ZIMA POMLAD 2021: Katalog umetniških razstav v galerijskem in javnem prostoru

Page 1

ZIMA POMLAD 2021

Katalog umetniških razstav v galerijskem in javnem prostoru

Layerjeva hiša


KATALOG ZIMA POMLAD 2021

Uredili: Neža Mlakar in Zala Orel Besedila: Neža Mlakar, Zala Orel in avtorji Oblikovanje: Hanna Juta Kozar Fotografije: Maša Pirc Tisk: CC consulting, d.o.o. Naklada: 100 izvodov Produkcija kataloga: Zavod Carnica, zanj Selman Čorović


Kazalo : Različni avtorji Aljaž Anžič, Lovro Megušar, Boris Revo, Tina Urbajs, Blaž Zorko Andreja Eržen Bernarda Conič Bibi Erjavec Kristina Rutar Helena Tahir Tilyen Mucik Ulla Žibert Jernej Žumer Maja Kocjan Andreja Peklaj Fotografsko društvo Janez Puhar Nina Nenadović Sara Bezovšek Monika Slemc Iza Štrumbelj Oblak Brina Vidic Nina Koželj

4

Umetnost na čakanju

6 9 10 11 12 14 16 18 20 21 22 23 24 25

Kaj pa če je vse res...? Vetrnica in svetlobne slike Paralelni svetovi Portret entropije Tik pred– Odtisi/Vtisi/Zapisi II Herbarij To ni/To je Kolesnice EXIT II 0 II 0 ENTER II 0 II I Kriki in šepetanja … in pesem Pogled skozi žensko oko Phantasmagoria Some guy had a sign saying it was the end of the world. JOMO.FOMO.YOLO. Iza Štrumbelj Oblak DYAD Opazovalec

26 27 28 29


4

UMETNOST NA ČAKANJU

Mimi Antolović: Drip

Jernej Žumer: Kolesnice

Gašper Krajnc: Kolesar

Marko Renko: Med drevjem in Zadnji žarki

Bojana Dimitrovski: Zasanjana

Bibi Erjavec: 4.57

Dejan Kralj: Spet doma

Monika Slemc: J.F.Y.!_1

Istvan David: Adrenaline 1

Božidar Sekulić: Lilit in Eva (Odplaknjeni)

Monika Slemc: J.F.Y.!_2


5

UMETNOST NA ČAKANJU

Mojca Krajnc: Skrivnost

Umetnost na čakanju predstavlja serije del različnih umetnikov, ki jim je situacija z epidemijo COVID-19 onemogočala razstavljanje. Ker pa umetnost vedno išče nove poti, je v globinah strahu, žalosti, negotovosti, mogoče pa tudi upora, našla željo po premagovanju ovir in s tem nov medij. Mesto je spremenila v galerijo, prvič novembra, med 13. in 30. 11. 2020, drugič pa februarja, med 5. in 24. 2. 2021. Umetnice in umetniki na čakanju so svoja dela predstavili prav v vaši soseski, na vaši ulici, na poti do vaše najbližje trgovine. Umetnost nam je blizu, spustili smo jo prav do naših vrat. Ustvarjalnost teži k temu, da je videna, in tudi v novih časih je našla pot, da vam, na edini način, ki ostane, prinese pozitivno dojemanje položaja, razmislek, pobeg ali pa le nasmeh, rdečico na licih. Tudi mesto je lahko galerija! Avtorji: Monika Slemc, Božidar Sekulić, Bibi Erjavec, Jernej Žumer, Ulla Žibert, fotografi VIST: Bojan Radin, Nik Erik Neubauer, Bojan Mijatović, Primož Lukežič, Kristijan Bančić, Lara Žitko, Katja Kosmina, Vedran Tomšić, Anže Vrabl, Anja Roj in skupina ateljeja reklamne in modne fotografije ter umetniki projekta Displej: Mojca Krajnc, Istvan David, Marko Renko, Mimi Antolović, Mateja Kovač, Gašper Krajnc, Dejan Kralj, Bojana Dimitrovski in Gregor Goršič.


6

Kaj pa če je vse res...?

ALJAŽ ANŽIČ, LOVRO MEGUŠAR, BORIS REVO, TINA URBAJS, BLAŽ ZORKO

Oddelek za fotografijo VIST: Kaj pa če je vse res...? Fotografska razstava 16. 1.–4. 2. 2021 Galerija Layerjeve hiše Kuratorka: Jasna Jernejšek Avtorji in avtorica se poslužujejo različnih načinov pomenske reciklaže in rekontekstualizacije tako ali drugače »najdenih« podob – vernakularne fotografije, dokumentarnega in/ali arhivskega gradiva in fotografij s spleta, ki jih sestavljajo v nove pomenske celote. Danes ustaljena praksa ponovne (upo)rabe najdene oziroma obstoječe fotografije v vizualni umetnosti svojo konceptualno zasnovo črpa iz ideje ready-made objekta avantgardnih gibanj z začetka 20. stoletja. Vsak od razstavljajočih se predstavlja z zgodbo, ki jo podpre z »dokazi« – različnimi objekti, ki postanejo (materialni) nosilci najdene fotografske podobe in naracije. Nobena od zgodb ni nujno resnična, niti ni nujno neresnična. Pravzaprav »resnica« in »dejstva« ne igrajo posebne vloge, pomembneje je pustiti imaginaciji svojo pot in dopustiti možnost, da je morda vendarle vse res ...

