__MAIN_TEXT__

Page 1

September 2019

Pestra jesen Urada Emil Karajić:

Novi vodja kabineta Mateja Jamnik in Jessica Jagec:

Predavateljica na Cambridgeu in modna oblikovalka v Londonu Krajinski park GoriÄ?ko

1


// IZ TOKRATNE ŠTEVILKE

PESTRA JESEN URADA

EMIL KARAJIĆ, NOVI VODJA KABINETA

KRAJINSKI PARK GORIČKO

Moja Slovenija www.slovenci.si

PREVODI

KONTAKTI

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

STA

UREDNIŠTVO

STA

+386 1 230 80 00 +386 51 675 168 info@slovenci.si

Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI

IZDAJATELJ

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA

Blanka Markovič Kocen

OBLIKOVANJE IN PRELOM

Bukovniško jezero. Foto: Jošt Gantar/slovenia.info

SPREMLJAJTE NAS




// AKTUALNO

Pestra jesen Urada  Emil Karajić, vodja kabineta ministra

Začetek septembra je bil za Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu zelo pester, saj smo se že v prvih treh dneh udeležili treh različnih dogodkov, številne dejavnosti pa smo nadaljevali skozi ves mesec. Tudi oktober bo dinamičen. ustanovam v Bosni in Hercegovini za prizadevanja za ohranjanje slovenske identitete in povezovanje z matično domovino. Obenem pa smo se še podrobneje seznanili z njihovim delom.

▲ 54. Študijski dnevi Draga v Trstu, kjer je Jože Faganel prejel Peterlinovo nagrado. FOTO: Urad

Minister Peter J. Česnik se je udeležil tradicionalne prireditve 54. Študijski dnevi Draga v Trstu, kjer je Jožetu Faganelu podelil Peterlinovo nagrado. Že naslednji dan pa sta se Minister Česnik in državna sekretarka Olga Belec udeležila odprtja 14. Blejskega strateškega foruma. Letos je forum potekal pod naslovom Viri (ne) stabilnosti, razprava pa je bila namenjena vlogi virov v povezavi z mirom in varnostjo, trajnostnim razvojem in gospodarskim napredkom. Zatem se je minister Česnik udeležil tudi 54. jesenskega seminarja za vzgojitelje, učitelje in profesorje šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Letos so seminar odprli v Trstu, kjer so šolniki prisluhnili uvodnemu plenarnemu predavanju Zvezdana Pirtoška z Medicinske in Pedagoške fakultete Univerze v Ljubljani. V septembru smo se odpravili na daljše potovanje. Minister Česnik in državna sekretarka Belčeva sta bila s sodelavci Urada v času od 5. do 7. septembra 2019 na obisku pri slovenski skupnosti v Bosni in Hercegovini. Namen obiska je bil simbolno priznanje slovenskim

▲ Na obisku pri slovenski skupnosti v BiH. FOTO: Urad

Prisotni smo bili tudi na nekaterih proslavah in slovesnostih. Minister Česnik se je v nedeljo, 8. septembra 2019, udeležil osrednje slovesnosti pri spomeniku na gmajni pri vasi Bazovica, v spomin na štiri ustreljene junake leta 1930. Imel je nagovor in položil je venec. Minister se je 14. 9. 2019 udeležil proslave ob prazniku priključitve Primorske matični domovini, ki je potekala v grajskem vrtu v Ajdovščini. 11. 9. 2019 se je državna sekretarka Olga Belec na Generalnem konzulatu RS v Monoštru srečala s sopredsedujočim Slovensko-madžarske mešane komisije za spremljanje Sporazuma o zagotavljanju posebnih pravic madžarske narodne skupnosti v Republiki Sloveniji in slovenske narodne manjšine na Madžarskem, ministrskim komisarjem Ferencem Kalmarjem.

4


V sredo, 25. 9. 2019, smo se udeležili srečanja Društva za zaščito živali Tetrijeb v gorskokotarskem Tršču. Minister Česnik se je tam srečal s predsednikom društva dr. sc. Ivico Križ. Odprli so srednjeevropski vzgojni center Tetrijeb, ki se ukvarja z reševanjem tamkajšnje ogrožene vrste petelina.

▲ Srečanje DS Olge Belec z ministrskim komisarjem Ferencem Kalmarjem v Monoštru. FOTO: Urad

Ob koncu meseca nas je počastilo še nekaj prireditev. Od 20. do 22. 9. 2019 je potekal festival Slovencev v Italiji Slofest, kjer se je minister Česnik udeležil slavnostnega odprtja. V soboto, 21. 9. 2019, je obiskal prvi manjšinski nogometni turnir v gorskokotarskem Gerovu, ki ga je pripravilo Slovensko društvo Gorski Kotar. V nedeljo, 22. 9. 2019, pa je bil minister slavnostni govorec na osrednji prireditvi tradicionalnega srečanja bivših internirank, političnih zapornic, ukradenih otrok, sorodnikov, svojcev in prijateljev v Kongresnem centru dvorane Colombo hotela Slovenija v Portorožu.

▲ Seminar za učitelje. FOTO: Urad

V soboto, 28.9.2019, pa je Slovensko društvo Triglav iz Splita pripravilo otvoritveni kulturni dogodek nove sezone 2019/2020. V osrednjem delu prireditve sta nastopila pevski zbor domačega slovenskega društva in pevski zbor Sanje iz Nove Gorice. Dogodka se je udeležila državna sekretarka Olga Belec, ki je društvo Triglav tudi obiskala. Zadnji septembrski konec tedna smo se udeležili 33. Folkloriade v nemškem Augsburgu, kjer so se predstavile slovenske folklorne skupine. Društvo SKŠD Drava pa je praznovalo 40-letnico svojega delovanja. Minister Česnik je ob tej priložnosti podelil tudi priznanja društvu in zaslužnim članom.

▲ Osrednja slovesnost pri spomeniku na gmajni pri vasi Bazovica. FOTO: Urad

V soboto, 21.9.2019, je Društvo Slovencev Emona iz Rume v Srbiji praznovalo desetletnico svojega obstoja in delovanja. Slavnostne prireditve se je v vlogi predstavnika Urada udeležil višji sekretar Rudi Merljak, ki je društvu izročil Uradovo priznanje.

5

Pred nami pa je prav tako pester oktober. V prihajajočem mesecu se bomo udeležili prireditve ob 100-letnici saintgermainske mirovne pogodbe, kjer bo imel minister Česnik razpravo z dr. Petrom Kaiserjem. Obiskali bomo poslovno konferenco, ki jo organizira Ameriška gospodarska zbornica Slovenije. Prav tako bomo prisotni na jubilejni 10. Konferenci slovenskih znanstvenikov in gospodarstvenikov iz sveta in Slovenije, kjer bo imel minister nagovor. Na Hrvaškem načrtujemo obisk srečanja slovenskih društev. Čakajo nas daljši obiski naših rojakov v tujini, in sicer v Belgiji in Srbiji. Ob koncu meseca pa se najbolj veselimo praznovanja 25. obletnice delovanja našega Urada.


// AKTUALNO

Urad dejaven pri repatriaciji Slovencev iz Venezuele

▲ FOTO: Urad

Medresorska delovna skupina za koordinacijo repatriacije Slovencev iz Venezuele, ki jo vodi državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Olga Belec, dejavno pripravlja akcijski načrt postopka in izvedbe repatriacije naših rojakov v Slovenijo. »Naloga ni lahka, saj je zadeva zelo kompleksna in vključuje skoraj vse resorje v državi,« poudarja Belčeva. Skupina je bila med drugim obveščena o delu Urada na področju humanitarne pomoči za našo skupnost v Venezueli. Preko Karitasa so poslali pošiljko zdravil, ki jih je donirala Krka.

