - naši slovenski velepevci in skladatelji dobijo 100 000 eurov in seveda tudi več. Sazas krade big big time.« To je komentiralo že več Umkovih Facebook prijateljev, med njimi tudi Dalaj Eegol, nekoč Ali En, ki je napisal: » Uroš zelo sem vesel tvoje objave ... Že tri leta zapovrstjo sem dobival nek pavšal 58,75 EUR ... Zdej pa kar naenkrat za lani 270 EUR ...

A me hočjo z drobižem podkupit za nazaj ... V glavnem smo že za nov let 06 napedenal komad SAZAS SAX ....« V odgovorih, ki jih je Umek namenil komentatorjem je eden popularnej-

Študentom v klubu Zakon na Vrhniki je prekipelo. Pravijo, da so siti serijske proizvodnje polikanih deških skupin in pevskega talenta v obratnem sorazumerju z velikostjo košarice. Želijo si izvenserijskega, glasbo iz srca, nastalo ob ljudeh in za ljudi, iz čistih čustev in umazanega življenja. Zanjo so pripravljeni tudi plačati.

Pravijo, da samooklicanim zvezdnikom in proizvajalcem komerialnega šuma raje nastavijo ogledalo ter njihovim botrom razjasnijo, da degradacije glasbe na številke in zakonite kraje – pod pretvezo založništva in avtorskega prava ne bomo več prenašali. Šdutendi iz kluba Zakon na Vrhniki so zato izdelali anti SAZAS značke, ki jih je zaenkrat mogoče dobiti v klubu in na uredništvu Tribune.

Več na www.kvs-klub.si ali urednistvo@tribuna.si.

ših slovenski didžej zapisal tudi, da se bo iz Sazasa v kratkem izpisal in da: »Na naših eventih dejansko prjavlamo plyliste in za svoje komade ki jih vrtimo ne dobim plačano. tko da mamo tud dokaze.«

4

julij 2010

Nevladniki nismo imuni na korupcijo Pogovor s Simono Habič, predsednico društva Integriteta – društva za etičnost javnega delovanja, prve slovenske nevladne organizacije, ki deluje na področju boja proti korupciji v vladnem in nevladnem sektorju.

Borut Osonkar, Zavod PIP, Regionalno stičišče NVO Podravja žna tudi v sektorju civilne družbe, med nevladnimi organizacijami. Na takšno prepričanje gotovo vplivajo predvsem mediji, kjer je poročanja o korupciji v nevladnem sektorju zelo malo oziroma ga sploh ni. Prav tako na to temo skoraj ni teoretičnih razprav, velikih konferenc ali praktičnih rezultatov v obliki postopkov organov odkrivanja ter pregona.

Kaj je korupcija v NVO? »Korupcija ni samo dajanje podkupnine, temveč mnogo več. Če povzamemo definicijo korupcije, je korupcija vsaka kršitev dolžnega ravnanja uradnih oziroma odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki so pobudniki kršitev ali oseb, ki se lahko s kršitvijo okoristijo, zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega.

Nevladne organizacije, kot stebri organizirane civilne družbe so, tako kot vsi drugi subjekti javnega in zasebnega prava, podvrženi koruptivnim tveganjem. Vzrok za to je predvsem v dejstvu, da so nevladne organizacije avtonomne pri določanju svojih notranjih pravil in ustroja, kar lahko pušča veliko sivih polj pri načinu njihovega delovanja. Drugi možni vzrok koruptivnih tveganj je dejstvo, da se nevladne organizacije financirajo tako s sredstvi iz javnih razpisov kot tudi iz donacij, članarin ipd., kar pušča mnogo več svobode pri vodenju preglednosti finančnih tokov. Dve največji področji možne korupcije sta pridobivanje finančnih sredstev za delovanje nevladne organizacije preko javnih razpisov in zaposlovanje v nevladnem sektorju.« Ali nismo nevladniki preubožni, da bi lahko koga podkupovali? »Argument žal ne drži. V nevladnem sektorju se namreč obračajo finančna sredstva, le-ta pa so vedno zanimiva za storilce s področja korupcije. Ne gre le za dajanje podkupnine, temveč lahko prihaja do aktivnosti, ki so posredno ali neposredno povezane s korupcijo. Zaradi dogovorov med posamezno NVO in državno službo, ki dodeljuje sredstva, lahko prihaja do netransparentnosti v postopkih pri odobritvi in dodeljevanju finančnih sredstev, nejasnih kriterijih za pridobitev finančnih sredstev, pomanjkanja objektivnih meril za izbiro najprimernejše NVO, osebnega vpliva javnih uslužbencev na izid javnega razpisa, pomanjkljivosti glede poročanja ipd.

S takšnimi aktivnostmi so neposredno oškodovane ostale NVO, ki se prijavljajo na razpise, vendar zaradi tihih dogovorov med NVO in javnim uslužbencem, ki odloča o dodelitvi sredstev, nimajo možnosti pridobiti sredstev. Poleg tega v delovanju NVO lahko prihaja do kartelnih dogovorov, sumljivih donacij in netransparentne porabe javnih sredstev ter podobnega.« Koliko je korupacije v nevladnem sektorju? »Dejanskega obsega ne moremo določiti, saj zelo velik del korupcije pade v sivo polje. Na splošno velja prepričanje, da je korupcija prisotna le v javnem sektorju in gospodarstvu, zelo malo pa jih misli, da je korupcija mo-

Raziskava, ki smo jo naredili med NVO v Slovenji, je pokazala, da nevladne organizacije v preteklosti v veliki večini še niso imele izkušenj s korupcijo, vendar pa ugotavljajo, da je prisotna. Razlog za takšno razlikovanje med zaznavo in dojemanjem korupcije v nevladnem sektorju pogosto leži v pomanjkanju znanja o tem, kaj je korupcija in kako ter kje se pojavlja, prav tako pa tudi mediji izraz korupcija pogosto uporabljajo za označevanje vseh morebitnih nezakonitih dejanj, ki pa vedno ne izpolnjujejo pogojev kaznivega dejanja.

V tem oziru je društvo Integriteta naredilo več korakov na področju informiranja in izobraževanja NVO-ja.

Lanskega decembra smo organizirali delavnico o korupciji in nevladnih organizacijah, junija letos pa smo izdali različne publikacije s smernicami za transparentno delovanje in vzpostavitev integritete v NVO. Več o obravnavani problematiki in podrobnejše ugotovitve delavnice lahko preberete na naši spletni strani, kjer so v elektronski verziji dostopne tudi različne publikacije.« Kako se nevladniki odzivajo na trditev, da v sektorju obstaja korupcija? »Kot sem že omenila, nevladniki sami ugotavljajo, da je korupcija prisotna in so zaradi tega seveda nezadovoljni.

Oškodovani so s kartelnimi dogovori med NVO ali dogovori posameznih NVO z državnimi službami, ki dodeljujejo sredstva in zaradi tega ne morejo kandidirati na razpise, ki so v naprej dogovorjeni oziroma ne pridobijo sredstev in zaradi netransparentnih postopkov ne vedo zakaj je temu tako.

Tega si seveda noben nevladnik ne želi, saj je njegov obstoj v družbi odvisen od zunanjega financiranja. Pomembno je, da se zavemo, da problemi obstajajo in da so to predvsem izzivi, s katerimi se soočamo in da lahko razmere z zaznavanjem in s pravilnim obnašanjem izboljšamo. Namen je izobraževati in osveščati, ne kaznovati. Več o tem, kaj posamezni predstavniki menijo o financiranju NVO in s kakšnimi težavami se pri tem srečujejo, si lahko ogledate v pogovornem večeru Studia 12 z naslovom »Finance – nočna mora NVO«.«

Kaj lahko naredi nevladna organizacija, ki je bila žrtev ali priča korupcije? »Lahko se obrne na naše društvo in odda prijavo na Komisijo za preprečevanje korupcije ter na policijo.« Spletna stran Komisije za preprečevanje korupcije: http://www.kpk-rs.si/ Spletni naslov za prijavljanje suma korupcije: http://www.kpk-rs.si/index. php?id=53 Prijava nepravilnosti – koruptivnih ravnanj: anti.korupcija@kpk-rs.si Policija: 080 1200

Zakaj ste ustanovili društvo in kdo so ustanovitelji le-tega? »Društvo smo ustanovili zaradi tega, ker v Sloveniji do sedaj še ni bilo nevladne organizacije, ki bi se ukvarjala z vzpostavljanjem transparentnosti in integritete v družbi oziroma si prizadevala zmanjšati pojav korupcije v družbi. Ker se korupcija vedno bolj širi v vse pore družbenega življenja, so bila prizadevanja v sferi nevladnega sektorja več kot potrebna. V drugih državah to vlogo prevzemajo predvsem podružnice Transparency International, ki je druga največja mednarodna organizacija na svetu in ena največjih organizacij, ki se ukvarja z bojem proti korupciji. Društvo Integriteta je pred kratkim postalo podružnica Transparency International.

Ustanovitelji društva so strokovnjaki na področju vzpostavljanja integritete v družbi v Sloveniji, novinarji in akademski znanstveniki.« Kdo se lahko včlani v društvo? »V društvo se lahko včlani vsakdo, ki ga zanima področje dela, ki ga opravljamo, in ki teži k vzpostavitvi boljše družbe, kjer bodo posamezniki delovali pošteno, pravično, transparentno, odgovorno in demokratično. Takšen mora biti tudi sam. Za včlanitev v društvo je potrebno izpolniti pristopno izjavo, podpisati etični kodeks in plačati članarino. Upravni odbor si pri obravnavi pristopne izjave prizadeva pridobiti vse potrebne podatke preden člana potrdi, saj mora le-ta slediti statutu in etičnemu kodeksu. Če se je pred pristopom izkazalo, da je kršil načela, ki jih društvo zagovarja, lahko UO zavrne prošnjo za članstvo.« Koliko članov imate? »Imamo 42 članov.« Kako se društvo financira? »Društvo se financira iz članarin, donacij in projektov, ki jih izvajamo. Člani večino časa delajo prostovoljno.« Komu je namenjen etični kodeks?

“Etični kodeks je namenjen članom društva, ki s svojim podpisom zagotovijo, da ga bodo spoštovali in se ravnali po njem. Etični kodeks vsebuje temeljna načela in odraža poslanstvo vseh članov društva v okviru delovanja društva. Veseli bomo, če ga bo prevzela tudi druga organizacija in ga prilagodila svojim aktivnostim.« Kakšni so načrti za razvoj in delovanje društva? »V društvu Integriteta želimo, da bi, podobno kot ostale organizacije v nevladnem sektorju, s svojim delom in aktivnostmi postali čim bolj prepoznavni v družbi in pridobili boljši položaj, tako kot je to v nekaterih drugih državah, kjer nevladni sektor pomembno vpliva na odločitve in se ga v splošnem bolj upošteva. Delno na tem področju že vidimo napredek.

