Milan Dekleva
Tako dolgo sem na svetu kot ljudska pesem, strah me je strel in motnih tolmunov in vetrov v napaËni noËi, ko te ne morem prebuditi, o ljubica zala, o ljubica mala. Pa si za mojimi oËmi, divja do krvi, in mi govoriπ o ognju, ki naju bo nekoË spet zdruæil in to je lahko le ogenj v repih tvojih otrok, glasnikih neba. Nasloniva dlan ob dlan, da bi odreπila skupno utrujenost, muckava ju, da diπita po kresnicah in neænost raste in raste kot potop.
132