E-revija Moja Slovenija april 2019 by Moja slovenija

E-revija | April 2019

SLOVENCI PO SVETU

Podelitev nagrad USZS za naloge na temo Slovencev v zamejstvu in v izseljenstvu KULTURA

Pet novih knjižnih izdaj Leva Detele SLOVENCI PO SVETU

Sodji Zlati častni znak za zasluge 1

Dobrodošli doma 2019 Tradicionalna prireditev Dobrodošli doma bo letos 6. julija 2019 v Radovljici. Vabimo rojakinje in rojake, ki živite v zamejstvu in po svetu, da se nam na ta dan pridružite. Skupaj z vami bomo izoblikovali pester in bogat kulturni ter športni program.

Letošnji dogodek organiziramo društva: Združenje Slovenska izseljenska matica, Svetovni slovenski kongres, Slovenija v svetu in Rafaelova družba pod pokroviteljstvom Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Pripravili bomo nastope različnih glasbenih, folklornih in pevskih skupin, razstave, srečanje mladih raziskovalcev, predstavitve nagrajenih diplomskih in magistrskih nalog, nogometne tekme… Organizirali bomo tudi izlete v okolici Radovljice. Prijave za sodelovanje na prireditvi ali samo za obisk in izlete zbiramo do 5. maja 2019. Prijavite se na spodaj napisane e-naslove kjer boste dobili tudi vse ostale informacije povezane s prireditvijo Dobrodošli doma. sim@zdruzenje-sim.si; jasmina.ilic@zdruzenje-sim.si Kontaktna oseba: Jasmina Ilič Draković, številka mobilnega telefona: 00386 40 150518 Veselimo se srečanja z vami!

// IZ TOKRATNE ŠTEVILKE

SLOVENCI PO SVETU

PODELITEV NAGRAD USZS ZA NALOGE NA TEMO SLOVENCEV V ZAMEJSTVU IN V IZSELJENSTVU

SLOVENCI PO SVETU SODJI ZLATI ČASTNI ZNAK ZA ZASLUGE

KULTURA

PET NOVIH KNJIŽNIH IZDAJ LEVA DETELE

Moja Slovenija www.slovenci.si IZDAJATELJ

Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu UREDNIŠTVO

Erjavčeva 15, 1000 Ljubljana, Slovenija GLAVNI IN ODGOVORNI UREDNIK

Miha Prapotnik

PREVODI

STA OBLIKOVANJE IN PRELOM

STA FOTOGRAFIJA NA NASLOVNICI

STA

KONTAKTI

+386 1 230 80 00 info@slovenci.si SPREMLJAJTE NAS



// NOVICE

Pet novih knjižnih izdaj Leva Detele Pisatelj Lev Detela se je mlad preselil na Dunaj, kjer je z ameriško štipendijo za nadarjene literate zaključil študij slavistike. Literatura je vseskozi v središču njegovega življenja. Leta 2010 ga je avstrijski zvezni predsednik Fischer odlikoval s častnim nazivom profesorja. Pred dnevi je dopolnil 80. leto življenja. Ob letošnji aprilski 80-letnici pisatelja Leva Detele je celovška založba Fran pod naslovom Nočna vožnja v Jeruzalem pravkar izdala zbirko avtorjevih izbranih pesmi, ki so nastajale med letoma 1964 in 2018. Poleg nekaterih značilnih starejših delno preoblikovanih besedil je v drugem delu knjige objavljena nova duhovno – miselna poezija iz let 2017 in 2018 (petnajst pesmi iz cikla Italijansko potovanje in deset daljših pesmi iz jeruzalemskega cikla, ki je dal knjigi ime). Skoraj istočasno je izšel pri celovški Mohorjevi založbi v nemščini napisani Detelov roman Die kahl geschlagene Welt (Do golega posekani svet) o grozljivem dogajanju v prvi svetovni vojni z milijoni v vojne namene izrabljenih žrtev. Na poseben način je opisano takratno dogajanje v Posočju in na Krasu. Avtor se posluži nenavadne pripovedne optike, ko s pomočjo ironizirano predstavljenega raziskovanja tedanjih tragičnih dogodkov v nekem današnjem univerzitetnem inštitutu z zapleti med moškimi mačisti ter njim nepokornimi ženskami na samosvoj način obudi usode glavnih protagonistov dogajanja, sarajevskega atentatorja Gavrila Principa in njegove žrtve, avstro – ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda ter obeh zadnjih avstrijskih cesarjev Franca Jožefa I. in Karla I. Osrednja točka in vezni člen razgibanega romana s številnimi stranskimi zgodbami pa je dunajski cesarski grad Schönbrunn, ki se razrašča v začarano središče usodne

