Zdaj pa : Ljubljana, tuji avtorji o naši prestolnici

Dela v zbirki: HERTA MÜLLER ZAZIBAN DIH DANIEL KEHLMANN SLAVA Roman v devetih zgodbah RICHARD FLANAGAN PLOSK ENE DLANI JONATHAN FRANZEN OBMOČJE NELAGODJA DAVID GROSSMAN GLEJ GESLO: LJUBEZEN MICHAL VIEWEGH UČNA URA USTVARJALNEGA PISANJA ŠTIRI ZMAJSKE Zmaji na potepu po Ljubljani ■

ZDAJ PA: LJUBLJANA Tuji avtorji o naši prestolnici LJ KOT LJUBEZEN Pesmi o Ljubljani SEBASTIJAN PREGELJ IN GAŠPER TROHA LITERARNE POTI LJUBLJANE

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 1

2.4.2010 8:58:24

© Študentska založba 2010

Brez predhodnega pisnega dovoljenja Študentske založbe je prepovedano reproduciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, predelava ali druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem, javnim interaktivnim dostopom ali shranitvijo v elektronski obliki.

Marina Abramović, Lips of Thomas (Performance, Galerie Krinzinger, Innsbruck, 1975) © Marina Abamović by VG Bild-Kunst, Bonn 2008

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

821-82

ZDAJ pa: Ljubljana : tuji avtorji o naši prestolnici / zbral in uredil Aleš Šteger. - Ljubljana : Študentska založba, 2010. (Knjižna zbirka Žepna Beletrina)

ISBN 978-961-242-282-0 1. Šteger, Aleš 250538240

Vse informacije o knjigah Študentske založbe so dostopne tudi na: www.zalozba.org

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 2

2.4.2010 8:58:24

ZDAJ PA: LJUBLJANA Tuji avtorji o naši prestolnici

zbral in uredil Aleš Šteger

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 3

2.4.2010 8:58:24

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 4

2.4.2010 8:58:24

Kafkova Praga, Petersburg Dostojevskega, Baudelairov Paris. Trije zveneči primeri avtorjev, ki so v svojih mestih, ustvarili še eno mesto, mesto literature. Ne gre le za to, da bi se literatura zgledovala po resničnosti. Razmerje je neprimerno bolj zapleteno, saj so sčasoma realna mesta povzemala svojo podobo vse bolj po podobi, kakršno so imela v knjigah, in si jo poskušala priličiti. Po množici podob, tako domačih kot gostujočih avtorjev. Lahko bi zapisali, da neko mesto toliko časa obstaja zgolj kot abstraktna možnost, kot neke vrste nerealiziran urbani privid, dokler ne najde prepričljivih literarnih kronistov. In da za to ni dovolj, da o mestu pišejo le njegovi prebivalci v svojem jeziku, marveč da so še posebej dragoceni zapisi in opazke tistih, ki v mesto pripotujejo s prtljago svojih mest in kultur in drugačnih zornih kotov. Kako mesto vidijo prišleki in kako se odraža mesto v besedilih tujih avtorjev, pri čemer je pridevnik »tuji« seveda pogojen in slej ko prej neustrezen? Odgovor predstavlja neprecenljivo zrcalo mesta, njegov potni list v svetu in nenadomestljiv pripomoček pri luščenju tistega »nekaj«, kar dela Prago edino praško, Petersburg nepozabno peterburški, Pariz nezamenljivo pariški. Pa Ljubljana?

5■

Če je Ljubljana imela srečo, da premore celo vrsto izjemnih slovenskih avtorjev, ki so jo vzeli za svoje mesto, od Franceta Prešerna do Lojzeta Kovačiča, od Ivana Cankarja do Andreja Hienga, pa nam ob premišljevanju o vidnih avtorjih, ki niso ustvarjali v slovenskem jeziku in ki se jim je v dvajsetem stoletju zdelo vredno zapustiti par verzov ali proznih odstavkov o slovenski prestolnici, kmalu zmanjka imen. Ali si ni Joyce nekje pribeležil par stavkov o noči, ko sta z Noro po pomoti izstopila na ljubljanski železniški postaji? In ali se ni Sartru ali Henryju Millerju ob obisku mednarodnega kongresa PEN na Bledu, zapisala tudi kaka opazka o Ljubljani? Žal kaj kmalu pridemo do spoznanja, da smo lahko ve-

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 5

2.4.2010 8:58:24

seli, če pri tujih literarnih veličinah Ljubljana postane mimobežna opomba, literarni drobiž in tranzitni privid, nakracljan pod črto.

