Bilten št. 29, letnik 2014 by JK Zeleznicar

Medgeneracijsko sreÄ?anje JKĹ˝ pred Taborsko jamo, 2012. Foto: Peter Gedei

Vsebina Beseda nevidne urednice................................................................................................2 Poročilo predsednika za leto 2012 Matej Mihailovski......................................................3 Poročilo predsednika za leto 2013 Matej Mihailovski......................................................4 Kako sem preživel deset let predsedstva JZS Miha Čekada..........................................5 Raziskovalne novosti v Ledenki Miha Staut..................................................................7 Skalarjevo brezno Uroš Ilič.............................................................................................21 Ko novopečeni jamar prvič doživi deviško jamo Janez Ferreira Stražišar..................24 Dihalnik Šice Dare Hribar in Uroš Ilič................................................................................27 Veliko brezno v Grudnovi dolini Aleš Lajovic...............................................................36 Buža in suha južina Milan Ferran..................................................................................... 41 Drobni tisk Damijan Šinigoj, JK Novo mesto........................................................................42 Reševanje v Buži Miha Staut............................................................................................46 Drugo mednarodno srečanje jamskih fotografov Peter Gedei..................................51 Močerilka postojnska izlegla jajčeca Ciril Mlinar – Cic ..............................................54 16. mednarodni speleološki kongres v Brnu Boštjan Vrviščar....................................56 V tretje gre rado: Eiskogelhöhle Mojca Stritar............................................................58 Makedonija 2013 Uroš Ilič............................................................................................... 61 Odprava v Turčijo 2012 Boštjan in Mojca Vrviščar. .........................................................67 Balkansko jamarsko srečanje Njeguši, Črna gora, 2013 Iztok Trček – Jolbe.............70 Mehika 2013 Simon Oprešnik..............................................................................................77 V gosteh v Braziliji Miha Staut........................................................................................80 Kako smo se imeli na šoli 2012 Matej Lazar, Janez Ferreira-Stražišar, Irena Košir, Nebojša Matijević, Primož Uršič, Marko Žnidaršič, Jasna Tavčar, Alenka Ložar, Boštjan Vrviščar............89 Jamarska šola 2013 Uroš Ilič...........................................................................................92 Ko te potegne noter Alenka Ložar..................................................................................93 Vtisi jame Burja Janez Ferreira-Stražišar...........................................................................95 A small drinking village with a fishing problem Janez Jaka Cerar.............................96 Uvajanje mladih v jamarsko dejavnost Irena Košir. ...................................................98 Najmlajši jamar Miha Čekada. ......................................................................................... 101 Poročilo personalne sekcije JKŽ 2011–2013 Viktor Robič – Brko .............................105 V jame z nejamarji Nebojša Matijević..............................................................................106 Ona je lahko on ali kako jamarke lulamo po moško Mojca Vrviščar Zazula............108 Kako čim bolj zgrešiti lego jame? Miha Čekada...........................................................109 Nova jamska merska enota Viktor Robič – Brko . ....................................................... 112 In Memoriam: Pavle Ciglar.......................................................................................... 113 In Memoriam: V spomin na Zvoneta Ambroža ...................................................... 114 In Memoriam: Jože Mulej ............................................................................................ 115 Spomini na Jakoba Žvana .......................................................................................... 116 Soneti Viktor Robič – Brko.............................................................................................. 118 Luci 2012 Matej Zalokar, JD Rakek. ..................................................................................122 Luciferovanje, Herbst 2013 Alexandra Bengel...............................................................123 Luciferovanje, jesen 2013 Alexandra Bengel..................................................................124 Kje so naše ladje Boštjan Vrviščar..................................................................................125 Fotostrip: Luciferovanje 2013....................................................................................128 (P)osebne novice...........................................................................................................130 Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada ...................................................133 Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada ..................................................135 Seznam članov JK Železničar.....................................................................................136 Seznami akcij JKŽ......................................................................................................... 137 Kratek nasvet piscem prispevkov............................................................................ 146

Uvodnik

Beseda nevidne urednice Začelo se je, ko sem skromno in malodane zaradi lepšega povzdignila glas, da bi pa mogoče jaz, če se RES ne bo javil nihče drug in če RES nikogar ne zanima, prevzela urednikovanje Biltena. Kot sem slutila, je bil moj plašni predlog zgrabljen z vsemi klubskimi rokami. Ob vsesplošnem olajšanju, da je nehvaležna naloga dodeljena, so se sicer zgodaj jeseni, ko se je na straneh bodočega Biltena širila samo strašna belina, začeli šepetajoči dvomi, kako lahko Bilten ureja nekdo, ki na klub ne hodi. V (p)osebno zadoščenje mi je zato, da je v današnjih časih virtualne komunikacije nova številka vendarle pred vami. Kot vsako pravo jamarsko akcijo je tudi njeno pot na svetlo pospremilo nekaj znoja, kletvic in modric, pa tudi obilica zagnanosti in dobre volje. Seveda pa so njeno rojstvo olajšali prav nič virtualni pomagači, ki so ob četrtkih zvečer dopolnjevali »najbolj uradni« seznam prispevkov na klubski tabli in gnjavili redke zagrizene zamudnike, naj vendarle dajo svoje besedilo iz rok. Hvala vam! Tokratna bera poročil z raziskav, ki naj bi bile vendarle bistvo jamarjenja, je nekoliko skromna, za ta primanjkljaj pa se odkupujemo z eksotičnostjo odpravarskih destinacij, s predanostjo pri uvajanju mladih in malo manj mladih v jame in predvsem z veliko demografsko pridnostjo. Verjetno se je tudi zaradi baby booma, ki ga je v svojih sonetih stare šole ovekovečil naš največji pesnik Brko, raziskovalni gon nekoliko umaknil pestremu družabnemu življenju, ampak to pomeni odlične obete za prihodnost – ni vrag, da ne bo kdo iz najmlajše generacije, navdihnjen s strastjo svojih staršev, že kmalu zagrizel v sladko-kislo jabolko podzemnega raziskovanja! Tega si lahko vse klubske in druge dame že zdaj olajšate z dragocenimi napotki s tehničnih strani, tokrat prirejenimi posebej za vas. Kot posebno poslastico za oba spola pa v podroben pregled vsem priporočam galerijo bolj ali manj dolgolascev na straneh 121–123. Tisti, ki bo prvi prepoznal nastopajoče na vseh fotografijah, bo v naslednjem Biltenu dobil častno omembo! Mojca Stritar

BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 29 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.jkz.si Bilten je brezplačen in izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190

29. zvezek so sestavili člani JKŽ. Uredila: Mojca Stritar Lektorirala: Mojca Stritar Postavil: Peter Gedei Naklada: 400 izvodov Tisk: natisnjeno v Sloveniji.

Fotografija na naslovnici: Proti Ledenim sanjam v Ledeni jami pri planini Viševnik. Foto: Peter Gedei

Poročila

Poročilo predsednika za leto 2012 Matej Mihailovski

eto 2012 je bilo za naš klub polno vsakovrstnih aktivnosti na najrazličnejših področjih. Začetek leta je bil zaznamovan s prevzemanjem različnih funkcij naših članov v predsedstvu Jamarske zveze. Od vloženih kandidatur je bilo izvoljenih pet članov, in sicer Matej Mihailovski kot podpredsednik, Mojca Vrviščar Zazula kot tajnica, Ciril Mlinar – Cic kot vodja komisije za varstvo jam, Iztok Trček – Jolbe kot vodja inventurne komisije, Miha Staut kot vodja tehnične komisije in Primož Uršič kot član nadzornega odbora. Poleg delovanja članov v Jamarski zvezi Slovenije smo bili aktivni tudi na področju obiskovanja jam. Leta 2012 je bilo opravljenih 209 jamarskih akcij, vendar ni bilo veliko novih odkritij. Med najpomembnejša spada

jamski sistem Ledene jame pri planini Viševnik, kjer je bilo odkritih in izmerjenih 1110 metrov novih rovov z globino 280 metrov. Sodelovali smo tudi pri raziskovanju Brezna pod žičnico. Poleg obiskovanja domačih jam smo se odpravljali tudi v tujino. Zanimiva je bila jamarska odprava v Turčijo. Med drugim smo se udeležili jamarskega kongresa v Švici, kjer je Ciril Mlinar – Cic predstavil svoj film o onesnaženju kraških voda, ki gledalcu na izviren način predstavi to za kraško okolje pomembno tematiko. Jamarski klub Železničar že vrsto let deluje v okviru enot Civilne zaščite občine Ljubljana. Po reorganizaciji sistema enot zaščite in reševanja se je v reševalno enoto vključilo 17 članov prostovoljcev. Poleg nudenja pomoči pa nam to seveda predstavlja enega od glavnih virov financiranja. Žal je prišlo 2. decembra tudi do nesreče, kjer je naši članici Jasni Tavčar v Majčevem breznu med povratkom iz jame na nogo padel kamen. Utrpela je hudo poškodbo noge in po več operacijah še vedno počasi okreva.

Plani za leto 2013 • • • • •

V vhodni dvorani Ledene jame pri planini Viševnik. Foto: Peter Gedei

Organizacija jamarskega tabora, obisk jamarskega kongresa v Brnu, potapljaška odprava v Francijo, priprava vaje v okviru Civilne zaščite, ureditev oziroma prenos računovodstva na nov računovodski servis, • ureditev zavarovanj za jamarje in klub (zavarovanje odgovornosti), • ureditev izposoje jamarske opreme članom, • vključevanje mladih jamarjev v delovanje  znotraj kluba.

Poročila

Poročilo predsednika za leto 2013 Matej Mihailovski

eto 2013 je bilo za JKŽ dokaj aktivno, še posebno na »političnem« področju v okviru Jamarske zveze Slovenije. Kar nekaj članov nas je bilo vključenih v bolj ali manj uspešne procese reševanja težav ter prizadevanja za napredek in razvoj jamarstva. Omenim naj, da sem sam najbolj pogrešal sodelovanje jamarjev in društev pri doseganju skupnih ciljev. Za napredek na področju jamarstva v Sloveniji sama Jamarska zveza seveda ni dovolj. V prihodnje bo potrebno vložiti več energije v ozaveščanje vseh jamarjev, tudi tistih, ki niso aktivno vključeni v vodstveno strukturo JZS, da doprinesejo svoj delež k skupnim ciljem. Ne nazadnje je Jamarska zveza namenjena posameznikom in društvom in ne sama sebi, kot se vse prevečkrat dozdeva. Delovanje našega kluba je v tem letu potekalo po dokaj ustaljenih tirnicah. Pridobili smo nekaj novih jamarjev in reševalcev, ki

Milan Ferran pri detajlu v Žirovcovi jami. Foto: Peter Gedei

bodo v prihodnje raziskovali in, upam, da čim manjkrat reševali v jamah. Raziskovalno področje je bilo tudi lani predvsem v Ledeni jami pri planini Viševnik ter v nekaterih drugih jamah, v katerih pa žal ni bilo večjih odkritij. Kljub vsemu pa je bilo opravljenih kar 376 akcij v številnih jamah po vsej Sloveniji. Po daljšem premoru bi bilo dobro, da bi v okviru kluba ponovno organizirali vsaj eno odpravo v tujino, ki bi nam lahko prinesla novih izkušenj in stikov s tujimi jamarji. Kar se tiče družabnih dogodkov, naj omenim dve že tradicionalni klubski prireditvi. Kot že velikokrat je prvo organiziral Iztok Trček – Jolbe na svoji parceli na sotočju Lahinje in Kolpe, kjer smo se zbrali člani Jamarskega kluba Železničar, Jamarskega kluba Rakek in Jamarskega kluba Krka. Druga prireditev je bilo tradicionalno klubsko luciferovanje v lovski koči Prelesje pri Velikih Laščah s krstom novih jamarjev in vsemi pripadajočimi rituali, ki so ob takšnih prilikah skoraj neizogibni in dajejo celotnemu dogodku poseben čar. Tudi v letu 2013 so člani poskrbeli za podmladek. Dobili smo štiri nove člane. Vsem mladim družinam čestitam v svojem in v imenu kluba. Jamarski klub nadaljuje sodelovanje z Mestno občino Ljubljana na področju zaščite in reševanja, v katero je vključenih 17 članov prostovoljcev, ki se tudi ob finančni podpori občine izobražujejo in opremljajo za izvajanje nalog na svojem področju. Klub trenutno premore šest jamarskih reševalcev in preko 70 članov, kar je za nas tudi rekordno število. Glede na te številke se nam v prihodnje gotovo ni treba bati pomanjkanja raziskovanja željnih jamarjev, zato se že veselim novih uspehov in številnih odkritij. 

Komentar

Kako sem preživel deset let predsedstva JZS Miha Čekada

saka organizacija ima svoje vodstvo. Osnovna pravila, kako je to vodstvo sestavljeno in kakšne ima naloge, si lahko vsak prebere v statutu organizacije. Kako pa to vodstvo zares deluje, največkrat ostane skrito zunanjim očem. Nekaj lahko razberemo iz zapisnikov, če so javni ter predvsem če so dovolj detajlni. Lahko povprašamo koga »od znotraj«, največ pa seveda izvemo, če smo sami del tega vodstva. Ker sem bil član predsedstva JZS dobrih deset let, naj torej članstvu kluba zaupam, kako to predsedstvo deluje od znotraj. V statutu JZS lahko preberemo, da ima predsedstvo 15 članov. Ime »predsedstvo« deluje nekam zastarelo, tudi sicer je precej obstoječe ureditve dediščina zgodovine in preteklih kompromisov. Poleg predsednika, tj. odgovorne osebe za pravni promet navzven, imamo kar dva podpredsednika, in vsak ima ločene naloge. Pet članov so vodje strokovnih služb, torej bi lahko rekli nekakšni ministri jamarske vlade ali pa vodje oddelkov

v jamarski firmi. Od preostalih sedmih članov predsedstva naj bi eden postal blagajnik, drugi tajnik, ostalih pet pa nima posebnih nalog. Imamo še tričlanski nadzorni svet, ki je vabljen na seje predsedstva. Toliko teorija, zdaj pa praksa. Podpredsednika se nista v ničemer razlikovala od navadnih članov, morda kdaj v kakem nadomeščanju predsednika. Nekateri vodje strokovnih služb so bili zelo aktivni, drugi bolj občasno, spet tretji je le parkrat na leto podal kako poročilce. Res pa je, da obveznosti vodje JRS težko primerjamo z vodjo varnostno-tehnične komisije. Blagajnika smo večinoma imeli, včasih le bolj na pol, tajnika pa večinoma ne, kar je za tako organizacijo precej nenavadno. Od ostalih članov predsedstva so si nekateri našli zadolžitve (par članov je bilo zelo aktivnih), prednjačili pa so taki, ki pravih nalog niso imeli ali pa so bile zelo obrobne (npr. član kake komisije, ki se sestane enkrat letno).

Predsedstvo JZS na uradnem in prijateljskem obisku v Postojnski jami. Foto: Postojnska jama

Komentar Sicer lahko člane predsedstva razdelimo na več skupin glede na njihovo vlogo pri vodenju JZS. Začnimo od zadaj. Prvim lahko rečemo mrtve duše: bili so izvoljeni, na sejo so prišli enkrat, dvakrat in potem nikoli več. Od njih ni bilo nobene koristi ne škode, edino kvarili so kvorum sklepčnosti. Drugi so bili tiho kot miške: redno so hodili na seje, a se nikoli niso oglašali. Prav neverjetno, kako so tiho sedeli na dolgih sejah, pogled jim je šel od enega govornika do drugega, na koncu razprave pa so tiho dvignili roko »za«. Nikoli ne bom razumel, kakšno veselje so imeli do te funkcije. Potem so tretji, ki so se obnašali kot opozicijski poslanci v parlamentu. Njihov način dela je bilo iskanje grehov, pri drugih seveda. Ali pa so postavili trditev: »Jaz pa mislim, da je to drugače.« Sledilo je pol ure brezplodne razprave in ne glede na argumente so na koncu izjavili: »Jaz pa še vedno mislim, da je to drugače.« No, bila je še četrta skupina, tisti, ki so poskusili tudi kaj narediti v svojem mandatu ... Seja predsedstva je bila vsak prvi ponedeljek v mesecu ob petih popoldne v prostorih Katastra. Po svoje čisto spodobna lokacija, predsednik sedi za glavno mizo, ostali člani pa so zbrani vzdolžno, kot upravni odbor večje firme. Včasih je seja minila mirno, s standardnimi točkami dnevnega reda: sprejem zapisnika, poročilo predsednika, poročilo vodij služb, kak formalni sklep in na koncu obvezno nadaljevanje v piceriji Julči. Tam so že dolgo poznali jamarje in naše kaprice, da mora biti en del družinske pice brez šunke, en del brez gob itd. Moram reči, da je bil ta, gostinski del seje vsaj toliko pomemben, pa ne zato, ker smo se najedli. Tam je bil čas za prijateljski pogovor, tudi kakšno zamero s seje se je lažje odplaknilo s pivom. Pa ni šlo vedno tako gladko. Neredko, rekel bi večinoma, so seje spremljali dretje, skakanje v besedo, medsebojno obkladanje. Razprava je zašla v čisto tretjo smer, kjer je en ego očital stare grehe drugemu egu, ostali

pa smo gledali v zrak. Bili so tudi primeri, ko se je seja tako zavlekla, da smo zamudili pico (picerijo so zaprli ob desetih, torej je seja trajala pet ur brez premora). Po vsakih volitvah, ko je prišel nov funkcionar s strahospoštovanjem do predsedstva, kar ni mogel verjeti, kam je padel. Žal so mnogi ob koncu mandata preprosto rekli, da v tej ludi kući ne bodo več sodelovali. A začuda je zadeva kar nekako šla naprej, če si se navadil na folkloro, preslišal tiste »Lažeš!« in osvojil, kdo dejansko konstruktivno dela, na koga se lahko zaneseš. Pomembno je bilo, da je bila jedro vodstva razumna ekipa, ki si je med sabo pomagala in voz peljala naprej. Osebno imam zelo lep spomin na čas okoli leta 2004. Bili so težki časi za JZS, grobi pritiski z določenega ministrstva, vendar smo delovali uigrano, kolegialno in, prepričan sem, v danih razmerah veliko dosegli. Žal pa so se v zadnjih letih razmere v predsedstvu precej poslabšale. Bilo bi nekorektno, če bi za to krivil novega predsednika, čeprav je ta, kdor koli že to je, hočeš nočeš odgovoren za stanje na svoji ladji. Precej več je k zatonu pripomoglo »strankarsko« razmišljanje v smislu: »Prej ste bili vi na oblasti, zdaj smo pa mi.« Vse bolj so prihajali do izraza razni »opozicijski poslanci«, ki so vrtali po preteklosti brez pravega razloga, kaj bo imela organizacija od tega koristi. In tako »Lažeš!« ni bilo slišati le med dvema egoma, ampak je to vse bolj začelo padati tudi po ostalih. Kako naj torej svetujem članom JKŽ, naj kandidirajo za kako funkcijo v predsedstvu JZS? Odgovor je dvoplasten. Če gre za kandidaturo kar tako, prav, a le z močnimi živci in dovolj trdo kožo. Če pa se že vnaprej zbere ekipa iz vseh slovenskih klubov, ki je pripravljena voz potegniti naprej, je taka kandidatura vredna vse pohvale. Še več, po mojem je to edini način, kako JZS vrniti na  tak nivo, kot ga je nekoč zasedala.

Raziskave

Raziskovalne novosti v Ledenki Miha Staut

eprav se na prvi pogled zdi, da novejše raziskave Ledene jame pri planini Viševnik ne trajajo prav dolgo, lahko ugotovimo, da bo kmalu šest let, odkar so Peter Gedei, Borut Jurkovič, Andrej Stržinar in Dejan Hladnik po 18-letnem premoru ponovno obiskali jamo in na njenem tedanjem dnu odkrili nadaljevanje tam, kjer je bila nekoč ledena stena. Od takrat do danes se je v njej zvrstilo nekaj deset akcij, ki so jo raztegnile na uradnih 1201 m dolžine in 280 m globine ter dodatnih okrog 400 m neizmerjenih rovov.

Historiat O jami sta bila poleg zapisnikov po mojem vedenju v Biltenu objavljena dva prispevka. Hladnikov (2010) je opisal prvi dve akciji novega zagona raziskav, članek Mojce Stritar (2012) pa se je v večji meri posvetil partikularitetam obiskovanja te jame in nekakšni kulturi ali običajem, ki so se iz tega razvili. Mojca je o jami spisala še izjemno lep članek za revijo Planinski vestnik (2013). Zaradi tega je morda na mestu, da v novem prispevku povzamem, kar je bilo v času od objav v Biltenu na novo odkritega, in se na kratko obregnem ob izginjajoči led ter geološke posebnosti. Jama je bila najbrž ljudem znana že dolgo, preden so vanjo začeli zahajati jamarji. Zelo verjetno so vsaj en njen vhod poznali pastirji z bližnjih planin in ostali obiskovalci tega območja, saj je pravilno ovalni tretji vhod (kat. št. 647) lepo viden s poti med planino Viševnik in Črnim jezerom. Dokumentirano pa je vse tri vhode konec avgusta leta 1939 prvič obiskal sam Egon Pretner pod vodstvom lokalnega vodiča Jakoba Žvana iz

Studorja, ki je poletja preživljal na planini Viševnik in je posledično okolico najbrž zelo dobro poznal. Zapisnik akcije iz leta 1952 poleg obeh omenjenih dodaja še Ivana Michlerja. Pretnerja je najbolj osupnila jama za tretjim vhodom, ki se mu je v soju karbidne luči zdela izjemno velika, saj ni videl do sosednjih sten in tudi do dna brezna za vhodom ne. Zaradi tega je globino ocenil na celih 60 metrov in omenil, da sta glede na zvok padajočih kamnov na dnu najverjetneje sneg in led. Prvi vhod, ki ga danes najpogosteje uporabljamo, je bil v tistem času tako zaledenel, da sta bila, sodeč po načrtu, dostopna le vhodna dvorana in del ledenega pobočja, ki se odcepi na desno. Zaradi tega mu Pretner v svojih poročilih ni namenil večje vloge. Zanimivo je še, da je raziskane vhode verjetno razumel kot tri ločene jame, saj ni nikjer razvidna kakršna koli špekulacija o njihovi povezanosti. Tej skušnjavi se Jenc in Lajovic v zapisniku iz leta 1974 nista uprla. Skupaj z Jamnikom so obiskali vse tri vhode in narisali načrt jame za prvim vhodom. Omenjali so tudi prepih skozi jamo. To pomeni, da je preduh, ki ga je videl in narisal Jenc leta 1969 ter glede na načrt vodi prav v smeri današnjega nadaljevanja jame, morda že v tistem času prevajal zrak iz višjih notranjih delov. Zapisnik še omenja občutno zmanjšanje količine ledu v letih med 1969 in 1974. Lajovčev zapisnik omenja tudi Raztresenov obisk jame leta 1957, vendar razen te zabeležke o njem ne vemo ničesar. Dve leti kasneje so Menart, Frelih in Lajovic vse tri jame ponovno obiskali, jih na novo izmerili in narisali načrt njihove povezanosti. Čeprav povezav takrat zaradi slabe opreme še niso

Raziskave mogli dokazati, se tedanji načrt ne razlikuje zelo od najnovejšega. Čeprav so vsi omenjeni zapisniki priporočali natančnejše raziskave, je po letu 1976 moralo preteči kar 14 let, da je jama ponovno dočakala obisk. Leta 1990 so le v prvi vhod nos pomolili povratnik Lajovic, Peter Gedei in Jani Mravlja. Namesto Dvorane prstanov, ki je danes zalita in zaledenela do prelivnega roba, je tam zevalo 20 metrov globoko, v led vkovano brezno (slika 1), na dnu katerega je bil še vedno samo led. Globina brezna brez ledu mora biti torej v tem prostoru kar precejšnja. Če prištejemo še višino stropa nad današnjo gladino, ki ji je Milan med meritvami nameril celih 40 metrov, pa zares pridemo že do vrednosti Pretnerjevih ocen. Ker tudi leta 1990 večjih odkritij še ni bilo na vidiku, je jama do leta 2008 ponovno samevala. Na podoben klic, kakor ga je leta 1990 poslala Lajovcu, se je takrat odzval Slika 1: Dvorana prstanov leta 1990 (levo) in leta 2008 (spodaj). Foto: Aleš Lajovic in Peter Gedei

Raziskave Peter in se vrnil s priložnostno ekipo. Kar so tistega in naslednjega leta odkrili na dnu vhodne dvorane in v rovih zgornjega, vzpenjajočega se dela, je že popisano v Hladnikovem članku (2008).

Stanje raziskav Kljub temu da je članek M. Stritar (2012) v stanje raziskav zarezal konec leta 2011, ni imel namena posegati v značilnosti jame. V tistem času je bila jama raziskana do Čarobnega sifona na globini 280 m. Velik del jame nam je torej v številnih akcijah, ki so se zvrstile v letu 2010 in 2011, uspelo raziskati in odkriti. Preplezali smo prečko nad Viševniškimi sirenami. Našli smo prehod iz zgornjih, vzpenjajočih se delov skozi Vršiček v značajsko za visokogorske jame precej bolj običajne spuščajoče se dele, kjer smo v dveh akcijah našli prehod do Dvorane socialnega dialoga. Najden je bil prehod skozi Labirint do Mišolovke, ki je bila z odstranitvijo nekaj kamenja in nekaj udarci kladiva uspešno razširjena. Pod njo se je odprl Mlečni meander, kjer smo šele v drugi akciji našli prehod do 70-metrskega brezna, imenovanega Kiklop. Od tam je šlo v epohalni akciji, ko smo zaradi pozabljenega svedra sidrišča izdelovali izključno z zankami, v enem podvigu do Čarobnega sifona in stranskih odcepov Petnine. Glavni rov jame nam je do tam v zadnjih zamahih poslavljajoče se jeseni uspelo tudi izmeriti. Izmera pa je tvorila osnovo načrtu, ki je bil objavljen ob prej omenjenem članku M. Stritar. Z naraščanjem globine je bilo vse težje najti ekipo za vedno napornejše akcije in tudi zaradi mojih dodatnih obveznosti so se obiski te jame od leta 2012 nekoliko razredčili. Kljub vsemu nam je uspelo organizirati dokaj številčno ekipo, ki je pregledala in izmerila rove za preostalima vhodoma. Tedaj smo vse tri vhode tudi poligonsko povezali v enoten sistem. V dobro ciljani akciji nam je uspelo preplezati kamin nad sifonom in odkriti velik

del rovov za njim, v dveh naslednjih pa odkljukati še nekaj vprašajev v bližini vhoda ter preplezati kamin na tedanjem koncu jame in pregledati dostopne rove za njim. Še ena nekoliko specifična akcija je bila usmerjena izključno v zamenjavo temperaturnih gumbkov v vhodnih delih jame. Na nekaj lokacijah v jami in pred njo smo namreč vzpostavili mrežo za merjenje temperatur, ki nam bo, upajmo, podala vsaj del odgovorov o vzrokih za pospešeno taljenje ledu v vhodnem delu jame. Vendar o tem nekoliko kasneje. Najprej pa o dokaj zanimivi legi jame in posebnostih, ki morda iz tega izhajajo.

Speleološke značilnosti Za tiste, ki za to Ledeno jamo pri planini Viševnik slišite prvič, naj povem, da se nahaja v osrčju Fužinskih planin severno od Bohinjskega jezera. Natančneje gre za južno pobočje Stadorskih Orličev nad dolom, ki se od planine Viševnik (po kateri je jama tudi dobila ime) vleče proti Črnemu jezeru, vendar se pred njim izteče čez rob Komarče. Gre za ledeniško preoblikovano strukturno obliko, ki se najbrž podreja razliki v odpornosti kamnine nad in pod Slatenskim narivom. Narivni rob je ob južnem robu dovolj jasno reliefno izražen tudi drugod (npr. nad Dolino Triglavskih jezer). Malo nad narivno ploskvijo, ki je sicer na površju skrita pod globokimi melišči, se v stenah omenjenega pobočja na razdalji 60 metrov odpirajo vsi trije vhodi v jamo. Zgornji deli jame, ki se nadaljujejo za vhodi, se počasi vzpenjajo, vendar bi jih v krasoslovnem smislu lahko razumeli kot vodoravne (slika 5). To navaja na sklepanje, da niso nastali kakor velika večina okoliških jam v trajno neprežeti kraški coni. Kljub obilnim zalogam mehansko nastale prepereline tudi oblike rovov in sten še kažejo na morebitno vlogo procesov v območju nihanja gladine talne vode.

Raziskave

Slika 2: Lega jame na topografskem načrtu 1 : 10.000 in geološki karti Slovenije. Vir: Temeljni topografski načrt, Osnovna geološka karta SFRJ

Z današnjega vidika vidim tri možne vzroke za nastanek takega tipa jame tako visoko od dolinskega dna: • neke vrste lokalna hidrološka meja, ki ni prepuščala vode globlje v kras; • ledenik, ki je v ledeni dobi tekel po podolju, je zajezil vodo, da so vhodi nastali na pobočju namesto ob dolinskem dnu; • jama je tako stara, da je nastala, preden se je relief na tem območju razgibal do te mere, da so se hidrološke razmere spremenile v globoki tip krasa. Z gotovostjo bi zelo težko potrdili katero koli izmed naštetih hipotez, osebna preferenca pa me nagiba k razmišljanju o kombinaciji prvega in drugega vzroka. Razlog, da je vhod na pobočju in ne v bližini dolinskega dna, bi lahko pripisali kombinaciji zajezitve ledenika ob pomoči slabše prepustne plasti pod jamo,

saj bi sicer voda pod ledenikom odtekla proti Bohinju. Bolj kakor slatensko narivno cono bi za to okrivil kakšno drugo strukturo, saj se spuščajoči del jame, kot kaže, brez obotavljanja požene preko nje. Med drugim je doslej po našem vedenju to edina znana jama, ki nedvoumno preči to narivno ploskev. Starost zadnjih aktivnih faz jame bi zatorej glede na zgornje razmišljanje umestil v eno izmed ledenih dob pleistocena (morda zadnjo, ker je od nje največ ohranjenega). Zaradi prisotnosti debelih nanosov proizvodov mehanskega preperevanja in tudi ledu obstaja precejšnja možnost, da je glavni rov, ki je nekoč prevajal vodo proti izviru, danes zasut. Znani deli zgornjih rovov se namreč trenutno zaključijo s šibkim prepihom v precej neobetajoče ozkem meandru, ki ne kaže lica starejšega, v občasno zaliti coni

Raziskave nastalega rova. Za BB pajsažami sta Bole in Pac bojda odkrila precej velike spuščajoče se rove, ki jim nista prišla do konca. Zaradi tega tudi zgornji del jame vsekakor še terja nekaj vohljanja. Tudi Depandansa Rodica morda skriva več, kakor je pripravljena pokazati. Njena vzhodna stena je le nekaj metrov stran in nekaj nižje od stika sten z meliščem na površju. Ali je morda Depandansa Rodica nekoč predstavljala četrti vhod v jamo, ki se je do danes zaradi gravitacijskih pobočnih procesov in mehanskega preperevanja v jami zasul? Tudi odgovor na to vprašanje bi terjal nekoliko bolj poglobljeno usmerjeno raziskavo, kot smo je bili doslej sposobni izpeljati. Ko smo se zaleteli v meander na koncu vzpenjajočih se zgornjih delov jame, smo z raziskovanjem že skoraj zaključili. Po natančnejšem pregledu pa smo pod stropom nad njim vendarle našli okno (Vršiček), ki nas je pripeljalo v spuščajoče se dele jame. Prostori na obeh straneh Vršička so si tako različni, da so zelo verjetno nastali zaradi dveh različnih vodotokov, skoraj gotovo pa v različnih speleogenetskih razmerah. Imeni Prhljaj in Spodnji prhljaj za brezna do Dvorane socialnega dialoga nista izbrani naključno, saj je kamnina tod zelo pretrta in krušljiva. Še bolj krušljivo pa je v dvorani sami in v rovih neposredno pod njo (Labirint). S prehodom v Mlečni meander krušljivost v dobršni meri izgine in kamnina je precej kompaktnejša. V dvorani je mogoče opaziti kamnino z zanimivo teksturo (slika 3). Brez temu vprašanju posvečenih geoloških raziskav se nam dozdeva, da bi ta struktura lahko predstavljala osrednji del prelomne cone Slatenskega nariva, saj se nekaj deset metrov stran od nje kompaktnost kamnine precej izboljša. Vendarle tudi v najglobljih delih jame izrazite plastovitosti med debelimi skladi in megalodontidnih školjk, značilnih za dachsteinske apnence, ni zaslediti, četudi je dno jame že okrog

Slika 3: Kamnina z laminirano teksturo v Dvorani socialnega dialoga. Foto: Peter Gedei

150 metrov pod dnom Dola pod Stadorjem in posledično glede na geološko karto nedvoumno v njih. Izmerjeni spodnji deli jame se pod Špeglom izredno podrejajo strukturi. Tudi Špegu ni dobil imena kar tja v en dan, saj je smer nadelana prav preko kot zrcalo gladke, izrazite tektonske ploskve. Pod Špeglom se pojavi najmočnejši vodotok v jami in pod dostopnimi deli rovov teče proti Čarobnemu sifonu. Celotna jama od Špegla do Petnine poteka ob prelomu v azimutni smeri 10°. Najverjetneje ista oziroma vzporedna struktura je lepo razvidna z ortofoto načrta nekaj deset metrov zahodno od tega dela jame. Ti rovi, sploh ožji del pred Petnino, imajo ohranjenega nekaj fosilnega blata, ki nakazuje na nekdaj višje tekoči vodotok. V Petnini, ki se tako imenuje zaradi odcepov v

Raziskave 1

3 2

Čarobni sifon

? 5

Vršič

Petnina

j ja hl Pr

11 12 8

Dvorana socialnega dialoga

Kik

? 11

(Ledena jama 1 na južni strani Studorja) Kat. št. 645

Povezana z

Spodnji prhljaj

Ledeno jamo 2 na južni strani Studorja (kat. št. 646) Ledeno jamo 3 na južni strani Studorja (kat. št. 647)

?19

L a b ir

16 9

7 3

Božo in A30 Mici

BB1

BB6 BB5

33 BB3

BB4

La bi rin

BB2

8 4

Mišolovka

BB2

Mišolovka

A28

A27 BB10 BB9

12 11

A29

BB8

32 34

16 19

?19

Dvorana 21 socialnega 29 dialoga 13

22 21

Vetrovno okno

Friedlova spominska soba

A26

A22

A25

BB7

BB že a pajs

A21

D e p a n d a n s a

Mlečn mea i nder

Spodnji prhljaj

23 18

25 26

MERILO 1 : 500

Špegu

10 14 15

R o d i c a A24

A23

? A20

N. v. vhoda: 1600 m Dolžina rovov: 1201 m Dolžina poligona: 1354m Globina: 280 m

50 m A19

A18

A14

A16 A15

A11

A17

Ledena Savica A12 A10

Katastrska št.:

645

Ime jame:

Ledena jama pri Planini Viševnik

Merili:

Miha Staut, Borut Jurkovič, Milan Ferran, Mojca Stritar, Marko Erker

Risali:

Organizacija:

Datum ekskurzije:

več

A13

Datum načrta:

16. 12. 2011

Miha Staut Merilo:

Natančnost:

Jamarski klub Železničar

1 : 1000

III/B

Številka zapisnika:

Oznaka dokumenta (izpolni Kataster)

A3 6

Dvorana prstanov A7

Vhodna dvorana

A6 A4 A5

10 18 9

11 BH3

san

15 14

BH2

BH1 1 BH4

Borutov hladilnik

Slika 4: Tloris jame

Ledena jama 3 na J strani Studorja (kat. št. 647)

BB6 BB5

in t

BB1

BB3

lop

+ -

Dvorana socialnega dialoga

Kik

Viševniške sirene

j ja hl Pr

BB8

BB4

Ledena jama 2 na J strani Studorja (kat. št. 646)

A29

32 33

Božo in A30 Mici

12 11

Vršič

A28

Dvorana 21 socialnega 29 dialoga

22 21

25 26

8 4

23 18

Mleč mea ni nder

Ledena jama pri Planini Viševnik

+ -

Viševniške sirene

lop

Ledena jama 1 na J strani Studorja (kat. št. 645)

BB že a pajs

BB7

BB9

A27 BB10

Raziskave pet različnih smeri, se celo pojavi nekaj sige. Kaj je prepričalo prenikajočo vodo, da je prav na tem delu postala nekoliko bolj sigotvorna, ni docela jasno. Morda je to prepih, ki se v Petnini zaradi zožitve rova precej ojača in s tem mogoče prispeva k izdatnejšemu izhlapevanju ter posledičnemu obarjanju v vodi raztopljenih snovi. V Petnini se očitno križa več prelomov, saj so štirje od petih odcepov nastali prav ob njih. Za Čarobnim sifonom (jama v teh delih še ni izmerjena) se je pod dvoranico, imenovano Koliko še?, ponovno mogoče prebiti do vodotoka, ki pa kmalu izgine v preozko luknjo. Fosilemu meandru, ki v delih zavojev sledi prelomu nad aktivnimi deli, je mogoče slediti še približno 100 metrov do naslednjega skoka. Na njegovi drugi strani se rov nadaljuje, vendar je kmalu do vrha zadelan s starim fosilnim blatom. Nad njim je razpoka, ki vleče prepih, in upamo, da vodi v rove za blatnim zamaškom. Rovi za zadnjim skokom se sicer obrnejo navzgor, torej so pritočni. Vsaj tako kaže hitri pregled. Upamo pa, da gre za mlajšo strukturo, ki je le lokalno povozila starejši spuščajoči se trend, in da smo še vedno na dobri poti.

O ledu v jami Ker gre za ledeno jamo, pri kateri je led v preteklosti pomembno krojil hitrost napredovanja raziskav, in ker ledenih jam v Sloveniji ni v izobilju, se zdi prav, da v tem članku popišem tudi opažanja, povezana z ledom. Povzetek zapisanih tozadevnih ugotovitev je bil na kratko podan že v pregledu dosedanjih raziskav. Torej: Leta 1939 je bila izdelana le skica vhodnega pobočja prvega vhoda brez podrobnejšega opisa, saj je Pretner v jamo samo pokukal skozi vhodno ožino. Omenil je močan prepih in mraz. Na skico je narisal sneg na vhodnem pobočju. Leta 1952 je led glede na načrt v prvem vhodu zapolnjeval skoraj vso vhodno

dvorano. Dostopna sta bila le ploščad v njej in del pobočja proti dnu. Nakazano je bilo tudi nadaljevanje proti Dvorani prstanov. Leta 1969 je Jenc izdelal dokaj natančen načrt obsega ledu. Dostopna sta bila vhodna dvorana in pobočje do njenega dna, kjer pa je stena (najbrž iz ledu) zapirala prehod naprej. V spodnjem delu dvorane sta bila dva večja ledena stebra in nakazano je bilo možno nadaljevanje pod stropom. Dvorana prstanov v tistem času očitno ni bila dostopna, vsaj ne od prvega vhoda. Leta 1974 je Jenc poročal o precejšnjem zmanjšanju obsega ledu glede na leto 1969. Odprli so se novi rovi. Prvo je brezence v ledu takoj levo od vhoda, drugi pa prostor nad Dvorano prstanov, ki se je zaradi zadelanosti z ledom tedanjim raziskovalcem zdel kot kamin. V dveh letih do leta 1976 se je led v prehodu proti Dvorani prstanov toliko stalil, da je bil izdelan enoten načrt vseh treh vhodov. 14 let kasneje, leta 1990, je v Dvorani prstanov namesto ledu zevalo okrog 20 metrov globoko brezno. V spodnjih delih vhodne dvorane je led še vedno pregrajeval prehod v notranje dele jame. Tudi takrat so v jami čutili močan prepih. Leta 2008 je bila v Dvorani prstanov morda 4 metre globoka kotanja, ki kaže prstanaste sledove zapolnjevanja z vodo in njenega praznjenja. Prehod v notranje dele jame je bil povsem odprt in niti na enem mestu oboda ni kazal znakov morebitne zaledenelosti. Jezera na dnu vhodne dvorane ni bilo. Od leta 2009 je Dvorana prstanov zapolnjena do prelivnega roba. Led v vhodni dvorani postopno izginja, se tanjša in na spodnji strani krajša. Gladina jezera na dnu vhodne dvorane je med letom 2008, ko je bilo suho, in 2013 precej nihala, tudi do točke, ko je bil prehod v notranje dele jame zaradi vodostaja onemogočen. Novejše raziskave starosti in dinamike obsega ledu v jamah sicer nakazujejo

Raziskave

Božo in Mic 20

Ledena jama 3 na J strani Studorja (kat. št. 647) Ledena jama 2 na J strani Studorja (kat. št. 646)

18 9

BB2 BB6

Ledena jama 1 na J strani Studorja (kat. št. 645)

BH4

7 BH3

BH5 10

BB7 BB8

Depandansa Rodica

Vhod

Dvorana prstanov

A20 A23

A17 A7

Ledena Savica

A25

A22

A19

BH2

Vetrovno okno

A24

A21

A18

A16

Borutov hladilnik

51A A8 A14

BH1 2

Ledene sanje A9

A13 A10

A11

Slika 5: Iztegnjeni profil jame

nekakšna ciklična nihanja obsega. Pa vendar velika večina jamskih ledenikov v današnji dobi doživlja krčenje (Leutscher 2005). S pomočjo hlodov, ki ležijo pod ledeničkom vhodne dvorane, smo lahko ocenili umikanje čela ledenička med junijem leta 2008 in koncem leta 2013. Bolj kakor besedilo ta A11

A12

N. v. vhoda: 1600 m Dolžina rovov: 1201 m Dolžina poligona: 1354 m Globina: 280 m

proces ponazarja serija fotografij na sliki 7. Tudi debelina ledu se je občutno stanjšala, kar je razvidno iz obeh fotografij na sliki 8. Ledene jame avtorji delijo na različne načine, glede na meteorološke značilnosti pa jih dokaj enotno umeščajo v tri tipe (Leut scher 2005):

Slika 6: Polno jezero je prvi del poletja 2012 onemogočalo prehod v notranje dele jame. Foto: Peter Gedei

A27 BB10 A26

BB5

A28

A30

A29

17 15

BB9

BB1

60 m

Vršič ?

11 12

40 m 13

j j a h l P r

Skala šepetalcev 16 15

Božo in Mici

Karfjolni podor

Viševniške sirene 9

20 m BB2 BB6

BB7 BB8

BB3

A30

BB4

BB5

BB pajsaže

BB1

P r h l j a j

Dvorana socialnega dialoga

S p .

Raziskave

2 1

3 13

? 7 8

Labirint

- 20 m

? 5

- 40 m

Mišolovka

4 3

- 60 m

Mlečni

meander 30

Ledena jama pri Planini Viševnik (Ledena jama 1 na južni strani Studorja) Kat. št. 645

29 27

32 1 37

- 80 m

35 36

Katastrska št.:

Ime jame:

645

Ledena jama pri Planini Viševnik

Merili:

Datum ekskurzije:

Miha Staut, Borut Jurkovič, Milan Ferran, Mojca Stritar, Marko Erker

24 23

več

Risali:

Datum načrta:

16. 12. 2011

Miha Staut

Organizacija:

Merilo:

Številka zapisnika:

Oznaka dokumenta (izpolni Kataster)

Jamarski klub Železničar

- 100 m

Natančnost:

1 : 1000

III/B

50 m

- 120 m

o p k l K i

- 140 m

18 17 16

- 160 m

Špegu

- 180 m

Sandijev slap

14 13

- 200 m

Petnina

- 220 m

Čarobni sifon

Statične jame delujejo kot pasti za hladen in gostejši zrak, ki vanje priteka le, ko temperatura zunanjega zraka pade pod temperaturo notranjega. V ostalih obdobjih se vzpostavi stabilna stratifikacija, kjer fizikalnih vzrokov za mešanje mrzlega jamskega zraka s toplejšim in redkejšim zunanjim ni. Tovrstna temperaturna anomalija lahko privede do ledenih ali snežnih jamskih akumulacij tudi v območjih, kjer je povprečna letna temperatura zraka precej nad 0 stopinj.

