E-revija Moja Slovenija avgust 2019

Page 1

Avgust 2019

NaĹĄi rojaki Slovenijo nosijo v srcih Na Vseslovenskem sreÄ?anju o problematiki izseljevanja mladih iz Slovenije 1

Robert Kojc:

V zamejstvu smo vedno pred izzivi


Domovina v otroških očeh na razstavi na Uradu V avli Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu občasno razstavljajo likovne izdelke različnih avtorjev. Tako sta minister Peter J. Česnik in državna sekretarka Olga Belec 19. julija 2019 sprejela ustvarjalce likovnih izdelkov, učence četrtih razredov Osnovne šole Trnovo iz Ljubljane. Razstava je odprta za javnost. V okviru praznovanja dneva državnosti, državnega praznika Republike Slovenije, so učenci likovne izdelke razstavili v avli našega Urada. Ob dnevu državnosti in ob pričetku šolskih počitnic želijo učenci Osnovne šole Trnovo s svojo ustvarjalnostjo popestriti in slovenske simbole ter značilnosti doživeto prikazati Slovenkam in Slovencem in predvsem njihovim otrokom, ki bivajo zunaj meja naše domovine. Njihovo večmesečno ustvarjanje v okviru likovne interesne dejavnosti sta budno spremljali in usmerjali učiteljica

razrednega pouka Iza Dojer, mentorica in koordinatorka, sicer razredničarka 4.b razreda, ter učiteljica Stanka Ilar, druga učiteljica v prvem razredu. Vsaka črka napisa SLOVENIJA ponazarja slovenske simbole in značilnosti, pod črko pa je njihov opis. Vsak od učencev je barvito predstavil svoj likovni izdelek. Učenci Osnovne šole Trnovo vrstnikom v zamejstvu in po svetu želijo lepe, dolge počitnice in jim v vročih poletnih mesecih priporočajo obisk slovenskih gora in planin, osvežujočih jezer in morja, prijetno hladnih jam in živahnih slovenskih mest. Urad se zahvaljuje za izdelke, ki krasijo prostor, obenem pa k podobnim ustvarjalnim zgodbam vabi tudi otroke iz zamejstva.   D.I.


// IZ TOKRATNE ŠTEVILKE

NAŠI ROJAKI SLOVENIJO NOSIJO V SRCIH

NA VSESLOVENSKEM SREČANJU O PROBLEMATIKI IZSELJEVANJA MLADIH IZ SLOVENIJE

ROBERT KOJC:

V ZAMEJSTVU SMO VEDNO PRED IZZIVI

Moja Slovenija www.slovenci.si

PREVODI

KONTAKTI

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

STA

UREDNIŠTVO

STA

+386 1 230 80 00 +386 51 675 168 info@slovenci.si

Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI

IZDAJATELJ

GLAVNA IN ODGOVORNA UREDNICA

Blanka Markovič Kocen

OBLIKOVANJE IN PRELOM

Foto: B.M.K.

SPREMLJAJTE NAS




// V ŽARIŠČU

Na Vseslovenskem srečanju o problematiki izseljevanja mladih iz Slovenije  Blanka Markovič Kocen

Geslo letošnjega, že XVIII. Vseslovenskega srečanja, ki ga je organizirala Komisija DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je bilo izjemno pomenljivo in v današnjem času aktualno: »Sloven'c, tvoja zemlja je zdrava..., pa vendar mladi odhajajo«. V razpravi so prisotni delili tako svoje življenjske izkušnje kot tudi videnje domovine in kritike države.

Predsednik Državnega zbora RS Dejan Židan je spomnil, da smo se Slovenci razvijali tudi takrat, ko nismo imeli svojih institucij, imeli pa smo ljubezen do svojega jezika in kulture. »Na svetu je okoli 7.000 jezikov in strokovnjaki pravijo, da jih bo preživelo zgolj pet odstotkov. Slovenščina ni ogrožena,« je poudaril Židan in dodal, da naroda ne definira zgodovinski spomin, temveč jezik, kultura in zavedanje, da smo eno. Po njegovem prepričanju nas ogrožata globalizacija in internacionalizacija. »Nič ni narobe, če mladi spoznavajo svet, pridobivajo izkušnje, narobe je, če se ne vrnejo domov,« je dejal Židan in opozoril, da moramo pridobiti samozavest, ki nam je nekoliko primanjkuje. »Ko sem maturiral na Šubičevi gimnaziji, si nisem mislil, da bom na tem mestu nagovoril rojake iz sveta in še manj, da bom tudi sam izseljenec,« je v nagovoru uvodoma dejal minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Peter Česnik in dogodek v državnem zboru opisal z besedami

4


dveh velikih slovenskih pesnikov. Kot je zapisal Simon Gregorčič, »Oj, mati moja domovina, ljubezen moja ti edina, Bog čuvaj dobrotljivi te, Bog živi te, Bog živi te«. In Anton Aškerc: »Že stoletja tu živimo, se z viharji bijemo, bratje in sestre, ne pustimo, da izginemo.« Minister je poudaril, da je tujina težka, in vnovič izpostavil administrativne ovire, ki omejujejo vračanje domov in za katerih odpravo si bo kot minister prizadeval. »Želim vam dobrodošlico, lastovke, ki ste zdaj v svojem gnezdu,« je slikovito zaključil svoj nagovor minister Česnik. Karla Urh, podpredsednica Komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je dejala, da je izseljevanje težko zaustaviti, skrbeti pa moramo za ohranjanje slovenske besede, kulture in narodne zavesti. »Pogumnim pripada življenje in mesto, ki ga je domovina takim pripravljena dati,« je uvodoma

5

dejal ustavni sodnik Klemen Jaklič, izredni profesor računalništva na univerzi Stanford v Kaliforniji. Po njegovih besedah je Slovenija na področju vračanja ljudi iz tujine za 30 let zaspala. »Ob vrnitvi je treba pozabiti na delitve vaši-naši,« je še poudaril Jaklič ter izpostavil, da domovina pomeni sprejetje in da domovina sprejeme svojega državljana podobno, kot mama ali oče sprejmeta svojega otroka zgolj zato, ker je njun. K razmisleku o tem, da bi Slovenci iz sveta imeli svoje predstavnike v državnem zboru, je pozval dr. Jure Leskovec, soustanovitelj fundacije ASEF ki je prepričan, da bi tako začeli resnično reševati problematiko izseljevanja in vračanja. »Treba je narediti načrtne korake z jasno vizijo.« Opomnil je, da se je svet v zadnjih letih globaliziral, razdalje so se skrajšale, Slovenci, ki se vrnejo v domovino, pa ne pomenijo grožnje, temveč priložnost za rast.

Doc. dr. Dejan Valentinčič je opozoril, da je med Slovenci po svetu vse bolj prisotno iskanje korenin, odkrivanje že skoraj pozabljenega slovenstva, dr. Marjanca Ajša Vižintin pa je dejala, da bi bilo treba več vsebin o Slovencih po svetu vključiti v šolske učbenike. Martin Lissiach je pozval k vzpostavitvi sistema, ki bi omogočil mladim, da bi bilo njihovo znanje ustrezno nagrajevano, Andrej Bernarčič pa je spregovoril o tem, kako ostati na kmetiji v zamejstvu. Prisrčno je bilo srečanje ministra Česnika z Drago Gelt, učiteljico slovenskega jezika, pisateljico, pesnico … iz Melbourna, Avstralija, ki je poudarila, da moramo mladim dati možnost pokazati znanje, zamisli … »Vsi Slovenci po svetu pogrešamo lepote te male državice in ljubimo sorodnike in prijatelje, ki so ostali doma,« je Geltova dejala s solzami v očeh.


