Page 1


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Uvodnik

Končno smo dočakali tiskano številko Cajtnga, prvo po nekaj letih premora. Letos praznujemo 110. obletnico naše šole. Na šoli smo jo počastili s prireditvijo, ki je potekala 11. novembra in temeljila na predstavitvi raznolikih obšolskih dejavnosti naših dijakov. Malokdo pa ve, da se je pred okroglimi dvajsetimi leti v slavističnem kabinetu zbrala majhna skupina nadebudnih dijakov, ki je hotela takratno literarno glasilo Hg nadgraditi na pravi pravcati šolski časopis. Prav gotovo si niso mislili, da se bo Cajtng obdržal tako dolgo. Pa se je. Ko smo pred dobrim letom ponovno začeli obujati Cajtng, se nam je porodila ideja, da bi ga, časom primerno, preselili na splet. Tako je 21. 10. 2010 zaživela spletna različica Cajtnga. Odzivi so bili mešani. Nekaterim se je ideja zdela odlična, saj so tako članki izhajali pogosteje in bili dostopnejši, drugim spet ne, saj je časopis (cajtng) nekaj, kar si dobil v roke v šoli in skupaj s sošolci ali sodelavci prebral ter se pri tem zabaval in se nasmejal kakšni imenitni izjavi profesorja ali profesorice. Prav zaradi tega smo se letos odločili za kompromis: obudili smo tiskano izdajo, poleg tega pa bomo še naprej ohranjali in osveževali spletno različico. Letošnja številka prinaša tudi novost, namreč sodelovanje s Klubom idrijskih študentov, o čemer si lahko preberete v članku Sabine Carli, predsednice KIŠ-a. Tiskana izdaja Cajtnga torej ne bo le glasilo naše šole, ampak tudi idrijskih študentov oz. mladine. Številko smo razdelili na tri sklope.

2

Tomaž Kek

Prvi je posvečen prireditvi ob 110. obletnici prve slovenske realke. Objavili smo scenarij igranega dela predstave, strnili mnenja in komentarje o predstavi in njenem nastajanju ter priložili nekaj zgovornih fotografij. V obširnejšem drugem sklopu praznujemo (skoraj) dvajsetletnico izhajanja šolskega časopisa Cajtng. Neizmerno sem užival ob prebiranju starih Cajtngov. Res zabavno je v izvodu šolskega časopisa, ki je star kakih deset let, prebrati izjavo profesorja, ki je aktualna še danes!. Impresionirali so me tudi članki. Predvsem tisti, v katerih dijaki dobro in kritično razmišljajo. V današnjem svetu, preplavljenem z informacijami z vseh koncev in krajev, potrebujemo ljudi, ki so sposobni takšnega razmisleka in zapisa. Prav zato smo k besedi povabili tudi tiste, ki so nekoč take članke za Cajtng že pisali. V tretjem delu pa smo z veseljem dali prostor sedanjim dijakom, ki znajo smelo, kritično in svojsko pisati. Posebno težko smo v uredniškem odboru pričakali članek o šestih profesorjih naše šole, predstavnikih generacije, ki je maturirala leta ‘75.

Uredništvo Glavna urednika: Tomaž Kek in Lena Lapanja Uredniški odbor: Katja Miklavčič, Dijana Čataković, Eva Završnik, Anja Erjavec, Polona Eržen, Leja Tominec, Eva Jereb, Ana Rupnik, Jure Tratnik in Dejan Ozebek Predstavniki KIŠ-a: Sabina Carli, Matevž Straus in Žan Menart Mentorica: Romana Kokošar Svetovalca: Nejc Grošelj in Irma Gnezda ___________________________________________

Avtorji likovnih izdelkov: Sabina Leoni in Katja Vončina, Špela Jereb in Anja Pivk, Jan Eržen in Klemen Stoševski, Jasna Kofol, Katja Stanovnik, Tina Žakelj, Borut Cigale in Martin Mlakar, Bojan Božič, Jernej Ravnikar, Primož Grahelj, Monika Vidmar in Neža Lazar, Matevž Konjar in Jaka Kopač Naslovnica: Jasna Kofol

Zadnji del smo namenili umetniškemu ustvarjanju naših literarnih in likovnih ustvarjalcev. Objavljenih je nekaj pesmi, ki so bile recitirane na proslavi ob 110. obletnici, pridružujejo pa se jim še druge in zanimiva zgodba Kraj. Naši dijaki so pri predmetih umetnost in likovna umetnost ustvarili privlačne stvaritve, katerih fotografije lahko občudujete na naših straneh. Prijetno branje!

Številka 1, šolsko leto 2011/2012


šolsko leto 2011/12

Ravnateljeva beseda

Na naši šoli se vedno veliko dogaja. To ne trdim samo zaradi živahnosti in pestrosti različnih dejavnosti, ki jih izvajamo skoraj vsakodnevno. Vsem je živo v spominu prenova šole, ki smo jo izvajali pred nekaj leti, in imenitna otvoritev, ki jo je poleg ministra za šolstvo in šport počastil celo predsednik države, dr. Danilo Türk. Spomnimo se tudi okrogle, 100. obletnice šole, ki smo jo proslavili z več kot dvajsetimi različnimi dogodki. Zaradi pomena, ki jo je imela idrijska realka, predhodnica naše šole, se nam zdi pomembno, da primerno obeležimo tudi njeno 110. obletnico ustanovitve.

Borut Hvalec

To je bila šola, ustanovljena zaradi velike želje idrijskih rudarjev, da omogočijo izobraževanje svojim otrokom v domačem jeziku, zaradi odločnosti občinskih mož in iznajdljivosti takratnega župana Dragotina Lapajneta. Na idrijski realki je prvič potekal pouk pretežno v slovenskem učnem jeziku, v novih, svetlih in najsodobneje opremljenih učilnicah. Dijake so poučevali najboljši učitelji, mnogi doktorji znanosti, ki so po ustanovitvi ljubljanske univerze postali univerzitetni profesorji. Vse to je pomenilo, da je bila šola tudi po današnjih kriterijih elitna šola. Desetine generacij profesorjev in tisoči dijakov, ki so vstopali v našo šolo, se je te svetle tradicije zavedalo, jo želelo ohraniti in nadaljevati. Uspešnost šole dokazujejo nekdanji maturanti šole, med katerimi je skoraj sto doktorjev znanosti, veliko pomembnih gospodarstvenikov, mnogo umetnikov, tudi politikov. Tudi danes lahko trdimo, da šola nadaljuje uspešno tradicijo.

To dokazujejo rezultati na maturi in naslovi državnih prvakov, ki jih naši dijaki dosegajo na različnih tekmovanjih. Sam sem zelo zadovoljen, da se naši dijaki vključujejo tudi v številne dopolnilne dejavnosti. Ukvarjajo se z znanstvenoraziskovalnim delom, so aktivni športniki in kulturniki. Ravno slednji so v počastitev 110. obletnice šole pripravili izjemen kulturni program in večino dela opravili sami, s pomočjo svojih mentorjev. Z vsem, kar so pokazali, so si zaslužili pohvale in čestitke številne p u b l i k e . Čisto na koncu se spodobi, da se ob tako pomembnem jubileju na kratko zazremo tudi v prihodnost. Bleščeča zgodovina je samo lep spomin, zato naj bo tudi izziv in velik motiv za nadaljnje delo. Želim, da bi bila šola uspešna in polna mladostne radoživosti, radovednosti in ustvarjalnosti še naslednjih sto in deset let!

V zavetju Merkurja (himna naše šole) V Idriji slavna realka stoji,

Po Vegovem zgledu k znanju stremi,

v zavetju Merkurja mesto krasi.

mlade vzgaja, pri delu bodri.

S hribi obdana, s soncem obsijana,

Prijetne so ure, uspešne mature,

skozi stoletja za mlade skrbi.

po zglednih dijakih šola slovi.

Prežeta s tradicijo, odprta v svet,

Hvalnico šoli zdaj hoč`mo zapet,

slovenskega šolstva žlahtni je cvet.

ker vztrajno skrbi za mesta razcvet.

Neguje okolje, da vsem nam bo bolje,

S pogumom na poti, uspehom naproti,

varuje prostor v čipko odet.

gimnazija stopa v novih sto let. David Beovič

3


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

110-letnica

Gimnazije Jurija Vege Idrija

4


šolsko leto 2011/12

“S pogumom na poti, uspehom naproti, gimnazija stopa v novih sto let.”

Polona Eržen

11. 11. 2011 se je v telovadnici Gimnazije Jurija Vege Idrija odvijalo slavnostno praznovanje ob stodesetletnici obstoja idrijske realke. Kako tudi ne, saj je bila to prva realka v slovenskem jeziku. Bivši in sedanji dijaki so program v celoti izvedli sami. Za organizacijo in pomoč so skrbeli profesorji in drugi mentorji, med njimi je bila glavna profesorica Maja Justin Jerman. Praznovalo se je kar dvakrat. Prvi, dopoldanski termin je bil namenjen dijakom, profesorjem ter učencem in učiteljem sosednjih osnovnih šol, drugi pa javnosti ter bivšim profesorjem, sponzorjem in donatorjem… Za boljšo preglednost zapisanega sledimo točkam po programu. Himna GJV Idrija V zavetju Merkurja je v celoti avtorsko delo profesorja Davida Beoviča, ki je obenem poskrbel tudi za uvodne fanfare in dvoje skladb, na kateri so plesale članice plesne skupine. Himno so krstno zapele članice Dekliškega pevskega zbora GJV Idrija pod taktirko zborovodje Gorazda Jana. Prisluhnili smo tudi njihovi izvedbi ljudske pesmi Dekle na vrtu. Glasbeni recital Ernesta Cavallinija Faust, ki je bil izveden samo na večerni prireditvi, so prispevali Špela Flajšaker na flavti, Jernej Albreht na klarinetu in Rudolf Cerc na klavirju. Občinstvo jim je z užitkom prisluhnilo. Blažka Rupnik: Glasbene točke in ples so se mi zdeli res super. Tudi recitacija mi je bila zelo všeč, ker je pesmi recitiralo več dijakov in je bilo vse skupaj bolj zanimivo. Gurmanski valček skupine Terrafolk, v interpretaciji Uroša Eržena na kitari in Davida Križaja na klavirski harmoniki, je pritegnil pozornost publike s svojo drugačnostjo. Dvoje skladb, temo iz filma Schindlerjev seznam Johna Williamsa in Madžarsko rapsodijo Franza Liszta, sta suvereno zaigrala brata Ćoralić. Prvo skupaj, v duetu, z drugo pa je Armin Ćoralić,

bivši dijak gimnazije, ki je posebej za slavnostno praznovanje priletel iz Londona, osupnil poslušalce z izjemno virtuoznostjo. Filmska zgodba Drugačni, a podobni je delo filmskih zanesenjakinj, Ane Štrus, Sare Žigon, Kaje Zajc, Katje Stanonik in Anje Pivk, ki jim je bil mentor Dušan Moravec, idrijski rojak, poznan po dobrih dokumentarnih filmih. V njem so postregle z zanimivimi izjavami sogovornikov o doživljanju šole in življenja v njej. Prisluhnili smo lahko nekaterim profesorjem in dijakoma ter nekdanji ravnateljici Dragi Urbas Keravica in sedanjemu ravnatelju Borutu Hvalcu. Slednja sta imela vsak svoj pogled na gimnazijo in različne izkušnje v vodenju šole, a sta si bila enotna, ko sta povedala, kako ponosna sta na to šolo. Dramska skupina dijakov 2. A je pod vodstvom bivše dijakinje, danes dramaturginje novogoriškega gledališča, Ane Kržišnik, naravnost presenetila z dramsko sliko Čas ustvarjanja - ustvarjanje časa. V samo dogajanje so vpletli precej simbolike. Umetnik, proletarec, poduhovljena mirovnica, komercialni glasbenik in plesalka, vsak s svojimi vrednotami, stališči in cilji. Med seboj sprva zelo različni in netolerantni do drugačnih. Na koncu so vendarle našli skupno točko, ki jo prinese ustvarjanje: posameznik najde mir v svoji duši in spozna, da je življenje čas

ustvarjanja in ustvarjanje časa. Plesalke Skupine za sodobni ples GJV Idrija in plesalci Studia za svobodni ples so prevzeli obiskovalce prireditve s svojo dinamiko in izvirnostjo podob. Recital poezije mladih nadebudnih pesnikov je med publiko ponesel novo energijo in navdušenje. Poezijo bivše dijakinje Nine Istenič in sedanjih dijakov Dejana Ozebka, Janje Kavčič, Jana Jezerška, Katje Miklavčič in Ksenije Mlinar so recitirale dijakinje 1. A in dijaka 2. in 4 .letnika. Skupina Noordung je na koncu presenetila z rockovsko obarvano različico Beovičeve gimnazijske himne. Razstava likovnih del likovnih ustvarjalcev pod mentorstvom prof. Irme Gnezda na stopnišču gimnazijske stavbe je pritegnila obiskovalce po končani prireditvi. Na prireditvi je bil prikazan širok spekter dejavnosti, ki jih dijaki obiskujejo v času izven pouka. Organizatorji so želeli praznovanje obletnice izpeljati tako, da bi bilo privlačno tako za dijake kot za širšo javnost, predvsem pa so dali glavno besedo kreativnim dijakom šole, ki so z ustvarjenim presegli pričakovanja gledalcev. Uspelo jim je. Petkovo praznovanje obletnice sole je bilo izvirno, iznajdljivo in privlačno.

5


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Rdečo nit sta povezovala v svečana oblačila odeta Rok Golob in Jerneja Lapajne.

Novo šolsko himno smo lahko prvič slišali iz ust našega zbora pod taktirko Gorazda Jana. Pisano!

V družini se skriva moč, še posebej v Ćoralićevi z dvema odličnima glasbenikoma, Arminom na klavirju in Erinom na violini.

6

Vijugaste melodije sta skupaj risala Špela Flajšaker in Jernej Albreht.

Ženska srca sta lomila Uroš Eržen in David Križaj. Ah, ti muskontarji.


šolsko leto 2011/12

Plesalke in plesalec sodobnega plesa so plesali v ritmu idrijske čipke.

Igralski talenti so si s svojo lastno igro prislužili bučen aplavz. Vsa čast!

Prireditev se je zaključila tako, kot se zagre, udarno!

Anja Erjavec in Eva Završnik

Pesmi, ki so plod nadarjenih pesnikov naše gimnazije, so interpretirali recitatorji, katerim se jezik niti enkrat ni zapletel.

Žiga Lakner: Kot dijak te šole mislim, da je bila sama prireditev že spektakel. Zelo me je navdušila, ker je zajemala celotno zgodovino gimnazije. Všeč so mi bili glasbeni in plesni vložki, ki so zelo popestrili samo prireditev. Zahvala za tak lep, svečan dogodek gre vsem sodelujočim na tej prireditvi in glavni organizatorki, profesorici Justin, ki je poskrbela, da je vse potekalo tako, kot je moralo.

7


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Maraton ustvarjanja

Ob koncu lanskega šolskega leta je bilo skupini učencev ustvarjalnega 1.a naročeno, naj napišemo scenarij za kratek dramski vložek. Le-ta naj bi bil uprizorjen na slavnostni prireditvi ob 110- letnici šole. Na podlagi predloga profesorice slovenščine in koordinatorke prireditve, Maje Justin Jerman, smo se odločili za pisanje na temo ustvarjanja skozi 110- letno obdobje obstoja realke. Da bi napisali besedilo, so nam profesorji zadnji teden šole pred počitnicami pogledali skozi prste in nam odobrili pouka prost dan. A misli takrat niso bile pri pravi – počitnice so nam namreč že dodobra omamile ume. Pa vendar. Dan vseeno ni bil popolnoma neproduktiven; zamislili smo si pet temeljnih likov naše male drame: pesnika, komunista, hipijevko, rokerja in plesalko. Predstavnike in ustvarjalce posameznih umetnostnozgodovinskih obdobij zgodovine in sedanjosti 20. in 21. stoletja. Naslednji dan nas je iz zagate rešil pisatelj Aleš Čar. Na literarni delavnici smo mu predstavili svojo zamisel in problem, ki se je glasil: Kako našo zamisel smiselno artikulirati in napisati dramsko besedilo? Aleš je vodil zelo pronicljiv pogovor, v katerem smo razdelali temo našega nastajajočega besedila, ki je luč sveta ugledalo v letošnjem septembru. Vsak od nas je napisal svoj del, nato pa smo jih med seboj združili. Za nastanek dovršene končne verzije dramskega besedila pa si lasti zasluge naša mentorica, Ana Kržišnik. Z vajami z Ano smo pričeli takoj po naši prvi mednarodni izmenjavi, torej približno en mesec pred prireditvijo v čast 110-letnici šole. Sprva smo se na vajah dobivali tako pisci kot tudi igralci. Pilili

8

Ana Kržišnik in Katja Miklavčič

smo besedilo, se pogovarjali o karakterizaciji likov, kostumih ipd. Kasneje pa so vaje potekale posamično za igralce, nastopajoče v določenem prizoru. Zadnji teden pred »velikim« petkom pa so potekale skupne vaje za celotno igralsko zasedbo. Naša mala drama je že dobivala končno obliko, pika na i pa je bila vaja v kostumih. S svetlobno hitrostjo se je približal petek, 11.11., ura pa je pokazala natančno 11:11. Prireditev se je začela. Na vrsti smo bili po projekciji filma. Vsi naličeni (ličila nas je namreč poklicna maskerka) in samozavestni smo stopili na oder. Pet likov in pet igralcev, vsi ujeti v vrtincu časa. Pet sošolcev, ki je užilo in uživalo vsak trenutek, preživet na odru. Prvi odzivi in kritike, ki smo jih prejeli, so bili vsekakor pozitivni. Definitivno pa mi bo v spominu ostal prešerni nasmeh naše režiserke Ane, ki nam ga je namenila po prireditvi. Nasmeh, ki je povedal več kot tisoč besed. Zame je bilo sodelovanje pri ustvarjanju tega dramskega dela en resnično velik izziv. Pisanja v skupini literatov sem bila vajena že iz naših prejšnjih projektov, kar pa se tiče igralske plati, je bila to zame prva tovrstna izkušnja. NN: Bilo je kar v redu, ampak predolgo. Skupina Noordung je bila prekratka, recitacija pa brez zveze. Ples je bil odveč, ker je na vsaki prireditvi gimnazije. Pred prireditvijo sem velikokrat dvomila v svoje sposobnosti. Lik, ki sem ga igrala, je namreč živo nasprotje moje osebnosti. A ko sem med predstavo stala na odru pod sojem luči, so bili vsi dvomi pozabljeni. Obstajalo je le eno samo veliko magično zadovoljstvo.

