__MAIN_TEXT__

Page 1

Februar 2020

Repatriacija – pionirski projekt Urada – uspela 25 let Urada: Ohranjanje slovenstva še vedno glavno poslanstvo 1

Bernarda Inzko Fink: Najpomembnejši je dotik duš

dr. Zvone Žigon: Prvo potovanje v Argentino je usmerilo moje življenje


// IZ TOKRATNE ŠTEVILKE

Repatriacija – pionirski projekt Urada – uspela 25 let Urada: Ohranjanje slovenstva še vedno glavno poslanstvo

Bernarda Inzko Fink: Najpomembnejši je dotik duš dr. Zvone Žigon: Prvo potovanje v Argentino je usmerilo moje življenje Moja Slovenija www.slovenci.si

PREVODI

KONTAKTI

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

STA

UREDNIŠTVO

STA

+386 1 230 80 00 +386 51 675 168 info@slovenci.si

Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI

IZDAJATELJ

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA

Blanka Markovič Kocen

OBLIKOVANJE IN PRELOM

Mezzosopranistka Bernarda Fink. Foto: STA

SPREMLJAJTE NAS




// AKTUALNO

Prehod iz starega v novo leto na Uradu zaznamovali nadvse delovno  Emil Karajić, vodja kabineta ministra

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu ima za sabo izjemno pestro leto 2019 in z novim zagonom ter energijo že drvimo v aktivnosti in dogodke novega leta 2020. Začetek decembra 2019 sta zazna­ movali dve pomembni obletnici. Urad Vlade RS za Slovence v za­ mejstvu in po svetu je proslavljal 25. obletnico delovanja. To je bil zelo prijeten dogodek, s katerim smo obeležili že četrt stoletja do­ brega sodelovanja z našimi zamej­ ci in izseljenci. Že naslednji dan so se predstavniki Urada udeležili 50. obletnice Obrtno-podjetniške zbor­ nice. 7. decembra 1969 je dvanajst združenj obrtnikov z območij Ce­ lja, Cerknice, Jesenic, Kopra, Kra­ nja, Ljubljane, Ljutomera, Murske Sobote, Novega mesta, Radovljice, Tržiča, Društvo posavskih obrtnikov iz Krškega in Društvo avtoprevozni­ kov iz Maribora ustanovilo Zvezo združenj samostojnih obrtnikov Slovenije, ki je predhodnica dana­ šnje Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije. Sledil pa je veseli decem­ ber, v katerem smo doživeli obilico novoletnih in prazničnih srečanj.

V naslednjem tednu sta se minister Česnik in državna sekretarka Belče­ va udeležila novoletnega sprejema na Generalnem konzulatu RS v Ce­ lovcu, kjer so s sogovorniki izme­ njali izkušnje, analizirali leto 2019 in izrazili prizadevanje po nadalje­ vanju pozitivnega in konstruktivne­ ga medsebojnega sodelovanja tudi v letu 2020 Proti koncu tedna pa nas je pot popeljala v Dunaj, kjer se je mini­ ster Česnik srečal z novoizvoljeno poslanko v avstrijskem državnem zboru Olgo Voglauer, predstavni­ kom Centra Avstrijskih narodnosti Marijanom Pippom in slovensko veleposlanico Ksenijo Škrilec. Na obisku si je ogledal tudi Knafljevo ustanovo in seveda božični sejem na Dunaju. Obisk pa je zaključil z zelo prijetnim tradicionalnim bo­ žičnim koncertom v hotelu Koro­ tan. Za bogat kulturni program sta

poskrbela dva pevska zbora - Slo­ venski pevski zbor na Dunaju in Go­ riški komorni zbor. Sočasno je bila zelo aktivna tudi državna sekretarka Olga Belec, ki se je med drugim udeležila tudi prazničnega sprejema na General­ nem konzulatu RS v Monoštru, kjer so obeležili tudi dan samostojnosti in enotnosti. Bila je slavnostna go­ vornica. Zaključek delovnega leta in priče­ tek novoletnih dopustov pa smo na Uradu obeležili tako, da smo se z ladjico po Ljubljanici popeljali na ogled praznično okrašene Lju­ bljane. Tam smo nazdravili na vse uspehe Urada in odlično delo naših uradnikov in sodelavcev v zadnjem letu ter si zaželeli še uspešnejše leto 2020. V naslednjem tednu se je minister

4


▲ dr. Anton Novak, Generalni Konzul RS v Celovcu, Jürgen Mandl, predsednik Koroške gospodarske zbornice, DS Olga Belec, minister Peter J. Česnik, Benjamin Wakounig, predsednik SGZ, in Felix Wieser, podpredsednik SGZ. FOTO: Urad

Česnik udeležil slavnostne seje Državnega zbora ter državne po­ častitve ob dnevu samostojnosti in enotnosti v Cankarjevem domu. Do prvega tedna v januarju 2020 je sledilo praznično zatišje, ko smo se večinoma umaknili na dopuste in počitek po dobro zaključenemu letu 2019. Januar je bil glede dogodkov neko­ liko mirnejši, saj lahko rečemo, da se leto po napornem decembrskem rajanju še »prebuja«. Prvega do­ godka v novem desetletju smo se udeležili v Čedadu. Minister Česnik je bil eden izmed slavnostnih go­ vorcev na 57. Dnevu emigranta. Dogodek pomeni največjo družbe­ no-politično prireditev Slovencev

5

na Videmskem in že od leta 1964 ponuja priložnost za oceno stanja v Kanalski, Nadiški in Terski dolini ter Reziji in izpostavitev glavnih potreb za prihodnost slovenske skupnosti v videmski pokrajini. V istem tednu se je minister Česnik udeležil 15. izbora Osebnosti Pri­ morske. Letos je je to priznanje pripadlo Larisi Štoka, predsednici koprskega dobrodelnega društva Palčica Pomagalčica in dobrodel­ ni škratki. Ob koncu tedna pa se je minister Česnik pridružil še nekate­ rim znanim političnim obrazom na 78-letnici Dražgoške bitke, seveda v Dražgošah. Že naslednji dan se je minister

pojavil na športni oddaji Športel, ki redno poroča o dogajanju na po­ dročju slovenskega športa v Italiji. Tokrat je bil govor o problematiki vključevanja zamejskih športnic v slovensko državno prvenstvo v rit­ mični gimnastiki. Za zaključek te­ dna pa sta ministra Česnika čakala še dva dogodka, in sicer novoletno srečanje Slovencev Videmske po­ krajine in Posočja v Kobaridu ter slovesnost ob Dnevu spomina na žrtve holokavsta. V naslednjem tednu se je minister Česnik udeležil šeste slovesnosti v počastitev 30. obletnice odhoda slovenske delegacije s 14. kongre­ sa Zveze komunistov Jugoslavije. Slavnostna govornika sta bila dr.


// AKTUALNO

▲ Državna sekretarka Belec se je udeležila prazničnega sprejema na Generalnem konzulatu RS v Monoštru. FOTO: Urad

Ciril Ribičič, vodja slovenske dele­ gacije in takratni predsednik Cen­ tralnega komiteja Zveze komuni­ stov Slovenije, in mag. Franci Pivec, član slovenske delegacije, udele­ žence slovesnosti je nagovoril tudi predsednik republike Borut Pahor. Za zaključek delovnega tedna pa se je minister udeležil še tradicional­ nega prijateljskega srečanja poli­ tične stranke Slovenska skupnost, ki je srečanje tokrat organizirala v Trstu. Prvi mesec v novem desetle­ tju pa smo zaključili z udeležbo na prijateljskem novoletnem srečanju z Slovaško na njihovem veleposla­ ništvu v Ljubljani.

Napovedujemo, da bo mesec fe­ bruar še pestrejši kot januar. Že prvi dan v mesecu se je minister Česnik udeležil 28. Smučarskega teka gospodarstvenikov, diploma­ tov in politikov, tokrat ne kot tek­ movalec ampak le kot opazovalec. Nato nas kmalu čakajo še SBC fo­ rum - Mladi so prihodnost podjetne Slovenije, sejem Alpe-Adria 2020 in čezmejna poslovna konferenca o krožnem gospodarstvu v Škocja­ nu ob Klopinjskem jezeru v Avstriji. Kulturnim dogodkom bo sledila še premiera filma Slovenci v Kanadi, ki bo prvič predvajan ob koncu fe­ bruarja v Murski Soboti.

Ves čas pa na Uradu intenzivno tečejo koordinacijske aktivnosti repatriacije rojakov iz Bolivarske republike Venezuele. Več o tem v aktualnem prispevku.

6


▲ Minister Česnik je bil eden od govorcev na 57. dnevu emigranta v Čedadu. FOTO: STA

▲ Minister Česnik na dogodku ob dnevu spomina na holokavst. FOTO: Urad

7


// AKTUALNO

Repatriacija - pionirski projekt Urada - uspela

Večja skupina Slovencev iz Venezuele, ki je zaprosila za repatriacijo, je 20. januarja prispela v Slovenijo, je na novinarski konferenci povedala državna sekretarka na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Olga Belec. Repatriacija je še vedno odprta in Urad še vedno sprejema nove prošnje. Zaenkrat pa so odobrili repatriacijo 29 osebam, 21 jih je že v Sloveniji. »Za Slovenijo je to pionirski pro­ jekt,« je dejala Belčeva na novinar­ ski konferenci. Zaenkrat namreč takšnega akcijskega načrta  repatri­ acije  Slovenija še ni imela in med izvajanjem so naleteli na kar nekaj izzivov, od urejanja prihoda do is­ kanja namestitev in zaposlitev v Sloveniji.

Slovenija je zaenkrat prejela pro­ šnjo za repatriacijo  okoli 50 oseb. Na Uradu so izdali 16 odločb za 29 oseb, v Slovenijo jih je decembra prišlo šest, preostalih 15 pa v janu­ arju. Po sedaj izdanih odločbah pri­ čakujejo še osem oseb, nekateri na­ mreč čakajo na konec šolskega leta, drugi še urejajo osebne zadeve.

Sicer pa domnevajo, da bo v Slove­ nijo prišlo še okoli 15 oseb, saj pri nekaterih čakajo še na dopolnitev vlog. Ob tem pri Uradu poudarjajo, da so pogoji za repatriacijo  zelo stro­ gi, prosilci morajo namreč dokaza­ ti, da so slovenskega rodu, priložiti

8


dokumentacijo o nekaznovanosti, morajo pa imeti tudi aktivne vezi s Slovenijo oz. biti dejavni v sloven­ skih društvih. Da so postopki trajali tako dolgo, pa ni bilo odvisno od države, am­ pak ker so na prvo mesto postavili varnost, je dodal sekretar na Uradu Dejan Valentinčič. »Rojaki so priš­ li v Slovenijo, preden bi se lahko najhujše zgodilo,« je zagotovil ob pojasnilu, da so v Venezueli živeli v težkih razmerah. Od doslej repatriiranih oseb jih dve tretjini živita pri sorodnikih, tretjini pa je pri iskanju namestitve poma­ gala država. Razporejeni so po vsej državi, načeloma pa živijo tam, kjer je najbolj verjetno, da bodo dobili zaposlitev. Kot zagotavlja Belčeva, si vsi želijo čim prej najti zaposlitev, nekateri so imeli celo že razgovore. Med njimi so sicer številni visoko izobraženi, npr. doktorica kemije,

9

defektologinja, ... Starostna struk­ tura pa je zelo pestra, vse od pet let naprej. So pa za repatriacijo prosile večinoma mlade družine, so pojas­ nili na novinarski konferenci. Čeprav številni ne znajo jezika, so se že ob prihodu začeli učiti oz. izbolj­ šujejo znanje slovenščine. Pri tem je Belčeva opozorila, da ravno uče­ nje jezika še ostaja problem, saj pri notranjem ministrstvu zagotavljajo učenje le za tujce, ne pa tudi za ose­ be slovenskega rodu. Prepričani pa so, da bodo tudi to kmalu rešili. Se pa vsi, ki so že prispeli v Slovenijo, počutijo dobro in so olajšani, da lahko živijo v miru in svobodi. Po ocenah urada v Venezueli živi do tisoč oseb slovenskega rodu, vendar ne izpolnjujejo vsi pogojev za  repatriacijo. Da slovenščina na primer ni med pogoji, pa kot za­ nimivost pojasnjuje Valentinčič, da se jezik kot narodna identiteta

izgubi med prvimi. »Lahko si dober Slovenec brez slovenskega jezika,« je dodal. Številni namreč ohranja­ jo identiteto z navadami, kot je na primer peka potice za praznike, je povedal.