Delovanje društva bo šlo v smeri vzpostavljanja družbe, ki bo sama želela delovati transparentno in bo razumela, da korupcija, goljufije in prevare vsakemu posamezniku veliko vzamejo in da silijo družbo v propad. Takšno razmišljanje ljudi bomo širili preko projektov, izobraževanj, seminarjev, konferenc, publikacij in podobno. Želimo si tudi članov, ki bodo aktivno sodelovali pri projektih in ostalih aktivnostih, prispevali nova znanja in predstavljali dodano vrednost društva.

Društvo naj bi postalo nevladna platforma za osveščanje na področju transparentnosti in integritete za Slovenijo ter za celotno regijo.«

V začetku junija je bil sprejet Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije (ZintPK). Kako in s kom ste sodelovali pri njegovi pripravi?

Člani vodstva društva Integriteta, Simona Habič je druga z desne. »V letu 2009 smo v času javne razprave aktivno sodelovali s pripombami na predlog zakona. Večina jih je bila uspešno implementirana. Želeli smo si tudi, da bi predlog za nezdružljivost funkcij župana in poslanca vključili in ohranili, za kar smo si v društvu zelo prizadevali. Zanimiva so bila tudi izhodišča za delo o lobiranju. Komentarje smo poslali tudi na Komisijo za preprečevanje korupcije.« V zakonu se omenja tudi sodelovanje z neprofitnimi organizacijami. Ali ste zadovoljni z njihovo vlogo, kot je zapisana v zakonu? »Zakon v 17. členu določa sodelovanje Komisije za preprečevanje korupcije z neprofitnimi organizacijami zasebnega sektorja s področja preprečevanja korupcije. Doslej slovenska zakonodaja na področju dodeljevanja sredstev nevladnim organizacijam ni specifično vsebovala dodeljevanja sredstev NVOju s področja preprečevanja korupcije.

To je pomenilo, da za vse NVO-je ni bilo ustreznih razpisov za projekte, na katere bi se lahko prijavili in pridobili sredstva. Na podlagi tega zakona bomo tako lahko aktivneje sodelovali pri izvajanju nalog na področju usposabljanja, informiranja ter osveščanja javnosti in organov javnega sektorja ter prenašanja dobrih praks, kar je tudi poslanstvo in vizija našega društva.« Vladi ste pred časom poslali priporočila za nadzor nad uresničevanjem Konvencije združenih narodov proti korupciji. Kaj ste jim priporočili, kje je njihova praksa sporna? Kaj in v kolikem času so odgovorili? »Konvencija ZN je edini svetovni dokument proti sistemski korupciji. Gre za edino konvencijo globalnih razsežnosti, saj konvencija OECD proti podkupovanju nima globalnega dosega.

Transparency International in Društvo Integriteta sta vladi predložila priporočila za revizijo mehanizma. Naša priporočila oziroma poudarki, ki so bistveni za učinkovit ocenjevalni mehanizem uresničevanja določil Konvencije, so organiziranost ocenjevalnega mehanizma, transparenten in nepristranski ocenjevalni mehanizem ter primerno in zanesljivo financiranje. Pomembni operativni pogoji so sodelovanje z drugimi ocenjevalnimi programi, potreba po večji strokovni pomoči, vrstni red ocenjevanj, skrb za čim manjšo obremenitev ocenjevanih držav in čim manjše vpletanje v njihovo suverenost.

Iz Kabineta predsednika vlade so nam na naše nenehne zahteve odgovorili pisno. Obvestili so nas, da je z gradivom že seznanjeno Ministrstvo za pravosodje, kot pristojno ministrstvo za spremljanje in implementacijo konvencije ZN v slovenski pravni red. Tam pa kontaktov nikakor nismo uspeli vzpostaviti. Z izhodišči, ki jih je sprejela Vlada RS, nas žal niso seznanili, tudi z vsebino iz srečanja v Dohi žal še ne. Tam je namreč lanskega novembra

potekalo srečanje podpisnic Konvencije Združenih narodov. Kot odgovor na trajno krizo je skupina G20 septembra pozvala vseh 141 držav k sprejemu učinkovitega, preglednega in izčrpnega mehanizma nadzora za Konvencijo ZN. Njeno vlogo je potrebno v času krize okrepiti. Transparency International in z njo Društvo Integriteta je predložilo priporočila za revizijo mehanizma. V prihodnje upamo na boljše izmenjavanje informacij s strani vlade.« Kako boste sodelovali s Komisijo za preprečevanje korupcije? »Zagotovo dobro, saj imamo podobne cilje. Sploh pa v tujini tako sodelovanje med NVO in podobnimi agencijami poteka dobro.« S katerimi vladnimi institucijami sodelujete in kako? »Komisija za preprečevanje korupcije je neodvisna institucija. Z vladnimi sodelujemo pri različnih projektih, predvsem pri analizi statistik, pregledu področij in pripravi raziskav: zastaralni roki, prijavitelji kaznivih dejanj korupcije, korupcija v nevladnih organizacijah, korupcija v gospodarstvu ipd. Pri izvedbi našega prvega večjega projekta OLAF z naslovom »Transparentnost in integriteta pri postopkih javnega naročanja in upravljanja s sredstvi EU« smo sodelovali z Ministrstvom za javno upravo, Državno revizijsko komisijo za revizijo postopkov oddaje javnih naročil, Komisijo za preprečevanje korupcije, Računskim sodiščem, Ministrstvom za lokalno samoupravo in regionalni razvoj, Ministrstvom za finance. Sodelujemo pa tudi z veleposlaništvi in gospodarskimi združenji.«

Predstavitev društva »Integriteta – društvo za etičnost javnega delovanja«.

Upravni odbor.

Simona Habič (predsednica), Matjaž Hanžek (podpredsednik), Robert Šumi (sekretar), Renata Jutriša (blagajničarka), mag. Erik Brecelj, dr. med (izvoljeni član).

Naslov Pisarna: Dunajska 160, 1000 Ljubljana Sedež: Špruha 19, 1236 Trzin E-mail: info@integriteta.si Telefon: +386 (0)5 9063 670 www.integriteta.si.

Kako pristopiti k društvu?

Pogoj za članstvo v društvu je podpisana pristopna izjava in plačana članarina za vsako tekoče leto ter aktivna udeležba pri delovanju in delu društva. Pristopno izjavo lahko najdete na spletni strani društva.

5

www.nevladna.org

Imaš kaj časa?

Danes za menjavo storitev in blaga uporabljamo predvsem denar. To pa še zdaleč ni edino sredstvo menjave, še najmanj pa najbolj pravično. Eno od sredstev menjave je lahko tudi čas. Čas, ki ga porabimo za delo, ki ga radi opravljamo in smo ga pripravljeni deliti z drugimi.

Zofijini ljubimci, za Časovno banko Maribor Časovna banka je baza, v večini sodobnih primerov je to spletni portal, ki beleži in spremlja kroženje in porabo časovne menjave v skupnosti, v kateri se odločijo sodelovati na ta način. Menjava poteka po principu jaz tebi, ti njej, ona meni in tako naprej, vse do meja tistih, ki se odločijo za članstvo v banki. Časovna banka omogoča aktivno povezovanje konkretnih ponudb in povpraševanj po storitvah, znanju ter spretnostih in je neke vrste časovna posredovalnica ali menjalnica.

Osnova tovrstnega skupnostnega sodelovanja ali menjave je pravilo, da vsa znanja in vse spretnosti vrednoti oziroma ceni enako. Ena ura nekega dela je vredna enako kot katera koli ura dela!

Nekdo torej opravi delo, ki ga zna in ker ga veseli, na podoben način pa tudi nek drugi član skupnosti zanj opravi delo, ki ga sam ne zmore ali ne zna.

Koncept delovanja časovne banke se ne razlikuje veliko od bančništva. V tem primeru spletnega. K banki običajno pristopimo preko pisne prijave. Z dodeljenim osebnim uporabniškim imenom in geslom lahko dostopamo do svojega internetnega profila, na katerem določimo dela, ki jih ponujamo in po katerih povprašujemo. Ko neko delo potrebujemo, s potencialnim ponudnikom vzpostavimo stik, le-ta po dogovoru storitev opravi, za kar mu izstavimo plačilo v obliki ure.

Če nismo vešči dela z računalnikom ali potrebujemo kakšno drugo informacijo v zvezi s časovno banko, nam lahko pomagajo na kateri od informacijskih točk, ki so v organizirani strukturi časovne banke ponavadi na voljo.

Poglejmo primer Stane se včlani v časovno banko in pri tem našteje kaj ponuja in kaj potrebuje.

Marta na portalu časovne banke objavi, da potrebuje pomoč pri nakupih. Stane ponuja prav takšno pomoč, pomaga Marti in od nje prejme dve uri plačila.

Stane prejeti uri porabi tako, da mu Peter, ki je glasbenik, igra na zabavi. Peter prisluženi dve uri porabi za plačilo Mojci za pomoč pri branju njegovemu sinu.

Marta splete Mojci pulover in v zameno prejme ure, Katja prejme ure, ker Marti pomaga pri pospravljanju sobe. Katja svoje ure porabi tako, da ji Stane na vrtu pograbi listje, Stane svojo stanje beleži in spremlja na spletni strani ali po elektronski pošti … Tako se široka mreža posameznikov nenehno oblikuje v skupnost vse bolj povezanih in med seboj sodelujočih posameznikov. Časovna banka omogoča menjave, ki potekajo vzporedno z utečenim trgom, ker takšno menjavo hočemo, želimo ali pa, ker drugačne nočemo. Nikakor ne gre za nadomestek obstoječega modela trga, niti za alternativo prostovoljstvu in drugim oblikam solidarnega sodelovanja med ljudmi. Omogoča nam dejavnosti in menjavo onstran dela za zaslužek.

V časovno banko oziroma v polje ponudbe in pridobivanja skozi nedenarno menjavo lahko vstopi vsakdo – otrok, dijak, študent, brezposelna oseba, upokojenec, imigrant itd. Torej vsak, ki je v nekem trenutku »zunaj trga dela«. V časovno banko se lahko včlanimo tudi, če imamo službo in želimo ob njej izkoristiti svoje sposobnosti, spretnosti in znanja, ki jih služba pušča ob strani ali pa preprosto želimo ter zmoremo narediti še kaj ali pa morda le na drugačen način kot v službi. Časovna banka povečuje medgeneracijsko sodelovanje, ponuja priložnost za mreženje, povezovanje, vzpostavlja tok vzajemnosti in nudi socialno oporo.