// V ŽARIŠČU

Naši rojaki Slovenijo nosijo v srcih  Blanka Markovič Kocen

Radovljica je bila prvo julijsko soboto za en dan svet v malem. Kot letošnje prizorišče osrednje prireditve Dobrodošli doma je namreč v svoje okrilje sprejela Slovence iz zamejstva in sveta in se izkazala kot dobra gostiteljica. In kot že tolikokrat doslej so naši rojaki odprli svojo dušo in srce ter užili objem matere domovine.

Prireditev se je po tradiciji začela s pesmijo in plesom, v radovljiškem Grajskem parku so nastopili Aleksi Jercog Trio in Kresnice iz Italije, Folklorna skupina KPD Lesce in Veseli Begunjci iz Slovenije, skupina Mimo ritma s Hrvaške in Jazz 0rkester iz Kaknja, BiH. Prisotne je uvodoma nagovoril župan Občine Radovljica Ciril Globočnik. »Veseli me, da ste prišli v Radovljico in prepričan sem, da se boste s svojimi najbližjimi vrnili tudi ob drugih, manj uradnih priložnostih,« je med drugim dejal.

6


Podpredsednica Komisije DS za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Karla Urh je izpostavila vprašanje, kje so vzroki za izseljevanje mladih in katere ukrepe bi morala sprejeti vlada za njihovo vračanje. »Statistični podatki kažejo, da ugodnejše gospodarske razmere niso zaustavile izseljevanja. Beg možganov bi morali obrniti v kroženje možganov,« je poudarila in dodala, da prihodnost vsake države temelji na mladih. »Skozi stoletja smo se izseljevali po vsem svetu … deli slovenskega prostora so bili zaradi svetovne politike odrezani od matične domovine, pa vendar, kot so besede Primoža Trubarja, zapisane na kovancu za en evro 'Stati inu obstati', smo ostali in še bomo,« pa je prisotne nagovoril minister Peter J. Česnik in med drugimi citiral Cankarja: »Narod si bo pisal sodbo sam. In si jo že pišemo, prvič pred 1500 leti na tem prostoru med Alpami

7

in Jadranskim morjem. Minister Česnik je spomnil tudi na vizionarskega Prešerna: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo, otrok, kar ima Slava, vsi naj si v roke sežejo …«, pa Župančiča »Domovina je ena, nam vsem dodeljena, in eno življenje in ena smrt …« in zaključil z Aškercem: »Že stoletja tu živimo, se z viharji bijemo, bratje in sestre, ne pustimo, da izginemo …» Na strokovni konferenci so se v popoldanskem času predstavile nagrajenke XVII. nagradnega natečaja za diplomska, magistrska in doktorska dela na temo Slovencev v zamejstvu in po svetu, uspešne Slovenke pa so na okrogli mizi spregovorile o svojih življenjskih zgodbah. V Linhartovi dvorani v Radovljici so predstavili monografijo Društva Slovencev Kredarica Novi Sad z naslovom Preteklost za prihodnost, z ogledom krajšega filma o moški pevski skupini ob njeni 15. obletnici delovanja. Udeleženci

letošnjega srečanja Dobrodošli doma so si lahko ogledali tudi razstave ob 100. obletnici smrti Ivana Cankarja, 85. obletnici obstoja društva Ivan Cankar v Sarajevu, Cvetoči klas pelina in Slovenski begunci v Avstriji po letu 1945. Nagrajeno raziskovanje zamejstva in izseljenstva Urad je 13. avgusta 2018 objavil 17. nagradni natečaj z namenom spodbujanja raziskovalne dejavnosti in krepitve narodnostne zavesti, dela pa so sprejemali do 3. decembra 2018. Nagradni sklad pa je znašal 4.400 evrov. Na natečaj je prispelo 17 nalog, od tega pet na temo Slovencev po svetu in 12 na temo Slovencev v sosednjih državah. Na dosedanjih 17 natečajev je prispelo skupno 321 nalog, nagrajenih pa je bilo 106. Nagrajenke so na strokovni konferenci pod vodstvom dr. Zvoneta Žigona spregovorile o svojem delu, ki v večini primerov ni zgolj diplomska, magistrska naloga ali doktorska disertacija, temveč


// V ŽARIŠČU

gre za izjemno zanimive zgodbe, zato ni čudno, da so mnoge med njimi izšle tudi v knjižni obliki. Letos so izjemoma podelili tudi Pohvalo, in sicer Tini Kraner za magistrsko delo Dvokulturnost in medkulturnost na avstrijskem Koroškem, s posebnim ozirom na delo Florjana Lipuša. Janika Škerl je predstavila nagrajeno diplomsko delo Izpeljava komunikacijskega modela posredovanja književnosti na podlagi analize pravljice po Proppovih funkcijah v vrtcu s slovenskim učnim jezikom v Italiji. Diplomska naloga ima veliko uporabno vrednost, saj prinaša spoznanja, kako otroci različnih starosti razumejo in doživljajo slovenske ljudske pravljice in kako pri tem razvijajo svoj besedni zaklad. Magistrsko delo Slovenščina v stiku: primer slovenskih ustanov, društev, zvez in organizacij v Gorici in njeni pokrajini je 3. nagrado prineslo Tamari Šuligoi, ki je v nalogi celovito osvetlila slovenščino v stiku

na italijanskem Goriškem. Za Mojo Slovenijo je povedala: »Zanimalo me je, kdo stoji za prevajalskimi oziroma lektorskimi dejavnostmi na Goriškem, predvsem v slovenskih društvih in zvezah, ki naj bi bili predstavniki Slovencev in slovenščine v sosednji državi. Kljub dolgoletnim izkušnjam to niso profesionalni lektorji in prevajalci. V besedilih sem opazila številne nedoslednosti, od slovničnih in pravopisnih, tudi terminologija je različna. Če bo možnost, bom raziskovalno delo nadaljevala, zaenkrat pa ostajam v prevajalskih vodah, podajam pa se tudi v gostinstvo in turizem.« Eva-Maria Verhnjak–Pikalo je predstavila drugonagrajeno delo Ein Leben für die Muttersprache – Zur Darstellung der Frau im literarischen Werk der Kärntner Slowenin Milka Hartman (slov.: Vse življenje za materinščino – Podoba ženske v literarnem opusu koroške Slovenke Milke Hartman). 350 strani obsežno disertacijo je

avtorica pripravila na Alpsko-Jadranski univerzi v Celovcu, Inštitutu za kulturno analizo in jo posvetila analizi lika Milke Hartman, koroške Slovenke, ter njenemu pesniškemu literarnemu opusu. Milka Hartman se je po šolanju na Koroškem v Ljubljani izobraževala za učiteljico gospodinjstva. S tem znanjem se je vrnila na Koroško in si postavila cilj, da bo koroška slovenska dekleta s podeželja naučila gospodinjstva, predvsem pa slovenskega jezika. »To je bila zanje edina šola, kjer so se lahko pogovarjale v slovenskem knjižnem jeziku in se naučile pisati slovensko,« je povedala. »Milka je bila manjšina v manjšini kot koroška Slovenka v pretežno moški koroški družbi,« je poudarila. 1. nagrada je za disertacijo Slovenščina v novi srednji šoli – Organizacijski okvir, integrativni pouk in leposlovje pripadla Bernardi Volavšek Kurasch. Zajetno delo na 277 straneh poleg analize relevantnih dokumentov o (manjšinskem) šolstvu na Koroškem razkriva tudi probleme učiteljev in učencev v

