Zbrane pesmi drugega kroga finala SEDMO EVROPSKO PRVENSTVO V SLAM POEZIJI by MKC Maribor

2. krog f

in al a

7. Evropsko prvenstvo v slam poeziji

Produkcija in realizacija: Mladinski kulturni center Maribor (zanj Marja Guček, direktorica) Izvršna produkcija in organizacija: Petra Kolmančič, Nina Medved Koprodukcija: SiSlam, Slam zverine Prevodi: Jan Podbrežnik, Saša Horvat Šimonka, Boštjan Kmetec, Petra Kokol, Kristina Prah, Ariela Herček, Matic Ačko, Klavdija Volf, Metka Zadravec, Nina Medved Uredila: Petra Kolmančič Oblikovanje: Matic Ačko Jezikovni pregled: Tonja Jelen Zahvaljujemo se Oddelku za prevodoslovje Filozofske fakultete Univerze v Mariboru in mentorici Natalii Kaloh Vid.

Maribor, december 2020

7. Evropsko prvenstvo v slam poeziji Zbrane pesmi drugega kroga finala

Najboljši trije tekmovalci ali tekmovalke iz posameznega polfinalnega izbora in še štirje, ki so se na splošno uvrstili najvišje, so uvrščeni v osrednji večer prvenstva. V finalu se poteguje deset pesnikov in pesnic za osvojitev naziva prvak ali prvakinja Evropskega prvenstva v slam poeziji.

KAZALO Finale, drugi krog sobota, 5. december 2020, 20.00–21.45 1. Juozas Ališauskas, Litva: Prelep trenutek, ne mini / Beautiful Moment, Do Not Pass Away / Sustok akimirka žavinga

2. Lucerna do Moco, Portugalska: Dekle s tropskimi očmi / Tropical Eyes Girl / Menina de Olhos Tropicais

3. Lasse Nyholm Jensen, Danska: Kaj smo naredili / What Have We Done / Hvad har vi dog gjort

4. Richárd Sárközi, Madžarska: Kozmofobija / Cosmicophobia / Kozmikofóbia

5. Eva Kokalj, Slovenija: Prva ljubezen / The First Love

6. Beau Williams, Irska: Spakiram svojo sobo / Packing my Room

7. Dino More - Tremens, Hrvaška: Prečudovit dan / Beautiful Day / Predivan dan

8. Argyri Loizou, Ciper: Slam poetov ena-in-pol-minutni razmislek o zavesti / Poetry Slammer‘s 1 and a Half Minute Guide to Consciousness

9. Michal Krakovský, Slovaška: Na koncu / In the End / Chora na konci

10. Kaisa Kuslapuu, Estonija: Radiator / The Radiator / Radiaator lühike lõplik (drugi del pesmi)

11. Olza Olzeta, Španija: Traheotomija / Tracheotomy / Traqueotomía

12. Julie Lombe, Belgija: Srečnokracija / Happycracy / Soyez heureux

13. Solja Krapu, Finska: Podari mi skalnjak / Give Me a Rock Garden / Anna minulle kivikkopuutarha

14. Igor Trpčeski, Republika Severna Makedonija: Moja revolucija / My Revolution / Мојата револуција

15. Ondřej Hrabal, Češka: Ministrstvo za zdrav razum / The Ministry of Common Sense / Ministerstvo zdravého rozumu

16. Panagiotis Drakopoulos, Grčija: Maska / Mask / Η μάσκα

17. Aleksander Delphinov, Rusija: Brezskrbnež / Happy-Go-Lucky / Весёлый парень

18. Jovana Ilkić, Srbija: Maraton / Marathon / Maraton

19. Treize accordée, Francija: V meni teče po tirih / It Runs on Rails Inside / Des rails à l‘intérieur

Juozas Ališauskas Litva

Naslov v izvirniku: Sustok akimirka žavinga Naslov v angleščini: Beautiful Moment, Do Not Pass Away

Iz litvanščine v angleščino prevedel Juozas Ališauskas. Iz angleščine prevedla Ariela Herček.

PRELEP TRENUTEK, NE MINI

Ustavi se, prelep trenutek, ne mini. Ne zato, ker bi bil srečen. Ker potrebujem več časa. Prosim ustavi se, ker me po študiju čaka delo. Ustavi se, ker moram prebeliti stene. Ustavi se, ker sendviči nimajo več dobrega okusa. Počakaj trenutek, ker moram zjutraj vstati ob šestih. Počakaj, ker imeti mačka ni več tako kul kot imeti mačko. Počakaj, ker postajam utrujen, ko moram po stopnicah. Pi-bip! Prelep trenutek, ustavi se na robu ceste. Napisal ti bom kazen za prehitro vožnjo. Če bi bil moj prijatelj, bi zagotovo bil tisti, v katerega avto želim vstopiti, ti pa samo voziš en meter pred mano. Ne hiti tako, saj se vsak dan še vedno spominjam svojega otroštva. Vsaj upočasni, saj bo jutri spet delovni dan. Počakaj trenutek, ker še zmeraj nočem otrok in žene.

Ustavi se, ne zato ker te je prosil Faust, ker človek sploh nima več časa brati Fausta, ustavi se za tistega Japonca, ki vsako jutro stoje zaspi na vlaku na delo. Ustavi se za mamo petih otrok. Ustavi se za tiste, ki imajo dve službi. Ustavi se ali se vsaj ne odvijaj hitreje vsako leto. Ustavi se, ker je minilo že nekaj časa, odkar smo imeli prosti čas. Poskušamo uživati, ampak je treba še toliko vsega postoriti, in to nas žre. Vsaj ti se ustavi, saj se biološke ure nikoli ne bodo, moje življenje se bliža koncu z vsakim dnem, ki mine. Če te lahko prosim, nedvomno, ustavi se, prelep trenutek, ne mini, saj tako zelo hitim, da ne vem več, kaj je sreča.

Lucerna do Moco Portugalska

Naslov v izvirniku: Menina de Olhos Tropicais Naslov v angleščini: Tropical Eyes Girl

Iz portugalščine v angleščino prevedla Lucerna do Moco. Iz angleščine prevedla Petra Kokol.

DEKLE S TROPSKIMI OČMI

Nosile so sprožilec glagola dominirati in te spregale v indikativ besa, ki se je hranil s prepotentnostjo mane. Razpršili so te v prah grobnic, ki ga je buržoazna sterilnost drugih civilizacij izhlapela v ozračje tvoje identitete.

Zahtevaj knjige! In nič več orožja, s katerim so ti zdesetkali sanje. Povej jim, da si žejna kulture! In nič več teh travm, ki so šle skozi vojne, ki so utišale papeže. In prosim, če te zavrnejo, jim ukaži, naj te dvignejo do ničle. Bolje je umreti kot zapraviti življenje v tem ugodju podrejenosti.

Dekle s tropskimi očmi. Hči nasilja in dvojčica upanja. Čikaška plesalka, kiberski obed, prebivalka Rožave.

Capa iz Harlema, sužnja duše, igralka iz Bednowooda in delec vesolja. Mesarka iz Buckinghama, pekinški cirkus, maastrichtsko gledališče in ptičja kletka gostov Kremlja. Teh čustev ne delim zaradi širjenja kitajskega imperializma ali neprekinjene prevlade etičnih skupin zahodne civilizacije. Ne nameravam govoriti o zatiranju ali glasovih, ki so te zmeraj želeli utišati. Ne, ne bom ti govoril o tem, kako ti je narava naklonjena (kako te je celo ustvarila žensko, moškega hermafrodita, karkoli že to pomeni) ali o tvojem pohlepu, ker ti ni bilo dano dovolj vpogleda, da bi razumela, kako briljantna je pleva, skrita med tvojimi semeni.