Dinamične jame imajo vsaj dva medsebojno vertikalno zamaknjena vhoda. V dobro razvitih kraških masivih je zaradi številnih vhodov v sistem cirkulacija zraka običajno sorazmerno intenzivna. Gradient v takih jamah ustvarja temperaturna razlika med zrakom, ki s površja vdira v kras, in stenami jame. Če se zrak ob kondukciji od sten hladi, bo skozi jamo padal in pri spodnjih vhodih bo iz jame mrzlo pihalo. Če pa je temperatura zunanjega zraka nižja od temperature jamskih sten, bo

Raziskave 2010

2011

2012

2013

Slika 7: Med letoma 2008 in 2013 se je na spodnji strani ledenika stalilo približno 1,5 m ledu, od tega skoraj polovica v letu 2013. S puščicami je označen isti del debla. Foto: Peter Gedei in Miha Staut

zelo mrzel zrak vdiral v jamo pri spodnjem vhodu, od jamskih sten pobiral toploto, se pri tem segreval in toplejši izhajal pri zgornjih vhodih. V taki jami obstajata torej dve temperaturni anomaliji. Pri spodnjih vhodih so temperature jamskega zraka nižje od povprečne letne temperature v prosti atmosferi, pri zgornjih pa velja obratno. Statodinamične jame so križanec med obema opisanima tipoma. Del leta delujejo

kot pasti hladnega zraka, del leta pa prevajajo zrak od enega proti drugemu vhodu. Glede na načrte bi lahko domnevali, da je Ledena jama v preteklosti delovala bolj v smislu pasti hladnega zraka kot v dinamičnem smislu, saj je bil prehod v notranje dele zadelan z ledom. Po drugi strani pa večina obiskovalcev jame (tudi prvi) v zapisnikih omenja močne prepihe. To dejstvo kaže, da so najbrž tudi v tistem času obstajali rovi,

Raziskave

Slika 8: Zmanjšanje višine in dolžine ledenika je bilo med letoma 2008 (zgoraj) in 2013 (spodaj) izrazito. Skala za Borutovim hrbtom v letu 2013 je ista kakor skala, na kateri stoji Boštjan leta 2008. Foto: Peter Gedei in Miha Staut

Raziskave ki so spodnje tri vhode povezovali z višjimi vhodi, med njimi pa se je vzpostavila cirkulacija zraka. Četudi je vhodni del jame morda kdaj deloval kot past zraka zaradi popolne zadelanosti z ledom, ta obdobja najbrž niso bila zelo dolga, saj je kondukcija toplote od sten prehod zelo verjetno ponovno pretalila. Stene bi morale zaradi temperature, ki je podobna povprečni letni temperaturi na isti nadmorski višini (v Sloveniji je izoterma povprečne letne temperature zraka 0 stopinj danes nad 3000 m), in zaradi geotermalne energije počasi taliti led, primrznjen nanje. To dokazujejo robne zevi ob prenekaterem jamskem ledeniku. Glede na dokaj intenzivno dinamiko spreminjanja obsega ledu nas je seveda zanimalo, koliko bi utegnil biti led v jami v resnici star. Na eni strani na primer Leutscher omenja, da bi se led v jamah zaradi stabilnejših meteoroloških parametrov utegnil ohraniti precej dlje kakor v zunanjem okolju podobnih podnebnih tipov. Na drugi strani pa isti avtor dvomi o večji starosti ledu v jamah zmernih geografskih širin in neekstremnih nadmorskih višin. Glede na dostopno literaturo doslej starosti, ki bi kazale na ohranitev pleistocenskega ledu v jamah, še niso potrdili. Ker se prosjačenje za brezplačne usluge velikokrat izjalovi, smo tudi tokrat v ogenj položili več želez. Naš član dr. Mihael Brenčič, ki je trenutno predstojnik Oddelka za geologijo Naravoslovnotehniške fakultete Univerze v Ljubljani, nam je obljubil, da se bo potrudil pridobiti interes ustreznih laboratorijev za izotopsko analizo vode, shranjene v spodnjem delu ledu, ter analizo organskega materiala v ledu. Dodatno nam je obljubil, da bo poizkušal urediti radiokarbonsko datacijo (gre za metodo, ki iz deleža ostanka ogljikovega izotopa C14 – ta postopno razpada – ocenjuje starost organskega materiala) lesa s hloda, ki moli izpod ledenika na njegovem najbolj spodnjem delu. Hlod na to mesto ni

mogel priti drugače kot tako, da je v jamo padel, ko ledu v njej ni bilo, vsaj osebno ne vidim druge možnosti. Med vznesenim opisovanjem zanimivosti te jame dr. Maksu Mereli, lesarju z Biotehniške fakultete (sicer je tudi dolgoletni jamarski reševalec), pa mi je uspelo tudi njega navdušiti za poizkus dendrokronološke datacije hloda. Starost se s pomočjo te metode določa na podlagi relativne razlike v širini branik ter primerjave z znano bazo razmerij širin za določeno območje. Za razliko od radiokarbonske metode, ki je absolutna, je dendrokronologija relativna, ker zaradi podobnosti vzorcev iz različnih časovnih obdobij ne moremo z gotovostjo umestiti vzorca v nek čas. Poleti leta 2012 je stekla akcija zbiranja in priprave vzorcev. Oprema je bila težka, še težji so bili vzorci in jekleni hrbti so ječali pod bremeni pretežkih nahrbtnikov. Kljub naporu so bili vzorci kmalu na ustreznih inštancah. O rezultatih analiz, ki smo jih doslej prejeli, bi lahko avtorji sami sicer napisali precej več, zato je tukaj le kratek povzetek: • Žal je bil za potrebe izotopskih analiz vzorec vode preveč kontaminiran. • Za analizo organskega materiala v ledu nam je uspelo pridobiti mnogo premalo gradiva. Za pridobitev ustreznega vzorca bi morali razkopati vsaj kubični meter ledu. • Rezultate radiokarbonske metode še čakamo. Dendrokronološka analiza je bila na srečo izjemno uspešna, zato bo tudi hrbet, ki je moral petkilogramski čok prenesti v dolino, nekoliko lažje prenašal travmo tega dogodka. Raziskava je odkrila, da gre za evropski macesen (Larix decidua), ki datira v obdobje med letoma 1700 in 1830. Rasti je torej začel leta 1700, odmrl pa je leta 1830. Zanesljivost datacije je bila zelo visoka. Drugače, kot da je bila v obdobju okrog leta 1830 ali toliko kasneje, da je drevo padlo v jamo, vhodna dvorana povsem brez ledu, si

Raziskave

Slika 9: Termometer pred vhodom. Foto: Miha Staut

je njegovo današnjo lego težko predstavljati. Z vidika podnebnih značilnosti tega obdobja ta podatek preseneča in se ga ne da razložiti prav dobro. Gre za obdobje konca tako imenovane male ledene dobe, ko naj bi bile povprečne temperature zraka nižje od današnjih. O dinamiki srednjeročnih sprememb obsega ledu v jami vem premalo in si ne upam prav dosti špekulirati. Leutscher ne izpostavlja zelo nizkih povprečnih temperatur v jamah dinamičnega tipa kot bistvenih za rast ledu, temveč sta po njegovem pomembna prehajanje temperatur preko ničle (običajno v dnevnem ciklu) in posledični dotok vode v jamo, ki lahko v času temperatur pod lediščem (ponoči) v jami tudi zmrzne. V času, ko so temperature dlje časa pod lediščem (npr. pozimi), led zaradi prenikajoče vode sploh ne raste (jama hibernira). Takrat lahko kvečjemu zračni tok posrka zapadli sneg v vhodne dele jame in preko njegove preobrazbe prispeva k neto prirastu ledu. Zaradi tega so za prisotnost ledu v jamah zmernih

geografskih širin pogoji spomladi in zgodaj poleti precej pomembnejši od zimskih. Leutscher še navaja, da je za možnost ohranjanja ledu v jamah švicarske Jure letno potrebnih 150 dni s temperaturo pod 0 stopinj. Ta trditev je tudi pri nas sprožila razmišljanje in v letu 2013 smo zastavili projekt spremljanja temperatur v jami in pred njo. S klubsko podporo smo nabavili tri termometre z natančnostjo 0,1 stopinje in možnostjo hranjenja podatkov. Led se glede na naša opažanja globlje v jami od Boža in Mici ne pojavlja več, spuščajoči se deli jame pa so po občutku precej toplejši. Junija smo zatorej termometre namestili pred vhodom, v vhodni dvorani in v Depandansi Rodica. Prvič smo podatke z njih odčitali konec novembra leta 2013. Graf na sliki 10 prikazuje poteke temperatur pred jamo, v vhodni dvorani in v Depandansi Rodica od sredine junija do konca novembra. Ob junijski namestitvi napravic je temperatura v vhodni dvorani že presegala

Raziskave Merilno mesto 20

Pred jamo

Dnevna povprečja

Depandansa Rodica

-10

Temperatura [°C]

Vhodna dvorana

jun

jul

avg

sep

okt

nov

Čas

Slika 10: Potek temperatur na treh merilnih mestih med 15. 6. 2013 in 30. 11. 2013

0 °C, kar se je poznalo v izdatnem taljenju ledu in potočkih, ki so prek njega tekli v spodaj ležeče jezero. V Depandansi Rodica pa so temperature v topli polovici leta v povprečju še 0,8 °C višje od tistih v vhodni dvorani (vhodna dvorana 0,77 °C, Depandansa Rodica 1,59 °C). To je pričakovano, saj bi morala v jamah dinamičnega tipa temperatura z višino postopno naraščati. Pred jamo je bila v obdobju, ko so bile temperature v jami nižje od zunanjih, v povprečju temperatura kar 10,3 °C. Taka temperaturna razlika je bila ob predpostavki višjih in nižjih vhodov kar dober motiv za močan tok zraka skozi jamo. V zadnjih dneh novembra leta 2013, ko je Slovenijo zajela prva močnejša ohladitev te zime in je zunanja temperatura pred jamo padla močno pod ledišče, je tudi jama na to dovolj jasno reagirala. Zelo verjetno se je tok zraka skoznjo zaradi sten, toplejših od zraka, obrnil in v jamo je skozi spodnji vhod vdrl mrzel zunanji zrak. Razlika med temperaturo v vhodni dvorani in v Depandansi Rodica se je v tem obdobju glede na prejšnje zelo stacionarne temperature naglo povečala. Kaže torej, da del jame, v katerem je led, meteorološko gledano živi dvojno življenje. Prvo je poletno obdobje taljenja z zelo konstantnimi temperaturami, ki jih zrak kljub zunanjim skokom pridobi na poti od zgornjih vhodov skozi jamo. Drugo

pa je zimsko obdobje vdorov mrzlega zraka z vmesnimi izotermijami ali celo poletnimi značilnostmi. Za rast ledu pa je pomembno predvsem vmesno obdobje prehajanja temperatur preko ničle v dnevnem ciklu. Nezanemarljivo je dejstvo, da se je leta 2013 poletno obdobje v jami začelo že pred namestitvijo temperaturnih gumbkov in je trajalo skoraj do konca novembra z najvišjimi temperaturami prav v prvi polovici novembra. To je skoraj šest polnih mesecev taljenja ledu. 

Literatura Hladnik, D., 2010. Ledena jama na Viševniku. Bilten Jamarskega kluba Železničar 27, str. 13–15. Leutscher, M., 2005. Processes in Ice Caves and Their Significance for Paleoenvironmental Reconstructions. University of Zurich, Doktorska disertacija. Osnovna geološka karta SFRJ. L 33–55, Tolmin, 1985. 1 : 100.000. Beograd, Zvezni geološki zavod. Stritar, M., 2012. Ledenka v sedmih korakih. Bilten Jamarskega kluba Železničar 28, str. 5–10. Stritar, M., 2013. Bohinjsko podzemlje. Planinski vestnik 8, str. 42–46. Temeljni topografski načrt. Tolmin 20, 1973. 1 : 10.000. Beograd, Zvezna geodetska uprava, SFRJ.

Raziskave

Skalarjevo brezno Uroš Ilič

otem ko smo za novo leto 2011/2012 obiskali Skalarjevo brezno in obisk ob podpori Doma Petra Skalarja in oskrbnika Milivoja združili še s smučanjem na kaninskem smučišču ter praznovanjem novega leta, smo to želeli naslednje leto ponoviti. A nas je razočarala novica, da koča nima dimnika. Polovica planov je šla po vodi, toda sam obisk jame ni nujno pogojen s toplo kočo. Hitro smo prišli do spoznanja, da je spanje v štiri stopinje toplem bivaku vseeno prijetnejše kot v mogoče minus deset stopinj mrzli koči. Obisk jame smo tako načrtovali za tri dni in pol, od petka, 28., do ponedeljka, 31. decembra 2012. Začelo se je v soboto, 22. decembra, ko sem se želel udeležiti raziskovanja Brezna pod žičnico (BPŽ). Za to akcijo je bilo prijavljenih že dvanajst jamarjev in odločil sem se, da bi šli namesto tega odkopat vhod v Skalarja. Pridružili so se mi Rehar, Stopar in Mršek. Skupaj z ekipo za BPŽ smo šli z

Dostop po novozapadlem snegu. Foto: Uroš Ilič

delavsko žičnico do postaje D in v prekrasnih razmerah do vhoda v Skalarja. V uri in pol smo ga odkopali, naredili stopnice v jamo in se s popoldansko delavsko žičnico vrnili v dolino. Medtem se je nabrala ekipa treh sigurnih udeležencev za predvideni termin 28. decembra. Tri dni pred odhodom pa se je eden poškodoval, zato sem ves dan po telefonu prosjačil, kdo bi še šel zraven. Uspeh je bil precej klavrn. Nekateri bi šli, a v petek, 28., niso imeli časa, zato smo odhod najprej prestavili na petek popoldne, zaradi napovedanega vetra pa za vsak slučaj še na soboto zjutraj, saj smo računali na prevoz z gondolo. Za prestavljeni termin se nas je končno nabrala ekipa štirih. Naš namen je bilo širjenje na koncu galerije Made in Heaven, če bi ostalo kaj časa, pa opremljanje in pregledovanje brezna Rolling Stones. Ravno ko smo sestavili ekipo in sem nabavljal hrano, sem dobil nekaj telefonskih klicev, saj sta ekipi, ki sta v omenjenem terminu želeli v Renejevo brezno in Hudi vršič, ugotovili, da so zaradi sneženja 26. decembra razmere neprimerne za tako dolg dostop. Tako se nas je v soboto zjutraj na postaji B zbralo enajst jamarjev iz kar devetih slovenskih klubov. Ekipa Robert Rehar, Vasja Zaman, Rok Stopar, Mitja Mršek in Andrej Hliš je nameravala širiti na koncu Galerije dobre zemlje. Prvotni ekipi Rok Planinc, Marko Erker, Robert Kusić in Uroš Ilič sta se pridružila še Marko Kavčič in Anže Oblak. Kanin nas je zopet pričakal s čudovitim vremenom. Na postaji D smo srečali dežurnega zdravnika Klinarja. Od žičnice do vhoda smo najprej gazili do jajc, greben pa je bil precej poledenel in brez derez ne bi prišli v enem kosu do vhoda. Kljub derezam mi je na grebenu spodrsnilo in zadnji trenutek sem

Raziskave

Prečka prek 290 m globokega brezna Rolling Stones. Foto: Uroš Ilič

Grozeče kamenje nad glavo v podorni dvorani. Foto: Uroš Ilič

se ujel s cepinom, sicer bi končal dvesto metrov nižje. Vhod so nedavne padavine zopet zasule, zato nam je lopata, ki sem jo pustil zgoraj teden pred tem, prišla zelo prav. V dobrih petnajstih minutah smo prišli do pred tednom odkopane luknje. Počasi smo se odpravili proti bivaku in se v meandru Strela zopet spomnili, zakaj transportni vreči rečemo prasica. V bivaku na globini –600 m smo skuhali juhico in se čez slikovito prečko nad 290 metrov globokim breznom Rolling Stones, od bivaka oddaljenim le petnajst metrov, odpeljali do galerije Made in Heaven. Tam smo nadaljevali, kjer smo končali prejšnje leto. Zopet smo se lotili kopanja podora, in to s precejšnjim začetnim uspehom. S stropa se je usipalo precej materiala, ki smo si ga v verigi podajali v dvoranico deset metrov pred podorom. Zvečer smo se vrnili v udoben in topel bivak ter v nedeljo zjutraj nadaljevali z delom. Podorna dvorana se je večala, toda kamnov nad glavo

Raziskave

Slow food v bivaku. Foto: Uroš Ilič

ni zmanjkalo. Malo prepogumno sem se lotil kamna proti koncu dvorane, ki je zapiral nadaljevanje za dvorano. A nas je imel podor dovolj in mi na oko poslal kamen z očitnim sporočilom »pustite me pri miru«. Seveda sem ga ubogal in se v trenutku spravil iz dvorane. Medtem ko sem ravnal očala, se je še trikrat vsulo. Posledice kamna so bili k sreči le zvita očala z zdrobljenim steklom, malo krvi, lepa pretepaška šljiva in seveda padec morale za nadaljevanje. Sredi popoldneva smo se vrnili v bivak in nobenemu se ni ljubilo nič več. V dnevu in pol smo iz podorne dvorane iznesli kubik materiala in naredili skoraj kinodvorano, sicer z možnostjo toče. Očitnega nadaljevanja, iz katerega piha, se zaradi podora nad glavo, ki bi ga lahko sprožilo nadaljnje delo (no, in ga tudi je), nismo lotili. Možnosti za nadaljevanje so obetajoče, a se je treba podora lotiti s pravim orodjem ali celo s kletko.

Marko in Anže sta želela biti čim prej v Bovcu, zato sta odrinila na silvestrovo ob enih zjutraj, ostali smo se pa želeli preoblačiti v toplem sončku pred vhodom in smo še malo pospali. Kdaj smo prišli ven, ne vemo točno, saj ima dežurni časomerilec konstantne probleme z uro. Sestop je bil še bolj leden kot tri dni prej. Na postaji D nas je Klinar počastil s pijačo, v »Bcu« pa smo se sami s pico. Šest ur pred koncem leta smo prišli domov, nekateri v megleno Ljubljano. Ekipa, ki je kopala na koncu Galerije dobre zemlje, je žal tudi obupala. JRS se zahvaljujemo za kombi, saj so domačini napovedali, da bi z osebnim avtom težko prišli po ledeni cesti do postaje B. Vsekakor pa smo tam želeli imeti avte, saj če bi se kljub ugodni vremenski napovedi slučajno zgodilo, da 31. decembra žičnica ne bi delala, bi novo leto praznovali nekje med postajama B in A ... 

Raziskave

Ko novopečeni jamar prvič doživi deviško jamo Janez Ferreira Stražišar

anuarja 2013 je Aleš Lajovic iskal nekoga, ki bi šel preverit neko že davno registrirano brezno. Aleš je naš živi in prenosni kataster. Človek je res pravi jamarski atlas Slovenije. Rad hodi po hostah naše lepe deželice v iskanju novih in starih vhodov v podzemni svet. Izvoha vse. Jame so zanj kot tartufi. Bog ne daj, da gre enkrat v Prekmurje, ker bo tudi tam jame našel in obrnil vso znanost na glavo! Pa ravno kupil sem si svojo izdajo svete knjige o Krasu v Sloveniji, ki ji slepo verjamem, tako da prosim, Aleš, ne hodi tja! Vrnimo se zdaj k breznu. Šlo je za Brezno na Prečnem hribu (kat. št. 4537) ob nekdanji meji nad Kalcami pri Logatcu. Izmerjeno naj bi bilo s kamnom tam nekoč dolgo, preden sem se rodil. Kamen je vrgel legendarni gospod Šušteršič, a se mu je najbrž na desetih metrih globine zataknil in toliko je torej (bila) uradna globina (in dolžina) jame. Ko se je Aleš čisto slučajno našel pred istim breznom, je naredil enako. Zdelo pa se mu je, da je zadeva dosti globlja in da je na dnu dvoranica! Povedal je tudi, da najbrž sploh še nihče ni bil spodaj. To je bil zame odločilni dražljaj … Prišla je s snegom zelo bogata in dolga zima in tudi spomladi je vreme nagajalo. Ko je pa vse štimalo, ni bilo ekipe

oziroma smo raje šli drugam. A jama mi ni dala miru. Kaj, če res ni bil še nihče notri? Kaj, če se res odpre? Kaj, če gre naprej? 28. maja 2013 mi končno uspe najti čas, voljo, vreme in družbo. Irena iz DZRJL se mi pridruži. Ja, prav ste prebrali, DZRJL, Matica, zloglasna Matica. Konkurenčni klub. Baje se ne maramo. Veleizdaja! Ah, jaz nič ne vem, Irena tudi ne. Kar tožite naju, če hočete. Obvestim tudi Marka Erkerja iz JD Logatec (z Logatcem smo »peace and love«). Ne more takoj, pravi pa, da se nama bo mogoče kasneje pridružil. Po Aleševih navodilih prideva do konca gozdne ceste in nadaljujeva peš. Jamo iščeva tri četrt ure. Najprej Irena na dnu neke vrtače najde vhod. »Super,« si rečem. Grem pogledat. Štirimetrsko brezno. To ne more biti to. Greva naprej. »Ti pojdi bolj desno kot prej, jaz grem bolj levo,« ji pravim. Čez nekaj minut pridem do nevidnega vhoda sredi grmovja, kot da bi ga zavohal … Vržem kamen: ššššššššššš ----- BUM-BUM ------ BUM … Aha … To je to! … »IRENAAAAAAAAA!!!! NAJDU SEM!!! PRIDIIIIIIII!!!!!« In potem, problem. Ravno okoli brezna je gozd razredčen. Vsa primerna drevesa za sidrišče so nekaj metrov stran. Vrvi imam samo 30

Raziskave

metrov in že po občutku vem, da bo šlo tesno … Drugi problem: vrv se bo drgnila ob robu brezna in nimam dovolj pomožne vrvi, da bi naredil odmik. Pa teren niti ne dovoli tega. Jeklenice, s kakršno nekateri naredijo odmik tudi nimam, pač nisem kur*a Rakek. (Tako na našem klubu ljubkovalno rečemo rakovškim jamarjem. Ampak res ljubkovalno, njih imamo radi.) No, na robu brezna je zagozdena skala, ki je videti, kot da bo vsak čas zgrmela v globino. Nič, poskusimo … Irena naredi sidrišče okoli drevesa, medtem si jaz nadenem pas. Pa grem … Trema me prevzema. Očistim rob brezna, da si ne bi česa sprožil z vrvjo, ko bom notri. Brcam tudi v zagozdeno skalo, ki ponuja edino možnost za sidrišče, brez katerega odpade celotna akcija.

Skala se niti malo ne premakne, tudi trese se ne … Ja, nič, po slovensko bom naredil, bom šel na »sej drži«. Druge ni. Tudi če bi hotel, nimam opreme, da bi se igral Francoza. Vrv vržem v globino. Ko se nagnem čez rob brezna, končno lahko zagledam vertikalo do dna. Lepa, okrogla, gladka zasigana cev. Na dnu se vidi, kot da se odpira … Vrv v zraku binglja. Prekratka je, sem vedel! »Mater mu ***.« (V resnici sem najbrž rekel »putain!«, ma saj ni važno, rezultat je isti.) Videti je pa, da vrvi čisto malo manjka do dna. »Ko bom visel na njej, bo šlo,« si rečem. Potem naredim sidrišče z najlonskim trakom okoli skale. Imam zelo slab občutek. Strah me je. Če gre skala, grem še jaz. Kaj bom potem rekel punci? Pa staršem? No ja, v bistvu nič ... Na steni brezna ni nikjer videti lukenj oziroma

Raziskave sidrišč. Očitno bova res prva človeka v jami! Radovednost me premaga. Pripnem se. Drži, lepo drži. GREM! Počasi se spuščam. Gledam okoli sebe, vse zasigano. Vidim, da vrvi manjka manj kot meter do dna. Super. Pristanem na kamnih. Nisem na dnu! Še ena stopnja je! Sem šele na neki gruščnati polici oziroma izravnavi! TOOOO!!! Pa videti je, da se pod petmetrsko zasigano stopnjo odpira! Prevzamejo me sanjarije … »IRENAAAA! Nimam dost štriiiikaa! Jama gre naprej!« Ni treba pol ure razlagati. Ve, da imam v avtu 60-metrco, in jo gre kar iskat. Jaz plezam nazaj gor. Pri vhodu pokličem Marka. »Marko, zgleda, da se odpira, pridi!« Tu bo čez slabo urico. Odlično. Medtem pride Irena nazaj. Zaveže vrv okoli drevesa in spet grem dol. Na sidrišču odvežem krajšo vrv, ki jo Irena potegne nazaj. Medtem ko si ona oblači pas, se jaz že spuščam. Pridem do stopnje. Gledam, kako naprej. »Ja, kar dol,« si rečem. Previdno grem prek sigaste stopnje in pristanem na podornem stožcu. Osvobodim se vrvi. »IRENAAAA! FREEEJ!!!« Potem se obrnem in … in … in zagledam deviško dvorano in kapnike pred sabo. Spustim se še par metrov po stožcu. Razgled se odpira. Komaj še diham, srce mi močno bije. Ja, to je to, to je ta omajgad trenutek, ki si ga vsak jamar želi doživljati še pa še. Ta trenutek, ki ga vedno žene naprej k iskanju in raziskovanju. To se zdaj meni dogaja! Ne morem verjeti! Dvorana je, dvorana, dvorana!!! Zaderem se potiho. Križam se, čeprav sem ateist. Strop je na gosto okrašen s kapniki. Tudi tla so zasigana in zakapana. Slišim kapljanje v vodo. Ja, še bazenček vode je! Počasi hodim naprej. Nikjer nobenih človeških sledi. Nihče še ni bil tu. Prvi sem, ki ima božansko čast občudovati te krasote. Sanjam, sanjam v stoje in z odprtimi očmi. Kot miš hodim po vsej dvorani. Potem pride še Irena, ki gre raziskovat po svoje.

Takoj najde nadaljevanje, skrito nekje spodaj v sigi. »Pridi pogledat,« mi pravi. In res, za ožino med kapniki vidim temnino. Ja, tista značilna temnina, ki pomeni le eno stvar: dvorana! Ni prehodno. Razen če … Ne, nimam macole, ne morem. Pa ne morem razbiti kapnikov. To je greh! Kot da bi šel v cerkev in začel razbijati naokoli. Ne, to se ne dela. Ampak Irenina dvorana mi ne da miru. Vseeno poskusim nežno odstraniti par kapnikov z nogo, kot da mi bo oproščeno. Lomim kapnike in srce me boli, toda radovednost zmaga. Uspešno opravljam z jamskim okrasjem, a je še vedno zelo ozko. Poskušam na hrbtu z nogami naprej. Ni šans. Potem pa Modrić style,* torej ritensko po trebuhu. Uspeh! Sem na vrhu dvometrske sigaste stopnje. Na dnu dvorane pa je razpokano blato z 20–30 centimetri vode. Luža je dolga par metrov. Zlahka jo prehodim. Konec blatne dvorane se spet dviga in konča z rovčkom pod podorom. Zelo nestabilno. To je to. Pogledat pride še Irena. Potem pa nazaj. Medtem ko Irena naprej raziskuje, grem jaz na površje po Marka. Pravi čas. Slišim ga tik pod vrhom brezna, ko se zadere. Blizu je, in ko ga pokličem, me tudi on sliši … Pridem ven in srečava se. Vesel sem ga kot vedno. S seboj ima merilne naprave. Ura je sedem zvečer, a koga to briga? Marko se takoj loti zabijanja sidrišča v steno brezna, saj tudi njemu ni všeč tisto okoli zagozdene skale. Sledi vesela merilna akcija. Tudi on je navdušen nad lepo jamo. Na površje smo spet prišli ob devetih zvečer in zadovoljni odkorakali proti avtu, kjer smo zaključili akcijo ob spremstvu čarobnega  glasu sove. Nepozabno ... *Modrić style, po jami Špilja Modrić na Hrvaškem. In kaj je s to jamo? Jah, podrobnosti žal niso za javnost, ampak recimo, da sva tam z Natalijo prvič premagala antropogeno oviro na opisani način, torej vzvratno po trebuhu.

Potapljaške raziskave

Dihalnik Šice Dare Hribar in Uroš Ilič

Prve raziskave Občasno vodno območje v Cegelnici pri Stavči vasi, kjer se nahaja Dihalnik Šice, je svojevrsten fenomen tega območja oziroma vse Dolenjske. Ob večjih povodnjih namreč podzemni tok Šice v velikih količinah izbruhne na površino v številnih slikovitih bruhalnikih in teče po strugi, dolgi približno dva kilometra, v Krko. Ko visok vodostaj močno upade, se ti bruhalniki spremenijo v dihalnike. Do izraza pridejo predvsem pozimi ob zelo nizkih temperaturah, saj iz njih močno izpareva topel zrak iz podzemlja. Na območju okoli treh hektarov je kar 35 dihalnikov. Velike količine vode in številni dihalniki so bili povod, da smo obudili raziskovanja na tem območju. Že desetletja nazaj so ga raziskovali novomeški in ljubljanski jamarji ter skušali prodreti v zaledje Šice. To so poskušali predvsem v udornici Bobnove jame, a se jim sanje niso uresničile. Prelomnica se je zgodila neko nedeljsko popoldne leta 1998, ko smo člani JK Novo mesto pričeli odkopavati dihalnik in hitro prišli v prvi podzemni prostor Šice skozi 15 metrov globoko brezno, po nekaj desetih metrih poševnih delov pa do sifonskega jezera na globini 27 metrov. Kasneje smo to prvo jamo poimenovali Blatna jama v Šici. Malo za tem sem v nekem mrzlem dnevu zopet taval med dihalniki in jih pregledoval. V oko mi je padel dihalnik, iz katerega je najmočneje pihalo. Zaradi tega je jama kasneje dobila ime Dihalnik Šice. Prvi prosti vikend sva jo z Markom Pavlinom pričela izkopavati. Po več napornih akcijah, med katerimi smo si pomagali tudi s pomočjo hidravlike na traktorju, smo prišli do globine 16 metrov, kjer se je delo zaradi težavnosti zaustavilo. Povod temu je bila tudi vstopna vertikala, kjer se je na globini štirih metrov nevarno

podsipal vhod z velikimi kamni, ki so prileteli nad glavo. Med tem časom je bila Bobnova jama še vedno samo udornica, ki jo je leta 1984 registriral JKŽ in iz katere je ob povodnjih bruhala voda. Naključje je hotelo, da si je leta 2001 med neko akcijo v vročem popoldnevu suhi bruhalnik pod steno ogledal Frenk Jenkole in opazil, da iz podora močno piha. Ves navdušen je pritekel do mene in zakričal: »Dare, iz Bobnove jame piha za popizd't!« Začeli smo z odkopavanjem in širjenjem že tretje jame v območju dvesto metrov. Na enem izmed taborov je Vinko Mihelčič tik pod hribom, 50 metrov od Dihalnika Šice, našel nov možni vhod v Šico. V njem je vztrajal skoraj sam in naslednji dan že prišel do globine 16 metrov, kjer je bila kajpak kaj drugega kot spet neobetavna ožina. Četrto jamo smo poimenovali Komarjevo brezno.

Raziskave med leti 2003 in 2011 Leta 2003 smo zopet organizirali tabor, na katerem smo izvedli nekaj potapljaških raziskav v Bobnovi jami in ponovno začeli z delom v Dihalniku Šice. Zaradi vremenskih in poplavnih razmer ter nevarnosti podsipanja vhoda, so po tem dela zopet zastala. Vse raziskave do tedaj so bile izpeljane pod okriljem JK Novo mesto, po letu 2006 pa smo jih pod okriljem JK Krka zopet prebudili. Nekateri člani JK Novo mesto smo ustanovili nov klub in kot pobudnik in vodja raziskav v Šici sem ne glede na klub raziskoval naprej. Dela smo se ponovno lotili leta 2008 in ponovili ves dosedanji trud z vhodnim delom, saj se je podsulo več kubikov kamenja in zemlje. Nadaljnje delo pod vhodnim delom je bilo zaradi podsipanja vhoda še vedno prenevarno, zato smo marca 2010 sanirali

Potapljaške raziskave

V vhodnem jašku. Foto: Uroš Ilič

vhod. Na globini 4,5 m smo zalili pol metra debel armiranobetonski temelj, na katerega smo postavili betonske kanalizacijske cevi in okrog njih zalili z betonom, v notranjosti cevi pa smo postavili stopnice iz rebrastega železa. Potem smo lahko prvič po toliko letih varno nadaljevali dela s širjenjem ožin v globini. Na globini 20 metrov se je vertikala končala in pričel se je širši poševen rov. Toda dohitel nas je september, ki je prinesel ene največjih poplav v zadnjem obdobju. Na akciji pred poplavami, ko se je voda že naglo dvigovala, smo bili priče, ko je iz minuto v minuto s sten bolj curljalo in so iz globine prihajali čudni glasovi vode. Ko se je prepih skozi rov kar naenkrat popolnoma zaprl, smo vedeli, da moramo nemudoma iz jame. Naslednji dan smo že bili priče neustavljivi moči narave – fenomenalni fontani iz našega jaška. Odpreti smo morali vhodne rešetke, saj je pritisk vode iz globine prinašal kamenje, večje od pesti. Razmere za nadaljnje delo so se umirile šele naslednje leto. Na globini 26 metrov smo prišli do vode, vendar nam je dal odmev dvorane v ozadju vedeti, da smo zelo blizu cilju. Počakati je bilo treba še nekaj dni, da voda upade še za kak meter. Tako se je 28. januarja 2011 zgodil za nas zgodovinski dogodek, ko sva se z Leopoldom Bregarjem s težavo prerinila v prostrano dvorano z brzicami in sifonskim jezerom, ki naj

bi po prvem občutku šel proti Bobnovi jami. Sprehodila sva se po dvorani v pritočno smer proti Kočevju. Po 60 metrih sva prišla do drugega jezera, kjer sva opazila več človeških ribic. Po prehojenih novih 60 metrih sva prišla do prostrane dvorane, kjer priteče prvi stranski pritok Šice in je odmev še izrazitejši. Rov do sem je širok 5–20 metrov in visok 2,5–15 metrov. Po tleh so večinoma velike, temne podorne skale, sprane od vode, stene so podobne. Po nekaj desetih metrih pa so se nama sanje končale pri sifonskem jezeru, kajti nadaljevanja po suhem ni. Vesela, da sva raziskala novih 150 metrov prostornih rovov in dvoran, sva se odpravila proti izhodu na pir! Če bi želel našteti vse, ki so kakorkoli pripomogli k odkritju, bi zmanjkalo prostora, tisti, ki smo naredili največ za preboj v sistem Šice, pa smo v zadnjih treh letih člani JK Krka Dare Hribar, Leopold Bregar, Primož Bregar, Tanja Podržaj, Alojz Malenšek, Urban Slana, Frenk Jenkole, Uroš Ilič, Mitja Kozinc, Bojan Grčman, Primož Fink in Vinko Mihelčič.

Dare Hribar, JK Krka

Potapljaške raziskave zadnjih let Nova akcija je sledila že dan po preboju januarja 2011, ko smo morali razširiti še spodnji del rova v dolžini šestih metrov za lažji prehod in transport opreme. Prvi pritočni sifon, dolg le nekaj metrov in globok dva metra, sem hitro premagal. Sledilo je suho nadaljevanje, ki sem ga pregledal približno sto metrov daleč in se ves navdušen vrnil, da jama leti. Medtem je ekipa, ki je čakala pred sifonom, ugotovila, da je stena nad gladino sifona tako kratka, da bi jo lahko razbili in omogočili prehod brez potapljanja. Teden kasneje sva se z Daretom s potapljaško opremo in merilnim kompletom podala skozi sifon in po 200 metrih prišla do 35 metrov dolgega jezera, ki sva ga preplavala in nadaljevala še 40 metrov po spranih črnih

Potapljaške raziskave

Pred betoniranjem vhodnega jaška. Foto: Dare Hribar

Ob visokih vodah voda naraste 30 metrov, bruha iz jame in teče mimo Bobnove jame v Krko. Foto: Dare Hribar

Potapljaške raziskave

Prve potapljaške raziskave leta 2011. Foto: Leopold Bregar

podornih blokih. Prišla sva do večjega jezera, ga obplavala in ugotovila, da se tu sanje za suhe jamarje definitivno končajo. Del jame za prvim pritočnim sifonom se povsem razlikuje od jame do tam, saj se takoj za sifonom teren strmo dviguje 15 metrov, od tod so pa še več kot deset metrov visoki kamini. Jama je zelo razgibana, razvejana, po tleh ima mnogo več blata kot do sifona. Nazaj grede sva izmerila poligon in našla še en večji rov z jezerom na koncu. Za prvim pritočnim sifonom sva namerila 280 metrov novih delov. Teden kasneje, 13. februarja 2011, je sledila nova potapljaška akcija, na kateri sem se potopil v prvi pritočni sifon, se držal desne strani in po 30 metrih po pričakovanjih glede na načrt izplaval v »stransko« jezero za sifonom. Pravzaprav je to glavni rov, kjer teče voda, prebiti sifon in višje ležeči blatni

rovi za njim pa so le obhod. Nadaljeval sem do drugega pritočnega sifona in se s štirilitrskimi jeklenkami potopil v zadnje sifonsko jezero, kjer pa nisem našel nadaljevanja. Marca smo zbrali moči za večjo akcijo, na kateri sem se prvič potopil v odtočno sifonsko jezero proti Bobnovi jami in Blatni jami v Šici ter po 50 metrih izplaval v podorno dvoranico, kjer nisem našel nadaljevanja. Po meritvah smo ugotovili, da sem bil od jezera v Blatni jami v Šici oddaljen le 15, od končnih delov Bobnove jame pa 60 metrov. Na isti akciji je ostali del ekipe razširil ožino v stranskem pritoku Šice in prebil strop prvega pritočnega sifona. Za prvomajski tabor 2011 smo načrtovali potapljaške raziskave v zadnjem sifonskem jezeru, vendar smo zaradi izredno slabe vidljivosti v vodi, kakršne do takrat še ni

Potapljaške raziskave bilo, načrte spremenili. Za prvim sifonskim jezerom se dvigata dva strma, z zemljo prekrita kamina, za katera sem se ponudil, da ju preplezam. Dare mi je ponudil dereze in cepin, kar se je izkazalo za ravno pravšnje orodje. Naslednji dan je Dare splezal kamin v stranskem pritoku do višine 13 metrov, dviga pa se še okoli pet metrov, kjer je videti, da gre v vodoraven rov v smeri sifona stranskega pritoka. Prvi vikend v oktobru smo prenesli opremo do odtočnega sifona in zopet sem poizkušal srečo s povezavo z Blatno jamo v Šici. Prišel sem ji blizu na vsega osem metrov, vendar pravega prehoda nisem našel. Proti Bobnovi jami, katere najbližji del je oddaljen le 60 metrov, prehod trenutno preprečuje podor, ki ga je ustvarila manjša udornica sredi travnika. Februarja leta 2012 sem v zadnjem jezeru iskal globlje. Našel sem prehod med

podornimi bloki in se z globine 30 metrov dvignil v veliko podvodno dvorano. Nadaljevanja zaradi relativno slabe vidljivosti nisem našel. Marca smo ponovili potop, a zopet brez uspeha in že smo počasi obupovali nad nadaljevanjem, saj rek »v tretje gre rado« ni obrodil sadu. Zadnji vikend v avgustu smo zaradi dobrih razmer zopet ponovili potop v zadnjem sifonskem jezeru, kjer pa mi je po polurnem iskanju tik prek koncem potopa končno uspelo najti velik rov na globini 20 metrov, ki gre v »pravo« smer. Po 40 metrih sem zavezal vrvico in se zaradi pomanjkanja zraka vrnil s spodbudno novico. Potop smo nameravali ponoviti naslednji vikend, a nam ga je na žalost preprečila mati narava, saj se je vidljivost drastično poslabšala. Zadnje leto in pol smo spremljali spreminjajočo se vidljivost v vodi, katere pretok nikoli ne pade pod nekaj l/s. Do prvomajskega

Uroš med pripravo za potop. Foto: Dare Hribar

Potapljaške raziskave

Prebit prehod nad prvim pritočnim sifonom, ki je danes opremljen z mostom. Foto: Dare Hribar

tabora 2011 je bila vidljivost vedno med šestimi in desetimi metri, takrat pa se je drastično poslabšala, znašala je le pol metra. To smo sprva pripisovali poletju, ko pa se je taka vidljivost nadaljevala tudi pozimi, se nam je zdelo vedno bolj čudno. Nadaljnje raziskave v drugem pritočnem sifonu je preprečevala predvsem vidljivost. Sredi julija 2012 se je povsem nepričakovano popravila na deset metrov. A sreča je trajala le dober mesec. Konec avgusta je bila le še meter, brez vzroka zaradi padavin ali drugih vremenskih oziroma hidroloških vplivov. To je skregano z vso logiko in izkušnjami iz drugih jam, tako da smo šli v teorijah zarote tako daleč, da je bila mogoče med julijem in avgustom tovarna v zaledju, ki v podzemlje spušča odplake, na kolektivnem dopustu ... Oktobra je po dveh letih voda zopet močno narasla in izbruhnila iz vhodnega jaška. Tako je jamo prvič po tem, ko smo jo odprli,

presenetljivo dobro očistila skoraj vsega blata in mulja, ki sta ležala po tleh in stenah vhodnega rova.

Potapljaške raziskave leta 2013 Od jeseni 2012 je bila jama deset mesecev zalita, razen dva vikenda januarja 2013, ko smo šli popravit načrt jame za revijo Jamar. Dare je redno spremljal vodostaj. Takoj ko je voda toliko upadla, da je bil možen vstop, je organiziral raziskovalni tabor. A raziskave so tega leta dobile drugačno podobo. Dare je tudi uradno postal lastnik parcele, na kateri je vhod v jamo. Zato ni bilo strahu, da bi nam kdo težil, ko smo puščali avte na nepokošeni travi. Vse nadaljnje raziskave niso bile več eno-, ampak vsaj enoinpoldnevne. Dare je zaenkrat z začasno infrastrukturo (mize, klopi, žar, drva ...) res poskrbel, da smo se na njegovi parceli dobro

Potapljaške raziskave počutili. Pijačo smo na hitro shladili v vodi v Bobnovi jami, nato pa vzdrževali devet stopinj na betonskem temelju v Dihalniku Šice. Vsi raziskovalni tabori so bili hkrati tudi »dnevi odprtih vrat«, kamor so bili vabljeni domačini – nejamarji z Dvora in iz najbližjega naselja, Stavče vasi. Vabljeni so bili tudi k ogledu jame, saj je od jamarske opreme potrebna le čelada z razsvetljavo. Včasih je bil obisk jame le obrobna dejavnost celega vikenda. Poletni tabor smo začeli v petek, 12. julija, ko smo pripravili tabor, drva, šotore in vso opremo. Dare je uredil vse potrebno za montažo mostov čez prvo jezero in prvi pritočni sifon. V soboto zjutraj sem na ogled jame peljal mladega domačina Tima ter Miho in Joška. To je bila zadnja ekipa, ki je zadnje jezero preplavala v neoprenih. Medtem je skupina jamarjev iz novomeškega kluba pomagala postaviti nov trinožnik nad vhodom, saj so se člani JK Krka slabo odzivali na akcije.

Opremo za potapljanje in za mostove smo v verigi spravili skozi vhodne ožine, nato so mi jo trije pomagali odnesti do drugega pritočnega sifona, ostali pa so zmontirali mostove čez prvo jezero in nad prvim (prebitim) pritočnim sifonom. Po povratku s potopa smo se srečali in povedali veselo novico – po 165 metrih dolžine pride sifon v zračni žep in se po 20 metrih nadaljuje pod vodo. Zvečer smo uspešno akcijo proslavili. V nedeljo zjutraj, pravzaprav se je jutro začelo šele popoldne, je Dare plezal kamin pod Komarjevim breznom in pod vrhom kamina prišel le nekaj metrov do Komarjevega brezna, a je vmes neperspektivna ožina. Ugotovili smo, da bo naslednji potop zahteval veliko potapljaške opreme, zato smo pospešeno začeli urejati pot do drugega pritočnega sifona, da bi do njega prišli suhi, brez neoprena. Mostova sta bila že postavljena, za obitje velikega jezera pa je Dare

Idila poletnega tabora. Foto: Uroš Ilič

Potapljaške raziskave pripravil desetmilimetrsko jeklenico, ušesa in nekaj klinov. Nadaljevali smo v soboto, 20. julija, popoldne, ko smo zopet pripravili mini tabor in se zvečer z domačini iz Stavče vasi do jutranjih ur »dogovarjali za obisk jame« ... V nedeljo smo se odpravili v jamo z novo kramo za prečkanje predzadnjega, 35 metrov dolgega jezera. Pridružili so se Matej Mihailovski z družino, Stavčani in mladi Blaž z Dvora. S številčno ekipo je transport stekel gladko. Šli smo do jezera, nato so se obiskovalci odpravili ven. Z Daretom sva prosila dva Stavčana, da ostaneta in nama pomagata. Zvrtali smo fikse z ušesi, skoznje napeljali 45 metrov jeklenice in zabili nekaj klinov. Po poteku jeklenice smo videli, da bi pot olajšali še dve trimetrski železni traverzi (mostova). 28. julija smo napeli že položeno jeklenico, dodali še nekaj klinov in montirali traverzi, ki ju je medtem pripravil Dare. Ferata se nam je zdela odlična in čakala je, kdaj bomo zopet napadli sifon. Med mojim obiskom Makedonije smo se že kar od tam zmenili za potop za soboto, 16. avgusta. Logistiko je zgoraj opisana infrastruktura precej olajšala, saj sem potop za spremembo od predhodnih načrtoval v suhi potapljaški obleki in s tremi jeklenkami. Ekipa v sestavi Dare, Urban, Pero, Tomaž (JK Krka), Šini (JK Novo mesto), Tim in moja malenkost (JK Železničar) se je zjutraj zbrala pred jamo in spakiral sem tako, da je vsak dobil eno težjo ali lažjo prasico. Tudi mladi Tim se je v Makedoniji navadil na lahke prasice in je nesel podobleko. To je bil po približno dvajsetih obiskih v neoprenu,

Ferata v uporabi. Foto: Uroš Ilič

odkar smo razširili vhodni del, moj prvi brez neoprena. Carsko! Veliko hitreje in lažje smo premagali približno 500 metrov od vhoda do drugega pritočnega sifona. To je bilo drugič, ko sem se daleč v blatni jami preoblačil v suho obleko. Pripel sem tri jeklenke in krenil proti nadaljevanju. Prvih 165 metrov sem preplaval po položeni vrvici v pičlih osmih minutah. Nadaljevanje je sprva obetalo. Potem sem pa spet blodil in delal kroge po večjem prostoru, vmes sem prišel po drugem rovu celo nazaj v prejšnji sifon. Po več kot pol ure sem končno našel pravo nadaljevanje in kmalu prišel na suho. Sifon se je končal z nasipom grobe mivke. Glede na to, da smo bili zmenjeni vsaj

Potapljaške raziskave

Uroš se vrača z zadnjega potopa. Foto: Dare Hribar

za eno uro potopa, sem odpel jeklenke in se peš odpravil naprej. Po okoli 25 metrih vzpona in spusta po čistih, spranih, ostrih črnih skalah sem zagledal nov, tretji pritočni sifon. Vrnil sem se, nazaj grede sifon izmeril in še enkrat raziskal večjo dvorano oz. prostore, po katerih sem prej taval. Nekaj sem si s tem razčistil, vse mi pa še ni čisto jasno. Po uri in 40 minutah sem se vrnil, ostala ekipa pa se je ta čas ob podpori sixpacka in glasbe nadvse zabavala, saj nobenemu ni bilo dolgčas oziroma ga ni zeblo. Povedal sem veselo novico – ŠICA IMA KILOMETER ROVOV IN GRE NAPREJ. S tem pa je to tudi prva jama v Suhi krajini, ki je presegla kilometer dolžine. Preoblekel sem se, spakirali

smo in se odpravili ven. Medtem ko nas je del šel prat opremo na Dvor, je ostala ekipa pripravljala novo zgodbo v kulinariki po opravljeni jamarski akciji – klobase, čevapčiče, vratino ipd. so tokrat zamenjale človeške ribice, ki jih je bilo v sifonih veliko. Jasno, da se hecam ... Dare je prinesel pet kil lignjev, ki so šli za med. Potem smo se odpravili na Dvor k Italijanki, kot domačini pravijo kopališču ob Krki. Pridružili smo se klubskim dnevom Dvorjanov in skupaj proslavili uspeh. Kasneje so se nam pridružili še Stavčani, ki v jamo tokrat niso mogli. V nedeljo smo ves dan počivali ob Krki in guncali afne. Zakaj sixpack za podporo? Kdaj si pa Dolenjca videl piti vodo? Sploh pa ne te iz Šice, saj so biološke analize pokazale, da tako glavni tok kot stranski pritok in voda v Bobnovi jami vsebujejo toliko bakterij, da po neuradnih interpretacijah meritev ne bi mogli biti deklarirani niti za varno kopalno vodo. Več o preboju v Dihalnik Šice si lahko preberete v Jamarju. Pri vseh od približno tridesetih obiskov jame je bil zraven tudi Dare. Celo ko sem ga prosil za ključ, da sem peljal dva Makedonca, ki sta želeli videti človeško ribico v živo, si je zadnji trenutek premislil in se pridružil. Mislim, da celo ni bilo akcije v Šici od leta 2010, da ga ne bi bilo zraven. Na potapljaških akcijah pa sta skoraj vedno pomagala Urban in Pero (JK Krka). Od JKŽjevcev so jamo obiskali Daniela, Joško in Miha, Matej M. ter dvakrat domačin Tim. Ostali pa upam, da jo bodo ob nadaljnjih potapljaških raziskavah.

Uroš Ilič

Potapljaške raziskave

Veliko brezno v Grudnovi dolini Aleš Lajovic

ačeloma v Biltenu občasno predstavimo tudi zanimivejša odkritja in dosežke. Včasih pa se zgodi, da na katerega od naših uspehov enostavno pozabimo. In ker nikoli ni prepozno, bomo v tej številki predstavili omembe vreden dosežek naših članov izpred kar nekaj let: potop v Velikem breznu v Grudnovi dolini. Eden od razlogov za predstavitev so zadnja leta vedno pogostejše poplave na področju med Hotedršico in Kalcami pri Logatcu.

Hidrologija Na podolju, nastalem nad Idrijskim prelomom med Godovičem in Grčarevcem, prevladuje izrazit kraški svet s številnimi in nekaterimi kar globokimi vrtačami. Mestoma so tam zaplate dolomita in flišev, kjer so si našle domovanje redko raztresene kmetije. Skromni potočki s teh zaplat navadno kaj hitro poniknejo. Nekoliko več vode imajo le potoki, ki v podolje pritečejo s severa in vzhoda skozi Hotedršico in v podzemlje ponikajo

Osnovni podatki: Ime: Veliko brezno v Grudnovi dolini Globina: 92 m (ob nizkem vodostaju do gladine vode 61 m) Dolžina poligona: 115 m Katastrska številka: 2182 Koordinate: 435 605 / 83 315 / 496 m n. m. Prva zabeležena raziskava: 12. november 1960 Udeleženci: France Hribar, France Leben, Silvo Modrijan in Ravedo Sila (IZRK, Postojna)

pod mlinskimi kolesi znamenitega Tomazinovega mlina na južnem robu vasi. Pred mnogimi leti, ko smo začeli zahajati v te kraje, smo nekaj slišali o tem, da poplavi, sicer zelo redko, podolje pod staro cesto Kalce–Grčarevec. Zadnja leta pa so se po obilnejšem deževju nenadoma pojavile med Hotedršico in Kalcami cele reke, ki poplavijo in razdrejo celo staro rimsko cesto med Kalcami in Laniščem. In Rimljani cest niso gradili kjerkoli ... En krak tega vodovja priteka tudi iz Velikega brezna v Grudnovi dolini. Tako se namreč imenuje velika in globoka vrtača z dvema breznoma tik pod cesto, ki je bila zgrajena za oskrbo soške fronte med prvo svetovno vojno med Kalcami in Laniščem mimo Grudnove kmetije. Stara rimska cesta je bila namreč za vojaške potrebe prestrma. Potoki, ki ponikajo pod Hotedršico, beli dan zopet zagledajo na Planinskem polju pod Grčarevcem. Med ponori in Planinskim poljem je kar nekaj jam, vendar v njih do vode pridemo le v Blatnem breznu pri Zakoritih (tam skozi luknjo v blatu zaslišimo šumenje) in seveda v Velikem breznu v Grudnovi dolini. Tu je vodna gladina ob suši dobrih 60 metrov globoko. Takim jamam so nekoč rekli vodokazno brezno. In tja so se namenili naši vrli člani, da ugotovijo, kaj se skriva pod gladino sifonskega jezera. Resnici na ljubo sta bila člana le dva: Miha Pihler in Igor Vrhovec, ki je napravil tudi zapisnik. Takole piše: Za obisk jame je pravzaprav zopet kriva Dorotea (Verša, DZRJ Ljubljana, ki je v tistem času vodila Kataster jam JZS, op. p.), ki pa tokrat ni hotela biti kaj dosti v pomoč. Zapisnike obiskov najinih predhodnikov sva si v Katastru morala zato poiskati kar sama.

