Ob treh obletnicah. Rodbina Vurnik in Kranj.

Page 1

Ob treh obletnicah

Rodbina Vurnik in Kranj KATALOG RazstavE Mestne knjiĹžnice Kranj


Podobarska delavnica z Menačkove domačije (vir: Domžalske novice)



OB TREH OBLETNICAH

RODBINA VURNIK IN KRANJ Tri okrogle obletnice v letu 2019 so priložnost za predstavitev izjemne rodbine Vurnik, ki se s svojim opusom pomembno umešča v kulturno-umetniško dediščino Gorenjske. Svoj pečat podobarstvu, arhitekturi in oblikovanju na Slovenskem so dale kar tri generacije rodbine Vurnik: VURNIK Janez starejši, podobar, kipar: 1819 - 1889 (200-letnica rojstva) VURNIK Janez mlajši, podobar, konservator: 1849 - 1911 (170-letnica rojstva) VURNIK Ivan, arhitekt: 1884 - 1971 (135-letnica rojstva), z ženo VURNIK Heleno, slikarko in oblikovalko: 1882 – 1962. Razstava in katalog se osredotočata na njihov kranjski opus, za katerim so v kolesju neizprosnega napredka ostali le vse bolj bledi spomini, načrti, fotografije in zapisi. Predstavitev Rodbina Vurnik in Kranj je osrednji projekt domoznanskega septembra, s katerim v gorenjskih splošnih knjižnicah vsako jesen izpostavljamo bogate zbirke o zgodovini, delu in življenju ljudi iz naših krajev. S temo se uvrščamo v Dneve evropske kulturne dediščine, ki letos povezuje dediščino, razvedrilo in umetnost. Mestna knjižnica Kranj, 11. 9. – 2. 11. 2019


Kazalo Ustvarjalna rodbina Vurnik 6 Podobarska delavnica 6 Podobarstvo 6 Hiša Vurnikovih 7 Janez Vurnik starejši 8 Samostojna podobarska delavnica 9 Dela v Kranju in okolici 10 Naročilo iz Kranja 11 Spomeniki 12 Druga dela 13 Janez Vurnik mlajši 14 Neumoren samouk in učitelj 15 Historizem 16 Dela v Kranju in okolici 17 Druga dela 17 Ivan Vurnik 18 Ustanovitelj oddelka za arhitekturo 19 Tragična sinova smrt 20 Arhitekt širokega obzorja 21 Utemeljitelj sodobnega urbanizma 22 Pomembne razstave in priznanja 23 Sodelovanje z ženo Heleno Kottler Vurnik 24 Ivan Vurnik – dela 26 Pomembnejša dela 26 Dela v Kranju in okolici 27 Narodni dom 28 Še nepojasnjena sprememba načrta 30 Prezidava 32 Izguba historične arhitekture 33 Ivan Vurnik – urbanizem 34 Vurnikov načrt Kranja 36 Vrtno mesto 37 Vurnikov vpliv na razvoj Kranja 38 Ivan Vurnik – okolica Kranja 40 Sanatorij za pljučne bolnike na Golniku 41 Spomenik padlim v prvi svet. vojni v Stražišču pri Kranju 43 Spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah 44 Ivan Vurnik – Univerzitetna knjižnica 46 Rivalstvo 47 Dnevna soba mesta 48 Viri 50


»Ako se mi to, kar upam, posreči, mislim, da si bom jaz smel domišljati, da nisem zastonj na svojem mestu, da ima od mene in mojega dela moj narod neposredno korist!«

(Ivan Vurnik, Slovenec, 1927)

USTVARJALNA RODBINA VURNIK Trije rodovi mojstrov stavbarstva iz Radovljice: od podobarja do arhitekta

PODOBARSKA DELAVNICA

PODOBARSTVO

Janez Vurnik starejši je leta 1841 v Radovljici zasnoval kamnoseško in podobarsko delavnico, ki je v 2. polovici 19. stoletja opremljala velik del Slovenije – ali kot je zapisal njegov vnuk Ivan Vurnik – je ded »slovel od Soče do Sotle in Drave!« (Boris Leskovec: Na brzicah življenja, Ljubljana, 2017). V njegovi delavnici se je učilo in delovalo tudi po 30 pomočnikov. Izdelki so bili predvsem namenjeni opremi cerkva – izdelovali in prenavljali so oltarje, prižnice, cerkvene klopi, orgelske omare in drugo cerkveno opremo v različnih slogih – historičnih, neoromanskem, neogotskem in neorenesančnem. Vurnikovi so sloveli po znanju in bogati strokovni knjižnici (hrani jo Slovenska akademija znanosti in umetnosti). Uveljavljeno delavnico je ob smrti očeta l. 1899 prevzel sin Janez Vurnik mlajši, ki jo je s svojim znanjem dvignil na nivo, primerljiv z dosežki podobnih delavnic po Evropi. Vurnikova podobarska delavnica je zamrla l. 1911 z nenadno smrtjo Janeza Vurnika mlajšega. Za kratek čas jo je obdržal Jožef Pavlin, najboljši od kiparjev v delavnici, a le do začetka 1. svetovne vojne.

Med najvidnejšimi podobarji iz naših krajev so bili še Šubičevi iz Poljan nad Škofjo Loko (kjer je družinsko likovno tradicijo nadaljevalo kar vseh pet sinov), Ivan Grohar v Železnikih (stric slikarja Ivana Groharja), družina Hrovat in Janez (Ivan) Vrečar v Domžalah, Matija Tomec iz Šentvida pri Ljubljani, Franc Ksaver Zajec in Andrej Rovšek iz Ljubljane, Andrej in Ivan Cesar iz Mozirja, Franc Osole v Kamniku idr.

6

V Kranju je bila najbolj znana družinska delavnica Layerjevih, ki je delovala do prihoda Francozov. Po zastoju so vzniknile postbaročne podobarske delavnice, med katere spada tudi Vurnikova. Vse so bile deležne številnih naročil, saj se je gradilo množico cerkva, kapelic in znamenj, za katere so cerkveni krogi naročali slike, kipe in freske, kmetje pa so krasili svoje hiše in panjske končnice. V mestih se je uveljavil predvsem klasicizem, na podeželju pa se je barok opuščal le zlagoma in je prešel »iz patetične bahavosti v prijetno domačnost« (Ivan Sedej: Podobarstvo na loškem ozemlju v 19. stoletju, Loški razgledi, 1961).


V ustvarjalni rodbini Vurnik izstopajo trije možje, ki so vsak v svojem času vtisnili močan pečat slovenskemu podobarstvu in arhitekturi: Janez Vurnik starejši, njegov sin Janez Vurnik mlajši in vnuk arhitekt Ivan Vurnik z ženo, slikarko in oblikovalko Heleno Vurnik. Njihove korenine najdemo v Stari Oselici, razpršeni gorski vasi v zgornjem delu Poljanske doline, kjer je oče Janeza Vurnika starejšega Gregor Burnik v začetku 19. st. opravljal službo cerkovnika. Zakaj je priimek Burnik prešel v Vurnik, ni znano. Njegova žena Katarina, Janezova mati, je izvirala iz rodu Mežek. Poleg Janeza sta se jima rodila še Boštjan in Jurij. Leta 1824 se je družina preselila na Dobravo pri Kropi. Na južni fasadi hiše so vdelani mozaiki, s katerimi se je Ivan Vurnik želel zahvaliti vsem, ki so pripomogli k njegovim uspehom: »Svojemu očetu Janezu Vurniku 1849–1911 sin Ivan«, »Spominu prof. Rajka Peruška 1854–1917«, »Svojemu profesorju dr. Techn. Karlu Mayrederju Ivan Vurnik 1915«, »Spominu akad. slikarice Helene K. Vurnik 1882–1962«, mozaik z motivom petelina pa je namenjen Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.

HIŠA VURNIKOVIH Hiša v Radovljici, kamor so se Vurniki priselili l. 1841, stoji še danes. Nazadnje je v njej živel Ivan Vurnik, ki se je l. 1956 v rodni kraj vrnil z ženo Heleno. Vurnik je želel, da bi po njegovi smrti hiša postala ustvarjalni center za umetnike, zato jo je zapustil SAZU. Kasneje jo je prevzela njegova hči, zdaj pa jo že nekaj let obnavlja in vzdržuje Mirjana Žumer Pregelj, vnukinja Ivana in Helene Vurnik, ki jo z avtentično opremo, ohranjenimi predmeti, skicami ter obujenimi spomini občasno rada razkaže obiskovalcem. Hiša Vurnikovih je ohranjena v avtentični obliki, z elementi, s katerimi so ji dali svoj značilen pečat.

Levo na sredini in desno spodaj: Detajla Vurnikove hiše (foto: Petra Puhar Kejžar) 7


»Ima veliko veselje do svoje umetnosti, ki za bukve, plane, podobe i.t.d. veliko denarjev izdava…«

(vir: Zgodnja Danica, l. 1852, št. 49)

Janez Vurnik starejši 28. avgust 1819, Stara Oselica–2. marec 1889, Radovljica podobar, eden najpomembnejših mojstrov historizma v 19. stoletju na Slovenskem

Janez Vurnik starejši z vnukom Ivanom Vurnikom (vir: Narodna galerija, Ljubljana)


Prvi v rodbini, ki se je izučil za podobarja, je bil Janez Vurnik starejši, rojen 28. avgusta 1819 v Stari Oselici v Poljanski dolini. Rodil se je očetu Gregorju Burniku, cerkovniku, in materi Katerini, rojeni Mežek. Imel je dva brata, Boštjana in Jurija. Zakaj je dal spremeniti priimek iz Burnik v Vurnik, ne vemo. Leta 1824 se je družina preselila na Dobravo pri Kropi. Oče ga je poslal v osnovno šolo v Celovec in potem (1830–32) v Ljubljano ter zatem na Primorsko, kjer naj bi se izučil za trgovca. A mu očetova izbira poklica ni ležala, zato je na svojo roko odšel v Radovljico, se odločil za podobarstvo in bil v letih od 1834 do 1840 učenec in pomočnik pri podobarju Mateju Goričniku v Radovljici (enem izmed naslednikov poznobaročne slikarske delavnice Leopolda Layerja v Kranju). Iz Goričnikove delavnice je izšel kot izučen podobar, kar je pomenilo, da je obvladal širok razpon dejavnosti, od risanja načrtov, rezbarjenja, klesanja, marmoriranja, slikanja, zlatenja in polihromiranja do mizarskih, kamnoseških in stavbarskih del.

