Nevladna_1

Page 1

V Račah tretji protest proti politiki SAZAS in vlade

Glejmo jim pod prste »6

Redefinirati nevladništvo » 10

» 11 Št.1, februar 2010 naklada: 1000 izvodov www.nevladna.org

časopis za razvoj nevladnih organizacij v Podravju

NVO - Neznane Vrste Organizacija? Po statističnih podatkih je vsak državljan Slovenije dejaven v enem ali več društvih. Kar ne drži povsem! Prikladneje bi bilo reči, da je vsak državljan dejaven v eni ali več nevladnih organizacijah. Tina Divjak, CNVOS – Center nevladnih organizacij Slovenije Borut Osonkar, Zavod PIP – Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja

Vsaka vas ima svoje prostovoljno gasilsko, kulturno, športno, vinogradniško ali čebelarsko društvo, društvo kmečkih gospodinj, društvo upokojencev in še kaj. Društva tvorijo večino od 22.000 nevladnih organizacij (NVO) v Sloveniji, kolikor jih kaže uradna statistika, mednje pa sodijo še zavodi (zasebni, ne javni) in ustanove (fundacije). Vendar pa le redko slišimo, da se društva, predstavljajo kot nevladne organizacije. Zdi se celo, da je društvom takšna predstavitev nekoliko tuja. Kot da ne bi imeli zavesti o nevladnem sektorju. Glede na skupne značilnosti, ki nas družijo, bi takšno zavest preprosto morali imeti. Ko državljani želijo početi nekaj koristnega ustanovijo nevladno organizacijo. Tako lahko uresničujejo svoje interese, pa naj gre za druženje ob igranju košarke, pomoč otrokom s posebnimi potrebami ali za spremembo zakonodaje o socialnih transferjih. Glede na dejavnost se odločijo ali bodo ustanovili društvo, zavod ali fundacijo. Po vključitvi v nevladni sektor pa ne gre več samo za osebne interese, ampak za vključitev v širše, splošne družbene interese. Prav tako ne gre za poslovne interese, saj nevladne organizacije ne morejo biti ustanovljene za razdeljevanje dobička. Če pa ga le ustvarijo, ga ne morejo razdeliti med člane, ampak ga morajo porabiti za razvoj lastne dejavnosti. Ena ključnih lastnosti delovanja NVO je tudi naša neodvisnost, saj si cilje in sredstva, s katerimi želimo doseči cilje, načeloma določamo sami. Seveda se potem kaj hitro zgodi, da se srečamo z večnimi problemi financiranja, vsakdanjega obstoja in krmarjenja med zahtevami financerjev ter

lastnimi videnji. A to je že druga zgodba, potrebna posebnega premisleka. Da bi bile NVO močnejše in pridobile dodatno pomoč, se združujejo v zveze, ki svojim članom ponujajo različne storitve. Pri tem ponavadi ostajajo v okviru svojega področja delovanja (kultura, okolje itd.), redkeje pa se povezujejo z organizacijami iz drugih področij. A ravno takšno povezovanje, ki bi temeljilo na pripadnosti nevladnemu sektorju, bi lahko pomembno prispevalo k razvoju vseh nevladnih organizacij in sektorja v celoti. Če namreč urejamo zadeve v celoti, za vse organizacije enako ali sistemsko, kot temu radi rečemo, se vsa področja razvijajo v enaki meri, neodvisno od volje posameznega uradnika na določenem ministrstvu ali občinskem oddelku. Skupaj, s skupnim pritiskom, smo v sektorju močnejši. Nekaj uspehov je bilo s skupnimi napori že doseženih. Tako je javnokoristnim organizacijam omogočeno, da jim posamezniki namenijo del svoje dohodnine, ki bi jo sicer namenili državi. Prav tako je na podlagi Resolucije o normativni dejavnosti vsem nevladnikom omogočeno sodelovanje pri pripravi predpisov na nacionalni in lokalni ravni. Kaj bi šele bilo, če bi nevladniki izbojevali Sklad za razvoj nevladnih organizacij, ki bi na podlagi večletnih razpisov razdeljeval finančna sredstva iz dela dohodnine, ki ga posamezniki niso razdelili? Ali če bi imeli Urad za NVO, ki bi bdel nad državnimi organi, da ne bi »pozabili« na nevladne organizacije?

Sejem nevladnih organizacij Podravja, maj 2009, Maribor

Za nas je koristno, da nastopamo skupaj in okrepimo zavest o nevladnem sektorju. Smo enaki, imamo enake probleme in nam je, konec koncev, vseeno ali smo kulturno društvo, izobraževalni zavod ali dobrodelna fundacija. Pomembno je, da se zavedamo in razumemo pomen vseh nevladnih organizacij, da vemo, kdo in kaj so nevladne organizacije, kaj delamo in kako se financiramo. Le tako se lahko namreč obranimo različnih neupravičenih opazk o podaljšani roki države, kljubovalnemu blokiranju velikih razvojnih projektov ali neučinkovitem visenju na javnih sredstvih. Kar, mimogrede ne drži, saj po neki nedavni študiji javna sredstva predstavljajo samo 23% financiranja NVO v Sloveniji.

Zato si tudi ti, gasilec, nevladnik! In tudi ti, folklorist! Kmečke gospodinje ste nevladnice! Svetovalka na telefonu pomoči žrtvam nasilja je nevladnica! In čebelar, ki mi prodaja med! In ti, ki vsako leto prostovoljno vodiš otroke na morje! In ti, ki samoiniciativno čistiš slovenske reke! In ti, ki poučuješ romske otroke! In ti, ki odvisnikom pomagaš postaviti se na noge! In ti, ki otroke učiš igrati nogomet! In tudi ti, ki vzrejaš ribe ali skrbiš za divjad! Ko bo naslednjič nekdo sredi vaške gostilne ali na kakšni okrogli mizi pametoval o odvisnosti, požrtnosti in nepotrebnosti nevladnih organizacij, mu brž odgovori, da mi, nevladniki, nismo takšni. In ga povprašaj ali je prepričan, da ni tudi sam že kdaj sodeloval v kakšni nevladni organizaciji.


2

februar 2010

Pregled organiziranosti nevladnega sektorja v Sloveniji Slovenska nevladniška krajina je postala tako razvejana in raznolika, da glede svojih povezovanj prav v ničemer ne zaostaja za ZDA ali starimi članicami EU. Goran Forbici, CNVOS

Mreženju in združevanju pripada v sodobnih razpravah o krepitvi nevladnega sektorja privilegiran položaj. Naj gre za pogovore med nevladnimi organizacijami ali pa z vlado, vselej se ugotavlja, da bi naj šlo za »gonilo« sektorskega razvoja. V potrditev sta običajno navedena dva razloga. Po eni strani naj bi bilo združevanje izredno koristno v smislu izmenjave izkušenj in dobrih praks, saj to pri organizacijah pogosto vodi v izboljšave v delovanju in v njegovo racionalizacijo, poraja nove ideje, projekte, programe itd. Drugi najpogosteje navedeni razlog ekonomično zgošča stara modrost, da je v slogi moč. Verjetnost, da bomo nekaj dosegli, je pač veliko večja, če nas je več in smo enotni, kot pa če nastopamo sami in razdrobljeno. Če ob kontinuirani rasti števila slovenskih nevladnih organizacij upoštevamo še, da je mreženje v zadnjih letih tudi pogoj skoraj vsakega javnega razpisa za sofinanciranje, ne bo presenetljiv podatek, da je z vsakim letom tudi vedno več nevladniških povezav. Slovenska nevladniška krajina je postala že tako razvejana in raznolika, da glede svojih povezovanj prav v ničemer ne zaostaja za ZDA in starimi članicami EU, kjer je nevladni sektor še posebej močan in razvit.

Vsebinske in horizontalne povezave Če bi se jih hoteli lotiti shematično, bi sicer lahko povezave med slovenskimi nevladnimi organizacijami razdelili po vsaj treh kriterijih. Prvi je vsebinski in je glede nanj mogoče ločiti vsebinske ter horizontalne povezave. Med vsebinske povezave sodijo gasilska zveza, planinska zveza, zveza kulturnih društev, zveza društev upokojencev, zveza invalidskih organizacij itd., torej vse tiste, ki združujejo organizacije, ki delujejo na istem ali zelo podobnem področju. Takšne zveze so v Sloveniji tudi najstarejše in najštevilčnejše, njihovo število pa narašča iz leta v leto. Horizontalne povezave so precej mlajše, saj so se razvile šele v zadnjih nekaj letih. Ključ, po katerem nastajajo, ni opravljanje iste dejavnosti, ampak skupna (pravna) oblika. V Zvezo društvenih organizacij Slovenije (ZDOS) so včlanjene različne zveze društev, saj gre za zvezo, ki združuje slovenska društva ne glede na njihovo dejavnost. Ena-

ko velja za Združenje slovenskih ustanov (ZSU), v katerega so, kakor pove že njegovo ime, združene slovenske ustanove oziroma fundacije. Pred kratkim je bila ustanovljena tudi Skupnost privatnih zavodov (SKUP), ki združuje nekatere od slovenskih zasebnih zavodov. Tu pa je še Center nevladnih organizacij Slovenije (CNVOS), ki združuje društva, zavode in ustanove, saj gre za mrežo, katere članice so lahko vse slovenske nevladne organizacije, ne glede na področje svojega delovanja ali pravno obliko.

Mreže in krovne povezave V drugo bi lahko obstoječe združbe nevladnih organizacij razdelili glede na trdnost njihove povezave in jih ločili na krovne zveze in mreže. Pri prvih gre za reprezentativni tip povezovanj, ob tem, da imajo največkrat strogo opredeljeno strukturo oziroma notranja razmerja, svoje članice praviloma tudi zastopajo. Hkrati torej opravljajo še predstavniško ali krovno vlogo. Drugačno je delovanje mrež, ki je načeloma bolj ohlapno, praviloma pa tudi nimajo predstavniške funkcije.

Nacionalne in teritorialne povezave Tretji možen način delitve obstoječih nevladniških povezovanj je teritorialen. Nekatere povezave združujejo organizacije iz celotne Slovenije, druge le organizacije iz določenega območja ali regije. Tako govorimo o nacionalnih, regionalnih in lokalnih zvezah in mrežah. V preteklosti je bila pozornost usmerjena predvsem v nacionalne zveze, z ustanavljanjem pokrajin pa se preusmerja na regionalne mreže. Tudi pri teh velja, da so vsebinske precej starejše kot horizontalne. Slednje so se namreč začele oblikovati šele pred dvema letoma skupaj z regionalnimi stičišči nevladnih organizacij, ki so nastala z namenom okrepiti in povezati nevladne organizacije znotraj posamezne statistične regije. Sicer bo pomen tovrstnega povezovanja najverjetneje prišel do polnega izraza šele, ko bo regionalizacija zares izpeljana, a ravno zato se zdi toliko pomembneje, da nevladne organizacije ustanovitev pokrajin pričakajo dobro pokrajinsko organizirane in povezane.

