Moja Slovenija - Poletje 2015 by Moja slovenija

MOJA SLOVENIJA Poletje 2015, www.slovenci.si

DOBRODOŠLI DOMA 2015 Posebna priloga revije

TRST BOGATEJŠI ZA TRŽAŠKO KNJIŽNO SREDIŠČE MECENSTVO (zasebna vlaganja v kulturo – v času krize in v času razcveta) MARIJA AHAČIČ-POLLAK: “MURKE” SO JI ODPRLE SVET

Spletni portal Slovenci.si povezuje! Novi časi prinašajo nov način komunikacije. V ta namen je na pobudo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu zaživel nov spletni portal Slovenci.si, katerega namen je povezati prebivalce v Republiki Sloveniji s Slovenci po svetu in v zamejstvu in tako omogočiti njihovo globalno povezovanje. Po nekaterih ocenah je v svetu okoli 500.000 posameznikov s slovenskimi koreninami, ki bodo s pomočjo portala lahko navezali stike z rojaki v domovini. Portal ima tri glavne vloge - povezovalno, informacijsko in predstavitveno – in deluje kot vir informacij za dogajanja v matični domovini Prebivalcem Slovenije bo predstavljal vir informacij o življenju Slovencev po svetu in v zamejstvu. Uporabnikom bo tako ponujal zanimive zgodbe Slovencev z vsega sveta: poslovne, osebne, zgodbe podjetij in društev. Omenjena povezovalna vloga je ena bistvenejših vlog portala, njen namen pa je omogočiti Slovencem iz različnih delov sveta, da pridejo v medsebojni stik in se povezujejo po različnih tematikah, kot so šport, kultura, gospodarstvo, znanost, delo in študij in še veliko drugega.

Iz vsebine AKTUALNO 5

Tržaško knjižno središče – stičišče kulture, gospodarstva in generacij

Nagrajena do- in podiplomska dela – pisan mozaik poznavanja slovenstva

ZNANI SLOVENCI 12

5 12

Marija Ahačič Pollak: Tujina te prisili k preživetju

NA POSLOVNIH KRILIH 16

Marjan Batagelj: Z najlepše »podkletenim« delom Evrope smo prepoznavni

Čezmejno kroženje gospodarskih tokov

MLADI 21

Svetovni slovenski kongres za hitrejši pretok znanja in informacij

Alexander Mann – »ThinKing«* s slovenske Koroške * »tanek kralj«

DOBRODOŠLI DOMA 24

Dobrodošli doma 2015

KULTURA 26

Mladi in prihodnost

Mecenstvo

Festivalsko poletje

ODKRIVAJMO SLOVENIJO 32 Moja Slovenija www.slovenci.si

Moja Slovenija izhaja štirikrat na leto (pomlad, poletje, jesen, zima). Posamični naročniki plačajo samo stroške pošiljanja. Naklada: 2000 izvodov.

Izdajatelj: Domus, založba in trgovina, d.o.o. za založbo Brane Krajnik

Tisk: Tiskarna Media Print Gostič

Uredništvo: Dunajska 5, 1000 Ljubljana, Slovenija Tel.: +386 41 516 265 e-pošta: info@slovenci.si Glavna in odgovorna urednica: Blanka Markovič Kocen Lektura: Blanka Markovič Kocen

Kanalska dolina, na prepihu

ŠPORT

Revija Moja Slovenija je vpisana v razvid medijev pri Ministrstvu RS za kulturo pod zaporedno številko 1603. ISSN 2232-3473 Revijo financira Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Zakaj ravno »Mr. Sympatikus? Ker takšen pač je.

Oblikovanje in prelom: Zala Likar Fotografija na naslovnici: A. Fevžer

Moja Slovenija

Aktualno

Uvodnik

Tržaško knjižno središče – stičišče kulture, gospodarstva in generacij Pred letom dni je bilo v Trstu ustanovljeno TS 360 - Tržaško knjižno središče, za katerega vzpostavitev so si celotna slovenska skupnost v Italiji in Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Ministrstvo RS za kulturo, Javna agencija RS za knjigo ter Generalni konzulat v Trstu prizadevali od zaprtja znamenite Tržaške knjigarne aprila lani. Začetna finančna sredstva za ustanovitev podjetja je prispeval Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu v sodelovanju z obema krovnima organizacijama, SKGZ in SSO, Tržaško knjižno središče pa na znamenitem Trgu Oberdan, na elitni lokaciji, prav te dni odpira svoja vrata. O vlogi, pomenu, namenu in vsebinah, ki jih bo to za Slovence in Italijane pomembno kulturno središče ponujalo, smo se mesec pred otvoritvijo pogovarjali z Ireno Vadnjal, sekretarko na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, in Dejanom Podgorškom, svetovalcem ministra, ki sta bila v dogajanje vseskozi močno vpeta. Besedilo: Blanka Markovič Kocen, fotografije: Slomedia Po zaprtju znamenite Tržaške knjigarne v začetku aprila lani je na Tržaškem nastala posebna situacija. Kako bi jo označili?

Drage Slovenke in dragi Slovenci! V veliko veselje mi je, da vas lahko v imenu Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu nagovorim v prvi izdaji prenovljene osrednje revije za Slovence zunaj meja domovine, Moje Slovenije. Z novo zasnovo bo izdajatelj vsak letni čas izdal eno številko tiskane revije, ki je tradicionalno namenjena negovanju slovenske besede. Še več, revija predstavlja trajno »odslikavo« našega skupnega slovenstva, od predstavitve izjemnih rojakinj in rojakov, slovenske kulturne in gospodarske odličnosti, naravnih lepot naše dežele pa do nič manj pomembnega delovanja slovenskih skupnosti v zamejstvu in po svetu. Želimo si, da bi prenovljena revija Moja Slovenija postala vaša na način, da boste redno pošiljali svoje prispevke o pomembnih dogodkih in dosežkih - tako društev kot posameznikov, tako iz sosednjih držav kot iz izseljenstva. Urad želi na drugi strani z nadgradnjo interaktivnega spletnega mesta www.slovenci.si v čim večji meri slediti sodobnim načinom komuniciranja in obveščanja, ki dandanes najhitreje premaguje geografske razdalje in tako prispeva k širšemu globalnemu povezovanju slovenskih skupnosti ter posameznikov različnih generacij. S tem pristopom bomo preko novih interaktivnih orodij namenili še več prostora mlajšim generacijam

za njihov novodoben izraz, naj bo to z besedilom, fotografijo ali video posnetkom, ter za izmenjavo njihovih dragocenih izkušenj iz življenja zunaj Slovenije. Verjamem, da bomo tako omogočili tesnejše ohranjanje stika z domovino kakor tudi medsebojno povezovanje posameznikov, društev, klubov, pa tudi naših uspešnih znanstvenikov, podjetnikov in različnih strokovnjakov.

Podgoršek: Tržaška knjigarna je bila pomembna struktura slovenske skupnosti, ne le zaradi prodaje slovenskih knjig, temveč tudi zaradi zagotavljanja učbenikov dvojezičnim šolam. To je bil tudi prostor druženja Slovencev. Po drugi strani ne smemo mimo pomena lokacije stare knjigarne, ki je bila v zasebni lasti, zaradi česar stečaja nismo mogli preprečiti. V postopek se nismo vpletali in pustili, da gredo ti dogodki svojo pot. Soočili smo se z močnim pritiskom slovenske kulturne javnosti in Društva slovenskih pisateljev, da bi ta objekt zaščitili. Imeli pa smo drugačno vizijo, ki se je danes izkazala kot pravilna. Mislim namreč, da moramo v smislu izzivov, časa, ki je danes drugačen, pri vsakem problemu vedeti, kako bomo nekaj, kar ugaša, vnovič postavili na noge. Da bo dolgoročno vzdržno. Bili smo veseli ob informaciji, kakšen je bil odziv slovenske javnosti ob zapiranju Tržaške knjigarne. Vseskozi se je namreč zdelo, da slovenska družba zamejstva ne jemlje za svojega. Zdaj je tu odgovornost teh, ki so opozarjali, da pridejo v TKS,

kupijo knjigo in po svojih močeh podpirajo središče. V ta namen smo postavili razstavo, na kateri so izpostavljena pisma in z njimi družbeni odziv do končne rešitve. Ta razstava je bila postavljena v Kulturnem domu v Trstu, zdaj je na Uradu, postavljena bo tudi v Državnem zboru Republike Slovenije. Problema nismo pometli pod preprogo, ampak pripeljali do rešitve. Kdo je poleg Urada še sodeloval pri vzpostavitvi TKS, kako je le-ta potekala in kako je porazdeljeno finančno breme? Podgoršek: Po zaprtju stare knjigarne se je Urad takoj lotil iskanja rešitve, na pogovor povabil obe krovni organizaciji Slovencev v Italiji, Svet slovenskih organizacij in Slovensko kulturno gospodarska zvezo, ki sta se zelo pozitivno odzvali in v zgodbo pripeljali še dve založbi, Založništvo tržaškega tiska in Mladiko. S tem se je že ustvarilo neko jedro prvih petih partnerjev: Urad, dve krovni organizaciji, dve založbi. Urad je potem povabil zraven še ministrstvo za kulturo in javno agencijo za knjigo. Teh sedem partnerjev je potem ob podpori Generalnega kon-

Zato upam, da se bodo ob spremljanju spletnega mesta in prebiranju revije redno izmenjevala mnenja in pogledi, da se bodo množili prispevki društev in posameznikov, tako v tiskani reviji Moja Slovenija kot tudi na spletnem mestu Slovenci.si. Samo s povezovanjem in skupnim delovanjem bomo ob spoštovanju naše različnosti ohranjali ali pa ponovno odkrivali skupne interese in postali bogatejši v priložnostih za nadaljnji gospodarski, kulturni in širši razvoj Slovenije, slovenstva, kakor tudi vsakega posameznika. Prihodnost je v povezovanju. Drage rojakinje in rojaki, želim vam prijetno branje, Gorazd Žmavc minister

Pojasnilo uredništva Spoštovani bralke in bralci, sporočamo vam, da bo revija Moja Slovenija izhajala predvidoma štirikrat na leto, zato ne bo namenjena aktualnim dnevnim vsebinam. Te boste našli na spletnem mestu www.slovenci.si. Vabimo vas k sooblikovanju vsebine osrednjega medija za Slovence v zamejstvu in po svetu. Prispevke v besedilni, fotografski ali video obliki sprejemamo na elektronskem naslovu info@mojaslovenija.si.

Moja Slovenija

zulata v Trstu podpisalo dogovor, na podlagi katerega je minister imenoval tudi operativni Odbor za vzpostavitev Tržaškega knjižnega središča, katerega predsednik sem in ki je dejansko prevzel funkcijo realizacije vsega tega. V tem odboru sta dva predstavnika Urada, obeh krovnih organizacij, SKGZ in SSO, predstavnika dveh tržaških založb in Javne agencije za knjigo. Podgoršek: Ko smo iskali prostore, smo želeli biti zelo širokopotezni. Imeli smo srečo, da je slovenska skupnost našla mecena, dr. Vanjo Lokarja, ki je po srečanju z našim ministrom izrazil veliko zaupanje ministru in je bil pripravljen za namen Tržaškega knjižnega središča odkupiti prostore na Trgu Oberdan ter jih mecensko ponuditi v uporabo TKS. To je zelo pomembno, ker prihajamo do prostorov, vrednih milijon evrov, ki jih Republika Slovenija nikoli ne bi mogla sama zagotoviti, tako pa smo s sodelovanjem gospodarstva, Urada in slovenske skupnosti prišli do res eminentnih prostorov na Trgu Oberdan, ob deželnem parlamentu. Lokacija je pomembna še iz drugih razlogov. V neposredni bližini je namreč Narodni dom, ki je velik simbol slovenske skupnosti, okoli je večina institucij slovenske skupnosti. Ta prostor odpiramo tudi kot pomembno zatočišče, stičišče mladih, ki bodo tu imeli brezplačen WIFI, tablične sisteme, polnilce za telefone, knjige, kavo. To bo prostor za druženje mladih. Urad je ob sodelovanju obeh krovnih organizacij zagotovil 235 tisoč evrov za zagon podjetja, obnovo teh prostorov in vzpostavitev Tržaškega knjižnega središča v celoti. Zato bomo pozorni, da bo ta naša naložba dolgoročna, da ne bo nikoli prišla v situacijo, v kakršni se je znašla stara knjigarna. To bo prostor, namenjen kulturi, prodaji knjig in učbenikov, revij, zemljevidov, pisarniške galanterije, izdelkov slovenske domače obrti. To bo prostor seznanjanja, ki bo obiskovalcem nudil informacije o slovenski kulturni in turistični ponudbi. Pomembno pa je, da bo to tudi prostor, namenjen gospodarski promociji, srečanjem s slovenskimi turističnimi predstavniki, predstavitvi slovenskega podjetništva, obrti in kmetijstva. Zato bomo po odprtju pripravili sporazum med podpisniki dogovora, ki bo uredil medsebojna razmerja za zagotovitev dolgoročnosti TKS.

To središče še zdaleč ne bo zgolj knjigarna. kakšne vsebine bo ponudilo? Podgoršek: Kot predsednik odbora sem moral, še preden smo se lotili dela, pripraviti vizijo. Obsegala je tri glavne elemente: prodajo knjig, tako v slovenskem kot v italijanskem jeziku na predpostavki, da je to slovenski kulturni prostor in je knjigarna zanimiva tudi za italijansko večinsko prebivalstvo, da ima najpomembnejše prevode slovenskih knjig v italijanščino in italijanskih v slovenščino. Skozi to točko se nadaljuje oskrba dvojezičnih šol s slovenskimi učbeniki. Drugi ključni element je kulturni prostor, prizorišče kulturnih dogodkov, zanimivih tako za slovensko manjšino kot za italijansko večino. Tretji je promocija in skupna točka gospodarskega sodelovanja. Središče bo namreč omogočalo tudi predstavitve slovenskih podjetij Trstu. Z namenom njihove promocije bodo slovenska podjetja tu lahko prodajala manjše darilne programe svojih izdelkov. Na to temo smo že sklenili dogovor z OZS, ki zastopa 30.000 obrtnikov in podjetnikov. Kaj bo Tržaško knjižno središče pomenilo za samo Slovenijo in kaj za Trst? Vadnjalova: Morda je to okno ali pa celo vrata, ki povezujejo dve državi, medtem ko je slovenska manjšina most, ki povezuje oba naroda. Želimo, da bi bil ta prostor vstopna točka tako za Slovenijo, ki nastopa v Italiji, kot za slovenski narod, ki se srečuje z italijanskim. Tržaško knjižno središče postaja simbolni prostor, v katerem se lahko srečujejo različne ideje. V Trstu doslej takega prostora ni bilo. Tudi na splošno mislim, da bo v bodoče treba razmišljati o vzpostavljanju takih prostorov povsod v našem zamejstvu, kjer bi se dejansko lahko nemoteno srečevale in prepletale tako različne ideje kot različni pogledi na življenje. Mislim, da bo Tržaško knjižno središče tisti prostor, ki bo ponudil in omogočal, da se na enem mestu, na nekaj kvadratnih metrih ljudje neobremenjeno srečujejo, izmenjujejo poglede, ne glede na to, kateremu narodu ali ideologiji pripadajo. Se pravi, nevtralen prostor, ki je popolnoma odprt za vse. Medtem ko

je tudi Tržaška knjigarna nudila možnost srečevanja ob kavi, želimo središče še nadgraditi, da bi postalo še bolj odprto tudi za pripadnike italijanskega naroda. Želimo, da bi v tem prostoru Tržačani lahko kupili vstopnice za slovensko dramo, za koncert v Ljubljani, oglede razstav … To bi prebivalcem Trsta in zaledja olajšalo obisk kulturnih dogodkov v Sloveniji. Kako bo potekalo odprtje? Podgoršek: Vodja odprtja je po sklepu odbora Irena Vadnjal. Združili smo otvoritev s praznovanjem Državnega praznika, ki ga organizira Generalni konzulat v Trstu. Kar je tudi simbolika. Pomembno je tudi, da odprtje pokaže, da je pri tem projektu sodelovala celotna skupnost preko obeh krovnih organizacij, dve tržaški založbi, dve ministrstvi, javna agencija za knjigo in še mnogo posameznikov. Pomembno je, da se ne pozabi, da za rešitvami stojijo konkretni ljudje – ne nek neoseben sistem. Na ekipo, ki sem jo imel čast voditi, sem zelo ponosen – to je ekipa, ki jutri lahko rešuje tudi druge probleme. In takšnih ekip potrebujemo več.

Podpis Dogovora o ustanovitvi TKS, od leve proti desni: Ace Mermolja - ZTT, Rudi Pavšič, SKGZ, dr. Uroš Grilc, minister za kulturo, Gorazd Žmavc, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, dr. Drago Štoka, SSO, Aleš Novak, JAK, Mitja Petaros, Mladika

Vadnjalova: Želimo, da bi na odprtju prišli do izraza vsi, ki bodo sodelovali v Tržaškem knjižnem središču. Zato bomo dali prostor in čas obema krovnima organizacijama kot tudi ministrstvu za kulturo in javni agenciji za knjigo. Pritegniti skušamo gospodarstvo oziroma organizacije s tega območja, ki predstavljajo podstat narodne manjšine v Italiji. Samo odprtje bo povezano tudi z našim državnim praznikom. Generalni konzulat RS v Trstu bo namreč isti dan na istem dogodku priredil sprejem, ki ga tradicionalno priredi vsako leto ob dnevu državnosti. Zato smo se letos odločili, da ta dva dogodka povežemo. Konzulat nam je namreč pri tem projektu ves čas stal ob strani. Nudili so nam prostore, ideje, možne sogovornike ipd.•

Moja Slovenija

Trst bogatejši za Tržaško knjižno središče Na trgu Oberdan v strogem središču Trsta so 23. junija slovesno odprli vrata Tržaškega knjižnega središča (TKS). Slovesnosti so se med drugim udeležili minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc, ministrica za razvoj Alenka Smerkolj in predstavniki tržaških Slovencev ter tržaški politiki, med njimi župan Roberto Cosolini. Vir: STA, B. M. K., fotografije: Tamino Petelinšek, STA in Darko Bradasi, Slomedia Minister Žmavc je pred otvoritvijo dejal, da je TKS ponos slovenstva in vseh tržaških Slovencev. »Lahko govorimo o zgodovinskem trenutku,« je dodal. TKS naj bi po njegovih besedah na dolgi rok postal središče vseh Slovencev in Italijanov, dejansko prihajamo v ta prostor širše, z željo, da odpremo kulturno-gospodarski prostor v celoti.« Po njegovih besedah gre za pilotski projekt, s projekti slovenskih hiš v slovenskem kulturno-gospodarskem prostoru pa namerava Urad nadaljevati. »Slovenija postaja z današnjim dnem še večja, še boljša in še bolj aktivna,« je dodal minister. Tržaški župan Cosolini je izrazil željo, da bo TKS prostor za širjenje kulture ter razvoja družbe in mladih ljudi. Slovesnega odprtja TKS se je tik pred dnevom slovenske državnosti udeležilo več sto ljudi.

Generalna konzulka v Trstu Ingrid Sergaš je na popoldanski medijski predstavitvi opozorila, da TKS pomeni veliko tako za slovensko narodno skupnost v deželi Furlaniji-Julijski krajini kot za Slovenijo in mesto Trst. Izrazila je upanje, da bo TKS dinamično zaživel ter predstavljal slovensko manjšino in Slovenijo v njenih odličnostih. Po njenih besedah je posebnost projekta tudi to, da sta obe krovni organizaciji slovenske manjšine v Italiji in obe njeni tržaški založbi pristopili enotno in z veliko zavzetostjo in prepričanjem sodelovali ter bili soustvarjalki tega projekta. Predsednik podjetja TS360, ki upravlja knjigarno, Marij Maver je dejal, da so pričakovanja in želje velike. V dobrem letu dni, odkar ni več Tržaške knjigarne, so trpeli vsi, ki so se ukvarjali s pisanjem ali tiskanjem knjig. Izrazil je upanje, da bo TKS zaživel in živel, dokler bodo v Trstu prisotni Slovenci. Pri tem pa po njegovih besedah računajo tudi na Slovence iz Slovenije.