Zatorej si upam trditi, da je bilo ustvarjanje te dramske stvaritve velika izkušnja tako za vse udeležene dijake 2.a kot tudi za našo mentorico Ano, ki je o celotnem projektu zapisala: »11. 11. 2011 naj bi bil prelomen datum v družbeni in duhovni stvarnosti. Predvsem naj bi se spremenili mi sami. Najbrž ni samo naključje, da smo v dramskem delu prireditve ob 110. obletnici GJV govorili prav o spreminjanju, preoblikovanju družbene stvarnosti oziroma o spreminjanju njene umetnosti, ustvarjalnosti in splošne družbene klime, ki je spremljalo 20. stoletje, v katerem je ta šola živela in ustvarjala. Ko sem prvič prebrala besedilo, ki so ga napisali dijaki 2. a, sem imela mešane občutke. Osupla sem bila nad ustvarjalnostjo in inteligentnostjo piscev besedila, hkrati pa mi je bilo jasno, da bo treba besedilo še idejno in jezikovno izčistiti in da bom to morala narediti v sodelovanju z dijaki. To pa je bil zame nov izziv, challenge, kot bi rekla Urška. Nikoli prej si še nisem upala skupaj z mladimi delati na besedilu – očitno zato, ker nisem dovolj zaupala njim in sebi, kljub temu da sem si to želela. Ponavadi namreč to počnem samo sama ali s kakimi profiji. Zdaj pa, po 11. 11. 2011, se mi zdi, da se česa takega lahko ponovno lotim, lotimo. Ta teden začnemo z vajami za besedilo, ki ga bomo temeljito predelali, ga dopisali. In verjamem, da bomo našli neke nove poti ustvarjalnosti. Ta datum je torej le bil v nečem prelomen, prelomen v pogumu, ki ga je prinesel meni, in upam, da tudi mladim piscem in igralcem, in ki nas bo spodbujal pri nadaljnjem ustvarjanju novega časa, ki menda prihaja.«


šolsko leto 2011/12

Čas ustvarjanja– ustvarjanje časa

OSEBE Tilen (pesnik, medvojni čas) Jan (komunist, povojni čas) Urška (hipi, sedemdeseta) Blaž (roker, osemdeseta) Katja (plesalka, sedanjost) PROLOG Osebe pridejo oder, položijo stole v ravno vrsto, se usedejo nanje s hrbtom proti publiki. Vsak izvaja svojo »akcijo« v kronološkem redu, ki se v ritmu stopnjuje. Na koncu je v njih malce sovraštva. Tilen: Govori svoje rime (2–4). Jan: Vpije komunistične parole. Urška: Pozdravlja sonce: Om. Blaž: Poje tone iz svojega komada. Katja: Pleše, šteje korake, govori: I'm the lonely girl in the world. (Ob koncu se usedejo na stole.) 1. dejanje (Prvi se na stolu obrne Blaž, se afna v mikrofon. Nato se obrne Jan, ki ga posluša, potem še Tilen, ki tudi gleda in posluša Blaža. Jan in Tilen se začudeno spogledujeta, češ kaj počne Blaž.) TILEN: Kaj delaš? BLAŽ: Ustvarjam. (Nekaj poje, zatopljen.) TILEN: Kaj pa? (Blaž poskuša odgovoriti, prekine ga Jan.) JAN: Ustvarjaš?! Ti temu rečeš ustvarjanje! In koga naj bi ti zastopal? Zamisli si, da bi vsak ustvarjal samo po svojem trenutnem navdihu! Kdo bi potem zastopal kakšne višje interese družbe!? Če hočemo poskrbeti za mednarodno afirmacijo delavskega razreda, moramo gojiti pravo umetnost! TILEN: Umetnost mora sporočati o resnici in trenutni družbeni zavesti, predstavljati ljudstvo, njegovo razmišljanje in čutenje. Prizadevati si mora za odpravo družbenih krivic, za stvarjenje novega etosa in za revolucionarno preobrazbo sveta. JAN: Točno tako! Umetnost je važen činitelj idejnega in moralnopolitičnega oblikovanja ljudi. Prispevati mora h graditvi novih, socialističnih odnosov med ljudmi in mobilizaciji delovnih množic za aktivno sode-

lovanje v boju proti kapitalistični eksploataciji. Govoriti mora o našem lepem življenju v socializmu, o naših velikih voditeljih in o naših trdih dneh socializma, čakajoč na raj komunizma! TILEN: Kaj ni takšna angažirana umetnost trivialna? Ne potrebuje prava umetnost semena subverzije? Kritike družbe? Prava umetnost je revolucionarna, vrednoti vrednote in kaže svet v pravi luči! JAN: Trdiš, da socialistična umetnost sveta ne kaže v pravi luči? ... Vi , samooklicani umetniki in kvazi intelektualci, pišete svoje brezpomenske stihe le zato, ker v življenju nimate kaj početi! Lenuhi ste! Proletariat pa je temelj naše zgledne družbe! Na njem sloni vsa umetnost, ki mora govoriti le o njem in izhajati iz njega! Zato: Proletarci vseh dežel, združite se! TILEN: Vendar proletariat ne more biti edini navdih za umetnost! Tudi ni dovolj, da ima umetnost le propagandni namen! JAN zamahne z roko: Če pišemo o socialističnemu paradižu, ga propagiramo?! Samo pišemo resnico. Fakte. TILEN: Umetnost ne more biti pogojena s politiko! Umetnost mora biti svobodna, umetnost je svoboda! 2. dejanje Blaž odgovori z uvodnimi takti disko komada, kjer je prej končal; poleg tega dela šov. URŠKA: Brat, nehaj, prosim te! Vsi efekti od prej ponehajo. Kar ti imenuješ ustvarjanje, je ena sama plehkost … in »making money«. Kako moreš imeti glasbo za svoj izum, če si ravno ti in tvoji tisti, ki jo skrunijo in ji odvzemajo vsak smisel in lepoto! BLAŽ: Glasba je naš izum! In jaz od nje živim! In kaj ima plehkost s tem opraviti? Glasba zaenkrat dobro služi mojemu žepu in dokler bo tako, ne bom niti s prstom mignil, da bi kaj spremenil. Ti bi rada, da bi se zavzemal za »love and peace«, tako kot ti in tvoji bratje in sestre po cvetju?! Prosim, ne se hecat! Le kaj ste na tem svetu spremenili?! Organizirali ste nekaj zgodovinskih žurov in ne preveč učinkovitih protestnih shodov! In

kaj je ostalo za vami? Seks. Droge. Rokenrol ... Ne ti meni o plehkosti! URŠKA: A res ne vidiš čez to? Ne trdim, da ljubezen in mir – ki si jih ti ošabno prevêdel v seks, droge in rokenrol – niso nikoli bili blagovna znamka, vendar je to drugotnega pomena! Ti motivi so navdihovali glasbenike in ostale ustvarjalce ter povezovali množice, da so si delile iskrena čustva! BLAŽ: Seveda. Našli so dobro tržno

Špela Jereb: S prireditvijo je šola res prekosila samo sebe. Vzdušje je bilo odlično in prav nič podobno drugim šolskim prireditvam, filmček je super popestril dogajanje, da o dobrih glasbenikih niti ne začnem razpredati. Edina stvar, ki me je zmotila, je bila dolžina recitacijskega dela. Mislim namreč, da bi bilo povsem zadosti, če bi slišali le 3 ali 4 pesmi. V splošnem pa je bila prireditev odlično zasnovana in prav tako tudi izpeljana. nišo. Saj so bili pametnejši od vas. Pa kaj! Jimi je mrtev! In tisti drugi Jimi tudi. Vi pa že dolgo počasi izumirate. C'mon, sister, it's only rock'n'roll! Saj ne potrebujemo nobene filozofije. Čas vas je povozil, mene pa za enkrat še ni – sprijazni se ... URŠKA: Zdi se mi, da skupaj z nami počasi izumira tudi glasba. Pa mi povej ... Ali ti čutiš v svojem srcu to, kar igraš, ali le preigravaš stare trike v upanju, da zadostiš povpraševanju na trgu? BLAŽ: No, saj sem vendar profi! URŠKA: Pa kaj potem? … Koliko vašega ustvarjanja dejansko izvira iz vas samih, iz vašega srca? … Veš, včasih so ljudje čutili glasbo, ki so jo ustvarjali. Prvič slišiš, a? … Ta glasba je bila tudi mnogo bolj izvirna. Zdaj pa izgleda, da so se mojstri iztrošili in ni nikogar več, ki bi jih bil zmožen nadomestiti ... In ko smo že ravno pri tem – ali ni ravno ustvarjanje tisto, ki nas dela

9


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Tomaž Černigoj: Prireditev ob 110-letnici gimnazije se mi je zdela ena izmed boljših, če ne najboljša prireditev v zadnjih štirih letih, saj je sam potek prireditve zaradi posameznih točk, ki so bile zelo zanimive, pritegnil mojo pozornost. človeške? Ali smo iztrošili vso svojo človečnost? Izpade naj bedno. BLAŽ je brez besed nad takšno bistroumnostjo; odgovori s prej začetim disco komadom – nekaj na izvirnost ali človečnost ali ljubezen: That's the way I like it 3. dejanje Urška zvija đolo, Tilen nekaj piše v beležko. URŠKA govoriči sama zase: Woodstock '69. Zavzemanje za vsesplošni mir, enakost in bratstvo med ljudmi. Rock zvezde, ki so pozivale k zaustavitvi vojn. Zlati časi ... Urška s svojim besedičenjem nevede pridobi Tilnovo pozornost. TILEN: Zlati časi, praviš? URŠKA: Zlati časi, pravim. TILEN: Vendar ... Na tem festivalu se je zbralo na tisoče ljudi. Pomembna je bila moč skupnosti, identiteta množice ... Ampak kakšna je bila v tem kontekstu vloga posameznika, kje je bilo njegovo bistvo? URŠKA počasi: Hmmm ... Veš, bistvo posameznika je v prispevanju njegovega deleža k celoti. Bratstvo prinaša mir: mir na svetu, mir v srcu, mir v … obmolkne TILEN dopolni: … duši? URŠKA ga pogleda: Mir v duši, če tako praviš. TILEN: Tako pravim. Ampak kako lahko kdo doseže mir v duši, če je vedno le del nečesa večjega? Če je vedno pomembna le identiteta množice? URŠKA: Brez posameznika ni celote. Posameznik tvori celoto. TILEN neodobravajoče: Vendar posameznik ne more biti celota. Ne v tem primeru. Urška še naprej kadi in gleda Tilna. Postaja vedno bolj zamaknjena. TILEN nadaljuje: Mir v duši pomeni, da posameznik najde celoto znotraj sebe. Komad Kogoj – Piano/Skica Ne potrebuje okrilja množice, ki ga

10

utesnjuje in mu s svojimi normami ne dovoljuje dihati. Potrebuje le sebe, svoj notranji jaz, in ko ga razvije, bo dosegel notranje zadovoljstvo. Šele takrat lahko posameznik začne poglavje lastne ustvarjalnosti, umetnosti. URŠKA: Množica nikogar ne utesni, ampak ga osvobodi. Vsakdo je lahko naenkrat posameznik ali celota, če tako hoče ... Umetnost posameznika premika kamenčke, umetnost množice pa premika gore brezbrižnosti družbe, ki nas obdaja. TILEN se zagleda Urški v oči: Si prepričana? 4. dejanje Približa se Katja. KATJA: Spet kadiš? Oziroma, oprosti, že spet iščeš navdih? Urška jo zgolj ošvrkne s pogledom. KATJA: Saj sploh ni važno … Ti ... Pridobi Tilnovo pozornost. Veš, poslušala sem vajin pogovor. Slišala sem, kako zagovarjaš umetnost posameznika. TILEN: Ja? KATJA: Torej ... Kot veš, sem plesalka. Resnici na ljubo, zelo dobra plesalka, in ko plešem … se počutim najbolje na svetu. Oziroma, s tvojimi besedami, najdem »mir v svoji duši«. Ampak ... Veš, kdaj se počutim še bolje? TILEN jo prekine, zajedljivo: Niti sanja se mi ne. KATJA: Heh ... Kadar moje ustvarjanje – ki je očitno zelo dobro – poskušajo posnemati moji oboževalci. Tisti, katerim sem vzor, … tisti, ki v mojem ustvarjanju iščejo navdih, … tisti, ki ... TILEN jo ponovno prekine: Ja, ja, saj smo razumeli, da si v svetu umetnosti nepogrešljiv člen. Katja ga začudeno gleda, ne reče nič. TILEN nadaljuje: Ne vem, o kakšnem miru v duši govoriš, ko pa se iz tvojega govorjenja da zlahka razbrati, da ne ustvarjaš zaradi sebe, temveč zaradi drugih. To ni to! Občutki, ki prevevajo tvoje tako imenovane oboževalce, bi morali prevevati tebe. Ne razumeš? To je celoten smisel ustvarjanja! KATJA rahlo potrto: Misliš? TILEN pridigarsko, malo bedno: Vem. V današnjih časih se želijo vsi zgolj postavljati pred drugimi. Kaj vse lahko storijo bolje od drugih. »Ustvarjanje« postaja ena sama tekmovalnost in razkazovanje, takim, kot si ti, pa zgolj in le vir zaslužka. Zamisli se, poišči novo zadovoljstvo v svojem ustvarjanju in najdi dejanski mir v

svoji duši! Komad Rihhana: Lonely Girl + tonski efekt zaskočitve CD-ja, efekt teka časa 5. dejanje – EPILOG Urška: Ommmm. JAN: Nevednost je moč' in 'svoboda je suženjstvo'! TILEN: Stojim sam sredi vsega SVETA – duše, srca mi nikdo ne POZNA. KATJA: I'm the lonely girl in the world. BLAŽ zapoje tone iz svojega komada. TILEN: Kaj delaš? BLAŽ: Ustvarjam. TILEN: Kaj pa? že odpre usta in se pripravi na to, da ga nasuje kot v prvem dejanju, a si premisli in potiho sam zase reče … JAN že odpre usta in se pripravi na to, da ga nasuje kot v prvem dejanju, a si premisli in potiho sam zase reče …: Le daj, le daj. BLAŽ odgovori Tilnu – Jana ni slišal: Neko melodijo ustvarjam ... Zapoje tone svojega komada. TILEN: Zanimivo. JAN: ... pa misliš, da je tvoje delo vredno poslušanja? BLAŽ: Seveda. Saj je prišlo iz mene. URŠKA: Torej tudi samega sebe obravnavaš kot Nekoga. Pomenljivo pogleda Tilna, češ kaj se je naučila. BLAŽ: Da. Neka zdrava samozavest vendar pritiče vsakemu zrelemu človeku. KATJA: To je res – a paziti moraš, da se ta samozavest ne sprevrže v samoljubje, kajti taki ljudje lahko hitro notranje propadejo ... URŠKA: ... kot tudi taki, ki svojega trdnega jedra nimajo in so definirani s strani tistih, ki jih obdajajo. TILEN: ... In taki so potem nezmožni ... Ga vsi pogledajo, spremeni taktiko. … No, z vsem skupaj pa se ne gre preveč obremenjevati … KATJA: ... najbolj važno je, da najdemo mir v svoji duši in da je naše življenje … čas ustvarjanja in … ustvarjanje časa. JAN: Ustvarili smo teh 110 let, v katerih smo živeli, in ni vrag, da jih ne bomo še enkrat toliko! TILEN se nasmehne, si zapiše novo pesem, aluzijo na šolsko himno: Hvalnico času zdaj hoč`mo zapet, ker danes praznujemo 110 let. S pogumom na poti, uspehom naproti, ustvarjanje stopa v novih sto let. Jan, David, Ester, Marko in Katja iz 2.a ter mentorica Ana Kržišnik


šolsko leto 2011/12

(SKORAJ)

DVAJSET LET

CAJTNGA

11


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Beseda mentorice

Romana Kokošar

»Ko se približam otroku, mi vzbudi dvoje občutij: blagost ob spoznanju, kdo je, in spoštovanje ob tem, kar utegne postati.« L. Pasteur Tiskano izdajo Cajtnga smo letos načrtovali predvsem zato, da bi tudi z njo obeležili 110. obletnico naše šole. Ko pa smo ustvarjali zasnovo te številke, smo pobrskali tudi po starih številkah Cajtnga in presenečeno ugotovili, da se je pred dvajsetimi leti na gimnazijo vpisala generacija, ki je prva realizirala idejo novega šolskega glasila. Ta naj bi se za razliko od njegovih predhodnikov manj posvečal literarnemu ustvarjanju mladih in se bolj usmeril v publicistično pisanje o raznolikosti dijaškega življenja na šoli in izven nje. Tako smo letos jeseni v uredniškem odboru z zadoščenjem ugotovili, da imamo še dodaten razlog za slavje oz. za izdajo jubilejne številke šolskega glasila Cajtng. Ob prebiranju starih Cajtngov pa smo se navdušili nad nekaterimi članki oz. njihovimi avtorji, zato smo jih sklenili povabiti k sodelovanju. Tako smo na nekatere naslovili prošnjo, da za tokratno številko napišejo prispevek o svojem videnju takratnega

Na uredništvu smo letos zbirali stare in nove zanimive izjave profesorjev. Tudi profesorjem kakšna uide!

12

»novinarskega« in drugega udejstvovanja, razmišljanja in dinamike mikro-in makrosveta. Želeli smo tudi, da v zapisu ne umanjkata današnji prostor in čas, v katerih tako ali drugače besedijo danes. Kar nekaj se jih je odzvalo na našo prošnjo. Prav počaščeni smo, da so za Cajtng napisali zanimive prispevke. Seveda pa se je v teh dvajsetih letih zamenjalo tudi nekaj mentoric oz. somentoric. Sama sem bila prisotna v energičnem začetku in ostala glasilu kot mentorica ali somentorica zvesta kar nekaj let. Nato sem mentorstvo prepustila sodelavkam in se po nekaj letih vrnila, ker me je zamamila ideja spletnega časopisa, ki smo jo lani postavili z močno ekipo dijakov in s pomočjo mladega profesorja informatike, Nejca Grošlja. Kot somentorica se mi je v devetdesetih letih pridružila Lidija Kleindienst, ki se je prekalila že kot mentorica različnih šolskih glasil v preteklosti. V ekipo je takrat kot tudi kasneje, kot glavna

mentorica, prinesla novo energijo in zanimive ideje. V zadnjih letih pa je vajeti v roke s svojim svežim pristopom vzela mlada kolegica Nataša Bogataj, ki je že kot gimnazijka sodelovala in ustvarjala v uredniškem odboru Cajtnga. Seveda so nam pri snovanju Cajtnga v teh letih pomagale tudi druge kolegice, navedene tudi v kolofonu posameznih številk: Milena Kumer, Sandra Poljanšek in Maja Justin Jerman. Na enem od srečanj uredniškega odbora smo zasnovali nekaj vprašanj, ki smo jih pisno naslovili na bivši mentorici, Lidijo Kleindienst in Natašo Bogataj. Njuni odgovori so vredni pozornega branja. Tako v prvem kot v zadnjem razdelku tokratne številke pa boste prebirali članke in stvaritve učencev, ki besedno snujejo danes. Ko prebiram njihove prispevke in vihtim nad njimi lektorski svinčnik, me pogosto prevzame navdušenje, zanos in, parafrazirano po Pasteurju, spoštovanje ob tem, kar utegnejo postati.

Prof. Bohova (mirno): »Ja, naloge so obvezne, a ne. Če jest rečem, da morte nardit domačo nalogo, morte nardit… (glasno) …DOMAČO NALOGO! NE PA POTIČKE V PESKOVNIKU!«

Prof. Mrak nam je zaupala, da se mora – odkar poučuje – ogromno učiti, namreč: »Nekateri profesorji na naši gimnaziji so na faksu pridno delali, ostali smo bili pa tako…«


šolsko leto 2011/12

Vse najboljše. Cajtng!