// AKTUALNO

25 let Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu: ohranjanje slovenstva ĹĄe vedno glavno poslanstvo 10


11


// AKTUALNO

Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je 4. decembra 2019 v Cankarjevem domu obeležil 25 let delovanja. Gre za pomemben mejnik v sodelovanju Slovenije s svojo diasporo. »Četrt stoletja je mimo in glavna misija Urada je še vedno ohranjanje slovenstva med diasporo,« je med drugim dejal minister Peter Česnik. Po njegovih besedah iskanje novih pristopov ni preprosto, ohranjanje slovenstva pa je izziv, s katerim se ukvarjajo ne samo slovenski izse­ ljenci sami, marveč tudi predstav­ niki krovnih organizacij, različnih ministrskih resorjev in tudi zaposle­ ni na Uradu. »Stanje je pereče tudi v zamejstvu …« je dodal minister. »Izumiranje prejšnjih izseljenskih skupnosti je hitrejše kot priliv novih izseljencev, s katerim se srečujemo v novem tisočletju.« Minister brez listnice Česnik, se je tik pred obletnico vrnil s prve­ ga daljšega službenega potova­ nja po Avstraliji in izpostavil, da je bil obisk uspešen, a tudi težaven. Kot je povedal, naj bi v Melbour­ neu živelo skoraj 6000 Slovenk in

Slovencev, vendar je v štiri društva včlanjenih pičlih 679 oseb. Sloven­ ska skupnost išče novih poti, kako preživeti. In ta slika se pojavlja povsod po svetu. Minister meni, da učinkovitega vključevanja seda­ njega novejšega izseljenskega po­ sameznika v obstoječe slovenske izseljenske strukture ni pričakovati, sta pa z državno sekretarko Olgo Belec optimistična, da bodo z novi­ mi oblikami ohranjanja slovenstva učinkovitejši. »Z ustanavljanjem slovenskih poslovnih klubov, Face­ book skupnosti in podobnim lahko ta negativen pojav ustavimo in celo obrnemo.« Minister je izrazil priča­ kovanje, da bo Urad postal central­ ni informativni urad za Slovence po vsem svetu. »Politika pravi, da je svetu kakih pol milijona slovenskih

duš … Za Urad je vsaka taka duša pomembna,« je poudaril in se in se ob »srebrnem jubileju« zahvalil vsem dosedanjim vodjem in za­ poslenim, zunanjim sodelavcem in ustanovam, ki so Uradu pomagali uresničevati njegovo poslanstvo. V nadaljevanju je Rudi Merljak, ki je na Uradu že od vsega začetka in je bil tudi tisti, ki je marca 1993 pisno predložil pobudo za ustanovitev urada, po četrt stoletja delovanje urada ocenil kot zelo uspešno. V na­ govoru je orisal svoje začetke, ko je v nazivu svetovalca vlade 1. marca 1993 nastopil službo v sektorju za Slovence po svetu zunanjega mini­ strstva. V tej zaposlitvi je, kot je de­ jal, videl uresničitev enega od svo­ jih življenjskih ciljev. Zato je takoj po prihodu v novo službo svojemu

12


vzrokov ali 's trebuhom za kruhom'. Je samozavesten in večinoma tudi ekonomsko samozadosten. Slo­ venski klub mu ne pomeni fizičnega nadomestka za domovino, občasna pisma in drage telefonske pogovo­ re so že davno nadomestili brezpla­ čen Skype, Viber in WhatsApp. In vsem tem posebnostim se skuša Urad kar najbolj prilagajati.« Belčeva je izpostavila, da se prip­ ravljajo na spremembe zakonskih in podzakonskih aktov z njihovega področja, orjejo ledino pri vzposta­ vljanju kompleksnega procesa re­ patriacije, želeli bi ustanoviti tudi razvojno informacijsko središče za Slovence po svetu oziroma muzej izseljenstva.  STA / Blanka Markovič Kocen  STA

predstojniku, državnemu sekretar­ ju Petru Venclju predlagal pripravo predloga drugačne organizacijske ureditve. In tako je 5. marca 1993 iz­ ročil predlog za ustanovitev Urada, ki ga je Vencelj sprejel. Ustanovitev Urada je Merljak doživel kot veliko pridobitev za Slovenijo in Slovence zunaj njenih meja in kot svoj velik uspeh, ki ga sicer ne bi bilo, če nje­ govega predloga ne bi podprla tudi državni sekretar Vencelj in takratni zunanji minister Lojze Peterle, je poudaril. »Brez spoštovanja in upoštevanja spomina ne more biti svetle priho­ dnosti,« je udeležence pozdravila državna sekretarka na Uradu Olga Belec, ki se je v nadaljevanju po­ svetila prihodnosti in med drugim poudarila, da se urad po 25 letih ne namerava »prepustiti rutini«. Po njenih besedah je pozornost Urada namenjena predvsem mladim. »So­ dobni izseljenec nima nič z do sedaj uveljavljenimi modeli izseljenstva.

13

Običajno je visoko izobražen, zna več tujih jezikov, od doma ni odšel kot begunec oziroma iz političnih


// V SREDIŠČU Koncert s komorno skupino Invasion v Buenos Airesu 2016. FOTO: Marko Vombergar ▶

Bernarda Inzko Fink: Najpomembnejši je dotik duš, vse drugo je nepričakovan dodatek  Blanka Markovič Kocen  STA, Marko Vombergar

V februarju, ki ga v Sloveniji praviloma zaznamuje kultura, saj v tem mesecu obeležujemo tudi slovenski kulturni praznik, Prešernov dan, smo kulturi namenili tudi osrednjo temo Moje Slovenije. Pogovarjali smo se s svetovno znano mezzosopranistko Bernardo Fink, predstavljamo pa tudi Mešani pevski zbor Postojna, ambasadorja slovenske kulture v svetu.

14


15


// V SREDIŠČU Mezzosopranistka Bernarda Fink sodi med najbolj poznane in naj­ slavnejše člane slovenske narodne skupnosti na avstrijskem Koroškem. Rojena v Buenos Airesu kot hči slo­ venskih izseljencev je Finkova do­ raščala in se izobraževala v Argentini (Instituto Superio de Arte del Teatro Colon), dokler je mednarodna glas­ bena skupnost ni odkrila zase; v pre­ teklih desetletjih je nastopila v števil­ nih opernih hišah po vsem svetu in ustvarjala z naj­uglednejšimi orkestri in dirigenti. »Že med študijem me je posebej zanimal repertoar oratorijev in sa­ mospevov, zato je bila Evropa zame zanimivejša,« Finkova pojasnjuje od­ ločitev za odhod iz Argentine. »Tukaj je kultura koncertnega repertoarja, sakralne glasbe in samospevov bolj razvita. Najprej sem šla v Ženevo. V Argentino je namreč prišlo več švi­ carskih vrhunskih umetnikov, ki so gostovali v Teatru Colon in   s kateri­ mi sem navezala stike. Poleg tega je blizu Ženeve stanovala prijateljica Lia, prav tako Slovenka iz Argentine. Sprejela me je za nekaj mesecev in mi bila v veliko oporo. Za to ji  bom vse življenje hvaležna! Kako ste kot otrok slovenskih staršev videli Slovenijo, kdaj ste jo prvič obiskali? Prvič sem jo obiskala decembra 1985. V Ljubljani sem imela tedaj še staro mamo, dva strica in sestrično. Sre­ čanje z njimi je bilo za vse, zame pa še posebej, izredno   čustveno. Bila sem odrasla in sem bližje sorodnike videla prvič ... Slovenija se mi ni zde­ la bela, kot so mi jo opisovali, ampak bolj siva. Presenetil me je tudi vonj po dimu premoga. Danes se je oboje na srečo izboljšalo.  Kot koncertna pevka redno nastopate v velikih svetovnih glasbenih središčih - katero pa ima za vas poseben pomen, kje najraje

▲ Predsednik UO Prešernovega sklada akademik Jože Trontelj, nagrajenci Prešernove minister Žiga Turk, mezzosopranistka Bernarda Fink in basbaritonist Marcos Fink. FO

nastopate? Vedno znova me presenečajo dvo­ rane, ki jih ne poznam. Že od nekdaj imam posebno rada Concertgebouw dvorano v Amsterdamu, Salzburški Mozarteum, Musikverein na Duna­ ju, pa seveda Teatro Colon v Buenos Airesu. Pred nedavnim pa sem spo­ znala dvorano Sao Paolo v Brazili­ ji. Zgrajena je na ostankih velikega kolodvora. Navdušila me je s svojo arhitekturo, pa tudi akustično je to fantastična dvorana. Se še spomnite svojega prvega nastopa? Nekaj koncertov mi je ostalo v poseb­ nem spominu: ko sem prvič stala na odru Colona, še v študijskih letih, pa moj prvi nastop z Bachovimi kanta­ tami v Metodistični cerkvi v Buenos Airesu. Občutila sem, da sem se s petjem Bacha dotaknila ljudi. Zelo rada se spominjam tudi prvih recita­ lov v Slovenskem kulturnem domu v Buenos Airesu.   

V dosedanji karieri ste prejeli številna priznanja, od avstrijskega častnega znaka za znanost in umetnost 2006. do nagrade Prešernovega sklada 2013. in leto pozneje častnega naziva Kammersänger. Kakšen je vaš odnos do teh priznanj, kaj vam v resnici pomenijo? Vsak se v življenju z nečim ukvarja, nekaj ustvarja, išče in vztraja. Najpo­ membnejše pa je, da se dotakneš duš ljudi, vse drugo je samo nepričako­ van dodatek, ki seveda zelo razveseli, daje pa nam naknadno odgovornost, da se dajemo naprej.   Vaš brat Marko Fink, prav tako svetovno znan pevec, že nekaj let živi v Sloveniji. Ali ste o tem tudi sami kdaj razmišljali, si tega želeli? Moj soprog je močno povezan s Ko­ roško in z vasjo, v kateri živimo. Moje korenine pa so najtesneje vraščene v Slovenijo in se z njo čutim eno. Na

16


zato je treba gledati na pravo prehra­ no, zadosten počitek in redno telo­ vadbo ter sprehode na svežem zraku. Sta tudi vajina otroka glasbeno nadarjena? Sin se zanima in se tudi dobro spo­ zna na vse mogoče zvrsti in me ved­ no znova preseneča, hčerka pa si je glasbo izbrala kot poklic, in sicer kot musical pevka. Trenutno poje eno glavnih vlog v opereti-musicalu v Hannovru.

ega sklada 2013 baritonist Jože Vidic, prvakinja ljubljanskega baleta Regina Križaj, OTO: STA

srečo imam tudi na Koroškem malo, sicer drugačno Slovenijo, Karavan­ ke pa tudi niso tako visoke, da bi ne mogla obiskovati svojih dveh bratov, ki sta se nastanila v deželi naših star­ šev. Pravite, da s soprogom, diplomatom Valentinom Inzkom, Slovencem z avstrijske Koroške, živita »cigansko življenje«. Kako naj to razumemo? Pravzaprav sem dvakrat potujoča, zato aluzija na nomadsko življenje: sama sem prepotovala svet s svojimi nastopi, obenem pa smo se večkrat selili zaradi moževe službe. Srečna sem, da imamo končno svojo streho in družinsko gnezdo. Govorite kar sedem jezikov. Ali drži, da se ljudje s posluhom veliko lažje učijo tujih jezikov kot tisti, ki nimajo dobrega posluha? Tako pravijo, toda argentinski kolega z odlično tenorsko kariero, denimo,

17

se ni mogel naučiti več kot bazično italijanščino, kar za špansko govo­ rečega ni velik dosežek. Mislim, da je bila v mojem primeru odločujoča podlaga dveh tako različnih jezikov, kot sta španščina in slovenščina, s katerimi sem odraščala. Katere opere so vam najbolj pri srcu? Mozartove, francoski in ruski reper­ toar... Pa seveda Monteverdijeve, Ha­ endlove in druge baročne. Imate pred nastopom kakšen poseben obred? Potrebujem veliko miru in koncen­ tracije. Preden stopim na oder pa Očenaš ... Za glas, ki ga prepoznajo po vsem svetu, je treba verjetno pozorno skrbeti … K sreči imam zelo solidno zdravje in se mi ni treba pretirano varovati. Zdrav glas pa potrebuje zdravo telo,

Kaj je tisto, za kar ste svoji družini, staršem, posebej hvaležni? Da so mi dali občutek, da sem doma na varnem, ker sta mama in oče držala skupaj in nas imela rada. Nju­ na ljubezen je do nas prihajala tudi po zgledu v veri in zvestobi do njune osebne in narodne zgodbe. O vsej vojni preteklosti smo vedno govorili in ta preteklost za nas ni bila tabu, kot je to bilo v Sloveniji. Zelo me veseli, da se o tem vedno več govori in bere. To je zdravo in izredno potrebno! Ali vas, kadar nastopate v Sloveniji, prevevajo kakšni posebni občutki? Čeprav v Sloveniji še nisem toliko, kot bi si želela, se tu počutim doma. Sicer pa imam, ko stojim na odru, vedno občutek, da so mi poslušalci družina, ki jo imam rada, neodvisno od kraja, kjer sem.  Kakšno je po vašem mnenju stanje slovenske kulture, kako jo vidite? Ker ne živim v Sloveniji, o stanju kul­ ture na splošno ne moren govoriti. Preseneča me pa visoko število zbo­ rov in njihova vrhunska kvaliteta za­ radi katere je Slovenija prepoznavna v svetu.  