Pripada nekim ubogim dušam. Nežnim dušam, ki ne obožujejo ničesar in z včerajšnjim zakolom opravičijo nesrečo te zdajšnjosti, ki ti je postregla s sramoto nezaželenega jutrišnjega dne. Je o majhnem nasmehu. Nasmehu, ki se ne želi več razkriti

na tvojem lačnem obrazu, na katerem sonce sveti z žarki, ki jih je življenju do zdaj skrival pohlep vplivnih ljudi. In je o luči! O majhni luči, ki sveti na obzorje vseh ljudi, ki so te našli v svoji prihodnosti. In prihodnost je zdaj. Prihodnost si Ti, dekle s tropskimi očmi. Prihodnost je zdaj.

Lasse Nyholm Jensen Danska

Naslov v izvirniku: Hvad har vi dog gjort Naslov v angleščini: What Have We Done

Iz danščine v angleščino prevedel Lasse Nyholm Jensen. Iz angleščine prevedla Saša Horvat Šimonka.

KAJ SMO NAREDILI

Kaj smo naredili, da se počutimo tako dobro? Smo bili samo ... dobro vzgojeni? Pridni otroci? Priiiiidna punca? Krasen fant? Smo si to zaslužili? Gre za dobro karmo? Kaj smo naredili, da se počutimo tako dobro? Gre za socialni sistem? Varnostno mrežo? Gre za ustvarjanje socialnega sistema, ki skrbi za tiste, ki to potrebujejo? Zdravstvenega sistema, ki zdravi tiste, ki zbolijo? Je to to? Smo se borili za to? Sodelovali v bitkah, v katerih je bilo treba sodelovati? Se vojskovali za naše vrednote? Kaj smo naredili, da se počutimo tako dobro? Smo imeli samo ... srečo? Smo bili na pravem mestu

ob pravem času? Kjer ni bilo prevroče in ni bilo premrzlo? Kjer je bilo dovolj vsega, da smo vsi lahko poskrbeli za strehe nad svojimi glavami, oblačila na svojih hrbtih in hrano za v želodce? Kaj smo torej naredili, da se počutimo tako dobro? Smo samo ... dobro izkoristili vire? Da smo ustvarili presežek? Pridobili bogastvo? Ali pa smo dobro uporabili svoje bogastvo, da smo drug drugega naredili bogatega? S posojanjem, da bi kot družba lahko postali bogatejši, kot bi bili sicer? Da bi lahko počeli več reči, kot bi jih lahko sicer? Kaj smo naredili, da se počutimo tako dobro? Ali smo samo ... izkoristili svoj položaj? Spremenili pravila?

Da bi lahko v prihodnosti predvsem mi zmagovali? Smo samo posodili malce več drug drugemu kot vsem drugim, da bi bila razlika med njimi in nami malce večja, kot bi bila sicer? Smo postali bogatejši na račun drugih? Da bi lahko kupili malce več, kot bi si dejansko lahko privoščili, in potrošili denar prej, kot smo ga dejansko zaslužili. Da bi se lahko počutili malce bolje, kot bi se sicer lahko, in dobili vse prej, kot bi sicer lahko dobili. Da bi vzeli malce več, kot bi sicer smeli, in porabili malce več, kot smo dejansko potrebovali. Da bi lahko tekli malce hitreje, kot bi sicer lahko tekli, in leteli malce dlje, kot bi sicer lahko leteli. Da bi lahko gradili malce višje, kot bi sicer lahko gradili, in kopali malce globlje, kot bi dejansko smeli kopati. Da bi lahko našli malce več, kot naj bi našli, in požgali malce več, kot naj bi bilo požgano. Da bi lahko gojili malce več, kot lahko prenese zemlja, in teptali malce močneje, kot bi zmogla Zemlja. Da bi se lahko zabavali malce bolj, kot bi se lahko zabavali,

in pojedli malce več, kot bi smeli pojesti. Da bi lahko zasvinjali več, kot bi nam bilo mar pospraviti, in zasedli več prostora, kot naj bi ga zasedli. Kaj smo naredili, da se počutimo tako dobro? Ali smo samo ... spremenili svoje vrednote? Da bi se lahko še naprej gledali v oči, medtem ko si govorimo, da smo, dokler plačamo znesek, napisan na listku, naredili vse, kar je treba? Da smo odgovorni? Da smo sprejeli vse posledice svojih dejanj? Ali smo morda ... plesali malce predolgo, kot da nas nihče ne gleda? Živeli malce preveč, kot da jutri ne obstaja? Morda celo tako zelo, da kmalu jutrišnjega dne ne bo več? Kaj smo naredili, da se počutimo tako dobro? Več let smo jemali hipoteko na prihodnost, da smo si lahko privoščili izkopavanje preteklosti in jo vso porabili; naenkrat.

To smo naredili. To smo naredili. Kaj smo naredili? Kaj smo naredili?!

Richárd Sárközi Madžarska

Naslov v izvirniku: Kozmikofóbia Naslov v angleščini: Cosmicophobia

Iz madžarščine v angleščino prevedla Zsuzsa Maczák. Iz angleščine prevedel Matic Ačko.

KOZMOFOBIJA

Dober večer. Je to psihiatrični oddelek? Potem vdrem skozi odprta vrata. Seveda hočem govoriti o tem, zakaj bi sicer bil tukaj? Ne, ne, tokrat nisem tukaj, da bi priznal, kako se moja podzavest želi znebiti mojega očeta in obdelati mojo mamo. Ne. Imam bolezen, ki je nihče ne jemlje resno. Sem kozmofobičen. Torej: strašijo me misli in čustva, ki se porajajo, ko zrem v zvezdnato nebo – osamljenost, neskončnost, praznina. Čudno je, kako sem začel kot povsem normalen človek. Ravnokar sem diplomiral iz filozofije. Prav, prav, bil sem mlad in potreboval sem denar. Morda si mislite, da ta fobija ni tako grozna, ampak pomislite, kako mi je bilo hoditi na zmenke s puncami ponoči na prostem. Šla sva v park in hodila cikcak med pasjimi iztrebki. Nagnil sem se k njej in bil tik predtem, da jo poljubim, ko je vse pokvarila – z enim sami stavkom. In veste, kaj je rekla? »Oh, zvezde so čudovite!« »O, sranje« »Mar se ti ne zdi?« »Ja. Absolutno.« »Ali je tisto Kasiopeja?« »Kako naj jaz to vem?«

»Kako čudovito!« Sploh ne začenjaj! »Sprašujem se, kaj je onstran tega.« In vendar začneš: Veš, kaj je onstran? Neskončno vesolje, mraz, še več vesolja, jebeni mraz, leteči kosci kamenja, še več vesolja in črne luknje z negativno materijo. Kar vidiš tam zgoraj, morda sploh več ne obstaja. Gledaš neobstoječe stvari! Tako daleč so, da so nehale obstajati tisoče let nazaj in vendar še vedno strmiva vanje. Razdalja med njimi je razdalja med obema poloma, pomnožena z 10 na stopetinšestdeseto. Če bi nekdo gledal nazaj od tam, bi videl, da sva mrtva že stoletja. Razumeš? Vsi smo mrtvi kot kamen, zakaj bi torej gledal že tisočletja mrtvo zvezdo s svojimi bolečimi očmi? Dve mrtvi stvari gledata druga drugo. Hura! In potem začnejo s tem neverjetnim sranjem, da se vesolje širi. Če je neskončno, kam se še širi? In kako to, da nima konca? Če se je začelo z velikim pokom, potem je moralo imeti vsaj en konec. In tudi – veliko ljudi hoče potovati v vesolje. Jaz že ne! Vedno sem jokal od smeha, ko sem gledal Star Treck. Tisti s čudnimi čeli poljubljajo tiste s špičastimi ušesi. In potem smo pristali na Luni. Porabili so milijarde, da so naredili korak ali dva po brezzračnem kupu kamenja, kjer ni nobene atmosfere. Tja so šli, da zapičijo zastave v tla, kjer jih nihče ne bo nikoli videl, samo tistih nekaj idiotov, ki so pripravljeni iti tja in poskakovati v plastičnih ukalupljenih pajacih. Kakšna bi bila Madžarska misija v vesolje! Predstavljajte si madžarske vesoljske turiste. Koliko piščančjih sendvičev bi vzeli s seboj za vsa tista svetlobna leta? Vase bi zlivali šnops in Gösser, saj veste, pač toliko, da se jim ne bi