Ja, prav pomujala sem se v klet poiskat mojih pet ohranjenih izvodov Cajtnga iz let od 1995 do 1997. Od srednje šole do danes sem se dvakrat selila in obakrat so šli z mano. Skupaj s še nekaj drobnarijami očitno sodijo med mojo čustveno kramo, ki je sicer že več let nisem vzela v roke, a mora biti nekje shranjena, samo da vem, da jo še imam… Kak psihoanalitik bi o tem zlahka napisal nekaj strani. Težko bi rekla, da so bili moji članki za Cajtng moji novinarski začetki. Vedno sem rada pisala in sestavki so nastajali, ko sem imela čas in sem sedla in pisala, največkrat o stvareh, ki so me zmotile in jezile. Najstnike tako ali tako vedno nekaj moti in jezi. Sem se pa takrat enkrat, na gimnaziji, v času Cajtnga, odločila, kakšna novinarka bom. »Šarf«. To, da bom novinarka, sicer vem že od 6. razreda osnovne šole. Takrat sem čisto resno razmišljala, da bom vojna poročevalka. V srednji šoli pa sem se odločila, da bom zgolj »šarf«, ostra, neusmiljena izpraševalka in kritično novinarsko oko, ki mu ne nič ne uide… Ah, ja… Danes teče enajsto leto ko sem novinarka v uredništvu Tednika na Televiziji Slovenija. Vmes sta dve leti porodniške. Tednik bo januarja letos star 29 let in jaz se včasih v pisarni počutim kot malo obunkan inventar. Tolikokrat naletim na temo, ki sem jo v preteklosti že obdelala, zelo pogosto se domislim sogovornika, ki bi o neki stvari vedel kaj povedati, pa se spomnim, da sva se nekoč o tej isti stvari že pogovarjala. Celo diplomirala sem s kratkim tridesetminutnim dokumentarč-

kom z naslovom Dvajset let oddaje Tednik in pred izpitno komisijo požela val navdušenja. Menda se tega pred menoj ni domislil še noben študent novinarstva. Ko sem ga pred leti našla v neki zaprašeni omari, ob selitvi iz prvega v tretje nadstropje, sem ugotovila, da je narejen prav šalabajzersko. Danes bi ga naredila popolnoma drugače. A od tega je skoraj desetletje. Dobra plat tega je, da sem takrat v nekaj mesecih pregledala večino ohranjenih Tednikov iz arhiva RTV-ja. Potem sem začela ustvarjati sama. Velikokrat, ko sem se zagnala in hotela biti ostra in neusmiljena, sem pogosto ugotovila, da črno ni vselej črno in belo nikoli ni popolnoma belo. V dolgih letih pa sem ugotovila, da z neusmiljenostjo ne prideš daleč, kmalu postaneš trobilo in na dolgi rok se te začnejo izogibati sogovorniki. Že več kot leto dni sem poleg novinarke tudi redaktorica. Zdaj si pred objavo ogledam čisto vsak prispevek. Poznam njegovo minutažo, vrstni red sogovorcev, ozadje, kako je prispevek nastajal. Poznam novinarjevo stališče do kakšne teme, tudi če ga v prispevku ni začutiti. Vsa ta leta novinarskega dela za Tednik me pravzaprav niso utrdila, omehčala so me, pobrala so mi robove. Danes teme, ki se na prvi pogled zdijo ostre in na nož, začnem raziskovati z veliko mere skepse. Po drugi strani pa prihajam s terenov, ko s snemalno ekipo obiščemo družine, ki so se iz različnih vzrokov znašle v brezizhodnem položaju, ali ko pripravljam prispevek o nečloveških raz-

Saša Mihevc

merah v nekaterih domovih za ostarele, vsa izmozgana in potlačena. O videnem razglabljam z vsakim, ki ima pet minut časa, veliko psujem in obremenjujem še druge. Kaj je moja profesionalna deformacija? Povsod, še ko mi ni treba, zaznavam stisko, revščino in krivico. Tega pa danes ne zmanjka. Ob listanju opazim, da je gimnazijski Cajtng vseboval veliko mero zdravega srednješolskega humorja (Kako pozdraviš škrlatinko? O, žijo, škrlatinka…). Ni bilo narobe pokazati, kaj se ti zdi smešno, tega nismo kritizirali. Danes pa ob tem, čemu se smejem in iz koga se norčujem, vsi najprej pomislijo, katera politična opcija mi ni blizu in zakaj mi je druga naložila, da se norčujem iz prve. Beda. Na leta Cajtnga imam lepe spomine, vendar gimnazijskih let ne bi ponavljala. Iz preprostega razloga – edine ponavljajoče se sanje, ki jih sanjam že več kot petnajst let – so sanje, da me preganja toliko snovi, ki si jo moram zapomniti in napisati, da že vnaprej vem, da ne bom zmogla. Sanjam jih takrat, ko me tudi v vsakdanjem življenju preganja ta isti občutek prenatrpanosti in pomanjkanja časa. Zbudim se sredi noči, stara 16, 17 let in vem, da je vsega preveč… Do danes nikoli nisem pomislila, da bi se sanje morda končale, če bi fizično odvrgla nekaj te srednješolske čustvene krame. Ampak potem zagotovo ne bi pisala tega sestavka in ne bi nikoli odkrila skrivnostne povezave nekega davno preteklega časa s sedanjim….

13


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Moški

Obstaja nedokazana resnica. Ko se rodiš, obstopijo tvojo zibko (v sedanjih časih najbrž kar stajico) rojenice vile, ki ti začrtajo celotno življenje. Lahko imaš smolo: namenijo ti redke lase, grbo, ploska stopala in včasih ti ne dajo posluha. Vendar mislim, da te dotolčejo s tem, ko ti namenijo, da boš moški. Toda ne prehitevajmo. Teorija mojega šovinistično razpoloženega prijatelja je popolnoma zgrešena. Cisto na začetku je Bog ustvaril moškega. Ko je videl, kako krepko ga je polomil, mu je splel rebro in ustvaril nekaj kvalitetnejšega. Žensko. Nato se mu je možici zasmilil, ko je tako zavistno gledal v svojo tako boljše izpopolnjeno partnerko, in je za njim poslal še nogometno žogo. Najbrž ste se večkrat spraševali, zakaj se čreda prepotenih mladcev podi za okroglim, črno-belim, z

1994/95

zrakom napolnjenim predmetom, okrog igrišča pa stoji še več razgretih topoglavih mož, ki na ves glas vzpodbujajo podečo se čredo. No, to je zaradi spoznanja, da smo ženske že od vsega začetka pametnejše. Torej, po tistem z žogo se je razvoj nadaljeval. Moški se je v sebi še vedno grizel, da bi moral takrat, ko je šlo za njegovo rebro, odločno reči ne, ženska pa je medtem razvijala svoje mišljenje in s tem postala veliko bolj modra od moškega. To se dobro pozna še dandanes. No, pa se spet vrnimo k rojenicam - modrim ženam, ki znajo že na samem začetku razumno presoditi komaj rojeno bitje in mu določiti spol. Če vidijo otročiča, ki vztrajno brca ob leseno ploskev svoje posteljice, se spogledajo, si prikimajo in rečejo: "Ne, tu ni sledu inteligence, bodi moški." Tako je ubogo dete obso-

Pogled na naša leta cajtngovanja

Kadar veš, da si sodeloval pri spremembi, se nehote počutiš pomembnejšega. Če gre za spremembo na bolje, toliko bolj. Nekaj takega se je namreč s Cajtngom zgodilo v času mojega obiskovanja idrijske gimnazije, kjer sem pri časopisu bolj ali manj redno sodeloval. Ko sem prišel na gimnazijo, je bil Cajtng oblikovno mnogo okornejši, na pogled skoraj amaterski. Cajtng smo nato peljali skozi preobrazbo, pri čemer velja izpostaviti prispevek Matevža Strausa, ki je deloval kot sprožilec pri prenovi. S svojim delom (vsebinsko kvalitetnimi prispevki in oblikovno

14

preobrazbo časopisa) je spremenil naše dojemanje šolskega časopisa. Prav to je bil razlog, da smo nato vsi skupaj začeli pisati kvalitetnejše prispevke in obliko časopisa med številkami izvirno spreminjali. Po tem uvodnem preobratu smo sodelujoči ustvarili kar nekaj številk Cajtnga, na katere še vedno lahko gledam s ponosom. S tem smo časopisu vlili avtoriteto in kot vidim, takratni zanos tudi pri novih generacijah še ni popustil. To me navdaja z zadovoljstvom. Kot študent sem pisanje za študentska glasila zanemaril, začen-

jeno, da bo vse svoje življenje čvekalo traparije, pilo pivo in se postavljalo s kupčkom mišic na levi roki. 'Žalostno, a resnično. Rojenice so pri ustvarjanju ženskih osebkov veliko bolj ustvarjalne. Ko zagledajo otročičev pametni pogled, si prikimajo ter mirnemu dekliču namenijo inteligenco, lepoto in čistost (srca in ostalih delov telesa). Tako se potem dekliči in pobje razvijajo v ženske in moške po natančno določeni poti. In ko gredo na koncu življenja skozi tunel na oni svet, si moški gotovo zaželijo:" O, da bi bil prihodnjič ženska.!" Vsem ta sreča ne bo dana, zato vam me, ki vemo, kakšen blagoslov je to, želimo veliko uspeha.

Saša Mihevc

Borut Trpin

jam pa s pisanjem za študentski časopis Tribuno, kjer bom pisal o temah, povezanih z znanostjo, odnosom med družboslovjem in naravoslovjem in sličnem. Zanimivo se mi zdi, da je tudi Tribuna šla skozi podobno obdobje, kot sem ga doživel pri Cajtngu. Ko sem začel študirati, sploh ni izhajala, nato pa so jo oblikovno in vsebinsko povsem spremenili in trenutno doživlja razcvet. Očitno je, da zanos velja pri vsakem časopisu in spodbudi vse sodelujoče h kvalitetnejšemu delu - za dobro bralca. Cajtngu zato želim še veliko zanosa za čim več kvalitetnih številk!


šolsko leto 2011/12

J'accuse (prosto po Zolaju)

Kot črna ovca se počutim, ko opazujem svoje pleme, torej svoje vrstnike. Pripadam generaciji brez volje. Generaciji, ki se ni razvila! Kakšne volje, bi se lahko glasil ugovor, saj vsi delamo stvari, ki so nam kul in imamo svoj okus. Če pogledamo stvari, kot so, je to le privid. Pravzaprav je večina naših lastnosti tako plitkih, da bi jih Sokrat s svojo metodo v nekaj sekundah spravil v sramotno spoznanje, da nič ne vemo, niti tega, da nič ne vemo, ne. Mi mislimo, da nekaj vemo. In tudi če bi to bilo res, je velika napaka v tem, da ne delujemo v skladu s tem. Ne upremo se, če pa se, je naš upor le na deklarativni ravni. Zakaj, zakaj. Mislim, da je najbolje na hitro pretresti vzroke, zakaj so se generacije pred nami upirale. Do neke mere tudi zaradi drugačnega družbenega sistema, menim pa, da predvsem zaradi odnosa med starši in otrokom. Včasih so starši zastopali drugačna, konzervativnejša stališča kot njihovi otroci, danes pa je starš otrokov najboljši prijatelj. V tem sicer načeloma ni nič narobe, vendar tako zamudimo pomembno fazo v odraščanju. Fazo prebujanja, v kateri se (vsaj določenim) izoblikujejo kritični pogledi na družbeno realnost ter na lastno vlogo pri oblikovanju le-te. Kako se to kaže? Najbolj jasno se kaže to s tem, da delamo stvari brez kritične analize.

2007/08

Sliši se strašno učeno, vendar je jasno, da delamo stvari, ne da bi si zastavili temeljno vprašanje: Zakaj to delam? Zakaj si bo dijak po pouku v baru naročil pivo? Ker mu to takrat tako zelo paše vsak dan. Jasno. Zakaj bom šel poslušat obvezno predavanje zdaj že bivšega ministra Zupana? Ker me stvar izredno interesira! Jasno! S primerom ministra Zupana sem prišel do tega, da na ogenj apatičnosti in brezvoljnosti tudi šola še nalaga. S tem, da nas z raznimi ukrepi prisili, da delamo stvari, čeprav si jih ne želimo. Sem mnenja, da bi moral vsak sam priti do spoznanja, kaj potrebuje in česa zagotovo ne potrebuje. S tem ne podpihujem množičnega špricanja ali česa podobnega. Niti približno ne. Menim, da je neopravičeno izostajanje od pouka v večini primerov napačno, sploh če se nekdo neupravičeno izogiba preverjanju znanja. Ne vidim pa prav ničesar spornega v tem, da se ne udeležim (in se nisem) npr. obiska Hidrie, ker moji prihodnji plani niti okvirno niso usmerjeni tja. Ker se spodobi, če sponzorirajo maturantski ples, pa vsekakor nimam namena iti nikamor. Šola, ki naj bi spodbujala razvoj v zrelo in odgovorno demokratično osebo, nas tako vzgaja v (zaprite oči, vulgarnost prihaja!) ritoliznike. Tako že zastrupljen dijak še bolj prepusti svojo voljo neki

višji instanci, v tem primeru šoli. Najlažje je živeti tako, da nekdo drug odloča namesto tebe. Potem nisi odgovoren za svoja dejanja. V miru si lahko požvižgavaš: Vsi smo srečni, ker smo mladi in ker se igramo radi... Absurd absurda je novi šolski pravilnik, ki nam nalaga opravljanje dobrih del ob nespoštovanju šolskih pravil. Kot je dobro ugotovil dr. Tine Hribar, trenutna vlada skuša državo ponovno katolizirati. Tudi sam bi opravljanje dobrih del prej postavil v župnišče kot v javno šolo. A zakon je bil sprejet. Kar me je najbolj zmotilo, je to, da so se vrstniki le nasmehnili, nihče ni niti pomislil, da je klerikalno pravilo absurdno že v samem jedru. Da ne govorim o kakšnem uporu! Ne vem, koliko se to pravilo izvaja, vendar sem sam močno proti takim ukrepom. Ker banalizirajo mojo odgovornost in me vzgajajo v drekca pekca (bom pa večno mlad!). Kaj lahko naredi posameznik zoper množico? Lahko se usede in joka. Zato pozivam vse mlade in mlade po srcu, da se izogibajo izvajanju stvari zaradi načelnih razlogov ali pa, še bolje, zaradi razlogov drugih. Poglejmo se v ogledalo in se najprej bridko zjočimo, nato začnimo s ponovnim rojstvom. Kot optimist verjamem, da še ni vse izgubljeno. NAČELOMA.

Borut Trpin

Prof. Mrak opazi čikgumi-žvečočega dijaka: »Katere čikgumije maš? … Daj tisto takoj ven, ker je zanič, pa kupi si raje orbit ta modre!«

Dijak: »Profesorica, a veste, da se Jure razmnožuje nespolno?« Prof. Seljakova zagleda stol, iz katerega so dijaki pobrali plastične čepke. »Mislim, zdaj je ta stol grd!«

Prof. Česnik Vončina: »Ma dej njehi no! Ma sej nej rastlina, nje!«

15


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Znanje, vednost in glas

Ko sem prejel povabilo za sodelovanje pri tokratni, posebni izdaji Cajtnga, sem si najprej rekel, da nikakor ne smem začeti članka s svojimi spomini na delovanje pri časopisu v mojih gimnazijskih letih ter končati s polaganjem modrosti na srce današnjim dijakom. No, na koncu se je na nek način zgodilo prav to... Sam sem se pridružil Cajtngu v 1. letniku, sprva zgolj kot ilustrator in neke vrste oblikovalec (sodeloval sem pri postavitvah prvih nekaj številk), šele kasneje tudi kot pisec. Naša ekipica je bila nekako druga generacija Cajtnga, ki je nekaj let pred našim veličastnim prihodom v idrijski čislani hram znanja in učenosti nasledil prejšnje glasilo Hg. Cajtng je bil takrat poznan po svoji lucidnosti, odštekanem humorju ter bolj ali manj (ne) kontekstualnih prispevkih in tudi mi smo se v veliki meri trudili, da tak tudi ostane. Kot vsako drugo šolsko glasilo ni bil v tem pogledu tako specifičen, da bi ga dandanes z distance petnajstih let lahko povzdigoval nad povprečje ostalih srednješolskih publicističnih poizkusov, morda bi še najbolj lahko izpostavil njegovo takratno nebrzdano ustvarjalnost, ki je v večini primerov temeljila predvsem na a b s u r d u . Gledano širše pa vidim Cajtng (in ostala tovrstna glasila) kot nek kreativni odmik od surovega institucionalnega načina podajanja znanja, ki dandanes temelji zgolj

16

in predvsem na suhoparnem zbiranju točk, ki dijaku omogočajo boljše izhodišče pri vpisu na želeni visokošolski zavod. Ta gonja po zbiranju točk se seveda nadaljuje tudi na fakultetah, bolonjski sistem uvaja instrumentaliziran način izobraževanja, kjer je ozkoglednost postala prej vrlina kot hendikep, saj je osnovni motiv visokošolskih izobraževanih programov le še to, da (za delo usposobljeni) subjekt čim prej izpljune na trg dela. Produkcijo vednosti (širše razumevanje sveta) je tako zamenjala pospešena produkcija raznih specializiranih znanj (učinkovitost). Izobraževanje je tako umeščeno v surovo liberalno logiko, ki pavperizira vse presežno, kar ni vezano na produkcijo presežne vrednosti kapitala, se pravi, vsa znanja in prakse, katerih rezultat neposredno ne proizvede materialne vrednosti. Ta logika pa se seveda drastično oddalji od tega, kar naj bi vednost res bila: orodje emancipacije, ki subjektu omogoča njegovo lastno formacijo na podlagi preizpraševanja koordinat formacije, ki mu jo nalaga institucija (oblast). Povedano drugače, prava vednost naj bi bila zmožna zaznati in oceniti razpoko med znanjem, ki je del programa oblasti, ter znanjem, ki je iz takih ali drugačnih (ideoloških) razlogov izrinjeno s polja vidnosti. Sam se dandanes veliko ukvarjam prav z vprašanjem neinstitucio-

Staš Kleindienst

nalne produkcije vednosti. Za ljubljanske šole vizualnih umetnosti (ALUO, AVA ter Visoka šola za umetnost) npr. pripravljamo serije predavanj in delavnic z vsebinami, ki so tako ali drugače umaknjene ali slabše zastopane v njihovih programih. Prav tako se prek časopisa Reartikulacija trudimo dajati vidnost in glas tistim praksam in teorijam, ki niso del dominantnega evropocentričnega humanističnega diskurza, pa morda lahko doprinesejo več k razumevanju razlogov, ki formirajo sodobne družbeno-politične situacije. In prav vidnost ter glas sta tista ključna elementa, ki ločita med aktivno in pasivno participacijo v družbenem življenju. Iz te perspektive vidim tudi potencialnost šolskih glasil, kot je Cajtng kot platformo, ki omogoča glas tistim, ki so dolžni predvsem poslušati in se učiti. Seveda je to zgolj majhen, začetni, da ne rečem kar banalni korak, ki pa prek želje po neki drugačni kreativnosti (bodisi prek vizualnega in literarnega ustvarjanja ali pa prek poizkusov ubesedenja razmišljanj o svetu) lahko postane nek zametek tistega odmika od uradnih izobraževalnih programov, ki se bo kasneje formiral v željo po razumevanju in morda celo osvetljevanju dejanskih razlogov za probleme, ki tarejo sodobno družbo. Na tem mestu bi se samo še opravičil za morebitno pretirano modrovanje, vendar obenem pozval dijake: izkoristite glasilo za svoj glas!