svetovne zgodovine. Detela pravkar pripravlja tudi slovensko inačico prvotno v nemščini napisanega dela. Pri Kulturnem centru Maribor je v znani zbirki Frontier napovedana izdaja Detelove spominske knjige Disident, ki jo je uredil direktor mariborskega centra Dušan Hedl. Poleg izvirnih leposlovnih tekstov na Dunaju živečega pisatelja z aktualnimi razmejevanji do raznih negativnih družbenih pojavov bo v publikaciji objavljen tudi obširen avtorjev življenjepis z bibliografijo vseh do zdaj izdanih publikacij in obsežna fotobiografija s posameznih avtorjevih življenjskih postaj. Avstrijsko – ameriški pisatelj in prevajalec Herbert Kuhner je za dunajsko založbo PROverbis skupaj z družbo Theodorja Kramerja, poimenovano po znanem avstrijskem židovskem protifašističnem pesniku, pod naslovom Duh in telo – Die Trennung von Leib und Geist – The Body Severed from the Soul pri-pravil trijezično izdajo Detelovih pesmi in kratke proze. Poleg Kuhnerjevih prevodov v angleščino so vzporedno objavljena Detelova kritično – ironična izvirna slovenska besedila in avtorjeve nemške inačice istih tekstov. V založbi dunajske nemške revije LOG, ki jo Detela že nad štirideset let ureja z Wolfgangom Mayer-Königom, izide v revijini knjižni zbirki LOG – BUCH kot dvaintrideseto izdanje izbor avtorjevih nemških eksperimentalnih tekstov Verdichtungen und Worttexturen (Razpesnjenja in besedne teksture). Prva knjiga te avtorjeve jezikovno – kritične poezije je izšla v isti seriji pred nekaj leti kot LOG – BUCH 29.   Novice.at

Razstava Maruše Štibelj v Zenici V sklopu mednarodne kulturne prireditve Zeničko prolječe (Zeniška pomlad) 2019 sta Združenje meščanov slovenskega rodu Encijan in Muzej mesta Zenica 10. aprila pripravila odprtje razstave slovenske likovne umetnice Maruše Štibelj. Obiskovalce je uvodoma pozdravil direktor muzeja Adnadin Jašarević, kritičen pogled na delo avtorice Maruše Štibelj pa je podal predsednik slovenskega združenja in prav tako likovni umetnik Dragan Gačnik. Razstavo je uradno odprla Zorica Bukinac, veleposlanica Republike Slovenije v Bosni in Hercegovini. Maruša Štibelj se je zeniški javnosti predstavila s kolaži z naslovom Neotipljivo in Laj laj svet, kritiko razstave pa sta napisali umetnostni zgodovinarki Melita Ažman in Sonja Švec Španjol.

// KULTURA

Vlatko Zimmer, slikar iz Tuzle: Izvira iz prave habsburške mešanice V Bosni in Hercegovini živi veliko Slovencev, marsikdo pa ne ve, da so tja začeli prihajati že v začetku 20. stoletja, predvsem kot rudarji v tuzelskih rudnikih. Eden od njihovih potomcev je gospod Vlatko Zimmer, slikar iz Tuzle, ki je zelo dejaven v slovenski skupnosti v Tuzli, saj je tam dolgo vodil likovno sekcijo.

tona Tuzla in kolegi so ga nagovorili, naj slike tudi razstavi. Prvo razstavo je imel leta 1996 in tako se je začela njegova zdaj zelo dejavna slikarska kariera. Zelo hitro se je povezal z leta 1993 ustanovljeno skupnostjo Slovencev v Tuzli, ki jo trenutno vodita predsednica Dragica Tešić in predsednik izvršilnega odbora Dušan Dragan.

Že v mladosti je želel postati slikar. Njegov profesor v nižji gimnaziji je bil poznani bosanski kipar Franjo Leder. »Dal nam je priložnost, da slikamo, tiste, katerih slike so mu bile všeč, pa je povabil v svoj atelje, med njimi tudi mene. Takrat sem se okužil s slikarstvom,« se je spomnil. V mladosti je slikal na dvorišču, a teh slik ni ohranil, za kar mu je zdaj žal, saj so bile po njegovem mnenju zelo dobre. Toda njegovi starši se niso strinjali s tem, da bi si ustvaril kariero v umetnosti. »Veste, Leder je bil pravi boem in ni bil ravno nekdo, ki bi ga moji starši hoteli za mojega vzornika,« se je zasmejal. Na srečo je bil dober v matematiki, zato je študiral strojništvo in se vpisal tudi na višjo šolo za organizacijo v Novem Sadu ter postal inženir organizacije dela. To delo je opravljal, vse dokler ni šel v pokoj.

V društvu Slovencev imajo bogat kulturni program. Imajo ženski pevski zbor Slovenčice, ki zelo uspešno nastopa v Bosni in Sloveniji, organizirajo šolo slovenščine, imajo pa tudi likovno sekcijo, ki jo je od leta 2001 pa vse do leta 2014 vodil Vlatko Zimmer. »V likovni sekciji je bilo veliko nadarjenih otrok. Imeli smo slikarsko šolo, ki je bila zelo poznana v Tuzli, in nekaj izmed nekdanjih učencev je še vedno slikarjev ali pa so postali arhitekti.« Vsako leto organizirajo likovno kolonijo Slovenci v Tuzli, ki se je udeleži okoli 13 slikarjev, večinoma Slovencev, ki živijo v tujini. Tudi gospod Zimmer redno obiskuje likovno kolonijo za slovenske slikarje v tujini, ki jo vsako leto organizirajo v Mostu na Soči. »Tam sem naredil nekaj skulptur,« se je pohvalil. Sicer trenutno najraje ustvarja v akrilu. Doma, v trinajstem nadstropju stolpnice z pogledom na vse mesto, ima majhen atelje. »Trenutno najraje slikam cvetje, nekaj časa sem veliko upodabljal metulje, rad tudi ustvarjam abstrakcije. Slikam le s črtami,« je razložil in pokazal svoje živopisne slike.