Aljaž Anžič: Izgubljena vas, 2020 Država kot vešči manipulator ves čas stremi k popolni kontroli nad svojim prebivalstvom in za doseganje svojih ciljev uporablja različne vzvode. Enega od tovrstnih vzvodov zamolčanih '”dejstev'' nam avtor predstavi v zgodbi o izgubljeni vasi na robu Krasa, kjer je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja skupina znanstvenikov po ukazu Republike Slovenije v popolni tajnosti začela raziskovati človeški genom. Nastali so prvi kloni ''pravih Slovencev'', vendar so ti gensko spremenjeni ljudje zaradi ponesrečenega eksperimentiranja ostali iznakaženi. V popolni izolaciji in nezavedanju preostalega sveta so živeli v oddaljeni vasi, dokler niso utonili v pozabo in se je za njimi (načrtno) izgubila vsaka sled. Pod drobnogled jih v svoji terenski raziskavi vzame avtor.


ALJAŽ ANŽIČ, LOVRO MEGUŠAR, BORIS REVO, TINA URBAJS, BLAŽ ZORKO

Kaj pa če je vse res...?

Lovro Megušar: V hiši samotarja, 2020 Avtor se sprašuje, kako človek gradi, sooblikuje in spreminja okolje, v katerem živi in kaj ostane za njim, ko se (zanj) čas ustavi. Od tega trenutka naprej okolja ne spreminja več človek sam, ampak je prepuščen drugim dejavnikom. Čas preoblikuje nek predmet, objekt, neodvisno od njegovega uporabnika in nekaj, kar je bilo nekoč ustvarjeno z namenom, da bi človek uporabljal, danes morda nima več iste funkcije ali se je ta spremenila. Avtor dokumentira notranjost podirajoče se zapuščene hiše, v kateri je do pred kratkim, 15 let živel gospod Jože. Samotar in vaški posebnež je v svoji veliki hiši zbiral in skladiščil vreče najrazličnejših stvari, predmetov in objektov. Dokumentarne fotografije njegove nenavadne zbirke in zapuščine so s pomočjo posebne tehnike prenesene na dejanske predmete, najdene v hiši, ki poleg svoje izvorne funkcije sedaj postanejo materialni nosilci fotografske podobe.

Boris A. Revó: 289, 2020 Set 54 kart, 61 x 88 mm Avtor je četrto poletje zapored opravljal delo reševalca iz vode na slovenski obali in tako avgusta 289 ur svojega časa in življenja menjal za denar. Ker mu praktično ni ostalo časa za ustvarjanje in fotografiranje, je svoj delovni prostor preoblikoval v ustvarjalnega in z orodjem, ki ga je imel pri roki – prenosnim telefonom, lovil zanimive, bizarne in humorne trenutke kar na plaži. Ker mora kljub delu v življenju ostati tudi čas za sprostitev in igro, je avtor v duhu dopustniškega kratkočasja iz motivov najdenih na plaži izdelal set kart.

7


8

Kaj pa če je vse res...?

ALJAŽ ANŽIČ, LOVRO MEGUŠAR, BORIS REVO, TINA URBAJS, BLAŽ ZORKO

Blaž Zorko: Poročilo, 2020 Tina Urbajs: Parazol, 2020 Parazol je beseda za sončnik, dežnik oziroma senčnik. Izhodiščna ideja za avtoričino delo je spomin na babico, ki je pred leti na morju krpala star senčnik. Zakrpan senčnik je posedoval določeno unikatnost, saj je bil babičino ročno delo, obenem pa je vsak dan, ko je nudil senco nad glavo, deloval tudi kot neke vrste razstavni eksponat. Parazol sestavlja devet analognih fotografij z motivom senčnikov, ki so s tekočo emulzijo odtisnjeni na blago starega senčnika in nato po posameznih delih všiti v drug senčnik, ki predstavlja novo celoto. Za ogled fotografij je potrebno stopiti pod Parazol, dvigniti pogled in se sprehoditi v krogu od leve proti desni, tako da je zadnja fotografija zaprt senčnik, ki zaključuje zgodbo.

Poročilo sestavljajo iz različnih virov pridobljene informacije o osebah, s katerimi avtor, ki se je postavil v vlogo neuradnega informanta, razstavlja na dotični razstavi. Sorazstavljavci so tako postali objekti avtorjevega subjektivnega zaznavanja, del interpretacije njegove realnosti in vpogled v določen način videnja. Proces zbiranja podatkov spominja na sistem novačenja vzhodno nemške tajne policije Stasi, ki je med obdobjem hladne vojne rekrutirala številne t. i. neuradne informatorje, da so poročali o vsakodnevnem življenju svojih sosedov, sodelavcev in drugih posameznikov. Po padcu železne zavese je bil vsak Nemec, ki je pri Stasiju dobil kartoteko, upravičen do vpogleda v svoj dosje, če jih prej niso uničili. Podobno imajo danes avtorjevi sorazstavljavci možnost vpogleda v svoje datoteke, z njihovo javno razgrnitvijo pa tudi vsi obiskovalci razstave.


ANDREJA ERŽEN

Vetrnica in svetlobne slike

Andreja Eržen: Vetrnica in svetlobne slike Instalacija v prostoru 16. 1.–30. 3. 2021 Terasa Layerjeve hiše Ambientalno osvetljene slike in kinetični objekt - vetrnica na dvorišču Layerjeve hiše tvorijo prostorsko instalacijo umetnice Andreje Eržen. Andreja Eržen je diplomirala na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani iz slikarstva in likovne teorije. Glavna področja njenega ustvarjanja so instalacija, slikarstvo, grafika, risba. Veliko razstavlja doma in v tujini, ima status svobodne umetnice, ustvarja v Kranju in Medvodah. Prejela je glavno odkupno nagrado na Mednarodnem festivalu likovnih umetnosti v Kranju 2015, nagrado za kvaliteto likovnega dela na MFLU 2013 in nagrado za oblikovanje lučke ROGLight MAO 2017. V Layerjevi hiši je imela v preteklosti več razstav.