4) naseliti jih tam, kjer je pričakovati, da bodo v okolju dobro sprejeti. Ker gre za občutljiva vprašanja, ki vsebujejo tudi številne osebne podatke, o podrobnostih ne poročajo, dokler akcijski načrt ne bo dokončno pripravljen in ga bo tudi vlada potrdila.

Prioritete so naslednje:

Medresorska delovna skupina za koordiniranje repatriacije Slovencev iz Venezuele se je sešla tudi z nevladnimi in humanitarnimi organizacijami. »Ugotavljamo, da je za uspešno izvedbo repatriacije ter kasnejšo uspešno integracijo repatriiranih oseb v slovensko družbo zelo pomembno, da v proces vključimo tudi nevladne in humanitarne organizacije, ki bi nam pomagale s svojim znanjem in izkušnjami na sorodnih področjih,« je po sestanku povedala Belčeva.

1) kdor ima sorodnike, pri katerih bi se lahko naselil, bo to zelo dobrodošlo (tako z vidika naselitvenih kapacitet kot zaradi lažje in hitrejše integracije), 2) pri ostalih naselitev v bližini krajev, od kjer izvirajo predniki, saj se bodo tako lažje vključili, 3) naseliti jih blizu realnih možnosti za zaposlitev glede na njihov profil in

 Blanka Markovič Kocen

6


Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu objavlja XVIII. NAGRADNI NATEČAJ za diplomska, magistrska in doktorska dela na temi: A: Slovenci v zamejstvu B: Slovenci v izseljenstvu

Namen natečaja je spodbujanje raziskovalne dejavnosti dodiplomskih in podiplomskih študentov na področju zamejske in izseljenske tematike in s tem krepitev zavesti o njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja. Na nagradni natečaj se lahko prijavijo kandidatke in kandidati iz Republike Slovenije in tujine. Predmet nagradnega natečaja so uspešno zagovarjana diplomska, magistrska in doktorska dela na kateri koli univerzi v Sloveniji ali zunaj nje, ki obravnavajo tematike slovenskih skupnosti zunaj meja Republike Slovenije. V poštev pridejo dela, napisana v slovenščini, hrvaščini, bošnjaščini oz. bosanščini, srbščini (latinica), italijanščini, nemščini, francoščini, angleščini ali španščini. V primeru, da delo ni napisano v slovenščini, mora imeti v prilogi povzetek v slovenskem jeziku (60 do 150 vrstic). Na natečaj Urada lahko kandidirajo tudi posamezniki z deli, ki so že bila prijavljena na drugih podobnih natečajih. Upoštevana bodo dela, zagovarjana v obdobju od 01. 11. 2018 do 31. 10. 2019. Nagrajena bodo tri dela s področja zamejstva in tri dela s področja izseljenstva, in sicer prvi nagradi za vsako od področji v višini 800 evrov, drugi nagradi v višini 600 evrov in tretji nagradi v višini 400 evrov. Komisija lahko izjemoma podeli tudi posebno nagrado v višini 400 evrov za najboljšo diplomo v okviru nižje stopnje bolonjskega študijskega programa. Na predlog strokovne komisije se Urad lahko odloči tudi o večjem številu nagrad v eni od kategorij, vendar

7

skupno število nagrad ne sme presegati skupnega števila razpisanih nagrad (6 in do dve za nižjo stopnjo) in denarnega sklada 3.600 evrov (400 EUR za posebno nagrado za »bolonjsko« diplomo v vsaki kategoriji šteje posebej). Dela, ki jih bo predlagala komisija, bodo na željo nagrajencev prejela tudi priporočilo Urada za objavo. Strokovna komisija bo ocenjevala diplomska, magistrska in doktorska dela z različnih področij na temo slovenskega izseljenstva oziroma zamejstva. Pri tem bo upoštevala naslednje osnovne kriterije: • izvirnost teme - pristopa, • »uporabnost« oziroma informativnost v smislu preučevanja oblik ohranjanja slovenske identitete zunaj meja Republike Slovenije in povezanosti z njo • strokovnost, zahtevnost, splošno kakovost, interdisciplinarnost dela. Urad bo nagrajencem oz. nagrajenkam v nadaljevanju leta omogočil eno do dve javni predstavitvi nagrajenih del. Sodelovanje naloge na natečaju se šteje kot soglasje avtorja, da se prispelo delo obdrži v arhivu Urada oziroma v hrambi na Inštitutu za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU (za področje izseljenstva) ali Inštitutu za narodnostna vprašanja (za področje zamejstva). Prav tako se s prijavo kandidat strinja, da lahko Urad uporablja njegove/njene osebne podatke za potrebe izvedbe natečaja in morebitno poznejše komuniciranje. Način in rok prijave na natečaj Kandidati naj na naslov Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana s pripisom »ZA NAGRADNI NATEČAJ« pošljejo ali

dostavijo: - en vezan izvod svojega dela v trdih platnicah, - potrdilo o uspešno opravljenem zagovoru diplomskega, magistrskega ali doktorskega dela z jasno razvidnim datumom zagovora, - kratek življenjepis z osnovnimi osebnimi podatki in kontaktnim naslovom (poštni naslov, elektronska pošta, telefon); - elektronska verzija dela – v obliki priloženega USB ključka ali po elektronski pošti na naslov zvone.zigon@gov.si. USB ključek vam Urad po zaključenem natečaju vrne. Elektronska verzija ne velja kot nadomestilo za tiskani izvod. Prijavitelj(-ica) naj v prijavi JASNO OZNAČI, za kakšno delo gre - za diplomo na nižji stopnji bolonjskega študija (»diploma 1«), na višji stopnji bolonjskega študija oziroma za magisterij (»diploma 2« ali »magisterij«), za znanstveni magisterij, doktorat… V kolikor je bilo delo zagovarjano v tujini in nosi drugačen naziv, naj prijavitelj(-ica) v prijavi navede primerljivo stopnjo oz. naziv po slovenskih standardih (magisterij, doktorat…). Urad bo dela sprejemal do vključno 2. 12. 2019, rezultati natečaja pa bodo znani predvidoma do konca aprila 2020. Svečana razglasitev/podelitev nagrad bo sledila predvidoma v aprilu ali maju 2020. Dodatne informacije dobite na tel. št. (+386) (0)1 230 80 11 (dr. Zvone Žigon) ali preko elektronske pošte: zvone.zigon@ gov.si.


// INTERVJU

Mateja Jamnik: Občinstvo vzamem s seboj na pot v zgodbi, ki jo pripovedujem  Blanka Markovič Kocen  Osebni arhiv M. J.

Mateja Jamnik. Redna profesorica na univerzi v Cambridgeu, polmaratonka, mati treh otrok … in še kaj smo verjetno izpustili. Super ženska? Če že ne super, pa zelo zanimiva. Raziskovalka umetne inteligence. Pogovarjali sva se v septembrskem jutru, po telefonu, po tem, ko je otroke oddala v šolo. Pravi, da je usklajevanje številnih obveznosti mogoče le z veliko podporo moža in, žal, na račun spanja. Otroci, stari 17, 13 in 9 let, namreč zdaj zahtevajo bolj psihično kot fizično podporo. Vrnitev v Slovenijo pa vidi kot realno možnost.