Kot upokojenec pa je ponovno odkril slikarstvo in postal pravi samorastnik, saj nikoli ni hodil v slikarsko šolo. Med vojno se je v pomanjkanju materiala znašel tako, da je v tempera barvice vmešal jajce. »Zato, da niso bile le navadne barvice,« se je zasmejal. Postal je član likovnikov kan-

Gospod Zimmer je slikarski samouk. Osebni arhiv Vlatka Zimmerja

Vonj po habsburški monarhiji V društvu Slovencev v Tuzli z veseljem sprejmejo vsakogar, ki je imel slovenske prednike vsaj tri generacije nazaj. In prav v to skupino spada Vlatko Zimmer. Zgodba njegove družine je taka, kot bi bral zgodovino habsburške monarhije. Ko je namreč monarhija anektirala Bosno, se je tja odpravilo veliko delavcev, predvsem rudarjev. Njegov oče je prišel z Reke, praded po očetovi strani je bil poročen s Čehinjo iz Vojvodine, babica pa z Madžarom. Prava habsburška mešanica. »Vem, da so Zimmerjevi prišli sem v času Marije Terezije, ko so štirje bratje kupili veliko zemlje vse od Rume v Srbiji do Tuzle. Zdaj pa je veliko Zimmerjevih v Južni Ameriki,« opisuje zgodovino svoje družine. Slovenec je po mamini strani. Njegova mama je bila Slovenka, a je bila že druga generacija Slovencev v Tuzli. »Rojena je bila v Tuzli, saj se je moj ded, ki izhaja iz Šentruperta pri Mirni, leta 1904 prek Romunije naselil v Tuzli,« je razložil svoje slovenske korenine. Njegov ded je bil rudar in sprva je delal v rudniku v Romuniji, nato pa se je skupaj s še petimi slovenskimi družinami preselil v Tuzlo in nekaj teh družin še vedno živi tam. »Le med prvo svetovno vojno se je ded vrnil v Slovenijo, a del družine je ostal v Tuzli in po vojni so se ponovno vsi preselili v Bosno,« je opisoval svojo pisano družinsko zgodovino. Slovenci v Tuzli so bili vedno močno povezani z zgodovino kraja. Eden izmed njih je bil Fran Maselj, ki je napisal enega prvih bosanskih romanov Gospod Franjo. Slovenci so tudi sodelovali v husinski buni, veliki stavki rudarjev leta 1920. Tudi vodja protestov je bil Slovenec Karlo Železnik iz Zagorja.

Tuzla, mesto stotih nacionalnosti V družini gospoda Zimmerja so v njegovem otroštvu govorili slovensko. »Do svojega sedmega leta sem bolje govoril slovensko kot srbohrvaško, zato sem imel velike težave v šoli,« se je zasmejal. Kasneje je znanje jezika pozabil in ga obudil šele, ko so v društvu Slovencev organizirali pouk slovenščine. A kot pravi, pred bosansko vojno ni bilo pomembno, katere narodnosti je kdo. »Ne sprašujte me o bosanski politiki, ker za to ni prave rešitve,« se je zasmejal. In dodal, da je Tuzla tudi zdaj zelo posebno mesto, kjer nacionalne ideje niso pomembne, saj je mesto že zgodovinsko mešanica različnih narodov. »Ravno pred nekaj tedni smo imeli dneve narodnih manjšin v Tuzli in smo našteli 20 različnih narodov. Pred vojno jih je bilo verjetno še več. Tudi Slovencev je bilo pred vojno več, skoraj 1500 družin, zdaj je ostalo še približno 250 družin,« je razložil. Gospod Vlatko ne pozna svojih sorodnikov v Sloveniji. Njegov ded je bil Johan Miklavčič, prababica pa je bila Gertruda Mitkovšek iz Trbovelj, tudi babica je bila rojena v Trbovljah s priimkom Predovnik. »V Tuzli so tri družine Miklavčič, z eno smo bili v sorodu. Na facebooku sem že spraševal ljudi, ali kdo kaj ve o mojih slovenskih sorodnikih, a nisem dobil nobenih pravih odgovorov.« Sicer pa Vlatko Zimmer pravi, da je njegova narodnost kar – umetnik.  Mateja Hrastar, Dnevnik  Osebni arhiv

// SLOVENCI PO SVETU

Nadia Molek De Jager, iz Argentine v Ljubljano: Potomci Slovencev iščejo korenine Nadia Molek De Jager je argentinska Slovenka, rojena v Buenos Airesu, ki pa že tri leta živi v Ljubljani. V Slovenijo se je njena družina prvič preselila, ko je bila otrok, zdaj, ko ima sama otroka, pa sta z možem ugotovila, da je Slovenija dežela, ki je prijazna za vzgojo otrok, ter se odločila za življenje v Evropi. Toda Nadia je še vedno močno povezana z Argentino, tudi poklicno, saj kot mlada raziskovalka na Inštitutu za antropologijo Filozofske fakultete Univerze v Buenos Airesu piše doktorsko nalogo o pomenu slovenstva v Argentini. Kako Slovenci v Argentini občutijo slovenstvo? »Hipoteza moje diplomske naloge so bile različne oblike zavedanja slovenstva, ki so povezane s tokovi priseljevanja. Ko danes iz Slovenije gledajo na Slovence v Argentini, največkrat pomislijo na tiste, ki so odšli po drugi svetovni vojni. V Argentini pa niso le Slovenci, povezani s povojnim izseljevanjem. Prav tako se ne strinjam, da slovenska identiteta izginja z generacijami. Identiteta se le preoblikuje. Vse več je potomcev Slovencev, ki iščejo svoje korenine in na novo odkrijejo svoj izvor. Nekateri celo pridejo