8


njem, smo slišali na predstavitvi, kar seveda vpliva na rezultate pedagoškega dela, tj. na učinkovitost učenja slovenščine ter njeno pozicioniranje pozneje v življenju, ter družbenih razmer v koroški družbi. Disertacija je za širše potrebe dela na področju Slovencev po svetu zelo uporabna in referenčna. Na področju izseljenstva sta bili podeljeni dve tretji in ena druga nagrada. Katja Urbančič je v Buenos Airesu v Argentini diplomirala z uspešnim zagovorom diplomske naloge 56° Dia de la juventud eslovena de San Justo, za katero je prejela 3. nagrado. Predstavila je 56. Mladinski dan v Našem domu v San Justu. Raziskava daje pristen uvod v vprašanje, kaj mladim Mladinski dan pomeni, s čim so zadovoljni in katere spremembe bi si želeli. 3. nagrado je prejela tudi Larisa Petrič, ki je zaključila magistrski program Etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti

9

v Ljubljani z delom Domači okusi v novih okoljih. V njem avtorica raziskuje, kako Slovenci po svetu s pomočjo domače hrane, to je poznanih okusov, jedi in domačih prehranskih znamk, ohranjajo ali rekonstruirajo povezavo z domovino in občutek domačnosti v novih okoljih. Za Mojo Slovenijo je povedala: »Osredotočila sem se na temo, ki je sama ne obvladam najbolje, to sta kuhanje in hrana. Uporabila sem metodo spletnega vprašalnika in poleg prijateljev in sorodnikov v tujini zajela še 180 odgovorov drugih ljudi po svetu. Zanimale so me njihove prehranske prakse, kako se njihov spomin na dom oblikuje skozi hrano, skozi različne materialne prakse pošiljanja hrane … « Neža Hvale je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani magistrirala z uspešnim zagovorom magistrskega dela Migracije Slovencev v Berlin v času Socialistične federativne republike Jugoslavije. O drugonagrajeni nalogi, ki jo je predstavila v Radovljici, je povedala, da se osredotoča na celoten proces prilagajanja v novo okolje, spoprijemanje z

vsakodnevnimi težavami in preprekami, na splošno življenjem v tujini in vprašanjem ohranjanja narodne pripadnosti. Zgodbe uspešnih Slovenk Skoraj sočasno z nagrajenkami so se obiskovalcem predstavila uspešne Slovenke, katerih življenjske zgodbe so marsikomu lahko navdih. »Ljubim dve domovini – bogatijo me vse moje poti,« je dejala Draga Gelt, učiteljica, pesnica, pisateljica … predvsem pa Slovenka iz Avstralije. Poleg obsežnih knjižnih del o delovanju avstralskih Slovencev za osamosvojitev Slovenije in Kronike slovenskih šol v Avstraliji je Geltova izdala tudi več pesniških zbirk in urejala spletni portal Slovenci v Avstraliji. Občinstvu so se predstavile še Nevenka Jazbar iz Italije, Jelena Malnar, mlada pravnica iz Gorskega Kotarja, ki si je sedemnajstletna življenjske izkušnje nabirala v Angliji, in Lilijana Mikuž, ki se je pred poldrugim letom po šestih letih v tujini vrnila v Slovenijo.


// V ŽARIŠČU Minister Česnik: Urad naj postane informacijski center »Letošnje srečanje Dobrodošli doma je prvo zame v vlogi ministra, govornika,« je tik pred uradnim nagovorom je vtise o srečanju strnil minister Česnik. »Sem izredno počaščen, da sem bil izvoljen za poslanca s strani Slovencev in da mi je bila zaupana vloga ministra. Sam sem več kot tri desetletja živel v Avstraliji in ta dogodek je zame zelo čustven. V govoru sem se naslonil na nekaj misli slovenskih pesnikov in pisateljev. Težko je namreč reči kaj konkretnega, moram pa ponoviti besede Otona Župančiča 'Domovina je ena, vsem dodeljena.'« Minister opaža, da je zelo malo 'lastovk, ki se vrnejo v svoja gnezda'. »Zelo veliko je namreč administrativnih ovir, npr., če si živel v ZDA, pa so ti stari starši zapustili majhno kmetijo in hišo, in se hočeš vrniti, je neverjetno število uradnih ovir na upravnih enotah, zavodu za kulturno dediščino … Rad bi dobil še dva uslužbenca, ki bi se spoprijela s tem, da postanemo informacijski center za zamejce in izseljence, da povratnike usmerjamo na različna ministrstva, da ne hodijo brezupno od enih vrat do drugih, prepuščeni na milost in nemilost uradništva,« je poudaril minister.

▼ Prof. dr. Boštjan Žekš, nekdanji minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, s soprogo. FOTO: B.M.K.

Karla Urh, podpredsednica Komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu, je bila letos prvič na prireditvi Dobrodošli doma in deli z ministrom mnenje o nepotrebnih administrativnih ovirah. »Mislim, da je treba komisiji dati večjo vlogo in pomen. Tudi evroposlanci so nam zagotovili, da si bodo pri Evropski komisiji prizadevali, da posamezne države bolje poskrbijo za povratnike iz tujine,« je odgovorila na vprašanje, kaj lahko komisija stori v prid lažjemu vračanju izseljencev.

10


problematike izseljevanja mladih in vračanja domov pa: »To, da hodijo po svetu, ne normalno in bodo vedno hodili, vprašanje pa je, kako naj jih pritegnemo nazaj. V Sloveniji jim ne bomo nikoli mogli nuditi toliko denarja, kot ga imajo v tujini v najboljših institucijah. Lahko pa bi jih pritegnili na druge načine. Ti ljudje so še vedno navezani na Slovenijo, kamor bi lahko prišli za nekaj mesecev, pol leta in tu sodelovali ter ohranjali stike. Na tem področju bi morali naresti več in, seveda, odpraviti administrativne ovire.« Dobrodošli doma odpira vrata medsebojnim stikom Slovencev V času pestrega kulturnega dogajanja in kulinarične ponudbe sem se pomešala med obiskovalce in jih povprašala o vtisih.

▲ Dina Maksun in Verica Džindo. FOTO: B.M.K.

Prof. dr. B. Žekš: Mi moramo spremeniti pogled na izseljence Akademik prof. dr. Boštjan Žekš je redni obiskovalec prireditev Dobrodošli doma. Letos je Radovljico obiskal v vlogi svetovalca predsednika Državnega zbora RS Boruta Pahorja na področju zamejstva in izseljenstva. Nekdanji minister za Slovence v zamejstvu in po svetu ocenjuje, da se je položaj naših rojakov v letih od njegovega mandata izboljšal, ker so se izboljšali odnosi med državami. »Pogrešam pa, da bi mi spremenili pogled na ljudi, ki so šli po svetu. Jokajoče obžalujemo, da so šli, namesto da bi jih obravnavali kot del narodnega telesa, z njimi sodelovali … Niso taki reveži, da bi morali jokati.« Glede