Je polje menjave, v kateri ljudje čas, kot najbolj cenjeno dobrino, med seboj menjujejo kot enaki z enakimi! Je primer udejanjanja pravičnosti skozi enakost vloženega časa.

Koncept časovne banke je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja v ZDA razvil dr.

Edgar Cahn, ustanovitelj in predsednik društva Time Dollar USA, ki je zasnoval novi pristop k socialni državi in družbeni pravičnosti. Prejemnike socialnih storitev je spremenil v sočasne soustvarjalce. Zamislil si jih je kot nov in drugačen način prostovoljnega povezovanja in sodelovanja ljudi, predvsem sosedov v manjših skupnostih, ki ne bi temeljil na plačevanju z denarjem, pa tudi ne na »navadnem« prostovoljstvu, temveč bi uvedel menjavo storitev, znanj in spretnosti s pomočjo alternativne valute, v tem primeru časa.

V ZDA danes deluje več sto časovnih bank, vse pa so vzpostavljene na lokalni ravni. Konec devetdesetih let se je koncept skokovito razširil tudi v Veliki Britaniji. Po podatkih njihove krovne organizacije Time Banking UK imajo danes aktivnih 122 časovnih bank, kakšnih 100 jih je še v nastajanju. Časovne banke poznajo tudi v številnih drugih državah po vsem svetu, nenehno pa nastajajo nove.

Vse več jih je tudi v naši soseščini in nenazadnje tudi pri nas.

Slovensko časovno banko je pod mentorstvom bivšega ministra za šolstvo in profesorja na Pedagoški fakulteti v Ljubljani dr. Slavka Gabra projektno pripravila skupina študentov različnih študijskih profilov in je pričela z delovanjem lansko jesen (www.casovnabanka. si). Že v tej zgodnji fazi delovanja se lahko pohvali z velikim številom aktivnih članov. Ideja za Časovno banko Maribor se je porodila na pobudo in po zgledu ljubljanske časovne banke. Skupaj s še nekaj drugimi interesenti iz Slovenije

V Mariboru odprli prvo pravično trgovino Rene Suša, Društvo Humanitas »Nočemo miloščine, nočemo pomoči.

Hrepenimo po spoštovanja vrednem življenju, delu, pri katerem bomo lahko uresničili svoje sanje. Želimo si, da bi spoštovali naše prizadevanje in naše napore. Kot vi, si želimo pravičnejši svet.« Sporočilo skupine obrtnic iz Bangladeša Svetovni pravično-trgovinski organizaciji (WFTO).

Vir: Slogopis, informativni časopis za razvojne teme, št. 1, junij 2010.

Svetovni dan pravične trgovine smo letos v Mariboru obeležili s prav posebnim dogodkom – z odprtjem nove trgovine Tri muhe v središču mesta. Gibanje za pravično trgovino je v svetovnem merilu dejavno že več kot pol stoletja, v Sloveniji pa ima precej krajšo tradicijo, saj je prva tovrstna trgovina odprla vrata šele leta 2005 v Ljubljani. Pravična trgovina je torej pri nas še dokaj mlada civilno-družbena pobuda, ki pa iz leta v leto pridobiva vedno več podpornikov in postaja vse bolj prepoznavna. Kljub temu menimo, da ni nikakor ni odveč nameniti nekaj vrstic predstavitvi delovanja pravične trgovine, njenim načelom in razlogom za nastanek.

Navsezadnje je eden od ciljev pravične trgovine prav informiranje potrošnikov ter spodbujanje javnega dialoga o problematiki mednarodne menjave.

KAJ JE PRAVIČNA TRGOVINA?

Pravična trgovina predstavlja alternativni sistem trgovanja med skupinami proizvajalcev na svetovnem jugu in potrošniki na severu, ki poskuša počlovečiti trgovinski proces ter skrajšati trgovinsko verigo od proizvajalca do kupca. Z izločitvijo številnih posrednikov se proizvajalcem omogoči neposreden dostop do tržišča, boljše plačilo in bolj enakovreden položaj

Rene Suša pred pravično trgovino v Mariboru v trgovinski verigi, ki postane bolj transparentna in uravnotežena. Potrošnikom pravična trgovina omogoča tudi osnoven vpogled v identiteto in življenjske pogoje proizvajalcev, saj je izdelkom moč slediti do njihovega izvora.

Organizacije, ki so članice WFTO (World Fair Trade Organization / Svetovna pravično-trgovinska organizacija), morajo upoštevati naslednja načela: 1. vzpostavljanje možnosti za ekonomsko marginalizirane proizvajalce (pravična trgovina kot strategija za odpravljanje revščine in spodbujanje trajnostnega razvoja); 2. transparentnost in preglednost finančnega poslovanja (pošteno in odprto poslovanje med vsemi vpletenimi partnerji); 3. krepitev proizvajalcev (razvijanje znanja proizvajalcev in njihove neodvisnosti); 4. promocija pravične trgovine (ozaveščanje javnosti o pravični trgovini, obveščanje potrošnikov o izdelkih, njihovih proizvajalcih in razmerah, v

katerih so bili izdelani); 5. pravično plačilo (zagotavljanje pravičnega plačila proizvajalcem v lokalnem kontekstu, ki se določi preko dialoga in krije stroške proizvodnje ter dela – po možnosti tudi predujem); 6. enakopravnost spolov (delo žensk je primerno ovrednoteno in nagrajeno); 7. primerne delovne razmere (zagotavljanje varnih in zdravih delovnih razmer v skladu z mednarodno delovno zakonodajo in lokalnimi normami); 8. prepoved otroškega dela (spoštovanje Konvencije Združenih narodov o pravicah otrok tudi lokalnih družbenih norm); 9. varovanje okolja (materiali, izdelki in prevoz upoštevajo okoljevarstvene smernice); 10. dolgoročno trgovinsko partnerstvo (osredotočenje na pošten in kontinuiran odnos).

Nadzor nad delovanjem pravične trgovine vršijo neodvisne mednarodne organizacije, ki izvajajo nenapovedane kontrole na terenu, kjer preverjajo delovne razmere proizvajalcev.

Ker je pravična trgovina osredotočena predvsem na menjavo sever-jug, si nekoliko pobliže poglejmo vzorčni primer trgovine s kavo, ki predstavlja nekakšen simbol pravične trgovine. Večina dobrin, ki jih uvažamo iz skupine ekonomsko deprivilegiranih držav z juga, je prehrambnih dobrin, kot so sladkor, kava, kakav, riž, tropsko sadje. Številne teh držav so povsem odvisne od izvoza le ene ali dveh omenjenih dobrin. Kava, ki izvira iz Etiopije, predstavlja za to državo skoraj 70 % vrednosti njenega celotnega izvoza. Seznamu držav, ki so življenjsko odvisne od izvoza kave, lahko dodamo še Ugando, El Salvador, Honduras, Gvatemalo, Kolumbijo in Tanzanijo.

Po vsem svetu je v proizvodnjo kave vključenih več kot 25 milijonov ljudi. Primerjava realnih cen med letom 1960 in

današnjim časom pa kaže na to, da kava dosega le še četrtino vrednosti iz leta 1960.

Podoben trend dolgoročno padajočih cen velja praktično za vse surovine, zlasti prehranske. Padci cen surovin na svetovnem trgu in hkrati zlagoma rastoče cene v trgovinah, kažejo tudi na naraščajočo neenakost v delitvi koristi od menjave, saj po podatkih britanske nevladne organizacije Oxfam danes države proizvajalke prejmejo le 10 % prodajne vrednosti kave (na trgovinskih policah), na začetku devetdesetih pa je bil ta delež blizu 30 %.

se je pod vodstvom ljubljanske časovne banke pridružila Zvezi društev časovnih bank Slovenije. Mariborska banka je bila uradno ustanovljena februarja letos kot sekcija pri društvu Zofijini ljubimci, trenutno pa je v fazi zaprtega testiranja. Širši javnosti bo v obliki spletnega portala, preko katerega se bodo vršile menjave, dostopna predvidoma do letošnje jeseni. Naslov portala je www.cbs-mb.si. Do pričetka njegovega delovanja je dejavnostim v zvezi z banko mogoče slediti na spletni strani Zofijinih ljubimcev (www. zofijini.net) in Zavoda Pekarna – magdalenske mreže (www.pekarna.org). Za osnove informacije in izražanje podpore lahko preverite tudi skupnostno stran Časovne banke Maribor na socialnem spletnem omrežju Facebook.

Za morebitna vprašanja, interes po sodelovanju in druga mnenja ter pripombe nam lahko pišete na elektronski poštni naslov cbs.maribor@gmail.com.

Vedno na zalogi.

Pridite preveriti.

Pogovor z Renejem Sušo, enem od pobudnikov odprtja pravične trgovine Tri muhe v Mariboru

K bornemu izkupičku, ki ga za svoje delo prejmejo proizvajalci, svoj delež dodajo še posredniki/preprodajalci, ki jih v Latinski Ameriki poznajo tudi pod vzdevkom coyotes, drugod po svetu pa so prislužili podobno neslavne vzdevke. Številna podjetja namreč najemajo posrednike, ki zanje kupujejo kavo od proizvajalcev. Razlika med svetovno ceno in ceno, ki jo iztržijo od proizvajalca, predstavlja njihov dohodek.

Zakaj pravična trgovina v Mariboru?

Oxfamovi raziskovalci, ki so preverjali učinkovitost pravične trgovine v Dominikanski republiki, so ugotovili, da je zaslužek povprečnega proizvajalca kave na dva hektarja površine po odbitku proizvodnih stroškov, znašal 36 centov na dan v klasični trgovini in 2,8 $ na dan v sistemu pravične trgovine. Na letnem nivoju to pomeni razliko med 130 $ in 950 $.

Čigava pobuda je bila ustanovitev mariborske pravične trgovine?

Pravična trgovina torej lahko predstavlja učinkovito orodje za izkoreninjanje skrajne revščine in povrnitev življenjskega dostojanstva milijonom proizvajalcev, ki so vanjo vključeni. Vse, ki bi radi podrobneje spoznali delovanje pravične trgovine in ugotovili, kakšni izdelki so na voljo, pa vabimo na obisk spletnih strani www.3muhe. si in www.odjuga.si.

Predvsem pa vabimo k obisku trgovine Tri muhe na Glavnem trgu 19 A v Mariboru. Trgovina je odprta vsak delovni dan od 9.30 do 19. ure, ob sobotah pa od 8. do 13. ure.

