Najlešpe ruske pravljice - katalog

NAJLEPŠE RUSKE PRAVLJICE 18. 6. - 21. 9. 2015

IGOR RIBIČ Igor Ribič je rojen 15. avgusta 1962 v Ljubljani. Študiral je na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1986 diplomiral in si pridobil naziv akademskega grafičnega oblikovalca. Deloval je tako na področju otroške, kot tudi mladinske knjižne ilustracije in tako je nastal ogromen opus doma in v tujini. Če jih naštejemo le nekaj: Der Junge und das Ungeheuer ( Igor Šentjurc, Schneider Verlag ), Serija Blazno resno - o seksu, popolni, zadeti, slavni, v šoli (pisateljice Dese Muck, Založba MK), serija Žlopi: Zimska pravljica, Velika dirka, Zlato kraljestvo, Policaj Berti, Poraz in zmaga, Planet Jojo, Prvi šolski dan (Ferij Lainšček, Prešernova družba), serija Mislice: Ignacija in njen angel, Lepa Angelika, Zalika in Gusti (Ferij Lainšček, Prešernova družba), serija Moj abecednik: Učim se pisati in brati, Stavnica, Wordbuilder, Slišim-vidim-povem (Viljenka Jalovec, MK), serija Spominčice - 15 slovenskih otroških ljudskih pesmi, 7 slovenskih ljudskih junakov (Dušica Kunaver, Imprimo), serija Mačja tačka in - račka, petelin, pujs, konj, pes (Ivan Bizjak, Založba Sanjska knjiga).

Samostojne otroške knjige in slikanice: Sanjalčkov živalski svet (Ivan Bizjak, Sanjska knjiga), Junaški trio M, Hitro - hitreje (Vitan Mal, Prešernova družba), Razbojniki z

Marsa (Gregor Strniša, Mladinska knjiga), Če padeš na nos, ne prideš na Nanos (Feri Lainšček, Franc - Franc), Velecirkus Argo, Brki od mleka (Feri Lainšček, Prešernova družba), Naprej v preteklost (Milan Dekleva, Mladinska knjiga), Aknožer (Janja Vidmar, Mladinska knjiga), Ajša Najša (Feri Lainšček, Karantanija), Tajni agent Žardna, Žardna in hiša duhov, Žardna in ukradeni angel (Vitan Mal, Karantanija), Bratovščina Sinjega galeba (Tone Seliškar, Karantanija), Tarin mačkon Mrmjavček, Muca čarodejka (Ivan Bizjak, Prešernova družba), Zajček Srečko pri zobozdravnici (Sanja Lucija Pečnik, Didakta), Anastazija (Loris Lowry, CoLibri).

Poleg ilustracije je kot oblikovalec, opremljevalec in tehnični urednik skrbel za vrsto slovenskih časopisov, revij in založb. Časopisi in revije: Ciciban, GEA, Ambient, Ars Vivendi, Trobentica, Golf, Profit, Za srce, Moj malček, Pikapolonica, Fokus, Volvo, Avtor, Košarka, Odbojka, Avto+Šport, Turizem, Weekend, Sudoku, Nosečnost, Novorojenček, Plesne novice, Frend, Prometni vestnik. Založbe: Prešernova družba, Mladinska knjiga, Grafis, Franc-Franc, Domus, založba Modrijan, Za Srce, Didakta, Dallas, Gong, Megaton in drugih.

Oblikoval je za mnoga slovenska in tuja podjetja promocijski material: Slovenska turistična organizacija, Avon, Fructal, Globtour, Ljubljanske mlekarne, Coca cola,

Radenska, Lek, Elan, Rdeči križ, Cankarjev dom, Obrtna zbornica Slovenije, Nike, Plesno mesto, RTV Slovenija, Opera in balet, Alpe Adria, Kumho, MSD, Arboretum, Glaxo, Wrigley’s, Moj teater, Žito, Sun roller, Sika, Peko, Delo revije, Gorenjska mlekarna, Mercator, Citroen.

Med drugim je avtor številnih embalaž slovenskih in tujih proizvajalcev: Fructal, Ljubljanske mlekarne, Emba, Gorenjska mlekarna, KZ Sloga, Termix.

Svoj prostor si je izboril tudi pri oblikovanju ovitkov nosilcev zvoka najrazličnejših glasbenih izvajalcev: Čuki, Anja Rupel, Andrej Šifrer, Tomaž Domicelj, Šank Rock, Rebeka Dremelj, Brendi, Simona Weiss, Linn Marie, Tanja Žagar, Tereza Kesovija, Ivica Šerfezi, Vlado Kalember, ter skladateljev klasične glasbe, kot so: Mozart, Verdi, Strauss, Bach, Vivaldi, Prokofijev.

Oblikoval je celostne podobe za razne filmske, televizijske in gledališke projekte. Filmi: Pozabljeni zaklad, Hop, Skip and Jump, Atorzija, Ohcet, Srce je kos mesa. Oddaje: Mi znamo, Raketa pod kozolcem, Na zdravje. In gledališke hiše: Opera in balet, Moj teater.