Mateja Jamnik se je 14 dni pred najinim pogovorom z družino vrnila v Veliko Britanijo, kjer sicer živi že 30 let, iz Slovenije. Leto dni je bila gostujoča raziskovalka na Inštitutu Jožef Stefan v Ljubljani. »Bila sem na t.i. »sabbatical work«, kar pomeni neke vrste študijski dopust. Bila sem torej razrešena predavateljskih in administrativnih dolžnosti, da sem se lahko posvetila samo raziskovalnemu delu,« pojasnjuje sogovornica. »To pomeni, da mi ni treba biti fizično v Camridgeu, čeprav imam veliko ekipo ljudi, sedem študentov na doktorskem študiju, za katere skrbim in sem zanje odgovorna, kamorkoli grem.«

Mateja se je z družino za Slovenijo odločila med različnimi možnostmi, saj je v tem videla priložnost, da otroci prvič v življenju nekaj časa živijo v Sloveniji. »Poleg tega je Slovenija razmeroma blizu Veliki Britaniji, da lahko še vedno ustrezno skrbim za svojo ekipo ljudi. Na Inštitutu Jožef Stefan pa sta kar dva oddelka za umetno inteligenco, zelo kvalitetno delajo in upala sem, da se bo konkretno sodelovaje nadaljevalo tudi po mojem odhodu. Običajno je tako sodelovanje splet interesov na področjih, ki jih ljudje pokrivajo.« Tega je po Matejinih besedah precej, saj določene skupine, med njimi tudi organizaciji

ASEF in VTIS, v Sloveniji in zunaj nje podpirajo sodelovanje Slovenije s Slovenci po svetu. Tudi v svoji ekipi ima dve študentki ASEFA. V Sloveniji se dan začne in konča prej kot v Veliki Britaniji »V Sloveniji smo zelo uživali, tako otro– ci kot midva z možem,« pove Mateja. »Sama sem potrebovala malo več časa, mož pa se je zelo hitro asimiliral. Delovno je bilo odlično, zasebno pa še bolje! Otroci so se dobro vživeli v slovenske šole. Nekatere stvari so jim bile zelo, druge manj všeč.« Ljubljana je v primerjavi s Cambridgeom majhna in Jamnikovi so si takoj

8


9


// INTERVJU

kupili kolesa, kar je prenos tradicije oziroma načina prevoza v Cambridgeu, ki je prav tako kolesarsko mesto. »Čas v Sloveniji smo izkoristili tudi v turističnem smislu, Slovenijo smo po načrtu prepotovali po dolgem in počez, veliko videli, uživali, močno občutili pozitivne strani življenja v Ljubljani, ki je tu dosti bolj umirjeno kot v Veliki Britaniji. Dan se začne in konča prej, vse je blizu, v nekaj urah si v planinah in na morju. Lahko si zelo spontan, odločaš se z danes na jutri in to nas je navdušilo,« pravi sogovornica, ki je imela blizu tudi svojo

družino in prijatelje na Koroškem. In kakšna je Mateja kot predavateljica? Ima kak poseben pristop do študentov? »To je nehvaležno vprašanje … Vedno predavam na način, da svoje vzamem s seboj na pot v zgodbi, ki jo pripovedujem. Če bi polovica študentov na mojem predavanju spala, to ne bi bilo ne zame ne zanje izpopolnjujoče ne dober izkoristek časa. Sem interaktivna, dinamična, entuziastična, ker hočem svojo ljubezen do dela deliti s študenti.o na področju umetne inteligence in računalništva

za ženske ni ravno tipično, a Matejo je navdušilo. »Študirala sem matematiko, za dodiplomsko nalogo pa sem raziskovala, na kakšen način ljudje rešujemo probleme. Potem sem delala magisterij iz računalništva, ker me je zanimalo, kako lahko naredimo računalnik, ki bi bolj na človeški način sodeloval z nami in razmišljal. Doktorat pa sem delala iz umetne inteligence. V matematiki pač hočeš svoje delo aplicirati na tehnologiji.« Sogovornica za prihodnost načrtuje več projektov oziroma smernic, vse

10


pod sklopom »human like computing«. »Imam dve oziroma tri glavne smeri: raziskovanje oziroma modeliranje, kako stroji razmišljajo, kako uporabljajo neformalne intuitivne metode in rešujejo probleme. Človeške procese skušamo modelirati.« Po drugi strani pa te metode aplicirajo in jih uporabljajo v medicini za personalizacijo le-te. Še posebej za področju raka, pravi sogovornica, kjer gradijo sisteme, v katerih so podatki pacienta projektirani v njegovo analizo, kar kliničnim specialistom pomaga pri diagnosticiranju in tretmajih

11

pacientov. Kje se vidi čez desetletje? »V svojem raziskovalnem delu še naprej v mednarodnih kolaboracijah, vzgajanju novih študentov, specialistov umetne inteligence.« Po letu, ki so ga preživeli v Ljubljani, Mateja in njena družina realno razmišljajo o selitvi v Slovenijo. »Preživeli smo realno leto, brez pretirane romantike in glede na to, kakšna je trenutna situacija v Veliki Britaniji, se ne ve, kdaj nam bo dovolj. Zdaj vidimo, da to je možno. Nismo namreč vedeli, kakšne so

delovne priložnosti in to je najpomembnejše, ki jo potrebuješ za selitev v neko državo.« Mateja je letos spomladi pretekla polmaraton, jeseni načrtuje še drugega. Vsako leto skuša preteči dva, o maratonu pa zaradi pomanjkanja časa še ne razmišlja. Morda ji bo to uspelo v Sloveniji, kjer čas vsaj nekoliko počasneje teče.


// INTERVJU

Jessica Jagec: Ničesar me ni bilo strah  Blanka Markovič Kocen  Foto: Andraž Blaznik

Slovenska oblikovalka Jessica Jagec v Londonu živi svoje sanje, vendar jo je do njih pripeljala strma in ne vedno s cvetjem posuta pot. Ne Milano, Pariz ali New York, najrazvpitejša modna središča, Jessici je bil vedno bolj pri srcu London, čeprav ni vedela, da bo dejansko pristala v tem mestu. »Vedno se mi je zdelo, da bom živela v tujini, a vse se je zgodilo zelo spontano. V resnici verjetno niti sama nisem vedela, v kaj se podajam, a si sedaj ne znam predstavljati drugačnega življenja,« je za Mojo Slovenijo povedala mlada modna oblikovalka. »Tukaj mi resnično ustreza, imam navdih in nenehno se kaj dogaja.«

12


13


// INTERVJU

Danes delate za prestižne blagovne znamke. Kako pa se je ta pot k vrhu začela? Kakšni so bili vaši prvi izzivi? Ni vse tako glamurozno, kot se mogoče sliši. Izjemno vesela sem, da je bila moja pot takšna, kot je bila, vse se je zgodilo dokaj spontano. Vedno sem imela velik zagon in verjetno sem do neke mere deloholik. Nikoli mi ni bilo težko delati, saj imam svoje delo res rada. Na začetku, ko sem dobila službo pri Mirijam Rouden, sem delala ogromno, vsekakor pa je največji izziv delo z ljudmi v modni industriji. Ta je polna oseb s »težkim« značajem, ki velikokrat ne vidijo nič drugega kot sebe. A z njimi se naučiš delati in po skoraj sedmih letih lahko rečem, da takih ljudi v mojem profesionalnem življenju praktično ni več. Delam s čudovitimi ljudmi. Kakšne kolekcije zdaj ustvarjate in za koga? Delam svoje dizajne in se ne ukvarjam s tem, kam bodo šli, temveč zgolj ustvarjam po svoje. Seveda je zanimivo delati neposredno za znamke in sodelovati z različnimi ljudmi - to je svojevrsten izziv. Delala sem s številnimi znamkami, od Guessa, Calvina Kleina do Zare in mnogimi drugimi. Kaj v zadnjih petih letih štejete za svoj najpomembnejši dosežek? Težko bi katerega izmed njih izpostavila. Zdi se mi, da moja kariera še vedno počasi rase in se širi, neprestano

14


◀ Jessica Jagec v obleki s svojim potiskom Top Shop. FOTO: Andraž Blaznik

jo dograjujem. Vesela sem, da so se stvari doslej odvijale tako, kot so se, in se veselim vsega, kar še pride.

si ustvarim udobno okolje. V resnici lahko delam od kjerkoli, dokler imam svoj Ipad pro in računalnik.