9


10

Paralelni svetovi s podserijo Topeči se Paradiž

BERNARDA CONIČ

Bernarda Conič: Paralelni svetovi Fotografska razstava 16. 1.–4. 2. 2021 Layerjeva hiša Kolaži podob, ki jih od nekje poznamo ali pa smo jih v plasteh naložili v spomine in predelali v sanje. Masivi gora, polja sončnic, odsevi v vodi, zahod sonca. Razglede iz paralelnih svetov imamo vsi v svojih telefonih, samo da našim ponovitvam ni uspelo. Avtorica sledi mantri “Think more, shoot less” in ustvarja popolne prostore na zemlji pred človekom. Serija fotografij na platnih, Topeči se paradiž, vizualno interpretira pojav globalnega segrevanja. Raj, ki se topi, predstavlja zemljo, ki se segreva zaradi človeških posegov. Avtorica s pomočjo kemične in toplotne obdelave analognih fotografij dosega abstraktne učinke. S kemičnim postopkom jih uničuje, tako kot človek uničuje zemljo. Bernarda Conič je diplomirana oblikovalka tekstilij in oblačil ter magistrica oblikovanja vizualnih komunikacij.


BIBI ERJAVEC

Portret entropije

Bibi Erjavec: Portret entropije Fotografska razstava 16. 1.–4. 2. 2021 Galerija Mahlerca, Layerjeva hiša Portret entropije je fotografski projekt, izdelan v okviru predmeta fotografija na ALUO pod mentorstvom Petra Raucha. Cilj je bil “portretirati” kemično reakcijo med njenim nastankom. Med postopkom je avtorica na uničen fotografski papir nanašala različne variacije kislin in baz, jih pustila pet minut burno reagirati, nato pa papir razvila v domačem razvijalcu, kafenolu. Nastal produkt je serija kemigramov, na katerih je ujetih pet minut kvantnega kaosa kemijske reakcije, količina informacij, ki jih ni zmožna procesirati nobena obstoječa naprava. Čez preprosto reakcijo nevtralizacije na fotografskem papirju avtorica prikazuje portret vesoljnega nereda - entropije. V “portretih” slutimo nove podobe, meglice dobivajo obrise. Serija kemigramov predstavlja pet minut kvantnega kaosa kemijske reakcije, to pa je količina informacij, ki jih ni zmožna procesirati nobena obstoječa naprava. Projekt je zastavljen kot serija povečanih visokokvalitetnih printov fotografij originalnih kemigramov. Bibi Erjavec je slovenska umetnica in znanstvenica. Leta 2019 je zaključila magisterij iz organske kemije, trenutno pa zaključuje podiplomski študij ilustracije na ALUO. Deluje na področjih stripa, ilustracije, animacije, konceptne ilustracije, skulpture in video iger. Razstavljala je na Slovenskem bienalu ilustracije ter na več skupinskih razstavah.

11


12

Tik pred-

KRISTINA RUTAR

Kristina Rutar: Tik pred– Razstava skulptur 8. 2.–4. 3. 2021 Galerija Layerjeve hiše Izčiščene skulpture bivajo v medsebojni soodvisnosti, s čimer tvorijo sebi lasten mikrokozmos, katerega specifika je, da sugerira nujnost gibanja, istočasno pa, paradoksalno, prav to zmožnost gibanja omeji, ponekod celo docela odvzame. Dinamično – pasivna postavitev izraža eksistencialno resnost situacije, zahteva preudarnost in usklajenost medsebojnega delovanja likovnih elementov in naracije, ki jo kreirajo. Dokler »pajkci« ne vlečejo v skupno smer, ni možnosti, da ubežijo večni zvezanosti. Ravno skozi te medsebojne navezave, tako v metaforičnem kot tudi povsem realnem kontekstu, odmeva hrepenenje po osvoboditvi. Vendar je pomensko polje širše, tematizira tudi ujetost v odnose, vprašanje zmožnosti (in želje) po separaciji ter možnost izbire. Postavljene so namreč bivanjske koordinate, ni pa določena usoda posameznih kipcev, ki imajo preživetvene zmožnosti le v primeru medsebojnega sodelovanja. Prizori gledalcu razkrijejo atmosfero, prežeto z visoko napetostjo, zdi se, da je situacija tik pred tem, da eskalira. Stanje, v katerega smo postavljeni, je obsojeno na začasnost, je odraz trenutnega stanja, pri katerem je močno implicirana nujnost spremembe, premika. To stanje je tako v svojem bistvu kratkoročno, kot odtis trenutka na fotografskem traku – postavljeni smo v situacijo nevzdržnega, čakajoč spremembo, sočasno pa smo ujeti v trenutek tik pred, iz katerega ne moremo izstopiti. V tem oziru skulpture gradijo brezčasno gibanje, ki pa se nikoli zares ne manifestira. Postavljeni smo torej v zelo specifičen trenutek, ki brsti od življenja in potencialih možnosti, ki so interpretativno odprte in variabilne. Ustvarjena je realnost, ki je prepuščena sama sebi. Avtorica nimam več vpliva na – Kristina Rutar (1989, Tolmin) je leta 2013 diplomirala na Pedagoški fakulteti, na področju keramike. Leta 2015 je na Akademia Sztuk Pięknych im. Eugeniusza Gepperta v Vroclavu, Poljska, zaključila podiplomski program Interdisciplinarna grafika. Živi in ustvarja v Ljubljani, kjer dela kot docentka na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, na smeri Unikatno oblikovanje / steklo in keramika za področje keramike.


