E-revija Moja Slovenija avgust 2017 by Moja slovenija

E-revija | Avgust 2017

DOBRODOŠLI DOMA

Pomurci v svetu DOBRODOŠLI DOMA

Dr. Aleksander Jevšek: Rojakom moramo pokazati lepote Slovenije DOBRODOŠLI DOMA

Glas iz Češke

// IZ TOKRATNE ŠTEVILKE

DOBRODOŠLI DOMA

POMURCI V SVETU 5

DOBRODOŠLI DOMA

DR. ALEKSANDER JEVŠEK: ROJAKOM MORAMO POKAZATI LEPOTE SLOVENIJE

DOBRODOŠLI DOMA

GLAS IZ ČEŠKE 9

Moja Slovenija www.slovenci.si

PREVODI

KONTAKTI

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu

STA

+386 1 230 80 00 info@slovenci.si

UREDNIŠTVO

STA

SPREMLJAJTE NAS

Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija

FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI



IZDAJATELJ

GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK

Marjan Cukrov

OBLIKOVANJE IN PRELOM

STA

// NOVICE

Slovenska manjšina vse bolj vključena v turistični razvoj FJK »Rezultati prvega razpisa za turistične pobude za leto 2017 so živ dokaz, da lahko tudi slovenska društva in ustanove odigrajo važno vlogo za razvoj turizma v naši deželi (Furlaniji-Julijski krajini, op.p.), saj je njihova ponudba privlačna in kakovostna za turiste in krajane,« v tiskovnem sporočilu podčrtuje deželni svetnik Stefano Ukmar. Razpis je upošteval nove, precej zahtevne kriterije, ki jih je deželni svet odobril decembra lani. Pristojna komisija je nagradila najbolj razpoznavne projekte za širjenje in rast turizma, ki postaja vedno bolj pomemben dejavnik za razvoj gospodarstva v naši deželi. Med prejemniki finančne podpore, ki so se uspešno odrezali v ostri konkurenci, je tudi več slovenskih društev in ustanov ter dvojezičnih občin. Deželni svetnik Demokratske stranke izpostavlja tri primere. Zvezo slovenskih kulturnih društev, ki je za tretjo izvedbo Slofesta prejela 25.000 evrov. »Slofest, ki na inovativen način prikazuje raznoliko dejavnost Slovencev v Italiji in se je ponavadi odvijal le v mestnem središču Trsta, bo letos razširil svojo ponudbo s pri-

reditvami v Čedadu ter v Gorici,« meni Ukmar. Za izvedbo že tradicionalnega festivala Guča na Krasu, ki vsako poletje privabi v Briščike na tisoče ljubiteljev balkanske glasbe tudi iz sosednjih držav, je organizator društvo Drugamuzika prejelo 14.000 evrov prispevka. Slovensko deželno gospodarsko združenje pa je prejelo 20.000 evrov za organizacijo pobude Okusi Krasa, ki ponuja širši javnosti dobrote in delo naših gostincev ter nekaterih trgovin in obrtnikov. »Skratka gre za pobude in projekte, ki ustvarjajo gospodarsko dodano vrednost za naše ozemlje in so ali lahko postanejo sestavni del turistične ponudbe dežele FJK in si zato zaslužijo podporo javnega sektorja. V naslednjih mesecih sledijo še drugi podobni razpisi, ki bodo prav gotovo vredni pozornosti slovenskih društev in ustanov, ki lahko postanejo vedno bolj razpoznavne in uspešne tudi v širšem prostoru,« je zapisal še Ukmar.   Primorski dnevnik / SVSD

V Novem Sadu se na plaži učijo slovenščine in drugih jezikov Na največji plaži ob Donavi v glavnem mestu Vojvodine to poletje že petič zapored poteka prireditev »Pod krošnjami na Štrandu«, ki spodbuja jezike narodnih manjšin v pokrajini. Od 17. julija do 5. avgusta se lahko obiskovalci kopališča učijo madžarskega, slovaškega in slovenskega jezika, poleg tega si tam lahko tudi izposojajo knjige iz mestne knjižnice. Organizatorji so mestna knjižnica, javno podjetje za mestne parke, agencija Heror ter Center za razvoj

manjšinskih in lokalnih medijev. Pokrovitelj tedna slovenskega jezika je beograjska podružnica banke NLB. S to prireditvijo se pričenja tudi krovni projekt »Dunav priča 7 priča« (Donava pripoveduje 7 zgodb), ki bo v sodelovanju z manjšinskimi

skupnostmi trajal vse leto. Dogodki se bodo vrstili v knjižnicah v Novem Sadu, Sremskih Karlovcih, Irigu in Beočinu, priredili pa bodo tudi teden romunskega jezika in kulture.

mi črkami v slovenski zgodovini in še posebej v zgodovini Slovencev v Trstu. Ista usoda je doletela tržaške Hrvate v Trstu in pripadnike ostalih slovanskih narodov. Tistega dne je načrtno zagorel Narodni dom v Trstu ob tihi podpori takratnih oblasti. Požig Narodnega doma je bil osrednji dogodek tragičnega 13. julija 1920, vendar lahko govorimo

o pravem pogromu, saj je bilo napadenih kar 21 ciljev, ki so jih opustošile fašistične skupine. Stranka Slovenska skupnost se bo žalostnih dogodkov izpred 97. let spomnila v četrtek, 13. julija 2017, ob 10. uri s polaganjem venca na pročelje Narodnega doma na Filzijevi ulici v Trstu.«