šolsko leto 2011/12

Cajtng v 90-ih

Sodelavci Cajtnga smo bili sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja, vsaj z današnje časovne razdalje, v mnogočem pionirji. To so bili časi, ko je bilo potrebno za to, da si nekaj nekomu poslal, oditi na pošto in lepiti znamke na ovojnice. Danes pa na poštni urad skorajda nihče ne pomisli, ker so elektronske komunikacije že tako samoumevne, da smo morali zastareli pošti nadeti ime »klasična«. Pri uporabi računalnikov, interneta in elektronske pošte smo cajtngaši orali ledino. Leta 1995 smo samo trije šolajoči se na GJV imeli dostop do interneta prek Arnesa

Matic Zupančič

(in to od doma!), od tega sva bila dva sodelavca šolskega časopisa. Nekajkrat sva si s Klemnom zadnji hip pošiljala gradivo po elektronski pošti. Če današnje običajne dostopne hitrosti merimo v megabitih na sekundo, smo takrat podatke največkrat prenašali z 28,8 kbit/s, v računalniškem kabinetu pri gospe Danici pa je takrat že malce ostareli Zyxel prenašal podatke celo samo z 2400 bit/s. Tudi priprava na tisk je bila na Cajtngu zelo sodobna in se je takrat ne bi sramoval noben tiskar ali reprostudio. Bili pa smo počasni, saj nam je manjkalo rutine in znanja.

Strpnost, toleranca in pravica do drugačnosti

Se vam slogan Vsi drugačni, vsi enakopravni zdi znan? Nekaj mesecev je plakat s tem napisom visel domala v vsaki drvarnici naše prelepe Slovenije. Sam sem bil plakata že precej sit, pa se je val le polegel. Sit sem že besed o strpnosti, drugačnosti, ki so neiskreno mišljene oz. izrečene, ker jih je pač moderno omenjati. Naša preljuba Slovenija je dandanes preplavljena z nacisti, fašisti, komunisti, domobranci, kleri, belimi in črnimi, zelenimi in vijoličnimi, levičarji in desničarji, sovražniki in zavezniki, pravimi in nepravimi. V ljudi se je vselila nestrpnost do drugače mislečih in čutečih, nesložnost je na dnevnem redu. Še pomnite, tovariši, kdaj se je v praksi uveljavila laž, krivica, metanje polen pod noge, manipulacija, kriminal? Ne? Je to strpnost? Smo sploh še ljudje? Pred kratkim je na enem svojih (mnogih) predavanj dr.

Osebno lahko rečem, da so me prvi koraki v svet medijev, ki smo jih naredili skupaj v uredništvu Cajtnga, navdušili do te mere, da sem od odhoda iz šolskih klopi pa praktično do danes služboval ali bil kako drugače povezan s tiskanimi mediji in knjižnimi založbami – kot informatik ali kot avtor. Del vsakdanjega kruha si še vedno služim s pisanjem, kajti imam srečo, da sem lahko talent, ki sem ga razvijal tudi na Gimnaziji Jurija Vege Idrija, združil s hobijem in službo.

1995/96

Hubert Požarnik izjavil, da Slovenci med evropskimi narodi veljamo za dlakocepske, prepirljive, zamerljive, in še nekaj pridevnikov je naštel, ki se jih niti ne spomnim več. So nas mar učili, naj se obnašamo tako? Posredno da. Leta in leta so nam vcepljali bratstvo, enakost idr. Pa bratstva ni bilo oz. se je pričakovalo, da bo enostransko, samo z naše strani. Posledice so nato logično predvidljive. Nastali so izrazi za naše "južne brate", ki so odtlej bili samo še bosanci, jugoviči, čefurji... Najbolj boli, ker se nekateri Slovenci ne moremo niti videti. Kaj je narobe z nami? Kaj res ne moremo pokukati iz tiste ozke vcepljene perspektive, in vsakemu posamezniku priznati nedotakljivost (bolje bi se temu najbrž reklo integriteta) oz. pravice, da se sam odloča za sredstva, ki bodo njega samega pripeljala do popolne sreče

in samoizpolnitve? Vsak posameznik je nedotakljiv in delamo mu krivico, če ga imamo budno na očeh in se gremo dlakocepce. Tako ne bomo nikamor prišli. Nadalje si zamislite, da gre Francl na zbor stranke, pa mu ob vhodu v prostore nek neotesanec pljune v obraz, rekoč: "Boš že še videl, ti komunist." Mici pa gre zvečer k frančiškanom, da opravi svoje vsakodnevne bogoslužne obrede, pa jo na cerkvenem zidu pričaka napis: "Church sucks!". Doma v časopisu pa naleti na stavek: "Katoliška cerkev je zločinska ustanova." Si predstavljate to barbarstvo, to nasilje nad človekoyo nedotakljivostjo? Kdo je bil bolj prizadet, Francl ali Mici? Oba sta bila prizadeta. Oba. Počutila sta se napadena, ker je bilo ogroženo nekaj v njiju, za kar sta že od malega živela. Francl je bral Marksa, Mici pa Sveto pismo in v tem ne

17


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov vidim nič napačnega. Kdo od njiju se je odločil za pravilno ,(trnjevo) pot v življenju, pa tako ali tako nismo pristojni presojati. Ali je tako težko iti prek tega? Recimo bobu bob in si priznajmo, da tega sploh nočemo. Tako "fajn" se je kregati, drugemu dokazovati, da se prekleto moti in da je v življenjski zablodi. Kako veličasten in samovšečen je naš pogled, ko nasprotniku, seveda z majavimi argumenti, dokažemo zmoto. In potem se še dolgo časa zasanjani gledamo v odsevu jezera naše lažne lepote. "Kako dobro sem ga zabil.

Kaj sem dober. Ne bi ga mogel b o l j e z a t o l č i ! Jessssssssss.... Kar naj drži kljun do tal!" Torej bodimo malce, samo za ščepec (že ščepec se bo poznal na naših obrazih) bolj tolerantni do drugih. Zanimajmo se, kaj počnejo drugi, toda ne obsojajmo, ker za to nismo poklicani. Če nam kaj ni všeč, opozorimo na nepravilnosti, toda ne napadajmo drugih. Še posebej pa ne omalovažujmo drugih zaradi njihovih nazorskih pogledov na ta naš (dober?, slab?) svet. Zaradi tega so in bodo ljudje še umirali. Če pa je nestrp-

Tudi piloti se lahko motijo

Dolgo že nisem pisala. In glej, še vedno ohranjam svoj slog. Začenjam precej v stilu predromantične patetike. Morda pa je to le moja strokovna obremenjenost, kdo ve? Ta je zagotovo veliko prispevala k dejstvu, da še pišem, precej, a v sedanjem pisanju se srečujem večinoma le s strokovnimi izrazi, spogledujem se z znanstvenimi metaforami, literarna mi le vsake toliko od kod nagajivo pomežikne. Bili pa so časi, ko sem pisala tudi drugače, pa to pisanje ni ostalo v moji beležki, ampak je s kakšno vejico preveč ali premalo romalo v naš Cajtng. Ja, naš je bil, naše dete, ki smo ga, v maniri zgledne mame, crkljali in ujčkali, dokler ni zrasel v podobo, pod katero smo se lahko s ponosom podpisali. Nič nam ni bilo težko, tega se danes še veliko bolj zavedam, ko v drugačni vlogi vendarle še spremljam mladostno novinarsko in literarno udejstvovanje. Ja, življenje je hecno, kako nam obrača ogledalo. Srednješolka sem sanjala romantične sanje o poklicu, ki bo zahteval od mene pisateljske sposobnosti, študentka sem spoznala, da sem

18

našla novo staro ljubezen – jezik. Jezik, ki ga nisem le negovala in se z njim igrala, ampak sem ga začela tudi sistematično znanstveno razčlenjevati. Poklic profesorice mi je, ne da bi se tega prav zavedla, omogočil, da sem na nek način združila oboje. Svoje sanje sanjam naprej skozi iskrene, mladostno nagajive misli in besede srednješolcev, ki pa me vsakodnevno postavljajo tudi pred nove jezikovne izzive. Pri tem so pravi strokovnjaki, zahtevajo znanstveno utemeljitev, njihovih zakajev nikoli ne zmanjka, tako tudi ne tém za raziskovanje tega vedno živega, nenehno spreminjajočega se jezikovnega organizma. Zaključila bom, kot sem začela. Z besedami, ki navzven morda zvenijo pocukrano, za njimi pa se skrivajo ne vedno enostavno besedno izsledljive nianse čustev. Veselje, nostalgija in ponos, ščemenje v trebuhu spremljajo to moje besedovanje. Dolgo že nisem pisala, tako, razmišljujoče, o preteklosti. Vsaj ne za objavo. Se pa moj zvežčič misli pridno polni in morda bo nekoč pred mojo strogo

nost v nas dosegla stopnjo, ko smo že slepi, potem pa le pljuvajmo na drugače misleče (in bomo opljuvani), s pestmi odpravljajmo spore (in bomo pretepeni), na cerkve pišimo svinjarije (in drugi jih bodo pisali o nas), mečimo drugim polena pod noge (in polena nam bodo metana pod noge). Konec koncev je to že praksa, saj je že v veljavi aforizem Žarka Petana:"Slovenec Slovencu Slovenka." (Slovenec j... Slovenca). Pa pardon izrazu! Matic Zupančič

Irena Krapš Vodopivec

komisijo opravil maturo in bo lahko pokukal v svet. Če ne bo vmes spet posegla gospa Strokovna Obremenjenost. Trenutno je še polno zaposlena, za nedoločen čas. Moji časi Cajtnga pa so bili časi neobremenjenosti, svobode, vere v svet, v katerem so piloti lahko le lepi, mladi in se nikoli ne motijo; časi, ko nisem razumela besed svoje profesorice slovenščine, da je večanje kapacitete znanja včasih lahko obratno sorazmerno s kreativnostjo. Ti časi se ne bodo vrnili, se pa moj notranji Bacek vedno živahneje oglaša in gospo Obremenjenost vedno pogosteje pošilja na dopust. Prav on me je – ko se je še posebej razživel ob prebiranju starih Cajtngov – spomnil, da kreativnost kot tista prava, edina ljubezen nikoli ne umre, le prah jo prekrije. Za določen čas. Dokler ne spoznaš, da gospo Strokovno lahko razrešiš Obremenjenosti in jo soočiš z Backom. Pa naj se zmenita …


šolsko leto 2011/12

Bedarije

Včasih, ko si sam, te morda zgrabi potreba po razmišljanju. Pustiš, da misli letijo in se okrog tebe vrti tisočero utrinkov preteklosti. Potem se ozreš skozi okno in zunaj je sonce. Čudovit dan in življenje te vabi. Zazreš se v neskončnost in zaboli te spoznanje, da ne moreš popolnoma užiti te lepote. Obkrožajo te kupi knjig, v glavo si poskušaš vtisniti tisoč podatkov in zgrabi te sovražnost do sobe in predmetov v njej. 17 let življenja si zabil v tej luknji, pa niti dobro ne veš kako. Koliko dnevov si zamudil iz gole nevednosti, medtem ko si se delal učenega. Nikogar ni v bližini, čez katerega bi stresel svoj srd nad vsemi, ki omejujejo. Popolnoma se zavedaš, da je tvoja želja po uničevanju dokaj nesmiselna, a zgolj zato, ker so te tako učili. To spoznanje še poveča ogenj v tvoji notranjosti, ki se pripravlja, da bo stekel po vžigalni vrvici do dinamita. Še enkrat se ozreš po sobi, še enkrat se spomniš, da se obnašaš neprimerno za sedemnajst-

1993/94

letnika in malce hudobne radosti ti šine v srce. Poleg tebe so na polici še vedno knjige, lepo zložene v vrste, pa zvezki - polni modrosti, ki učijo živeti. Na predalniku stoji tvoj prijatelj - kasetnik, katerega se usmiliš in mu ponudiš prijaznejši pogled. Zraven na kupu so že malce pozabljene igračke, ki si jim ti vzel življenje ob domnevni vključitvi v svet odraslih in hitrosti. Dobil si izgovor, da zanje ni več časa. Z nasmeškom se jim poskušaš opravičiti, a te zavrnejo in mrko gledajo predse. "Nikjer ni več prostora zate, prijatelj," ti namignejo. Ne spadaš niti v svet odraslih niti v svet otrok. Ti zgolj obstajaš - nekje. Zdaj se jeza in srd že mešata z utrinki žalosti, bolečine. Pogled malce bolj umirjeno kroži po stenah s plakati, ki se ti neumno režijo. In tam v kotu sameva postelja. Prešine te mamljiva misel, da bi se ulegel, sanjal in življenje prespal. Skoraj si že zadovoljen s to mislijo, ko se oči nenadoma premaknejo in se pri-

Delo z malimi ljudmi

V gimnazijskih letih sem bila dokaj prepričana o tem, kaj bi rada v življenju delala oz. kaj bi rada postala. Nekaj, kar bi vključevalo delo in pogovore z ljudmi, malimi in velikimi … Kmalu sem imela samo en cilj oz. željo – rada bi bila novinarka! Mislila sem, da sem našla tisto, kar me resnično veseli. Mnogi moji sošolci niso imeli želja, ciljev, ambicij. Niso imeli jasne prve izbire pri vpisu na fakulteto in so bili zaradi tega pogosto 'izgubljeni'. Jaz pa sem želela natanko eno: novinarstvo!

kujejo na nek objekt - vrata. Vprašaš se, zakaj si osupnil. Nejasno se bliža odgovor. Za vrati se ponavadi nekaj skriva. To so vrata za pot v svobodo. Potem so še ena vrata, a tudi ta imajo kljuko. Neverjetno si srečen zaradi te misli. Le kako se tega nisi spomnil prej. Iz te sobe je izhod. Neverjetno. To je vendar prečudovita misel. Zatem zaslišiš mamin glas, ki vrešče zahteva, da pospraviš sobo, da nehaš sanjariti in se začneš učiti. Jutri imate vendar fiziko. "Pa kaj me briga!" si zažvižgaš. Pusti me, saj to je vendar moje življenje. Žal - nismo se rodili pred starši, pa vendar smo lahko svobodni. Tudi za zaprtimi vrati. S svojimi mislimi, s svojim srcem, s svojo besedo. Irena Krapš

Suzana Alič

Ker sem bila dokaj 'pridna' dijakinja in uspešna na maturi, nisem dosti razmišljala o tem, kaj bom, če ne bom sprejeta na študij novinarstva. Tega scenarija nisem predvidela. Pa se je kljub temu zgodil. Za sprejem na želeno fakulteto sem bila 'prekratka' za pol točke. Pol točke! Za dan ali dva je bilo vse črno in brez smisla. Kako se je moglo to zgoditi ravno meni?! Meni, ki sem si res želela tja! Namesto novinarstva me je čakala nič kaj zanimiva slovenščina … ki mi je bila sicer zelo ljuba predv-

sem po zaslugi naše gimnazijske profesorice Kleindienstove. Ampak slovenščina ni pomenila dela z ljudmi! Pred sabo sem videla samo knjige, knjige in še enkrat knjige. Vseeno sem jeseni 1996 ugriznila v 'izbrani' študij … in po nekem času začutila, da ne žalujem več za novinarstvom. Ugotovila sem, da v resnici nisem želela biti novinarka. Da sem imela dokaj nerealno predstavo o tem poklicu in da bi ga težko opravljala. Da se mi je zgodilo tisto, kar se je moralo … Bila sem pomirjena in hvalež-

19


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

na za to 'razsvetljenje'. Danes nisem ne novinarka ne profesorica slovenščine. Ta študij sem sicer uspela končati, celo zelo dobra sem bila pri tem, vendar je bila slovenščina samo polovica moje 'izbire'. Poleg nje sem – samo tako 'za zraven' – vpisala sociologijo … pri kateri pa mi je šlo mnogo bolj počasi … V resnici sem še vedno tik pred diplomo. Že nekaj časa … Torej sem še vedno isto kot na dan, ko sem se poslovila od idrijske gimnazije: gimnazijski maturant. Pa se ne sramujem svojega statusa! Uspelo mi je namreč, da v vsakdanjem življenju delam z ljudmi.

Malimi in velikimi. Predvsem malimi … Potem ko sem pred sedmimi leti postala prvič mama, sem diplomirala iz vpliva branja na razvoj otroškega govora. Moja prva hčerka je bila in je še vedno pravi knjižni molj in je do vstopa v šolo govorila čudovit knjižni jezik. Z drugo hčerko sem pred petimi leti začutila potrebo po znanju pedagogike. Ne katerekoli. Prevzela me je pedagogika montessori, sledil je zelo intenziven in naporen študij (tudi diploma ) … in tako sem danes vzgojiteljica montessori pristopa za otroke v obdobju od rojstva do treh let. To je moj svet malih ljudi, kjer sem se našla in kjer čutim, da delam

Srečna trinajst

Pred dnevi smo se nekdanji dijaki 4. b zbrali na trinajsti obletnici mature. V slogu Agathe Christie se nas je na večerji zbralo – trinajst. Pa se kaj hujšega od najbolj grotesknih anekdot iz gimnazijskih let in občasnega tarnanja(»staramo se«) ni zgodilo. Mi je pa dalo misliti, kako smo se dejansko imeli in kaj od tega lahko spravim v svoj sestavek za Cajtng. Od srednje šole ostajajo predvsem mnogi drobci iz meni ljubih predmetov. Zaradi katerih bi se menda res odločila za isti študij, če bi morala še enkrat izbirati. Bili smo na moč kulturni in kulturno aktivni, iskali smo se in se še ne čisto

In da ne bom zvenela kot antireklama za uspešno dokončanje študija, naj zaključim z upanjem, da bom tudi jaz nekoč vendarle postala kaj več kot le gimnazijski maturant. Trenutno sem namreč v pričakovanju tretjega otroka … in računam na to, da me – tako kot prvič in drugič – spet zagrabi želja, potreba … po novih izzivih, po poravnavi starih študijskih dolgov, po 'zvenečih' nazivih, ki mi v resnici ne pomenijo prav veliko ... Pa saj je očitno, a ne?

Tatjana Rupnik Hladnik

našli. Menda smo tudi pisali za Cajtng, a slednje ostaja le na obrobju mojega spomina. Lepemu vtisu botrujejo celo naravoslovni predmeti: profesorji, posebej razredničarka, so me, zagrizeno družboslovko, čudežno »pustili pri miru«. Po liniji velikega odpora in posledično precej manjšega napora sem tako brez večjih nočnih mor opravila celo z matematiko (tudi s pomočjo inštrukcij svojega sedanjega moža – pa naj še kdo reče, da izbira srednje šole ni življenjsko pomembna). Danes stojim na drugi strani katedra in črpam tudi iz spominov na idrijske profesorje. Tako kot moji

Prof. Bohova (sprašuje dijakinjo): »Tišina!!! A se bom mogla po mobitelu pogovarjat z njo al kaj?«

20

nekaj dobrega za svet. Za ljudi, čeprav tiste male, skoraj najmanjše …

najbolj kampanjski učenci prepozno oddajam prispevek in – priznam – spet čutim čudne mravljince po rokah in v želodcu kot pri pisanju kake res trdovratne domače naloge. Pa vendar: sprehodila sem se po sodobno prenovljeni gimnaziji, našo staro začutila v sošolcih, govorila sem z razredničarkama, polistala po e-časopisu … in čeprav me računalnik z učiteljsko rdečim podčrtavanjem trmasto opozarja, da je z imenom šolskega časopisa Cajtng nekaj narobe, se z njim ne morem strinjati – je pač neknjižni upornik in kljub letom zlepa ne bo odrasel. Veselo adolescenco mu želim.

