maj 2018
Au Pair kot popolna
kul turna izkušnja
FTRGATEV s perspektive obiskovalcev
PISARNA
FTRGATEV s perspektive organizatorjev
Maribor INDUSTRIJSKO mesto
Od ideje do realizacije s projektom COURTYARD
KREATIVA BIZNIS NOSTALGIJE MARIBOR nekoč
Hladni HITI
Dobrodošli v novi in povsem prenovljeni številki časopisa Cajtng, ki ga ustvarjamo aktivisti društva KMŠ. Naše poslanstvo je mladim popestriti prosti čas in jih čimbolj povezati med seboj. To je eden izmed glavnih razlogov, da danes na Vetrinjski ulici stoji prav poseben prostor - Pisarna. Prostor za vse nas. Čtivo je namenjeno vsem vedoželjnim, ki si želijo zakrpati luknje nevednosti in se pozanimati o zadevah, ki se tičejo Maribora, mladih, zaposlitve, umetnosti in kulture. Izvedeli pa boste tudi nekaj o tem, kaj smo aktivisti društva počeli v zadnjem letu. Če hitro pokukamo v vsebino, lahko najdemo prispevke na temo dela v tujini, kako prispevati h kulturnemu dogajanju v Mariboru in razmislek o Mariboru, kot nekdanjem industrijskem mestu. Zasledili boste tudi poseben kulturni kotiček, namenjen kreativam mladih umetnikov.
Maruša Neuberg
Dandanes je na voljo mnogo programov, ki mladim omogočajo obiske tujih držav, a le redki vodijo do posameznikove asimilacije v vsakdanje življenje tamkajšnjih ljudi. Au pair program je ena od izjem, v kateri je posameznik obkrožen z novim jezikom, kulturo in družino ter pridobi tedensko žepnino, ki mu omogoča raziskovanja okoliških krajev in držav ob prostih dnevih.
KAJ JE AU PAIR?
ALI JE AU PAIR ZATE?
Au pair je izraz za mlajšo osebo, ki obišče
Čutiti posebno naklonjenost do otrok
tujo državo, kjer biva z novo družino. V
ostaja še zmeraj najpomembnejši kriterij.
zameno za varstvo otrok in lažja gospo-
Au pair veliko časa preživi z otroki in včasih
dinjska opravila so ji nudeni domovanje,
tudi z njihovimi hišnimi ljubljenčki, zato
prehrana, kritje zdravstvenega zavarova-
mora biti oseba, ki jim lahko nudi veliko
nja in nekaj žepnine. Včasih družina pokrije
ljubezni in pozornosti, je z nami delila Sara,
tudi stroške potovanja in jezikovni tečaj.
ki je svoj au pair preživljala v Avstriji.
Au pair opravlja pri družini okvirno 20 ur dela na teden. Natančne zadolžitve se raz-
Au pair mora biti odprta in spoštljiva oseba,
likujejo glede na potrebe družin in starost
sposobna živeti pod streho z več ljudmi,
ter število otrok. Največkrat je to pomoč
ki lahko imajo povsem drugačne navade
pri učenju, igranje, vožnja na športne
od nje same. Sara se je rodila staršem
aktivnosti, priprava obrokov, pranje perila,
islamske
pomoč pri pospravljanju in podobno.
družina pa je bila katoliške veroizpovedi,
Dnevne razporeditve dela se razlikujejo, saj
ki je molila pred vsakim obrokom. Sara je
so odvisne od zaposlitve staršev. Au pair
tako izkusila svoj prvi božič in prvo veliko
izkušnja lahko traja krajši čas, pa vse do
noč med bivanjem v tujini ter je vsako novo
enega leta ali več. Mladi jo lahko koristijo
izkušnjo sprejela z odprtimi rokami.
veroizpovedi,
njena
au
pair
kot izkušnjo med počitnicami ali kot leto v tujini po končani srednji šoli ali študiju.
Au pair ni zate, v kolikor si želiš izkušnje zaradi denarja. Kot pravi Sara, au pair je upravičena samo do žepnine, ki zadostuje za majhne stvari, kot so nakup oblačil, večerni izhod ali karte za vlak. Maja je v Belgiji dobila 500 evrov mesečne žepnine, kar je nadpovprečna vsota, vendar so ji visoke belgijske cene omogočale zgolj krajša potovanja in obroke iz nahrbtnika. V kolikor si fant, to ni nikakršna ovira! Mnoge družine spola.
iščejo
posameznike
moškega
KAKO POISKATI AU PAIR DRUŽINO? Na voljo je mnogo agencij in spletnih strani, kjer je mogoče poiskati svojo družino gostiteljico.