SAMOSTOJNA PODOBARSKA DELAVNICA Leta 1841, pri starosti 24 let, se je že osamosvojil in kupil hišo v Radovljici. Preuredil jo je za potrebe bivanja in za lastno podobarsko delavnico. Ta je v nadaljevanju postala ena najbolj dejavnih na Kranjskem, v njej je z Janezom Vurnikom delalo tudi po 20 pomočnikov, s svojimi deli pa so zalagali cerkve zlasti po Gorenjskem, pa tudi na Štajerskem in Primorskem. Ko je s svojimi deli sodeloval na Obrtniški razstavi v Ljubljani leta 1844, je spoznal izobraženega, svetovljanskega ljubljanskega zvonarja Antona Samasso, ki ga je navdušil za študij umetniške literature. Tako je Vurnik odtlej zbiral in preučeval knjige z različnih področij in si ustvaril bogato knjižnico (podedoval in dopolnil jo je njegov sin Janez Vurnik ml.).

S študijem tuje strokovne literature je učljivo osvajal pretekle dosežke, tehnike in sloge umetnosti. Zaslovel je prav s svojim poznavanjem slogovnih značilnosti, s svojo natančnostjo in posluhom za harmonijo med starim in novim. Obljubi občinskih mož, da bo obiskal Londonsko svetovno razstavo l. 1862 in da bo razstavil svoj brezniški tabernakelj na Pariški razstavi l. 1878, se nista uresničili. Dolga leta je bil član društva Wiener Bauhütte (ustanovljeno 1862). Bil je zaveden Slovenec, ki se je rad družil s somišljeniki, kot sta Davorin Trstenjak in Lovro Toman. Janez Vurnik starejši je nedvomno eden najpomembnejših podobarjev 19. stoletja na Slovenskem. 9


Anton Samassa je za časa grške osvobodilne vojne kupil več kot 1000 centov uplenjenih, iz morja dvignjenih turških topov in jih pretopil v zvonove, med katerimi je tudi veliki zvon na sv. Joštu s Prešernovim priložnostnim napisom, vlit leta 1834.

10

DELA V KRANJU IN OKOLICI • Stražišče pri Kranju, podružna cerkev: veliki marmorni oltar (1851) • Kranj, župnijska cerkev sv. Kancijana: leseni novogotski oltarji: glavni oltar in stranska oltarja, tabernakelj s kipoma sv. Petra in Pavla, kapela sv. Križa, prižnica, božji grob, orgelska omara, klopi in druga cerkvena oprema (1854– 1858), prenova perzbiterija, vhoda, oken ter zunanja kamnoseška dela v zadnji četrtini 19. st. • Naklo: veliki marmorni oltar (1870) • Kranj, Prešernov gaj: nagrobnik pesniku Simonu Jenku; portretni medaljon je izdelal njegov sin Janez Vurnik mlajši (1873) • Preddvor, župnijska cerkev: nagrobnik domoljubu Lovru Pintarju; portretni medaljon je izdelal njegov sin Janez Vurnik mlajši (1876) • Stražišče pri Kranju, župna cerkev: dva stranska oltarja (1886)


NAROČILO IZ KRANJA Prvo večje naročilo je Vurnikova delavnica dobila iz Kranja. Leta 1852 so v skladu s tedanjim evropskim neogotskim valom želeli župnijsko cerkev očistiti vseh kasnejših renesančnih in baročnih elementov. Vurnik se je študiozno posvetil projektu, preučil je vse dosegljive knjige o znanih gotskih katedralah, si šel ogledat neogotska dela v Zagreb in prenovo cerkve v Kranju. V času površnega navdušenja nad vsesplošno regotizacijo je Vurnik za svoje delo požel veliko občudovanje. Hvalili so njegov smisel za skladnost, lepoto, filigransko natančnost in prefinjenost. Dela Janeza Vurnika starejšega v kranjski cerkvi niso obstala. Naslednjo obnovo pod vodstvom deželnega konservatorja Franceta Steleta so sprožili leta 1934. Zanjo so se odločili zaradi dotrajanosti in neharmoničnosti opreme, v želji, da cerkev dobi spet izvirni srednjeveški videz*. Slavni oltar, ki je bil zaradi slabega vzdrževanja v izjemno slabem stanju, celo razjeden od črvov, je nadomestil z novim še en Vurnik – tokrat vnuk, arhitekt Ivan Vurnik, slike je prispevala njegova žena Helena Vurnik, kipe pa France Gorše. Str. 10 zgoraj: Pred Samassovo zvonarno v Ljubljani (vir: Matjaž Ambrožič, Zvonarstvo na Slovenskem, 1993, str. 118) Str. 10 levo spodaj: Izvesek Vurnikove kamnoseške delavnice (foto: Petra Puhar Kejžar) Desno zgoraj: Oltar v cerkvi sv. Kancijana v Kranju, okrog l. 1930 (vir: Gorenjski muzej)

*»… kajti »mizarska gotika«, kot so imenovali neogotske spomenike »dvomljive tišlarske vrednosti«, ni imela več nobene cene.« (Damir Globočnik: Kamnoseška in podobarska delavnica Janeza Vurnika st. in Janeza Vurnika ml. v Radovljici, Radovljiški zbornik 1992, str. 63). France Stele je l. 1934 v priporočilih za obnovo cerkve »mizarsko gotiko« komentiral, češ da je bil oltar namišljena mešanica gotike in da je celota naiven stolpičast nesmisel brez umetniške vrednosti. 11


SPOMENIKI Janez Vurnik starejši se je leta 1869 odzval vabilu Kranjske čitalnice, ki je po pogrebu pesnika Simona Jenka javnost pozivala, da se pesniku postavi nagrobni spomenik. Vurnik je kamniti nagrobnik izdelal brezplačno. Pri oblikovanju spomenika Simonu Jenku se je Janez Vurnik starejši najbrž zgledoval po nagrobniku, kakršen je bil postavljen Francetu Prešernu. Značilna je oblika, podobna znamenju, z razširjenim zgornjim delom. Kamen je bogato izrezljan, na njem pa je lira kot pogost simbol pesniškega navdiha in kitica iz Jenkove pesmi. Jenkov reliefni portret je izdelal sin Janez Vurnik mlajši. Odkritje spomenika je bilo 28. septembra 1873. Novice so Vurnikovo delo pri Jenkovem nagrobnem spomeniku, ”v kterega je vrezana tudi podoba Jenkova”, ocenile kot ”jako izvrstno”, o Vurniku pa so pisale kot o našem slovečem umetniku … (Damir Globočnik: Spominska obeležja Simonu Jenku, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 2, 2005)

»Takšen tip nagrobnika je združeval reprezentativne lastnosti portreta in spomenika, torej intimne kvalitete in javni značaj, in tako postal idealni medij za samopoveličevanje našega meščanstva tistega časa. Na isti način se je potrjevala tudi slovenska narodno zavedna katoliška duhovščina.« (Sonja Žitko: Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, 1989, str. 32) 12

Tako je v podobni maniri nastal tudi nagrobni spomenik domoljubu, duhovniku, piscu, učitelju in poslancu kmečkih občin v deželnem zboru Lovru Pintarju v Preddvoru. Tudi zanj je portretni medaljon izdelal sin Janez Vurnik. Desno zgoraj: Spomenik Lovru Pintarju na fasadi cerkve v Preddvoru (foto: Petra Puhar Kejžar) Str. 13 levo spodaj: Poziv za izdelavo spomenika Simonu Jenku v Novicah leta 1873 Str. 13 desno spodaj: Spomenik Simonu Jenku v izvirni obliki stoji v Prešernovem gaju še danes (foto: Petra PuharKejžar)


DRUGA DELA • Bohinjska Bela: veliki in stranska oltarja (1848–1850) • Liboje: celotna cerkvena oprema (1859) • Tržič: veliki marmorni oltar v podružnični cerkvi (1860) in novogotski krstilnik v župnijski cerkvi (1862) • Kamna Gorica: stranska oltarja (1860) in veliki oltar (1863) • Blejski otok: tabernakelj, relief na menzi, prenova velikega oltarja (1864) • Ljubno na Gorenjskem: obnova treh oltarjev (1868) • Cerknica: novogotska okna (1873) • Dovje: veliki marmorni oltar, relief na menzi (1874) • Radovljica: stranski oltar sv. Krvi,

cerkvena oprema, prenova (1877) • Breznica pri Radovljici: novoromanski veliki kamniti oltar (s sinom, 1878) • Rateče pri Kranjski gori: veliki oltar (1879) • Železniki: tabernakelj (1880) • Kamnik: novorenesančni veliki oltar (1881) • Mojstrana: stranska lesena oltarja (s sinom, 1881) • Srednja vas v Bohinju: celotna cerkvena oprema (ok. 1870–1882) • Rasule nad Ljubnim ob Savinji: veliki oltar ( s sinom, 1882) • Krtina pri Domžalah: novogotski veliki leseni oltar, stranska oltarja (1887–1888)


»… Je bil istinit umetnik, pa tudi izvanredno blag značaj, idealist brez primere.« (vir: Makso Pirnat: Slovan, 1911, št. 9)

Janez Vurnik mlajši 3. november 1849, Radovljica–18. marec 1911, Radovljica slovenski podobar, kipar, konservator in učitelj, mojster historičnih slogov

Janez Vurnik mlajši (vir: Gorenjski muzej)


Edini sin Janeza Vurnika in Uršule, rojene Dežman, se je rodil l. 1849 v Radovljici. Tam je obiskoval osnovno šolo, realko pa med letoma 1860 in 1862 v Ljubljani. Ker je odraščal v vsakodnevnem stiku z domačo podobarsko delavnico, se je tudi sam izučil vseh očetovih mojstrstev, a ga je kasneje s svojim talentom in eruditskim učenjem presegel, predvsem na kiparskem področju. Tako kot se je njegov oče uprl svojemu očetu, se je tudi Janez Vurnik mlajši uprl njemu in se proti njegovi volji odpravil v uk h kiparju Johannesu Steinhäuserju v Laas na avstrijskem Tirolskem, ki je imel obrtno kamnoseško šolo. V tem obdobju se je že kazal njegov talent, saj je med drugim izklesal sv. Mateja za katedralo v Strasbourgu in Madono z otrokom za dekoracijo domače hiše. Po povratku je deloval v očetovi delavnici, a le redko samostojno, saj se je vse odvijalo po volji strogega očeta. Podobarsko delavnico je prevzel po očetovi smrti leta 1889.