Prof. Rudolfova o pretekliku v nemščini: »No, kateri glagoli nimajo geja?


šolsko leto 2011/12

Cajtngu še na mnoga leta...

Prijetno sem bila presenečena, ko mi je brat pripovedoval o posebni izdaji Cajtnga, še bolj pa, ko sem bila povabljena k sodelovanju pri soustvarjanju. Kar malo nazaj me je vrglo, v čase, ko se je bilo treba samo učiti, biti priden in v Pub-u naskrevš popiti kakšno pivo … Na gimnazijo v Idriji imam v splošnem zelo lepe spomine. Obiskovala sem jo skupaj s krasnimi ljudmi, nekaj od teh mi veliko pomeni še danes in mislim, da mi bodo veliko pomenili celo življenje. Čeprav kdaj stočem in jočem za vsemi vikendi, preživeti za knjigami matematike, fizike, kemije in vsega ostalega, kar mi ni ležalo, so mi prav ti vikendi dali nekaj pomembnega – voljo vztrajati in sedeti ob stvareh, ki ne gredo zlahka od rok. Volja je bila nagrajena tudi spričo nekaterih srčnih profesoric. Veliko pa mi je dalo tudi sodelovanje pri Cajtngu. Vedno sem rada brala, pisala, in ko smo začeli ustvarjati za Cajtng, so bili tam objavljeni moji prvi prispevki. To

je bila prva priložnosti biti bran in dobiti povratne informacije, tako od pisanja veščih profesoric kot tudi od vseh drugih ljudi. To, da so bili odzivi pozitivni, mi je dalo krila, zato sem z veseljem pisala za šolsko glasilo. Še bolj veselo smo skupaj z vrstniki pri uredniškem odboru angažirali ostale sošolce, naj bodo pozorni na nekoliko neobičajne izjave profesorjev, ki so jih nato zagnano zbirali in tako soustvarjali verjetno najbolj popularno rubriko Cajtnga.

In vendar sta me prav Cajtng in pozneje Idrijske novice zaznamovala v tem, kar najraje počnem – pisanju intervjujev in portretov. Zgodbe ljudi me fascinirajo, še zdaj, po petih letih pisanja v večini samo portretov in intervjujev, se tega še nisem naveličala. Prvi intervju je bil objavljen v Cajtngu, prvi portret v Idrijskih novicah. Od takrat še nisem nehala biti radovedna, kaj žene ljudi, da so taki, kot so – je pa res, da tega v teh letih tudi nisem odkrila J

Po gimnaziji sem za nekaj časa nehala pisati, verjetno za kako leto, in stalno, stalno mi je nekaj manjkalo. Zato sem poklicala na uredništvo Idrijskih novic in vprašala, če rabijo kakšen članek. Damjan Bogataj je bil za šolskim glasilom naslednji, ki mi je dal priložnost, za Idrijske novice pa kak prispevek z veseljem napišem še danes. Nato sem soustvarjala članke za Hidriin korporativni časopis, pa za nekaj krajevnih glasil, že tretje leto pišem za časopis Goriška …

Pravzaprav sem zdaj, ko pišem ta sestavek, prvič zares reflektirala svoje pisanje … Ljudje so tisti, ki dajo zgodbe. In prav tako so ljudje tisti, ki dajejo priložnosti. Delo za Cajtng in mentorstvo Romane Kokošar je v veliki meri določilo to, kar počnem danes. Beseda je s Cajtngom pravzaprav postala moj najljubši način izražanja. To tudi ostaja.

Cajtng včasih

Ne, nemogoče je po dvajsetih letih napisati članek o Cajtngu, ne da bi izpadla točno tisto, kar si najmanj želim ... stara. Pač ne gre. Če vam začnem pripovedovati, kako smo delali prvi Cajntng, vas bom samo zmedla in vsi boste hiteli googlati, kaj za vraga je to disketa. Pa katere so bile tiste tri funkcije, ki jih je takrat zmogel Word. Tega se jaz ne grem. Ker če pogledamo od zelooo daaaleč, se teh dvajset let

Tadeja Ozebek

Cajtngu pa še na mnoga ustvarjalna leta!

Barbara Terpin

skoraj nikjer ne pozna. Zjutraj si pogosto želim, da bi si pred ogledalom lahko na hitro pofotošopala kako gubico – tako, kot sem si včasih želela pofotošopati kak mozolj. Če bi takrat fotošop seveda poznali. Včasih se je zgodilo, da so mi šli profesorji rahlo na živce – sedaj mi gredo na živce dijaki. Še vedno imam iste prijatelje, le da so sedaj prijatelji

še naši otroci. Še vedno se veselim počitnic. Še vedno me včasih zamika, da bi šla na kavo namesto k pouku. In bodimo pošteni, še vedno grem precej rada v šolo. Res da živimo obkroženi z iTem in iOnim in se mogoče včasih dobimo le na Facebooku, namesto na kavi. Ampak to so malenkosti. Vse ostalo pa je isti šmorn.

21


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Kdo je streljal na prof. P.J.?

Kadar je treba pisati o dogajanjih po Idriji, se zjočemo ob dejstvu, da se "nič ne dogaja", ali kaj poškilite okoli sebe? Ali kaj prisluhnete govoricam ob šanku? Ja, tudi tam se kdaj kaj koristnega zve. Ali se kdaj ozrete po plakatih, razobešenih po mestu? Ali vsaj preberete obvestila na oglasni deski (v šoli, na delovnem mestu, v stanovanjski skupnosti,...)? Če vsaj to postorite, ne boste več jokali. Namenili smo se pisati o tem, pa nas je čas spet prehitel. To dejstvo mi je bilo sprva prav zoprno - češ, toliko stvari, mi pa niti besede o njih. Nekatera dogajanja smo nekoliko opisali, povedali o njih besedo ali dve. Vendar - dokler ne bomo povsem vsi spregledali, kaj vse se qodi okoli nas in kje lahko dobimo duhovno hrano - o tem ne bomo pisali. V Idriji se trenutno snema par

1993/94

blaznih filmov (plakati za avdicije so vsepovsod); idrijski bendi so s pomočjo Ad hoc-a dobili prostor za vajo; slovenska gledališka sezona drvi s polno paro naprej; Orfej je bil pred kratkim v polnem razcvetu; pojdite v Gardaland, če vas je že volja; Nirvana je bila pravkar v Ljubljani; prihajajo Bad Brains; izpeljite poljubno revolucijo; priključite se klubu OZN; zrežirajte svojo predstavo, če bi radi; koncerti si sledijo drug za drugim; klub mladine nekako poskuša zlesti iz plenic; ad hoc bi bil rad velik; pridružite se Cajtngu oz. izdajte svoj časopis, če vam naš ni všeč,... Vse to in več je naša mladost. Saj vem, da nimamo svojih prostorov, pa vseeno - lahko ustvarjamo, pretegujemo svoje lene kosti, vedno lahko v nekem kroqu ljudi izrazimo svoje vedno

Pišite in ne boste nepismeni

Pogosto imam občutek, da sem še pred nedavnim stopal po gimnazijskih hodnikih, po drugi strani pa zdaj mineva že šesto leto, odkar sem maturiral in krenil v »belo Ljubljano« (ki pravzaprav sploh ni tako bela, kot zatrjujejo ljudske bajke). Cajtng je bil nekaj, kar sem precej pogrešal, ko sem postal študent. Oddelek za prevajalstvo, kamor sem se vpisal, je vsaj v primerjavi z ostalimi oddelki na Filozofski fakulteti izjemno mlad, zato se novinarska tradicija (in študentska skupnost nasploh) tam še ni

22

dobro izoblikovala. Dijaška in študentska glasila so dober način, kako se socializirati in spoznati nove ljudi, zato sem kot zelenec na univerzi prav pogrešal takšne vrste rešilno bilko. Resda v času moje srednješolske izobrazbe tudi Cajtng ni bil zelo reden, a je vendar marsikomu omogočal, da je izrazil svoje misli in poglede in se hkrati družil z ljudmi iz ostalih razredov in letnikov. Poleg tega je bil skorajda neke vrste praznik, ko je izšla nova številka – če si šel po hodniku, so ga vsi držali v rokah in zavzeto prebirali, kar smo v

mlado mnenje. Če vam pa res nič od ponujenega ni povšeči, pa imate na izbiro že toliko betul, da se vsaj v eni sigurno počutite približno kot doma; samo ne recite, da se "nimate kam dat". Samo oči odprite. Marley je nekoč rekel: »Get up, stand up; stand up for your rights«; namenoma ali ne - vse, kar boste, kar se tiče duhovne hrane mladih v Idriji, dosegli, bo temeljilo na teh verzih. Tudi kar boste použili od drugih, bo v originalu doseženo na ta način. Zato pa - stran z vsemi pomisleki. Če pa vam še zmeraj vse skupaj smrdi in bi najraje vse raztreščili ter se preselili nekam, kjer je super, pa ne veste, kam, se še zmeraj lahko sklicujete na dejstvo, da je vsega kriv Mito Trefalt.

Jaka Čibej

uredništvu spravili skupaj. Sem in tja te je kdo ustavil in rekel: »Ful si dobr napisaw!« Takrat si v trenutku pozabil na vse izgubljene živce, ki sta ti jih požrla neubogljiva programska oprema in pomanjkanje navdiha, in tvoj trud je bil p o p l a č a n . Čez par let smo tudi prevajalci dobili svoje glasilo po imenu Kreolko, h kateremu sem prispeval redno kolumno z naslovom Prevajalski kiksi. V njej sem na kar se da hudomušen način predstavljal naravnost idiotske prevajalske napake, ki jih je moč zaslediti v


šolsko leto 2011/12

podnapisih filmov in serij, zlasti pri amaterskih podnapisih z intern e t a . Čeprav je šlo za drugo glasilo, druge ljudi in drugo šolo, sem pisal s precejšnjo mero nostalgije, saj me je celoten postopek dela zelo spominjal na cajtngovske čase. Žal je Kreolko že po prvem letu delovanja potonil iz administrativnih razlogov (Filozofska fakulteta je namreč birokratski blodnjak, ki ga ne more razrešiti niti Trémauxov

algoritem). Marsikdo je bil precej razočaran, jaz pa sem tako na svoj e-naslov kot v živo prejel kar nekaj prošenj, naj svoje Kikse na nek način nadaljujem. Žal od takrat nisem imel časa, da bi se spuščal še v to, vendar imam v načrtu, da jih prej ali slej ponovno oživim. Povsem brez pisanja vsekakor ne bo šlo! Za konec lahko svoji starosti primerno posolim pamet mlajšim generacijam: pišite, berite in skr-

bite za svoj jezik! Jezikoslovci znamo biti do polpismencev izredno kruti. Ne morete si predstavljati, koliko ljudi se vam bo za hrbtom (ali pa kar neposredno v obraz!) nič manj kot krohotalo, če boste pri tridesetih pisali slabše od svojega osemletnega nečaka. Pisanje za Cajtng vam bo prav gotovo pomagalo, da se temu v velikem loku izognete.

Pogovor z bivšima mentoricama Na enem izmed uredniških sestankov smo skupaj z mentorico oblikovali nekaj vprašanj za mentorici, ki sta včasih pomagali soustvarjati Cajtng. Zanimalo nas je, kako so delovali takrat in seveda zaprosili za nasvet ali dva, ki bi pomagala našemu mlademu uredništvu.

Nataša Bogataj Koliko živcev ste izgubili pri mentoriranju Cajtnga? (Lahko v % ali v kilaži oz. metrih!) Delo z dijaki mi je energijo in zagon dajalo, tako da o izgubi živcev in kilogramov težko govorim. Če že, sem nekaj odstotkov živcev izgubila, ko sem se ukvarjala z drugimi udeleženci, npr. tiskarno in podobnim. Kako se spominjate časa, ko ste bili mentorica oz. somentorica uredniškega odbora Cajtnga? Mentorstvo dijakom je vedno zanimivo, dinamično. Spoznavaš njihovo ustvarjalnost, ideje, način razmišljanja, pa tudi napredek, tako v osebnostnem kot v strokovnem smislu. Zato se mi zdi mentorstvo Cajtngu dragocena izkuš-

nja in se ga z veseljem spominjam. Se vam je kakšen članek ali literarni prispevek še posebej vtisnil v spomin? Vsak prispevek je po svoje zanimiv, drugačen, ker odraža pisca. Najbolj se spomnim, da so me dijaki prosili, da sama napišem kaj o ekskurziji v Sarajevo. In prepričana sem, da sem se s tistim sestavkom »mučila« bolj, kot bi se dijaki, ki se niso zavedali, kako težko nalogo so mi dali . Na uredništvo smo pred mesecem dobili dober članek, ki pa je sporen, ker vsebuje precej kletvic oz. prostaških besed. Kaj ste/bi v tem primeru kot mentorica storili vi?

Verjetno bi poskušala avtorja prepričati in mu pomagati, da sočnost nekoliko omili. Popolna cenzura po mojem mnenju ni prava pot. Vsako leto pri Cajtngu sodeluje le peščica dijakov. Kljub močnemu prizadevanju nam ne uspe pritegniti širšega kroga sodelavcev. Kakšne so vaše izkušnje pri pridobivanju mladih sodelavcev? Za mentorja in člane uredniškega odbora je to verjetno najtežje. Vsi bi brali časopis, pisal pa ne bi nihče. Veliko lahko naredite dijaki sami. Ker če reče oz. ukaže učitelj, to ni to oz. učenci to čutijo kot prisilo. Seveda pa so generacije različne. Ene bolj čutijo potrebo po tovrstnem izražanju mnenja in doživljanja, druge manj.

23


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Lidija Kleindienst

Karikatura je bila objavljena leta 1996.

Koliko živcev ste izgubili pri mentoriranju Cajtnga? (Lahko v % ali v kilaži oz. metrih!) Mentorstvo šolskega glasila mi ni bilo v breme, sem pa izgubljala živce ( kakšnih 60 %), ko je bilo potrebno vse izvode časopisa razmnožiti na šolskem ciklostirnem stroju. Danes si je težko predstavljati, kako smo sploh preživeli.

Kako se spominjate časa, ko ste bili mentorica oz. somentorica uredniškega odbora Cajtnga?

rili. Njihova pisma so bila prava zgodovinska pričevanja.

Pri časopisu sem sodelovala mnogo let, zato je spominov ogromno. Najlepše je bilo, ko smo bili zbrani v t.i. mladinski sobi ali pa v slavističnem kabinetu, prekipevajoči od idej in načrtov. Lepo je bilo, kadar so naši sestanki prerasli v poglobljene debate o določenih temah in so na tej osnovi nastali tudi dobri članki. Velikokrat pa smo bili srečni že zato, da smo se dobili in se pogovarjali.

Na uredništvo smo pred mesecem dobili dober članek, ki pa je sporen, ker vsebuje precej kletvic oz. prostaških besed. Kaj ste/bi v tem primeru kot mentorica storili vi?

Se vam je kakšen članek ali literarni prispevek še posebej vtisnil v spomin? V letih sodelovanja pri šolskem časopisu sem prebrala precej zelo dobrih prispevkov. Še posebej pa so se mi vtisnila v spomin pisma vojakov – naših učencev. Fantje so namreč po opravljeni maturi morali za eno leto na služenje vojaškega roka, kar je bilo precej stresno. Prosili smo jih, naj se nam oglasijo in nekateri so to tudi sto-

Ob spornem članku bi se z avtorjem pogovorila in mu skušala dopovedati, da se da udarno pisati tudi brez prostaških besed. Vsako leto pri Cajtngu sodeluje le peščica dijakov. Kljub močnemu prizadevanju nam ne uspe pritegniti širšega kroga sodelavcev. Kakšne so vaše izkušnje pri pridobivanju mladih sodelavcev? Tudi v mojem času smo imeli večkrat probleme pri pridobivanju sodelavcev. Mislim, da je pri časopisu tako kot pri drugih dejavnostih. Imeti moraš močan „motor“, ki dobro vleče in za seboj potegne še druge.

"Ma ja, un velja za tam ene deset najbolj umnih na svetu, mene pa še ne poznajo."- prof. Beovič

"Ta je tud huda, de spada Ljubljanska kotlina v dinarsko-kraški svet. Glavni vhod v jamo je pa v Cankarjevemu domu." - prof. Ester Mrak

Pri prof. Česnik Vončinovi: Tadej že 15 min od začetka ure sedi na stolu s torbo na hrbtu. Profesorica mirno vpraša: "Ma Tadej, kej si biu ti kdaj pr padalcih?"

24

"Tist, ka ne bo zej med spraševanjem počival, bo šel ven z neopravičeno!" prof. Nataša Bogataj

"To je šola za bodoče intelektualce, ne pa kravje pastirje!" - prof. Tatjana Pivk

"Če boš na porok tok hitr igral koračnico, bo imel un do oltarja že kolk operiran." - prof. Beovič


šolsko leto 2011/12

Ko so bili stari Grki še mladi

Dijana Čatakovič in Lena Lapanja

Daljnega leta 1971 je v šolske klopi na Gimnaziji Jurija Vege Idrija prvič sedla šesterica dijakov. Ali so bili zelo pridni ali malo manj, tega nam niso izdali, ampak šolanje so uspešno zaključili vsi in se nekaj let kasneje zopet srečali na naši šoli, tokrat v precej drugačni vlogi. Postali so profesorji. Si predstavljate, da bi šest dijakov iz vaše generacije kasneje postalo šest profesorjev na isti šoli? Tako je bilo pri generaciji, ki je maturirala leta '75. Branko Kalan, Robert Vončina, Irena Verdnik, Tatjana Pivk, Janja Rejec in Cveta Tratnik so nama zaupali svoje srednješolske izkušnje.