Vanja Lokar: TKS bo »okno v svet« Mecen TKS, ki je kupil prostore domovanja TKS, podjetnik, tržaški Slovenec Vanja Lokar, je dejal, da se je njegovo družinsko podjetje po zaprtju Tržaške knjigarne odločilo, da bodo pomagali z nakupom prostorov, in v dobrem letu dni je prišlo do odprtja TKS, ki bo »okno v svet«, kjer se ne bo dogajala samo kultura, ampak bo šlo tudi za promocijo slovenskega gospodarstva. »Najlepše, da bi bilo v TKS vsak dan nekaj. Bistvenega pomena je, da bi sem mladi radi prihajali in se počutili kot doma in tudi sami pripravili kakšne projekte,« je še dejal. Po Slovenskem kulturnem in informacijskem centru (Skica) na Dunaju je TKS drugi tovrstni center Slovenije v tujini. V SKGZ so ocenili, da bo TKS tako za slovensko manjšino v Italiji kot celoten obmejni prostor velika priložnost, da podkrepi svojo prisotnost v središču mesta in da na sodoben ter vabljiv način potrjuje in promovira slovenski jezik in kulturo. Hkrati naj bi TKS postal pomemben kamenček v mozaiku nove Evrope, kjer se prepletajo različni jeziki, uveljavlja se večkulturnost in utrjujejo dobrososedski odnosi.

Ko bo Tržaško knjižno središče dinamično zaživelo, bo predstavljalo slovensko manjšino in Slovenijo v njenih odličnostih.

V SSO pa so mnenja, da bo knjigarna v TKS poleg prodaje slovenskih knjig, ki je že sama po sebi izjemnega pomena za življenje slovenske narodne skupnosti v Italiji, predstavljala pomembno promocijsko točko za slovensko kulturo in slovenski jezik. TKS bo tako obogatil Trst z novo ponudbo, ki bo mestu nudila pogled na kulturno dogajanje slovenske narodne skupnosti v Italiji in na osrednji slovenski kulturni prostor.•

TKS-otvoritev-knjigarna

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc: »TKS je ponos slovenstva in vseh tržaških Slovencev.«

TKS-otvoritev-publika

Moja Slovenija

TKS-otvoritev-knjigarna

Moja Slovenija

Nagrajena do- in podiplomska dela – pisan mozaik poznavanja slovenstva S slovesno podelitvijo priznanj v Vili Podrožnik v Ljubljani je Urad Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu konec maja zaključil že trinajsti nagradni natečaj za diplomska, magistrska in doktorska dela na temo Slovencev v zamejstvu in v izseljenstvu. Besedilo: Blanka Markovič Kocen, fotografije: arhiv Urada, B. M. K.

Zamejstvo: od preučevanja jezika do romana in gledališča Na področju zamejstva je tretjo nagrado prejela Petra Jerovšek za diplomsko delo z naslovom Jezikovna stališča mladih do slovenščine in nemščine na avstrijskem Koroškem, v katerem je z uporabo tehnike prikritih dvojic pokazala, da dijaki dvojezične govorce vrednotijo drugače, ko ti zamenjajo jezik oziroma jezikovno zvrst. Druga nagrada je pripadla Maji Smotlak za doktorsko disertacijo Narodna identiteta v sodobnem slovenskem romanu v Italiji (1991–2011), v kateri je obravnavala pomembno vprašanje povezanosti književnosti z narodno temo.

Gorazd Žmavc, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, je na podlagi mnenj strokovne komisije za ocenjevanje nalog v Vili Podrožnik podelil sedem nagrad za najboljša diplomska, magistrska in doktorska dela na temo slovenskega zamejstva in izseljenstva. V uvodnem nagovoru je med drugim izpostavil, da sta glavni cilj in namen Urada spodbuditi dodiplomske in podiplomske študente k raziskovanju slovenstva in tematik, povezanih s Slovenci zunaj Slovenije. Poudaril je tudi, da na tak način želimo spodbujati zavedanje o pomembnosti ohranjanja slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja. »Veseli me dejstvo, da zanimanje za tematiko ne pojenjuje, ampak se število prispelih del že trinajsto leto ohranja na približno isti ravni. Na 13 nagradnih natečajev Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu je od leta 2002 do zaključka tokratnega natečaja prispelo skupno 225 diplomskih, magistrskih oziroma doktorskih del. To pomeni, da si je tovrstno temo za svojo nalogo vsako leto izbralo najmanj 17 študentk in študentov. Številka se na prvi pogled morda ne zdi visoka, a glede na to, da širša slovenska javnost o

Moja Slovenija

tovrstni problematiki ne ve veliko, je tak podatek spodbuden in optimističen,« je poudaril minister Žmavc.

habsburškega jarma; kot edini slovenski podpisnik Krfske deklaracije pa za ustanovitev centralistične Kraljevine SHS.

Izseljenstvo: iz preteklosti v sodobne procese mednarodnih migracij

Drugo nagrado je za magistrsko nalogo Diaspore kot orodje prenosa znanja na državo izvora prejela Iris Koleša. Avtorica obravnava strategije, tehnike oziroma različne pristope, ki jih države izvora v procesu mednarodnih migracij uporabljajo za upravljanje oziroma uporabljanje znanja svojih izseljencev, spodbujanje prenosa njihovega v tujini nadgrajenega znanja na domovino in preprečevanje izgube tega znanja oziroma načine njihove uporabe.

Na področju izseljenstva je posebno nagrado za zaključno seminarsko nalogo Slovenci v Srbiji prejela Nataša Vukajlović, ki je v svojem delu pod mentorstvom dr. Jerneja Zupančiča na Oddelku za geografijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani predstavila sistematičen pregled Slovencev v Srbiji, manjše in skromneje analizirane ter poznane slovenske diaspore. Avtorica je na podlagi zbiranja statističnih podatkov, literature in pregleda društvene organiziranosti ugotovila potek / genezo slovenske skupnosti, njeno lokacijsko in socialno preobrazbo ter sodobne oblike organiziranja. Aleksandra Gačić, dobitnica tretje nagrade na področju izseljenstva, je v svoji doktorski disertaciji obravnavala življenje in delo slovenskega politika in diplomata dr. Bogumila Vošnjaka, ki je v času prve svetovne vojne deloval kot član jugoslovanskega odbora za osvoboditev Slovencev in drugih Jugoslovanov izpod

Ameriški Indijanci na območju delovanja misijonarja Ireneja Friderika Barage pa je naslov prvonagrajenega doktorata Irene Marković, ki obravnava vpliv delovanja slovenskega katoliškega misijonarja in škofa Ireneja Friderika Barage ter njegovih naslednikov na življenje severnoameriških Indijancev ter belih priseljencev, med njimi tudi Slovencev, v Združenih državah Amerike.

BÜHNE FREI FÜR – ODGRNIMO ZAVESO ZA! Über das slowenische Theaterschaffen in Kärnten und dessen Beitrag zur Identitätsbildung Kärntner slowenischen Jugendlicher und junger Erwachsener« (Odgrnimo zaveso za! O slovenskem gledališkem ustvarjanju na Koroškem in njegovem prispevku za oblikovanje identitete koroškoslovenske mladine in mlajših odraslih) pa je naslov prvonagrajenega magisterija Sarah Martine Rogaunig, ki ga je pripravila pod mentorstvom univ. prof. Monike Meister na Univerzi na Dunaju. Delo sodi v domeno kulture in medijskih študij v ožjem ter sega na področje jezika in identitete v širšem smislu. Osredotočanje na ljubiteljska gledališča, v katerih se angažirajo pripadniki slovenske manjšine na avstrijskem Koroškem, je predstavljal za avtorico okvir natančnega vpogleda v glavni razpoznavni znak in vsebino slovenske zavesti: jezik. Nagrajenci so po mnenju komisije razgrnili pisan mozaik poznavanja slovenske stvarnosti v zamejstvu in svetu, nagrade pa naj jim bodo, kot je dejal minister Žmavc, spodbuda za nadaljnje ustvarjalno delo. •

Mladi, pridružite se nam na

SLOVENCI.si Moja Slovenija

Znani Slovenci rodstvo, stari prijatelji in prelepa narava. Občudujem lepote, ki jih doma sploh ne vidite. Zame je tako, kot sem napisala v svoji pesmi ”Vrhovi v soncu se blestijo kot nekdaj, le da za mene zdaj vse lepše je!” Veliko se je v teh desetletjih spremenilo. Jezi me samo to, da v Sloveniji povzamete vse, kar je zunaj najslabše, dobrih stvari pa ne vidite ali jih pa nočete videti. To bi lahko rekla v mnogih primerih.

Videla sem, da v Kanadi diplome in razni doktorski in magistrski naslovi ne pomenijo dosti. Je že res, da ti utrejo pot, a izkazati se moraš z delom. Če ne znaš delati ali si len, si lahko kmalu brez službe. Brez dvoma vam je odlično uspelo uskladiti družinsko življenje z udejstvovanjem v širši izseljenski skupnosti v Kanadi. Je bilo potrebnega veliko napora? S čim vsem ste se in s čim se danes ukvarjate? Ko smo prišli v Kanado, je bilo treba prijeti za vsako delo. Ko je šel mož na univerzo opravljat magisterij, sem morala služiti kruh jaz. Usposobili so me, da sem učila šivanje, kasneje pa prodajala nepremičnine. Poleg tega sva oba z možem veliko fizičnega napora vložila v izboljšavo naših domov, ki sva jih pozneje z dobičkom prodala. Danes več ali manj delam, kar mi je najbolj pri srcu. Pomagam Vseslovenskemu kulturnemu odboru, ki je povezovalna sila v Torontu. Še vedno sem producentka Radia Glas kanadskih Slovencev in se s svojo vokalno skupino Plamen pripravljam na praznovanje njene 25. obletnice.

Marija Ahačič-Pollak

Marija Ahačič Pollak: Tujina te prisili k preživetju Dama, ki s svojo ljubeznivostjo in urejenostjo naredi vtis, kamorkoli pride. Zavedna Slovenka, ki v Kanadi, kjer živi, niti za trenutek ne pozabi, kje so njene korenine. Sloveniji in slovenstvu namenja ves svoj prosti čas, ne da bi za to pričakovala plačilo. Marijo Ahačič Pollak sem spoznala pred leti na vseslovenskem srečanju v Ljubljani, pozneje pa sva se v Sloveniji srečali še velikokrat. Verjamem, da ni veliko oseb, ki bi si v pričujoči reviji zaslužile izčrpno predstavitev. Pred kratkim je izšla tudi njena druga knjiga, Tečejo, tečejo nitke, v kateri opisuje svojo življenjsko zgodbo, ki jo je neizbrisno zaznamovala glasba. Ko je lani v Škofji Loki, na prireditvi Dobrodošli doma, z ansamblom Saša Avsenika zapela znamenite Murke, smo onemeli … Kot vedno, ko Marija zapoje to “svojo” pesem. Besedilo: Blanka Markovič Kocen, fotografije: Osebni arhiv M. A. P. Zakaj ste se pred mnogimi leti odločili zapustiti rojstno domovino in zakaj ste izbrali ravno Kanado?

Je bila takrat v Kanadi že slovenska skupnost? Če da, kako ste se vanjo vključili?

Kljub izredno dobremu življenju, ki sem ga imela v tistih letih kot Avsenikova pevka, sva z možem oba kmalu uvidela, da moj mož v tedanji Jugoslaviji ni imel nobene prihodnosti. Bil je ožigosan kot kapitalist in to dejstvo se je izražalo na vsakem koraku. Že v gimnaziji so ga izključili iz mladinske organizacije in tudi na univerzi se mu ni godilo bolje. Res je, da ni bil imed najbolj vzornimi študenti, vendar je bila razlika med “našimi“in “vašimi” ogromna in zelo prisotna. Nacionalizacija vsega premoženja pa je bila odločilna bilka za najino selitev. Taščo in tasta je to tako prizadelo, da sta umrla drug za drugim v starosti 52 in 54 let in je Peter tako ostal sam. Za Kanado sva se odločila, ker je imel tam brata.

Ker smo se ustalili najprej v Montrealu, kjer je bila slovenska skupnost majhna, nisem prav veliko sodelovala. Z vso vnemo pa sem se v slovensko skupnost vključila leta 1977, ko smo se iz Montreala preselil v Toronto. Tukaj že več kot tri desetletja delam na prostovoljski bazi. Trenutno sem še vedno producentka Radia Glas kanadskih Slovencev in umetniški vodja Vokalne skupine Plamen. Mislim, da smo Slovenci v Torontu dobro organizirani. Naša organizacija Vseslovenski kulturni odbor druži skoraj vsa slovenska društva in ustanove v Ontariu in je povezovalna sila, ki skrbi za Radio Glas kanadskih Slovencev in Glasilo.

Kakšni so bili vaši prvi vtisi o življenju na tuji zemlji? Kako, s čim ste se preživljali? Vsako stvar sem z veliko žalostjo primerjala s svojo Slovenijo. Zelo sem jo pogrešala in sem prva leta veliko prejokala, saj sem bila zelo navezana na družino in na rojstni Tržič. A tujina te prisili, da moraš nekako preživeti in si hitro najti kakršno koli delo, večkrat z velikimi odrekanji. Le tako si lahko ustvariš lepšo bodočnost.

Moja Slovenija

Vaše življenje je bilo in je še vedno razpeto med Kanado in Slovenijo. Katera spoznanja so vas najbolj zaznamovala? Videla sem, da v Kanadi diplome in razni doktorski in magistrski naslovi ne pomenijo dosti. Je že res, da ti utrejo pot, a izkazati se moraš z delom. Če ne znaš delati ali si len, si lahko kmalu brez službe. Nobena služba nikoli ni bila in še vedno ni stalnica. Izgubiš jo lahko čez noč, tudi če si najboljši pri delu. Mislim, da boste o vseh težavah, ki te utegnejo doleteti v tujini, lahko prebrali v moji knjigi.

Vedno pa trdim in sem to tudi čutila, da si vsak človek lahko ustvari dom, kjer koli je, domovina pa je samo ena. Marija Ahačič-Pollak

Vas je pestilo domotožje? Prva leta, ko se zaradi političnih razmer nisem smela vrniti v Jugoslavijo, je bilo domotožje najhujše. Od leta 1966 naprej pa sem se vsako leto vračala domov. Mož Peter mi je omogočil, da sem si tako blažila vedno prisotno domotožje in nabrala novo energijo za življenje na tujem. Vedel je, da mi je bilo zelo pomembno, da sem lahko videla družino, svojo lepo Slovenijo in da mi je to pomagalo, da sem se po vrnitvi še bolj udejstvovala v slovenski skupnosti in darovala še več prostega časa za ohranjanje slovenstva. Vedno pa trdim in sem to tudi čutila, da si vsak človek lahko ustvari dom, kjer koli je, domovina pa je samo ena. Kako danes živite pripadniki slovenske skupnosti v Kanadi? Mislim, da zelo dobro. Slovenci smo pridni in delovni ljudje in smo prinesli s seboj stare slovenske vrednote, ki doma, na žalost, izginjajo. Prav zaradi poštenosti, odgovornosti, pridnosti in delavnosti smo Slovenci v Kanadi zelo cenjeni in spoštovani. Naši zelo uspešni podjetniki niso stremeli za hitrim zaslužkom in bogastvom, ampak so lahko ponosni na tisto, kar so na pošten način zaslužili. Pravzaprav ne poznam nobenega Slovenca, ki bi bil res reven, take, ki bi bili odvisni od socialne pomoči, pa lahko z lučjo iščem, vsaj v okolici Toronta. Seveda pa moramo biti pripravljeni prijeti za vsako delo. Ob kakšnih priložnostih obiskujete Slovenijo? Sprva sem obiskovala starše, zdaj pa me vlečejo nazaj so-

Znamenite Murke so, kot se zdi, nastale prav za vas ali pa zaradi vas. Ali lahko rečete, da vas je ta pesem ponesla v svet šovbiznisa? V Avsenikov ansambel sem prišla čisto po naključju. Slavko pa Murk prav gotovo ni napisal zame. Res je, da je to bil Avsenikov prvi pevski hit in sem imela to srečo, da sem pri tem sodelovala in jih prva zapela. Tako se je zame že leta 1956 z veliko pomočjo uspelih Murk odprl magični svet šovbiznisa. Glasbena akademija in študij sta pristala na stranskem tiru. To, da akademije nisem končala, me je tako motilo, da sem potem v Montrealu pri 37 letih šla na univerzo McGill in pri štiridesetih uspešno diplomirala kot redna študentka iz likovne umetnosti. Moji spomini na sodelovanje z Avseniki so zelo lepi. Murke pa so prav gotovo zaznamovale mojo glasbeno in življenjsko pot. Kako ste zašli v radijske vode in kaj vam radio pomeni danes? Ali se vam zdi, da ga izpodriva sodobna tehnologija? Mogoče doma gledate na radio z drugega zornega kota. Pri nas radio ogromno pomeni še posebno starejšim Slovencem, saj se mnogi ne ukvarjajo z internetom. Še bolj pomembno pa je to, da nas zaradi velikih razdalj slovenski program druži. V naši oddaji izveš vse, kar se v slovenski skupnosti dogaja vsak teden. Zelo pomembno je tudi to, da tukaj vsi, nekateri že več desetletij, delamo brez plačila. Zato včasih človeka zaboli, ko nas v Sloveniji pri podelitvi odlikovanj dajejo v isti koš z ljudmi, ki so celo življenje s svojim poklicem služili, pri nas pa za dobrobit slovenske skupnosti dajemo še svoj lastni denar. To, kar je rekel moj pokojni prijatelj, pomemben Slovenec Jože Kastelic, je res: ”Vedno si in vedno boš ostala Slovenka. Vem Moja Slovenija

Slovenska panorama pa, da si že pred mnogimi leti spoznala, da biti dober Slovenec v tujini vzame mnogo tvojega časa in na žalost tudi veliko denarja.” Kako je nastal pevski zbor Plamen in kaj vam po toliko letih dela ta zbor pomeni? Vedno sem želela, da bi vodila res dobro vokalno skupino. Ta je nastala iz štirih deklet slovenskega rodu, ki bi rada pela slovenske pesmi. Iz tega se je skozi leta razvila zavidanja vredna skupina, ki je v ponos kanadskim Slovencem in jo po uspešnih TV prenosih s Ptuja poznajo tudi pri vas. Že od začetka je bilo očitno, da so to posebna dekleta, s čutom za slovenstvo, veliko predanostjo in disciplino, brez katere ni uspeha. Izredno sem ponosna na Plamen, saj bodo prihodnje leto skoraj vse članice z menoj že 25 let. Ker tudi pri učenju Plamena, tako kot pri radiu, delam na prostovoljni bazi, mi veliko pomeni to, da mi skupina s svojimi dosežki vrača prav toliko, kot ji sama dajem in to me osrečuje. Njihov uspeh je moj uspeh! Plamen so moji posvojeni otroci. Pred kratkim ste izdali novo knjigo, Tečejo, tečejo nitke, ki je na nek način nadaljevanje prejšnje, Nitke življenja, Martinčkovi iz Tržiča, v kateri opisujete življenjsko zgodbo družine do očetove in materine smrti. Kako ste zasnovali svojo novo knjigo? Knjiga govori o mojem življenju, ki je bilo zelo pestro. V njej se pravzaprav lahko vidi marsikdo, ki je zapustil dom in odšel v tujino. Dr. Bogataj je napisal, da so v moji knjigi pogoste primerjave, ki so pozitivno kritičnega pogleda iz razdalje, torej takega, ki ga v Sloveniji skoraj nikoli niste zmožni. Napisal je tudi, da je knjiga pomembno branje za našo mladino, ki si pogosto predstavlja, da bodo življenjski uspehi prišli hitro, čez noč. To se pač v tujini zelo redko zgodi. Zakaj ste se odločili prestopiti prag zasebnosti in stopiti v javnost? Zlasti za izseljence to ni pogosta odločitev … Ker sedaj slišim o želji mnogih, da bi se izselili iz Slovenije, sem jim želela povedati, da je v tujini življenje, dokler se ne ustališ, težko in moraš prijeti za vsako delo. Dobre stvari nastajajo postopoma, potrebnega je veliko odrekanja, preden prideš do cilja, ki si si ga zadal in le s poštenjem in trdim delom lahko v tujini to tudi dosežeš.