// V SREDIŠČU

Mešani pevski zbor Postojna: s slovensko pesmijo v svet  Blanka Markovič Kocen

Slovenski kulturni ustvarjalci, ki nastopajo tudi onstran meja Slovenije, so pravi ambasadorji kulture. Mednje sodi tudi Mešani pevski zbor Postojna, ki je lani obeležil 35-letnico svojega delovanja. Kako je rasel, se razvijal, kako strma je bila njegova pot in še marsikaj, je v pogovoru za Mojo Slovenijo povedala predsednica zbora Pia De Paulis Debevec.

18


▲ Fotografija z enega izmed koncertov v matični dvorani Glasbene šole Postojna. FOTO: Ladislao Torresan

Mešani pevski zbor Postojna je leta 1983 ustanovil Ivo Jelerčič. Z željo, da bi nov sestav lahko poustvarjal na višjem nivoju in zmogel tudi zah­ tevnejši program, je zbral dvajset mladih pevcev, med katerimi pa jih je imela večina že nekaj izkušenj z zborovskim petjem. S premišljeno iz­ delano vizijo in zavzetim strokovnim delom je mlado zasedbo v manj kot pol leta pripeljal v vrh primorskega zborovskega poustvarjanja. »Zbor je v prvih trinajstih letih delovanja prerasel številčne okvire komorne zasedbe in štel v najboljših letih celo do petinštirideset članov. Vmes pa so bila tudi leta, ko smo se srečevali s težavami v zasedbi posamezne sek­ cije oziroma z glasovno neuravnote­ ženostjo zbora. K sreči smo jih doslej vedno uspešno rešili,« pojasnjuje

19

sogovornica. »Trenutno je v zboru šestindvajset pevcev, prizadevamo pa si, da bi zbor številčno okrepili in tudi pomladili. Struktura pevcev je zelo raznolika, povezuje pa nas veli­ ko veselje do petja ter medsebojno prijateljstvo, povezanost in razume­ vanje.« Vsak zborovodja s svojim pečatom Delo zbora so zaznamovali zboro­ vodje. »Ivo Jelerčič je v kratkem času uspel zbor uvrstiti med najboljše primorske zbore in ga v nadaljnjih letih tam tudi obdržati. Zbor je v tistem obdobju izdal svojo prvo ka­ seto in zgoščenko. Obdobje Mateja Penka med leti 1997 in 2009 so po­ membno zaznamovale udeležbe na različnih tekmovanjih. Prvo izmed teh je zbor več kot uspešno opravil

»Trenutno je v zboru šestindvajset pevcev, prizadevamo pa si, da bi zbor številčno okrepili in tudi pomladili. Struktura pevcev je zelo raznolika, povezuje pa nas veliko veselje do petja ter medsebojno prijateljstvo, povezanost in razumevanje.«


// V SREDIŠČU

▲ Reka 2019: gostovanje na Reki pri Slovenskem kulturno-prosvetnem društvu »Bazovica« (9. februar 2019). FOTO: Ladislao To

že na državnem tekmovanju Naša pesem 1999. Zbor je v tem času ve­ liko sodeloval z domačimi in tujimi zbori, z različnimi instrumentalisti ter organiziral seminar za ljubiteljske zborovodje. Svoje pevsko delo je iztr­ gal pozabi z izdajo dveh zgoščenk. V nadaljnjih sedmih letih je zbor pod vodstvom Mirka Ferlana nadaljeval z vsemi dotedanjimi aktivnostmi. Na tekmovanjih je dosegal lepe uvrsti­ tve, poleg tega pa vzpostavil tesnejše sodelovanje s Slovenci v zamejstvu ter izseljenci. V tem obdobju je izve­ del tudi nekaj posebnih projektov: posnel skladbo z rock s skupino Ali­ enS, posnel flash mob, začel izvajati nize koncertov U3NEK ... Ob 30-le­ tnici je izdal svojo četrto samostojno zgoščenko.«

skladatelji. Izpostavimo lahko novi­ teto Bojana Glavine z naslovom Naj me beseda, ki smo jo prvič izvedli de­ cembra lani. Gre za obsežnejše glas­ beno delo, pri izvedbi katerega poleg zbora sodelujejo instrumentalisti, so­ listka sopranistka in recitatorka. To so za pevce zelo lepe izkušnje, ki nas bogatijo in širijo naše pevsko in glas­ beno obzorje,« pove sogovornica. Vsak zborovodja daje s svojim pris­ topom in osebnostjo zboru poseben pečat. In z vsakim zbor malo spre­ meni tudi svoj značaj, zvok, reperto­ ar. Vsak vlaga veliko truda in znanja v delo s pevci, zato se z vsakim zboro­ vodjem zbor razvija. In, kot poudarja sogovornica, razvijajo se tudi njegovi člani – kot pevci in kot ljudje.

Od jeseni 2016 vodi zbor priznani zborovodja Matjaž Šček. »Dodano vrednost daje našemu delovanju sodelovanje s slovenskimi in tujimi

Trendi zborovskega petja Tako kot pri vsaki dejavnosti, je tudi pri zborovskem petju čutiti v zadnjih desetletjih velik napredek. Razvija

se vokalna tehnika, pomembno je pevsko in glasbeno izobraževanje pevcev, spreminjajo se repertoarji, pojavili so se novi žanri. »Včasih se nam celo zazdi, da v sodobnem zbo­ rovstvu marsikdaj petje ni več najpo­ membnejše – da so pomembnejše scenske postavitve, koreografije, po­ sebni efekti… No, naš zbor še vedno prisega predvsem na bolj 'klasični re­ pertoar',« pravi sogovornica. Po njenih besedah je zdajšnji reper­ toar zbora pester in raznolik, obsega sakralne in posvetne skladbe tujih in domačih avtorjev iz vseh umetno­ stnih obdobij. Že od začetka ima v njem posebno mesto ohranjanje slo­ venske ljudske pesmi ter izvajanje del slovenskih skladateljev. »Ne podaja­ mo se v glasbeno eksperimentiranje. Pri izboru programa, ki ga prepušča­ mo zborovodji, je vedno v ospredju sporočilna vrednost skladb. Veseli in ponosni smo, da so za naš zbor

20


izmenjave, ki so del naše redne de­ javnosti. Tudi na naših popotovanjih po Evropi vedno navezujemo stike s slovenskimi društvi in zbori, ki de­ lujejo v njihovem okviru. Velikokrat smo priredili skupne nastope pa tudi samostojne koncerte. Doslej smo se tako srečali s Slovenci v Grčiji, Belgiji, Avstriji, Italiji ter v Zagrebu, Varaždi­ nu, Beogradu, Zaječarju, Negotinu, Boru, Pulju, Poreču, Prijedoru in na Reki. Bili smo tudi gostje veleposla­ nikov na Češkem, v Grčiji in na Ma­ džarskem. Slovenci radi pojemo – ne glede na to, kje živimo. To smo doži­ veli prav na vseh naših srečanjih. De­ lujočih je tudi veliko pevskih zborov. Slovenci na tujem se zavedajo, da je ohranjanje maternega jezika in na­ rodne identitete tesno povezano z ohranjanjem slovenske pesmi.«

Torresan

skladbe napisali priznani skladatelji Alojz Srebotnjak, Ambrož Čopi, Nana Forte, v zadnjih treh letih pa Roberto Brisotto, Aldo Kumar, Andrej Misson in Bojan Glavina.«

In kje so postojnski pevci naleteli na najzanimivejši sprejem? »Težko bi se odločila, kateri je bil najzanimivej­ ši, saj je bil prav vsak sprejem pose­ ben. Povsod so nas sprejeli odprtih rok, srečanja so bila prijetna, srčna, tudi ganljiva. Večkrat se nam je zgo­ dilo, da smo ob petju slovenskih ljudskih pesmi opazili solze v očeh ljudi, ki so že zdavnaj zapustili rodne slovenske kraje ali pa so z nami pri­

obujanju spominov smo prav začutili njihovo bolečino in nostalgijo. V Bel­ giji pa nas je na primer presenetilo zelo dobro znanje slovenščine tretje generacije tam živečih Slovencev,« se spominja Pia De Paulis Debevec in dodaja, da so vedno presenečeni nad trdnimi vezmi, ki so stkane med člani izseljenskih društev in zavze­ tostjo, s katero skrbijo za ohranjanje svoje kulturne in narodne identitete. MePZ Postojna se že od leta 1999 udeležuje številnih zborovskih tek­ movanj in dosega zavidljive uspehe. »Od takrat smo se udeležili sedmih regijskih in sedmih državnih tekmo­ vanj ter dvaindvajsetih mednarodnih. Po dosežkih velja posebej izpostavi­ ti sezono 2006/2007, ko je zbor pod vodstvom Mateja Penka prejel zlati plaketi na regijskem tekmovanju in na Naši pesmi ter bil zmagovalec mednarodnega tekmovanja Robert Schumann v Nemčiji. Iz obdobja Mir­ ka Ferlana bi izpostavila tekmovanje Praga Cantat leta 2011, na katerem smo prejeli zlato priznanje v kate­ goriji folklora in zlato priznanje ter 1. mesto ex aequo v kategoriji veliki mešani zbori, poleg tega pa še po­ sebno nagrado za najboljšo izvedbo obvezne pesmi. Pod vodstvom Ma­ tjaža Ščeka pa je doslej največji do­

»Včasih se nam celo zazdi, da v sodobnem zborovstvu marsikdaj petje ni več najpomembnejše – da so pomembnejše scenske postavitve, koreografije, posebni efekti … No, naš zbor še vedno prisega predvsem na bolj ‘klasični’ repertoar.«

Sodelovanje z zbori iz zamejstva Zbor praktično že od vsega začetka sodeluje z zbori iz zamejstva. To je seveda povezano tudi z bližino Ita­ lije in Hrvaške ter z osebnimi vezmi in poznanstvi. »Gre predvsem za go­ stovanja, skupne koncerte in pevske

21

tegnili ob vižah, ki so se jih spomnili iz svoje mladosti, oziroma so se jih na tujem naučili od staršev in starih staršev. Spomnim se zelo čustvene­ ga druženja s Slovenkami na vele­ poslaništvu v Atenah, kjer smo bili gostje takratnega veleposlanika. Ob

sežek 1. mesto ex aequo, ki smo ga dosegli na tekmovanju Antonio Gu­ anti v Materi leta 2017,« sogovornica niza najvidnejše uspehe in na vpra­ šanje, ali so med pevci tudi taki, ki v zboru sodelujejo že vseh 36 let, odgo­ varja: »Nekaj pevcev poje v zboru že


// V SREDIŠČU od prve vaje dalje in upam, da bodo vztrajali še nekaj let…«

Mladi se bolj navdušujejo za hitro dosegljive cilje Zanimanje mladih za petje v zborih je različno, ugotavlja sogovornica, ki meni, da je precej odvisno od tradici­ je v posameznem okolju, predvsem pa od tega, kako se uspe motivirati otroke in mladino. »Resno petje v zboru, ne glede na starost pevcev, namreč zahteva veliko dela, vztraj­ nosti, discipline, odrekanja in odgo­ vornosti. Tudi če je zanimanje veliko, je pripravljenosti za redno obiskova­ nje vaj in celo sodelovanje na kon­ certih med mladimi praviloma veliko manjše. Pogosto si določijo druge prioritete, kjer so cilji lažje in hitreje dosegljivi. Pri skoraj tridesetletnem delu v vzgoji in izobraževanju žal opažam, da tudi s strani staršev ni prave podpore zborovski dejavnosti otrok. Lažje je tam, kjer se ljubezen