»Naš razred je bil uporniški, ne ravno priljubljen med učitelji, vsaj med nekaterimi ne, čeprav smo bili zelo dobri dijaki in kasneje tudi uspešni študenti. Skoraj vsi smo končali fakulteto ali pa višjo š o l o . Pisalo se je leta 1974. Kam na maturantski izlet? Nas ne bo nihče komandiral! Odločili smo se, da gremo kar v Grčijo in ne kot vse ostale generacije pred nami po Jugoslaviji, po poteh Avnoja. To je bil velik šok za učitelje, ki so se zaradi nas pošteno skregali med sabo. Vzgoja v socialističnem duhu

jim očitno ni najbolj uspela ali pač... A so bili naši profesorji razgledani in odprti, zato nam te poti niso poskušali preprečiti. Žal nam ni uspelo priti v Grčijo, ker se je takrat začela vojna na Cipru, zato nismo dobili vize. Smo pa namesto tega šli po Italiji, si ogledali vse znamenitosti do Neaplja in Caprija. Najbolj so mi ostali v spominu Pompeji. Bil je čudovit izlet na zahod in v preteklost.

pendije in kasneje službe, čakal nas je ves svet. Kasneje je večina med nami veliko prepotovala. Že kot študenti smo z nahrbtnikom in interrail karto osvajali Evropo. Poslušali smo Beatle, Rollingstonese, Bob Dylana, Neil Younga... Pridih hipijevstva je bil med nami. Dolgi lasje so bili med fanti obvezni. V tistih časih je bilo lepo biti mlad in dijak na naši šoli.«

Mi, ki smo bili takrat mladi, smo se počutili svobodne, imeli smo vse poti odprte, čakale so nas šti-

Tatjana Pivk

»Izpostavila bi predvsem močno kolektivno zavest našega razreda, ki se ni kazala samo v enotnih uniformah (tako kot to vidimo na fotografiji), pač pa tudi v medsebojni pomoči in sodelovanju. V drugem letniku je to šlo celo tako daleč, da smo si »samovoljno« skrajšali pohod na športnem dnevu, da smo se potem skupaj učili fiziko. Mislim, da mi ni potrebno posebej omenjati, da naši učitelji tega »niso razumeli«, zato je sledila kazen v obliki prepovedi ekskurzije ob zaključku šolskega leta.« Irena Verdnik

Procesija ob zažiganju cveka leta '75. Z leve si sledijo Robert Vončina, Branko Kalan in Tatjana Pivk.

25


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

»Hodila sem na srednjo vzgojiteljsko šolo, ki je ravno tisto leto, ko sem zaključila osnovno šolo, odprla svoja vrata v Idriji. Sošolke so prišle iz različnih krajev Notranjske in Primorske. V nekoliko zakotno Idrijo so prinesle odprtost, svežino, dinamiko. To se je odražalo v odnosih med nami, veliko je bilo neposrednosti, glasnosti, vragolij, smeha, petja, nove mode… Tudi več so si upale, kot smo si domačinke, saj so bile vendar zdoma. Naj omenim, da je bilo v vsakem razredu le po štiri ali pet deklet iz domačega kraja, t.j. Idrije in okolice. Kitara je bila naša vsakdanja spremljevalka in velikokrat so nas morali utišati. Šolsko dogajanje je bilo vpeto tudi v krajevno življenje, npr. zažig cveka so ob koncu našega šolanja spremljali meščani, saj se je procesija, z mestno godbo na pihala, vila po glavnih delih mesta.

Razredna slika v 3. letniku v šolskih haljah. Zadaj Irena Verdnik, v sredini Branko Kalan in Robert Vončina ter spredaj Cveta Tratnik.

Spominjam se, da sem v petem letniku bila nekakšen razrednik. Pomagala sem namreč prof. Bavdaževi, tako da sem evidentirala in opravičevala odsotnost, vodila dokumentacijo v šolskem dnevniku ipd. Vodstvo je zrelo presodilo, da smo že dovolj odrasle za odgovorno sodelovanje. Zadnji dan, ko

sem ob profesorjih sedela na zaključni konferenci, prav v času, ko so sošolke pripravljale prireditev ob zažigu cveka, pa mi je bilo pri tem prav hudo, saj sem si silno želela čim prej mednje.« Janja Rejec

Procesija ob zažiganju cveka leta '76.

Na sliki je obkrožena Janja Rejec.

26


šolsko leto 2011/12

»Ko sem hodil na gimnazijo, smo imeli predmet, ki ga zdaj nimate več. STM se mu je reklo, torej samoupravljanje s temelji marksizma. Pri tistem predmetu naj bi bil naslednji dan ustno vprašan in bi se moral doma učiti, ampak mi ni najbolj šlo in sem se raje odpravil na sprehod po Idriji, kjer sem srečal prijatelja. Odločila sva se, da greva pogledat, če je še kdo od znanih v Nebesih – to je bila znana idrijska gostilna – tam pa je sedel naš profesor STM, ki naju je povabil k mizi, kjer se je začela

diskusija o vsem možnem in živem in se zavlekla pozno v večer. Ko sem torej prišel domov, ni bilo govora o kakšnem učenju, tako da me je malo skrbelo, kako se bom zjutraj pri spraševanju osramotil. Drugi dan me je profesor ustavil na hodniku in mi rekel: “Saj ti imaš pa že pet.” Kakšno pet? “Za to, o čemer smo se včeraj pogovarjali, sem ti dal pet!” Tako sem na zelo lahek način prišel do ocene.« Branko Kalan

Pohod na Pohorje Prvi z desne: Branko Kalan

»Ko smo bili mi dijaki, nismo imeli pomladnih počitnic. Za praznik OF (27. aprila) smo bili prosti, nato je sledilo nekaj dni pouka, potem pa spet praznik, prvi maj. Tako je naneslo, da sem šla 27. aprila skupaj z dvema alpinistoma plezat v steno Kogla. Vstopili smo pozno, pričelo je snežiti, ujela nas je noč in sestop v dolino ni bil več mogoč. Bivakirali smo pod večjo skalo, pokriti samo s tanko bivalno vrečo. V megli in snegu smo se naslednje jutro uspeli prebiti do (takrat) novega bivaka pod Skuto. Vreme je bilo slabo, snežilo je , prožili so se plazovi. Tam smo bili

ujeti, lačni, premraženi in, vsaj jaz, tudi prestrašeni. Edino moje veselje je bila misel, da naši pišejo angleško šolsko nalogo in bom pač opravičeno »špricala«. Tretji dan se je vreme zjasnilo. V globokem snegu smo se uspeli prebiti do Kokrškega sedla in v dolino. Gospa, ki je obešala perilo pred planinskim domom v Kamniški Bistrici, nas je pozdravila: »A, vi ste tisti, ki vas reševalci že tri dni iščejo!« Ko sem prišla po prvem maju v šolo (cela in zdrava in ponosna, da sem preplezala prvo smer), sem ugotovila, da me imajo sošolci kar radi. Tako jih je menda

skrbelo zame, da niso mogli pisati angleške naloge in so profesorico Grumovo prepričali, da so nalogo preložili. Meni seveda tega ni nihče povedal in tako sem jo pisala tudi jaz. Prav nič pripravljena! Za prvi maj smo potem z obema prijateljema, raje kot plezat v stene, šli po Slovenski transverzali od Razdrtega do Ankarana. Z enim od njiju sem, od tega dne dalje, potem skupaj potovala še 27 let. To je oče mojih treh otrok. Pa kaj potem, če sem angleščino pisala slabo!« Cveta Tratnik

»Čin!«

27


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Tudi pred davnimi 35 leti so bili dijaki pobalinski in čeprav so kdaj pa kdaj kakšno ušpičili, se jim je v življenju brez večjih zapletov vse lepo pošlo. Profesorju Vončina, ki se ni mogel spomniti nobene srednješolske dogodivščine, pa svetujeva, da vzame kdaj kakšen bilobil. Nauk zgodbe: Držite skupaj, vragolije pozorno načrtujte in pomočite nos kdaj tudi v kakšno knjigo!

»Gaudeamus igitur!« Z leve si sledijo: Branko Kalan, Robert Vončina, Cveta Tratnik, Tatjana Pivk in Irena Verdnik

"Kako pa veste, da voda in alkohol nimata enakega ledišča?... Ka ste ga že pr -5°C pil, a ne?" - prof. Karmen

"No, zdej boma pa z racionalizacija nadaljeval. Ti pa pasprav telefon, če ne ti ga bom racionalizirala." - prof. Pivk

Prof. Česnik Vončina: »Ja, Golgijev aparat služi celici kot shramba… kt špajz dama, a nje.«

Prof. Mrakova prvo uro zgodovine: »No, dejte no, bodte mal bolj tih, če ne bo Miha že prvo uro cel zvezk pofarbu.«

Janez (sošolcu): » … ti bom glavo odtrgu!«

"Glasba je univerzalna kot traktor Universal." - prof. Beovič

Prof. Česnik Vončina: »Ma, Jaaaanez! Sej nej čru!« Dijak: »Kk je Vater, a je der?« Prof. Završki: »Fantje, naredimo 30 sklec! Matej, pojdi s telesom do tal, ne samo z ritjo! Tisto drugo boš pa že zvečer počel!«

Učenec zamuja v razred, potrka in vstopi. Prof. Beovič: »Ne, ne, hvala, neč ni treba, na bomo neč kupval!«

Prof. Rudolf: »Ja der ja. Vsaj takrat je bil, ko vas je spočel.«

Brezmadežna zanositev mačke prof. Mrakove: »A rab kdo kejšnga mladga mačka? A ne? Moja mačka je spet breja, pa sploh ne vem od kje, k' samo na peč leži.«

Pri prof. Bohovi: "Kva je zdej to, dons niste pa nč pridni. Zej pa tko, dokler mi ne razložte tega tle, ne bomo šli domov. Ne bo nč južne! Bomo pa tale kaktus tle južnal, a ne..ja, tko! (pokaže na kaktus na okenski polici)

28


šolsko leto 2011/12

Kalup sedanjosti

Katja Miklavčič

Nisi in, če ne slediš vsem novostim na glasbeni sceni? Nisi kul, če si vsak mesec ne ogledaš vsaj eno izmed novih hollywoodskih umetnin? Knjige bereš? Pfej, piflar! Ne piješ?! Ne kadiš?! Ta pričeska ni več top! Dekle, pa kaj je s teboj, nisi šla nakupovat oblačil za prihajajočo jesen in zimo?! Družba, v kateri živimo, družba 21. stoletja ... Je kompleksnost pravi izraz za opis le-te? Današnja družba se ravna po nenapisanih pravilih, poznanih celotnemu srednjemu sloju najstniške populacije. Pravila, ki jih je določila manjšina, po njih pa se ravna množica, ali če hočete, izraz raja. A vendar: kdo je Veliki brat, ki upravlja z nami? Kdo zapoveduje, kdo ustvarja načela? Je to najstniška elita ali elita komercialistov, ki z vsemi možnimi sredstvi promovira svoje izdelke, svoj način življenja, svoje neobstoječe bistvo? Kombinacija obojega? Morda. V družbi si sprejet, če si poosebitev nenapisanih pravil in njenih (ne)načel. Če sovpadaš z določenimi kriteriji, si kul. Na videz je tvoje življenje popolno: imaš prijatelje, odobravanje širšega kroga sovrstnikov, tvoje udejstvovanje v družbi je popolni uspeh. Na videz je vse popolno, pravljično. Realnost je daleč stran. Bistvo v tako ukalupljenem človeku ne more biti izpolnjeno. Ko posameznik ugotovi, da je njegova sreča le privid iluzije, se odmakne od kriterijev idealnega pripadnika srednjega sloja najstniške elite in se poskuša znova prepustiti ciklu svojih prejšnjih interesov.

Ciklu svojega življenja pred podreditvijo družbi. V trenutku je out. Družba ne priznava njegovih interesov, ti omenjenega posameznika zaradi nične samozavesti ne zanimajo več. Družba mu je nudila zaščito, brez njenega okrilja pa je le izgubljena črna ovca, ki svoje bistvo lahko znova najde in zaživi ali pa ga izgubi za vse večne čase. V slučaju, da svoje bistvo znova odkrije, pa lahko znova postane samostojna osebnost. Družba pa se boji samostojnih osebnosti, posameznik s sposobnostjo razmišljanja namreč ogroža njen obstoj. Ogroža jo, ker lahko z močno voljo povsem zamaje njene šibke temelje. Družbena elita iz lastne omejenosti ne vidi, da temu posamezniku ni do maščevanja. Kajti le-ta si želi le svobodne poti do realnega osebnega zadovoljs t v a . Vendar je dejstvo le eno. Množice sledijo. Ali bolje rečeno: večina sledi. Mladi ljudje so le skromen del enormne črede ovac, ki se premika, kamor se zahoče vodilnima dvema. Pojem individualnosti je pozabljen. Pomembna je celovitost, ki posameznika ukaluplja z utopičnimi ideali in zatira njegovo najgloblje

bistvo, notranji jaz. Celovitost same družbe notranjo lepoto posameznika trga na drobne kosce. Ustvarja nepopravljivo škodo. Bomo kmalu vsi postali brezčutni roboti 21. stoletja? Lutke, nesposobne kritičnega mišljenja in uresničevanja lastne osebnosti? Nesrečni stvori brez uma na dveh nogah, z opranimi m o ž g a n i in z zmožnostjo samostojnega opravljanja le najnujnejših fizioloških potreb? Bomo? Dva scenarija sta možna, dve viziji. Na pladnju čakata, da ju serviramo in se odločimo za eno izmed njiju. Lahko se upremo kalupom sodobne družbe, povrnemo posamezniku moč in zmožnost napredka. Postavimo nove temelje in prosto pot brez zatiranja zdaj skritim talentom, ki jih vsaka ovčka skriva globoko v sebi. Zamenjamo črno-beli svet kalupov in neuresničenih bistev za mavrico svobode. Lahko pa blejamo še glasneje in še odločilneje sledimo vodilnim v trnjevo pot, katere cilj je navidezna popolna sreča ali, če hočete, zlagana in izumetničena blaženost.

29


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Nova era

Tilen Majnik

Živimo v 21. stoletju. Dobi, ki se je zdaj šele začela. In četudi bi mi mnogi nasprotovali, češ da se je začela z gigantskim ognjemetom 1. januarja leta 2000, si stoletja (ali njegovega začetka) pač ne bomo zapomnili po velikih praznovanjih. Zapomnili si ga bomo po krizah (prva je bila že 11. septembra leta 2001). Po mnogih naravnih katastrofah, ki so jim sledile še humanitarne krize … In seveda na samem vrhuncu še kriza, ki traja še danes: gospodarska kriza, doba recesije, ki ji nujno sledi še politična (ne le pri nas). Zdi se, da je v svetu nekaj narobe. Življenjski standardi so vse višji, revščine je vedno manj, srednji sloj se krepi, šolstvo je zastonj, zdravstvo je zastonj, lep svet skratka … Statistično ti podatki morda res držijo, so pa v praksi navadna laž. In vendar se nihče ne pritožuje oziroma se ni, dokler smo živeli v obdobju debelih krav. Sedaj pa so za debelimi kravami prišle shirane. Začelo naj bi se s propadom banke Lehman Brothers, vendar pa to ne drži. Začelo se je prej, mnogo prej. Začelo se je s špekulacijami na borzah, z napihovanjem nepremičninskega balona, z umetnim nižanjem vrednosti valut … Lehman Brothers je bil le vrh ledene gore, zaradi katerega pa se je ladja začela potapljati. In tako smo, kjer smo. V krizi, ki je zasenčila celo tisto iz leta 1929. Tako vsaj pravijo. V krizi, ki jo je povzročil liberalni kapitalizem. V krizi, ki so jo povzročili bankirji, politiki, špekulanti, borzniki, Američani, Evropejci, Kitajci … Ampak nič hudega. Krize se dogajajo. Kriza je bila v hladni vojni, krize so v vojnah, ki jih je povzročil ameriški imperializem. Krize so bile tudi prej. V Evropi v času obeh svetovnih vojn, v Rusiji

30

ob bližajočem se Napoleonu, v Ameriki ob prihodu Evropejcev in na Velikonočnih otokih, ko je živina popasla zadnji kvadratni meter trave … Krize so bile na Kitajski, v Indiji, v Avstraliji, v južni Ameriki, v Rusiji, v Afriki in povsod drugod. Krize so v življenjih vseh ljudi in v e n d a r se z njimi spopadamo. Tako kriza, kakršna koli že je, vedno prinaša neko sporočilo. Nek signal, ki pravi, da bo treba sistem spremeniti, da bo treba napake popraviti. Tako ali drugače. In družba, ki se na ta signal odzove, preživi. Še več, postane močnejša, boljša, razvitejša … Še evolucija temelji na odzivanju na napake v sistemu, ki se pokažejo ob krizi. In enako je z družbo. Ali se na krizo odzove in postane močnejša, vplivnejša (nemški, japonski gospodarski čudež po drugi svetovni v o j n i ) , ali pa ignorantsko nadaljuje dozdajšnji sistem in … Klavrno propade, odmre, se izbriše z obličja Zemlje ali pa nespodobno hira nekje vmes. To se je zgodilo z ameriškimi domorodci, ki niso bili pripravljeni na Evropejce. To se je zgodilo s prastarimi afriškimi kulturami in tudi s prebivalci Veliko-

nočnih otokov, od katerih je ostalo le še nekaj kamnitih glav. Ergo: ob krizi je treba spremeniti sistem, se proti njej boriti, ji ne dopustiti, da ti vsili svoj stil igre. To je alarm, ki ga je vedno treba upoštevati. Če ne se lahko pripravimo na konec. In kakšno je dandanašnji stanje v naši ljubi domovini? Zdi se, da proti krizi ni kakšnega omembe vrednega odpora. Zdi se, da smo ji popustili. Seveda v medijih vztrajno poslušamo, kako je evropska politična in gospodarska smetana imela še en krizni sestanek, kjer so veliko govorili in izdelali sklepe, ki bodo gospodarstvo na novo prerodili. Drugega nič. Imamo interventne zakone, pred padcem je vlada še zadnjič malodušno poskusila stvari vzeti v svoje roke … Drugega nič. Očitno menimo, da se proti krizi ni treba boriti. Živimo v dobi liberalnega kapitalizma, ki od konca druge svetovne vojne postaja vedno bolj surov. Pri tem sistemu premnogi živijo od dela drugih, kljub vedno višjim družbenim standardom se zdi, da živimo vedno slabše. In ta kapitalizem, ta red, kjer je vse podvrženo zaslužku, ki morda temelji le na kreditiranju ali prodajanju vre-


šolsko leto 2011/12

dnostnih papirjev ob pravem času, nas je privedel v to obsedeno stanje. Širša obča družba je za to našla krivce in jih tudi poskuša eliminirati (Okupirajmo Wallstreet, protesti v Angliji, celo arabska pomlad narodov v neki meri), vendar se elite na to ne odzivajo. Nemčija s kreditiranjem Grčije rešuje svoje banke, ki so denar slabo vlagale. V Italiji, Španiji, na Portugalskem in drugod grozi tudi bankrot države, ki ga bo seveda (z dodatnim 'zatiskanjem pasu') reševal srednji sloj. Dokler bo ta to dopustil. In če se stanje umiri. Če se bo – kot je želja vseh špekulantov, gospodarstvenikov in voditeljev - trg reguliral sam,

bomo s takim sistemom nadaljevali. V drugem primeru pa bo ta isti srednji sloj, ki zdaj plačuje banke in druge 'to big to fall'-e, vzel pravico in reševanje krize v svoje roke. Lahko pride do novih revolucij, požganih avtomobilov in podobno. A nihče od nas si ne želi nobenega teh scenarijev. Zdi se, da je človeštvo tokrat pozabilo na to, kaj pomenijo določeni signali. Zdi se, da idealistično meni, da se bo ta kriza rešila sama. To utopično mišljenje nam vsem škoduje in čas je, da ga spremenimo. Čas je, da se proti krizi začnemo efektivno boriti. Svetu oz. človeštvu seveda ne morem napovedati konca, apokalipse, če

Pazite se čičipačakijevstva

bo s takim ravnanjem nadaljeval/ o. Lahko pa ob ravnodušnem odzivu na krizo (kakršen je zdaj) mirno napovem konec temu sistemu. Sistemu, ki je tako zaznamoval 21. stoletje. In konec bo boleč ali manj boleč. Odvisno od hitrosti našega odziva. In v Sloveniji smo morda imeli že prvo priložnost kar 4. decembra na volitvah. Upam, da je narod izbral prave. In da bomo vsi sami poskrbeli, da si tega začetka nove dobe ne bomo zapomnili le po krizah, takšnih ali drugačnih.