 Csilla David

97. obletnica požiga Narodnega doma v Trstu 13. julija 1920 so fašisti in drugi italijanski nacionalisti požgali slovenski Narodni dom v Trstu. Ta je bil večnamensko poslopje, ki je gostilo številne slovenske organizacije, med njimi društvi Sokol in Edinost, pa tudi gledališče, hranilnico, kavarno in hotel. Bilo je simbol slovenske navzočnosti v mestnem središču. Ob 97. obletnici dogodka bo stranka Slovenska skupnost položila venec na pročelje poslopja na Filzijevi ulici. V tiskovnem sporočilu so predstavniki stranke zapisali: »13. julij 1920 bo ostal zapisan s krvavi-

// NOVICE

Ministra Žmavc in Židan sklenila dogovor o sodelovanju pri projektu “Vzorčna turistično – izobraževalna kmetija Gorski kotar” V sredo, 19. julija 2017, sta minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Dejan Židan ter minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc v prostorih Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podpisala dogovor o skupni podpori, pristopu in zagotovitvi sredstev za realizacijo projekta vzorčne turistično-izobraževalne kmetije Gorski kotar. Projekt, ki bo izpeljan v Prezidu na Hrvaškem v sodelovanju s Kmetijsko-izobraževalno skupnostjo »Gorski kotar« (KIS Gorski kotar), zajema nakup in obnovo gospodarskih objektov in kmetijskih zemljišč ter vzpostavitev in ureditev turističnih kapacitet v obdobju 2017 – 2020. Ministrstvi bosta polovično financirali investicijo, vsako v višini skoraj 250.000,00 EUR, in bo to predstavljalo največjo investicijo Republike Slovenije v razvoj, delovanje in povezovanje slovenske skupnosti v Gorskem kotarju doslej. Obenem je ta dogovor sklenjen prav ob 10. obletnici delovanja Slovenskega kulturnega društva »Gorski kotar«, iz katerega je pozneje nastal tudi KIS Gorski kotar, ki je do sedaj skupaj s Kmetijsko gozdarsko zbornico Slovenije – Zavod Ljubljana izvedel že

vrsto strokovno–izobraževalnih seminarjev in delavnic. Cilj projekta je prenos dobrih praks iz Slovenije v ta slovensko–hrvaški obmejni prostor za izboljšanje življenjskega standarda tamkajšnjega slovenskega podeželskega prebivalstva in ekonomsko oživitev teh krajev, da bi se slednji in tam živeča slovenska skupnost uveljavili v širšem regionalnem prostoru Hrvaške in Slovenije ter vključevanje mladih v izobraževalne seminarje in delavnice, na področju kmetijstva, turizma, kulinarike in trajnostnega razvoja in predvsem pritegnitev mladih k vračanju in ustvarjanju življenja v teh krajih. Vzorčna kmetija bo delovala kot ključni razvojno-izobraževalni center na področju kmetijstva, turizma, kulinarike in promocije slovenske skupnosti, kulturne in naravne dediščine in bo ključna točka za delovanje in bodoči razvoj tamkajšnje slovenske skupnosti ter njeno povezovanje z drugimi interesnimi skupinami v Gorskem kotarju, Sloveniji in slovenskimi skupnostmi v sosednjih državah.  Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu  STA

Minister Gorazd Žmavc, predsednik Kmetijsko izobraževalne skupnosti Gorski kotar Zoran Ožbolt, minister Dejan Židan.

Srečanje Slovencev iz zamejstva: Naša samozavest je pogosto na preizkušnji Šestega julija je v Državnem zboru potekalo XVII. Vseslovensko srečanje, ki ga organizira Komisija Državnega zbora za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu. Letošnje srečanje je potekalo pod geslom »Slovenec sem«.

17. tradicionalnem vseslovenskem srečanju nagovoril tudi predsednik državnega zbora Milan Brglez, ki je poudaril, da domovino »prepogosto razumemo kot samoumevno ter jo posledično, žal, morda tudi manj cenimo«.

Mladi, ki odhajajo v tujino, zaradi namerne ali spontane asimilacije izgubljajo stik s slovenstvom, zato bi si morali prizadevati za ohranitev slovenske kulture med mladimi v tujini, je na vseslovenskem srečanju v državnem zboru poudaril predsednik parlamentarne komisije za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Ivan Hršak.

Brglez je ob tem dejal, da je »domoljubje vrednota, ki je v preteklosti omogočila narodovo preživetje, zato jo moramo ohranjati in razvijati«. Je pa Brglez poudaril tudi problematičnost izseljevanja mladih, ki zaradi pogubnih učinkov gospodarske in finančne krize ter varčevanja na vseh ravneh v Sloveniji niso našli ustrezne zaposlitve.

Za ohranjanje slovenske biti je nujen odnos sodelovanja med Slovenci v matični domovini in zunaj njenih meja. »Skupaj moramo krepiti samozavest, ki je pogosto na preizkušnji,« je dodal in izpostavil sramežljivo izobešanje zastave ob državnih praznikih.

Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc je dodal, da se moramo »zavedati, da je zgolj društvena dejavnost preživela oblika dela«. Meni, da je treba mlade spodbuditi k sodelovanju in vključevanju v aktivnosti pri sodelovanju z matično domovino. »To pomeni, da odpiramo prostor in teme kroženju in ne begu možganov,« je pojasnil. Izpostavil je, da je manj-

Brglez: Domoljubje je vrednota Slovence iz zamejstva in sveta je na

šinska politika pomembna vez, ki lahko prispeva k multikulturnosti in krepitvi identitete posameznega naroda. Znanstveniki tudi v tujini ostajajo Slovenci »Kako veliki ali majhni smo, je odvisno od tega, ali smo lahko komu vzor,« je pojasnil predsednik Svetovnega slovenskega kongresa Boris Pleskovič. Naštel je, da smo veliki po uspehih v športu, kulturi, naravnem okolju, članstvu v mednarodnih organizacijah in znanosti ter inovacijah. »Veliko znanstvenikov odhaja v tujino, vendar ostajajo Slovenci,« je opozoril Pleskovič. Predsednica Slovenskega kluba Trst in novinarka Primorskega dnevnika Poljanka Dolhar je predstavila življenje slovenske manjšine v Italiji. »Možnost sočasnega črpanja iz obeh svetov je bogastvo, ki se ga ne zavedamo dovolj in ga ne znamo dovolj dobro unovčiti,« je dodala.  MMC RTVS  STA

// DOBRODOÅ LI DOMA

Pomurci v svetu Uvodni vsebinski dogodek letošnjega srečanja Dobrodošli doma sta bila razstava in predavanje Pomurci v svetu, ki so ju soorganizirali Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, Inštitut za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU ter Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota.   Blanka Markovič Kocen

// DOBRODOŠLI DOMA Izseljenski časopisi v prekmurščini V razstavo Izseljenski časopisi v prekmurščini avtorice dr. Klaudije Sedar iz Pokrajinske in študijske knjižnice Murska Sobota nas je pospremil dr. Zvone Žigon, sekretar Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu, prisotne je nagovoril tudi murskosoboški župan dr. Aleksander Jevšek, po zanimivostih časnikov in pisane besede s konca 19. In prve polovice 20. stoletja pa nas je popeljala avtorica sama. Prekmurski in porabski izseljenci so si v Ameriko naročali tudi časopise in koledarje iz rodne domovine, saj so tako v času, ko elektronskih medijev še ni bilo, ohranjali stik s Slovenijo in se seznanjali z domačimi razmerami. Še pomembneje pa je, da so bili s tem v stiku z domačo besedo in jo ohranjali. Izseljenski časopisi so sicer redkeje potovali iz sveta v domovino, kar pa ne pomeni, da so bili nepoznani, saj so za to skrbeli uredniki prekmurske publicistike, ki so vanjo vključevali tudi vsebine iz izseljenskih časnikov. Večina občinstva, ki je prisostvovalo odprtju zanimive in poučne razstave, se je v zgodnjih popoldanskih urah preselila v sosednji prostor, kjer je dr. Marina Lukšič Hacin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije spregovorila o posebnostih izseljevanja Pomurcev v svet in razlogih zanj.

V svet za svoje in za preživetje bližnjih Kot je za spletni portal Slovenci.si povedala Lukšič Hacinova, je okroglo mizo zasnovala na dejstvu, da so iz navidez majhnega koščka na severovzhodu Slovenije ljudje odhajali na različne konce sveta, v različne države in na različne načine. Po njenih besedah je Prekmurje oziroma Pomurje v Sloveniji edinstveno po tem, da so ljudje stoletja živeli prepišno in so za svoje preživetje že v preteklosti, ko še nismo govorili o selitvah ali migracijah, hodili »tja dol«, po prostorih nekdanje Jugoslavije do Makedonije in morda celo naprej, prek Madžarske v slovenski svet, pa skozi svet Avstro-Ogrske, ko je ta še obstajala, v evropski prostor, nekateri tudi preko luže. »Ljudje so torej za svoje preživetje, bodisi za začasno, sezonsko ali trajno, odhajali s tega dela sveta, se vračali in na svojstven način omogočali tudi preživetje tistim, ki so ostajali doma,« pravi sogovornica. Največji val, valovi izseljevanja iz Prekmurja so bili po njenih besedah podobni tistim v srednjeevropskemu prostoru. Tako kot so Slovenci običajno zaradi gospodarskih stisk odhajali iz domovine v 19. stoletju, so se temu valu priključevali tudi ljudje iz Prekmurja. »Pred tem pa so seveda sezonsko odhajali po prostoru, ki sem ga omenjala. Pri izseljevanju so sledili trendom, ki v drugi polovici 19. stoletja, v času vrenja, 1. svetovne

vojne veljajo nasploh za slovenski etnični prostor,« dodaja Lukšič Hacinova. Temu valu je sledilo izseljevanje med obema vojnama in v 2. svetovni vojni. Selijo se tako ljudje kot meje »Dejstvo je, da je čas napetosti in sprememb tudi čas, ko se ne selijo samo ljudje, ampak se v nekem trenutku selijo tudi meje. In to območje, ki ga mi poseljujemo, se je tako močno vpenjalo v selitvene dinamike tudi zaradi selitev meja,« pravi sogovornica. »Bodisi da govorimo o slovensko-italijanski meji, slovensko-avstrijski, slovensko-madžarski ali zadnje čase precej razvpiti slovensko-hrvaški meji. Ta prostor je bil v določenih obdobjih zaradi močnih političnih dogodkov izpostavljen temu, da so ljudje iz Prekmurja odhajali ali se priseljevali, če omenjamo Primorce iz časa po 1. svetovni vojni, ko je ozemlje ostalo pod Italijo, Nemci pa v Prekmurje niso prišli,« kompleksno dinamiko opisuje Lukšič Hacinova. Voditeljica okrogle mize o Pomurcih v svetu se je, kot pravi, udeleževala že predhodnic Dobrodošli doma, izseljenskih piknikov. »Prvič sem se piknika udeležila kot mlada raziskovalka v začetku 90-ih let,« se spominja. »V tem času smo imeli tudi strokovno srečanje, na katerem smo na tak ali drugačen način obravnavali selitveno dinamiko, bodisi doma v Sloveniji, tedanji Jugoslaviji, tudi s kolegi, ki so na različne načine, nekateri zgolj ljubiteljsko, obravnavali Slovence po