»Slovenci na tujem se zavedajo, da je ohranjanje maternega jezika in narodne identitete tesno povezano z ohranjanjem slovenske pesmi.«

do zborovskega petja sistematično razvija od otroških preko mladinskih sestavov v šolah do poznejše vklju­ čitve v odrasle zbore. V našem okolju žal temu (še) ni tako.« Klasičnih zborov je vse manj Za zborovsko petje sicer pravijo, da je slovenski ponos, prepevanje v zborih

pa najbolj razširjena prostočasna de­ javnost pri nas. »Po številu odraslih pevcev in sestavov to vsekakor drži,« pravi De Paulis Debevčeva. »Opaža­ mo, da v zadnjih letih narašča število manjših sestavov in vokalnih skupin, ob tem pa se številni (večji) zbori spo­ padajo s težavami v zasedbah. Vsaj v našem okolju je tako. Poleg tega je vse več projektnih sestavov, ki deluje­ jo občasno in nimajo stalne zasedbe. Klasičnih zborov, kakršen je naš, je vse manj. Temu verjetno botruje več čisto praktičnih razlogov - lažje uskla­ jevanje terminov in interesov, lažja organizacija dejavnosti, nižji stroški. Menda je to povezano tudi z današ­ njim tempom življenja in pomanjka­ njem časa ter s hitro menjajočimi se interesi. In po mojem mnenju tudi z vse večjim individualizmom.« Kot opaža sogovornica, ima MePZ Postojna na svojih koncertih stalno publiko, ki jih spremlja, podpira in daje smisel njihovi dejavnosti. »Na resne koncerte, in večina naših je ta­ kih, redno pridejo resnični ljubitelji zborovske glasbe in poznavalci. Ob posebnih dogodkih ali na koncertih z bolj sproščenim konceptom in iz­ borom programa (tak je na primer naš koncert na kresno noč), pa pri­ tegnemo širok krog poslušalcev. Tak­ rat začutimo, da naše delo spremlja veliko ljudi, da imajo radi naše petje in so ponosni na nas, kljub temu, da poredko obiščejo naše koncerte. Po­ dobno verjetno velja tudi za druge, našemu podobne zbore.« Slovenija nima zborovskega združe­ nja, potreba po njem pa je po mne­ nju predsednice odvisno od tega, kakšni bi bili cilji združenja, njegova vizija in program. »Glede na veliko število zborov in njihovo raznoli­ kost pa vzpostavitev koncepta in samo delovanje združenja ne bi bilo preprosto. Poleg tega bi se gotovo že na samem začetku srečali tudi s problemom financiranja. Trenutno

določene dejavnosti povezovanja in združevanja zborov opravlja tudi JSKD, na Primorskem pa celo ima­ mo združenje – Zvezo pevskih zborov Primorske, katere glavna naloga pa je predvsem organizacija vsakoletne revije Primorska poje. Letos že v prvih mesecih med zamejci »Od 8. februarja do 1. marca bomo iz­ vedli še tri ponovitve novitete Naj me beseda, in sicer v Braniku, italijan­ ski Gorici in v Trstu. Na zadnjih dveh omenjenih koncertih, ki sta name­ njena predvsem zamejcem, bomo

22


▲ Benetke 2019: fotografija s tekmovanja Claudio Montevedi (oktober 2019). FOTO: arhiv zbora

sodelovali tudi z MePZ Jacobus Gal­ lus iz Trsta,« letošnje načrte, zlasti kar zadeva zamejstvo, razkriva sogo­ vornica. »Jeseni, v oktobru, pa bomo šli na dvodnevno gostovanje v Banjo Luko, kamor nas je povabilo tamkaj­ šnje društvo Slovencev Triglav. Ude­ ležili se bomo Srečanja slovenskih pevskih zborov v BiH, na katerega vsako leto povabijo tudi zbor iz Slo­ venije. Že sedaj se veselimo srečanja - z našimi izseljenci in s tamkajšnjimi zbori.« Prihodnost slovenskega zborovskega petja je obetavna

23

Številni dobri pevci v vrhunskih zbo­ rih in z odličnimi zborovodji so vse­ kakor zagotovilo za nadaljnjo rast kvalitete slovenskega zborovskega petja in tudi za prispevek k razvoju zborovskega petja v širšem prosto­ ru, je prepričana De Paulis Debevče­ va. »Na to smo lahko vsi upravičeno ponosni. Upam pa, da bomo na ob­ močnih in regijskih nivojih uspeli pritegniti v redno in resno zborovsko dejavnost več mladih ter preseči vse večjo razdrobljenost sestavov, ki ni­ majo ambicij za iskanje lastnega pev­ skega izraza ali za poustvarjanje na nekoliko višjem nivoju. Kvantiteta še

ni zgotovilo za rast kvalitete. Pri tem pa se, žal, izgubijo tudi številni per­ spektivni mladi glasovi. Lepo je, da nas veliko in vse več poje, stremeti pa moramo k dobremu petju!«


// KDO JE KDO NA URADU

Dr. Zvone Žigon: Prvo potovanje v Argentino je usmerilo moje življenje  Blanka Markovič Kocen  STA, Osebni arhiv Z.Ž.

24


Diplomirani novinar, ki je po obisku Argentine v študentskih letih, ko se je odločil »pavzirati«, in ob srečanju s tam živečimi Slovenci spoznal, da bi se v življenju želel ukvarjati z izseljenstvom, nekdanji generalni konzul RS v Clevelandu in odpravnik poslov na veleposlaništvu RS v Canberri, danes vodja Sektorja za Slovence po svetu na Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, strasten popotnik in še strastnejši pevec ter fotograf … Vse to in še več je dr. Zvone Žigon. V svojem novinarskem delu sem ga spoznala že pred mnogimi leti, zdelo se mi je, da vem veliko o njem, toda v pogovoru sem odkrila še marsikatero meni neznano podrobnost iz njegovega življenja. Ko sprašujem, se zazre nekam v daljavo in govori, govori, skoraj ne vdihne. Zbrano, skoraj zborno. Sogovornik, ki navduši.

Kot diplomirani novinar si v 90-ih letih prejšnjega stoletja sodeloval v časnikih Primorske novice, Delo in Slovenec. Kako iz tedanje perspektive gledaš na slovensko novinarstvo in medije? Mislim, da se je vse skupaj precej spremenilo, tisti časi so bili veliko bolj romantični, novinarstvo je bilo drugačno kot danes. Ko si napisal članek na pisalni stroj, ga nisi mogel veliko popravljati, kar si oddal, si oddal, stvar je potekala počasneje, morda tudi bolj preudarno. Spom­ nim se časov iz Slovenca, dnevnika z zelo skromno tehnično opremo. Iz tujih časopisov, npr. iz Newsweeka, smo s škarjami izrezovali fotogra­ fije in jih - z navedbo vira, seveda - objavili. To je bila zares trda šola novinarstva, ko smo morali naredi­ ti časopis praktično iz nič. A kljub temu mislim, da smo se spodobno kosali z velikimi brati okrog nas, ki so imeli bistveno boljše pogoje za delo, vsepovsod dopisnike, profe­ sionalne novinarje, mi pa smo se morali pač znajti … A imam na tiste čase izjemno lepe spomine. Osnove praktičnega novinarskega dela sem pridobil že kot študent, začel sem v Delovi redakciji črne kronike. Novi­ narji na tem oddelku so bili zelo ko­ legialni, a ne pretirano prizanesljivi, znali so mi na lep način pristriči pe­ ruti, ko sem včasih kot študent dru­ gega letnika novinarstva mislil, da vem vse, pa sem ugotovil, da prav­ zaprav vem zelo malo, če ne nič, in sem se takrat tega poklica lotil s to­ liko večjim spoštovanjem. In to je

25

pripomoglo k moji nadaljnji dokaj uspešni (čeprav razmeroma kratki) poti novinarja. Kako je vzniknilo tvoje zanimanje za zamejstvo in izseljenstvo – je doktorat iz politoloških znanosti vzrok ali posledica slednjega? Posledica. Že diplomo sem pisal na to temo, leta 1990 sem bil kot štu­ dent prvič v Argentini. Takrat sem se odločil, da bom letnik nameno­ ma ponavljal. Odšel sem za pol leta v Južno Ameriko, ki sem si jo želel spoznati, še posebej Argentino, kjer sem imel tudi dva sorodnika, nisem pa vedel za tamkajšnjo »slovensko sceno«. Šele ko sem prišel tja, sem se srečal s povojno emigracijo, o kateri nisem vedel praktično niče­ sar. Nekoliko bolje pa sem poznal predvojno primorsko emigracijo, saj je iz nje izhajalo tudi moje so­ rodstvo. Potem je prišlo do zname­ nitega pogovora, ki ga vedno znova omenjam in je v moji glavi povzro­ čil tisti »klik«. To je bil pogovor z mladimi Slovenci, pripadniki druge generacije povojne emigracije, ki so me vprašali, če poznam kakšno grdo slovensko besedo. Sam sem se najprej vprašal, kakšne grde besede Slovenci sploh imamo, saj je skoraj vse, kar imamo, povzeto iz drugih jezikov, bodisi iz jezikov bivše Jugoslavije ali iz nemščine, italijanščine, angleščine. Postavilo se mi je seveda tudi vprašanje, za­ kaj to sprašujejo. Povedali so, da so cele dneve v argentinskih šolah, kjer

▲ V družbi Miss SNPJ 2007 v ameriškem Enon Valley

veljajo za Slovence. Doma govorijo slovensko. »Učijo nas moliti po slo­ vensko, učijo nas slovensko slovni­ co, književnost, pesmi itd, nihče pa nas ne uči, kako se po slovensko preklinja!« povedo argentinski Slo­ venci. »Če igramo nogomet in pride do zaostritve, preklinjamo po špan­ sko.« Ti ljudje v Argentini veljajo za Slovence, ko pridejo v Slovenijo, pa ugotovijo, da so vendarle tudi Ar­ gentinci. Tukaj pride njihova dvoj­ na identiteta še toliko bolj do izraza, zato je bilo vprašanje dvojne iden­ titete tisto, ki me je zanimalo prav­ zaprav skozi ves čas mojega študija, posebno diplomskega in magistr­ skega, pri doktoratu pa sem se bolj osredotočil na fenomen slovenske


// KDO JE KDO NA URADU mestu župan tako dobro seznanjen s Slovenijo, ki jo je celo obiskal, in Slovenci. Mimogrede, svoj mandat je nastopil samo leto dni po mojem prihodu in je še danes župan tega mesta.

▲ Na smučanju z novo-ustanovljenim clevelandskim slovenskim smučarskim klubom

povojne politične emigracije. Feno­ men, kako so uspeli ohraniti jezik in slovensko kulturo skozi dolga dese­ tletja, še dan današnji pravzaprav, in kje so bili vzroki. Kdaj torej zaposlitev na Uradu in kako se spominjaš tistih prvih let? To je bilo leta 2000, bil je naraven prehod, ker sem že kot novinar in pozneje kot raziskovalec zelo inten­ zivno sodeloval z Uradom, ki je bil takrat na nekoliko nižjem nivoju kot danes, ker pač ni imel ministra. So­ delovanje je bilo res na neki kolegi­ alni ravni, prehod pa precej lahek, čeprav je bil Urad po drugi strani del zunanjega ministrstva, kjer ve­ ljajo druga pravila, druge norme obnašanja, oblačenja, protokola, postopkov, procesov znotraj neke­ ga ministrstva. Prej sem bil pač v znanosti in novinarstvu, kjer je svet precej drugačen, bolj sproščen. To je bil največji izziv, a mi ni predsta­ vljal problema. Z veseljem sem se pač spoprijel z njim. Med leti 2005 in 2009 si

bil generalni konzul RS v Clevelandu. Zanj pravijo, da je najbolj slovensko mesto v svetu. Bi temu lahko pritrdil? Temu bi lahko pogojno pritrdil. Res je tam največ Slovencev oz. oseb slovenskega rodu, nekatere ocene se gibljejo celo do 80 000. Te števil­ ke so seveda nepreverljive, saj so se naši rojaki tja priseljevali skozi razmeroma dolgo zgodovinsko ob­ dobje. Tja so prihajali kot državljani Avstrije, Italije in Jugoslavije, zato je o nekih natančnejših številkah težko govoriti.Dejstvo pa je, da je bilo v Clevelandu res ogromno dru­ štev in drugih slovenskih ustanov in jih je veliko še zdaj. Bi si pa upal trditi, da bi lahko rekli »slovensko mesto« tudi Torontu, Buenos Airesu in še kakšnemu. Najbolj intenzivno društveno življenje pa je dan da­ našnji v Buenos Airesu, predvsem pri povojni politični emigraciji, pa deloma tudi v Torontu, a težko ju je primerjati med seboj. Je pa zago­ tovo primerno, da imamo v Cleve­ landu generalni konzulat, ker je slo­ venska skupnost tam še vedno zelo močna. Ne vem, če je v katerem