Eva Jereb

Ste morda že slišali za čičipačakije? Ne, to niso vesoljci ali gremlini. Pravzaprav niso z drugega planeta in če se še tako čudno sliši, ja, čičipačakiji živijo med nami. Njihovi najbolj očitni vrlini sta sedenje in čakanje…In to hkrati! Sodobni, moderni ali, če hočete, napredni svet je zadnja leta postajal vse bolj čuden. Lahko rečem, da so nenavadna bitja čičipačakijev že oblikovala svojo kulturo in zaskrbljujoče je njihovo število, ki se iz dneva v dan povečuje. Oni seveda niso ljudje. Živijo v dobi psevdorealizma, zaprti so v svojih zasebnih votlinah, kjer povečini dremajo in tarnajo pred svojimi televizorji. Lahko bi jim rekli tudi čredni samotarji, ki so si navkljub oddaljenosti drug od drugega po svojem obnašanju isti, samostojno mišljenje jim je namreč že zdavnaj zakrnelo. Poleg tega se čičipačakiji ravnajo po za njih že vnaprej pripravljenih, tako imenovanih medijskih šablonah. V svetu pravil in

prehitrega časa ne znajo več ukrepati po svoje. Sproščenost jim je tuja in njihov najvišji cilj je popolnost. Posledično napak ne priznavajo in se jih celo sramujejo, zato se navadno tudi čičipačakiji na višjih položajih zgolj skrijejo za svojo funkcionarsko odgovornostjo in ravnodušno odidejo proč od problema. V njihovi naravi izstopajo povsem primitivne lastnosti, kot sta sledenje in oponašanje drug drugega, ne izključujem pa tudi možnosti, da se pretirano bojijo vsega, kar jim je tuje. Ti nečloveški stvori se borijo le še za udobje. Ja, prav ste slišali, tudi borijo se, nori so na denar. Celo tako plehki so, da jim denar kupuje srečo. Prav gotovo

jih opisuje neka stara moluška pravljica, ki pravi: »Toliko več lahko gleda, kolikor manj ima besede.« V enem od primitivnejših prevodov: »Gledanje izložb je pogojeno z nadpovprečno nesposobnostjo izražanja in hkrati tudi s precejšnjim duševnim osiromašenjem.« Svobodni so toliko, kolikor imajo izbire v nakupovalnih centrih. Njihove prepolne glave predsodkov jim ne dopuščajo drugačnosti, originalnosti in kreativnosti. Sledijo si kot slepe kure in sprejemajo tisto, kar jim je na dosegu rok. Postali so enodimenzionalni. Primitiven čičipačaki ne vidi dlje od sosedovega plota in vedno znova obtiči na 24kurovskemu portalu. Kot se vam

31


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

najbrž že svita, ta nenavadna bitja niso samostojni posamezniki, ki bi razumno in zavestno presojali, kaj šele odločali, zato si lahko po vsem povedanem predstavljate čičipačakijevsko groteskno politiko, ki se je nevidno priključila kar naši demokraciji. Zaslepljenost je nekatere začepenčke pripeljala do kritične točke. Ne zavedajo se namreč niti dejstva, da jim njihova absurdna (ne) življenja še zdaleč niso prirojena, temveč so v celoti zanje odgovorni sami. Vedno večje duhovne praznine ne zmorejo ali pa ne znajo zapolniti. Končni problem, ki se mi j e pri definiranju čičipačakijev postavljal po robu, je bila njihova fizična podoba. Kljub siceršnjemu človeškemu zunanjemu izgledu sem po dolgem premisleku vseeno

32

prišla do zaključka, ki vam ga nisem hotela povedati že na začetku: »Ne, čičipačakiji niso ljudje. Človeškost je nekaj popolnoma drugega kot zgolj brezbrižno pripadanje in ustrezanje vrtečemu se k o l e s j u . « Komur so všeč usodni nesrečni konci, naj preneha z branjem. Osebno imam raje pozitivnejše, zato nadaljujem z recepturo metanja peska v kolesje. Folk, poznate Watersa in Pink Floyde ter verz »Don't give in without a fight«? To je to! Za začetek si privoščite večjo mero pizdenja, popizdevanja, razpizdevanja, nato pa le poiščite pravi vzrok za jezo. Trenutni gospodarski, politični in ekonomski pretresi pri nas in po svetu omogočajo veliko razlogov, zaradi katerih bi lahko izrazili naše

n e s t r i n j a n j e . Mladi smo tisti, ki naj bi bili uporniški, nenavadni, drugače misleči, odpuljeni, samosvoji, provokativni, ustvarjalni in nikakor ne apatični. Upajmo si biti najprej mi spremembe, ki si jih želimo videti v svetu. Za tako želeni smisel v življenju se je namreč potrebno zganiti in si zanj neprestano prizadevati. Pri slednjem pa ne spreglejte naslednjih treh dobronamernih namigov. Naj želja ne bo prevelika, ne komplicirajte po nepotrebnem in ostanite zvesti sami sebi - pristni, unikatni ter neponovljivi.


šolsko leto 2011/12

Kje je 4.

Tilen Majnik

Malo za šalo in malo za res. Čez te počitnice mi je kljub natrpanemu delovniku (haha) uspelo najti nekaj časa za razmišljanje. Razmišljal pa sem o slovenščini. Našem dobrem starem jeziku, ki se je skozi stoletja tako spreminjal. Nisem pa se ukvarjal z njim na umetniški ravni, ki jo ljudje dandanašnji vobče radi raziskujejo. Razmišljal sem o tehničnem delu. O delu, ki ga vsak dan uporabljamo za pogovor, pisanje, SMS-anje ipd. In kljub temu da je že na splošno naš jezik znan kot izjemno težaven, mi ga je uspelo še otežiti … No, tokrat ne bom govoril o spreganju glagolov, niti ne o stopnjevanju pridevnikov in podobno. Spravil se bom na osnovnošolsko in (nasproti drugim jezikom) že tako zelo zapleteno snov. Govoril bom o številih. V slovenščini imamo tri števila: ednino, dvojino in množino. Pa poglejmo, kaj o njih pravi wikipedija: Tako. Sedaj vemo o čem govorim. Imamo torej jabolko (eno jabolkoednina), jabolki (dve jabolkidvojina) in … No tu se zgodba zaplete. Vsi slavisti s pravopisom in wikipedijo v zaledju trdijo, da je tu še množina (tri jabolka ali več), vendar pa se sam s tem ne morem s t r i n j a t i . V že tako zapletenem števnem sistem slovenščine namreč po ednini in dvojini ne obstaja le eno, ampak kar dve števili. Zaradi pomanjkanja domišljije sem ju poimenoval kar podmnožina in n a d m n o ž i n a . Sistem teh dveh števil, ki nadomestita staro množino je dokaj preprost. Podmnožina je v bistvu preprosta množina in se kot taka tudi uporablja. Imamo torej tri jabolka. Preprosto. Tu pa se siceršnja enakost tudi konča, saj v mojem sistemu podmnožina obsega le 3 in 4 (tri jabolka, štiri jabolka). Kaj pa ostala? No, ta spadajo v nadmnožino. Beseda jabolko bi se v tem številu glasila jabolk (5, 6 ali več jabolk). Vem, stavek: »Imamo jabolk« se morda res sliši čudno,

Slovnično število Iz Wikipedije, proste enciklopedije Slovnično število je v slovnici količina, ki izraža število. V slovenščini imamo tri števila: Jabolko je rdeče. (ednina) Jabolki sta rdeči. (dvojina) Jabolka so rdeča. (množina) V slovenščini se (slovnično) število zaznamuje s končnico , in sicer pri samostalnikih, pridevnikih ter osebnih glagolskih oblikah. Primeri: breza, brezi, breze lepa, lepi, lepe raste, rasteta, rastejo

vendar pa je slovnično pravilnejši, prav tako pa tudi natančneje definira število (v tem primeru) jabolk, ki jih neka oseba ima (5 ali več). Prav tako lahko to število spretno uporabimo tudi v samostalnikih drugih spolov, npr.: avto (avtov) in tabela (tabel). To število se tako

v drugače zelo urejenem slovenskem jeziku kar skrije nekam v množino, četudi je očitno, da se od nje razlikuje. Nadmnožina ima svojo posebno obliko tudi pri glagolih (npr.: čebela je, čebeli sta, čebele so in seveda čebel je; ali pa delam, delava, delamo, dela (nas pet ali več));

33


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

pri zaimkih (npr. svojilni: moj avto, moja avta, moji avti in mojih avtov) seveda pa tudi še pri kakšni drugi besedni vrsti. Pod drobnogled lahko vzamemo tudi pride-

vnike in vse ostale skupine besed in dele stavkov, v katerih se števila uporabljajo, in obstoj nadmnožine postane zelo očiten. Tako lahko sedaj rečem le števila v slo-

venščini in vedeli boste, da je leteh 3 oziroma največ 4. Uporaba tega števila bi tudi nam, ubogim dijakom, v testih prišla še kako prav.

Prav pikolovski slavisti bi v moji teoriji opazili tudi pomanjkljivost. Za razlago le -te pa bom uporabil tabelo: EDNINA

DVOJINA

PODMNOŽINA

NADMNOŽINA

IMENOVALNIK

Beseda

Besedi

Besede

Besed

RODILNIK

Besede

Besed

Besed

Besed

DAJALNIK

Besedi

Besedama

Besedam

Besedam

TOŽILNIK

Besedo

Besedi

Besede

Besed

MESTNIK

O besedi

O besedah

O besedah

O besedah

ORODNIK

Z besedo

Z besedama

Z besedami

Z besedami

Iz tabele je razvidno, da se nadmnožina od množine razlikuje le v dveh sklonih. In morda je zaradi tega prišlo do zanemarjenja tega števila. Dvojina se od množine razlikuje v štirih sklonih. Res pa je, da se

www.klub-kis.si www.swenak.si

ednina od množine razlikuje v vseh sklonih in tako bi lahko po tej logiki »nedovoljšne« razlike zanemarili tudi dvojino. Tako. Naš lep jezik se le da še bolj otežiti. Le natančni moramo biti. Sicer pa: sistem

z dvema ali pa sistem s štirimi števili. To je zdaj vprašanje. Izbiro prepuščam vam. Pa lepih šolskih dni (5 ali več torej) vam želim!

Tokratna številka Cajtnga je nastala v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov. Vabljen, da se pridružiš dijaški sekciji KIŠ-a!

34


šolsko leto 2011/12

Praktičen za pod klop - Cajtng

Kako začeti članek za Cajtng. Večni problem. Problem, ko sem v gimnazijskih letih objavila prvega, problem danes, ko ga pišem iz ne zelo, pa vendar nekoliko drugačnega kota. In sedaj zvenim kot babica, ki se spominja srednješolskih let. Brišem. Ni problem začeti pisati seminarske naloge, z lahkoto se lotiš eseja, da o domišljijskem spisu sploh ne govorim. Kak članek za lokalne medije tudi spravim skupaj, še izpit je enkrat pač treba začeti pisati. Ampak Cajtng! Pa to bodo prebrale vse profesorice pa čisto vsi profesorji pa potem sošolci pa sošolke pa njihove mame pa babice pa strici… Ja, Cajtng berejo vsi. In zato bi ga bilo škoda ukiniti. In zato ga je letos podprl tudi Klub idrijskih študentov. Dolgočasne birokratske kolobocije o spremembah statuta, ustanovitvi Odbora za kulturo in izobraževanje pa Odbora

za /…/ in Dijaške sekcije bom izpustila. Vas ne zanima, vem. Kar je pomembno, je, da sta se prej omenjeni zadevščini odločili, da podpreta tiskano obliko Cajtnga, čisto takega, kot je izhajal nekaj let nazaj. Zato, da ga lahko sedaj, medtem ko seveda zbrano prebirate moje besede, mečkate v rokah in delate lističem uhlje. Čisto formalno bi bil namen Cajtnga definiran kot: Dijaška sekcija Kluba idrijskih študentov se je odločila, da oživi med dijaki priljubljeno publikacijo in v njej predstavi poročila z ekskurzij, kritično presojo stanja dijaške politike tako na nacionalnem (štipendiranje, subvencionirana dijaška prehrana itd.) kot tudi na lokalnem področju in daje prostor mladim umetniškim dušam (objava kratkih zgodb in poezije ter likovnih del dijakov). Če so se tedaj kaj zlagali oziroma pri izdelavi Cajtnga kaj zmotili,

Sabina Carli

presodite sami. K temu gre dodati le še, da Klub idrijskih študentov v obstoju dijaške revije vidi medij, skozi katerega lahko na plano in v javnost pronicajo tako vsakdanje kot tudi zamolčane šolske problematike. Glasnika, ki je zmožen med dijaki in dijakinjami zbuditi pozornost, bodisi s kulturnimi, informativnimi, izobraževalnimi ali zabavnimi vsebinami. Mesto, kjer kreativnost ali družbena kritičnost ni potlačena. Tiskane oblike so zato, da se jih prime in prebere, malo pomečka, sem ter tja prepogne, odtrže ven kak list, če je tam odveč in drugje manjka. Ne da bi vmes moral še tipkati ali preveriti, koliko obvestil je v tistem času prišlo na Facebook. Pa še za pod šolsko klop so praktične.

35


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

3 podobe, ki jih nočem pozabiti

Oni dan sem razmišljal, da je menda od mojega prvega prisostvovanja pri rojstvu Cajtnga minilo že sedem let. K Cajtngu sem namreč pristopil septembra leta 2004 – živo se še spomnim natrpane garderobe, kjer je takrat kakih dvajset entuziastov žrtvovalo svoj čas v dobro tega časopisa. V naslednjih treh letih sem sodeloval pri pripravi in oblikovanju štirih izdaj Cajtnga, pri čemer je bila ena informativne narave s predstavitvami društev, krožkov in delavnic na gimnaziji in izven nje. Tri izdaje Cajtnga smo ugledali v tiskani obliki, zadnje in meni osebno najljubše pa žal ne. V spominu imam še vedno tri podobe. 1. Kako smo začeli s tem poslom, ko je kritika prerasla v akcijo. Naša generacija Cajtnga je zrasla iz kritike. Na prehodu iz prvega letnika v drugi me je mučilo nezadovoljstvo z dijaško skupnostjo gimnazije ter podhranjenostjo Cajtnga s kvalitetnimi in kritičnimi vsebinami. Drejc Kokošar je hitro zagrabil idejo o novi ekipi in novem konceptu šolskega časopisa, tako da smo po nekaj mesecih zbiranja kadra in člankov z veseljem zapisali: »Prišlo je do revolucije, ki nam je prinesla poceni delovno silo. Tako smo zadostili

potrebam in splavili na dan pestro število novih člankov.« Duha uporništva in samoupravljanja ter retorike povojne obnove nam res ni manjkalo. Novi Cajtng je bil kritičen, provokativen in zabavljaški. 2. Kako smo z drznostjo in brez dlake na jeziku Cajtngu dodali pomen. Tistikrat smo razmišljali nekako takole: »Tipično uredništvo šolskih časopisov je sestavljeno iz lutk v rokah administracije. Izogibajo se kontroverznostim, grdim besedam in vsem stvarem, ki so jim neznane. Edina stvar, za katero je tako uredništvo dobro, je poljubljanje ravnateljeve riti. Soočimo se z dejstvi; cilj šolskega časopisa bi moral biti v tem, da se šola uniči.« (iz knjige Steal This Book) Cajtnga brez družbene kritike in provokacij si pač nismo zamišljali – opozarjali smo na neutemeljene kriterije za ponavljanje, objavili zametek erotične zgodbe o odnosu med športnico in zdravnikom, tematizirali »pravo žensko« in »pravega moškega«, večkrat pa ostro obsodili vojsko in militarizem. Zdi se, da je učiteljski zbor najbolj spodbodlo prav slednje – obsodba sodelovanja gimnazije s sejmom Sodobna vojska in označitev profesorjev za dvoličneže, ki na eni strani pridigajo mir, na drugi pa sodelujejo pri novače-

Matevž Straus

nju morilcev, je sprožila več komentarjev in pojasnjevanj, češ da s sodelovanjem ni bilo tako mišljeno. Praksa novačenja morilcev se resda ni prekinila, je pa Cajtng dobil veljavo tudi med profesorji. Kritika na papirju je vedno močnejša od šepetanja na hodniku. 3. Kako je bil Cajtng pripravnica na Klub idrijskih študentov. Govorim lahko v lastnem imenu – Cajtng je bil zame pripravljalni tečaj na Klub idrijskih študentov. Dal mi je motivacijo, pokazal radosti skupinskega dela in vpeljal v družbeno udejstvovanje. Danes z veseljem ugotavljam, da je v ekipi Kluba idrijskih študentov kopica aktivistov, ki so v svojih dijaških letih tako ali drugače sodelovali pri Cajtngu. Verjamem, da so njihove zgodbe podobne moji. Zato me močno veseli, da po zatišju brez tiskane izdaje pri ustvarjanju pričujočega Cajtnga sodeluje tudi Klub idrijskih študentov in tako podpira naše mlajše kolegice in kolege, ki stopajo na pot aktivizma in skrbi za družbeno.

šolski trači

36

Cajtng lahko najdete tudi v digitalni obliki na spletu:

poročanja

sites.google.com/site/casopisgjv

umetniški prispevki prispevki tja v en dan


šolsko leto 2011/12

Upočasni svoj dih

37


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Intervju z Alešem Čarjem

Katja Miklavčič

Aleš Čar je sodobni slovenski pisatelj, scenarist, prevajalec, novinar... in še kaj bi se našlo. Med njegova najobširnejša dela sodita romana Igra angelov in netopirjev in Pasji tango ter zbirki zgodb V okvari in Made in Slovenia. Aleš je odraščal v Idriji, kasneje pa se je odpravil študirat v Ljubljano, ki mu je tako prirasla k srcu, da ga vrnitev v domače loge ni več zamikala. Aleš in njegova dela pa idrijski mladini niso preveč poznani. Zato sem kot njegova najljubša in zaenkrat še edina nečakinja dobila nalogo, da mu zastavim nekaj vprašanj.