zvrtelo. Potem bi stopili ven na Luno v vesoljskih skafandrih in z nogavicami pod svojimi sandali, mastno rignili, povlekli ven svojega tiča in poscali nov krater na Materi Luni. Potem bi se ozrli naokrog, da vidijo, če je kje kaka taverna ali gostilna s klobasami in gorčico. Ne. Zato bi se vkrcali nazaj, drgetali, ker je zunaj jebeno mrzlo, in spravili svoje riti nazaj s cvilečimi raketnimi gumami. Prav imate, to je vožnja pod vplivom alkohola, ampak saj smo Madžari, nismo? Povejte mi – bi naj zmenek tako potekal? Straši me misel, da sem samo tisoč milijoninka sekunde. Želim si biti 3 minute in 15 sekund.

Eva Kokalj Slovenija

Naslov v angleščini: The First Love

PRVA LJUBEZEN

Nikoli ne ljubiš tako kot prvič. Nikoli več tako brezkompromisno. Nikoli več tako nepovratno. Nikoli ne ljubiš tako kot prvič. Ko ljubiš prvič – sanjaš najdlje. Stojiš na vrhu sveta in plešeš v vetru. Mlad si, zaljubljen, nepremagljiv, vse v tebi utripa, še nikoli nisi bil tako živ in končno si našel nekaj, za kar se je vredno boriti. Ko ljubiš prvič, ljubiš neustrašno, nesmrtno in neuničljivo. Ljubiš in ne zdi se ti možno, da bi bilo kdaj drugače. In verjameš, da boš ljubil večno; za zmeraj, do smrti. Nikoli ne ljubiš tako kot prvič. Ko brezglavo izgorevaš v pepel, ker te odnese dejstvo, da se v vsej tej masi ljudi najdeta človeka, ki želita spati drug ob drugem. Odnese te, ko ne moreš zaspati, ker se ti meša od bližine, odnese te, ker veš, da živiš najlepše spomine svojega življenja in hkrati te je že strah te blazne sreče, ker je popolnoma nerealno, da dihaš v istem ritmu. In ko vaju skupaj zagledaš v ogledalu, se še vedno sramežljivo čudiš, da je to možno …

Prva ljubezen je čudež. Božanski impulz, ki prebudi srce. Ritem prve ljubezni je ritem bitja srca. Prva ljubezen te zbudi. Srce prvič prepozna svojo melodijo in vedno se vračaš; srečuješ jo v vseh naslednjih zgodbah ... in lahko, da je to usoda. Nikoli ne ljubiš tako kot prvič. Ko ljubiš prvič – ljubiš do konca. Ko prvič izgubiš – izgubiš za vedno. Ko vase zapišeš ime neke ljubezni – je to forever! Nikoli več ne moreš tega kosa srca podariti komu drugemu, samo prvič pripadaš v celoti. Vsaka ljubezen izžge vate svoj podpis in potem piha skozi te luknje in nikoli več nisi cel … in naučiš se živeti s tem.   Nikoli ne ljubiš tako kot prvič. Prva ljubezen ostane do konca življenja. Kot opomin na hrabrost velikih sanj …  Kot nasmeh spomina na mladost, kot obljuba sebi … V odmevu se prikrade, v notranji kompas je vgrajena, vgravirana je v posebno mesto v duši in kljubuje času. Kot monument ljubezni, kot iniciacija, kot dokaz boga.

Beau Williams Irska

Naslov v izvirniku: Packing my Room

Iz angleščine prevedla Petra Kokol.

SPAKIRAM SVOJO SOBO

V moji levi roki je topla siva zimska kapa, ki mi ji jo je pred leti zaštrikala babica. Objemala je mojo glavo, ko sem si prvič prebodel jezik, in zadržala moje možgane, ko je hrib sankališča zvil mojo podlaket napol med zimskimi počitnicami 2001. Zraven kolena imam škatlo, polno zbledelih ljubezenskih sporočil vseh prijateljev iz 4. razreda. Pri tistih letih sta bila »ljubezen« in »sovraštvo« pasatna vetrova, ki je mršil naše male bundesligas frizure. »Ekstremno« je bilo vse, kar je bilo, in nikoli nismo zares razumeli, zakaj so stvari tako zelo bolele, kot so, ampak nikoli se ni bilo treba spraševati, zakaj ljubimo instinktivno in strastno. Na drugi strani sobe so škatle polne vaj rokopisa in testov, listov papirja z zavihanimi robovi z rdečimi in modrimi komentarji za v okvir. Kup mojega otroštva, ki sem ga označil kot »ne dovolj pomemben, da si ga zapomnim«, ampak mama ga bo, morda, nekoč presejela z roko, ko bodo stene molčale. Prva učiteljica, ki se je spomnim, je ga. Sanger. Učiteljica v 2. razredu z mehkim glasom in nebeško modrimi očmi,

čudež je, da sem se tisto leto naučil sploh česarkoli. April je bilo prvo dekle, ki me je užalilo v javnosti z otroško rimo »Criss cross applesauce! Do me a favor and GET LOST!« 15 let kasneje internet pravi, da jo imajo v primežu droge. Patrick Weightman je mrtev. No, vsaj na Instagramu ga ne najdem. Ko sem se preselil v Novo Anglijo, mi je dal svoj talisman, sponko zvito v »P« kot Patrick. Zlato vstopnico, vsaj za najine 9 let stare oči. S Stephanie Denney še zmeraj govoriva o tem, kako sva očarala kotalkališče za moj rojstni dan, ampak razdalja in odraslost sta zmanjšali pogostost klicev. Odstranil sem odvečno maščobo s sten, in moja stara soba počasi izgleda, kot da bi v njej lahko zdaj odrasel kdo drug. Mama je enako storila s preostankom hiše. Svojo posteljo si predstavljam manjšo in pod drugim kotom zraven dolge stene. In nočna lučka, ki gori, mlade oči navaja na spanec v temi. Postelja je sedaj naslanjač pod oknom z zvočnikom na vsaki strani, obrnjena sta navznoter, proti najstniku, ki bere besedilo svoje najljubše pesmi.

Besedilo je zdaj strip. Strip je zdaj učbenik, porno, pismo o sprejemu na univerzo, sporočilo o razhodu. Okno je zaprto in zunaj sneži močneje, kot bi lahko kdorkoli ustavil. Nihče ne govori o tem, zakaj se nam ustnice luščijo kot karton. Oče je še zmeraj ujet na uličici zavite obale, medtem ko mama sama joka v sobi. To je praznina, ki se jo trudim izbruhati v kopalnici v službi. Telo se fizično odziva na nekaj, kar ne obstaja. Ona pravi, da on ni slab človek, da je samo bolan. Noben od naju ne ve, kaj to pomeni, le ponavljava to, ko »upanje« postane še en sandal, izgubljen na še eni nestabilni viskija polni poti proti domu, ki se je ne bom spomnil. Njegov obraz je v vsaki slepi ulici. Jaz sem noga v krču. Tlakovci pod mojimi stopali se lomijo v labirint, skozi polomljene zobe rotim razumevanje za to, da je sovraštvo samomor ljubezni. Da je sovraštvo samomor ljubezni.

Dino More Tremens Hrvaška

Naslov v izvirniku: Predivan dan Naslov v angleščini: Beautiful Day

Iz hrvaščine prevedla Kristina Prah.