Kaj je po vašem mnenju ključnega pomena za uspeh? Predvsem moraš imeti rad to, kar delaš. Ker ti potem ni težko trdo delati in se za svojo pot boriti. Pa sploh ne mislim, da je težko, ampak veliko ljudi prehitro obupa ali pa ne vložijo dovolj truda, ker jim preprosto manjka strasti. Moj odgovor na večino vprašanj v prvi službi je bil da. Sama sem se odpravila na poslovna potovanja, po Parizu vsak dan vozila angleški kombi, obiskovala stranke in se jim predstavljala. Ničesar me ni bilo strah. 

Ali ste v Londonu srečali tudi Slovence? Z njimi morda celo sodelovali? Seveda imam nekaj prijateljev Slovencev, sodelovali sicer nikoli nismo, ampak si vedno pomagamo. V Londonu nas je veliko in se ukvarjamo z najrazličnejšimi stvarmi.

Kako se življenje v britanski prestolnici razlikuje od tega v Sloveniji? Ko se enkrat ustališ in si ustvariš svoj krog ljudi, ni pomembno, kje si. Tukaj je življenje hitrejše, saj več časa porabiš da prideš na delo in nazaj ali po opravkih, ampak če odmisliš, da je to nek »bavbav«, se nimaš česa bati. Sama delam od doma in me stres ne prizadene toliko. Obenem tu preprosto lahko počneš marsikaj. Vsakdo lahko najde kaj zase. Kako poteka vaš delovni dan? Veliko rišem, raziskujem, iščem navdih. Ni vsak dan isti, ampak večina mojega dneva je kreativa. Ko delam, sem ponavadi zelo sproščena, rada

15

Verjamem, da spremljate tudi slovensko modno industrijo. Kako sledimo svetovni? Vedno sem vesela, še posebej, ko vidim, kaj počnejo kolegi s fakultete. To res z veseljem spremljam. Mislim, da ni nekih standardnih meril, vsak trg se pač prilagaja svojim okoliščinam. Težko je primerjati dvomilijonsko Slovenijo z Londonom, kjer živi 9 milijonov ljudi. Razmere in standard so popolnoma drugačni, težko je imeti neko univerzalno merilo za dobro in slabo. Vsekakor sem mnenja, da ima Slovenija obilje dobrih oblikovalcev na različnih področjih. Kje se vidite čez desetletje? Ne vem. Nimam načrta, stvari so se doslej iztekle zelo dobro, ne da bi karkoli načrtovala. Nimam kakega velikega bleščečega cilja, videli bomo, kam me bo zanesla pot. Krog ljudi, poznanstev, porfelj ljudi, s katerimi sem delala, se veča, tako da bo zanimivo videti, kam me bo to pripeljalo. 


// KDO JE KDO

Emil Karajić, vodja kabineta: »Zelo pomembno mi je graditi na zaupanju in na pozitivni delovni klimi.«  Blanka Markovič Kocen  Osebni arhiv E. K.

Ko stopiš v njegovo pisarno na Erjavčevi 15 v Ljubljani, kjer domuje Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, najprej opaziš sistematičnost – na policah knjige, na listih preglednice, na tabli sheme, po alinejah nanizani zapiski ali samo besede … To je Emil Karajić, vodja kabineta ministra Česnika, psiholog in psihoterapevt, ki na Urad prihaja iz šolstva. So bile lokalne volitve vaše prvo srečanje s politiko in kaj vas je vanjo pritegnilo? Tako je. V letih delovanja v šolskem sistemu sem se mnogokrat srečal z administrativnimi preprekami, nezadostnim sodelovanjem z višjimi instancami, z nedostopnostjo in neučinkovitostjo podpornih zunanjih institucij in, seveda, z mnogimi izčrpnimi pogovori učiteljev in drugih strokovnih delavcev, kaj vse je narobe in kako bi bilo treba naš šolski sistem izboljšati. Čutiti je bilo neko močno nezadovoljstvo nad delovanjem tega sistema. Hkrati pa imajo učitelji pogosto občutek, da niso slišani in upoštevani s strani države ter se počutijo nemočne. Ponudila se mi je možnost, da sam spoznam tudi ta državni, politični vidik zgodbe in sem

jo sprejel. Ugotavljam, da ima vsaka zgodba več plati in če se skušaš boriti za pozitivne spremembe, moraš razumeti vse vidike nekega sistema. Kako vidite slovensko šolstvo? V slovenskem šolskem sistemu je veliko dobrega. Predvsem imamo veliko izredno nadarjenih, dobrih in zagnanih pedagogov ter strokovnih delavcev, ki s svojim trudom kompenzirajo pomanjkljivosti sistema. Sam sistem pa vidim kot rigiden in preveč razpršen. Pretirano odvisen od dobre volje nekaterih odličnih in zagnanih posameznikov, ki se pogosto borijo z izgorelostjo. Generacije se izjemno hitro spreminjajo in šolski sistem jih ne dohaja. Prav tako se je v zadnjih desetletjih

zelo razvila tudi pedagoška stroka, pouk v osnovnih šolah pa, denimo, še vedno večinoma poteka frontalno. Mnoge šole se trudijo dobro delati s tem, kar imajo, in so v svojih pristopih izjemno inovativne in uspešne. Ampak vnašanje novih in učinkovitejših pedagoških praks je večinoma odvisno od zagnanosti in energije posameznih učiteljev. Velikokrat se morajo za vnašanje novih vsebin in metod boriti s sistemom, politiko ali družbo. Pogosto pa tudi odkrivamo toplo vodo, saj imamo problem z izkazovanjem dobrih praks. Zdi se, kot da manjka konkretno koordinacijsko telo, ki bi razvojno vizijo vodilo na– prej. Tako izredno dobro izpeljani in učinkoviti projekti posameznih šol

16


sčasoma zamrejo (ko se zamenjajo ljudje, zmanjka projektnega denarja … ipd.). Potrebujemo na primer dober sistemski pristop k reševanju medvrstniškega nasilja, ki je bil znotraj velikega mednarodnega projekta razvit v Kranju, vendar je obtičal na lokalni ravni. Potrebujemo več podpornega kadra za učence s posebnimi potrebami in za učitelje, ki delajo z njimi. Ta kader bi moral obvladati vsaj nekaj osnovnih psihoterapevtskih veščin. Potrebujemo obsežnejše in predvsem resnejše dispanzerje za duševno zdravje, ki bodo lahko nudili klinično psihološko in pedo-psihiatrično obravnavo učencem in dijakom. Strokovnjaki na tem področju so tudi preobremenjeni. To, da

17

najstnik v začetnih fazah depresije čaka pol leta na prvi pregled, ni sprejemljivo. To, da v šolah ni specializiranega kadra, ki bi nato pol leta držal tega najstnika pokonci, je krivično tako do učenca kot do njegovih staršev in učiteljev, ki delajo z njim.