11

Dina Maksun, podpredsednica Slovenskega društva Ivan Cankar iz Sarajeva, je na prireditvi Dobrodošli doma prvič in je navdušena nad tem, da je spoznala tudi druge Slovence, živeče zunaj meja Slovenije. Sama 30 let živi v tujini, a odlično govori slovensko. »Dobrodošli doma je enkratna priložnost, da se spoznamo Slovenci z vseh koncev sveta,« je dejala tudi Verica Džindo, predsednica omenjenega društva. Silva Bibič se je po 30 letih življenja v Nemčiji vrnila v Slovenijo, kjer se ukvarja z gostinstvom in je redna obiskovalka prireditve Dobrodošli doma. Skupaj z možem, Martinom Bibičem, ki se je v Slovenijo vrnil po desetletju življenja v Nemčiji, sta aktivna v Klubu Lastovka, katerega predsednik je g. Bibič. »Imel sem željo, da se povratniki spoznamo med seboj, a je klub prerasel in navezal stike s številnimi sorodnimi klubi po svetu. »Modra odločitev je iti v tujino, ampak tudi priti nazaj,« je poudaril. »Številni povratniki se

▲ Martin Bibič, predsednik Društva Lastovka. FOTO: B.M.K.

obračajo na nas, nismo politično obarvani, nimamo članarine, smo samo Slovenci, domoljubi.« Miroslav Stantič, član Slovenskega društva France Prešeren iz Skopja, na Dobrodošli doma redno prihaja. V Sloveniji je ostal sedem dni, bil je v Novi Gorici v gledališču, v Portorožu, prvič pa je obiskal tudi Goriška Brda. Prireditev Dobrodošli doma se je nadaljevala v večerne ure, Grajski park je bil prizorišče srečanj, sklepanj novih poznanstev, izmenjavi vtisov in izkušenj … In kot vselej se je pokazalo, da je Slovenija doma tudi izven svojih meja, saj jo naši rojaki nosijo v srcih.


// V ŽARIŠČU

Minister Česnik odprl razstavo o Slovencih na Hrvaškem

▲ Dr. Barbara Riman, so-avtorica razstave . FOTO: Z. Žigon ▼ Utrinek z razstave. FOTO: Z. Žigon

V četrtek, 4. julija, je Peter Česnik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, v Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani odprl razstavo Sosedje Slovenci – Slovenci na Hrvaškem. Razstava, ki sta jo pripravili dr. Barbara Riman z Reke (sicer predsednica Zveze slovenskih društev na Hrvaškem in raziskovalka Inštituta za narodnostna vprašanja iz Ljubljane) in Helena Janežič iz NUK, prikazuje, kje vse na Hrvaškem živijo Slovenci, kakšna je njihova povezanost in dejavnost v društvih ter orisuje delo nekaj vidnih pripadnikov slovenskega naroda, ki so živeli in delovali na Hrvaškem. Navzoče so nagovorili Martina Rozman Salobir, direktorica ustanove gostiteljice, slavnostni govornik Darko Šonc, predsednik društva Slovencev v Zagrebu, ki letos praznuje 90-letnico obstoja, dr. Sonja Novak Lukanović, direktorica Inštituta za narodnostna vprašanja, so-avtorica razstave dr. Barbara Riman, čast odprtja razstave pa je pripadla ministru Česniku.

12


26. tabor Slovencev po svetu

V nedeljo, 7. julija, je bilo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu pri Ljubljani še sklepno dejanje v okviru letošnjega niza dogodkov Dobrodošli doma. 26. tabor Slovencev po svetu, ki ga organizira Izseljensko društvo Slovenja v svetu, se je, kot vsako leto, pričel z mašo, pri kateri so sodelovali dijaki iz zaključnega letnika slovenskega srednješolskega tečaja Marka Bajuka iz Argentine »Rast 48« in oktet Jurij Dalmatin iz Boštanja. Maševal je škof dr. Anton Jamnik, somaševal pa izseljenski duhovnik s Švedske Zvone Podvinski. Oktet in gostje iz Argentine so se predstavili tudi v kulturnem programu, v katerem je poleg njih nastopil še kitarist David Bajda iz Mendoze. Navzoče so pozdravili predsednik Slovenije v svetu Uroš Zorn, predsednik Zedinjene Slovenije, krovne organizacije slovenskih povojnih izseljenskih ustanov v Argentini, inž. agr. Jure Komar, predstavnik Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Zvone Žigon ter pesnik in igralec Tone Kuntner. Helena Janežič, dr. Renato Podberšič in dr. Zvone Žigon pa so (ob moderiranju dr. Federica Potočnika) na okrogli mizi predstavili svoja prva srečanja z rojaki zunaj Slovenije in svoja videnja o slovenstvu v svetu, sodelovanju z matično domovino in možnostih vračanja vanjo.  dr. Zvone Žigon  Z. Žigon, Arhiv SVS

13


// KDO JE KDO

Robert Kojc: V zamejstvu smo vedno pred izzivi  Blanka Markovič Kocen  Osebni arhiv R. K.

V Moji Sloveniji med drugim pripravljamo serijo prispevkov, ki smo jo naslovili »Kdo je kdo na Uradu?« in bomo v njej bralcem predstavili strokovne sodelavce Urada z namenom, da bi slednji vedeli, na koga se na Uradu lahko obrnejo po informacije ali pomoč, kdo je odgovoren za posamezno področje. Seveda dodajamo tudi utrinke iz zasebnega življenja, prostočasne dejavnosti, hobije … Robert Kojc v kabinetu ministra vodi Sektor za Slovence v zamejstvu, ki je pristojen ta avtohtono slovensko narodno skupnost v Republiki Italiji, Republiki Avstriji, na Madžarskem in Hrvaškem.

»Sodelujemo s Slovenci v zamejstvu in si prizadevamo, da je avtohtona slovenska narodna skupnost v sosednjih državah z matično domovino tesno povezana in da se ohranja skupni slovenski kulturni prostor. Posebno pozornost namenjamo kulturnemu, prosvetno-izobraževalnemu, gospodarskemu in političnemu področju, mladim in ohranjanju oziroma poučevanju slovenskega jezika. Z vsakoletnim razpisom sofinanciramo programe, redne dejavnosti in projekte ključnih zamejskih organizacij za ohranjanje in razvoj slovenske identitete. Spremljamo in usklajujemo dejavnosti drugih ministrstev na področju sodelovanja s Slovenci v zamejstvu,« sogovornik oriše prednostne naloge sektorja, ki ga vodi. Robert Kojc je bil rojen v Nemčiji, v mestu Calw, kot otrok staršev, ki so se iz rodne Ponikve in Žetal v 60-ih letih prejšnjega stoletja napotili v svet.

Kot pove, je zgodnje otroštvo preživel v Nemčiji, 1981. pa se je preselil v Slovenijo, kjer je obiskoval osnovno šolo in II. gimnazijo Maribor. Pot ga je leta 1993 vnovič vodila v Nemčijo, točneje v univerzitetno mesto Tübingen, ki ni znano zgolj po svoji pravni fakulteti, kjer je študiral pravo, ampak tudi po Primožu Trubarju. »Po študiju sem si pridobil tudi nekaj delovnih izkušenj, leta 2001 pa sem se odločil, da se preselim v Ljubljano in skupaj z ženo, ki jo poznam že iz osnovnošolskih let, ustvarim družino. V času, ko govorimo o odhodu mladih iz Slovenije, sem sam primer t.i. »kroženja možganov« in »povratništva,« pojasnjuje Kojc, ki so ga ob vrnitvi v Slovenijo z vidika zaposlitve zanimala zlasti področja zunanjih zadev, mednarodnega varstva okolja ter uradniško pravo. »Po pozitivnih odgovorih glede možnosti zaposlitev s strani MZZ, MNZ in MOP, sem se po temeljitem

premisleku odločil za slednjega, zavedajoč se predvsem, da bodo vprašanja varstva okolja, ohranjanja narave, zdravega življenjskega okolja in trajnostnega razvoja med ključnimi izzivi, s katerimi se bomo morali v prihodnje soočati. Hkrati pa mi je dalo področje možnost, da sem bil lahko aktiven v mednarodnih zadevah, saj je t.i. okoljska diplomacija postajala pomemben del zunanjih politik evropskih držav. Zavedal sem se tudi, da bodo marsikatera vprašanja kot npr. podnebne spremembe in s tem povezane migracije bistveno vplivale na oblikovanje prihodnjih evropskih in varnostnih politik, ki bodo imela konkreten vpliv na življenje ljudi, zaradi česar sem se naslednjih 11 let ukvarjal pretežno z mednarodnim okoljskim pravom ter vsaj na začetku tudi z nomotehniko (pisanje predpisov).« Ker se je osredotočil na mednarodno pravo s poudarkom na pravu upravljanja voda, je bil