Marija z Jožetom Kastelicem in Leonom Štukljem

Moja Slovenija

Kakšen je simbolni pomen nitk v naslovih obeh knjig? Kako so ju sprejeli bralci? Čez pet let pričakujemo novo knjigo? Tak naslov sem izbrala zato, ker je moja najljubša avtorska pesem, ki sem jo uglasbila, “Tečejo, tečejo nitke”. V tej pesmi je veliko življenjske resnice. Želela sem predstaviti svojo zgodbo, ki jo je kakor niti prepletalo življenje in me oplemenitilo s številnimi veselimi in včasih tudi z grenkimi spoznanji. “Sam si boš stkal to tkanino življenja, sam si boš stkal to tkanino gorja. Dolge naj bodo te nitke veselja, kratke pa nitke solza.” Pišem preprosto, vendar mi pravijo, da se moje knjige dobro berejo in so zelo lepo sprejete. Dr. Bogataj mi je povedal, da mora biti knjiga napisana tako, da jo navadni ljudje radi berejo, izobražencev pa ne užališ. Še posebno me veseli, da je založnik, Mohorjeva založba, vstavila v knjigo mojo zgoščenko, tako je zgodovina mojega življenja res kompletna. Bralci lahko vidijo, kako so nastajale moje pesmi, jih tudi poslušajo in lahko dobijo vsa besedila. Zaenkrat nimam v načrtu nobene nove knjige. A kdo ve … ?

Panorama

Državna podjetja naprodaj Pivovarna Laško je po več letih poskusov prodala Delo, Telekom do zaključka redakcije še ni prodan britanskemu skladu Cinven, edinemu ponudniku za nakup. Minister Žmavc v Melbournu odprl Slovensko-avstralski akademski klub. Besedilo: B. M. K., vir: STA Idrijski FMR novi lastnik Dela Medijska družba Delo je prve junijske dni dobila novega lastnika. Po petih letih bolj ali manj intenzivnih prizadevanj dosedanjega lastnika, Pivovarne Laško, da v celoti izstopi iz lastništva Dela, je naposled zaključen postopek prodaje, ki se je uradno začel že leta 2010. Dolgoletna lastniška negotovost je torej končana. Idrijska družba FMR je hkrati s sklenitvijo pogodbe o nakupu stoodstotnega deleža v družbi Delo za 7,3 milijona evrov sporočila, da v medijsko dejavnost vstopa kot dolgoročni lastnik Dela, ki bo podpiral

Plamen so moji posvojeni otroci. S čim se, gospa Ahačič Pollak, ukvarjate danes, čemu namenjate svoj čas? Še vedno sem razdvojena med Kanado in Slovenijo. Vokalno skupino Plamen pripravljam na praznovanje 25. obletnice. V Sloveniji bomo gostovale od 22. do 27. avgusta. Še vedno delam pri radiu, pripravljam pa tudi svoj, po vsej verjetnosti zadnji koncert, ki bo v Tržiču, 11. septembra letos, v dvorani tržiških olimpijcev. Z veseljem pa vam lahko povem, da bodo moje gostje dame domače glasbe, torej tiste, ki so vam destletja prepevale v najbolj popularnih ansamblih in ste jih imeli najbolj radi. Ta večer bo poln nostalgije, saj boste lahko na odru videli dame, ki že dolgo ne nastopajo, vendar so krojile narodno glasbo skozi mnoga desetletja in so zapele številne uspešnice, ki jih vsi poznate.•

razvoj časopisne hiše tako v strateškem kot tehnološkem in kadrovskem smislu. Zaradi zahtevnih pogojev delovanja v medijski dejavnosti kot posledici zaostrenih gospodarskih razmer v zadnjih letih ter nedvomni spremembi navad bralcev zaradi široke dostopnosti vsebin na različnih platformah bi to še kako potrebovali. Spodbudno je zavedanje novega lastnika, da ima Delo posebno vlogo v slovenskem medijskem prostoru in je predvsem odgovorno svojim bralcem. Zaveza do javnosti in visoki profesionalni standardi Delovega novinarstva morajo ostati nedotakljivi.

P(r)odajanje Telekoma Pričakovanja o ceni prvega slovenskega komunikacijskega podjetja so bila pred začetkom prodaje visoka, kakor tudi obeti o številu morebitnih prevzemnikov. Od množice prevzemnikov je ostal eden, od napihnjenih številk, ki so segale tudi do milijarde in pol in še več, pa je ostala na mizi le ena močno okleščena ponudba britanskega investicijskega sklada Cinven. Potem ko je vlada odločitev o prodaji vnovič predala v roke Slovenskemu državnemu holdingu in so ti potrdili osnovno ponudbo britanskega investicijskega skladaw Cinven, je štafetna palica vnovič padla v roke britanskega kupca. Dan pred odločitvijo Slovenskega državnega holdinga je namreč Cinven ponudbo dopolnil z dodatnimi zahtevami, vezanimi na Telekomov prevzem Debitela in prodajo Telekomove hčerinske druž-

be v Makedoniji. SDH je sporočil, da ne sprejema dodatnih pogojev, ki jih je Cinven za nakup večinskega deleža Telekoma Slovenije posredoval kot dodatek k zavezujoči ponudbi z dne 20. maja, a je transakcijo še vedno pripravljen zaključiti pod pogoji, ki jih je potrdil nadzorni svet 10. junija. Cinven je zaradi odločitve SDH razočaran, a vrat Sloveniji kljub temu ne zapirajo. »Še naprej ostajamo zainteresirani za nakup večinskega deleža v družbi Telekom Slovenije in smo v prihodnjih tednih, ko bo več jasnosti glede transakcije v Makedoniji, pripravljeni ponovno oceniti položaj,« so sporočili.

Minister Gorazd Žmavc v Melbournu odprl Slovensko-avstralski akademski klub Besedilo: USZS, fotografija: arhiv USZS Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je 19. junija v prostorih Evropskega centra na univerzi RMIT v Melbournu uradno odprl novoustanovljeni Slovensko-avstralski akademski klub. Dogodka se je udeležilo okoli 50 raziskovalcev, profesorjev, podjetnikov, pa tudi študentov, ki so bodisi pripadniki druge generacije slovenskih izseljencev bodisi novopriseljeni mladi iz Slovenije ali tudi zgolj prijatelji naše države. Poleg direktorja EU centra prof. Bruca Wilsona so se s krajšimi predavanji predstavili še dr. Srečko Kontelj, poslovnež in akademik ter nekdanji župan bližnjega Geelonga, mag. Aleksandra Čeferin, nosilka spletnega mesta Thesaurus, dr. Kaja Antlej, ki je v Avstraliji na podoktorskem študiju, ter predsednik kluba Robert Walters, potomec Slovencev, ki bo v nekaj mesecih doktoriral pod mentorstvom profesorjev iz Avstralije in Slovenije. Minister Žmavc je v nagovoru izrazil pričakovanje, da bo ustanovitev takšnega združenja odločilen korak na poti k tesnejšemu povezovanju znanstvenikov, raziskovalcev, profesorjev in podjetnikov slovenskega rodu v Avstraliji, tako med seboj kot tudi s Slovenijo. V nadaljevanju dneva si je minister ogledal Muzej priseljevanja, ki vsebuje tudi informacije o priseljevanju Slovencev v Avstralijo, ter Narodno knjižnico Viktorije, v kateri hranijo znamenito Iconotheco Valvasoriano, darilo Slovenije tej prestižni knjižnici.

V slovenskem verskem središču Kew se je minister sešel s predsedniki vseh petih slovenskih društev z območja Melbourna ter podelil vrsto priznanj Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu posameznikom, zaslužnim za ohranjanje slovenstva. Priznanje sta prejela tudi slovensko uredništvo etničnega Radia SBS ob 40- ter Slovensko društvo Ivan Cankar Geelong ob 60-letnici delovanja.

Otvoritveno srečanje Slovensko-avstralskega kluba akademikov

Moja Slovenija

Na poslovnih krilih Športni duh in tudi navade me vedno spremljajo v načinu obnašanja.

Najtežje je bilo v turizmu v Postojni spremeniti kulturo in odnos do gosta. Zagovarjate finančno varnost, celo za ceno počasnejšega razvoja. Ste to preizkusili tudi na lastni koži? Da. Vem, da bi v življenju lahko naredil tudi več stvari, lahko bi se vse hitreje odvijalo, vprašanje pa je, ali bi bili tudi rezultati na koncu tako kvalitetni, kot so v tem trenutku. Ali je lastništvo pomembno za uspeh podjetja? Mislim, da je ključno. Neurejena lastniška struktura, neodgovorni lastniki so pravzaprav vedno grobarji podjetij. Poleg lastniške strukture je zelo pomembno, da so to odgovorni lastniki, ki jim lastništvo ne pomeni samo imetje materialnih dobrin. Dobro lastništvo v najboljših primerih pomeni tudi kvalitetno upravljanje. Kot uspešen podjetnik gotovo lahko ocenite, kateri so ključni problemi slovenskega gospodarstva … Podjetja, ki niso izvozno usmerjena, ne delujejo globalno in ki so poskušala biti neka lokalna slovenska zgodba ali pa zgodba nekdanje Jugoslavije, niso uspešna. Ključna je torej globalna usmerjenost, stik z informacijskimi tehnologijami, ki ga moraš imeti, ker slednje tudi v turizmu v tehnološkem smislu narekujejo razvoj. In tretjič: stvari, ki jih delaš, moraš imeti rad in produkt mora biti vedno kvaliteten. Marjan Batagelj, predsednik Upravnega odbora Postojnske jame, d.d.: »Neurejena lastniška struktura, neodgovorni lastniki so pravzaprav vedno grobarji podjetij.«

M. Batagelj: Z najlepše »podkletenim« delom Evrope smo prepoznavni Marjan Batagelj, od julija 2010 večinski lastnik družbe Postojnska jama, d.d., po novem tudi »graščak« Predjamskega gradu, biserov slovenskega turizma, je pozoren opazovalec in prijeten sogovornik. Opazi vse: turiste na promenadi pred jamo, urejenost promenade, gostinsko ponudbo … , vmes pa premišljeno odgovarja na zastavljena vprašanja. Po izobrazbi geograf in etnolog z nadvse spoštljivim odnosom do slovenske naravne in kulturne dediščine, po izkušnjah podjetnik, razgrinja izbrušen pogled na prihodnost slovenskega turizma. Pogovor na Postojnski promenadi, ki je bila na toplo junijsko petkovo dopoldne polna turistov, je zlahka stekel. Batagelj govori na pamet in ne zahteva vprašanj vnaprej. Je spontan in obenem natančen. Zdi se, da o Postojnski jami govori kot o ženski. Čustveno.

Pretirani aktivnosti in izsiljevanju sindikatov niste naklonjeni. Kako gledate nanje? Sindikati niso tisti, ki bi konstruktivno poganjali gospodarsko rast, ampak jo s svojimi ultimativnimi zahtevami zavirajo. Ko bodo sindikati razumeli, da moramo imeti zakonodajo, ki bo omogočala hitro odpuščanje nemotiviranih delavcev, takrat se bo zaposlenost prav gotovo dvignila, ker se delodajalci ne bodo bali slabih delavcev. Sindikati si morajo priznati da obstajajo

dobri in slabi delavci. Postojnski jami je šlo od leta 2010, ko ste kupili podjetje, vsako leto bolje. Čemu to pripisujete? Kakšen je vaš recept? Povsem preprosto! Najprej sem se natančno poglobil v to, kaj je jama delala, ne zadnjih 200, ampak 10 let. Narejenih je bilo veliko napak predvsem v tem, da se jama ni razvijala in ni imela elementarnega fokusa na gostu. Vse drugo je bilo pomembno in številni deležniki, ki nimajo nobene zveze s turizmom, so se neprestano vpletali. Ko smo stanje prečistili in se odločili, kako bomo investirali v naslednjih petih letih, je ta voz enostavno stekel. Velikokrat sem imel občutek, da je najtežji prav prvi premik. Potem je veliko bolj preprosto.

Poleg lastniške strukture je zelo pomembno, da so to odgovorni lastniki, ki jim lastništvo ne pomeni samo imetje materialnih dobrin. Kakšna bi morala po vašem mnenju biti strategija razvoja turizma v Sloveniji? Ker gre za kompleksno vprašanje, se mi zdi, da moramo pri strategiji zavzeti stališče, da smo nek del jugovzhodne Evrope, ki ima izredno naravno in kulturno dediščino ter izredno raznoliko pokrajino. Če bomo na ta način nastopali v svetu, potem moramo jasno povedati, v čem smo najbolj prepoznavni. Z 11.000 jamami in, kot rad rečem, » najlepše podkletenim delom Evrope smo prepoznavni. Imamo največjo gostoto jam na svetu glede na število prebivalcev in če bomo to znali ljudem predstaviti, potem se nas bodo po nečem zapomnili. In tudi 36 milijonov obiskovalcev Postojnske jame je gotovo dovolj veliko zagotovilo, da jama vsakomur neizbrisno ostane v spominu.

Tudi v postopku privatizacije se namreč obnašamo, kot da tujih investitorjev sploh nočemo.

Besedilo: Blanka Markovič Kocen, fotografije: Iztok Medja za Postojnsko jamo, d. d.

Leta 2010 ste uspešno izpeljali nakup podjetja Turizem Kras, ki upravlja s Postojnsko jamo. Zakaj ste se za to odločili in kakšna je bila vaša vizija? Takrat je bilo zelo veliko govora, kdo bo sploh lahko kupil to družbo. Na eni strani je obstajal strah, da bi to lahko bili tujci in ta nakup je bil na začetku zelo čustveno obarvan. Pozneje smo naredili zelo natančne analize in pokazalo se je, da je ta zgodba lahko tudi finančno uspešna. V to smo trdno verjeli in čas je pokazal, da ne zaman. Kako ste se kot geograf, etnolog in podjetnik znašli v turizmu? Kaj je bilo pri tem najtežje? Morda sem sem najbolj spadal in je bilo 20 let v podjetništvu zgolj uvod, da sem kot geograf in etnolog imel možnost uprav-

Moja Slovenija

ljati z naravno vrednoto ali kulturno dediščino, kot je Predjamski grad. Toda brez izkušenj podjetništva, poznavanja financ, računovodstva, posla pa to ne bi bilo preprosto. Najtežje je bilo v turizmu v Postojni spremeniti kulturo in odnos do gosta. Ljudje, ki so tukaj delali, niso razumeli, da so oni tu zaradi gostov in ne obratno. Danes jim je to prijetna dolžnost. V mladosti ste bili uspešen športnik, med drugim drugi na svetu v balinanju. Koliko in kako vam športni duh pomaga pri poslu? Predvsem me je šport zelo discipliniral, kar se je v poslu kazalo vseh 25 let. Športnikom trenerji privzgojijo miselnost zmagovalca in jim zelo jasno začrtajo cilj. Te miselnosti v poslu praviloma nikoli ne zapustiš. Naučijo te tudi tega, da moraš trdo delati, da bo rezultat prišel na koncu, da ni »instant variant«. Moja Slovenija

Čezmejno kroženje gospodarskih tokov Na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu se zavedajo velikega pomena gospodarskih stikov med matično državo in rojaki v sosednjih državah, vedo pa tudi, da imajo pripadniki manjšin pomembne prednosti pri navezovanju stikov, kajti vešči so vsaj dveh, najpogosteje pa treh ali celo štirih jezikov. Odgovorom na vprašanje, kako izkoristiti te prednosti, so namenjene poslovne konference, ki jih Urad pripravlja od leta 2012 in na srečanja povabi tudi slovenske predstavnike iz drugih evropskih držav in celo s Kitajske. Letošnja spomladanska poslovna konferenca je bila v Murski Soboti. Besedilo: Ernest Ružič, fotografije: Ernest Ružič in stranka SMC

Konferenca na stičišču štirih držav Murska Sobota je bila za poslovno konferenco še posebej zanimivo mesto, saj leži na stičišču štirih držav, s katerimi pomurski prostor povezujejo tudi uspešni čezmejni evropski projekti.

Kakšno zgodbo boste kot najemnik ustvarili v Predjamskem gradu? Podobno kot pri Postojnski jami, čeprav bo tu situacija malo težja, ker nismo koncesionarji, ampak najemniki in o investicijah ne odločamo sami, temveč država. V pogodbi je dogovorjeno, da se najemnina vrača v razvoj Predjamskega gradu, žal je pa teh preplačanih najemnin že toliko, da bi Predjamski grad in okolica resnično čim prej potrebovala konkretne ukrepe. Je pa razveseljivo to, da so se stvari premaknile in gredo v pravo smer. Žal pa ne dovolj hitro. Kako boste v Postojnski jami oziroma v Postojni turiste zadržali dlje od dosedanjih nekaj ur? To delamo zelo postopno. Do našega prihoda so se gostje tu zadržali povprečno 3 ali 3,5 ure, zdajšnji čas bivanja gostov je že 6 ur in aktivnosti, ki jih dodajamo, tudi razstavni pavilijon Expo in hotel, so tisto, s čimer bomo gosta poskušali zadržati tudi čez noč in verjamem, da bi v naslednjih petih letih lahko prišli do primernega časa bivanja. Časov, ko so gostje v Postojni povprečno bivali skoraj 1,1 dneva, ne bo več, ker je bil takrat značaj turizma popolnoma drugačen. Postojna je bila odskočna deska za izlete v Italijo, bilo je veliko kasarn in vojske, ogromno maturantskih izletov, ti časi pa so že zdavnaj minili.

Sindikati niso tisti, ki bi konstruktivno poganjali gospodarsko rast, ampak jo s svojimi ultimativnimi zahtevami zavirajo. Ko bodo sindikati razumeli, da moramo imeti zakonodajo, ki bo omogočala hitro odpuščanje nemotiviranih delavcev, takrat se bo zaposlenost prav gotovo dvignila, ker se delodajalci ne bodo bali slabih delavcev. Sindikati si morajo priznati da obstajajo dobri in slabi delavci.

Moja Slovenija

Kakšno poletje pričakujete v Postojnski jami? Pri nas je vedno lepo vreme … (smeh) Trenutno beležimo rekordne mesece. Nikoli v zadnjih 35 letih ni bil maj tako dober kot letos. Tudi napovedi, rezervacije za naprej so obetavne, je pa marsikaj odvisno tudi od vremena. Če bo slabo vreme, potem bo kritična masa gostov v Sloveniji manjša, bo pa več teh obiskalo Postojnsko jamo. Če pa bo poletje lepo, bo veliko gostov, ki si bodo Postojnsko jamo želeli ogledati. Kaj bi slovenski državi svetovali glede privabljanja tujih investitorjev? Se strinjate, da jih slovensko gospodarstvo potrebuje? Potrebuje jih, kajti domačega kapitala je premalo. Da jih bomo privabili, pa moramo najprej ustvariti konkurenčno gospodarsko okolje. To niso samo poceni zemljišča in nizki komunalni prispevki, tu sta še delovno-pravna zakonodaja in fleksibilen trg delovne sile. Obenem moramo investitorjem pokazati, da si te investicije in njihovega kapitala želimo. Tudi v postopku privatizacije se namreč obnašamo, kot da tujih investitorjev sploh nočemo.

V imenu gostiteljice in soorganizatorice, mestne občine, je župan dr. Aleksander Jevšek nanizal nekaj zaskrbljujočih in tudi spodbudnih podatkov. Med probleme sodi kar 20-odstotna brezposelnost, ki se zlasti v obmejnih krajih delno rešuje z zaposlovanjem v sosednji Avstriji; med uspehe je uvrstil podatek, da je bil lani izvoz iz Pomurja večji za 16 odstotkov, državno poprečje pa je šest odstotkov. Partnersko mesto Murske Sobote je bavarski Ingolstadt, kjer je pred desetletji delalo več tisoč Pomurcev in od tedaj je sodelovanje na kulturnem in športnem področju dobro, kljub številnim poizkusom pa ni zaživelo gospodarsko sodelovanje. Nedavni obisk pomurskih gospodarstvenikov v Ingolstadtu naj bi pomenil začetek gospodarskega sodelovanja, kar bodo z Bavarske potrdili ob napovedanem obisku v Pomurju.

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je Mursko Soboto označil kot zelo primeren kraj za poslovno konferenco, saj je mesto domala na stičišču štirih držav, in povedal, da je »tudi zato tokratna konferenca nadgradnja dosedanjih.« Poudaril je tudi: »Čezmejno kroženje gospodarskih tokov - če bo le mogoče, tudi s pomočjo evropskih sredstev – je v tem smislu naš glavni cilj. S tem se v prizadevanjih za mednarodno odpiranje našega gospodarstva pridružujemo Ministrstvu RS za zunanje zadeve, za gospodarski razvoj in tehnologijo ter drugim.« Ministrica tega resorja Alenka Smerkolj je pojasnila, da bo v finančni perspektivi 2014 - 2020 manj denarja kot v prejšnji, bo pa nekaj več denarja dobila vzhodna kohezijska regija, da bi zmanjšali razkorak v razvitosti, denimo pri zmanjševanju brezposelnosti mladih in za večjo poplavno varnost. »Predvideno je, da bo za čezmejne programe Slovenija - Avstrija na voljo 45 milijonov, za programe Slovenija - Hrvaška 43 milijonov in za programe Slovenija - Madžarska 13,3 milijona evrov,« je udeležence konference seznanila Maja Humar iz Službe Vlade RS za razvoj in evropsko kohezijsko politiko.