svetu.« Sogovornico veseli, da so na letošnjem srečanju Dobrodošli doma vnovič obudili tudi neke vrste strokovni posvet o izseljevanju in delovanju kulturnih društev Slovencev po svetu. »Upam, da bomo tudi v prihodnjih letih ohranili kontinuiteto. Morda bomo povabili tudi kakega kolega, ki živi med Slovenci po svetu in to tematiko obravnava,« dodaja.

SLOVENCI PO SVETU // DOBRODOÅ LI DOMA

Dr. Aleksander Jevšek: Rojakom moramo pokazati lepote Slovenije Udeležence prireditve Dobrodošli doma 2017 je uvodoma nagovoril tudi župan Občine Murska Sobota dr. Aleksander Jevšek, ki je dogajanje na številnih prizoriščih sicer vseskozi zavzeto spremljal. Po odprtju razstave Pomurci v svetu smo se z županom zapletli v krajši pogovor, v katerem ni skrival navdušenja nad dogodkom. Med drugim je poudaril, kako pomembno je tudi vnukom in pravnukom Pomurcev, ki so se nekoč morali izseliti, pokazati naravne in kulturne lepote Slovenije. V pogovoru je izpostavil sodelovanje Murske Sobote s pobratenima mestoma Ingolstadt v Nemčiji in Betlehem v Pensilvaniji.  Blanka Markovič Kocen  Blanka Markovič Kocen, STA

// DOBRODOŠLI DOMA Župan, kakšni občutki vas navdajajo, ko sta Murska Sobota in dvorec Rakičan središče slovenstva, Slovencev z vsega sveta? Izjemno prijetni, toplo mi je pri srcu. Ta dan sem skupaj s sodelavkami in sodelavci, ki nam je bila zaupana organizacija te prireditve, že kar nekaj mesecev pričakoval z velikim veseljem. Dejstvo je namreč, da je v preteklosti veliko Pomurcev moralo v svet. Zdaj so tam že njihovi vnuki in pravnuki in občutek imam, da jih vse bolj zanima, kje so živeli njihovi dedje in babice in si želijo obiskati ter spoznati deželo, o kateri so jim pripovedovali. Ta dežela pa se je zelo spremenila. Na bolje. Ko so Prekmurci pred več kot sto leti odhajali v Betlehem, so domov pošiljali po tri ali štiri dolarje, da so preživeli družino v Prekmurju. To jim je veliko pomenilo. Danes sta tako Slovenija kot Prekmurje povsem drugačna. Upam si trditi, da celo boljša kot Amerika. Prekmurje se je razvilo v izjemno turistično, gospodarsko destinacijo, ohranilo pa veliko tistih vrednot, ki jih mogoče v svetu naši zdomci najbolj pogrešajo: topel pogled, krepak stisk roke in beseda dobrodošli, ki bo danes mnogokrat izrečena. Odlične hrane prav tako ne smemo pozabiti … To je eden od razlogov, zaradi katerega sem tudi z ministrom Žmavcem že skoraj dve leti načrtoval ta dogodek pri nas v Prekmurju. Vidimo namreč, da je turizem ena od še neizkoriščenih in velikih prednosti naše regije. Dejstvo je, da se trendi v turizmu obračajo iz množičnih počitnikovanj v hotelih, kamor se ljudje tudi iz varnostnih razlogov ne odločajo več odhajati, v zeleni turizem, v kolesarstvo, v gurmanski turizem ... Če lahko spijejo kapljico dobrega vina, kaj okusnega pojedo in so zraven še v družbi dobrih ljudi, potem so počitnice skoraj popolne. Toliko lepega ste povedali o Prekmurju, da bi lahko sklepali, da izseljevanja iz te pokrajine danes praktično ni več. Ali pač? Žal ali na srečo. Žal je za tiste mlade, ki ne najdejo možnosti za zaposlitev v naši regiji, ki se sicer strmo vzpenja, ampak še vedno ni na tisti točki, da bi lahko vsak mlad človek našel svojo priložnost. Na srečo pa zato, ker se izseljevanje danes ne dogaja iz istih razlogov kot včasih, gledano v celoti, ampak zaradi radovednosti po raziskovanju, po iskanju novih znanj. Sam kot starš in kot župan slednje podpiram. Seveda z medklicem vrnite se nazaj in to, kar zunaj vidite, se naučite, prinesite domov.