14


zlasti aktiven na področju upravljanja Sredozemskega morja, Jadrana, EU, donavskega in savskega bazena ter v čezmejnem pogledu v bilateralnih komisijah z Italijo, Avstrijo, Madžarsko in Hrvaško na področju čezmejnega sodelovanja. Zlasti zaradi sosednjih držav, pa je imel stik s poselitvenim območjem Slovencev v zamejstvu. Svoje delovanje na ministrstvu, pristojnem za okolje, je zaključil kot vodja Sektorja za vode oziroma, kot pravi, t.i. »slovenski vodni direktor«. Pot ga je nato vodila na Ministrstvo RS za zunanje zadeve, kjer ga je leta 2012 Vlada RS imenovala za v.d. generalnega direktorja Direktorata za mednarodno pravo in zaščito interesov. Od leta 2013 je opravljal naloge namestnika generalnega direktorja. Po skoraj štirih letih službovanja v slovenski diplomaciji je 2015. svojo poklicno pot nadaljeval na Uradu Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu, kjer se je posvetil področju avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah. V zadnjih dveh mandatih mu je bilo zaupano vodenje Sektorja za Slovence v zamejstvu. Katera področja so tista, ki zahtevajo še posebej tehtno obravnavo - politika, šolstvo, zaposlovanje, financiranje ...? Ohranjanje jezika in kulture je temelj skupnega slovenskega kulturnega prostora. Neločljivo s tem pa je seveda povezano šolstvo, da zagotovimo možnost učenja in rabe jezika. Posebno pozornost namenjam vprašanju mladih, pri čemer izvajamo aktivnosti v skladu z Akcijskim načrtom sodelovanja in podpore mladim Slovencem v zamejstvu in po svetu. Izpostaviti moram pomen športa v zamejstvu, preko katerega lahko

15


// KDO JE KDO povezujemo mlade pripadnike slovenske avtohtone narodne skupnosti in vseh štirih sosednjih držav med sabo in s Slovenijo. Izvajanje športa in treningi so odlična možnost za ohranjanje in nadgradnjo jezikovnih kompetenc mladih. Sam se zavedam tudi izrednega pomena znanstvenih in raziskovalnih inštitucij, ki proučujejo vse vidike, ki so ključni za poznavanje slovenskega zamejstva. Seveda pa brez materialnih pogojev, ki bi omogočili obstoj in perspektivo za življenje naših rojakinj in rojakov v zamejstvu, ni mogoče zagotoviti dolgoročnega preživetja. Zaradi tega sta gospodarska perspektiva in gospodarska iniciativa zelo pomembni za našo zamejsko skupnost. Te vidike naslavljamo v okviru izvajanje Strategije Vlade Republike Slovenije o sodelovanju med Slovenijo in avtohtono narodno skupnostjo v sosednjih državah na področju gospodarskega sodelovanja. Prav zaradi vsega naštetega so vsakoletni napori pri oblikovanju proračuna in zagotavljanja finančnih sredstev za sofinanciranje delovanja zamejskih struktur in posameznikov ter projektov ključni, vsled česar smo si na sektorju še posebej prizadevali čim prej izpeljati javni razpis. Kako ocenjujete sedanji položaj Slovencev v zamejstvu? V zamejstvu smo zmeraj pred izzivi. Avtohtona slovenska narodna skupnost v sosednjih državah ima pravice, za izvajanje le-teh pa si je treba zmeraj prizadevati. Na meddržavni ravni so odnosi dobri, a imamo vprašanja, glede katerih si skupaj z MZZ oziroma v okviru Vlade RS prizadevamo, da bi jih še bolje uredili. Prizadevanja so usmerjena zlasti v finančno podporo, rabo in poučevanje jezika ter medijsko oskrbo.

Kako kot predstavnik Urada sodelujete s krovnimi zamejskimi organizacijami? Sodelovanje s t.i. krovnimi organizacijami Slovencev v zamejstvu je ključno za zagotavljanje in izvajanje pravic avtohtone slovenske narodne skupnosti v sosednjih državah. Tesno in redno s sodelovanje z vsemi krovnimi organizacijami (NSKS, SKS, ZSO, SKGZ, SSO, ZSM, ZSH) je bila od nekdaj prioriteta, saj je samo na tej podlagi mogoče oblikovati stališča, ki jih kot Urad zastopamo v stikih s

predstavniki sosednjih držav na vseh ravneh sodelovanja. Zame je še posebej pomemben vidik, na kakšen način si vse prizadevajo za zagotavljanje pravic naših avtohtonih skupnosti. Seveda lahko na neko vprašanje oziroma rešitev gledaš s svojega zornega kota in zavedati se je treba, da so tudi poti do cilja lahko različne. Zame je ključen dialog med krovnimi organizacijami in da se lahko kljub nekaterim različnim pogledom v ključnih trenutkih dogovorijo glede najpomembnejših vprašanjih.

16


Kako dolg je vaš delovnik, kako poteka vaša komunikacija z zamejci? Se pogosto odpravite mednje? Mirno lahko trdim, da kot marsikateri uslužbenec tudi sam redko kdaj lahko govorim o osemurnem delovniku. Navsezadnje smo povezani s telefoni ter računalniki in informacije so hitro dostopne. Področje zamejstva je zelo dinamično in ko bi kdo pomislil, da se je ena zadeva rešila, si lahko prepričan, da glede na širok nabor vsebin že čakajo naslednje … ali je to vprašanje zastopstva v predstavniških telesih, ali vprašanje financiranja medijev oziroma višina finančnih podpor, ali poučevanje slovenskega jezika ter seveda izvajanja zaščitne zakonodaje, če naštejem samo najodmevnejše vsebine zadnjega časa, pri čemer ne manjka rednih izzivov, povezanih z delovanjem posameznih struktur oziroma izvajanjem konkretnih projektov, tako z vsebinskega kot organizacijskega vidika. Zato se z dolžino delovnika že vrsto let ne ukvarjam, saj je v ospredju vprašanje, kaj lahko v danem času narediš. Treba pa je vedeti, da se mnogokrat obveznosti podaljšajo v pozne ure ali vikend, zlasti če si na »terenu«. Sam sem trdno prepričan, da področje zamejstva zahteva fizično prisotnost med našimi rojakinjami in rojaki, tako na dogodkih kot tudi pri izvajanju posameznih aktivnostih slovenskih struktur in posameznikov, kot tudi na formalni ravni do oblastnih struktur v sosednjih državah. Po mojih informacijah ste strasten judoist - kdaj najdete čas za to dejavnost? Kje vidite pomen športa ? Glede na to, da sva se z ženo odločila za veliko družino, je tudi za vse druge dejavnosti odgovor čisto preprost – dobra organizacija in razumevajoča žena. Judo je samo ena izmed