Razmere med Slovenci v Avstriji se močno razlikujejo Na Koroškem uspešno deluje Slovenska gospodarska zveza kot nadstrankarska manjšinska gospodarska organizacija, ustanovljena leta 1988, je povedala Marina Einspiler Siegert. Tesno sodeluje z avstrijsko gospodarsko zbornico, ki ima predstavništva po vsem svetu. Ukvarjajo se s čezmejnimi projekti s Slovenijo in Italijo in pomagajo utirati pot slovenskim podjetjem v Avstriji. Med Slovenci se je močno povečalo zanimanje za ustanavljanje podjetij na Koroškem, vendar izkušnje kažejo, da so za uveljavitev potrebna tri do štiri leta. Mlad podjetnik Alex Mann ima dobre izkušnje pri sodelovanju s Slovenijo, ki zanj predstavlja vez za stike z Balkanom. Čezmejno sodelovanje in tristranski sistem Avstrija Slovenija – Italija sta zanj zelo pomembna. Kako zelo se razlikujejo razmere med Slovenci na Koroškem in na Štajerskem, je ponazorila predsednica Kulturnega društva Člen 7, Suzanne Weitlaner. »Čeprav je Pavlova hiša kulturni dom, je

Kje na zemljevidu evropskega oziroma svetovnega turizma vidite Postojnsko jamo in Predjamski grad čez deset let? Kot dve izmed najpomembnejših turističnih točk Evrope, kar dejansko že sta. Kot najpomembnejši tudi zato, da bi se marsikdo odločil za obisk Evrope tudi zaradi teh dveh svetovnih fenomenov. Poglejte, Predjamski grad se vedno uvršča med top deset gradov na vseh lestvicah, ki obstajajo. Postojnska jama pa je imela samo eno hibo: prepoznavna je bila, izjemna je, ni pa imela tistega potrebnega glamurja, razvoja, ki ga taka destinacija mora imeti, da ji priznavajo odličnost. Predvsem pa smo lahko v organizacijskem, tehnološko-razvojnem in marketinškem smislu zgled katerikoli svetovni destinaciji. To te postavlja nad povprečje. In mislim, da zadnje štiri leta prehitevamo našo konkurenco, in to po levi. Vemo da nas opazujejo. V pozitivnem smislu, seveda.•

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc: »Čezmejno kroženje gospodarskih tokov - če bo le mogoče, tudi s pomočjo evropskih sredstev - je v tem smislu naš glavni cilj.« Dr. Zvone Žigon je povezoval dogajanje na poslovni konferenci.

Moja Slovenija

Mladi darskega sodelovanja. O vlogi slovenske manjšine pri gospodarskem sodelovanju pa sta govorili Marijana Košuta Banković z Reke in Barbara Antonić Vupora iz Varaždina. Na Hrvaškem deluje 16 slovenskih društev, ki jih zanima razširitev gospodarskega sodelovanja.

Svetovni slovenski kongres: Za hitrejši pretok znanja in informacij Besedilo: Sonja Avguštin Čampa, fotografije: Arhiv SSK

Vloga mladih, gospodarskih predstavništev ...

Župan mestne občine Murska Sobota dr. Aleksander Jevšek je poleg kulturnega sodelovanja s partnerskim mestom Ingolstadt napovedal prve konkretne gospodarske stike.

tudi gospodarski dejavnik. Smo v dvojezični vasi in z gospodarstvom bolj povezani kot potrošniki in manj kot aktivni ustvarjalci gospodarskih dobrin. Pavlova hiša je tudi pomembna informacijska točka ob meji s Pomurjem.« Naloga, kako se vključiti v tokove regionalnega gospodarskega sodelovanja, štajerske Slovence še čaka. Slovenci v Italiji so dobro organizirani in uspešni na gospodarskem področju V Trstu vse od leta 1946 uspešno deluje Slovensko gospodarsko združenje, naslednik slovenskih gospodarsko-kreditnih ustanov iz konca 19. stoletja, ki so bile v času fašizma zastrte. Združenje deluje na različnih področjih, poudarja Andrej Šik, čigar razpravo je prebral dr. Zvone Žigon. Strateško umeščenost vidi v skupnem slovenskem gospodarskem prostoru, v katerem manjšine lahko odigrajo ključno vlogo pri sodelovanju med matično državo in državo, v kateri živijo. Zdaj združenje šteje 600 članov, s storitvenim servisom v Trstu in Kopru posega v manjšinski, italijanski in slovenski prostor. Je tudi povezovalni člen med slovenskimi podjetji, ki iščejo nova tržišča na Zahodu. Leta 2004 ustanovljeni Servis Koper nudi podjetnikom vse storitve, ki jih predvideva, recimo, davčna zakonodaja v Sloveniji.

pomen za Porabje. Povedala je tudi, da je v Porabju malo slovenskih podjetnikov, eden izmed njih je Gabor Ropoš, ki se ukvarja z gradbeništvom, zlasti obnovo objektov na Madžarskem, v Avstriji in bolj poredko v Sloveniji.

Hrvaška je v vseh pogledih pomemben gospodarski partner Kako pomemben gospodarski partner za Slovenijo je Hrvaška, je povedal Jakob Štunf s slovenskega veleposlaništva v Zagrebu, ki je dejal, da je blagovna menjava med državama presegla tri milijarde evrov. Slovenske priložnosti na Hrvaškem so v gradbeništvu, energetiki, turizmu in na drugih področjih. Predvidena je tudi skupna predstavitev na Kitajskem.

Zanimive izkušnje mladih je predstavila Nadja Skale, ki je menila, da se zdaj manj govori o begu in več o kroženju možganov. Po njeni oceni je precej sodelovanja uspešnih podjetnikov iz tujine z mladimi. Renata Ribeži iz Društva v tujini izobraženih Slovencev pa je povedala, da imajo od 400 do 500 članov, Slovenci študirajo v 23 državah, za diplomante se zanimajo zlasti tuja podjetja. Da na gospodarsko sodelovanje slabo vpliva pogosto menjavanje slovenskih vlad, je opozoril Danijel Blejc iz Bavarsko-slovenskega društva. Pomembno je tudi poenotenje nekaterih sistemov, kar je Bavarska že naredila s Češko in Slovaško. Kako poteka sodelovanje s slednjo, je govoril Borut Meršak, slovenski predstavnik v Bratislavi, in ocenil, da je Slovaška za Slovenijo še vedno precejšnja neznanka. Slovaška bo imela letos 4,2do 4,5-odstotno gospodarsko rast, izdelali bodo kar milijon avtomobilov. Dobro se je obnesla tudi ustanovitev slabe banke pred petnajstimi leti.•

Klub slovenskih in hrvaških poslovnežev, je povedal Goran Berić, ima prek 50 članov, ki si prizadevajo za širitev gospo-

Moja Slovenija

Glede na odziv na prvi konferenci, ki je bila po številu udeležencev nadpovprečna, smo se ponovno odločili organizirati tovrstno srečanje. II. Konferenca slovenskih mladih raziskovalcev in študentov iz sveta in Slovenije bo potekala 23. in 24. junija 2015 v prostorih Inštituta »Jožef Stefan« v Ljubljani. Častno pokroviteljstvo nad konferenco je prevzel predsednik Republike Slovenije Borut Pahor.

Vsebine konference: •

okrogla miza s predstavitvijo možnosti študija v tujini;

Ustvarjanje neformalnih mrež Mladi v letih študija in dela na tujem velikokrat izgubijo stik z domačim delovnim in strokovnim okoljem. S načrtovanim srečanjem pa želimo vzpostaviti nove pristope k neprekinjenemu povezovanju in sodelovanju z matično domovino in tako povečati pretok znanja med mladimi strokovnjaki doma in po svetu. Poleg tega bodo tovrstna srečanja ustvarila neformalno mrežo med slovenskimi študenti in povečala kohezijo znotraj skupine ter tako pripomogla k hitrejšemu pretoku znanja in informacij, kar bo koristilo posameznikom, skupini in na daljši rok tudi Sloveniji. Na konferenco smo povabili tudi gospodarstvenike, da mladim študirajočim in že zaposlenim v tujini predstavijo možnosti in strokovne pogoje ob vrnitvi in zaposlitvi v Sloveniji. Tako naj bi se aktivneje vključili v vračanje slovenskih izobražencev v domovino. Za več informacij in prijave obiščite spletno stran www.slokongres.com, pišite na info@slokongres.com ali pa nas pokličite na +386 1 24 28 550. Z veseljem bomo odgovorili na vaša vprašanja.•

• okrogla mizo o vračanju in zaposlovanju slovenskih študentov, ki so študirali v tujini; • predstavitve slovenskih raziskovalcev in inovatorjev iz sveta in Slovenije;

Vzorčna kmetija na Gornjem Seniku v Porabju Ob sodelovanju Razvojne agencije Slovenska krajina, slovenskega generalnega konzulata v Monoštru in slovenskega ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano so na Gornjem Seniku zgradili vzorčno kmetijo s turistično ponudbo. Andreja Kovač iz RA Slovenska krajina je na poslovni konferenci predstavila pot do vzorčne kmetije, predvsem pa njen

Svetovni slovenski kongres že od leta 1998 pripravlja konference slovenskih strokovnjakov iz sveta in Slovenije s ciljem, da se ti strokovnjaki na posameznih področjih spoznajo in navežejo stike s kolegi iz Slovenije in tistimi, ki živijo po svetu ter medsebojno sodelujejo pri občasnih in/ali stalnih projektih. Na podlagi izkušenj, ki smo jih pridobili z dosedanjimi konferencami, smo pri Svetovnem slovenskem kongresu ugotovili, da je treba s tovrstnim povezovanjem slovenske stroke pričeti že pri mladih raziskovalcih in študentih. Zato smo leta 2012 izvedli prvo konferenco slovenskih mladih raziskovalcev, podiplomskih in dodiplomskih študentov iz sveta in Slovenije.

• predstavitve podjetij s poudarkom na zaposlovanju in karieri mladih. Na srečanju bodo sodelovali mladi raziskovalci in študentje iz Slovenije, kot tudi oni, ki so študij nadaljevali v tujini. Predstavili pa se bodo tudi tisti, ki so po končanem šolanju in praksi na tujem vrnili v Slovenijo. Sodelujoči na letošnji konferenci prihajajo iz Slovenije, Italije, Velike Britanije, z Irske ter iz držav Massachusetts, California, Connecticut, Hawaii in New York iz ZDA. Ministrica za razvoj in evropsko kohezijsko politiko Alenka Smerkolj: »V finančni perspektivi 2014-2020 bo manj evropskega denarja.«

Na fotografijah utrinki s I. Konference mladih slovenskih raziskovalcev in študentov iz sveta in Slovenije

Moja Slovenija

Kaj je zate uspeh? Uspešen si, če zjutraj vstaneš z nasmehom na obrazu in se veseliš vsakega dneva. Denar nikakor ni glavni razlog za uspeh. Kaj so tvoja ključna vodila pri poslovanju? - Pomagaj čim več ljudem brez pričakovanja povratnih uslug. - Delaj to, kar ti je všeč in kar rad delaš. - Poslušaj svoje telo. Vsesplošnega vodila za uspeh pa ni, saj mora vsak najti svojo pot! Vedno obstajajo težave, vendar še nikoli ni bilo tako lahko biti uspešen kot danes. Podjetje in blagovna znamka The ThinKing Ustanovljeno: 2015 Št. zaposlenih: 3 Dejavnost: razvoj, izdelava in prodaja pohištva iz kartona Posebnost: pohištvo iz kartona, ki ga je mogoče zlagati in sestavljati, s tiskom/designom po želji strank. Lahko, a kljub temu zelo vzdržljivo.

Alex Mann: »Uspešen si, če zjutraj vstaneš z nasmehom na obrazu in se veseliš vsakega dneva. Denar nikakor ni glavni razlog za uspeh.«

Alexander Mann – »ThinKing«* s slovenske Koroške * »tanek kralj« Alexander Mann je samostojni podjetnik in inovator, ki s svojim edinstvenim pohištvom iz tankega, a vzdržljivega kartona osvaja investitorje in trge. Koroški Slovenec, razpet med Celovcem, Slovenijo, Italijo, Berlinom in ZDA, je predvsem državljan sveta, ki svoje uspehe pripisuje mreženju, čezmejnemu sodelovanju in velikokopoteznemu razmišljanju. Besedilo: Nadja Skale, fotografije: osebni arhiv A. M.

Alexandrov oče je iz Berlina, mama pa je koroška Slovenka iz Roža. Rojen je bil v Celovcu, prvih nekaj let je družina živela v Nemčiji, potem pa so se vrnili na Koroško, kjer je Alexander obiskoval dvojezično osnovno in srednjo šolo – štiri leta slovensko gimnazijo v Celovcu in nato višjo šolo za gospodarske poklice v Šentpetru. Po maturi je služil vojaški rok v Avstriji in nato odšel na Gradiščansko v Železno študirat mednarodno ekonomijo s poudarkom na državah jugovzhodne Evrope. Kakšne so tvoje delovne izkušnje? Že med študijem sem leto dni delal na Hrvaškem, takoj po študiju pa sem ustanovil svoje podjetje, ki je pomagalo podjetjem iz jugovzhodne Evrope prodreti na avstrijsko tržišče. Po naključju sem delal tudi pri Slovenski gospodarski zvezi v Celovcu kot projektni koordinator za čezmejni EU projekt »Future Ideas Karawanks« na izredno zanimivi temi povezovanja mladih podjetnikov iz Slovenije in Avstrije. Pred dvema letoma pa sem zopet zagnal svoje podjetje, ki izdeluje pohištvo iz kartona. Kateri so bili prvi odmevni dosežki podjetja The ThinKing? Podjetje The ThinKing (www.thethinking.com) razvija, izdeluje in prodaja pohištvo iz tankega kartona. Leta 2014 smo prejeli priznanje »Founder of the year in Austria« (ustanovitelj leta v

Moja Slovenija

Avstriji) na tekmovanju za najboljši startup v srednji Evropi, izdelke pa smo že razstavljali v Ljubljani in na Dunaju. Pred kratkim smo k sodelovanju pritegnili dva poslovna angela oziroma investitorja, ki nas finančno in preko mentorstva podpirata. Trenutno so v polnem teku priprave za zagon in predstavitev blagovne znamke širši javnosti, ki jo načrtujemo za september 2015. Kmalu bo na naši spletni strani na voljo poseben program, preko katerega si bodo stranke same lahko oblikovale dizajn pohištva in tako potiskane kose tudi naročile. V teku pa so tudi pogajanja z eno največjih mednarodnih trgovin s pohištvom – če bodo le-ta uspešna, bomo svoje izdelke prodajali po vsej Evropi, tudi v Sloveniji. Osebna Izkaznica: Ime in priimek: Alexander Mann Datum in kraj rojstva: 23. 9. 1982 Poklic: lastnik ter ustanovitelj podjetja in blagovne znamke ThinKing Najljubša slovenska hrana: gibanica Jeziki: angleščina, slovenščina, nemščina, hrvaščina, osnovna italijanščina Organizator: TEDx, ChangeTheBox (thinktank), StartupWeekend

Kaj od naštetega je po tvojem mnenju najbolj pomembno za poslovne uspehe: ideja, izvedba, marketing, dober team, vizija? Ideja sama po sebi ni vredna nič, zato jo deli s čim več ljudmi. Ključna je izvedba, saj se šele tukaj pokaže, ali si zares podjeten ali ne. Tudi pomembnost marketinga je relativna, saj si lahko uspešen že s slabim marketingom. Medtem ko je dobra ekipa poglavitna. Poslovni angeli, na primer, pri izbiri podjetij za investicije največji poudarek namenjajo ravno kakovosti teama in teamskega dela. V Sloveniji se večkrat zgledujemo po Avstriji, češ da je bolje razvita in nudi boljše življenjske pogoje. Ti pa se s svojim delom venomer oziraš proti Sloveniji – zakaj? Ljudje se vedno zgledujemo po tistih, ki jim gre z našega vidika bolje kakor nam. Tudi zaradi tega, ker še vedno prevladuje miselnost, da je uspeh odvisen od denarja. Zelo hitro pa je jasno, da so drugi dejavniki veliko pomembnejši. Tako sem razmišljal, ko sem se preživljal s sto evri na mesec in enako trdim danes. Slovenija ogromno ponuja – težava pa je, da se tega velikokrat ne vidi, ne ceni in ne poudarja. Proti Sloveniji pa se poslovno oziram predvsem zaradi poznavanja mentalitete in jezika, zaradi prijateljev in kontaktov in tudi zato, ker je Slovenija idealno testno tržišče za vstop na Balkan. Tudi Avstrija se zgleduje po Sloveniji. Slovenija je manjša od Avstrije, a ima več TEDx konferenc, več Startup vikendov, bolj razvito mreženje in sodelovanje med organizacijami, boljše

pogoje za coworking in nenazadnje konferenco Podim, ki je v regiji brez primerjave. Na področju startupov se lahko Avstrija od Slovenije še marsičesa nauči. Kako bi po tvojem mnenju lahko najbolje izkoristili, kar nam nudi Slovenija, in ali misliš, da se mladi dovolj zavedamo vseh prednosti naše regije? Opažam, da se prednosti Slovenije bolje zavedajo tisti, ki so nekaj časa živeli v tujini. Najbrž se najboljše stvari opazijo šele od zunaj. Podobno je v Avstriji, kjer ljudje nenehno tarnajo nad visokimi cenami in slabim življenjem. Najprej se moramo zavedati vsega, kar nam Slovenija nudi, in to na pravi način komunicirati tudi navzven! Si Slovenec, ki živi v Celovcu – kako je narodnost vplivala na tvojo poslovno pot? Bolj kot Slovenec se počutim Evropejec. Pozitivni rezultati še nikoli niso vzkalili tam, kjer so se ljudje strogo opredeljevali po skupinah oziroma narodih. Moji starši so se vedno trudili, da sem veliko potoval in se učil jezikov, tudi slovenščine. Večkrat sem bil na jezikovnih počitnicah v Novem mestu. Velikopotezna miselnost, razmišljanje izven ustaljenih okvirjev in odprtost so za uspeh poglavitnega pomena, slovenski jezik ter dvojezično okolje pa sta pri tem pomemben del mozaika. Zadnje čase si aktiven v iniciativi startup Alpe-Adria. Kje vidiš pomen čezmejnega regijskega povezovanja in zakaj ravno ta regija? Rasti in razvoja ne bomo doživeli z ozko miselnostjo in zapiranjem meja. Vsak od nas je premajhen, da bi bil globalno prepoznaven, zato se moramo združiti. Ta regija je bila zelo povezana skozi celotno zgodovino in nudi potencial brez primere v svetu! Prvi korak k večji povezanosti smo že naredili s spletno platformo startup Alpe-Adria (http://startupalpeadria. eu/), a pred nami je še dolga pot. Prihodnost pa je vsekakor v regionalni dejavnosti in globalni miselnosti! Poslovno veliko potuješ, tudi po Ameriki – Silicijeva dolina je nekakšen inkubator za startupe. Si kdaj razmišljal o selitvi v ZDA ali kam drugam? Čeprav je pomembno, da vsak mlad podjetnik Silicijevo dolino spozna, si nabere kontaktov in občuti tamkajšnji podjetniški duh, sam ne bi želel živeti v ZDA. Tisočkrat raje aktivno prispevam k uspehu domače regije in ostanem tukaj. Kakšni so tvoji načrti za prihodnje? Ne želim delati dolgoročnih načrtov, saj se situacija iz dneva v dan spreminja. Zato načrtujem le za nekaj mesecev vnaprej. V tem času se bomo preselili v nove prostore, konkretno organizirali delo ter dokončali priprave za velik zagon naše blagovne znamke The ThinKing.• Moja Slovenija

Dobrodošli doma

Dobrodošli doma 2015

Program dogodka Dobrodošli doma 2015 Ptuj, 4. 7. 2015

Tradicionalno srečanje Slovencev iz sveta in domovine, ki bo prvo julijsko soboto potekalo na Ptuju, prinaša vrsto novosti v primerjavi s prejšnjimi leti.