»Boljše vprašanje bi bilo, zakaj ne pravična trgovina. Sicer pa predvsem zaradi izkušenj z ljubljansko trgovino, kjer smo ugotovili, da je zadevo potrebno razširiti kamorkoli po Sloveniji. In Maribor je bil prva logična izbira.«

»Uh, težko bo na koga pokazati s konkretnim imenom in priimkom.

Ideja je namreč zorela že kar nekaj let, pa nikoli ni bilo dovolj ljudi, časa ali volje. Sam sem se nekaj časa nazaj preselil v okolico Maribora in ko sem že bil tukaj, se mi je zdelo, da bi se zadevo dalo realizirati.«.

Kaj ponujate v trgovini? »Izbor artiklov je kar širok, od prehrambenih do velikega števila različnih rokodelskih izdelkov, tekstila, posod, inštrumentov, stvari za vsakdanjo rabo, kot so denarnice, verižice, torbice, nakit, skratka marsikaj.« Kaj pa kava, čaj in čokolade? »Vedno so na zalogi. Pridite, preveriti.«

6

julij 2010

Pogovor z dr. Andrejem A. Lukšičem, profesorjem na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani in članom bivše nevladne pogajalske skupine

Ocena stanja sektorja nevladnih organizacij Zoran Mihajlović, Studio 12 Kako komentirate stanje nevladnih oirganizacij v Sloveniji? »Ko se je nevladni sektor decembra 2003, še v času Ropove vlade, z neko veliko nevladno konferenco začel v vladnih glavah pojavljati kot pomemben segment, se je pogajalska skupina nevladnega sektorja, po ekipiranju nove vlade v letu 2004, začela tudi z njo pogovarjati o razvojnih potencialih nevladnega sektorja ter o pogojih, ki bi jim bilo potrebno zadostiti. Debata z novo vlado je tekla od spomladi 2005 do konca maja, ko se je debata prekinila. Od takrat naprej so bile posamezne nevladne organizacije odrinjene od formalne komunikacije z vlado, ohranile so komunikacijo s posameznimi ministrstvi, še posebno s tistimi, ki so že bile vpete v upravljanje storitev. To velja predvsem za področje sociale, medtem ko so na drugih področjih izgubile še tisto, kar so imele pred letom 2003. Mislim predvsem na finance, povezave med seboj ter razmerja do ministrstev. Do leta 2000 je bila v celotnem nevladnem sektorju zelo aktivna okoljska nevladna mreža, ki je prednjačila s premišljanjem problemov, ki so se dotikali okoljevarstva, seveda pa so to bili tudi univerzalni problemi za druge nevladne organizacije z drugih področij. Po skupni konferenci 1999. leta v Fiesi se je namreč okrepila skupna zavest, takrat je bil izdan tudi zbornik o stanju nevladnega sektorja, z analizami o finančnem in kadrovskem stanju, o organizacijskem potencialu in z vizijo razvoja nevladnega sektorja, da bi ujel trende iz drugih evropskih držav.

Takrat je bila sprejeta deklaracija, s katero je nevladni sektor nastopil v razmerju do vlade in do posameznih ministrstev.

Na osnovi tega je konec leta 2003 prišlo do srečanja, ki sem ga omenjal prej.

Ta točka poenotenja se je v razvoju nevladnega sektorja zgodila zato, ker nevladne organizacije niso več gledale na sebe, da si bodo lahko same v odnosu do izvršne veje oblasti izborile bonitete, ampak so videle, da je potrebno težave, ki jih imajo znotraj svojega sektorja delovanja, postaviti na političen način in da politika lahko veliko naredi na zakonodaji, financiranju itd. To je potem osnovni pogoj za krepitev posameznih organizacij ali mrež.

Naša osnovna ambicija je bila tudi ohranitev politične ravni celotnega nevladnega sektorja z neko formo. Po letu 2003 je to formo oz. nalogo prevzela pogajalska skupina, ki naj bi predstavljala in prezentirala ali sindikalistične (zaposlovanje v nevladnem sektorju) ali pa celo čisto managerske zahteve (vprašanje projektnega dela, upravljanja storitev itd.). Se pravi, da bi do vlade oziroma izvršne veje oblasti nastopila kot politični subjekt.

V tistem času smo napisali kar nekaj papirjev in utemeljevali pogovore na konceptu civilnega dialoga, kot neke paralelne ali vzporedne komunikacije med sindikati, delodajalci in državo, podobno, kot se to počne tudi v tujini.

Ob tem je nastalo vprašanje, ali naj se civilno-družbene organizacije in tudi gibanja vključijo v delo foruma, ki naj bi politično prezentiral celotni nevladni sektor in se s tem institucionaliziral na osnovi koncepta civilnega dialoga. V evropski ustavi je ta zametek dan znotraj poglavja demokratično življenje v Evropski uniji.

Tam ste imeli koncept tako socialnega kot civilnega dialoga, neposredne demokracije. Ta celoten blok se je potem prenesel tudi v Lizbonsko pogodbo, tako da je pravna norma na ravni Evropske unije že postavljena. Želje na strani nevladnih organizacij so po letu 2005 zaradi taktiziranja velikih mrež znotraj nevladnega sektorja izgubile ta političen naboj. Kar se mi zdi velika škoda, ker bi bil to edini mogoč političen pritisk na vlado.

Sedaj pa, hvala bogu, z druge, vladne strani in s strani predsednika države, prihaja iniciativa, da je treba nevladni sektor začeti razumevati kot razvojni potencial, ki bi lahko dvigoval kvaliteto življenja državljanov. Obstaja več razlogov zaradi katerih do tega ne pride.

Prvi razlog sem že omenil, notranja nemoč samega nevladnega sektorja. Razvojni potencial, ki je bil v devetdesetih letih dan s strani tujih fundacij, financerk teh projektov – nevladne organizacije, so konec devetdesetih let temeljile na SOROS-ovem ali na REC-ovem denarju, ki se ni ohranil. Leta 2000 so te fundacije pobegnile, država pa finančne vrzeli ni zapolnila.« Kako ocenjujete stanje civilnega dialoga danes in odnos državnih institucij do NVO? »Tukaj je razviden paternalističen odnos državnih institucij ali ministrstev do nevladnega sektorja. Samozavest uradnikov izhaja iz koncepta, da je nevladni sektor nekaj, kar ni treba vzeti zares.

Celotna ministrska struktura je nevladnemu sektorju namenila samo upravljanje nekih storitev, ki nimajo nobene teže pri sooblikovanju politik ali normativnih aktov, ki jih ministrstvo oblikuje ter se potem skozi vlado in parlament procesirajo in določijo polje delovanja nevladnega sektorja na tistem področju (sociale, okolja itd.). Skratka, nevladni sektor ni bil nikdar razumljen kot partner, ki ima svoje težave, svoje potrebe, svoje želje in svoje videnje določenega razvoja.

Ko nevladni sektor razumejo tisti, ki imajo denar, tisti na pozicijah moči, potem delajo razpise, kot je tisti za področje okolja in prostora, kjer imamo že 10 let razpise, po katerih naj nevladne organizacije podpirajo piarovske koncepte ministrstva. Znotraj tega se nevladni sektor ne more niti razvijati, niti je mogoče od njega pričakovati, da bo politično legitimiral pravila ali normativne akte, ki jih to ministrstvo kasneje predlaga na vladi.

Na neki način so deklarativno vzpostavljena pričakovanja, da nevladni sektor sodeluje pri oblikovanju normativnih aktov, smernic, politike itd. Po drugi strani pa se niti ne vzpostavljajo zaresni pogoji, da bi se stvar lahko razvila, okrepila in imela dolgoročno vizijo.

Nekako je potrebno spremeniti koncept razvoja družbe in nevladnemu sektorju, tako kot kmetijstvu, malemu podjetništvu ali obrtništvu, dati razvojno vizijo ter potem v skladu z njo delovati tudi v odnosu ministrstev do nevladnih organizacij na posameznem področju. Drugače bodo NVO vedno samo izvajalke storitev, katerih glavnino upravlja javni sektor. Na tovrsten način smo dvakrat marginalizirani.

Civilni dialog, o čemer sem govoril prej, je takrat z obiskom premiera doživel konceptualni premik, vendar je potem po enem letu in pol padel nazaj. Danes smo zopet na začetku. Niti ne vem na katerem začetku. Nevladne organizacije so razpršene, individualno se borijo za košček sonca in finančnih sredstev, da lahko preživijo z vključevanjem ogromnih prostovoljnih finančnih sredstev, se pravi individualnih energij. In v organizacijah, kjer je takšno prepričanje pri članih prisotno, še obstajajo na ravni volonterstva in morebiti je kakšen zaposlen za polovico delovnega časa ali pa še toliko ne. Tam, kjer tega ni, pa organizacije ostanejo na volonterski ravni.

Volonterska raven danes pravzaprav pomeni življenje nevladnih organizacij od 6-ih do 8-ih zvečer. To bo potrebno radikalno spremeniti.

Ko so se v Bruslju odprla finančna vrata ekonomsko socialnega sklada (ESS), smo z lobističnimi akcijami poskušali doseči, da se sredstva iz sklada namenijo krepitvi celotne nevladne strukture.

Krepitvi je bilo namenjenih okoli 10 milijonov evrov in toliko nam je z lobiranjem tudi uspelo pridobiti. Potem pa je v naslednjih dveh letih tekel konflikt, kdo in kako naj denar razdeli, kdo bo nosilni hrbet vertikalnega in horizontalnega povezovanje nevladnega sektorja.

Prejšnja vlada je ta proces sprožila, objavila razpise in nevladne organizacije so se nanje javljale. Na ta način so že prestopile svoje osnovno poslanstvo, ker so

morale tiste, ki so projekt dobile, opravljati tudi poslanstvo znotraj socialne, okoljske ali kakšne druge mreže. Koliko so te organizacije bile hkrati tudi politično zavestne, kaj s tem počnejo ali pa so to razumele samo kot finančno sredstvo za preživetje lastnega kadra, kar je tudi možno, je drugo vprašanje. Se pravi, da je vprašanje politična zavest teh, ki delajo na tem. Na to temo ni bilo niti izobraževanja, niti debat. V času pripravljanja projekta se je sicer dobivala neka ožja skupina, vendar od tukaj naprej, torej v zadnjih dveh letih, ne vem več, kaj se je na tej sceni dogajalo.« Kdo naj bi naredil prve korake k večjemu sodelovanju in k boljšemu civilnemu dialogu? »Prvi korak je bil narejen z vladnim imenovanjem sekretarja za nevladni sektor. V prejšnji vladi je bil na Ministrstvu za javno upravo imenovan sekretar, ki je s pomočniki, podsekretarji, opravljal koordinacijsko vlogo med ministrstvi. Tukaj je prišlo do institucionalnega premika in zdaj imamo človeka, ki skrbi za nevladni sektor ter je »inštaliran« pri vladi z nalogo normativnega urejanja.