PREČUDOVIT DAN

Vozim se po ulici, ulici, ulici, ulici Po svoji dobro znani cesti. Prečudovit je dan in res sem vesel, Sonce mi sije in vse je kot lep sen. Ptice mi žvrgolijo in pravijo »Tremens bok«! Medtem ko poslušam svoj album in pijem sok, Rad bi malo prepiha, pa pritisnem na gas, A nenadoma – pes! Udaril sem cucka, iz avta tečem ven, Gleda me zmedeno in zjeban je povsem. TODA PREČUDOVIT JE DAN IN RES SEM VESEL, SONCE MI SIJE, VSE JE KOT LEPI SEN, PRAVIM PREČUDOVIT JE DAN IN RES SEM VESEL, SONCE SE SMEJE, VSE JE KOT NEKI PRELEPI SEN. Nato se vozim dalje, skočil bom na bazen, Kopal se bom kot zadnji kreten. Užival bom v naravi in v pogledih vseh, S tobogana bom vreščal priljubljeni stih.

Zvoni mi mobitel in mama reče: »Yo!« Slišala je novice in zdaj sem najebal, Ker bežim pred policijo, to ni moj avto, Zato: »Tremensa ni tukaj, kličite drugo cifro.« Pogledam cesto, vsi refleksi kričijo stoj! Povozil sem nekoga, zdaj joj mene joj. Stopam iz avta, na cesti vidim sled, pod avtom mali krvavi deček bled. O fak! Povozil sem otroka! TODA PREČUDOVIT JE DAN IN RES SEM VESEL, SONCE MI SIJE, VSE JE KOT LEPI SEN, PRAVIM PREČUDOVIT JE DAN IN RES SEM VESEL, SONCE SE SMEJE, VSE JE KOT NEKI PRELEPI SEN. Bežim od tukaj, jaz grem daleč stran, Avto je razbit, rabim drugi plan. Skrivam se v gozdu, nihče me ne bo našel, Zgradil si bom kolibo in se nekako znašel. Živel bom naravno, ta načrt je krasen, Kakšna sreča, da sem pameten in samozadosten. Misli mi prekine neki čudni moški glas, Reče: »Stoj ali streljam!« a to sem pač jaz …

35 Reče mi, da moram kvišku dvigniti roke, A jaz se obrnem, zadet od prve krogle, Strel v vratu me podre na zemljo, Okoli mene polno tistih, ki mi želijo slabo. Gledam v oči zdaj vsakega od njih, A v glavi se mi še vrti priljubljeni stih! TODA PREČUDOVIT JE DAN IN RES SEM VESEL, SONCE MI SIJE, VSE JE KOT LEPI SEN, PRAVIM PREČUDOVIT JE DAN IN RES SEM VESEL, SONCE SE SMEJE, VSE JE KOT NEKI PRELEPI SEN.

Argyri Loizou Ciper

Naslov v angleščini: Poetry Slammer’s 1 and a Half Minute Guide to Consciousness

Iz angleščine prevedel Matic Ačko.

SLAM POETOV ENA-IN-POL-MINUTNI RAZMISLEK O ZAVESTI

Kaj je zavest? Nekoč sem v kratki zgodbi zapisal, da smo v bistvu čista energija, ki je ustvarila zavest, da bi lahko izkušala realnost. Kot pisatelj nimam pojma, od kod je prišel ta koncept. Bila je ideja, ki je proizvedla misel, ki sem se jo odločil materializirati z uporabo svojih prstov s pritiskanjem tipk na svojem prenosnem računalniku. Gibanje, ki so ga sprožili vgrajeni mehanizmi, poganjani z energijo, in ki ga je diktirala izbira o tem, če zgornja trditev vsebuje ravno pravo mero nakladanja za delo, ki ga pišem. Ampak za čuda so se, ko sem to misel zapisal, druge, na videz podobne ideje, začele boriti za mojo pozornost. Na primer: Če velja E = mc2 … je to količina energije, ki sestavlja materijo, v odnosu do hitrosti svetlobe. In ta π … številka, ki je tako ogromna, da dejansko potrebuješ neskončno veliko vesolje, da jo lahko vstaviš vanj … In človeška bitja so spočeta in vodena s temi univerzalnimi osnovnimi zakoni. Ni torej smiselno reči, da je zavest po definiciji neki tip večne energijske materije, ki pride za, med in pred mislijo, pred konceptom, pred zavedanjem in tako naprej? Morda je preprosto laže reči, da je zavest vrsta energije, ki ustvarja našo realnost. Ali pa morda ni. Morda je vse nakladanje. Ampak je na tebi, zavest, da se odločiš.

Michal Krakovský Slovaška

Naslov v izvirniku: Chora na konci Naslov v angleščini: In the End

Iz slovaščine v angleščino prevedla Dorota Bachratá. Iz angleščine prevedla Ariela Herček.

NA KONCU

družinsko življenje ni lahko, najin odnos se spopada s krizami, nočem, da drug drugega grizeva, da sva kislih obrazov, kaj, če bi se objela in si odpustila vse, kar sva zajebala, oprosti, da sem zasvojen z računalnikom, in če le lahko, pozimi ne zapustim svoje sobe, in ti imaš popolnoma drugačno mišljenje, hočeš, da sem boljši, zato se norčuješ iz mene in kadar se ne norčuješ, se vse to kuha nekje globoko v tebi in na neki točki moraš eksplodirati. Zadelo me je kot odvajanje od drog, gotovost je zamenjal vprašaj, vrgla me boš iz stanovanja kot potne, smrdljive teniske, brez opozorila, brez vprašanj, cenil bi vsaj vprašalnik, popolnoma sem zmeden od Ljubezni, nisem zgrajen za mraz kakor haski, POK, meša se mi, ostrižem si osem let stare lase,

teden pred Božičem me je skupaj z očetom vrgla na cesto, mojstra odraslih rešitev, vsaka napaka se poplača, in ko pride čas, lahko prosiš Alaha ali Odina, lahko sestavljaš ode za Gospodina in ode za Zevsa, bogovi se zabavajo ob tvojem sranju, tvoj jok je njihova najljubša pesem, norčujejo se iz tvojih molitev, moja draga mi reče, da nismo več družina in da se noče niti malo potruditi, da bi to spremenili, izmika se mojemu pogledu, gleda navzdol, in to je zame bolj strašno od duhov, najina skupna vizija je izginila iz njenih misli, z mano je kisla in zadržana, zaprta, hladna, resna, ne zanima je moje blebetanje, noče več, da jo objemam, noče več seksati z mano, nimam telesa kot Vin Diesel in na računu imam maks. trimestne številke, predolgo sem bil hipi, mir ljubezen,

štopal sem, žongliral, igral igre in pisal, tista zapuščenost me sploh ni zapustila, leta sem se nihilistično kuhal v različnih sobah kot gnoj, medtem ko je svet okoli mene gorel, zibal sem se na svojem stolu in opazoval, v devetem krogu pekla sem polizal satanov kurac brez histerije, psihično mrtev, psihično mrtev, bil sem preveč strahopeten, da bi se boril z realnostjo, bil sem princ, ukazal sem, naj se prikaže pica in se je, samo da sem se zadel, da mi je prišlo, da sem šel spat, ker je obstoj brezpomensko trpljenje, je vedno najlažje samo odjebati vse, se igrati in živeti na račun staršev. Skakati po maminih joških, ko se zaradi ljubezni ne bo branila, in pleše na tvojo glasbo, zato sem končno priznal. Bil sem tako zmešan, da je bilo bizarno, popoln idiot z egom cesarja in karakterjem podgane, jaz sem kriv za vse, popolnoma, to je to. Hvala.