»Generacije se izjemno hitro spreminjajo in šolski sistem jih ne dohaja.«

Smernice, debate in okrožnice niso dovolj. Potrebujemo vizijo, akcijske načrte, podporo na terenu in nenazadnje tudi reden in resen nadzor kakovosti. Dobrodošel bi bil tudi sistem nagrajevanja za dobre pedagoge. Sicer pa ni vse samo črno. V Sloveniji imamo mnogo odličnih in zagnanih pedagogov, ki držijo stvari na nogah in se iz dneva v dan trudijo pač delati s tem, kar imajo. Kaj so prednosti slovenskega šolskega sistema v primerjavi z drugimi evropskimi državami in katere so pomanjkljivosti? Pri nas ima pedagog vseeno kar veliko svobode. To pomeni, da je pri svojem delu lahko bolj ustvarjalen. Ta svoboda se sicer počasi krči,


// KDO JE KDO predvsem zaradi dodatnih administrativnih postopkov in zaradi strahu pred starši učencev. Veliko nudimo učencem iz socialno ogroženih družin. In, seveda, glavna prednost je,

»Sposobnost resnično prisluhniti nekomu je v političnem svetu zelo pomembna.«

da je naše šolstvo javno in dostopno za vse. Veliko je bilo narejenega na dostopnosti in vključevanju. Nekaj pomanjkljivosti sem že prej omenil. Vendar zavedajmo se, da prav noben sistem ni popoln, vsi delamo znotraj nekih omejitev. Veliko ste se ukvarjali z vedenjskimi motnjami, ki jih je med mladostniki vse več. Pa jih po vašem mnenju učitelji dovolj dobro razumejo? Ne. Ampak za to niso sami krivi. Tematika je izredno kompleksna in prilagajati pouk posebnim potrebam je zelo zahtevno. Učitelji se trudijo po svojih najboljših močeh. Poznam veliko takih, ki ponoči ne spijo, ker ne vedo, kaj storiti glede tega in onega težavnega učenca ali starša. Interna izobraževanja na to temo so velikokrat neučinkovita oziroma učinkujejo kakšen mesec, potem pa se ustaljeni vedenjski vzorci vrnejo. Tak učitelj poleg znanja in motivacije ob sebi potrebuje tudi podporni kader, ki bo vlekel rdečo nit. Šole potrebujejo več specialnih delavcev (psihologov, socialnih pedagogov, specialnih pedagogov …), ki bi se ukvarjali z podporo učitelju in staršu, manj pa z učenci. Trenutno so svetovalne in specialne službe so v večini preobremenjene ali pa se ne počutijo dovolj

kompetentne za soočanje z določenimi problemi. Tako učitelji in drugi strokovnjaki izgorevajo, učenci pa ne dobijo podpore, ki bi jo potrebovali. Čemu pripisujete porast medvrstniškega nasilja? Ali se vam morda zdi, da ga prej le prepoznavali nismo? To je preveč enostaven odgovor za tako zapleteno vprašanje. Sam menim, da je ta porast posledica mnogih dejavnikov. Na to lahko vpliva kultura, sodoben življenjski slog, nove tehnologije, novi načini socializiranja, drugačna vzgoja, življenjski tempo, večja dovzetnost za to vrsto problematike in še marsikaj. Ne gre pa le za porast, ampak se tudi same oblike medvrstniškega nasilja spreminjajo. Pojavlja se tudi več posebnih potreb, psihiatričnih in psiholoških motenj ipd. Vzemimo na primer anksioznost. To bom sedaj izredno poenostavil. Zakaj se močna anksioznost pojavi pri nekem učencu že v šestem razredu in v taki meri, da ga omejuje pri vsakdanjem življenju. Mogoče je že učenec sam po naravi za to dovzeten. Mogoče od njega doma zelo veliko zahtevajo in pričakujejo. Mogoče je v svojem življenju imel že veliko neprijetnih izkušenj in se zdaj samo odziva na svet, ki ga interpretira kot zelo ogrožujočega. Mogoče se je poistovetil z ideali popolnosti, visoke učinkovitosti in uspeha, ki so danes na veliko promovirani, predvsem v svetu socialnih medijev. Mogoče je bil žrtev pretirano občutljivih in zaščitniških staršev. Najverjetneje vsega po malo. Nato pa zaradi pomanjkljivih delovnih navad, okrnjene sposobnosti koncentracije, nizke frustracijske tolerance, nerazvitih socialnih veščin ali pa enostavno povprečne inteligentnost, ta učenec v šoli doseže nizek ali celo povprečen rezultat,

pričakovan pa je bil izjemen. Tak učenec se ujame v začarano zanko disfunkcionalnih misli in neprijetnih čustev, ki mu zdaj še bolj onemogoča, da bi bil uspešen, tako kot bi si želel. Kdo ga bo potegnil ven? Na prvi pogled se mogoče zdi, da je vse to le del življenja in da bo pač preživel. Bo preživel, ampak bo postal zelo drugačna odrasla oseba, kot pa bi, če bi ga v šestem razredu nekdo prepoznal in mu pomagal. Včasih ni potrebno veliko, da takemu učencu pomagamo. Z malo časa in energije lahko preprečimo veliko nepotrebnega trpljenja. Zakaj ste se odločili za delo na področju zamejstva in izseljenstva? Kot otrok sem sam bil učenec s posebnimi potrebami. Ta izkušnja mi je nepojmljivo pomagala pri mojem delu učitelja za posebne potrebe. Bolje sem jih razumel in bil sem veliko bolj motiviran pomagati jim.

»Z našimi izseljenci po svetu in z zamejci se lahko poistovetim in vem, kako težko je ohranjati ravnotežje med različnimi kulturami in koreninami.«

Podobno mi je tematika izseljenstva blizu, ker je bil moj oče izseljenec. Še kot najstnik je iz Bosne in Hercegovine je prišel v Slovenijo in se začel ukvarjati z zidarstvom. Tu se je poročil s Slovenko in se odločil ostati in si ustvariti življenje. Iz prve roke vem, kako je biti migrant druge generacije. Vem, kako je govoriti dva materna jezika. Imam tudi ogromno sorodnikov,

18


ki so šli s trebuhom za kruhom, z njimi sem preživel svoje otroštvo. Z našimi izseljenci po svetu in z zamejci se lahko poistovetim in vem, kako težko je ohranjati ravnotežje med različnimi kulturami in koreninami. Kakšne so naloge vodje kabineta ministra?  Na Uradu je malo drugače kot na velikih ministrstvih. Moje naloge so predvsem organizacijske, vendar imam tudi precej dela z vsebino. Poskrbeti moram, da delo gladko poteka. Da so vsi ob pravem času na ta pravem mestu in da so izpolnjeni pogoji za dobro in produktivno delo. Delujem kot povezovalni člen med vsemi akterji na Uradu. Hkrati pa sem tudi povezovalni člen med Uradom in drugimi organi, društvi in institucijami, saj je med nami potrebne veliko koordinacije. Česa ste se najprej lotili? Najprej sem si vzel čas, da sem spoznal svoje sodelavce, se seznanil z njihovimi potrebami, željami in pričakovanji. Da sem spoznal njihove prednosti in slabosti. To je seveda proces, ki nenehno teče. Nato pa sem se znotraj nekega že ustaljenega načina dela na Uradu lotil usklajevanja vsega tega. Zelo pomembno mi je graditi na zaupanju in na pozitivni delovni klimi. Počasi pa se seveda spoznavam tudi s samo vsebino dela na Uradu. Menim, da mora dober koordinator in organizator poznati tudi vsebinske specifike dela svojih zaposlenih. Ali spremljate ministra na njegovih poteh in če je temu tako, kaj je doslej naredilo na vas največji vtis? Vsaj na začetku skušam biti prisoten na čim več ministrovih potovanjih. Pomembno je spoznati tudi glavne akterje v zamejstvu in po svetu, vzpostaviti dober raport. Na Uradu sem komaj slaba dva meseca in najbolj

19

me je presenetila sama količina in kvaliteta dogajanja. Če bi se udeležili čisto vseh dogodkov, nas sploh ne bi bilo na Uradu. Naši zamejci in izseljenci so izredno aktivni in motivirani, občudujem njihovo zagnanost in pripravljenost za akcijo. Kako lahko svoje psihološko in terapevtsko znanje uporabljate na novem delovnem mestu? Spoznavam, da so te veščine neprecenljive. Predvsem mi prav pride veščina ohranjanja lastne umirjenosti in uravnavanje lastnega stresa.

pozitivne motiviranosti. Pomembno je znati prepoznati prve znake izgorelosti in preobremenjenosti. In seveda, če ima otrok katerega od sodelavcev težave v šoli, sem vedno na voljo. Se vsak dan vozite iz Ilirske Bistrice ali prebivate v prestolnici? Trenutno živim v Škofji Loki. Od nekdaj sem si želel tam živeti in pred leti se mi je ponudila priložnost, da uresničim to željo. Vožnja iz Ilirske Bistrice bi res bila prenaporna za vsak dan. Se pa rad vrnem domov v Ilirsko Bistrico kakšen vikend tu pa tam.