Pomanjkanje razvojne prioritete Slovenije Znano je namreč, da se eden glavnih razlogov za relativno šibkost slovenskega nevladnega sektorja in njegov posledičen zaostanek za sektorji v razvitih državah Zahoda skriva v tem, da so bile razvojne prioritete Slovenije v njenem prvem desetletju usmerjene predvsem v krepitev demokracije in trga, medtem ko je bil sistemski razvoj ne-

vladnih organizacij zapostavljen. Ker takrat ni bilo v povojih samo organiziranje nevladnih organizacij, ampak tudi one same, na razvojne prioritete tudi niso bile sposobne vplivati. Nasprotno pa bi se lahko pokrajinsko dobro organiziran nevladni sektor pokrajinam že ob njihovem nastanku zoperstavil kot močan, hitro odziven in prodoren sogovornik. Nevladnim organizacijam se zato z regionalizacijo verjetno prvič ponuja priložnost, da se uveljavijo kot pomemben dejavnik, ki ne bo sposoben samo slediti razvoju države, ampak njegov tempo tudi narekovati in doseči, da bodo razvojni načrti pokrajin istočasno vključevali tudi razvoj nevladnega sektorja. Pomen pokrajinskega horizontalnega povezovanja zato krepko presega regionalno raven, hkrati pa nas opozarja, da nanj nikakor ne smemo gledati le s perspektive današnjosti in takojšnjih dobičkov, ampak moramo upoštevati tudi njegove srednje in dolgoročne učinke. A naj so pričakovanja, ki jih zbuja bodoče pokrajinsko povezovanje, še tako velika, bo v prihodnje hkrati potrebno skrbno premisliti, kako se organizirati tudi na nacionalni ravni. Naivno bi bilo namreč pričakovati, da bo obstoječi razvojni zaostanek slovenskih nevladnih organizacij mogoče nadoknaditi samo s pomočjo pokrajin. Vodilno vlogo bo pri tem morala odigrati državna strategija njihovega razvoja, saj je njena odsotnost tudi glavni krivec zanj. Ker dosedanje vlade niso pokazale nobenega posluha zanjo in so vsa pretekla nevladniška prizadevanja naletela

Nevladna - časopis za razvoj nevladnih organizacij v Podravju • Izdajatelj: Zavod PIP, Gosposvetska cesta 83, Maribor • T: 02 234 21 46, 02 234 21 38 • E: info@nevladna.org • W: www.nevladna.org • Za izdajatelja: Matevž Kmetec, v.d. direktorja Zavoda PIP • Uredništvo: Borut Osonkar, odgovorni urednik; Bojan Golčar, član uredništva • Oblikovanje in priprava za tisk: Macula Lunea • Tisk: Macula Lunea • Naklada: 1000 izvodov Časosopis je del projekta “Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja”

le na gluha ušesa in prazne obljube, je strnitev nevladniških vrst na državni ravni naravnost nujna. Je torej vendarle prišel čas za nastanek splošne, nacionalne krovne organizacije nevladnih organizacij? Se pravi zveze, ki bi imela enako reprezentativen značaj, kot ga imajo sindikati in združenja delodajalcev v socialnem dialogu, torej mandat za predstavljanje vseh nevladnih organizacij?

Ena krovna organizacija za vse? Vprašanje ustanovitve krovne reprezentativne zveze se je znova aktualiziralo konec 2008, ko je prišlo oziroma je vsaj kazalo, da bo prišlo do obuditve dialoga z vlado glede nekaterih ključnih sistemskih vprašanj razvoja nevladnega sektorja. Eden trajnih problemov pri takšnih pogajanjih je bilo vprašanje zastopstva nevladnih organizacij, se pravi, kdo je tisti, ki naj jih v pogajanjih zastopa. Tega vprašanja si ne zastavljamo samo znotraj nevladnega sektorja, ampak ga vsaj enako, če ne celo bolj vztrajno ponavlja tudi sama vlada. Ta je pomanjkanje takšnega sogovornika doslej tudi že večkrat izkoristila za izigravanje dialoga, češ, saj nimamo pravega sogovornika, ko pa ste tako razdrobljeni. Z enotno krovno organizacijo bi bila ta zadrega odpravljena, kar močno govori v njen prid. Vendar pa razprave o nastanku enovite krovne organizacije spremljajo nekateri pomisleki. Najbolj prepričljiv se zdi tisti o nevarnosti odtujitve. Glede nekaterih obstoječih krovOperacijo delno financira Evropska unija in sicer iz Evropskega socialnega sklada. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja človeških virov, razvojne prioritete »Institucionalna in administrativna usposobljenost«, prednostne usmeritve »Spodbujanje razvoja nevladnih organizacij, civilnega in socialnega dialoga«.


3

www.nevladna.org

je, da ne gre za neko posebno telo, na primer za zvezo ali mrežo, ampak za proces. Koordinacija deluje predvsem kot forum za izmenjavo in oblikovanje skupnih nevladniških stališč, sodelovanje v njej pa je popolnoma svobodno. Pristopi lahko vsakdo oziroma vsaka nevladna organizacija, hkrati pa ne pozna nobenih notranjih, hierarhičnih struktur. Poskrbljeno je le za koordinacijo, ki bi naj zagotavljala ustrezen pretok informacij ter dialog med članicami in z zunanjimi deležniki. V prid takšnega procesnega organiziranja govori zlasti, da se z njim uspešno izvijemo trdovratnemu vprašanju po legitimnosti, torej vprašanju, s kakšno pravico lahko nekdo nastopa v imenu vseh nevladnih organizacij, ko pa je njihovo polje radikalno heterogeno in tako rekoč nepreštevno. S tem, ko je sodelovanje omogočeno vsem, hkrati pa tudi ni nikogar, ki bi imel pri odločitvah zadnjo besedo, se je poudarek v celoti premestil z osebne na vsebinsko raven. Pozornost je usmerjena samo in le v oblikovanje skupnih stališč. Zato je z zgornjo premestitvijo vprašanje legitimnosti postalo enako brezpredmetno, kot je postala brezpredmetna tudi v njem predpostavljena delitev na zastopnike in zastopane. Vloge teh se namreč zaradi fluidnosti samega razmerja nenehno izmenjujejo. Kajti, če je bilo neko stališče predhodno med nevladnimi organizacijami že usklajeno, potem ni nobene potrebe po posebnem podeljevanju predstavniških mandatov, saj sme vsak, ki takšno stališče v nadaljevanju zastopa, suvereno trditi, da za njim stoji celoten nevladni sektor.

Nevladne delovne skupine Po istem ključu so z namenom sistematičnega reševanja težav in problemov, ki pestijo nevladne organizacije, v zadnjem letu nastale tudi nevladne delovne skupine za civilni dialog, sistemsko-pravni okvir, financiranje in zaposlovanje v nevladnih organizacijah.

nih zvez je namreč večkrat mogoče slišati očitke o vodstvih, ki ne komunicirajo dovolj s svojimi članicami, o samovoljno sprejetih odločitvah, o uveljavljanju interesov vodstva, ne pa interesov članic, o precenjenem zaupanju v vodstva, itd. Hkrati je potrebno upoštevati, da se nekatere organizacije ali zveze preprosto ne želijo združevati že samo zato, ker v tem vidijo tveganje za izgubo lastnega (močnega) položaja. Povedano drugače, krepak razlog za to, da se doslej takšna krovna organizacija še ni razvila, je najti tudi v tem, da v polju nevladnega sektorja že obstaja precej drugih pomembnih igralcev. Kako torej ravnati v situaciji, ko je zaradi

praviloma neuspešnega parcialnega nastopa potreba po skupnem nastopu celotnega nevladnega sektorja tako rekoč samorazvidna, hkrati pa je nastanek enovite horizontalne krovne organizacije slovenskih nevladnih organizacij malo verjeten? Včasih se na dve slabi, navidez nasprotujoči si možnosti ni potrebno odzvati tako, da ju opustimo, ampak je mogoče rešitev poiskati v njuni spregi. V našem primeru bi to pomenilo, da se vnaprej ne odpovemo niti ideji skupnega nastopa slovenskih nevladnih organizacij, niti ne zanemarimo zgornjih utemeljenih zadržkov do krovne organiziranosti. Zato bi bilo namesto zapletanja v to, kako priti do krovne organizacije, ki bi legitimno pred-

stavljala celoten nevladni sektor, mogoče bolj koristno, ko bi se posvetili vzpostavitvi nečesa, kar bi sicer omogočalo oblikovanje skupnih stališč, a bilo hkrati dovolj odprto in fleksibilno, da bi se izognilo nevarnosti odtujitve, ki smo ji tolikokrat priča znotraj krovnih zvez.

Koordinacija nevladnih organizacij Prav takšen razmislek je oktobra 2009 pripeljal do ustanovitve »Koordinacije nevladnih organizacij«. Njena ključna novost

Da bi se izognile pomislekom in očitkom o njihovi legitimnosti, namreč tudi nevladne delovne skupine, enako kot Koordinacija, načrtno delujejo izključno po treh preprostih načelih: vsakomur je dovoljeno sodelovati v razpravi, v njej je mogoče postaviti katerokoli trditev ter vsaki trditvi je mogoče nasprotovati. S tem jim je uspelo združiti dva izredno pomembna momenta: zaradi njihove popolne odprtosti smejo znotraj njih usklajena stališča obveljati za skupna stališča nevladnih organizacij, hkrati pa je zaradi njihove javnosti in odsotnosti onih, ki bi imeli poslednjo besedo, zagotovljena zmaga boljšega, prepričljivejšega argumenta. Vse te izkušnje in premisleki kažejo, da je sektor že razvil določene mehanizme, ki mu omogočajo skupen nastop v pogajanjih z državo ne samo na nacionalni, temveč tudi na bodoči regionalni ravni. S tem so se povečale tudi možnosti za uveljavitev njegovih pričakovanj. Toda vendarle se je potrebno zavedati, da je ob taki »mehki« organiziranosti za uspešno delovanje potrebna izjemna disciplina, ter sistematično in neprekinjeno zavzemanje. Na vprašanje, ali smo takšne discipline v nevladnih organizacijah sposobni, pa nam lahko in nam zagotovo tudi bo odgovoril predvsem čas.


4

februar 2010

TEŠ 6 kot učna ura demokracije Celovita nacionalna javna razprava o projektu vrednem 1.2 milijardi evrov ni bila nikoli opravljena. Večini ljudi ni jasno ali so dokončne odločitve že sprejete. Vida Ogorelec Wagner, direktorica Umanotere, Slovenske fundacije za trajnostni razvoj

Posodabljanje termoelektrarne Šoštanj z izgradnjo šestega bloka bi pomembno zaznamovalo prihodnost Slovenije. Gre za veliko več kot za 1,2 milijardi EUR ocenjene naložbene vrednosti objekta, saj bodo razvojni, energetski, finančni in okoljski učinki segali do leta 2050. Navkljub pomenu in dolgoročnosti odločitve pa celovita nacionalna javna razprava o projektu ni bila nikoli opravljena. Sedanji postopki v pripravah na izgradnjo temeljijo na dokumentih izpred mnogih let, odločitve, sprejete v zadnjih mesecih, pa so bile zaenkrat omejene na ozke kroge investitorja, lastnikov, ministrstva za gospodarstvo in bank. Obveščanje javnosti izven Šaleške doline je bilo prepuščeno predvsem naključnim časopisnim člankom in izjavam politikov. Večini ljudi ni jasno, kaj projekt prinaša, kako tečejo postopki, kdo bo plačal naložbo, ali so dokončne odločitve že sprejete, kdo so pristojni odločevalci in kje, če sploh, so možne točke vplivanja javnosti na odločitev. Odločitve, sprejete na takšen način so sicer lahko zakonite, vprašljivi pa sta njihova legitimnost in kakovost. Pri tem projektu zaenkrat najvišje standarde odprtosti procesa postavlja Evropska banka za obnovo in razvoj (EBRD), pri kateri je Termoelektrarna Šoštanj zaprosila za posojilo v vrednosti do 350 mio EUR. Novembra je EBRD odprla javno razpravo za deležnike, v kateri se lahko opredelijo do predloga projekta TEŠ 6. Gradiva za obravnavo so

zgledno in pregledno objavljena na spletnem naslovu EBRD. Razprava še traja, stališča pa banka pričakuje do letošnjega 15. februarja. Zanimivo je, da je Termoelektrarna Šoštanj lansko leto oktobra v skladu z navodili EBRD celo pripravila načrt vključevanja deležnikov v postopek. Žal pa so bile takrat že vse možnosti javnosti, da bi vplivala na odločitev (razgrnitve prostorskih planov in poročil o vplivih na okolje) že zaključene in paradoksalno je Agencija RS za okolje izdala okoljevarstveno soglasje za TEŠ le teden dni po začetku javne razprave na EBRD. Javnost je tako »zamudila zadnji vlak« prav zdaj, ko smo bili prvič uradno, a še to s strani banke, povabljeni v postopek in ko je končno pregledno na voljo tudi vsa dokumentacija. Ali smo res »banana republika«, kjer banka, pri kateri prosimo za posojilo postavlja višje standarde demokracije, kot naša lastna država in investitorji?

Nevladni razvojni forum Pa vendarle, s prepričanjem, da je bolje pozno kot nikoli, je okoljevarstvena nevladna organizacija Umanotera v okviru mreže »Plan B« za Slovenijo, 26. januarja organizirala razvojni forum »TEŠ 6: slovenska prihodnost?«. Namen foruma je bil odpiranje komunikacijskega prostora za predstavitev pomembnih dejstev v zvezi s projektom TEŠ 6, za izmenjavo različnih mnenj, pa tudi za pogovor o možnih alternativah. Menimo, da je naša zgodovinska dolžnost, da pred dokončno odločitvijo o izgradnji TEŠ 6 temeljito pretresemo vsa vprašanja, povezana s projektom in preučimo možne alternative. Posledice odločitve bomo, kot že rečeno, na različne načine plačevali do leta 2050. Nenazadnje pa TEŠ 6 zaradi sumov korupcije tudi nacionalni mediji namenjajo vedno več pozornosti in to je lahko tudi priložnost za ponovni razmislek o smotrnosti projekta.