Au pair si ustvari svoj profil, na katerem deli svoje zadnje fotografije. Opisi, s katerimi se au pair predstavi družini, niso kot življenjepis, temveč ponujajo zgodbo in vsakdanje življenje, znanje jezikov, preživljanje prostega časa, motivacijo in interese. Pomembno je, da je predstavitev iskrena, kajti le tako lahko au pair in družina ugotovita, ali druga drugi resnično ugajata. Pomembno je, da au pair deli informacije o tem, kdaj se želi pridružiti družini in kako dolgo si želi ostati. V obzir mora vzeti roke, potrebne za ureditev au pair dovoljenj na drugih kontinentih, v primeru urejanja vize in pridobitve odobritve posebne agencije v Združenih državah Amerike, kjer veljajo posebna pravila. Au pair naj izrazi, kako si zamišlja vsakdanje življenje z družino. Maja, ki je šest mesecev preživela v Belgiji, je posebej izrazila, da bi, v kolikor bi se kdaj ponovno prijavila za au pair, zagotovo bolj definirala svoja pričakovanja. Družina, pri kateri je bivala, si je želela zelo samostojno au pair, ki v prostem času ne bo preveč vključena v družino, sama pa je prišla z nasprotnimi pričakovanji in se je zato velikokrat počutila nelagodno, če je ob koncu tedna ostala doma. Au pair naj dobro premisli, za kakšno število otrok je pripravljena skrbeti ter kakšna naj bo njihova starost. Razlika je namreč ogromna in družine z več otroki včasih gostijo dve au pair. Večje družine so primernejše za nekoga, ki že ima predhodne izkušnje z otroki.
Kaj je Au pair pogodba?
Au pair pogodba ali Au
pair agreement je dvostranska pogodba med au pair in družino, ki sicer ni obvezna, vendar je močno priporočljiva. Je priložnost za obe strani, da določita medsebojne obveznosti in pravice, v kolikor bi kasneje prišlo do nesoglasij. Pogodba lahko določa kritje stroškov (prehrana, jezikovni tečaj, višina žepnine, stroški potovanja itn.), opis obveznosti, urnik (dneve in ure dela) in prosti čas ter karkoli drugega, kar au pair ali družina prepozna kot pomembno.
Če nastopijo težave... Neposlušni
otroci,
zapostavljenost,
preveč dela, kulturni šok, domotožje … Au pair izkušnja je lahko velik izziv. Na žalost program, z izjemo Združenih držav Amerike, ne predstavlja zadostne direktne in hitre zaščite mladih na tovrstni izkušnji. Zelo je pomembno, da se au pair poveže z drugimi au pair v okolici, s katerimi načrtuje popotovanja, deli svoje izkušnje in izrazi svoje dvome v težkih trenutkih. V primeru majhnih težav je podpora ljudi, ki razumejo takšno izkušnjo, zelo dobrodošla. V primeru večjih težav je umirjen pogovor z družino vsekakor pomemben. Kulturne razlike lahko pogosto privedejo do nesporazumov. V kolikor se stvari ne izboljšajo, je dobro pretehtati, ali je vredno ostati – ali negativni dejavniki vplivajo na odnose z otroki ter ali so au pair kršene pravice. Takrat lahko poišče novo družino ali odide domov.
Zaključek
Au pair je izkušnja tuje kulture in varstva otrok ter naše lastne
odprtosti. Je izkušnja mladega človeka na poti v svet odraslih. Izkušnja, ki nudi vpogled v tujo družino z drugačno kulturo ter preizkuša odprtost v tujem okolju. Pomembno se je zavedati, da au pair prinaša novo izkušnjo tudi družini, zlasti pa otrokom. Au pair je eden izmed mnogih programov, ki vodijo k medsebojni toleranci in povezovanju sveta.
Nina Cigale
Bil je čas, ko je obstajala Pisarna še samo kot ideja, zapisana na listu papirja. Časi, ko smo vneto tuhtali, kako bi poimenovali naš prijeten prostor, da bo izžareval točno to, kar smo. Od nepremišljenih predlogov, kot sta »Ek« (ker smo nastanjeni na vogalu) in »Špajza« (izvor le-te je neznan), smo se kaj hitro premaknili do ideje »Lampa«. Ta je nekaj časa prebivala v naših glavah, saj se je ideja, ki se skriva za lučjo, popolnoma skladala z vizijo našega prostora –priložnost je v znanju in luč je nakazilo tega. Danes smo povsem prepričani v ime, ki ga z dvignjeno glavo iznad vhodnih vrat nosi naša »Pisarna«.
fotograf ije AndraĹž Kramberger
Morda tvoj pogled skozi okno zastira rahlo zamegljeno steklo, zato predlagam, da vstopiš v prostor, ki je to in še veliko več, kot samo to, kar pove ime. Sedaj vidiš, mar ne? Nismo več zgolj samo par kosov belo pobarvanega lesa in črna sedala. Smo okolje kreativnih glav in edinstvenih idej, prijaznih nasmehov in toplega sprejema, drznem si tudi reči, prostor, ki ga daleč na okrog ni – če mi dovolite. Smo družina in smo prostor (pisarna), ki je lahko tudi tvoj (a). Obstaja
pravilo,
da
potrebuje
vsaka pisarna kavo, mar ne? Naša kava ni anonimna znamka, marveč
je
»skrbno
izbrana,
pridelana z ljubeznijo in pražena s strastjo«. Je vrednota mariborskih pražarjev Tovarne kave in orodje, ki bi ga vsak ljubitelj kave moral imeti
v
svoji
omari.