NEUMOREN SAMOUK IN UČITELJ Bil je izjemno željan znanja, zato se stalno izobraževal in dopolnjeval podedovano knjižnico (nad 700 enot gradiva zdaj hrani SAZU v Ljubljani). Večkrat je v želji po proučevanju potoval v evropske prestolnice umetnosti, v München, Nürnberg, Prago, na Dunaj, v Rim, Firence, Padovo in Benetke. Postal je odličen poznavalec umetniških slogov in sakralne umetnosti. Čeprav ni bil deležen akademske izobrazbe, je napredoval v vrhunskega mojstra rezbarja, kiparja ter oblikovalca notranje opreme cerkva. Največje priznanje v strokovnem smislu je doživel leta 1904, ko je bil imenovan za konservatorja Centralne komisije za varstvo spomenikov na Dunaju. Zaslovel je tudi kot eden najboljših učiteljev podobarstva, tako da lahko njegovo delavnico in zasebno obrtno šolo uvrstimo med najboljše pri nas in primerljive z evropskimi. Med letoma 1907 in 1911 je poučeval risanje tudi na javni obrtni šoli v Radovljici. Med njegovimi učenci so nekateri postali dobri kiparji, med njimi je izstopal Jožef Pavlin, ki je po Vurnikovi smrti celo prevzel vodenje delavnice.

Janez Vurnik mlajši je bil tudi stanovsko in družbeno dejaven. Tako kot oče je bil član stanovskega društva Wiener Bauhütte, od leta 1894 dalje pa član odbora Društva za krščansko umetnost v Ljubljani. Prizadeval si je za kakovostno umetniško produkcijo in za ozaveščanje in izobraževanje o pomenu umetnosti za narod in njegovo kulturno dediščino. Leta 1874 je v Vestniku zapisal: »Gotova resnica je, da se imamo mi Slovenci še veliko učiti, bodisi že kmetski prostak, al pa odlični nadzornik sebi izročenih, se ve da vsak v svojem poklici … Pa kako, ali smo kedaj vedeli, in ali pa še vemo ceniti moč tistega duha, ki nam je te krasne stavbe stavil, ki je v najmanjšo upravo vedel izliti izraz visoke popolnosti, naj si že bode v tehničnem ali v umetnijskem oziru? … Častimo tudi to, kar so drugi narodi velikega in krasnega za oblaženje človeškega duha izvedli, potem bodemo tudi mi vvrstnjeni med izvedene in omikane narode …« (Vestnik, 15.2.1874, str. 13)

15


HISTORIZEM Ustvarjal je v historičnih slogih. S svojimi pomočniki je lahko prevzel tudi obsežnejša naročila, vključno s stavbarskimi, predvsem za potrebe prenove cerkva, med izdelki njegove delavnice pa so bile tudi kapelice, znamenja, kipi, nagrobniki in stenske poslikave. Veljal je za strokovnjaka za prenovo starih oltarjev in arhitekture. Po njegovih načrtih so delovali tudi drugi umetniki – tako je npr. kranjski slikar Matija Bradaška po Vurnikovi zasnovi poslikal baročno cerkev v Begunjah. Umrl je 18. marca 1911. Ivan Vurnik, njegov sin, je v spominih na očeta zapisal: »Kdor se hoče poglobiti v estetsko stran njegovih zadnjih dozorelih del, bo moral priznati, da je svoja dela opravljal z ljubeznijo do svari in skrajno nesebično za svojo materialno korist.« (Boris Leskovec: Na brzicah življenja, 2017, str. 22) Med njegova najpomembnejša dela štejemo veliki oltar na Brezjah, stranska oltarja in krstilnik na Bledu in veliki oltar na Ljubnem ob Savinji. Prepoznavno je sodeloval pri izdelavi spomenikov Josipini Hočevar v Radovljici, Simonu Jenku v Kranju in Lovru Pintarju v Preddvoru. V Kranju je opremil kapelo v novi Gimnaziji, odprti l. 1897. Kot razberemo iz tedanjih novic, je Janez Vurnik izdelal bogat oltar v renesančnem slogu in prižnico. Za Kranjčane je bila kapela očitno izjemnega pomena, saj so zanjo radodarno prispevali sredstva, leto zatem pa jo je blagoslovil ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič. 16

Desno zgoraj: Marija z otrokom (original hrani Narodna galerija v Ljubljani), prvotno vdelana v vogal rojstne hiše Str. 17 levo zgoraj: Portretni medaljon Simona Jenka (foto: Petra Puhar Kejžar)

Janez Vurnik mlajši s sinom Ivanom Vurnikom (vir: Narodna galerija)


DRUGA DELA

DELA V KRANJU IN OKOLICI • Portretni medaljon na nagrobniku Simona Jenka v Kranju, 1873 • Portretni medaljon na nagrobniku Lovra Pintarja v Preddvoru, 1876 • Gimnazijska kapela v Kranju: oltar in prižnica, 1897

• Radovljica: prižnica, stranski Marijin oltar, cerkvena oprema in prenova • Ljubno ob Savinji, Cerkev Matere Božje: glavni oltar, 1881, 1882, 1898 • Nazarje: veliki oltar, marmorni oltar v kapeli (1885, 1897) • Škofja Loka, Uršulinska cerkev: baldahin nad tabernakljem in prenova stranskih oltarjev, 1888 • Črnomelj: stranska oltarja, cerkvena oprema in prenova, 1896–97 • Ribno pri Bledu: veliki oltar in prenova stranskih, 1897) • Radovljica, župnijska cerkev sv. Petra: Marijin oltar v južni kapeli, 1898 • Brezje, bazilika Marije Pomagaj: veliki oltar, portalna vrata in cerkvena oprema na Brezjah, 1895–1909 • Brezje pri Mošnjah: veliki marmorni in stranska oltarja s Pavlinovimi kipi, 1900–09 • Gozd pri Kamniku: veliki leseni oltar s kipi, 1901 • Bled, župnijska cerkev sv. Martina: stranska oltarja in krstilnik, 1904–05, 1910 • Nova Štifta pri Gornjem Gradu: veliki oltar; s Pavlinom, 1910–11 • tabernaklji: Kovor, 1893, Šentvid pri Stični, 1890, Zg. Tuhinj pri Kamniku, 1910 … • cerkvene plastike: kip sv. Jošta za župno cerkev Črni Vrh nad Idrijo, 1893, Madona z otrokom za kapelico v Železnikih, 1893 • podstavek za spomenik – vodnjak Josipini Hočevarjevi v Radovljici; kip je delo Jožefa Pavlina (1908)

17


»Moja deviza je bila: vedno iz sebe ustvarjati in vsako priložnost izrabiti za povečanje ugleda slovenske arhitekture v tujini. To sem tudi dosegel.”

Ivan Vurnik

(vir: Ivan Vurnik: Vurnikova šola za arhitekturo, Dom in svet, 1927, št. 1)

1. junij 1884, Radovljica–8. april 1971, Radovljica slovenski arhitekt, urbanist in pedagog, skupaj s Plečnikom in Fabianijem začetnik moderne slovenske arhitekture in urbanizma


Ivan Vurnik je bil sin podobarja Janeza Vurnika mlajšega ter matere Terezije, rojene Ažman. Osnovno šolo je obiskoval v Radovljici, gimnazijo pa v Kranju in Ljubljani. Arhitekturo je šel študirat na Dunaj, kjer se je s priporočilom Maksa Fabianija izpopolnjeval tudi v znani mojstrski šoli Ota Wagnerja. Po končanem študiju je s štipendijo odšel v Rim, kjer je preučeval umetniško dediščino od antike naprej. Leta 1913 se je poročil z Dunajčanko poljskega rodu, likovno umetnico Heleno Kottler, ter se zaposlil kot pomožni arhitekt v dunajskem biroju za načrtovanje novega cesarskega dvora Hofburg. Leta 1915 se je z ženo vrnil v Radovljico in začel s samostojnim arhitekturnim delom. Leta 1915 je bil vpoklican v vojsko, med drugim se je znašel tudi soški fronti, leta 1916 se mu je rodila hči, po vojni pa se je z družino preselil v Ljubljano.

USTANOVITELJ ODDELKA ZA ARHITEKTURO Ivan Vurnik je zaslužen za ustanovitev oddelka za arhitekturo na Tehnični fakulteti v Ljubljani in s tem za vzgojo več generacij slovenskih arhitektov. Oddelek je vodil od l. 1920 pa vse do leta 1946. K sodelovanju je vabil Maksa Fabianija, ki pa je ponudbo odklonil, in Jožeta Plečnika, ki je leta 1921 začel predavati kompozicijo in nauk o slogih, medtem ko je bil Vurnik nosilec predmetov razvoj arhitekture, nauk o zgradbah in nauk o gradnji mest. Med letoma 1925 in 1957 je na fakulteti za arhitekturo v Ljubljani vodil seminar, ki se ga je prijelo ime »Vurnikova šola«. Po vojni je s svojo neuklonljivostjo prišel v spor z nadrejenimi, zato so mu odvzeli funkcijo, po vrnitvi s prisilnega dopusta v letih 1946–1947 pa je nadaljeval z delom kot redni profesor za kompozicijo. Upokojil se je leta 1957 in se umaknil v rojstno Radovljico. V zadnjem obdobju svojega življenja je ustvarjal predvsem za cerkvene naročnike. Str. 18: Ivan Vurnik (vir: Narodna galerija, Ljubljana)

Desno spodaj: Atelje L. Baumann, Dunaj 1912 – Ivan Vurnik stoji (vir: Narodna galerija,, Ljubljana) 19


TRAGIČNA SINOVA SMRT V zakonu s Heleno sta se mu rodila dva otroka, hčerka Mira (zdravnica) in sin Niko, ki je kot ilegalec padel pod streli Italijanov pred Moderno galerijo leta 1942, star le 19 let*. *Tragični dogodek je l. 1957 opisal pisatelj Beno Zupančič v romanu Sedmina, po njem pa so leta 1969 posneli tudi istoimenski film v režiji Matjaža Klopčiča. Nika je igral znani igralec Rade Šerbedžija. Na 16. festivalu jugoslovanskega filma v Puli l. 1969 je Matjaž Klopčič za Sedmino prejel diplomo »za originalno režijo«. Po smrti Helene se je leta 1965 poročil z mladostno ljubeznijo Mileno Perušek. Umrl je leta 1971 v Radovljici, kjer je pokopan v družinski grobnici. 20