Kaisa Kuslapuu Estonija

Naslov v izvirniku: Radiaator lühike lõplik Naslov v angleščini: The Radiator

Iz estonščine v angleščino prevedli Mirjam Parve in Hilary Bird. Iz angleščine prevedel Matic Ačko.

RADIATOR (2. del)

zdaj kot odrasla preizkušam tehnike manifestiranja kot to predpisuje sodobna čuječnost: želim ti da imaš lepe kuhinjske elemente dober šampon ki preseneti in zadovolji da imaš čudovite večere s svojimi ljubljenimi verjameš ali ne želim ti da imaš fantastičen seks kratke čakalne vrste v zdravstvu reden prihodek želim si da bi se rodil v drugem mestu želim si da bi bila le mehurček barve na radiatorju na katerem bi se morda zataknil tvoj mehki modri pulover med šolskim odmorom in bi to ostalo najino edino srečanje lahko bi začela novo življenje v tvoji lični kuhinji lahko bi bila ročaj vrat na omarici pod umivalnikom tokrat

lahko bi bila nekaj centimetrov dlje od koša za smeti gledala bi te kako skrbno režeš banano za svojega otroka kako si odgovoren starš in te stvari in delaš vse kar lahko da se tvoji potomci preveč ne zredijo kajti to je očitno najhujša stvar ki se jim lahko zgodi da ti in tvoj sin ponosen na svojo optimalno težo sta to na kar pomislim ko vidim radiator v resničnem življenju ali sanjah in ne mislim na tiste bele iz starih katalogov za naročanje po pošti z nalepko ki v finščini pravi »ne prekrivaj« tistih elektriko goltajočih ki brnijo s prijetno toploto. mislim na nekaj zajetnejšega mislim na tiste litoželezne madone želim si da bi vedel kako občutiš dolg odmor ko te je strah

in niti ne veš da te je strah ker si sprejel to življenje kot svoje edino možno življenje želim si da ne bi nikdar izvedela da se je zares zgodilo ko umrem me zažgite in moj pepel raztresite po odpadu železja med tiste iste radiatorje če bo ta vrsta takrat še obstajala toliko jim imam za povedati o vsem kar se je zgodilo končno bomo skupaj za vedno jemo jagode in kričimo »ne obupajte« skupaj odgovarjamo na pisma otrok pišemo jim: »ne obupajte« zdi se nemogoče ampak čaka vas še toliko več kot življenje v Fundaciji za krivico v kateremkoli estonskem mestu po vaši izbiri pod ignorantskim a vztrajnim nadzorom odraslih

Olza Olzeta Španija

Naslov v izvirniku: Traqueotomía Naslov v angleščini: Tracheotomy

Iz španščine v angleščino prevedli Clara Bafaluy Avenoza in Maria Rosa Calzada. Iz angleščine prevedla Ariela Herček.

TRAHEOTOMIJA

Če bi imela sanje, le ene sanje, bi ozdravila to dušo polno gangrene. Ta neobstoj znotraj tega nepotrebnega obstoja, ki me sili na bruhanje in tako razkriva, kaj sem postala: popolno nasprotje, zlomljeni členki, členki, utopljeni v alkoholu, alkohol, ki polzi po sapniku, medtem ko se bolezen igra skrivalnice z mrtvimi in se nagajivo skriva. Če bi imela sanje, bi bila pogumna, dvignila bi plašč in meč, da z njima vstane tudi moj pogum, in bi spet dahnila zrak v zmagovitem poskusu, da jo najdem in ji zavpijem: Dovolj je, dovolj! Ker me ni nikoli vprašala, ali bi z njo delila svojo hišo, svoje prijatelje, svoje delo, svoja čustva. Nikoli je nisem prosila za nasvet, tudi zavidala ji nisem na zdrav način, mislim, da se od nje ne bi smela ničesar naučiti,

potem ko sem jo poznala v drugih bitjih in zdaj, zdaj vidim, da je pritrjena name; ali bolje: jaz sem pritrjena nanjo. Tako sem mislila nanjo, njo, ki se mi ni vsiljevala, temveč sem jo zaslepljena in ravnodušna vzela k sebi, po dolgem objemu, ki me je obsodil na mesece skladiščnega nasmeha, katerega ključ sem izgubila, mesece, ki so me spremenili v živi apavrin, ki so pokopali štiri črke mojega imena na pokopališču negibnih duš, iz katerega vstajam. Nove neoznačene mize brez madežev in brez zgodb. Cilji, uničeni v tretji svetovni vojni med mojim prekatom in utripom. Vojne ločevanja bolečine samomora in krogle nekoga drugega ter prislanjanje pištole na svoje teme v igri 50 % možnosti sprožitve. In, sranje, kako ti počijo živci, ko se zaveš, da samo ti držiš orožje v rokah, zato preneseš smrt na srečo.

In pomislila bi nase, na to, da bi pozabila štiri črke svojega imena, več kot dvajset pomladi, ki sem jih okronala, in pomislila bi na žalost ob pogledu nase, čustveno uničene od tega, kar sem poimenovala shizofrenija. Ker, oh, kako prav ste imeli, gospa Sam, bolezen se imenuje strah. In moja žalost, ki jo obvladuje strah, me ponese v mojih 198 solza, ki so se vrnile v rano v 80-ih dneh. Moja usta so pljuvala belo peno, ejakulirala po mojem bistvu, obremenjena z absorpcijo vseh barv te notranje krvavitve, ki jo lahko čutim le jaz in se lahko konča le z mojim zadnjim dihom. Ampak ne, svoje kože ne bom več oblikovala v luči,

svojih kosti v gumbe, ki jih tresoče obesim na svoj nagrobnik, da podajo moje zadnje sporočilo. Ne, to ne deluje več tako, tokrat bom izbrala sebe. Več sreče prihodnjič, poskusite s čim močnejšim, kot je ta depresija, na ogledalu imam namreč sliko sebe nekoč in sebe, h kateri se bom vrnila, ko bom zaključila z njo. Isto njo, ki jo je sreča zapustila, ko sem pištolo prislonila na teme in BUM, tukaj sem, živa se še vedno borim in poskušam preživeti resničnost tega absurdnega kroničnega joka.

Julie Lombe Belgija

Naslov v izvirniku: Soyez heureux Naslov v angleščini: Happycracy

Iz belgijščine v angleščino prevedli Julie Lombe in Christ Eteint.

Iz angleščine prevedla Metka Zadravec.

SREČNOKRACIJA

Govorimo, da slamovska poezija govori vedno o stvareh, ki gredo narobe. Pa sem se odločila, da napišem eno o sreči. O iskanju sreče ... Vsi sanjamo o njej, kajne?

BODITE SREČNI! Vsi! A moram priznati ... Ne prenesem več govoričenja o sreči. Tako sita sem vseh teh novih gurujev

Tako sem … Utrujena od prebiranja citatov PAULA COELHA na Facebooku Utrujena od praznih besed, kot so miselnost, osebna blagovna znamka, digitalni ego Utrujena od sveč, ki dišijo po nožnici GWYNETH PALTROW Utrujena od tega prekletega ZAKONA PRIVLAČNOSTI Ne morem povečati svoje stopnje vibracij Ne morem Z IDEJO DO BOGASTVA kot Napoleon Ali pa ubiti svojega REVNEGA OČKA, ne da bi šla v zapor.

Ostani zen, Julie. Misli na KONFUCIJA in GANDHIJA.

Poišči notranji mir v neki azijski državi. »Ljubezen je edino sporočilo,« pravi OSHO. Pojdi in objemi AMMA v gneči. Ali še bolje: pojdi na zdravljenje k DEEPAK CHOPRI v Kalifornijo »Odpri denarnico, Julie!« Opa, mislim: »Odpri svoje čakre.«

Daj no, pomiri se. Naj ostane lahkotno. Tako lahkotno kot legendarni kolibri! TEHNIKA ČUSTVENE SVOBODE: odvrzi negativna čustva!