3.7. Ljubljana

- ob 19. uri otvoritev razstava fotografij Alojza Orla iz Pulja na ZRC SAZU Ljubljana - ob 19.30 uri otvoritev razstave v atriju NUK-a Ljubljana

Besedilo: Blanka Markovič Kocen, fotografija: Ciril Ambrož

3.7. Ptuj

- ob 21.00 uri pred mestno hišo na Ptuju – igra Najstarejša obrt – Mestno gledališče Ptuj - ob 21. uri na gradu Turnišče – romantična komedija iLutka Mestno gledališče Ptuj

4.7 Ptuj

Vse športne navdušence, ki se želijo preizkusiti v športnih aktivnostih, samo navijati ali se družiti z »Ministrom Simpatikusom«, vabimo, da se prijavijo na naslov: matija.brodnjak@bistra.si

DOPOLDNE

doprineslo k medijski prepoznavnosti samega dogodka.« Pater Dominik, ptujski župnik, je izrazil pričakovanje, da bo mašo vodil škof Peter Štumpf iz Murske Sobote in da se bo vabilu odzval puljski pevski zbor Encijan s svojim nabožnim programom pesmi. Športne prireditve se bodo vrstile od jutra do samega kulturnega programa, ki se bo začel ob 15. uri. Dejan Zavec, Ptujčan, aktualni svetovni boksarski prvak v svoji kategoriji, je zagotovil prisotnost na prireditvi in to ji daje gotovo posebno vrednost, sporočilo. V svojih športnih prostorih v središču Ptuja bo gostil naša društva, ki se ukvarjajo z boksom, in skupaj bodo uprizorili ekshibicijske treninge, na bližnjih nogometnih igriščih pa bodo tekme v nogometu.•

POPOLDNE in ZVEČER

»Prireditev se vsako leto seli iz enega v drugo mesto, saj so rojaki po svetu iz različnih slovenskih pokrajin in na ta način se približamo tistim avtohtonim Slovencem, ki živijo za drugih straneh meja v Avstriji, na Hrvaškem, Madžarskem in v Italiji,« opozarja Andrejka Majhen, vodja kabineta Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. »Veseli nas, da je srečanje letos na Ptuju, ki ima bogato zgodovino, naravo, kulturno življenje, obilje domače hrane in pijače, zgodovinskih spomenikov,« dodaja sogovornica in napoveduje zanimiv program. »Letos smo bili pri povabilu društvom pozorni, da smo dali možnost tistim, ki je doslej niso imeli ali pa na prireditvi niso sodelovali zaradi pomanjkanja časa oziroma denarja,« pojasnjuje Andrejka Majhen, in dodaja, da bo letos v sklopu prireditve tudi seja Sveta Vlade RS za Slovence po svetu, ki jo po zakonu sklicuje predsednik vlade. »Tokrat bo dr. Cerar prisoten tudi na Ptuju, kar bo

Mestni stadion Nogometni turnir športnikov, predstavnikov medijev in gospodarstvenikov iz zamejstva ter izseljenstva pod sloganom: »ŠPORT POVEZUJE«. Dejan Zavec Gym - Dvorana Campus Srečanje z »Mistrom Simpatikusom« Dejanom Zavcem in boksarski trening. 14.30– 15.00– 15.15 – 15.35– 15.55– 16.10– 16.30– 16.50– 17.10– 17.35– 17.55– 18.15 – 20.00–

15.00 15.10 15.30 15.55 16.05 16.25 16.45 17.05 17.30 17.50 18.10 18.30 21.30

prihod obiskovalcev pihalna godba mesta Ptuj nagovor župana g. Mirana Senčarja in ministra g. Gorazda Žmavca Pevski zbor Encijan iz Pulja - Hrvaška Otroška folklorna skupina Društva Triglav iz Banjaluke – Bih Mešani pevski zbor Davorin Jenko iz Banjaluke – Bih Dobrodošlica Urada in mesta Ptuj Kulturno društvo Pavlova hiša iz Potrne – zbor iz Avstrije Skupina slovenskih dijakov iz Argentine Slovensko kulturno-umetniško društvo Triglav Stuttgart Nemčija Slovensko društvo Drava iz Augsburg-a – Nemčija Društvo porabske mladine – Italija koncert Helene Blagne

Cerkev Sv. Petra in Pavla pri Minoritskem samostanu 19.00 – Sveta maša – pri maši sodeluje pevski zbor Encijan iz Pule

RAZSTAVE IN DELAVNICE NA DOBRODOŠLI DOMA: Davor Mešič – likovna delavnica Ana Valenčič iz Čila – predstavitev knjige Rafaelova družba – razstava arhivskih fotografij o slovenskih beguncih v Avstriji po letu 1945 Slovenski dom Bazovica Reka GLEDALIŠKE PREDSTAVE na DOBRODOŠLI DOMA: Slovensko združenje France Prešeren Skopje Društvo Slovencev v Subotici – otroška dramska skupina Triglav Staro mestno jedro – Lackova ulica Ulične delavnice za majhne in velike otroke - povezovanje športa, kulture, rekreacije in ustvarjalnosti. Vodeni ogledi starega mestnega jedra, gradu, okolica Ptuja, Ptujske Gore, Gorišnice, Juršincev in Muzej Janeza Puha ter mnogo drugega: Staro mestno jedro; - ogled in pokušina vina v Ptujski kleti – 11.00, 12.00, 13.00, 14.00 (ogled arhivske kleti, multivizija in 1 vzorec vina – 3 €) - muzejske zbirke v Ptujskem gradu - PMPO - dominikanski samostan; - refektorij, samostanska knjižnica in cerkev minoritskega samostana; - posebna ponudba za osvežitev v Termalnem Parku Term Ptuj in Grand Hotelu Primus - stojnice s ponudbo rokodelcev iz vse Slovenije, tržnica ustvarjalnosti stojnice z izdelki domačih ustvarjalcev, umetnikov, rokodelcev, zeliščarjev... Spuhlja: obisk pri izdelovalcu kurentij; Gorišnica: ogled Dominkove domačije; Krempljeva ulica Društvo za rimsko zgodovino in kulturo POETOVIO LXIX, Rimski spektakel in predstavitev Rimskih iger s kostumiranimi vojščaki, barbari, vestalkami…

Moja Slovenija

Kultura

Mladi in prihodnost Besedilo: Aleš Čar Kljub temu da naj bi bila Slovenija po vseh gospodarskih kazalcih na poti okrevanja, pa je še vedno mogoče prebirati podatke, da je na zavodu za zaposlovanje registriranih prek 500 pravnikov, 400 ekonomistov, 80 novinarjev ali, recimo, več kot 450 mladih zdravnikov. Njihove zgodbe so zgodbe mimoidočih na cesti, male intimne zgodbe, ki z abstraktnimi gospodarskimi kazalci nimajo nobene zveze. Njihove zgodbe so si nenavadno podobne. Začenjajo nekako takole: »Finančno gledano smo na najnižji točki v življenju. Do 18. leta so nas financirali starši, potem smo imeli štipendije, zdaj pa smo brez dohodkov, nimamo nič.« Nič manjša ni podobnost med zaključki njihovih zgodb: »Vsi nas silijo, da bi šli v tujino. Srečam kolege in me sprašujejo: boš odšel?« Zadnji izrazit porast odseljevanja iz Slovenije sovpada z začetkom gospodarske in finančne krize. Leta 2007 se je število odseljenih oseb na letni ravni povečalo za enkrat, torej z 2000 na 4000, kar velja tudi za leti 2008 in 2009, nato se je v letu 2010 številka najprej dvignila na 5000 oseb, v letu 2011 na 6000 oseb in v letu 2012 na dobrih 8000 oseb, kar je bil rekord v zgodovini samostojne države. 2013. se je število odseljenih vrtelo okoli 7000, 2014. pa je bilo ponovno nekaj višje. V grobem in prek palca to pomeni, da se skupno število odseljenih od začetka svetovne gospodarske krize vrti nekje okoli 40.000 oseb. To pa je številka, ki ni več zgolj številka, temveč zgodba. Tudi v zgodovinskem kontekstu, tudi v kon-

tekstu večjih in pomembnejših valov migracij s slovenskega ozemlja. Na simbolni ravni bi lahko rekli, da se prvemu valu odseljevanja s konca 19. stoletja, drugemu iz časa med obema vojnama in tretjemu po koncu druge svetovne vojne, ki je edini primarno določen s političnimi razlogi, v zadnjih letih finančne in ekonomske krize pridružil še četrti val. »Ko pridem na Institut Jožefa Stefana, vsi mladi govorijo samo o tem, s kom v tujini so se pogovarjali in kam bodo odšli. Bojim se, da bodo odšli za vedno. Zelo sem zaskrbljen za dolgoročni razvoj države,« je stanje med mladimi raziskovalci opisal nekdanji direktor Javne agencije za raziskovalno dejavnost RS dr. Franci Demšar. »Vsekakor beg možganov postaja vedno bolj pereč,« so besede dr. Vita Turka, nekdanjega direktorja Inštituta Jožef Stefan. »Žal verjetno v Sloveniji ni podatkov, koliko jih že po končani srednji šoli odide v tujino. Vsekakor gre za najboljše in najbolj ambiciozne. Taki se praviloma ne vračajo, še zlasti, ker so delali v mnogo boljših pogojih, ki jim v nadaljevanju omogočajo uspešnejšo kariero in boljšo plačo.« dr. Marina Lukšič-Hacin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije pri ZRC SAZU pa opozarja, da je »težava v tem, da jih ne pritegnemo nazaj. Nimamo sistemske politike spodbujanja vračanja, ampak le sistemske blokade.« Država pri tem, da bi kaj konkretno naredila ali ustvarila priložnosti, da mladi ne bi hodili iskat možnosti preživetja po svetu, odpove na celi črti.

Svet, v katerega so se rodile mlajše generacije in v katerem gradijo temelje za svoja življenja, pa ni samo svet socialne in še kakšne negotovosti, ampak tudi svet, ki se hitro spreminja. Za mlade postajajo programi študentskih izmenjav integralni del študija, potovanja, spoznavanje sveta, drugih prostorov in celin postajajo integralni del mladosti, za doktorante in diplomante postajajo odhodi v tujino tako rekoč nujnost. Svet ni več trden, ampak fluiden, to ni več svet rednih, doživljenjskih zaposlitev, ampak svet projektov, poglavij, nomadskega načina življenja, to je svet veliko večje fleksibilnosti, svet, v katerem je ključna hitra odzivnost. Spreminjajo se vrednote, spreminja se dojemanje prostora, gibanja, življenja, spreminja se razumevanje migracij in s tem narava migracij samih. Vse te osebe, vsa ta mlada in izobražena populacija je seveda ogromen človeški kapital, ki ga ta država, ta prostor, še kako potrebujeta. K tem ljudem, predvsem tisti večini med njimi, ki so morali, ne pa tudi želeli oditi, bi morala država ponuditi roko. Na tak ali drugačen način. Konkretno ali metaforično. Gre za odnos države do teh ljudi, ki jih večinoma zaznamuje težka izkušnja. Gre za potencial in znanje teh ljudi, ki jih država nujno potrebuje. Kako iz tega mozaika sestaviti ogledalo, ki bi delovalo kot odsev, kot analiza stanja in hkrati kot različni možni razvojni modeli, verjetno ostaja eno ključnih vprašanj tega trenutka in jutrišnjega dne.•

STEKLARNA ROGAŠKA d.o.o., Ulica talcev 1, 3250 Rogaška Slatina; foto: Iztok Nikolić, www.iziv.si

Komentar

ZA DUŠO IN AMBIENT. S funkcionalnimi in dekorativnimi izdelki ustvarjamo in plemenitimo ambiente. Kristalno jasen izbor. Creating sublime ambience with functional and decorative crystal pieces. Europe’s foremost crystal creator is the clear choice.

Rogaška Slatina • Ul. talcev 1 • 03 81 80 237 Ljubljana Center • Mestni trg 22 • 01 24 12 701 Koper • Čevljarska ulica 15 • 05 62 78 423 Spletna prodaja • www.kristalrogaska.si www.steklarna-rogaska.si

Moja Slovenija

MECENSTVO (zasebna vlaganja v kulturo – v času krize in v času razcveta) Besedilo: Aleš Čar, fotografije: www.snipview.com

»Čez sto let ne bo nihče vedel, kaj je bila moja glavna podjetniška dejavnost, sem pa prepričan, da bom popularen kot eden od ustanoviteljev fundacije patra Stanislava Škrabca,« so besede poslovneža in prvega prejemnika priznanja Mecen leta 2010 po izboru časnika Finance Janeza Škrabca. Na prvi pogled zelo preprost odgovor na eno ključnih vprašanj mecenstva, donatorstva, sponzorstva oziroma zasebnega vlaganja v družbo sploh – zakaj? Zakaj investirati v kulturo, družbo, v javno in skupno dobro? Katera logika to podpira? Zakaj v teh ekonomsko in duhovno ubožnih časih? Oziroma – roko na srce – zakaj sploh? Slovenski prostor nikoli v zgodovini ni imel široke in močne mreže mecenov, saj je mecenstvo zgodovinsko primarno vezano na bogate posameznike in družine, vendar pa je tudi pri nas skozi zgodovino vse prej kot neznan pojav. Predvsem pa kljub sorazmerni redkosti izjemno pomemben, saj je prav na ta način ogromno mladih dokončalo šolanje, veliko ljudi si je olajšalo neznosne socialne stiske in lakoto, na ta način je bila zgrajena marsikatera šola in sirotišnica, s pomočjo tega denarja je lahko preživelo marsikatero društvo na Slovenskem. Seveda ob omembi mecenstva vsi dobi-

mo pred oči najprej podobo »očeta mecenstva« pri nas Žigo Zoisa, ki je bil v svojem času ne samo ključni podpornik intelektualnega kroga, med katerimi so bili Jurij Japelj, Blaž Kumerdej, Jernej Kopitar, Anton Tomaž Linhart, Valentin Vodnik, Feliks Anton Dev in drugi, ampak je s svojo karizmatično pojavo krog tudi duhovno usmerjal in socialno osmišljal. Njegova kot tudi vloga velike večine preostalih slovenskih mecenov, ki jih slovenska Wikipedija recimo našteje kar šestintrideset, je preprosto neprecenljiva. Če se bežno spomnimo samo nekaterih imen, recimo Ivan Jelačin (veletrgovec in ustanovitelj založbe Modra ptica), Franc Kalister (uspešen poslovnež, podpornik slovenskih društev v Trstu, ki so imela socialne, gospodarske, politične in kulturne cilje, zgradil pa je tudi šolo, finančno pomagal časopisu Edinost in bistveno prispeval, da je medij prišel do lastne tiskarne), Fidelis Terpinc (podpiral je slovenska društva, institucije in čitalnice, med drugim Slovensko matico in društvo Sokol, na lastne stroške pa je dal urediti tudi planinsko pot na Triglav) ali pa lani preminuli duhovnik Ivan Tomažič, ki je kot dunajski kaplan zbiral okoli sebe slovenske visokošolce, jim dajal Slomškove štipendije in

bistveno pomagal pri izgradnji študentskega visokošolskega doma Korotan (1964-1966). Do odločne prekinitve te resda sramežljive, vendarle pa jasno prisotne tradicije mecenstva pri nas, pride seveda po drugi svetovni vojni. Sprememba državnega okvira, sprememba političnega sistema, nacionalizacija premoženja, sistematična marginalizacija maloštevilnega meščanskega in malomeščanskega sloja so pogoje za kakršno koli nadaljevanje mecenstva oziroma zasebna vlaganja v javno dobro praktično izničila. Ne samo da ni bilo pogojev, preprosto ni bilo mogoče: socializem je namreč državo razumel kot edinega možnega mecena. Šele po osamosvojitvi Slovenije leta 1991 se vnovič vzpostavijo osnovni pogoji za različne oblike zasebnega vlaganja v kulturo. To pomeni, da mecenstvo v najrazličnejših oblikah ni več sumljivo ali celo prepovedano, vendar pa to za razmah vlaganja zasebnih sredstev v kulturo in družbo samo po sebi seveda še ni dovolj. Konec koncev je treba imeti pred očmi, da zgolj ekonomistična pamet investiranje v kulturo še vedno vidi le kot neke vrste neracionalno trošenje. Družba potrebuje torej kapitalsko in razvojno močan, hkrati pa družbeno odgovoren

Skupina Laško je v letu 2012 začela s projektom Mecen slovenske glasbe. Že prvo leto je projekt kljub nekoliko spremenjenim pogojem razpisa naletel na velik odziv slovenskih glasbenih ustvarjalcev. V letu 2013 se je zgodba ponovila, saj so glasbeni ustvarjalci za tri razpisane mecenske podpore v višini 4.000 evrov in eno mecensko podporo za prvi profesionalni izdelek v višini 2.000 evrov prijavili kar 88 glasbenih projektov.

kakšnega drugega (lahko tudi zgolj simboličnega) sadu predstavljene ideje. V primeru, da sredstva niso zbrana do izbranega roka, denar ne zapusti uporabnikove bančne kartice. Če pa projektu uspe doseči ali celo preseči predpostavljeno ceno svoje realizacije, se izbrane vsote s kartic podpornikov samodejno prenesejo na račun ustvarjalca. Na Kickstarterju so se slovenski obrtniški in podjetniški projekti odrezali izrazito pozitivno, na večji umetniški oziroma kulturni projekt, financiran na ta način, pa zaenkrat še čakamo.

Možnosti in načinov za zasebno vlaganje v kulturo je torej danes več kot kdaj koli pred tem. Od množičnega, anonimnega financiranja, prek države, ki je bila in ostala največji mecen na področju kulture, do visoko ozaveščenih posameznikov, ki so in bodo, kot pravilno ugotavlja poslovnež in mecen Janez Škrabec, večinoma in primarno ostali v spominu po svoji širini, svetovljanskosti in kultiviranosti, ki se izmikajo vsaki konkretni in praktični ekonomiji, razen ekonomiji vrednot kot taki: zavednosti, ustvarjalnosti, duhovni svobodi in delu v skupno dobro.•

in kultiviran sloj malega gospodarstva, obrtnikov, menedžerjev in drugih lastnikov ali upravljavcev kapitala, kar pomeni, da potrebujemo tudi in predvsem dvig politične, komunikacijske, poslovne in še kakšne kulture, ki v seštevku dajo tisto vrsto družbene kultiviranosti in zavednosti, ki so predpogoj za tovrstno razmišljanje in prakse. Seveda pa so se s spreminjanjem sveta, tehnologije, z globalizacijo in digitalno revolucijo spremenili tudi načini in možnosti vlaganja v kulturo. Tako recimo z izrazom crowdfunding – dobesedno bi ga lahko prevedli kot »množično financiranje« – označujemo vrsto internetnih storitev, s katerimi lahko umetniki, obrtniki in podjetniki globalni javnosti predstavijo osnutke svojih projektov. Sredstva za njihovo realizacijo poskušajo zbrati s pozivi k donacijam, prednaročilom in investicijam spletnih mimoidočih. Najpopularnejši med temi praksami, posledično pa tudi najdonosnejši med njimi, je ameriški Kickstarter, ki je luč sveta ugledal leta 2009. Najobičajnejši podpornik projektov na Kickstarterju je »prednaročnik«. Vnaprej obljubi plačilo predpostavljene cene izdelka (plošče, knjige, predmeta …), dogodka (npr. karte za ogled predstave, koncerta, filma …) ali

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu računa tudi na mecenstvo predvsem pri promociji in razvoju slovenske kulture, jezika ter mladih. Tako sta v lanskem letu po mnenju Urada mecena postala tudi tržaški Slovenec dr. Vanja Lokar z nakupom prostorov za Tržaško knjižno središče ter Branko Roglić, častni konzul RS na Hrvaškem, z nakupom prostorov za Slovensko skupnost v Splitu. Vanja Lokar, podjetnik, tržaški podjetnik, mecen ob odprtju Tržaškega knjižnega središča

Moja Slovenija

Letošnji Festival Radovljica bo potekal med 8. in 25. avgustom in bo obsegal deset mednarodnih koncertov z glasbo od srednjega veka do sodobnosti, poleg tega pa tudi delavnici za pevce in tečaj za kljunasto flavto. Med gosti bo znana argentinska sopranistka María Cristina Kiehr, ki bo vodila tudi delavnico za pevce. Francoski vokalni ansambel Musica Nova bo izvajal motete Jacobusa Handla - Gallusa, na festivalu pa bo občinstvo prisluhnilo tudi glasbi notredamske šole, Bachovi Umetnosti fuge, severnoameriški glasbi 18. in 19. stoletja, je povedal Domen Marinčič, vodja radovljiškega festivala. Mesto Maribor, ki preživlja težko obdobje, bo svoj osrednji poletni dogodek, Festival Lent, doživelo tudi letos, čeprav verjetno v najbolj okrnjeni obliki do zdaj. Narodni dom se namreč spopada z velikimi finančnimi težavami, saj je mesto organizatorjem zagotovilo »le« osemdeset tisočakov, kar je za več kot milijon evrov vreden projekt simbolična vsota. Končni program in obseg festivala v trenutku zaključevanja redakcije še vedno ni znan. Zato pa bo toliko bolj pester in bogat festival Pivo in cvetje v Laškem, ki bo potekal med 16. in 19. julijem. Med drugim bodo nastopila tudi svetovno znana imena, kot je Natalie Imbruglia, Stevie Salas Colorcode, skupina Europe, od domačih pa bodo prešerno pretakanje piva popestrili Šank Rock, Hladno Pivo, MI2 in drugi.