Zgoraj: Ivan Vurnik z ženo Heleno, hčerko Miro in sinom Nikom, 1935 (vir: Wikimedia), Desno na sredini: Knjiga Bena Zupančiča in film Matjaža Klopčiča Str. 21 levo spodaj: Helena Kottler Vurnik in Ivan Vurnik (vir: Narodna galerija, Ljubljana)


ARHITEKT ŠIROKEGA OBZORJA

Levo zgoraj: Obletnica rojstva Ivana Vurnika je vsako leto praznik Krajevne skupnosti Radovljica, ko z »Vurnikovimi dnevi« v organizaciji Centra arhitekture Slovenije skupaj z občino, Muzejem za arhitekturo in oblikovanje, s Fakulteto za arhitekturo in Akademijo za likovno umetnost in oblikovanje predstavljajo Vurnikovo življenje in delo. (vir: www.radovljica.si)

Ivan Vurnik je bil globok premišljevalec svojega poklica. Njegov vrednostni sistem pri snovanju arhitekture je temeljil na uporabnosti, izrazni lepoti, skladnosti v prostoru in času ter človeku prijaznem urbanizmu. Skupaj z ženo Heleno je želel izoblikovati in uveljaviti slovenski nacionalni slog, za kar je navdih iskal v ljudskem izročilu. Bil je arhitekt širokega obzorja, ki se je vse življenje izobraževal, bil je popolnoma predan svojemu poslanstvu, svoje znanje pa je rad razdajal svojim študentom. Spremljal je trende na področju arhitekture in urbanizma po svetu, potoval in se udeleževal mednarodnih kongresov in razstav. Tako je svoje projekte v želji po uveljavitvi slovenske arhitekture v tujini predstavljal v Parizu, Berlinu, New Yorku, Oslu in drugje po Evropi. Slogovno se je arhitekt Ivan Vurnik gibal od secesije in ekspresionizma do funkcionalizma, pri čemer je ves čas stremel po izoblikovanju slovenskega narodnega sloga. Deloval je na različnih področjih, za cerkvene, javne in zasebne naročnike. Njegovo prvo samostojno delo je Božji grob za župnijsko cerkev na Bledu leta 1912, leto zatem pa je zasnoval enega naših najlepših primerov secesijske sakralne umetnosti – notranjščino škofovske kapele v Trstu.

21


UTEMELJITELJ SODOBNEGA URBANIZMA Ivan Vurnik je eden izmed utemeljiteljev modernega urbanizma na Slovenskem. Urbanizmu se je začel intenzivneje posvečati v 30. letih 20. st. Zasnoval je načrt za delavsko naselje v Mariboru, ki je bil tudi edini dosledno uresničen*, za tem pa še urbanistične načrte za Bled, Radovljico, Grosuplje, Hrastnik, Trbovlje, Ljubljano, Prebold in Kranj. Stroka njegove načrte ocenjuje kot celovite in temeljito premišljene kompozicije, ki naj zagotovijo uporabnost in estetsko vrednost, pri čemer je vedno upošteval številne kriterije – vizijo, zgodovino, naravne danosti, ekonomiko idr.

22

*Vurnikova »delavska kolonija« 147 hiš v Mestni četrti Tabor v Mariboru, ki je bila zgrajena leta 1928, je izviren slovenski prispevek k takratnim novim evropskim arhitekturnim tokovom funkcionalizma (Sanja Špendler: Urbani izziv, posebna izdaja, 2016, št. 6, 2016, str. 110–120)

Str. 22, 23 spodaj: Vurnikova kolonija takoj po izgradnji leta 1928 (vir: Likovna umetnost v prostoru mesta Maribor)


»Pri urbanističnih zasnovah si je prizadeval za čim učinkovitejše delovanje mesta, prometne žile je speljal na obrobje in mesto razbremenil motornega prometa, izpostavljal racionalno ureditev železniškega in cestnega omrežja, veliko prostora je odmeril stanovanjskim stavbam po principu vrtnega mesta, vključeval upravne, zdravstvene in druge stavbe, potrebne za nemoteno življenje v mestu, obenem pa poudarjal pomen zelenih površin, ki jih je v večjem obsegu vključeval v mestno tkivo.« (mag. Andreja Rakovec, http://www. mariborart.si/osebnost/-/article-display/ ivan-vurnik)

Pomemben je tudi njegov prispevek pri izobraževanju o urbanizmu. Vurnik je bil edini profesor v tedanji Jugoslaviji, ki je predaval o deželnem načrtovanju. Poučeval je svoje in Plečnikove študente, objavljal članke, nekaterih večjih načrtov pa se je loteval skupaj s svojimi študenti. Za realizacijo njegovih urbanističnih načrtov naročniki žal večinoma niso imeli poguma ali možnosti, vendar pa je Vurnik kljub temu vsaj delno vplival na razvoj obravnavanih krajev, predvsem pa na pristop in odnos do urbanizma kot takega.

POMEMBNE RAZSTAVE IN PRIZNANJA • od 1950: častni predsednik Društva arhitektov Slovenije • 1954: red dela I. razreda • 1957: retrospektivna razstava na Dunaju • od 1961: častni član Zveze arhitektov Jugoslavije • 1961: medalja Johanna Josepha viteza Prechtla na Dunaju • 1966: Prešernova nagrada • od 1970: častni član Urbanističnega društva Slovenije • 1970: red zaslug za narod z zlato zvezdo • od 1970: častni občan občine Radovljica

23


Zgoraj: Helena in Ivan Vurnik v poznih letih (vir: dLib, 1960)

SODELOVANJE Z ŽENO HELENO KOTTLER VURNIK Vurnikovo ustvarjanje je bilo tesno povezano s Heleno Kottler Vurnik, na Dunaju rojeno in akademsko izšolano slikarko, grafičarko ter ilustratorko. Helena Kottler je bila Dunajčanka, ki se je kljub nasprotovanju v družini podala v umetniški poklic. Večina visokošolskih zavodov v njenem času ni sprejemala žensk v uradne programe, zato je obiskovala tečaje risanja na Grafičnem učnem in eksperimentalnem zavodu in dokončala dunajsko Umetnostno šolo za žene in dekleta. Najprej se je zaposlila kot ilustratorka v lastnem ateljeju, novembra 1913 pa se je poročila z Ivanom Vurnikom in se z njim preselila v Ljubljano. 24

Vurnikova je bila mojstrica vseh slikarskih in grafičnih tehnik ter uporabne umetnosti, zato so se njene veščine idealno dopolnjevale z moževimi arhitekturnimi projekti. Sodelovala sta predvsem pri delih za cerkvene naročnike in v Vurnikovih prizadevanjih za uveljavitev nacionalnega sloga. Najbolj znamenita dela, ki so nastala v njunem sodelovanju, so preureditev škofovske kapele v Trstu, Zadružna gospodarska banka in preureditev cerkve sv. Petra v Ljubljani. Pri oblikovanju izstopajo njeni mašni plašči. Za komplet Jegličevih ornatov iz leta 1923 je Helena leta 1938 v Berlinu prejela nagrado za umetno obrt.


Helena Vurnik je bila vse življenje v Vurnikovi senci, ni se ji uspelo vključiti v družbo na Kranjskem in svoje ustvarjanje je ob materinskih dolžnostih doživljala kot nenehen pritisk. V Vurnikovi senci je ostala tudi po smrti, saj se dolgo niti ni vedelo, kakšen je njen delež v skupnih projektih. Prvo celovito študijo o Heleni Vurnik je l. 2018 z razstavo in katalogom predstavil kustos Narodne galerije v Ljubljani dr. Andrej Smrekar. Udarec, od katerega si ni več opomogla, je bila sinova smrt pod streli italijanskih okupatorjev l. 1942. Umrla je po dolgotrajni bolezni leta 1962.

Desno zgoraj: Helena Vurnik: Mozaični portet sina Nika na grobnici Vurnikovih v Radovljici (foto: Petra Puhar Kejžar) Levo na sredini: Ornat za škofa Jegliča, 1923 (vir: Narodna galerija, Ljubljana) Desno na sredini: Slike za tabernakelj v župnijski cerkvi v Radovljici, 1930 (vir: Narodna galerija, Ljubljana) Levo spodaj: Študija za poslikavo Zadružne gospodarske banke, 1922 (vir: Narodna galerija, Ljubljana) 25


“Moj idealni cilj je bil od vsega začetka ustvariti pri nas tipično slovensko arhitekturo. Sam sem ustvarjal tako, kakor vsak ptič sam iz svojega čuta poje. Kdor tako hoče, ta mora nekaj znati, mora imeti fantazijo in za to potrebno ustvarjalno moč.«

(vir: Boris Leskovec: Na brzicah življenja, Ljubljana, 2017)

Ivan Vurnik — dela POMEMBNEJŠA DELA • Bled, cerkev sv. Martina: Božji grob, 1912 • Trst (Italija): škofovska kapela, 1912–15 • Niš (Srbija): vojaško pokopališče pri sv. Panteliji, 1917 • Ljubljana: Anatomski inštitut, 1919–20 • Topol nad Medvodami, cerkev sv. Katarine: glavni oltar in poslikava prezbiterija, 1919–20 • Bohinjska Bela: spomenik padlim v 1. svetovni vojni, 1920–22 • Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1921–22 • Trbovlje: spomenik padlim v 1. svetovni vojni, 1922 • Radovljica, Savnikova hiša, 1922–25 • Ljubljana, Sokolski dom, 1923–26 • Vrata: Aljaževa kapela sv. Cirila in Metoda, 1925–26 • Srednja vas v Bohinju: spomenik padlim v 1. svetovni vojni, 1927 • Dovje: nagrobnik Jakobu Aljažu, 1927 • Maribor: delavske vrstne hiše, 1928–33 • Punat na Krku (Hrvaška): prezidava cerkve sv. Trojice, 1929–30 • Bled: urbanistična zasnova, 1930–31 (nerealiziran) • Hrastnik, Grosuplje in Trbovlje: regulacijski načrti, 1930–31 (nerealizirani)