■6

Ko sem pred letom dni pričel z delom na tej knjigi, si nisem predstavljal, da je naš prevladujoči odnos do tekstov tujcev o nas pogosto ignoratski, njihovo arhiviranje pa malomarno in prepuščeno dobri volji peščice posameznikov. Številna svetovna mesta si prizadevajo priti na vsak način do vpisa v svetovni literarni zemljevid. Povsem samoumevno je, da imajo mesta s politično neprimerno manjšo težo kot Ljubljana, mesta kot so Gradec ali Antwerpen ali Pecs, institucije mestnih pisateljskih rezidenc, na katere vabijo tuje pisatelje, da pridejo za par mesecev ustvarjat, pri čemer se okolje neredko vpisuje v dela gostov. Zdi se, da je Ljubljani malo mar za belo liso, ki je na zloglasnem literarnem zemljevidu (zahodnega) sveta.

Tovrstnih misli sem bil po par mesecih bolj ali ne neplodnega izvpraševanja prijateljev in profesorjev in avtorjev, prevajalcev in urednikov, lektorjev in znancev. Na stotine mejlov je obkrožilo planet, a se mi je zdelo, da nikamor ne napredujem. Kar ni bilo povsem res. Izkazalo se je, da je predvsem v poslednjih tridesetih letih, nekako od osemdesetih let dvajsetega stoletja dalje, zavladal nek povečan interes tujih avtorjev za Ljubljano. Ali pa je vsaj iz tega obdobja ohranjenih več tekstov v živem spominu bralcev, pisateljev in drugih. Če sem v tej knjigi na začetku hotel zajeti pričevanja tujih avtorjev o Ljubljani iz zadnjega stoletja, me je število škrbin, s katerimi se mi je prestolnica porogljivo nasmihala prvih sedemdeset let dvajsetega stoletja, na koncu navedlo k temu, da sem se osredotočil na živo polpreteklost.

Pesmi in proza, zbrane v tej knjigi, se gibljejo med hvalnicami in zbadljivo kritiko, lucidnimi opažanji in pesniškimi zmotami, erotičnimi eskapadami in romantičnim sanjarjenjem, med mitologijo, poročilom in osebnimi zgodbami. Skupaj tvorijo dokument uzrtja mesta od zunaj, zrcalo vsem nam, ki domnevamo, da ga poznamo od znotraj.

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 6

2.4.2010 8:58:24

Na dlani je, da je opravljeno delo zgolj vrh ledene gore, dejanje, ki kliče po dopolnjevanju. Bolj kot sestavljalec knjige sem bil zbiralec tekstov, zemljemerec v neprehodnih in nekartografiranih ozemljih, kjer ne prideš daleč brez lokalnih vodičev in poznavalcev terena. Vsem, ki so se odzvali na moje pozive in mi pomagali z nasveti, namigi, prevodi in podatki, se od srca zahvaljujem. Njihovo število je neprimerno večje od števila tekstov, ki so se znašli v tej knjigi, zato jih prosim za razumevanje, da ne navajam vsakega poimensko. Dvema osebama pa se želim še posebej zahvaliti.

Maji Čakarić, ki je diplomirala z nalogo o podobi mesta Ljubljane v delih tujih pisateljev, katera mi je bila v veliko pomoč, ter Ani Schnabl, bez katere ne bi zmogel zajetne komunikacije z avtorji, uredniki in prevajalci, ki jo sestavljanje takšne knjige neizbežno prinese s sabo.

7■

Aleš Šteger

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 7

2.4.2010 8:58:24

Ivo Andrić

■8

V hišni ureditvi starejših gospodinjstev v Srednji Evropi (na primer Zagreb, Ljubljana) pogosto naletimo na predmete iz XIX. stoletja, ki so bili značilni za tedanje pojmovanje tako človeških potreb kot tudi življenja nasploh, vključno z umetnostjo.

Na primer – oprostite! – v stranišču neke starejše zgradbe v Ljubljani lahko vidite »školjko« iz porcelana, okrašeno s secesionističnimi ornamenti listja in cvetja perunike. Znamka te »školjke«, izdelane v obliki cvetne čaše, pa se imenuje Triton Vase.

Potemtakem sta tako umetnost kot mitologija uporabljeni za to, da bi se polepšala in zakrinkala stvarna uporaba tega predmeta.

Videti je težnjo, da se fiziološke potrebe in vse tisto, kar jim služi, zakrijejo s tančico »umetnosti« in »duhovnega« življenja, čeprav za ceno nefunkcionalnosti in ob tveganju precej smešnega učinka.