Sledilo je tvoje avstralsko obdobje. Kakšne zadolžitve si imel na veleposlaništvu v Canberri? V Canberri sem bil začasni odprav­ nik poslov, tja sem odšel za tri ali štiri mesece - tako je bilo najprej mišljeno. Moja naloga naj bi bila vzpostaviti delovanje veleposlani­ štva na novi lokaciji. Izkazalo se je, da je za temi nekaj besedami og­ romno dela, treba je bilo tehnično in s pohištvom opremiti tako re­ zidenco bodočega veleposlanika kot same pisarne veleposlaništva. Treba je bilo veliko postoriti v kon­ zularnem in finančnem poslovanju, hkrati pa zastopati Slovenijo v vlogi namestnika veleposlanika in dru­ gih funkcij, ki pritičejo veleposlani­ štvu -bil sem hkrati kulturni ataše, gospodarski svetovalec, konzularni delavec itd.. Imel sem samo eno stalno sodelavko. To so bili zelo tež­ ki časi, dela je bilo ogromno. Poleg tega sem bil tam sam, brez sopro­ ge. Kljub vsemu je bila to zelo dra­ gocena izkušnja in mislim, da sem vendarle naredil neko dobro delo in sem s tem obdobjem zadovoljen. Namesto treh je to obdobje traja­ lo 11 mesecev. Novi veleposlanik namreč še ni bil imenovan in sem sam predlagal, da ostanem, da ne bi vsakih nekaj mesecev menjali odpravnika poslov. Kako danes kot vodja Sektorja za Slovence po svetu gledaš na pojem »slovenski izseljenec«? Odgovor na zelo težko vprašanje bi bil tako večplasten, da bi lahko trajal ure in ure. Velika slovenska društva, veselice, polka, kranjska klobasa in potica so bili včasih res

26


sinonim za ta pojem. Danes so od tega sicer ostali polka, potica in kranjska klobasa, to se ohranja, društveno življenje pa izginja oz. se spreminja v nekaj drugega. Klasič­ na društva so namreč izseljencem fizično nadomeščala domovino. Fizično so prišli v ta prostor in se v njem identificirali kot Slovenci, tu so se počutili kot doma. To je bila za njih mala Slovenija, tu so se po­ govarjali s sebi enakimi, z ljudmi »iz iste zgodbe«, mogoče še iz Sloveni­ je. Tudi v drugih generacijah, ki so zrasle s tem, je bilo mogoče še po­ dobno, sčasoma, najpozneje v tretji generaciji, pa se to spremeni, sploh pa v današnjem času, ko se je vzpo­ redno s tem vedno bolj pojavljal učinek globalizacije, internetizacije sveta. Vse se dogaja prek spleta, kar ima tako pozitivne kot tudi negativ­ ne učinke. Pozitivno je, da ti ljudje zdaj lahko praktično vsak dan, neo­ mejeno, zastonj, tudi v video obliki komunicirajo z matično domovino. Tudi sistemi, kot so facebook ipd, so zelo priročni pri iskanju sorodnikov, povezav ljudi z istim priimkom, iz iste države ... V tem smislu sta ome­ njena pojava zelo pozitivna, ker zbližujeta našo diasporo z matično domovino. Po drugi strani pa ljudje ne čutijo več potrebe, da bi fizično zahajali v slovenska društva. Marsi­ kaj, kar želijo, dobijo na Facebooku. V obdobju po letu 2008, 2009, se je izseljevanje iz Slovenije precej po­ večalo, izseljujejo se popolnoma drugačni ljudje kot v preteklosti. To niso ljudje, ki bi bežali pred politič­ nim pritiskom ali pred grožnjami s smrtjo, to niso ljudje, ki bi dobese­ dno bežali pred lakoto, niso ljudje, ki so bežali pred fašizmom. To so ljudje, ki pravzaprav niti ne bežijo, ampak si želijo novih izkušenj v živ­ ljenju, radi bi poskusili nekje drugje, morda je pri nekaterih tudi razoča­ ranje nad Slovenijo, vendar v dru­ gačnem smislu, kot je to bilo včasih.

27

Kam se ti ljudje izseljujejo? Neposrednih podatkov na Uradu nimamo, ker pač tega ne beležimo, vidimo pa, da je največ »novoiz­ seljencev« v Nemčiji, Avstriji, ZDA, Avstraliji. Glede na dosedanje izku­ šnje s terena jih je največ v Nemčiji in Avstriji. V ZDA in Avstraliji se na­ seljujejo tako na standardna »slo­ venska« kot tudi na druga območja. Mogoče bi dokončal misel, da ti ljudje prihajajo z drugačnim raz­ logom, so bistveno bolje izobraže­ ni, kot so bili izseljenci iz prejšnjih zgodb – če ne štejem povojne po­ litične emigracije v Argentini, med

življenja jim to omogoča. V tem smislu so nove skupine zelo dru­ gačne, manj je stresnega, zahtev­ nega vsakotedenskega združevanja in, prostovoljnega dela po domovih, gradnja le-teh itd., več je občasnih, manj formalnih srečanj, mogoče na kakšnih predavanjih, koncertih. Vedno več je, to z veseljem opažam, sodelovanja pri izobraževanju, zna­ nosti, raziskovanju, tudi z matično domovino. Slednje na Uradu spod­ bujamo. Počasi, a vztrajno se pove­ čuje tudi sodelovanje na področju gospodarstva.

▲ Zvone je tisti z belo masko... šolski izlet z inuitskimi osnovnošolci med obiskom pri slovenski misijonarki Dorici Sever na severu Kanade, v zvezi državi Nunavut

katero je bila stopnja izobrazbe zelo visoka. Današnji izseljenci so skorajda brez izjeme vsaj srednje­ šolsko ali visokošolsko izobraže­ ni, pa tudi podiplomski, doktorski študentje, profesorji, raziskovalci. To je precej velika in močna kate­ gorija, številni drugi pa delujejo na podoben način. V tej »skupini« pre­ vladuje komuniciranje preko spleta, družabnih omrežij, vajeni so živeti bolj zase, sami, niso tako »kolekti­ vistično« vzgojeni in spletni sistem

Odlikuje te izjemna delavnost, zavzetost in entuziazem, ki so med drugim botrovali uspešni izpeljavi številnih projektov. Na katere pa si sam najbolj ponosen? Hvala! Najbolj sem ponosen na svo­ je delo v Clevelandu. Tudi v Canber­ ri, seveda, vendar sem v Clevelan­ du mogoče vsebinsko naredil več, ker sem imel več časa (štiri leta), več priložnosti in nisem bil obre­ menjen s tipično diplomatskimi


// KDO JE KDO NA URADU vzpostavljanju gospodarskih pove­ zav s tujino, da ne govorimo o posa­ meznikih, ki jih je tudi precej. Koliko jezikov govoriš? Kar dobro tisto, čemur včasih rekli srbohrvaščina, to pritiče moji ge­ neraciji, ki je služila še vojsko v JLA ,gledala zagrebški televizijski pro­ gram ter brala Alana Forda in dru­ ge stripe. V Argentini sem se naučil špansko, prvi in najpomembnejši tuji jezikpa je seveda angleščina. Še kar dobro se znajdem v italijanščini, imam pa tudi nekaj osnov nemšči­ ne in čisto malofrancoščine.

▲ Na obisku pri Amy Klobuchar samo malo pred njeno prvo izvolitvijo v Kongres ZDA.

opravili, ampak sem bil dobesedno sredi slovenske skupnosti. Kar se tiče mojega dela na Uradu, če go­ vorim o tem, na kar sem ponosen, naj izpostavim, da sem v kratkem obdobju na zunanjem ministrstvu, v sektorju za gospodarsko diploma­ cijo, pričel s promocijo povezovanja slovenskih izseljenskih podjetnikov in poslovnežev med seboj in z ma­ tično domovino. Zaradi preobre­ menjenosti še z drugimi stvarmi in zaradi tega, ker ne moremo vedeti, kje vsi ti poslovneži so, saj nimamo informacij o njih, če se sami ne javi­ jo, imam občutek, da bi lahko storil še več. V tem sklopu pa sem uspel pripraviti tudi deset poslovnih kon­ ferenc, ki imajo v zadnjih letih zgo­ voren naslov Slovenska podjetnost kroži prek meja. Tu se združujejo zamejski in izseljenski poslovneži in mali ter srednji podjetniki iz Slo­ venije, ki marsikdaj za to dimenzijo gospodarskega sodelovanja s tu­ jino sploh ne vedo in so veseli, ko sploh izvedo, da imamo zunaj meja Slovenije celo gospodarske usta­ nove, ki jim lahko pomagajo pri

Ena tvojih strasti so potovanja – številna so tudi tvoja potopisna predavanja, ki jih Postojnčani in okoličani radi obiskujemo. Kateri deli sveta te najbolj pritegnejo in katera potovanja so se ti doslej najbolj vtisnila v spomin? Pritegnejo me praktično vsi deli sveta, morda sem nekoliko krivi­ čen do Azije, ki mi ne zbuja toliko spominov. Imam izjemno lepe spo­ mine na Južno Ameriko. Tam sem naredil svoje prvo, »življenjsko« potovanje, dolgo pet mesecev. Žal se potem nisem več tja vračal kot popotnik, ampak samo študijsko in službeno. Zelo lepa je Severna Amerika, še posebej njeni naravni nacionalni parki, še prav posebna zgodba pa sta Aljaska in Havaji. Av­ stralija je spet poglavje zase, Afrika je nekaj posebnega, imam jo v zelo lepem spominu. Najbolj sem po­ nosen na tisto svoje prvo potova­ nje, ko sem 23-leten z nahrbtnikom odrinil za pet mesecev od doma. Danes si tega ne bi več upal. To je bila neka življenjska investicija, tis­ to potovanje je zaznamovalo, tako rekoč usmerilo vse moje življenje. Nedavno pa sva skupaj z ženo osvo­ jila Kilimanjaro, najvišji vrh Afrike. To je bil osebni podvig, niti ne toliko zaradi težavnosti vzpona, kot zara­ di tega, ker sem si to želel že od 15.,

20. leta dalje. Kje si srečal Slovence, pa si to najmanj pričakoval? Marsikje. Na avtobusu v Buenos Ai­ resu me je nekdo vprašal, če sem Slovenec, pa nisem imel tega nik­ jer napisanega. Pač zdelo se mu je … Tudi on je bil potomec Slovencev. Pod nogami Kristusa odrešenika v Riu de Janeiru se je par pogovarjal po slovensko. Na avtobusni postaji pod slapovi Iguasu na tromeji med Paragvajem, Argentino in Brazilijo, sem srečal Slovenca, eno najbolj norih tovrstnih srečanj pa je bilo ob vznožju gore Uluru v Avstraliji. Edinega človeka na tistem parkiri­ šču sem vprašal, če bi fotografiral mene in ženo, ki je bila takrat na obisku, s sveto goro staroselcev v ozadju. Ta človek se je s prijateljem pogovarjal slovensko in izkazalo se je, da je to novinar Marjan Šrimf, s katerim sva se nekaj tednov pred tem neuspešno dogovarjala za in­ tervju, no potem pa sva se takole povsem nepričakovano srečala pod Ulurujem ...

▲ V družbi staroselskega “manekena” na severu Filipinov

28


Kanado, Južno Ameriko in celoAfri­ ko. V zadnjih letih sem sodeloval pri zborih Obala in Glasbena mati­ ca ter seveda v domačem Mešanem pevskem zboru Postojna.

▲ Srečanje s Juanom Benigarjem, sinom znamenitega antropologa Janeza Benigarja, ki je v prvi polovici 20. stoletja deloval med patagonskimi staroselci (v družbi argentinske Slovenke Mari Keržič).