Zadnjih nekaj let je urednik otroške revije Trobentica. Številni mladi gledalci pa ga poznajo iz didaktične otroške oddaje, kjer nastopa kot Ribič Pepe. Živi in ustvarja v Ljubljani.

PRAVLJICE Pravljice spadajo v pripovedno zvrst ljudskega slovstva. Širile so se z ustnim izročilom, kjer so si posamezniki pri zapisu privoščili tudi malo svoje umetniške svobode, ker pa so si jo še malo začinili, so se le-te ves čas spreminjale. Tako predstavljajo pravo zakladnico domišljije. Pripoved ustvarja svoj lastni pravljični svet ter je plod domišljije, ki odseva življenje in mišljenje dane preteklosti. Dolgo časa so bile namenjene samo odraslim, kar pa se je v 18. stoletju spremenilo in so pravljice postale zanimive tudi za otroke. Najstarejše pravljice prihajajo iz Egipta in Indije. Že v indijskem Peteroknjižju vidimo, kako se bodo razvijale oziroma kaj je njihova sporočilna nota, saj govorijo o vladanju ter razumevanju sveta in življenja. Vsem mogoče najbolj znane so arabske pravljice Tisoč in ena noč, ki so šele v 18. stoletju prišle v Evropo. Tako so ravno te in vilinske zgodbe dam iz francoskega dvora najbolj vplivale na priljubljenost ljudskih pravljic v tem stoletju. V 19. stoletju pa pride do popolnega zmagoslavja z nemškima predstavnikoma Jacobom Ludwigom Karlom in Wilhelmom Karlom Grimmom ter njuno zbirko pravljic Kinder- und Hausmärchen (1812–1815), ki je bolj znana pod imenom Grimmove pravljice.

Proti koncu 19. stoletja se je tudi v Rusiji pojavilo veliko zanimanje za rusko zgodovino, narodno umetnost, ruske pravljice in obrt.

Pravljice, ki so bile sicer že stoletja sestavni del ljudskega izročila, so postale namreč šele v 19. stoletju polnopravna tema v slikarstvu in so se navezovale na tradicijo, ki jo je utelešala Rusija. Iskanje tega izvora pa je prispevalo k samosvojemu stilu v ruskem slikarstvu.

Pride do združitve realnega ruskega naroda s pravljičnim svetom zgodovine. Bogastvo ruskih pravljic, fantazijske zgodbe, ljubeznive in skrivnostne podobe imajo svoj čar, ki ga črpajo iz slovanske mitologije. Tako imamo v njih pogosto ne samo mitična bitja, kot so govoreče živali, temveč tudi konkretne legendarne osebe, kot so čarovnica Baba Jaga ali nesmrtni Koschej, ki se pojavljata v različnih zgodbah, ter večna nasprotnika dobro in zlo.

ILUSTRACIJE

Igor Ribič je ilustriral 5 pravljic, ki spadajo med najlepše in najbolj znane ruske pravljice: Kokoška Pegica, Hlebček, Hramček, Maša in medved ter Drobtinica. Pravljicam je skupna poučna vsebina, sicer pa govorijo o medsebojni pomoči, nesebičnosti, zaupanju, pogumu, zvestobi in skromnosti. Gre za prikaz vrednot ter načina življenja in razmišljanja.

Za naslovno ilustracijo posameznih pravljic je izbral glavne junake. Tako imamo pri Kokoški Pegici, ki je znesla zlato jajce, upodobljen simpatični ostareli par in kokoško.

Pri Hlebčku, ki je od dolgočasja pobegnil v gozd, izstopata lisica in hlebček: lisica s hudomušnim in hlebček z nagajivim nasmeškom. V Hramčku imamo živalsko pravljico, kjer so upodobljeni vsi protagonisti: miška, žaba, zajček, lisička v Hramčku

in medved. Pri Medvedu in Maši sta upodobljena ravno onadva: Medved s košaro polno slaščic in pogumno Mašo, ki se je skrivala v njej. Zgodba o deklici Drobtinici pa je predstavljena z lisasto kravico in deklico, ki jo objema. Gre za zelo nežen intimen prizor, v katerem ji deklica zaupa svoje skrbi.