17

aktivnosti, ki poleg družine in službe izpolnjuje moj vsakdan. Ni pa judo samo šport, ki ga izvajaš v prostih minutah, ampak gre za način, kako gledaš na svet. Pozitivni učinek juda je, da preko fizičnega napora marsikateri težji dan pozitivneje zaključiš. Še pomembnejši del juda pa zame prestavlja etični ustroj, na katerem le-ta temelji. Na tem mestu ne bom zašel v predavanje o judu, a naj omenim - jita kyoei – načelo o vzajemnem napredku in podpori. Kot mojstru juda in trenerju mi je zelo pomembno, da mlajšim poleg tehničnega znanja judo tehnik posredujem tudi vrednote. V življenju si zmeraj izpostavljen preizkušnjam, težkim situacijam, a najpomembnejše je, da se razviješ v dobrega človeka. »Ni pomembno samo, ali si danes zmagal, ampak ali si bil boljši kot včeraj,« je vodilo, ki naj velja za vse stvari, ki jih počneš. Ni pa judo vezan zgolj trening v dojo. Vikende običajno preživimo na kakšni tekmi, pri čemer so mi zelo ljube tiste, ko nas pot popelje v zamejstvo … Vrba, Humin … in se pomerimo s prijatelji v napetih športnih dvobojih, hkrati pa spoznavamo kraje slovenskega kulturnega prostora.

Moja privrženost športu se prav gotovo odraža tudi v dejstvu, da tudi športu v zamejstvu pripisujem velik pomen. Preko njega se mladi že v zelo zgodnjih letih povezujejo, sodelujejo in se ne glede na vrsto športa učijo »fair playja«. V povezavi z zamejstvom je pomembno, da lahko znotraj športa ohranjajo jezik in gradijo naprej tiste mostove, zaradi katerih je manjšina tako pomembna vez med sosednjima narodoma. Misli usmerim na Europeado prihodnje leto, kjer se bo odvil nogometni turnir manjšin in bodo mladi ter šport v ospredju z jasnim sporočilom sodelovanja in sobivanja narodov.

Česa bi si na področju odnosov Slovenije do zamejstva in obratno v prihodnje najbolj želeli? Želel bi si, da bi v Sloveniji bolje poznali slovensko zamejstvo – prostor, ki nam je tako blizu, a širša slovenska javnost vse premalo pozna življenje naših rojakinj in rojakov, kulturo – pesem in ples, narečja, običaje, lepote narave, kulinariko in kraje Terskih, Kanalskih, Nadiških dolin, Benečije, Vidma, Goriške, Tržaške, avstrijske Koroške in Štajerske ter Porabja in krajev od Varaždina preko Gorskega Kotarja in Istre ter vseh drugih, kjer Slovenci sooblikujejo življenje in tvorijo skupen slovenski kulturni prostor. Z zadovoljstvom opazujem, da šole v Sloveniji sodelujejo s šolami v zamejstvu, da organizirajo izlete in večdnevne ekskurzije na območja poselitve avtohtone slovenske narodne skupnosti. Upam, da bo s časom tudi vedno več vsebin Slovencev v sosednjih državah našlo pot v učna gradiva. Prav tako bi si želel še večje prepoznavnosti bogate zamejske kulture. Naše kulturne ustanove in izvajalci v okviru kulturnih prireditev v zamejstvu dosegajo zavidljivo kakovostno raven. Zamejska kultura sodi v sam vrh kulturnega ustvarjanja in ohranjanja kulturnega izročila, za kar so prikrajšani vsi, ki je še niso dodobra spoznali. Ob zaključku pa morda najpomembnejše. Sam sem kot Slovenec živel v tujini. Med izseljenci in zamejci - pripadniki slovenske avtohtone narodne skupnosti v sosednjih državah – se čuti pristna povezanost s svojimi koreninami – zavest, da si ponosen Slovenec ali Slovenka. To druži in enoti Slovence. Ni samoumevno, da imamo svoj jezik in kulturo, za kar si morajo v zamejstvu venomer prizadevati. Ta ponos in samozavest pa sta prav gotovo nekaj, kar je lahko vzor vsem.


// INTERVJU

Barbara Camille Tanze: »V Sloveniji sem se že od prihoda počutila kot doma.«  Blanka Markovič Kocen  Foto: osebni arhiv B. T.

Barbaro Tanze, učiteljico petja in optimalnega dihanja, operno pevko in športnico iz Cerknice, po rodu Nemko, je v Slovenijo pripeljala ljubezen. A ne gre za povsem klasično zgodbo. Pripeljala jo je ljubezen do Slovenije in ljubezen do moža. Pred tem pa jo je pot vodila vsepovsod po svetu. »Sicer je mož na prvi pogled bolj povezan s Slovenijo, ker je v Italiji odrasel v slovenski manjšini in je od majhnega govoril slovensko, a sva se skupaj odločila za selitev iz Švice v Slovenijo, ker nama je bila všeč narava in sva si želela malo pustolovščine, nekaj novega za najino skupno življenjsko zgodbo,« v odlični slovenščini uvodoma pove sogovornica, pri kateri sem tečaj dihalne koordinacije obiskovala tudi sama.

18


Kdaj je Slovenija zate dejansko postala Moja Slovenija? V Slovenijo sem se zaljubila že ob svojem prvem obisku pred petnajstimi leti. Veseli me, da je majhen delček Slovenije dejansko »moje« in da sem se od začetka počutila tukaj doma. Kaj je tisto, kar jo razlikuje od drugih držav sveta? Tu mi je najbolj všeč občutek varnosti in miru. Zvečer lahko hodim po cesti brez strahu, če kdaj pozabim zakleniti avto pred trgovino, sem lahko prepričana, da je še tam, ko se vrnem in (vsaj na podeželju), isto velja tudi za kolo. V primerjavi z drugimi državami, v katerih sem doslej živela, je tukaj precej manj ljudi in več narave, tudi taka prav divja, kamor redkokdaj zaide kdo, ki hodi po dveh nogah. V precej majhni državi imate neverjetno raznolikost okolij, od morja do vrhov alpskih gora. Mislim, da je Slovenija izjemno dobro povezana tako z zahodnim kot tudi z vzhodnim delom Evrope, hitro se lahko pride do večjih mest, kot so Dunaj, München ... a še vedno je oaza miru. Žena, mati, operna pevka, trenerka dihalne koordinacije, nekdanja in v zadnjih letih spet vrhunska plavalka … kaj vse je še Barbara Tanze? Se mi zdi, da je to že kar dosti - ne vem pa, ali bi razvrstila vse svoje »vloge« točno na tak način. V zadnjih letih sem namreč operna pevka samo še občasno- takrat ko dobim priložnost za sodelovanje v kakšnem zanimivem projektu ali ko pojem za svoje veselje. V zadnjih letih sem predvsem učila petje in se dodobra izobrazila na področju sodobnega petja, saj si večina mojih učencev želi peti pop ali jazz pesmi, opernih pevcev imam v svoji pevski šoli samo nekaj. Razvoj dihalne koordinacije za športnike je še vedno eden od projektov, ki jih zasledujem na dolgi rok. V zadnjih mesecih sem lahko sklenila veliko