Svežina,
bogastvo in aroma prvega požirka kave so verjetno razlogi vsake ponovne
vrnitve.
Gurmanstvo
kavnih pripravkov in trud, ki je vložen v izobraževanje in izdelavo latte arta, je vrlina aktivistov, ki na dnevni bazi skrbijo, da bo tvoj začetek in zametek dneva ali dela karseda najboljša zgodba za vnuke. Kratko in sladko – coffee, connect and create.
Čez dan smo delovni prostor, ki tudi tistim najbolj pozabljive sorte pomaga, da se bodo pri nas počutili res kot v svoji majhni privat pisarni. Nabor pisal, beležk, tiskalnik, Wi-Fi, družabne igre pa tudi kakšen rezervni računalnik bi se našel. Oseba ob tebi pa je sedaj za nekaj časa tvoj nov sodelavec. Ob torkih se zasnovi priključijo program kulturnoizobraževalnih predavanj, okrogla miza, avanturistični potopisi ter druge frontalne oblike in poučne tematike. Ponoči pa … A nismo te zgodbe že slišali? Kot se v Marvel filmskih uspešnicah navaden človek prelevi v super junaka, se tudi »Pisarna« prelevi v majhno koncertno dvorano. Tehnik za barvno kombinacijo osvetlitve, deci polsladkega ali pivo Aktivist in družba tvojih najljubših. Pridi, morda prav tukaj najdeš svoj nov najljubši kotiček Maribora.
tekst Dolores Duh in Nina Cigale fotograf iji Klemen Štular Ftrgatev. Dogodek, na katerega nimamo samo ftrganih spominov, ampak smo se tako ftrgali, da smo jih tam tudi nekaj pustili. Kombinacija preteklih izkušenj z dogodki, ki jih organizira društvo KMŠ, in s premišljeno zasnovanim napovednikom nastopajočih skupin nas je prepričala, da tudi tokrat investiramo svoje pičle študentske finance v Ftrgatev. Navsezadnje pa smo bili člani deležni popusta pri nakupu vstopnic, kar je prispevalo k temu, da smo si privoščili kakšno pivo več, kot je bilo načrtovano. Ftrgatev je ena izmed tistih redkih prireditev, na kateri se uspešno zberemo, in to v večjem številu. Eden izmed razlogov za to je tudi dobra časovna umestitev dogodka v začetku semestra, ko so izpiti potlačen strah, o katerem še ne želimo razmišljati. Nastopil je petek, končno. Po petnajstminutnem čakanju v vrsti pred vhodom smo karto zamenjali s simpatičnimi zapestnicami. Med odmorom, natančneje po koncu nastopa skupine Tabu, smo doživeli prijetno presenečenje. Alkohola žejne oči so zasledile stojnice z dodobra premišljeno izbiro po presenetljivo normalnih cenah, medtem pa se je druga polovica odpravila na pot iskanja »diksijev«. Med vrsticami povedano – usojeno se nam je bilo izgubiti. V vsej tej gmoti ljudi smo se našli (komaj) ne malo po začetku nastopa skupine Siddartha. Prerivanje do zadovoljivo dobrega prostora nas je stalo kar nekaj destruktivnih kritik. Na tej točki se nam je pridružila tudi prijateljica, označena s črno-belo VIP zapestnico. Kakorkoli, ni bila njena karizma ali zavisti vredna zapestnica, marveč njena navdušenost nad glavnim pevcem, ki je poleg vse te horde zabave željnih naše premikanje še bolj omejila. Navsezadnje, dekle je zanj želelo preskočiti ograjo. Koncert je bil fantastičen in prav tako Tabu kot Siddartha sta nas opomnila, da imamo Slovenci zelo kvalitetno glasbeno sceno, česar se morda ne zavedamo vedno in povsem. Program za navdušence nad rock glasbo se je zaključil po nastopu skupine S. A. R. S., kasneje pa sta zabavo do četrte ure zjutraj nadaljevala DJ Marc Mare in Ian Sound.