Pred kratkim sem govoril z doktorjem znanosti, ki dela v Ingolstadtu, v tovarni Audi. Mlad fant, ki načrtuje družino, pravi: »Veste, s partnerko sva v Ingolstadtu, ampak z družino bova ostala doma, v Prekmurju, ker imamo boljše šolstvo, boljši zdravstveni sistem, skratka, kakovost življenja je tukaj boljša kot v Nemčiji.« In zdi se mi, da ima prav. Murska Sobota je pobratena z Ingolstadtom v Nemčiji in Betlehemom v Pensilvaniji, kamor so se nekoč izseljevali predvsem Prekmurci. Kako sodelujete z obema mestoma? Glede na to, da je Ingolstadt bliže, je to sodelovanje intenzivnejše kot z Betlehemom. Dejstvo pa je, da se generacije menjajo. Vnuki izseljencev so zdaj že v zrelih letih in že zaradi tega ne morejo tolikokrat priti v Prekmurje, mi pa se z različnimi dejavnostmi trudimo, da ohranjamo ta stik tako z Betlehemom kot tudi z Ingolstadtom. Ravno danes je kolega podžupan v Ingolstadtu, kjer je velik sejem, na katerem se predstavlja tudi naše tamkajšnje društvo Lastovka. Ker na tem sejmu zaslužijo denar za svojo dejavnost, de nekateri rojaki ne morejo udeležiti dogodka Dobrodošli doma. V jesenskem času načrtujemo pot v Betlehem, kjer bomo premierno predstavili film o Prekmurcih, ki so se izselili v to mesto. Tudi župan Betlehema je prekmurskega rodu, tako da se veselim srečanja z njim. Z Betlehemom sodelujemo že 20 let, sodelovanje pa ni omejeno samo na župane ali občini, ampak so v ozadju pomembna izmenjava študentov, izmenjava na področjih kulture, športa, seveda s podporo občin. Ali potomci Slovencev tudi pri vas, tako kot v Ljubljani, prihajajo brskat v arhive in iskat svoje prednike, informacije o njih? Seveda, to se to dogaja množično. Kot sem dejal, generacije vnukov in pravnukov vedno bolj želijo izvedeti, od kod so njihove korenine. Tu jim po svojih najboljših močeh pomagamo z našimi arhivi. Tudi v filmu o Prekmurcih v Betlehemu, ki je bil na tem srečanju predstavljen, vidimo, kako vnuki izseljencev v ameriških arhivih iščejo sezname potnikov na ladjah, ki so prispele v New York in kjer so pravzaprav njihovi dedje šli skozi carinske in zdravstvene postopke in so zavedeni v teh seznamih.

Glas iz Češke republike  Blanka Markovič Kocen  Blanka Markovič Kocen, STA

Peter Kuhar, rojen 1944 v mestu Körmend/Kermedin ob Rabi, na Madžarskem, je slavist, časnikar, prevajalec poezije in proze iz več slovanskih jezikov, idr. Objavlja v Sloveniji in v tujini, v literarnih revijah, RTV in časnikih, in sicer literarne kritike, eseje in tudi knjižne prevode. S soprogo Lenko Kuhar Daňhelovo, pesnico in prevajalko, živita na Češkem. Oba skušata s svojim delom biti povezovalca obeh kultur, slovenske in češke, in sta tudi člana Slovenskega društva Jože Plečnik, ki deluje v Češki republiki. Petra Kuharja sem spoznala na srečanju Dobrodošli doma v Murski Soboti, kjer je predaval o Jožetu Plečniku. Zanimiv sogovornik pa je imel še marsikaj povedati …

// DOBRODOŠLI DOMA Za prizorišče letošnjega srečanja Dobrodošli doma je bilo izbrano Prekmurje. Kako ocenjujete to odločitev Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu? Odločitev, da je bilo za srečanje izbrano Prekmurje, me je navdušila iz več razlogov. Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu je izkazal upravičeno pozornost do pokrajine, bogat in raznoroden program je bil skrbno pripravljen in s poudarki tudi na Pomurju, na njegovih kulturnih, zgodovinskih, gospodarskih značilnostih in seveda kulinaričnih posebnostih. Konec koncev je iz Prekmurja odšlo zelo veliko zdomcev in izseljencev, raztresenih po vsem svetu. Celo iz naše ožje družine. Kako trdno smo Prekmurci povezani z domovino, pa je pokazala tudi razstava prekmurskih izseljenskih tiskov v ZDA – razstavo soboške knjižnice smo videli na gradu Rakičan. Ste se teh srečanj udeleževali že kdaj prej? Že prej sem se teh srečanj rad udeleževal, saj so vedno zanimiva in bogata, neredko pa so prišli na obisk moji prijatelji, znanci in sorodniki iz tujine. Lani in letos sem na Vseslovenskem srečanju v državnem zboru na kratko pripovedoval o Slovencih na Češkem, v okviru letošnjega programa Dobrodošli doma pa sem v mur-

skosoboški študijski knjižnici govoril o arhitektu Jožetu Plečniku, ki ga Čehi štejejo za enega od treh največjih čeških arhitektov 20. stoletja. Kakšne vtise ste zbrali na srečanju Dobrodošli doma? Bi lahko kaj posebej izpostavili? Občudovanje si zaslužijo številne skupine z vsega sveta, med njimi je tudi precej mladih, ki negujejo slovensko kulturo celo v zelo oddaljenih celinah, ne le v Evropi. Gotovo vse opogumljajo besede ministra Žmavca, da je zavednih Slovencev drugod po svetu vsaj pol milijona. Prijetno presenečenje je bila zame tudi posebna izdaja revije Moja Slovenija, pripravljena prav za to priložnost. Na naslovnici je mlin na reki Muri v vasi Ižakovci. Dandanes tam deluje en sam mlin, bolj za turiste, narejen je po starih načrtih, a ko sem bil otrok, je bilo tam tudi šest ali sedem takšnih mlinov, privezanih na zemljišču, ki mu zdaj pravijo Otok ljubezni, nekoč pa je bil gozd in nekatere bližnje njive last mojega deda. Med odličnimi članki je v reviji tudi besedilo, ki govori o dogajanju med Slovenci na Češkem, od koder zdaj prihajam. Kako vas je pot pripeljala na Češko? Tako se je pač zgodilo, saj pravijo, da naključij ni. Na Češkem živim s soprogo Lenko skoraj deset let. Oba