Spremenjen načrt prenove Poleg načrtovanih namenov je forum prinesel še zanimiv preobrat: direktor Termoelektrarne Šoštanj, dr. Uroš Rotnik, je predstavil radikalno spremenjen načrt prenove Termoelektrarne Šoštanj. Ta se temeljito razlikuje od dokumentacije, ki je javno dostopna in objavljena na svetovnem spletu. Gre predvsem za razliko v obratovanju bloka 5, ki naj bi po javno dostopni projektni dokumentaciji deloval še do leta 2028, po novem pa bo, po Rotnikovih besedah, v hladno rezervo prešel že leta 2015. Po takšnem načrtu bi tako TEŠ po letu 2015 z izgradnjo šestega bloka, namesto 4700 gigavatnih ur električne energije, proizvajal približno 3500 gigavatnih ur letno. Izpusti CO2 pa bi iz sedanjih skoraj 4,9 milijona ton po 2015 padli na 3,1 milijona ton na leto. »Neodgovorno je, da so javno objavljeni podatki drugačni od tistih, ki so bili predstavljeni na forumu,« je Rotnikovo predstavitev komentiral dr. Dušan Plut in dodal, da »je vprašanje, o čem se danes tu sploh pogovarjamo.« Še teden dni po forumu se udeleženci sprašujemo, kaj se dogaja. Ali je scenarij dinamike zapiranja starih blokov dejansko spremenjen? Kdo in zakaj je sprejel takšno odločitev? Ali je novi scenarij sploh verodostojen, saj celotna objavljena dokumentacija govori drugače?

Stališče nevladnih organizacij Nevladne organizacije do »novega scenarija« še nimamo izdelanega skupnega stališča. Glede na nove podatke se bi izpusti CO2 iz TEŠ zmanjšali za 33 %, kar je vsekakor velik dosežek. Sta pa tudi s takšnim načrtom dve težavi. Prva je ta, da je obratovanje TEŠ 6 še vedno predvideno do leta 2054, ko pa bodo morali biti izpusti toplogrednih plinov v Sloveniji, glede na podnebne cilje, zmanjšani za vsaj 80 odstotkov. Takrat za lignit v energetsko-podnebni košarici nikakor ne bo več prostora. Rok trajanja šestega bloka TEŠ, po moji oceni, ne bi smel biti več kot 15 let, potem pa bi prešel v rezervo. Druga težava je velikost naložbe, še posebej, če bo njena življenjska doba občutno krajša od načrtovane. Zelo verjetno je, da bi z 1,2 milijarde EUR lahko bolje dosegali zastavljene cilje. Predvsem v učinkovitejši rabi energije ima Slovenija še zelo veliko priložnosti, ki so tudi finančno zanimive, prinašajo nova delovna mesta in dolgoročno zmanjšujejo odvisnost od neobnovljivih virov energije. Zgodba o TEŠ se torej nadaljuje, medtem pa do 15. februarja poteka tudi spletna razprava na naslovu: http://www.evropskerazprave.si (http://www.evropske-volitve. si/tes6). Poročilo iz razvojnega foruma, spletne razprave in stališča do »novega scenarija« bomo takrat posredovali slovenski vladi in na banko EBRD.


5

www.nevladna.org

Socialna ekonomija ali socialno podjetništvo? Neodvisna skupina poslancev pripravlja predlog Zakona o podjetništvu, v medijih pa le poredko zasledimo besedno zvezo socialna ekonomija. Kaj naj bi ta pomenila, je prav takšna zagonetka, kot so razlogi za njeno redko pojavljanje. Jadranka Vesel, PRIMSS - Koper

pa tudi v svetu smo eni redkih, ki ne uporabljajo izraza socialna ekonomija. Poleg tega nimamo politik, ki bi socialno ekonomijo promovirale in podpirale, organizacije socialne ekonomije kot so na primer zadruge, pa so izvzete iz kakršnih koli ukrepov, običajnih v drugih članicah EU. Najrazličnejše oblike organiziranosti v nekaterih državah EU ustvarjajo celo do 12% deleža bruto državnega proizvoda in podoben odstotek delovnih mest na trgu delovne sile.

»Krepili bomo socialno podjetništvo in razvoj tretjega sektorja ter sprejeli zakon o socialnem podjetništvu. Ustrezno bomo novelirali tudi druge zakone, ki opredeljujejo delovanje tretjega sektorja. Na tej podlagi bomo sprejeli strategijo in akcijski načrt uvajanja socialnega podjetništva ter vzpostavili ključne podporne instrumente za njegov razvoj.«

Socialna ekonomija je dobro razvita v ZDA, skoraj celotni Evropi in na Kitajskem, postaja pa vse pomembnejši dejavnik razvoja tudi v najrevnejših državah sveta. Kot primer slednjega lahko navedemo Grameen banko iz Bangladesha. Banka posoja ugodne mikrokredite, je solastniškega tipa, ustanovili pa so jo po zamisli Mohameda Yunusa, Nobelovega nagrajenca za mir. Znana in priznana osebnost, ki se prav tako raziskovalno ukvarja s skupnostno lastnino in njenim upravljanjem, je Elinor Ostrom, Nobelova nagrajenka za ekonomijo 2009.

Pri nas so zadruge predstavljale nekakšen skupnostni način delovanja agrarne skupnosti, pojavljale pa so se tudi v obliki čitalnic. V začetku dvajsetega stoletja se je zadružništvo razmahnilo v kmetijstvu in trgovini, v proizvodnji različnih dobrin kot odgovor na različne potrebe posameznikov in lokalnih skupnosti. Nastale so tudi vzajemne družbe v obliki upokojenskih skladov ali zavarovalnic ter različnih interesnih združenj. Naštete organizacije se že po svojem nastanku razlikujejo od javnih služb in kapitalskih družb. Nastajale so na pobudo posameznikov, ki so se bili pripravljeni združevati in skupno dosegati zastavljene cilje. Ob tem so se razvile tudi vrednote, ki bistveno označujejo socialno (družbeno) ekonomijo: - človek in skupnost sta pomembnejša od kapitala, - solidarnost in odgovornost posameznika, - demokratična organiziranost subjektov socialne ekonomije, - nenehno upoštevanje posamičnih interesov in skupnega interesa, - neodvisnost in avtonomnost, - trajnostnostni razvoj. Od drugih subjektov v družbi se organizacije socialne ekonomije razlikujejo tudi po svojem odnosu do lastnine, saj ima ta večinoma značaj skupnostne lastnine. V Sloveniji se izraz socialna ekonomija ne uporablja, temveč se najpogosteje govori o nevladnih organizacijah. S takšno rabo izraza smo tudi edini v Evropski skupnosti,

Eno večjih organizacij socialne ekonomije v Evropi predstavlja Social Economy Europe (SEE), ki je nastala leta 2000 in združuje različne organizacije in mreže organizacij s ciljem uveljavljati družbeni in ekonomski prispevek združenj in podjetij socialne (družbene) ekonomije, uveljavljati vlogo in vrednote akterjev socialne ekonomije, ter krepiti politično in zakonsko priznavanje socialne ekonomije. Na ta način želi SEE krepiti vlogo zadrug, vzajemnih družb, društev in fundacij v evropskem prostoru. Članstvo v tej organizaciji je izjemno barvito. Mednarodne organizacije, članice Social Economy Europe, so, med ostalimi, Združenje vzajemnih in zadružnih zavarovalnic (AMICE - Association of Mutual Insurers and Insurance Cooperatives in Europe), Združenje vzajemnih in javno koristnih družb (AIM - International Association of Mutual Benefit Societies), Svet društev, ki delujejo v javnem interesu (CEDAG – European Council of Associations of General Interest), Krovno Predlog Zakona o socialnem podjetništvu ne pripravlja vlada, temveč neodvisna skupina poslancev pod vodstvom poslanke dr. Andreje Černak Meglič. Prva neuradna predstavitev predloga zakona je bila 30. januarja v Prekmurju na nekem posvetu, podrobnejša predstavitev pa bo sledila 15. februarja v Državnem zboru. Po tem pa bo predlog zakona vložen v parlamentarno proceduro. V pripravi zakona je sodeloval tudi Stevan Stavrević.

NEPROFITNE

PROFITNE

organizacije, ki izvajajo državne funkcije in funkcije lokalne samouprave

javna podjetja

javni zavodi (šole, bolnišnice, zavod za zaposlovanje…) javni gospodarski zavodi POL JAVNE

ZASEBNE

Sociala? Ekonomija? Prevod besedne zveze, ki jo najpogosteje prevajamo iz angleškega jezika, bi pomenil družbeno ekonomijo. Mogoče je v tej obliki izraz bolj jasen. Gre za drugačno ekonomijo, torej za drugačno proizvodnjo in potrošnjo, ki je po Evropi in pri nas pričela nastajati kot odgovor na »krizne« razmere v katerih so živeli takratni delavci. V Angliji so tako že v devetnajstem stoletju pričele nastajati prve zadruge.

Koalicijski sporazum o sodelovanju v vladi RS za mandat 2008-2012

Vrsta organizacij JAVNE

zbornice (gospodarske, obrtne,...) društva, zasebni zavodi, ustanove,

javna podjetja z udeležbo zasebnega kapitala, zasebna podjetja s koncesijo podjetja, samostojni podjetniki, gospodarske družbe,

zadruge,

povezane družbe,

gospodarska interesna združenja,

banke,

gospodarske družbe za opravljanje neprofitnih dejavnosti,

zavarovalnice

politične stranke, verske skupnosti, sindikati, poklicna združenja

zadružno združenje za Evropo (Cooperatives Europe - Common Plateform of the Cooperatives within Europe) itn.

Socialno podjetništvo? Pri nas se pravkar lotevamo sprejemanja zakona o socialnem podjetništvu. No, pa sem vas zamorila s še enim izrazom - socialno podjetništvo. Zakaj delam razliko? Predvsem zato, ker je dobro vedeti kaj je kaj. Izraz »podjetništvo« zajema organizacije, ki so izvajalci uslug in storitev na področju socialne reintegracije. Izraz v EU zajame vse tipe organizacij, torej tudi »gospodarske družbe«, seveda pa tudi zadruge, društva in fundacije, pri nas pa ga uporabljamo kot nadomestni izraz za socialno ekonomijo. Poleg naštetega v Evropi v zadnjem času nastajajo podjetja, torej družbe gospodarskega tipa, ki jim je, na primer, socialna reintegracija osnovna dejavnost. A imajo z organizacijami socialnega tipa skupno le tip dejavnosti in nič več. Za kaj gre? Naj vas spomnim, da so nekatere ameriške multinacionalke v zadnjih dveh predsedniških (Bushevih) mandatih odkrile nov in zvit način dostopanja do javnih sredstev. Organizirale so dejavnosti, ki so bile do nedavnega v domeni organizacij socialne ekonomije ali celo v okviru javnih uslug. Tako so po naravni nesreči v New Orleansu prejemale pomoč za gasilsko in podobne druge dejavnosti. Ker gre za običajna podjetja kapitalskega tipa, so se dejavnosti lotili na najbolj »donosen način«, kar je v marsikaterem primeru pomenilo tudi hitrejše in boljše »reševanje« proti plačilu. Čeprav nam je jasno, da se kaj takega ne more zgoditi pri nas, na stari celini, je potrebno vedeti, kaj vse se nam obeta.