Zadeva je bila res na nivoju in videti je bilo, da se zabavajo prav vsi, od srednješolcev, študentov pa do malce starejših, ki jih navadno na takšnem dogodku, organiziranem za mladino, ne bi pričakovali. Ftrgatev se nam je tudi letos v spomin vtisnila kot eden izmed boljših dogodkov študijskega leta. Izpeljana je bila odlično in vidi se, da so organizatorji glede na prejšnjo Ftrgatev vložili dodaten trud in popravili določene pomanjkljivosti ter me tako še dodatno prepričali v obisk Ftrgatve 2018.
tekst Dolores Duh fotograf ije Andraž Kramberger, Žiga Kalan, Klemen Štular Stres in vznemirjenje. To sta dva občutka, ki sta bila v ospredju že od samih zametkov načrtovanja Ftrgatve. Lahko bi rekli, da se je prvo olajšanje pokazalo, ko smo prodali še zadnjo karto: »Huh, nekaj delamo prav.« Sestankovanja in sestankovanja. Število ur, ki se jih nameni organizaciji, je nepredstavljivo. Na sestankih, ki so od januarja do avgusta potekali enkrat na teden, v zadnjem mesecu pa tudi po dvakrat ter so trajali od tri do štiri ure, smo si natančno razdelili delo in začrtali pot do cilja. Ker pa je teorija daleč od prakse, se na poti pokažejo prej očem skriti ovinki in dnevi, ki imajo bistveno premalo ur. Z znanjem, ki smo ga pridobili z organizacijo prve Ftrgatve, smo se tokrat načrtovanja in izvedbe lotili precej bolj sistematično, a poglej ga zlomka - odpoved varnostne službe dva tedna pred začetkom. Naj omenimo, da ostati brez varnostne službe pomeni ostati brez Ftrgatve. V takšnih trenutkih mora ekipa stopiti skupaj, ohraniti mirno kri in zbrati vso zalogo energije. Problem smo uspeli urediti in kmalu so nastopili zadnji dnevi pred pričetkom. Migrene je povzročalo tudi Ski & Board Rail tekmovanje, ki se je odvijalo v popoldanskem delu dneva, iz imena pa je razvidno, da smo potrebovali sneg. Žal je tudi Maribor že kar nekaj let tarča globalnega segrevanja, kar pomeni, da nujno potrebnega snega novembra v nižinah ni. Kam torej ponj? V okoliške ledne dvorane, uporabiti topove ali pa se odpraviti iskati sneg na Roglo? Tokrat je odločitev padla v prid ledni dvorani in potovanju na Roglo, kamor smo se napotili z najetim tovornjakom in kombijem, ki je oblečen v črno folijo (zaradi zaščite) spominjal na mrliški avto. Ko smo končno dobili svoj sneg, smo se želeli lotili sestavljanja rampe, a pojavilo se je novo vprašanje. Kako prestaviti ovirajoči avto, ki stoji na parkirišču brez tablic in ga javna služba ne želi odstraniti? Po čudežu se je pojavila naključna vlečna služba. Delavec je bil dovolj prijazen, da nam je avto odmaknil in ga pustil nekje, kjer najverjetneje stoji še danes.
Končno, nastopila je Ftrgatev. Do začetka je bilo vse na svojem mestu, a to še zdaleč ni pomenilo časa za oddih. Vrvež se je nadaljeval skozi ves dogodek, časa ni bilo niti, da bi naredili fotografijo s člani nastopajočih skupin. Tudi po zaključku dogodka nas je še vedno čakalo ogromno dela. Čistilna akcija in pospravljanje sta se zavlekli do jutranjih ur, takoj za tem pa smo naredili še evalvacijo dogodka, saj si prizadevamo, da bi bila naslednja Ftrgatev še bolj ftrgana. Kljub vsem naporom pa smo bili presunjeni, ko smo se začeli zavedati, koliko ljudi se je zbralo in uživalo na dogodku, ki smo ga pripravili zanje. Trdo delo je bilo poplačano, in to je eden izmed najboljših občutkov. Ftrgatev je dokaz, da se s skupino, ki ima čisto vizijo, predanost in disciplino, da marsikaj uresničiti. Povzeto po pogovoru s Timom Gumilarjem.