Peter Kuhar med predavanjem o Plečnikovem letu v Pokrajinski in študijski knjižnici Murska Sobota.

skušava s svojim delom biti povezovalca obeh kultur, slovenske in češke. Zato piševa, prevajava in objavljava knjige ter članke na Češkem in v Sloveniji, poleg tega pa pripravljava različne programe, katerih jedro je bodisi češka bodisi slovenska kultura. Lenka je izdala nekaj samostojnih leposlovnih knjig, a tudi prevaja v češčino, največ iz poljskega in slovenskega jezika; cela vrsta slovenskih avtorjev v njenem prevodu je bila objavljena v čeških literarnih revijah, trije avtorji, J. Osti, S. Hrastelj in M. Kušar, pa so izšli knjižno. Skupaj sva pripravila dvojezično antologijo sodobne slovenske poezije, ki ima naslov S petdesetimi glasovi govorim in prinaša dela petdesetih slovenskih pesnikov. V Sloveniji je doslej izšlo pet knjig, ki sem jih prevedel v tem času, precej objav pa se najde tudi v literarnih revijah, na Radiu Slovenija, v časopisju itd. Stanujeva v mestu Beroun, dobrih četrt ure vožnje v Prago. Tam je Lenka zaposlena v nekem velikem mednarodnem podjetju (ki ima podružnice po vsem svetu, tudi v Ljubljani). Sva med ustanovnimi člani Slovenskega društva Jože Plečnik, ki deluje od leta 2013. Oba sva tudi člana izvršnega odbora društva. Bi lahko predstavili delovanje Slovenskega društva Jože Plečnik?

Podpira nas, že od ustanovitve naprej, predvsem Urad za Slovence v zamejstvu in po svetu, ravno tako redno pa še slovensko veleposlaništvo v Pragi. Pri slovenskih programih društva Plečnik redno sodeluje tudi češko avtorsko društvo Stranou/Ob robu, ki ga imamo v Berounu. Tako smo lahko v prvih štirih letih od ustanovitve društva pripravili že več uspešnih prireditev in gostovanj. Naj se omejim samo na nekaj letošnjih dogodkov. Začeli smo npr. s fotografsko razstavo o Plečnikovih stvaritvah, in to v Pragi, s sodelovanjem fotokluba Ažman iz Škofje Loke; razstavo bomo skušali predstaviti v čim več krajih po Češki republiki. Junija je potekal mednarodni festival Evropski pesniki v živo, in med tridesetimi gosti iz več držav so bili kar štirje slovenski avtorji. Nastopov je bilo več, v različnih krajih. Zelo odmeven je bil literarni večer v sloviti Knjižnici Václava Havla v Pragi. Teden dni po festivalu so prišli na obisk porabski Slovenci, člani komornega pevskega zbora Zveze Slovencev na Madžarskem iz Monoštra. Zdaj smo sredi priprav na razstavo o psihologu dr. Mihajlu Rostoharju, slovenskem znanstveniku, pobudniku ustanovitve univerze v Ljubljani, ki pa je že pred prvo vojno in nato še nekaj desetletij pozneje deloval na univerzah v Pragi in v Brnu.

Eva Markun, nagrajenka Festivala mlade literature Urška 2016, Lenka in Peter Kuhar. (Foto: Matej Maček, JSKD)