»Delujem kot povezovalni člen med vsemi akterji na Uradu. Hkrati pa sem tudi povezovalni člen med Uradom in drugimi organi, društvi in institucijami.«

Naše delo je dokaj stresno, ker je dinamično in nepredvidljivo. Včasih je treba skakati z naloge na nalogo in vmes sprejemati pomembne odločitve. Včasih se zgodi, da karkoli se odločiš, bo mogoče imelo kako neprijetno posledico. Pri tem mi pomagajo veščine reševanja problemov, kar je ena od pomembnih in osnovnih tehnik vedenjsko-kognitivne psihoterapije. Pomembno je tudi jasno komuniciranje in pozitivno izražanje in sprejemanje čustev. Navajen sem poslušati ljudi in sposobnost resnično prisluhniti nekomu je v političnem svetu zelo pomembna. Trudim se biti kar se da empatičen in rad si vzamem čas za razvijanje pozitivnih odnosov. Prav pridejo tudi veščine mediacije in vodenja skupin. Za organizatorja dela je pomembno poznati in obvladovati dejavnike

Kakšne so vaše politične ambicije? Za to vprašanje pa je mogoče še malo prezgodaj. Šolstvo sem zapustil s težkim srcem. Mislim, da me bo vedno vleklo nazaj v vzgojo in izobraževanje, na takšen ali drugačen način. Mogoče bom lahko s politične strani še kaj dobrega naredil za naše šolstvo v prihodnosti. Vendar to je še daleč in ta trenutek je moja pozornost na Uradu. Moja trenutna ambicija je, da v času našega mandata dobro delamo. Želel bi dati 150 odstotkov od sebe na tem delovnem mestu in pustiti za sabo nekaj pozitivnega. Moja trenutna prioriteta je doseči čim več uspehov in predvsem ustvariti lepih spominov na to obdobje.


// LEPOTE SLOVENIJE

Krajinski park Goričko: razkošje narave in kulture sredi panonskih gričev  Blanka Markovič Kocen

20


◀ Grad Goričko. FOTO: Jošt Gantar/ Slovenia.info

Na območju nizkega panonskega gričevja, med gozdovi in travniki, sadovnjaki in vinogradi, se razteza Krajinski park Goričko, največji med tovrstnimi parki, z največjim gradom v Sloveniji. Kot pojasnjuje Stanka Desnik, direktorica parka, gre za zavarovano območje narave zaradi kulturne krajine, ki se je spričo odročnosti in obmejnosti uspela ohraniti. Vidna je v mozaični sliki mnogotere rabe zemljišč v krajinskem vzorcu, kjer se izmenjujejo njive, travniki, vinogradi, travniški nasadi z zaselki in strnjenimi deli vasi, povezanimi s cestno mrežo. Pokrajini svojstven pečat dajejo tudi mojstri domače obrti. Vsako leto se predstavijo s svojimi izdelki na Grajskem bazarju, ki bo letos 12. oktobra.

21


// LEPOTE SLOVENIJE Od kulturnih spomenikov k biotski raznovrstnosti Gozd, ki pokriva skoraj polovico površine Krajinskega parka Goričko in se z vegetacijo povezuje s potoki, obdaja obdelane površine na valovitem, nizkem gričevju, ki se dviga največ 418 metrov nad morjem. Goričko je posejano s številnimi kulturnimi spomeniki različnih zvrsti, od cerkva iz dobe romanike do baroka in 20. stoletja do ljudskega stavbarstva preprostih kmečkih domov, ki ponekod še kljubujejo času, in sodobnejših domov. Posebnost je grad pri Gradu, ki je po obsegu največji med gradovi Slovenije. Deli narave, ki prežemajo kulturno krajino, so življenjski prostor številnih rastlinskih in živalskih vrst, ki jih varuje naša in evropska zakonodaja in so se obdržale zaradi doslej ekstenzivnega kmetovanja. Goričko izkazuje veliko biotsko raznovrstnost. Kot pove Desnikova, je Krajinski park Goričko najbolj severovzhodni del Slovenije na levem bregu Mure, med avstrijsko in madžarsko mejo. Na jugu poteka meja po vznožju gričevja. Območje meri 462 kvadratnih kilometrov ali 46.200 hektarjev.     Grad pri Gradu – središče Krajinskega parka »Uprava Krajinskega parka Goričko je v gradu pri Gradu. Javni zavod Krajinski park Goričko po sklepu Vlade Republike Slovenije upravlja z gradom v državni lasti,« pojasnjuje direktorica. »Grad stoji na trdni skali vulkanskega tufa v osem hektarjev velikem grajskem parku v vasi Grad in ima v celoti obnovljeno streho, medtem ko je stavba obnovljena v približno 20-odstotnem deležu. V gradu so v pritličju na ogled stalne zbirke rokodelcev in dejavnosti, kot so žganjekuha, lončarstvo, zeliščarstvo, kovaštvo, kolarstvo, vrvarstvo in tkalstvo. V pritličju je v Viteški dvorani stalna razstava o obnovitvenih delih na gradu in razstava o rodbinah, ki so bivale v gradu

do leta 1945. V nadstropju je v renesančnem palaciju grajska galerija z občasnimi umetniškimi razstavami, medtem ko so v južnem traktu na ogled tri naravoslovne sobe s prikazom Krajinskega parka, sadovnjakov in življenjskega prostora vidre. V predprostoru grajske kapele je razstava o zgodovini gradu in kapela, ki je namenjena razmišljanju. V prvem nadstropju so tudi štiri spalnice, namenjene nočitvam gostov v gradu s skupaj desetimi posteljami. V grajski kleti pod središčem za obiskovalce, kjer nudimo informacije in izdelke v majhni trgovinici, je grajska klet, kjer so na voljo gorička vina malih vinogradnikov. V grajskem parku pred jugozahodnim pročeljem so tri igralna polja za gibanje otrok, medtem ko je v parku možen sprehod in ogled večstoletnih dreves.« Kako se to območje glede na odmaknjenost in obmejno lego oskrbuje z življenjskimi dobrinami? Kakšne so cestne povezave? Kakšna je poseljenost?

▲ Jeruzalemske Gorice. FOTO: KP Goričko

Območje je dostopno iz več smeri. V Sloveniji z avtoceste z izvozom v Murski Soboti, iz avstrijske smeri na mejnem prehodu Tauka/Kuzma iz Jennersdorfa in mejnem prehodu Zelting/Cankova iz smeri Bad Radkersburg ter z madžarske na mejnem prehodu Gornji Senik/Martinje iz

◀ Grad Goričko. FOTO: Jošt Gantar/Slovenia.info

22


▼ Porečje Mure. FOTO: KP Goričko

smeri Monoštra in mejnem prehodu Bajánsenye /Hodoš iz smeri Budimpešta. Cestne povezave so dobre, saj je v parku enajst lokalnih skupnosti, ki dobro skrbijo za cestno mrežo med 90 vasmi. V Krajinskem parku živi približno 17.500 prebivalcev. Ljudje se z dobrinami oskrbujejo sami, saj gre za pretežno kmečko prebivalstvo, sicer obiskujejo tudi trgovska središča v Murski Soboti.   Na območju Goričkega še ustvarjajo mojstri domače obrti in dejavnosti. Katere so najbolj prepoznavne? Mojstri domače obrti so že v letih, zato te dejavnosti, ki niso več v modi, nezadržno izginjajo, mladi se ukvarjajo z izdelavo nakita in drugimi dejavnostmi. Mojstri domače obrti se vsako leto predstavijo tudi s svojimi izdelki na Grajskem bazarju, ki bo letos 12. oktobra. Najbolj prepoznavni so lončar, kovač, medičar in v zadnjem času tudi mojstri predelanih živil in pijač kot npr. sirarji, žganjekuharji, sadjarji, vinarji, medičarji, zelenjadarji in peka domačega kruha.  