tekst Mateo Hočuršćak
INDUSTRIJSKO MESTO Kako z nekaj pridevniki opisati Maribor? To mesto ob Dravi je namreč polno protislovij. Maribor je drugo največje mesto v Sloveniji, a vendar ni veliko. Od prve omembe mesta je minilo več kot 850 let in obenem Maribor ni zgodovinsko mesto – vsaj ne do te mere kot Ptuj. Maribor ni (več) industrijsko mesto in vendar je prav industrija vse od druge polovice devetnajstega stoletja in prihoda železnice bistveno določala podobo Maribora. Ta je namreč spremenila urbanistično podobo mesta, prav tako pa se je z industrializacijo in odmikom od primarnih gospodarskih dejavnosti spremenila ekonomska struktura prebivalstva. Konkreten primer tega je Železničarska kolonija na Studencih. Uprava Južnih železnic je leta 1863 postavila velike železničarske delavnice in istega leta pričela z izgradnjo stanovanj, ki bi zadostila potrebam delavcev. Kolonija je predstavljala prvi odmik industrije iz mestnega središča. Naslednji dve »koloniji« je Maribor pridobil v obdobju med vojnama. Sprva so leta 1928 s t. i. Vurnikovo kolonijo oziroma s skoraj 150 hišami poselili današnji mariborski Tabor. Med letoma 1938 in 1939 pa je na današnjem mariborskem Pobrežju vzniknila še Hutterjeva kolonija. Hutterjeve nadaljnje načrte o širitvi kolonije je žal prekrižala vojna. Po koncu druge svetovne vojne je bil Maribor potreben temeljite prenove, vendar so iz predvojnih časov obstajali nastavki, ki bi omogočali Mariboru postati industrijsko središče države. Postopoma je začela pomembnost in kompetentnost Maribora na jugoslovanskem tržišču upadati, vendarle pa so za časa SFRJ mariborski industrijski obrati v poznih 80-ih zaposlovali približno polovico prebivalstva.
S propadom SFRJ je Maribor izgubil nekdanje jugoslovansko tržišče. Nekdanja državna podjetja – predvsem večja – so bila vezana na to tržišče. V Mariboru je med letoma 1990 in 1996 šlo v stečajni postopek več kot 30 podjetij. Izguba tržišča je žal povzročila nelikvidnost večjega števila podjetij, njihovi stečaji fotograf ija Ivan Stanojević
pa so za seboj potegnili tudi manjša, predvsem privatna podjetja. Prehod iz samoupravnega socializma v tržno gospodarstvo v začetku 90-ih je zadal Mariboru udarec, zaradi katerega se mesto še zmerom opoteka. Današnji visoki odstotki brezposelnosti, še posebej med mladimi, so gotovo eden od alarmantnih kazalcev tega, kako težka je nenadna in nenačrtovana tranzicija iz industrijske v postindustrijsko fazo. Vsako izkazovanje socialne skrbi je zato v Mariboru potrebno še posebej hvaliti. Prvič, ker gre za iskreno prepričanje, da je tudi »skrb« v protislovnem primežu, ker so pogoji za življenje v Mariboru še posebno težki, po drugi strani pa so ljudje tukaj pregovorno prijazni in voljni pomagati. In drugič ter slednjič: ker je imenovanje Maribora za prestolnico socialne ekonomije 2018 tolikanj spodbudno, kot je ironično. Od 9. januarja namreč v medijih nismo slišali praktično ničesar več o prestolnici socialne ekonomije. Dejstvi, da se je gibanje razvoja podjetništva pričelo prav v Mariboru in da je tukaj največ socialnih podjetij, pa nista sami po sebi hvalevredni. Ravno obratno, sta simptoma nezadostnih infrastrukturnih gospodarskih rešitev na državni ravni. A z (jugo)vzhoda začenja sijati žarek upanja.
Od ideje do realizacije s projektom Nina Cigale
Pogovor o polemiki, ko zaznaš problem ali pa imaš idejo in te že prav srbi med prsti, ne veš pa kako in kam. Projekt Courtyard ter sitost monotone in ozke izbire kam na REJVikend v Mariboringu. Začetki ekipe projekta Courtyard segajo vse tja do leta 2016, ko so ga ustanovili štirje mladeniči. Imensko: Urban Ambrožič, Niko Korpar ter brata Vujanović, Sergej in Vitan. Morda ne ostane vse samo v družini (posmeh). Ker ni vsak dan nedelja, so ljubitelji alter house scene stvari vzeli v svoje roke ter na podlagi zaznanega problema začeli razmišljati o zametkih ideje, kako bi povečali ponudbo dobrih glasbenih dogodkov v sodelovanju s podobnimi kolektivi v Mariboru in po Sloveniji. To pa je tudi poslanstvo projekta, kot navajajo. Kaj spremeniti v Mariboru, so zagotovo vedeli, vendar kam s to idejo? Za odskočno desko so uporabili pred kratkim ustanovljeno društvo Inkobator, s katerim so v drugačni zasedbi že prirejali glasbene dogodke. A kaj ustanoviti? Oblik in možnosti je kar nekaj – s. p., d. o. o., d. n. o., zavod, zadruga, društvo itd. Združili so hobi, prosti čas, karierno pot in dobre čase, ki zagotavljajo dobre spomine, kar je tudi njihova osebna motivacija. Če jim dovolim šalo, je želja postati opravilno sposoben, nasmeh na obrazih otrok pa je tudi tisto nekaj, kar jih osebno motivira, da društvo danes stoji. Sami pravijo, da bistvenih težav pri združevanju in registraciji društva niso imeli.
Kako do Kako do sprememb v Mariboru?