In zdaj: zapri oči, zapri oči in samo poslušaj moj glas. Globoko dihaj ...

Joj! Prebudite lene zabušante. Zmagovalci smo! Zapravljanje časa in potenciala je za zgube. Smo ZEBRE, torej veganska hrana in tek ure in ure. Teci, FORREST! Teči. Teči. Teči.

Ampak vsega sem naveličana. Utrujena, ker me ob 6. uri vlečejo iz postelje v ČUDEŽNO JUTRO. Utrujena, ker mi govorijo, da je več kot 4-URNI DELOVNI TEDEN namenjen piflarskemu načrtovanju. Dovolj imam STEVA JOBSA, ki je bil prava rit. Dovolj imam tibetanskih copatov in halje MATTHIEUJA RICHARDA. Dovolj imam »Yes we can« Baracka Obame Naveličana sem vseh, ki citirajo OPRAH ali MANDELO

Torej, kaj naredimo? Tiho smo ... Brez govorjenja. Dobre besede požiramo kot tablete.

Pst: to je SKRIVNOST. Ho‘hoponopono: skrivnost. Ubuntu: skrivnost. Ikigai: skrivnost. Toltecovi dogovori: skrivnost.

Dame in gospodje, dragi bratje, drage sestre ... Če je vaša služba sranje; če gre vaše zasebno življenje v drek, če se vam zdi, da se svet okoli vas ruši pod vašimi nogami ... Vse je v redu ... Bodite srečni, pravi TONY. Molite ROBBINSA, našega Odrešenika! Nasmehnite se, dobili ste NEOMEJENO MOČ.

Solja Krapu Finska

Naslov v izvirniku: Anna minulle kivikkopuutarha Naslov v angleščini: Give Me a Rock Garden

Iz finščine v angleščino prevedla Solja Krapu. Iz angleščine prevedla Petra Kokol.

PODARI MI SKALNJAK

Dragi, ne želim si veliko Ampak podari mi skalnjak Daj mi prostor pod svojo roko Ostani v hiši z mano ko se vesolje širi Podari mi srednje velik otok Pokaži mi nekaj velikih mest Daj mi sobo, lahko je zgolj velika omara Zasidraj me, objemi me, pusti me k sebi da se naslonim na tvoja ramena, Pokaži mi kraj, kamor lahko postavim stopala Zavzeto področje Pozabljen prostor Pristanišče v redko poseljeni pokrajini Ne zahtevam preveč ampak daj mi razsvetljenje Daj mi spektakel in dramo, duhovno zmagoslavje Začaraj me, naj se čudim Pokaži mi smrekov gozd, ki pleše

Daj mi samo najboljše in nobenih napak Nesi me Položi me v škatlo in pusti pokrov odprt Bodi moj pristan, obstajaj Neguj me, ko se lomi dan Na skrivaj me poroči, ukradi me Zaščiti me Razvajaj me razvajaj Počeši mi lase vzemi mojo glavo v svoje naročje Podari mi skalnjak najdi tla pod mojimi stopali preživi z mano daj mi sapo in razloge da bom budna, ko spim naj prezimim pri tebi izboljšaj kvaliteto mojega življenja vzemi me domov, obdrži me pripravi mi sendvič potuj z mano pomagaj mi nadaljevati drži me pokonci daj mi podeželsko klet

Igor Trpčeski Republika Severna Makedonija

Naslov v izvirniku: Мојата револуција Naslov v angleščini: My Revolution

Iz makedonščine v angleščino prevedla Lidija Mitoska Gjorgjievska.

Iz angleščine in makedonščine prevedla Klavdija Volf.

MOJA REVOLUCIJA

Moja revolucija je bila ... ko sem zbežal od doma, da bi se vpisal na študij športne vzgoje, ko sem šel kmetovat in obirat češnje z očetove plantaže na Vodenskem, ko sem si za maturanca kupil allstarke, a končal v leskovaškem priporu, ko sem se s športne vzgoje prepisal na dramsko igro ... Moja dramska revolucija je bila ... ko sem se zoperstavil profesorju in dekanu zaradi predstave Zmešani časi po Goranu Stefanovskemu. Ko sem sprejel vlogo pri projektu »Skrb in tolažba« kljub prepovedi Milčina ... Ko sem tožil gledališče zaradi kršitve pogodbe zaradi gostovanja amaterske skupine »Solze in smeh« iz Bitole s predstavo »Jebem mu mater, kdo je prvi začel?« ... Ko sem zavrnil glavno vlogo v gledališču kljub grožnjam, da bom odpuščen, in ko sem se prijavil v vojsko, samo da ne bi igral v predstavi, ki mi je bila vsiljena ... Moja revolucija je bila ... ko sem nasprotoval združitvi Narodnega gledališča »Vojdan Černodrinski« s Hišo kulture, ko sem tožil odgovorne urednike časopisov: Utrinski Vesnik, Makedonija denes in Dnevnik, radio Prilep in Naroden glas zaradi KLEVETANJA! Ko me je razočaral pravosodni sistem, a sem se še vedno boril naprej ...

Moja revolucija je bila ... ko sem edini nasprotoval delitvi parka pri uri in gradnji vodnjaka. In kljub potrošenim več kot milIjon EUR, kje je ZDAJ? NI GA! No, dragi svetniki in mestni očetje, imel sem PRAV, vi in večina pa NE! In lahko še naprej sedite na predsedniških stolčkih in sprejemate slabe odločitve v škodo proračuna in državljanov ... Moja revolucija je bila ... ko sem nasprotoval premestitvi marmornatih skulptur tistih, ki so nam povedali, da jim je mar za kulturno dediščino, ko sva z Emilom Solom očistila kraljeviča Marka od Bora Krstevskega in ga vrnila nazaj v središče mesta ... Toda dlje je zdržal njegov podstavek pred Bidžo, ki je bil PREvelik in dokaz nesposobnosti odgovornih ... Še danes si lahko ogledate tri skulpture na koncu »Cvetlične ulice« tri korake narazen, nepravilno postavljene, s koši za smeti, kolesi in klopmi obdane ... medtem ko so v park, kamor res spada, postavili volka iz štora na okrasnem kamenju, s tem pa uničili travnik, ki so ga zasadili pred slabim mesecem dni. Vem, da revolucija požre svoje otroke, ampak nekateri vidimo, nekateri razumemo, žrtve, ki jih je treba sprejeti brez strahu, ali bodo prinesle ZMAGO ali PORAZ! Ker TO JE VEČNI BOJ! Ker BORBA za zmeraj ŽIVI! Ker se TISTE, ki so izgubili BITKE, pomni ljudi!

Ker nas enkrat več ne bo, a tudi mrtvi bomo dvigali glave visoko in v svoji materinščini zavpili na VES GLAS!!! SVOBODA ALI SMRT!!! In REVOLUCIJA bo zasijala in še dolgo osvetljevala VESOLJNO TEMO!!!

Ondřej Hrabal Češka

Naslov v izvirniku: Ministerstvo zdravého rozumu Naslov v angleščini: The Ministry of Common Sense

Iz češčine v angleščino prevedla Bob Hýsek in Matthew Sweney.

Iz angleščine prevedla Kristina Prah.