KRISTINA RUTAR

Tik pred-

13


14

Odtisi/Vtisi/Zapisi II

HELENA TAHIR

Helena Tahir: Odtisi/Vtisi/Zapisi II Razstava grafik 8. 2.–4. 3. 2021 Stolp Škrlovec, galerija Janez Puhar Na razstavi Helena Tahir spoznava nove možnosti znotraj že poznanih procesov umetniške grafike in nadgrajuje svoje umetniške eksperimente na področju zvočne in prostorske instalacije. Želja umetnice je preseči sodobne trende razosebljanja, zanikanja subjekta in osebne (telesne) izkušnje v umetniškem ustvarjanju. To dosega preko poudarjanja telesne multimodalnosti, kot se kaže pri dolgotrajnejših in zahtevnejših oblikah ustvarjanja v mediju umetniške grafike. S tem zaznavanje tradicionalne grafike kot umetniške zvrsti pretvarja v večdimenzionalno izkušnjo, ki je lahko ne samo vidna, temveč tudi otipna in slušna. Obiskovalcem želi približati poetičnost grafičnega procesa. Umetnica želi med obiskovalce vključiti tudi stigmatizirano skupino slepih in slabovidnih ter jih tako vključiti v kulturo likovne umetnosti. Njeno delo, predvsem zvoki ustvarjanja v tehniki linoreza, je že v preteklosti navduševalo osebe z okvarami vida, kar je umetnico še dodatno nadvihnilo, da o različnih depriviligiranih in nevidnih skupinah razmišlja kot o potencialni publiki. Helena Tahir (1992) se ukvarja s slikarstvom, fotografijo, risbo in grafiko, za katero je leta 2018 prejela nagrado Majskega salona (ZDSLU) za najboljšo mlado avtorico. Je študentka podiplomskega študija slikarstva na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, kjer je leta 2015 z odliko diplomirala iz slikarstva in umetniške grafike. V preteklih letih je bila na izmenjavi na Fakulteti za likovno umetnost v Portu in na Hochschule für Grafik und Buchkunst v Leipzigu, kjer je kot gostujoča študentka ostala še dodatno leto. Sodelovala je na številnih samostojnih in skupinskih razstavah v domačem in tujem kulturnem okolju.


HELENA TAHIR

Odtisi/Vtisi/Zapisi II

15


16

Herbarij

TILYEN MUCIK

Tilyen Mucik: Herbarij Fotografska razstava 8. 2.–4. 3. 2021 Galerija Mahlerca, Layerjeva hiša Rastline so avtoričin predmet fascinacije iz otroštva – najprej v šopkih, nato v obliki suhih rož v herbariju, iskanju imen cvetlic in beleženju podatkov. Zanimanje za cvetlice je posledično zakoreninjeno v njenem umetniškem ustvarjanju. V svojih projektih se ukvarja z botanično fotografijo, alternativnimi fotografskimi tehnikami, s skenografijami tihožitij in botaničnimi eksperimenti. Rastline občuduje v botaničnih vrtovih, na sprehodih in med gojenjem le-teh doma. Opazuje njihove liste in cvetlične popke ter jih uporablja v svojih eksperimentih in fotografijah. Avtorica s projektom fotografskega herbarija nadomešča klasični herbarij in vzporedno prevprašuje sistem in delovanje rastlinskega sveta ter ekološki vidik našega časa. Postopek izdelave herbarija rastline obvaruje pred popolnim propadom in jih ohranja v času. Fotografski herbarij pa avtorici s fotografiranjem rastlin omogoča beleženje in ohranjanje spominov ter občutij ob fascinaciji nad rastlinjem. - Anja Seničar Tilyen Mucik (1995) je diplomirala na Visoki šoli za storitve (VIST), na Oddelku za fotografijo v Ljubljani z diplomskim delom Flora Femina – združevanje ženskih in botaničnih motivov v polju fotografije. Podiplomski študij nadaljuje na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje – Oblikovanje vizualnih komunikacij / Fotografija. Na festivalu Rovinj PhotoDays je s serijo ''Pink'' prejela drugo mesto v kategoriji ''Umetniški koncept'' in razstavljala na skupinski razstavi v Mestnem muzeju Rovinj. Njena dela so bila razstavljena doma in v tujini. Nekatere njene serije so objavljene v britanskih (Wotisart?, SemiMagazine), ameriških (Float magazine, Shuba magazine, F-stop magazine) in kanadskih (Terroir magazine) revijah. Zadnja ustvarjanja vsebujejo preplet botanične fotografije, alternativnih fotografskih postopkov in eksperimentov z rastlinami.