Potapljaške raziskave

Zalita struga iz vrtač proti breznu - višina poplave. Foto: Andrej Mihevc

Vhod v brezno leži južno od kmetije Gruden ob cesti Kalce–Hrušica. Najdemo ga v eni od vrtač v dolini. Zaradi dokaj goste poraščenosti terena je njegovo iskanje rahlo mučno. Ko sva vhod končno našla, sva se vrnila do avtomobila, pripravila jamarsko in potapljaško opremo in se preoblekla – Miha v normalno jamarsko opremo, jaz pa sem dodal še neopren. Sijalo je sonce ... In potem sva vhod, opremljena, kot sva bila, že zopet iskala. Ja, raje brez komentarja. Da si dvesto metrov razdalje ne moreva zapomniti, pa presega vse meje ... Najprej nisva bila prepričana, če sva sploh našla pravo luknjo. Po starih zapisih naj bi bil vhod ozek in ležal naj bi med kamnito steno in kupom mivke, ki jo je voda prinašala iz jame. Tega kupa mivke sedaj ni več (očitno se voda

nič več ne dvigne dovolj, da bi iz jame bruhala, temveč je deževnica mivko zopet sprala nazaj v jamo). Tako je vhod širok kakšen meter in visok meter in pol. Nato pa se rov dejansko nadaljuje v razpoki, katere dno predstavljajo v njej zagozdeni kamni. Tu sva iskala kakšen svedrovec, na katerega bi pritrdila vrv za spust v globino. Ker ga ni bilo, sva se kar prosto spustila par metrov niže in za vogalom le odkrila pravo brezno in ob njegovem robu prvi svedrovec. Zelo lepo bi bilo, če bi zabijalci svedrovcev na načrtih jam označevali, kam so jih zabili, saj bi tako kasnejši obiskovalci jam imeli manj težav z iskanjem pritrdišč vrvi! Spust do vode je potekal brez problemov, pa tudi ostale svedrovce sem nekako našel.

Potapljaške raziskave Najina skrb, da se bom morda moral v vodo spustiti direktno z vrvi, se je na srečo izkazala za neutemeljeno, saj je približno dva metra nad gladino ozka polička, na kateri sem se opremil za potop in na kateri je Miha lahko tistih dvajset minut mojega potopa (privezan na vrv) malo zadremal. Od poličke se stena poševno (ampak dokaj strmo) spušča proti vodi in dejansko se točno v nivoju gladine začne zopet navpično spuščati. Sifonsko jezero je podolgovate oblike kot kakšna razpoka. Približno na njegovi sredini je nekakšna preklada. Brezno se pod vodno gladino spušča v globino. Dosežena je bila globina 31 metrov in tam gre v smeri 20 stopinj vodoravna, kakih 80 cm visoka razpoka. Vidljivost na manjših globinah je bila kakšne štiri metre, spodaj pa največ 1,5 metra. Temperatura vode je bila 8 °C in zato v razpoko nisem lezel, saj me je še kar zeblo (obleka 5 mm). V jezeru je mogoče tudi preplavati nekakšen sifon. Natančno sicer ne vem, kako poteka, vendar če se potopimo v jezero na njegovem severnejšem koncu in plavamo proti južnemu, potem se po razpoki potopimo do globine 10 metrov in kakih 15 metrov daleč. Tu je možen dvig na gladino in pridemo v nekakšno dvoranico, nad katero se dviga kamin. Kakšnega stranskega rova ali razpoke jaz iz vode nisem videl, Miha pa je dejal, da je najprej slišal moje zračne mehurje, kasneje, ko sem izplaval, pa še moje čiščenje nosu, in ko sem svetil navzgor, tudi odsev moje luči. Je to že kakšen raziskan del ali kaj novega? Bomo videli naslednjič ... V vodi je že napeljana vrvica. Gre sicer v neko čudno smer, tako da ji nisem sledil. No ja, morda sem pa jaz rinil narobe. Po dnu je veliko mulja, tam v razpoki na 31 metrih pa ga skoraj ni in torej je tam verjetno pravi pritok oziroma odtok. O kakšnih predhodnih potopih v katastrskih zapisnikih ni sledu ... Povratek iz jame in njeno razopremljanje sta potekala normalno. Igor je opravil potop 26. septembra 1999, zapisnik in načrt pa napravil par dni kasneje

– torej pred skoraj petnajstimi leti. Kolikor vem, se kasneje v tej jami ni zgodilo nič več.

Speleologija bližnje okolice Naš pokojni Dedi (doc. dr. Viktor Menart) je bil doma v Gorenjem Logatcu, in kot se v tistih krajih spodobi, so imeli doma v lasti tudi nekaj gozdnih parcel v bližini Grčarevca, tako da je tiste kraje kar dobro poznal. Kot je že bilo omenjeno, je tam res pravi kras, tako rekoč ljuti krš, kot bi rekli naši južni sosedje. JKŽ-jevci smo raziskovanja začeli v Kozji jami pri Grčarevcu, nadaljevali v 75 metrov globokem Blatnem breznu pri Zakoritih in spotoma odkrili še nekaj drugih jam in brezen. Zapisnike sem napravil šele čez dolga leta, saj sem bil prepričan, da so jame že registrirane, pa se je izkazalo, da nikakor ni tako. Tu čez je namreč potekala nekdanja jugoslovansko-italijanska meja, kar je bil razlog, da je bila jugoslovanska stran obmejnega področja slabo pregledana. Italijani so imeli že tedaj svoj vojni speleološki kataster, pa vse kaže, da tudi oni niso pretiravali. Kako si sicer razlagati dejstvo, da je vhod v Brezno na Prečnem hribu le 15 metrov od mejnih kamnov na italijanski strani, pa je bilo očitno raziskano šele nedavno (Janez Ferreira Stražišar – članek o tej raziskavi je v tem Biltenu). In so zopet minila leta, ko sem skušal ponovno poiskati na terenu, kar tako, za kratek čas, Blatno brezno (tudi o tej raziskavi smo pred mnogimi leti pisali v Biltenu). Nič, čeprav sem bil prepričan, da točno vem, kje je. Nekdo mi ga je očitno ukradel. Šel sem torej v Kataster JZS pogledat matičarski zapisnik (DZRJ Ljubljana) – tudi oni so bili namreč nekaj let za nami tam notri. Potem sem iz podobnih nagibov iskal Kozjo jamo, in glej ga zlomka: nič. Kaj pa moji zapisniki ostalih jam tam okoli: zopet nič. In potem nisem bil več prav siguren, ali sem te zapisnike res sploh napravil, saj je vmes minilo že lepo število

Potapljaške raziskave

Potapljaške raziskave let. Pa se mi je zdelo, da je Kozja jama le tako pomembna, da je treba napraviti zapisnik in seveda načrt. Viktorju na čast sem jo to pot poimenoval Viktorjev kevder in jo oddal v Kataster. Vendar kje, za boga, so ostale jame? Premetal sem torej mapo, mislim, da 13/5, stran za stranjo, in glej: Kozja jama pri Grčarevcu se je čudežno prikazala v mapi Kozje jame na Srnjaku! Med jamama je dvesto metrov višinske razlike, nekaj sto metrov horizontalne oddaljenosti, za povrhu pa sta si morfološko popolnoma različni. Kozja jama na Srnjaku je nekaj deset metrov dolg rov, Kozja jama pri Grčarevcu pa je dvoranski prostor s kotlico z vodo! Podobno se je zgodilo z ostalimi jamami – pristale so v mapah že registriranih jam, pa čeprav si niso bile niti malo podobne, imele so popolnoma različne koordinate itd. Brezno na Prečni rebri je na ta način dobilo načrt (ki ga prej ni imelo), in sicer iz mojega A-zapisnika Brezna na meji. Priznam pa, da nimam pojma, kje točno naj danes iščem to brezno. Spominjam se le, da so bili v bližini vhoda na gosto posejani majhni mejni kamni, še danes jih imam pred očmi, a so z leti očitno dobili noge. Torej: Brezno na Prečnem hribu in Brezno na meji nimata prav nič skupnega (razen bližine nekdanje meje, seveda). In tako končno čakamo na nove katastrske številke. Po nekaj desetletjih. Kdo je idejni oče te zmede, pa nam še ni uspelo ugotoviti ... Zahodno in južno od Velikega brezna v Grudnovi dolini je še nekaj relativno globokih jam in brezen, vendar imajo vsi ti speleološki objekti razen Malega brezna, ki leži v neposredni bližini Velikega, vhode precej više in niso tako globoki.

Zaključek Na osnovi zapisov iz Katastra jam JZS lahko ugotovimo, da je bila zadnja velika poplava leta 1926, potem pa, kot kaže, šele leta 1979, ko je voda poplavila tudi Jami 1

Med prvo svetovno vojno so za potrebe soške fronte na Banjšicah večinoma ruski vojni ujetniki gradili najprej ozkotirno železniško progo Logatec–Črni Vrh–Lokve s krakom Godovič–Idrija, ki je bil tik pred t. i. čudežem pri Kobaridu podaljšan do Spodnje Trebuše. Sledila je gradnja normalnotirne železniške proge Logatec–Črni Vrh, ki pa ni bila dokončana, saj se je fronta premaknila na Piavo. V istem času so gradili tudi cesto Kalce– Lanišče in serpentina na tej cesti se še danes imenuje Ruska rajda. V teh krajih je bilo po nekaterih podatkih okoli 20.000 ujetnikov, eno od taborišč pa je bilo v neposredni bližini današnjega ruskega groba. Tam je bilo menda 14 barak ... in 2 pod Suho rebrijo. Vmes in še kasneje je gladina vode v Velikem breznu, glede na opazovanja, nihala za dobrih 40 metrov. Podobne razmere so, kot kaže, tudi v Blatnem breznu, ki leži kakih 1800 metrov stran v smeri vzhod-jugovzhod in ima vhod dobrih dvajset metrov više. V slednjem dostop do vode ni mogoč, le slišimo jo lahko. Pred slabimi stotimi leti so se spraševali, kaj se je zgodilo, da vode iz Velikega brezna ni več na plano. Dejansko so med prvo svetovno vojno zgradili cesto med Kalcami in Laniščem, ki deloma poteka po robu Grudnove doline – torej v neposredni bližini vhoda v Veliko brezno. In danes se zopet sprašujemo; vendar to pot, kaj se je zgodilo, da so poplave nenadoma tako pogoste. Edini bistveni poseg na obravnavanem področju je bila pred par deset leti gradnja plinovoda, ki prečka podolje. In zanimivo – vodovje, ki površinsko teče v smeri proti Planinskemu polju, takoj potem, ko prečka plinovod v bližini Vodic, ponikne. Le zelo visoke vode poplavijo dolino pod Suho rebrijo. Je mogoče, da bi imele omenjene gradnje tak vpliv na lokalno hidrologijo? 

Iz domačih jam

Buža in suha južina Milan Ferran

eliki koraki v raziskavah Ferranove buže so se skrajšali, prav tako odkrivanje novih živalskih vrst. Kar se tiče suhih delov, so vse najdene vrste v vhodnih rovih do globine sto metrov. Velike možnosti so še na dnu jame, kjer je več pritokov, in v vodnih rovih. Do sedaj smo odkrili 16 živalskih vrst, med ostalimi tudi človeško ribico. Njenega odkritja sem se zelo razveselil. Vsakič, ko sem bil na dnu jame, sem jo prav iskal. In končno, ko smo prvič vstopili v Ribarnico, smo jo zagledali. Pozneje se je izkazalo, da je v tistem delu jame kar pogosta. Glede na njeno prehrano bi lahko sklepali, da je spodnji del jame bogat z rakci. Človeško ribico iščemo tudi v zgornjem delu jame, 200 višinskih metrov nad dnom, v Krasnem novem svetu in pritoku Bužice. Ni nam še uspelo, tudi Uroš Ilič, ki se je že večkrat potapljal, je še ni opazil. Pri vsakem obisku Buže nekaj časa namenimo iskanju novih živalskih vrst. Med prvomajskimi prazniki leta 2005 mi je padla v oči nenavadna suha južina. Nenavadna, ker je bila tako blede barve, da ni bila nič podobna ostalim. Imela je zelo majhno telo in relativno dolge noge. Počivala je na sigasti kopi, ki je glede na to, kaj vse nam je dala, dobila ime Animal Planet. Pogledal sem po opremi in nisem našel ničesar primernega za shranjevanje. Ker pa je bil pri roki fotoaparat, sem napravil par motnih fotografij. Pozneje sem jih pokazal Slavku Polaku, ki je takoj ocenil, da bi to znala biti zanimiva najdba. Ob naslednjih obiskih smo iskali podobne suhe južine. Minilo je veliko akcij, dokler nisem na Stotki ponovno opazil podobnega primerka s še manjšim teleščkom in dolgimi tankimi nogami. Tega sem ujel in ga predal Slavku, ki ga je posredoval našemu največjemu poznavalcu suhih južin Tonetu Novaku.

Tone je kmalu sporočil, da je to le mladiček in da se ne da določiti, kam spada. V naslednjih letih smo vložili še veliko truda v iskanje. Tone je obnovil svojo vrvno tehniko in jamo večkrat obiskal. Brez uspeha. In smo že skoraj pozabili na našo novo živalco. Po več kot sedmih letih sem jo ponovno opazil na Animal Planetu. Z mehkimi elegantnimi koraki je marširala po sigasti kopi. Iskal sem opremo, da bi jo pospravil v alkohol, in je ni bilo več. Iskal sem jo več kot deset minut in jo končno tudi našel. To pa ni bil isti primerek, saj je bil rahlo temnejši in je v kleščah držal svoj plen. S težkim srcem sta šla oba v alkohol. Kaj pa je sedaj to? Leta nič, sedaj pa se sprehajajo v skupinah! Tone je bil navdušen. V naslednjih akcijah je bil Tone zelo uspešen. Nabral je dovolj materiala za znanstveni opis nove vrste suhe južine. Prve jamske v Sloveniji, rodu Hadzinia – Hadzinia  ferrani.

Suha južina. Foto: Milan Ferran

Iz domačih jam

Drobni tisk Damijan Šinigoj, JK Novo mesto

ico je par dni po ledolomu ves navdušen poklical, da Mojca in Bole vabita v Ferranovo bužo in glede na to, da je naša Čaganka zaradi topečega se snega vsa mokra, da mogoče bi pa šli. Ene 350 metrov globine, eni trije kilometri dvorane na dnu, čisti štriki, suho … Čista poezija v primerjavi z našimi, dolenjskimi blatnimi zadevami. V bistvu je takoj prodal, sem prav razmišljal, da se mi na dno zalite Čaganke ne da tenstati, da malo rekreacije na štrikih bi bilo pa prav dobrodošlo, da odvečne kilograme malo v red spravim. Tiste tri kilometre sprehoda na koncu pa magari lahko tudi skrajšam, če se mi ne bo ljubilo. Sem poklical še gospoda Graha in mu prodal, kakor sem kupil, in je bil tudi on takojci za in smo v lepi februarski

Cesta proti jami. Foto: Damijan Šinigoj

soboti že navsezgodaj pičili proti Vrhniki. Vmes smo pobrali še Ticota, ki je nergal, da bo čez tri sekunde naša Tina vozila, in ni dovolil speljati, dokler ni bilo jasno, da medalje tokrat ne bo, na Vrhniki smo ga pa v gostilno poslali pogledat, ali so Bo, Mo, Uroš, Tim ter Pero in Urbi iz JK Krka že notri. Mi smo sedli zunaj, v kadilsko sekcijo. In malo kofetkali, vmes se mi je pa čudno zazdelo, da prijatelji toliko zamujajo, in sem Mojco poklical. Se je izkazalo, da so sedeli notri, a je Tico bolj hokejsko tekmo na TV spremljal kakor po mizah gledal … Odpeljali smo se nekam v hrib in v zaradi žleda grozljivo poškodovan gozd, in ko smo prišli do nesplužene ceste, od koder bomo morali peš (prvotna informacija je bila, da

Iz domačih jam se pripeljemo do jame), sem prvič zastrigel z ušesi. Da moramo ene deset minut peš in smo takojci tam. Dobro, ni še katastrofa, bomo pač malo hodili, sem si mislil in me ni pamet srečala kakor Perota, ki ga je začel boleti zob in se je raje kar domov odpravil. Smo se po udirajočem snegu prebijali med podrtim drevjem, a ker je sonček pripekal (jamarji tudi tu in tam D-vitamin potrebujemo), dobre volje ni manjkalo, ne glede na to, da Boletovih deset minut ni bilo samo deset minut. Drugič sem zastrigel z ušesi, ko je Uroš pred vhodom v jamo računal, da bomo za dol in gor potrebovali ene osem ur. In Uroš je jamarski inštruktor, ki je letos prav tako glasno računal, da bo za dol in gor v Čaganki potreboval eni dve uri, ki sta se potem zavlekli na šest ur! Sem mislil, da se heca, ker 350 metrov po štrikih je mala malica, to smo v dveh, treh urah dol in gor. Dobro, še tisti trije kilometri na dnu tudi nekaj nanesejo, na dve, tri ožinice pa sploh nisem računal, ker ožinice imam pa sploh rad. A ko smo se spravili v luknjo in se dobro uro jebali skozi jebene ožine, da sem povsem zakuhal, in štrikov niti videli še nismo, še nisem preglasno nergal in sem se prve malo večje dvoranice prav razveselil. Sem končno enega lahko prižgal, ker v ožinah zaradi jamarjev nekadilcev ne smeš, potem sem se pa začel glasno smejati, ko je Bole predlagal, da snamem vse s sebe, kar bi se lahko zatikalo. Vključno s pasom. Sem bil prepričan, da se heca, a je bil resen. Da zdaj gremo pa v ozke dele. In smo se res naslednjo švoh uro jebali po še ožjih delih, kjer sem se pa že z veseljem pridružil gospodu Grahu v preklinjanju. On se je vsaj slekel enkrat vmes lahko, da mu ni bilo tako vroče, jaz imam pa podkombinezon v enem delu in sem kuhal! Dobesedno. Kletvice malo pomagajo, a vsemogočne tudi te niso … Zadnji del pred štrikom je bil pa še posebej hecen, ko je bil strop tako nizek, da sem imel lahko glavo zaradi čelade samo v

enem čudnem položaju obrnjeno in mi je Mojca, ki jamo dobro pozna, z druge strani dajala navodila, kam naj se rinem in kako, ker nisem nič videl! Aja, pozabil sem povedati, da povsod teče voda, kaj voda, potočki! In ko smo prišli iz res ozkih delov na štrik in sem mislil, da bom lahko zadihal, smo se dol spustili kakšnih 50 metrov v slapu, potem smo se pa napotili spet v ozke dele, kjer smo pa brodili po potoku in med slapovi. Ko smo se končno prebili do dvorane, kjer teče potok in kjer je Bole moral zamenjati baterije na merilnih inštrumentih, zaradi česar smo se sploh napotili dol, sem končno lahko v miru crknil in se psihično začel pripravljati za vrnitev. A itak sem se motil, smo bili šele na švoh 200 metrih globine (in šele čez dve ožini, ker v drobnem tisku nisem prebral, da je vsaka od treh ožin dolga po 400 metrov, kar mi je gospod Grah pod nos zelo glasno metal vsaki dve minuti!) in so nam domačini hoteli pokazati še ta lepe dele jame! Saj ne rečem, Ferranova buža je fascinantna jama in kapo dol jamarjem, ki jo raziskujejo in širijo in vse, a sem bil prepričan, da če bom šel naprej, bom crknil od napora! Buža se od drugih jam razlikuje predvsem po tem, da nima ozkih in manj ozkih delov, temveč ima ozke, zelo ozke in maršvtrip*** ozke dele! Uroš se je smejal in predlagal, da naredimo spisek jam, ki jih mora jamar obiskati, preden se lahko ima za jamarja, in kot prvi dve predlagal Ferranovo bužo in Čaganko, a sem moral iskreno povedati, da Čaganko s tega spiska črtam. Da bom odslej hodil v Čaganko na trening za v Ferranovo bužo! Sem ležal tam na bregu potoka in nabiral moči za vrnitev, a niti slišati niso hoteli o tem. Z gospodom Grahom sva jih prepričevala, da sva videla dovolj, da je jama lepa in zagotovo tudi naprej enako lepa in da midva zaključujeva, pa so naju prepalamudili, da naprej bo šlo pa lažje, da so velike in prostorne dvorane. In sva klonila in itak je jama naprej prostorna, res, a smo se prebijali čez slapove, brodili

Iz domačih jam

Mojca skozi ožino proti Stotki. Foto: Damijan Šinigoj

po vodi, ozkih in kompliciranih prehodov je bilo tudi še bezbroj, zato sva nekje vmes pa res in dokončno potegnila ročno zavoro. Da ne moreva več, da bo potrebno še ven priti. Sem videl Boleta in Uroša, kako sta uživala, domačina, ki sta bila dol že neštetokrat, in sem takoj pomislil nase in na moj užitek ob trpljenju drugih jamarjev, ki prvič pridejo v Čaganko. Uroš, Tim, Tico in Urbi so odšli naprej, do enega res velikega slapa, ostali pa ven. Jaz sem bil glavni zaviralec, in ko je Mojca prvič omenila, da bi mojo transportko vzela, sem bil odločno proti, a kasneje je matranje šalo vzelo in sem ji jo z veseljem podajal in nič protestiral, ko jo je kdaj tudi čez par ožin odnesla. Enkrat vmes, ko sem se po trebuhu rinil skozi nek spet ******** prehod in za trenutek počinil, da do sape pridem, sem opazil vrvico za zadrgo podkombinezona, ki je ležala morda 15 centimetrov od moje roke. Sem pomislil, da jo je en kurac med

matranjem izgubil in bil prelen, da bi jo vzel, a tudi jaz je nisem, ni bilo energije. Ko smo pa prišli do vrvi, kjer je dobro zalivalo in sem se hotel zapeti, da ne bom preveč moker, sem spoznal, da je bila moja. In se je Mojčka žrtvovala in odplezala po bolj mokri vrvi gor, meni pa prepustila drugo, ki je ni tako zalivalo, da morajo domačini skrbeti za dobro počutje gostov pa to. Pa verjetno se ji je ob pogledu name kakšen materinski instinkt sprožil, kaj pa vem. Sem spet hotel ugovarjati, a ni bilo ta prave energije. Pa šele pri plezanju sem opazil, kako sesut sem, ker me je Mojca nascala za 20 metrov v petdesetih metrih! Moja vrv se je zaključila v nekem ozkem meandru, in ko sem se rinil skozenj, sem poskusil ubrati bližnjico. Skozi razpoko sem 50 metrov nižje opazoval lučke prijateljev in bi moral napredovati po boku, previdno, da ne zdrsnem, jaz sem pa bolj komot varianto po riti udaril, ker moja rit je tako široka, da ne morem zdrsniti dol. A se

Iz domačih jam

Damijan med zasluženim čikanjem. Foto: Damijan Šinigoj

je tista pizdarija od meandra zožala in strop se je spustil in sem se po dolgem času spet krepko zataknil in prvič po dolgih letih spet začutil, kako ti panika prevzame telo. Ramena so bila preširoka za naprej, a ker sem kar rinil, sem tako močno porinil, da sem se zataknil v sedečem položaju, močno nagnjen naprej. Sem se poskusil nagniti nazaj, pa je bil strop prenizek, sem poskušal sneti čelado, pa je nisem mogel, sem poskusil naprej, pa me je tako stisnilo, da je bilo dihanje oteženo … Srce je razbijalo, jaz sem pa razmišljal, ali naj na pomoč pokličem ali kaj, saj so itak vsi reševalci, potem sem pa stisnil zobe in parkrat poskusil in je v nekaj dolgih minutah nekako šlo. A mi je pobralo energije za naprej in nazaj in sem potem brez trohice ugovarjanja Mojci neštetokrat prepustil svojo transportko. In si oddahnil šele, ko smo ven pokukali in me stopala, ki so plavala v ledeni vodi v škornjih, niso nič pekla, ko sem se po snegu počasi udiral proti avtu …

Ponavadi se gostitelju zahvališ za povabilo in pohvališ jamo, a sem, dokler se nisem preoblekel in segrel in malo k sebi prišel, le preklinjal, ko smo v gostilni kofetek spili in nekaj pojedli, sem jim pa moral priznati, da imajo jamo svakačast! In da sem vesel, da sem jo lahko videl, in da zagotovo še pridem, morda enkrat maja 2016. Naslednji dan, ko so me tudi prsti boleli pri tipkanju in ni bilo delčka telesa brez odrgnine ali modrice, pa sem moral biti pošten in priznati, da hočem spet! Sem slišal, da se je Irena, ki je v naši Čaganki dobila svoj delček jame, saj se od njenega obiska naprej del, kjer se je zaplezala, imenuje Irenin rov, nadvse zabavala ob mojih mukah, v smislu »vse se vrača, vse se plača«, zato sem predlagal, da Bužo spet obiščem, ko pride ona spet v Čaganko. Potem sem pa izvedel, da sploh še v Buži ni bila, in sem si izprosil častno mesto takoj za njo, ko bo izvolila iti. Že komaj čakam, vam  povem!

Iz domačih jam

Reševanje v Buži Miha Staut

lo je seveda za večini od nas dobro poznano Ferranovo bužo. In šlo je za nočno moro vseh, ki so si kdaj drznili pomisliti na kaj takega: za čisto pravo reševalno akcijo poškodovanega jamarja iz te jame. Kdor je ne pozna, ima še vedno zelo dobre možnosti, da se spozna z njenimi črvinami v kateri izmed akcij, ki v zadnjem času služijo predvsem spremljanju vodostaja Bužice s pomočjo avtomatskih merilnikov. Sicer pa je jama eno izmed najpomembnejših odkritij Jamarskega kluba Železničar zadnjega desetletja. Več o njej si je možno prebrati v številnih prispevkih, objavljenih v Biltenu (Ferran, 2003 in 2006), Naših jamah (Staut, Ferran in Pollak, št. 47, 2008), Acti Carsologici (Staut in Auersperger, št. 35/2, 2006) ter drugih popularnejših revijah in časopisih. Med jamami, ki so še posebej kontraindicirane za kakršno koli telesno poškodbo, je Buža gotovo v območju medalj. S svojim v dobri meri ferranogeno navdahnjenim potekom rovov zgornjega dela jame, ki obiskovalcu ne dopuščajo preglobokega vdiha, kasnejšim, na mestih kar sitnim vodotokom, spolzkimi prečkami, izpostavljenimi prehodi, na mestih krušljivo skalo, blatom in ne nazadnje dolžino in globino je morda z reševalnega vidika ena zahtevnejših jam. Raziskovanje prostorskih razsežnosti Buže je bilo – če pogledamo s konca leta 2013 – spomladi 2012 v poslednjih zamahih. Potopi v pritočnem (edinem perspektivnem) sifonu so se vrstili in plezali smo še zadnje obetajoče kamine. Kljub temu je bila na valu novega, športnega pristopa k jamarstvu običajno deležna kar nekaj obiska. Telovadba, s katero je postregla, je odvisno od tega, kako globoko in daleč si se odpravil, zadostovala za vsaj nekajdnevni musklfiber in nekoliko daljše obdobje podplutb na posebej izpostavljenih

mestih. Tako se je neke aprilske nedelje leta 2012 nabrala kar zajetna in tako strokovno kot glede klubske provenience raznorodna druščina. Nekaj nas je imelo za cilj plezanje kamina v zadnji dvorani nad Ozom. Toneta Novaka in nekaj njegovih spremljevalcev so zanimale predvsem izmikajoče se, povsem bele in posledično troglobiontske suhe južine, s katerimi ga je Milan namamil v mučno pajsanje. Tik pred vhodom je Tone vsem z dobro mero potrpljenja delil posodice in razlagal, kako naj lovijo suhe južine. Kar nekaj preostalih padalcev pa je šlo v jamo zgolj iz radovednosti in fizkulturniških vzgibov. S hladnim očesom jamarskoreševalnega analitika bi danes ocenili, da je bila skupina kot ustvarjena, da se nekaj zgodi. Velika, razposajena in tudi z udeleženci s šibkim poznavanjem jamarskih tehnik. V takih skupinah se večkrat primeri, da fizično okolje stopi v ozadje in zavlada razpoloženje, ki privede do nepazljivosti in možnih napak. 25 ali 30 metrov visok kamin, ki sva ga na prejšnji akciji z Milanom pustila na pol, smo tokrat v zasedbi Miha, Mojca in Alan brez težav zmogli, a se je žal brez kakršnih koli upov zaprl. Ni se nam mudilo in med urejanjem sidrišča za spust je kot prikazen prikolovratila mimo bela suha južina ter jasno in glasno izjavila: »Živjo! A posodic pa nimate s seboj? Ste jih pozabili spodaj, kaj? No, pa Toneta pozdravite, ko ga spet vidite.« In je odstopicala v razpoko v steni. Posodice so res ostale 30 metrov nižje na polici, kjer smo pustili vse, kar bi nas pri plezanju utegnilo motiti. Ker sem tako suho južino videl prvič, upov na kasnejša opažanja in uspešen lov nismo gojili. Zato smo se spustili pod kamin in pomalicali, upajoč, da se bo medtem turistična ekipa vrnila iz spodnjega dela jame.

Iz domačih jam Ker jih tudi po začetku drgetanja še vedno ni bilo, smo se počasi odpravili proti izhodu. Turiste je vodil Bole, zato ni bilo tveganja, da bi na poti zašli ali se celo izgubili. V Krasnem novem svetu smo končno zaslišali korake, a je prisopel le Bole sam. »Hej! Matjaž je fliknu!« je izdavil. Vse skupaj je bilo tako neverjetno, a hkrati kredibilno, da nisem vedel, ali bi se smejal ali bil zaskrbljen. Oh! Pa ja ne bomo spet imeli resne reševalne akcije, sem si mislil, še vedno upajoč, da prihaja s podporo preostanka turistov. »Kje pa je fliknu? Kaj pa mu je?« sem vprašal. »Pri zadnjem slapu nad Tartarom. Odlomil se mu je oprimek in je padel kakšnih šest metrov. Boli ga gleženj in potolčen je po obrazu. Morda ima razmajan ali odlomljen kak zob. Leži in bo potreboval pomoč. Jokl

in Mečka sta z njim. Jokl ma gorilc in mu bo skuhal mal župce. Ni tako hudo. Po mojem bo ob naši pomoči lahko prišel iz jame,« je povedal Bole. Alan in Mojca sta bila brez reševalnih izkušenj in sta odpeljala dva iz turistične ekipe proti izhodu, Bole, Hliš in jaz pa smo ponovno oddrveli na dno jame. Res nas je kmalu za predzadnjim slapom poleg spremljevalcev čakala v folijo zavita salama z zabuhlo čeljustjo in ovito glavo. Razpoloženje je bilo na pol resno in na pol komično. To je bilo dobro, ker smo se po tem, ko je Matjaž popil v toplo vodo raztopljeno frutabelo in nekaj lekadolov, v bolj optimističnem ozračju podali na težko pot. Rekel sem mu nekaj v smislu: »Če se sam ne spraviš iz te luknje, te mi sami sigurno ne bomo!« Odgovor je bil nekaj v stilu: »Vava vavaaa vava!« Je že dobro, ti kar šparaj zobe.

Dvigovanje ponesrečenca. Foto: Maks Merela

Iz domačih jam Kljub temu da smo bili z jamarskoreševalnega vidika sami golobradci ali pa tudi to ne, so nas napete mišice, mladost in adrenalin držali pokonci. Z reševalnimi izkušnjami ali treningom reševanja iz jam smo bili jaz, Bole in Hliš. Jokla sem že videl v Skalarju in kazalo je, da je izkušen jamar, Mečka pa je ravno opravil pripravniški izpit na našem klubu. Jamo smo poznali Bole, jaz in Hliš. Opreme smo imeli le toliko, kolikor je ostalo od plezanja kamina, in nekaj zank in vponk, ki jih je vsak od nas nosil za rezervo. Bolj ali manj jasno je torej bilo, da se naučenih standardov varnosti ne bomo mogli držati, ker bi že na prvem sidrišču pokurili vsa tri sidra. Nahajali pa smo se 350 metrov globoko in vsaj ducat stopenj ter kilometer in pol od izhoda. Vzpon smo začeli z ugotovitvijo, da Matjaž poškodovane noge ne bo mogel uporabljati.

Do Oza sva s Hlišem urejala sidrišča in po potrebi žive odmike, ostali trije pa so skrbeli za poškodovanca. Tehnika je šla nekako tako: zgoraj smo preko varovanja vlekli vrv, Matjaž pa je v poskokih napredoval in s pomočjo kriljenja z rokami ali oprijemanja za skale in rame lovil ravnotežje. Čas v takih slučajih vrti uro, kot da je poblaznela, in Marko je pod Ozom hitro izračunal, da bomo zunaj med 8. in 10. zjutraj. Ura pa je bila šele sedem zvečer. Zato smo se odločili za aktiviranje JRS. Bole je menil, da je dovolj zanesljiv tudi v solo podvigu, in odhitel proti površju. Ker je imel na razpolago tri zdrave okončine, se je Matjaž preko vertikalnih delov na našo veliko srečo spravil sam brez večjih težav. Prav njegova zmožnost premikanja, ki jo je podžigala moja izrečena grožnja, nam je olajšala delo do take mere, da je bilo napredovanje sorazmerno gladko. Tako smo preko

Načrt jame z vrisanima lokacijama nesreče in prihoda reševalcev.

Iz domačih jam Oza prišli sorazmerno hitro. Na slapišču nad Ozom smo zabili še zadnje sidro in računali, da nam jih zaradi skorajšnjega prihoda konjenice ne bo več treba uporabiti. Za silo pa smo imeli še zanke. Ker sem jamo najbolje poznal, sem Matjažu kazal pot, vsi pa smo mu po potrebi priskočili na pomoč z ramo. Razbito skalovje, nagnjeni rov in prečke Hodnika so Matjažu pobrali precej moči, ampak uspešno smo se privlekli do Krasnega novega sveta. Sklenili smo, da so glede na položaj izgledi dobri, in se odločili tam počakati reševalce. Ponovno je nad Joklovim kuhalnikom zavrelo in šelestenje reševalnih folij je napolnilo sicer dokaj turoben prostor. Petnajst minut in toplota je šla. Tresoč smo lovili ravnotežje med spancem in budnostjo še nekaj časa in pobrali šila in kopita v ozki del jame. Matjažu pa je ravno tu spet steklo. Poškodovana je imel gleženj in čeljust. Nič od

tega ga ni pretirano oviralo pri plazenju. Le tu in tam smo mu ponudili roko, ramo ali vrv, ostalo pa je šlo dokaj gladko. Tako smo šele v Puhlem dolu ugledali prve reševalce. Ura je bila dve zjutraj, to je sedem ur po tem, ko je Bole odhitel po pomoč. Matjaž je dobil protibolečinske tablete in nekaj hrane. V tehničnem smislu pa se je peripetija do Stotke, kjer je čakala rakovška ekipa, nadaljevala v istem slogu. Zunaj smo bili okrog 4.30. Kot vselej je bilo pred vhodom mravljišče. V jami pa sem, in še to le v zadnjih zamahih, ko je JRS sploh prišla, nekako čutil pomanjkanje reševalcev. Za Matjaža, ki je pravzaprav obenem osmoljenec in junak te zgodbe, je bil epilog zlomljen talus (kost v gležnju), zlomljeni dve stopalni kosti in poleg površinskih prask po glavi pet odmrlih zob. Stopalo je šlo skozi serijo operacij in se vijačenju koščic ni moglo

Iz domačih jam

Počitek. Foto: Maks Merela

izogniti. Pri zobeh pa se je JKŽ ponovno izkazal. Naš član Tomaž Hitij, sicer asistent na stomatologiji, je Matjažu namreč brezplačno in v številnih seansah zelo natančno obnovil grizalni aparat. Kljub načelni odsotnosti gibalnih težav formalna rehabilitacija še traja, saj so vijaki, ki so namenjeni odstranitvi, še vedno v Matjaževem gležnju.

Morala V jame (to še posebej velja za težke) se podajajte z zavedanjem, da bo reševanje morebitnih nesreč zelo zapleteno in dolgotrajno. Zaradi tega se takih podvigov lotevajte s spoštovanjem do okolja, v katerega zahajate, in z ustrezno dodatno opremo, ki vključuje paket prve pomoči, nekaj dodatne hrane, reševalno folijo in kakšno dodatno oblačilo (npr. podkapo). Brez dobrega zavedanja o svojem početju se tveganih podvigov ne

lotevajte in se držite načrta skupine. Pozanimajte se, kdo v skupini ima katero dodatno opremo. Ni treba, da gorilnik, karbidovko in podobno nosite vsi. Bodite vselej pozorni na tveganja, ki jih prinaša jamarstvo (o teh je odličen pregled izdal Bakšić, http:// eu-proteus.eu/_documents/_publicity/ Opasnosti_u_speleologiji_i_speleospasavanju_Baksic_Darko_HSSS_2013.pdf, 2013), in jih skušajte predvideti. Pričujoča izkušnja kaže, da je mogoče ob zmernih poškodbah (o njihovi naravi se je treba najprej prepričati) narediti veliko tudi z neoptimalnimi reševalnimi sredstvi in da lahko poškodovanec, če je sposoben, največ zase naredi prav sam. Še miselna naloga. Med izkušenimi jamarji velja pravilo, da bo v jamo kot tudi iz nje vsakdo daleč najbolje prišel sam! Razmislite o možnih implikacijah te trditve. 

Iz domačih jam

Drugo mednarodno srečanje jamskih fotografov Peter Gedei

o sem pred leti v južni Franciji na prvem srečanju jamskih fotografov odpredaval nekaj zanimivih dejstev o slovenski jamarski sceni, sem prejel kar nekaj hval na račun našega lepega podzemlja. Kako imamo lepo to in ono, pa kako majhen prostor pa toliko jam, in podobno. In ker se imamo tu tako lepo, zakaj ne bi drugega srečanja pripravili kar v Sloveniji? Zdelo se mi je, da si bom s predavanjem sam skopal tovrstno luknjo, a da me bodo v to porinili še isti večer, je bilo malodane nepredstavljivo. Na vse pretege sem se nadležnega predloga izogibal in na koncu mi je le uspelo z jamranjem o težki in zapleteni organizaciji takšnega dogodka. Vendar se mi je zdelo, da ideja ne bo kar tako zamrla, in kar sem potihoma

pričakoval, se je na koncu tudi uresničilo. Dovolj je bil le kratek e-mail Antonia Daniellija v stilu »kaj pa, če bi to organizirali skupaj slovenski in italijanski jamarji« in jasno je bilo, da se drugemu srečanju v naših koncih ne bom mogel izogniti. Datum dogodka se je ponujal kar sam. Po mednarodnem speleološkem kongresu v Brnu v drugi polovici julija bi lahko veliko tujih jamarjev brez težav skočilo še do Trsta. S tem smo ciljali predvsem na tiste z drugih kontinentov. Zaradi te poteze smo se na koncu poleg evropskih veselili obiska tudi japonskih, brazilskih, ameriških in novozelandskih jamskih fotografov. Prav gotovo pa moram izpostaviti Rusa, ki je prišel iz Khabarovska, iz povsem vzhodne točke velike Rusije.

Uradna skupinska fotografija udeležencev srečanja. Foto: Antonio Danielli

Iz domačih jam

Vsakodnevna izmenjava mnenj po uspešnih akcijah. Foto: Peter Gedei

Organizacija takšnih dogodkov ni mačji kašelj. Pričakovali smo okoli 60 fotografov, na koncu se jih je zvrstilo dobrih 50. Če k temu prištejemo še pomočnike, firbce, sorodnike, vodiče in vse prostovoljce, ki so se ukvarjali z dodatnimi dejavnostmi, se nas je

nabralo okoli sto udeležencev. Takšno število ljudi je seveda treba nekje nastaniti in kot naročen se je izkazal taborniški kompleks blizu Prošeka, kjer so bile na voljo sobe in prostori za kampiranje. Dodatne civilizacijske norme v obliki kuhinje, tušev, kopalnic, namenskih sob in podobno so seveda našemu bivanju dale še več komforta, kar je bilo v poletnem času v sončni pripeki zelo dobrodošlo. Moja naloga sta bila organizacija obiska jam na slovenski strani in ureditev dovoljenj za samostojno jamarsko delovanje. Spiska jam ni bilo težko sestaviti, saj so jame na področju Kozine in Divače izredno fotogenične. K organizaciji je pristopila Jamarska zveza Slovenije s svojimi društvi. Po osebnem in pisnem Za prehrano je bilo odlično poskrbljeno. Foto: Peter Gedei

Iz domačih jam dogovarjanju so se na koncu vabilu k sodelovanju odzvali v JD Koper, JOSPD Trst in JD Gregor Žiberna Divača ter poskrbeli za nemoten obisk jam. Za ta namen so koprski jamarji prenovili prečko v Jazbini in opremili vhodno brezno, divaški jamarji pa so opremili vhodno brezno v Kačni jami. Seveda je bilo treba urediti tudi vodenje po jamah. Naš klub je tu prevzel levji delež, pomagali so tudi rakovški in divaški jamarji, v stand-by poziciji pa so bili na voljo še v Kopru in Ajdovščini. V kompleksu smo bili ves čas srečanja nastanjeni Boštjan in Mojca Vrviščar ter jaz, nekaj dni pa nam je delal družbo tudi Matej Zalokar. Vse potrebne listine za ureditev dovoljenj za večino udeležencev mi je uspelo pridobiti že nekaj mesecev pred začetkom srečanja. Seveda so bili tudi tu zamudniki, kar pa zaradi odlične odzivnosti Ministrstva za okolje in prostor niti ni predstavljalo večjih težav. Tistim, ki si dovoljenj niso uredili, dostop do slovenskih jam ni bil omogočen. Prvi dan srečanja je bil namenjen nastanitvi, spoznavanju, opisu jam, razporeditvi fotografskih ekip po jamah in podobno, nato pa se je že začelo zares. Zbrali smo se po skupinah glede na jame, se natovorili v avtomobile in se odpeljali proti podzemlju. Vsak udeleženec je za popotnico dobil malico in pijačo. Na zgornjem parkirišču v Kozini smo ponavadi pobrali vodiče, se po potrebi prerazporedili po avtomobilih in večinoma obiskali jame na Matarskem podolju. Vsak dan smo imeli v načrtu obisk vsaj treh jam, v nekaterih je vodenje prevzel le eden, v drugih tudi dva vodiča. Načeloma zapletov nismo beležili. Bilo je nekaj zanimivih zgodb, ki so bolj interne narave, nekaj poskusov neprimernega obnašanja v jami, ki so hitro zvodeneli, in nekaj zapletov pri prevozu do jam in nazaj, a vse v mejah normale, kot se za jamarje tudi spodobi. Večeri so bili namenjeni prezentacijam, kar je bilo začrtano le na papirju, saj smo več časa porabili za odlično hrano in klepet, to

Še nekaj povezav na fotografije s tega srečanja: http://www.philippe-crochet.com/fr/ nouveautes/details/120/karst-detrieste-italie/ http://www.philippe-crochet.com/fr/ nouveautes/details/119/karst-slovene/ http://www.flickr.com/photos/rupo/ sets/72157635070031654/ pa je uro začetka predavanj premikalo proti polnoči. Tako nam je uspelo sestaviti le dva večera predavanj, kar je bilo za tovrstno srečanje odločno premalo. Takšne in podobne napake smo ugotavljali zadnji dan pred odhodom, ko smo imeli še zaključni sestanek vseh fotografov o nadaljnji usodi srečanja, o izboljšavah v komunikaciji med fotografi in podobno. Idej je bilo veliko, v splošni vnemi se je pojavilo tudi nekaj predlogov o novem srečanju čez dve ali tri leta, kdo pa bo dejansko zagrizel v projekt, bomo še videli. Zadnji večer smo preživeli v neklimatizirani dvorani v Trstu, kjer so vsi fotografi pokazali svoje najboljše posnetke tega tedna. Sledili so še 3D-projekcija združenja LaSalle, majhna pogostitev in nadaljevanje druženja v Prošeku. Naslednji dan so nas čakali le še pospravljanje in odhod, kup lepih spominov  in obljube o ponovnem snidenju. Fotografi so se preizkušali v naslednjih jamah v Sloveniji: Jazbina v Rovnjah, Kačna jama, Martinska jama, Mitjina jama in Medvedjak. Po jamah smo vodili Mojca in Boštjan Vrviščar, Peter Gedei, Matej Zalokar, Miha Staut, Vid Gorjan in Alexandra Bengel. V stand-byu pa so bili Mojca Stritar, Ines Klinkon, Rok Stopar in Robert Rehar. Velika zahvala vsem, ki so pomagali pri izvedbi srečanja, posebno vsem društvom in klubom, ki so omogočili obisk jam.

Iz domačih jam

Močerilka postojnska izlegla jajčeca Ciril Mlinar – Cic

ele, ko so se mi oči privadile na šibko svetlobo akvarija, sem jih zagledal. Bele, tri do štiri milimetre velike pike v centimetrskem prozornem želatinastem ovoju so kot jamski biseri izstopale od temnejše podlage. Jajčeca, ki jih je šele pred nekaj urami izlegla človeška ribica. Bil sem še pod vtisom podmorskega sveta na otoku Jabuka, ko me je predramil telefon. Bil je gospod Batagelj, predsednik upravnega odbora Postojnske jame. Navdušeno mi je opisal senzacijo, ki se je dogajala tako rekoč pred njegovimi očmi. Človeška ribica je v jamskem akvariju odlagala jajčeca. Kaj takega se je zgodilo prvič v zgodovini turistične Postojnske jame. Prosil me je, če bi lahko ta izjemni dogodek dokumentiral, pozneje

pa bi stene akvarija prekrili s črno folijo in žival osamili. S tem bi ji dali možnost, da bi v miru dokončala svoje biološko poslanstvo. Priklopil sem baterije kamer, fotoaparatov in luči na polnilce ter poklical še Igorja Dolinarja za asistenco pri snemanju. Dve uri pozneje naju je Dragan, odgovoren za prireditve v jami, pospremil na jamski vlakec. V jami pred akvarijem je že čakal mag. Slavko Polak, višji kustos iz Notranjskega muzeja Postojna, biolog in strokovnjak za jamske živali. Prav on je bil strokovni avtor postavitve tega akvarija. Očitno je dobro načrtoval, izvajalci akvarija pa so delo dobro opravili. To, da so živali v njem spolno aktivne, je bila najboljša potrditev, da so jim v umetnem bivališču zagotovili ugodne bivalne razmere,

Jajčeca človeške ribice v akvariju Postojnske jame. Foto: Ciril Mlinar – Cic

Iz domačih jam

Človeška ribica čuva jajčeca. Postojnska jama, 10. avgust 2013. Foto: Ciril Mlinar – Cic

ki so zelo podobne naravnim, in da se živali v njem dobro počutijo! Pred šipo velikega akvarija, kjer si je močerilka izbrala mesto za odlaganje jajc, sem v mraku postavil kamero. Snemati je bilo treba s čim manj svetlobe in čim krajši čas, da je ne bi preveč zmotili. Tako je odločila stroka. Zato sem osvetlitev omejil na minimum, občutljivost kamere pa znatno dvignil in zaslonko odprl do skrajnosti. Pod takšnimi pogoji sem poskusil iztisniti največ. Potem je Igor prižgal luč. Močerilka na »gnezdu« je ostala mirna. Ni se skrila pod kamen ali zlezla v razpoko. Tudi to je ena od značilnosti, ki sem jo opazil pri breji človeški ribici. Ne umakne se pred svetlobo, temveč ostane na kraju, ki si ga je izbrala, ali pa, kot v tem primeru, čuva svoj zarod. Zelo počasi se je premikala med svojimi že odloženimi jajčeci. Kadar se je z bokom obrnila proti meni, sem lahko skozi njeno prosojno kožo razločno videl belo liso, še eno neodloženo jajčece. Takrat sem se spomnil »svoje« breje močerilke, ki sem jo leta 2007 srečal v Planinski jami, torej v istem Postojnsko-planinskem jamskem sistemu. Le

da takrat ni bila v akvariju, temveč v naravnem jamskem okolju. Bil sem prvi, ki sem jo srečal v takšnem stanju. In posnel! Mesto za rojevanje si je našla na dnu slepega, navpičnega rova, varnega pred nenadnimi povečanimi rečnimi pretoki. Še dvakrat sem jo obiskal, potem pa mi je dolgotrajna poplavna voda preprečila dostop. Ko sem naposled spet lahko prišel, močerilke ni bilo več v brlogu. A tudi jajc ne. Bilo mi je žal, da nisem mogel do kraja spremljati rojstva mladičkov. Toda zdaj sem tu, pred sveže odloženimi jajčeci morebitne nove generacije postojnskih človeških ribic. To je za Postojnsko jamo in njene zaposlene izjemen dogodek, obenem pa potrditev, da z jamo dobro upravljajo. Močerilka je bila še vedno videti mirna, le počasi se je premikala v svojem območju od jajčeca do jajčeca in jih varovala. Glede na število jajčec, ki jih človeška ribica običajno izleže, je bila pred njo še dolga materinska doba. Umaknili smo se in zavarovali njeno zasebnost s temno folijo, v upanju, da se bo iz jajčec po treh mesecih izlegla čvrsta generacija novih postojnskih močerilov. 