ob prekrasni Soči bodo letos polnile skupne Saxon, Dream Theater, Cannibal Corpse, Accept, Sepultura in preštevilni drugi težkometalni bendi. Tolmin pa ne bo gostil samo težkometalnih zvokov, ampak bodo na svoj račun prišli tudi ljubitelji reggae glasbe. Overjam reggae festival je z lansko uspešno izvedbo presegel pričakovanja tako obiskovalcev in organizatorjev kot tudi medijev, z letošnjim naborom najboljših imen reggae sveta sega po zvezdah in se tako pridružuje največjim tovrstnim festivalom v Evropi. Letos bodo med 12. in 15. avgustom gostili imena, kot so: Gentleman, Capleton, Cham, Ricky Trooper, Mellow Mood, Hollie Cook, Brother Culture, Fatman Hifi, Jugglerz Sound, O. B. F. Sound System in mnoge druge. V okviru festivala so predvidene številne dnevne dejavnosti, med drugimi tudi delavnice nevladnih organizacij, delavnice plesa, joge in bobnov ter pouličnih umetnikov in športne aktivnosti. Na prizorišču bo dovolj prostora tudi za stojnice za prodajo umetniških izdelkov, hrane in pijače. To pa je le majhen del iz neskončno pestre festivalske poletne ponudbe v Sloveniji. Nedvomno lahko prav vsak najde nekaj zase, za svoje udobje, toploto, prijetno počutje. Dobrodošli doma, dobrodošli v poletje, dobrodošli v ustvarjalno polnost! •

Tolmin je postal pravo festivalsko mesto, med drugim je njegovo slavo daleč prek državnih meja ponesel tudi festival Metaldays, ki bo letos potekal med 18. in 15. julijem. Zelene travnike

Festivalsko poletje Slovenija je, kar zadeva število festivalov in poletnega kulturnega dogajanja nasploh, pravi fenomen. Dolgo poletje prinese najrazličnejše festivale dobesedno v vsako slovensko vas. Pravzaprav ni vikenda brez festivala in praktično ni dneva brez dogodka. V tokratnem pregledu bomo bežno spomnili in opozorili le na nekaj največjih, najpomembnejših oziroma drugačnih srečanj in festivalov, ki vam lahko dodatno polepšajo in napolnijo tople, poletne večere in noči. Besedilo: Aleš Čar, fotografije: arhiv Narodni dom in K. Kunaver

Najprej je tu seveda tradicionalno srečanje rojakov iz zamejstva, sveta in domovine Dobrodošli doma 2015, ki bo letos prvič potekalo na območju z najdaljšo neprekinjeno poselitvijo na Slovenskem, na Ptuju. Mesto z gradom, ki ima najbolj obiskane muzejske zbirke na Slovenskem, mesto z najstarejšo delujočo vinsko kletjo, slovenska pustna prestolnica, mesto, ki gosti festival sodobne umetnosti Art Stays, glasbeni festival Arsana in pesniški festival Dnevi poezije in vina, bo letos z odprtimi rokami sprejelo tudi vse rojake iz zamejstva in izseljenstva. V Moji Sloveniji objavljamo celoten program prireditve. Največji festival v prestolnici, Festival Ljubljana, bo letos še daljši kot prejšnji. Muzikal Mamma Mia! bo prvi festivalski dogodek, in sicer bo premiera v Križankah 15. junija, uradno pa se bo Festival začel 28. junija z glasbeno-vizualnim spektaklom z oskarjem nagrajenega Tana Duna, ki bo v Ljubljani tudi dirigiral. Koncert Dunovih skladb Trilogija borilnih veščin bo na Kongresnem trgu, solistka pa bo violinistka Lana Trotovšek. Omeniti moramo vsaj še dve veliki imeni glasbenega sveta, ki jih bo gostil letošnji festival. Najprej bo svoj Poljski rekviem dirigiral 81-letni Krzysztof Penderecki (6. julija v Cankarjevem domu). Izvajalcev bo veliko – Orkester Slovenske filharmonije, Slovenski komorni zbor, zbor Opere in baleta SNG Maribor in komorni zbor Ave. Sloviti Zubin Mehta, večkratni gost ljubljanskih glasbenih odrov, ki bo prihodnje leto napolnil osemdeset

Moja Slovenija

let, pa bo dirigiral Izraelskemu filharmoničnemu orkestru; izvajali bodo dela A. Schoenberga, R. Straussa in P. I. Čajkovskega (24. avgusta v Cankarjevem domu). Festival Seviqc Brežice je danes v Sloveniji sinonim za staro glasbo. V goste vabijo zgolj najuglednejše umetnike, ki izvajajo vrhunski program najvišje kvalitete. Tako bo na gradu Brežice 22. junija nastopila skupina XVIII-21, Le Baroque Nomade iz Francije s Hvalnico norosti. Občinstvo bo lahko potovalo od predstave blaznežev v londonski norišnici Bedlam, ki so zabavali fine brezdelneže, do bolnišnice Bimaristan v Alepu, kjer so blazne zdravili z glasbo in jih nato vključevali v družbo kot umetnike. Bistven del potovanja je z ustnimi izročili navdahnjena koreografija sodobnega plesalca Merlina Nyakama. Baroque Nomade so že pred dvajsetimi leti začeli iskati skrite partiture na drugem koncu sveta. Iz Rusije pa prihaja skupina Svetilen, ki se bo 8. avgusta predstavila v cerkvi sv. Jakoba v Kamniku s projektom Od vzhoda do zahoda. Z ljubeznijo. Za Svetilen ta program ni le projekt. Umetniki ne prinašajo le stare sakralne glasbe sodobni publiki. Ukvarjajo se z genetskim spominom in idejo nacionalne identitete. Dmitrija Garkavija in njegovih pet profesionalnih partnerjev povezuje skrb za obnovo in promocijo žive tradicije stare pravoslavne koralne kulture. Moja Slovenija

Odkrivajmo Slovenijo

Kanalska dolina, na prepihu Kanalska dolina (Val Canale) je povsem zvesta svojemu imenu. Je ozka, stisnjena med Karnijske Alpe na severu in Julijske Alpe na jugu in izrazito »pretočna«. »Pretočna« pa ni le zaradi reke Bele (fiume Fella), ampak predvsem zaradi železniške proge, avtomobilske in magistralne ceste, ki se vijejo po dnu doline, se včasih zgubljajo v predore in prihajajo iz njih, se napenjajo čez mostove in mimobežno križajo med seboj, ne da bi motile druga drugo. Zaradi te prometne »pretočnosti« je Kanalska dolina tako pomembna že od nekdaj. Je naravni hodnik med Mediteranom in srednjo Evropo, ki udobno prečka jugovzhodne Alpe, ne da bi plezala čez kakšen višji prelaz. Tako ohranja svojo »pretočnost« tudi pozimi, ko je snega lahko zelo veliko in se zna držati tudi zelo dolgo. Od vsega silnega prometa, ki se vali skozi Kanalsko dolino, pa prebivalci razen hrupa in oktanskih hlapov nimajo kaj prida koristi. Veliko razmišljajo o tem, kako bi kaj mimobežnih popotnikov zvabili s prometnih žil, da se za hip ustavijo, se ozrejo okrog sebe in končno vidijo, kje se pravzaprav vozijo. In če bi si potnik vzel čas, bi imel kaj videti. Besedilo in fotografije: Andrej Blatnik

Zaradi lege in naravnih možnosti je bila Kanalska dolina pomembna že davno v zgodovini. Vendar tedaj promet ni potekal s hitrostjo 130 kilometrov na uro in več, zato so se popotniki v dolini zadrževali več kot dvajset minut. Prav so jim prišle gostilne in prenočišča, kjer so si lahko oddahnili in si nabrali moči za nadaljevanje poti, ki je bila še pred njimi. Ker je dolina od nekdaj na prepihu, le pihalo nekoč ni tako hitro kot danes, je tudi lokalna skupnost temu primerno živahna. Najprej so se v času velike selitve narodov tam za stalno naselili Slovani, danes lahko govorimo o jezikovno in kulturno mešani skupnosti, kjer složno sobivajo slovenski, italijanski, nemški in furlanski jezik. Kanalska dolina se razteza kakšnih dvajset kilometrov, od Trbiža (Tarvisio) na vzhodu do Tablje (Pontebba) na zahodu. Pri Trbižu se dolina razcepi na dva kraka: na severnega, ki vodi čez vas Kokova (Coccau) ob reki Ziljici proti Ziljski dolini na avstrijskem Koroškem, in južnega, ki vodi proti Fužinam (Fusine) in dalje prek Rateč v zgornjo Savsko dolino v Sloveniji. Od Trbiža proti jugu se zvija Rabeljska dolina. Pri Rabeljskem jezeru nas ena pot vodi do prelaza Predil in od tam naprej v Trento, druga pa bolj južno proti Nevejskemu prevalu (Sella Nevea). Pri Žabnicah (Camporosso) pa poteka tudi razvodnica med jadranskim in črnomorskim povodjem.

V Kanalski dolini si vzemite čas Slovencem ti kraji niso čisto tuji. V časih Jugoslavije je bila tržnica v Trbižu kar dobro obiskana. Menda se je največ kupovalo usnjene jakne, ki so tja prišle od marsikje. Tržnica še obstaja, niti približno pa ni več tako živahna, kot je bila. Tudi smučarji iz Slovenije in Avstrije dobro poznajo smučišče Svete Višarje (Monte Lussari), še bolj kot smučišče pa Višarje slovijo kot pomembna romarska pot. Moj vodnik po tistih krajih je bil Rudi Bartaloth, ki vodi slovensko kulturno središče Planika, najpomembnejšo slovensko ustanovo v Kanalski dolini in je dodobra seznanjen z vso problematiko ter dogajanjem v regiji. V njegovem penzionu Pri Krajncu v Ovčji vasi (Valbruna) sem bil tudi nastanjen, kadar sem fotografiral po Kanalski dolini. Ko me je Rudi seznanil z nekaterimi osnovnimi podatki, sem začel nabirati kilometre po okolici in vedno bolj je bilo jasno, da je ta okolica silno zanimiva, slikovita … vsekakor vredna pozornosti in, da je prava škoda odbrzeti skozi Kanalsko dolino po avtomobilski cesti v desetih ali dvajsetih minutah. Sama Kanalska dolina na prvi pogled res deluje kot prometni kanal, vendar njene vasice skrivajo prenekatero zanimivost. Iz časov, ko smo živeli še v socialistični Jugoslaviji in je bila naša zahodna meja prelomnica med vzhodom in zahodom,

Moja Slovenija

med socializmom in kapitalizmom, med dobrim in slabim, bogatim in revnim … je okrog Trbiža veliko vojaških kasarn in karavl, ki pa so v novih časih združene Evrope postale odvečne in jih danes večina žalostno sameva. Prenekatera od teh zgradb je naravnost monumentalna in samo upati gre, da bo lokalno gospodarstvo znalo izkoristiti njihov potencial, bodisi v turistične namene, kar se zdi še najbolj realno, bodisi za kaj drugega. Pred davnimi leti so obstajali neki načrti, kako bi na tromeji Avstrija, Italija in Jugoslavija s skupnimi močmi organizirale zimske olimpijske igre, iz te moke pa se nikdar ni spekla niti piškava žemlja. Žal. Po vseh okoliških hribih so planine, kjer vse poletje pasejo živino in so prijetne pohodniške točke. Tu vas ne bo motil prometni hrup. Lahko pa se podate tudi v kakšne stranske doline, k Belopeškim jezerom pod Mangartom, na Rabeljsko jezero na Montaž ali vsaj na njegov plato, kamor redno kolesarijo tudi največji svetovni kolesarski asi v sklopu dirke Giro d’Italia. Med vožnjo po trasi dirke sem približno zaslutil, kakšen pekel na kolesu to predstavlja.

Z gondolo ali peš na Višarje Obiskal sem tudi Višarje. Niti kot smučar niti kot romar, ampak predvsem kot opazovalec. Na vrh pelje čisto solidna gorska cesta, za katero ni treba imeti kakšnega terenskega vozila. Vožnja po njej pa je dovoljena le posameznikom z do-

volilnicami, to so predvsem gostinci, ki morajo oskrbovati svoje gostinske obrate, in komunalci, ki odvažajo smeti. Zato je najbolj običajen vzpon s sodobno gondolo, seveda pa se marsikdo odloči tudi za pešpot. Pozimi so obiskovalci Višarij večinoma smučarji, od pomladi do jeseni pa vsak konec tedna tisto majhno gručo hiš na vrhu hriba dobesedno preplavijo romarji. V cerkvi, poslikani s freskami mojstra Toneta Kralja, se vrstijo maša za mašo in povsod na razmeroma majhnem prostoru mrgoli ljudi. Staro, mlado, tiho, še bolj pa glasno … pravo človeško mravljišče. Vse gostilne so zapolnjene do zadnjega kotička. Majhne prodajalne s spominki in razglednicami so oblegane, na vsakem vogalu se srečujejo ljudje, ogromno jih je očitno iz Slovenije. Z vseh strani je slišati debate o žledolomu, katastrofalnih cenah lesa, o tem, kako je vse narobe in nihče nič ne dela (pripovedovalec je seveda dosledno izvzet), o oderuških cenah in sramotnih plačah in tako dalje in tako naprej. Z zadnjo gondolo se pozno popoldne poleže tudi hrušč in trušč. Višarje naenkrat postanejo spet idilična gorska vasica. Ne čisto prava, saj je očitno, da živi v prvi vrsti od takega ali drugačnega turizma, o kakšnih pravih vaščanih pa ne bi mogli govoriti. Na Višarjah je za moje udobje poskrbel Jure Prešern (Preschern) v svojem hotelčku Locanda al Convento. Pred stoletji je spodaj v dolini, v Ovčji vasi župnikoval Jurij Prešern, brat našega največjega poeta, ki so mu na cerkveno pročelje vzidali celo spominsko ploščo. Moja Slovenija

OGLASNO SPOROČILO

Ko se je hrup nekoliko polegel, se je zdel razgled še bolj veličasten. Pogledi na Karnijske Alpe in Julijce so v lepem vremenu osupljivi. Sprehod po opusteli uličici med strnjenimi hišami, ki je bila še pred nekaj urami skoraj potrebna semaforske signalizacije, je nenavadno spokojen. Vendar tisto soboto živahnost vendarle še ni bila pri kraju. Locanda al Convento je gostila neko poročno slovesnost, svati so prišli iz Celovca in kot se spodobi, ostali do naslednjega dne. Zvečer je na vrh prihrumela večja skupina italijanskih motoristov. Prišli so na večerjo in potem odhrumeli nazaj v dolino. Meni se je to zdelo precej nevarno in se ne bi spuščal v kaj takega. Morda pa razen morebitne kazni to niti ni bilo tako nevarno. Ko je ob koncu prve svetovne vojne italijansko topništvo zgranatiralo Višarje, kjer so imeli sicer opazovalnico avstrijski vojaki, je bilo tam gori nemara neprimerljivo nevarnejše. Naj se ne ponavlja.•

Moja Slovenija

GIBANJE ZA OHRANJANJE IN UVELJAVLJANJE SLOVENSKE KULTURNE IN NARAVNE DEDIŠČINE / KRAJINE Gibanje KULTURA-NATURA.SI je nevladno prostovoljno civilno gibanje, ki podpira, spodbuja in povezuje posameznike ter civilne pobude na področjih raziskovanja, predstavljanja, varovanja, ohranjanja in uveljavljanja slovenske kulturne in naravne dediščine / krajine. S svojimi dejavnostmi širi zavest in znanja o dediščinskih vrednotah med prebivalstvom na skupnem slovenskem kulturnem in etničnem prostoru. Med mnogimi projekti, ki sooblikujejo podobo gibanja, sta še posebej opazna dva: vsakoletni razpis in podeljevanje nacionalnih priznanj Naša Slovenija (v petih letih 250 nominacij in 60 prejemnikov v štirih kategorijah) ter

Čezmejni projekt (NE)ZNANO ZAMEJSTVO Pobudo za čezmejni projekt (NE)ZNANO ZAMEJSTVO je že leta 1996 dal gorenjski kulturnik Slavko Mežek (www.Gorenjci.si), 1997. pa je bil ob pomoči Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Turistične zveze Slovenije (Gosttur Maribor, 1997) tudiw formalno ustanovljen. Odgovornost in skrb za razvoj ter preživetje projekta je kmalu v celoti prevzela čezmejna ustanova / fundacija Poti kulturne dediščine - PKD Slovenija, ki v tem poslanstvu vztraja še danes. V osnovnih in srednjih šolah, pa tudi pri številnih odraslih ciljnih skupinah (npr. pedagoški kolektivi, ljudske univerze, svetovalne službe, občinski kadri, turistični vodiči in agencije … nenazadnje tudi tujci) so priljubljeni in cenjeni izleti / ekskurzije (Ne)znano zamejstvo. Oblikovanih in preizkušenih je 25 različnih tematskih poti, primernih za eno- ali večdnevne izlete. Popotovanja po Tržaškem, Goriškem, Benečiji, Reziji, Kanalski in Ziljski dolini, Rožu, Celovcu z okolico, Podjuni, po slovenski okolici avstrijske Radgone (Pavlova hiša v Potrni), v Porabju in tudi na Hrvaškem odkrivajo tako odmaknjeni rob skupnega slovenskega kulturnega prostora kot povezujoče multikulturno bogastvo križišča evropskih kultur in jezikov, na katerem živimo. Pri izvajanju programov sodeluje okoli 300 prostovolj-

nih sodelavcev, društev, kulturnih, gospodarskih, izobraževalnih in drugih organizacij. Doslej so izpeljali že več kot 650 popotovanj, spoznavanje zamejstva pa se je spontano vraslo v neformalni kurikulum osnovnih in srednjih šol. Udeleženci v neposrednem stiku z domačini doživljajo bogato kulturno-zgodovinsko in naravno dediščino ter spoznavajo aktualni družbeni, kulturni in gospodarski utrip ter potencial med Slovenci v čezmejnih pokrajinah. Projekt (Ne)znano zamejstvo bogati skupni slovenski prostor tudi z razstavami, dogodki, sejemskimi predstavitvami, medijskimi zapisi, radijskimi in TV oddajami, s predavanji, strokovnimi usposabljanji, koristnimi informacijami, čezmejnimi projekti …). Sodeluje na raznih tematskih posvetih, sejah komisije DZ, srečanjih Slovencev z vsega sveta v DZ, strokovnih srečanjih narodopisnih institutov doma in v tujini, na kulturnih, izobraževalnih in turističnih srečanjih ter sejmih ipd. Tako »(ne)znano« počasi postaja znano zamejstvo – nenadomestljiv sestavni del naše prepoznavne skupne slovenske zgodovinske in kulturne podobe v novi evropski stvarnosti.•

Moja Slovenija

Iz dopisniške malhe INFO-TOČKE (NE)ZNANO ZAMEJSTVO V OBMEJNIH TRGOVINAH KOMPAS-SHOP

Slovenci v Italiji

O življenju, delu in mnogostranskih kulturnih, gospodarskih, turističnih in drugih potencialih naših rojakov onkraj nekdanjih meja Slovenci torej premalo vemo, saj nam doslej trajno dosegljivega in uporabnega sistema informiranja še ni uspelo vzpostaviti. Projekt (Ne)znano zamejstvo v sodelovanju z verigo obmejnih poslovalnic KOMPAS MTS, d.d., zato vzpostavlja 22 obmejnih informacijskih točk, namenjenih obveščanju, druženju in povezovanju Slovencev z obeh strani nekdanjih meja. Pa ne le to: informacijske točke bodo koristno povezovalno izhodišče tudi za prebivalce - turiste iz sosednjih držav in svetovne popotnike. Izkoristili bomo ustrezno geografsko lego poslovalnic Kompas Shop, d.o.o., nekdanjih brezcarinskih prodajaln, ki imajo svoja

Na svetovni razstavi v Milanu z okusi Krasa in morja

vrata odprta vse dni v letu - tudi ob nedeljah in praznikih. Slovencem od tu in tam, pa tudi prebivalcem sosednjih držav ter tujcem bomo preprosto in učinkovito omogočili lažje spoznavanje Slovenije brez meja ter jim ponudili gostoljuben prostor za vsakodnevno druženje in jezikovno interakcijo. Veriga info-točk Slovenija brez meja - (Ne)znano zamejstvo pravkar ureja tudi osrednje povezovalno središče z odkupom in oživitvijo opuščenega hotela na Ljubelju. K sodelovanju pri realizaciji tega projekta vabimo zainteresirane vitalne Slovence z vsega sveta.