TILYEN MUCIK

Herbarij

17


18

To ni/To je

ULLA ŽIBERT

Ulla Žibert: To ni/To je Slikarska razstava 8. 2.–25. 3. 2021 Layerjeva hiša Vsakdanjost lahko razumemo kot skupek ponovitev ali zapleten organizem, ki se razkriva skozi načine delovanja ali početja. Je nekakšen odvod nakopičenih vzorcev strukture družbe ujete v mikro situacije slehernega posameznika. Slikarska serija Ulle Žibert osrednjo pozornost namenja vsakdanjim situacijam, s potencirano banalno naracijo, vendar s poudarjeno družbeno kritično noto. Strukture in vzorce družbe poskuša obravnavati kot svojevrsten problem, polje za raziskovanje, kot prostor seciranja ali komentiranja, skozi upodobitve efemernih situacij, posameznih zgodb s so-postavitvijo sence. Le-ta pa ni lastna upodobljeni situaciji, vendar je uporabljena kot orodje za potenciranje konkretnega ali/in hkrati re-definicijo upodobljene vsebine. Serija skozi upodobitve vsakdanjih in izoliranih momentov na igriv in izrazito ilustrativen način skuša vzpostavljati kontekste, ki obravnavajo večje zgodbe, kot so okoljska kriza, vprašanja o tehnološkem napredku, neenakosti, položaju in odtujenosti posameznika. Pri seriji gre za raziskovanje in spojitev težko določljivega polja vsakdanjosti s ključnimi vprašanji sodobne družbe. Avtorico zanima, kako in kje so elementi obojega spojeni in vezani drug z drugim. “S popačenimi in spremenjenimi odsebnimi sencami predmetov ali subjektov ustvarjam neskladje z videnim, kar povzroča neke vrste konflikt oz. trk med videnim in prvotno ovrednotenim. Skozi ponovitev podobe, ki je pravzaprav njena senca, se skozi predrugačenje le-te ustvarja praznina, kar pa nudi polje za preizpraševanje in ponovno ovrednotenje videnega.” Slikarsko serijo umetnica razvija, dopolnjuje in spreminja že več let. Dela srednjih in večjih formatov so naslikana v tehniki olja na platnu, kasnejša dela pa vključujejo tudi tehniko sitotiska. Večinoma so prisotne enostavne izčiščene kompozicije interierjev ali posameznih elementov/predmetov z rahlo distorzirano perspektivo. V kasnejša dela vpeljuje kratka besedila, ki tudi sama izražajo večpomenskost. Gre za spoj realističnega momenta z elementom nadrealističnega s pridihom pop-arta. Ulla Žibert (1988, Trbovlje) je leta 2015 diplomirala iz kiparstva pod mentorstvom prof. Jožeta Baršija na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Tekom študija je bila Zoisova štipendistka, leta 2007 pa je prejela nagrado za posebne dosežke za nadarjene študente ALUO. Leta 2017 je prejela 1. nagrado/grand prix na 52. Mednarodnem Ex-temporu Piran z delom Naše virtualno. Svoja dela predstavlja na skupinskih in samostojnih razstavah, nazadnje pa je s samostojno razstavo To ni/To je predstavila V Galeriji Simulaker v sklopu poziva Prva priložnost 2020.


ULLA ŽIBERT

To ni/To je

19


20

Kolesnice

JERNEJ ŽUMER

Jernej Žumer: Kolesnice Razstava vizualnih aforizmov 8. 3.–25. 3. 2021 Galerija Mahlerca, Layerjeva hiša Kolesnice so vizualni aforizmi, ki so začeli nastajati kot avtorjev osebni komentar na trenutne družbene situacije. Simbolno lahko kolesnice razumemo kot sledi, ki jih puščamo s svojim razmišljanjem, delovanjem, idejami, celo kolesarjenjem ... Tudi dotične razstavljene ilustracije so umetnikove sledi. Glavni motiv razstave je kolo, ki je v tem času postalo nekakšen nov slovenski simbol upora, nevodljivosti, kritičnega mišljenja. In ravno slednje je rdeča nit razstave, kajti vse pričujoče podobe želijo motivirati k razmišljanju in hkrati podajajo določeno mero kritike. Ta je lahko v nekaterih delih zelo subtilno prikrita, v sledeh, in s tem na prvi pogled nerazumljiva ali smešna - dela so miselni izziv; ponekod je misel zelo jasna in neposredna, pri čemer ima pomembno vlogo tudi humor, ki pa ni vedno namenjen olepševanju resnice. Dodaten izziv za gledalca predstavljajo besedne igre, ki so takorekoč že znan avtorjev likovni podpis. Upodobitve so izjemno raznolike, od ljudskih pravljic in pesmi do oglaševanja in multinacionalk. Kolesa so sprva nastajala povsem spontano, kasneje pa so se spremenila v umetnikov osebni izziv in iskanje besednih iger ter različnih pomenov. Jernej Žumer z medsebojnim prepletanjem humorja, kritike in karikature izreka svoje osebne misli in pomisleke o stanju v družbi, pri čemer so tuš, akvarel, barvice in »digitalni čopiči« mediji za pripoved le-teh. Kolesnice so sledi, ki ostanejo, četudi nevidne. - Petra Čeh, umet. zgod. Jernej Žumer (1982, Rogaška Slatina) je ilustrator in grafični oblikovalec. Diplomiral je na Oddelku za likovno umetnost PeF Maribor, od 2014 je samostojni kulturni delavec. Med njegova pomembnejša dela sodijo naslovnice za Mladino, Dnevnik, Katedro idr.; scenografija za predstavo Jana Kreuzerja; ilustracije za slikanico »Morski pes Anton« Luke Vasleta; številni logotipi (Center Grafičnih umetnosti, Eko maraton, Tek ob Dravi, Eurobasket 2013 ...). Je prejemnik Nagrade občinstva - Mednarodni festival kreativne komunikacije Magdalena; finalist - »Best cover Print« in »Content Marketing Award 2016«; dvakratni prejemnik posebnega priznanja Plaktivata, nagrajenec mednarodnega natečaja "Culture of Solidarity 2021", na 10. Bienalu ilustracije so se njegove podobe uvrstile v ožji izbor kot unikaten primer spletne strani idr. Imel je štiri samostojne razstave ter sodeloval na več skupinskih. Živi in ustvarja v Ljubljani. *aforizem = zgoščeno izražena duhovita, globoka misel, izrek (eSSKJ).