Iz tujih jam

16. mednarodni speleološki kongres v Brnu Boštjan Vrviščar

Brnu je med 21. in 28. julijem 2013 potekal 16. svetovni speleološki kongres. Med več kot tisoč udeleženci iz številnih držav se ga je udeležila tudi močna ekipa slovenskih jamarjev, seveda JKŽ ni manjkal. V okviru kongresa so se odvijale različne predstavitve, predavanja, razstave, ekskurzije in tudi tipične jamarske zadeve, kot so recimo speleobar in večerne žurke. V sredo sva v razstavnem prostoru ob stojnici JZS dežurala Bole in Mojca. To je bil obupno dolgočasen dan, ker so bile ravno in edino ta dan v tednu organizirane vodene

JKŽ v jami Rudicke propadani. Foto: Matjaž Milharčič

ekskurzije, na razstavnem prostoru pa je bil zato pičel obisk. Kljub temu nama je uspelo prodati precej majčk. Naslednji dan sva z ostalo ekipo JZS obiskala tri turistične jame na Moravskem krasu, Balcarko, Sloupsko-Šošuvske jame in Mladečko jamo, ogledali pa smo si še vhod v Macohov prepad. V petek sva si skupaj z Matjažem Milharčičem iz postojnskega kluba ter nekaj češkimi in slovaškimi jamarji ogledala neturistično jamo Rudicke propadani. Obisk je organiziral naš član iz Slovaške Milan Hornak

Iz tujih jam

Bole med pretakanjem skozi 15-centimetrsko ožino. Foto: osebni arhiv

Zasigana lestev v jami Rudicke propadani. Foto: Matjaž Milharčič

– Milč, ki se je samo za to akcijo pripeljal iz rodnega Martina in se po zaključnem obedu v gostilni spet odpeljal domov na Slovaško. Rudicke propadani so s sifonom povezane z jamo Byči Skala v sistem, ki je z 12 kilometri drugi najdaljši na Češkem. Gre za požiralnik, v katerega se spustiš po fiksnih lestvicah 86 metrov globoko, potem pa se »sprehajaš« po horizontalnih vodnih delih, kanjonih, večjih dvoranah in ozkih prehodih. Zanimive so na debelo zasigane lesene lestve, ostanek prvih raziskovalcev jame. Kongres so zaznamovali tudi naši člani, saj so prvo mesto v kategoriji Kartografija zasedli Petra Gostinčar, Miha Čekada in Miha Staut z jamarsko karto Kaninskega pogorja. Na tekmah SpeleOlympics sem prvo mesto v ožinanju zasedel jaz s prehodom skozi 15-centimetrsko ožino, na tekmi v žimarjenju

na 30 metrov pa sem bil ravno tako prvi s skromnim časom 1 minuta in 23 sekund. Še nekaj za našo rubriko Kje so naše ladje. Fantje iz slovenske skupine jamarjev in Mojca smo šli na večerjo v eno od brnskih restavracij. Nevede smo izbrali gejevsko gostilno. Mojca in Bole s tem nimava nobenih težav, fantje pa so, potem ko so ugotovili, kje obedujemo, hitro pojedli do konca in v četici urno zapustili prizorišče. Seveda so prosili Mojco, da hodi zadnja v koloni. Naslednji dan se je po kongresnih kuloarjih med slovensko ekipo že razširila novica o našem begu in sledila so provokativna vprašanja, ali lahko priporočimo kakšno dobro restavracijo. Naj omenim le še, da so pred kongresom pri nas v Sloveniji potekale predkongresne ekskurzije, pri katerih so levji delež nosili člani našega kluba. 

Iz tujih jam

V tretje gre rado: Eiskogelhöhle Mojca Stritar

tretje gre rado, ve že stara ljudska modrost, ki se je potrdila tudi pri fotografsko-turistični odpravi Jamarskega kluba Železničar v Eiskogelhöhle. Prvič nam je spodletelo septembra 2012, ko nam je načrte za obisk avstrijske Ledenke v pogorju Tennengebirge jugovzhodno od Salzburga zasul nepričakovani sneg. Ko smo se elegantno uskladili za drugi obisk junija 2013, je spet prišla odpoved, in tako nam je uspelo šele v tretjem poskusu konec septembra 2013. Petkovi popoldanski odhodi na podaljšane vikende so vedno stresni in ta ni bil izjema. Večina ekipe se je na Vrhniki preložila v kombi, ki nam ga je dobrohotno posodila JRS Postojna. Že ustaljeno zamujanje nekaterih udeležencev ni povzročilo tolikšnega razburjenja, kot ga je padec na preprostem testu matematike. Ko smo se začeli tlačiti v avto, se je namreč izkazalo, da nekaj ne štima – sedežev je devet, nas pa, kakor koli prešteješ, deset. Res bi Jako Stauta kot predstavnika rosnega JKŽ-jevskega podmladka težko šteli za celega potnika, skupaj s svojim avtomobilskim sedežem pa je bil kar

konkretna oseba. Varčnost – ob precejšnji razdalji je treba upoštevati še avstrijsko vinjeto in plačljive predore – je nazadnje prevladala nad udobjem. Večini ni bilo hudega, samo Stauti in Stržinka so se na srednji klopi imeli malo raje. Po kratkem izgubljanju na temačnih stranskih ulicah avstrijskih turističnih vasi smo s telefonsko pomočjo nemških poznavalcev jame le zadeli parkirišče v Hinterfrommu in po dobri uri resnega garanja v klanec nekaj čez deseto zvečer odložili težke nahrbtnike pri planinski koči Heinrich-Hackel-Hütte (1531 m), ki je za dve noči postala naš bazni tabor. Zaradi pregovorne avstrijske discipliniranosti nas je skrbelo, ker je od desetih v koči zapovedan nočni mir, a poleg nemških jamarjev smo bili edini gostje, tako da drame ni bilo. Najbolj žejni so celo še dobili pivo. Za soboto je zaradi bolj gladkega prometa pod zemljo lokalni šef jame, Nemec Günther, devetim nemškim jamarjem-turistom dodelil bolj zgodnjo, nam pa poznejšo uro odhoda, tako da smo se dveurnega dostopa do Eiskogelhöhle lotili ob lagodnih devetih. Žal nas jutro ni razvedrilo z optimizmom prejšnjega večera, kajti o obljubljenem soncu ni bilo sledu. Zadeva je hitro nehala biti udobna: markirana pot gre resno navkreber in kombinacija jamarske, hribovske in fotografske robe v nahrbtnikih je bila spodobno težka, poleg tega pa je kmalu nad kočo začelo deževati in ni kazalo, da bo hitro nehalo. Kar tako seveda nismo obupali, toda ko smo čisto premočeni pririnili na vršno planoto, se je dež spremenil v sneženje, ki ga je zabelil močan veter. Tako mučno mrzlo je bilo, da je eden od naših toplokrvnejših Gasilska še pred prestopom meje. Foto: Peter Gedei

Iz tujih jam udeležencev začel zaostajati. Na polovici poti čez planoto si je premislil in se že usmeril nazaj v dolino, a so ga zadnji hip zadržali klici naših izvidničarjev, da je jama za vogalom. Še sreča, sicer bi Peter ostal brez nekaj pomembnih kosov fotografske opreme, kar pa je bil ne nazadnje najvišji smoter našega obiska. Eiskogelhöhle ima več vhodov. Zgornji je na 2100 metrih, skrit pod robom podov pod vrhom Eiskogel (2321 m). Čeprav je zarešetkani vhod na precejšnji strmini, je okrog njega na srečo toliko prostora, da smo se lahko umaknili pred prepišno mokroto in se preoblekli v jamarsko opravo. Nisem še doživela akcije, na kateri bi bilo spravljanje v opremo tako bliskovito! Mokre cunje smo za silo razporedili po skalah v praznem upanju, da se bodo do našega povratka iz jame posušile … Prvi del jame ni nič posebnega: veliki, visokogorski rovi brez okrasja, brezen, meandrov, ožin ali zanimivih prehodov. Še najzanimivejši je človeški doprinos. Eiskogelhöhle, v katero vodijo tudi turiste in slovi kot najvišja avstrijska turistična jama, je namreč opremljena precej šalabajzersko: nekaj dotrajanih in vprašljivo pritrjenih lestev, stare vrvi in sumljiva sidrišča, skoraj po pravilu samo na enem svedrovcu. Največ dela smo zato imeli z bolj ali manj vljudnim izražanjem dvomov o primernosti opreme, utišal pa nas je šele vstop v Titanenhalle. Ime Dvorana titanov je več kot ustrezno, kajti tolikšne dvorane pod zemljo ne vidiš vsak dan, kaj šele tako visoko v gorah … Za fotografiranje je moral Peter uporabiti ves svoj, pa še nekaj sposojenega arzenala. Kmalu za Titani se je začelo tisto, zaradi česar imata vrh in jama pod njim ledeno ime (kateri ga je prevzel od katerega, je verjetno vprašanje v smislu kure in jajca) in po kar smo prišli mi: led. Prekaljeni mački so na podlagi starejših fotografij iz jame sicer vzdihovali, kako malo je ledu, in se jezili

Mojca se čudi ledenim stvaritvam. Foto: Peter Gedei

zaradi umazanije oziroma blata, ki ga obiskovalci navlečemo na led in nato raznašamo naokrog. Jaz pa sem bila vseeno očarana. Led se elegantno razliva navzdol po ravno toliko strmih pobočjih, da se da z derezami in ob vrvi (seveda na enem svedrovcu) prijetno neadrenalinsko spuščati. Ob najbolj tipičnem motivu, mogočnih ledenih stebrih v Kirkini dvorani (Halle der Circe), si je Peter dal duška s fotografiranjem. Nov pripomoček, CB-postaje, prek katerih je komandiral držalce flešev, mu je prihranil nekaj kričanja in tekanja, a ker je bilo besedno opisovanje svetlobnih želja po njegovih besedah »skrajno naporno«, mu fizično udejstvovanje ni ušlo in na koncu je bil vseeno popolnoma premočen od potu. Šesterica asistentov in en model take vročine ni trpela in zdelo se mi je, da se čas, v katerem sem držala fleš na spodnjem koncu najnižjega dela jame za največjimi ledenimi kapniki, ni premikal. Ni hec stati pri miru tri četrt ure – v hladilniku!

Iz tujih jam Ledene skulpture so kar klicale po fotografskih izživljanjih, ki so se nadaljevala še proti izhodu in nekaterim privilegiranim brezdelnežem omogočila, da smo skočili v sosednjo, prav tako lepo ledeno Richterjevo dvorano, ki sta jo sicer s svojimi fotografskimi manevri zasedli Alex in njena pomočnica Lisette. Pod dvoranico je kratek rov, ki popelje v spodnji, zahodni vhod v jamo (1970 m). Kar naenkrat sem namesto v ledeni temi stala sredi stene Eiskogla in gledala naše parkirišče globoko pod sabo. Prav spodbudna je bila ugotovitev, da nas bo, ko bomo dokončno prikukali na plano skozi »pravi« vhod, čakalo sonce in ne sibirski dež! Povratek iz jame je pospešil naš odločni komandant Günther, ki je že resno mencal, da bomo zamudili večerjo v Hacklovi koči. Fotografske vaje smo zato končali hitreje, kot bi si nekateri želeli, se zunaj, kjer je sonce skozi oblake prav očarljivo osvetljevalo od svežega snegca pobeljene vrhove, po liniji najmanjšega odpora spravili v hribovske stvari in odhiteli proti koči. Večerja, ki smo

Razglednica iz doline. Foto: Peter Gedei

jo ujeli kljub Güntherjevim strahovom, je bila tako skromna in neokusna, za povrhu pa še draga, da bi zlahka namesto tega ostali še nekaj ur v jami in nato požulili par kosov suhega kruha. Himalajsko lepa nedelja nam je dala dela s počasnim vstajanjem, s hrepenečimi pogledi proti vršacem v ozadju, z naporno strmim sestopom do kombija in seveda s fotografiranjem. Najbolj fotogenične so bile avstrijske kravice, pa tudi nas član, ki je dan preživel v belih dolgih gatah, ni dosti zaostajal za njimi. Piko na i uspešni odpravi pa je dalo slovo od Nemcev, s katerimi smo se srečevali v koči in jami. Čeprav med nami ni bilo intenzivnejših stikov, smo si na koncu popadali v objem, kot da bi bili krvni bratje. Če to ni pozitiven učinek jam ...!? Iz JKŽ smo bili v Eiskogelhöhle Alexandra Bengel, Janez Ferreira-Stržišar, Peter Gedei, Ines Klinkon, Blaž Kučuk, Mojca Stritar, Andrej Stržinar, Boštjan in Mojca Vrviščar, na površju pa sta nas podpirala še Miha in Jaka Staut. 

Iz tujih jam

Makedonija 2013 Uroš Ilič

Makedonijo sem se jamarsko prvič srečal leta 2010, ko smo imeli v nacionalnem parku Jasen mednarodni tečaj reševanja iz jam (Cave rescue training, CRT). Takrat smo navezali prva prijateljstva z makedonskimi jamarji in jih naslednje leto na balkanskem srečanju v Samokovu še okrepili. Istega leta smo se srečali še na jamarski odpravi v Črni gori. Mario Andonoski in Darko Nedanoski iz Speleološkega kluba Zlatovrv Prilep sta bila edina makedonska udeleženca balkanskega srečanja leta 2012 v Logatcu. Po srečanju sta obisk še za en teden podaljšala in skoraj vsak dan smo si skupaj z Rokom Planincem ogledali jamo ali dve. Poleti 2013 sta mene in Roka povabila k njim. Rok je bil prezaseden, zato sem rekel Denu Vrhovniku iz KŠJK Speleos-Siga Velenje, s katerim sem bil tisto leto že dvakrat po en teden v državah bivše Jugoslavije. Namen poletnega obiska Makedonije je bil ogled jam, predvsem pa raziskovalni potopi v večinoma še neraziskane sifone. Dare je pripravil temeljit program, kdaj naj bi kam šli, kje bi spali ... Zadnji trenutek sem povabil še mladega Tima z Dvora, s katerim sem se spoznal na poletnih taborih v Šici, kjer je pokazal veliko navdušenja za jamarstvo. Nekaj dni pred odhodom sva se dobila na steni nad Poltarco, da se je spoznal z vrvno tehniko. O načrtovanih sifonih sem imel zelo skope informacije, zato sem s seboj vzel več različno velikih jeklenk, različno debele obleke ter kup potapljaške in jamarske ropotije. Sprva sem nameraval vzeti še prenosni kompresor za polnjenje jeklenk, a sem si zadnji trenutek premislil, saj se je pokazalo, da bi jih verjetno lahko polnili pri gasilcih v Prilepu, gotovo pa v potapljaškemu centru v Ohridu. Še dobro, saj ob vsej ostali krami ne bi našel prostora v prtljažniku sicer velike dacie.

Odpravili smo se v petek, 2. avgusta 2013, popoldne in prespali v planinskem domu na Avali nad Beogradom. Po zajtrku smo krenili proti Makedoniji. Na meji in na cestninskih postajah smo stali v kolonah, a nam je ostalo ravno še dovolj časa za hiter ogled Skopja. V zadnjih dveh letih so se spomeniki pošteno namnožili. Kasneje sem slišal vic, kakšna je narodnostna sestava Skopja: 50 % Makedoncev, 20 % Albancev in 30 % spomenikov. Zvečer smo se odpravili v Prilep, po moji napaki po stari nevzdrževani cesti, zadnjih 25 kilometrov po slabem makadamu čez gorski prelaz v prvi in drugi prestavi. V Prilepu smo spali v stanovanju Marjana Temovskega, predsednika SK Zlatovrv, ki je bil takrat v tujini.

Spomenik v Skopju, ki je zrasel v zadnjem letu. Foto: Uroš Ilič

Iz tujih jam

Melnička peštera, 600 m pretežno vodoravne jame v konglomeratu. Foto: Uroš Ilič

Res velik kup gvana v zadnji dvorani Melničke peštere. Foto: Uroš Ilič

V nedeljo zjutraj smo se odpravili v regijo Mariovo jugovzhodno od Prilepa. Med vožnjo smo se prepričali, da je Prilep center tobaka. Vozili smo se mimo prostranih njiv s tobakom, s katerih so se ljudje vračali pred vročino z nabranimi listi, ki so jih kasneje sušili. Prečkali smo Crno reko in si šli ogledat 23 metrov globoko in 233 metrov dolgo jamo Provalata, ki je nastala z žvepleno kislino, odložene je bilo tudi veliko sadre. To je tudi prva datirana jama v Makedoniji. Kosili smo v bližnjem samostanu, popoldne pa smo si ogledali 600 metrov dolgo, pretežno vodoravno jamo Melničko peštero, v kateri so lani našli in namerili 400 metrov novih rovov. Zanimiva je, saj je vsa v konglomeratu, sredi zadnje dvorane pa je dober meter visok kup gvana. Zvečer smo se vrnili v Prilep. V ponedeljek zjutraj smo zapustili Prilep, in ko smo prečkali prelaz Pletvar, so njive tobaka zamenjali vinogradi. Šli smo v jamo Bela voda pri Demir Kapiji, kjer me je čakal prvi potop. Za razliko od prejšnjih dveh jam, kjer smo do vhoda hodili slabo uro, je ta ob robu ceste. Zelo ozkemu vhodu sledi slab kilometer pretežno vodoravne jame. V delu jame je bilo vse črno od letečih netopirjev. Toliko jih še nisem videl. V sifon se je že potopil Dančo Gjorgjijevski iz Skopja. Informacija je bila, da se sifon spušča do globine 30 metrov, nato pa se nadaljuje vodoraven rov. Seveda sem vse potope načrtoval s t. i. sidemount konfiguracijo, kjer si jeklenke pripneš ob strani, po jami pa transportiraš vsako posebej. Po položeni vrvici sem se potopil do globine 19 metrov in nadaljeval še okoli 20 metrov po spuščajočem se rovu do globine 29 metrov, kjer je postal prenizek, saj se je po dnu spodsipalo veliko grobe mivke. To je nakazovalo, da gre za občasno močan izvir, kar so mi kasneje potrdili. Manjša globina je posledica osem metrov nižjega vodostaja. V Kavadarcih smo se ustavili v Planinarskem društvu Orle, ki ima tudi jamarsko sekcijo, in skupaj odšli mimo Tikveškega jezera

Iz tujih jam do planinskega doma Mrežničko. Od Grčije nas je ločilo le prek 2000 metrov visoko gorovje Kožuf. V torek sta bila v planu obisk Aramiske peštere in potop v končnem sifonu. Pridružil se nam je Aleksander Iliev iz PD Orle. Njihov član Blagoj Lazov – Benjo nam je pešačenje do jame skrajšal z džipom zavidljive starosti. Nato smo po brezpotju hodili še 45 minut. V 45 metrov globoki jami je le ena desetmetrska stopnja, tako da smo rabili pas. Ožine proti koncu so mi jemale upanje za prostoren sifon. In res sem se lahko potopil le tri metre globoko in videl odtok odtočnega sifona, zatrpan z muljem. Medtem je šel Benjo z džipom v službo in obljubil, da se bo vrnil po nas. Pričakal nas je tam, kjer nas je odložil. »Kje je pa džip?« »Zgoraj sem ga pustil, ker je nagajal menjalnik.«

In smo, totalno zaplanirani, saj smo imeli v želodcih samo zajtrk, s seboj pa nič hrane, ob šestih popoldne začeli pešačiti v breg. Meni ni bilo problema porabiti zaloge, ta mala dva s po 40 kilami pa jih nimata in Tim je do avta prišel z zadnjimi močmi. Zvečer je v planinski dom prišlo več članov PD Orle, pripravili so skupno večerjo in kramljali smo pozno v noč. Naslednji dan smo se odpravili do izvirne jame Zeleni izvor. Do tedaj sem se potapljal z večjimi jeklenkami, daljši dostop do te jame, Marijeve težave s kilo in dejstvo, da Den in Tim ne moreta nositi skoraj polovice svoje teže, pa so nas prisilili v štirilitrski jeklenki. Dobra ura hoje po bregu navzdol in spust prek desetmetrske stene sta nas pripeljala do izvira, ki je na videz obetal prostoren rov. Sam pri sebi sem se jezil, kako smo ravno sedaj vzeli male jeklenke. Potopil sem se in

En, dva, tri in skok v sifon v Aramiski pešteri. Foto: Darko Nedanoski

Iz tujih jam Z jamarstvom sem se spoznal, ko sem šel julija v svojo prvo jamo, Dihalnik Šice, blizu svojega doma. Jama mi je bila všeč, zato sem šel naslednji dan s prijateljem Blažem še enkrat do jame. Po tem je Uroš dobil idejo, da bi me vzel v Makedonijo. Malo sem razmišljal, če bi šel, nato sem se odločil, da grem, saj me je jamarstvo začelo zanimati in nikoli še nisem bil tako daleč. Tako smo šli z Urošem in Denom za dvanajst dni v Makedonijo. Šli smo v sedem jam, najljubša mi je bila Bela voda, ker je bila lepa in ker je imela ozek vhod. Ljudje v Makedoniji so bili zelo prijazni. Presenetile so me tudi nizke cene. Kljub nizkemu standardu so nam makedonski jamarji vedno postregli z večerjo in zrihtali prenočišče. V Skopju sem si najbolj zapomnil, da imajo veliko kipov in spomenikov. Za naprej smo se sproti menili, kaj bomo delali in kam bomo šli. Tako smo se zmenili, da bomo šli drugo leto na balkansko srečanje jamarjev v Srbijo. Po Makedoniji sem šel z Urošem še dvakrat plezat na steno in nato na izpit za jamarja pripravnika, saj mi je jamarstvo postalo res všeč in zato še hodim v jame.

Tim Bolhar Novak, JK Železničar

po 20 metrih na globini 6 metrov prišel do napovedane ožine, saj so se tudi v tem izviru že potapljali. Vesel sem odmaknil par kamnov, za katerimi sem videl nadaljevanje, a po nekaj metrih ugotovil, da je nadaljevanje popolnoma zasuto. Po 15 minutah sem se vrnil in videl, da vsa voda res prihaja iz podora. Sedaj veseli, da smo morali uro in pol v breg po 36 °C nositi samo male jeklenke, smo se odpravili. Tokrat dovolj založeni s hrano smo vzpon brez težav premagali, se nazaj grede zopet ustavili v Kavadarcih, kjer nas je Nikola Minčorov, jamar iz PD Orle, peljal v svoj vinograd, in se vrnili v Prilep. Zvečer sta nas na odlično večerjo povabila Zlatko in Marija Angeleska, s katerima se poznamo že od prvega CRT v Jasenu, a žal nista imela časa, da bi se nam pridružila med obiskom katere od jam.

Četrtek je bil čas za turizem. Mimo Prespanskega jezera smo se čez Galičico peljali v Ljubaništo, kjer smo si 500 metrov od albanske meje ogledali samostan Sv. Naum in se namočili v Ohridskem jezeru. Nato smo šli v Ohrid, kjer smo se srečali s potapljačem Nikolo Paskalijem, ki se zanima za jamsko potapljanje. Prespali smo v kampu Gradište ob Ohridskem jezeru. Za tri smo plačali 12 evrov, kar se je Makedoncema zdelo nezaslišano drago. Za petek sva z Denom, ki je poleti naredil potapljaški tečaj, nameravala narediti turistični potop v Ohridskem jezeru. A je Nikola povedal, da so bili pred časom v suhi jami Kolkoa dupka nad jezerom, kjer so vhodno devetmetrsko brezno prosto preplezali s pomočjo vrvi in videli nadaljevanje, kamor brez vrvi niso upali. Zato smo se odločili, da potop odpade in gremo raje raziskat

Iz tujih jam še to jamo. Vhodnemu breznu sta sledila prosto preplezljiva stopnja in meander, ki se je spuščal, ožil in bil na koncu zasut. Popoldne smo se odpravili v Slatino blizu Samokova, kjer je bilo pred dvema letoma balkansko srečanje. Tam imata vikend Oliver in Biljana Gičevski iz kluba Ursus Speleos Skopje. Srečali smo se še s Stoletom Miševim in Dimetom Karatašovim. Zvečer smo šli pogledat vhod v deset minut oddaljeno jamo Puralo, kjer smo na balkanskem srečanju namerili 300 metrov novih rovov, a za obisk ni bilo časa. V soboto smo si nameravali ogledati Slatinski izvor, najdaljšo jamo v Makedoniji, ki jo še raziskujejo. Biljana je želela izvedeti, ali ima neko jezero kilometer od vhoda pod vodo kakšno nadaljevanje. Seveda sem pristal še na četrti potop, a ko sem se približeval jezeru, sem videl, da dimenzije niso primerne za potapljača z jeklenkami. Potopil sem se šest metrov globoko in videl še dva metra

ozkega nadaljevanja, ki se zaključi. Dare mi je pomagal pri opremi, ostali so šli ta čas še malo naprej. Tokrat pa sta Den in Tim našla nov rov, ki obide jezero. Biljana v tej jami dela doktorat na Inštitutu za raziskovanje krasa v Postojni, zato je obisk izkoristila za jemanje vzorcev. Opremo smo oprali v Treski in se odpravili v Prilep, kjer nas je po enem tednu vročine pričakala edina nevihta. Medtem smo se v soglasju z Denovimi in Timovimi starši odločili, da se nam ne mudi domov, in obisk podaljšali še za nekaj dni. V nedeljo smo šli tako še enkrat na čaršijo in tržnico v Skopju, popoldne pa v kanjon Matke. Prespali smo v Skopju pri Stoletu, pred tem smo si pa ogledali, kako so videti novi spomeniki v Skopju ponoči. Noro! Dogovorili smo se, da se med povratkom ustavimo v Srbiji, gremo v kanjon Tribuća nad Valjevim in se naslednji dan ustavimo še v Beogradu. Po gledanju zemljevida sem prišel na idejo, da bi bila pot prek Kosova

Razočaranje po potopu v sicer obetajoči Zeleni izvor. Foto: Darko Nedanoski

Iz tujih jam krajša. Iz vse kolone na meji je policaj potegnil samo »bogatega Slovenca« in mu povedal, da zelena karta »ne važi« in da »treba platit osiguranje za 30 eur«. 30 evrov ni bilo vrednih vračanja v Skopje. Ceste v Kosovu so slabe, prometa je veliko, radarji pa so za vsakim ovinkom. Pred Prištino smo padli v enoinpolurni zastoj in počasi nadaljevali proti (Kosovski) Mitrovici. Kar naenkrat se je promet sprostil in po nekaj minutah smo prišli do dveh policijskih maric, malo naprej pa do barikad na cesti in oklepnikov KFORja. Ko smo videli srbske zastave in table zopet v cirilici, smo kmalu ugotovili, da smo šli čez neuradno mejo med albanskim in srbskim delom Kosova. Tu skoraj noben nasproti vozeči avto ni imel registrskih tablic. Kosovska policija si tja ne upa, srbska pa ne sme. Nato »uradne« meje s Srbijo sploh ni bilo. Peljali smo se skozi Novi Pazar, čez Zlatibor in prispeli na cilj, v planinski dom

na Debelem brdu, kjer smo bili že prvega maja letos. Pot je bila res krajša, a le po kilometrih, saj smo za 400 kilometrov porabili deset ur. Popestril nam jo je še Den, ki se je zadnji dan v Makedoniji očitno zastrupil s hrano in ven vrgel vse, kar je pojedel. Zjutraj si zato nismo upali v kanjon, kjer potrebuješ, ko enkrat potegneš prvo vrv za sabo, pet ur do konca in eno uro za povratek. Zato smo tri podaljšane dni za enega skrajšali in se odpeljali domov. Enajst dni je prehitro minilo. Gostitelja Darko in Mario sta poskrbela, da nam ni bilo dolgčas in da smo imeli kaj videti. Obiskali smo sedem jam, od tega v eni raziskali suho nadaljevanje, potopil pa sem se v štiri sifone. Videli smo več kot pol Makedonije. Zato bi se zahvalil njima, njunim staršem, Marjanu, Stoletu, Oliverju, Biljani, Zlatku in Mariji ter članom PD Orle za gostoljubnost, Denu in Timu pa za zabavno družbo. 

Zelo lepa najdaljša jama v Makedoniji, Slatinski izvor. Foto: Uroš Ilič

Iz tujih jam

Odprava v Turčijo 2012 Boštjan in Mojca Vrviščar

oleti 2012 sva se Bole in Mojca, alias »mama Pehta«, kot peti in šesti član pridružila odpravi JD Rakek (Matej Zalokar, Miha Prudič, Uroš Frlan in Marko Matičič) v Turčijo. Iz Rakeka smo odrinili v ponedeljek, 23. julija, ob devetih in se skozi Hrvaško, BiH, Črno goro, Makedonijo, Albanijo in Grčijo v petih dneh prebili do turškega tabora na Taurusu. Med potjo smo si ogledali razvaline antičnega mesta Efes, spili nekaj piv Efes, se umili na plaži Patara in si ogledali potopljeno mesto ob otoku Kekova. Glavni namen tabora turških jamarjev iz kluba MAD (Mağara Araştırma Derneği) iz Ankare (njihova spletna stran je www.mad. org.tr) je bila povezava jame Çadirçukur (dolžina 950 m, globina 170 m) z že znanim

sistemom dveh jam, tako da bi postal ta sistem najdaljši v Turčiji. Na krasnem travniku smo postavili skupni šotor, v katerem smo vsi skupaj spali, kuhali, jedli, brali, peli in se umivali. No, umivali smo si samo zobe. Še isto popoldne smo se lotili tudi jam. Ena ekipa se je odpravila opremljat »Čadirčukur«, druga pa je šla pogledat, kam se nadaljuje jama, ki je turške jamarje na prejšnji odpravi ustavila z ledenim čepom. Ledu je bilo manj, tako da sva z Urošem (JDRK) jamo poglobila za okoli 30 metrov, potem pa se konča z neprehodno ožino, v katero odteka potoček. Naslednji dan smo se razdelili v tri ekipe in se podali na teren iskat jame oziroma pregledat že znane vhode. »Mihaaaaa« in

V Rakeku pred odhodom. Foto: Matej Zalokar

Iz tujih jam

Efes, Turčija, Bo je že bil tu. Foto: Mojca Vrviščar Zazula

Lokalne navade. Foto: Matej Zalokar

Matej (JDRK) ter Turki so pregledali požiralnik, ki se konča na globini 50 metrov. Marko, Uroš in Turki so pregledovali teren in našli nekaj obetajočih vhodov. Bole in »mama Pehta« pa sva z dvema Turkoma pregledala znan vhod in raziskala jamo, dolgo 70 in globoko 25 metrov, ki se konča z ožino. Na poti nazaj smo označili še en potencialen vhod. Tretji dan se nas je šest odpravilo v Çadirçukur, kjer smo bili soočeni s preveliko količino vode, tako da nam je bil dostop do končne dvorane onemogočen in je možnost povezave z drugima jamama na tej odpravi odplavala po vodi. Predzadnji dan smo se Bole, Mojca in Sinan (MAD) podali v 220 metrov globok požiralnik Yellibel, da bi našli nadaljevanje v končnem meandru. Po okoli 50 metrih se

je končal s sifonom. Ostali jamarji so našli in raziskali nekaj novih jam. Zadnji dan smo šli Uroš, Matej in Bole še enkrat v Yellibel na foto akcijo in hkrati brezno razopremili. Marko, »Mihaaaaa«, »mama Pehta« in Turki pa so raziskovali novo horizontalno jamo v dveh nivojih, ki še ni rekla zadnje besede. Sledil je dvodnevni povratek domov s kopanjem ob slapu na lehnjakovi pregradi, z zajtrkom ob »romantičnem« jezeru v Bolgariji in večerjo ob 23.30 na Rakeku. V soboto, 4. avgusta, ob 2.30 sva že spet zatisnila oči na domačem ležišču. Na kratko, odkrili, raziskali in obiskali smo približno 15 jam. Spoznali smo dobre ljudi in jamarje iz Turčije, videli nove pokrajine, prevozili 5800 kilometrov, popili veliko čaja, tudi »čaja« iz zelišč, ki jih je nabirala

Iz tujih jam

V jami Çadirçukur. Foto: Matej Zalokar

Mojca na poti in si zato prislužila ime »mama Pehta«, ter porabili skoraj ves turški ženski deodorant Šarm, ki smo ga nabavili, ko nas je uslužbenec na bencinskem servisu z nasmehom povprašal, če s seboj vozimo truplo.

Kopalnice seveda nismo vlačili s sabo, v štirih dneh v vročem avtu pa se nabere kar nekaj pravega moškega vonja. Edino Boletu je uspelo od prvega do zadnjega dne ostati v isti majici, JKŽ-jevski seveda. 

Gremo v jamo Yellibel. Foto: Matej Zalokar

Iz tujih jam

Balkansko jamarsko srečanje Njeguši, Črna gora, 2013 Iztok Trček – Jolbe 1. Čovek se rodi umoran i živi da bi se odmar'o. 2. Ljubi krevet svoj ka' sebe samoga. 3. Odmaraj se danju, da noću možeš spavat'. 4. Ne radi – rad ubija. 5. Ako vidiš nekog' đe se odmara – pomozi mu. 6. Radi manje što možeš, a ono što možeš prebaci na drugoga. 7. U 'ladu je spas – od odmaranja još niko nije crka'. 8. Rad donosi bolest – ne umri mlad. 9. Kad slučajno zaželiš radit', sjedi, pričekaj, viđečeš, proći će te. 10. Kad vidiš đe jedu i piju – priskoči, kad vidiš đe rade – makni se da ne smetaš.*

rnogorci poznajo deset črnogorskih zapovedi, ki so bolj ali manj plod naših stereotipov, pa so te stereotipe sprejeli kot svojo blagovno znamko. Danes lahko kupiš najrazličnejše spominke s temi zapovedmi v vseh turističnih krajih v državi. Sicer imajo Črnogorci razvit smisel za humor in se ne izogibajo šal na svoj račun. Nasprotno. So kot antipod Slovencev, ki smo smrtno užaljeni, če nam tujec pove šalo o nas. Ima pa Črna gora bogato zgodovino, na katero so domačini nadvse ponosni. Če ne bi šli na jamarsko odpravo, bi imeli čudovito priložnost za obisk kulturnih in naravnih znamenitosti. Tako pa smo največ časa namenili našemu osnovnemu namenu. Zame je bil to v enem letu že drugi obisk teh krajev, pa se bodo morda v tem prispevku mešali kakšni vtisi.

Na pot, 21. junij 2013 Vsako leto nekje konec junija se odvija balkansko jamarsko srečanje in vsako leto je

v drugi državi. Leta 2012 smo ga gostili pri nas, v Logatcu, leta 2013 je bil na Njeguših v Črni gori, leta 2014 bo v Srbiji. Naša odprava je šla na pot 21. junija 2013 v poznih popoldanskih urah. Pri Tanji na Krki se je zbralo dvajset jamarjev iz vse Slovenije. Odpravo je vodil danes žal že pokojni vodja Jamarske reševalne službe Rajko Bračič iz Velenja. V kombije pa smo prisedli še: Milan Podpečan, Drago Jeseničnik, ki se je izkazal za odličnega ekonoma in kuharja odprave, Tina Bizjak, mlada zdravnica, ki je v času, ko to pišem, v Ugandi kot prostovoljka, Patricija Oštir in Boško, najmlajši član odprave, Adrijana Novak, Den Vrhovnik in Matic Boršnak, vsi Velenjčani. Primorsko so zastopali Branko Pipan, Zdenka Žitko, Flamiano Bonisolo iz Sežane in Mojca Cotič iz JD Temnica. Gorenjec je bil samo eden, kot se spodobi s stališča varčnosti, Bojan Jereb iz Gorenje vasi, in Dolenjca Leopold Bregar in Alojz Malenšek iz JK Krka. Brez ajzenponarjev pa tako ali tako noben vlak ne odpelje. In tako smo se znašli na odpravi tudi Uroš Ilič, Mojca Vrviščar Zazula z Boštjanom Vrviščarjem, znana kot duet BOMO, in na koncu še avtor tega poročila Iztok Trček. Nadeli smo si majice odprave in pognali motorje. Ni kaj dosti pisati o nočni vožnji po avtocesti do Dubrovnika, razen večnih dilem, kdaj se ustavimo za pivo.

Nov dan dočakamo na cesti, 22. junij 2013 Pri Župi Dubrovački zavijemo levo proti Bosni in Hercegovini. Hrvaški se vidi, da bo čez nekaj dni postala članica EU, že na mejnem prehodu, Bosna pa s svojim mejnim prehodom izkazuje, da še dolgo nima

Iz tujih jam

Crkvice. Foto: Iztok Trček – Jolbe

namena prestopiti evropskih vrat. Prav tako dolgo, kot bo Bosna čakala na EU, čakamo na policista in še dlje, da pregleda naše dokumente. In potem zapeljemo v BiH, točneje v Republiko Srbsko. Prva postaja je Bileča. Starejši, moški del odprave ima vsak svojo verzijo tega kraja, eni iz lastnih izkušenj, drugi iz pripovedi. Vendar današnji pogled pušča še bolj žalosten spomin. Nekaj minut za burek, pa potem naprej proti Črni gori, točneje v Crkvice na jugozahodu države. Kraj je visoko v hribih in kar nekako odmaknjen od sveta. Nekoč smo se o njem učili, da ima največ letnih padavin v bivši državi, okolica pa niti najmanj ne kaže take podobe. Namesto bujnega zelenja nas pozdravi ljuti krš, poraščen s pritlikavimi drevesci in trnjem, ki raste tam, kjer iz zemlje ne štrlijo ostre, od vode in mraza razpadajoče skale. Med temi skalami čepijo raztresene iz kamenja zložene hišice, med katerimi po

velikosti izstopajo šola, pošta in kafana. In to so Crkvice. Že med prvimi hišami nas ustavijo domačini in povedo, da so našli novo jamo, v kateri je voda. Pa da bi šli pogledat, ali je ta voda primerna za zajem. Čudno. V kraju, ki ima največ padavin, pa problem z vodo. Da. To je tisti, pravi, ljuti krš. Pa če bi se nebo v celoti zlilo na Crkvice, bi voda bog si ga vedi čez katere špranje odtekla in pustila žejno naravo in ljudi. Pridruži se nam Veso, predstavnik črnogorskih jamarjev. Velenjčani mi prišepnejo, da on ve vse in pozna vse. OK. Bomo videli. Potem gre ekipa v »novo jamo«, ki so jo domačini krstili za Miljanovo jamo. Uroš vzame potapljaško opremo, da preveri stanje vode in možnosti za zajem. Rezultat teh raziskav je, da se razvname filozofska debata, ali gre za ujeto ali tekočo vodo. Teorije se lomijo na razliki med temperaturo vode in zraka. Pa ni potrjena niti ena niti druga teorija.

Iz tujih jam Bogato kosilo in pogostitev pri Miljanu, »lastniku« imena jame, ob odličnem ovčjem pršutu in lozi zaključita to epizodo. Nadaljujemo proti Nikšiću s krajšim postankom v obcestni kafani, kjer na hitro izpraznimo dva zaboja nikšičkega. Bog si ga vedi, zakaj Nikšičani niso imeli pred mnogimi leti takega modrega domačina kot naši Cerkničani, ko so prišli oblastniki in obelodanili grandiozne načrte za potopitev kraškega polja, ki bo služilo za akumulacijo. Takrat se je v Cerknici postavil pred razlagalce velenačrtov možakar in jim pokazal tisto veliko rešeto za sejanje žita. V sočni notranjščini jim je rekel: »Pa, tuvarš', zamaš'te tu rejtu, če znate.« In so modre glave združile misli in ugotovile, da na Cerkniškem jezeru pač ne bo marin, hotelov in drugih ugodnosti turizma, ter opustili nadaljnje projektiranje. Tu, v Nikšiću, pa tega ni bilo. Pravzaprav je ves jug Črne gore posejan s takimi nasedlimi rešitvami. Jugovzhodno od mesta so se lotili dela in zgradili nekaj, kar bi človek lahko mirno enačil s egipčanskimi piramidami. Vsi mislijo, da vedo, kaj to je, vendar nihče ne more dokazati, ker stvar ne deluje. Ali po Alanu Fordu v hrvaščini: »Ne zna se čemu služi, a us to i ne radi.« Gre za velikanski, betonski krožni jez, ki obkroža dokaj velik ponor sredi polja, povezan pa je z betonskim mostom na bližnji grič. Vse skupaj najbolj spominja na nasedlo vesoljsko ladjo, ki je po nekem naključju pristala sredi Nikšićkega polja. Ko so prvič hoteli napolniti jezero, si je voda našla pot v premnogih drugih luknjah in odtekla neznano kam. Razočarani načrtovalci so zapustili zgrajeni objekt in odšli, stvar pa prepustili zgodovini. Vso zadevo so potem vzeli v roke okoliški prebivalci in temeljito »očistili« zgradbo, da je od nje ostalo samo tisto, česar se ni dalo odnesti tudi z uporabo razstreliva. Podobna usoda kot pri piramidah. Jugozahodni del Nikšićkega polja, imenovan Slansko jezero, pa jim je uspelo zajeziti in voda je speljana po mogočnih betoniranih

Nikšič ponor. Foto: Iztok Trček – Jolbe

kanalih do tunela in hidroelektrarne. Pred tunelom je zbiralnik, ki so ga morali dobesedno zabetonirati kot bazen, da služi svojemu namenu. V tem zbiralniku »reciklirajo plastiko«, česar drugače v Črni gori ravno ne delajo. Vodna površina je prekrita s praznimi plastenkami in drugo plastično navlako, ki jo zaradi nevarnosti zamašitve tunela občasno očistijo. Na to področje smo prispeli ponoči in se utaborili v neposredni bližini »vesoljske ladje«. Pred tem smo prisluhnili meteorološki napovedi, kajti Veso nas je opozoril, da v primeru hudih nalivov voda iz nič zrase v nekaj minutah do metra in več.

Nikšić, 23. junij 2013 Zjutraj gre večina na raziskave »zajezenega« Slivskega ponora, druga skupina pa do izvira Peručica na drugi strani hriba, kjer naj

Iz tujih jam bi Uroš pregledal možnosti za potapljanje. Morda bi se dalo najti povezavo s Slivskimi ponikvami. Na to pot nas vodi Veso. Na vprašanje, ali je naporno in daleč, kajti obeta se peklensko vroč dan, odgovarja nekam zagonetno: »Pa ide se, ide se.« V prevodu: »Gre se, gre.« Dokler potujemo po cesti, je stvar še kar. Naenkrat pa Veso pokaže betonirano pot, ki se postavi dobesedno navpično. Uroš zamiži in pripeljemo se k nekakšni javni brezplačni avtopralnici, kjer iz pokvarjenega ventila izteka voda, ki je vsem v uporabo. Od tam pa peš. Prečkamo progo Beograd–Bar in se znajdemo pri domačinu, ki nedoločno pokaže smer. In gremo. Potem še gremo, po nekakšnem melišču. Nad previsno steno nad izvirom Veso prizna, da še nikoli ni bil tu. Potem iščemo pot med podornimi skalami čez trnje in grmovje in se nazadnje znajdemo v strugi pod izvirom. Medtem ko se Uroš potaplja, raziščem, ali obstaja kak krajši dostop. In mi tudi uspe. Uroš se vrne navdušen in razočaran obenem. Razočaran, ker je imel s seboj samo 150 metrov vrvice, rov pa šiba v »konkretnih dimenzijah« nekam v neznano. Če bi se kdo kdaj tu potapljal, bi se zagotovo vrnil in delo nadaljeval. Vse pove Urošev »uaaa« na vprašanje, kakšen je bil potop. Ob povratku Uroš z avtom »najde« velik kamen v travi, ki ga dan prej ponoči ob prihodu ni »našel« nihče.

Deževju naproti na Durmi tor, 24. in 25. junij 2013 Naslednje jutro pospravimo tabor in se odpeljemo proti Žabljaku. Izberemo cesto mimo Plužin, ki so spomenik neumnosti in slepi veri v nekakšen napredek v imenu elektrifikacije. Ko so v sedemdesetih letih gradili vršno elektrarno Mratinje v najlepšem delu kanjona Pive, so kmečke prebivalce, živeče ob reki, preselili v novozgrajene stanovanjske bloke sto metrov višje na hribu, živino pa v skupne hleve.

Iz Plužin se odpeljemo po slikoviti cesti nad sotesko Pive proti Trsi. Skozi tunele, ki so v bistvu serpentine v cesti, skoraj vklesani v navpično pobočje, se dvigujemo proti vrhu. Panorama, ki se odpira pred nami, je veličastna. Oči se pasejo po vrhovih Zelengore, pod nami pa leži Tjentište, kjer se je odigrala znamenita ofenziva na Sutjeski. V Trsi se ustavimo za kosilo z »nacionalnega jedilnika«. Ne preveč navdušeni gremo naprej. Bolj smo navdušeni nad naravnim hladilnikom, kjer se med kosi naravnega ledu hladi pivo. Med potjo srečamo domačina, ki smo mu med fotografiranjem zaprli pot, in to srečanje se je končalo na njegovem dvorišču ob obvezni kafici i rakiji, obenem pa še s kratkim tečajem guslanja. Čez Prevoj se peljemo, ko je na nekaterih odsekih še debela snežna odeja. Na levi nas pozdravljajo Šareni pasovi in Bobotov kuk. V Žabljaku se nastanimo v zasebnem kampu in ob čudovitem sončnem zahodu postavljamo šotore. Ideje za naslednji dan so različne. Eni bi šli na Bobotov kuk, najvišjo goro Črne gore, drugi na soteskanje. Pa se zgodi naslednji dan dež, ki neusmiljeno pada. Temperature padejo pod deset stopinj in vse se sfiži. Ekipa, ki gre do vhoda soteske Nevideo, zvečer prinese idejo, da pobegnemo iz Žabljaka, ker je tam proti morju videti sonce. V tem vremenu nam ne preostane drugega, kot da se zapeljemo na Đurđevića Taro. V presledku deževja pogledamo čez tisti znameniti, sto metrov visoki most. Zvečer imamo v katunu, pri nas bi se temu reklo pastirska koča, zabavo z lastnim umetniškim programom in povabimo tudi gazdo z družino. Katun nam je odstopil lastnik kampa, ker so se mu zasmilili tisti, ki so šli na jug samo s spalno vrečo in brez šotora, pa tisti, ki so jim šotori spustili in so imeli znotraj bazenček. Zjutraj pade odločitev. Gremo proti morju. Proti soncu. Čeprav pada dež, pospravimo šotore in adijo, mrzli Durmitor. Izberem staro cesto skozi Grahovo do Risna. Že ko

Iz tujih jam

Sedlo nad Žabljakom. Foto: Iztok Trček – Jolbe

se pripeljemo v bližino Grahova, se pokaže sonce, čeprav tam zgoraj še mrzlo piha. Potem pa se spustimo po zaviti, ozki cesti v Kotorski zaliv. Naravnost v Risan. Iz serpentine v serpentino postaja v avtu topleje. V Risnu parkiramo na obali in zlezemo iz vozil. Opazimo, da nas turisti v šlapah in kratkih hlačah čudno gledajo. Šele takrat vidimo, da smo vsi v gojzarjih in bundah, pa še kapa krasi kako glavo. Ko se toplota počasi prebije do kosti, se razpoloženje dvigne in nove ideje imajo prosto pot. Če smo že pobegnili iz skoraj zimskih razmer, se bomo pa skopali v morju in potem kak dan prej prišli na balkanski tabor v Njeguše.

Balkanski jamarski tabor od 26. do 29. junija 2013 Znamenita lovčenska cesta iz Kotorja na Njeguše vedno sproti navdušuje s svojo drzno izpeljavo. Malo manj s svojo ožino.

Vendar so Črnogorci, vajeni takih razmer, strpni vozniki in znajo odstopiti korak nazaj, tudi če to ni po predpisih, samo za to, da se problem reši. Bolj hudo je z nami »Evropejci«, ki se zapičimo v predpis in pika. In če se dva taka srečata na tej cesti na mestu, kjer je ozko, potem pride do zastoja. Na Njeguših se zvečer stvari komaj pričenjajo odvijati, kljub temu da se je tabor po programu pričel že dopoldne. Ob šestih je napovedano otvorenje. No, to ni neka slavnostna prireditev. Predsednik črnogorskih jamarjev in predsednik balkanske jamarske zveze izrečeta nekaj misli na prašnem trgu, ki je bolj ali manj prazen. Za to priložnost so pokosili travnik v bližini, za približno 200 udeležencev postavili eno plastično stranišče in za umivanje napeljali cev iz gasilske cisterne. Ni potrebno posebej omenjati, da si vsako jutro zagledal tavajoče postave med grmovjem v hribu nad taborom.

Iz tujih jam

Otvoritev balkanskega srečanja. Foto: Iztok Trček – Jolbe

Zjutraj se odpravimo na dve lokaciji. Eni gredo na soteskanje v Međurećki potok, drugi pa v Cetinje in od tam naprej proti Bjelošem nadaljevat že pred leti začete raziskave v Jankotovi jami. Cetinje, starodavna prestolnica Črne gore, kjer je vsaka druga hiša »nekdanje veleposlaništvo« in kjer stojijo dvori kraljev in vladik, je očarljivo. V zakladnici starega samostana zaslutiš bogato preteklost tega majhnega balkanskega ljudstva, za katerega je bila skoraj vsa zgodovina zgodovina bojev z raznimi zavojevalci, zaradi katerih je živelo v gorah, obenem pa je imelo stike z vsemi pomembnimi državami svojega časa. Janko je domačin, ki živi v odmaknjenih krajih med Cetinjem in Lovčenom, in njegovo dvorišče je prava oaza sence in počitka, pa tudi prijazne postrežbe. Raziskovalna ekipa se loti Jankotove jame, in ker do večera ne zaključi meritev, se dogovorimo, da bomo dokončali naslednji dan.