26

• Bangkok (Tajska): načrt za gimnaziji, 1931 (nerealiziran) • Beričevo: spomenik skladatelju in dirigentu Juriju Fleišmanu, 1931 • Radovljica: kopališče Obla gorica, 1932–33 • Ljubljana: načrt za NUK, 1934 (nerealiziran) • Radovljica: hotel Grajski dvor, 1934–36 • Ljubljana: urbanistični načrt Velika Ljubljana, 1935 • Ljubljana, cerkev sv. Petra: preureditev pročelja, 1937–38 • Ptuj: načrt za kopališče, 1939 (nerealiziran) • Ljubljana: stavba Kmetijskega inštituta, 1939–40 • Radovljica: urbanistični načrt, 1931–41 (delno realiziran) • Ljubljana: urbanistični načrt za stanovanjsko sosesko Ljubljana - Dravlje, 1955 (nerealiziran) • Zreče: urbanistični načrt, 1956 (nerealiziran) • Brezje: Marijina kapela, okrasitev pročelja bazilike in monštranca, 1965 • Rim: načrt za cerkev in Uršulinski samostan, 1966–68 (nerealiziran) • Brezje: kapela sv. Frančiška Asiškega, monštranca in ciborij, 1967


DELA V KRANJU IN OKOLICI • Kranj, Narodni dom, 1922–23 • Golnik, Sanatorij za pljučne bolnike: 1920–21 • Stražišče pri Kranju: spomenik padlim v 1. svetovni vojni, 1928 • Predoslje, cerkev sv. Siksta: ciborij, 1928 • Kranj: regulacijski načrt, 1933–37 • Kranj, župnijska cerkev sv. Kancijana: glavni oltar in tabernakelj, 1934 • Kranj, Ljudski dom (zdaj Prešernovo gledališče): prenova opreme dvorane, 1934 • Cerklje na Gorenjskem: spomenik Davorinu Jenku, 1936 (skupaj z Lojzetom Dolinarjem) • Kranj: urbanistični načrt, 1937 (nerealiziran) • Kranj: načrt za kopališče, 1938 (nerealiziran)

Desno zgoraj: Sokolski dom na Taboru v Ljubljani, 1923 –26 (vir: Kamra.si) Desno na sredini: Kopališče Obla gorica v Radovljici, 1933 (vir: Kamra.si) Levo spodaj: Izrazit in najbolj znan primer Vurnikovih prizadevanj za nacionalni slog je zagotovo stavba Zadružne gospodarske banke v Ljubljani, ki sta jo z ženo Heleno zasnovala leta 1922 (foto: Petra Puhar Kejžar) 27


Zgoraj: Narodni dom po načrtih Ivana Vurnika v Kranju: Visok, vpadljivo izpostavljen vhodni portal je z visokim napuščem okrasil s triosnim rizalitom s šilastimi oboki in z nizom obročev, kar spominja na dekorativne elemente češkega kubizma (vir: Gorenjski muzej, Kranj)

NARODNI DOM Stavbo Storžič, v zadnjih desetletjih bolj znano kot Delavski dom, izvorno pa kot Narodni dom, je zasnoval Ivan Vurnik v letih 1922–23. Stavba je eno njegovih pomembnejših del, v arhitekturnem, pa tudi urbanističnem smislu, saj jo je premišljeno umestil na rob tedanjega parka Zvezda (iz leta 1886), nasproti Gimnazije Kranj, s čimer je z obema dominantnima stavbama ustvaril eminenten, uravnotežen prostor na začetku kranjske ravnine, kamor se je mesto nezadržno širilo v 20. stoletju. Naročilo je prejel s strani zadruge za gradnjo Narodnega doma, ki so jo ustanovili 28

najbolj podjetni in ugledni člani kranjske Narodne čitalnice in Sokola. Kot razberemo iz časopisa Gorenjec iz l. 1910, so člani čitalnice in prebivalci Kranja oblast že več let opominjali, da jim za dejavnost primanjkuje prostora, občina pa jim je končno ugodila novembra leta 1921. Iniciatorji za izgradnjo Narodnega doma so bili izjemno dejavni. Ne le s pozivi, denar so zbirali tudi od hiše do hiše. In menda meščani še nikoli niso tako hitro zbrali sredstev, številni pa so tudi prostovoljno pomagali pri gradnji. Navdušenje in osebni doprinos meščanov za dom kulture sta nepredstavljiva v današnjem času.


»Tovarnar Maks Fock in veletrgovec Ivan Savnik sta prevzela dolžnost zbiranja denarja. Njuni pobudi sta se pridružila še veletrgovec Franc Berjak in tovarnar Edmund Kocbek. Na pustni torek, dne 25. februarja 1922, so se razdelili v dve skupini in šli po mestu od hiše do hiše in zbirali denarne prispevke. Menda meščani še nikoli niso bili tako enotni in navdušeni, da se v Zvezdi zgradi Narodni dom. Po načrtih Ivana Vurnika so z gradnjo takoj začeli in leta 1924 je bil dom zgrajen. Med gradnjo so s prostovoljnim delom veliko pomagali mladi člani Sokola. Pomemben je bil tudi prispevek Leopolda Puharja, ki je s svojim konjem vsak dan dovažal gramoz iz Save, da so zidarji delali brez prekinitve.« (Franc Puhar: Kranj v stoletju neslutenih sprememb, Kranj 2000, str. 47)

Levo spodaj: Domišljena lokacija Narodnega doma v parku Zvezda v načrtu iz l. 1922 (vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0002, a.e 4371)

Ivan Vurnik je Narodni dom zasnoval v času, ko po razpadu avstro-ogrske monarhije Slovenci iščemo svoje mesto, svojo narodno identiteto, ne le na političnem, ampak tudi na kulturnem področju. Ivan Vurnik in njegova žena Helena sta se v ta prizadevanja vključila z idejo nacionalnega sloga v arhitekturi in oblikovanju. To so leta, ko zrastejo Zadružna gospodarska banka v Ljubljani (kot najbolj slikovit izraz slovenskega narodnega izročila v arhitekturi), Sokolski dom v Ljubljani, Sanatorij za pljučne bolnike na Golniku in Narodni dom v Kranju. Ker je zavzeto spremljal umetniške trende po svetu, sta se ga dotaknila ekspresionizem in češki val, ki je v iskanju nacionalnega sloga gradil svojo t. i. »rondokubistično« smer. Poleg tega je bil Vurnik v srži funkcionalist, kar se je še posebej izrazilo nekaj let kasneje pri snovanju urbanističnih načrtov. Videti je, da je vse našteto kulminiralo prav v Narodnem domu v Kranju.

Desno spodaj: Stransko lice na načrtu Narodnega doma (vir: Zgodovinski arhiv Ljublana) 29


ŠE NEPOJASNJENA SPREMEMBA NAČRTA Njegovi prvi načrti se povsem razlikujejo od objekta, kakršen je bil izveden. Načrti so z okrasjem razkošen primer narodnega sloga in spominjajo na Sokolski dom v Ljubljani, medtem ko je bila realizirana stavba večinoma okleščena vseh dekoracij, vhodna fasada pa je ohranila vpadljivo dominanto, a tokrat v slogu, ki spominja na gotiko in na češki kubizem. Morda je na presenetljivo spremembo načrta vplival tudi naročnik, to je t. i.

osnovalni odbor za zgradbo Narodnega doma oz. zadruga, ki je bila ustanovljena prav za zgraditev doma (zanimiva bi bila ev. nadaljnja raziskava). Vurnikov Narodni dom je bil po tlorisu križno zasnovana stavba, v dvignjenem pritličju je bila v osrednjem prostoru kinodvorana s spremljevalnimi prostori, v nadstropju pa manjše dvorane za različne namene.


V časopisu Jutro so ponosno poročali o novi atraktivni pridobitvi v Kranju: Kranjski Narodni dom pod streho. Ponosna stavba Narodnega doma v Zvezdi v Kranju, v kateri dobe svoje udobne prostore vsa narodna društva, predvsem »Sokol« krasno telovadnico, je pokrita. V stavbi, ki je ponos mesta Kranja, se bo vršila že dne 2. septembra o priliki 60-letnice Narodne čitalnice in odkritja spominske plošče pesniku Simonu Jenku, prva veselica v velikem obsegu. Pokrit prostor obsega nad 1500 kvadratnih metrov ter zadostuje ob slabem vremenu tudi pri največjem obisku. Državne železnice so dovolile za proslavo polovično vožnjo ter upamo, da se bodo kulturna društva kakor tudi posamezniki v velikem številu odzvali vabilu Narodne čitalnice in poselili Kranj še v večjem številu, kakor ob priliki odkritja nagrobnega spomenika Simonu Jenku pred 50 leti, ko je počastilo spomin samo Ljubljančanov več kakor tristo. Za veselico se obljubljajo razne atrakcije, tako pravi amerikanski bar s plesalkami itd. (Jutro, 2. 9. 1923, str. 3)

V času Kraljevine Jugoslavije je bil leta 1926 postavljen spomenik kralju Petru I. Karadordeviću. Kranjčani so priljubljenemu kralju v čast Zvezdo preimenovali v Park kralja Petra I., na veliko slavje ob otvoritvi 1. avgusta 1926 pa je prišel njegov naslednik Aleksander Karadžordžević, tedaj še slavljen, kasneje pa zaradi hegemonističnega vladanja vse manj. Dogodek je bil nadvse svečan in množično obiskan, domačine pa je menda najbolj očarala kraljica, ki se je oblekla v gorenjsko narodno nošo in si nadela avbo. Spomenik so Nemci takoj po okupaciji l. 1941 odstranili, park pa preimenovali v Horst Wessel Platz (po nacistu, avtorju njihove himne »Die Fahne hoch!«) Po osvoboditvi je park spet dobil novo ime – Park svobode, v prvotni obliki pa je ostal do petdesetih let 20. stoletja.

Str. 30 zgoraj: Bogato dekorirana vhodna fasada na načrtu iz l. 1922 (vir: Zgodovinski arhiv Ljubljana, SI_ZAL_KRA/0002, a.e 4371) Str. 30 spodaj: Realizirana stavba (vir: Gorenjski muzej, Kranj) Desno zgoraj in levo spodaj: Slavje ob odkritju spomenika kralju Petru I. Karadžordževiću l. 1926 (vir: Gorenjski muzej, Kranj 31


PREZIDAVA Na pobudo sindikalnih voditeljev so v 50. letih po vojni začeli stavbo Narodnega doma dozidavati, prezidavati in preurejati. Brez soglasja (še živečega!) avtorja se je domišljen, celovit koncept kulturnega doma polagoma, nenačrtno in nestrokovno razdiral, dokler ni z odstranitvijo vhodnega stopnišča izgubil še vitalno navezavo s parkom in se zasukal v kvazimodernistični konglomerat želja družbenopolitičnih organizacij, sindikatov, kluba proizvajalcev, delavske univerze, knjižnice, fotokluba, kina in množice drugih v naslednjih letih. Tak je še danes, s to razliko, da je še dodatno načet od časa in razpršenega (ne)upravljanja.