sem in skušajo tu živeti. Pogosto se zgodi, da so si v Argentini zgradili slovenski mit, ko pa pridejo v Slovenijo, je tu življenje drugačno in se zato vrnejo v Argentino.« Dejali ste, da imajo Slovenci v Argentini mit o slovenstvu. Kakšen je ta mit? »V Argentini imamo različne mite o slovenstvu. Velja nekakšen splošen mit o Sloveniji kot o najbolj idiličnem prostoru na Zemlji, prostoru brez zla in negativnosti, kjer je raj na Zemlji s prelepo naravo in prijaznimi ljudmi. Močan je tudi mit o vrnitvi v Slovenijo, ki je bil posebej razširjen med povojno skupnostjo. Ti so v Argentino prišli kot begunci, misleč, da bodo ostali le kratko obdobje, ker so menili, da bo socialistična Jugoslavija hitro razpadla. Kar pa se tiče slovenstva, se to zunaj slovenskega ozemlja navadno oblikuje kot tradicionalno folklorno slovenstvo. Poudarjajo tudi hrano, ki navadno ostane identifikacija v več generacijah. Vezani so na narodno nošo, nacionalne simbole, kot je zastava, in na glasbo. Povojni priseljenci se močno povezujejo okoli cerkvenih dogodkov in so iz-

jemno močno navezana skupnost slovensko govorečih ljudi. Vsi po vrsti podobo Slovenije idealizirajo, predvsem pokrajino, in častijo denimo podobo Triglava. Ampak včasih ta mit slovenstva odbija mlade generacije. V raziskavi me je zanimalo tudi, kako se v to vključujejo mladi, ki so mogoče naveličani teh tradicionalnih vzorcev slovenstva in zato hibridizirajo slovenskost recimo skozi rokovsko glasbo. Zanimivo je, da v takih primerih skupnost popusti, saj se jim zdi nevarneje, da mladi odidejo, kot pa da ostanejo in po svoje izražajo svojo pripadnost.« Katere vrednote izseljenci v Argentini razumejo kot slovenske vrednote? »Delavnost, poštenost, držanje obljube, pridnost. Za nekatere med njimi so pomembne tudi krščanske vrednote. Slovenske vrednote postavljajo nasproti Argentincem, ki veljajo za nedelavne in nepoštene.« Ali je velika razlika med argentinskimi Slovenci iz različnih valov priseljevanja? »Velike razlike so. Slovenci, ki so se priselili konec 19. stoletja, so navadno živeli zunaj mest. Tedaj je Argentina potrebovala ljudi, ki bi obdelovali zemljo in izrinili Indijance. Argentina namreč temelji na mitu, da je bila pred prihodom Argentincev država prazna. Zato so šli prvi slovenski priseljenci v Argentini živet v Formoso na sever dežele, kjer je džungla, kar je bilo zanje verjetno kar velik šok. Zato so se raje odločili za prijaznejše okolje, kot je Entre Rios. Nekateri potomci prvih in medvojnih priseljencev so močno zaznamovani s tem mitom ustanovitve Argentine in se imajo za del zgodbe ljudi, ki so ustanovili državo. Argentina je tedaj kot državljane potrebovala Argentince, zato je bilo izražanje druge narodne pripadnosti nezaželeno. Potomci priseljencev prvega vala so šele z ustanovitvijo države Slovenije znova odkrili svoje slovenstvo, tako da je zdaj tudi v Entre Riosu ustanovljena slovenska skupnost. Priseljenci iz obdobja med vojnama so velika heterogena skupnost, a so zelo asimilirani. Njihova vez s slovenstvom se večinoma izraža prek socialnega spomina in vezanosti na prednike. Nekateri njihovi potomci še govorijo slovensko, predvsem v dialektu. Zanje ni bilo pomembno obdržati slovenstva kot zaklada. Medtem ko so povojni slovenski priseljenci v Argentino drugačni. Ker so bili politično izgnani, je zanje identiteta slovenstva pomenila, da so lahko obdržali, kar jim je bilo odvzeto, in se spopadli s travmo. Zato so se v Argentini združevali v spominskem diskurzu žrtvovanja in mučeništva, ki ga prenašajo prek šolskega sistema, ki so ga vzpostavili znotraj skupnosti. Seveda tudi ta slovenska skupnost ni homogena in nimajo vsi iz povojnega vala priseljevanja takšnih pogledov.«