23

Krajinski park seveda prinaša nekatere omejitve. Kako le-te vplivajo na razvoj Goričkega? Razen skrbi za ohranjanje življenj-

skih prostorov ogroženih rastlinskih in živalskih vrst park nima omejitev, kvečjemu ponuja priložnost za razvoj kakovostne lokalne ponudbe, od pridelane zdrave hrane in pijač do namestitvenih obratov v obnovljenih hišah za sprostitev gostov in domačinov za bivanje v kakovostnem, zdravem okolju ter krepitev zdravega življenjskega sloga.

Kdo so vaši obiskovalci, od kod prihajajo? Naši obiskovalci so od povsod in vseh starosti. Prihajajo kot skupine z avtobusi ali družine in posamezniki.   Ali jim ponujate tudi prenočitvene kapacitete? V gradu so štiri spalnice s kopalnicami s skupaj desetimi posteljami. Tisti, ki prenočujejo, si lahko brezplačno izposodijo kolo za raziskovanje Krajinskega parka Goričko.   Koliko gostov ste zabeležili predlani in lani ter kakšno sezono si obetate letos? V letu 2018 smo zabeležili 22.274 obiskovalcev gradu in 264 nočitev v gradu. Število obiskovalcev Krajinskega parka je seveda veliko večje in se giblje po zbranih podatkih drugih TIC-ev okoli 100.000.

Ali v prihodnje načrtujete kakšne pomembnejše investicije? Trenutno smo v fazi izdelave projektne dokumentacije, žal pa še nimamo zagotovila za investicijska sredstva za nadaljevanje obnove.


// MED NAMI

Plamen spleta nitke med Slovenijo in Kanado

Vokalna skupina Plamen iz Toronta, ki pod vodstvom Marije Ahačič Pollak v Kanadi že 28 let goji slovensko pesem in glasbeno izročilo, je okroglo 25-letnico zaznamovala kar s tremi koncerti v Sloveniji in, seveda, osvojila srca tukajšnjega glasbenega občinstva. Plamen je namreč po svojem članstvu in repertoarju zares nekaj izjemnega. Vokalna skupina s ponosom prepeva slovenske pesmi, v svoje koncertne sporede pa z veseljem umeščajo tudi kanadske ljudske pesmi, duhovno glasbo in sodobne popularne pesmi, ki jih pojejo v različnih jezikih. Karzimatična voditeljica Marija Ahačič Pollak je nadarjena osebnost, kar zagotavlja, da se pevkam uresničujejo sanje, saj sledijo njenemu zgledu in se posvečajo nenehnemu napredku skupine. Šest pevk od desetih, kolikor je štela prvotna zasedba skupine, neprekinjeno prepeva vseh 25 let. v Sloveniji so bile že šestič, prvič pa so se predstavile v Torontu, ko je Kanada priznala samostojno Slovenijo. Po besedah umetniške vodje ta nastop še danes predstavlja vrhunec njihove koncertne kariere.

pevke so na vaje prihajale iz precej oddaljenih krajev. Nekatere so morale pozneje zaradi materinstva ali drugih obveznosti zbor zapustiti, vrzel pa so zapolnile nove. S poučevanjem v angleščini Marija premošča tudi jezikovne ovire, saj nekatere članice vokalne skupine ne govorijo dobro slovensko. Zato pa z veseljem slovensko zapojejo, kar je bilo moč slišati tudi na slavnostnem koncertu v cerkvi Sv. Jakoba v Ljubljani, še prej pa v Brežicah in na Ptuju. Poleg slovensko Plamenke zapojejo tudi francosko in latinsko, nekatere pesmi pa po zaslugi Marijinih prepesnitev celo v slovenščini in angleščini. Na letošnjih koncertih so prvič v slovenščini in angleščini zapele avtorsko pesem Marije Ahačič Pollak »Tečejo, tečejo nitke«, ob kateri slovensko občinstvo ni ostalo ravnodušno.

Kot je za Mojo Slovenjo povedala Marija Ahačič Pollak, so prvih sedem let vadile kar v njeni hiši in nekatere

 Blanka Markovič Kocen

24


„Slovenski pozdrav“ - Dnevi slovenske kulture v Tuzli

Avgusta je v Tuzli je potekala prireditev »Slovenski pozdrav« - Dnevi slovenske kulture, ki jo je pripravila tamkajšnja slovenska skupnost. Dogodek je zajel številne dejavnosti, ki so se odvijale v čudovitem ambientu „Kuće Plamena mira« v središču mesta. Prireditev se je začela 19. avgusta z uradnim odprtjem zdaj že tradicionalne 6. regijske likovne kolonije „Slovenci v Tuzli 2019“, na kateri je letos sodelovalo 18 umetnikov iz BiH, Slovenije, Hrvaške, Srbije, ZDA in Kanade: Marijana Gregl – Bikar, S. Karlovci, Srbija, Tatjana Rašković – Bosnić, Banja Luka, BiH, Ljiljana Čuček, Novo Mesto, Slovenija, Dragan Gačnik, Zenica, BiH,Mirjam Gremes Hibbing, ZDA, Irena Schmidt – Hribar, Ottawa, Kanada, Melada Huseinagić, Tuzla, BiH, Boža Jambrek, Šentjernej, Slovenija, Borka Jokić, Tuzla, BiH, Anica Krašna – Kocijan, Maribor, Slovenija, Ivan Kosmos, Split, Hrvaška, Zvonko Ostojić, Kakanj, BiH, Lidija Stehlik, Split, Hrvaška, Jelena Šehović, Sarajevo, BiH,Nura Šehović, Sarajevo, BiH, Zlatko Šehović, Sarajevo, BiH, Radmila Jeremić Čurčin, Beograd, Srbija in Vlatko Zimmer, Tuzla, BiH.  Z novimi idejami in svežim duhom so umetniki ustvarjali

25

likovna dela v prijateljskem vzdušju in spretno povezovali umetniške zgodbe iz celotne regije ter širše. Vsi udeleženci kolonije so z uporabo izbranih tehnik naredili po dve sliki z različnimi motivi. Z namenom kakovostne predstavitve slovenske kulturne dediščine in zgodovinske povezave med Bosno in Hercegovino ter Republiko Slovenijo so peti dan dogodka predstavili dvojezično knjigo »Slovenska etnična manjšina v Bosni in Hercegovini« avtorja Dušana Tomažiča, mag. geografije, novinarja, urednika na RTV Slovenija. Knjiga je nastala kot rezultat zanimivega sodelovanja in zanimanja avtorja in pripadnikov slovenske manjšine v Bosni in Hercegovini in zagotovo predstavlja dragoceno kulturno delo, ki znova potrjuje bogato etnično raznolikost naše države. Dogodek so popestrile članice Ženskega pevskega zbora „Slovenčice“ s čudovito izvedbo več slovenskih pesmi in z glasbeno


// MED NAMI

komponento dopolnile mozaik tega kulturno-družabnega dogodka. Zbor je vodila prof. Samra Ibrahimović, klavirska spremljava prof. Nina Božič. Ustvarjalni teden se je končal 24. avgusta 2019 z razstavo likovnih del, nastalih na likovni koloniji, različnih tematik, motivov, avtorjev, ki pa jih povezuje neviden čopič pozitivnega vzdušja, prijateljstva, druženja, medsebojnega spoštovanja in navdiha. Razstavo je odprla veleposlanica Republike Slovenije u BiH, NJ.Ex. Zorica Bukinac, ki je v uvodnem nagovoru poudarila pomen časa, saj meni, da je ta nekaj najdragocenejšega, kar imamo. Umetniki so nam tako podarili svoj čas s slikanjem, Dušan Tomažič pa nam ga je podaril, ko je raziskoval in zapolnjeval prazne strani zgodovine o preteklosti in povezavami med obema narodoma.