Zvečer priredimo krst za tiste, ki so prvič v črnogorskih jamah, in tiste, ki … Bog si ga vedi, kaj je razlog. Samo, da je. Obred vodita Drago in Veso, na koncu pa še onadva dobita svojo porcijo. Iz velike posode z vodo morata z zobmi pobrati kamen. Smeha je dovolj, nikšičkega piva pa tudi ne zmanjka. Naslednji dan dokončamo meritve Jankotove jame, vendar je pred tem potrebno z enim kombijem odpeljati kombinirano ekipo do vhoda v sotesko Škurda, ki se začne pri Njeguših in konča skoraj v središču Kotorja. Ekipa za soteskanje se nikakor ne premakne in potreben je malo glasnejši pogovorni vložek. Potem pa gre. Ko se dobimo na Bjeloših, je ekipa, ki je šla prva na pot, skoraj že dokončala delo. Zato nadaljujemo proti Rijeki Crnojevića. Med potjo Veso brez premora telefonira. Kliče župane, ministre, akademike, sploh vse, ki imajo kakršno koli zvezo z jamarstvom in jamami, in jih prosi, da bi naslednji

Iz tujih jam dan, v soboto, prisostvovali slovesnosti ob zaključku balkanskega jamarskega srečanja. Vsem razlaga, da so pač enostavno pozabili na protokolarne zadeve med pripravo dogodka. Po načinu pogovora se zdi, da vse pozna ali so celo prijatelji. Zaradi zaposlenosti s telefonom se nekajkrat zgodi, da s svojo značilno ležernostjo počasi izreče stavek: »Na onom raskršču, što smo ga prešli, si mora' skrenut desno.« Prevod: »Na tistem križišču bi moral zaviti desno.« Pa smo na cesti obrnili in zavili levo čez polno dvojno črto. Začne se znamenito iskanje Lipske jame pod Vesovim vodstvom. Nekoč turistično urejena jama je danes samo še jama. Nekdanja železna vrata je nekdo potreboval, jih ročno iztrgal iz stene in odnesel. Jama je zanimiva in Veso razlaga, da se dogovarjajo s Škocjanskimi jamami za ponovno oživitev turizma v njej. Ko pridemo ven in se preoblačimo, se privali kolona bolgarskih jamarjev in z avtomobili zasede celotni plato pred vhodom. Mi pa nadaljujemo v Rijeko Crnojevića. V tem kraju je delovala prva tiskarna na Balkanu, svoje rezidence pa so imeli črnogorske vladike in kralji. Drago, ki že ves čas odprave skrbi za naše prehranske potrebe, se dogovori z lastnikom lokala na bregu reke in pri njem pripravi kosilo. Lastnik nam ponudi ugodno ceno za vožnjo z ladjico po reki. In tako si privoščimo še to. Vožnja je enkratna med lokvanji, ki ravno začenjajo cveteti, med otočki in ob močvirjih, kjer rastejo drevesa iz vode. Skratka, strošek se je obrestoval. Vrnemo se že v mraku in se odpeljemo nazaj na Njeguše. Tam ugotovimo, da skupine, ki je šla na soteskanje, ni nihče pripeljal iz Kotorja. Nejevoljen se odpravim po znameniti cesti, spuščam se proti Kotorju in pred menoj se odpre enkraten nočni pogled. Zadnji ostanki dneva vijoličasto žarijo tam na obzorju, mesto pod menoj je osvetljeno, sredi zaliva pa stoji se sveti velika trijambornica. Vsemu

Balkan žur. Foto: Iztok Trček – Jolbe

navkljub se je splačala ta pozna vožnja. Zadnji dan smo si privoščili izlet na Lovčen, goro nad Njeguši, kjer je v veličastnem mavzoleju pokopan veliki črnogorski pesnik, vladika in državnik Petar Petrović Njegoš. Potem pa še preko Cetinja in Budve v Tivat. Med sprehodom ob obali zagledamo veličastno šolsko ladjo vojaške mornarice Jadran. Služila je že v kraljevini Jugoslaviji, pa potem v socialistični Jugoslaviji, pa potem v Miloševićevem ostanku Jugoslavije SCG in danes črnogorski mornarici. Na Njeguše se vrnemo ravno na začetek zaključne slovesnosti, ki se po predaji niza zastav držav članic BSU (Balkan Speleological Union) Srbiji razvije v veličasten balkan žur kot vedno. Mimogrede, na slovenski zastavi je na omenjenem nizu grb postavljen napačno. Prebujanje po naporni noči je malo pozno. Čaka nas vožnja domov. In tako se konča odprava slovenskih jamarjev v Črno goro leta 2013. 

Iz tujih jam

Mehika 2013 Simon Oprešnik

se greš učit španščino z mano?« »Grem, če greva pol na Jukatan v jame tauhat.« S tem dogovorom z Matejem Simoničem se je vse začelo. Približno dve leti nazaj. In res, leto kasneje smo se zmenili še z Markom Lahom in Juretom Batorekom ter se februarja 2013 odpravili v Mehiko. Ker so Matej, Mare in Jure izbrali metodo potapljanja DIR (Doing It Right), smo pred odhodom v Mehiko naredili skupaj še nekaj potopov, da sem se DIR-procedur priučil in privadil. Jukatan je meka za jamske potapljače, saj so jame zelo bogato okrašene, večinoma je voda kristalno čista in topla (ima približno 26 °C), globine so v glavnem zelo majhne, mnoge od jam pa omogočajo enostaven

dostop z avtomobilom. Težko pričakovani dan je končno prišel, iz kupov snega smo komajda pravočasno ujeli letalo na Dunaju, od koder smo poleteli proti Mehiki. Obilica prtljage – ne pozabimo, imeli smo kar nekaj foto opreme – je botrovala izbiri rent-a-cara v Mehiki. Najeli smo kombi z enajstimi sedeži, čeprav smo bili samo štirje. Zadnji dve vrsti smo odstranili, naložili vso opremo in se odpravili potapljat. Naš matični potapljaški center je bil Zero Gravity blizu mesteca Puerto Aventuras. Za nas je poskrbel Chris Le Maillot, eden izmed dveh lastnikov, ki so ga Jure, Mare in Matej že poznali, tako da smo vedeli, h komu prihajamo, čeprav nisem prepričan, da je on vedel, kdo prihaja, hehe.

Podvodni raj na Jukatanu. Foto: Matej Simonič

Iz tujih jam Naš tipični dan je izgledal nekako takole: zjutraj najprej zajtrk, večkrat smo imeli sveže tropsko sadje, ki ga je tam v izobilju. Zložili smo opremo (akumulatorje, ki so se polnili, in podobleke, ki so se komaj posušile) in se odpeljali do potapljaškega centra. Prihajali smo zgodaj, kajti imeli smo dolge potope in nekaj vožnje do potapljaških lokacij. V centru smo se posvetili analiziranju plinov v jeklenkah in poleg ostale osebne opreme vse skupaj naložili v kombi. V njem smo imeli največ 30 jeklenk in pet zabojev z opremo, saj se nam je pridružila še nemška potapljačica Jessica, ki se ni mogla upreti Juretovim čarom. Smeha nikoli ni manjkalo in razvilo se je mnogo internih šal ter novih prijateljstev. Natovorjeni smo se odpeljali do izbranega cenota, torej običajno porušenega stropa podzemske reke, ki nudi dostop do jame. Obisk je plačljiv, saj so na zasebnih

Med potopljenimi kapniki. Foto: Matej Simonič

zemljiščih. Sledila je priprava opreme. Poleg redne opreme za jamsko potapljanje smo imeli še eno bliskavico, pritrjeno na hrbtnih jeklenkah, in senzor na roki. Matejevi glavni bliskavici sta preko senzorjev prožili naše hrbtne in tako smo lahko osvetlili dele jam. V vodi so sledili skupni pregled opreme, ponovitev plana potopa in akcija. Podvodnih izzivov je bilo mnogo. Plavanje med stalaktiti in stalagmiti je ponekod izjemno zahtevno, saj najmanjši dotik povzroči neprecenljivo škodo. Na začetku je bilo izziv tudi za Mateja, da nam je povedal, kam in kako naj se postavimo, ker je v temi pod vodo komunikacija zelo otežena, sploh, če moraš sporočiti nekaj podobnega kot »Masko obrni proti meni, glej v smeri luči, vsi modeli svetite v isto smer, jakost bliskavice naj bo pravilna glede na oddaljenost potapljača ali objekta za vami, uskladite dihanje, saj mehurčki niso dobrodošli na slikah« in še bi lahko našteval.

Iz tujih jam

V formaciji. Foto: Matej Simonič

Sledila je malica ob vodi, največkrat z debato, kaj je kdo mislil pod vodo, ko nas je Matej koordiniral za fotke, seveda vse začinjeno z veliko smeha. Nato še drugi potop. Pot domov je bila običajno hitra, saj je z dvema potopoma in dvema do štirimi urami na potop dan hitro minil in smo lovili delovni čas potapljaškega centra, da smo jeklenke predali čez noč na polnjenje. Zvečer smo pripravili opremo za drugi dan, z navdušenjem pogledali, kaj smo posneli, ter na dolgo in široko prekomentirali, kaj lahko naredimo, da bodo slike drugi dan še boljše. Tudi veliki otroci smo se lahko igrali, saj v rove bližje morju priteka slana voda in nastajajo prekrasne halokline (meja, kjer se stikata slana in sladka voda). Občutki so neverjetni, ko prebiješ neke vrste gladino in nadaljuješ v drugi vodi. Tudi barve se rahlo spremenijo, v sladki vodi vlečejo bolj na zeleno in v slani

na modro. Zelo poseben pojav, ko lahko kot delfin skačeš ven in noter ... Lahko bi kdo vprašal: »Ali ste počeli kaj drugega kot se potapljali?« Skorajda ne. Morje smo praktično prvič videli na dan odhoda, ko smo čakali na let, čeprav smo se ves čas nahajali manj kot kilometer od obale, ki je za mnoge razlog, da obiščejo Jukatan (bele tropske plaže, mivka in palme – zelo kičasto). Lahko bi tudi precej napisal o štosih izven vode, a je žal uredništvo omejilo dolžino prispevka. Na koncu gredo zahvale našim nežnejšim polovicam za veliko mero potrpljenja, ko smo o tem še dolgo govorili. Sedaj, ko pišem ta članek, imamo že letalske karte za februar 2014. Vsled mnogo ušpičenih lumparij v potapljaškem centru in izven njega smo dobili partizansko ime The Slovenian Gangsters in upam, da ga bomo tudi letos upravičili ...  To be continued ...

Iz tujih jam

V gosteh v Braziliji Miha Staut

aneslo je, da sem del jeseni leta 2012 in 2013 dvakrat službeno preživel v Braziliji. Pravzaprav smo prvič tja poleg šefa in njegove spremljevalke potovali kar v družinskem kompletu, kar so mi v službi dobrodušno omogočili.

Brasilia Kljub osnovnemu namenu poti, ki je bil pospeševanje prodaje na za naše predstave dokaj eksotičnem trgu, se prostočasnim aktivnostim nisem nameraval odpovedati. Brazilija je ogromna država, ki je za približno predstavo velikosti večja kakor Evropa brez dela nekdanje Sovjetske zveze. Z juga na sever se na primer z javnim zemeljskim prometom voziš celih deset dni. Za pridobitev približnega občutka o velikosti služi pravokotniček na sosednji sliki, ki označuje ozemlje Distrita Federal, v katerem se

Najmlajši je letel najbolj komfortno. Foto: Miha Staut

Lokacija Distrita Federal v Braziliji. Vir: Wikipedia

nahaja tudi glavno mesto. Primerjamo ga lahko s pravokotnikom, ki po površini meri skoraj tretjino Slovenije in ima stranici dolgi

Iz tujih jam približno 65 km in 90 km. Podobno kakor v Združenih državah Amerike je Brazilija sestavljena iz 26 federalnih držav, Distrito Federal pa je posebna enota v njihovem upravnoteritorialnem sistemu. Če iz zgoraj napisanega ni najbolj očitno, naj pojasnim, da sem obakrat potoval v mesto Brasilia, ki ni po naključju tudi glavno mesto (samo v slovenščini) istoimenske države. S težnjo, da bi center upravne moči prenesli bolj v osredje in s tem poskrbeli na eni strani za večjo strateško varnost najpomembnejših institucij in na drugi strani za razvojni pospešek precej nerazvitega tega dela države, so se Brazilci, pričenši s sanjami misijonarja Don Bosca, trudili poiskati ustrezen kraj za bodočo prestolnico. Sanjarjenje je potekalo skoraj stoletje, dokler ni po dolgem času vojaške diktature prvi demokratično izvoljeni predsednik Juscelino Kubitschek ukazal gradnje prav na območju, ki ga je nekoč sanjal Don Bosco. Gradnjo so začeli leta 1956 in jo končali leta 1960. Času in njenim planerjem ter arhitektom ustrezno je bilo mesto zasnovano

kot izrazito modernistični projekt z dvema monumentalnima osema, ki se križata v središču mesta, in tlorisom, ki spominja na ptico z razprtimi krili. Osrednje palače državnega pomena je zasnoval Oscar Niemeyer, eden vidnejših modernističnih arhitektov 20. stoletja, ki je kot eden starejših Zemljanov konec leta 2012 umrl pri 105 letih. Delal je do smrti in s svojo 90-letno aktivnostjo ter več kot 700 končanimi projekti predstavljal institucijo ter ponos Brazilcev in sveta. Prvotno je bila Brasilia namenjena izključno uradnikom ter podpornim službam in je lahko sprejela do 500.000 oseb. Danes mesto šteje 2,8 milijona prebivalcev in je s tem največje mesto na svetu, ki ni obstajalo pred začetkom 20. stoletja. V okviru mojega dela me je gostitelj spoznal tudi s predstavniki lokalnega jamarskega društva Espeleo grupo de Brasilia (EGB), ki je prav v času našega bivanja v Braziliji praznovalo 35. obletnico obstoja. S tem se uvršča na častno drugo mesto po starosti med brazilskimi jamarskimi klubi. Še ena zanimivost kluba EGB je, da velik del njihovih

Del ene izmed osrednjih osi mesta (Eixo monumental) s parlamentom, ministrstvi ob straneh ter katedralo in knjižnico na desni strani. Foto: Miha Staut

Iz tujih jam

Užitki turizma v tropih. Foto: Miha Staut

članov tudi profesionalno deluje na področju jamarstva. Pred petimi ali šestimi leti je bil (tako kot pri nas) na zvezni ravni namreč sprejet zakon o obvezni presoji vplivov na okolje katerega koli projekta z okoljskimi učinki. Če bi tak projekt utegnil vplivati na kakšno jamo, to fantje raziščejo in o tem na podlagi določenih kriterijev podajo poročilo. Tako kot pri nas imajo tudi oni tri stopnje zaščite jam in tudi na podlagi tega se odločajo o bodočih posegih.

Jamarska oprema Beseda je dala besedo, izboril sem si prost dan in kmalu smo bili domenjeni za vikend akcijo. Ne vedočemu, da v okolici Brasilie sploh obstajajo jame, se mi je troganje jamarske opreme čez Atlantik zdelo skrajno nesmiselno početje. Žal mi je bilo, dokler mi niso obljubili izposoje klubske. Med mojim drugim obiskom pa je bil kontakt že dovolj močan, da smo se že vnaprej dogovorili o

načinu in obliki gostovanja. V drugo je bila posoja tudi zanje še nekoliko lažja po tem, ko sem jim iz poceni Evrope mimo vseh carin pripeljal polno vrečo jamarske in alpinistične opreme. Res. Prekooceanski leti s portugalsko agencijo TAP v okviru redne vozovnice omogočajo dva kosa 28-kilogramske prtljage (skupaj kar 56 kg!) plus osebno prtljago. Na drugi strani so cene osebne varovalne opreme v Braziliji zaradi močne zaščitniške politike izjemno visoke (približno trikratnik naših). Perspektiva tudi v bodoče ne kaže bistvenih izboljšav, saj so nedavno tega na zvezni ravni uvedli obvezo skladnosti z brazilskimi standardi, ki (začuda) veljajo le pri njih. Cene pridobitve teh standardov so seveda za domača podjetja bistveno drugačne kakor za tuja. To je še eden izmed številnih korakov, s katerimi si brazilska vlada nadeja prisiliti tuja podjetja v začetek proizvodnje v Braziliji. Vsaj na področju osebne varovalne opreme pa bodo slej ko prej dosegli prav nasprotno,

Iz tujih jam saj so podjetja z izjemo nekaj svetovnih korporacij zvečine premajhna za take podvige. Zaradi teh ukrepov so začeli tudi uvozniki najpomembnejših proizvajalcev opreme za vrvno tehniko razmišljati o umiku s trga. Jamarski gostitelji se posledično niso upirali ponudbi, da jim pripeljem nekaj opreme. Če na mejnem pregledu po kakem naključju kaj sprašujejo, je oprema seveda namenjena osebni rabi, sploh pa je tako poceni, da okrog nje nima smisla tratiti časa.

Planalto V Braziliji je običajno dan za jame nedelja in že kmalu po 7. uri je zajetni Fordov džip, v katerem sem se peljal, rezal (ali pa bolj ril) za tamkajšnje razmere svež zrak Planalta. Brasilia namreč stoji na planoti na višini okrog 1300 m na razvodju med tremi ogromnimi rečnimi sistemi: Saõ Francisco (preko polsušne pokrajine Sretaõ teče na severovzhod), Paraná (teče na jug proti

Argentini) in Tocantins (ob robu istoimenske države teče proti Amazonskemu bazenu). Tisti dan smo bili namenjeni na vzhod v zvezno državo Minas Gerais, kjer se v bližini mesteca Unaí odpira več jam. Na velikem delu Brazilije so kamnine, na katere naletimo, izjemno stare. Planalto ni izjema, saj se tod izmenjujejo območja, kjer izdanjajo kamnine starega kratona in večinoma zgornje proterozojske starosti. Šele robni pas planote sodi tudi v mlajša zemeljska obdobja. Relief vršnega dela planote je zelo uravnan ali zelo blago valovit, vanj pa se urezujejo povirni kraki omenjenih ogromnih rečnih sistemov. Zaradi razlik v odpornosti kamnin ti robovi večkrat tvorijo izrazite prelome v površju s pravimi sistemi sten, preko katerih se ponekod stekajo mladi vodotoki. Kljub temu da je soteskanje sorazmerno popularno, zaradi obsežnosti območja velik del kanjonov še ni doživel obiska. S tem se ta dejavnost v Braziliji postavlja ob bok

Edvard pred dolino, v kateri se odpirata vhoda. Zadaj širjave Planalta. Foto: Miha Staut

Iz tujih jam

Na pristopu ... Foto: Miha Staut

jamarstvu, saj v resnici odkriva območja, v katera človek še ni zašel. V pogovoru z brazilsko-nemškim inštruktorjem soteskanja z izkušnjami s teh območij sem ugotovil, da je tod najboljši način za odkrivanje primernih sotesk kar z aplikacijo Google Zemlja. Vsaka soteska je čisto posebna pustolovščina, saj ni prav jasno, koliko vrvi potrebuješ, kako se

boš vrnil in kakšne pasti žive in nežive narave te vse čakajo na poti. Včasih sta dostop in še bolj povratek precej napornejša od soteske same. Tudi zaradi tega so soteskarji pripravljeni tvegati bistveno manj kot v evropskih soteskah, saj se zavedajo, da je že pot zelo tvegano dejanje. Bili so primeri, ko je moštvo po spustu preko soteske zašlo v močvirje in

Nekaj klasike ...

... in nekaj helektitja. Foto: Miha Staut

Iz tujih jam se po dveh neprespanih nočeh in vmesnem dnevu brodenja do prsi v vodi šele tretje jutro uspelo prebiti do prve civilizacije. Vrnimo se k Planaltu. Pokrajina je, kolikor sem je uspel videti, dokaj monotono izmenjavanje požetih koruznih polj in soje. To sta tudi glavni poljščini, ki bolj na vzhodu tako prevladujeta, da se je mogoče mimo z njima posejanih polj voziti več dni. Tu in tam zagledaš skupino emujev, ki se hranijo s strniščnimi ostanki, ali se pelješ mimo izrazito barvno kontrastnega krožnega namakalnega sistema. Te so Brazilci ne prav premišljeno prevzeli od Američanov. Danes še vedno ne prav številčne okoljevarstvene organizacije ugotavljajo, da je zaradi njihove uporabe precej večji del kmetijske zemlje neizkoriščen, kakor bi bil v primeru ortogonalne parcelne ureditve. Vsa ta poraba je šla seveda na rovaš gozda, ki so ga v preteklosti intenzivno krčili za poljedelstvo in živinorejo in ga je danes ostalo le še okrog 20 % prvotne površine. Gre za nizki pollistopadni savanski gozd, imenovan cerrado, ki fiziognomsko nekoliko spominja na istrske džungle in je med drugim vrstno najbogatejši savanski gozd na svetu. Koliko časa še? Žal Evropo dosežejo le poročila o krčenju precej bolj znanega tropskega deževnega gozda Amazonskega bazena. Katastrofe, ki se je zgodila cerradu in atlantskemu deževnemu gozdu, pa ne omenja nihče več.

Jama Bart Po kakšni uri vožnje smo se končno pripeljali do nekakšnega sistema povirnih dolin in se spustili v eno izmed njih. Po ureditvi odnosov z lokalcem, na katerega zemlji so jame, in osebni razjasnitvi potreb po zajetnih džipih smo se ustavili na pašniku v še vedno peklensko vroči senci nekega nepoznanega drevesa. Ker so mi lokalci medtem obelodanili nekaj znamenitosti njihovega pristopa k jamam in jamarjenja nasploh, sem bil pri svojih začetnih gibih v neznani pokrajini

skrajno previden. Kaj vse je mogoče srečati na poti v jamo in v njej, bi verjetno terjalo poseben traktat. Lahko si je predstavljati, da v brazilskih savanah in tudi v jamah živi vsemogoča golazen: od kač preko žuželk, nevarnih bakterij in plesni do čisto pravih papig in jaguarjev. Pa rastline na pristopu segajo od strupenih preko trnastih do takih, ki povzročajo »le« nekajdnevno srbečico. Sproščenost ekipe, podobna JKŽ-jevski, pa je sprostila tudi mene in me navdala z ležernostjo brazilskega podeželja. Če bi te reči res bile tako nevarne, bi v jame hodili bolj zaščiteni kot le s platnenim pajacem! Namen akcije med mojim prvim obiskom je bil pregledati možne povezave med jamama, ki ležita ena nad drugo. Le kakšnih pet minut od mesta, kjer smo pustili avtomobile, se je odpiral vhod v prvo jamo, imenovano Bart. Gre za višji, fosilni ponor vodotoka, ki danes v deževni dobi ponika nekaj deset metrov nižje in kakih 500 metrov vstran v jami Areia (v prevodu pesek). Jama Bart je dolga okrog 1000 m in izdatno nastlana tako s klasičnimi kapniki kot s helektitjem. Opozorili so me, da v tako rekoč vseh brazilskih jamah mrgoli rjavih violinskih pajkov rodu Loxosceles. Sicer so precej strupeni, saj piki povzročajo grde nekroze, vendar do njih prihaja izjemno redko, ker niso napadalni in v praksi pičijo le, če ga pritisneš ob kožo (npr. v primeru, da zleze pod obleko). Večje težave povzroča plesen Histoplasma capsulatum, ki naj bi se bojda najraje bohotila v gvanu čisto pravih vampirjev (ne tistih transilvanskih). Rada se naseli v pljučih in noče stran. Drek vampirjev znajo lokalci nedvoumno prepoznati in se mu seveda ognejo. Bistvo je, da ne šariš po njem, pa naj bi bil pred plesnobo sorazmerno varen. Brezence, ki so ga imeli ugledanega kot možno povezavo med zgornjo in spodnjo jamo, se je odpiralo kmalu za vhodom, vendar se je žal izkazalo za slepo. Zaradi tega smo se sprehodili po preostanku jame

Iz tujih jam

Pajek rodu Loxosceles. Na glavoprsju je jasno viden vzorec, podoben violini. Foto: Miha Staut

in »mal prtiskal«. Zaradi načelne plitvosti njihovih jam Brazilci niso bogve kako izkušeni plezalci. Zato sem jim na poti v jamo zlezel krajši prag, ki ga je bilo nazaj grede treba razopremiti. Kot omenjeno, je oprema pri njih izjemno draga. Zaradi tega se trudijo prav vso povleči iz jame. Pri spustih uporabljajo sistem polvozlov na dvojni vrvi (t. i. makrame), preko katerega je mogoče za sabo potegniti tudi zanko in vponko. Reč sem doslej poznal le v teoriji, ker faktor varnosti ni posebno visok. Razen tega predstavlja problem dejstvo, da vrvi na vrhu ne prevlečeš, kot je to pri spustih v alpinizmu, temveč padata oba konca hkrati, pa še zanka z vponko tiči nekje na vrvi. Zaradi tega je sistem zelo podvržen zatikanju. Ko se vrv zatakne in mora nekdo po njej navzgor ponovno nastavit sistem, nastane seveda problem. Se je pa reč tokrat obnesla.

Jama Areia

Po kakih treh urah smo se zgornje jame naveličali in se preko občasno zalite slepe doline prestavili do naslednjega, aktivnega vhoda, ki se v obliki udornice odpira nekaj sto metrov stran. Sistem jame Areia ima več vhodov in še več pritokov in leta 2012 so ga ocenjevali na nekaj preko pet kilometrov. Po besedah Brazilcev so bili prvotni raziskovalci geologi večinoma člani akademskega kluba, torej drugega mestnega kluba. Ti naj bi jamo raziskali geološko, načrtov pa niso risali. Zaradi tega EGB-jevci jamo ponovno obiskujejo in postopno dopolnjujejo načrt. Namen prvega obiska te jame sta bila ogled vodostaja v končnem sifonu in poizkus prečenja, če bi bil odprt. Odcepov v jami je veliko in kmalu smo naleteli na fosilnega, v katerem sledov predhodnih obiskovalcev ni bilo. S trenutkom, ko stopiš v fosilne rove, se helektitje

Iz tujih jam spet obilno pojavi in veselja s pritiskanjem je dovolj, še posebno, če pritiskaš reči, ki jih ljudje gledajo prvič. Po vrnitvi v glavni rov smo krenili še do sifona, ki je bil tudi proti koncu sušne dobe med našim prvim obiskom še vedno nedvoumno zalit. Tudi med mojim drugim obiskom smo napadli Areio. To je bila praktično edina možnost, ker jo EGB trenutno intenzivno raziskuje. V letu 2013 so njihove ocene dolžine spleta rovov narasle že na preko deset kilometrov, torej še enkrat več kakor leto poprej. Tokrat je bil sifon zaradi suše prehoden. Flore in favne že nekoliko bolj vajena glava se ni več pretirano ozirala za morebitnimi kačami, ki prežijo med visoko travo, in rastlinami, ki se jih samo dotakneš in te srbi še ves teden. Tudi klopi, ki sem jih staknil med zadnjim obiskom, bojda niso posebno nevarni oziroma ni znano, da bi prenašali strašne bolezni, o katerih sem se po piku iz

Nedotaknjeni helektiti iz jame Areia. Foto: Miha Staut

prejšnjega leta na široko seznanil. Jama tudi ne slovi po obilnejših zalogah histoplazme in rjavih pajkih rodu Loxosceles, ki jih je začuda zelo malo (prebivajo pa v njej precej večji in precej napadalnejši, vendar ne tako strupeni kolegi). Vodne jame naj bi bile zaradi vlažnega zraka z vidika okužbe s histoplazmo varnejše, a to ni vselej pravilo. To je bil razlog,

Vhod Areie nakazuje na ponorno naravo. Foto: Miha Staut

Iz tujih jam

Na drugi strani sifona so rovi skoraj povsem nedotaknjeni in intenzivno zasigani. Foto: Miha Staut

da sem se gobicam in različnim »vatkam« na daleč ognil. Za sifonom se odpre skoraj nedotaknjen, intenzivno zasigan fosilni rov. Ponovno je klasike in helektitja dovolj, da se da pritiskati v nedogled. Žal so vnovič oprema, znanje in razpoložljivi čas omejevali fotografsko kakovost. Ekipa je šla merit s podornim gruščem na pol zasuto dvorano, ki po dolgem meri skoraj sto metrov. Moja naloga je bila iskanje prehodov med dvorano in vodnim rovom ter markiranje točk. Po opravljenem delu smo se odpravili še naprej dolvodno. Jama se v vodnem rovu, po katerem brodiš in se čudiš oblikam in količini kapničja nad poplavno cono, nadaljuje zelo daleč. Ker smo ob petih popoldne morali obrniti, je na neki točki rova zabrnel alarm, ki je z rdečo utripalko kazal proti izhodu, rov pa se nadaljuje v neznano. Obračati takole sredi rova pusti nekaj

občutka neizpolnjenosti. Žal sva se morala oba z Bernardom, ki je bil moj prevoznik dneva, dovolj zgodaj vrniti v mesto. V prvi akciji leta 2012 smo jamarili Edvard, Adolpho, Bardia, Tiago, José jr. in jaz. V drugi akciji leta 2013 pa smo si meritveno in raziskovalno delo delili Bernardo, Adolpho, Letícia, Tiago, še dve novinki in ponovno moja malenkost. Vsem EGB-jevcem se skrajno lepo zahvaljujem za izjemno zanimive izkušnje. V primeru, da bi se kdaj vrnili v popolnejši zasedbi, smo toplo vabljeni v Terro Ronco, državni park med Goiasom in Minas Geraisom 400 km severno od Brasilie. V parku je trenutno znanih okrog 200 jam in slovi po svoji jamski lepoti. Zaradi omenjenih velikih razlik v cenah opreme bi si bilo mogoče del stroškov poti kriti z njeno prodajo. Garantirali so mi odkup vseh zalog. Pije se caipirinha  in je se odlično. Vabljeni v Brazilijo!

Prvi koraki

Kako smo se imeli na šoli 2012 Matej Lazar, Janez Ferreira-Stražišar, Irena Košir, Nebojša Matijević, Primož Uršič, Marko Žnidaršič, Jasna Tavčar, Alenka Ložar, Boštjan Vrviščar

je se zgodba začne? Ali se sploh začne ali se le nadaljuje prejšnja? Vsekakor je jamarska šola dogodek, ki »razmeče« klub. Že pred začetkom gospodar prešteva opremo, po vogalih pa se šušlja, koliko novih zgodb se bo to leto prepletlo v podzemlju in od kod prihajajo. Vsak v svojem ritmu se zberemo v klubskem podzemlju, kjer pripravljamo plane, kaj bomo počeli in kako. Pravila o vedenju dobimo od mojstrov, ki to že obvladajo in stresejo ogromno napotkov v le nekaj

predavanjih. Ne da bi se preveč obirali, se čim prej odpravimo maskirat v blato, na štrike, se skrit v ožine ali se poiskat v prostranstva teme. Poleg novih »krtov« smo se tudi preostali, eni več, drugi manj, pogosteje srečevali na vikend odpravah. Z Jasno in Hlišem smo med predajanjem znanj tudi trenirali za nadgradnjo svojih »spričeval«, Mojca in Bole sta nam predstavljala nove vragolije … Tako smo nekaj mesecev na odpravah ustvarjali nove zgodbe ...

Prvi koraki Vrtoglava Gradišnica Moj prvi vtis ob vstopu v klub je bil: a sem zašla?! :) Sčasoma ugotoviš, da je zaklonišče najbolj prikladno zborno mesto tako poleti (ni prevroče) kot tudi pozimi (ni premraz), prostori JKŽ-ja pa so tudi edini prostori jamarskih in podobnih društev, za katere vem, da imajo poleg zbornega mesta v predprostoru tudi pravi bife:), kar je top. Ena izmed jamarskih akcij, ki mi je ostala v spominu kot nekdanji tečajnici, je brezno Gradišnica. Po svoje smo lahko doživeli preizkus vrtoglavice. Tečajniki s tem očitno nismo imeli težav :). Na tej akciji nas je bilo zelo veliko.

Zmenkarije v Škamprlovem breznu Na paralelnem spustu sem na sidrišču bolj gledal tečajnico, kot kaj ona dela na sidrišču. Ko sem ji pogledal pod prste, je že šibala z zadnjega sidrišča proti dnu brezna. Hitro sem se pripel in zašibal za njo. Nisem uspel niti dobro pogledati, a sem že bil skoraj na dnu. Komaj sem malo zabremzal in trdo pristal. Najbolj mi je pomagala prasica, ki mi je omehčala pristanek. Nauk te zgodbe je: ne laufaj za ženskami, ko si na štriku. Hm, mislim, da se nisem naučil nič novega.

Prometna konica v Ocizeljskih ponikvah Pred tabo gužva, za tabo gužva, zasedenost jame v vidnem polju 1,18 jamarja na tekoči meter. Ko misliš, da si se že dosti načakal, počakaj še malo. Nato premik za ca. 2 metra na malo bolj našpičeno skalco in ponovno čakanje. Ura teče, dolgcajt se kopiči, živci malo načeti in nato še malo čakaš. Pa saj ni najbolj grozno čakanje, ampak pred tabo v vidnem polju jamarka z dvema levima rokama in tehničnim znanjem na nivoju hrčka, samozavesti ji ne primanjkuje. Saj bi kaj rekel, ampak ne, se ne spodobi. In tako počasi čez nekaj sidrišč in je že

popoldan. Na srečo se nekaj teh polžjih junakov na polovici odloči, da je to to, in se odpravijo nazaj. Olajšanje je res neizmerno, a škoda na živcih in vsesplošnem počutju je bila narejena. Preostali spust do dna jame je nato potekal v bolj živahnem tempu in brez posebnosti. Najbolj se spomnim rovov proti koncu, ki zgledajo, kakor da si v črevesju nekega ogromnega bitja, in Flisa z vrečko banan, zelo so mu teknile. Ko sem prišel na površje, je bila že tema in ohladila me je prijetna sapica. Še okoli dve uri in vsi so bili zunaj. Nauk te zgodbe: ne hodi v jamo z več kot ducatom jamarjev, lačen, premražen in razdražen boš. Nauka se dosledno držim, skoraj več ne hodim v jame.

Vedno v jamo Ko pada dež, spizdim v jamo, kadar je vroče, spizdim v jamo, ko sem žalosten, spizdim v jamo, in ko sem vesel, moram spizdit v jamo. Dej, Bog, ne zezi se več, pa zmisli si vreme in kako čustvo, da bom lahko še malo zgoraj ostal.

*** Dosti smo se zabavali na jamarskih akcijah, pa znamo vse za izpit? Plezanje po lestvicah, vozli, tovariška pomoč, zabijanje svedrovcev? To bo že, kaj pa speleologija, merjenje jam, speleobiologija, zaščita jamskega okolja, Kataster JZS, speleoarheologija, orientacija, prva pomoč, zgodovina jamarstva? A bo to šlo?

Prvi koraki Ali potrebujem na izpitu tudi spalko?

Izpiti za jamarja in jamarja pripravnika so se odvijali v objemu Krajinskega parka Rakov Škocjan. Minil je še en dan nadvse simpatičnega druženja s kolegi jamarji. Nasmešek na obraz mi nariše spomin izdelovanja sidrišč. Vsem naslednjim generacijam toplo polagam na srce: če se boste na izpitu šele drugič v življenju soočili z nabijalnim kompletom, se skala najverjetneje ne bo kar tako vdala. Lahko se zgodi, da bo prva skupina vaših kolegov že pri naslednji nalogi, medtem ko boste vi še naprej vztrajno vrteli nabijač in s kladivom v roki udarjali po njem. Popolnoma normalno je, če vas spreleti misel, da boste tukaj morali zasilno prenočiti. Ker pa imamo vsi radi zgodbe s srečnim koncem, se vam to ne bo zgodilo. Pred tem boste vsaj eno sidrišče naredili doma, najbolje tam, kjer ga ne bi smeli, drugo v feraj novskem skladišču in vse preostale za 10 na jamarskih akcijah.

Kje živi Lucifer? Bole, strogi in kruti Veliki inkvizitor s kompasom, busolo, geološkim kompasom, globusom, naklonomerom, Atlasom Slovenije, kotomerom in kapo, sem bil neusmiljen do vseh, še posebej do treh kandidatov iz našega kluba JKŽ. Nisem jih vprašal samo po severu na karti, ampak tudi, kje sta divji zahod in severo-jug. Da ne bi bilo vse prelahko in bi mi kdo očital, da imajo naši trije člani privilegije, sta uvodnemu izpraševanju sledila še mučenje z usmerjanjem karte proti severu z naklonomerom in določanje smeri v naravi z geološkim kompasom. Improvizacija merjenja v jami je stekla, ko so se merilni inštrumenti pravilno obrnili, a težave z odčitavanjem so še vedno ostale. No ja, na koncu sem le stisnil tisto oceno: opravil je. 

Zgodovina se nas še kar drži Moj največji problem na izpitu je predstavljala lojtrica. Seveda se tega takrat nisem zavedala, zato sem se nanjo podala kot prva izmed tečajnikov. Začela sem z mislijo "lako čemo", a kaj, ko se mi je začela izmikati in roke so vedno težje dosegale višjo prečko. Vsi so mi začeli nekaj vpiti v smislu: primi jo drugače, noge daj rajši …, toda takrat me to res ni zanimalo, saj sem samo želela priti čim prej na vrh. Navzdol pa je bila druga zgodba, bolj zabavna, saj sem bila kot lutka na vrvici. Zaradi predobrega varovanja sem se morala samo še pretvarjati, da res plezam po lojtrici navzdol. Moja ugotovitev je, da je še dobro, da živimo v času, kjer se lojtrice uporabljajo samo še na izpitih.

Prvi koraki

Jamarska šola 2013 Uroš Ilič

eta 2006 sem imel dovolj zapisnikov, ki so pogoj za opravljanje izpita za inštruktorja jamarstva, torej sem pet let čakal, da so se razmere v izobraževalni službi JZS postavile na noge in je organizirala ta izpit. Leta 2011 sem ga končno dočakal in leta 2013 prevzel jamarsko šolo JKŽ. 14. marca 2013 smo na klubu začeli s predstavitvijo jamarstva sedmim tečajnikom. Pred kakršno koli vrvno tehniko in teorijo smo šli na treking v sistem Hude luknje, da so tečajniki dobili občutek, kaj je to jama. Ob četrtkih smo na klubu nadaljevali s predavanji o različnih temah. Poleg uvodne predstavitve jamarstva (Peter Gedei) smo obdelali varstvo in nastanek jam (Mateja Ferk), nevarnosti v jamah in postopek ob nesreči (moja malenkost), prvo pomoč (Ciril Trček) in orientacijo (Jolbe), se učili vozle ter si ogledali Kataster jam Jamarske zveze Slovenije (Miha Čekada). En dan smo se pridružili jamarski šoli JK Speleos-Siga Velenje pri biološki ekskurziji v jame na Tisniku, ki jo je vodil priznani jamski biolog dr. Novak. Medtem smo seveda delali tudi praktično. Z vrvno tehniko smo začeli kar na klubu in nadaljevali v vremensko stabilni Železni jami, za kar se zahvaljujemo DZRJ Simon Robič Domžale. Nekateri tečajniki so se takoj po prvem treningu vrvne tehnike že začeli udeleževati klubskih akcij. Zaradi mojih obveznosti pri JRS sta trening na Črnem Kalu in v Brinščici vodila Mojca in Boštjan Vrviščar. Pred izpiti smo se dobili na steni pred Hudo luknjo (kar smo združili z že omenjeno biološko ekskurzijo), še zadnjič potrenirali vrvno tehniko in se skupaj z Velenjčani naučili premagovanja odmika na vrvi in plezanja po lestvicah s poudarkom na varovanju. Napočile so prijave za spomladanski rok izpitov. Miha je bil premlad za izpit, Irena

Jesenski izpit v Hudi luknji. Foto: Uroš Ilič

je premalo trenirala vrvno tehniko, ostali tečajniki, Janez Jaka Cerar, Vid Gorjan, Vesna Tanko, Blaž Kučuk in Ciril Trček, pa so 18. maja v Matjaževih kamrah uspešno opravili izpit za jamarja pripravnika, za kar jim še enkrat čestitam. Prve tri je konec oktobra med jamarje sprejel tudi Lucifer. Vesel sem, ker je večina ostala aktivnih v klubskih raziskovalnih akcijah. Za jesenski termin je sprva kazalo, da ne bo kandidatov. V drugi polovici avgusta sem na steni nad Poltarco učil vrvno tehniko dva mladeniča z Dvora, ki sta navdušenje za jamarstvo dobila po obisku Dihalnika Šice tri kilometre od svojega doma. Blaž je bil premlad za izpit, Tim Bolhar Novak pa ravno dovolj star. Zadnji trenutek smo ga prijavili na izpit za jamarja pripravnika, ki ga je uspešno opravil. Tim redno obiskuje jame, za Luciferja je bil pa še malo premlad. V naslednjem letu si bomo prizadevali, da čim več jamarjev pripravnikov, ki so aktivni pri jamarskih akcijah, opravi izpit za jamarja in pridobi potrdilo za samostojno jamarsko  delovanje.

Prvi koraki

Ko te potegne noter Alenka Ložar

ame sem si nekdaj predstavljala kot mrzle, vlažne in temačne luknje. Pa kdo bi hotel zahajati tja razen kakšnih zombijev? Saj ni sonca, nad glavo ti kaplja in še kje se lahko tako zoži, da obtičiš in ne moreš ne naprej ne nazaj ... Ne, ne, to ni zame, sem si govorila, dokler ... ... ni prijatelj, s katerim hodim v hribe, spoznal nekega jamarja. Na deževen vikend je prišla ideja, da gremo v jamo, in da ne bi čepela doma, je bila to super ideja, da si vsaj malo popestrim dan. Naslednji dan smo že sedeli v baru Clinton v Sežani. Peljali so nas v jamo z grozno globokim breznom, vsaj 50 metrov, po

katerem smo se morali privezani z vrvjo spustiti po lestvici. Spomnim se, da se mi je vse skupaj zdelo zelo adrenalinsko, bolj ko sem se oklepala lestvice, bolj se mi je izmikala in bežala stran od mene. Ven sem prišla pošteno navita, če uporabim plezalski žargon, in vem, da sem se grozno čudila, kakšen čuden sistem imajo tile jamarji, da se ne da najti česa lažjega, kako priti v jamo in iz nje. Nebojša je takrat zelo dobro poskrbel za nas nevedneže, mi pa smo bili »njegovi alpinisti«, čeprav smo vsi zelo daleč od kakšnih alpinistov. Sedaj vem, da ima Lipiška jama, v kateri smo bili, samo 12 metrov začetnega brezna, da je bilo vseh ostalih 40 metrov

V jami Grotta Impossibile. Foto: Peter Gedei

Prvi koraki nekje v mojih očeh in da se lestvic hvala bogu ne uporablja več. Nekako so potem jame kot tradicionalen dogodek prišle na vrsto vsako leto. Tako sem videla še legendarne Zelške jame, kjer mi ni ušlo, kako je imeti blato povsod, in Martinsko jamo, kjer sem prvič spoznala prižemo. Potem pa sem morala o jamah poslušati vedno več in kar ni se hotelo nehati. Pa oni meander, ona ožina, pa tisto brezno, pa Mišolovka, pa ooo, kako je bilo zaje*, ooo, kako je bilo dobro ... No, in tega sem imela dovolj, zato sem se odločila, da grem sama pogledat, kaj hudiča počnejo tile jamarji z Mojco, da je tako fascinirana. Šola je minila hitro, peljali so nas v Škamprlovo jamo, Ocizlo in Gradišnico. Že takoj naslednji dan po izpitu smo se očitno držali srbskega pregovora što ne ubija, jača, pa smo šli v Ferranovo bužo. Že ko sem zagledala vhod, luknjico, ki so jo najbrž moje oči še zožile in je na koncu postala mišja luknja, sem hotela s polno jamarsko opremo zbežati daleč stran. Čakala sem in nikakor se nisem mogla spraviti noter, toda ko sem zagledala Mojco, ki je brezskrbno zlezla vanjo, sem se opogumila. Ker vsaj v hribih je bilo vedno tako, ko je bilo treba kaj poplezati, da če zmore ona, zmorem tudi jaz. Potem pa, ko sem bila enkrat v jami, sem imela tako ali tako preveč dela, da bi sploh še mislila na kaj drugega kot na to, kako se kam stlačiti. In ja, seveda sem zmogla, toda ven sem prišla z zelo mešanimi občutki. Nekaj je bilo vzhičenosti, ker sem prilezla ven in videla res fenomenalno jamo, toda zraven je bila še velika zaskrbljenost, kako se bo končala zgodba o poškodovanem Matjažu, ki je takrat ostal več kot 300 metrov pod zemljo. Tisto noč sem se še večkrat vrnila v Bužo. Predelovala sem njene ožine in meandre ter se čudila,

kako za vraga bodo nosila lahko prišla čez vse to. Seveda se je vse to dogajalo v topli postelji pri zelo slabem spancu. Zgodba, kot vemo vsi, se je dobro končala, toda moji stiki z nesrečami v jamah se kar niso hoteli nehati. Spomnim se, da so nam v jamarski šoli postregli z zelo nizkimi številkami, kako malo nesreč je v jamah. Številka je bila enomestna in postavili so jo v obdobje desetih let. Jaz pa sem bila spet poleg že čez tri mesece, ko sta v Ledenki pri Viševniku cel kup kamenja in gromozanska skala letela na Jasno, kar pa ji na srečo takrat ni prišlo do živega. In potem takoj v naslednji jami, Grotti Impossibile, še ena nesreča, ko je imel zaradi blatne vrvi in ne čisto pravilnega pripenjanja Erzo malo trši pristanek. Iskati sem začela formulo, kaj za vraga je krivo. Kdo je bil vedno takrat zraven, katera kombinacija ljudi ne sme iti skupaj v jamo? Hmm, imam jaz kaj pri tem? Seveda sem tako želela odgnati strah pred jamami, ki se me je vedno bolj loteval. Toda ni mi uspelo, nazadnje me je premagal, ko sem z odprtimi usti strmela v elektronsko pošto z naslovom Nesreča v Majčevem breznu. O, pa ne že spet! Jam po tem dogodku nekaj časa nisem hotela videti. Začela sem se spraševati, ali so res toliko vredne. A kakor pri vseh stvareh na tem svetu je tudi tukaj čas naredil svoje. Postopoma sem se opogumila in se prijavila na lahke akcije, kot so Šimenkovo brezno, Jama pri Sv. Treh Kraljih, Jama pri Gnezdu. Počasi so me spet potegnile noter, v rove, brezna, ožine. Seveda imajo za vse to veliko zaslugo tisti zombiji, ki sem jih omenjala na začetku. Jamarji so res fajn. Predvsem so preprosti, zelo zabavni in tovariški. Toliko v redu ljudi na kupu ne srečaš velikokrat. Pa naj pri teh mislih končam in ostanem za vedno. 

Prvi koraki

Vtisi jame Burja Janez Ferreira-Stražišar

pomladi 2013 smo šli na povabilo Ko sem se moral plaziti po ozkem rovu, ki je Claudia Bratosa v jamo Burja. Namen v celoti obložen z bleščečimi belimi diamanje bil raziskovalni. Zraven je šel tudi naš ti, me je zabolelo srce … Drgnil sem se ob jamski fotograf par excellence Peter Gesteni, kristalčki so padali. Še zvok, ki so ga dei. »Par fotk bi naredil.« In če gre Pero delali med padanjem po drugih kristalčkih, »par fotk naredit«, potem je lepa jama. je bil melodičen. Melodija, ki mi je trgala Tudi tokratna ni bilo izjema. O jami sem dušo … pa vendar sem šel naprej. Prišel sanjal še par dni po obisku in napisal vtisem v dvorano. Še ena veličastna sobana te se, da ne bi pozabil. S časom baje izgubiš podzemne palače. Kamor koli sem se obrnil, te občutke, na papirju pa bodo ostali. kamor koli sem se ozrl, sem videl diamante, Ustavim se za par minut. Ugasnem svojo dragulje, zvezde. Jamskega nakita je v izobilučko in poslušam kapljanje s stropa. Veliko lju, prava zakladnica. dvorano delno osvetljujejo drugi jamarji nad »SLIKAM!« se naenkrat zadere Pero in mano. Veličina in veličastnost tega prostora me zbudi. prideta do izraza. Končno se zavem, kje sem. Šele počasi dojamem, kakšen srečnež Dvesto metrov pod zemljo v kalcitni katedrali. sem, da lahko vidim skrito mojstrovino naGledam okoli sebe, poln občudovanja, spoštorave, ki naj bi bila v bistvu nevidna, človeku vanja in skromnosti pred popolnostjo narave. nenamenjena in nedostopna. Stojim ob petdesetmetrski steni, preliti z Ja, Pero, ti le slikaj, slikaj to čudo. Naredi debelo plastjo skoraj prozorne kristalne sige, večno to, kar se je delalo sto tisoče let in kar iz katere štrlijo prav tako kristalni stalagmiti je kar naenkrat postalo minljivo. Slikaj, da s snežno belim vrhom. Na gruščnatih tleh bo vsaj na tvojih posnetkih jama ostala taka, vidim otočke odložene rjave sige, na sredi kot je bila, ker take je ne bomo videli nikoli katerih ležijo veliki beli biseri. več …  Z mislimi bežim v ostale dih ustavljajoče dele jame. Na tleh, v stenah, na stropu, vsepovsod so čudovite jamske tvorbe vseh oblik, kapniki vseh velikosti, tekstur in tudi barv. Videl sem celo dva vijolična stalaktita s štrlečimi belimi kristalčki. Človek ne najde besed, kako ju opisati. Stene se lesketajo, tudi najmanjše špranje so kristalizirane s čistim, snežno belim kalcitom. Komaj sem upal hoditi. Burja. Foto: Peter Gedei

Prvi koraki

A small drinking village with a fishing problem* Janez Jaka Cerar

ed množico stvari, ki delajo življenje pestro, so potovanja. Če potujemo v lastni režiji (in jasno, da potujemo tako), je skoraj nujno posvetovanje z namensko literaturo. Na voljo je nekaj vodnikov, med katerimi je najbolj uveljavljena določena avstralska znamka – verjetno tudi po zaslugi občasnih vložkov humorja, s katerim rada preseka monotono naštevanje potencialnih zanimivosti. Pred kratkim sem tako zasledil duhovit opis obmorske vasice, ki se zdi kot nalašč za naslov moje različice tradicionalnega tečajniškega spisa. Naj se takoj poskusim izmotati, da ne vem, kaj točno mi je tukaj sprožilo asociacije na JKŽ, saj tako hudo pa res ni … No, priznajmo, določene vzporednice se vseeno ponujajo same od sebe. Začnimo torej zgodbo na nek marčevski večer, na uvodnem predavanju jamarske šole. Začetno razočaranje nad skromno bero

Klubska scena v letu 2012. Foto: Peter Gedei

sotečajnic je kmalu zamenjalo občudovanje dizajnersko opremljenih prostorov v talnem zaklonišču. Okusno izbrana dekoracija vključuje umetniške fotografije posameznikov pri opravljanju inverznih fizioloških funkcij, faksimile uličnih znakov v različnih pisavah sveta, numizmatske eksponate, najdeta se tudi kakšna arhivska steklenica piva in zbirka plazilcev v žganju. Vsekakor preveč ezoterike, da bi človeku v omejenem času uspelo vse skupaj dojeti (še danes mi stene gotovo lahko razkrijejo marsikatero zanimivo zgodbo). Tako sem tisti večer, po končanem predavanju, obsedel nekje ob strani, dobil v roke pivo in se posvetil pomembnim društvenim temam, kot na primer, kdo je »napačno uporabil« kemični WC. * Besedno igro iz naslova je težko prevesti, pa vseeno, za tiste, ki si z angleščino niso tako domači: majhna pivska vasica z ribiškim problemom.