Kaj pa je društvo in kakšna so njegova načela? Društvo je javno ter »samostojno in nepridobitno združenje /…/, ki ga ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov« (ZDru-1). Torej sam namen ustanovitve in delovanja društva ni pridobivanje dobička, kar pomeni, da se ves dobiček, ki se ustvari, posledično nameni uresničitvi namena in ciljev. Člani društva sami in skupno določijo namen in cilje društva ter razporedijo naloge. Kako ustanoviti društvo? Za ustanovitev društva mora biti zagotovljenih nekaj sledečih pogojev. Prvi izmed teh je, da so potrebne »najmanj tri poslovno sposobne fizične oziroma pravne osebe« (ZDru-1). Nato pa ustanovitelji skličejo ustanovni zbor in tako sprejmejo »sklep o ustanovitvi in temelji akt društva ter izvolijo zastopnika društva« (ZDru-1). Za več informacij si preberite ZDru-1. Po vseh teh sedaj znanih podatkih je odgovor na vprašanje, kako registrirati društvo, veliko lažji. Na pristojni upravni enoti, kjer se nahaja sedež društva, zastopnik društva odda vlogo za registracijo društva.
»Kdo, če ne mi, in kdaj, če ne zdaj,« je komentar predstavnika društva Inkobator, Sergeja Vujanovića, na vprašanje o združitvi in ustanovitvi društva ter ideji projekta Courtyard. Navsezadnje naslikanega kruha ne moreš pojesti in potrebno je papirologijo tudi udejanjiti. Cilji, kot jih navajajo, so v sklopu projekta Courtyard, ustvariti dogodek, ki je stalnica na mariborski sceni, tukaj so omenili Rolado ¬– glasbeni dogodek v Wetrinskem, s katerim so se postavili ob bok velikim zabavam v Mariboru, mladim pa so ponudili paleto zabav, za katere še sami nismo vedeli, da nam manjkajo. Zraven pa so priključili še cilj mednarodnega
»bookinga«, ki so ga dosegli ob povabilu Babe Stiltza. Vizija projekta Courtyard, »razviti alternativno house sceno do te mere, da bodo prepoznavni v širšem evropskem okolju«, je ekipo ponesla od štartne linije Maribora vse tja do slovenske metropole. Ko smo Rolado, ki so jo spekli v Wetrinskem, prvič okusili, smo si je želeli še več in vedno več, morda ravno zato, ker, kot rečejo: »Samo preveč je dovolj.« »Danes je Rolada,« je začelo z navdušenjem zveneti po naših ulicah in s prijatelji smo vsak mesec nestrpno čakali na novo disko dozo. Ker pa prostor, izvajalci in društvo niso vedno dovolj, je naloga marketinga ogromna. Fantje so za komunikacijo z javnostjo uporabili socialna omrežja, kot sta Facebook in Instagram. Prav tako pa se pri marketingu sklicujejo na pregovora »Baba čula baba rekla« in »Dober glas seže v deveto vas«. In res je bilo. Kljub temu pa navajajo, da so bili in so še do danes prav prijetno presenečeni nad odzivom ljudi in količino obiskovalcev, ki pridejo pokukat na dogodek. Prednosti dogodka sta do sedaj konstantna ponudba (funk, disco, house…) elektronske glasbe, ki je ne ponuja Maribor v takšnem obsegu, in to, da je vstop za zabavoželjne (skoraj) vedno brezplačen. Pohvalijo se lahko s kar obširnim seznamom glasbenih izvajalcev, ki mu še zagotovo ni konec – Baba Stiltz, Neo Pogo, Shu Shu, Levanael, Dacho, Splintehouse, Jus Tadi, Protooncogene, Mitja K., Urbadur, Sedikit in The Omen. Kot zanimivost pa dodajajo, da vsako Rolado obišče kakšen posebnež, ki dodatno začini jed: »Na predzadnji je bil to starejši gospod iz Avstrije, ki je s svojim lovskim klobukom in prijetno motnimi očmi v okajenem stanju vztrajno ponujal svoje pivo vsem, ki so ga hoteli, in tudi tistim, ki ga niso. Sliši se morda vsiljivo, ampak je bil v resnici kar kul, ker ga pač nismo kaj dosti razumeli.« Ekipa ni bila nič kaj skrivnostna glede informacij o tem, kaj se dogaja za kuliso Rolade, in je prosto spregovorila o tem, da večjih težav nikoli niso imeli.
fotograf ije Janez Klenovšek »Vse, kar potrebuješ, je volja, malo denarja, prava poznanstva in potrpežljivost.« Kaj pa, ko gre kaj narobe? »Have a back up plan or 3,« suvereno odgovorijo. Sestanki za dogodke potekajo, kot navajajo, povsem ležerno: »Dobimo se v nekem prostoru in se v roku dvajsetih minut dogovorimo, katerega izvajalca bomo povabili na naslednji dogodek. Potem pa začnemo sanjariti o velikih festivalih in šotorih ter si zidamo gradove v oblakih.« Ker pa setev ni žetev, je velik pomen, da so posamezniki, ki delujejo znotraj društva, samoiniciativni in skupaj premagujejo strahove in ovire ter realizirajo idejo. Dodajajo pa še: »Pridite na Rolado, tam delimo vse, kar smo in kar imamo.«
Uroš Škaper
Nejc Furek Bela tvoja je obleka
okrvavljena od poroda,
vlak drvi dvesto na uro, sin je bil - pravi dasa! Obraz nedolžen je ugasel,
poslednjič v mene si zazrla, v srcu mojem, ljuba Azra, dokončno danes si umrla!