MAJA KOCJAN

EXIT II 0 II 0 ENTER II 0 II I

Maja Kocjan: EXIT II 0 II 0 ENTER II 0 II I Prostorska postavitev 8. 3.–15. 4. 2021 Medprostor, Layerjeva hiša Z razstavo, posvečeno razburkanemu letu 2020, se v Medprostoru predstavlja slikarka Maja Kocjan. Prostorska instalacija, na ogled točno leto dni od prve samoizolacije, odpira vprašanja, ki si jih v času korona krize postavlja malone vsak. Čemu vse se zares odpovedujemo? Česa se okleniti? Kako ohranjati upanje? Avtorica obiskovalce vabi na pot skozi leto 2020 in tranzicijo v leto 2021. S kompozicijami v dveh sobah si je zamislila ambientalne prostore, v katerih odkriva človeško in vesoljno raven spremenjenih razmer na globalnem in intimnem področju, ki smo jim bili priča v preteklem letu. Sterilni materiali in nenaravni barvni odtenki prve sobi ustvarjajo atmosfero, ki pušča v nas občutek nelagodja in hladu. V središču prostora je upodobljen mikrokozmos dveh figur, soočenih z nezmožnostjo dotika. Ločena s komaj vidno mejo ena drugi postajata vedno bolj le obris, osnutek, ideja o človeku. Koga in česa se okleniti v letu, ko je še objem lahko smrtonosen? Drugi prostor nas prestavi v kozmos, ki ni sterilen, čeprav tudi tu vse maske še niso odpadle. Živ je, skrivnosten in magičen. Blešči se in vrti - in mi z njim. Kakšno leto je bolj počasno in lenobno, kakšno leto se zdi, kot da bomo zleteli iz vrtiljaka. Izhod v letu 2021 je blizu. Pa bomo res rešeni? Maja Kocjan (1987) je slikarka in grafična oblikovalka. Po izobrazbi je profesorica likovne umetnosti, diplomirala pa je iz teme Subjektivna izkušnja ustvarjalnega procesa. Predstavila se je z več samostojnimi in skupinskimi razstavami, med drugim leta 2019 na skupinskih razstavah Air4 v Galeriji Ravnikar v Ljubljani in Festivalu sodobnega Kolaža Kaos v Kranju, v letu 2020 pa na razstavi Ex Tempore Ptuj Karneval. Živi in deluje v Ljubljani.

21


22

Kriki in šepetanja … in pesem

ANDREJA PEKLAJ

Andreja Peklaj: Kriki in šepetanja … in pesem Fotografska razstava 8. 3.–25. 3. 2021 Stolp Škrlovec, galerija Janez Puhar Fotografska razstava v središče postavlja čutno doživetje ob jesenskih spremembah v naravi. Avtorica za motive izbira kraško gmajno, poraščeno s hrastiči in nizkimi borovci, razmejeno z zidki, ki se jih oprijemlje zimzeleni bršljan. Srebrni brin in Kosovelova brinjevka. Skrivnost, ki tiho lebdi nad pokrajino. Pastelna paleta cvetočega ruja se v zreli jeseni razplamti v razkošno, ognjenordeče žarenje. Včasih pa gmajna boleče obnemi pod zublji uničujočega ognja. Zoglenelo nemost tolaži deževje in prebudi hrepenenje novega porajanja. Andreja Peklaj je mojstrica fotografije pri FZS, članica FDJP Kranj, KUD-a dr. Lojz Kraigher UKC in MF v Ljubljani in častna članica Kabineta slovenske fotografije pri Gorenjskem muzeju v Kranju. Poleg naravoslovne fotografije se ukvarja s socialno, popotniško in eksperimentalno tematiko.


FOTOGRAFSKO DRUŠTVO JANEZ PUHAR

Pogled skozi žensko oko

Fotografsko društvo Janez Puhar: Pogled skozi žensko oko Fotografska razstava 8. 3.–25. 3. 2021 Layerjeva hiša Tradicionalna osmomarčevska razstava fotografinj Fotografskega društva Janez Puhar predstavlja dela trinajstih fotografinj. Avtorice: Aleksandra Jereb, Andreja Janša, Andreja Peklaj, Andreja Teran, Anuška Vončina, Biserka Komac, Klavdija Žitnik, Maja Krejan, Milena Kuhar, Mojca Kraljič, Petra Puhar, Valerija Jenko

23


24

Phantasmagoria

NINA NENADOVIĆ

Nina Nenadović: Phantasmagoria Razstava fantazmagoričnih slik 29. 3.–17. 4. 2021 Stolp Škrlovec, galerija Janez Puhar Nina Nenadović v seriji objektnih, fantazmagoričnih slik, ki nastanejo s plastenjem papirja in odpadnega materiala, Phantasmagoria, raziskuje procese transformacije. Staro in vsakdanje avtorica preoblikuje v nekaj novega in nenavadnega. Odpadni material, kot so star časopisni papir potiskan z vsakdanjimi novicami ter embalaža hrane in pijače, se skozi alkimistični proces transformira iz nečesa starega, vsakdanjega in zavrženega v nove, fantazmagorične oblike. Narava tega procesa je dvojna - proces je fizičen in mentalen. Zavrženi material mentalne in fizične konzumacije skozi plastenje, nabiranje in dodajanje različnih plasti papirja in barve preoblikuje do neprepoznavnosti. To ji uspeva na način, da kombinira realne objekte s slikarsko formo. Oblike in teksture, ki pri tem nastanejo, delujejo organsko. Spominjajo nas na procese transformacije v naravi in delujejo, kot da so posledica nevidnih in notranjih sil. Delo tako postane živeča entiteta skozi shematično komponiranje njegovih organov ter opozarja tudi na reciklažo materialov ter zavedanje okoljskega vidika materialov v umetnosti. Avtorica želi predstaviti možno uporabo drugačnih materialov v umetnosti, ki so bolj prijazni okolju. Nina Nenadović (1994) zaključuje magistrski študij slikarstva na ALUO, kjer je leta 2018 tudi diplomirala. Razstavljala je na več skupinskih razstavah in instalacijah, samostojno pa se je s študijskimi risbami in slikami predstavila na Gimnaziji Litija.


SARA BEZOVŠEK

Some guy had a sign saying it was the end of the world.