»Naj povem jasno in preprosto. Za razvoj socialnega podjetništva ne potrebujemo novega predpisa, ki je običajno ustvarjen v nepredušno zaprtem ideološkem ali uradniškem prostoru. Za razvoj socialnega podjetništva potrebujemo pogum, samozavest in zaupanje spreminjati majhne in konkretne okoliščine. Dovolj bi bilo že, da bi obstoječe pobude in druge poskuse na tem področju načrtno podpirali že v okviru obstoječih zakonskih predpisov in jih vzpodbujali na lokalni ravni. Drugače bomo v parlamentarnih dvoranah poslušali novo razpravo, pri kateri bodo imeli glavno besedo zgolj državni uradniki, vsi drugi pa bodo le predmet obravnave in koletaralna škoda. Socialno podjetništvo je sicer zelo priljubljena fraza, vendar samo v obliki neke vizije. Slednjo pa je vendarle treba najprej oblikovati v razvojno strategijo, ne pa napisati zakon, ki bo sam sebi namen.« Nace Kovač, predsednik Mental Health Europe (krovne organizacije nacionalnih nevladnih in neprofitnih organizacij na področju duševnega zdravja v EU), izvršni direktor ŠENT, slovenskega združenja za duševno zdravje in predsednik Socialne zbornice Slovenije. Kolumna »Socialno podjetništvo«, http://cnvosinfo.civilni-dialog.net, 19.2.2010

Predvsem pa je dodana vrednost organizacij socialne ekonomije prav v njihovih vrednotah, ki predstavljajo drugačno sobivanje, solidarnost in medsebojno odgovornost, odgovornost do okolja, demokratičnost pri upravljanju teh organizacij itn. Skratka, tukaj se skriva zajček. Kaj bo odtehtalo, ali smo prepričani, da ostaneta človek in skupnost pomembnejša od kapitala in dobička? Ali ni tvegano izgubiti še tisto malo socialnega kapitala, ki ga premoremo v pasteh »podjetniškega« prevzemanja *nadaljevanje na naslednji strani


6

*nadaljevano iz prejšnje strani

družbenih funkcij, ki so svojo drugačnost in svojo bližino gradili na sodelovanju. V času krize se težave in konfliktnost v družbi množijo izjemno hitro. Nevladne organizacije (seveda vse organizacije socialne ekonomije) so pripravljene hitro ponuditi primerne poti, vendar je za to potrebna velika pripravljenost javnih služb in oblasti. Le slednje lahko edine zagotovijo najosnovnejše pogoje za uspešno delo prostovoljcev in strokovnjakov v teh organizacijah. Primerjave z razvitejšimi evropskimi državami kažejo na njihov pozitiven in dejaven odnos do socialne ekonomije in s tem tudi do socialnega podjetništva, ki sta vtkana v vse ravni družbene in gospodarske ureditve. Podrobnejša primerjava je pokazala, da ima Slovenija relativno razvit obseg socialne ekonomije, vendar je dostopen v nekaterih elementih izključno eni ciljni skupini, to je invalidom, katerih položaj je zelo dobro urejen. Druge obravnavane ciljne skupine so primerjalno v bistveno slabšem položaju. Obstoječa zakonodaja prepoveduje neprofitnim organizacijam izvajanje profitnih dejavnosti. In poleg tega, da obstaja davčna olajšava za posameznike in organizacije za donacije neprofitnim organizacijam, ki so ustanovljene v javnem interesu je popolnoma neurejen postopek za pridobitev samega statusa in je precej odvisen od subjektivne ocene državnih uradnikov. Slovenija nima razvitih podpornih mrež in urejenega statusa prostovoljcev. Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da veliko število invalidskih podjetij posluje z izgubo. Kljub tradicionalno veliki občutljivosti in skrbi prebivalstva za bližnjega pa je mnogokrat presenetljivo nerazumevanje in nepripravljenost lokalnih skupnosti za pomoč so krajanom, ki so v slabšem položaju. Z umestitvijo socialne ekonomije v družbeno-ekonomski sistem in tudi v regionalne razvojne programe ter s sistemskim ustvarjanjem ustreznega podpornega okolja, bi se Slovenija pridružila socialno razvitejšim državam, v katerih je skrb za sočloveka, čeprav drugačnega, na prvem mestu. Intenzivno uvajanje socialnega podjetništva bo pripomoglo k dvigu blaginje v skupnosti, ugoden pa bo tudi vpliv na zmanjšanje sive ekonomije. Čas je za aktiven pristop na področju razvoja socialnega podjetništva... Stevan Stavrević (Društvo za razvoj socialnih programov in socialnega podjetništva), »Socialna ekonomija v Sloveniji - predlog modela razvoja«. Predstavljeno na Konferenci NVO Slovenije in Hrvaške, novembra 2009 v Olimju.

Pri več kot 20.000 organizacijah, ki jih lahko štejemo med organizacije socialne ekonomije, je njihov večji del nenehno v kriznem načinu delovanja, zato tudi vsaka krizna situacija le povečuje probleme, s katerimi se srečujejo te organizacije. Na vrsti je torej vlada! Nihče od nas, ki že vrsto let delamo v nevladnem sektorju, torej v okviru socialne ekonomije, si ne želi slišati tiste o potrpljenju, ki naj bi bilo božja mast. Kajti ubog je tisti, ki se z njo maže.

februar 2010

Tretji protestni shod proti politiki vlade in obnašanju SAZAS NEVLADNA

Kulturno društvo Rače je prav v času zaključka redakcije tega časopisa pripravilo akcijo proti politiki vlade in obnašanju SAZAS. Raški kulturniki so tako sedmega februarja, na predvečer slovenskega kulturnega praznika, že tretjič poklicali na vseslovenski protest. Kulturno društvo Rače ga je pripravilo na Raškem gradu, hkrati pa so pozvali vse zainteresirane, da proteste pripravijo tudi v svojih okoljih. Njihov apel objavljamo v celoti in v obliki, kot smo ga prejeli.

»Račka deklaracija« »Več tisoč kulturnih društev v Sloveniji nadaljuje stoletno tradicijo najširše kultur-

ne ustvarjalnosti, ki je temeljnega pomena za identiteto in obstoj slovenskega naroda. Prostor ustvarjalnosti v kulturnih društvih je enakopravno odprt tudi za pripadnike drugih kultur, ki živijo v Sloveniji. Društvena kulturna ustvarjalnost je nepogrešljiva vzpodbuda za avtorje na vseh področjih umetniškega ustvarjanja in brez nje bi bila slovenska kultura zelo okrnjena. Kulturna društva in avtorji smo od nekdaj odvisni drug od drugega, se tega jasno zavedamo in skupaj zavračamo vse poizkuse, da bi nas prikazali kot sprte strani z nasprotnimi interesi. Vlada preko SAZAS-a izenačuje kulturna društva, ki na neprofitni osnovi in z odgovornostjo do kulturnega izročila ljubiteljsko izvajajo avtorka dela, s komercialnimi izvajalci, ki prodajajo kulturne produkte in spadajo v kulturno industrijo. Zahtevana avtorska nadomestila so za kulturna društva previsoka in imajo za posledico zamiranje kulturne ustvarjalnosti v društvih. Za SAZAS to seveda ni problem, ker ga zanimajo le plačila, problem pa je za slovensko kulturo, ker se na ta način trga in redči najgostejša mreža kulturnega delovanja, ki sega v sleherni slovenski kraj. Zato je nepojmljivo, da je pritožbe kulturnih društev v državnem zboru slišati kot »glas vpijočega v puščavi«. Tako ne sme ostati in tudi je nesprejemljivo, da je vladajoča koalicija zviška zavrnila poizkus

uveljavitve skromne izjeme za kulturna društva s pavšalno utemeljitvijo, češ da ni skladna z direktivami EU. Direktive EU, ki zadevajo avtorske pravice, so po eni strani izraz splošnega podcenjevanja kulture, česar Slovenija ne sme sprejeti. Toda po drugi strani tudi te direktive dopuščajo izjeme in nerazumljivo je, ko Slovenija pri tem izbere najbolj ozko tolmačenje, ki je najmanj primerno za kulturna društva. Za katastrofalno situacijo, v katero SAZAS peha kulturna društva torej niso krive direktive EU, ampak njihovo zgrešeno tolmačenje s strani slovenske vlade. Da je stvari mogoče urediti tudi drugače, kaže primer knjižničnega nadomestila za avtorje knjig, ki bi ga lahko kot model uporabili tudi pri kulturnih društvih, saj še pomnimo čas, ko so bile splošne knjižnice sestavina društvene dejavnosti. Razočarani nad dosedanjim odnosom vladajoče politike do naših težav, zahtevamo, da se Ministrstvo za kulturo celovito opre-

Stranke v akciji?

Konec prejšnjega leta je stranka SDS predlagala določene spremembe ZASP, a je bil njihov amandma napisan nestrokovno in v nasprotju z evropsko zakonodajo. Med drugim je omenjal »amaterska društva«, ki v slovenski zakonodaji ne obstajajo več. Prav tako konec prejšnjega leta sta stranki SD in Zares na Urad za intelektualno lastnino (UIL) v presojo poslali vsaka svoj predlog spremembe ZASP. UIL predlogov še ni obdelal, predvidoma pa naj bi jih že do konca januarja 2010. Po tem bodo vloženi v parlamentarno razpravo oziroma javno obravnavo.

Mnenje Urada RS za varstvo konkurence

Urad Republike Slovenije za varstvo konkurence je dne 8. 4. 2009 proti Združenju SAZAS uvedel postopek ugotavljanja kršitve 9. člena ZPOmK-1 in 82. člena Pogodbe ES. SAZAS naj bi zlorabljal svoj prevladujoč položaj na trgu kolektivnega upravljanja in uveljavljanja glasbenih avtorskih pravic s tem, ko naj bi: • uporabnikom, ki priobčujejo javnosti avtorska dela iz repertoarja SAZAS, na netransparenten način določal in obračunaval višino avtorskega honorarja za uporabo avtorskih glasbenih del znotraj posamezne tarife za javno priobčitev glasbenih del; • določal delitev avtorskih honorarjev iz naslova priobčitve avtorskih del javnosti za avtorska glasbena dela na netransparenten in posledično diskriminatoren način. Urad poziva vse osebe, da Uradu pošljejo podatke, ki bi bili lahko pomembni za odločitev.


7

www.nevladna.org

V začetku leta 2009 sta državna svetnika Marijan Klemenc in Jernej Verbič v Državnem svetu postavila nekaj vprašanja v zvezi z Združenjem SAZAS. Državni svet je v skladu s svojim poslovnikom sklenil pozvati Ministrstvo za gospodarstvo in Urad za intelektualno lastnino, da vprašanja preučita, nanje odgovorita in posredujeta svoja pojasnila. Navajamo povzetek odgovora ministra Lahovnika. Odgovor Ministrstva za gospodarstvo, dr. Mateja Lahovnika Urad RS za intelektualno lastnino (urad) v razrešitev spora med uporabniki glasbenih del Združenjem SAZAS ne more aktivno poseči, ker gre v tem primeru za civilno pravno razmere, ki se, če ni mogoče doseči dogovora, razreši na sodišču. V skladu s četrtim odstavkom 151. člena ZASP se male pravice izjemoma lahko upravljajo individualno, če je na vseh delih, ki se so bila izvajana na določeni prireditvi, glavni izvajalec hkrati tudi imetnik teh avtorskih pravic. To pomeni, da se izvajalec lahko svojim avtorskim pravicam odpove oziroma se z organizatorjem sam dogovori za avtorski honorar in v tem primeru Združenje SAZAS ni upravičeno do avtorskega honorarja. Če Združenje SAZAS neutemeljeno izda račun, ga je po mnenju urada uporabnik upravičen zavrniti. Urad je pred kratkim prejel od organizatorjev prireditev prošnji za pojasnilo tega vprašanja in je nanj odgovoril. Poleg tega je pisno opozoril Združenje SAZAS, da mora določbo četrtega odstavke 151. člena ustrezno upoštevati

deli do pomena kulturnih društev in do njihove ogroženosti zaradi neprimernega uveljavljanja predpisov o avtorskih pravicah. Zahtevamo ureditev, ki bo priznala poslanstvo kulturnih društev na enak način, kot je priznano poslanstvo knjižnic, kar očitno ni v nasprotju z direktivami EU. Vemo, kako so bile sodno razrešene podobne situacije brezobzirnega uveljavljanja monopolnega položaja SAZAS-u sorodnih organizacij v nekaterih drugih članicah EU in če bo treba, bomo svoj prav uveljavili po tej poti. Le skrajna brezbrižnost do slovenske kulture lahko botruje zapostavljanju kulturnih društev in njihovemu izenačevanju s pridobitnimi organizacijami, zato od vladnih organov in od poslancev vseh strank upravičeno pričakujemo, da končno razumejo naš položaj in nam pomagajo najti hitro rešitev zapleta, ki lahko povzroči nepopravljivo škodo slovenski kulturi. V Račah, 7. februarja 2010.« Več aktualnih informacij o SAZAS in kontakte v zvezi s protestom lahko najdete na www.nevladna.org, več informacij o primerih praks v zvezi z avtorskimi pravicami in predlog spremembe ZASP (Zakon o avtorskih in sorodnih pravicah) pa tudi na Creative Commons Slovenija – ustvarjalna gmajna (http://creativecommons.si), o splošni problematiki avtorskega prava pa na Inštitutu za intelektualno lastnino, www.ipi.si.