»Prenovljen« in preimenovan Delavski dom so odprli za delavski praznik 1. maja 1960. (Kranjčani dobili Delavski dom, Glas Gorenjske, 4. maj 1960, str. 1) V skladu z logiko revolucionarnega časa je »modernizaciji« Narodnega doma sledila prenova parka. Na natečaju je bil izbran arhitekt Edvard Ravnikar. Park je v želji po odprtem mestnem prostoru nadomestil z betonsko ploščadjo, na katero je lociral kiparsko serijo Lojzeta Dolinarja (v spomin na pomembne dogodke – kip Revolucije, relief Začetek vstaje in kiparska kompozicija Delavska stavka). Prenovljen trg so odkrili 30. julija 1961. Ponovno je bil preimenovan, tokrat v Trg revolucije, a ne zadnjič – po osamosvojitvi Slovenije je dobil svoje šesto ime – Slovenski trg. Nomen est omen.


Str. 32 spodaj: Delavski dom v 60. letih (vir: Gorenjski muzej, Kranj) Levo in desno zgoraj: Stavba Storžič l. 2019 (foto: Petra Puhar Kejžar)

IZGUBA HISTORIČNE ARHITEKTURE Z nepremišljeno širitvijo mesta se je na valu modernistične evforije in zaničevanja vsega starega v Kranju ne le gradilo, ampak tudi podiralo. Komaj kdo se še spomni, da je bila v prostoru med starim mestnim jedrom in Narodnim domom vrsta za svoj čas lepih stavb (tiskarna Gorenjski tisk, stavbe ob Koroški cesti idr.). Z njihovim rušenjem je v logičnem zaporedju arhitekture zazijala praznina, ki je zapolnjena z modernističnimi stavbami brez kakršnekoli medsebojne harmonije (Globus, prizidek občinske stavbe, hotel Creina, Delavski dom, Ajpes, trojček ob Gimnaziji). Kakor pravi umetnostna zgodovinarka Nika Leben, je Kranj v času gospo-

darskega vzpona na območju sedanjega Slovenskega trga izgubil vso historično arhitekturo, razen poslopja Gimnazije Kranj.« (Kipi s Slovenskega trga, Delo, 22. november 2011) Stane Bernik pa je v Kranjskem Zborniku razmišljal: »Slovenski trg (tedaj Trg revolucije) je bil po dveh natečajih, l. 1961 in 1967, na katerih je bil izbran Edvard Ravnikar, prenovljen kot središčni trg, obdan z individualno, izolirano oblikovanimi stavbami, Vurnikov narodni dom pa je bil prenovljen v modernističen objekt brez odprtega stika s trgom.« (Stane Bernik: Oris sodobne arhitekture v Kranju, Kranjski zbornik 1970, str. 245–261) 33


»V arhitekturi pa po mojem forma prav tako ni vse, kot ni vse lepa, bogata obleka na kaki ženski.« (vir: Dušan Blaganje: Ivan Vurnik, arhitekt, Ivan Vurnik: 1884-1971: slovenski arhitekt, Ljubljana, 1994)

Ivan Vurnik — URBANIZEM

Ob razmišljanju o urbanizmu se ponuja vprašanje: Kakšen bi bil Kranj, če bi realizirali Vurnikov urbanistični načrt? Hipotetičen odgovor je: mesto bi se iz starega mestnega jedra harmonično nadaljevalo in širilo po kranjski ravnini, najprej s pasom historičnih stavb z osrednjim središčem v parku Zvezda in najpomembnejšimi stavbami okrog njega, od tu pa bi se mesto razširilo v pahljačo nizkih bivalnih objektov, ki bi uravnovesile starodavno piramidalno silhueto Kranja. Zagotovo ne bi bilo nebotičnika, imeli bi še en most čez Kokro, potniški center pa bi bil že dolgo tega združen z železniško postajo … Ivan Vurnik je v 30. letih pripravil več regulacijskih oz. urbanističnih načrtov za različna mesta na Slovenskem. Za ureditev Kranja je pred Vurnikovim znan še Štembovov načrt iz l. 1911, po drugi svetovni vojni pa so urbanistične študije pripravili še arhitekti Marjan Šorli, Danilo Oblak, Jure Premlč idr. 34

Manca Štefe v svojem diplomskem delu ugotavlja: »Tekom pregleda nekaterih pomembnejših urbanističnih projektov, pripravljenih za mesto Kranj, lahko ugotovimo prvo težavo: nerealizacijo samih objektov, bodisi zaradi nestrinjanja vpletenih akterjev, previsoko zastavljenih in nerealnih ciljev ali drugih zgodovinskih


in družbenih dogodkov.« (Manca Štefe: Težave revitalizacije mestnih središč: primer mesta Kranja, diplomsko delo, 2013, str. 17). Tudi Vurnikov načrt, kljub temu da ga je naročila občina in ga 9. maja 1938 celo sprejela, z izjemo nekaterih idej ni bil izveden.

Str. 34, 35 zgoraj: Osnutek regulacije starega mesta Kranja 1933–37 (Vir: Gorenjski muzej, Kranj) 35


VURNIKOV NAČRT KRANJA Ivan Vurnik je urbanistične načrte za Kranj snoval med letoma 1933 in 1937. Najpomembnejše zamisli iz Vurnikove predstavitve načrta l. 1934 so slikovito opisane v knjigi Kranj v stoletju neslutenih sprememb:

36

Spodaj: Vurnikov regulacijski (urbanistični) načrt mesta (vir: Franc Puhar: Kranj v stoletju neslutenih sprememb, Kranj 2000, str. 64)


VRTNO MESTO Vurnik si je zamislil t. i. »vrtno mesto« s prijazno nizko zazidavo in funkcionalno prometno mrežo. Upravno središče je predvidel v jedru mesta, z združenimi stavbami današnje Mestne hiše, vključno s Petrčkovo hišo ob glavni cerkvi. Njegova je bila ideja o mostu, ki je bil dejansko zgrajen l. 1961 na mestu Podrtine, predlagana ureditev ob vstopu pa je lepša od današnjih kioskov in parkirišč. Predlagal je tudi most med današnjim Globusom in Planino. Funkcionalno je razmišljal o vseh komunikacijskih poteh, a so bile nekatere rešitve, predvsem v starem mestnem jedru, preveč drzne. Severno od parka Zvezda je predvidel prijazno naselje individualnih hiš z veliko zelenja, pri čemer je drevorede in urejene zelene pasove predvidel ob rekah in cestah.

Desno zgoraj: Hotel Stara pošta, leta 1931, ki jo je arhitekt Herman Hus zasnoval v Vurnikovi zaobljeni maniri (vir: Kamra.si)

Osnutek regulacije Stražišča 1933–37 (vir: Gorenjski muzej)


Zgoraj: Letališče Brnik (vir: Kamra.si)

VURNIKOV VPLIV NA RAZVOJ KRANJA Vurnikovega načrta kot takega občina pred bližajočo vojno sicer ni realizirala, a so bile nekatere njegove odlične rešitve kasneje bile upoštevane: sanacija prometnega križišča nad Jelenovim klancem, kjer je predvidel mehko, podkvasto speljane poslovno-trgovske stavbe, ki bi se složno prilagajale funkcionalno speljanim cestam (stavbe, kot je nekdanji Merkur, so dejansko realizirane v tej maniri), most čez Kokro v starem delu mesta, prometne osi novega dela mesta (Bleiweisova in 38

Koroška cesta). Na načrtu je križišče z vpadnico, ki pripelje čez Savski most, oblikovano v obliki krožišča z zelenico na sredini. Najbolj vizionarska Vurnikova ideja je bila zagotovo zgraditev prvega slovenskega letališča na lokaciji, kjer je 30 let zatem, 24. decembra 1963, ob otvoritvi zares pristalo prvo letalo slovenskega prevoznika Adria Aviopromet.


Pripomogel je tudi k odločitvi za graditev prvega letnega kopališča v Straheči dolini, kjer je med vojno in po njej zrasel športni center s stadionom in igrišči za vrsto športnih dejavnosti (današnji Športni center Kranj s stadionom Stanka Mlakarja). Leta 1959 je občina Vurnikove načrte ponovno vzela v pregled in v nov program investicij zapisala 18 projektov. Zanimivo je, da je pri tem upoštevala tudi voljo občanov, saj je v ta namen izvedla anketo z 10.000 razposlanimi vprašalniki. Želene gradnje so bile v skladu z rezultati ankete tudi dejansko izvedene. Demokratični princip je ponovila še leta 1961. Vurnikov urbanistični načrt je torej dolgoročno vplival na številne odločitve o razvoju Kranja.

Desno zgoraj: Načrti za kopališče v Kranju, 1938 (vir: Arhiv dr. Borisa Leskovca, u.d.i.a.) Levo spodaj: V časopisu Gorenjec so 29. julija 1939 navdušeno naznanili gradnjo novega kopališča. Desno spodaj: Predlagal je lokacijo novega pokopališča in zanj l. 1939 pripravil načrt (ki pa ni bil izveden).

39


»Eno stoji: če je moje srce prazno, v umetnosti ne morem ustvarjati in naj bi bil formalno še tako izvežban.« (vir: Boris Leskovec: Na brzicah življenja, Ljubljana 2017)

Ivan Vurnik — OKOLICA KRANJA


SANATORIJ ZA PLJUČNE BOLNIKE NA GOLNIKU Današnja Klinika Golnik je naslednica klimatskega zdravilišča, ki ga je l. 1917 Avstro-Ogrska razglasila kot zdravilišče za vračajoče se bolne vojake. 1. oktober 1921 pa je dan, ki ga Klinika še danes praznuje, saj je to dan, ko je državna komisija Kraljevine Jugoslavije izdala odlok o izgradnji nove bolniške stavbe, namenjene zdravljenju tuberkuloznih bolnikov, predvsem vojakov. Načrt so zaupali arhitektu Ivanu Vurniku. Sanatorij s 180 posteljami je bil z medicinskega vidika zgrajen po zgledu zdravilišča za tuberkulozne bolnike takrat najsodobnejšega evropskega zdravilišča za tuberkulozo v Davosu v Švici. V arhitekturnem smislu pa je to projekt, ki ga je Vurnik ustvaril na začetku svojega najbolj ustvarjalnega obdobja v 20. in 30. letih 20. stoletja.