V Slovenijo ste prvič prišli kot otrok. Tedaj, v osemdesetih letih, ni bilo v navadi, da bi argentinski Slovenci prihajali živet v Slovenijo. »Moj oče je Slovenec in je sin medvojnih izseljencev. Starši ga nikoli niso silili, da bi šel v slovensko društvo, niti ga niso silili, da bi govoril slovensko. Moj stari oče se je odločil, da družina ne potrebuje slovenščine, ker mora napredovati v argentinski družbi. Babica, ki je bila iz Primorske, pa je hodila v slovenska društva zaradi stikov, ker je zelo pogrešala družino. Med seboj pa stara starša skoraj nista govorila slovensko. Ko je bila konec sedemdesetih let v Argentini diktatura, sta se moja starša odločila, da bi se raje preselila v varnejšo državo, Slovenijo. Kar je za mnoge Slovence v Argentini čudno, da bi bila Slovenija v okviru Jugoslavije varna država, ker so povojni argentinski Slovenci na splošno podprli diktaturo, saj so jo razumeli kot boj proti komunizmu. Kakor koli, v Slovenijo smo prišli leta 1983, ko mi je bilo tri leta. Oče je dobil ponudbo za študij slovenščine, da bi ob vrnitvi v Argentino poučeval slovenski jezik. Ostali smo štiri leta, tu sem hodila tudi v vrtec in začela šolanje.« Če ne bi imeli te otroške izkušnje v Sloveniji, bi se zdaj vseeno s svojo družino preselili v Ljubljano? »Ne vem, s tem vprašanjem se res že nekaj časa ukvarjam. Verjetno ne bi imela enake povezanosti s Slovenijo, kot jo imam zaradi otroških let v Ljubljani. Oče z menoj nikoli ni govoril slovensko, tudi babica ne. Zame Slovenija prestavi moje otroške izkušnje in spomine in zdaj tudi moj proces materinstva in mojo prihodnost. Sin se je rodil v slovenskem okolju in slovenščina je jezik zunaj našega doma. Doma ponavadi govorimo špansko. Sinu tudi govorim in berem slovensko, ampak slovenščina ni moj naravni materni jezik. Če pa bi živeli v Argentini, bi z njim doma gotovo govorila tudi slovensko. Izpostavljanje identitet je stvar konteksta. To se vidi na primer pri zelo konservativnih argentinskih Slovencih, ki so v Argentini v svoji skupnosti vedno govorili slovensko, ko se preselijo v Slovenijo, pa se med seboj pogovarjajo špansko.« Kako zapletena je v resnici nacionalna identiteta. Ste bolj Argentinka ali Slovenka? »Odvisno, kje sem. V Sloveniji sem bolj Argentinka in na splošno se bolj identificiran z Argentino, ker sem bila prek šole institucionalizirana v Argentini. A sem bolj zadržana kot Argentinci, se pravi sem v tem bolj Slovenka. Po drugi strani pa sem, kar se tiče vsakdanjega življenja, tudi zdaj, ko živim v Ljubljani, bolj vezana na Argentino, ker tam živijo starši in prijatelji.«   Mateja A. Hrastar, Dnevnik

// SLOVENCI PO SVETU

Sodji Zlati častni znak za zasluge

Republika Avstrija bo Lovru Sodji podelila Zlati častni znak za zasluge. Avstrija želi Sodjo odlikovati zaradi njegovega prispevka h krepitvi dvostranskih odnosov med Avstrijo in Slovenijo. Vlada je podala pozitivno mnenje k podelitvi.

njen pedagoški vodja. Za svoje delo na Koroškem je prejel številne nagrade. Sodja je tudi publicistično zelo dejaven – je dopisnik za avstrijske in slovenske medije in od leta 2003 tudi dopisnik celovškega tednika Novice.

Lovro Sodja je od leta 2005 aktiven član upravnega odbora Društva slovensko-avstrijskega prijateljstva v Ljubljani, od leta 2011 pa predsednik društva. Društvo v sodelovanju s Kulturnim forumom avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani organizira Koroške kulturne dneve v Ljubljani, poleg tega pripravlja tudi strokovne ekskurzije v Avstrijo in skrbi za sodelovanje z drugimi sorodnimi društvi in klubi iz Celovca, Dunaja, Gradca, Maribora in Ljubljane. Za svoje delo je Lovro Sodja prejel Častno priznanje Zveze kulturnih društev Ljubljana za izjemen prispevek na področju medkulturnih izmenjav in krepitev vezi med Slovenijo in Avstrijo.

Zlati častni znak za zasluge spada med odlikovanja, ki jih od leta 1952 podeljuje zvezni predsednik Republike Avstrije. Najvišje odlikovanje je velika zvezda za zasluge Republike Avstrije. Sledita veliki zlati in srebrni častni znak na traku, nato veliki zlati in srebrni častni znak z zvezdo; veliki zlati in srebrni častni znak za zasluge, zlati in srebrni častni znak za zasluge, zlati in srebrni znak za zasluge ter zlata in srebrna medalja za zasluge. Poleg omenjenih odlikovanj zvezni predsednik podeljuje še odlikovanje za znanost in umetnost, vojaška odlikovanja ter odlikovanje za zasluge pri osvoboditvi Avstrije.

Lovro Sodja je od 1978 do 2004 poučeval flavto na Slovenski glasbeni šoli na Koroškem in bil od leta 1986 do 1997

  SVSD / slovenci.orf.at

Believe in Slovenia: Dušan Petrač Na spletni strani Believe in Slovenia, ki je nastala na pobudo Ameriške gospodarske zbornice – AmCham Slovenija, objavljajo zgodbe slovenskih »ambasadorjev prijateljstva«. Tokrat se predstavlja fizik Dušan Petrač, dolgoletni sodelavec ameriške vesoljske agencije NASA: Dušan Petrač Rodil sem se leta 1932 v Kropi na Gorenjskem, blizu Radovljice in Kranja. Na Univerzi v Ljubljani sem doštudiral fiziko, nakar sem se za nekaj let zaposlil kot profesor fizike na Gimnaziji Kranj. Po srečanju s kasnejšim predsednikom kalifornijske univerze sem dobil možnost podiplomskega študija na Univerzi Kalifornije v Los Angelesu, kjer sem leta 1971 doktoriral iz fizike. Za nekaj sem še ostal v akademskih vodah kot profesor fizike na Calstate University. Naslednjih 30 let, do upokojitve, se bil zaposlen kot znanstveni raziskovalec v Nasinem laboratoriju za razvoj reaktivnega pogona. V svojem dolgoletnem delu za Naso bi štel med svoje najpomembnejše prispevke delo pri pionirskem infrardečem astronomskem satelitu, ki je bil narejen v konzorciju ZDA, Nizozemske in Anglije. Prispeval sem ključne elemente, posebno kontrolo super-fluidnega helija za vzdrževanje temperature infrardečih detektorjev pri minus 271 stopinj Celzija. Sodeloval sem tudi pri štirih znanstvenih eksperimentih na vesoljskem taksiju pri nizkih temperaturah in v breztežnosti ter številnih drugih raziskavah. Bil sem svetovalec Stanfordske univerze, Svobodne univerze v Zahodnem Berlinu in Lockheed-Martin Space Company. V letih 1996 in 1997 sem bil gostujoč znanstvenik na Japonskem, na Univerzi v Tsukubi in pri Japonskem državnem pospeševalniku KEK. V zadnjih letih veliko sodelujem z ministr-