Anja Odeb
Nejc Furek
Maja Andjelković
Vsak nov dan vzpenja se, kot da bi bil pregnan.
Na beli zavesi obtiči in zazdi se mi,
Anja Odeb
kot da se mi na glas smeji.
Mirno stojim pod slapom bodal
ki prebadajo kožo
pod katero črno meso zažgano od bolečine govori
da trpljenja potrebno je to telo da napake tako velike so
da ni zdravilca ki popravil bi škodo da zvezde na nebu ni
ki to zlomljeno srce bi spojilo nazaj v blišč
blišč iz preteklih dni
BIZNIS tekst in ilustracija Ivan Stanojević Remaki, adaptacije in rebooti niso nov koncept za Hollywood. Ko se je tehnologija dovolj razvila, da smo lahko na trak posneli zvok, so številne neme filme posneli na novo. Sledil je val različnih sodobnih upodobitev starih, klasičnih filmov. Med njimi je bil tudi Scarface, ki še zdaj velja za »enega boljših«. Potem so 90-a leta odprla novo dimenzijo filmskih upodobitev – filmov, baziranih na video igricah. Prvi tak je bil film Super Mario Bros, ki so ga sovražila tako občinstva kot tudi kritiki (in tudi sami ljudje, ki so ga posneli). Film je zelenice in gradove iz igric zamenjal s podzemnim svetom dinozavrov. Nedvomno težko je oblikovati film okoli igrice, ki nima nobene zgodbe. Vodovodar, ki rešuje princeso? Vendar izbira postaviti zgodbo v sodoben New York in vključiti prikriti svet človeško-dinozavrskih hibridov mogoče ni bila pravilna.
Lahko rečemo, da je bil film Mortal Kombat prvi, ki je pokazal, da je lahko film, baziran na igrici, dober in zabaven. Za razliko od filma Super Mario Bros je dal Mortal Kombat ljudem vse tisto, kar bi pričakovali od takšnega filma. Dodelane akcijske prizore, like iz igrice in eksotične lokacije. Poudarka na dodelani zgodbi ni bilo – ampak ravno to je poanta. Pri večini igric nas najbolj privlači t. i. »gameplay«, ne pa sama zgodba. Torej, kaj je tisto, kar naredi dobro adaptacijo česarkoli? Mora ohraniti duh originala, hkrati pa dodati nekaj svojega. V 90-ih je Gus Von Sant režiral remake Psiha, ki so ga kritiki in oboževalci raztrgali. Zakaj? Von Sant je svoj remake uprizoril popolnoma enako kot Hitchcock original – le da so tokrat v njem igrali sami znani igralci iz 90-ih. Ni dodal nič svojega, razen da se je zdaj film odvijal v sodobnem času. A tudi to je bilo brezpomensko, če se ta »sodobnost« ni kazala v ničemer drugem kot v igralski zasedbi filma. Po drugi strani so oboževalci in kritiki odlično sprejeli t. i. »live-action« remake Pepelke. Klasična Disneyjeva risanka je doživela več upodobitev, ampak tista, ki je prejela najboljši odziv, je zagotovo film Kennetha Branagha iz leta 2015. Film je ohranil skoraj vse elemente iz risanke, le da so zgodbo malenkost razširili. Torej ni bilo potrebno izumiti tople vode, ampak jo samo malo premešati. Ko so napovedali novo upodobitev Lare Croft z Alicio Vikander, so se ljudje interneta (in resničnega življenja) takoj pritožili, češ – zame je Angelina Jolie edina prava Lara Croft. Tista filma sta bila zares produkt svojega časa (časa Die Another Day Jamesa Bonda). Jolie je bila super heroj. Skozi zrak je letela z enega konca hiše na drugega! Z enim udarcem je pod vodo premagala morskega psa! Tepla se je z robotom! V zgodnjih 2000-ih smo bili navajeni filmov tega tipa. Danes nismo več. Zato so v novem Tomb Raiderju Laro Croft prikazali bolj človeško. Zdaj ni več tako nepremagljiva, kot je bila pred leti. V novem filmu začutimo vsak padec. Kot lik ni veliko bolj dodelana, kot je bila v originalnih filmih (ali pa igrici), je pa bolj pristna. Zdi se nam, da je zares v nevarnosti, hkrati pa ohranja vse elemente, ki definirajo njen lik. Ljudje imamo radi stvari, ki so nam znane, zato gledamo določene filme večkrat. Zato gledamo komične serije, v katerih točno vemo, kako bodo določeni liki reagirali. Izogibamo se t. i. »spoilerjem«, ampak dokazano je, da bolj uživamo v gledanju, kadar vemo, kaj se bo zgodilo. Ne sme biti preveč znano (Psiho iz 1998), a hkrati ne sme biti preveč drugačno (Super Mario Bros iz 1993). Ravno v tej sredini najdemo najboljše remake in reboote.