Kako izbiraš destinacije in kako se z ženo, ki je prav tako strastna popotnica, pripravita na pot? Iimava »listo želja«, ki se počasi izpolnjuje, a ima eno napako, na­ mreč, vedno znova se pojavijo nove želje in tako se ta seznam nikoli ne konča. Ne bom rekel, da je to za­ svojenost, je pa neka velika želja, strast mogoče. Vsak od naju ima prioritete, želje in potem se enkrat prilagodiva enemu, drugič druge­ mu. Na Kilimanjaro je moja žena šla z mano zato, ker sem si jaz to želel, je pa tudi sama včasih bila zelo ak­ tivna planinka. Na Islandijo sva šla, ker sva si oba zelo želela, Aljaska je bila njen cilj. Vedno je tako, da se drugi rade volje sprijazni z željo prvega. Tek si zaradi poškodbe moral opustiti – katera športna panoga ti je trenutno najljubša? Teku na dolge proge sem se po svo­ jem prvem in edinem maratonu res moral odpovedati. Kaki dve leti po tem se mi je namreč med igranjem tenisa pojavila poškodba menisku­ sa, nato še kolka, tako da ne smem več tekati na dolge proge, mi pa še

29

vedno zelo prija, če pretečem vsaj kak kilometer, dva ali pet in mislim, da bom kdaj tudi še tekel »deset­ ko«. Sicer kolesarim, kolikor se le da, še posebej imam rad vzpone. Vsako leto si privoščim vsaj nekaj dni smučanja, jadranja in krajše ture v v hribe. Kaj Zvone Žigon počne v prostem času, vendar ne v tistem med počitnicami, pač pa ob prostih popoldnevih, vikendih? Prostega popoldneva skorajda nimam, ker si vedno kaj naložim … Ne vem, kdaj sem se nazadnje vprašal: »Kaj bi pa zdaj počel?« Ker imam vedno že kaj načrtovano ali želeno. Moram pa reči, da je tu vedno fotografija, čaka me kup ne­ obdelanih video posnetkov iz časa Amerike, v veliko veselje so mi po­ topisna predavanja, ki jih občasno izvajam v različnih krajih Slovenije. Velik del mojega življenja pa zaje­ ma tudi petje. V zborovsko petje sem vključen od svojega 16. leta dalje. 17 sezon sem pel in aktivno sodeloval pri organizacijskem vo­ denju komornega zbora Ave.. (So) organiziral sem turneje tega zbora v 21 držav sveta, vključno z ZDA in

Kako vidiš svoje delo na Uradu in samo delovanje le-tega čez desetletje? Odvisno bo od tega, kakšen odnos bo do Urada imela višja politika, koliko finančnih sredstev in kadrov mu bo namenila. Mislim, da vsaj v mojem sektorju vlada velika kadro­ vska podhranjenost. To seveda ni toliko odvisno od aktualnega vod­ stva, ampak od splošne razporedi­ tve sredstev in kadrov v širšem kon­ tekstu. Upam, da se bo uresničila moja velika želja in da bo uresniče­ no zdaj že res dolgoletno načrtova­ nje Razvojno-informacijskega sre­ dišča za Slovence v po svetu, ki bi vključevalo pisarno za povratništvo, torej repatriacijo v vseh pomenih te besede, vključno z gospodarskim sodelovanjem, pa rodoslovno pi­ sarno za iskanje prednikov in so­ rodnikov tako Sloveniji kot vsvetu, pisarno za povezovanje in iskanje podatkov na področju arhivov, spe­ cializirano knjižnico z literaturo s področja slovenskega izseljenstva in tudi zamejstva, še posebej pa bo pomembnastalna razstava o Slo­ vencih zunaj Republike Slovenije in občasne tematske razstave. Najaktualnejša lokacija je še vedno v Postojni? Nič še ni potrjeno, pravzaprav tudi odločitev o dejanskem pričetku oblikovanja takšnega središča še ni bila sprejeta na najvišji ravni, Je pa trenutno fizično to edina spre­ jemljiva lokacija. Če bi se našla primerjnejša lokacija, predvsem v Ljubljani, bom prav tako zelo vesel – samo da se projekt dejansko ures­ niči, saj si – poleg številnih drugih – sam za to prizadevam že okroglih 20 let.


// SLOVENCI PO SVETU

30


Kristi Hodak, Društvo VTIS: Za kroženje znanja je še dovolj prostora

 Blanka Markovič Kocen

31


// SLOVENCI PO SVETU Društvo VTIS je bilo ustanovljeno leta 2013 z namenom, da zastopa interese v tujini izobraženih Slovencev. »V tistem času se je veliko govorilo o begu možganov, mi pa smo v tem videli priložnost za kroženje novih znanj in izkušenj med tujino in Slovenijo,« v pogovo­ ru za Mojo Slovenijo pojasnjuje Kristi Hodak, predse­ dnica društva, sicer pa »senior design consultant« na mednarodnem svetovalnem podjetju McKinsey&Co v Londonu. VTIS tako danes vpenja Slovenijo v interna­ cionalno mrežo pionirjev in strokovnjakov, svoje člane pa hkrati povezuje s priložnostimi doma. »Naša misija je, da zmanjšamo razdaljo med tujino in Slovenijo. To počnemo preko povezovanja VTISovcev, sodelovanja s podjetji, organizacijami ter sorodnimi društvi in pre­ ko opozarjanja glavnih odločevalcev na problematiko in zakonske ovire pri kroženju znanja.« Trenutno VTIS združuje že 1570 članov, ki so zaznamovali kar 51 držav sveta. Sodelujejo tudi z mnogimi partnerskimi podjetji, ki poleg Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, podpirajo delovanje tega društva. Kot pravi so­ govornica, lokalne skupnosti povezujejo lokalni odbori. Trenutno jih imajo 14 – v večini evropskih držav, ZDA, Kanadi, Aziji in Avstraliji. »Naši člani so tako študenti na najprestižnejših univerzah - od Oxforda, Cambridgea, Standforda, Harvarda do Alto-a in TUM-a – kot tudi znanstveniki in raziskovalci, gospodarstveniki, podje­ tniki in drugi strokovnjaki.« Na eni strani povezujete slovenske strokovnjake, ki delujejo v tujini, na drugi pa ste most do tistih, ki iščejo visokokvalificirane kadre iz različnih poslovnih okolij. Kako se na vaša prizadevanja odzivata gospodarstvo in akademsko okolje? Je z leti zaznati kakšen napredek? Odziva je precej. Za podjetja zagotovo predstavljamo bazo talentov. Naši člani imajo specifična znanja, ki v Sloveniji še niso tako znana, hkrati pa kažejo določeno odprtost do novih idej in pristopov ter imajo mednaro­ dne izkušnje, ki so med našimi partnerji zelo cenjene. V zadnjih letih je vedno več zanimanja za naš program partnerstva. Na nas se obračajo razna podjetja, od mednarodnih svetovalnic, kot sta BCG ter A.T. Kearney, do bolj nišnih podjetij, kot so 3Fs in BiaSeparations. So­ delujemo tudi z nekaterimi gospodarskimi zbornicami. V Londonu, na primer, odlično sodelujemo z Britansko­ -slovensko gospodarsko zbornico, ki pogosto pripelje predstavnike podjetij iz Slovenije v London in skupaj pripravimo možnosti za mreženje z našimi člani. V akademski sferi nas podpirata SAZU in ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Letno v prostorih MIZŠ organiziramo Simpozij slovenskih raziskovalcev v tujini.

Lani smo sodelovanje z omenjenim ministrstvom še poglobili, povezali smo se z nekaterimi partnerskimi društvi, kot sta Mlada akademija in Asef, ter sodelova­ li pri posredovanju komentarjev na predlog zakona o znanstveno-raziskovalni dejavnosti in na predlagano reintegracijsko shemo dr. Aleša Debeljaka. Veliko sode­ lujemo, je pa res, da so nam izboljšave vedno izziv. Preko projekta Roadshow: Tujina mene mika se pove­ zujemo tudi s slovenskimi srednjimi šolami in fakulte­ tami. To pomeni, da za dijake in študente pripravljamo predavanja in delavnice, kjer jim predstavimo možnos­ ti študija v tujini in nudimo pomoč tistim, ki se na študij že odpravljajo. Napredek je viden, oglašajo pa se nam predvsem pro­ dorna podjetja in organizacije, ki cenijo znanje in izku­ šnje, pridobljene v tujini. Upam pa, da bomo sodelova­ nje s slovenskimi institucijami v naslednjih letih še bolj okrepili. Kateri so poglavitni razlogi, da se mladi bolj množično ne vračajo v Slovenijo? Mladi se vračajo v Slovenijo. Med našimi člani se jih je že tretjina vrnila, polovica tistih, ki so še vedno v tujini, pa jih o vrnitvi v naslednjih petih letih razmišlja (poda­ tek iz ankete, ki smo jo izvedli s časnikom Finance). Po omenjeni anketi so razlogi, da se VTIS-ovci ne želijo

32


Država se še ne zna spoprijeti s tem, kako mlade izobražence iz sveta pripeljati domov, kako ustvariti spodbudno okolje zanje. Kakšne predloge ponujate v VTISu? Z VTISom nenehno iščemo nove ideje, kako krepiti kro­ ženje znanja. Prav lani smo z MIZŠ sodelovali pri obli­ kovanju predloga zakona o znanstveno-raziskovalni dejavnosti, ki bi tudi v tujini izobraženim Slovencem izboljšal pogoje za vračanje in sodelovanje. Poleg predlogov za izboljšanje zakonodaje na področju izobraževanja, kjer smo zelo aktivni, pa vidimo, da je do izboljšav mogoče priti tudi z manjšimi koraki, ki jih lahko že jutri naredi vsak slovenski zaposlovalec ali or­ ganizacija.

▲ Srečanje na Nizozemskem

vrniti v Slovenijo, naslednji: 1. Največ, 86.5%, kot glavni razlog navaja, da so v tujini lahko uspešnejši kot v Sloveniji. 2. 72.2% jih trdi, da je premalo možnosti za karierno napredovanje. 3. 62.9% pa jih verjame, da ni ustreznih delovnih mest. Le polovica jih meni, da je razlog, da se ne vrnejo v Slo­ venijo, prenizka plača. Ko govorimo o glavnih ovirah pri vračanju v Slovenijo, imamo velikokrat v mislih preobilno birokracijo in pre­ nizke plače. Oboje sta sicer očitni težavi, ki ju moramo izpostaviti. Premalo pa govorimo še o tretji zelo po­ membni oviri: pomanjkanju informacij in negativnem sklepanju, da v Sloveniji pač ni mogoče uspeti. Posle­ dica je velika, saj potem v tujini izobraženi Slovenci niti ne poskusijo navezati stikov s slovenskimi zaposlovalci, ker že vnaprej pričakujejo slabo izkušnjo. Naši člani nas namreč pogosto opozarjajo, da nimajo dovolj vpogleda v priložnosti za delo ali raziskovanje v Sloveniji, zaradi česar imajo precej predsodkov o vrnitvi. Po drugi strani pa imamo precej VTISovcev, ki so se vrnili v Slovenijo in uspeli. Odličen primer take zgodbe o uspehu sta naša člana Andraz Logar (3Fs) in Luka Mustafa (Fabrikor ), ki sta se vrnila, ustanovila svoje podjetje, zdaj pa že uspešno delata tudi za tuje trge. Neinformiranost z VTI­ Som rešujemo preko digitalne platforme Slack, kjer ob­ javljamo prosta delovna mesta v Sloveniji.

33

Deljenje uspešnih zgodb Potrebujemo več zgodb o uspehih v tujini izobraženih Slovencev, o uspešnih vrnitvah in več preglednosti o možnostih zaposlitve v Sloveniji. Potrebujemo več zgodb v medijih, ki poročajo o novih inovativnih pod­ jetjih, ki jim je uspelo na svetovni ravni. Slišati moramo zgodbe, da je mogoče. Tudi v Sloveniji. Ker je prav ta »can do mindset« samo eno, česar se je večina VTISov­ cev nalezla v tujini in potrebujejo tako spodbudno oko­ lje tudi v Sloveniji. Prvi korak smo pred dvema letoma že naredili s projektom Veliki Koraki. Preko te iniciative vsak torek objavimo zgodbo o uspehu enega izmed VTI­ Sovcev in tako ozaveščamo slovensko javnost o novih poklicih, kariernih poteh ter študijskih in raziskovalnih področjih, ki so mogoče manj znana v Sloveniji. Velike Korake lahko spremljate preko Instagrama, Facebooka ali Linkedina. Poleg tega prek digitalne platforme Slack dnevno ob­ javljamo priložnosti za delo in raziskovanje v Sloveniji. Mesečno organiziramo tudi Slack Q&A dogodke, na ka­ tere povabimo VTISovce, ki so se že vrnili v Slovenijo, da z nami delijo svoje izkušnje z iskanjem zaposlitve, napredovanja ali drugih projektov. S tem želimo odpra­ viti stereotipe in raje deliti realne zgodbe in izkušnje – pozitivne in negativne. Ob tem pozivam vladne organizacije, društva, podjetja in predvsem medije, da več poročajo o tistih pozitivnih zgodbah in tako pripomorejo k razmišljanju, da je tudi v Sloveniji mogoče. Program partnerstva Slovenska podjetja, izobraževalne ustanove in dru­ ge organizacije, ki jih zanima povezovanje z VTISovci,