V skladu s četrtim odstavkom 151. člena ZASP se male pravice izjemoma lahko upravljajo individualno, če je na vseh delih, ki se so bila izvajana na določeni prireditvi, glavni izvajalec hkrati tudi imetnik teh avtorskih pravic. To pomeni, da se izvajalec lahko svojim avtorskim pravicam odpove oziroma se z organizatorjem sam dogovori za avtorski honorar in v tem primeru Združenje SAZAS ni upravičeno do avtorskega honorarja. Če Združenje SAZAS neutemeljeno izda račun, ga je po mnenju urada uporabnik upravičen zavrniti. Urad je pred kratkim prejel od organizatorjev prireditev prošnji za pojasnilo tega vprašanja in je nanj odgovoril. Poleg tega je pisno opozoril Združenje SAZAS, da mora določbo četrtega odstavke 151. člena ustrezno upoštevati.

Etnografski muzej na prostem Aktivisti Turističnega društvo Podlehnik z intenzivnim prostovoljnim delom na Gorci odprli prvi etnografski muzej na prostem v Halozah Zdenka Golub

Glede zaračunavanja avtorskih honorarjev tudi za dobrodelne prireditve in za »bagatelne« primere javnega nastopanja, je potrebno pojasniti, da je Združenje SAZAS glede na izključno naravo avtorske pravice po ZASP do tega upravičeno. Imetniki pravic oziroma kolektivna organizacija načeloma sama določim, v katerih primerih bo dovolila prosto uporabo avtorskih del, razen če izjemo predpisuje že ZASP. Za zgoraj navedena primera omejitev avtorske pravice v ZASP ni predvidena. V zvezi z zaračunavanjem avtorskih honorarjev za avtorje, ki niso člani Združenja SAZAS, pa poudarjamo, pravice le-teh Združenje SAZAS upravlja na podlagi ZASP, ki za javno priobčitev določa obvezno kolektivno upravljanje pravic. To pomeni, da avtorji pravice javne priobčitve ne morejo upravljati individualno, temveč le preko kolektivne organizacije.

Mnenje vlade Vlada nasprotuje spremembam zakona o avtorskih in sorodnih pravicah Vlada RS je na predlog Ministrstva za gospodarstvo sprejela stališče do predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah, ki ga je Državnemu zboru RS v obravnavo predložila skupina poslancev (prvi podpisani Jože Tanko), in ga posredovala državnemu zboru. Vlada je preučila predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in sorodnih pravicah (ZASP-F) EPA 703V, ki ga je državnemu zboru v obravnavo predložila skupina poslancev (prvi podpisani Jože Tanko). Vlada je seznanjena s težavami, s katerimi se srečujejo amaterska in druga podobna društva pri uporabi avtorskih del v okviru svoje dejavnosti. Vendar pa po preučitvi predloga meni, da položaja amaterskih društev ni mogoče urediti na način, kot je predlagan, saj je predlog delno v nasprotju z Direktivo Evropskega Parlamenta in Sveta o usklajevanju določenih vidikov avtorske in sorodnih pravic v informacijski družbi. Vlada meni, da so določena predlagana določila nepotrebna in celo poslabšujejo položaj avtorjev. Glede na navedeno vlada predlogu v celoti nasprotuje. Vlada RS, december 2009.

Dolgoletne sanje Turističnega društvo Podlehnik so se uresničile. Že nekaj let so njeni člani intenzivno vlagali vse napore, da bi postavili etnografsko zbirko na prostem, saj so jim že kar nekaj časa krajani ponujali najrazličnejše eksponate, ki so jim bili doma v napoto ali pa so želeli, da zagledajo luč sveta na mestu, kjer jim to pritiče. Prijavili so se na razpis preko LAS Haloze in prejeli sredstva. Projekt je sofinanciran iz programa Leader, preko LAS Haloze, občine, Turističnega društva, donatorjev, sponzorjev in o pomoči izvajalcev. Etnografsko zbirko na prostem so svečano predali svojemu namenu in prerezali vrvico župan Marko Maučič, predsednik Milan Vidovič in Ivan Golub. Nato sta opravila blagoslov domači duhovnik p. Vito Muhič in P. Alojz Klemenčič, ki je dolga leta deloval v Podlehniku. Predsednik TD Podlehnik, Milan Vidovič, je ob tem dejal: »Danes sem prav posebej ponosen, da sem predsednik Turističnega društva, enega izmed najmlajših društev v kraju. Lani smo praznovali deset letnico delovanja in nanizali naše uspehe drug za drugim. Danes pa se zopet lahko pohvalimo z dvema novima pomembnima pridobitvama za društvo, kraj, občino in seveda za celotne Haloze.«

Vsekakor pa ničesar ne bi zmogli izvesti, če ne bi bilo predanih članov TD Podlehnik, ki jim ni bilo žal prostega časa, ki so jih porabili na Gorci za dobrobit celotnega kraja. Takoj po novem letu 2009 so pričeli z načrtovanjem etnografske zbirke na prostem, pred katero so lani pripravili odzivno prireditev, na kateri se je zbralo čez tristo obiskovalcev in nastopajočih. Konec leta jim je končno uspelo. Objekt ni stara viničarija, ampak novogradnja, ki se vklaplja v domače okolje. Tukaj se bodo dogajale pomembne prireditve in razne delavnice. Zbiranje eksponatov, ki bodo krasili muzej sta vodila Jože Vaupotič in Franc Butolen s člani Turističnega društvo Podlehnik. Vsem darovalcem se iskreno zahvaljujejo. Gre za skromni začetek turizma, ki ga je v Haloze kaj težko pripeljati, morda že zaradi ozke miselnosti, da dovolj ponuja narava sama in da se posamezniki ne bodo rabili truditi. Po svečani otvoritvi so udeleženci že četrtič zapored tradicionalno postavili klopotec. Projekt je vodil Stanko Pevolšek s pomočniki. Po bogatem kulturnem programu so se obiskovalci okrepčali s kotlovino, ki so jo pripravili člani društva in se okrepčali z domačim vinom, ki so ga darovali haloški vinogradniki. Nato pa so se poveselili ob živi glasbi.


8

februar 2010

Zakonodajo obrniti v prid kolesarjem Mariborska kolesarska mreža je nedavno podala nekaj predlogov za spremembo Zakona o varnosti cestnega prometa. Josip Rotar, predsednik MKM

Ker so na vidiku spremembe Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP) smo se skupaj s sorodnimi organizacijami dogovorili, da bomo uskladili svoje poglede na spremembe in podali pripombe na nekatere pomembnejše vidike prometne zakonodaje. Predvsem bi radi zakonodajo obrnili v prid kolesarjem in to tako, da se iz držav z bolj razvito kolesarsko politiko »uvozi« nekatere novejše ukrepe, ki so se v zadnjih letih uspešno prijeli. Tako bi po našem mnenju morali poleg sprememb zakonodaje resno računati tudi na spremembe tehničnih normativov za opremljanje in projektiranje kolesarskih površin, ki so standard za vsakega projektanta. Tem normativom v nekaterih delih manjka dovolj strokovne obrazložitve, zaradi česar so krivični ter diskriminirajoči do kolesarjev in pešcev. Še vedno se namreč pravice voznikov avtomobilov in ostalih večjih motoriziranih vozil jemljejo kot nekaj samoumevnega in prednostnega glede na druge udeležence v prometu. Takšen odnos se negativno odraža tudi na področju cestogradnje in pri pripravi strokovnih podlag. Naš cilj je iznajti formulo oziroma nekakšen protokol, po katerem bomo lahko pametne ukrepe iz tujine uvažali v slovensko zakonodajo in normative ter na ceste in ulice. Pri tem bomo seveda ostali realni, saj se zavedamo možnih negativnih posledic prehitrega uvajanja nekaterih ukrepov iz tujega v slovenski kontekst. Ukrepe je zato potrebno uvajati postopoma, skozi pilotske in poskusne projekte.

Posvet Tako smo se konec januarja udeležili posveta, ki sta ga organizirala Ministrstvo za promet in Ministrstvo za notranje zadeve. Po moji oceni je sodelovalo preko 200 ljudi. Razdelili smo se v štiri skupine: prometna pravila, motorna vozila, voz-

niki in javne ceste. Skupaj s predstavniki Ljubljanske kolesarske mreže (LKM) smo se združili in nastopali kot Slovenska kolesarska mreža (SKM). Pred delom v skupinah smo oblikovali dokument, ki smo ga razdelili na tri dele: splošna stališča do prometne varnosti, pripombe na sprejemanje nove zakonodaje in predlogi konkretnih ukrepov. Videlo se je, da smo dobro pripravljeni in da imamo zelo natančno strukturirane ter strokovno utemeljene predloge. V naši delovni skupini je bilo največ govora o povzročiteljih hudih nesreč in ponavljalcih hudih prekrškov - kaj z njimi narediti, jih kaznovati, kako postopati drugače, kako v njihovo prevzgojo vključiti različne strokovnjake, itd. Naše predloge bo sedaj v roke dobila delovna skupina in jih preučila. Do konca leta naj bi bila zakonodaja sprejeta na vladi in potem parlamentu. Seveda pa bi se poleg zakonodaje morala spremeniti tudi pravila oziroma tehnični normativi.

Osebna izkaznica MKM Mariborska kolesarska mreža MKM je interesno združenje kolesarjev, ki se v prvi vrsti ukvarja z lobiranjem oz. izboljševanjem situacije na področju prometne politike v prid kolesarjem in pešcem. Skupaj s sestrsko Ljubljansko kolesarsko mrežo (LKM) tvori Slovensko kolesarsko mrežo (SKM), krovno nacionalno združenje. Kot članica Slovenske kolesarske mreže je Mariborska kolesarska mreža polnopravna članica Evropske kolesarske federacije (ECF), ki združuje vse nacionalne organizacije s področja kolesarstva v Evropi. V to druščino se večinoma združujejo organizacije usmerjenje k izboljševanju prometnih strategij in politik ter k promociji kolesarskega oziroma trajnostnega prometa, manj pa rekreativna in športna združenja kolesarjev.

Naše delo doslej V Mariborski kolesarski mreži smo doslej vsako leto pripravljali javne razprave in delavnice za ozaveščanje in strokovno izmenjavo mnenj. V letu 2009 smo izvedli tri javne razprave na temo Kultura mobilnosti za mesto kulture, prav tako smo v sodelovanju s Fakulteto za gradbeništvo (FG) v Mariboru pripravili delavnico Trajnostni promet - upravljanje mobilnosti v mestih. Naših dogodkov se redno udeležujejo tudi uradniki Mestne občine Maribor (MOM), kar si štejemo kot priznanje, saj lahko na takšnih dogodkih izmenjamo veliko koristih informacij. Prav tako nas je Mestna občina Maribor povabila na posvet o problematiki parkiranja v MOM. Na posvetu so različni akterji na področju prometa predstavili svoje poglede na trenutno situacijo in možne rešitve za prihodnost. Glede sodelovanja z MOM si obetamo, da nas bo v prihodnje vključila k sodelovanju predvsem pri načrtovanju prometne politike, strategije in ukrepov v prid kolesarjem in pešcem. Naj še omenim, da na Radiu Marš pripravljamo radijsko oddajo »Prometna marmelada«, ki ji lahko prisluhnete vsak ponedeljek ob 17.30, na frekvenci 95,9 MHz ali preko interneta na www.radiomars.si. Pri ustvarjanju oddaje so aktivne predvsem mlajše članice oz. člani. V oddaji govorimo o aktualnih društvenih dogodkih, pa tudi o prometni politiki, urbanizmu, kulturi mobilnosti, vsakodnevnih problemih na terenu ipd. Za konec vabim vse, ki si srčno želite boljše prometne situacije za kolesarje in pešce, da se nam pridružite. Stva-

Dejavnosti in akcije MKM 3k, karta Kritičnih Kolesarskih točk. 3k je prototip sistema za interaktivno grafično upravljanje s podatki o kritičnih točkah na kolesarskih poteh. Sistem temelji na prosto dostopnih digitalnih prostorskih podatkih, storitvah in spletnih tehnologijah in je dostopen kot javna interaktivna spletna storitev. Prototip pokriva širše področje MO Maribor in omogoča vnose podatkov o kritičnih točkah ter njihovo spremljanje od vnosa do odprave oziroma izboljšave stanja. Forma Viva na kolesih: strokovno vodeni kolesarski ogledi skulptur v javnem prostoru (forma viv). V sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor, oglede vodi direktorica UGM, Breda Kolar Sluga. Časopis Kolesarski občasnik, v katerem opozarjajo na nekatere najbolj kritične točke v kolesarskem omrežju, predstavljamo orodje za implementacijo in evalvacijo kakovosti kolesarske politike Bypad, se pogovarjajo s kolesarskimi strokovnjaki in navdušenci, objavljajo tabelo tehničnih normativov za parkiranje koles, problematizirajo zakonsko podlaga za vožnjo s štirikolesniki, napovedujejo oglede, delavnice itd. Kampanja za ureditev kolesarskih stojal, zbiranje predlogov za postavitev kolesarskih stojal v Mariboru, ki jih bodo po zaključku akcije poslali pristojnim in zainteresiranim institucijam. Kritična masa, organiziranje manifestacijskih kolesarskih voženj s sloganom »mi ne motimo prometa, mi smo promet«, glej http://kriticnamasa.wordpress.com/.

ri je možno spreminjati na bolje, če pa se med sabo združimo, je to lahko še hitreje. Dostopni smo na spletu www. kolesarji.org ali na epoštnem naslovu mkm@kolesarji.org.