Tudi sam si v svojih rosnih letih obiskoval Gimnazijo Jurija Vege Idrija. Kako so se ti ta štiri leta šolanja zapisala v spomin? Kako si se kot izrazit družboslovec spopadal z matematiko, ki je bila v tistih časih še težja, kot je danes? Na nek način smo bili privilegirani, Katja, kajti redko katera generacija ima možnost na lastni koži izkusiti toliko različnih procesov hkrati, kot smo jih bili deležni mi. Na ravni šolskega sistema smo padli v zaključno fazo večnega reformiranja jugoslovanskega usmerjenega šolstva, kar je v sistem neprestano vnašalo vedno novo nestabilnost in negotovost, na koncu pa je že dišalo čisto preprosto po zmedi in kaosu. Poleg tega smo na lastne oči spremljali agonijo, dezintegracijo in razpad SFR Jugoslavije, pri čemer seveda niti približno ni šlo samo za razpad neke politične tvorbe. Šlo je razpad enega političnega sistema, torej enopartijskega, in nastanek drugega, parlamentarnega sistema. Doživeli smo razpad jezika, odhod samoupravne latovščine in jezika skupnega kulturnega prostora, ki je nedvomno bil vrednota, in istočasno prisostvovali formira-

38

nju novega jezika, ki je rasel iz nacionalističnega diskurza. Razpadla je ena ideologija, bratstvo in enotnost, in z njo povezana hierarhija vrednot, hkrati pa so začele nastajati nove ideologije in novi sistemi vrednot. Razpadal je načina življenja, ki smo ga edino poznali, in se začel vzpostavljati nek nov, drugačen način življenja... Niti približno me ne grabi kakšna nostalgija, da ne bo kakšne pomote. Če smo že ravno pri tem, potem mi je osebno žal edino za skupnim kulturnim prostorom, ki nam je dajal širino in precej ostrejše kriterije, možnost drugega pogleda na stvari in različne perspektive. Ampak ni poanta v tem. Rad bi ti izrisal samo razplastenost in hkrati radikalnost najrazličnejših obratov in redefinicij, sredi katerih smo se znašli po čistem naključju. No, zdaj pa v vse kaose postaviva še intimno zmedenost, ki gre v paketu s srednješolskimi leti, in kot vsoto dobiva res popoln kaos. Moram reči, da ga danes, iz distance, doživljam kot izrazito kreativnega. Tu se verjetno skriva tudi odgovor na tvoje vprašanje glede matematike. Če se prav spomnim, smo imeli v štirih letih štiri različne profesorje matematike. Še več zmede torej. To je pomenilo, da

smo nedvomno znali kakšno definicijo manj, ampak hkrati pa smo bili bogatejši za kakšno ključno življenjsko izkušnjo. In izkušnje nosijo nedvomno večje bogastvo od definicij. Odraščal si v Idriji, nato si se preselil v Ljubljano, zdaj pa si zaradi službenih obveznosti v Mariboru. Kako gledaš na ta mesta? Se majhna Idrija sploh lahko primerja z največjima mestoma v naši še vedno mali Sloveniji? Ne vem, kaj naj rečem. Na neki ravni vse nas, ki živimo v tej državi, določa majhnost, ki prevzema v življenju najrazličnejše oblike. Isto velja za naša mesta. Idrija je zaradi specifične geografske lege in še česa na nek poseben način, reciva temu obsojena sama nase, ampak v mojem spominu je vseeno bolj odprto mesto od Maribora, ki je identitetno razbit zaradi propadle industrije, socialno na dnu zaradi brezposelnosti, prizadet zaradi največjega bega možganov in kadrov v državi, obsojen na večno drugo mesto in še kaj bi se našlo. In v teh specifičnih razmerah se je, vsaj jaz to tako doživljam, iz nemoči rodila posebna proletar-


šolsko leto 2011/12

sko-ruralna mentaliteta, ki daje Mariboru zelo specifično grobo tonaliteto lokalpatriotizma. Ljubljana v tem smislu nedvomno premore nekaj več svetovljanstva, odprtosti in sproščenosti, hkrati pa nemalokrat trpi za drugo obliko majhnosti, ki bi ji lahko rekli namišljena velikost ali celo prevzetnost. Katere tri pridevnike bi uporabil za lasten opis? Pripeljala si me do paradoksa. Kjer koli zgrabim, se mi zasvetlika v paketu nasprotni ekstrem. Recimo: na trenutke in za nekatere stvari pretirano ležeren, hkrati pa na drugih segmentih že kar fanatično brezkompromisen. Mehak ali mogoče celo premehak, istočasno in hkrati pa brutalno realističen in oster… itd. Težka naloga, vsekakor. Kaj meniš o položaju umetnikov v slovenski družbi? To je precej specifična, nemalokrat tudi čudna zgodba. Narodotvorna dimenzija kulture in umetnosti skozi čas je prinesla specifičen sistem, ki daje ustvarjalcem neke sistemske možnosti za preživetje, vendar gre v nemalo primerih bolj za socialni korektiv kot pa za podpiranje vrhunske umetnosti. Tega se bolj ali manj zavedajo vsi, z ministri za kulturo vred, prav tako pa tudi, da gre za izjemno občutljivo področje, ki se ga ni mogoče lotiti brez širšega premisleka in konsenza. Ampak prej ali slej bo do sprememb prišlo, vendar verjetno šele po spremembi razumevanja umetniškega poklica. Sistem namreč ustvarjalcem res pomaga preživeti, vendar je to za veliko večino eksistenčni mini-

mum, prag bede. S časom bosta dostojno preživetje in iz tega izhajajoče samospoštovanje pridobivala na teži, medtem ko se bo fanatično sledenje ideji, da je nekdo umetnik, izgubljalo. Konec koncev poklic primarno pomeni sposobnost preživetja, kar je pri nas, tudi zaradi izjemno majhnega trga in še česa, bolj izjema kot pravilo. Večina umetnikov odkrije svoj talent v svoji rani mladosti. Ti si prvo zgodbo napisal »šele« med študijem. Kaj misliš, zakaj je tvoj talent na svoje udejstvovanje in potrditev moral čakati tako dolgo? Katja, tole bo mogoče slišati kot lažna skromnost, ampak jaz sebe res ne dojemam kot osebo z nekimi posebnimi pripovednimi talenti in zato v rani mladosti tudi ni bilo mogoče kaj posebnega odkriti. Vsekakor v tvojih letih nisem bil sposoben spisati tekstov, kot jih pišeš ti. Resno mislim. Imam seveda neke sposobnosti, ki pa se na literaturo vežejo bolj po naključju kot po nujnosti. Ne vem, lahko precej hitro in precej natančno preberem ljudi, konstrukcije njihovih svetov, ključne motivacijske in pogonske točke. Znam brati situacije, znam brati med vrsticami, lahko se potopim v mentalne svetove, ki so meni osebno sicer popolnoma tuji. Znam zaobjeti njihovo logiko, dramaturgijo, videti ključne akcente itd. Ampak ti »talenti« bi me pripeljali tudi do, improviziram, sposobnega pogajalca, verjetno bi lahko več kot korektno opravljal delo šolskega psihologa in še kaj. No, končalo se je v literaturi, čeprav bi se lahko tudi v filmu in verjetno še v

čem tretjem. Pri meni ne gre za lahkotnost jadranja s pripovednim talentom, ampak za trdo in brezkompromisno raziskovanje. Ki pa mi daje veliko zadovoljstva in veselja. Kako se počutiš, ko napišeš nekaj zares dobrega? Zanosi, da je pravkar nastalo kaj velikega, me težko dvignejo s tal. Ko se stvari ohladijo, se namreč domnevna božanskost nemalokrat izkaže za popolno iluzijo. Trenutkom preprosto ne zaupam. Poznam pa občutek velikega zadovoljstva, in sicer ko končam neko večjo stvar z jasno zavestjo, da sem dal od sebe vse, kar sem v tistem trenutku lahko. To šteje. Napisal si že veliko, ogromno. Če te postavim pred odločitev: katero izmed vseh del ti je najbolj pri srcu? Obeh knjig kratke proze sem vesel. Tvoja dela so večkrat brez dlake na jeziku. Kako sprejemaš negativne kritike (sklepam, da težav s sprejemanjem pozitivnih kritik nimaš)? S tem je treba opraviti na začetku in hvala bogu je bilo več kot dovolj priložnosti za to. Če ne dobiš neke distance do pisanja drugih o svojih stvareh, pa to ne pomeni ignorance ali vzvišenosti, postane vse skupaj nemogoče. In predvsem postaneš ti nemogoč. In to je šele nemogoče. Vedno se človeka te stvari tako ali drugače dotaknejo, ampak neka zdrava distanca tako do destruktivnih kot do pretirano afirmativnih zapisov, je nujna.

39


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Tisti, ki te dobro poznamo, vemo, da si zelo sočuten in topel človek. V svojih delih pa si direkten, svoje like postavljaš v težke življenjske situacije. Zakaj? Življenje je skupek omejenosti, majhnosti in nemoči, in to je lepota stvari. Človeka, kot osrednjo figuro na tem polju, krasijo zelo podobni parametri, zato si že v osnovi zasluži razumevanje, empatijo, pomoč itd. Umetnost je povsem drugačen poligon. To je laboratorij, neke vrste secirnica, kjer se sistem vrednot v precejšnji meri postavi na glavo. Če se hočeš res prikopati do nečesa skritega oziroma drugačnega, potem brez, recimo, ostrine in brezkompromisnosti ne bo šlo. Konci tvojih del so nekako odprti, nedorečeni, bralcu prepuščajo svobodo. Misliš, da realnost, v katero smo pahnjeni, res ne dopušča srečnih koncev? Konci predvsem ne smejo zbanalizirati vsebine, ki jo človek

40

artikulira pred tem. Kar pa se srečnih koncev tiče, Katja, je stvar precej odvisna od tega, kako razumemo srečo. Pa ne želim pametovati po nepotrebnem. Osebno mi namreč ni niti malo blizu vsebina, ki jo običajno mislimo, ko izrekamo besedo sreča. Nekaj med vzhičenostjo, evforijo in ekstatičnostjo. To so sladki trenutki, ampak nikoli več kot samo trenutki. Ekstatičnost ne more trajati, kot traja čas po »srečnem koncu« (do konca dni itd.). Sintagma »srečen konec« je torej kontradikcija po sebi, še preden jo nalepimo na konkretne osebe. Sam srečo vidim precej bližje vsebini, ki jo izreka beseda znosnost. Na prvi pogled gre za radikalno prizemljitev pričakovanj in znižanje kriterijev. In res je tako. Gre za znižanje na človeško mero oziroma na mero človečnosti. Od te točke naprej pa so mogoče razne oblike sreče in posledično srečnih koncev, vendar se zdi, da smo postali pravi mojstri za spregledovanje teh malih drobcev sreče, ki ležijo raztreseni po tleh. Zato pa uspemo videti vsako, še

tako nepomembno težavico in iz nje narediti slona. V tem letu izide tvoj novi roman. Nam zaupaš, o čem bo tokrat tekla beseda? V veliki meri bo tekla beseda prav o znosnosti, kar sem načel v prejšnjem odgovoru, in sicer skozi analizo anatomije neke družine. Družine kot koncepta, vrednote, kulturnega dejstva, tradicije. Gre za časovni lok, ki zajema skoraj sto let in riše scenografijo z intenzivnimi barvami norega 20. stoletja. »Mladost je norost.« Kaj praviš na tale pregovor? Mladost je obdobje, ko je treba preigrati razne lege, perspektive in si nabrati različne izkušnje. To postane s časom pomemben del nas, iz tega črpamo, ozaveščamo in artikuliramo tako sebe kot svet okoli nas. Brez teh izkušenj bi nas bilo bistveno manj. Intervju je bil spomladi objavljen v spletni različici Cajtnga.


šolsko leto 2011/12

Gimnazijec

Nikoli ne smeš razumeti

Pomladna balada

Očarljiv pogled temnih oči

Ves čas premišljujem

Ko se dan v večer prevesi

se mojih misli ne znebi,

Premišljujem

na ljubezni se tečaj

odkar tega fanta sem spoznala,

Torej ne razumem

tjakaj, v temo pod drevesi,

niti ene noči še nisem prespala.

Razumevanje=revščina

tiho izmuzniva skrivaj. Na ta topli prvi maj

Njegov nasmeh me osrečuje,

Nikoli ne smeš razumeti

moje srce divje bije;

njegov pogled me navdihuje,

Mojih prstov

pridi, roko mi podaj,

njegov objem me pomiri,

Ki igrajo po strunah

ne ustavi čarovnije!

njegov humor me nasmeji.

Tvoje strasti Močno objemi me, da tu si,

Vem , da sem se zaljubila,

Sladkih solz

mi v tišini nočni izdaj,

in zdaj ne vem, kako življenju bom sledila,

Ki se ob tem zbirajo

naj preplavijo okusi

težko se hrepenenju je izogniti,

V morju globin najinih vek

te bližine temo, naj

ampak svojih misli ne morem zatajiti.

vtisne vonj se misli v kraj, Belega čolna

naj črnina naju ovije,

Gimnazijec bo najlepši moj spomin,

S katerim po njem plujeva polna

naj svet nori danes vsaj

brez grenkobe in solza v očeh,

Bolečega sladkega hrepenenja

ne ustavi čarovnije!

on bo hranil večni moj nasmeh. S svojimi dotiki okrasi Ksenija Mlinar

Nikoli

me v temí in šepetaj

Ne smeš razumeti

komaj slišno in počasi dokler po (ne)sreči kdaj topel, nežni dotikljaj

Vsak

tvojo sapo z mojo zlije.

Ki razume

Ne odmikaj se nazaj,

Ne ve ničesar

ne ustavi čarovnije!

Je pomirjen Torej ne premišljuje

Tih še en poljub mi daj,

Zato ne ve

moje srce željno vpije,

Kaj in zakaj razume

daj, nikoli ne končaj,

Ter kaj pomeni razumeti

ne ustavi te čarovnije

Gaja Rupnik Caruso

Nina Istenič

41


Časopis Gimnazije Jurija Vege Idrija v sodelovanju s Klubom idrijskih študentov

Težka so vrata Težka so vrata, a lahki so dnevi za njimi. Lahkotno se pišejo na prosojni list. Skozenj proseva senca pisanja. Na stotine, na tisoče je teh listov, ki s piščeve mize lahkotno padajo na tla. Stotine, tisoče teh lahkih belih listov! Nežno zajadrajo, preden se spustijo na tla. Tam se vežejo v knjigo. List za listom, gram na gram. Ko je končana, jo pisec malomarno prime in odnese na polico. Na novo, še neupognjeno pod težo besed. "Lahke besede pišem, lahke," si misli. Toda na drugi strani, kjer Sonce poševno preseva na knjižno polico, zagleda knjigo: staro, s prahom pokrito. Svoj prvenec. Odpre jo in prelista. Težko obrača porumenele in razpokane liste. A ko je zgodbo pisal, so bili beli, prosojni in lahki! Prav taki, kot so tisti iz nove knjige! Prav takšni! "Lahke besede pišem, lahke," si je mislil, ko je pisal prvenec. A zgodba je globoka, močna in težka! Desetine teh knjig, prepolnih lahkotnih besed, postajajo težke, težke knjige zgodovine. Zlate so roke Pisca, ki jih zapisuje. Jan Jezeršek

Lunin Rondo Močno sveti moja luna, jaz pa padam v globino, tja nekam na hladno stran sveta, na hladni pol neba, tja nekam v hladnino.

Beli cvetovi spet cvetijo, modri ptički spet letijo, jaz pa se vračam na ta svet. Močno sveti moja luna.

Luna mi razsvetljuje pot, ko odhajam od tod, ko odhajam k moji ljubi, ki mi ljubezen obljubi, odhajam, odhajam na dolgo pot. Močno sveti moja luna.

Dejan Ozebek

42


šolsko leto 2011/12

Kraj Odrinila je mačko, ki se ji je muzala okrog nog. Mačka ni odnehala. Krožila je krog nje in neizprosno zahtevala seanso nežnosti. Znova jo je odrinila in se naslonila na deblo jablane. Prvi jutranji žarki so ji obsijali obraz. Napet obraz, ki je izžareval nejevoljo in žalost. Obraz, čez katerega je spolzela solza. Solza, ki so ji sledile še druge. Solze, ki so z utrujenega obraza izpirale sledi nemoči in obupa. Počasi, zelo počasi. Zazrla se je v daljavo, v hrib. In hkrati v soj preteklosti zadnjih mesecev svojega življenja. Vse je bilo tako … enolično. Dan za dnem je mukoma vstajala, hitela na vlak, ki jo je peljal do šole. V šoli je poslušala snov in sledila pouku ali pa se je zatekala v svet svojega malega uma. Med odmori je bila s prijateljicami, ki jih je počasi že minevalo potrpljenje in razumevanje njene nejevolje. Njihov smeh ji je postajal čedalje večja neznanka. Neznanka, ki ji ni bila več kos. Dobra volja je postajala skoraj nedostopno stanje ekstaze. Izgubljeno je tavala po svojih spominih. Jih preganjala. Neuspešno. Malodušje in strah pred prihodnostjo sta se dodobra zakoreninila v njeno mlado srce. Srce, ki na tovrstno trpljenje duše še zdaleč ni bilo pripravljeno. Tako so minevali dnevi. Brez čutnosti, brez opoja sladkega vsakdanjika, ki na obraze ljudi prinaša zadovoljne nasmeške.

Vsak večer pred spanjem se je potopila v svet svojih misli. Slišala je glas, ki ji je šepetaje pripovedoval o najglobljih skrivnostih življenja. Ni se spraševala, od kod prihaja niti kje je njegovo pravo domovanje. Le poslušala je njegovo tiho šepetanje: Tam, nekje. Obstaja kraj. Obstaja kraj, kjer izgubljeni najdejo svoj mir. Mir svojega uma. Mir svojega duha. Mir svoje duše. Pokaži mi ta kraj. Pokaži mi moč njegove razsežnosti. Ta kraj nima imena. Ta kraj nima prostora, ki bi ga zavzemal. Ta kraj združuje osamljene. Teši nepotešene. Tolaži žalostne. Miri srdite. Najde izgubljene. Ljubi neljubljene. Pokaži mi ta kraj. Pokaži mi moč njegove razsežnosti. Ta kraj je v tebi. Ta kraj si ti. Pokaži mi ta kraj. Pokaži mi moč njegove razsežnosti.

Zagledal se je v dolino pod sabo. Narava se je kopala v megli, on pa je bil obsijan s sončnimi žarki. Zamižal je in nastavil lice v pozdrav soncu. Svetla krogla ga je polnila s svojo energijo in ga navdajala z novimi močmi. Počutil se je svobodnega, osvobojenega. Znova je premagal napor in trnjevo pot. Pot, ki ga je pripeljala v višave, k soncu, k njej. Podarila mu je ključ svojega srca. Pokazala mu je pot do kraja. Jo bo pokazal še on njej in jo potegnil iz vrtinca malodušja, ki jo je tako trdovratno stisnilo v svoj oklep? Bo? Bosta znala najti kraj in ljubiti srečo svojega obstoja? *** Pobožala je mačko, ki se ji je muzala okoli nog. Mačka je zadovoljno nastavila vrat in zahtevala nadaljnjo seanso nežnosti. Vzela jo je v naročje in se naslonila na deblo jablane. Pozno popoldansko sonce ji je obsijalo obraz. Miren obraz, ki je izžareval čisto spokojnost in srečo. Obraz, na katerem je kraljeval nasmešek. Najraje bi zapredla. Zapredla tako glasno, kot je predla mačka v njenem naročju. Katja Miklavčič

Išči. Išči. Išči. Išči nekoga, ki ti bo pomagal pri iskanju tega kraja.

43


Cajtng [dec 2011]  

Cajtng je mladinsko glasilo Gimnazije Jurija Vege Idrija in Kluba idrijskih študentov. Ta številka je izšla 23. decembra 2011, vsebinsko pa...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you