Slavko Mežek, pobudnik projekta (Ne)znano zamejstvo

Besedilo in fotografije: Mirjam Muženič, RTV Slovenija »Drage Slovenke in Slovenci! Dame in gospodje! Dobrodošli v paviljonu Republike Slovenije! Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, da koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan. Ko rojak, prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak! Slovenia speaking to the world … « so glasno odmevale besede Evgena Bana, odličnega animatorja s Tržaškega Krasa, ki je na glavni ulici EXPA Decumano uspešno vabil množice obiskovalcev. V prvih dveh tednih svetovne razstave se je vabilu odzvalo do tri tisoč in več obiskovalcev vsak dan, v petek, 15. maja, je program predstavitve slovenskih rojakov iz Italije spremljalo vsaj tisoč ljudi več. Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc in slovenski veleposlanik v Rimu Iztok Mirošič, ki je pri italijanskih organizatorjih uspel z odlično lokacijo slovenskega paviljona, sta si ves čas priprav na razstavo prizadevala, da bi pod streho slovenskega nastopa v Milanu prostor dobili tudi slovenska narodna skupnost v Italiji in italijanska v Sloveniji. In uspela! »Tudi s kulinariko in tipičnimi proizvodi slovenske zemlje lahko ohranjamo našo identiteto,« so besede ministra Žmavca, ki so ga ob prihodu k slovenskemu izložbenemu oknu s pesmijo v narodnih nošah pozdravile pevke skupine Stu ledi iz Trsta. Kasneje je navdušeno zaploskal tudi mladim športnim navijačicam skupine Cheerdance Millenium iz Trsta in njihovim vragolijam. Ugledni gost je priznal, da bi Slovenija naredila zgodovinsko napako, ko bi obšla milansko razstavo. O slovenski pesmi pa, da nas Slovence, kjerkoli smo, povezuje in da moramo za to skrbeti tudi v prihodnje. Program so obogatile tudi pevke Bodeče neže iz Gorice in rock glasbeniki BK Evolution iz Benečije.

Naslov: KULTURA-NATURA.SI, Kropa 72, 4245 KROPA www.kultura-natura.si

Moja Slovenija

e-mail: pkdslovenia@gmail.com, info@kultura-natura.si Tel.: 00386 4 533 61 20; 00386 70 554232

Predstavilo se je osem gostincev s svojimi tipičnimi vini, gostom in obiskovalcem paviljona pa so ponudili tudi dve tradicionalni jedi, v kateri so vtkani krajevni okus, vonjave in spomin. »Prisotnost na EXPU s hrano v ospredju je lepa priložnost za predstavitev naših proizvodov, hkrati pa tudi slovenske narodne skupnosti. Povabili smo poznavalce vin in dobre kuhinje, tako da si obetamo tudi morebitne nove poslovne stike,« so bile besede predsednika deželnega gospodarskega združenja v Trstu Nika Tenzeja. Pritrdila mu je tudi neutrudna Jerneja Lampret, slovenska generalna sekretarka EXPA. V kratkem času je sku-

paj s sodelavci pripomogla k več srečanjem slovenskih gospodarstvenikov v Milanu, prišli so predstavniki prehranske in lesno-predelovalne industrije. V elektronski platformi, kjer podjetja samostojno iščejo partnerje, pa je bilo ob dnevu slovenske narodne skupnosti na razstavi vpisanih že več kot 110 podjetij. Zanimiv je tudi podatek, da v slovenski paviljon prihajajo stari znanci Slovenije iz vseh evropskih držav in sveta, pa tudi obiskovalci, ki o naši državi lahko več izvejo šele z razstavo in s ponujenim gradivom. Slovenski paviljon v lesu in steklu velja za enega najlepših in najbolj zanimivih na razstavi, je bila ocena arhitekta celotnega EXPA, tako da ga je redno videti v vseh oglasnih sporočilih organizatorja in tudi na socialnih omrežjih ter arhitekturnih portalih. Projektirali so ga isti slovenski arhitekti kot novo Slovensko knjižno središče v Trstu, ki naj bi vrata odprlo konec junija. Paviljon je vreden 1,8 milijona evrov, celotna slovenska prisotnost na razstavi pa pet milijonov, kar je v primerjavi z drugimi državami skromna vsota. Že na prvi pogled je bil

razgiban, tako kot slovenska krajina. Temu primerna je bila tudi notranjost, kjer so prostor dobili sol, čebele, termalne in mineralne vode, Postojnska jama, Pipistrelovo letalo in veliko prijaznosti naših predstavnikov, ki so odgovarjali na vprašanja obiskovalcev. Po prvih dveh tednih predstavitev Obalno-kraške regije in zaključnemu dnevu Slovencev v Italiji so program dogajanja prevzeli predstavniki smaragdne goriško-posoške dežele. Do konca razstave bodo tako v Milanu na ogled in pokušino posebnosti desetih slovenskih regij. V prvih dneh razstave so italijanski organizatorji prodali dobrih 11 milijonov vstopnic, napovedujejo pa, da jih bo skupaj vsaj 20 milijonov. Za kritje vseh stroškov bodo namreč potrebovali 24 milijonov evrov. Začeli niso ravno spodbudno, saj so bile vrste pred blagajnami in pred vhodi v razstavišče predolge, zmeda s parkirišči prevelika, zapleti z akreditacijami pa za take svetovne priložnosti nedopustne! •

Moja Slovenija

Slovenci na Madžarskem

Madžarska je naša soseda – za vogalom Besedilo in fotografije: Ernest Ružič

Čeprav je Madžarska naša soseda - za vogalom, kot pravi slovenska veleposlanica v Budimpešti Ksenija Škrilec, je gospodarskega sodelovanja manj, kot bi ga lahko bilo. Zato širše zastavljena Pobuda Szentgotthárd – Monošter, pri kateri je sodelovala tudi madžarska veleposlanica v Ljubljani Edit Bátorfi Szilágyi, monoštrski župan Gábor Huszár in profesor Jože Gričar. Na prvem pogovoru se je v Monoštru zbralo okoli 60 udeležencev iz Slovenije in z Madžarske, prihodnjič pa naj bi se pobudi, ki bo postala stalna oblika sodelovanja, pridružili tudi Hrvaška in Avstrija. Na prvem srečanju Pobude Szentgotthárd - Monošter so največ pozornosti namenili pripravam projektov za obdobje 2014 - 2020 in prvemu razmišljanju tudi o tem, kako bo po letu 2020. In seveda razpravi, kako lahko Slovenija in Madžarska pomagata druga drugi. Kot je poudaril Antal Kiss iz ministrstva za nacionalni razvoj, se moramo dobro organizirati, da bodo ministri imeli na voljo vse potrebne informacije za prijavo na razpise. Madžarska ima v Bruslju

petnajstčlansko ekipo, ki pripravlja dokumente, potrebne pri razpisih. Zaradi znanja dveh ali več jezikov so vključili tudi manjšine. Baza podatkov, ki nastaja, bo na voljo tudi Sloveniji, je zagotovil Antal Kiss in povedal, da je Italija zelo uspešna pri črpanju evropskih sredstev, ker ima najštevilčnejšo ekipo za pripravo dokumentov za sodelovanje na razpisih. Predstavnik ministrstva za nacionalni razvoj je še povedal, da si bo Madžarska prizadevala ob Sloveniji v priprave vključiti tudi Avstrijo in Italijo, že zdaj pa sodeluje z državami takoimenovanega Karpatskega bazena. Podatki bodo na voljo tudi v Madžarskem razvojnem centru. V razpravi je sodelovala tudi Ksenija Ritlop, ki je govorila o slovenskih investicijskih prednostih, kot so razvoj zelenega turizma, trajnostni razvoj ter skrb za ohranjanje naravne in kulturne dediščine. Za razvojne načrte predvsem malih in srednjih podjetij bo na voljo v Podravju in Pomurju ter Zalski in Železni županiji okrog 15 milijonov evrov. Zlasti za slovenske udeležence je bila zanimiva predstavitev Zahodne madžar-

ske univerze iz Györa, ki ima v Szombathelyu univerzitetni center Savaria. Dr. Gustav Fekete je povedal, da se njihova univerza na Madžarskem sicer ne uvršča med vodilne kot celota, na nekaterih področjih pa je zelo uspešna. Univerza deluje v takoimenovanem “zlatem trikotniku” Monošter-Szombathely-Zalaegerszeg, kjer je v avtomobilski industriji (tudi v porabskem Monoštru) zaposlenih blizu 10.000 delavcev. Ugotovili so, da na tehničnem področju primanjkuje inženirjev različnih smeri, tako strojne kot elektro stroke. Za te usmeritve so pripravili študijske programe in za 50 prostih mest se je prijavilo prek 200 kandidatov. Ob teoretičnem izobraževanju je pomembno tudi praktično delo in spoznavanje proizvodnega procesa, za kar imajo dogovor s šestimi podjetji. Študentom zagotavljajo 250 evrov mesečne štipendije, v zadnjem letniku pa toliko, kot je inženirjeva plača (koliko je to, docent ni vedel ali želel povedati). Čez dve leti bodo začeli s predavanji tudi v angleškem jeziku, kar bi lahko zanimalo mlade iz Slovenije. Kar zadeva zaposlovanje, je za zdaj dovolj delovnih mest za vse, ki diplomirajo. •

RLDS O W OU FAM TION RAC E

ATT

SIN

1818

Explore the magnificent underground of Postojna cave

Sledite aktualnemu čezmejnemu sodelovanju na

SLOVENCI.si www.postojnska-jama.eu 38

Moja Slovenija

Šport je bil daleč naokrog najboljši že v amaterskem ringu, v katerem je nanizal skoraj 200 zmag, devet naslovov državnega prvaka in osvojil kar nekaj lovorik na mednarodnih turnirjih. Le malo je manjkalo, pa bi se kot prvi slovenski boksar uvrstil tudi na olimpijske igre (leta 2000 v Sydneyju), od katerih ga je na kvalifikacijskem turnirju v Benetkah ločila ena samcata zmaga.

Da se je lahko ukvarjal s športom, si je – kadar ni treniral – služil denar kot natakar, kuhar, gradbenik, kamnosek, taksist, prodajalec ... Mimogrede: da je opravljal različna dela, mu še danes koristi pri domačih opravilih, saj zna veliko stvari okrog hiše in znotraj nje postoriti sam. Kakor koli že, Zavec je ves čas trdno verjel, da mu bo uspelo v boksu, zato je konec leta 2002 zbral vse svoje prihranke in si nekaj denarja še sposodil od prijateljev, da je lahko na priporočilo (borilnega) prijatelja Tomaža Barade z vlakom odpotoval na preizkus h klubu Sport Event’s Steinforth (SES) v Magdeburg. Že po nekaj treningih je prepričal tamkajšnje vodilne može, ki so v njem prepoznali nadarjenost in mu ponudili prvo profesionalno pogodbo. Kmalu zatem so ga zaradi lažje izgovorjave preimenovali v Jana Zavecka in mu dali tudi »bojni« vzdevek – »Mr. Sympathikus«. Tako ga je začel klicati njegov prvi nemški trener Werner Kirsch. Na vprašanje, zakaj ravno »Mr. Sympathikus«, je odvrnil: »Saj ga poznate, takšen pač je.«

z Andrejem Bertom, ki so mu pozneje dokazali jemanje prepovedanih poživil, drugega v Brooklynu z vzhajajočim ameriškim zvezdnikom Keithom Thurmanom, ki bo skoraj zagotovo prej ali slej zavladal velterski kategoriji. Vendar pa 39-letni Ptujčan kljub porazoma ni obupal in po zmagi nad Jengojanom že kuje načrte za še tretji »napad« na ZDA. Trdno je namreč odločen šampionskemu pasu po različici WBF dodati še kakšno lovoriko in tako združiti dva naslova svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji. In kar si Dejan vbije v glavo, največkrat tudi izpelje, kakor si zamisli, zato ne bi bilo presenečenje, če bi se mu – kar zadeva obračun v Ameriki – v tretje razpletlo po željah. Da bo jeseni, ko naj bi imel naslednji dvoboj, znova v vrhunski formi, mu bo – kot vselej – pomagala tudi družina. Nataša mu bo med drugim pripravljala skrbno načrtovane obroke hrane, da bo vzdrževal ustrezno telesno težo in obenem ohranjal potrebno moč, poleg tega bo skupaj z Ivono in Tijo odvračala njegove misli od boksa, da ne bo neprestano razmišljal le o obračunu in tekmecu, ko bo ta znan.

Pri sedmih letih so Dejana poslali v internat na Ptuju, konce tedna pa je preživljal na tetini kmetiji. Šele takrat je prvič zares občutil, kako je biti del družine, ki je še danes zanj najpomembnejša. Z njo se, kakor pravi, vse začne in konča.

Med poklicnimi boksarji

Zakaj ravno »Mr. Sympathikus«? Ker takšen pač je. Če si boksar in te že mora kdo pošteno premikastiti, je še najbolje, da se prepustiš na milost Dejanu Zavcu. Glede na trdoto pesti bi si lahko Ptujčan nadel kakšen bolj strahospoštovanja vreden vzdevek, kakršnega je recimo imela njegova zadnja žrtev – Zver z vzhoda. A ne pravijo mu zaman Mr. Sympathikus. Tekmece spoštuje, jih ne grize in ne udarja pod pasom. Celo rad jih ima, a zato niso deležni “popustov” v ringu. Besedilo: Peter Zalokar, Delo

Najboljši slovenski boksar je 11. aprila v nabito polni mariborski dvorani Tabor vnovič dokazal, da še zdaleč ni za staro šaro. Čeprav je mesec dni pred tem (13. marca) dopolnil že 39 let, je po soglasni sodniški odločitvi premagal devet let mlajšega Armenca Sašo Jengojana in mu tako odvzel naslov svetovnega prvaka v supervelterski kategoriji (do 69,85 kg) po različici WBF. Čisto blizu ob ringu ga je – kot že tolikokrat pred tem – spodbujala tudi soproga Nataša, ki ji je Dejan med korakanjem proti borišču namenil še poljub. Na sebi je imel znova majico s fotografijo svojih hčerk Ivone in Tije, ki prav tako nista manjkali v dvorani. To so njegove (najdražje) punce, kakor jim tudi rad reče. Pomenijo mu vse v življenju, v katerem mu ni bilo postlano z rožicami. Odraščal je namreč v vasi Trdobojci v Halozah – v družini, v kateri je bil prisoten alkohol, oče pa se je nad njegovo materjo izživljal tudi fizično. Tudi zato je z bratom in sestrama pogosto prenočil pri sosedih, prijateljih in sorodnikih. Pri sedmih letih so Dejana poslali v internat na Ptuju, konce

Moja Slovenija

tedna pa je preživljal na tetini kmetiji. Šele takrat je prvič zares občutil, kako je biti del družine, ki je še danes zanj najpomembnejša. Z njo se, – kakor pravi, – vse začne in konča. Ob vseh zmagah, ki jih je doslej že dosegel, je najbolj ponosen na to, da mu je uspelo ustvariti družino.

Boks namesto nogometa Z boksom, ki mu je v veliki meri pomagal pri tem, da se je postavil na lastne noge in razvil svojo osebnost, se je začel ukvarjati po naključju. Sprva si je želel igrati nogomet, ker pa ravno tisti dan, ko se je odločil, da potrka na klubska vrata, nogometaši niso imeli treninga, je iz čiste radovednosti zavil v sosednjo telovadnico. Ni minilo veliko časa, ko se je pred njim znašel trener Ivan Pučko in ga vprašal, ali je prišel na trening boksa. Zavec mu je le prikimal in tako se je pri šestnajstih letih začela njegova boksarska kariera. Da je namesto nogometaš postal boksar, kakor je očitno hotela usoda, ni nikdar obžaloval; ta plemenita borilna veščina mu je namreč ogromno dala. Nič manj pa ni dal Dejan nazaj boksu in svojim številnim navijačem, ki jih je v vseh teh letih razveselil že z obilo uspehi. V polvelterski in še zlasti velterski kategoriji

V začetku marca 2003 je Dejan z bliskovito zmago s tehničnim nokavtom proti Madžaru Zsoltu Tothu uspešno prestal ognjeni krst med poklicnimi boksarji, med katerimi je sprva še potihem, sčasoma pa vse glasneje napovedoval, da si bo nekega dne izbojeval šampionski pas. Tako je bilo iz njegovih ust pogosto slišati: »Ko bom svetovni prvak ...« in ne: »Če bom ...« Besede si je pozlatil 11. decembra 2009 v Johannesburgu, kjer je s tehničnim nokavtom že v tretji rundi zlomil odpor Južnoafričana Isaaca Hlatshwaya in si izbojeval šampionski pas v velterski kategoriji (do 66,678 kg) po različici IBF, torej ene od štirih najpomembnejših boksarskih organizacij na svetu ob WBA, WBC in WBO. In to v kategoriji, v kateri je konkurenca zadnja leta zagotovo najhujša v boksu. Lovoriko je ubranil trikrat, od tega dvakrat v razprodani dvorani v Stožicah – pred več kot 12.000 gledalci!

V boksarski »meki« Ameriki Če bi poslušal svojega dolgoletnega menedžerja Ulfa Steinfortha in naziv najboljšega še naprej branil pred svojimi zvestimi navijači, bi bil verjetno še danes svetovni prvak v omenjenem združenju, toda Zavca je ves čas vleklo v boksarsko »meko« Ameriko. Oba dvoboja onstran Atlantika, kjer veljajo svoje zakonitosti, je na žalost izgubil; prvega septembra 2011 v Biloxiju

Seveda pa se v obdobju priprav ne vidijo prav veliko; večino treningov v zadnjih letih Dejan resda opravi doma oziroma v svojem centru na Ptuju, na zaključne »sparinge« pa se ponavadi odpravi v Magdeburg. »V družini smo močno navezani drug na drugega, zato se – ko sem odsoten – zelo pogrešamo. Zaradi tega se trudim biti čim več doma, za dalj časa pa ga zapustim le takrat, kadar je to zares nujno in ne gre drugače,« je pojasnil. Z ženo Natašo poskušata tako organizirati svoje obveznosti, da lahko kar največ časa preživijo skupaj. Tako je nedelja »rezervirana« za družinski dan; takrat največkrat izklopita svoja prenosna telefona, da se lahko stoodstotno posvetita hčerkama. Pogosto tudi treninge izkoristijo za skupne trenutke. Tako ga punce nemalokrat pospremijo na trening v telovadnico, Ivona in Tija si nadeneta Dejanove rokavice in posnemata svojega očeta pri udarjanju v boksarske vreče. Obe imata prav tako zelo radi šport, v šoli sta nekaj časa trenirali judo, zdaj sta se preusmerili na ekipne športe; Ivona igra odbojko, Tija pa košarko. Obe povrhu hodita še na plesne vaje, radi tudi jahata in tudi sicer obožujeta živali; kakor Dejan. Ker zaradi njegovih priprav na aprilsko bitko z Jengojanom velikonočnih praznikov niso mogli preživeti tako, kot bi si vsi skupaj želeli, zamujeno nadomeščajo zdaj in vse dotlej, ko se bo Zavec spet začel s polno paro pripravljati za naslednji obračun, ki ga bo imel po vsej verjetnosti še to jesen v ZDA.•

Z ženo Natašo poskušata tako organizirati svoje obveznosti, da lahko kar največ časa preživijo skupaj. Tako je nedelja »rezervirana« za družinski dan; takrat največkrat izklopita svoja prenosna telefona, da se lahko stoodstotno posvetita hčerkama. Pogosto tudi treninge izkoristijo za skupne trenutke. Moja Slovenija

Vaša pošta

Čebelji ples

Vaša pošta

Prireditev »Slovenec sem« v Buenos Airesu

Besedilo: Igor Kramberger, fotografija: Angela Fleissinge

Besedilo in fotografije: mag. Darja Zorko Mencin

V nedeljo, 17. maja, so v Buenos Airesu slovesno zaznamovali 70-letnico zdomstva ter izseljenstva in 60-letnico Slovenskega dne pod naslovom »Slovenec sem« ter 55. obletnico ustanovitve Slovenskega doma v San Martínu. Pred mesecem dni je krovna organizacija Zedinjena Slovenija izbrala novo vodstvo, ki ima pred seboj pomembne cilje, da okrepi aktivno vez z domovino, tako na individualni kot tudi na skupni ravni. Delovna dejavnost je bila priložnost za prijetno druženje številnih udeležencev ob stojnicah, polnih slovenskih dobrot.

skupine Vesel slovenski duh - Rosario, Folklorna skupina Maribor iz Carapachaya, Pristave in Mladika iz San Justa. Še dodatno je program popestril pevec in ustanovitelj mednarodne mirovniške organizacije Gianni Rijavec, ki je bil tedaj na dvotedenski turneji po Argentini. Nastopila sta ansambla Baires Polka in Kilometro 43. Prireditev je v celoti uspela in dokazala, da tukajšnji Slovenci zavestno in s trudom ter z neizmernim čutom slovenske pripadnosti gojijo slovenstvo, ga ohranjajo in posredujejo naslednjim rodovom z močno željo, da bi

slovenska beseda in slovensko čutenje v tujini ne izumrlo.•

Slovenski razstavni prostor je obiskala tudi dr. Angelica Schwall-Düren, ki je v nagovoru v plenarni dvorani mestne hiše pozdravila prisoten diplomatski zbor, saj so na prireditvi sodelovala vsa konzularna predstavništva, zastopana v deželi Severno Porenje-Vestfalija.•

Slovenska stojnica v düsseldorfski mestni hiši

Pevski slovensko-nemški konec tedna v Schiefbahnu

Na Festivalu zborovskega petja v Aumetzu tudi slovenska pesem Besedilo in fotografije: Danica Dyllong

Slovenijo je letos zastopal vokalni trio Kresnice iz Nove Gorice in očaral francoske poslušalce na treh koncertih v različnih krajih pokrajine Lorene. Trio Kresnice, ki ga sestavljajo Boža Hvala, Matejka Černe in Mojca Milone, je ob spremljavi kitarista Dinka Hrabriča polepšal tudi nedeljsko mašo v podeželski cerkvici Saint-Symphorien prijazne vasice Xivry-Circourt.

valu si lahko preberete na spletni strani Festival Mines en choeurs Aumetz - F 57710 Aumetz. Slovenski zbori se za naslednje leto že lahko prijavijo na festival.•

Kresnice po uspešnem nastopu v mestecu Moutiers/ Francija.