stvom za znanost, šolstvo in šport, farmacevtskim podjetjem Krka in Uradom Republike Slovenije za zamejce in Slovence po svetu. Z njihovo pomočjo sem po celotni Sloveniji predaval učencem, dijakom in študentom ter se udeležil številnih znanstvenih konferenc. Veliko tudi sodelujem s Slovensko znanstveno fundacijo in društvom VTIS- V tujini izobraženi Slovenci. Zakaj verjamem v Slovenijo? Slovenija ostaja moja domovina. V Sloveniji sem se rodil, odraščal in živel mnoga leta. Tega ni moč nadomestiti. Zame je kot biser; vidim jo kakor jo je videl pesnik France Prešeren, ko je opeval okolico Bleda. Njegov sonet Vrba mi je zelo blizu. Preden sem se napotil v Ameriko sem tukaj našel svojo izvoljenko, s katero sva skupaj naredila skok čez lužo. V Slovenijo se pogosto vračam. Domovina me ni pozabila. Kranj, mesto kjer sem maturiral, me je počastilo s podelitvijo častnega meščanstva. Slovenija je dežela izrednih ljudi. Martin Strel je preplaval vse velike reke sveta, zimski športniki, kot so Tina Maze, Peter Prevc, Rudi Finžgar, Janez Polda in Davo Karničar postavljajo rekorde. Jože Plečnik je poznan širom sveta, Slovenka je prva dama ZDA in, kar napišem s posebnim ponosom, Hermann Potočnik Noordung je eden od pionirjev astronavtike. Slovenija in Slovenci nimajo primere.   www.believeinslovenia.si

// SLOVENCI PO SVETU

Podelitev nagrad USZS za naloge na temo Slovencev v zamejstvu in v izseljenstvu

V torek, 16. aprila 2019, je v dvorani Državnega sveta RS potekala svečana razglasitev in podelitev nagrad Urada Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu ob zaključku že 17. nagradnega natečaja za diplomska, magistrska in doktorska dela s področja slovenskega izseljenstva in zamejstva. Namen natečaja je spodbujanje raziskovalne dejavnosti na področju zamejske in izseljenske tematike in s tem krepitev zavesti o njeni pomembnosti za ohranjanje slovenske identitete v matični domovini in zunaj njenih meja. Podelitve so se udeležile nagrajenke, njihovi mentorji in sorodniki, člani strokovne komisije za nagradni natečaj, predsednik Državnega sveta RS Alojz Kovšca, ki je navzoče tudi pozdravil, predsednica komisije DZ za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu Ljudmila Novak, predstavniki številnih znanstvenih, strokovnih, kulturnih, vladnih in nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s tematiko Slovencev v zamejstvu in po svetu, pa seveda mediji. Kot predstojnik organizatorja natečaja je navzoče pozdravil tudi Peter Česnik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu.

Slovesnost so popestrili Flora Hawlina, Isabella Černigoj Pete in Vid Ožbolt, člani godalnega tria Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana. Na XVII. natečaj Urada je sicer prispelo 17 nalog, od tega 5 na temo Slovencev po svetu in 12 na temo Slovencev v sosednjih državah. Na dosedanjih 17 natečajev je prispelo skupno 321 nalog, nagrajenih pa je bilo 106. Na podlagi ocene strokovne komisije je Peter Česnik, minister za Slovence v zamejstvu in po svetu, dodelil sedem nagrad. Prejmejo jih:

IZSELJENSTVO

3. nagrada (podelita se dve):

1. nagrada: se ne podeli. 2. nagrada:

NEŽA HVALE, Berlin, Ig, magisterij Migracije Slovencev v Berlin v času Socialistične federativne republike Jugoslavije Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Mentorica: dr. Mateja Habinc

LARISA PETRIČ, Ljubljana, magisterij Domači okusi v novih okoljih: Kako in zakaj jih iščemo? Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo Mentor: dr. Bojan Baskar So-mentorica: doc. dr. Mateja Habinc

// SLOVENCI PO SVETU 3. nagrada (podelita se dve): KATJA URBANČIČ, Buenos Aires, diploma 56° Dia de la juventud eslovena de San Justo Universidad Nacional de La Matanza Mentorica: mag. Miriam A. Giorgetti.