Prav tako je predsednik Turk nagovarjal k sprejemu Zakona o voluntarizmu. Ob tem bi bilo treba sprejeti še kakšne druge zakone, ne samo tega. Zaenkrat je na normativni ravni narejeno toliko.

Država drugega ne more narediti, kot zadeve normativno urediti in skozi normativo oziroma razpise tudi usmeriti finančna sredstva, ki so na razpolago ali v Evropi ali tukaj, na posameznih resorjih.

Od nevladnega sektorja pa je odvisno koliko bo politično zavesten ali pa bo deloval samo po načelu konkurence, po katerem nevladne organizacije z istega delovnega področja na razpisih nastopajo samo in izključno kot konkurenti.

Hkrati pa ne vidijo, da obstajajo pogoji, znotraj katerih delajo in na katere morajo vsi vplivati, da se bodo spremenili, da bodo dolgoročno vse nevladne organizacije nekaj imele od tega. Pritisk projektnega financiranja in logika konkuriranja za projektna sredstva vzpostavljata kompeticijo med nevladnimi organizacijami, kar strukturno onemogoča povezovanje. Zato so tudi nekatere dovolj močne nevladne organizacije, ki so prevzele to funkcijo, nanjo štartale zato, da bodo imele večjo moč v razmerju do resornega ministrstva. Po mojem mnenju je takšen pristop zgrešen.

Na teh različnih ravneh je potrebno delati znotraj nevladnega sektorja, da se prerastejo konkurenčni in pragmatični interesi, da se bo videlo, kakšni so dolgoročni interesi nevladnega sektorja na nekem vsebinskem področju ali pa kot celote. In če tega pritiska ne bomo znali sami organizirati ... Vlada je odprla vrata, če ne bomo znali vstopiti, če ne bomo znali povedati, kaj si želimo, tudi vlada ne bo. Kajti, na vlado z druge drugi strani pritiska javni sektor, ki si ne želi, da bi na trg storitev vstopila poenotena nevladna scena.

Pri nevladnem sektorju vidim prednost bolj v dopolnjevanju in pluralizaciji tistih storitev, ki jih javni sektor ne razvija.

Nevladni sektor je lahko precej močan na področjih dviganja kvalitete življenja, individualizacije in pluralnosti izbire.

Tipičen primer je področje zdravja. Če bi pri nas prepovedali zdravilstvo in vse zdravilne tehnike, ki jih je zdaj že čez 30, potem več kot 50 odstotkov ljudi, ki so obiskovali zdravilce, tega ne bi mogli ali pa bi zdravilci delali v ilegali. Se pravi tisti, ki so 20 let delali na sivem trgu zdravljenja, se zdaj postopoma organizirajo in povezujejo v zbornico. Ljudje imajo sedaj možnost izbirati način zdravljenja.

Mislim, da bi ta tip storitev morali dopuščati tudi v javnem sektorju. In enako bi moralo biti tudi na področju raziskovanja, sociale ali šolstva.« Ali je sedaj pravi čas, da se stvari premaknejo naprej? »Kar se tiče klime v Sloveniji je s tem, ko ni več hegemonske predstave o tem,

da se mora Slovenija razvijati kot nacionalna država, kot parlamentarno-demokratska država na tržni osnovi, ko je ta koncept na nek način padel s podelitvijo nagrade predsednika Turka Ertlu, torej s padcem tega ideološkega bloka so se odprla vrata, da lahko tudi druge demokratične prakse, ki smo jih bili deležni pred letom 1991, vstopijo noter. Gre za koncept participacije, sodelovanja nevladnih organizacij pri oblikovanju vladnih politik. Če smo do sedaj hoteli afirmirati civilni dialog, kot ga poznajo zunaj, je bila iniciatorjem te ideje takoj pripeta etiketa, da so za samoupravljanje, torej so totalitarci. Zdaj se je ta blok med demokracijo in totalitarizmom premaknil, pri Ertlu za eno leto, predsednik Turk pa ga je potem premaknil na leto 1966, ker se je takrat totalitarizem v Jugoslaviji premaknil. To pomeni, da se je do leta 1966 odprla debata o tem, kaj vse se je takrat dogajalo. Tukaj se mi zdi, da obstaja emancipatoričen potencial. Ko je padel konsenz politične elite, da po vstopu v Evropsko unijo slovenske države ni treba več razumeti kot nacionalne države, ki je v vsem suverena in kjer so samo stranke oziroma strankarske in politične elite ključne za pogovarjanje o politiki, se je odprla velika možnost vstopa vseh emancipatoričnih potencialov oblikovanje politik. Te potenciale je potrebno samo še zakonsko opredeliti ter institucionalno omogočiti, da bodo komunikacijske forme relativno trajne, ne pa, da bomo enkrat na leto sklicali sestanek nevladnih organizacij.

Potrebno je zakonsko opredeliti komunikacijske forme, kjer se bodo te stvari debatirale, iznašale, kjer se bodo oblikovale neke perspektive, strategije, izhodišča itn. Mislim, da je za to zdaj ugoden trenutek.

Vsa stvar je odvisna od tega, koliko bo nevladni sektor prepoznal ustrezen trenutek, koliko ima dejanske moči in politične zavesti o tem. In na drugi strani, koliko bo vlada pripravljena odpreti vrata sektorju glede na to, da obstajajo drugi močnejši »playerji«, ki niso zainteresirani, da se sektor razvije. Od tega razmerja moči je odvisno, kako se bo stvar delala.

Medijska prezentacija in intervjuvanje ljudi, ki so bili zraven v različnih fazah razvoja in razmišljanja nevladnega sektorja, se mi zdi dober korak. Na primer to, kar zdaj počne vaša televizija, da skozi pogovore z različnimi ljudi, bolj ali manj aktivnimi v različnih obdobjih, ustvarja zgodovinski spomin.«

Kako naj se NVO sektor organizira za optimalno delovanje? »Leta 2000 smo znotraj okoljskih organizacij razmišljali o tem, kako stabilizirati nevladno srenjo. Ugotovili smo, da ima nevladni sektor nekatere skupne dimenzije v težavah s pravnimi, finančnimi in računovodskimi dimenzijami delovanja.

S tistimi torej, ki jih država od nevladnega sektorja pričakuje. Kako torej servisirati, po drugi strani pa, kako pridobiti več finančnih sredstev v celotni nevladni sektor? Potrebujemo fundacije in mrežo fundacij. Potrebujemo pravno svetovalnico, kar je že bil PIC (zavod PIC – Pravno-informacijski center, Ljubljana, op. ur.), kjer se je vzpostavila močna pravna skupina, na katero so se nevladne organizacije lahko obračale za brezplačne pravne nasvete, hkrati pa je služila celotnemu sektorju, ko se je pogajala z vlado in delala tudi pravne analize. Tretja institucija, o kateri sem že govoril, je pogajalska skupina, ki politično predstavlja celoten nevladni sektor v razmerju do zunanjih akterjev. Četrta institucija je medijska produkcija, kjer nevladni sektor govori nevladnemu sektorju in hkrati producira novice tudi za druge medije, ki pomembne informacije plasirajo širši javnosti.

Peta pa je strokovno-analitično delo, kjer nevladni sektor na osnovi analiz samega sebe in s primerjavo z nevladnimi sektorji drugih držav lahko ugotavlja razvojne potenciale, ovire, težave in nato na tej osnovi sugerira razvoj nevladnega sektorja ter pogajalska izhodišča politične prezentacije v razmerju do vlade itd.

Posamezne segmente že imamo. Imamo fundacije, ki ne funkcionirajo in nimajo zavesti o tem, kakšno vlogo naj igrajo.

Imamo pravno službo oziroma PIC, ki je delno razumel to vlogo. Imamo Center nevladnih organizacij Slovenije, ki je bil ustanovljen, da ne bo samo administrativni podaljšek države v nevladnem sektorju, ampak tudi politični prezentant nevladnih organizacij. Imamo tudi poskus pogajalske skupine, ki ima za sabo neko dvoletno pozitivno izkušnjo. Tudi na medijskem področju se postavljajo neke skupine, ki hočejo tematizirati sektor in vzpostavljajo osnovne pogoje zgodovinskega spomina. In na ta način spodaj že žubori. Imamo neke izkušnje, ki jih je potrebno zbrati in pogledati, kdo je na katerem segmentu pripravljen delati, koliko je finančnih sredstev, katere kadre pravzaprav za te stvari potrebujemo itd. Na ta način je mogoče stvar relativno hitro poriniti naprej.«

7

www.nevladna.org

Motorizirane vožnje v naravnem okolju

In prav navdušenje je vsem skupno

Darko Lorenčič, Vodja odbora za varstvo narave pri Meddruštvenem odboru Planinskih društev Podravja Po približno petih letih nenehnih opozarjanj in prošenj, ki smo jih naravovarstveniki, planinci, lovci in gozdarji naslavljali na Ministrstvo za okolje in prostor, je končno zagledal luč sveta težko pričakovan Osnutek sprememb in dopolnitev uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju.

Za dajanje pripomb na osnutek smo imeli vsi, ki se jih ta problematika kakor koli tiče, mesec dni časa. Pri Odboru za varstvo narave pri MDO PD (Meddruštvenem odboru Planinskih društev) Podravja, smo se vsa ta leta vključevali v različne aktivnosti in s svojimi akcijami vplivali na zavedanje resnosti te problematike, ki ima izredno negativen vpliv na naravno okolje.

Predvsem smo s svojimi akcijami želeli vplivati na zavest ljudi, ne bom jih imenoval motoristi, ker to niso, da bi spoznali, kako škodljivo je njihovo početje za naravo. Vendar žal brez uspeha. Tudi pristojni državni organi, so bili v glavnem gluhi za naša opozorila.

Od začetka so bile prav planinske poti prve žrtve nerazumnih in objestnih voženj. Ob dodajanju plina, ko se zavrti pogonsko kolo, se tla močno poškodujejo. Svoje kasneje dodajo površinske meteorne vode, ki izpirajo zrahljano prst in planinska pot se počasi spremeni v blaten jarek, kasneje v klanec.

Planinske poti, poraščene s pritlikavo travo, so na Pohorju že prava redkost.