19


// INTERVJU novih stikov s strokovnjaki in trenerji po vsem svetu in sem zelo vesela, da optimalno dihanje zanima vedno več športnikov, čeprav imam občutek, da so Slovenci na tem področju še malo zadržani in jih je treba z dobrimi rezultati prepričati, da je dihanje eden najpomembnejših dejavnikov za dolgotrajno ter uspešno športno kariero in ne pride čisto samoumenvo. Optimalne dihalne tehnike se je treba naučiti kot tekaško abecedo, plavalno tehniko itd. Moja trenutna misija je, da čimveč ljudi ozaveščam o pomembnosti dihanja za različne aktivnosti. Nastopala si na mnogih svetovnih odrih – si osvojila tudi že ljubljansko opero? In če, kakšni so bili vtisi? V ljubljanski operi sem pela dve glavni vlogi leta 2011 in 2012, Violetto Valery v operi La Traviata ter Grilletto v operi Apotekar. V veliko veselje mi je bilo spoznati druge pevce in glasbenike, z nekaterimi sem še v stiku in eden od solistov je kasneje tudi prišel k meni na dihalno koordinacijo. V zadnjih časih žal nimam niti časa, da bi šla gledat predstave, upam, da se bo to v prihodnosti spremenilo, saj zelo uživam v kakovostnem programu. Dihalna koordinacija je v našem prostoru novost. Dosedanje teorije o »dihanju s prepono« postavlja na glavo. Kakšno torej je optimalno dihanje? Izraz »dihanje s prepono« je malo ponesrečen, ker je dihanje brez prepone skoraj nemogoče. To pomeni, da vedno vsaj delno dihamo s prepono. Pri optimalnem dihanju je ključna koordinacija, torej sodelovanje različnih dejavnikov, od prepone do prsnega koša. Pogosto spregledamo, da imajo rebra zelo pomembno vlogo pri dihanju in večina ljudi se ne zaveda, kako gibčen in prožen je prsni koš. Ta prožnost ter pregib reber

(navzdol pri izdihu, navzgor pri vdihu) omogoča optimalno funkcijo prepone in s tem najučinkovitejše dihanje z najmanjšim trudom. Komu so tvoji tečaji namenjeni in kakšno je zanimanje zanje? Večinoma učim individualne ure, ker ima vsak posameznik različne želje, potrebe in izzive, le občasno vodim skupinske delavnice za šole, športne klube ali druge ustanove. Optimalno dihanje je namenjeno vsakomur,

ki ima občutek, da bi lahko lažje in učinkoviteje dihal. To so lahko pevci ali športniki, ki si želijo izboljšati zmogljivost, lahko so pa tudi osebe, ki se spopadajo z določenimi dihalnimi težavami, kot so astma ali KOPB, s poškodbami na glasilkah ali pa z anksioznostjo in težavami v povezavi s stresom. V zadnjih šestih letih, odkar ponujam ure dihalne koordinacije, se je povpraševanje zelo povečalo, pred

20


dvema letoma se mi je pridružil še mož, ki vodi studio optimalnega dihanja v Sežani. Ali te z Notranjske vleče v »širni svet« ali vsaj v kakšno večje slovensko mesto? Zelo rada živim v »moji« Notranjski, med volkovi in medvedi, in res uživam na podeželju. Trenutno nimam nobenih načrtov, da bi se odselila kamorkoli, ker si ne morem predstavljati boljšega okolja zase in svojo družino. Velikokrat me predavanja o optimalnem dihanju peljejo v druge države ali celo na druge celine - lani sem tako učila športnike in pevske učitelje v Los Angelesu kot tudi

21

operne pevce v Sydneyju in Adelaidi. To se mi zdi čisto dovolj mestnega življenja in se vedno z največjim veseljem vračam domov. Kaj je tisto, kar te v domačem podeželskem okolju najbolj privlači, navdušuje? Nedvomno mir in krasna narava. Zelo rada pa imam tudi prebivalce, ki se mi zdijo prijazni, odprti in iskreni. Kje se vidiš čez desetletje? Takrat bosta sinova že odrasla, kar pomeni, da se nama z možem obeta še več samostojnosti in potovanj. Septembra bom začela izobraževati pevske učitelje z vsega sveta kot

profesorica na Modern Vocal Training inštitutu s sedežem v Španiji. Veliko jih bo prišlo k meni na Notranjsko na individualne ure in upam, da se bo tako širil glas o lepotah tega dela Slovenije. Rada bi se tudi še naprej izobrazila na področju manualne terapije (letos grem na tečaj laringalne masaže na Škotsko), vokalne tehnike in seveda iz različnih pristopov glede dihanja. Trenutno se v svetu na teh področjih dogaja ogromno raziskovanja in sem presrečna, da lahko prispevam svoje znanje pri raziskavah in izboljšujem svoje spretnosti pri najboljših strokovnjakih.


// MED NAMI

ASEF-ovi štipendisti – most v Slovenijo in okno v svet Urad vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu je zadnji junijski četrtek v svojih prostorih gostil skupno novinarsko konferenco z Ameriško-slovensko izobraževalno fundacijo ASEF. Namen novinarske konference je bil predstavitev štipendijskih programov ASEF-a, ki jih sofinancira tudi Urad in pomenijo pomemben most med Slovenijo in mladimi izobraženimi pripadniki slovenskih izseljenskih skupnosti. ASEF ponuja štipendije za najboljše študente iz Slovenije pri 45 profesorjih slovenskega rodu, ki delujejo po univerzah v ZDA, Kanadi, Avstraliji, Novi Zelandiji in Združenem kraljestvu. Med desettedensko prakso pridobivajo znanje z prestižnih univerz, hkrati pa spoznavajo slovenske izseljenske skupnosti. Pogosto vezi ostanejo tudi po vrnitvi študentov v Slovenijo, kar je pomembna spodbuda k internacionalizaciji slovenskega znanja. Hkrati ASEF ponuja štipendije tudi za potomce slovenskih izseljencev iz ZDA in drugih držav, ki prihajajo na poletno izmenjavo v Slovenijo. Tako spoznavajo domovino prednikov, na Slovenijo pa se

navezujejo tudi z njihovega kariernega vidika. ASEF pri tem ne skriva ambicije, da bi se čim več teh mladih odločilo tudi za priselitev v Slovenijo. Po besedah ministra Česnika je ideja dr. Jureta Leskovca, soustanovitelja Fundacije ASEF, obrodila mnogo sadov. »Pomembno je, da se slovenska generacija vrača domov,« je poudaril minister in izpostavil pomen izobraževanja in takšnega povezovanja, ki ga je zaznal tudi Urad, in izrazil zadovoljstvo, da lahko tudi preko naše finančne in siceršnje podpore takšno izkušnjo omogočimo še več mladim.