3. nagrada:

ZAMEJSTVO 1. nagrada: TAMARA SULIGOI, Gorica, magisterij Slovenščina v stiku: primer slovenskih ustanov, društev, zvez in organizacij v Gorici in njeni pokrajini Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za prevajalstvo Mentorica: doc. dr. Tamara Mikolič Južnič

BERNARDA VOLAVŠEK KURASCH, Celovec, doktorat Slovenščina v novi srednji šoli – Organizacijski okvir, integrativni pouk in leposlovje Alpen-Adria Universität Klagenfurt, Fakultät für Kulturwissenschaften Mentor: dr. Peter Svetina So-mentor: dr. Vladimir Wakounig

Posebna nagrada za diplomska dela nižje stopnje bolonjskega študija:

2. nagrada: JANIKA ŠKERL, Nabrežina, diploma, nižja stopnja Izpeljava komunikacijskega modela posredovanja književnosti na podlagi analize pravljice po Proppovih funkcijah v vrtcu s slovenskim učnim jezikom v Italiji Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta Mentorica: dr. Barbara Baloh

EVA-MARIA VERHNJAK-PIKALO, Libuče, Pliberk, doktorat Ein Leben für die Muttersprache – Zur Darstellung der Frau im literarischen Werk der Kärntner Slowenin Milka Hartman (Vse življenje za materinščino – Podoba ženske v literarnem opusu koroške Slovenke Milke Hartman Alpe-Adria Universität Klagenfurt, Institut für Kulturanalyse Mentor: dr. Peter Svetina So-mentor: dr. Johann Strutz

Pohvala: TINA KRANER, Maribor, magisterij Dvokulturnost in medkulturnost na avstrijskem Koroškem, s posebnim ozirom na delo Florjana Lipuša Univerza v Mariboru Filozofska fakulteta Mentorica: dr. Silvija Borovnik

25 let slovenskega društva v Brezi V nedeljo, 14. aprila 2019 so v dvorani Radničkega doma v Brezi obeležili 25 let delovanja Slovenskega združenja meščanov Breza.

Brezi skoraj eno stoletje, kljub temu ostali v prvi vrsti »Brezani s slovenskim poreklom«, ki so ogromno prispevali k razvoju mesta.

Prireditve so se udeležili: gospa Zorica Bukinac, veleposlanica Republike Slovenije v Sarajevu, dr. Zvone Žigon in gospa Suzana Martinez iz Urada za Slovence po svetu iz Ljubljane, učiteljica dopolnilnega pouka slovenščine in kulture v Sarajevu, Kaknju, Zenici in Brezi, gospa Mateja Kregar ter predstavniki slovenskih društev iz Sarajeva, Kaknja, Zenice in Banja Luke.

Trenutno šteje Slovensko združenje meščanov 33 družin in 69 članov. Zaradi mešanih zakonov, sklenjenih v preteklosti in sedanjosti, so to v glavnem Slovenci drugega, tretjega in četrtega kolena.

Prvi Slovenci so prišli v Brezo v letih 1906/07, kot strokovnjaki in delavci v rudniku. S sklepanjem zakonskih zvez s pripadniki drugih narodnosti so se Slovenci v glavnem asimilirali s tukaj živečimi Hrvati, Srbi in Bošnjaki ter tako izgubili slovensko identiteto, običaje in jezik. Med in po vojni se je iz BiH izselilo veliko otrok in vnukov tukaj živečih Slovencev, kar je močno vplivalo na starostno strukturo Slovenskega združenja meščanov Breza, v katerem so ostali predvsem upokojenci in zelo malo družin z majhnimi otroki. A so, živeč in delujoč v

Ker noben od članov, kljub želji, ne govori slovensko, se je s tem šolskim letom, 2018/19, pričel dopolnilni pouk slovenskega jezika in kulture v Brezi. Izvaja ga gospa Mateja Kregar, obiskuje pa ga 11 odraslih učencev, ki so pod njenim mentorstvom pripravili današnji kulturni program, katerega je popestril mešani pevski zbor »Camerata Slovenica« SD Cankar Sarajevo. Slovensko združenje meščanov, katerega predsednica je gospa Ina Bartula, je prejelo priznanje in pohvalo Urada vlade Republike Slovenije za Slovence po svetu, ki je prireditev, poleg župana Občine Breza, gospoda Muniba Zaimovića, tudi finančno podprl.   Mateja Kregar

// NOVICE

Spletna stran kot pomoč pri uveljavljanju pravic Slovencev v Italiji Služba »Za jezik«, ki sta jo lani ustanovili Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij, se po novem predstavlja tudi na internetu, in sicer na naslovu www.zajezik.eu. Slovenska kulturno-gospodarska zveza in Svet slovenskih organizacij sta lani, tudi s pomočjo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, ustanovila skupno službo za jezikovne pravice »Za jezik«. Ta nudi oporo posameznikom in organizacijam pri uveljavljanju vseh pravic, ki jih zagotavlja zakonodaja. Vodita jo Livio Se-

Nova slovenska imena od Sesljana do Rabujeza Če se peljete po avtocestnem priključku, ste vozniki morda v preteklih tednih od Sesljana do Padrič (in obratno), pa tudi pri Fernetičih in med Lakotiščem in Rabujezom opazili delavce cestnega podjetja Anas, ki so drugega za drugim zamenjevali vertikalne prometne smerokaze na cestišču oz. ob njem. Na tablah in smerokazih z zelenim oz. plavim ozadjem so po novem vasi, zaselki in mesta zapisani tako v italijanščini kot v slovenščini (oz. hrvaščini v primeru Rijeke). Sicer ne gre za novost: večina tabel je

molič in Julijan Čavdek. Na spletni strani, ki so jo predstavili v začetku aprila 2019, bodo lahko posamezniki našli informacije, obrazce in še marsikaj drugega, kar jim bo pomagalo pri uveljavljanju jezikovnih pravic. Služba ostaja dosegljiva tudi na elektronskem naslovu info@zajezik.eu in preko uradov obeh krovnih organizacij.