Ko motorji niso več uničevali samo planinskih poti, ko so postali stalnica v vsakem kotičku slovenskih gozdov, tudi na brezpotjih, ko zaradi hrupa tudi divje živali niso več našle mirnega kotička, ko so zaradi tega obsojene na izumrtje nekatere ogrožene živalske vrste, ko v gozdovih zaradi motornih sani pričela delati gospodarska škoda, je svoj glas začelo dvigovati vedno več ljudi. Zgodilo se je tudi nekaj incidentov med kršitelji ter lastniki zemljišč, pohodniki in naravovarstveniki.

Odbor za varstvo narave je na osnutek sprememb uredbe pripravil nekaj pripomb, ki bi jih lahko na kratko strnili tako: • predvidene višje kazni naj ne bodo enake za kršitelje z registriranimi in neregistriranimi vozili. Smo mnenja, da bi morale biti kazni za neregistrirana vozila mnogo višje, saj se včasih lahko zgodi, da voznik registriranega vozila nevede zaide v območje nedovoljene vožnje. Predstavljajte si, da ste namenjeni na sprehod v gozd in iščete primerno mesto za parkiranje. Nevede zaidete na področje prepovedane vožnje in ste zaradi tega kaznovani enako, kot nekdo, ki z neregistriranim motorjem ali motornimi sanmi namerno in brezglavo divja po gozdovih; • uredba ne predvideva zasega vozila niti za grobe kršitve, kot je evidentno povzročena škoda ali vožnja v zaščitenih območjih narave. Menimo, da bi imel zaseg vozila večji učinek odvračanja od kršitev kot zelo visoka denarna kazen; • v osnutku uredbe bi bilo potrebno še jasneje določiti nekatere pojme cest (kolovozi, poljske poti, gozdne poti, gozdne prometnice, nekategorizirane ceste). Na ta način bi se izognili različnim tolmačenjem in onemogočili »luknje« v uredbi.

Jasno in nedvoumno bi bilo treba prepovedati vožnje z vsemi neregistriranimi vozili po kateri koli cesti ali poti; • neregistrirana vozila lahko vozijo samo na za to namenjenih in urejenih območjih, ki so določena v skladu s prostorskimi akti in zakoni; • in nenazadnje, tudi če bi bili upoštevani vsi naši predlogi, uredba ne bo imela želenega učinka, če ne bodo pristojni organi začeli izvajati neposrednega in stalnega nadzora v naravi (inšpektorji, naravovarstveni

nadzorniki, policija…), k čemer jih tako ali tako zavezuje obstoječa zakonodaja. Če bi stalen nadzor izvajali po obstoječi zakonodaji, potem do stanja, kakršnega imamo sedaj, sploh ne bi prišlo. Pa smo ponovno tam, ko se odpre vroča razprava o pravni državi…

Glede na dosedanje izkušnje, se bojimo, da bo pot do končnega sprejema uredbe in pričetka izvajanja še dolga in da bo v tem času povzročeno še veliko nepopravljive škode v naravi.

Ne glede na končno obliko Uredbe o prepovedi vožnje z vozili v naravnem okolju pozivamo somišljenike in simpatizerje, da nas podprejo in se nam pridružijo. Zainteresirane vabimo, da svojo podporo, pripravljenost pomagati ali fotografije uničenega okolja ali prepovedane vožnje v naravi javijo in pošljejo na lorida@siol.net ali urednistvo@nevladna.org.

Uvodni nagovor, ki ga je na nedavnem sejmu nevladnih organizacij Podravja na Ptuju, v imenu ptujskih nevladnih organizacij, podala Natalija Resnik Gavez s ptujskega Društva Čar Griča.

Na Ptuju že vrsto let uspešno in odmevno delujejo številne nevladne organizacije, ki so temelj in vzpodbuda za vedno nove in nove skupine navdušencev, ki se povezujemo v društva ter klube enako mislečih.

In prav navdušenje nam je vsem skupno.

Ta želja izraziti svoje potenciale, živeti polno življenje, bit glavni igralec in ne le opazovalec v svojem življenju, nas vodi na poti do realizacije svojih idej in sanj.

A prepričana sem, da brez zastavljanja vprašanj kdo sem, kakšne so moje danosti, zakaj sem na tem svetu, kaj lahko dodam in izboljšam v svojem življenju ne morem priti do odgovorov, se ne morem dotakniti svojega bistva, si zastaviti vizij in jih tudi uresničiti.

In prav vsi mi, predstavniki nevladnih organizacij, smo na nek svoj način dobili odgovore ter gremo po poti uresničevanja svojih ciljev in vizij. Zavedati se moramo svoje moči. Zavedati se moramo, da smo drugačni. Da imamo odprte oči in srce tudi za soljudi. Da imamo kaj dati, predvsem pa, da smo pripravljeni biti darežljivi.

Naše delo v veliki meri temelji na prostovoljstvu in če to ni ustrezno ovrednoteno, akterji izgubljajo svoj zagon. Izgubljajo se smisel, moč, volja. Delovanje nevladnih organizacij pa je zelo pomembno za razvoj in prihodnost družbe, za njen socialni in osebnostni napredek, za dvig zavesti in osebne odgovornosti.

Današnji sejem je priložnost, da se predstavimo in medsebojno spoznamo z zavedanjem, da nobena rasa ali religija ni nad drugo, da nobena nevladna ali vladna organizacija ni nad ali pod drugo, da noben projekt ali posameznik ni več ali

manj vreden. Le s tem zavedanjem lahko današnji dan izkoristimo za medsebojno povezovanje.

Zakaj bi se povezovali? Ker smo skupaj močnejši!!! Močnejši, vendar ne v smislu nad ali pod drugim, ampak le z drugim in ob drugem. Znotraj enako mislečih bomo našli moč, voljo, smisel. Pomagati si moramo sami, ne iščimo pomoči od zunaj. Po moč se moramo obrniti vase, zato se medsebojno podprimo in se zavestno odločimo za svetlejšo vizijo prihodnosti.

Združimo naše posamezne vizije in si sami zamislimo svet, v katerem žalimo živeti. Moč množice premika zavest ljudi. Vsi delujemo na Ptuju, radi imamo naše mesto, zato si zadajmo na videz, a le na videz nemogoč cilj in premaknimo zavest Ptujčanov na raven odgovornih, optimističnih, samozavestnih ter intuitivnih posameznikov. In, začnimo pri sebi.

Naj sklenem ta nagovor z mislijo znanega Ptujčana, ki pravi: ne sprašujmo, kaj bo Ptuj naredil za nas, vprašajmo se, kaj lahko mi skupaj storimo za Ptuj.

Kratek priročnik o delovanju nevladnih organizacij Število nevladnih organizacij v Sloveniji nenehno raste, prav tako se veča obseg njihovega dela. V nadaljevanju smo pripravili kratek priročnik o tem, kaj je nevladna organizacija, društvo, zavod in ustanova, kakšne so razlike med njimi in kako jih ustanoviti ter voditi.

Podatke smo črpali iz dveh virov, ki sta brezplačno na voljo tudi vam: − Pravni vidiki delovanja NVO, e-priročnik. Zavod PIP, Pravni in informacijski center Maribor, maj 2010.

Priročnik je dosegljiv na: http://nevladna.org/images/stories/e_prirocnik_pravni_vidiki_nvo.pdf − Priročnik za nevladne organizacije.

Zbirka predpisov. Izdajatelj: Društvo za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto, oktober 2008. Priročnik je dosegljiv na: www.nevladnik.info/sl/system/ files/PRIROČNIK%20ZA%20NVOje.pdf.

KAJ JE NEVLADNA ORGANIZACIJA (NVO) V Sloveniji nimamo zakonske opredelitve NVO, kar vodi do razlik v opredelitvah značilnosti, kriterijev ali pogojev za NVO. Iz tega izhaja neusklajenost pristopov ter oženje ali širjenje kroga subjektov, ki bi jih bilo mogoče šteti med NVO. Na podlagi konsenza, ki je bil sprejet med nevladnimi organizacijami razumemo kot nevladno organizacijo vsako prostovoljno, neodvisno in nepridobitno organizacijo civilne družbe, s statusom pravne osebe in sicer v obliki društva, zavoda ali ustanove, ki jo skladno z zakonom ustanovijo fizične ali pravne osebe zasebnega prava, pri čemer so izvzete verske skupnosti ter sindikati.

Organizacija mora biti ustanovljena in mora delovati po načelu svobodne odločitve. Delovati mora tudi po načelu nepridobitnosti, kar pomeni, da presežkov prihodkov nad odhodki in premoženja ne deli med člane ali upravi, temveč jih uporablja za doseganje v ustanovnem ali temeljnem aktu določenih ciljev. Biti mora neodvisna, zlasti od vlade in drugih organov oblasti, političnih strank in gospodarskih družb. Namen delovanja mora presegati interese članstva oziroma mora biti splošno koristen ali dobrodelen.

KAJ JE DRUŠTVO? Društvo je najpogostejša statusno pravna oblika nevladne organizacije v Sloveniji. Vzrok za razširjenost društev je predvsem enostavni in cenovno ugodni ustanoviti in registrirati. Zakon o društvih opredeljuje društvo kot samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanovitelji ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov. Pri društvu gre torej za združevanje na podlagi skupnega interesa, ki ga skušajo uresničiti ustanovitelji in člani društva.

Kako ustanoviti in registrirati društvo?

Društvo lahko ustanovijo najmanj tri poslovno sposobne fizične ali pravne osebe.

Pri tem pa obstaja izjema, da gospodarske družbe ne morejo ustanoviti društva, ki ima v temeljnem aktu določeno dejavnost, katero gospodarska družba opravlja kot svojo dejavnost.

Status društva v javnem interesu Društvu se lahko podeli status društva, ki deluje v javnem interesu, če deluje na področju kulture, vzgoje in izobraževanja, zdravstvenega varstva, socialnega var-

stva, izvajanja družinske politike, varstva človekovih pravic, varstva okolja, varstva živali, športa, obrambe ter varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami, gospodarstva, kmetijstva, gozdarstva, veterinarstva ali prehrane, zunanjih zadev, razvoja demokracije ali na drugih področjih, če njihovo delovanje presega interese njegovih članov in je splošno koristno.

O podelitvi statusa društva v javnem interesu odloči ministrstvo, pristojno za področje, na katerem društvo deluje. Če društvo zaprosi za podelitev statusa na več področjih, odloča o podelitvi ministrstvo, in je pristojno za pretežni del dejavnosti društva, po predhodnem soglasju ostalih pristojnih ministrstev. V primeru, da društvo prosi za podelitev statusa na področju, za katerega ni pristojno nobeno ministrstvo, o podelitvi odloča ministrstvo za notranje zadeve.