Prvi koraki Tudi po zadnjem predavanju jamarske šole so četrtkovi večeri ostali rezervirani za ferajn. Sčasoma mi je uspelo izvedeti, čemu služijo bruhalni portreti, vmes pa sem spoznaval svet art filma, jedel kostanj, pa tudi žejen nisem bil. Običajno poteka vse relativno mirno, zdi pa se, da ima vsak večer potencial, da se razvije v varietejski spektakel s smučarskimi skoki s katedra v spremljavi tolkalnega orkestra. Pozoren bralec bo opazil, da je prebral že polovico članka brez omembe ene same jame. Očitno uvodna alegorija le drži vodo. Dejstvo je, da so jamarji najbolj odprta skupina ljudi, kar sem jih kdaj imel priložnost spoznati. Tako nas (če si po srečanju z Lucijem že lahko dovolim pripeti ta naziv) ne povezuje samo ta postranska aktivnost, ki nam daje ime, pač pa predvsem pristna človeška želja po druženju z nekoliko posebnimi ljudmi. Dovolj patetike – seveda se je jam, po nekoliko počasnem začetku, do danes nabralo kar nekaj. V tem času sem spoznal predvsem to, da jamarstvo nudi nekaj za vsakogar, od sprehodov z lučko, kjer tvegaš samo, da ti mama noče več prati cunj, do vrhunskih jeb, ki zahtevajo jajca na tnalu in ni zagotovila, da ne boš ostal brez njih. Zaenkrat uspešno krmarim nekje vmes, dejstvo, da včasih ne vemo, kako blizu je meja, pa naj ponazorim z anekdoto iz svojih jamarskih začetkov, iz časov, ko se je v jame hodilo še s karbidovkami. Kot se za modernega jamarja spodobi, sem se že zelo zgodaj v svojih turističnih časih začel zmrdovati nad lestvicami. Kot človek s solidnimi alpinističnimi izkušnjami sem do Nebija, ki nas je takrat kot izkušen vodnik peljal v jamo, pristopil z idejo, da bi se v vhodno brezno spustil po plezalsko, z osmico. Ob vprašanju, ali se znam prepenjati, sem, ne da bi prav dobro razumel vprašanje, z mladostno prepotentnostjo zamahnil z roko. »Valda.« Očitno dovolj prepričljivo, da sem si izboril zaupanje, ki, moram priznati,

Jaka v globokem razmišljanju pred odhodom v jamo. Foto: Nebojša Matijević

v tistem trenutku ni bilo povsem na mestu. Rutinirano sem se začel spuščati, razpoloženje pa se je iz uvodnega »lako ćemo« hitro prelevilo v »WTF«. »Pa saj je dovolj štrika do podna, zakaj je treba sredi stene nekaj komplicirat?« Znašel sem se na sidrišču, ki je k sreči nudilo nekaj opore za noge, sicer bi mi trda predla. Tako sem s precejšnjim intelektualnim (in zmernim fizičnim) naporom, z (če me spomin ne vara) eno samo vponko na pasu nekako približno varno izvedel manever prepenjanja. O svoji kalvariji sem takrat modro molčal, principe opremljanja pa spoznal leta kasneje. Ja, otroci, splača se hoditi v šolo. 

Prvi koraki

Uvajanje mladih v jamarsko dejavnost Irena Košir

eta 2012 in 2013 sem se z navdušenjem odzvala na povabilo našega člana Uroša, da se mu pridružim pri jamarskih akcijah z ekipo jamarskih reševalcev (Rajko Bračič, Mojca Hribernik, Zdenka Žitko …) in mladih nadobudnežev. Presenečena sem bila nad pogumom teh nekaj srednje- in osnovnošolcev (najmlajši Den je bil takrat še v osnovni šoli), ki so brez kakršnega koli negodovanja uspešno premagovali mraz, globine, ožine, skratka vse tisto, kar spada v paket temnega in veličastnega podzemlja. Tem akcijam je sledila ideja, da bi se malo manj zahtevnim jamarskim podvigom pridružili tudi naši dobrovški učenci. Kot učiteljica, zaposlena na Osnovni šoli Dobrova, sem se s predlogom oglasila pri vodstvu šole in ob soglasju Jamarskega kluba Železničar kmalu pripravila program jamarske šole za učence tretjega triletja, ki se je po tem začel tudi izvajati. Ob tem so se mi postavljala različna vprašanja. Kaj je pravzaprav tisto, kar bi lahko pritegnilo otroke k obisku neturističnih jam? Verjetno so razlogi podobni tistim, ki ženejo nas odrasle jamarje k uživanju v plazenju, lazenju, brezskrbnem packanju jamarskih kombinezonov, rokavic in ostale osebne opreme, medtem ko rijemo globoko v blato ali plavamo v sifonu. Potem so tu še motivi, ki se nanašajo na ogled prostorov, ki se lahko nahajajo tik pod površjem hiš, cest, gozdov in kamor ne more vsak, ker nima znanja ali poguma, potem prijateljevanje s pajki in ostalim »prebivalstvom« podzemnega sveta, ki se jim pogosto ob zapletenem gibanju približamo na razdaljo dveh decimetrov ali manj, pa spoznavanje kraških pojavov, tudi tistih, o katerih se v šoli nismo učili (jamske ponvice, jamski biseri, jamsko mleko …), in

občutek zadoščenja ob premaganem strahu pri spustih in prebijanju čez zapletene prehode. Mladim pa lahko jamarstvo pomeni tudi dejavnost, s katero se pohvalijo sovrstnikom in izpadejo kul v njihovih očeh, zlasti ko gredo v okviru naravoslovnega dne v Postojnsko jamo in prednjačijo kot bogat vir informacij o jamarski dejavnosti. Učenec ali dijak skozi neposreden stik z jamskim svetom razvija vse večjo skrb do podzemnega sveta in se morda bolj kot drugi zavzema za ločevanje odpadkov, pogosteje razmišlja o tem, kam ponikne voda, vse to pa ima lahko med drugim vpliv na njegovo izbiro poklicne poti. V obdobju najstništva v večji meri zadosti potrebam po preizkušanju in sproščanju energije, s tem pa so možnosti, da se izogne težnjam po eksperimentiranju s psihoaktivnimi substancami, večje kot pri njegovih sovrstnikih. Jamarstvo mu namreč ne predstavlja zgolj hobija ali športne aktivnosti, pač pa način življenja in mišljenja. Med drugim tudi velja, da se v jamah stkejo močne vezi, saj smo odvisni drug od drugega in primorani sodelovati, paziti drug na drugega (zlasti pri spustih v breznih), torej jamar razvije tudi odgovornost do sebe in drugih. Naslednje vprašanje se nanaša na koristi, ki jih imata šola, s katero jamarski klub sodeluje, in jamarsko društvo. Šola si s tem gotovo razširi ponudbo nabora obšolskih dejavnosti. Gre namreč za aktivnost, ki poteka v naravnem okolju in ni vezana na športno dvorano. Mladi so torej na zraku in v stiku z naravo. Za jamarsko društvo pa izvajanje jamarske šole za mlade vsekakor ni mačji kašelj, saj zahteva določeno mero zrelosti, odpovedovanja (prostega časa) in doslednosti. Zato je pomembno, da je takšna šola

Prvi koraki

V rovih Hude luknje. Foto: Irena Košir

za mlade deležna vzpodbude in podpore celotnega društva. To, da se delo izvajalcev jamarske šole opazi, pohvali, spodbuja in tudi nagradi, ni zanemarljiv dejavnik za uspešnost jamarske šole. Jamarski inštruktorji lahko uvajanje mladih doživijo kot izziv, kot možnost, narediti nekaj dobrega zase in za druge, ostali člani društva pa so več kot potrebna pomoč pri organizaciji in izpeljavi teoretičnih vsebin, torej tistih področij, na katerih se čutijo močne. Teoretično usposabljanje je sestavni del jamarske dejavnosti in je lahko najbolj prodorno in sugestivno, kadar gre za delo z mladimi. Pomembno je, da ekipa, ki organizira in izvaja jamarsko šolo, razjasni svoje motive za to delo in jih ima pred očmi od začetka do konca šole in morda še dlje (mladi se bodo namreč želeli udeleževati akcij tudi po zaključku šole). Ko omenjam mlade, imam v mislih predvsem osnovnošolce in dijake pred 18. letom, čeprav so tudi za vrtčevske otroke lahko jame zelo impresivno okolje. V nezahtevne jame lahko peljemo prvošolčka, medtem ko

so zahtevnejši tereni, zlasti tam, kjer so potrebni vrvni manevri, primernejši za zadnje triletje (učence 7., 8. in 9. razreda). Starost otrok je torej pomemben dejavnik, ki vpliva na to, kako šolo zasnovati in jo izpeljati. Naslednje pomembno vprašanje je, na kaj vse morajo biti izvajalci programa pozorni pri izvajanju jamarske šole za otroke. Takšno delo od izvajalcev zahteva zavedanje tega, da so udeležencem zgled. Mladi nas namreč posnemajo, predvsem pa nam morajo zaupati. Najhuje za mladega je, da se jamar inštruktor ne drži pravil, ki jih je postavil kot temelje. To bi na primer pomenilo, da inštruktor uči, da v jami ne pušča odpadkov, hkrati pa ob počitku prižge cigareto in ogorek odvrže za bližnji stalagmit. Mladi verjamejo, da so naše odločitve edine pravilne, saj smo v njihovih očeh strokovnjaki (čeprav nam lahko kdaj s svojim vedenjem sporočajo nasprotno in nam na videz nasprotujejo, torej preizkušajo naše meje). Za adolescente velja, da pri učenju jamarskih tehnik neradi pokažejo strah, zlasti, če je v bližini nekdo, v očeh katerega

Prvi koraki »morajo« delovati kul. Kljub temu je nujno, da jih na vsakem koraku spremljamo in preverjamo, ali res razumejo, kar počnejo. Pri spuščanju v brezno bi to pomenilo, da nam sproti opisujejo manevre na sidrišču, ki jih izvajajo v danem trenutku. Zelo pomemben vidik, ki ga izvajalci jamarskih šol nikakor ne smejo zanemariti, je varnost. Odrasli se za jamarsko šolo odločijo na lastno odgovornost, mladi pa se te odgovornosti niti najmanj ne zavedajo, zato jo nosimo mi. To pomeni, da je ne smemo zahtevati pri nobenem manevru, kjer bi napaka lahko pomenila gotov smrtni izid. Čeprav je lahko štirinajstletnik kognitivno-motorično enako spreten kot dvaindvajsetletnik, mora biti mladim dovoljeno delati napake, to pa moramo predvideti in zagotoviti varovalke. Vendarle si dvaindvajsetletnik lahko pridobi dovoljenje za vožnjo z avtomobilom, štirinajstletnik pa vsaj do šestnajstega leta ne, in še ko dopolni šestnajsto leto, lahko vozi le z obveznim soglasjem in spremstvom skrbnika kot sovoznika. Vožnja z avtomobilom pa je po izidu v primeru subjektivnih napak lahko za voznika ravno tako usodna kot jamarska dejavnost za jamarja. Za društvo, ki se loti jamarske šole za otroke prvič, je zelo ugodno, da mu s svojimi priporočili priskočijo na pomoč druga društva z izkušnjami na tem področju. Zaenkrat sem zasledila, da sta se formalno izvajanja lotili DZRJ Simon Robič Domžale in Jamarsko društvo Rakek. Uporaba preverjenih in učinkovitih praks učenja teoretičnih in praktičnih vsebin lahko društvu, ki se prvič loteva takšnega programa, zelo olajša pripravo in izvedbo. Vsebina, ki je nezanimiva odraslemu, je mlademu še toliko bolj, zato je pomembno, da je posredovana na zanimiv, razumljiv in preprost način, lahko tudi s prvinami humorja, in da so vanjo vnesene osebne izkušnje ali prigode, kjer to situacija dopušča. To mlade sprosti in motivira za delo, v nasprotnem nam zelo jasno (bolj kot

100

odrasli, ki svoja resnična občutja zavijejo v celofan) pokažejo, da jim je dolgčas. Vprašati se je potrebno tudi to, ali je v društvu dovolj usposobljenega kadra. En sam jamarski inštruktor (ki ga je potrdila Izobraževalna služba Jamarske zveze Slovenije) za pet otrok ni dovolj, morda za dva. Inštruktorji pa so edini usposobljeni za to delo in pravnoformalno kriti v primeru nesreč ob upoštevanju, da so sami naredili vse za zagotovitev optimalnih pogojev varnosti. Stvari se namreč lahko (morda upravičeno) dokaj hitro zapletejo ob nesrečah, kadar takšno dejavnost izvaja za to neusposobljena oseba. Če se vrnem na primer učenja vožnje z avtomobilom: kljub svoji pedagoški izobrazbi in zadovoljivim znanjem vožnje ne morem opravljati dela inštruktorja vožnje in ne vidim razloga, zakaj bi bilo v jamarstvu drugače. Kako torej pretehtati med »za« in »proti« razlogi ter sprejeti odločitev glede jamarske šole? Kjer je volja, je pot. Vendar za to ni dovolj en sam človek, pomembna je skupina (tako pri prostočasnem obisku jame kot tudi pri usposabljanju novih jamarjev) in skupina je društvo kot celota. Idealno je, da je vodja tisti, ki odreja naloge, ostali pa jim sledijo. Društvena dejavnost je ljubiteljska, zato je res pomembno, da stvari počnemo iz veselja, sicer se je nesmiselno lotiti česar koli. Mladi imajo interes in potencial, da se v svojih letih naučijo vse tisto, kar smo se mnogi naučili kot odrasli. So v prednosti, saj so prožnejši in imajo pred seboj še ogromno časa, da nekoč postanejo vrhunski jamarji. In zadnje vprašanje, ki si ga zastavljam ob pisanju prispevka, je, kako uspešni smo bili pri naši jamarski šoli za otroke. Za nas je bilo prvič in morda to opravičuje dejstvo, da smo delali napake (nekatere bežno omenjam v prispevku). Kljub vsemu pa dekleti, ki sta se udeležili jamarske šole za otroke na JKŽ, postajata vse bolj navdušeni jamarki in se  vsakič bolj veselita nove akcije.

Prvi koraki

Najmlajši jamar Miha Čekada

lajši jamar« je pojem, s katerim si se njega dni prvič srečal, ko si prišel k jamarjem. To je tudi naslov priročnika, ki si ga dobil na začetku tečaja, da si se iz njega učil varnostne norme in ostale modrosti, potrebne za jamarski izpit. In ko si ta izpit naredil, si postal mlajši jamar. V dotičnem priročniku je sicer pisalo, da obstajata tudi naziva »starejši jamar« in »samostojni jamar«, a se teh že desetletja ni podeljevalo. Tako sem jaz postal mlajši jamar pri 25 letih in sem danes, pri svojih 41 še vedno – mlajši jamar. Še bolj smešno je bilo pri tečajnikih, ki so se v jamarske vode podali v zrelih letih in po opravljenem izpitu postali – mlajši jamarji. V tem prispevku pa se bomo posvetili mlajšim jamarjem v dobesednem pomenu

besede, od dojenčka pa malo čez. Takšni mlajši jamarji (torej pomen št. 2) so za mlajše jamarje (pomen št. 1) velika ovira. Pravijo, da je življenjska doba jamarja pet let. Pa ne, da bi se po petih letih ubil v jami. V jamarski klub zaide v študentskih letih, ko ima obilo časa za vsakovrstne neumnosti, kamor seveda sodi tudi jamarstvo. Po petih letih aktivnega jamarjenja diplomira, se zaposli, se poroči in dobi otroke. Adijo, jamarstvo! No, najdejo se tudi takšni, ki kljub vsemu vztrajajo, resda pri nižjih obratih. V mojih najaktivnejših jamarskih letih sem na leto obiskal preko 50 jam. Ko so prišli otroci, je to število padlo na pet letno, pa še to vključuje tudi take »akcije« kot npr. ogled Postojnske

Primož pred vhodom v Ferranovo bužo, 2004. Foto: Mihaela Triglav Čekada

101

Prvi koraki jame za dolgočasnega poslovnega partnerja iz Nemčije. Pa vendar, otroke je treba zgodaj navaditi na vonj po jamskem blatu, torej pojdimo po vrsti.

Moja prva jama, prvič

Capricorn caves v Avstraliji, prva Gregorjeva jama, 2007. Foto: vodič v jami

Ko je bil Primož star štiri mesece in še malo, je bilo odlašanja dovolj. Najmlajši jamar v družini mora v prvo jamo. Izbral sem jamski sistem, ki smo ga prečili od ponora do izvira. Gre za jamo s katastrsko številko 5300, širše pa je bolj znana kot Veliki Naravni most v Rakovem Škocjanu. Oprtanega v kengurujčku, ga sam obisk jame ni prav nič zanimal, dojenček pač. Takoj zatem smo šli še v eno jamo, vhodni del Tkalce jame, in se skozi stranski vhod vzpeli na površje. Zunaj jame smo mu rito previli, morda mu je prav v jami ušlo, šli na obvezni kofe po končani akciji in domov. V naslednjih dveh letih smo obiskali še nekaj standardnih turističnih jam (Planinska jama, Sveta jama pri Socerbu, Krška jama) in nekaj vhodnih delov neturističnih jam (Zelške jame). V kako bolj konkretno jamo žal nismo šli.

Moja prva jama, drugič

Poklon članstva JKŽ Gregorju ob rojstvu, 2006. Foto: Miha Čekada

102

Naključje je prineslo, da je Gregor svojo prvo jamo obiskal v daljni Avstraliji. Capricorn caves blizu mesta Rockhampton (zvezna država Queensland) so sicer turistična jama, v katero greš brez težav z otroškim vozičkom. Kot jamarja me je vodič nekje sredi jame vprašal: »Do you want to do some real caving?« (»Ali želiš malo resno jamariti?«) In me napotil v ožino z imenom Fat man's misery. Ime pove vse. Gregorja seveda to ni posebno ganilo, z dudo v ustih se je še naprej dolgočasil. Nekaj mesecev kasneje pa smo imeli že prvo otroško raziskovalno akcijo. Ferajn je imel poletni tabor v Matarskem podolju, v okolici Račiške pečine, kjer novih jam še dolgo ne bo zmanjkalo. Dnevni izlet smo

Prvi koraki združili z registracijo nove jame, ki so jo na taboru odkrili prejšnji dan. Primož je pri svojih treh letih že sodeloval pri izbiri imena jame, tako da smo jo poimenovali po Nodiju, junaku risanke, kjer nastopajo še gospod Pisk, Medika, slonček Jure in seveda hudobna škrata Din in Don. Jama je dobila katastrsko številko 9264 s Primožem kot zapisnikarjem. V jamo pa si ni upal. Le kdo bi vedel, da imajo na Slovaškem nekakšen neuradni praznik, dan otrok, ki ga slavijo 1. junija. Ko je bil predsednik JKŽ Milan Horňák, doma iz Slovaške, je bilo do organizacije takega dogodka le še korak. Tako smo šli 1. junija 2008 v Planinsko jamo, mlajših jamarjev je bilo kakih deset. Sredi jame je moral vsak zapeti pesmico in dobil je bonbon. Dogodek smo sklenili s piknikom

v Rakovem Škocjanu, vsak mlajši jamar pa je dobil majico JKŽ. Dve leti kasneje, 17. aprila 2010, je bila vseslovenska čistilna akcija, v okviru katere je JKŽ očistil Kačjo jamo na Dobrepolju. Tudi tam se je nabralo kar nekaj družin z mlajšimi jamarji. Ker je bila čistilna akcija že čez dan zaključena, smo se s kakimi šestimi mlajšimi in desetimi starejšimi jamarji odpeljali še v Podpeško in Lučko jamo. To je bilo veselje metati prodnike v poševni desni rov Lučke jame! Dva meseca kasneje smo imeli še eno vsedruštveno otroško akcijo, tokrat v Zelške jame, iz Brloga proti vodi. Kakšno nepopisno veselje je čofotati po pocastem, zdrizastem blatu. Nato mi otroka pokažeta umazane roke in vprašata, kam naj si jih obrišeta. V obleko, kam pa drugam, saj smo v jami! Tako

Jamarski piknik v Rakovem Škocjanu, 2008. Od leve proti desni so: Vid, Timon, Maj, Primož, Gregor in Maj. Foto: Miha Čekada

103

Prvi koraki čukasto sta me pogledala, saj jima doma vendar vsakodnevno vcepljamo v glavo, da se umazanih rok ne sme brisati v obleko. No ja, v jami so pač druga pravila ... V jami je imel Primož ekološko sporno srečanje s kapnikom, ampak o tem morda kdaj drugič. Sicer pa vprašajte aktualnega vodjo Službe za varstvo jam JZS, ki je bil priča temu dogodku.

Moja prva jama, tretjič Naš Jani pa je moral na svojo prvo jamo čakati skoraj eno leto. Posadili smo ga v nahrbtnik in nesel sem ga v Škocjanske jame. Precej rutinsko. Septembra 2011 je bila v Viršnici velika akcija, ki je vključevala potop v sifon, piknik, medgeneracijsko srečanje in še kaj. Kakih šest, sedem otrok smo peljali do sifona, se

obilo povaljali po blatu in si v živo ogledali potop. Najbolj množična akcija z otroško zasedbo doslej pa je bila 7. oktobra 2012 v Županovo jamo. Udeležilo se je je 16 otrok, med njimi tudi nekaj dojenčkov. Na koncu naj odkrito povem, da vsaj našim otrokom jame, kot kaže, ne pomenijo kaj dosti. Gre spet za nek bolj ali manj dolgočasen izlet, kamor te mami in oči peljeta, pa naj gre za muzej, supermarket ali jamo. Saj je sem in tja kaka jama tudi zanimiva, ampak otrok bi se raje doma igral z lego kockami. Ali še raje nabijal igrice na telefonček. Sem bil pa zelo prijetno presenečen na letošnjem vzponu na Komno, kjer smo se ustavili pri Jami ob poti na Komno. Pojedli smo sendvič, jaz sem pa z GPS-om preveril lego. In mulca sta me vprašala, ali lahko gresta v jamo. No, to je pa že napredek! 

Otroška akcija JKŽ v Županovo jamo, 2012. V naročju so Jaka (levo), Teo (desno) in Maja (v sredi). V gruči na levi strani slike si od leve proti desni sledijo: Diana, Gašper, Bor, Živa, Gaber, Ažbe, Gregor, Primož in Jani. Na tlakovcih v spodnjem delu slike pa so od leve proti desni: Maj, Sara, Višnja in Eva. Foto: Miha Čekada

104

Prvi koraki

Poročilo personalne sekcije JKŽ 2011–2013 Viktor Robič – Brko

sako društvo ali organizacija, ki se hoče dalj časa obdržati in se uveljaviti, mora skrbeti za svoj podmladek in uvajati nove generacije, da bo vedno imela dovolj članov za svoje delo. Tako mora s tako aktivnostjo reševati svoj cilj tudi naše društvo. V preteklosti smo bolj ali manj srečno in uspešno organizirali vsakoletne jamarske šole, na katerih smo sproti pridobivali nove člane in ohranjali klubske aktivnosti na bolj ali manj zadovoljivi ravni. Že pred mnogimi leti omenjeni »spermološki pornogram« ni prinesel vidnejših rezultatov, a v teh recesijskih časih smo spremenili taktiko – iz nabiralništva smo prešli na višjo gospodarsko stopnjo in začeli lastno proizvodnjo bodočih generacij. V preteklosti smo ponavadi ostali na začetni stopnji in je proizvodni proces obtičal že na uvajalni točki, a časi so zdaj drugačni in vedno več naših delavcev je uspešno pripeljalo proces do končnega izdelka, čeprav se je bati, da bo država zavirala ta proces z uvedbo novih davkov, vedno bolj norih, kot je npr. davek na dež, ki ga že uvajajo. Kmalu se lahko kdo spomni na davek na zrak, čeprav vedno bolj dihamo že na škrge. Ponudili so nam tudi davek na samskost, ki na srečo ni uspel. Lahko pa se kdo še spomni in obdavči bolj razširjeno domačo zabavo ter uzakoni vstavo čipov v rit, ki bi, podprti z novo tehnologijo, sproti kot pedometer registrirali določene gibe in davčni upravi sproti sporočali število sladkih dogodkov, da bi nam lahko mesečno pošiljala položnice za tovrstne aktivnosti, kljub temu da ima država na jeziku, da nas je premalo za preživljanje vedno večje vojske upokojencev, ob tem da je vzdrževanje otrok že zdaj na vse več možnih načinov obdavčeno visoko

nad zmožnostmi marsikatere družine. Obhaja me misel, da so ti novi proizvodi le napake pri logistiki aktivnosti, čeprav ne verjamem ne glede na vzrok takih posledic. Tudi med starejšo generacijo se najdejo taki, ki spodbujajo mlade delavce pri proizvodnji in tako pomagajo pri večanju števila članstva. Vsem takim delavcem stojimo ob strani in jim pomagamo pri čim večji storilnosti. Prosimo vse, naj tega ne sabotirajo, saj bodo le tako dosegali zadostno stopnjo državne planske proizvodnje novih generacij potomstva. V času od preteklega pregleda dogodkov smo se odločili, da podamo na ogled v opomin in ravnanje podrobno poročilo o rezultatih tovrstne proizvodnje prizadevnim delavnim staršem in vsemu podmladku – naj se še naprej trudijo mladi generaciji priskrbeti bratce in sestrice, ki bodo, ko pride čas, zamenjali že utrujene seniorje na svetli poti v bodočnost našega ferajna. Tu je zdaj seznam novih članov: 1. Višnja Vrhovec, avgust 2011 2. Sara Brvar-Jeretina, september 2011 3. Jaka Staut, januar 2012 4. Vesna Gostinčar, april 2012 5. Maja Mihailovski, april 2012 6. Arne Žibrat, maj 2012 7. Teo Hrdlička-Bergelj, maj 2012 8. Adam Rupnik, avgust 2012 9. Elena Rupnik, avgust 2012 10. Jakub Hornak, februar 2013 11. Dane Uršič, februar 2013 12. Mia (Matijević – dedi), marec 2013 13. Eva Simonič, junij 2013 14. Jan Hitij, julij 2013 15. Živa Gostinčar, oktober 2013 16. Taja (Matijević – dedi), januar 2014 Naprej, junaška kri! 

105

Prvi koraki

V jame z nejamarji Nebojša Matijević

elikokrat sem po naši jamarski akciji navdušen in morim bližnje, sodelavce in nesrečnike, ki so se znašli v moji bližini, z vtisi prejšnje akcije, razlagam o breznih, ožinah, druženju in vzdušju, ki spremlja vsako našo akcijo. In kaj se zgodi? Večina me potrpežljivo posluša, eni kar naenkrat nimajo časa, nekateri prisluhnejo. No, nekatere od teh zagrabi radovednost in vprašajo, ali bi lahko šli z nami jamarji v kakšno lažjo jamo.

Lahko rečem, da takšnih akcij ni bilo malo. Peljal sem družinske člane, prijatelje, sodelavce. Tu so še prijatelji prijateljev in bog si ga vedi kdo še. Ko pelješ nejamarje skupaj s klubskimi prijatelji, je na prvem mestu zavedanje odgovornosti o varnosti teh ljudi. To se skozi jamo vidi. Jamarji in nejamarji postanemo ekipa. Na takih akcijah spoznaš ljudi, zdi se ti, da so to odrasli otroci, ne manjka smeha, sproščenih debat. Videl sem nastanek novih ljubezni, prijateljskih vezi in ljudi, ki so se pridružili nam jamarjem. Zame so najlepši trenutki akcije, ko vidiš ljudi, kako uživajo v lepotah podzemnega kraškega sveta skupaj z nami jamarji. Lep občutek je tudi na večerji v lokalni gostilni, po akciji, ko vidiš nasmejane, a utrujene obraze, ko se razvije debata, analiza akcije. Vse akcije se ne končajo brez problemov. Spomnim se neke Mojce iz Lipiške jame. Luštna, dokaj družabna gospodična do vhoda. Potem je ni bilo več slišati. Na dnu jame, ko je bil čas povratka, se je odločila, da ne more nikamor več. Bole jo je privezal na svoj pas in jo vlekel do vhodnega brezna. Na vhodu smo imeli lestve in vrvi. Skrb za punco sem po lestvicah prevzel jaz. Mojca V. je varovala z vrha. Do sredine brezna je šlo, potem se je punca obesila z nogami v lestve in visela nazaj. Ni bilo druge kot ji pomagati. Bole pravi, da je bilo videti kot seks na vrvi. Neko soboto na Primorskem smo po akciji obiskali osmico. Po napornem dnevu je sledila žurka do jutranjih ur. V nedeljo smo bili Nebi v elementu s češko jamarko Barbi. Foto: osebni arhiv

106

Prvi koraki dogovorjeni za obisk Martinske jame. In evo ti problema. Skoraj se je zgodilo, da smo zamudili. V jamo smo vodili skupino naših simpatizerjev. Dogajalo se je, da smo pri čakanjih na prehodih še kakšno minuto zadremali. Med nami sta se najbolj izkazala Badi in Roman. Badi je prišel šele v nedeljo. Varno sta nas vodila, jamarje in nejamarje. Zaključek v Baši pa nam bolj ali manj ni prijal. Skrb za varnost te zna pripeljati tudi v neprijeten položaj. Običajno pomagaš nežnejšemu spolu. Pri stopnjah, kot so recimo v Zelških jamah, je treba malo pomagati. Pa ne, da ne bi hotel prijeti tam, kjer je logično. A nekako ti je nerodno in se potem trudiš z nogami in drugimi pripomočki. Ko že omenjam Zelške jame, ne morem ne omeniti neke akcije. Vodili smo moje

sodelavce. Na zbirnem mestu na parkirišču sva z Badijem presenečeno ugotovila, da imamo razen odraslih še otroški vrtec. Najmlajši otrok je imel šele pet let. Tu sta bili še nekoliko starejši deklici. Kar me je prevzelo, je to, kako so starši zaupali otroke nam jamarjem. Čez jamo in nato s čolni so jih prepustili naši skrbi. Zgodb z jamarji in nejamarji je veliko. Nekaj verjetno drži. Mislim, da smo na tak način približali naš svet nejamarjem in preživljali z ljudmi lepe trenutke druženja v njem. Veseli me, da so se nekateri odločili postati jamarji. Moram reči, da na vseh akcijah nismo imeli nikoli niti ene najmanjše nesreče. Mislim, da smo skrb in izkušnje z ljudmi prenašali tudi v naše jamarske šole, obenem pa smo nabirali jamarsko kilometrino. 

Otroci v Zelških jamah. Foto: Nebojša Matijević

107

Tehnične novosti

Ona je lahko on ali kako jamarke lulamo po moško Mojca Vrviščar Zazula

ot jamarko me je med dolgotrajnimi akcijami vedno preganjala nevšečna nadloga, ki se ji reče: tišči me lulat. Sneti vso opremo, se sleči in ne nazadnje najti primerno mesto, stran od vedoželjnih oči kolegov, to je bil pravcati zalogaj, med katerim me je za nameček zazeblo, če me do takrat slučajno še ni. Posebej je bilo »prijetno« takrat, ko je bila jama mokra in je bilo treba po opravljenem navleči nazaj nase mokre cunje. Takšna telovadba je skrajno neugodna za podzemska pohajkovanja predstavnic nežnejšega spola. Ko sem tako nekega dne znova čepela v jami, skrita za skalo, se mi je porodila ideja o pišalki, imenovani tudi dulec, lulek, pišek, pipi ... Pišalka je sedaj moja zvesta spremljevalka, vedno pripravljena z menoj na akcijo, tako kot astro folija in ostale nujne jamarske potrebščine. Zadeva je sila enostavna, a zelo uporabna. Pa še sama sem si jo napravila. Ampak pojdimo lepo po vrsti. Prvi poskusi izdelovanja malopotrebnega pripomočka so bili dokaj klavrni. Doma sem zbirala, izbirala, krojila in izrezovala vso mogočo plastično embalažo, iz katere so nastajali zanimivi lulki. A v jami so bili zgolj zanimivi, ne pa tudi uporabni, saj so me silili v položaje, kot da bi iskala nekaj tam spodaj ali morda delala predklone in se klanjala samemu Luciferju. Skratka, ugotovila sem, da potrebujem trd, močan material, vendar hkrati nežnega in ne grobega. Takšnega, kot ga imam že doma, a ni moj, mislim, ne morem z njim lulati

108

– saj veste, kaj mislim. In ravno prav ukrivljenega. Pa sem jo zagledala, že četrt stoletja pozabljeno med raznovrstno šaro. Zalivalko za rože! Drage moje dame, lahko poskusite tudi ve. Potrebujete torej le zalivalko in nož ali škarje. Dimenzije in barvo si izberete same, odvisno od vašega okusa. Odrežete odvečni del in že lahko uporabljate novi pripomoček. Pred prvo uporabo v jami priporočam nekaj vaje doma, saj sedaj lulate po moško. Pišalka je uporabna tudi na potovanju, na koncertih, na strmih gorskih stezicah, pa še kje. Je pa res, da boste lahko kdaj deležne vprašujočih pogledov, češ kdo je sedaj ta lulajoča – ona ali on? Naj ob tem omenim anekdoto z reševalne vaje, ko se je nič hudega sluteč z menoj prijazno pogovarjal eden od reševalcev. Ko sem rekla, da grem lulat, je odvrnil, da kar naj grem, da ne bo nič gledal. Bila sva pa na ozki polički, tako da nisem mogla prav daleč. Ko sem šla na stran stoje, mu je seveda čeljust padla dol. Logično, da ni gledal stran, ampak je škilil v mojo smer, da bi mogoče z očmi ujel izvir, in potem mu ni bilo nič več jasno oziroma si je lahko celo mislil, da smo v JKŽ sprejeli tudi transvestita, tako kot sprejmemo vsemogoče posebneže. 





Tehnične novosti

Kako čim bolj zgrešiti lego jame? Miha Čekada

e večkrat sem napisal ali predaval, kako čim bolj natančno določiti lego vhoda v jamo. Pa sem naletel že na toliko primerov močno zgrešenih leg jam ali načinov njihovega določanja, da sem si rekel – zakaj ne bi napisal navodila, kako čim bolj zgrešiti lego? Zamislimo si torej primer, da odkrijemo novo jamo, ki ji moramo seveda določiti lego. Vprašanje je, kako postopati, da bo zagotovo čim bolj zgrešena. Pa poskusimo!

Predpriprava Najbolje nikakršna. Ne trudimo se z ogledom kart na računalniku, kje na območju nameravanega obiska je že registrirana kaka jama. Niti podatkovne baze Katastra jam si ni vredno ogledovati, zakaj neki bi telovadili v ogromni Excelovi tabeli. Na obisk Katastra jam seveda sploh pomisliti nima smisla, le kdo bo tja hodil in brskal po kupih zapisnikov. Gremo raje kar na teren, pa bo, kar bo. Kaj vzeti s sabo? Najraje čim manj! Če nam je teren poznan, je vendar vsakršna kartografska oprema odveč. Morda vzamemo kako karto, če gremo na nepoznan teren, da se ravno ne bomo preveč vozakali po gozdnih cestah gor in dol, pa še ekološko ni. Torej največ Atlas Slovenije, morda kak cestni GPS, bo dovolj. O pohodniškem GPS-u pa več malo kasneje. In druga navigacijska oprema? Kompas je za tabornike, ne za jamarje. Mimogrede: zakaj ima kompas ogledalce? Da vidiš, kateri bedak se je izgubil ... Višinomer je premalo natančen, pa še vreme mu nagaja, raje roke stran od njega. Beležko in svinčnik seveda tudi pozabimo doma. Sicer pa je kuli primernejši od svinčnika, veliko prej neha pisati. Če že vzamemo svinčnik, naj bo

mina polomljena, šilčka ali noža pa seveda ne imejmo s sabo. Tudi telefon raje pustimo v avtu, da se ne bo popackal v blatu.

Odhod Za začetek se ustavimo pri vremenu. Kakšno je najprimernejše za čim večji kiks pri določanju lege? Čim bolj oblačno, da nam ne pomagajo vizure na oddaljene objekte. Megla pa je sploh idealna. Pomaga tudi dež, ker je škoda GPS izpostavljati vlagi, zemljevid pa se bo zmočil. Tudi veter je primeren, rad trga zemljevide, še posebej tiste, ki jih je dež prej navlažil. Mraz pomaga pri vsej elektroniki, saj baterije prej odpovedo. Vsekakor pa nas kakršno koli neprijetno vreme (mraz, vroče sonce, dež, sneg, veter) prepriča, da ni vredno predolgo stati na mestu in se truditi z natančnostjo. Če smo se slučajno pred odhodom pripravili na določen teren, se tej oviri preprosto izognemo tako, da obiščemo nek drug teren. Naj bo primerno oddaljen od terena, ki smo ga najprej izbrali, da je gotovo izven obsega kart, ki jih imamo s seboj. Ko enkrat parkiramo, vzemimo s sabo čim manj opreme. Atlas Slovenije je pretežak za v nahrbtnik, pa še škoda ga je, tudi katere koli druge karte je škoda izpostavljati vremenskim neprilikam. In če kaj od opreme slučajno res vzamemo s sabo, naj bo varno shranjena v nahrbtniku. Na poti do jame se držimo čim bolj direktne poti, ne oziraje se na gozdne vlake, poti, izrazite prehode. Kaj bi se trudili s tem, uberimo prvo bližnjico. In ne posvečajmo nobene pozornosti konfiguraciji terena, orientirjem, markantnim točkam. Raje čvekajmo s prijateljem in uživajmo naravo.

109

Tehnične novosti Pri jami Nima se smisla preveč zadrževati ob vhodu v jamo, saj je to vendar najmanj zanimiv del poti. Pa še nevarno je lahko, če preveč lahkotno motovilimo okoli vhodnega brezna. Značilnosti okolice vhoda si bomo vendar zapomnili do doma, zakaj bi temu posvečali preveč pozornosti! Vhod v jamo je pač namenjen pripravi opreme, malicanju, kakšnemu pirčku, ne pa neki kartografiji. Če smo že vzeli kaj kartografske opreme s seboj, kar sicer odsvetujem, se držimo naslednjih priporočil. Če je le možno, naj ostane v nahrbtniku. Če nas že preveč žuli, da bi jo uporabili, vedimo, da karta pri vhodu v jamo ni pretirano uporabna. Ponavadi se je treba sprehoditi malo levo-desno, da se orientiramo, a nima smisla tega početi. Kompas je

neuporaben – pa kaj potem, če vemo, kje je sever? Nekateri z njim določijo vizure. Kako preprosto jih naredimo neuporabne: odčitajmo vizuro na čim bolj oddaljen hrib ali pa v zornem polju treh kapelic potegnemo vizuro na – kapelico (ne da bi povedali, na katero, seveda). Vizure in protivizure pa sploh z lahkoto pomešamo. Višinomer smo seveda nazadnje nastavili na pravo višino prejšnji teden, torej že v osnovi ne kaže prav. Nekateri celo slikajo vhod v jamo. Nepotrebno; samo jemlje prostor na disku. Če ga že slikamo, naredimo to pri več jamah zapored, tako da bomo čez čas pomešali, h kateri jami sodi katera slika. K neprepoznavnosti pomagata tudi gosto grmovje in nenavadna smer slikanja. In seveda naj nikar ne bo na sliki kakega jamarja, ki bi pomagal pri

Vzorno urejena pisalna miza med pripravo zapisnika o legi jame. Foto: Miha Čekada

110

Tehnične novosti orientaciji; dejansko le kvari lepoto narave, še posebej v umazanem rdečem kombinezonu.

GPS To je pa kralj zgrešenih leg! Toliko različnih načinov, in tako enostavnih, ki privedejo do velikih napak. Pa pojdimo po vrsti, začnimo pri nakupu. Seveda bo cenen, star GPS pomagal k slabi legi, prav tako pa tudi kakšen preveč nov in kompliciran. Z navodili se seveda nima smisla truditi. Pomaga tudi kompromis, pa še ceneje je: pohodniško-avtomobilsko-navtični, in ob pravi meri nepoznavanja bo na vseh treh področjih ravno prav neuporaben. Ne trudimo se s takšnimi malenkostmi, kot so geodetski datum, elipsoid, koordinatni sistem, false northing in cela serija nekih kratic. Ja, kdo pa to razume? Pustimo, kakor je nastavljeno, v tovarni so že vedeli, kako je prav. Saj človek tudi pralnega stroja ne konfigurira po svoje ... Nekateri celo izgubljajo čas z nekimi kontrolnimi meritvami na znanih točkah. Kar je preveč, je pa preveč! GPS imejmo ugasnjen, saj vendar varčujemo z baterijami (na pot je smiselno iti s čim bolj praznimi). Nekateri sprejemniki imajo celo varčni način, ki uspešno poslabša natančnost meritve, obenem pa podaljša trajanje baterij. Če imamo možnost, ga vklopimo. Zdaj pa verjetno najpomembnejše pravilo za GPS: Ko pridemo do vhoda v jamo, GPS vklopimo, takoj, ko napravica pokaže prve koordinate, shranimo lokacijo in jo takoj spet ugasnimo. Nikar se ne trudimo z nekim povprečenjem, večkratnimi meritvami, čakanjem na pravo konstelacijo satelitov. Izguba časa! Nekateri imajo GPS stalno prižgan. V tem primeru svetujem sprotno shranjevanje poti, saj tedaj odpade potreba po ločenem shranjevanju lokacije lege. Jo bomo že kasneje našli. Sprejemniki večkrat javijo, da je lega

določena nenatančno, da je premalo satelitov, da je določitev le dvodimenzionalna itd. Preprosto ignorirajmo. Saj vendar piše v prospektu, da je natančnost na ±2,5 metra. Ne izgubljajmo časa z opombami v polju »comments« ali z zapiski na papir, niti za ime lokacije se nima smisla truditi. Preprosto shranimo lego s privzetim imenom, npr. Waypoint_045. Če že želimo tipkati z nerodno tipkovnico, uporabimo čim bolj splošne izraze, kot so »jama«, zapovrstne številke ali kar koli takšnega, da kasneje čim laže pomešamo.

Spet doma Pred izdelavo zapisnika je prav, da mine nekaj časa, da se medi. V tem času je precejšnja verjetnost, da bomo izgubili originalne blatne zapiske. Pa tudi, če jih najdemo, se je blato že temeljito razmazalo po nečitljivih črkah. Obenem pozabimo, na katero jamo se nanašata Waypoint_045 in zmazana fotografija DSCN_4958.jpg (niti tega ne vemo več, kako jo prav obrniti). Ne prepisujmo koordinat direktno v zapisnik, raje priključimo GPS na računalnik in pretočimo podatke. Prednost pretakanja je v tem, da ima lahko program drugačne geodetske nastavitve kot sprejemnik, kar brez truda prispeva k dodatni napaki. In na koncu izdelava zapisnika. Čim manj muje. Opis dostopa je vendar zastarela rubrika, za stare, računalniško nepismene jamarje. Če že, napišimo »Po GPS«, da ne bo na Katastru kdo težil, da je rubrika prazna. Karte okolice vhoda nima pravega smisla prilagati. Če pa hočemo biti frajerji, dodajmo karto z vrisano celotno potjo (route), da bodo bralci videli še to, za kateri grm smo šli lulat med potjo. Lokacijo jame pa naj vsak kar sam najde!

Za konec Ja, res je, če se za določanje lege jame držimo teh navodil, je pa kerlc tisti, ki jo najde! 

111

Tehnične novosti

Nova jamska merska enota Viktor Robič – Brko

e nekaj časa je pri tedenskih srečanjih našega društva pri poročilih s preteklih akcij med opisovanjem poti skozi jamo pri opisu dimenzij posameznih prehodov in ožin slišati tudi novo mero B (Brko), kar je našim stalnim članom razumljivo. Zdaj pa bi to opisal tudi tistim, ki tega še ne vedo. En B pomeni, da ima ožina obseg kroga s premerom dobrih 70 cm oziroma 2,22 m. To je bolj razumljivo pri ožinah pod 0,5 B, kjer je obseg dober meter ali manj. Mera ni fiksna, ker se oblika lahko spreMera 1B. Foto: Peter Gedei minja, pri ožjih pa se mora jamar zvleči oziroma zriniti svoje telo oziroma ga možno le takrat, ko je ta ožina zelo kratka. skozi ožino preliti kot mleko v polivinilni vrečNova mera je zelo uporabna, saj se lahki. Take ožine so premagljive le za najvitkejše, ko zaradi fleksibilnosti mnogokrat uspešno npr. 0,25 B, kjer je obseg le 56 cm, to pa je uporabi. 

Predstavnik oddelka za izvajanje meroslovja pri Jamarskem klubu Železničar znanstveno izvaja umerjanje nove mere B. Foto: Peter Gedei

112

Pavle Ciglar (1929–2013) Na vroče, jasno junijsko jutro smo se še zadnjič poslovili od našega prijatelja Pavleta. Spoznal sem ga na sejah Upravnega odbora Planinskega društva Železničar (PDŽ), ki sem se jih, tam davnega leta 1969, kot predstavnik članov tedanje Jamarske sekcije občasno udeleževal. Pavle je bil v tistem času predsednik PD Železničar in nesporna avtoriteta. Po poklicu je bil pravnik in nekaj časa celo drugi mož tedanjega Železniškega gospodarstva v Ljubljani. Sicer pa je bil po duši športnik, aktiven tako rekoč do zadnjega dne – pač letom primerno. Jamarji smo bili v tistem času verjetno najagilnejši del PD Železničar in brez jamarjev se ni zgodilo tako rekoč nič. To niti ni tako nenavadno, saj so bili tedanji člani JS PDŽ tudi bodoči inženirji, profesorji, doktorji znanosti in celo akademiki; predvsem pa zagnani jamarji. Tega se je Pavle zavedal, zato njegova podpora delovanju sekcije ni bila slučajna. Prvi veliki projekt je bila leta 1970 organizacija prve jugoslovanske speleološke odprave na drugo celino, in sicer v Afriko – na Atlas in v Saharo. Vodil jo je Dušan Novak, geolog in ustanovitelj naše jamarske skupine, člani pa so bili izključno jamarji JS PDŽ. Potovali so z novim IMV-jevim kombijem, ki ga je seveda priskrbel Pavle, kot tudi še marsikaj drugega. Odprava sicer ni dosegla vseh zastavljenih ciljev, je bila pa nadvse dragocena izkušnja za vse udeležence in je pomembno vplivala na nadaljnje aktivnosti sekcije. V tistem času smo namreč odkrili tudi Brezno pri gamsovi glavici in v njem so že potekala prva raziskovanja. Oktobra 1970 smo dosegli globino skoraj 200 metrov in se ustavili na robu globokega brezna. Spoznali smo, da bodo za nadaljnje prodiranje v globino potrebne večdnevne akcije in bivakiranje v jami. Naslednje leto na skoraj teden dni trajajoči akciji (tam nas je obiskal tudi Pavle v spremstvu naše Nade) še nismo dosegli dna, je pa Gamsova že postala najgloblja znana jama na Balkanu (in na tem mestu z nadaljnjimi raziskavami vztrajala še nekaj deset let). In tako smo leta 1972 pripravili »vseslovansko« odpravo, ki naj bi prodrla kolikor se le da globoko. Sodelovali so člani več jamarskih društev, celo iz Zagreba, zbrali smo vso razpoložljivo jamarsko opremo po Sloveniji in na Hrvaškem (lestvice, vrvi) in za prevoz materiala čim bliže jami pridobili celo vojaški helikopter tedanje JLA. Tedaj do Barov pod Gamsovo namreč še ni bilo ceste. Seveda je pri vseh pripravah na te akcije dejavno in po svojih najboljših močeh ter na razne načine sodeloval tudi Pavle.