// SLOVENCI PO SVETU sodelovanje na kariernih dnevih, možnost pošiljanja novic / prostih delovnih mest slovenskim talentom v tujini, se lahko povežejo z nami preko Programa par­ tnerstvo. Pišejo nam lahko na info@drustvovtis.si. Pomembnejša od papirjev je nadarjenost V anketi so VTISovci sporočili, da v Sloveniji pogrešajo mednarodno atmosfero, spodbudno okolje ter kom­ pleksne izzive. V tujini je nadarjenost zlato in zaposlovalci vlagajo vso svojo energijo v iskanje mladih talentov. Zavedajo se, da imajo mladi energijo, nove ideje in so spretni z digi­ talnimi orodji. Slovenski zaposlovalci morajo pokazati, da so priprav­ ljeni narediti korak več za nadarjene, pa naj bodo to VTISovci ali v Sloveniji izobraženi kadri. Če zaposlovalec (javni, zasebni ali vladni sektor) želi zaposliti določeno osebo, mora tudi pokazati, da je pripravljen odstraniti vse birokratske in druge ovire, da se le-ta odloči zanje in se zaposli pri njih. To pomeni, da so se pripravljeni pogajati za višji položaj, ponuditi večjo odgovornost ali več fleksibilnosti (npr. delo na daljavo) mlademu talentu, ki se prijavlja na delovno mesto. Prav tako pa je priporočeno, da podjetje/institucija vlaga v razisko­ vanje in razvoj, sodeluje v mednarodnih projektih in zaposluje tuje talente. To so neki globalni trendi, ki niti niso specifični za v tujini izobražene Slovence, ampak so se izkazali za učinkovite, če želijo zaposlovalci priva­ biti dobre kadre. Fleksibilna sodelovanja Pomembno se je tudi zavedati, da vrnitev in zaposli­ tev v Sloveniji ni edina možnost kroženja znanja. Veli­ ko znanja in navdiha lahko VTISovci prinesejo že prek sodelovanja v različnih projektih, konferencah in pre­ davanjih. Opažam, da nas veliko organizacij vabi na predavanja, potem pa ne ponudijo možnosti za izved­ bo dogodka preko Skypa, Zooma ali drugih videokon­ ferenčnih aplikacij. Prav tako bi lahko pri projektih bolj sodelovali, če bi bila pravila bolj fleksibilna do tistih, ki živijo v tujini in lahko sodelujejo le na daljavo. Uvaja­ nje digitalnih orodij in fleksibilnih načinov sodelovanja lahko že jutri pospeši kroženje znanja. V društvu ste večinoma mladi – ali se za vaše delo ven­ darle zanimajo tudi starejši, profesorji in raziskovalci? Del naše skupnosti so tudi priznani profesorji in stro­ kovnjaki, ki imajo za sabo že leta izkušenj in si priza­ devajo za kroženje znanja. Za take dosežke in prizade­ vanja vsako leto podeljujemo nagrado VTIS leta. Pred

34

dvema letoma je bil na primer dobitnik priznanja prof. dr. Igor Gregorič, eden najuspešnejših kariovaskularnih in torakalnih kirurgov na svetu, ki je že mnogim sloven­ skim študentom in zdravnikom omogočil usposablja­ nje v ZDA. Podatkov o starosti naših članov sicer nimamo, se pa zavedamo, da privlačimo bolj mlade generacije, nekje med osemnajstim in štiridesetim letom. To pa je tudi zato, ker je študij v tujini za mlade postal že nekaj obi­ čajnega. Ko sem sama odšla na študij magisterija na Royal College of Art in Imerial College Business Scho­ ol, sem bila ena izmed redkih v svoji regiji. Dandanes vidim, da mladi v skupinah odhajajo že po srednji šoli. Na katerih področjih deluje največ slovenskih izobražencev? Največ naših članov je študiralo ekonomijo in poslovne vede, pravo ter biologijo. Sledijo področja, kot so raču­ nalništvo in informatika ter umetnost (od glasbe, režije do oblikovanja in arhitekture). Kako sodelujete z Asefom, ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo, ki se prav tako trudi za akademsko odličnost in je do te pomagala številnim slovenskim izobražencem? Z Asefom si prizadevamo za podobne stvari, zato si med seboj tudi pomagamo. Drug drugemu oglašujemo dogodke na družbenih omrežjih, predlagamo govorce na dogodkih, med drugim se Asef vsako leto predstavi tudi na Simpoziju slovenskih razikovalcev v tujini. Tre­ nutno z njimi sodelujemo na CRP (Ciljnem raziskoval­ nem projektu). Kakšne dogodke načrtujete za letos in kateri bodo vaši ključni projekti? V svojem mandatu bom nadaljevala odlične iniciati­ ve, ki sta jih začela že prva predsednika društva – Igor Cesarec (tudi pobudnik in ustanovitelj Društva VTIS) in Andreja Kržič Bogataj. Ustvarila sta močno skupnost in društvu postavila nujne temelje, na katerih lahko gra­ dimo naprej. Letos se bomo osredotočili na tri glavne pobude: izboljševanje in promocija že ustaljenih pro­ jektov - v sklopu te pobude bomo tudi predstavili naš novi brand ter spletno stran, širjenje na nove oz. novej­ še celine - predvsem Kanada, Azija, Avstralija in Južna Amerika, začeli pa bomo tudi z nekaterimi novimi pro­ jekti. Te že načrtujemo, ampak so še v povojih. Več bom lahko sporočila v kratkem. Nasloh pa VTIS deluje preko treh glavnih sklopov: po­ vezovanje, sodelovanje in podpora.


▲ Tradicionalno srečanje pri predsedniku republike Borutu Pahorju.

Kot vsako leto bomo v državah, kjer imamo lokalne od­ bore, še naprej utrjevali naše lokalne skupnosti z mno­ gimi lokalnimi dogodki in neformalnimi druženji. Prav tako bomo okrepili našo skupnost in komunikacijo med državami preko digitalne platforme Slack, ki smo jo vzpostavili lani. Na področju sodelovanja si želimo pridobiti še več par­ tnerjev in s tem tudi več zaposlitev VTISovcev v Slove­ niji. Utrditi si želimo sodelovanje z MIZŠ, USZS, Mlado Akademijo, raznimi gospodarskimi zbornicami, Busi­ ness Business Club, Asef-om in drugimi sorodnimi or­ ganizacijami. Kot vsako leto bomo organizirali Simpozij slovenskih raziskovalcev v tujini (lani se ga je udeležilo kar 120 ljudi) ter Karierni dan za naše partnerje. Pred­ vsem pa bomo nadaljevali prizadevanja pri pisanju predlogov in komentarjev na področju novega predlo­ ga zakona o visokem šolstvu in podzakonskih aktov. Za študente in dijake, ki se šele odpravljajo na študij v tujini, pa bomo nadgradili našo svetovalno ponudbo prek projektov Roadshow: Tujina mene mika (predsta­ vitve študija v tujini na šolah), Prvi VTIS (dogodek za tis­ te, ki začenjajo študij v tujini v tem letu in potrebujejo naš nasvet/pomoč) ter projekt Mentorstvo (pomoč in podpora pi integraciji v novo okolje, pomoč pri iskanju in pisanju razpisov itd.). Dijaki in študenti se na nas lah­ ko vedno obrnejo preko spletnega naslova info@dru­ stvovtis.si , naše FB strani ali pa mi neposredno pišejo na katerokoli spletno platformo.

35

Kako vidite prihodnost v tujini izobraženih Slovencev? Trenutno imamo že utrjeno skupnost polno ambicio­ znih in motiviranih članov ter drugih sodelavcev, ki v tujini promovirajo Slovenijo, v le-tej pa predstavljajo nova znanja. In ta skupnost letno raste. Motivacijo in znanje moramo v naslednjih letih strateško unovčiti, da bomo VTISovci čutili, da lahko odločilno pripomo­ remo k napredku slovenske družbe in to tudi storimo brez kakršnih koli birokratskih ali zakonskih ovir. Verjamemo, da se bo razdalja med Slovenijo in tujino v prihodnosti zmanjšala. Predvsem v glavah ljudi. Zaradi vedno novih digitalnih orodij bo lažje sodelovati na da­ ljavo. Vzpostaviti je treba celostno spletno platformo, kjer bodo v tujini izobraženi Slovenci našli vse informa­ cije (zaposlitvene možnosti in možnosti sodelovanja v Sloveniji), vse storitve in nasvet na enem mestu. Trenutno Društvo VTIS že dela prototip za to, ampak bi bilo storitve primerno združiti tudi na državnem nivoju. Če se kroženje znanja ne bo okrepilo, potem tvegamo, da bomo v Sloveniji imeli manj ključnih novih znanj, s tem tudi manj inovacij, manj novih podjetij in delovnih mest, s tem pa počasnejšo rast gospodarstva in več se­ litev iz domovine. Ostajam pozitivna, ker vidim, da imamo v naši skup­ nosti neverjetno motivirane ljudi, ki že sami prevze­ majo iniciative za spremembe, kljub temu da se država nanje dokaj počasi odziva.


// SLOVENCI PO SVETU

Salwa Hegazi Potomka aleksandrinke iz Kaira, ponosna, da je Slovenka  Kristijan Radikovič / Blanka Markovič Kocen  Osebni arhiv S.H.

V zadnjih desetletjih se veliko piše o aleksandrinkah, ženskah s Primorske, ki so kot dojilje služile v Egiptu. Med njimi je bila tudi babica Salwe Hegazi, ki je v prvi polovici prejšnjega stoletja v Aleksandrijo prišla z ladjo iz Trsta. Salwa je profesorica računalništva na mednarodni britanski šoli v Kairu in ustanoviteljica slovenskega društva Snežinka v Egiptu. Družinska zgodba predstavnice tretje generacije Slovencev v Egiptu je zgodba o preseljevanju. V pogovoru, ki je potekal v angleškem jeziku, saj Salwa ne govori več dobro slovensko, jo je uvodoma strnila za bralce Moje Slovenije.

36


37


// SLOVENCI PO SVETU

»Leta 1932 je moja babica oziroma nona, kot jo kličem, s svojo sestro in petletno hčerko prišla v Egipt, da bi se pridružila svoji teti, ki je tedaj že živela v Aleksandriji. Kot mi je znano, se jima je mati pridružila kasneje, ko so vpoklicali njuna brata dvojčka in očeta. Ime enega od bratov je celo vklesano v spomenik v Bilju, posvečen umrlim partizanom. Med enim svojih obiskov v Slove­ niji sem si ga ogledala tudi sama. Moja prababica se je vrnila v svojo domovino, da bi skrbela za svojega bolne­ ga moža, ki so ga med vojno mučili. Babica je s sestro ostala v Egiptu, ta pa se je v šestdesetih letih preselila v Kanado. Mladi rod ohranja slovenščino Slovenščina se je skozi generacije družine Hegazi izgu­ bila, vendar jo Salwina hči spet obuja. »Moja hči se je slovenščine začela učiti pri rosnih letih. Zelo so ji bili pri srcu naši obiski Slovenije in navdušena je bila, ko je izvedela, da se lahko tam vpiše v poletno šolo. Udele­ žila se je več poletnih taborov v Planici in Radencih, ki jih organizira Ministrstvo RS za izobraževanje, šolstvo in šport, prav tako pa se je udeležila Mladinske poletne

šole na Univerzi v Ljubljani. Med nepozabnim doživet­ jem je spoznala kar nekaj prijateljev, s katerimi je še danes v stiku. Ko se je vrnila v Kairo, se je slovenščine učila preko spletnih tečajev, ki jih prav tako organizira omenjeno ministrstvo. A tudi to ji ni bilo dovolj, zato se je udeležila tudi edinega tečaja slovenščine, ki je na voljo v Kairu. Zdaj študira ekonomijo na Ekonomski fa­ kulteti Univerze v Ljubljani,« pojasnjuje sogovornica. Kot pravi, so slovensko govorili vse do generacije Salwi­ ne mame. »Ta je slovensko govorila z mojo babico, svo­ jo sestro, drugimi družinskimi člani in s prijatelji. A ljudi, ki bi govorili slovensko, je bilo čedalje manj. Sicer sem jih tudi sama slišala tako govoriti slovensko, a s tretjo generacijo, ki ji pripadam, niso nikoli govorili slovensko. Slovenski jezik mi je torej znan, a ga govorim le stežka.« Sogovornica dodaja, da so v Kairu kmalu ustanovili in pričeli izvajati tečaje slovenskega jezika za vse tiste, ki so si želeli spoznati jezik svojih prednikov – še posebej mlajše generacije. »Prva, ki se je vpisala na tečaj, sem bila prav jaz. To je bil moj prvi stik s slovnico in prva priložnost, da besede in stavke, ki sem jih v preteklosti