tekst Nina Cigale
ilustracije Ivan Stanojević
Srhljive prigode, junaštvo preprostega človeka, mistična pohorska bitja in dravske solze. Vem, da poznaš Maribor, a kaj zares veš o njem?
Vsak se je že sprehodil po Florjanovem trgu. Sv. Florijan je zaščitnik mesta pred naravnimi katastrofami, predvsem požari. Vendar zakaj? Legenda sega nazaj v 3. stoletje, natančneje v čas cesarja Dioklecijana. To je bil čas rimskega imperija, zaprašenih ulic in preganjanja kristjanov. Cesarju na ljubo so v ječo zaprli kar 40 vernikov. To pri mladeniču Florjanu ni povzročilo nič dobre volje. Krivica, storjena zoper vernike, je Florjana opogumila, da je skoval načrt, kako bo žrtve osvobodil in jim pomagal. Ko se je odpravil poti naproti, so ga med delom zasačili. Jezni vojščaki so ga prijeli in ni besed, ki bi opisale grozo mučenja, ki jo je prestal. Ker pa kazen še vedno ni potešila cesarjeve žeje, so mu okrog vratu privezali mlinski kamen ter ga vrgli v reko Dravo. Ta je Florjana odnesla daleč proč po toku naprej. Pravijo, da je njegovo truplo reka naplavila na skalo, kjer ga je kot svetega pred pogani varoval orel. Danes je zaščitnik pred ognjem, saj je lahko njegov ogenj v srcu pogasila samo voda, v kateri je izdahnil poslednji dih.
Če napišem reka Drava, verjetno vsak pomisli na vse kaj drugega kot na čarovništvo. A zgodovinski viri pravijo, da imata reka Drava in čarovništvo veliko več skupnega, kot bi si marsikdo od nas mislil. Med vsemi pripovedkami pa je ena, ki najbolj izstopa. Smo v letu 1580, v času, ko je bil vodilni teolog Jakob Bithner. Na nič kaj preveč nenavaden oktobrski dan se je zgodila najbolj znana obsodba, ki je življenje vzela trem Mariborčankam. Milo so jih kaznovali tako, da so jih žive zašili v vreče ter jih utopili v reki Dravi. Čemu takšna mila kazen? Pravijo, da so priznale zgolj, da so krive za zastrupitev mesta, za bolezni in nevihte, niso pa priznale sodelovanja ali zveze s hudičem. V globinah in temi reke Drave je prebival vodni mož Gestrin, čigar jeza je vihrala in vrtinčila vodo. Živel ni sam, marveč je imel posebej rad svoje spremljevalke, vodne deklice. Te pa so imele nadvse rade zlatnino. Gestrin je naredil vse, da je zadovoljil želje svojih spremljevalk. Nekoč sta po Dravi potovala dva splavarja. Prvi splavar je bil ves vesel, ko je po končanih obveznostih hitel k svoji bodoči nevesti. Nič hudega sluteč se je premikal s tokom reke, ko mu je pot prekrižal Gestrin. Ta je v zameno za življenje splavarja zahteval kos zlatnine. Prvi splavar je zahtevo vodnega moža suvereno zavrnil in mu ni želel vreči prstana v vodo, ta pa mu je kot obljubljeno vzel življenje. Nekateri tudi pravijo, da je ujete mladeniče peljal svojim spremljevalkam, da so se z njimi najedle. Drugi splavar pa je, da bi obdržal svojo lastnino, vodnega moža želel zavesti. V vodo mu je namesto zlatnine vrgel kamen. Ko je jezni Gestrin ukano odkril, je z vso silo prevrnil splav ter splavarja vrgel v vodo. Odneslo ga je naravnost proti dravskemu bregu, ki mu je rešil življenje.
le jl is te k u st o s p
o je v Iv a n S ta n
ić
Naslov uredništva Cajtng (Klub mariborskih študentov) Vetrinjska ulica 30 2000 Maribor
Urednika Nina Cigale in Ivan Stanojević Oblikovanje in ilustracije Ivan Stanojević Fotograf ija na naslovnici Klemen Štular Lektoriranje Katja Bergles Bricman Izdajatelj Klub mariborskih študentov Naklada 150
PI18
KO DA K
KO DA K
KO DA K