113

Zaradi nesoglasij v Upravnem odboru PD Železničar smo se jamarji konec sedemdesetih let odločili za samostojno pot. Seveda ni šlo zlahka. Pavle nam je tedaj, skupaj s tedanjim predsednikom PDŽ Matijo Potočnikom, izdatno pomagal. Oba smo v zahvalo za zasluge in podporo pri delu jamarjev JS PDŽ proglasili za naša častna člana. Sicer pa je bil Pavle predvsem planinec, ljubitelj narave in kulture, zlasti glasbene. Z dušo in srcem. Preminul je v svojem štiriinosemdesetem letu življenja.

Aleš Lajovic

V spomin na Zvoneta Ambroža (1935–2013) Kmalu po sporočilu o smrti Zvoneta Ambroža se nas je prve januarske dni leta 2013 nekaj seniorjev iz jamarskih vrst v Ljubljani zbralo, da smo se ob čaši rujnega v spominu poslovili od svojega jamarskega tovariša in priložili denarni prispevek, ki je bil na željo vdove Marije namesto za rože na grob poklonjen v korist Društva Trepetlika. Zvone se nam je pridružil proti koncu petdesetih let, ko se je včlanil v jamarsko skupino, ki je v takratnem Inštitutu za elektrozveze delovala kot del Jamarske sekcije Planinskega društva Železničar. Kot velik ljubitelj narave je vzljubil jamarstvo in enako tudi jamarsko druščino z Dušanom Novakom na čelu. Veder in duhovit v družbi, je bil na jamarskih akcijah tih garač in zanesljiv tovariš, ki je rad skočil tudi »po svoje« pogledat kakšno jamo ali drugačen kraški objekt. Njegov posebni konjiček je bila fotografija, tudi jamska. Z jamarstvom se je nehal udejstvovati leta 1965, ko se je poročil. Z nakupom Unisovega motorja Roller NSU Prima leta 1963 se je Zvonetu odprlo okno v svet. Še isto leto se je s primo in prijateljem preizkusil na potepu po Avstriji, naslednje leto z bratom po Italiji, obe potepanji pa sta bili le uvod v daljša potovanja. Prvo je bilo štirinajstdnevno motoristično poročno potepanje z ženo Marijo po Grčiji, ko pa si je leta 1968 omislil avto Škoda 1000 MB (imenovali smo ga škodilak ali tisoč malih brig – skrbi), sta s soprogo še isto leto opazovala polnočno sonce skozi okno restavracije na Nordkappu. Naslednje leto sta z istim avtom obiskala Tunizijo in Alžirijo, leta 1975 pa sta z zastavo 1300 prevozila Ukrajino. S citroenovo žabo sta s sinom in hčerko opravila pot po Sredozemlju do Španije in se čez severno Francijo vrnila domov. Do leta 1985 sta se z ženo odpravila še na vrsto predvsem agencijskih potovanj, na katerih sta z izjemo Portugalske, Albanije in otoških držav prepotovala celotno Evropo. Zvone je vsa ta potovanja opravil s pomanjkljivim znanjem tujih jezikov, vendar s temeljitim načrtovanjem poti. S svojimi podvigi se ni nikoli hvalil, rad pa je o njih pripovedoval, ko je bil vprašan. Leta 1967 sta se z ženo iz Ljubljane preselila v Novo Gorico. Ker je bila njuna počitniška prikolica motnja v vedno bolj urbaniziranem novem mestu, sta prostor zanjo našla na parceli starejših zakoncev na Ajševici. Izšlo se je tako, da sta leta 1980 postala lastnika podrtije, ki se je imenovala hiša, in tako velike ohišnice, da si je Zvone nabavil traktor in

114

začel kmetovati. Elektrotehnik, varnostni inženir, takrat serviser medicinskih aparatur v novogoriški bolnici, predavatelj o vzdrževanju toplotnih central na Delavski univerzi se je poglobil v vinarstvo, prideloval je izvrstno vino in požel letno celo do 600 kilogramov pšenice. Leta 1996 se je družina preselila na Ajševico v obnovljeno, praktično novo hišo. Zvone je že leta 2000 zbolel za Parkinsonovo boleznijo, po petih letih pa so se začele resne težave. Ženi Mariji gre zahvala, da sta se njegov razum in gibljivost ohranjala skoraj do njegove smrti, ko je nastopila še demenca. Srce mu je odpovedalo 6. januarja 2013, pokopali smo ga 11. januarja na Lokah nad Kromberkom. Zvonetovo zanimanje za jamarstvo in za jamarske prijatelje ni nikoli usahnilo. Prizadele so ga vesti o smrti jamarskih tovarišev, še posebno čustveno je sprejel Jožetovo, Mulčkovo smrt. Takrat je poiskal Bilten iz leta 2005 in se zagledal v fotografijo, kjer so na sliki Zvone, Dušan in Mulči. Ob gledanju fotografije seniorjev ob petdesetletnici našega jamarskega kluba je obžaloval, da ni mogel biti poleg. Zvoneta, čudovito vsestransko osebnost, tudi po več kot petinštiridesetih letih odsotnosti od aktivnega jamarstva vsi, ki smo ga poznali, nismo in ne bomo pozabili. Ob njegovi smrti so se nam njegova žena Marija Ambrož, hči in sin z družinama takole zahvalili: »Ob smrti našega moža, očeta in dedka se iskreno zahvaljujemo za izražena sožalja vsem in vsakemu posebej, ki ste ga poznali in cenili. Ob tej priložnosti se vam zahvaljujemo za darovane prispevke, ki smo jih namenili Društvu za Parkinsonovo bolezen Trepetlika iz Ljubljane.«

Marjan Čakš

Jože Mulej (1932–2012) V osemdesetem letu starosti je 31. julija 2012 po dolgotrajni bolezni umrl dolgoletni član ljubljanskih jamarjevželezničarjev Jože Mulej. V jamarskem katastru sicer ni pustil veliko sledi, jih je pa v spominu najstarejših jamarjev našega kluba. Ljubljančan od nog do glave se je Jože, ki smo ga smeli le njegovi vrstniki klicati Mulček ali celo Mulc, pa še mi smo ga raje Jože, ker mu je bilo tako bolj všeč, rodil 14. oktobra 1932 v Tomšičevi ulici sredi mesta v hiši, kjer zdaj stoji del veleblagovnice Nama. Po končani takratni nižji gimnaziji se je vpisal na kemijski oddelek srednje tehniške šole in po maturi na oddelek za gozdarstvo biotehniške fakultete, po opravljeni prvi stopnji na tej šoli leta 1962 pa se je zaposlil na inštitutu za gozdarstvo in se od tod prav kmalu preselil v tovarno barv in lakov JUB, kjer je do upokojitve delal v informativno-tehnični službi. Že ti podatki kažejo na njegov nemirni duh, potrjuje pa jih še izsek iz njegovega življenjepisa, da se je kot 21-letni mladenič odločil za služenje takrat obvezne vojaščine, kjer so mu dali sredi septembra leta 1953 nekaj dni dopusta, da je šel iz Karlovca v Ljubljano na poroko z Doro, s katero sta že imela skoraj poldrugo leto staro hčerko Darjo. Nikjer, niti v spominu žene Dore ni zabeležen podatek, kako je mlada Mulejeva družina zašla v našo jamarsko druščino. Kot kaže, so jo jamarji, ki so bili v petdesetih in

115

šestdesetih letih prejšnjega stoletja najagilnejša sekcija Planinskega društva Železničar, na katerem od planinskih ali kraških izletov, ki so jih pogosto vodili, tako navdušili, da so se nekega lepega četrtkovega večera v začetku leta 1958 vsi trije Muleji oglasili na jamarskem sestanku, se vpisali v ferajn, šli po sestanku skupaj z drugimi na podaljšani sestanek v takrat znamenito gostilno Slamič na Gosposvetski cesti, ki je že dolgo ni več, in se potem pogosto udeleževali predvsem večdnevnih jamarskih raziskovanj ob takratnih državnih praznikih, na katerih so velik del sodelovali predvsem kot izletniki na zanje pustolovskih raziskovalnih turah. Edini družinski član, ki je kdaj šel tudi v jamsko globino in temino, je bil Jože. Mulejevim so za vse večne čase ostali v nepozabnem spominu jamarski sestanki in še bolj posestanki kot tudi večdnevne jamarske akcije. »Kako luštno je bilo,« se še zdaj spominja Dora, ko govori v imenu celotne družine, tudi v Jožetovem, ki ji tega ne more več niti potrditi niti oporekati, »ko je bilo treba nositi toliko lestev in vrvi! In kako nepozabni so bili jamarski večeri v planinskih ali gozdarskih kočah, ko smo iz ust prvih raziskovalcev poslušali pogosto kar srhljive zgodbe iz globočin zemlje, ki jih dotlej še ni videlo človeško oko!« Ob teh pripovedih se ji spomin ustavi na Mestnem vrhu nad Kočevjem, na Travni gori nad Sodražico, v Postojni in Predjami, Jožetov pa bi se tudi na kateri od akcij v Triglavskem narodnem parku, v katerega precejšnjem delu s(m)o jamarji-železničarji orali speleološko ledino. Jože Mulej je bil v tovarni JUB predsednik sindikata v časih, ko je bil del sindikalnega denarja namenjen izletom in potovanjem delavcev in uslužbencev – taki so bili tisti časi. Ker je Jože rad potoval, se je odločil, da bo izlete svojih sindikalistov sam vodil – in kot sindikalni in pozneje občasni agencijski vodnik je spoznal velik del sveta, med drugim Švico, Italijo, Avstrijo in Nemčijo, pa Šrilanko, Nigerijo in Kitajsko, bil pa je tudi na trekinški odpravi v Nepal, kjer se mu je z vso silovitostjo pokazala dotlej skrita bolezen. Z velikanskimi težavami ga je vodja odprave pripeljal domov, kjer so mu ljubljanski zdravniki rešili življenje. Preden je neozdravljiva bolezen udarila z vso močjo, je rad hodil tudi po hribih; posebno mu je bil pri srcu redko obiskovani Kozji vrh (1628 m) nad gostilno Kanonir in Jezerskim v Kamniških Alpah. Njegova želja je bila, da bi njegov pepel raztrosili po tem vrhu. Domači so ga hoteli imeti doma na ljubljanskih Žalah, a so konec avgusta leta 2013 njegova hči Darja ter vnukinja in vnuk šli na Kozji vrh in v knjigo na vrhu zapisali: »Skupaj smo s teboj na tvoji gori in mislimo nate.«

Marjan Raztresen

Spomini na Jakoba Žvana (1902–1991) Pred kakega pol stoletja je bil tam v Ukancu v Bohinju zahodno od hotela Zlatorog velik travnik. Sredi njega, nedaleč od hotela, je bila zadružna sirarna, ki se je poleti za kaka dva meseca spremenila v trgovino (današnje gostišče Erlah). Nekoliko naprej sta bila na levi in desni strani dva stanova (Ukčev in treh sester iz Stare Fužine) in prav na koncu manjša kmetija, ki smo ji rekli Spodnji Žvan za razliko od Zgornjega Žvana, kjer je prebival Jakobov (ali Jakatov, kot smo mu na splošno pravili) brat Janez. Oba sta sodelovala pri raziskavah znamenitega Govica leta 1928 v organizaciji tedanjega Društva za raziskovanje jam iz Ljubljane.

116

Sredi petdesetih let preteklega stoletja je naša družina pričela zahajati na poletne počitnice v Bohinj, in sicer v Ukčev stan, ki je bil za naše potrebe ravno prav velik. V tistih časih je bila selitev iz Ljubljane v Bohinj velik logistični podvig, saj je bil potrebno pretovoriti prav vse – od plinskega gorilnika, posteljnine, posodja itd. do mačkov. In prav v zadnji fazi transporta – od avtobusa pri hotelu Zlatorog do Ukca – nam je priskočil na pomoč Žvanov Jaka s primernim prevozom; seveda je pomagal tudi v obratni smeri. Že naslednje jutro so nas s svojim zvonjenjem zbudile Žvanove krave, ki so se pasle tam za plotom na robu gozda okoli našega stanu. Čista idila! Tudi po sveže mleko smo hodili k sosedu, logično ... V tistem času je Jaka delal v Zlatorogu, kjer je bil deklica za vse. Pozimi je kuril centralno kurjavo, poleti izposojal čolne v hotelski čolnarni (danes je tam kamp), obenem pa je skrbel za hotelske svinje. Poleg hotela je bil namreč tudi znamenit svinjak (še danes stoji), ki je izdatno skrbel tudi za »vzdušje« v Ukancu in to, da ostanki hotelske hrane niso šli v nič. Sicer pa je bil Jaka droben in majhne rasti, njegova žena Minka je bila vsaj glavo višja od njega, hčerka Majda (1948–1991) pa je bila v svojem času sploh najvišja Slovenka. Če se prav spominjam, je imela 214 cm. Kolikor vem, košarke ni igrala, pač pa je preko dopisne univerze dosegla primerno izobrazbo in bila nekaj časa celo direktorica hotela Zlatorog. Njen sin Jaka je domačo kmetijo preuredil, prezidal in dogradil še par apartmajev. Na počitnice v Bohinj pa ni hodila samo naša družina, temveč tudi družina tete Tatjane, in sicer v stan na drugi strani že omenjenega travnika (ta stan je po pol stoletja še skoraj prav takšen, kot je bil; eden redkih). Po vodo so hodili z vedrom v Savico, ki je tekla mimo Žvana in naprej v velikih okljukih proti Bohinjskemu jezeru. In ob Savici smo mulci pod budnim nadzorstvom druge tete – Ile (Bogomile) – preživeli mnogo ur. Navadno smo gradili kake kamnite jezove, ki pa jih je prva visoka voda seveda spet razdrla. In tam za Žvanovo kmetijo je bil imeniten viseči most z vodomerno hišico in vodomernimi latami v Savici, last tedanjega hidrometeorološkega zavoda. In Žvanovi so dan za dnem, leto za letom, desetletje za desetletjem vestno beležili dogajanje v strugi Savice, občasno pa tudi izbruhe Govica. Ti podatki so mi prišli prav čez mnogo let, ko sem se ukvarjal s fenomenom Govica in Bohinjskim jezerom. Izkazalo se je namreč, da je odtok Bohinjskega jezera mnogo večji, kot je dotok Savice. Iz razlike se je ob upoštevanju vseh drugih znanih dejstev brez večjih težav dalo izračunati prispevek »reke brez sonca«, Govica, k vodni bilanci jezera. Njegovo vodovje se namreč prikaže na beli dan le ob zelo visoki vodi v mogočnem slapu, ki ga je moč slišati tja do Bohinjske Bistrice. Struga med slapom in jezerom je dolga vsega pol kilometra, slap pa navadno teče le po nekaj ur. In ob zbiranju podatkov o hidrologiji Bohinja sem se seveda obrnil tudi na Jaka, saj sem vedel, da ve marsikaj takega, kar je zanimalo tudi mene. Povedal mi je za Jamo v Strašnu, Jamo Male Savice, Brezno na Vrtcu itd. Kasneje sem izvedel, da je v letih, ko je pastiroval na Viševniku zadaj za Pršivcem, nabiral jamske hrošče za našega znanega entomologa Egona Pretnerja, in prav je, da so enega od hroščev imenovali po njem (Jaku namreč). Mislim, da je obiskal in pretaknil vse bohinjske jame, za katere je izvedel ali nanje naletel, če le je bilo to v njegovi moči.

Aleš Lajovic

117

Poezija

Soneti Viktor Robič – Brko

Članska reforma

Nova generacija

Če gledaš, čudno nekaj se dogaja, Lahkó bi rekel, da to ni resnica, A vedno več pri nas je tet in strica, Ni to morda le neka nova vaja.

Ni res, da več ne hodimo v jame, O tem dokazov vedno več imamo, Velikih ne, le mnogo majhnih sámo, Ak’ ne verjameš meni, vprašaj mame.

Sum čuden vedno bolj in bolj me obhaja, ˘ Ko mesec vsak že pride spet novica, A ni komar, nadležna ne mušica, Reforma demografska nas dohaja!

Ga ni, ki za stvari ne znal bi same Enkrát, ko sládko on začut’ omamo, Ne neha žokat’ tja, pa ne v ramo, Enkrat na miru pusti vse te dame.

Enajst je novih članov že v tem letu, ˘ Fabríke na stežaj so odprle vrata, ˘ Otrokom se na svet mudi, če rata.

Res zdaj te čaka še drugačno delo, Al’ dere zdaj se deca: »Kje si, ati?« Cel dan gre v nič, je treba pomagati, ˘

Res trendi novi so pri nas v poletu. ˘ Morda je čas, da neha ta debata, A kmal’ zasliši nova se kantata.

In dokler ni še tvoje dete zrelo, Jamarit’ malo, več doma ostati. A pride čas, ko spet se ati klati!

Naš je podmladek

Speleo baby boom

Novejši rod zdaj že med nas prihaja, Al’ naj že vam ga kar predstavim malo, Število ducat letos je dodalo. Je Primož, Grega, Jani tud’ dodaja,

Se je pojavil čuden virus v klubu, ˘ Pa je zdaj mnogo naših že zbolelo, Edin’ ta mladih ni še vseh zadelo, Le tu in tam je kdo mozol’e dubu.

Elena, Sara, Višnja, Eva, Maja, Pa Teo, Arne, še kaj jih je ostalo, Od prej Ažbe in Gašper – dete zalo, Da ne pozabim: Adam, Jaka ‘z raja.

En že starí, drug’ komaj krancelj zgubu, Otroc’ so tu, al’ se al’ ni hotelo, Bo čas povedal, ko bo dete zrelo, Ak’ boš ga kakor zdaj še vedno ljubu.

Morda sem koga spústil, to je bilo, Le ne zamer’te, lista konca nima, Ak’ enega pozabiš, drug’ že kima,

B’la letina pri nas je kar obilna, Ypsílon generacija je mimo, Bodočih jamarjev se veselimo,

Da bi na svet prikukal, se mudilo, En Jakub, al’ pa Dolenčkov, ko bo zima. Kako naj vem, če tu sploh kaj še štima?

O njih se bodo dela čula silna, O njih, če prav že zdaj jih podučimo, Morda ‘z njih zdrav in srečen rod dobimo. ˘

118

Poezija

Čistilna akcija

Veteranski žuri

Čas spet je tu za akcije čistilne, Iz jame zvleči vse, kar folk not’ zmeče, Se najde vse mogoč’, če ‘maš kaj sreče, Tud’ fičo v kupu svinjarije obilne ˘

Veliko let pri nas živi navada, Enkrát, ko zunaj dobro se ogreje, Takrat tud’ stara kost že gre mehkeje, En žur narest’, saj sŕca vsa so mlada.

In smrad kadavrov tam, gnilobe silne, Lahko je moped rjave barve, rdeče, Ne veš, kaj vse not’ skrivajo še vreče, Al’ strup je al’ pa barve so akrilne.

Radí, da spet veselje vsem zavlada, A ne le stari, mladi tud’ se smeje, Ni suše in grla slišat’ je glasneje, Saj je ta družba zbranim tud’ nagrada.

A najti moč je tud protezo močno, Ki je pokojni več ne potrebuje, Cel kup kosti in še posodo nočno.

Ko si spomine stare zdaj obuja In mlade generacije spodbuja, Živeti pestro, misliti široko,

Iz kota se lobanja posmehuje, Je zraven bomba – vidiš ti razločno? A zdaj to policija raziskuje!

Užit’ trenutek, jeza naj bo tuja, Radost vsakdanja tvoja naj bo nuja In znat’ čutíti z drugimi globoko.

Jaz krvodajalec

Bodi z nami v jami

Je svet temé, ki vsak dan vabi k sebi, ˘ Al’ ni le to, da najdem novo jamo, Zdaj iščem svoje spet življenje sámo, Kjer mnogi tam pričakoval’ ga ne bi.

Bi rad prežível dolge ure tvoje? Odloči se in pridi v našo družbo! Dovolj garal si le za težko službo In ji posvečal moč in misli svoje.

Rad jaz priznam resnico tudi tebi, Verjamem, vsak da rabi včasih ramo, Opret’ se na prijat’lja kot na mamo, Da ti prežível tud’ v nesreči le bi. ˘

Zdaj si pripravljen že za nove boje, Ne moreš ti uiti pred okužbo, Ak’ ti se vključiš še v našo družbo, Morda spoznaš, prijatelj pravi kdo je.

A če življenje mu zaupaš svoje, Je prav, če si mu kri pripravljen dati, Ak’ mu potreba zna se pokazati.

Iz siv’ga te vsakdana bo potegnil, V neznane čase z nami boš pobegnil, ˘ Jamárit’ se bo tebi priljubilo.

Le vedi, stvar da ni usode tvoje, Edin’ življenje vredno je izbrati, Ceníti druge, ne le sebe znati.

A ne pozabi, to boš že utegnil, Morda pomisliš, preden se boš stegnil, Iz téga vzeti lepega si obilo. ˘

119

Poezija

Naš fenomen časa

Tradicionalist

Nikol’ ne razumel bom časa tega, Ak’ hoče on, nam teče čist po svoje, Še preden se odprav’mo v zemlje boje, ˘ Frli drugač’, kot reke voda z brega.

Tradic’ja stara je speleološka, Razvije se, ko mož si žensko najde, Al’ pa, ko ona k njemu v jamo zajde, ˘ ˘ Da to je le naveza seksološka.

Edin’ če vprašam moj’ga tud’ kolega, Naj on le kar pozab’ njegove kroje, Od tam si ura vzame ti vse tvoje, Miní, saj tu ni dobrega ne zlega.

In tu je zdaj navada psihološka, Cele kupe jamic vseh obiskat’ rajde, Igrat veselo tud’ na meh in gajde, Od nekdaj to je bolj parada moška.

En’ se zjutraj že odpravijo do jame, Nemal’krat so šele popoldne noter, Čas pač ne pušča te junake same.

Ne moreš pa uiti krut’mu času, Ak’ bo ti zadnja ura odzvonila, Le daj, prisluhni zdaj ti tist’mu glasu,

A jamar vsak že išče svoj si smoter, Svoj cilj si ‘zbere, svoje si omame Al’ pa si je le svoj’ga si časa boter.

Iz jame že te kliče pesem mila, Se zmaknit’ še sveta in sonca krasu, Tako te večna tema bo oblila.

Jamar in jamarka

Makrospeleolog

Je že prišla pomlad v deželo našo, ˘ A prave v srcu mojem ni radosti, ˘ Mi manjka nekaj, je samote dosti, Ak’ láhko, rad tud’ jaz bi v klapo vašo. ˘

Mineva čas, z veseljem v luknje lazim, ˘ A ne samó v zemljé mrzló globino, ˘ Ker prime včasih strast me na širino, Rad majhne tud’ obiščem in oblazim.

Rad svojo našel Dulčinejo, Dašo, Izbral si k’tero izmed teh ljubkosti, Naj bo to Jul’ja, Laura brez bridkosti, Jaz dal za to bi kar za sveto mašo.

Ogledam hribček in gozdiček, pazim, Si vzamem čas občudovat’ milino, Prešlatat’ vlažne nežnosti milino, En hip al’ dva, pa se tud’ noter splazim.

Adijo, dolgčas, moja vsa samota, Mi niso več zdaj pusta moja pota, Ah, kmalu bo živó, sladkó pri meni.

Lepo je, če se tja še večkrat vračam, Edin’ je treba na nesrečo pazit’, Odlom’ se kaj, če se preveč obračam,

Res jamarka pa Štajerka je tota, Ki ji ljubezen moja je zdaj dota, A s pušč’co svojo mi v srce zadeni. ˘ ˘

Lahko pa je kaj druz’ga še zamrazit, Odtrgat’ kož’co al’ pa knof še gatam, Gospod postat’, pa hčero, sina mazit’.

120

Poezija

Človeška ribica

Mali netopirček

Če so ljudje vsegá svetá vladarji, Last njih in moč se njih le tam preneha, Ob robu t me, ko se luč upeha, ˘ V drobovju zemlje drugi tu so carji. ˘

Minila spet je dolga, hladna zima, A to že večna njih’na je navada, Letet’, ko noč je topla, luna mlada, Iz jame, ko je zunaj prava klima,

Edin’ še tu življenje bog obvarji Števila silnih zmot, človeka greha, Ki žene dalje in nikdar ne neha, A kdo tu čisti, kje so tu smetarji?

Na lov, saj čas prišel je, vse zdaj štima, Enkrat začet’, kar gon njegov obvlada Tako, kot že mil’jone let – nagrada, Obvladat’ ton neslišen ga zanima,

Radost življenja tudi tu obstoja In v temni vodi najti moč si boja, ˘ Boriti se, prot’ niču kljubovati.

Po temi najti dosti plena vedno In si želodček vsakič napolniti, Različnih si dobrot uloviti redno.

In tu, v zemljé globini, najti tvoja ˘ Celo neznana skrivališča svoja, Anguinus proteus želi ostati.

Črvič al’ žužki, ki še niso skriti, Enak’ so lačni, ko je vreme bedno, Ko tud’ oni v jami mor’jo biti. ˘

Naš črni močeril

U u jamska sovica

Na svetu ni noben’ga druz’ga kraja, Ak’ h’tel bi najti čuden stvor podoben, Še kak hudiček manj je videt’ zloben, Če Valvasor bi v njem tud’ videl zmaja. ˘

Uhu, je dan današnji le pri kraju, Uhu, je lačna sova mlada, mala, Je noč ta kratka, dneva bi se bala, A dan je dolg kot jara kača v maju.

Res tristo let in več vse skup’ že traja, Ni tákrat našel še ta vir obroben, Iskal kak tak ni kraj zgubljen, turoben, Mu ni b’lo znano, da sploh kje obstaja.

Morda je varno bolj kot ne pri vaju, Skovir in sova – mama, vse sta dala, Kar treba, me učila, kar sta znala, A tudi v jamo skrit’ pri lovskem haju. ˘

Odkrili so ga zdajšnji naši časi, Če ne bi voda ga na dan prinesla, Edin’ bi znal slučaj še v tisti vasi ˘

Samo da dan miní, da najdem hrane, Obiskat’ jame, ki so men’ že znane, V njih preždeti dan, mi je vodilo,

Rešiti, da za zmer’ ga ni odnesla Iz jame te Doblič’ca njeni krasi, Lepoto nje po svet’ je že ponesla.

In spet na lov letet’ iz te dvorane, Celo so tu okol’ živali zbrane, A slastne miške moje so pravilo.

121

Družabna kronika

Luci 2012 Matej Zalokar, JD Rakek

deležba na luciferovanju JKŽ je tudi za pobratene člane z Rakeka postala obvezen dogodek, ki se ga je treba udeležiti. V rakovškem društvu se že kak mesec dni prej začne šepetati o tradicionalnem dogodku. Tistim, ki se najbolj upirajo udeležbi, pa ne pozabimo omeniti zanimivega Lucija v prangerski koči izpred nekaj let. 17. novembra 2012 se nas tako nabere za dve plovili. Kljub temu da se na poti skozi vasi, kjer še poštar potrebuje GPS, večkrat izgubimo, lovsko kočo v Velikih Laščah najdemo še pred uradnim začetkom. Protokolarno darilo je predano predsedniku in ob odobravanju ostalih članov sprejeto, mi pa si oddahnemo. Spoznavni del večera se začne odvijati, v kuhinji se že pripravlja bograč, zunaj na roštilju pa zacvrči. Svoje kreacije predstavi vegetarijanska sekcija kuharjev, ki pa ima (pre)velik obisk, saj se večina populacije, ki ji kruli po trebuhu, med čakanjem na glavno jed spozabi. Za svoje grehe se pokesa v trenutku, ko miza poklekne pod težo dobrot, na katere planemo kot trop lačnih volkov. Jamarji s polnimi trebuhi smo zelo komunikativni in tako se začnejo odvijati burne razprave. Iz koče pa se zasliši sekanje raznolike glasbe v takih in drugačnih ritmih, ki nas kliče, da se pokažemo v najboljši luči. Bliža se polnoč in čedalje bolj se čuti nervoza »mladičev«, ki vedo, da jih to noč obišče gospodar podzemlja, Luci osebno. Ker pa tako pomembna figura ne more priti nenajavljena, pred njim pride angel. Pove nekaj o svojih dobrih delih in karseda barvito predstavi svojega prijatelja, ki nas obišče trenutek po tem. Smrtna tišina, skozi vrata pa on. Iz množice takoj izbere Alenko L., ji zastavi vprašanja, zada nalogo, ona pa jo z odliko opravi. Obvezna jamarska brozga in keks z vprašljivim namazom – tako postane polnopravna članica JKŽ. Nič hudega, še vedno je priložnost, da Luci pride do žrtve, nekje v kotu se skriva Marko Ž. Tudi on se mu po nalogah in krstu izmuzne med jamarsko bratovščino. A letošnja bera je skopa … Pogledi švigajo proti publiki. V momentu Rakovčani ostanemo brez Miha P., gospodar podzemlja z njim končno poteši lakoto po »mladičih«. Naloga, grimase in krst … Luci za letos opravi in z obljubami o ponovnem obisku odvihra skozi vrata. Luči se prižgejo. JKŽ je pridobil nove člane, začne se proslavljanje, ki se zavleče do jutranjih ur. Po zraku pljuska voda in glasno glasbo vsake toliko prekine parajoč krik osebe, ki je za vrat dobila liter hladne tekočine. V kuhinji medtem poteka prava čajanka, kjer je mogoče poskusiti vse vrste čajev, tudi takih, ki smrdijo po ribah. Verjetno je prav ta krivec, ki poskrbi, da se po odhodu rakovško plovilo večkrat ustavi. Zagotovo pa to nista odličen bograč in vegi enolončnica. Letos se tradicionalni budnici in pospravljanju izognemo, a kaj, ko Lucifer ne pozabi zlahka. Prav gotovo bomo za to nespoštovanje plačali že naslednje leto! 

122

Družabna kronika

Luciferovanje, Herbst 2013 Alexandra Bengel

achdem ich einige Zeit als Ehrenmitglied des Vereins geführt wurde, fragte mich Mojca im Sommer 2013, ob ich nicht Mitglied im Höhlenverein Jamarski klub Želeničar werden möchte. Gesagt getan! Zu diesem Zeitpunkt wusste ich allerdings noch nichts von der Luciferovanje! Am Samstag, den 26. 10. 2013, unternahmen wir erst einmal eine feucht fröhliche Höhlentour in die Podstenska jama. Im Anschluss fuhren wir in ein einsam gelegenes Forthaus, in den wir ungestört feiern konnten. Am Tresen gab es gleich einmal slowenisches Bier, das niemals zu versiegen schien. Das Haus füllte sich alsbald und immer mehr bekannte Gesichter kamen zur Tür herein. Auch für kulinarische Köstlichkeiten war gesorgt. Wir aßen und aßen und aßen!!! Zum Nachtisch gab es dann noch Maronen. Das Trinken wurde immer wieder von Spielchen von Tibor unterbrochen. Kurz nach 12 Uhr Mitternacht war es dann soweit. Ein Trupp gruseliger Gesellen stürmte in den Raum, um das erste neue Höhlenmitglied zu quälen. Es musste zuerst einmal durch ein paar Stühle schlufen, um seine Höhlenqualitäten zu beweisen. Im Anschluss durfte man auf einem herrlichen Stühlchen Platz nehmen und die allerlogischsten Fragen beantworten. Zu meinem Glück bekam ich diese immerhin auf Englisch gestellt. Es half aber nicht wirklich, da ich sie nicht lösen konnte. Nun ja Bestrafung musste sein und da ich keine Antwort geben konnte, durfte ich herrliches Gebäck und eine wahres Hexengetränk zu mir nehmen. Mit noch vollem Mund musste man dann wieder zurückschlufen und war ab diesem Zeitpunkt

123

Družabna kronika

ein offizielles Mitglied des altehrwürdigen Höhlenvereins Jamarski klub Železničar. Dank Bole lag die ganze Zeit ein ganz besonderer Duft in der Luft!!!! Die Feier zog sich noch lange in die Nacht hinein und endete am Morgen mit einem Besuch des Krankenwagens. Brko war die Treppe hinuntergefallen und hatte sich die Rippen gebrochen. Gute Besserung an dieser Stelle! Ein großes Dankeschön aus Deutschland geht an unsere slowenischen Freunde, die uns so offen und freundlich in ihrem Land aufgenommen haben, das für uns schon zur zweiten Heimat geworden ist. 

Luciferovanje, jesen 2013 Alexandra Bengel

otem ko sem bila nekaj časa nekakšna častna članica kluba, me je poleti 2013 Mojca vprašala, ali ne bi želela postati članica Jamarskega klub Železničar. Rečeno, storjeno! Toda takrat kajpada nisem vedela še ničesar o luciferovanju! V soboto, 26. oktobra 2013, smo najprej izvedli vlažno veselo jamarsko akcijo v Podstensko jamo. Takoj po tem smo se odpeljali v na samem ležečo gozdarsko kočo, kjer smo lahko nemoteno praznovali. Na šanku je bilo slovensko pivo, za katerega se je zdelo, da ne bo nikoli usahnilo. Koča se je kmalu napolnila in skozi vrata je prihajalo vedno več znanih obrazov. Tudi za kulinarične poslastice je bilo poskrbljeno. Jedli smo in jedli in jedli!!! Za posladek smo imeli še kostanj. Pitje pa so vedno znova prekinjale Tiborjeve igrice. Kmalu po polnoči je napočil trenutek. V prostor je pridrvela skupina grozljivih tovarišev, da bi mučila prvega novega jamarskega člana. Najprej se je bilo treba splaziti skozi nekaj stolov in s tem dokazati svojo jamarsko kakovost. Potem smo se smeli usesti na krasen stolček in odgovarjati na nadvse logična vprašanja. Na mojo srečo so mi bila sicer postavljena v angleščini, kar pa ni zares pomagalo, saj nisem znala odgovoriti na nobeno. Torej sem morala biti kaznovana, tako da sem smela poskusiti krasno pecivo in čisto pravi čarovniški zvarek. S še polnimi usti sem se morala nato spet plaziti in takrat sem postala uradna članica častitljivega Jamarskega kluba Železničar. Po Boletovi zaslugi je bil ves čas v zraku prav poseben vonj!!! Praznovanje se je zavleklo še dolgo v noč in se zjutraj končalo z obiskom rešilca. Brko je padel po stopnicah in si zlomil rebra. Čim hitrejše okrevanje! Najlepša hvala iz Nemčije vsem našim slovenskim prijateljem, ki so nas tako odprto in prijateljsko sprejeli v svojo deželo, da je za nas že skoraj druga domovina. 

124

Družabna kronika

Kje so naše ladje Boštjan Vrviščar

er smo v Jamarskem klubu Železničar dejavni tudi na trič trač področju, se je pojavila nova stalnica na dnevnem redu četrtkovih večerov: Kje so naše ladje ali Kdo koga brusi. Postala je osrednja točka sestanka, čeprav je obravnavana na koncu uradnega dela. Izrečene besede se ne beležijo v zvezek, ampak se slišijo le tam in takrat. Preverjene novice nastajajo po sistemu otroške igre telefon. Poleg »slišal sem, da«, »baje je« in »menda« oziroma »rekla, kazala« vsak še nekaj doda in odvzame, tako da na koncu dobimo edino in pravo, strašno resnico. Zadošča samo en nedolžen dotik in že se stke zgodbica. Kot bi mignil, je pred nami fantazijska pustolovščina, ki nas razvnema in teši našo vedoželjnost. Tako smo izvedeli že za marsikatero pikantnost iz rada naših jedinica. V teh paberkovanjih ni nič posmehljivega in nič razvratnega, ravno nasprotno, te spodobne, mesene zanimivosti, vznemirljivi podvigi naših junaških zapeljivcev in vročih bakhantk v jamarskih vrstah nam krepijo že tako jekleni značaj. Zgodbe se vtisnejo v trajen spomin, saj vsi prisotni in prisebni pozorno poslušamo, kako se tančica skrivnosti odstira pred našimi občudujočimi pogledi. Žgečkljivosti tipa »on bi rad njo«, »ona bi rada drugo«, »druga se tušira s tretjim«, »četrti gre v jamo samo s prvo, ker ga zanima bolj ona kot pa jama«, »peta ne mara druge« ... razpadle zveze, nove zveze, afere ... skratka, ljubezenski trikotniki, krogi in spirale ljubimkanja so vredni dobre španske žajfnice. Konec koncev je klub nastal iz romantičnih razlogov. Ker pa velja nepisano pravilo, da se o tem ne piše, ampak le govori in ogovarja, lahko najnovejše rumeno kvantanje slišite na naslednjem sestanku. Mimogrede, kot stranski produkt teh resnih debat ob tej neresni točki je nastal hec z dolgolasci ali Kam so šli vsi lasje. Marsikateremu članu so lasje že pobegnili, nekateri so pustili kakšen pramen tudi v jami, da pa so jih nekoč vendarle imeli, lahko vidite v fotogaleriji. Kdo je kdo, pa uganite sami! 

125

Dru탑abna kronika

126

Dru탑abna kronika

127

Fotostrip: Luciferovanje 2013

128

129 Foto: Peter Gedei, Nebojša Matijević, Valter Rupnik

(P)osebne novice

Minilo je 50 let od izida prve številke našega Biltena! Sprva so ga tiskali v ciklostilni tehniki, obsegal pa je okoli 30 strani. Izhajal je enkrat letno. Sredi sedemdesetih let so se že pojavljali rahli premori in potem od leta 1981 do 1991 ni izšla niti ena številka. Tedaj so namreč v Delu dokaj redno izhajale Jamarske novice in ni bilo prave potrebe po internem glasilu. Pomembnejše strokovne članke smo tedaj objavljali v Naših jamah, ki jih je v tistem času upravljal in občasno urejeval naš ustanovni član mag. Dušan Novak. Pa so tudi Jamarske novice z leti mrknile in razlogov za reinkarnacijo Biltena je bilo dovolj. Odločili smo se, da ga izdajamo vsaki dve leti, saj se v tem času nabere dovolj zanimivega materiala. In tako je doslej luč sveta ugledalo 29 številk. Format smo na predlog Brkota (Viktorja Robiča) zmanjšali z A4 na A5 – tako da gre v žep. Obseg se je povečal na okoli 130 strani, pa še nekaj barvnih strani je pridobil, vključno z ovojnico. In od vsega začetka v njem objavlja naš ustanovni član, sicer pa profesionalni novinar – seveda v pokoju – Raste (Marjan Raztresen)! Redek dosežek. Čestitamo! ••• Kot je dobro znano, nesreča nikoli ne počiva. Na reševalni vaji v Majčevem breznu v Moravški dolini jo je v globini 150 metrov v začetku decembra 2012 grdo skupila naša simpatična tajnica Jasna (Tavčar). Huda poškodba desne noge se je k sreči že toliko pozdravila, da sedaj že zopet veselo skaklja naokoli ... ••• Naša luciferovanja so navadno dobro obiskana. Letošnje, ki se je odvijalo na isti lokaciji kot lansko – to je v lovski koči LD Velike Lašče na Prilesju – si bo zapomnil predvsem Brko.

Brko je imel poskrbljeno za vožnjo do doma. Foto: Peter Gedei

130

(P)osebne novice Spodrsnilo mu je na stopnišču brez varnostne ograje, brez držala za roke in z vegastimi stopnicami. Rezultat: nekaj zlomljenih reber in udarec v kolk. Kar nekaj dni je bil komaj pokreten ... ••• Po desetletju intenzivnega dela v Katastru JZS se je z mesta vodje te zvezne službe umaknil Miha (dr. Miha Čekada) skupaj s sodelavci oziroma vso ekipo. Novi časi pač, kaj hočemo, in novi pogledi na delo Katastra, avtorstvo zapisnikov in še kaj, s čimer se Miha ni strinjal. Ima pa zato sedaj več časa za delo na terenu, kjer pridno išče in fotografira vhode v jame ter določa lege z GPS-om. Nujno delo bo prej ali slej potrebno opraviti na območju vse Slovenije, saj vemo, da so lege nekaterih vhodov, iz takih ali drugačnih razlogov, sfalene tudi za nekaj kilometrov ... ••• Ondan sem bil na obisku pri Andreju (akademik dr. Andrej Kranjc, načelnik JS PDŽ v šestdesetih letih) in je bil začuda doma. Cepil je drva. Dan prej je recimo zjutraj letel na sestanek v Pariz in se zvečer vrnil. Kljub temu da je v penziji, je očitno še vedno silno agilen. Med drugim opravlja delo tajnika Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Vsa čast in slava! ••• Tudi Kuki (izr. prof. dr. Miha Brenčič, predsednik JKŽ v začetku devetdesetih) nikakor ne miruje. Trenutno je predstojnik Oddelka za geologijo na montanistiki oziroma NTF. Poleg tega še predava na raznih koncih, piše ... ••• Da akademska sfera ni vedno najbolj prijetna, je ugotovil Miha (dr. Miha Staut) in presedlal v tehnične vode – k Anthronu, ki med drugim izdeluje jamarsko opremo. Miha trenutno vodi tudi tehnično komisijo pri JZS. ••• Eden naših članov z najdaljšim jamarskim stažem je Jolbe (Iztok Trček). K jamarjem je prišel približno takrat, ko je začel izhajati naš Bilten. Seveda je tudi on že v penziji. In da mu ni preveč dolgčas, sedi v predsedstvu JZS in že leta skrbi za vsakoletno inventuro Zveze, kar ni mačji kašelj. Za povrhu je končno začel obnavljati svojo hiško na sotočju Lahinje in Kolpe v Beli krajini, kjer smo preživeli marsikateri nepozabni večdnevni jamarski piknik. In seveda upamo, da se bo ta tradicija nadaljevala. ••• Članstvo v Jamarski reševalni službi JZS je tudi med člani JKŽ vedno bolj popularno. Svojo reševalno skupino imamo sicer že nekaj desetletij, očitno pa smo ajzenponarji spoznali, da ima včlanitev v JRS poleg dolžnosti tudi določene prednosti, ki nikakor niso zanemarljive. Trenutno so na tem področju aktivni: Bole (Boštjan Vrviščar), Mojca (Vrviščar Zazula), Miha (Staut), Uroš (Ilič), Daniela (Štrempfelj), Vesna (Hrdlička Bergelj) in seveda Matej Mihailovski, ki zaenkrat začuda še vedno vztraja tudi na mestu podpredsednika JZS. ••• Sicer pa je za preteklo obdobje na klubu značilen baby boom oziroma natančneje baby booooooooooooooommm – toliko je namreč bilo rojstev. Česa podobnega v klubski zgodovini ne pomnimo. Čestitamo! ••• Zadevna epidemija je zajela tudi urednico 28. številke Biltena Petro (dr. Petra Gostinčar). Trenutno ima s podmladkom toliko dela, da je urejanje Biltena prepustila mlajši moči. Dela se je lotila Mojca (dr. Mojca Stritar).

131

(P)osebne novice ••• Zadnja leta, odkar je Pac (Borut Jurkovič) nabavil avtobus s popularnim imenom Blue Bird, se najmanj enkrat letno odpravimo na kako avtobusno klubsko ekskurzijo, ki je navadno dobro obiskana. In tako smo pred časom obiskali Rupnikovo linijo, med drugim tudi artilerijsko utrdbo na Golem vrhu. Sprehodili smo se skozi ponovno odprti vhod (dolga leta je bil zasut), po rovih in se končno povzpeli po stopnicah in lestvah do enega od prostorov, kjer naj bi bili topovi. Tu so seveda tudi jeklene topovske line, skozi katere je bil včasih edini vstop v ta kompleks, saj so odprtine kar velike. Večini članstva se ni ljubilo vračati po isti poti, zato so se na plano splazili kar skozi eno od teh lin. Na koncu sva ostala samo še visoko noseča Ines (Klinkon) in avtor tehle vrstic. Ines je malo premišljevala in že je ni bilo več. Meni pa se je odprtina za moje gabarite le zdela nekoliko pretesna. In sem se vrnil po isti poti, po kateri smo prišli. Edini ... ••• Članica naše jamarske skupine z najdaljšim stažem je silom prilike brez dvoma Buc (Zvezda Čadež, geologinja), hčerka naših ustanovnih članov Dušana in Nade. Rojena je bila še pred ustanovitvijo SS PD Železničar. In tako je nedavno praznovala svojo šestdesetletnico. S hčerko in vnuki so jo proslavili z vzponom na Triglav. Čestitamo! ••• Da jamarska karta Kanina ni kar tako, smo že poročali. Na nedavnem svetovnem jamarskem kongresu v Brnu so avtorji dobili še mednarodno potrditev in pohvalo za svoje delo – posebno priznanje kongresa! ••• Na omenjenem kongresu je imel referat o točnosti določanja leg jam tudi Miha (dr. Miha Čekada), nekdanji dolgoletni vodja Katastra JZS. Kot soavtor pa je posredno sodeloval na kongresu tudi pisec tehle vrstic skupaj z Andrejem (dr. Andrej Mihevc), in sicer na temo o pozabljenem železniškem tunelu pri Godoviču. Omenjeni tunel bo, kot kaže, razglašen za gradbeno-tehnični spomenik. V njem so namreč ohranjene vse gradbene faze izgradnje tunelov po staroavstrijski gradbeni metodi. Konec oktobra 1917 so po čudežu pri Kobaridu dela v njem v hipu zastala, kasneje pa so Italijani v njegovem severnem delu zgradili eno svojih utrdb v sistemu Vallo Alpino. Severni vhod so tedaj zasuli, tako da danes na terenu tam ni videti skoraj nič, je pa ta neobstoječi portal iz neznanega razloga označen kot jama na skoraj vseh slovenAndrej in Aleš med pregledovanjem tunela. skih kartah ...  Foto: Peter Gedei

132

Kataster

Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada

a naslednjih straneh je seznam zapisnikov, ki so jih člani JK Železničar oddali v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije v letih 2012/13. Jame so razvrščene po abecednem redu. V drugem stolpcu je označen tip zapisnika: A – osnovni zapisnik (odkritje nove jame), B – dopolnilni zapisnik o že znani jami, C – kartografsko gradivo, D – nerazvrščeno gradivo, E – načrt, F – fotografija, G – meritve in H – stanje jame. Kjer je bilo oddanih več zapisnikov istega tipa, je podano zraven število, npr. »3B, E«

Oddani zapisniki leta 2012

ime jame Andrejevo brezno 1 Bradačev brezen Brezno na Koru 2 Brezno na Prečnem hribu Brezno pod Kaferlom Brezno pod Velikim vrhom Brezno pri Sv. Petru Brezno pri Ščitniku Brezno v Pohkovem talu Cavsovo brezno Cukalovo brezno Čotova jama Jama dveh klubov Jama nad Jamo pri gnezdu Jama pri električni omarici Jama pri Gnezdu Jama pri Hrastovcu Jama v Gorici Jama v Kavčevem Jančja jama Jerkovnjača Kadunjška jama Kozja jama Krvava jama Ledena jama pri planini Viševnik Luknja pri Jančji jami Mala jama za Široko mlako Mivškovo brezno pri Kalcah Moliška jama Spodmol ob Breznu pri Skednenci Spodnja Polšna Šimenkova jama Škajnerca 1 nad Vesco Viktorjev kevder Vrhniška jama Zakorita br. 3 Zelenkotova jama

pomeni, da so bili oddani v tem letu trije B in en E-zapisnik. Če je bilo več akcij v isto jamo, je v rubriki »datum« naveden datum zadnje akcije. Ker je v igri več datumov (datum akcije, datum izdelave in datum oddaje zapisnika) ter več ločenih evidenc (društveni dnevnik, Kataster jam, osebna evidenca), je med seznamom akcij na straneh 122–129 in tem seznamom nekaj odstopanj. V zadnjem stolpcu je napisan zapisnikar (torej le tisti, ki je oddal zapisnik). 

tip datum zapisnika 2B 16. 12. 2012 H 14. 8. 2012 B 23. 8. 2012 B 12. 1. 2013 A, F, H 16. 12. 2012 B, C, F 29. 7. 2012 A, D B, C, F 25. 11. 2012 H 14. 8. 2012 B, C, F 25. 11. 2012 F, H 16. 7. 2012 B, C, F 5. 8. 2012 B, C, F 5. 8. 2012 B, C, F 5. 8. 2012 B, C, F 5. 8. 2012 B, C, F 5. 8. 2012 A, E, F, H 26. 12. 2011 A 18. 4. 2012 B, C 24. 7. 2012 B, C, F 25. 11. 2012 A 6. 4. 2012 B, C, F 24. 7. 2012 B 10. 1. 2013 B, C, F 5. 8. 2012 A, C B, C 25. 11. 2012 F, H 16. 12. 2012 B 3. 1. 2013 B 10. 1. 2013 B, C, F, H 29. 7. 2012 B, C, F 5. 8. 2012 B, C 24. 7. 2012 2B 24. 9. 2012 2B 3. 1. 2013 B, C, F 5. 8. 2012 B 3. 1. 2013 B, C, F 24. 7. 2012

zapisnikar Aleš Lajovic Janez Stražišar Janez Stražišar Aleš Lajovic Aleš Lajovic, Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Mateja Ferk Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Staut Miha Čekada Janez Stražišar Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada

133

Kataster Oddani zapisniki leta 2013

ime jame [Brezno pri apnenici] Andrejčkovo brezno Andrejevo brezno 1 Brezno Henrika Tume Brezno na Malem Mokrecu Brezno na Prečnem hribu Brezno nad Retovjem Brezno pod Kaferlom Brezno pod lovsko kočo na Komni Brezno pod Tratnimi pečmi Brezno pod vrhom Brezno pravilne odločitve Brezno Rok Medja Brezno v Ulagovem talu Brezno v Veliki groblji Brezno v Zamuhovcu Cicifuj Dvojno brezno pri Lenarčici Golobinka pri Borovnici Izgubljena jama pri Lenarčici Jama 2 pri Lenarščici Jama na Juntezovem lazu Jama nad Drnulco Jama ob plinovodu (Pucova jama) Jama ob poti na Komno Jama pri podrtih jaslicah Jama pri Zaviti kladi Jama pri železniški postaji Verd Jama turkizne vode Jama v udorni dolini Jama z naravnim mostom Jama za Bukovim vrhom Jeseniško brezno Katarinovčevo brezno Kevderc pri Lenarščici Kevderc pri podvozu Štampetov most Kevdrc ob Velikolaški markaciji Konjski rep Kozja jama Krvava jama Kužijama Ledena jama 1 na južni strani Studorja Logaška jama Luknja pri vrtači Mivškovo brezno pri Kalcah Mobyjeva jama Multi brezno Ozko brezno pod Vrhom nad Koritom Pirčeva okroglica Poševna jama pri Lenarčici Pozabljena jama pri Kržišču Razpoka nad Drnulco Razpoka pod Malim Stolom Slepa pod Škofovo kapo Šahovica Tonikovo brezno Veliko brezno v Grudnovi dolini Viktorjev kevder Zakorita brezno Zevanjšca Zjot nad Čedco

134

tip datum zapisnika B, C, F 17. 6. 2013 B, C 4. 11. 2013 B 16. 12. 2012 A, C, E 4. 12. 2013 A, C, E, F 15. 1. 2014 2B, 2E, 2F 5. 6. 2013 B, C, F 17. 6. 2013 B, E 9. 6. 2013 B 20. 10. 2013 A, C, E, F 2. 8. 2013 B, F 2. 12. 2013 B, C, F 4. 1. 2014 A, C, E 4. 12. 2013 B, C, F 10. 12. 2013 B, C, F 17. 6. 2013 B, C 4. 11. 2013 A, E, F, H 8. 6. 2013 B, C, F 20. 10. 2013 B, 2E 29. 11. 2013 B, F 20. 10. 2013 B, F, H 1. 12. 2013 B 29. 10. 2013 B, C, F 20. 10. 2013 A 9. 4. 2011 B 20. 10. 2013 B, F B 12. 6. 2013 2B, C, F, H 1. 12. 2013 A, C, E, F 7. 10. 2013 A, C, E, F 9. 1. 2014 A, E, F 20. 12. 2013 B, F, H 11. 1. 2013 B 12. 12. 2013 B, C, F 3. 9. 2013 B, C, F, H 1. 12. 2013 B, C, F, H 1. 12. 2013 B 29. 10. 2013 B, F 20. 10. 2013 B 10. 1. 2013 H 1. 12. 2013 B, 2C 4. 1. 2014 B, D, 2E, G 16. 12. 2013 B, C 3. 9. 2013 B, C, F, H 1. 12. 2013 2B 10. 1. 2013 H 1. 12. 2013 A, C, E 4. 12. 2013 A, C, E 4. 12. 2013 B 6. 6. 2013 B, F 20. 10. 2013 A, C, E, F 25. 7. 2013 B, C, F, H 1. 12. 2013 B, C, F, H 1. 12. 2013 A, E, F, G 28. 11. 2013 B 13. 9. 2013 B, C, F, H 2. 12. 2013 B 27. 11. 2013 A, 2B 3. 1. 2013 B 3. 1. 2013 B 17. 9. 2013 A, E, F, G 27. 11. 2013

zapisnikar Miha Čekada Janez Stražišar Aleš Lajovict Janez Stražišar Janez Stražišar Janez Stražišar, Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Natalija Dovč, Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Anton Jenc Aleš Lajovic Miha Čekada, Aleš Lajovic Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic Janez Stražišar Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Staut Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Stražišar Janez Stražišar Aleš Lajovic Miha Čekada Janez Stražišar Miha Čekada Miha Čekada Ines Klinkon, Miha Staut Aleš Lajovic Miha Čekada Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Ines Klinkon, Miha Staut

Kataster

Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada

naslednjih dveh tabelah je seznam vseh novih jam, ki jih je na podlagi zapisnikov JK Železničar registriral Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. Zaradi zamika, ki preteče od oddaje zapisnika do njegove Registrirane jame leta 2012

kat. št. ime jame 10422 Jama pri Hrastovcu 10425 Viktorjev kevder

Registrirane jame leta 2013

kat. št. 9037 9062 10667 10726

ime jame Brezno 1 v gozdu nad Lučami Kinderjajček Zakorita 3 Zakorita 2

obdelave, je lahko jama registrirana še isto leto ali pa leto pozneje. Dve jami imata nizko katastrsko številko – v teh primerih gre za zapolnitev izpraznjenih številk, in sicer zaradi odpravljenih dvojnih registracij. 

zapisnikar Mateja Ferk Aleš Lajovic

zapisnikar Miha Čekada Matej Lipar Aleš Lajovic Aleš Lajovic

135

Članstvo

Seznam članov JK Železničar Napisani so vsi tisti, ki so v letih 2012 in 2013 plačali članarino.