9

www.nevladna.org

V mariborski Karanteni V pred kratkim obnovljeno Karanteno se je vselilo tudi kulturno društvo Plesna izba Maribor. Njena predsednica je predstavila svoj pogled na vselitev in delovanje v prenovljenih prostorih. Mojca Kasjak, PIM, samostojna ustvarjalka na področju kulture

Karantena pomeni osamitev ljudi od drugih. Izolacija ali z latinsko besedo isolare (osamiti), je ločitev nalezljivih ljudi od drugih. Pri popolni izolaciji bolnišnično osebje nosi oblačila, ki se pozneje zažgejo. Vse kar pride v stik z bolnikom mora biti sterilizirano. Pri delni izolaciji zrak priteka v sobo preko filtriranih zračnih kanalov. Obiski pri tovrstni izolaciji so omejeni in obiskovalci nosijo posebna zaščitna oblačila. (http://sl.wikipedia.org)

Prostorske kapacitete Karantene: - klet 338,4m2, od tega za kulturne dejavnosti 105 m2 - pritličje 390,75 m2, od tega za kulturne dejavnosti 261 m2, pisarniški prostori 24m2 - prvo nadstropje 387,3 m2, od tega 160m2 za kulturno dejavnosti, pisarni 27m2 - drugo nadstropje 326,8 m2, pisarne 225m2 Večnamenskega prostora v Karanteni ni.

Plesna izba Maribor (PIM) se je v Karanteno preselila lanskega decembra, leto dni po njeni uradni otvoritvi. PIM selitve ni želela, a so se mestne oblasti, v povezavi z Narodnim domom in Carmino Slovenico tako dogovorile, saj je slednja po selitvi PIM pridobila vse njene prostore na Partizanski cesti 5. PIM v Karanteni domuje v pritljičju, skupaj z ostalimi društvi, ki izvajajo program ljubiteljske dejavnosti. Dve večji dvorani iz našega bivšega domovanja smo zamenjali za štiri manjše. Smo pa zato pridobili dve pisarni, eno za celoletno plesno in bobnarsko izobraževanje ter drugo za produkcijo sodobnega plesa. Da smo resnično izolirani in varovani, dokazuje receptor, ki ves čas pridno bere sportske in surfa po internetu. Če smo v starih prostorih pedagoginje od leta 1987 imele vsaka svoj ključ od dvorane, hodnika in tuširnice, temu zdaj

ni tako. Ko si v Karanteni, si bolan in te je treba varovat, tudi pri 38 letih in profesionalnemu statusu, ki ga imam, žal, ne morem imeti svojih ključev, ker ... smo v Karanteni.

Ljubiteljsko ali profesionalno? Ob ogromnem denarju, ki ga je MoM pridobila na evropskih razpisih, ji je treba čestitati, da se je potrudila in uredila dvorane za ljubiteljsko kulturo. Toda ob tem se je potrebno vprašati ali društvo v javnem interesu kot je Plesna izba Maribor res sovpada skupaj z ostalimi društvi, v katerih se ljubitelji dobijo dvakrat na teden, da svoj prosti čas preživljajo na kulturni način? S tem sicer ni nič narobe, celo pohvalno je, da se kulturna ljubiteljska dejavnost razvija. Ampak, vprašujem se, kdaj se bodo pri nas začeli razvijati resnično profesionalni pogoji dela? PIM namreč poleg ljubiteljske dejavnosti obsega tudi profesionalno raven sodobnega plesa. Pri nas učijo profesionalni plesni pedagogi, poleg plesnih predstav pa prirejamo tudi dva mednarodna festivala, »Platformo sodobnega plesa« in »Nagib«. V naših vrstah se je izobraževalo in v svet odšlo približno dvajset plesalcev, ki so danes profesionalci in večinoma delajo v Ljubljani ali kje drugje v svetu, saj v Mariboru zanje ni bilo pogojev za uspešno delo. In ker se v tem našem ljubem mestu še zmeraj ne ve, kakšen je pravi plesni studio, kako mora biti narejena zvočna izolacija, kaj je to sodobna plesna umetnost ali kako jo vrednotiti, se krpa in flika, tako kot se je to dogajalo v primeru Karantene. Tik preden smo se v nove prostore vselili je namreč pri oknih zamakalo, tako da jih je potrebno še nova popravljati. V tuširnici

Narodni dom Maribor je 25. 11. 2009 objavil »Javni razpis za uporabo javne infrastrukture za kulturo v upravljanju Narodnega doma Maribor – za objekt Karantena« ob tem pa neposredno pozval kulturna društva, ki imajo status društva v javnem interesu, k uporabi prostih kapacitet v Karanteni. Razpis se je zaključil 14. 12. 2009. O izboru najemnikov prostorov je odločal »Odbora za upravljanje z kulturno infrastrukturo« v sestavi Franci Pivec, Zveza kulturnih društev Maribor, Matija Varl, Javni sklad RS za kulturne dejavnosti, Bojan Labovič, MOM in Andrej Borko, Narodni dom.

se ni dalo zapreti vrat, ker so bila prevelika. No, naslednji dan so jih zbrusili. Saj se trudijo dečki, ni kaj. Ko je na Metelkovi v Mariboru potekala prenova vrtca, kamor se je potem preselila Glasbena in baletna šola, je adaptacija potekala zelo funkcionalno in premišljeno. Žal v primeru Karantene temu ni bilo tako. Dvorane in garderobe na Baletni šoli so obnovili izredno smiselno in to iz vrtčevskih igralnic, glasbeni kabineti so primerno zvočno izolirani, vse je narejeno zelo profesionalno. Ker so odgovorni očitno vedeli, kaj je klasična glasba in kaj balet. Dober dokaz, da se da, če se hoče in če veš, zakaj in čemu to počneš. Tako pa sedaj v Karanteni v premalih dvoranah upam, da naši plesalci ne bodo izgubili voljo do plesa. Ker meni je v tem našem ljubem mestu počasi že zmanjkuje.

V Karanteni trenutno delujejo: 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 18.

Kulturno društvo ženski pevski zbor Glasbena matica Maribor Kulturno umetniško društvo POT Plesno kulturno umetniško društvo »Sveti Nikola« Srpsko kulturno društvo Maribor Kulturno društvo Allegria Maribor Glasbeno kulturno društvo AD LIBITUM Kulturno društvo Glasbena matica Maribor KUD Študent Maribor – AFS Študent Kulturno društvo Mariborska literarna družba KD Moški pevski zbor Slava Klavora Mariborski oktet Maribor Makedonsko kulturno društvo Biljana Maribor DKV Krog Maribor Kulturno društvo Plesna Izba Zgodovinsko društvo dr. Frana Kovačiča v Mariboru (status društva v javnem interesu) ZULK – Združenje ustvarjalnih ljudi na področju kulture (status društva v javnem interesu) Zveza kulturnih društev Maribor (status društva v javnem interesu) Javni sklad Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, po pogodbi o upravljanju med MOM in ND Znanstvenoraziskovalni center Slovenske akadamije znanosti in umetnosti, po pogodbi o upravljanju med MOM in ND

Na razpisu je bilo neuspešno samo eno društvo in sicer Društvo za kulturo, razumevanje in dialog Rozana. Po zagotovilu razpisovalca, društvo Rozana izpolnjevalo splošnih pogojev razpisa.


10

februar 2010

Glejmo jim pod prste Standardi kakovosti za NVO? CNVOS vzpostavil števec, s katerim šteje, kolikokrat so vlada in ministrstva prekršila lastna pravila vključevanja javnosti. CNVOS

Konec lanskega decembra je minil mesec dni, kar je državni zbor sprejel Resolucijo o normativni dejavnosti, dokument, s katerim naj bi v Republiki Sloveniji končno uveljavili standarde kakovostne priprave zakonov in drugih predpisov. Resolucija je rezultat vladnih analiz, ki so pokazale na precejšnjo šibkost dosedanje državne normativne dejavnosti. Vzroki za to naj bi se skrivali predvsem v časovnih pritiskih na pripravljalce predpisov, nespoštovanju predpisanih rokov in neustreznem sodelovanju državne uprave s strokovno, ciljno in splošno javnostjo. Da bi se kvaliteta priprave predpisov izboljšala, je državni zbor v resoluciji določil tudi minimalne standarde posvetovanj z javnostjo, med drugim tudi minimalen čas trajanja posvetovanja od 30 do 60 dni. Po mnenju vlade zato tudi ni več potreben zakon o participaciji javnosti, ki ga je sedanja koalicija najavila v svoji koalicijski pogodbi, saj so po besedah ministrice za javno upravo Irme Pavlinič Krebs prepričani, da je področje sodelovanja javnosti pri oblikovanju predpisov mogoče ustrezno urediti tudi s t.i. mehkimi mehanizmi. CNVOS je že ob pripravi resolucije opozarjal, da lahko ta le pogojno predstavlja alternativo napovedanemu zakonu o par-

ticipaciji javnosti, saj v primeru njenih kršitev ne predvideva niti sankcij za kršitelje, niti pravnega varstva za državljane. Da bi testirali učinkovitost resolucije in hkrati preverili lastne trditve o njeni nezadostnosti, je bil pripravljen števec, s katerim bomo merili, kako pogosto prihaja do kršitev njenih določil o posvetovanjih z javnostjo. Na spletni strani števca www.civilnidialog.net/stevec so zbrani podatki o skupnem številu kršitev kot tudi razrez po posameznih ministrstvih z navedbo imen predpisov, pri katerih predpisani roki niso bili upoštevani, ter podatek za kolikšna odstopanja gre. Do konca januarja smo tako našteli kar 78 kršitev! »Ni naš namen s prstom privoščljivo kazati na vlado, ampak nam gre za to, da se v Sloveniji končno tudi v praksi uveljavijo tisti standardi participacije javnosti, ki jih pozna ves zahodni demokratični svet in ki so jim naše vlade že tolikokrat deklarativno prisegle. Zato upamo, da se bo na ugotovitve števca odzivala tudi vlada in kršitve sproti odpravljala,« je ob tem povedal Goran Forbici iz CNVOS.

Uvajanje standarda kakovosti za nevladne organizacije v društvu Ozara Mateja Kramberger, predsednica društva Ozara Slovenija, Nacionalno združenje za kakovost življenja

V moderni družbi so standardi kakovosti nujno potreben sestavni del storitev, ki jih nudimo našim uporabnikom, saj s tem zagotavljamo zadovoljstvo vseh ključnih deležnikov. Ker smo se leta 2008 lotili korenite reorganizacije društva Ozara Slovenija, je uvajanje standarda kakovosti in vzpostavitev »Poslovnika kakovosti« nujen korak k nadaljnjemu izboljšanju našega delovanja. Ozara Slovenija je ena večjih slovenskih nevladnih organizacij s področja duševnega zdravja, ki ima status humanitarne organizacije in organizacije v javnem interesu, oboje pridobljeno s strani Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve, zaradi česar je uveljavitev sistema kakovosti NVO ključen korak k bolj sistematični ureditvi delovanja društva in zagotavljanju kakovosti storitev. Tako bo Poslovnik kakovosti zbornik primerov dobre prakse društva Ozara Slovenija. Naj še omenimo, da je ob uvajanju sistema bila upoštevana metodologija »PDCA« (Plan-Do-Check-Act / načrtujnaredi-preveri-ukrepaj).