Za nas kot organizatorje je zelo pomembno, da so vsi udeleženci zapustili Tuzlo zadovoljni, polni vtisov in bogatejši za novo znanje, z dogovorom, da se vidimo naslednje leto. To pomeni, da smo na dobri poti, da bo Teden slovenske kulture v avgustu postal tradicionalni kulturni dogodek, ki bo povezal Slovence v Tuzli, BiH, regiji in širše. Dogodek »Slovenski pozdrav« - Dnevi slovenske kulture v Tuzli je potekal pod pokroviteljstvom Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Ministrstva za kulturo, šport in mladino Tuzlanskega kantona in mesta Tuzla.  Jasmina Husanović  Arhiv Slovenske skupnosti v Tuzli

26


Podpora slovenskim društvom v Srbiji

Slovenski premier Marjan Šarec je bil 27. avgusta na delovnem obisku v Srbiji. Gre za prvi uradni obisk aktualnega slovenskega premiera, ki se je ob tej priložnosti sestal s predstavniki državnega vrha Srbije. Po dvostranskih pogovorih s srbsko vlado je bilo v »Svečani dvorani« Mestne hiše v Beogradu organizirano srečanje med premierom ter predstavniki slovenskih društev in gospodarstveniki. Sprejema se je udeležil tudi Josip Veber, predsednik Združenja Slovencev Logarska dolina iz Pančeva, ki je hkrati tudi član Nacionalnega sveta slovenske narodne manjšine, v katerem ima funkcijo podpredsednika Odbora za informiranje. Ob tej priložnosti je Šarec z Vebrom govoril o dejavnostih pančevskega društva in podružnice v Kovinu kot tudi o načrtih, povezanih z delom društva v prihodnosti. Veber se je hkrati zahvalil premieru za vso podporo in pomoč pristojnih ministrstev ter Urada Vlade Republike

27

Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, ki jo nudijo slovenskim društvom, še posebej za organizacijo dopolnilnega pouka slovenskega jezika in kulture po srbskih mestih, med njimi sta tudi Pančevo in Kovin, kjer pouk poteka že tretje leto. Premier je posebej poudaril, da je delovanje slovenskih društev v Srbiji velikega pomena za državo Slovenijo in da slovenska diaspora s svojimi dejavnostmi na izviren način predstavlja in ohranja kulturno dediščino, zgodovino in tradicijo Slovenije. Premier je izpostavil tudi pomembno vlogo delovanja okoli 1600 slovenskih podjetij, ki uspešno poslujejo v Srbiji in vsako leto beležijo vse boljše poslovne rezultate. Predvidoma do konca leta je pričakovati skupno zasedanje vlad Republike Slovenije in Republike Srbije v Beogradu.


// MED NAMI

Slovenske ljudske igre naših babic in dedkov pri dopolnilnem pouku slovenščine v Švici

Z učiteljico dopolnilnega pouka slovenščine v Švici Anjo Dobrovc smo se na Inštitutu za sistemske postavitve, ustanoviteljica in direktorica Nataša Čebulj in sodelavka Damijana Žišt, odločile za izvedbo projekta z naslovom Slovenske ljudske igre naših babic in dedkov. Dvanajst delavnic smo ob delnem sofinanciranju Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu izvedle od 26.–30. avgusta 2019 v Švici v krajih Basel, Liestal, Bern in Baden, in sicer v petih oddelkih dopolnilnega pouka slovenščine pri učiteljici Anji Dobrovc. Organizator in financer dopolnilnega pouka slovenščine je Ministrstvo RS za izobraževanje, znanost in šport.

Udeleženci delavnic so bili učenci dopolnilnega pouka slovenščine v Švici vseh starostnih skupin (v nadaljevanju učenci DPS) ter njihovi sorodniki. Za izvedbo delavnic na omenjeno temo smo se odločile, da bi slovensko govoreči otroci, najstniki in odrasli Slovenci v Švici skozi stare slovenske basni, pesmi, izštevanke in igrice spoznali, kako so se v preteklosti igrali naši dedki in babice v Sloveniji. Inštitut za sistemske postavitve se namreč ukvarja z metodo postavitev družine, bistvo katere je povezava s predniki, kar nam omogoča, da z večjo močjo lahko srečno in uspešno živimo. Tema naših delavnic so bile basni o živalih, še posebej

28


o lisici in zajcu. Učenci DPS so tako na delavnicah spoznali zgodovino nastanka iger, kako in kdaj so se igre igrale v Sloveniji ter spoznali njihov pomen in pomen ljudskega izročila za ohranjanje slovenščine ter ohranjanje vezi s Slovenijo. Slovenske ljudske basni o lisici in zajcu smo odigrale ali povedale. Skupaj z učenci DPS smo izdelovali maske lisičk in zajčkov, se igrali stare slovenske igrice in se učili različne izštevanke na omenjeno temo. Ob zaključku delavnic so učenci DPS predstavili staršem in sorodnikom, kaj so se novega naučili in jim pokazali maske (lisičko ali zajčka), ki so jih sami izdelali in se na delavnici igrali z njimi. Skozi igro spoznavanje slovenske kulturne dediščine Namen naših delavnic je bil, da so se v Švici živeči slovensko govoreči udeleženci ali potomci slovenskih staršev seznanili s kulturno dediščino Slovenije v obliki starih slovenskih ljudskih iger, izštevank, pesmi in basni, s katerimi zaradi odraščanja in kulturalizacije v drugem okolju tega niso neposredno deležni kot njihovi vrstniki v matični domovini Sloveniji. Skozi delavnice so imeli učenci DPS priložnost podrobnejšega spoznavanja slovenske kulturne dediščine in njene raznolikosti ter razumevanja Slovenije. Omenjene delavnice so bile med učenci DPS zelo dobro sprejete, saj so skozi igro utrjevali slovenščino, svoj materni jezik in slovensko narodno

29

zavest ter se kaj novega naučili. Kljub temu, da živijo v tujini, Švici, se zelo dobro zavedajo svojih korenin, ki jih utrjujejo tudi skozi dopolnilni pouk slovenščine v Švici. Kot nam je povedal eden izmed odraslih učencev DPS, ki ima mamo Slovenko in očeta Italijana, je skozi omenjeno delavnico prvič slišal za Rezijo in njene basni, kar ga je zelo razveselilo, in obljubil je, da bo raziskal ta del slovenskega izročila. Zato sva bili z Natašo še posebej veseli povabila Anje Dobrovc, da smo skupaj pripravile delavnice, in spoznanja, kako se mnogi Slovenci v Švici zavedajo svojih slovenskih korenin in se z otroki pogovarjajo slovensko ter jih pošiljajo k dopolnilnemu pouku slovenščine. Veseli tudi to, da se mnogi potomci Slovencev, rojeni v Švici, pogosto staršev iz različnih kulturnih in jezikovnih okolij, želijo naučiti slovenskega jezika, ki je materni jezik njihove mame ali očeta. Naj članek končam z mislijo učiteljice Anje: »Vedno me veselijo tovrstne povezave in sodelovanja s Slovenijo, ker prinašajo v pouk globino in pristni stik učencev s Slovenci in slovenščino. Učencem namreč to zelo veliko pomeni in zato še raje govorijo slovensko in obiskujejo pouk ter se vračajo v Slovenijo.«  Damijana Žišt, Inštitut za sistemske postavitve

Profile for Moja slovenija

E-revija Moja Slovenija september 2019  

E-revija Moja Slovenija september 2019  

Advertisement