Isto je mogoče opaziti tudi pri mnogih drugih predmetih, v kuhinji ali v drugih stranskih prostorih. Šele od začetka XX. stoletja dalje ljudje zmorejo pogum, da pri proizvodnji vseh tovrstnih predmetov sledijo edino funkcionalnosti, tako da ni več nujno, da bi se celo nočna posoda, na primer, morala zgledovati po cvetni čaši ali se zakrinkati z vrtnicami in tulipani, temveč sme biti gladka in bela, biti zgolj tisto, kar je. Tako je tudi v vsem ostalem. prevedel Boris A. Novak

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 8

2.4.2010 8:58:24

Vladimir Aristov

V Ljubljani, župan pri fontani

Neko jutro mi je moj ljubljanski prijatelj pokazal človeka v sprani vojaški srajci, ki je hitro hodil mimo mestnega vodnjaka. »To je naš župan,« je mirno rekel moj prijatelj, kot da bi govoril o kakšnem sleherniku, najbrž bi lahko rekel tudi »berač« ali »klošar«.

Zvrtelo se mi je v glavi – saj je takšen prizor nepredstavljiv v Moskvi, recimo, ali drugem mestu na Zemlji, kjer se je župan že zdavnaj spremenil v neobstoječo figuro, že zdavnaj se je skril za hrbti varnostnikov, za ekrani videokamer, televizorjev …

9■

Mar se tukaj v Ljubljani glavni prebivalec določa z žrebanjem?

Morda za dan le en?

Opravljal boš svoje delo

svobodno, ne da bi se bal, da boš za zasluge

pretirano nagrajen, lahko se sprehodiš mimo jutranjega vodnjaka

in v vodo pogledaš, ne da bi se bal, da boš videl v valovitem odsevu

zmajevo glavo ali nič –

le nebo

dimno nebo nenavadne barve španskega bezga sredi gora Prevedla Jelka Ciglenečki in Mladen Uhlik

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 9

2.4.2010 8:58:24

David Albahari

Noč v Ljubljani

■ 10

Ljubljana je polna osamelih žensk. Čeravno Marcus Grün ni vedel ničesar o resničnem številčnem razmerju med moškimi in ženskami v Ljubljani, si je ta stavek ponavljal kot mantro. Zavoljo tega ga ne bi kazalo obsojati, saj je bila le igra naključja, da se je znašel v Ljubljani. Namenjen v Zagreb je z vlakom potoval iz Salzburga, a na lepem ga je premagal spanec in zdramil se je, ko je vlak prihajal na ljubljansko železniško postajo; še ves omotičen, obenem pa spodbujen z besedami vznemirjene starke, ki je sedela v njegovem kupeju, je pograbil nahrbtnik in se pognal z vlaka, v prepričanju, da je prispel na cilj. Ko se je ozrl naokrog in ugledal izveske z napisom Ljubljana, je bilo prepozno: vlak je že odpeljal, hitel je proti Zagrebu in Beogradu, nemara celo proti Sofiji, ki jo je Marcus prav tako hotel obiskati, kajti del njegovih družinskih korenin je segal v Bolgarijo. Ženske v njegovi družini so vedno uporabljale parfume z močnim vonjem rožnega olja in tako si je Marcus predstavljal Sofijo kot mesto, ki ob katerikoli uri dneva in noči, ne glede na letni čas, diši po vrtnicah.

Vendar v Ljubljani ni zaznal nikakršnega vonja. Nahrbtnik je odložil v garderobo na železniški postaji in se, s pogledom, uperjenim v turistični zemljevid, namenil proti središču mesta. Središče ni bilo daleč, morda kakih deset minut hoda, bilo pa je le dovolj oddaljeno, da se je v Marcusu porodil in se potlej ponavljal omenjeni stavek: Ljubljana je polna osamelih žensk. V resnici je Marcus na poti od železniške postaje do središča uzrl zgolj dve ženski, ki sta stopali sami, toda bilo je nekaj v njunem videzu in načinu, kako sta, ne da bi trenili, prenesli njegov pogled, kar ga je napeljalo na misel, da sta osameli. Nedolgo zatem je v središču mesta s številnimi restavracijami in kavarnicami, kjer je v blaženi otopelosti prebil dve uri, srebajoč limonado in kapučino, stavek postal domala preroški, saj so mimo njegove mize vseskozi hodila sama dekleta. Tačas jim je že rutinsko pripisoval osamelost, kar je utemeljeval zdaj z njihovim namrščenim čelom, zdaj s stisnjenimi

fabula 2010 - ljubljjana od zunaj Ea tisk notranjost.indd 10

2.4.2010 8:58:24