Zakaj uvesti standarde kakovosti za NVO Za uvajanje standarda kakovosti smo se odločili predvsem zaradi sistemizacije in poenotenja delovanja in poslovanja

društva. Društvo deluje na 16 lokacijah po Sloveniji in redno ali preko javnih del zaposluje okoli 80 ljudi, vsako leto pa z nami sodeluje še približno 100 prostovoljcev. Vsekakor je že geografska razpršenost razlog dovolj za pripravo krovnega dokumenta, ki sistematično ureja področje delovanja društva. Projekta smo se lotili celovito, saj za vse obstoječe interne pravilnike pripravljamo nove različice, ki bodo čim bolj 'uporabniku prijazne' in zaposlenim ne bodo nalagale dodatne birokracije. Želimo, da standard kakovosti ne bi bil sam sebi namen, temveč delujoč sistem. Uvajanje standarda kakovosti v tako velikem sistem kot je naš, je velik izziv, ki za pripravo potrebuje čas in primeren pristop. Zaradi kompleksnosti celotnega projekta smo vzpostavili interno delovno skupino, v kateri sodeluje osem ljudi, na projektu intenzivno delata dva zaposlena, sodelujemo pa vodstveni kadri in zaposleni. Pri pripravi pravilnikov in navodil se trudimo izhajatio iz dela, ki se dejansko izvaja. V letu 2010 nas čaka še kar precej dela, preden bomo zreli za eksterno presojo ustreznosti standarda kakovosti v našem društvu. Vsekakor pa so že vidni delni rezultati, saj delo v zadnjem času poteka bolj transparentno. Med ostalim smo do sedaj dosegli uskladitev plač in odpravili plačna nesorazmerja, ki so nastala v preteklosti, administracijski postopki pa so postajajo


11

www.nevladna.org

bolj pregledni. Zavedati pa se je treba, da standarda kakovosti ni mogoče uvesti čez noč in da se sistem v kolektiv implementira po 5-8 letih izvajanja.

Finančni del projekta Naj se na kratko dotaknem še finančnega aspekta pridobivanja certifikata standarda kakovosti. Res je, da gre za relativno velik finančni vložek, v našem primeru okoli tisoč evrov, ki pa je v primerjavi s pridobivanjem standarda ISO9001, mnogo manjši oziroma dobro prirejen za nevladni sektor, ki je znano finančno in kadrovsko podhranjen. Po mojem mnenju je pridobivanje certifikata problematično za majhna društva z majhnimi prihodki, vendar sem mnenja, da v takšnih primerih najprej velja razmisliti ali manjše društvo z majhnim številom zaposlenih oziroma prostovoljcev tak certifikat sploh potrebuje. Od pridobitve certifikata standarda kakovosti si vsekakor obetamo še bolj transparentno delo, potrditev, da naše storitve izvajamo kvalitetno in da bomo tako v prihodnosti imeli solidno izhodišče za nadaljnje vzdrževanje in izboljšave kvalitete izvedenih storitev. Menim tudi, da bi se lahko določeni deli javnih razpisov lahko skrajšali, če bi nekdo priložil certifikat kakovosti. S ponosom pa lahko zapišem, da bomo prva nevladna organizacija s področja duševnega zdravja, ki bo pridobila certifikat standarda kakovosti za NVO. Za mnenje o certificiranju NVO smo povprašali tudi Janeza Arha, predsednik Društva Center za pomoč mladim iz Maribora. Kakšne spremembe vam je prineslo uvajanje certifikat v vašem poslovanju, delovanju in okolju? „Kar se tiče naše notranje organizacije, nam je postopek presoje oziroma pridobivanja certifikata pomagal do boljše urejenosti in preglednosti delovanja našega društva, kar smo tudi zapisali v poslovnik. Tekom postopka smo razvili določene nove in izboljšali stare strategije komuniciranja z deležniki. Kar se tiče okolja, nismo zaznali, da bi s certifikatom kaj pridobili. Kateri so poglavitni razlogi vaše odločitve za vzpstavljanje sistema kakovosti, glede na to, da je pridobitev certifikata povezana s stroški, ki za marsikatero organizacijo niso majhni? „V tem trenutku je, po mojem mnenju, koncept certifikata za NVO še v povojih. Da bi se več organizacij odločilo za postopek, bi bilo potrebno znižati stroške pridobivanja in urediti, da bi NVO lahko sredstva za to pridobili iz kakšnega razpisa. Šele v primeru, ko bi certifikat zaživel med večjim številom organizacij, bi lahko certifikat kot kriterij upoštevali kot neko merilo, s katerim bi si NVO lahko pomagali. Postopek pridobivanja certifikata priporočam organizacijam, ki si želijo prevetriti administrativne in organizacijske okvire svojega delovanja.“ Boste certifikat ohranjali tudi v prihodnje? „V letu 2010 zaradi previsokih stroškov ne bomo šli v ponovno presojo za ohranjanje certifikata.“

Redefinirati nevladništvo Primož Šporar, PIC, predstavnik nevladnih organizacij v Evropskem Ekonomsko Socialnem odboru – EESO za obdobje 2006-2010

Seveda ljudje vedo za nas. Trdimo, da sledimo javnemu interesu in sami sebe označujemo kot organizacije civilne družbe, v Sloveniji pa največkrat kot nevladne organizacije. Človek se nam težko izogne. Ko se sprejema zakonodaja, gradijo ceste ali ustvarjajo nove službe - pa naj bo to na lokalni ali mednarodni ravni - vedno smo zraven. Trdimo, da se spoznamo na zadeve, da se zavedamo potreb in interesov ljudi. Govorimo, da zastopamo ljudi in da imamo rešitve. Pa je temu res tako? Če smo pošteni do slovenskega nevladnega sektorja, moramo reči, da smo zagotovo imeli rešitve za manko demokracije. Pred dvajsetimi leti nam je bilo lažje, ko smo pred seboj, v obliki boja proti manku participacije v naši družbi, imeli jasno določljiv in očiten izziv. Sledenje tem ciljem je za nevladništvo v vseh državah Srednje in Vzhodne Evrope delovalo vsaj še deset let med in po tranzicijskem obdobju. „Ni demokracije brez nevladnikov“, se je takrat glasil slogan. Vpričo novih globalnih izzivov pa se zdi, da so kritike s strani nevladnih organizacij mnogo manj prepričljive. Zdi se, da mantra “projekti, projekti, projekti” enostavno ni več dovolj. Zdi se, da ljudje v nevladnem sektorju postajajo vedno bolj podobni mednarodnim strokovnjakom: mnogo potujejo in nenehno izpopolnjujejo svoje znanje, a njihovo početje ima zgolj omejen vpliv. Veliko časa posvečajo načrtovanju, pisanju projektov in vzpostavljanju programov, vrednotenju ključnih tem, sedenju na konferencah in razvoju standardov, skrbi za plače in pisarne ter odplačevanju dolgov in porabi denarja. In kakšen je izplen? Oproščeno vam bo vprašanje, ali govorim o administraciji ali o nevladništvu, saj po naštetem zvenita zelo podobno. A nista, razlikujeta se že vsaj po svojem raison d'etru. Milijoni nevladnih organizacij predstavljajo milijone raison d'etra, a vse nas združuje en dejavnik – skoraj vsi mislimo, da delujemo v javnem interesu, da smo potrebni in učinkoviti. Pritožujemo se, da je politično, pravno in proračunsko okolje tisto, ki nam v družbi preprečuje igrati vlogo, kot si jo želimo. Ampak, je to res pravi razlog za našo neučinkovitost? Soočimo se z nekaterimi dejstvi. Upravljavske sposobnosti ljudi iz nevladnega sektorja se težko kosajo s tistimi njihovih kolegov iz poslovnega sektorja. Mnoge nevladne organizacije so manj demokratične kot javne inštitucije, včasih so celo avtokratske in onstran možnosti kakršne koli kritike. Redko se zgodi, da imajo strokovnjaki iz nevladnega sektorja podobno raven znanja kot strokovnjaki iz univerz. Prodornost nevladnih organizacij je, v primerjavi z raziskovalnimi inštitucijami, omejena. Le redko lahko nevladne organizacije zatrdijo, da predstavljajo ljudi, tako kot izvoljeni politični predstavniki. Zanašajo se na tuje financerje in so s tem neodvisne od ekonomskih pritiskov, ki vplivajo na komercialni sektor. Pogosto so vzpostavljene od-zgorajnavzdol in zaradi svojih donatorjev. Nered-

ko so cilji delovanja zastavljeni donatorjem všečno, obstoj organizacij pa je bolj odvisen od plač zaposlenih, kot pa od potencialnih koristi njihovih ciljnih skupin. Integriteto in identiteto sektorja slabi politična odvisnost od aktualnih vlad, vprašanje spolne enakosti še zmeraj ostaja pereče. Družinam in delavcem naklonjene vrednote pogosto niso v ospredju. In, lahko nevladne organizacije trdijo, da uporabljajo napredne menedžerske tehnike, e-NVO sisteme, participatorne načine delovanja, standarde družbene odgovornosti, benchmarking metode in odprto koordinacijo? Ne, večinoma tega ne morejo. Vse to je moč spremeniti. Sektor se deloma že spreminja, skušamo biti popolni vse počez. Vendar, ali je to res naš končni cilj? Bi se res morali osredotočati na čim več sektorskih zaposlitev, na čim več pridelanega denarja, na čim več pomoči ali na čim večji delež BDP? Ali morda skušamo posnemati slovenski sistem javnega zdravstva z njegovimi sedmimi minutami na pacienta, s sedmimi minutami na žrtev nasilja, begunca, azilanta, Roma ali obubožanega? Govorijo nam, da je privatizacija javnih storitev TISTA priložnost za sektor, saj nevladne organizacije zagotavljajo učinkovite in poceni storitve. Vedno bolj igramo popreproščeno socialno-ekonomsko vlogo in nevede postajamo tovarne za pozabljene ljudi. Po prvem množičnem zapuščanju nevladnih organizacij v devetdesetih, ko so ljudje iz nevladništva 'emigrirali' v politične stranke, se zdi, da smo pravkar priča drugemu eksodusu. Namreč, zgleda, kot da zapuščamo in opuščamo našo vlogo. Sektor zapravlja svojo energijo za iskanje svoje vloge v svetu kapitalizma in neoliberalizma, namesto da bi ustvarjal lastno vizijo ultimativne odprte družbe. Morda pa to ni naključje. Izpolnjevanje statističnih obrazcev za statistike o tem, kako dobri smo, počasi spodkopava našo človeško plat. Praktičnost premaguje inovativnost. Lahko si predstavljam, da mnogi ljudje niso nezadovoljnih ob dejstvu, da se ukvarjamo s papirji, namesto da bi živeli v resničnem svetu in predstavljali nadlogo, kot smo jo nekoč. A da ne bo pomote, zaupanje oblasti v naše zmožnosti zagotavljati poceni storitve, je bolj posledica njihove ravnodušnosti do naših ciljnih skupin, kot pa pokazatelj njihovega zaupanja v naše delo. Še vedno čutimo empatijo do naših ciljnih skupin, to se lahko vidi v naših očeh. Širša javnost nam še vedno zaupa, kar nas jasno razlikuje od večine javnih inštitucij. Čeprav lahko ob poslušanju nevladnikov, ki razlagajo revščino, zlorabe in diskriminacijo, dobite občutek, da vso to žalost potrebujejo za svoj obstoj. Morda pa je koga strah, da bi kot rezultat našega dobrega dela dobili aktivne državljane, ki nevladnih organizacij sploh ne bi več potrebovali. Zato morajo biti še naprej odvisni od nas, da bomo mi še naprej potrebni; presneto dobri smo v vzdrževanju monopola nad težavami. Mislim, da bi nam koristila konkurenca drugih sektorjev. Mar naše stranke sprašujemo za mnenje o našem delu? Smo se v zadnjih desetletjih razvijali v skladu z njihovimi spremenjeni potrebami? Pri posameznih nevladnih organizacijah je takšna

