Issuu

BIOGRAFIJA

Lučka Žnidaršič (1998) deluje na področju oblikovanja vizualnih komunikacij, gledališča, slikarstva in raziskovanja sociologije kulture. Leta 2019 je pričela z dodiplomskim študijem dramaturgije na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in se z letom 2020 ponovno vpisala na dodiplomski študij oblikovanja vizualnih komunikacij na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Leta 2023 je diplomirala z diplomsko nalogo z naslovom Oblikovanje serije plakatov za angažirane filme režiserja Karpa Godine, za katero je v istem letu prejela Prešernovo nagrado ALUO. Podiplomski študij je v letu 2023 nadaljevala na oddelku za scensko oblikovanje na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Leta 2024 je pričela z vzporednim magistrskim študijem slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani ter s študijem sociologije kulture na ljubljanski Filozofski fakulteti. V letih študija aktivno sodeluje na lokalnih in mednarodnih izobraževanjih in praksah. Leta 2019 je opravljala prakso na področju scenografije in scenskih poslikav v Milanu (Accademia Teatro Alla Scala) in na področju scenskega in svetlobnega oblikovanja, Leta 2023 je bila sprejeta na prakso v okviru poljskega neodvisnega gledališča Komuna Warszawa in srbskega umetniškega kolektiva Matrijaršija v Beogradu, kjer je prakso tudi uspešno zaključila. V okviru podiplomskega študija scenskega oblikovanja, smer scenografija, je opravljala prakso v Mini Teatru v Ljubljani, ter sodelovala pri študentskih avtorskih projektih AGRFT. V zadnjih letih raziskuje predvsem kulturno-antropološke implikacije na področju vizualne kulture in umetnosti, s poudarkom na ideoloških predpostavkah socializma, yugo nostalgiji, oblikah upora in aktivistične, kot tudi angažirane umetnosti.

IZJAVA UMETNIKA

S postmodernizmom, kot koncem tega ali onega, to je ideologije, zgodovine in državne blaginje, je stališče glede institucionalizacije umetnosti postalo politično stališče, postmodernistična praksa pa kot taka del splošne kulturne politike. Če je predhodno umetnost kot taka ohranjala kritično distanco in ločevala eksistencialne zaznavne prakse od praks političnega udejstvovanja, to je vezanosti na kapital in velikokrat kapital sama obsojala, je ta v postmoderni sferi zajela celotno družbeno delovanje. Vladajoča ideologija je postala doktrina kulturne politike in obratno; kulturna politika in z njo povezana umetniška praksa sta začeli preoblikovati politične agende, medtem ko so umetniški producenti še naprej verjeli in upoštevali prejšnje modernistične norme politične transgresije. Evolucija vladajočega političnega telesa je potekala dalje, pomanjkanje občutka vpetosti preostalih subjektov pa je postopoma vodilo v samohistorizacijo. Če je bil namen modernizma pokopati politično zatiranje umetniške svobode, postmodernizem ni le uničil modernističnih motivov časa, identitete in subjektivnosti, temveč je osamljeni subjekt ustvarjanja potisnil v sivo cono izolirane zgodovine. Subjekt je zdaj postavljen v prostor zanj nedosegljivih in nezavednih političnih vplivov, vplivov vladajočih ideologij in subverzivnih hipnotičnih prijemov, kjer umetniška prezentacija ne odseva več gole realnosti, ampak je tako postala prav zares zgolj groba in pasivna prezentacija tega novo nastalega multinacionalnega kapitalizma. Posameznik je tako izgubil občutek lastne umeščenosti v vezavi z zunanjim svetom, obenem prikrajšal duha lastne potencialnosti in se nezavedno imobiliziral. Če so avantgarde in nove umetniške prakse 60-ih in 70ih let še lahko iskale alternative drugačne reprodukcije, je odsotnost prave kulturno-politične distance razorožila umetnike lastnega kolektivizma. In ta kulturno-politična praksa, ki jo omenjam, je v resnici resnično zavedanje lastne samopolitizacije, da gola estetizacija objekta in subjekta ni umik v sivo cono zunaj angažmaja, temveč je resnično reakcionarna in zato od-sotna angažmaja in nujnega delovanja. Zato postane glavna tarča političnega napada, ujeta v objektiv, ki mu skuša ubežati, in spodkopava samo prakso umetnosti kot celote.

Iskanje ustreznih podob, vizualizacij, ki bi osvetlile, celo poskušale provocirati, je postalo eno od mojih glavnih zanimanj. Odsotnost proletarske figure, malega človeka, izobčenca in na drugi strani odsotnost disidentov je tisto, kar skušam izbrisati in pozornost od materije vrniti k subjektu, viru samih derivatov. V ospredju bi morala biti neposredna reprezentacija družbenih skupin, razredov, subkultur in, kar je še pomembneje, reprezentacija izoliranega subjekta ali sodobnega simptoma očitnega trenutnega stanja, saj so predmeti, s katerimi koketiramo, le izdelana bleščeča simulacija, ki nas le zaslepi.