Kot ugotavljajo pobudniki pravne službe, se teh pravic in njihovega pomena še vedno zaveda premalo ljudi. Zato pozivajo: »Prispevajmo k uveljavitvi jezikovnih pravic Slovencev v FJK, povrnimo si priimke in imena v izvorno slovensko obliko ter zahtevajmo njihovo pravilno zapisovanje na vseh dokumentih, prosimo za dvojezične izkaznice in potrdila ter uporabljajmo slovenščino v odnosu z javno upravo.«

že več let opremljena z imeni krajev v obeh jezikih, podjetje pa je tačas posodobilo še pomanjkljive smerokaze. Seveda ne vsega, saj sta besedi »uscita« in »ospedale« ohranili le italijansko različico, »neobstoječo« vas Pese pa je očitno še vedno težko izbrisati s tabel ... Da gre za nadaljevanje tega, kar je bilo dogovorjeno že pred dvema letoma, nam je potrdil Livio Semolič, vodja pravne posvetovalnice SKGZ, ki je z veseljem ugotavljal, »da napis Trieste - Trst končno ni več noben tabu«. Takrat se je sestal z vodstvom družbe Anas, ki mu je predstavilo načrt izvajanja sklenjene obveze o vidni dvojezičnosti na območju, ki ga predvideva dekret Dežele FJK.  Sara Stenad, Primorski dnevnik  SFOTODAMJ@N

Poletna šola slovenščine v letu 2019 Center šolskih in obšolskih dejavnosti bo v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za šolstvo v času od 28. julija do 9. avgusta 2019, v domu CŠOD Soča v Tolminu organiziral poletno šolo slovenščine, ki je namenjena otrokom in mladostnikom slovenskega porekla iz tujine. V dopoldanskem času se mladi v različnih skupinah učijo slovenščino, ob popoldnevih pa se udeležujejo ustvarjalnih, športnih in družabnih

dejavnosti, se med seboj povezujejo in spoznavajo značilnosti Slovenije in njenih regij.

nost in šport RS.

Pokrovitelj in sofinancer poletne šole je Ministrstvo za izobraževanje, zna-

Več informacij in prijavno dokumentacijo dobite TUKAJ

Prispevek za taborjenje znaša 170 EUR. Vključuje polni penzion, bivanje, animacijo, pohode, delavnice, prevoze z avtobusom, oglede in vstopnine. Starši oziroma predstavniki društev sami poskrbijo za prihod otrok na mesto tabora. Prijavnice so na voljo na spletni strani slokongres.com. Prijave zbirajo do 20. maja 2019 oz. do zapolnitve prostih mest. Za več informacij sta vam na voljo telefonski številki 00386 1 24 28 552 oz. 011 386

1 24-28-552 (ZDA in Kanada) in e-naslov luka.klopcic@slokongres.com.

Rok za prijavo je 10. maj 2019.

23. tabor slovenskih otrok po svetu V Šentpavlu na Dolenjskem, blizu Ivančne Gorice, bo od 27. julija do 3. avgusta 2019 poletni tabor za otroke slovenskega rodu med 10. in 15. letom starosti, ki živijo zunaj Slovenije. Prireja ga Svetovni slovenski kongres s podporo Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu, letos sodeluje tudi šola preživetja »Laris Survival School«. Udeleženci v dopoldanskem času bogatijo znanje slovenščine, popoldan pa spoznavajo kulturno in naravno dediščino Slovenije. Podrobnejše informacije najdete TUKAJ

// NOVICE

Pleteršnikova domačija v Pišecah vabi Slovence iz tujine Društvo za varovanje maternega jezika, naravne in kulturne dediščine Maks Pleteršnik Pišece v sodelovanju z Osnovno šolo Maks Pleteršnik Pišece ob finančni podpori Urada za Slovence v zamejstvu in po svetu peto leto zapored ponuja nekajdnevno bivanje v tem kraju v bližini Brežic udeležencem dveh programov za Slovence iz drugih držav. Program »Moja hiša je tvoj dom« je namenjen družinam oziroma skupinam do pet oseb. V času med 15. aprilom in 31. avgustom ter med 1. do 15. oktobrom se lahko prijavijo za najmanj dve in največ sedem nočitev. Bivanje je brezplačno, organizatorji prosijo le za prostovoljni prispevek. V času bivanja v Pišecah morajo gostje obiskovati kulturne ali druge dejavnosti po svoji izbiri. Otroci se lahko udeležujejo pouka na bližnjih šolah. Program »Od Maksa do faksa« je namenjen mladim, ki bodo jeseni začeli študij v Sloveniji. V Pleteršnikovi zidanici, ki je tudi kulturni spomenik, se bodo lahko privajali na študentsko življenje skupaj s Slovenci iz različnih držav. Tudi v tem primeru ponujajo od dve do sedem brezplačnih nočitev, termin je načeloma med 31. avgustom in 30.

septembrom. Gostje se bodo morali po svojih možnostih vključevati v dejavnosti v Pišecah, Brežicah in v kraju, kjer bodo študirali. V omenjenih šolah bodo lahko obiskovali pouk in tako izpopolnjevali znanje slovenščine. Sodelovali bodo lahko tudi pri različnih prostovoljnih dejavnostih. V obeh primerih bo vsaka skupina dobila »domačega prijatelja«, domačina, prostovoljca, ki bo poskrbel za namestitev, seznanjal goste z vsemi dogodki v bližnji okolici in jim bo tudi sicer na voljo, če bodo kaj potrebovali. Prosti in zasedeni termini bodo objavljeni na Facebookovi strani Maks Pleteršnik. Več informacij in prijavnici: Vabilo Moja hiša je tvoj dom Vabilo od Maksa do faksa