sprememba vidna, sektor kot celota pa se ni bistveno spremenil. Ljudje, službe, vreme, vlade in avtomobili so se spremenili, kaj pa mi? Samo starati se ni dovolj. Še vedno pričakujemo, da nas bo svet razumel, četudi ne podajamo nobenih razlag. Kot da bi bila potreba po našem obstoju tako očitna. Kaj je največja sprememba v razumevanju nevladnih organizacij v zadnjih dvajsetih letih? Bi bila sprememba našega sočustvovanja in naših storitev, s katerimi bi brez pomislekov dosegli več ljudi, res tako revolucionaren korak? Če smo res tako dobri, kot mislimo, da smo, potem bi morali z lahkoto zaslužiti dovolj, da bi si zagotovili nenehen dotok strank. Upam, da do tega ne bo prišlo, a zdi se, da je približevanje resničnemu svetu trend v porastu. Morda je bil to bila ideja v ozadju nedavne ustanovitve Slovenskega združenja menedžerk in menedžerjev v nevladnem sektorju . A verjetno ne gre za to, kajti lani je bil ustanovljen tudi Sindikat delavcev v NVO . Mar socialni dialog zamenjuje civilni dialog? In če potegnemo črto lahko opazimo, da v času informacijske tehnologije, globalizacije in finančne krize, v nevladnih organizacijah, v primerjavi z drugimi sektorji, ni opaziti prevelike skrbi za iskanje novih pristopov. Nevladniki nimajo prave ideje o tem, v katero smer bi morali iti. Na naše delo prav tako vplivata kult lenobe in izobilja. Kako lahko sicer razložimo pojav novih lokalnih pobud, ki jih z namenom reševanja konkretnih problemov organizirajo sami državljani? Gre za neformalne, spontane in k cilju usmerjene pobude. Za delovanje ne prejemajo nobenih sredstev, njihovi aktivisti pa le redko pristopijo k profesionalnim in formalnim nevladnim organizacijam, ki trdijo, da so tam prav zaradi njih. Zdi se, da smo počasnejši, manj okretni in da zgubljamo stik. Ne potrebujemo regulacije s strani oblasti, potrebujemo pa reguliranje s strani ljudi in njihovih potreb. Na žalost pa je le malo nevladnih organizacij zainteresiranih za takšne projekte. Naj vas spomnim, kako se reči lotevajo otroci: s spontanostjo, iskrenostjo, odprtostjo, neposrednostjo in iskrivostjo – resnični prijatelji. In lepo jih je videti, tako nepokorne. Raje se igrajo, kot pa načrtujejo, kako se bodo igrali ali prepričevali druge, da bi se igrali. V njihovi igri je modrost. Mora biti, drugače ne bi bili srečni. Smo v nevladnem sektorju srečni? Namesto govorjenja, načrtovanja in prepričevanja donatorjev ter vlade, naj nam dovolijo delovati, bi morali postati nepokorni in pričeti neposredno sodelovati z našimi uporabniki in prijatelji. V Evropskem letu ustvarjalnosti in inovativnost bi uporaba otroškega pristopa morda lahko bila tržna niša. Besedilo je izšlo kot prispevek k razpravi na Forumu civilne družbe, Sklada za civilno družbo v Srednji in Vzhodni Evropi (CEE Trust). Besedilo smo ponatisnili z dovoljenjem lastnika. Originalno besedilo je dosegljivo na http://www.csf.ceetrust.org/paper/10/. Več o delu Primoža Šporarja v Evropskem Ekonomsko Socialnem odboru – EESO in sodelovanju z njim lahko najdete na: http:// www.e-participacija.si/eeso/.


12

februar 2010

Brezplačne storitve za nevladne organizacije Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja vstopa v tretje leto delovanja Bojan Golčar, Zavod PIP, vodja Regionalnega stičišča nevladnih organizacij Podravja

V Zavodu PIP, oravnem in informacijskem centru, smo v letu 2009 nadaljevali z izvajanjem projekta Regionalno stičišče nevladnih organizacij Podravja, enim izmed desetih tovrstnih nevladnih podpornih organizacij v Sloveniji. Projekt, ki se izvaja s pomočjo sredstev Evropskega socialnega sklada, je namenjen ustvarjanju podpornega okolja za delovanje in razvoj nevladnih organizacij, predvsem na področju krepitve človeških virov. Tako so bile tudi v preteklem letu aktivnosti usmerjene v izvedbo brezplačnih izobraževanj za člane nevladnih organizacij in sicer na področjih računovodstva in davkov, pravnih vidikov delovanja NVO, uporabe socialnih mrež na spletu, ter javnega nastopanja in moderiranja. Ob izvajanju izobraževalnih dejavnosti je bila pozornost usmerjena tudi v nadaljnji razvoj izvajanja informiranja NVO in splošne javnosti o pomembnih zadevah povezanih z delovanjem nevladnih organizacij ter njihovi promociji. Povsem na novo je bila z uporabo odprtokodne programske rešitve Joomla izdelana nova spletna stran, ki vključuje sodobne internetne rešitve. Na področju promocije uporabe odprtokodnih programskih rešitev smo sodelovali v projektu OKNO v okviru katerega je bila vzpostavljen nabor brezplačne programske opreme, ki je dostopen na spletni strani ter v obliki zgoščenke. Glede na izsledke raziskav, ki kažejo na visoko stopnjo tehnološke nerazvitosti v nevladnem sektorju, se zdi uporaba tovrstnih programov dobra rešitev, potrebna vzpodbujanja in pomoč pri uporabi.

Vzpostavljanje sodelovanja z nevladnimi organizacijami Ker se na stičišču zavedamo pomena sodelovanja s čim večjim številom podravskih nevladnih organizacij, si prizadevamo vzpostavljati stike. Izjemnega pomena pomena za to je čim popolnejša baza javno dostopnih podatkov o organizacijah, predvsem njihovih naslovov, s pomočjo katerih lahko učinkovito izvajamo dejavnosti informiranja in zagotavljamo koriščenje storitev, ki jih zanje izvajamo v okviru projekta. Z organizacijo Sejma nevladnih organizacij Podravja, ki je potekal spomladi v Mariboru smo želeli omogočiti organizacijam in njihovim članom, da se medsebojno spoznavajo, predvsem pa širši javnosti

predstaviti pestro ponudbo dejavnosti, ki se izvajajo v okviru nevladnega sektorja in katere predstavljajo pomembno dopolnilo javnim in gospodarskim organizacijam.

Civilni dialog Jesenska konferenca, ki smo jo vsebinsko posvetili civilnemu dialogu, je soočila poglede predstavnikov oblasti in nevladnikov ter ponovno pokazala na še vedno neurejen položaj nevladnega sektorja in pomanjkanje pripravljenosti države, da se tudi na tem področju stanje izboljša in uredi, še posebej, če se zavedamo množičnosti in pomena, ki ga nevladne organizacije predstavljamo kot sektor v družbi. In prav na področju razvoja oziroma krepitve civilnega dialoga smo bili tudi v okviru Regionalnega stičišča NVO Podravja skozi vse leto aktivni ter skupaj z ostalimi, na tem področju dejavnimi ter angažiranimi nevladnimi organizacijami, pripravljali in predstavljali predstavnikom

oblasti v državi ter lokalnih samouprav predloge in rešitve, ki bi omogočile razvoj nevladnega sektorja. Sodelovali smo pri pisanju strateških dokumentov (Plan C, Memorandum NVO idr.), ki v tem trenutku predstavljajo uradno stališče nevladnega sektorja o tem, kako želimo, da se v prihodnje vzpostavijo pogoji za vodenje učinkovitega in enakopravnega civilnega dialoga na ravni države. V želji, da o pomenu civilnega dialoga seznanimo in ozaveščamo tudi predstavnike lokalnih skupnosti (občin) smo za njihove uslužbence organizirali delavnico o načrtovanju, vodenju in vrednotenju procesov sodelovanja javnosti, ki je bila dobro obiskana.

vzpostavitvi mreže nevladnih organizacij Podravja, za katero upamo, da bo v prihodnje pritegnila k sodelovanju čim več podravskih organizacij in skupaj z ostalimi slovenskimi regionalnimi mrežami, ki se prav tako ustanavljajo, postala pomemben dejavnik sprejemanja sektorskih politik.

Vzpostavljanje struktur nevladnega resorja

Ob prizadevanjih za vzpostavljanje okvirov za vodenje civilnega dialoga, tako na ravni države kot tudi lokalnih skupnosti, se bodo ponovno izvajale različne izobraževalne dejavnosti. Pri tem bomo vzpostavili tudi izobraževanje na daljavo s pomočjo mentorjev, pričeli smo z izdajanjem podravskega nevladniškega časopisa, ki ga pravkar držite v rokah, pripravili smo e-priročnih s pravnimi vidiki delovanja NVO, ponovno bomo organizirali sejem in konferenco in seveda informirali o pomembnih zadevah, ki lahko pripomorejo k boljšemu delu nevladnic in nevladnikov v Podravju.

Sodelovali smo v nevladnih delovnih skupinah na področju pravnega okvirja za delovanje NVO ter financiranje NVO ter v okviru tega sodelovanja organizirali javno izmenjavo mnenj o spremembah Zakona o društvih. Tudi sicer smo bili dejavni na področju ustvarjanja struktur nevladnega sektorja, kar se zdi pomembno za njegovo učinkovitejše skupno delovanje v prizadevanjih za hitrejši razvoj sektorja. Kot prvi v statističnih regijah smo sodelovali pri

OBJAVI SE! Brezplačno posredovanje medijskih obvestil o delovanju vaše nevladne organizacije (društva, zavoda, ustanove).

Kako deluje

Novo leto, novi načrti Če lahko v lanskem letu znotraj sektorja že ugotavljamo napredek, pa je bil izkupiček na področju sodelovanja z državo veliko bolj pičel, kot bi si želeli. To področje ostaja tudi v tem letu prioriteta, ki ji bo potrebno namenjati veliko pozornosti in energije.

NEVLADNIKI -

POSTANIMO SAM SVOJ MEDIJ Vabimo vas, da postanete dopisnik/dopisnica iz vašega kraja.

Pošljite nam elektronsko sporočilo o dogodku, mi pa ga bomo posredovali na Slovensko tiskovno agencijo, spletno stran regionalnega stičišča in v redno elektronsko glasilo regionalnega stičišča.

Nevladne organizacije smo danes premalo povezane med seboj, prav tako je o našem delovanju premalo znanega. Zato smo pripravili časopis, ki je namenjen izmenjavi informacij med nevladniki in prikazovanju dela nevladnega sektorja širši javnosti.

Kaj boste dosegli

Pozivamo vas, da dvignete svoj glas in nam pričnete redno pošiljati: − napovedi prireditev, dogodkov ali akcij, ki jih bo vaše društvo, zavod ali ustanova izvedla v naslednjih dveh mesecih in − poročila o dogodkih, ki ste jih organiziralo v minulem mesecu.

Objavo: − na spletnih straneh STA – Slovenske tiskovne agencije, http://www.o-sta.com/ − na spletnih straneh regionalnega stičišča NVO Podravja , www.nevladna.org − v Informatorju regionalnega stičišča NVO Podravja, ki v elektronski obliki izhaja dvakrat mesečno.

Koliko vas to stane

Nič. Stroške objave in posredovanja informacij prevzame regionalno stičišče NVO Podravja.

Kako to naredite

Pošljite elektronsko sporočilo z želeno vsebino na info@nevladna.org, v glavo sporočila napišite „Objavi se!“. Prosimo pazite, da sporočilo ne bo presegalo 1.600 znakov (brez presledkov). V sporočilo lahko poljubno dodate napotila (linke) na željene spletne strani. „Objavi se“ je pobuda Zavoda PIP – Regionalnega stičišča NVO za večanje prepoznavnosti delovanja NVO v Podravju. Obvestilo o storitvi »Objavi se!« posredujte tudi vašim kolegom in kolegicam. Za več informacij nas pokličite, naš telefon sliši na 02/234 21 38.

Prav posebej pa vas pozivamo, da nas seznanite z aktualnimi zadevami in problemi, s katerimi se pri vašem delu srečujete v vašem okolju. Pa naj gre za težave pri financiranju ali razpisih, odnose z lokalnimi ali državnimi oblastmi, pomanjkanjem prostovoljcev, tehnične opreme ali kaj drugega. Pa tudi kakšna anekdota nas ne bo motila. Poslanim prispevkom lahko dodate tudi fotografijo. Naj vas ne skrbi neizkušenost pri pisanju, od vas ne pričakujemo novinarskega ali stilistično dovršenega pisanja (za to bomo po svojih močeh poskrbeli mi), želimo pa vas vzpodbuditi k razmisleku o vašem delovanju in aktivnejši komunikaciji z drugimi nevladniki in širšo javnostjo. Vaše prispevke pričakujemo na info@nevladna.org ali fax 02/2342147. Druga številka časopisa bo izšla letos maja, tretja pa oktobra. Če si v nevladnem sektorju sami ne bomo ustvarili glasu, nam ga tudi drugi ne bodo priznali! Pridružite se nam!


Turn static files into dynamic content formats.

Create a flipbook
Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.