Str. 40 in desno na sredini: Sanatorij za pljučne bolnike na Golniku v obdobju med obema vojnama (vir: Gorenjski muzej) Zgoraj: Za tuberkolozne bolnike so postavili tudi ležalnice na prostem (vir: Gorenjski muzej) 41


Stavba je odraz vseh Vurnikovih hotenj v medvojnem času. Zaznamuje jo, podobno kot Narodni dom v Kranju, vpliv češke arhitekture, gotike in težnje po narodnem slogu. Tridelna razdelitev fasade s tremi ošiljenimi nadstreški je v domišljenem soglasju s sosednjo grajsko stavbo in gorami v ozadju. Na sredini jo monumentalno poudaril z izstopajočim triosnim rizalitom s šilastimi loki in poudarjenim napuščem. Ob sanatoriju je zgradil tudi kapelo, ki je bila namenjena različnim krščanskim veroizpovedim (pozneje predelana v kongresno dvorano). Desno spodaj: Naslovnica knjige Zvonke Zupanič Slavec Tuberkuloza: kuga 19. in 20. stoletja na slovenskem na primeru sanatorija Golnik 1921-1998, Ljubljana 2009 (vir: arhiv Mestne knjižnice Kranj) 42


SPOMENIK PADLIM V PRVI SVETOVNI VOJNI V STRAŽIŠČU PRI KRANJU Vurnikov opus obsega tudi spomenike padlim vojakom v prvi svetovni vojni. V letih 1922–28 so v Bohinjski Beli, Trbovljah, Črnučah pri Ljubljani, Srednji vasi v Bohinju in v Stražišču pri Kranju postavili spomenike po Vurnikovih načrtih. V oblikovanju spomenikov lahko razberemo Vurnikov odnos do ustvarjanja, ki se nikoli ne ponavlja, vedno kljub poznavanju umetniških in arhitekturnih tokov po svetu, kljub nekim slogovnim odločitvam, išče samosvoj izraz, saj brez tega, kot pravi v svojih zapiskih, delo nima posebne vrednosti. Str. 42 zgoraj: Današnja Klinika Golnik ohranja Vurnikovo zasnovo (vir: geago.si )

Spomenik v Stražišču je nastal l. 1928 v sodelovanju s Francetom Kraljem. Je najbolj nenavaden v tej seriji. Podstavek ima niše, kar asociira na kripto. Streha spomenika z napisi je neobičajno široka in ima, še bolj nenavadno, polreiefno izdelan spodnji del. Dušan Blaganje svojo študijo spomenika zaključuje z mislijo, da je »važna celota, ne del, pa četudi je celota v tem primeru iluzija – iluzija virtualnega prostora svetišča z oltarjem, posvečenega padlim, ki jim je spomenik postavljen.« (Dušan Blaganje: Ivan Vurnik: 1884-1971: slovenski arhitekt, Ljubljana 1994, str. 29) Levo in desno spodaj: Zanimivi detajli spomenika v Stražišču (foto: Petra Puhar Kejžar)

43


SPOMENIK DAVORINU JENKU V CERKLJAH Poleg vojnih spomenikov je Ivan Vurnik zasnoval tudi nekaj javnih spominskih obeležij pomembnim Slovencem (npr. Jakobu Aljažu na Dovjem leta 1927). Manj znano je, da je prvi spomenik Davorinu Jenku v Cerkljah na Gorenjskem l. 1936 delo Vurnika in Lojzeta Dolinarja. Spomin je najbrž zbledel zato, ker so domačini med 2. svetovno vojno spomenik skrili, po osvoboditvi pa so ga l. 1954 ponovno postavili, a tokrat po Plečnikovih načrtih. Spomenik so odkrili 20. septembra 1936, ob stoletnici Jenkovega rojstva. Spomenik je Vurnik oblikoval minimalistično, 44

kot skoraj tri metre visok steber, ki je bil spredaj zaokrožen, na vrh podstavka pa je postavil doprsni kip Davorina Jenka, ki ga je izdelal kipar Lojze Dolinar. Odkritje spomenika so v Cerkljah pospremili z velikim slavjem. »Cerklje so bile na dan odkritja okrašene z mlaji, zastavami, šopki in venci, ki so jih spletla domača dekleta.« (Damir Globočnik: Srp, št. 135/136, 2017, str. 152). Časopis Slovenec je poročal, da je pogled na spomenik slovesen in da bodo z njim Cerklje veliko pridobile. Odkritja se je udeležila velika množica rodoljubov, tudi iz visokih krogov.


Str. 44 zgoraj: Odkritje spomenika Davorinu Jenku v Cerkljah l. 1936 (vir: DLib) Levo zgoraj: (Slovenec, 21. 9. 1936, str. 2) Levo spodaj: Spomenik Davorinu Jenku l. 1936 (vir: DLib) Desno spodaj: PleÄ?nikov spomenik z doprsnim Dolinarjevim kipom danes (vir: www.visitcerklje.si)

45


»Ker se oba boriva s častnimi in poštenimi sredstvi, za cilje, za ideale in ne s komolci ali z zahrbtnostjo.« (vir: Boris Leskovec: Na brzicah življenja, Ljubljana 2017)

Ivan Vurnik — UNIVERZITETNA KNJIŽNICA Str. 46, 47 spodaj: Maketa Vurnikove verzije Univerzitetne knjižnice (vir: Muzej za arhitekturo in oblikovanje, Ljubljana)

46


RIVALSTVO Načrte za novo Univerzitetno knjižnico je ustvaril arhitekt Jože Plečnik v letih 1930-31 (dokončana je bila l. 1941). Konkurenčni načrt zanjo pa je zasnoval Ivan Vurnik*. Po objavi l. 1933 je prišlo do odkritega tekmovanja, z argumenti, pa tudi na osebni ravni. Trenje med Vurnikom in Plečnikom je izviralo še iz let, ko je Vurnik vzpostavljal arhitekturni oddelek na Tehniški fakulteti in si je kot predavatelja bolj želel Fabianija kot Plečnika, ker pa je prvi vabilo odklonil, je bil primoran prositi Plečnika. V neizbežnem sobivanju sta si delo razdelila in se je govorilo o Vurnikovi in Plečnikovi šoli. Čeprav je Vurnik Plečniku l. 1920 spoštljivo pisal: »Verujte mi, jaz vem, da ste visoko, visoko pred menoj v svojem poklicu, a kljub temu se Vas ne bojim – ker se oba boriva s častnimi in poštenimi sredstvi, za cilje, za ideale in ne s komolci ali z zahrbtnostjo«, ga je Plečnikova priljubljenost, ki se je pokazala tudi pri izboru načrtov za Narodno in univerzitetno knjižnico v Ljubljani, vendarle bolela. *K razstavi, s katero smo se osredotočili na delovanje Vurnikov v Kranju in okolici, smo izjemoma dodali zapis o Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. Iz več razlogov: ker je z načrtom gradnje NUK II tematika spet aktualna in podobno zapletena, ker nas kot knjižnico tematika še posebej nagovarja in ker je Vurnikov nerealizirani projekt v javnosti skoraj neznan.

»Steletu se je tako rekoč še na smrtni postelji pokesal, ker je v Ljubljano pripeljal Plečnika … Bridko je moral občutiti, da je Slovenija premajhna za dva Plečnika.« (Damjan Prelovšek, Ivan Vurnik: 1884– 1971: slovenski arhitekt, 1994, str. 71) Vurnik je »protiprojekt« izdelal na pobudo Izidorja Cankarja. V Vurnikovih zapiskih lahko preberemo njun rezek pogovor: Vurnik: »Plečnik vam bo gotovo napravil lepo fasado, ki pa glede uporabnosti ne bo boljša, kot so vse tiste, ki jih imate že zdaj v Ljubljani.« Cankar: »Kaj, lahko ti govoriš, dobro, pa nam boš zato ti moral napraviti načrt, da vidimo, kaj ti zmoreš.«

47


DNEVNA SOBA MESTA Vurnik je res zasnoval načrt leta 1934. Glavna razlika v njegovem projektu je bil visok knjižni »silos« skladišče za knjige, ki naj bi zadoščalo za 50 let, kasneje pa bi ga bi bilo mogoče povečevati. Predvidel je veliko dvorano, vhod pa ne s stranske Turjaške ulice (kot Plečnik), ampak z Vegove ulice. Ob vhodu si je Vurnik inovativno zamislil t. i. »dnevno sobo« mesta s kavarno, saj je vizionarsko predvidel, da bo nova velika knjižnica postala tudi družaben prostor – medtem ko je Plečnik kot osrednji prostor knjižnice razumel izključno kot mesto kontemplacije, kjer veljata tišina in zbranost (Arhitektura v službi ljudi, str. 94–95). Moto naše nove knjižnice v Globusu v Kranju je torej že Vurnikova ideja izpred osmih desetletij!

Univerzitetni svet je Vurnikov in Plečnikov projekt poslal v strokovno presojo uglednemu profesorju Ottu Salvisbergu na Politehničnem inštitutu v Zürichu. Ta je Vurnikov projekt ocenil kot svež, bolj funkcionalen, prostoren in skladen s programom, Plečnikov načrt pa kot »reprezentativno stavbarstvo pretekle epohe«, ki ima organizacijske pomanjkljivosti, smotrnost pa je podrejena zunanjemu formalizmu (Pavel Göstl: Ivan Vurnik: 1884–1971: slovenski arhitekt, 1994, str. 115). V časopisu Slovenija se je l. 1935 o obeh predlogih razpisal dr. Josip Regali, publicist, književnik in umetnostni kritik, ki je poleg finančnih težav temeljito pretehtal Plečnikove in Vurnikove predloge ter se izrazito zavzel za Plečnikov projekt. Po presoji je rektor Univerze v Ljubljani predlagal, da bi NUK projektirala oba avtorja skupaj – a to v njunem napetem medsebojnem vzdušju ni bilo mogoče. Leta 1935 je gradnjo knjižnice prevzela banovina, ki se je dokončno odločila za Plečnikov načrt.