RAZLIKA MED ZAVODOM IN DRUŠTVOM Ustanovitelji društva po ustanovitvi društva nimajo posebnih pravic in so izenačeni z ostalimi člani društva. Ustanovitelji zavoda pa imajo t.i. ustanoviteljske pravice, med katere sodijo imenovanje predstavnikov v svet zavoda (najvišji organ zavoda), imenovanje oziroma dajanje soglasja k imenovanju direktorja zavoda, samostojno sprejemajo akt o ustanovitvi, ki je najvišji akt zavoda in podobno. Zavodi nimajo članstva, kakor ga pozna društvo.

Osnovni namen društev je združevanje posameznikov in organizacij na podlagi skupnega interesa za doseganje skupnih ciljev. Namen zavodov pa je zagotavljanje nepridobitnih, javno koristnih storitev za posameznike ter organizacije.

KAJ JE ZAVOD? Zavodi so organizacije, ki se ustanovijo za opravljanje različnih dejavnosti (vzgoja in izobraževanje, znanost, kultura, šport, socialno varsto …), če cilj opravljanja dejavnosti ni pridobivanje dobička. Zavode ureja Zakon o zavodih. Zavode ločimo na zasebne in javne zavode. Javni zavodi so tisti zavodi, ki jih ustanovijo republika, občine, mesto in druge, z zakonom pooblaščene javne pravne osebe. Javne zavode praviloma ne uvrščamo med nevladne organizacije, zato besedo zavod med nevladniki uporabljamo za zasebne zavode.

KAJ JE USTANOVA? Ustanova je na določen namen vezano premoženje. Je pravna oseba zasebnega prava. Namen ustanove mora biti splošno koristen ali dobrodelen in praviloma trajen. Namen ustanove je splošno koristen, če je ustanova ustanovljena za namene na področjih znanosti, kulture, športa, vzgoje in izobraževanja, zdravstva, otroškega, invalidskega in socialnega varstva, varstva okolja, varstva naravnih vrednot in kulturne dediščine, za verske namene in podobno. Namen ustanove je dobrodelen, če je ustanova ustanovljena z namenom pomagati osebam, ki so pomoči potrebne.

Kdo lahko ustanovi ustanovo? Ustanovo lahko ustanovi domača ali tuja fizična ali pravna oseba.

Ustanovitelj lahko ustanovi ustanovo s pravnim poslom med živimi ali za primer smrti.

COPYLEFT ALI SVOBODNA UPORABA AVTORSKIH DEL Copyleft se v modernem avtorskem pravu pojavlja kot modifikacija instituta proste uporabe avtorskega dela, saj predvideva odpoved materialnim avtorskim pravicam in prosto uporabo avtorskega dela pod pogojem, da so vse predelave in spremembe avtorskega dela podvržene enakemu načelu proste uporabe. Smisel klasičnega avtorskega prava je v moralni in materialni zaščiti avtorja, ki pridobi z ustvaritvijo avtorskega dela monopolen položaj, podoben položaju lastnika, v katerem lahko odloča o objavi dela, o javnem izvajanju, prenašanju in predvajanju dela, o njegovem reproduciranju, distribuiranju, morebitni predelavi, ipd. Avtor lahko na ta način omeji uporabo svojega dela in s tem odvzame svobodo uporabnikom, saj morajo le-ti za uporabo dela v katerikoli obliki plačati licenčnino.

Poleg pogodbene in zakonite licence pa obstaja tudi pravica proste uporabe, kjer mora zaradi višjih družbenih interesov avtor po samem zakonu dopustiti uporabo svojega dela npr. pri pouku, obveščanju o dnevnih dogodkih, citiranju, ipd. Prav na tem področju gre iskati smisel copylefta; njegovi zagovorniki se zavzemajo za vzpostavitev medsebojnega sodelovanja pri ustvarjanju, kolektivnega razvoja in izmenjave idej. Edina primerna metoda za dosego ciljev pa je svobodna uporaba avtorskih del v vseh stopnjah in v dveh smereh; uporaba dela je brezplačna in zanjo ni potrebno pridobiti nobenega dovoljenja avtorja.

(Vir: www.artservis.org)

8

julij 2010

Nevladne podporne organizacije v prizadevanjih za krepitev civilnega dialoga Bojan Golčar, Zavod PIP, vodja projekta regionalno stičišče NVO Podravja Leta 2008 je bilo v okviru razpisnih sredstev iz Evropskega socialnega sklada vzpostavljenih deset regionalnih stičišč, namenjenih izvajanju podpornih dejavnosti za nevladne organizacije. Stičišča so se pridružila že obstoječim horizontalnim podpornim organizacijam, kot so CNVOS (Center nevladnih organizacij Slovenije), ZDOS (Zveza društvenih organizacij Slovenije) in ZSU (Zveza slovenskih ustanov), ki že vrsto let delujejo na področju izvajanja podpornih aktivnosti za nevladne organizacije. Njihovo delovanje je usmerjeno v krepitev nevladnega sektorja, saj le-ta kljub številčnosti ne dosega razvojnih standardov razvitih držav Evropske unije (npr. visoke stopnje zaposlenih v NVO ali sistemske ureditve vključevanja NVO v procese odločanja).

Regionalna stičišča so po prvem inkubacijskem obdobju svojega delovanja, ki je minilo predvsem v iskanju lastne identitete, krepitve lastnih kadrov, spoznavanju okolja ter svojem umeščanju vanj, bolj ali manj uspešno pričela izvajati različne aktivnosti. Njihov namen je ustvariti pogoje za uspešnejše spopadanje nevladnih organizacij z izzivi časa in doseganje boljših rezultatov, bodisi z usposobljenim kadrom, brezplačno pomočjo na različnih področjih, večjo informiranostjo ter s povezovanjem in usposobljenostjo za vodenje civilnega dialoga. Zavedajoč se, da

sta za dialog potrebni vsaj dve strani, je potrebno tudi drugo stran, t.j. predstavnike javnih funkcij, pripraviti na dialog z nevladnimi organizacijami in doseči njegovo sistemsko ureditev. Vse navedene aktivnosti, ki se izvajajo na nacionalni ter regionalnih in lokalnih ravneh terjajo določeno stopnjo koordinacije in enotnega delovanja. V ta namen smo se regionalna stičišča in nacionalne horizontalne mreže povezali v Svet nevladnih podpornih organizacij (SNPO), ki članicam omogoča prostor za oblikovanje skupnih strategij ter premislek o aktualnih sektorskih temah, problemih in iskanju ustreznih rešitev. Aktivnosti SNPO so med drugimi usmerjene v iskanje primernih oblik povezovanja nevladnih organizacij na regionalni ravni in njihovo vzpodbujanje za sodelovanje v regionalnih mrežah. Zanje želimo, da bi zaživele kot pomemben del nevladniške strukture z nalogami, kot so posvetovanje, zavzemanje stališč, priprava skupnih akcij idr., pri čemer je vloga horizontalnih podpornih organizacij v zagotavljanju administrativne podpore.

Z letošnjim letom smo svoje delovanje usmerili tudi v pripravo prve večje skupne pobude, imenovane »Moja družba, Volitve 2010 – Priložnost za nevladne organizacije«. »Moja družba« je namenjena uvrščanju tematik, povezanih s sodelovanjem lokalnih samouprav z NVO na agendo županskih kandidatov (in tudi

aktualnih županov) po vsej Sloveniji. S tem želimo vzpostaviti primer dobre prakse prihodnjega skupnega delovanja na področju promocije nevladnega sektorja in krepitve civilnega dialoga. Ker uspešnost tovrstnih kampanj ni odvisna samo od nevladnih podpornih organizacij, temveč je potreben za to skupen nastop čim širšega kroga NVO, si prizadevamo k sodelovanju pritegniti čim več zainteresiranih organizacij in posameznikov, katerih skupna želja je doseči enakopravnejši položaj nevladnega sektorja v okviru blaginjskega trikotnika med nevladniki, gospodarstvom in javnim sektorjem.

Tako bomo skupaj pripomogli k vzpostavljanju razmer, v katerih možnost aktivnega soodločanja o pomembnih družbenih zadevah ne bo več prepuščena zgolj dobri volji posameznih uradnikov, temveč bo del delujočega sistema sooblikovanja in sprejemanja odločitev (zakonov, predpisov itd.), v katerem bodo NVO ter celotna civilna družba naposled imeli vlogo, kot jim pripada.

SNPO je odprta za sodelovanje in pobude s strani vseh, ki želijo prispevati k razvoju nevladnega sektorja. Vabljeni torej k sodelovanju, za katerega si želimo, da se razvija predvsem v povezovanju in aktivnem sodelovanju v regionalnih NVO mrežah. Dodatne informacije so na voljo na posameznih regionalnih stičiščih.

Potrebujete pravni nasvet v zvezi z delovanjem vaše nevladne organizacije?

Imate vprašanje ali dilemo glede statusnih zadev, delovne zakonodaje, davčnih predpisov, statusnih oblik ipd. ali potrebujete pomoč pri reševanju pravnih zagat? Za nasvete se lahko obrnete na Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja, kjer vam bodo pravniki posredovali brezplačne odgovore. Svetovanje poteka po telefonu, pisno ali osebno (ob predhodni najavi).

Brezplačno svetovanje za nevladne organizacije vam nudimo tudi s področij računovodstva, prijav na razpise, stikov z javnostmi in drugih zadev povezanih z vašim delom v nevladni organizaciji. Pokličite nas na 02 234 21 28 ali pišite na info@nevladna.org.

Še vedno pišete račune na roko?

Sedaj to ni več potrebno. V Regionalnem stičišču NVO Podravja smo izdelali spletno rešitev, ki vam omogoča preprosto oblikovanje in hranjenje vaše obračunske dokumentacije (računi, predračuni, naročilnice, potni nalogi, dobavnice ipd.). Uporaba je za nevladne organizacije brezplačna. Uporabnik prejme svoje uporabniško ime ter geslo in lahko prične uporabljati aplikacijo. Za vse, ki se boste do 15. avgusta odločili za uporabo aplikacije, bomo pripravili delavnico na kateri vam bodo njeni avtorji razložili uporabo. Za delo z aplikacijo potrebujete računalnik, tiskalnik in dostop do interneta. Več informacij na 02 234 21 28 ali info@nevladna.org.

Plačujete za računalniške programe?