Sara Bezovšek: Some guy had a sign saying it was the end of the world. Razstava digitalnih kolažev 29. 3.–17. 4. 2021 Stolp Škrlovec, galerija Janez Puhar Sara Bezovšek tekoče govori digitalni jezik in v svojem ustvarjanju obravnava vizualna sporočila, ki jih najde na internetu. Obilje vizualnega balasta družabnih medijev, knjižnic ter zbirk čustvenih simbolov in simbolov, ki ponazarjajo objekte, bitja in pojave spretno reinterpretira z namenom njihovega preoblikovanja in oblikovanja novih sporočil. Avtorica raziskuje razsežnost uporabljene tehnike in z njo ustvarja atraktivna umetniška dela, ki so primerna za predstavljanje tako v galerijskem kot digitalnem prostoru. Na razstavi predstavlja na internetu najdene GIFe in z njimi ponazarja apokaliptične scenarije. Gre za digitalne kolaže, remikse, hibridne formate animiranih podob na vizualni podlagi, ki prikazujejo različne možne scenarije potencialnega konca sveta. Njene narative so jasne in jedrnate, razumljive vsakomur, ki so mu kodi digitalne kulture vsaj približno poznani. Zaveda se kratkega razpona pozornosti, ki jih povprečni uporabniki družabnih medijev in obiskovalci galerije, namenjamo sporočilom. Njena so lahko duhovita, kritična pa tudi zgolj samo banalna, kot je banalen milje, iz katerega črpa. In kot je, konec koncev, zbanaliziran svet, v katerem živimo. Sara Bezovšek (1993) je magistrirala iz vizualnih komunikacij na ALUO v Ljubljani. Imela je več samostojnih razstav, med njimi v projektnem prostoru Aksioma in galeriji Kamera v Kinu Šiška. Je prejemnica Prešernove nagrade za študente ALUO za mobilno aplikacijo ZNAM.

25


26

JOMO.FOMO.YOLO.

MONIKA SLEMC

Monika Slemc: JOMO.FOMO.YOLO. Slikarska razstava 29. 3.–17. 4. 2021 Layerjeva hiša JOMO je kratica za Joy of Missing Out in opisuje užitek trenutka, ko se zavedno oddahnemo od družabnih dejavnosti - zlasti socialnih medijev - in uživate v osebnem času. FOMO pa je, nasprotno, kratica, ki predstavlja strah, da zamujate, kar se v družbi dogaja, Fear of Missing Out. YOLO je okrajšava za You Only Live Once in ponazarja trenutek, ko se zavemo, da živimo samo enkrat in da nam za posledice ni mar. Z uporabo aktualnega jezika družabnih medijev Monika Slemc v slikarski seriji združuje slikarsko tradicijo in različne možnosti, ki jih prinaša tehnologija. S preprostimi računalniškimi manipulacijami, ki jih prepleta na platna prevprašuje pristnost podob, ki zrcalijo naravno okolje. Narava, pokrajine, ki so glavni motiv njenih del, avtorica ne slika v naravi sami, ampak jo fotografira in nato podobo na fotografiji prenese na platno. Sprašuje se, ali je njena umetnost zaradi tega sploh še pristna. Slika namreč zajem videnega, kot ga vidi fotoaparat telefona. A prav podobe s telefona so postale naša nova realnost, naša nova resničnost, ki ji zaupamo celo bolj kot resničnosti zunaj. Monika Slemc (1994) zaključuje magistrski študij slikarstva na ALUO v Ljubljani, kjer je leta 2017 tudi diplomirala. Do sedaj je samostojno razstavljala v galeriji Meduza (z Nino Čelhar) in v Dobri Vagi, sodelovala pa je tudi na več skupinskih razstavah doma in v tujini.


IZA ŠTRUMBELJ OBLAK

Iza Štrumbelj Oblak

Iza Štrumbelj Oblak: Iza Štrumbelj Oblak Razstava fotografij 29. 3.–17. 4. 2021 Galerija Mahlerca, Layerjeva hiša Avtoportret skozi materializacijo odnosov, spominov, interesov, nacionalne identitete v polje objektov predstavlja razširjen pogled na to kdo smo. Avtorica z ustvarjanjem tega projekta išče sebe, kjer jo zanima, kdo sploh je, kaj jo je izoblikovalo in kako jo vidijo drugi. Gledalcu ponuja formulo ter ga spodbudi, da jo aplicira nase in se vpraša kaj pa je pomembno zanj. Zanima jo, kaj se zgodi, če portretu odvzamemo portret sam in nam preostane le še raziskovanje drugih plasti. Morda je lahko prav odsotnost tako pomembnega dela osebne identitete zgovornejša, saj dovoli na površje privreti njenim ostalim gradnikom. Zaporedje izbranih fotografij na steni vabi k rešitvi uganke. Samostojne uokvirjene fotografije same po sebi v odsotnosti celote ne predstavljajo ničesar, so dokumentacija objektov/subjektov. Zaradi določenega mesta, kjer v mreži fotografij stojijo, lahko razberemo, v katero kategorijo spadajo. Interesna dejavnost, nacionalna identiteta, družinski odnos. Kdo ali kaj je njihov skupni imenovalec? Če jo primerjamo s svetovno populacijo, spada med privilegirane osebe. Iza ima dom, zavetje in družino. Njena zgodba je zgodba srečnega človeka. Ize ne poznamo. Ne vemo, kako razume svoje življenje. Fotografski projekt nam ne pripoveduje ničesar o njenih čustvih, vrednotah, bojaznih. Pri projektu gre za popolno objektifikacijo življenja nekoga. Je brezoseben, četudi je v središču oseba. Fotografije nam prikazujejo celoto, a ta ni absolutna. Morda je vse laž, morda naključje, ali pa nas morda umetnica nalašč zavede, da si o njej mislimo le najboljše. Dokaz več, da je fotografija zmožna manipulacije in uokviranja. Morda pa je vse res. Vse to je Iza, do sem nam zaupa njeno življenje, to je njen avtoportret. Iza Štrumbelj Oblak (1997) zaključuje dodiplomski študij fotografije na visoki šoli VIST. V zadnjem času so bila njena dela večkrat razstavljena, dodatno se izpopolnjuje tudi v okviru raznih izobraževanj doma in v tujini. Razstava je nastala v sklopu študija na Visoki šoli za storitve VIST.