// DOBRODOŠLI DOMA Velja za utemeljitelja najprej češke, nato še slovenske sodobne psihološke znanosti. Po drugi vojni se je profesor Rostohar namreč vrnil v domovino. Razstavo nam bo posredoval Mestni muzej Krško, od koder profesor Rostohar izhaja, na ogled pa bo v Pragi in Brnu. Zakaj ste za bivanje izbrali Beroun, ne pa Prago, znano po svoji lepoti in zgodovinskem bogastvu? Kakšne povezave s Slovenijo vidite v kraju svojega bivanja? Češki kras je le ena plat Berouna, ki me spominja na Slovenijo. Tesna, čeprav nekoliko pozabljena povezava Berouna z Ljubljano pa je glasbenik Václav Talich, ki velja za ustanovitelja Slovenske filharmonije pod tem imenom, v Berounu je živel in je tam tudi pokopan. Praga je res zelo lepo velemesto, praški grad so po letu 1920 obnavljali po Plečnikovih načrtih, grad in staro mestno jedro sta celo vpisana na seznam svetovne kulturne dediščine UNESCO. Veliko je že storjenega, da bi na ta seznam bila uvrščena še praška cerkev Srca Jezusovega, ki je tudi Plečnikovo delo in velja za najpomembnejšo sakralno arhitekturo 20. stoletja na Češkem. Praški vrvež je zelo živahen. Mirnejši je Beroun z dvajset tisoč prebivalci, s srednjeveškim obzidjem, med dvema rekama, obdan z griči in zaščiteno pokrajino, je ravno prav blizu Prage. Tukajšnji jamarji zelo dobro sodelujejo s slovenskimi. Geolog iz Muzeja Češkega krasa v Berounu mi je takole razložil razliko: »Slovenski Kras ima veliko več jam in je resda nekajkrat večji, vendar nekaj milijonov let mlajši od našega, češkega.« Glasbenik Václav Talich je eden največjih čeških dirigentov 20. stoletja. Glasbena oziroma filharmonična tradicija Ljubljane resda šteje več kot tristo let, toda orkester pod tem imenom je bil ustanovljen šele leta 1908, kot tak je deloval štiri leta, ustanovitev pa je spodbudil, orkester oblikoval in vodil prav Talich, vse do leta 1912, in v tem času je bil Talich tudi umetniški direktor in dirigent ljubljanske Opere. V Ljubljani se je Talich tudi oženil s pianistko Vido Prelesnik. Njun vnuk še danes govori slovensko. V Ljubljani bodo spominsko ploščo Talichu postavili prihodnje leto novembra, v okviru festivala Slovenski glasbeni dnevi. Češka velja za eno izmed kulturnih stičišč slovanskega sveta. Lahko predstavite nekaj najznačilnejših povezav v slovensko-čeških stikih? Dandanes so številni Slovenci na Češkem na vodilnih mestih nekaterih velikih mednarodnih podjetij in institucij ali vodijo slovenska predstavništva s sedežem v Pragi in drugod po državi. Veliko mladih spet prihaja študirat na Češko, marsikateri je našel tukaj delo, in tako naprej. Lahko rečem, da je slovenska prisotnost

v Češki republiki kar opazna. Češka je bila za Slovence v zgodovini, še posebej v 19. stoletju dejansko najpomembnejša spodbuda, kako ustvarjati pogoje za narodno identiteto in kulturo, celo kako vzpostaviti gospodarstvo. Slovenski narodni preporod je črpal iz češkega, po češkem zgledu tudi kot antipod nemškemu vplivu. Na Slovenskem so po češkem zgledu ustanavljali slovenske čitalnice, usmerjali taborsko gibanje, organizirali glasbeno šolstvo od Maribora do Trsta, po ljubljanskem potresu so veliko zgradb okrog Tromostovja zasnovali češki arhitekti, ljubljansko Opero so – po čeških načrtih - gradili v istem času kot v Pragi slovito Narodno gledališče. In tako naprej. Da o pomenu sokolskega gibanja v športu ne govorimo. Povezav najdemo veliko tudi v prejšnjih stoletjih. Češke dežele so bile najrazvitejši del avstro-ogrske monarhije, z največ industrije in najboljšo infrastrukturo, v zgodovini so imele lastno državnost in kraljevske dinastije, Praga je bila sedež vladarjev. Ozemlju, po velikosti precej podobnemu današnji EU, je iz Prage v 14. stol. vladal Karel IV. Žena njegovega sina Sigismunda Luksemburškega je bila Barbara Celjska – ime pove vse. Bila je rimska, ogrska in češka kraljica. V Pragi je v 16. stoletju deloval skladatelj Jakob Petelin Gallus, doma iz Ribnice, Čehi ga štejejo za del svoje glasbene zgodovine. Plečnikov in Rostoharjev pomen sem že opisal. Pa sem omenil le nekaj zgodovinskih dejstev, povezav in le nekatere pomembne osebnosti. Kje smo Slovenci v primerjavi s Češko republiko? Bi se lahko od Čehov česa naučili? Primerjave so lahko zavajajoče. Toda od Češke republike bi se lahko učili, kako so hitro in uspešno modernizirali gospodarstvo in delovanje države, ki je imela za seboj nacistično in po drugi vojni sovjetsko komunistično diktaturo do leta 1989. Statistično in tudi sicer smo si precej podobni, a je Slovenija imela na začetku devetdesetih let več prednosti, ki je zdaj skoraj nima več. Nekatere statistike pač govorijo v prid Sloveniji, druge pa Češki. Povprečna bruto plača v ČR znaša okrog 1100 eur, v Sloveniji pa okrog 1500 eur. Toda v obeh državah približno šestdeset odstotkov prebivalcev ne doseže statistično povprečne plače. Registrirana brezposelnost se v Sloveniji giblje med 10 in 11 odstotki, na Češkem pa je manj kot štiriodstotna. Cene v trgovinah so približno enake, cenejše pa je npr. pivo, seveda. In knjige. Zdi pa se mi, da je v Sloveniji še vedno precej večja skrb za t.i. živo kulturo, kot so gledališča, film, knjige ipd. Komercializacija pa je na brezobzirnem pohodu v obeh državah, žal.

Pomurje - regija poslovnih priložnosti

“Z avtocesto smo pridobili dodatne potenciale za razvoj Pomurja,” je pred začetkom okrogle mize o pomurskem gospodarstvu na srečanju Dobrodošli doma v dvorcu Rakičan dejal Robert Grah iz Pomurske gospodarske zbornice in izpostavil strateško pomembno lego te regije.

koliko ljudi je prišlo v Mursko Soboto. Med njimi so tudi uspešni podjetniki. Mislim, da včasih premalo koristimo te povezave, ki bi jih lahko imeli po vsem svetu. Prepričan pa sem, da sta pred Prekmurjem svetla prihodnost in optimizem, potreben je le še ugoden veter v jadra,” pravi Robert Grah.