Levo na sredini: Vurnikova skica (vir: Narodna galerija, Ljubljana) Desno spodaj: Današnja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (vir: NUK) 48


Pot od pobude do otvoritve nove Univerzitetne knjižnice je imela dolgo brado, saj je vmes minilo 11 let (1930–1941). A še mnogo daljšo brado bo imela nova Narodna in univerzitetna knjižnica NUK II, saj je od prve resne pobude za gradnjo nove knjižnice minilo že celih 32 let! Na javnem natečaju izbrana arhitekturna rešitev biroja Marka Mušiča je v dolgih desetletjih zastarala, nakar smo leta 2012 dočakali nov zmagovalni načrt biroja Bevk Perović arhitekti. Sedem let po koncu že drugega arhitekturnega natečaja država še vedno ni zagotovila denarja za izvedbo tega pomembnega nacionalnega projekta. Donedavna ravnateljica NUK-a Martina Rozman Salobir pravi, da so potrebe ustanove že davno prerasle obseg Plečnikove palače. Plečnikova stavba je bila načrtovana za 270.000 knjig, sedaj pa šteje že več kot 2,7 milijona enot različnih vrst gradiva. (Vanja Brkić: Namesto NUK II država seli knjižnico v BTC, Dnevnik, 30. 7. 2018). Najbrž dandanašnji ne bi zadostoval niti Vurnikov rastoči silos. Levo na sredini: Plečnikova čitalnica, Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani (vir: NUK) Spodaj: Načrt Biroja Bevk Perović arhitekti (vir: NUK)

Desno zgoraj: Mušičev načrt za NUK II (vir: Revizijsko poročilo Gradnja nove Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani, str. 39)


VIRI KNJIŽNO GRADIVO • Janez Flis: Umetnost v bogočastni službi, 1908 • Makso Pirnat: Narodna čitalnica v Kranju 1863–1913, Kranj, 1913 • Josip Žontar: Zgodovina mesta Kranja, Kranj, 1982 • Sonja Žitko: Historizem v kiparstvu 19. stoletja na Slovenskem, Slovenska matica, Ljubljana 1989 • Franc Gornik: Zgodovina blejske župnije, 1990 • Pod zvonom sv. Kancijana, Kranj, 1991 • Ivan Vurnik: 1884–1971: slovenski arhitekt, Organizacijski odbor projekta Vurnik, Ljubljana 1994 • Stvaritve znanih arhitektov: Kranj in okolica, Študijski krožek “Odkrijmo svojo deželo drugim”, Univerza za III. življenjsko obdobje, Kranj,1995 • Gimnazija Kranj: ob 100-letnici zgradbe kranjske gimnazije, uredil Slavko Brinovec, 1997 • Franc Puhar: Kranj v stoletju neslutenih sprememb, Kranj, 2000 • Nika Leben, Milan Sagadin: Kranj, Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Ljubljana, 2008 • Špela Kuhar in Barbara Viki Šubic: Kažipot po arhitekturnem delu Ivana Vurnika (1884–1971): Vurnikova pot: Krajevna skupnost, Radovljica, 2014 • Helena Vurnik: slikarka in oblikovalka, 1882–1962: Narodna galerija, 20. september–3. december 2017, Narodna galerija, Ljubljana, 2017 • Boris Leskovec: Na brzicah življenja: življenjska pot arhitekta Ivana Vurnika in slikarke Helene Kottler Vurnik Arhitektura in svetovanje, Ljubljana, 2017 • Robert Peskar, Milan Sagadin, Andrej Šebalj: Župnijska cerkev sv. Kancijana v Kranju, Ljubljana, 2017 • Manca Štefe: Težave revitalizacije mestnih središč: primer mesta Kranja, diplomsko delo, 2013

ČLANKI • Našim podobarjem in malarjem, pa tudi drugim v prevdarek, Novice, 8. 8. 1857 • Fran Levec: Jenkova slavnost v Kranji, Slovenski narod , 28. 9. 1873 • Nekaj besed zastran ohranjanja umetnijskih ostankov, Vestnik, 15. 2. 1874 • Franc Perne: Gimnazijska kapela v Kranju, Dom in svet, št. 8, 1899 • Makso Pirnat: Ivan Vurnik, slovenski kipar (spominska črtica), Slovan, št. 9, 1911 • Fr. Pokorn: Šmartin pri Kranju, Gorenjska knjižnica, 6. zvezek, Kranj, 1912 • Kranjski narodni dom pod streho, Jutro, 2. 9. 1923 • France Stele: K prenovitvi župne cerkve, Kranjski zvon, št. 5, 1934 50


• Jožef Košir: Obnova župne cerkve v Kranju, Kranjski zvon, št. 5, 1934 • Športno kopališče v Straheči dolini, Gorenjec, 29. 7. 1939 • Za dviganje delovne storilnosti, Glas Gorenjske, 27. 4. 1960 • Kranjčani dobili Delavski dom, Glas Gorenjske, 4. 5. 1960 • Ivan Sedej: Podobarstvo na loškem ozemlju v 19. stoletju, Loški razgledi 1961 • Cene Avguštin: Predvojni regulacijski posegi v urbano strukturo Kranja, Varstvo spomenikov, št. 11, 1967 • Peter Fister: Razvrednotenje urbanistično-arhitektonskih prostorskih kvalitet Kranja, • Gorenjski glas, Snovanja, 19. 4. 1969 • Stane Bernik: Oris sodobne arhitekture v Kranju, Kranjski zbornik, 1970 • Sonja Žitko: Radovljiški podobar Janez Vurnik starejši (1819–1889), Mohorjev koledar, 1989 • Damir Globočnik: Kamnoseška in podobarska delavnica Janeza Vurnika st. in Janeza Vurnika ml. v Radovljici, Radovljiški zbornik, 1992 • Cene Avguštin: Rodbina Vurnik iz Radovljice, Gorenjski glas, 3. 3. 1995 • Maruška Markovčič: Podobarska delavnica Andreja in Ivana Cesarja v Mozirju od 1853 do 1936, Etnolog št. 1, Ljubljana, 1998 • Damir Globočnik: Spominska obeležja Simonu Jenku, Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, št. 2, 2005 • Mira Delavec: Lovro Pintar – narodnjak v senci, Kronika, Ljubljana, 2005, št. 2, str. 197–208 • Jože Košnjek: Spomin na arhitekta Vurnika, Gorenjski glas, 12. 4. 2011 • Marjana Hanc: Kipi s Slovenskega trga, Delo, 22. 11. 2011 • Damir Globočnik: Arhitekt Ivan Vurnik, Gorenjski glas, 29. 12. 2011 • Andrej Doblehar: Vsi obrazi kulturnih vrhov: Sv. Jošt nad Kranjem ima bogato zgodovino in sodoben utrip, MMC RTV SLO, 7. 6. 2013 • Ivan Smiljanić: Narodna čitalnica v Kranju od leta 1863 do druge svetovne vojne, Revija Knjižnica, št. 4, 2015 • Andreja Rakovec: Ivan Vurnik, http://www.mariborart.si/osebnosti, 17. 3. 2016 • Sanja Špindler: Stanovanjska soseska 100 let po Vurniku, št. 6, 2016, str. 110–120 • Ivan Smiljanić: Spominska obeležja na Gimnaziji Kranj v kontekstu političnih sprememb (2. del), www.zgodovina.si, 6. 9. 2016 • Alojz Premrov: Kranj nekoč in danes, Gorenjski glas, 18. 6. in 27. 8. 2017 • Jožica Grgič: Iz velemesta v provinco, v revščino in podreditev možu, Delo, 21. 9. 2017 • Ivan Smiljanić: Spomenik kralju Zedinitelju, Kranj, 2018 • Vanja Brkić: Namesto NUK II država seli knjižnico v BTC, Dnevnik, 30. 7. 2018 • Mateja A. Hrastar: Skrivnosti muzejskih depojev: Makete del Plečnikovega tekmeca, Dnevnik, 12. 11. 2018 • Katarina Rus Krušelj: Podobar – izgubljen poklic, www.domzalske-novice.si, 16. 2. 2019 51


SLIKOVNO IN DOKUMENTARNO GRADIVO • Gorenjski muzej, Kranj • Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj • Narodna galerija, Ljubljana • Arhiv Mestne knjižnice Kranj • Arhiv dr. Borisa Leskovca, u.d.i.a. • Domžalsko-kamniške Nov!ce • Digitalna knjižnica Slovenije: www.dLib.si • Portal Kamra: www.kamra.si • Portal Wikipedija

SPLETNE STRANI • Biografski leksikon Gorenjci: www.gorenjci.si • Slovenski biografski leksikon: www.slovenska-biografija.si • Industrializacija Kranja in njene posledice, raziskovalna naloga, 2012: https://vdocuments.mx/documents/industrializacija-kr.html • Narodna galerija, Ljubljana: Helena Vurnik, slikarka in oblikovalka (1882−1962), razstava, 2018: https://www.ng-slo.si/si/razstave-in-projekti/razstava/helenavurnik?id=4248 • Theatre-architecture.eu: https://www.theatre-architecture.eu/si/db/?theatreId=250 • Računsko sodišče: http://www.rs-rs.si/fileadmin/user_upload/revizija/152/NUK_II.pdf • Klinika Golnik: http://www.klinika-golnik.si/bolnisnica-golnik/zgodovina.php • Visit Cerklje: https://www.visitcerklje.si/sl/kam-v-cerkljah/kulturne-znamenitosti/spomeniki

IDEJNA ZASNOVA IN BESEDILO: Petra Puhar Kejžar, Mestna knjižnica Kranj GRAFIČNO OBLIKOVANJE: Lucija Podbrežnik, Mestna knjižnica Kranj IZDALA IN ZALOŽILA: Mestna knjižnica Kranj TISK : Medium d.o.o., Žirovnica NAKLADA : 50 izvodov 52


CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929.52Vurnik(083.824) 930.85(497.4Kranj)”18/19”:929.52Vurnik(083.824) PUHAR Kejžar, Petra Rodbina Vurnik in Kranj : ob treh obletnicah : katalog razstave Mestne knjižnice Kranj / [besedilo Petra Puhar Kejžar ; slikovno in dokumentarno gradivo Gorenjski muzej Kranj ... et al.]. - Kranj : Mestna knjižnica, 2019 ISBN 978-961-93960-3-2 1. Gl. stv. nasl. COBISS.SI-ID 303067904

Gorenjci na okroglo


Narodni dom, poimenovan tudi kot Sokolski dom, pred drugo svetovno vojno (vir: Gorenjski muzej, Kranj)



Zbirka Domoznanski razgledi, ĹĄt. 1


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.