MINISTRSTVO ZA ZDRAV RAZUM

ministrstvo za zdrav razum je odločilo da odpravi znanost in pusti samo domoznanstvo ker veš, stari – zjutraj vstanem in vidim, da sonce nekje vzhaja in nekje zahaja, zato bo morda vsak normalen človek pomislil, da so tla verjetno ravna, sonce pa se v njih na neki način namaka

no – ste jih že kdaj videli okrogla? ne? čemu torej razprava? živimo v svetu srednje velikih teles in prav nič ne vemo, kako se vse okoli nas vrti nikoli ne verjemi, česar nisi videl na lastne oči O. K. – in zakaj? ker tako pravi stroka? bum! argument avtoritete, pomota včeraj sem bral članek o napakah argumentacije jeba, moja teorija obstoja kentavrov mora biti zdaj sprejeta brez negacije

videti sto belih labodov ne pomeni da zadnji ne bo črni in kdo je tukaj veljavna valuta?

sem to jaz? si to ti morda? naj pustimo tema čudakoma, da se odločita? poznam tipa, ki je vse življenje kadil in doživel triindevetdeseto ha! protikadilske kampanje vodijo brkati hipiji, ki jedo samo rastline, ki cvetó! komu je mar, da toasterji popekajo in letala letijo? da sem bil pred petimi minutami na tramvaju na Facebooku … da bom, ko si zlomim nogo, želel v bolnišnico, da me slikajo na rentgenu znanost je ušiva in vse pozdravi samo kruh z domačim medom skratka – jebe se mi za znanstveni pristop moj instinkt je boljši nonstop lani za božič sem sredi mesta skoraj zmrznil na klopi zato naj mi nihče ne govori, da se led na Antarktiki tali

ministrstvo za zdrav razum je odločilo da odpravi filozofijo ker bradata glava ne bo pomagala ranjenemu psu niti ne bo zamenjala oljne kadi v rabljenem avtu kaj bi z gnozeologijo? ko pa imamo homeopatijo in namesto postuliranja nove kategorije se učimo raje mehkužne kuharije zakaj sprašujemo zakaj? bolj pomembno je kako in predvsem – koliko Whitehead, Nietzsche, Patočka, pahnem jih s prestola, še drugim dam odpust in povzdignem tja na prestol najlepši – popust

ministrstvo za zdrav razum je odločilo, da ukine religijo tujci z vzhoda bi še vedno živeli poligamijo in verniki, ki se oklepajo svojih prepričanj so obrnjeni k steni včeraj je bil njihov krvnik vaščan nasmejan danes polkovnik SS z revolverjem v roki vzorno pritiska ročico na devetki mirno seka po sranju pot mačeti vsem, ki verjamejo v bradato dobroto na oblaku udarec z leve, kos slanine, kozarec bourbona na koncu razdrobitev glave in turbana

ministrstvo za zdrav razum je odločilo da so ženske ženske in moški moški da morajo imeti starši enako barvo kože da je cepljenje strupeno sranje da so vse ženske v svojem bistvu kurbe da je češčina lepša od madžarščine da je zakol prašiča boljši kot halal da je Hitler dal delo vsakomur, ki je bil lačen zato niti ni bil tako napačen da so GSO proti naravi in klobase v pločevinki čisto naravne da je pivo zdravo in resnično znanje nedvoumno, da do njega dostopam tako, da sledim temu, kar čutim

ministrstvo za zdrav razum je odloÄ?ilo da je treba vse tuje vreÄ?i po stopnicah da je pred naĹĄim pragom treba zgraditi jekleno pregrado ampak daj no, sranje!

dobro je imeti metodo pridobivati in ustvarjati si lastna mnenja

Panagiotis Drakopoulos Grčija

Naslov v izvirniku: Η μάσκα Naslov v angleščini: Mask

Iz grščine v angleščino prevedel Makis Moulos. Iz angleščine prevedel Matic Ačko.

MASKA

Snel sem svojo masko, ker je moj dah zaudarjal zaradi skrivanja. Sit sem vožnje z vlakom, ne da bi vedel, kam grem. Sit sem tega, da se izgubljam v natrpanih avtobusih med ljudmi, natrpanimi kot sardine, utopljen v morju, slanem kot moje življenje, sit sem tega, da ne vem, ali bi moral izstopiti tu ali tam, ali če moram iti do konca na podzemni, vsak dan isto sranje. Vonjam lesene opilke smrti vsepovsod. Drevesa so zgorela in center mesta je poln krst in vidim morilce v maskah, morilce po dolžnosti v uniformah, pripravljene, da ubijejo moj čas. In jaz sem mrtev med njimi, vedno tujec med tujci. Predstavljaj si zdaj, z maskami, kakšni tujci postajamo. Poglej, kako se rokujemo, pozdravljamo se s komolci,

kot da te srečam in hočem udariti, kot da dvoličnost ni bila zadostna vsa ta leta, ko si dal človeku roko, tudi če nisi bil prepričan, ali jo boš celo dobil nazaj. In zdaj se virus širi kot načrt za obnovo mesta, kako bomo živeli kot zombiji, zaprti, ločeni, uničeni brez partnerja se držali za roke sami s sabo, okužene roke, ne glede na to, kako dobro jih umiješ, smrdijo po samoti. Znašli smo se v vojnih jarkih za toaletni papir, v supermarketih, ki so dragocena skladišča vojnih zalog, in vsi se postavljajo v vrsto, nič drugega ne preostane, kot da si umorjen in podariš svoj konec, kot naš denar, ki je prišel do konca, in nismo bili upravičeni do nadomestka za nezaposlene, zgolj potiskani naokrog, odpuščeni, nezaposleni, revni, naši žepi kot jame, polne pajkov. Grem, da bi dvignil denar, in se dotaknem strupa in potem razkužilnega gela – zlil ga bom po tebi

in potem te bom poljubil in poljub bo grenak in potem bom zlil razkužilni gel še v svoje srce, da ne dobiš od mene – in ne jaz od tebe – virusa ljubezni, ki se spogleduje z mano že nekaj časa in me straši še bolj kot korona. Nekoč so zažigale modrce, da bi pokazale svoje mnenje , ampak zdaj je maska simbol represije, zdaj dvomi pridejo najprej, ko ne prepoznaš obraza svojega soseda, ko niti ob pogledu v ogledalo nisi več prepričan, koga vidiš, in je varnost edina stvar, ki si jo želiš, edina jebena prioriteta vseh ljudi in je tako frustrirajoče, ko ne moreš prepoznati samega sebe, ker se maske ne prilegajo preko mask, ki jih že nosimo, preko oblačil, ki skrivajo vse, kar bi radi povedali, in častimo svojo sramoto, dovoljeno in nedovoljeno nista naša prijatelja, maske morajo biti zažgane, da lahko pogledamo v oči in ustnice drug drugega in brez govorjenja povemo vse, kar imamo povedati.

Ker kaj je smisel, da nisi okužen z virusom, če pa bomo umrli zaradi nasilja na ulici? Ker kaj je smisel skrivanja ranjenih pred boleznijo, ko pa smo že bolni, ker ne moremo dihati? In če snameš svojo masko, te lahko koleno utiša za zmeraj. Takrat boš vsaj umrl kot heroj in ne kot prestrašena duša.

Aleksander Delphinov Rusija

Naslov v izvirniku: Весёлый парень Naslov v angleščini: Happy-Go-Lucky

Iz ruščine v angleščino prevedla Alexandra Berlina. Iz angleščine prevedel Boštjan Kmetec.