38


že slišala, uporabim tudi sama. Določene uspavanke, ki se jih spomnim iz svojih rosnih let, so končno dobile smisel. Čudovito je bilo.« Slovenija navdušila Salwine otroke S svojimi štirimi otroki se je pogosto pogovarjala o slovenski dediščini, a šele takrat, ko so prvič obiskali Slovenijo, so spoznali, kako čudovita je pravzaprav do­ movina njihovih prednikov. »Obiskali so že več držav po Evropi in celo Združene države Amerike, toda, kot pravijo, je Slovenija na njihovih srcih pustila prav pose­ ben pečat,« pove Salwa, ki je še posebej ponosna na to, da se je eden od njenih sinov povzpel na Triglav, drugi pa se je udeležil intenzivnega tečaja slovenščine v Lju­ bljani. “Vsi štirje pomagajo tudi pri organizaciji našega društva, kadar potrebujemo kakršnokoli pomoč.« Dve različni kulturi kot prednost Salwin oče, razgledan in izobražen Egipčan na eni in babica, Evropejka, na drugi strani, sta nanjo močno vplivala, pravi. »To, da izhajam iz dveh različnih kul­ tur, dojemam kot prednost. Od svoje mame in babice

39

sem se naučila marsičesa. Vzgojili sta me z evropskimi vrednotami, ki so mi zelo pri srcu. Moj oče je bil visoko izobražen človek, ki je obiskal in živel v mnogih državah po Evropi. Govoril je več jezikov. Srečna sem, da sem ga imela ob sebi, saj mi je njegova svobodomiselnost po­ magala razširiti obzorja. Moja strast do klasične glasbe, recimo, je plod njegovega vpliva.« Hegazijeva je diplomirala na fakulteti za računalništvo, srednjo šolo pa je končala v Združenih državah Ame­ rike. »Ko smo mladi, mnogokrat sprejemamo čudne odločitve,« odgovarja na vprašanje, zakaj je sploh za­ pustila ZDA, odšla v Egipt in želi postati Slovenka. »A ne glede na vse – tudi če bi ostala v Združenih državah Amerike, bi si želela spoznati svoje korenine in postati Slovenka. Gre namreč za nekaj, na kar sem izredno po­ nosna, saj me povezuje z mojo mamo in babico.« Kako egiptovska družba sprejema priseljence? »Zgodo­ vinsko dejstvo je, da so bili Egipčani vedno gostoljubni do priseljencev s celega sveta. Večja mesta, kot sta Ale­ ksandrija in Kairo, so bila vedno svetovljanska, polna


// SLOVENCI PO SVETU različnih narodov, ki so živeli v harmoniji. A Egipčanom je koncept osebnega prostora nekoliko nepoznan, še posebej v primeru prelepih priseljenk iz Evrope.« Salwa pravi, da se je naučila prilagajanja. »Kjerkoli si, lahko najdeš kaj, kar ti je všeč, in kaj drugega, kar ti ni. Mo­ tijo me, recimo, kaotičen promet, onesnaženje dolo­ čenih predelov in določeni odnosi, ki v meni vzbujajo občutek nelagodja. Po drugi strani pa ima Egipt večji del leta čudovito vreme, eksotične plaže in prekrasne zgodovinske znamenitosti. Današnja Slovenija v Salwinih očeh »Ko je Slovenija leta 1991 razglasila neodvisnost, je bila moja mama še živa. Vsi smo bili vzhičeni in ponosni. Bili smo med prvimi v Egiptu, ki so vedeli za Slovenijo – drugi so poznali le Jugoslavijo.« Salwa poudarja, da je ohranjanje kulture in slovenske identitete samo po sebi dosežek, ki se je materializiral z neodvisnostjo države. Čeprav ne živi v Sloveniji, skuša dogajanju v domovini svojih prednikov slediti. Verjame, da gre Slovenija v pravo smer. »Zavzema se za svobodo in stalno posku­ ša izboljšati stanje gospodarstva. Investicije v znanost, izobraževanje in razvoj kot je, denimo, naložba v Luko Koper, se mi zdijo izredno pomembne. »Razplet pri le­ talskem prevozniku Adria Airways pa me je razžalostil,« razkriva poznavanje aktualnega dogajanja v Sloveniji. »Želim si, da bi Slovenija cvetela v vseh pogledih in da bi pospešila svoj razvoj. Upam, da bo ostala zeleni biser Evrope, saj je prav to tisto, kar jo naredi edinstveno.« Slovenijo obišče vsako leto – običajno poleti. »Zdaj, ko je tam moja hči, upam, da mi bo uspelo priti pogoste­ je.« Zelo je aktivna pri povezovanju Slovencev v Egiptu. In kdo so sodobni slovenski izseljenci v tej deželi? »Slo­ venci v Egiptu so večinoma družine, ki so jih tu ustvarile aleksandrinke, ali pa novejši mešani zakoni. V našem društvu smo veseli vseh študentov, poslovnežev, ki se zanimajo za Slovenijo, izseljencev ter vseh drugih, ki so kakorkoli povezani s Slovenijo. Naša srečanja so zato vedno zanimiva mešanica ljudi.« Snežinka v Egiptu Pred štirimi leti so na Salwino pobudo v Egiptu ustano­ vili Slovensko društvo Snežinka. Priprave so bile zelo zahtevne, pove sogovornica, saj je bilo ogromno papi­ rologije. Pridobiti so morali soglasja, saj imajo v svo­ jih vrstah tudi člane, ki niso egipčanski Slovenci. A na koncu jim je uspelo uradno ustanoviti društvo. »Vse od ustanovitve se trudimo vsaj dvakrat letno organizirati srečanje in sodelovati pri vseh dejavnostih, ki so pove­ zane s Slovenijo. Decembra 2016 smo bili počaščeni, da

40


smo lahko prisostvovali sprejemu predsednika Boruta Pahorja, ko je obiskal Egipt, marca 2019 pa smo se ude­ ležili sprejema predsednika vlade Mira Cerarja. Organi­ ziramo tudi svoje lastne dejavnosti. Tako smo, recimo, leta 2016 pričeli izvajati tečaj slovenskega jezika. 2017. smo v Kairu gostili nastop folklorne skupino iz Novega mesta - na odru kairske opere je nastopilo trideset ple­ salcev. Nastop, ki se je pričel z video projekcijo predsta­ vitve Slovenije, je bil izredno uspešen in je naravnost očaral občinstvo, ki je bilo polno pomembnih gostov. Za nacionalno televizijo smo posneli izjavo, med katero so predvajali tudi video izseke prireditve. Leto pozne­ je so se trije naši člani naučili izdelovati idrijsko čipko v Čipkarski šoli Idrija, kjer so se udeležili intenzivnega začetnega tečaja. Gre za umetnost v pravem pomenu besede, ki je vredna vsega svojega truda. Naslednje leto smo gostili predstavnika Čipkarske šole Idrija, ki sta razstavila svoje čipke in prikazala postopek izdela­ ve. Razstava, postavljena na pomembnem prizorišču, je v dveh dneh pritegnila ogromno pozornosti. Med razstavo smo delili brošure in predvajali predstavitve­ ne posnetke o Sloveniji, Idriji in idrijski čipki. Vnovič smo pritegnili pozornost javnosti, se uvrstili med no­ vice in spregovorili za nacionalno televizijo. Istega leta

41

smo objavili angleški prevod knjige Les Goriciennes, ki jo je napisala slovenska avtorica Darinka Kozinc. Knji­ ga opisuje tegobe devetih Slovenk, ki so bile primorane zapustiti svojo domovino in se po zaslužek odpraviti v Egipt. Za nas je to delo izrednega pomena, saj združu­ je zgodbe obeh držav. Pomembna je tudi zato, ker ale­ ksandrinke prikaže takšne, kot so bile – pogumne in močne. Angleška različica knjige je izšla pod naslovom The Alexandrians. Na začetku leta 2019 smo obiskali dobrodelno šolo, ki jo na podeželju blizu Kaira vodi slo­ venska potomka. Šoli smo donirali sredstva.« Kot pove Salwa Hegazi, so na svoje udejstvovanje iz­ redno ponosni. »Hvaležni smo Uradu Vlade RS za Slo­ vence po svetu, ki nam v vseh naših prizadevanjih ved­ no stoji ob strani in nam nudi podporo.« Sogovornica upa, da ji bo letos uspelo prevesti in objaviti knjigo Les Goriciennes v arabskem jeziku.


// SLOVENCI PO SVETU

S športom k utrjevanju slovenske narodne zavesti Združenje slovenskih športnih društev v Italiji - ZSŠDI združuje 57 slovenskih športnih društev, kar pomembno vpliva na ohranjanje in utrjevanje slovenske narodne zavesti v tem delu zamejstva. S športno dejavnostjo se v okviru Združenja tekmovalno ali rekreacijsko ukvarja skoraj 9000 ljudi. ZSŠDI je član slovenskega in italijanskega olimpijskega komiteja, včlanjena društva in posamezni športniki pa se uveljavljajo v samem svetovnem vrhu. Jože Peterlin, ki že od leta 2013 predseduje Združenju, je ob nedavni obletnici Urada za Mojo Slovenijo orisal pomen športa in Združenja v zamejstvu. Kako hitro tečejo leta v tem današnjem vrtinčastem tempu življenja, človek ugotovi šele takrat, ko ga opo­ zorijo, da se bliža kaka okrogla obletnica in bi bilo lepo, če bi ji dali primeren poudarek, obenem pa še razmiš­ ljali o tem, ali so bila pričakovanja ob ustanovitvi dolo­ čenega foruma tudi uresničena ali ne! S podobnimi mislimi sem se srečal ob ugotovitvi, da se leto 2019 s hitrimi koraki skoraj že poslavlja in kliče leto 2020. Organizacija, ki ji predsedujem, to je Zdru­ ženje slovenskih športnih društev v Italiji, se bo prav v novem letu srečala z Abrahamom. Kot vnet pripadnik slovenskega športnega prostora v Italiji, in to že od mladih nog, sem najprej kot aktivni športnik, kasneje kot vaditelj in trener ter nato kot profesor telesne vzgo­ je na slovenskih šolah na Tržaškem in kot organizator na terenu kar se da živo in aktivno spremljal razvoj in nezadržno rast te naše krovne športne organizacije. Od ustanovitve leta 1970 je ta doživljala skokovit razvoj, iz leta v leto dobivala čedalje večji pomen in veljavo, se oblikovala v največji rezervoar, ki združuje slovensko mladino v Italiji. Naša organizacija je danes trdna in globoko zakoreni­ njena v zavesti naših ljudi, ki ji priznavajo pomembno vlogo narodnostne vzgoje naših mladih. Šport je na­ mreč najbolj množična dejavnost, s katero se ukvarjajo mladi in manj mladi zamejski Slovenci. Športna aktiv­ nost je na vrhu lestvice priljubljenosti vseh udejstvo­ vanj naših mladih ljudi.

In prav je, da je tako! Naš šport je namreč iz vsebinskega vidika nekoliko drugačen od tistega, kar je lahko šport v matični domovini ali pri večinskem narodu. Preple­ ten je z dodatnimi vrednotami, ki niso nujno povezane s težnjo po doseganju vrhunskih športnih rezultatov v telovadnicah in na igriščih. Je tudi sredstvo, katerega se poslužujemo, da mlade zadržimo v slovenskem oko­ lju, da slovenskemu jeziku širimo manevrski prostor. Je sredstvo, s katerim kljubujemo asimilacijskemu priti­ sku in sredstvo za utrjevanje slovenske narodne zavesti med mladimi. Ob pogledu nazaj smo lahko z doseženimi rezultati res zadovoljni. V naši krovni organizaciji so pod isto stre­ ho združene čisto vse sredine, ki se pri nas ukvarjajo s športom. Na tem področju ne poznamo ideoloških razlikovanj, pri nas ni delitve na levo ali desno misleče. Politika ostaja vedno pred vrati: naš športni svet noče delitev, njegove prioritete so drugačne in podvrženi so jim vsi cilji in vsebine dela. A nekaj mora biti povsem jasno: naša organizacija ne bi bila to, kar je, če ne bi vselej v matični domovini, pri Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po sve­ tu, uživala takega razumevanja in podpore. Urad stoji Združenju slovenskih športnih društev v Italiji ob strani kot nenadomestljiv oporni steber, na katerega se lahko nasloniš. Na Uradu dobiš strokovno pomoč, nasvet, pa tudi uteho ob težkih in kritičnih trenutkih.  Jože Peterlin, predsednik ZŠSDI

42

Profile for Moja slovenija

E-revija Moja Slovenija februar 2020  

E-revija Moja Slovenija februar 2020  

Advertisement