Gostitelji se vsako leto potrudijo, da si nastopajoči zbori ogledajo del njihove zgodovine in druge zanimivosti. Letos so za gostujoče zbore organizirali ogled Verduna, kjer so se v 1. svetovni vojni bíle hude bitke. V kapeli kostnice Douaumont je vsak zbor zapel po eno pesem v spomin padlim vojakom. Več o tem odlično organiziranem festi-

Moja Slovenija

Za temo so si izbrali čebelo, čebelarstvo in pobudo za svetovni dan čebel. Elektronske prosojnice, ki so bile vključene v slovensko predstavitev, so dosegljive na povezavah: https://drive.google.com/file/d/0BywbMr6zNelhUXlYR2V1amhNaUU/view?usp=sharing> https://drive.google.com/file/d/0BywbMr6zNelhckpPSmc3MmlTbGs/view?usp=sharing> https://drive.google.com/file/d/0BywbMr6zNelhcW5FX2FVTE9feTQ/view?usp=sharing>

Kulturni program so pripravili člani Slovenskega doma San Martin in njihov mešani pevski zbor, ki je dobil priznanje Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu za 20-letno neprekinjeno prizadevno delo. Sodelovale so kulturne

Letos spomladi je v Aumetzu potekal 4. festival zborovskega petja. Organizirala sta ga festivalni komite in domači moški zbor iz Aumetza “Les Voix de l´Est”, katerega zborovodja Andrej Kogovšek je slovenskih korenin. Tako je v njihovem repertoarju tudi veliko slovenskih pesmi.

V soboto, 9. maja 2015, je mesto Düsseldorf petnajstič pripravilo prireditev Dan Evrope / Europatag. Društvo Slovenski zvon iz Krefelda je tokrat sodelovalo že trinajstič. Pokroviteljstvo je prevzelo Veleposlaništvo Republike Slovenije v Berlinu.

Kresnice z župnikom in ministranti po nedeljski maši v francoski vasici Xivry-Circourt.

Na ogledu Verduna, kjer so se v 1. svetovni vojni bíle hude bitke.

Besedilo: Martina Tomšič Kramberger, fotografija: Alenka Schumacher Proti koncu letošnjega marca, ob začetku pomladi, je v mestu Willich, ki leži med Kölnom in Düsseldorfom v deželi Severno Porenje – Vestafilja, gostoval moški pevski zbor vinogradnikov iz Šentruperta. Pevci so s svojim dirigentom Venčeslavom Zadravcem in šentruperškim županom Rupertom Goletom pripotovali na povabilo moškega pevskega zbora Eintracht in ženskega pevskega zbora Belcanto iz Schiefbahna. Prijateljske vezi so se spletle med druženjem na izletu po Sloveniji, ki ga je društvo Slovenski zvon iz Krefelda organiziralo lani spomladi. Poleg članov društva so se ga udeležili tudi pevci in pevke obeh nemških zborov. Pri vinogradnikih poje nekdanji član društva Slovenski zvon Darko Štamcar, v nemških zborih pa Rozina Lovrenčič, predsednica in gonilna sila društva Slovenski zvon, in Tobias Lovrenčič, ki mu je mama privzgojila ljubezen do petja. Osrednji dogodek je bil koncert vse treh zborov v soboto zvečer v kulturni dvorani v Schiefbahnu, predelu mesta Willich. Mešano slovensko-nemško občinstvo je z navdušenjem in aplavzi spremljalo koncert. Začel ga je harmonikar Silvo, ki je potem s svojimi pevskimi nastopi in igranjem harmonike povezal ves koncert. Na odru so se izmenjali vsi trije zbori, vsak s svojim programom in samosvojim načinom interpretacije.

Pevci iz Slovenije so si že v petek dopoldan v Düsseldorfu ogledali znamenitosti severnoporenske prestolnice, v soboto zjutraj pa so se odpravili v Köln, kjer so v enourni krožni vožnji videli nekaj kölnskih znamenitosti od antičnih časov do najnovejše dobe. V nedeljo dopoldan je pevce, njihove spremljevalce in župana Šentruperta v lepem dvorcu Neersen, kjer ima sedež mestna uprava, sprejel župan mesta Willich Josef Heyes, popoldne pa so pevce

in pevke ter spremljevalce pričakali člani društva Slovenski zvon v Krefeldu. Preživeli smo nepozaben konec tedna. Šentruperški župan Gole se je zahvalil z besedami, da so tukaj doživeli res izjemen sprejem in da je bil zanj obisk pri Slovencih v Nemčiji nepozabna izkušnja.•

Nedeljsko kulturno-zabavno popoldne v Krefeldu

Moja Slovenija

Prevodi Prevedel: Kristjan Radikovič

Marija Ahačič Pollak: Being Abroad Forces You to Survive Fotografije: Osebni arhiv M. A. P. Marija Ahačič Pollak is a kind and neat lady who makes a strong impression anywhere she goes. Although she lives in Canada, she is a conscious Slovenian and never forgets her roots. Without expecting to be paid for it she dedicates all of her leisure time to Slovenia and her Slovenian identity. There aren’t many people deserving of such an extensive presentation in the central medium for Slovenians leaving abroad. Recently, Marija Ahačič Pollak has published her second book entitled Tečejo, tečejo nitke which describes her life story that was greatly characterized by music. Last year at the Welcome home event in Škofja Loka she performed her hit Murke together with the Sašo Avsenik ensemble and left us dumbstruck… As she always does when singing “her” song. In the interview she stated that: “despite the good life I led back when I sang for Avsenik, my husband and I soon realized that there was no future for my husband in the former Yugoslavia. He was labeled a capitalist and it showed at every turn.” She says that the nationalization of all property

was the trigger that forced them into moving abroad. Being abroad made her terribly homesick but as she says: “it forces you to survive and quickly find some kind of work, which often includes great renunciation. It is the only way to create a great future.” Marija is vigorously involved in the Slovenian community. She has been working as a volunteer in Toronto for over three decades and is still the producer at the Canadian-Slovenian Radio Glas. Aside from that she is also the artistic director of the vocal group Plamen which she is very proud of. Ever since 1966, Marija Ahačič Pollak has been visiting Slovenia on a yearly basis. “At first I just came to visit my parents, but now I return to see my relatives, old friends and the beautiful nature. I enjoy the beauties you don’t even notice at home.” She has pleasant memories of her collaboration with the Avseniki ensemble and admits that Murke has paved the way for both her musical career and her life.•

Alexander Mann – The “Thin King” of Slovenian Carinthia Fotografija: osebni arhiv A. M.

Alexander Mann is a sole proprietor and an innovator who with his unique furniture made of thin but durable cardboard conquers different investors and markets. The Carinthian Slovenian is torn between Klagenfurt, Slovenia, Italy, Berlin and the USA. He is a citizen of the world who attributes his success to networking, cooperation abroad and thinking big. His father comes from Berlin and his mother is a Carinthian Slovenian from Rosental. Even though Alexander was born in Klagenfurt, his family spent the first few years of his life in Germany. Afterwards, they returned to Carinthia where Alexander went to bilingual elementary and secondary schools. Later he enrolled in the College for Economic Professions in St. Peter. Following his matura exams, he served in military service in Austria and then departed to Burgenland, namely to Eisenstadt, where he studied international economics with emphasis on the countries of Southeast Europe. When he finished his studies he established his own company which helped other

Moja Slovenija

companies from Souteast Europe penetrate into the Austrian market. He says that he used to work as a project manager at the Slovenian Economic Association in Klagenfurt, where he worked on an international EU project Future Ideas Karawanks. The purpose of the project was connecting young enterpreneurs from Slovenia and Austria. Two years ago, however, he restarted his company which manufactures cardboard furniture. Alexander, who thinks ideas themselves aren’t worth anything unless you share them with as many people as possible, says that: “you are successful, if in the morning you wake up with a smile on your face and look forward to each and every day. Money should not be the main reason for success.” Alexander Mann only plans for a few months ahead. In this period of time he plans to move the business to new premises, reorganize work and finish the preparations for launcing our trademark The ThinKing.•

Patronage (Private Investments in Culture – In Times of Crisis and Heyday) “In a hundred years nobody will know what my main business activity was, but I am sure that I will be popular as one of the founders of the Stanislav Škrabec Fund.” These are the words of Janez Škrabec, a businessman and the first recipient of the Patron of the Year 2010 award which was given by the Finance newspaper. But what is truly the answer to the most significant question of patronage, donorshipw, sponsorship or private investments in society in general – why? Why would someone invest in culture, society and common good?

studies, eased many a social hardship, fed the hungry, supported the counstruction of different schools and orphanages, and financed various Slovenian clubs to enable their ongoing activities. The perfect example of such a patron was Žiga Zois, a charismatic persona who not only supported the intellectual but also offered them spiritual guidance and contributed to their social awareness. His role, along with those of the other thirty-six patrons listed in the Slovenian Wikipedia, is simply priceless.

Slovenia is not known for ever having a strong patronage network, since patronage is historically associated with wealthy individuals and families. Nonetheless, there were patrons in Slovenia whose importance was proportional to their rarity. They enabled young people to finish their

After the shameful but clearly present tradition of patronage was terminated on our soil following World War II – socialism deemed the state to be the only possible patron – in wasn’t until the independence of Slovenia in 1991 that the basic conditions for different forms of private investments

in culture were met again. Patronage, in various forms, is now no longer questionable or prohibited, but this is not enough to encourage private investments in culture and society in general. Today there are more possibilities and methods for making private investments in culture than ever before: from crowdfunding, anonymous funding, to country funding (the country is still the most important cultural patron) and highly aware individual patrons. As businessman and patron Janez Škrabec explains, these individual patrons will be remembered primarily for their greatness, cosmopolitanism and sophistication. They pave the way independent from any specific economy, except the the economy of values as such: consciousness, creativity, spiritual freedom and working for the common good.•

The Draughty Canal Valley Fotografija: Andrej Blatnik

The Canal Valley (Kanalska dolina in Slovenian and Val Canale in Italian) is true to its name. The narrow valley surrounded by Carnian Alps on the north and Julian Alps on the south is overflowe not just by the river Fella but also by the railways, motorways and highways winding through the bottom of the valley, vanishing in the tunnels, reemerging, crossing bridges and eachothers’ routes without any disturbances in the traffic. Due to the fluidity of traffic it provides, the Canal Valley has always been an important passage between the Mediterranean and Central Europe. It enables the crossing of the Southeastern Alps without having to climb any tall mountain passes. This way the Canal Valley maintains the fluidity of traffic during the winter, when the weather brings a lot of snow that can hold for long periods of time. The heavy traffic flowing through the Canal Valley, however, doesn’t reward the inhabitants of the area with anything else but noise and octane fumes. They are left pondering how to lure the passing travelers off the arterial roads, make them stop for a moment, look around themselves and finally see where they’re actually driving. If they only took the time, they would have a lot to see.

spent more than 20 minutes in the valley. They took advantage of the taverns and inns, where they could rest and regain their strengths to carry on the journey ahead of them. Slovenians aren’t entirely ufamiliar with the area. The marketplace in Tarvisio used to be quite frequented in the times of Yugoslavia. Skiers from Slovenia and Austria also know the area because of the Monte Lussari (Svete Višarje) ski resort, although the place it is more popular as

a pilgrimage route. The Canal Valley itself might look like a traffic channel at first sight, but the villages scattered througought the valley hide countless attractions, such as the many barracks and guardhouses in the area. Many of them are considered monuments but are, sadly, deserted. We can only hope that the local economy will be able to harness their potential, be it for the purpose of tourism – which seems the most realistic – or other purposes.•

Due to the geographic position and the vast natural potential, the Canal valley was already important long ago in history. However, the traffic back then did not travel at 130 kmph or more, so travellers Moja Slovenija

Marjan Batagelj: The European Country with the Most Beautiful Cellar

Križanka

Fotografija: Iztok Medja za Postojnsko jamo, d. d.

Marjan Batagelj, who has been the majority owner of the Postojna cave and the Predjama castle – two highlights of Slovenian tourism – since July 2010, is an attentive observer and a pleasant conversationalist. While paying attention to the tourists on the promenade in front of the cave, the tidiness of the promenade and the offer at the restaurants, he thoughtfully responds to any question asked. By profession he is a geographer and an ethnologist who highly respects Slovenia’s natural and cultural heritage. Aside from that, he also has experience in doing business, which all together enables him to have a detailed vision of the future of tourism in Slovenia. On a warm Friday morning in the middle of June we had a stroll along the Postojna promenade where our conversation flew by. Batagelj speaks from his mind and doesn’t demand questions in advance. He is spontaneous and at the same time precise. When he talks about the Postojna cave, it seems as if he were talking about a woman – he talks with emotion. When I asked him how he ended up working in tourism he replied: “Perhaps this is where I was destined to end up. The twenty years of experience in doing business was just an introduction to where I am now. As a geographer and an ethnologist I got the opportunity to manage a natural and cultural heritage such as the Predjama

castle, but without the experience and understanding of entrepreneurship, finances, accounting and doing business, this would not have been easy.” He says the most difficult part of all was changing the attitude of Postojna towards guests. According to Batagelj the key to success is business ownership. He stresses that: “an unregulated ownership structure and irresponsible owners always turn out to be the gravediggers of a business. Aside from the ownership structure it is very important that the owners are responsible – owning business is not all about the possession of material goods. Good ownership also demands quality management.” The strategy for the development of tourism in Slovenia is a complex notion. According to Batagelj, we should take the position of being some part of the Southeast Europe, which is characterized by both a rich natural and cultural heritage and a varied landscape. “If we approach the world in such a manner, we should clearly specify what makes us the most recognizable. We have more than 11,000 caves and what I like to call ‘the most beautiful cellar in Europe’ and that is what makes us stand out. We have the highest number of caves per capita in the world and if we can present that fact to the people, then we can also give them a reason worth

MOJA SLOVENIJA

remembering us for. The 36 million visitors of the Postojna cave guarantee that caves are something anyone will undoubtedly remember.”

OBMEJNO HRIBOVJE V SEVEROVZHODNI SLOVENIJI OBLAČILO

Batagelj is convinced that Slovenia has too little domestic capital and therefore needs foreign investors. In order to attract them we must first create a competitive economic environment, however, this doesn’t only comprise cheap landlots and low community infrastructure levies, but includes also the labor legislation and a flexible labor market. At the same time, we must show the investors that we want their investments and their capital, because even in the process of privatization we tend to act as if we didn’t want foreign investors in the first place. He is convinced that in ten years time the tourist maps of Europe and the world will include the Postojna cave and the Predjama castle as one of the most important tourist destinations in Europe, which is actually already the case: “as far as organization, technology and marketing are concerned we are setting the exemple for any worldwide destination. This is what keeps us above average. I think that in the last four years we’ve beaten our competition the easy way. We know we are being watched… In the good sense, of course.”•

RAČUN- NEKDANJI LEPŠANJE SKA UGO- MNOŽIČNI VODNA ANGLOJUŽNI IN NEGA TOVITEV NASTOP PREGRADA AMERIŠKA SADEŽ, KOŽE NA STROŠTELOPLOŠČINZLATO OBRAZU KOV VADCEV SKA MERA JABOLKO

REZINA MESA, SPEČENA NA VROČI MAŠČOBI ZMAGA PRI ŠAHU

RAFKO IRGOLIČ

ERVIN ČURLIČ DVIGANJE MORSKE GLADINE

AVTOR MARKO DREŠČEK

ZASLON POLICIST, PROSTORI PRI TELE- KI ODKRIVA ZA VIZORJU KAZNIVA OSEBNO DEJANJA HIGIENO

CIRIL ŠKERJANEC

DIVJI KOZEL

DEL LJUBLJANE

DRUŽINA SLOV. SKLADATELJEV

ENAKA SAMOGLASNIKA

BESEDNJAK

LESNI KATRAN

PROJEK- KRAJ, KJER VODJA CIJA KOPLJEJO GOSPOPREDMEGLINO DARSKEGA TA NA IGRALKA OBRATA RAVNINO ŽELEZNIK

NEURAVNOVEŠEN ČLOVEK, ČUDAK PODZEMNA JAMA V KRAŠKEM SVETU

BLAGAJNA (LJUDSKO) STROJ ZA GNETENJE

JAPONSKI DROBIŽ

OKUSNA MORSKA RIBA

CITROENOV OLDTIMER

MESTO V SREDNJI SRBIJI

MEHKO KOZJE USNJE ZA ROKAVICE IZUMRLA NOJU PODOBNA PTICA

ZAPRTJE JETNIKA V SAMICO VRTNA SENČNICA

KOS SUKANCA MAKEDONSKI PROSVETITELJ, UČENEC CIRILA IN METODA NAROČILO, UKAZ ZA IZVRŠITEV

SPOJINA ALKOHOLA S KISLINO KOSTUMOGRAFKA VOGELNIK NIČLA (POGOV.)

ZGORNJI DEL STOPALA VOJAŠKO ZDRUŽENJE DRŽAV PRIPRAVA ZA PRETAKANJE TEKOČIN, LIJAK

PULZ, BITJE SOSEDNJI ČRKI

OSEMLETNA OSNOVNA ŠOLA GIUSEPPE TARTINI

PRETAKANJE SOLZ

BODEČ PLEVEL VSTOPNICA

OSTRI DEL CEPINA MATEMATIČNA NEZNANKA

IVAN SIVEC

KRALJ ŽIVALI PREGON IN PLENITEV DIVJADI

NEUMNEŽ VOJAŠKI OKLEPNIK

KONICA, ŠPICA MANJŠI OPLOV AVTO

IGRALKA KIDMAN PREDSTOJNIK SAMOSTANA

ORANJE PODOBA GOLEGA TELESA MORALA, ETIKA

KUBANSKI PLES ČA-ČA-?

KDOR KAJ IŠČE, ISKALEC PORAST, POVEČANJE

STARO DOMAČE ŽENSKO IME

Rešitve (vodoravno): Kozjak, obleka, zrezek, mat, ti, eč, ptujski, glinokop, ekscentrik, kasa, kraška jama, lev, rin, orada, glaze, ami, niš, norec, nit, osamitev, naum, osat, ost, nart, eka, nicole, aliansa, oklo, or, lij, utrip, nrav, osemletka, iskač, gt, narast, katra

Moja Slovenija