27


28

DYAD

BRINA VIDIC

Brina Vidic: D Y A D Razstava tekstilne umetnosti 29. 3.–17. 4. 2021 Layerjeva hiša Brina Vidic v delu z naslovom D Y A D / Med oblačilom in skulpturo raziskuje uporabo novih materialov v oblikovanju inovativnih skulpturalnih oblačil, odpira razpravo o osebnem prostoru in komunikaciji ter raziskuje odnos med modnim oblikovanjem in umetnostjo. Razstava prikazuje preplet ročne in sodobne tehnologije v prostorski instalaciji ter umešča silhueti in video v galerijski prostor. Z uporabo videa in zvočnih efektov avtorica simbolizira neverbalno komunikacijo in se ukvarja z vprašanjem, kako človek preko oblačila komunicira svoj osebni prostor. Razstavljena skulpturalna oblačila oblikuje linija, ki je kot glavni gradnik teksture in površine v skulpturalnem oblačilu materializirana z uporabo elastike. S tem delo raziskuje meje nosljivega ter se posveča novemu načinu oblikovanja površine z omenjenim materialom. Oblačilo tako odpira nove možnosti ustvarjalnega izraza, spodbuja vizualni poskus ter posledično posega na polje konceptualne umetnosti. Delo je tudi raziskovalna naloga, ki ga Brina Vidic uporabi za svoje magistrsko delo na Naravoslovnotehniški fakulteti – smer oblikovanje oblačil, pod mentorstvom prof. Elene Fajt. Brina Vidic (1994) zaključuje podiplomski študij modnega oblikovanja na NTF. Diplomirala je na ALUO, smer Unikatno oblikovanje. Razstavljala je na več skupinskih razstavah, deluje pa tudi kot kostumografka.


NINA KOŽELJ

Opazovalec

Nina Koželj: Opazovalec Keramična skulptura, 2021 8. 2.–10. 4. 2021 Terasa Layerjeve hiše Opazovalec nas je pričakoval na terasi Layerjeve hiše, ki je po skoraj desetletju več mesecev samevala. Brez stolov, miz, pepelnikov, blazinic za na sedala, oguljenih od sedenja obiskovalcev kavarne. Brez ljudi, brez vašega smeha, pritlehnega šepetanja, vzklikov začudenja, otroškega joka zjutraj in brundanja opitih pozno v večer. Opazovalec Nine Koželj je bil začasen skupek vseh vas. Številne oči, ki se ozirajo na vse strani in počnejo, kar najraje počnemo. To, po kar pridemo v kavarno - po “people-watching”, opazovanje ljudi. Kako smo vas pogrešali opazovati, vleči skozi zobe, se nasmihati in se spraševati, od kod ste nam že znani. Nina Koželj (1985) je vizualna umetnica, ki deluje na področju kiparstva in grafike. V preteklih letih je imela številne skupinske in samostojne razstave doma in v tujini (mdr. v galeriji Ivana Groharja (2011), galeriji Veselov Vrt (2014), galeriji Herman Pečarič (2015), Simulakru (2015), v galeriji Velenje (2017), v letu 2016 pa je sodelovala tudi na trienalu sodobne slovenske umetnosti U3 v Moderni galeriji. V letu 2010 je prejela štipendijo švicarske fundacije Vordemberge-Gildewart, leta 2014 pa nagrado za najboljše delo avtorja, starega do 35 let, na 49. mednarodnem ex-temporu Piran. Živi in dela v Stahovici nad Kamnikom.

29



Video predstavitve umetniških projektov

Oddelek za fotografijo VIST: Kaj pa če je vse res...?

Maja Kocjan: EXIT II 0 II 0 ENTER II 0 II I

Helena Tahir: Odtisi/Vtisi/Zapisi II

Bernarda Conič: Paralelni svetovi

Tilyen Mucik: Herbarij

Ulla Žibert: To ni/To je

Bibi Erjavec: Portret entropije

Kristina Rutar: Tik pred-

Jernej Žumer: Kolesnice


Prav poseben čas terja posebno obravnavo. Pričujoči katalog je prvi poskus razstavnega programa Layerjeve hiše, da združi vse umetniške projekte od januarja do marca 2021. Želi postati zapis časa. Ker čas je nenavaden. Zaprte galerije od konca oktobra 2020 do 16. januarja 2021 so nas soočile s praktično težavo. Prestavljanje datumov razstav, združevanje umetnikov, spreminjanje kavarne v nove galerijske prostore. Ker Layerejeva hiša nima nikoli samo ene samostojne razstave, ki bi trajala dva meseca, ampak v krajše termine in v več prostorov vabi široko paleto umetnikov, skrbi za spontanost publike pri obiskovanju različnih galerij in skrbi za prijazno okolje tudi v teh nehvaležnih časih, je bil izvedbeni zalogaj večji od pričakovanega. A uspelo nam je realizirati skoraj vse razstave, z umetnostjo smo se pomudili tudi v javnem prostoru na mestnih plakatih, večino projektov smo tudi posneli in so na ogled na naših video kanalih. Zahvala za potrpežljivost pri oblikovanju spremenjenega razstavnega programa gre vsem v katalogu predstavljenim umetnikom ter Mihu, Neži, Maši, Hanni in Melini. Najlepša hvala tudi vam, ki razstave obiskujete in dokazujete, kako pomembna je umetnost danes. Zala Orel umetniška vodja Layerjeve hiše


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.