Porabljate skromna finančna sredstva za nakup dragih računalniških programov in operacijskih sistemov? Uporabljate piratske programe? Temu se lahko izognete. Uporabljajte odprto kodne programe, ki so na voljo brezplačno in lahko popolnoma nadomestijo znane plačljive računalniške programe. Na Regionalne stičišču nevladnih organizacij Podravja smo pripravili nabor računalniških programov in operacijski sistem, ki zadovoljuje potrebe dela za NVO. Poimenovali smo ga OKNO (odprta koda za nevladne organizacije) in je brezplačno na voljo na DVD-ju ali snemljiv s spletne strani www.nevladna.org. Več informacij na 02 234 21 28 ali info@nevladna.org.

Izdajate lastne publikacije?

Podravje: ustanovljena mreža Prostovoljstvo v Mariboru

Meseca aprila je bila v Mariboru ustanovljena lokalno povezana mreža prostovoljskih organizacij Prostovoljstvo v Mariboru.

Mreža je neformalna struktura, ki organizacijam nudi podporo pri promociji njihovih dejavnosti, spodbujanju prostovoljskega dela nasploh in pri strukturnem razvoju prostovoljstva v Mestni občini Maribor. K mreži je že pristopilo rekordnih 47 organizacij, ki delujejo na področju prostovoljstva.

Mreža Prostovoljstvo v Mariboru je nastala je kot rezultat posveta »Izzivi in možnosti organiziranega prostovoljskega dela v Mariboru«, ki se je zgodil decembra 2009 in na katerem se je pokazala potreba po sistemski ureditvi prostovoljskih dejavnosti v mariborski občini. Mrežo povezuje Mladinski informacijsko-svetovalni center INFOPEKA, Zavod za podporo civilno družbenih iniciativ in multikulturno sodelovanje Pekarna-magdalenske mreže.

Osnovno orodje povezovanja mreže je spletna stran, kjer so na voljo informacije o prostovoljstvu in prostovoljskih organizacijah s področja Mestne občine Maribor in njene okolice. Spletna stran bodočim prostovoljkam in prostovoljcem na enem mestu ponuja podatke, v katerih organizacijah lahko opravljajo organizirano prostovoljsko delo in za kakšno vrsto prostovoljskega dela gre. Poleg tega lahko uporabnice in uporabniki na njej dobijo podatke, v katerih organizacijah lahko poiščejo pomoč prostovoljk in prostovoljcev ter splošne podatke o organizacijah. Nenazadnje je namen spletne strani širiti prepoznavnost organizacij, ki razvijajo prostovoljsko delo na območju Mestne občine Maribor in okolice.

Naslov spletne strani mreže Prostovoljstvo v Mariboru je www.prostovoljstvo-mb.si.

Prostovoljstvo: v zadnjem trenutku propadel prelomni dogovor z MOM

Prav tako aprila je v Mariboru skoraj prišlo do pozitivnega preobrata na področju sistemske ureditve oziroma civilnega dialoga med nevladniki in Mestno občino Maribor. Mreža Prostovoljstvo v Mariboru je pristopila k MOM s predlogom sklenitve dogovora o sodelovanju na področju promocije in razvoja prostovoljstva v Mestni občini Maribor. Namen dogovora je bil v partnerskem dialogu izvajati dogovorjene ukrepe in tako trajnostno pripomoči k razvoju prostovoljstva v Podravju.

Predstavniki MOM z županom na čelu so predlog dogovora pozdravili in se s pobudniki dogovorili za datum skupnega slavnostnega podpisa dogovora. Na dan tiskovne konference pa so iz županovega kabineta eno uro pred podpisom sporočili, da so si premislili. Razloga za spremenjeno odločitev niso podali.

Predlog dogovora o sodelovanju Mestne občine Maribor z mrežo »Prostovoljstvo v Mariboru« vsebuje podporne ukrepe za boljše delovanje prostovoljskih programov: • zagotovitev brezplačnih oglaševalnih površin za nepridobitne programe s področja družbe, sociale, mladine in kulture; • poenostavitev postopka oprostitve pristojbin za prijavo javnih prireditev organizacij, ki se v Mariboru ukvarjajo z organiziranim prostovoljskim delom; • vzpostavitev kriterijev, ki pri razpisih s področja sociale, zdravstva, mladine, neformalnega izobraževanja in drugih, pozitivno vrednotijo vključevanje organiziranega prostovoljskega dela kot je le-to določeno z Etičnim kodeksom organiziranega prostovoljstva; • omogočanje nagrajevanja prostovoljk in prostovoljcev v obliki podelitev brezplačnih vstopnic za dogodke kulturnih ustanov (npr. UGM, MKC, ND, SNG, Lutkovno gledališče in drugih javnih zavodov oziroma ustanov, katerih delni lastnik je MOM), ki bi sodelujoče organizacije hkrati izpostavila kot družbeno odgovorne, zavedne, socialno dejavne in podporne ustanove; • zagotovitev rednih obiskov predstavnikov občine (župana, podžupanov in mestnih svetnikov) v organizacijah, ki organizirajo prostovoljske programe, z namenom boljšega poznavanja le-teh, njihovih programov in njihove družbene vloge.

Dogovor med Mrežo za prostovoljstvo in MOM bi pomenil velik korak naprej za prostovoljstvo, položaj nevladnih organizacij, ter civilni dialog v Mariboru ter Podravju. Seznam vseh 47 podpisnikov je na voljo na spletni strani mreže.

Podravje: sejem NVO Podravja na Ptuju

Konec maja je na Ptuju potekal drugi sejem nevladnih organizacij Podravja. Sejem ni bil klasični sejem, ampak široko zastavljena prireditev, na kateri so se predstavile nevladne organizacije Podravja s svojimi aktivnostmi, izobraževalnimi delavnicami, nastopi in razpravami.

Sejem NVO bo sestavljen iz treh delov. Predstavitveni del so sestavljaje predstavitve dela nevladnih organizacij, izobraževalne delavnice, predavanja, razprave, nastopi in stojnice. Drugi del sejma je bila interaktivna izobraževalna predavalnica, kjer je bila predstavljena kakovostna ponudba izobraževanj na področju pridobivanja komunikacijskih veščin in računovodskih znanj. Tretji del in zaključni del pa je bil namenjen zabavi s stand-up komikom Juretom Murkom.

Prireditev ni bila namenjena samo nevladnemu sektorju, temveč predvsem javnosti, poudarjena je bila možnosti vključevanja ljudi v aktivnosti nevladnih organizacij. Namen celotnega sejma je bil prikazati in poudariti prispevek nevladnih organizacij k dobremu delovanju širšega družbenega okolja.

Sejem je organiziral Zavod PIP (Regionalno stičišče NVO Podravja) ob pomoči Društva za osebnostno rast Tara iz Ptuja.

Več na www.nevladna.org.

Za sprotne novice obiskujte spletno stran www.nevladna.org., Za objavo novic v časopisu ali na spletni strani se obrnite na 02 / 234 21 28, info@nevladna.org ali urednistvo@nevladna.org.

Če izdajate lastne publikacije in bi jih želeli razširiti naokrog nam o tem pošljite obvestilo. Objavili ga bomo v naslednji številki tega časopis, v našem rednem elektronske informatorju in naši v spletni knjižnici.

Iščete stike ali ponujate partnerstvo?

Na spletnem portalu www.nevladna.org vpišite na oglasno desko oglas, s katerim želite kaj poiskati ali ponuditi drugim organizacijam (partnerstvo, oprema, kadri itd.) ali opozoriti na zanimiv dogodek, ki ga pripravljate. Za pomoč se obrnite na 02 / 234 21 28 ali info@nevladna.org.

Izobraževalni programi za nevladne organizacije

Z nastankom regionalnih stičišč se na tudi področju izobraževanja krepi podporno okolje za razvoj NVO. Tako so se v letošnjem letu prvi slušatelji udeležili usposabljanj za poklicna profila »vodje NVO« in »projektnega vodje«, ki so potekala v Ljubljani, Mariboru in Novi Gorici. Prizadevamo si, da bi oba programa uvrstili v okvir nacionalne poklicne kvalifikacije (NPK).

Vsako leto se na Regionalnem stičišču NVO Podravja izvajajo tudi izobraževalne delavnice s področij uporabe sodobnih IKT rešitev, javnega nastopanje, računovodstva, pravnih vidikov delovanja NVO, pridobivanje sredstev, prostovoljstva ipd. Izobraževanja so zastavljena na čim večjo uporabno vrednost.

V obdobju 2011 - 2013 bodo nevladnikom po vsej Sloveniji dostopni brezplačni programi izobraževanj in usposabljanj v okviru Akademije za nevladne organizacije, ki v tem trenutku nastaja kot plod sodelovanje nevladnih podpornih organizacij v Svetu nevladnih podpornih organizacij (SNPO).

Informacije o svežih izobraževalnih programih lahko poiščete na naši spletni strani ali preko rednega elektronskega informatorja. Za več informacij pokličite na 02 234 21 28 ali pišite na info@nevladna.org.

Kdo smo in kje nas najdete

Zavod PIP je neprofiten zavod zasebnega prava za opravljanje dejavnosti s področja pravnega svetovanja in pravne pomoči, svetovanja potrošnikom, alternativnega reševanja sporov, informiranja in svetovanja za mlade in informiranja o Evropski uniji. Značilnosti delovanja zavoda pri izvajanju svetovalnih, izobraževalnih in raziskovalnih storitev se odražajo v strokovnosti in neodvisnosti.

Posebno pozornost posvečamo varovanju človekove osebnosti in dostojanstva.

Tako je skupni imenovalec vseh dejavnosti Zavoda PIP zagotavljanje pomoči in informacij vsem, ki jih potrebujejo.

• pravno svetovanje in brezplačna pravna pomoč s soglasjem Ministrstva za pravosodje • javna služba svetovanja potrošnikom na državni ravni na podlagi koncesije Vlade Republike Slovenije in svetovanje potrošnikom na regionalni ravni • informiranje o Evropski uniji v okviru informacijske mreže Europe Direct (www.evropejec.si) • stičišče nevladnih organizacij Podravja (www.nevladna.org) • spodbujanje aktivnega državljanstva mladih (www.aktivendrzavljan.si) • alternativno reševanje sporov.

PIP center Maribor, Gosposvetska cesta 83, 2000 Maribor. T 02 234 21 46, F 02 234 21 47, pip@zavodpip.si, www.zavodpip.si.

PIP center Murska Sobota, Zvezna ulica 10, 9000 Murska Sobota. T 02 535 27 60, F 02 535 27 61, info@zavodpip.si, www.zavodpip.si.

Delamo vsak delavnik med 8.00 in 16.00.