22


Državna sekretarka Olga Belec pa je ob tem dodala, da Fundacija ASEF s povezovanjem profesorjev slovenskega rodu, ki delujejo na univerzah po vsem svetu, opravlja plemenito poslanstvo. To so najprej prepoznali naši rojaki v izseljenstvu, ki so z donacijami ASEF-u omogočili, da najboljši študentje iz Slovenije poletje preživijo pri teh profesorjih na svetovno znanih univerzah in tam pridobivajo novo znanje ter ga prenašajo v domovino. Ob tem pa mladi te profesorje še bolj navezujejo na Slovenijo, hkrati pa sami spoznavajo izseljenske skupnosti. Belčeva je poudarila, da je ASEF razvil tudi štipendiranje v obratni smeri in dodala, da so se nekateri pretekli štipendisti vrnili domov, kar je, seveda, spodbudno. Nina Troha, predstavnica ASEF-a, je ovedala, da je šlo letos za deset tednov v tujino 28 odličnih študentov, deset študentov slovenskega rodu pa je iz tujine prišlo v Slovenijo na raziskovalno delo. »Gradimo mostove med državami in širimo meje Slovenije,« je dejala Nina Troha. Štipendisti so na novinarski konferenci delili svoje izkušnje in iz prve roke opisali pomen ASEF izmenjav za njihovo prihodnost. Slišali smo zgodbo študentke zdravstvene nege, ki opravlja prakso v Centru za starejše občane Trnovo, pediatrinje, ki se izpopolnjuje v UKC Ljubljana, ter več zgodb študentov, ki poletja preživljajo

23

kot raziskovalci na slovenskih fakultetah. Vse pa druži veliko navdušenje nad Slovenijo in želja, da bi z domovino prednikov ostali povezani vse življenje. »Slovenija je majhna ekonomija, sredstva, namenjena Uradu, pa so pičla,« je dejal minister Česnik in poudaril: »Asefovi štipendisti so most v Slovenijo in okno v svet.« Dr. Leskovec pa je pojasnil, da s potencialnimi štipendisti opravijo intervjuje, prijave pa ocenjujejo sami profesorji. »Štejejo življenjepis, pretekli produkti, raziskave in širina ljudi.« Po Leskovčevih besedah bo razpis za štipendije ASEF objavljen pozno jeseni, rezultati pa zgodaj spomladi.   Blanka Markovič Kocen


// MED NAMI

Od Slovenske hiše do razvojno-informacijskega središča Slovencev izven Slovenije Ideja o muzeju izseljenstva tli že mnogo let, skozi več mandatov jo promovira dr. Zvone Žigon, vodja Sektorja za Slovence po svetu. Predstavniki vpletenih strani, med njimi tudi ministrstev za kulturo in javno upravo ter Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, so se o tem sredi julija pogovarjali s postojnskim županom Igorjem Marentičem. V napol prazni palači v središču Postojne, na Ljubljanski cesti, Postojnčanom poznani kot sedež nekdanje SDK, so si ogledali prostore, ki so, kot kaže, doslej najprimernejši za uresničitev tega projekta, ki bi tudi Postojni prinesel novo turistično vsebino. »Gre za prvi sestanek v širši zasedbi, na katerem smo odprli razpravo o tem, kako uresničiti pobudo dr. Žigona o ustanovitvi izseljenskega muzeja,« je dejala Olga Belec, državna sekretarka na Uradu, in dodala, da je postojnska lokacija trenutno najustreznejša. Kot je povedala, ni še povsem jasno, kdo bo upravljavec hiše, ki je v lasti banke in države. »Tudi o oblikah sodelovanja je preuranjeno govoriti. Ali bo to javni zavod, ali bo to spadalo pod ministrstvo za kulturo ali pod Urad, to so še vse odprta vprašanja, ki jih še nismo rešili«. »V igri za lokacijo muzeja izseljenstva so bile tudi lokacije po drugih krajih v Sloveniji, ki pa so postopoma odpadle, postojnska se nam trenutno zdi najidealnejša,« je dejala Belčeva, ki kot naslednji korak napoveduje pogovore z banko Intesa San Paolo o prodaji prostorov. Razvojno-informacijsko središče kot servis za Slovence zunaj meja Slovenije in povratnike Kot je povedal dr. Zvone Žigon,

vodja Sektorja za Slovence po svetu, je določanje vsebine šele na ravni idejnih osnutkov. Po njegovih besedah naj bi v taki ustanovi združevali stalno razstavo o Slovenstvu zunaj Slovenije, ki bi predstavila celotno slovensko diasporo in vzroke zanjo, zvrsti oz. »kategorije«, od športnikov do arhitektov, vojakov … v različnih zgodovinskih obdobjih. »To je zaenkrat zgolj prva zamisel, ki jo bomo morali uskladiti z ministrstvom za kulturo, ustreznim muzejem, verjetno s Slovenskim etnografskim muzejem, a vse to je šele v povojih. Poleg tega naj bi tu bila tudi pisarna za rodoslovje kot pomoč pri iskanju prednikov v Sloveniji, tistih zunaj Slovenije in v obratni smeri, torej pri iskanju sorodnikov v tujini, ustvarjanju družinskih debel, pisarna za povratništvo oz. za tiste, ki se želijo vrniti v Slovenijo in tu zaživeti ali se preseliti, pa se v morju portalov ne znajdejo. Skratka, neke vrste informacijska pisarna, ki bi ponujala tudi pomoč pri zavarovanjih, zdravstvenih vprašanjih, možnostih investiranja.« Tu bi bila tudi

specializirana knjižnica literature na temo migracij Slovencev, seveda v povezavi z NUK-om, arhivsko dejavnost v sodelovanju z Arhivom RS. S slednjim Urad tudi sicer intenzivno sodeluje pri ohranjanju arhivov naših ljudi v izseljenstvu, kjer profesionalne arhivarke na terenu pomagajo urejati arhive, digitalizirati, evidentirati itd. Dogajala bi se še vrsta drugih dejavnosti. »Seveda bi bili tukaj tudi koncerti skupin in posameznikov iz tujine, sam vidim nastope jazzistov, pevskih zborov, argentinskih solistov …« pojasnjuje dr. Žigon. »Teh možnosti je veliko. V tujini imamo zelo dobre slikarje, arhitekte, lahko bi torej pripravljali občasne razstave, tematske, ki bi spremljale stalno razstavo, organizirali seminarje, konference, filme, projekcije …« Po Žigonovem mnenju se v šolah vse premalo učijo o tematiki zamejstva in izseljenstva. »Povprečen Slovenec nima pojma o tej tematiki, vse je povezano z nekimi stereotipi o teh, ki so bogati in jih je treba izkoristiti ali pa pomilovati. Polka in

24


klobasa sta stereotipa, ki se izgubljata.« Potrebno bo širše sodelovanje O vključitvi civilnih organizacij, Združenja Slovenska izseljenska matica, Svetovnega slovenskega kongresa, Rafaelove družbe in Slovenije v svetu, se bodo še pogovarjali, vendar bo moral biti projekt v prvi vrsti strokovno zastavljen. »Potrebno bo širše sodelovanje in ne dvomim, da kdo ne bi bil zainteresiran za kaj takega,« poudarja sogovornik, ki idejo muzeja

25

promovira skozi več mandatov in ugotavlja: »Načelna naklonjenost je bila vedno, tudi s strani civilne družbe in politike, vedno je bilo kimanje, nikoli pa ni prišlo do kake dokončne politične odločitve, ker je to povezano s precejšnjimi finančnimi sredstvi za obnovo.« Po njegovih besedah je stavba v Postojni najbiže realizaciji kljub težavam, ki se bodo morda pojavile v zvezi z banko. »Minister Česnik tudi sam prihaja iz izseljenskih voda in je naklonjenost temu projektu izkazal že v svojih uvodnih nastopih. Dela

je še ogromno, začeli pa smo razmišljati malo bolj konkretno.«sadov. »Pomembno je, da se slovenska generacija vrača domov,« je poudaril minister in izpostavil pomen izobraževanja in takšnega povezovanja, ki ga je zaznal tudi Urad, in izrazil zadovoljstvo, da lahko tudi preko naše finančne in siceršnje podpore takšno izkušnjo omogočimo še več mladim.   Blanka Markovič Kocen