“Kot obmejna regija se povezujemo z vsemi država- “The potica” gre v Ameriko mi, na katere mejimo, tako z Avstrijo kot s Hrvaško in Pravi veter v jadra pa je v preteklih tednih ujelo podjez Madžarsko, z njimi ustvarjamo čezmejne projekte in tje IT Pharm iz Ljutomera, ki je v slovenski potici našlo se v tej smeri razvijamo.” Po Grahovih besedah so po- veliko poslovno priložnost. Ko je namreč ta po srečatencial regije mala in srednja podjetja, med katerimi pa nju papeža Frančiška in ameriške prve dame Melanie nekatera že preraščajo v velika. Najobetavnejše pa so Trump postala tako rekoč svetovni medijski hit, so se v še vedno predelovalna, kovinska, živilska industrija, v omenjenem podjetju zavedli, da te priložnosti ne smekatere se tudi največ vlaga. “Tuje investicije so v našo jo izpustiti. Potico, ki jo peče ljutomerska Sastela, bo regijo prinesle precej novih delovnih mest, želimo pa kmalu ponudilo ameriškemu trgu kot zamrznjeno slasi jih še več in še večjo konkurenčnost gospodarstva.” dico, imenovano “The potica”. Grah je še poudaril, da se tako kot v sosednjih državah tudi v Pomurju srečujejo s pomanjkanjem delovne sile, Kot je za spletni portal Slovenci.si povedal direktor zlasti razvojnih inženirjev tehnične stroke. podjetja IT Pharm Borut Babič, mu zamisel po majskem dogodku pri papežu ni dala miru, zato se je poPremalo izkoriščamo znanje in izkušnje rojakov zanimal, kdo bi jo lahko pekel v večjih količinah in ni “Od okrogle mize pričakujem, da se srečamo s podjetni- mu bilo treba daleč. Bližnja Sastela je že pekla potico ki iz sveta in tudi z zamejci, jim predstavimo našo regijo za Tuševo blagovno znamko in to bodo zdaj ponudili in navežemo tudi kake stike za poznejše poslovno so- Američanom. Ljutomersko podjetje IT Pharm bo skrbedelovanje,” je pred začetkom okrogle mize poudaril so- lo za blagovno znamko, trženje in posle v ZDA, ime in govornik. Pomurska gospodarska zbornica po njegovih embalažo že imajo, prav tako prototip izdelka, ki so ga besedah sodeluje z vsemi čezmejnimi organizacijami, prvič predstavili tudi v dvorcu Rakičan, zdaj pričakujetako z SKGZ v Celovcu kot tudi z obema zbornicama na jo dovoljenje ameriške agencije za hrano in zdravila za Madžarskem in z Monoštrom. uvoz in upajo, da bo to že v septembru. Po Grahovih besedah v Sloveniji premalo izkoristimo znanje in izkušnje naših rojakov po svetu: “Poglejte,

  Blanka Markovič Kocen

// SLOVENCI PO SVETU

Na zagrebškem Zrinjevcu so se pomešale kulture, barve, okusi in melodije 14. maja je v prelepem okolju in že v jutranjih urah s soncem obsijanem Zrinjevcu vse oživelo. Že šesto leto zapored se je tu odvila osrednja prireditev Koordinacije svetov in predstavnikov narodnih manjšin Mesta Zagreb, pod pokroviteljstvom že 16 let vladajočega župana Milana Bandića. Za vsako manjšino je bila postavljena svoja stojnica, saj je prav vsaka želela predstaviti običaje, posebej pa kulinariko. Ob tako lepem vremenu se ni bilo težko potruditi. Čehi so točili znano češko pivo, Madžari „fiš paprikaš“, Italijani „pašto“, na naši stojnici pa ni manjkalo cvička in viljamovke – za kozarček tega dobrega žganja se je vila dolga vrsta. Naši pridni članici Ivanka in Stanka sta spekli poprtnik, janeževe upognjence, orehovo in makovo potico. Za te dobrote je vladalo veliko zanimanje. Tudi šopek rdečih nageljnov ni manjkal. Zagrebčani so bili zelo radovedni in so nas spraševali kaj vse piše v razstavljenih knjigah in v našem Novem odmevu.

Med številnimi obiskovalci je bilo veliko znanih obrazov, med njimi smo opazili tudi vodjo pristojnega mestnega sektorja Elizabeto Knorr, med predstavniki organizatorjev pa predsednika Koordinacije svetov in predstavnikov narodnih manjšin Mesta Zagreb Dušana Miškovića, predsednika Sveta za narodne manjšine Republike Hrvaške Aleksandra Tolnauerja in župana Milana Bandića.  Ivanka Nikčević  Toni Hnojčik

V glasbenem programu so nastopali Albanci, Bošnjaki, Čehi, Črnogorci, Makedonci, Romi, Rusini in Srbi. Z nastopom se je predstavil tudi naš MePZ Slovenski dom, ki si je prislužil velik aplavz za venček ljudskih in za priljubljeno pesem Vsakdo mora imeti prijatelja. Na reviji tradicionalnih noš narodnih manjšin sta gorenjsko nošo predstavila Stanka Herak in Bojan Kovačič; njuna slika je krasila razstavo narodnih manjšin, prvič postavljeno na panojih okrog parka Zrinjevac.

Stanka Herak in Bojan Kovačič sta bila ovekovečena tudi na razstavi zagrebških narodnih manjšin fotografa Tonija Hnojčika