BREZSKRBNEŽ

Bil sem pojoči brezskrbnež, dekletom sem trosil laži, sem plazil se v hiše neznancev in kradel jim lepe reči. K mladi sem vdovi vdrl, v spalnico njeno zavil, v mesečini zaljubil se vanjo – največjo ljubezen odkril. Ena z roko, dva z nogo, tri še z glavo, takoj! Zapleši zdaj z mano na vrvi, leseno si pesem zapoj. Privil sem k mladi se vdovi, ponoči poljubil ji dlan, rotil sem jo: »Prosim, ne kríči, občuti ta plamen močan! Občuti ljubezen, ki raste, kot vroč in škrlaten je cvet, zajahajva val, midva skupaj, požvižgajva se na ves svet.«

Prvi korak, drugi korak, prekrižaj nogé in postoj! Zapleši zdaj z mano na vrvi, leseno si pesem zapoj. A vdova na glas se je drla: »Morilec! Tat! Na pomoč! Odstrani se, klatež nemarni!« Zbudila je vso temno noč. Kot klop sem se ženske oklenil in znova in znova momljal: »Ničesar ti nisem ukradel, le svoje srce sem ti dal!« Hudič se nasmiha in smrt se reži, odnehaj, opusti ta boj. Zapleši zdaj z mano na vrvi, leseno si pesem zapoj. Ko hlapci so v sobo pridrli, v njo pljusknili kot svetel val, so v hipu me zvlekli na plano, z glavo srečal sem prav vsak vogal. Še preden pristal sem v temnici, ta množica dobrih ljudi je brž zaplesala po meni,

dokler nisem pljuval krvi. Sunek med rebra, brca v nos, padalo je, da je joj! Zapleši zdaj z mano na vrvi, leseno si pesem zapoj. Ljudska pravica je hitra, ni smisla zakonov žebrat‘, pri vdovi smo te zalotili, visel boš, posiljevalec in tat. A vendar, ko so me odvedli, sem zrl v nebo in zapel, les je pod mano zaškripal, naposled sem tu obvisel. Ena z roko, dva z nogo, tri še z glavo, takoj! Zapleši zdaj z mano na vrvi, leseno si pesem zapoj. Na vdovo usodno naletel brezskrbnež sem neke noči, na tla več nikoli ne stopim, zdaj vrana mi kljuva oči. A četudi bi zgodil se čudež

in živ spet na tleh bi pristal, odhitel bi k vdovini hiši in takšno ponudbo ji dal: če daš mi objem, nato še poljub, za vse večne čase bom tvoj. Zapleši zdaj z mano na vrvi, leseno si pesem zapoj.

Jovana Ilkić Srbija

Naslov v izvirniku: Maraton Naslov v angleščini: Marathon

Iz srbščine v angleščino prevedla Jovana Ilkić. Iz angleščine in srbščine prevedla Saša Horvat Šimonka.

MARATON

Kadarkoli greš mimo, prižgeš svečo in želiš spokoj preminulim in tistim, ki se tako počutijo, rečeš kakšno z Očetom našim, ti govoriš več, ampak On posluša, ti se spokojna vračaš domov. Ampak kje je bil On, ko si vpijala lapsus človeških zakonov vseh obveznosti tega sveta? Kje je bil On, ko si zvijala lakmus odtenkov duhovne kislosti, ga dajala v usta in žvečila, žvečila, žvečila, žvečila do priporočene viskoznosti in pogoltnila. Kje? Ko ni bilo nikogar, ki sovraži to življenje bolj kot ti, in nikogar,

ki ga je ljubil bolj kot ti, a pravilni odgovori so velika stvar. Nočeš sprejeti, da ko se poskušaš vklopiti v ta izprijeni svet, se poražena vračaš domov. domov doma domov Prekletstvo zaljubljenega človeka, sanjati sanje, ki si jih nisi drznila sanjati prej. Zadnjič poskusi srečo, preveč ljudi si ljubila, ki niso bili zate, da zdaj ne bi bila sama. Počasi se zibam, počasi se zibam v ritmu tvojih ustnic, počasi se zibam, medtem ko poješ v spanju. Zavrnjena od ljubezni hrepeniš po boljši prihodnosti, kot da veš, kaj to pomeni.

Želim si, da nisi ena tistih ljudi, ki slišijo samo svoje misli. Obrnem hrbet kot kakšen tuj človek, ni treba, da si tujec, tuj na tisti drugi način; hrbet obrnem stvarem, za katere nisi rekla, da jih je konec, da ti še zadnjič rečem moja. Počasi se zibam, počasi se zibam v ritmu tvojih ustnic, počasi se zibam, in ko ne govoriš, te jaz slišim, počasi se zibam, daj mi roke, daj mi svoje dlani, spet si lahko kralj, vedno si lahko kralj. Življenje je na dolge proge, prehodi ga z zadovoljstvom.

Treize accordée Francija

Naslov v izvirniku: Des rails à l’intérieur Naslov v angleščini: It Runs on Rails Inside

Iz francoščine v angleščino prevedla MariposK. Iz angleščine prevedli Metka Zadravec in Nina Medved.

V MENI TEČE PO TIRIH

Imam: srd, globoko v želodcu, v meni teče kot po tirih; ves čas požiram jezo, to je vodilo v vseh ozirih. Razklana od zamere, pijem jo v katarzični ječi; kar naprej jo zajemam zaradi strahu: naj vsak požirek me osreči. Imam: znanje, pometeno pod preprogo, in nasilje, vrženo čez ramo, imam: pravico, prisiljeno v pozabo, in ideje, ki se me oprijemajo togo. Imam: filozofijo, zaklenjeno na slovarski strani, in smrt, zdrobljeno pod podplati, imam: vest, ki jo poskušajo spolirati, zrahljati … Imam: možgane, raztresene po preprogi, farmacevtski lobiji jim določajo ceno. Imam: tesnobo na zalogi, življenjsko zavarovanje, ki mu je vseeno! Imam: dlake, povoskane v celoti, od moških ukradene prsi, imam: jajčnike z omejenim rokom in gube na svetovni borzi. Imam: nektar v očeh in ne vidim, kam to vodi, verujem v orbite. Jezna sem na tiste, ki rečejo amen ob polni posodi, ljubosumna sem na od boga izbrano ljudstvo, ne verjamem, da je «inch‘Allah« moja briga; imam: rane zaradi monoteizma in moje žile onesnažuje božja knjiga. Imam: okrnjene upe, duhovnost, ki je negotova, imam: zaupanje, varno zaprto, in ljubezen, polno dvoma. Imam: željo po navideznem in logičen obup,

imam: poželenje, ki se ohlaja, in divjih fantazij cel kup. Imam: lužo krvi med dlanmi, ki se ne posuši, ki kaplja, imam: sledi udarcev na koži, ki lomijo moja krila. Imam: verige pod pokrovom in svobodo verižim iz svoje poti, imam: vrh glave ženske vloge in človečnosti, ki spi. Imam: neskončne neuspehe s svojo pizdo kot oglasno pasico, imam: tako ponarejeni feminizem, da je na voljo za vsako klobasico. Sem neuravnovešena, neprestano padam na kolena, iščem podporo pri drugih, peklenska scena ... Imam: grenkobo v ustih in bolečine v maternici, imam: planet, ujet v plenicah, in strup v zadnjici. Imam: duhove narave, začarane v mojem črevesju, preveč živega sem uničila, da bi ostala v zemeljskem ravnovesju. Ne znam več jesti, komaj požiram nesmiselno spermo humanizma. Navadila sem se pilinga družbe. Ne otepam se več cinizma. Moj ego je izven ravnovesja, pozabljam, kje sem, obnašam se, kot da se ne vidim. Napake, ki narekujejo ritem mojih korakov, v stereoodmevu slišim. Imam: srd, globoko v želodcu, v meni teče kot po tirih; ves čas požiram jezo, to je vodilo v vseh ozirih. Razklana od zamere, pijem jo v katarzični ječi; kar naprej jo zajemam iz srca: naj ta požirek me osreči.

7. Evropsko prvenstvo v slam poeziji

Družabna omrežja: Klavdija Volf

Logotip prvenstva: Maja Šušteršič

Oblikovanje: Matic Ačko

Videonapoved in opremljanje videov: Mitja Lorenčič Grafična animacija: Jože Slaček Tehnično vodstvo izvedbe dogodka: Marko Lük, Jan Podbrežnik S prijazno podporo: Umetnostna galerija Maribor, Mariborska knjižnica, LIDL, Radio MARŠ, Banda ferdamana, Isabella food&wine, Vinyl fabrika, II. gimnazija Maribor S finančno podporo: Mestna občina Maribor, Urad RS za mladino

Produkcija

Koprodukcija

oblikovanje