Tako vidimo, da glavno pozornost ilustrator namenja upodabljanju značajev z dodajanjem detajlov in gestami, s pomočjo katerih se izraža oz. nakazuje duševno stanje likov v posameznem trenutku. Ker je posamezna figura upodobljena v različnih pogledih, profilih in z različno mimiko, deluje včasih tako raznoliko, da bi lahko govorili že o drugi figuri, a gre le za značajsko spremembo. Pri protagonistih Igorja Ribiča je naša pozornost preusmerjena zlasti na oči. Če so le-te črne, izgubijo figure vso moč in tudi karakter, kot bi bile nepomembne, sicer pa so čustveno obarvane. Prikažejo cel spekter občutkov od obupa, jeze, veselja, sreče, žalosti, nevednosti, zoprnosti, nejevolje itd. Človeške lastnosti, geste in mimiko, prevzamejo tudi živali, ki se jim prilagodijo na osnovi njihovih značajskih lastnosti. Z detajli, kot je tonski poudarek nosu starčkov v Kokoški Pegici, doseže prisrčnost obraza. Dedek izgleda kot pravi Božiček z dolgo belo brado in brki, dobrodušen in kar žari od zadovoljstva, medtem ko ženski lik deluje bolj zaprto in samozavestno, kar še poudari s prekrižanimi rokami. Zanimivo je prikazovanje starejših moških, ki so vsi prikazani s sivo brado in brki, medtem ko

je mlajši gospodič upodobljen z daljšimi lasmi in je golobrad. Ženske so večinoma upodobljene z rutami na glavah, ki zakrivajo lase. Izstopata le Maša in Drobtinica kot mlajši, ki sta brez rut in kažeta lase, spete v kitke. Tudi živali nastopajo v različnih podobah. Tako lahko vidimo polnoplastične, ki spominjajo na plišaste živali (zajček in hlebček), do poenostavljenih, ki jih definira z barvo in elementi in delujejo skoraj ploskovito (volk in hlebček, lisica in hlebček). Ljudi in živali, ki nastopajo, je upodobil v različnih oblačilih, večinoma ruskih narodnih nošah z bordurami. Ženskam pa je nadel še rute, zanimiva pa so tudi obuvala, tipična za ruski prostor.

Pri kompoziciji rad postavlja v ospredje glavnega junaka, da poudari njegovo vlogo v pravljici. Prevladuje diagonalna kompozicija, s pomočjo katere dogodku vdihne dinamiko in ga istočasno razgiba. Ozadje v njegovih ilustracijah je sekundarnega pomena, ni čutiti zasičenosti, skoraj bi lahko rekli, če ni nujno potrebno, ga izloči in nadomesti s čisto belino, doda pa le spodnjo pasico, po kateri se protagonisti gibajo.

Lahko je to travna ruša, slama ali kaj podobnega. Včasih (če to zahteva zgodba) v ozadju nakaže drevesno alejo, drevje z listjem in sadjem ali bolj dodelanimi in realnimi elementi, kot so hiša in njen interjer, kamor je postavljen dogodek (npr. kuhinja, jedilnica), in predmeti, s katerimi zapolni prostor (npr. žitna košara, metlica, leseni jedilni pribor, regali z okrašeno posodo in samovar, ki nosijo pridih Rusije).

Najbolj se realistični krajini približa v ilustraciji Drobtinice in enooke, ki je zaspala na polju, medtem ko Drobtinica dela. Ilustrirani ambient in osebe v njem delujejo zelo gledališko, kot bi nastopali ali celo pozirali. Predvsem to še poudari s pogledom, ki ga osebe ali živali namenijo gledalcu.

V štirih ilustracijah našo pozornost pritegne z uporabo senc, ki jo mečejo osebe v ključnih trenutkih, in s tem še bolj poudari sam dogodek. Pri Kokoški Pegici je to trenutek, ko se razbije zlato jajce in vidimo obup dedka, ki krili z rokami in za njim senco, ter pri Medvedu in Maši (kar dvakrat). Prvič, ko medved najde Mašo v hiši in ji zabiča, da mu bo služila, in drugič bolj izrazito, ko se Maša domisli rešitve za beg in prosi medveda, da odnese babici in dedku sladice. Četrtič pa še pri Drobtinici v prizoru s tremi hčerami gospodarice, kjer je bila njena usodo zapečatena. Zanimiva pa je tudi izpeljava ilustracije v Hramu, kje miška vse živali vabi, da se ji pridružijo in z njo bivajo v slogi, mi pa imam občutek, da tudi nas želi ilustrator zvabiti vanjo, saj se hramčku z vsako živaljo bližamo oziroma ko ga nadomestijo vrata, smo z lisičko že skoraj v hiši.

Igor Ribič je za upodobitev vseh ilustracij uporabil nenavadno tehniko, ki je nastala s pomočjo računalnika. Občutek imamo, da so vsi elementi, ki sestavljajo ilustracijo, obrisani s črto, ki jih omejuje. Za prikaz plastičnosti oziroma telesnosti uporabi elemente različnih oblik, ki tvorijo vzorce in so sestavljeni iz različnih barvnih odtenkov. Ne

uporablja čistih barv, prevladujejo zelenkasti odtenki in zemeljski toni, katerih razpon sega od nežne oker barve pa vse do rdeče. Izstopa pa intenzivna modra barva v različnih odtenkih.

Tako spoznavamo najlepše ruske pravljice, ki so napisane v slovensko-ruskem jeziku, bralcu pa omogočajo, da ga poleg zanimive vsebine in izvirnih ilustracij pritege še želja po odkrivanju in spoznavanju novega jezika.

Melita Ažman, univ.dipl.um.zg.

Mestna knji탑nica Kranj, junij 2015