2012

št. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. 47.

ime Barbora Sašo Alan Miha Milan Miha Natalija Tanja Andrej Milan Janez Matjaž Peter Petra Andrej Uroš Damjan Danjel Kristjan Borut Roman Ines Irena Marko Matej Alenka Nebojša Miha Matej Ciril Zvezda Igor Marjan Viktor Valter Matej Miha Anja Žiga Miran Jasna Iztok Mihaela Boštjan Mojca Luka Marko

136

priimek Appelová - Bara Arčon Bizjak Celarc Čehovin Čekada Dovč Erjavšek Simonič Erznožnik - Erzo Ferran Ferreira-Stražišar Fon Gedei Gostinčar Hliš Ilič Intihar - Brnte Ivančič Jeraj Jurkovič - Pac Kidrič Klinkon Košir Krašovec Lazar - Lazo Ložar Matijević - Nebi Melink - Glumac Mihailovski Mlinar - Cic Novak Pečar Perpar Raztresen Robič - Brko Rupnik Simonič Staut Šalehar Šmit Šubelj Sagmeister Tavčar Trček - Jolbe Triglav Čekada Vrviščar - Bole Vrviščar Zazula Zalokar Žnidaršič

2013

št. 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. 31. 32. 33. 34. 35. 36. 37. 38. 39. 40. 41. 42. 43. 44. 45. 46. 47.

ime priimek Barbora Appelová - Bara Sašo Arčon Irena Babič Suzana Basarič Alexandra Bengel - Alex Alan Bizjak Tim Bolhar Novak Benjamin Brvar Janez Jaka Cerar Nina Cof Miha Čekada Tanja Erjavšek Simonič Andrej Erznožnik - Erzo Mateja Ferk Milan Ferran Janez Ferreira-Stražišar Peter Gedei Tibor Gedei Vid Gorjan Petra Gostinčar Andrej Hliš Roman Hrdlička Bergelj Vesna Hrdlička Bergelj Uroš Ilič Damjan Intihar - Brnte Danjel Ivančič Kristjan Jeraj Snežana Jeretina - Sneki Borut Jurkovič - Pac Jernej Kalan Roman Kidrič Ines Klinkon Irena Košir Marko Krašovec ml. Marko Krašovec st. Blaž Kučuk Milan Kuzmič - Badi Matej Lazar - Lazo Nevenka Lokovšek Alenka Ložar Joško Marković Miha Marković Nebojša Matijević - Nebi Miha Melink - Glumac Robi Mesojednik - Trami Matej Mihailovski Ciril Mlinar - Cic

2013

št. 48. 49. 50. 51. 52. 53. 54. 55. 56. 57. 58. 59. 60. 61. 62. 63. 64. 65. 66. 67. 68. 69. 70. 71. 72.

ime Simon Igor Marjan Viktor Valter Matej Miha Mojca Andrej Anja Mate Žiga Daniela Vesna Ciril Iztok Mihaela Primož Igor Boštjan Mojca Luka Matej Rok Marko

priimek Oprešnik Perpar Raztresen Robič - Brko Rupnik Simonič Staut Stritar Stržinar - Sale Šalehar Šanjug Šmit Štrempfelj Tanko Trček Trček - Jolbe Triglav Čekada Uršič - Dolenjček Vrhovec Vrviščar - Bole Vrviščar Zazula Zalokar Zalokar Žibrat Žnidaršič

Akcije

Seznami akcij JKŽ Akcije leta 2012

št. datum jama 1 7. 1. Nova jama 2 7. 1. Šimenkovo brezno 3

8. 1. Žirovcova jama

15. 1. Jama pri Sv. Treh Kraljih

5 6 7

15. 1. Lipiška jama 22. 1. Strmadna 29. 1. Strmadna

8 9

3. 2. Anžetovo brezno 4. 2. Jezerina

10 11 12 13

5. 2. 8. 2. 8. 2. 12. 2.

Habečkov brezen Malo Okence Veliko Okence Suho brezno pri Mali Lazni

14 12. 2. Dihalnik Šice 15 14. 2. Jama v gradu pri Osojnici 16 19. 2. Mačkovica (jamarska šola) 17 21.-29.2. Jame v Avstraliji: Loch Ard Gorge Caves, Tarragal Caves, White Wells caves, Weebubbie cave, Abrakurrie caves, Madura cave, Nurina cave, Murra-el-Elevyn cave 18 23. 2. Majčevo brezno 19 25. 2. Ferranova buža 20 26. 2. Vranja jama (jamarska šola)

21 3. 3. Gilgar Cave, Catacombs Cave, Steamagonga Caves (Avstralija) 22 4. 3. Škamprlova jama (jamarska šola) 23 24 25 26

4. 3. 8. 3. 10. 3. 11. 3.

27 28 29 30

14. 3. 16. 3. 17. 3. 18. 3.

31 18. 3. 32 22. 3. 33 24. 3. 34 24. 3. 35 24. 3. 36 25. 3. 37 25. 3.

udeleženci Andrej Hliš, Alan Bizjak, Jasna Tavčar Nebojša Matijević - Nebi, Boštjan Vrviščar - Bole, Iztok Trček - Jolbe, Daniela Štrempfelj, Mate Šanjug, Matej Mihailovski, Nace Labernik (DRP Škofja Loka) Peter Gedei, Alan Bizjak, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Borut Jurkovič - Pac, Milan Ferran, Mojca Stritar + 1 (DZRJ SR Domžale) Alan Bizjak, Nebojša Matijević - Nebi, Barbora Appelová - Bara, Andrej Hliš, Uroš Ilič + 2 Matej Lazar - Lazo, Rok Žibrat + 2 Andrej Hliš, Barbora Appelová - Bara, Jasna Tavčar, Alan Bizjak, Primož Gnezda Andrej Hliš, Barbora Appelová - Bara, Jasna Tavčar, Alan Bizjak, Boštjan Vrviščar Bole, Mojca Vrviščar Zazula Barbora Appelová - Bara, Jasna Tavčar Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević - Nebi, Mojca Stritar, Blaž Kučuk; Nace Labernik (DRP Škofja Loka) + 5 Primož Gnezda, Alan Bizjak + 2 (DZRJ SR Domžale) Igor Vrhovec, Uroš Ilič Alan Bizjak, Jure Batorek, Marko Lah Alan Bizjak, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Jasna Tavčar, Barbora Appelová - Bara, Andrej Hliš Uroš Ilič; Dare Hribar + 1 (JK Krka) + 2 (JD Carnium Kranj) Milan Ferran, Matej Mihailovski Matej Lazar - Lazo, Primož Uršič - Dolenjček, Alan Bizjak, Boštjan Vrviščar - Bole; tečajniki: Marko Žnidaršič, Irena Košir + 1 Mateja Ferk, Matej Lipar

Uroš Ilič; Rok Planinc + 2 (DZRJ SR Domžale) Uroš Ilič, Miha Staut, Mojca Stritar, Alan Bizjak; Dare Hribar (JK Krka); Marko Erker (JD Logatec) Matej Lazar - Lazo, Primož Uršič - Dolenjček, Alan Bizjak, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Andrej Hliš, Snežana Jeretina - Sneki, Benjamin Brvar, Sara Brvar, Mirela Čehić, Tomaž Guzej, Jernej Petrovčič - Jerko, Aleš Lajovic; tečajniki: Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč, Marko Žnidaršič, Irena Košir, Alenka Ložar + 3 Mateja Ferk, Matej Lipar + 3

Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski, Andrej Hliš, Matej Lazar - Lazo, Jasna Tavčar, Nebojša Matijević - Nebi; tečajniki: Irena Košir, Alenka Ložar, Janez Ferreira-Stražišar, Marko Žnidaršič, Natalija Dovč Vodna jama nad Očesi Uroš Ilič, Matej Zalokar + 3 (JD Rakek) Planinska jama Alan Bizjak, Ciril Mlinar - Cic, Matej Simonič, Matej Zalokar; Jože Pristavec - Joc + 2 Ocizeljske ponikve Uroš Ilič; Bor Vidic + 4 (DZRJ SR Domžale) Rakov Škocjan (jamarska šola) Matej Lazar - Lazo, Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Alan Bizjak, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski, Snežana Jeretina - Sneki, Benjamin Brvar, Primož Uršič - Dolenjček; tečajniki: Janez Ferreira-Stražišar, Irena Košir, Alenka Ložar, Marko Žnidaršič, Natalija Dovč, Jure Batorek Majčevo brezno Uroš Ilič + 2 (DZRJ SR Domžale) Vodna jama nad Očesi Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Mateja Ferk, Matej Zalokar nova jama Kristjan Jeraj, Jernej Petrovčič - Jerko Ocizeljske ponikve (jamarska šola) Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski, Matej Lazar - Lazo, Alan Bizjak, Jasna Tavčar, Andrej Hliš, Nebojša Matijević - Nebi, Matej Simonič, Tanja Erjavšek Simonič; tečajniki: Janez Ferreira-Stražišar, Alenka Ložar, Marko Žnidaršič, Irena Košir Dihalnik Šice Uroš Ilič; Dare Hribar + 2 (JK Krka) +1 Babja luknja Marko Žnidaršič, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Irena Košir Kuheljeva jama (čistilna akcija) Matej Mihailovski, Daniela Štrempfelj, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Iztok Trček - Jolbe, Viktor Robič - Brko, Matej Lazar - Lazo, Janez FerreiraStražišar, Natalija Dovč, Miha Čekada, Aleš Lajovic, Benjamin Brvar Budnarjeva jama, Zelenkotova jama, Šimenkovo Igor Perpar, Simona Glavan + 3 otroci, Miha Čekada + 2 otroka brezno, Jama v Kavčevem (preverjanje lege) Osoletova jama Uroš Ilič; Rok Planinc, Bor Vidic + 5 (DZRJ SR Domžale) Vodna jama nad očesi Uroš Ilič; Dare Hribar (JK Krka) + 2 (JD Rakek) + 1 Ledenica na Golteh Jasna Tavčar, Andraž Tarman, Andrej Hliš

137

Akcije št. 38 39 40

datum 25. 3. 27. 3. 29. 3.

41 42 43 44

31. 3. 1. 4. 1. 4. 1. 4.

45 6. 4. 46 7. 4. 47 7. 4. 48 8. 4. 49 50 51 52 53

9. 4. 13. 4. 14. 4. 14. 4. 14. 4.

54 55 56 57 58 59

15. 4. 15. 4. 18. 4. 18. 4. 21. 4. 21. 4.

60 21. 4. 61 22. 4. 62 63 64 65 66 67

29. 4. 1. 5. 1. 5. 2. 5. 12. 5. 13. 5.

68 69 70 71

13. 13. 13. 19.

5. 5. 5. 5.

72 20. 5. 73 74 75 76

20. 5. 24. 5. 25. 5. 27. 5.

77 29. 5. 78 29. 5. 79 30. 5. 80 2. 6. 81 2. - 3. 6. 82 2. 6. 83 4. 6. 84 5. 6. 85 6. 6. 86 9. 6. 87 10. 6.

138

jama Podpeška jama Kompoljska jama Gradišnica

udeleženci Matej Mihailovski, Alan Bizjak, Ciril Mlinar - Cic Alan Bizjak, Marko Lah, Matej Simonič, Matej Mihailovski Andrej Hliš, Kristjan Jeraj, Matej Lazar - Lazo, Jasna Tavčar, Jernej Petrovčič - Jerko, Danjel Ivančič, Primož Gnezda, Marko Žnidaršič, Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč, Irena Košir, Alenka Ložar Podstenska jama Marko Žnidaršič, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Mojca Stritar Bevška jama Kristjan Jeraj, Jernej Petrovčič - Jerko Zelške jame Mate Šanjug, Milan Kuzmič - Badi, Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević - Nebi + 5 Gorjanska jama Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Marko Žnidaršič, Irena Košir, Janez Ferreira-Stražišar, Alan Bizjak; Marko Erker (JD Logatec) Belojača Mateja Ferk Žirovcova jama Milan Ferran, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Natalija Dovč, Irena Košir, Marko Žnidaršič, Janez Ferreira-Stražišar Habečkov brezen Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Matej Lazar - Lazo Brezno pod Velikih vrhom (jamarska šola) Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula; tečajniki: Natalija Dovč, Janez Ferreira-Stražišar, Irena Košir, Marko Žnidaršič Bevška jama Kristjan Jeraj, Jernej Petrovčič - Jerko Majčevo brezno Uroš Ilič; Rok Planinc + 1 (DZRJ SR Domžale) Postojnska jama Matej Mihailovski, Mateja Ferk Predjama Miha Staut, Peter Gedei + 2 Francoza Huda luknja (vaja JRS) Andrej Hliš, Uroš Ilič, Jasna Tavčar, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Miha Staut, Daniela Štrempfelj + JRS Huda luknja (izlet JKŽ) vseklubska akcija: 25 udeležencev Majčevo brezno Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Matej Lazar - Lazo Železna jama Jasna Tavčar, Marko Žnidaršič Škocjanske jame, Mahorčičeva jama Mojca Stritar, Andrej Stržinar - Sale, Peter Gedei Škocjanske jame Andrej Stržinar - Sale, Peter Gedei Rakov Škocjan (jamarska šola - izpit) Boštjan Vrviščar - Bole; izpit jamar: Matej Lazar - Lazo, Jasna Tavčar, Andrej Hliš; izpit pripravnik: Alenka Ložar, Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč, Marko Žnidaršič, Irena Košir Zelške jame Matej Zalokar, Jasna Tavčar, Marko Žnidaršič, Alenka Ložar, Irena Košir, Boštjan Vrviščar - Bole Ferranova buža (akcija, nato reševanje) Marko Žnidaršič, Andrej Hliš, Boštjan Vrviščar - Bole, Miha Staut, Alan Bizjak, Alenka Ložar, Janez Ferreira-Stražišar, Mojca Stritar + 1 (KŠJK SS Velenje) + 1 (DZRJ SR Domžale) + 1 (JD Gorenja vas) + 14 JRS Majčevo brezno Jasna Tavčar, Andraž Tarman, Andrej Hliš, Marko Žnidaršič, Alan Bizjak Žirovcova jama Marko Žnidaršič, Milan Ferran Kompoljska jama Alan Bizjak + 1 Planinska jama Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Marko Žnidaršič Franceljnova konta Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Irena Košir Žirovcova jama Peter Gedei, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Nebojša Matijević Nebi Jama pri Gnezdu Matej Lazar - Lazo, Jasna Tavčar, Andrej Hliš, Marko Žnidaršič Katedrala Nadrt, Cev Andrej Hliš, Natalija Dovč, Janez Ferreira-Stražišar Medvedjak Uroš Ilič + 2 (DZRJ SR Domžale) Kačna jama (reševalna vaja) Andrej Hliš, Uroš Ilič, Jasna Tavčar, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Daniela Štrempfelj, Miha Staut + 45 JRS Medvedjak Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč + 2 (JD Sežana) Kompoljska jama Marko Lah, Jure Batorek, Matej Simonič Jama v Strašilu Borut Jurkovič - Pac Kompoljska jama Marko Lah, Jure Batorek, Matej Simonič Ledena jama pri planini Viševnik Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Marko Žnidaršič, Miha Staut, Peter Gedei, Mojca Stritar, Irena Košir, Borut Jurkovič - Pac; Marko Erker (JD Logatec) Jama Koliševka, Spodmol pri koliševki, Ledena Janez Ferreira-Stražišar, Mateja Ferk jama pod Magdalensko goro, Ciganska luknja Suhadolca Alan Bizjak, Jure Batorek Jama pri Gnezdu Matej Lazar - Lazo, Gorazd Grmek Golokratna jama Peter Gedei, Boštjan Vrviščar - Bole, Alexandra Bengel - Alex, Timo Hess Huda luknja, Sevškova rupa (izpiti JRS) Andrej Hliš, Uroš Ilič, Miha Staut, Jasna Tavčar + 25 JRS Huda luknja Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč Lipiška jama Nebojša Matijević - Nebi, Milan Kuzmič - Badi + 15 Postojnska jama Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč, Mateja Ferk Babja luknja Janez Ferreira-Stražišar, Marko Žnidaršič Lipiška jama Uroš Ilič; Rok Planinc, Aleš Stražar (DZRJ SR Domžale); Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje) + 6 Klemenškov pekel Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Alenka Ložar, Maks Petrič (ŠJK Topolščica)

Akcije št. datum 88 10. 6. 89 16. 6. 90 16. 6. 91 16. 6. 92 23. 6.

jama Trontljevo brezno, Veliki, Mali in Srednji kevderc v Bukovju Grotta Impossibile (Italija) Pološka jama Brezno pod Kafrlom Kavkna jama

udeleženci Janez Ferreira-Stražišar + 2

Jasna Tavčar, Andraž Tarman Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Miha Staut + 15 (DZRJ Ljubljana) Janez Ferreira-Stražišar Miha Staut, Boštjan Vrviščar - Bole + 1 (JD Dimnice Koper) + 1 (KŠJK SS Velenje) + 2 (JS PD Tolmin) 93 24. 6. Brezno pri gamsovi glavici Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) 94 28. 6. Habečkov brezen Andrej Hliš + 12 udeležencev srečanja Balkanske jamarske zveze 95 28. 6. Zelške jame, Gradišnica Uroš Ilič, Matej Zalokar + novinarji 96 29. 6. Logarček Janez Ferreira-Stražišar + 7 udeležencev srečanja Balkanske jamarske zveze Primož Gnezda, Jasna Tavčar + 6 udeležencev srečanja Balkanske jamarske zveze 97 29. 6. Habečkov brezen Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Ciril Trček + 7 udeležencev srečanja 98 29. 6. Ocizeljske ponikve Balkanske jamarske zveze 99 29. 6. Kačna jama Uroš Ilič + 1 (JD Gorenja vas) + 7 udeležencev srečanja Balkanske jamarske zveze Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale), Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje) + 1 100 30. 6. Pucov brezen Makedonec 101 30. 6. Medvedjak Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula + 9 udeležencev srečanja Balkanske jamarske zveze 102 30. 6. Najdena jama Jasna Tavčar, Andrej Hliš, Miha Staut + 30 (mednarodna reševalna vaja) 103 2. 7. Habečkov brezen Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) + 2 Makedonca 104 3. 7. Ferranova buža Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) + 2 Makedonca 105 4. 7. Najdena jama Natalija Dovč, Janez Ferreira-Stražišar 106 5. 7. Habečkov brezen Andrej Hliš, Irena Košir, Primož Gnezda 107 5. 7. Veliki naravni most Uroš Ilič, Matej Zalokar + 2 Makedonca 108 6. 7. Dihalnik Šice Uroš Ilič; Dare Hribar (JK Krka) + 2 Makedonca 109 7. 7. Jama v Partu pri ogradi, LP2 Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) + 2 Makedonca 110 8. 7. Brezno pri Leški planini Andrej Hliš, Alenka Ložar, Matej Lazar - Lazo, Jasna Tavčar, Andraž Tarman, Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) + 2 Makedonca 111 10. 7. Jama pri Tisi Janez Ferreira-Stražišar 112 13. 7. Habečkov brezen Andrej Hliš, Janez Ferreira-Stražišar 113 13. 7. Ocizeljske ponikve Uroš Ilič, Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) 114 19. 7. Črna jama Uroš Ilič + 3 (JD Gorenja vas) 115 19. 7. Habečkov brezen Andrej Hliš, Alenka Ložar 116 20. 7. Neznana jama Miha Staut, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Peter Gedei, Andrej Mihevc (IZRK) 117 21. 7. Planinska jama Matej Mihailovski, Mateja Ferk, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Ferreira-Stražišar 118 21. 7. Rogačevo brezno Janez Ferreira-Stražišar 119 21. 7. Klomsko brezno (kondiciranje JRS) Andrej Hliš + 15 JRS 120 23. 7. Býčí skála, Češka Sašo Arčon, Danjel Ivančič, Barbora Appelová - Bara, Primož Gnezda 121 25. 7. Biserujka (Hrvaška) Daniela Štrempfelj + nečakinji 122 27. 7. Jama pri električni omarici, Jama dveh klubov, Miha Čekada, Mojca Stritar, Dejan Hladnik, Matjaž Cvar Vrhniška jama, Spodnja Polšna, Jama pri Gnezdu, Jama nad Jamo pri Gnezdu, Krvava jama (preverjanje lege) 123 28. 7. Brezno pod Velikim vrhom, Spodmol ob Breznu Miha Čekada + družina pri Skednenci (preverjanje lege) Uroš Ilič; Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje); Rok Planinc, Bor Vidic + 1 (DZRJ 124 28. 7.- Blaubeuren, Nemčija (jamarski tabor): 15. 8. Gustav-Jakob-Höhle, Rossgallschacht, SR Domžale) + 30 udeležencev tečaja Falkensteirnerhöhle, Vetterhöhle, Tieferhöhle, Todtsburger Schacht, Steeb Schacht 125 28.7.-2.8. Yalacik, Çadir Çukuru, Yellibel, Yerköprü (Turčija) Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Zalokar + 3 (JD Rakek) 126 29. 7. Čotova jama (preverjanje lege) Miha Čekada, Gregor Čekada 127 29. 7. Lokvarka Jasna Tavčar + 2 128 31. 7. Gradišnica Jasna Tavčar, Alenka Ložar, Andrej Hliš; Marko Erker (JD Logatec) 129 4. 8. Ledena jama pri planini Viševnik Peter Gedei, Miha Staut, Mojca Stritar, Blaž Kučuk, Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Andraž Tarman, Alenka Ložar, Alexandra Bengel - Alex, Timo Hess 130 4. 8. Drnovček Milan Ferran 131 10. 8. Matjaževa jama na Peci Miha Čekada, Primož Čekada, Gregor Čekada 132 10. 8. Davorjevo brezno Peter Gedei, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Alexandra Bengel - Alex 133 11. 8. Brezno v Pohkovem talu Janez Ferreira-Stražišar 134 15. 8. Planinska jama Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Mateja Ferk, Janez Ferreira-Stražišar 135 18. 8. Postojnska jama Mateja Ferk, Marko Žnidaršič, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Ferreira-Stražišar 136 19. 8. Brezno na Koru 2, Jama v Fonžlohtu Janez Ferreira-Stražišar 137 19. 8. Dihalnik Šice Uroš Ilič; Urban Slana, Peter Gliha + 1 (JK Krka) 138 23. 8. Črna jama Uroš Ilič; + 3 (JD Gorenja vas)

139

Akcije št. datum 139 24. 8. 140 25. 8. 141 27. 8. 142 28. 8. 143 29. 8. 144 30. 8. 145 2. 9.

udeleženci Janez Ferreira-Stražišar, Milan Ferran, Boštjan Vrviščar - Bole Uroš Ilič; Urban Slana, Peter Gliha + 1 (JK Krka) Jasna Tavčar + (DZRJ Kranj) Uroš Ilič + 16 (JD Rakek, DZRJ LČ Postojna ...) Andrej Hliš, Jasna Tavčar + 2 (DZRJ SR Domžale) Uroš Ilič + 4 (JD Gorenja vas) Uroš Ilič, Matej Mihailovski; Rok Planinc + 1 (DZRJ SR Domžale); Marko Erker + 1 (JD Logatec) 146 2. 9. Jama na meji Jasna Tavčar, Janez Ferreira-Stražišar; Marko Erker (JD Logatec) 147 4. 9. Šemonovo brezno Janez Ferreira-Stražišar, Irena Košir; Marko Erker (JD Logatec) + 1 (DZRJ Ljubljana) Ciril Trček, Simon Oprešnik, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar - Bole 148 9. 9. Novokrajska jama 149 15. 9. Jama SS Boštjan Vrviščar - Bole, Nebojša Matijević - Nebi, Barbora Appelová - Bara + 5 Čehov Boštjan Vrviščar - Bole, Milan Horňák - Milč, Nebojša Matijević - Nebi, Bara Appelo150 15. 9. Slivarske ponikve vá + 5 Čehov 151 16. 9. Planinska jama Boštjan Vrviščar - Bole, Ciril Mlinar - Cic, Simon Oprešnik, Matej Mihailovski Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Mojca Stritar, Marko Krašovec, Luka 152 18. 9. Medvedjak Zalokar + 2 Američana 153 21. 9. Anžetova jama Janez Ferreira-Stražišar + 1 (DZRJ Ljubljana) 154 21. 9. Najdena jama Boštjan Vrviščar, Miha Staut, Matej Mihailovski, Uroš Ilič + JRS, ETP in udeleženci tečajev Andrej Hliš + družina 155 23. 9. Jama Pekel 156 24. 9. Jama Zateglovka Janez Ferreira-Stražišar, Irena Košir 157 25. 9. Dvatisoča jama Jasna Tavčar, Janez Ferreira-Stražišar 158 29. 9. Jama na Velči ravni Janez Ferreira-Stražišar 159 29. 9. Grotta Impossibile (Italija) Peter Gedei, Jasna Tavčar, Mojca Stritar, Alenka Ložar, Andrej Erznožnik - Erzo, Miha Staut, Nebojša Matijević - Nebi 160 4. 10. Trojno brezno Janez Ferreira-Stražišar, Andrej Hliš, Boštjan Vrviščar - Bole; Marko Erker (JD Logatec) Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Andrej Hliš; Marko Erker + 3 (JD 161 6. 10. Paradana Logatec); Bor Vidic + 2 (DZRJ SR Domžale) + 1 (JD Gorenja vas) + 1 (KŠJK SS Velenje) + 2 (JD Sežana) 162 7. 10. Županova jama medgeneracijsko srečanje: 52 odraslih + 19 otrok 163 8.-13. 10. Rassel (3×), Landenousse, Truffe, Saint George Matej Simonič, Jure Batorek, Marko Lah, Alan Bizjak (Francija) 164 12. 10. Zelške jame Jasna Tavčar, Peter Gedei, Boštjan Vrviščar - Bole, Jože Pristavec - Joc, Luka Zalokar + 4 RTV 165 14. 10. Bidovčeva luknja Jasna Tavčar + 4 (DZRJ Kranj) 166 18. 10. Zelške jame Boštjan Vrviščar - Bole, Luka Zalokar, Borut Jurkovič - Pac + 25 delavcev od Paca 167 21. 10. Brezno pri Leški planini Jasna Tavčar + 7 (DZRJ Kranj) 168 27. 10. Jopičeva jama, Hrvaška (reševalna vaja) Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula + 2 (DZRJ SR Domžale) + 1 (KŠJK SS Velenje) 169 27. 10. Brezno pri Leški planini (vaja JRS) Daniela Štrempfelj, Uroš Ilič, Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Iztok Trček - Jolbe, Igor Vrhovec + 35 JRS 170 28. 10. Gruta Bart, Gruta do Rio Areia (Brazilija) Miha Staut + 5 Brazilcev 171 28. 10. Jeralovo brezno Jasna Tavčar + 7 (DZRJ Kranj) 172 31. 10. Golerjev pekel Uroš Ilič, Irena Košir; Rajko Bračič, Den Vrhovnik +3 (KŠJK SS Velenje) + 1 (DZRJ SR Domžale) + 2 (JD Sežana) + 1 (JD Dimnice Koper) 173 3. 11. Tajna jama Uroš Ilič; Rajko Bračič, Den Vrhovnik, Tina Bizjak + 1 (KŠJK SS Velenje); Urban Slana, Peter Gliha + 1 (JK Krka) + 2 (DZRJ SR Domžale) + 2 174 4. 11. Vrhniška jama Mojca Stritar, Blaž Kučuk + 1 175 6. 11. Jama Pekel Ciril Mlinar - Cic + 3 (JK ČG Prebold) 176 8. 11. Gradišnica Andrej Hliš, Matej Lazar - Lazo, Primož Gnezda, + 3 (DZRJ Kranj) 177 10. 11. Golerjev pekel Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Uroš Ilič, Andrej Hliš, Jasna Tavčar 178 10. 11. Apolonova jama Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč 179 13. 11. Logarček Mitja Šiška, Irena Košir; Marko Erker (JD Logatec) 180 13. 11. Jama na meji Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč 181 17. 11. Podstenska jama Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Marko Žnidaršič 182 17. 11. Ivkov ponor (Srbija) Uroš Ilič; Rajko Bračič, Tina Bizjak (KŠJK SS Velenje); Marko Erker + 1 (JD Logatec) + 1 (JD Dimnice Koper) 183 18. 11. Šolnovo brezno Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Alenka Ložar, Marko Žnidaršič; Nace Labernik (DRP Škofja Loka) 184 18. 11. Jančja jama, Barbarino brezno, Brezno pri Miha Čekada, Aleš Lajovic, Roman Modic Zakrajškovem mlinu (preverjanje lege) 185 20. 11. Logarček Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč, Irena Košir; Marko Erker (JD Logatec) + 1 186 20. 11. Turkova jama Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč, Irena Košir 187 23. 11. Gašpinova jama Uroš Ilič; Rajko Bračič, Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje); Marko Erker (Logatec) + 1 Srbkinja 188 24.-25.11. Klemenškov pekel Andrej Hliš, Jasna Tavčar; Bor Vidic + 1 (DZRJ SR Domžale) + 1 (KŠJK SS Velenje) 189 30. 11. Mačkovica Janez Ferreira-Stražišar + Cynthia Ferreira-Stražišar 190 1. 12. Majčevo brezno (kondiciranje in reševanje) Jasna Tavčar, Andrej Hliš + 19 JRS 191 4. 12. Gašpinova jama Janez Ferreira-Stražišar, Irena Košir, Marko Žnidaršič; Marko Erker (JD Logatec)

140

jama Drnovček Dihalnik Šice Aražova luknja Tkalca jama Gorjuša (vaja JRS) Črna jama pri Medvedovem brdu Najdena jama

Akcije št. datum jama 192 8. 12. Lipiška jama 193 8. 12. Golerjev pekel 194 9. 12. Čaganka 195 14. 12. Zelške jame 196 15. 12. Klevevški jami 197 20. 12. Šimenkovo brezno 198 22. 12. Brezno pod žičnico 199 22. 12. Skalarjevo brezno 200 23. 12. Klemenškov pekel 201 25.-29.12. Postojnska jama 202 26. 12. Huda luknja 203 29. 12. Skalarjevo brezno 204 29. 12. Ferranova buža 205 30. 12. Suhadolca

udeleženci Nebojša Matijević - Nebi, Dejan Hladnik, Bojana Hladnik + 4 Uroš Ilič; Rok Planinc, Bor Vidic (DZRJ SR Domžale); Den Vrhovnik, Tina Bizjak + 1 (KŠJK SS Velenje); Urban Slana, Peter Gliha (JK Krka) Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Alan Bizjak, Marko Žnidaršič, Irena Košir + 3 (JK Novo mesto) Uroš Ilič, Matej Zalokar, Luka Zalokar + VZ Kranj (vzgojiteljica in 8 otrok) Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Alan Bizjak, Janez Ferreira-Stražišar + 1 Daniela Štrempfelj, Nebojša Matijević - Nebi, Matej Mihailovski, Alenka Ložar Andrej Hliš, Miha Staut, Boštjan Vrviščar - Bole; Marko Erker (JD Logatec) + 1 (JD Gorenja vas) + 1 (DZRJ SR Domžale) + 1 (JD DR Ajdovščina) Uroš Ilič + 1 (JD DR Ajdovščina) + 1 (JD Dimnice Koper) + 1 (JD Rakek) Uroš Ilič; Rajko Bračič, Den Vrhovnik + 2 (KŠJK SS Velenje) + 2 (ŠJK Topolščica) + 1 (JK Tirski zmaj) Peter Gedei, Jože Pristavec - Joc, Andrej Stržinar Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) Uroš Ilič, Andrej Hliš; Marko Erker (JD Logatec); Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) + 1 (DRP Škofja Loka) + 1 (Gorenja vas) + 2 (JD DR Ajdovščina) + 1 (JD Rakek) + 1 (JD Dimnice Koper) Milan Ferran, Marko Žnidaršič Alan Bizjak, Marko Lah, Matej Simonič

Akcije leta 2013

št. 1 2 3

datum 5. 1. 5. 1. 6. 1.

4 5 6

7. 1. 10. 1. 13. 1.

7 8

13. 1. 19. 1.

9 20. 1. 10 20. 1. 11 12 13 14 15 16 17 18 19

20. 1. 23. 1. 25. 1. 26. 1. 26. 1. 30. 1. 2. 2. 3. 2. 3. 2.

20 21 22 23 24 25

3. 2. 10. 2. 10. 2. 15. 2. 16. 2. 17. 2.

26 24. 2.- 3. 3. 27 1. 3. 28 3. 3. 29 10. 3. 30 16. 3. 31 17. 3.

jama Jama v dolini Suhe, Jama v Strašilu Jama v Partu pri ogradi Kačna jama

udeleženci Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Stritar, Miha Staut, Borut Jurkovič - Pac Uroš Ilič + 2 Nemca Uroš Ilič; Rajko Bračič, Den Vrhovnik + 1 (KŠJK SS Velenje); Urban Slana, Peter Gliha (JK Krka) + 3 Razbita jama Uroš Ilič, Matej Zalokar + 3 (JD Rakek) Jama za Bukovim vrhom Boštjan Vrviščar - Bole, Janez Ferreira-Stražišar Jama pri Sv. Treh Kraljih Nebojša Matijević - Nebi, Boštjan Vrviščar - Bole, Marko Žnidaršič, Janez FerreiraStražišar, Jernej Petrovčič - Jerko, Valter Rupnik, Alenka Ložar + 2 (JD Sežana) Dihalnik Šice Uroš Ilič; Dare Hribar, Urban Slana (JK Krka) Klemenškov pekel Uroš Ilič, Irena Košir; Rok Planinc + 1 (DZRJ SR Domžale), Rajko Bračič, Tina Bizjak + 1 (KŠJK SS Velenje) + 3 Vrhniška jama, Jama pri Gnezdu Andrej Hliš, Alenka Ložar Grotta Martina Cucchi (Italija) Peter Gedei, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Miha Staut, Daniela Štrempfelj, Janez Ferreira-Stražišar, Marko Žnidaršič + 2 (JD Sežana) Dihalnik Šice Uroš Ilič; Dare Hribar, Urban Slana, Peter Gliha (JK Krka) Lipiška jama Rok Žibrat, Janez Ferreira-Stražišar, Boštjan Vrviščar - Bole + 2 Menišija (pregled terena) Janez Ferreira-Stražišar, Cynthia Ferreira-Stražišar Ferranova buža Milan Ferran, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula + 1 (KŠJK SS Velenje) LP2 Uroš Ilič; Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje) + 1 (DZRJ SR Domžale) Matetova jama Uroš Ilič + 3 (DZRJ SR Domžale) Drnovček Milan Ferran, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula Viršnica Daniela Štrempfelj + 1 Skalonova jama Ines Klinkon, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Zalokar + 1 (JD Rakek) Velika Šprinščnica Uroš Ilič + 4 (DZRJ SR Domžale) LP2 Peter Gedei, Nebojša Matijević - Nebi, Alexandra Bengel - Alex, Timo Hess Huda luknja Uroš Ilič; Rajko Bračič, Den Vrhovnik, Tina Bizjak (KŠJK SS Velenje) + 1 Ferranova buža Milan Ferran, Boštjan Vrviščar - Bole Skednena jama Petra Gostinčar + 3 Davorjevo brezno Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski, Peter Gedei, Miha Staut, Mojca Stritar + 6 Italijanov Cenote: Eden, Tajmahal, Mayan Blue, Naharon, Matej Simonič, Marko Lah, Simon Oprešnik, Jure Batorek + 2 Car Wash, Nahoch Nah Chich, Dos Pisos, Jail House (Mehika) Majčevo brezno Uroš Ilič, Irena Košir; Marko Erker (JD Logatec); Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) Martinska jama Tibor Gedei, Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijević - Nebi; Nace Labernik (DRP Škofja Loka) Ferranova buža Milan Ferran, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Andrej Hliš, Matej Simonič, Alenka Ložar, Matej Zalokar Jazbina v Rovnjah Petra Gostinčar, Uroš Ilič Huda luknja (jamarska šola) Uroš Ilič, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar - Bole, Nebojša Matijević - Nebi, Alan Bizjak, Matej Simonič, Val Simonič, Ula Simonič; Irena Košir, Joško Marković; Den Vrhovnik, Rajko Bračič (KŠJK SS Velenje); Urban Slana, Peter Gliha (JK Krka); tečajniki: Ana Vončina, Janja Rutar, Miha Marković

141

Akcije št. datum jama 32 24. 3. Železna jama (jamarska šola) 33 34 35 36 37

25. 3. 27. 3. 27. 3. 31. 3. 31. 3.

Tisovec (pregled terena) Ferranova buža Železna jama (jamarska šola) Suho brezno pri Mali Lazni MT11

38 31. 3. Jama pri Sv. Treh Kraljih 39 1. 4. Huda luknja 40 41 42 43 44

1. 4. 2. 4. 6. 4. 6. 4. 7. 4.

45 7. 4. 46 10. 4. 47 11. 4. 48 13. 4.

Jama na Milah Gorjuša (tečaj JRS) Turkova jama Zelške jame Brimščica (jamarska šola) Suhadolca Bevško brezno Erčelova jama (Sovja jama), Jama pri Sovji jami, Kevderc ob velikolaški markaciji Kačja jama (čistilna akcija)

49 13. 4. Huda luknja 50 14. 4. Lipiška jama 51 52 53 54

16. 4. 19. 4. 20. 4. 21. 4.

Erčelova jama (Sovja jama) Anžetova jama Vranja jama Davorjevo brezno

55 56 57 58 59

21. 4. 21. 4. 25. 4. 27. 4. 28. 4.

Huda luknja (vaja JRS) Tular, rovi pod Kranjem (izlet JKŽ) Babja luknja Ferranova buža Burja

60 1. 5. Jama SS 61 1.-4. 5. Snežnik (jamarski tabor) 62 11. 5. Pološka jama (vaja JRS) 63 12. 5. Huda luknja 64 15. 5. Pruh (pregled terena) 65 18. 5. Matjaževe kamre (izpiti JZS) 66 19. 5. LP2, Vilenica 67 68 69 70 71 72

22. 5. 22. 5. 23. 5. 24. 5. 25. 5. 26. 5.

Gradišnica Krimska jama, Pozabljena jama pri Kržišču Lojtrca Ferranova buža Pečina v Radotah Ocizeljske ponikve

73 29. 5. Vranja jama, Skednena jama 74 29. 5. Jama pri Gnezdu 75 1. 6. 76 1.-2. 6. 77 2. 6. 78 3.-10. 6.

142

Grotta Gigante (Italija) Huda luknja (izpiti JRS) Habečkov brezen Landenouse, St. George, Fontaine de Truffe, Ressel, Trou Madame (Francija)

udeleženci Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Alan Bizjak, Nebojša Matijević Nebi, Alenka Ložar, Aleš Lajovic, Uroš Ilič; tečajniki: Blaž Kučuk, Janez Jaka Cerar, Vesna Tanko, Vid Gorjan, Ciril Trček, Miha Marković, Ana Vončina, Janja Rutar Janez Ferreira-Stražišar, Cynthia Ferreira-Stražišar Matej Lazar - Lazo, Mojca Stritar, Boštjan Vrviščar - Bole Uroš Ilič, Alan Bizjak, Vesna Tanko + 1 Matej Lazar - Lazo, Andrej Hliš, Alenka Ložar Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Mojca Stritar, Blaž Kučuk, Janez Ferreira-Stražišar, Uroš Ilič, Peter Gedei Matej Mihailovski, Dejan Žugelj, Simon Oprešnik Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale); Den Vrhovnik, Rajko Bračič, Tina Bizjak + 2 (KŠJK SS Velenje) + 1 Janez Ferreira-Stražišar, Cynthia Ferreira-Stražišar Uroš Ilič + 5 JRS Peter Gedei + 8 Nebojša Matijević - Nebi, Mojca Stritar, Blaž Kučuk, Luka Zalokar + 10 Joško Marković, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Ferreira-Stražišar, Alenka Ložar, Andrej Hliš, Nebojša Matijević - Nebi; tečajniki: Vesna Tanko, Vid Gorjan, Janez Jaka Cerar, Miha Marković Uroš Ilič, Igor Vrhovec + 2 Andrej Hliš, Matej Lazar - Lazo, Alenka Ložar Boštjan Vrviščar - Bole, Janez Ferreira-Stražišar Matej Mihailovski, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Milan Kuzmič - Badi, Roman Hrdlička Bergelj, Vesna Hrdlička Bergelj, Mateja Ferk, Iztok Trček Jolbe, Nebojša Matijević - Nebi, Miha Celarc, Milan Ferran, Mate Šanjug Uroš Ilič; Rajko Bračič, Den Vrhovnik + 4 (KŠJK SS Velenje) Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Uroš Ilič, Miha Marković, Joško Marković, Mojca Stritar, Blaž Kučuk, Vid Gorjan + 3 Boštjan Vrviščar - Bole, Janez Ferreira-Stražišar Janez Ferreira-Stražišar + 1 (DZRJ Ljubljana) Ana Vončina, Janja Rutar, Matej Mihailovski Mojca Stritar, Blaž Kučuk, Alenka Ložar, Peter Gedei, Ines Klinkon, Nebojša Matijević - Nebi; Nace Labernik + 1 (DRP Škofja Loka) + 1 (DZRJ Ljubljana) + 1 Uroš Ilič, Ciril Trček; Rajko Bračič, Den Vrhovnik, Tina Bizjak + 6 (KŠJK SS Velenje) vseklubska akcija: 33 udeležencev + 5 (JD Carnium Kranj) Irena Košir, Ana Vončina, Janja Rutar, Boštjan Vrviščar - Bole; Marko Erker (JD Logatec) Milan Ferran, Andrej Hliš Peter Gedei, Janez Ferreira-Stražišar, Irena Košir, Valter Rupnik; Marko Erker (JD Logatec) + 3 (JD DR Ajdovščina) Kristjan Jeraj, Jernej Petrovčič - Jerko Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Valter Rupnik + 7 (JD Rakek) Andrej Hliš, Uroš Ilič, Miha Staut, Ciril Trček, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula + 49 JRS Janez Jaka Cerar, Vesna Tanko, Vid Gorjan, Blaž Kučuk, Ciril Trček, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Uroš Ilič, Joško Marković, Miha Marković, Ana Vončina, Janja Rutar; Rajko Bračič, Den Vrhovnik + 9 (KŠJK SS Velenje) Janez Ferreira-Stražišar Janez Jaka Cerar, Vid Gorjan, Vesna Tanko, Blaž Kučuk, Ciril Trček, Uroš Ilič, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Jaka Cerar, Vesna Tanko, Joško Marković, Miha Marković Andrej Hliš, Janez Jaka Cerar, Vid Gorjan, Alenka Ložar Janez Ferreira-Stražišar, Boštjan Vrviščar - Bole Daniela Štrempfelj + 2 (JK Novo mesto) + 1 (JS PD Tolmin) Milan Ferran, Boštjan Vrviščar - Bole + 1 Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Zalokar, Miha Staut + 1 (JD Sežana) Nebojša Matijević - Nebi, Vid Gorjan, Janez Jaka Cerar, Andrej Hliš, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Uroš Ilič, Blaž Kučuk, Mojca Stritar, Ines Klinkon, Daniela Štrempfelj, Alenka Ložar, Sašo Arčon; Zdenka Žitko + 2 (JD Sežana) Janez Ferreira-Stražišar; Marko Erker (JD Logatec) + 10 sodelavcev Andrej Hliš, Vid Gorjan, Janez Jaka Cerar, Joško Marković, Miha Marković; Tina Bizjak (KŠJK SS Velenje) Peter Gedei Uroš Ilič, Daniela Štrempfelj, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula + 32 JRS Andrej Hliš, Janez Jaka Cerar, Alenka Ložar Uroš Ilič, Igor Vrhovec, Matej Mihailovski + 1 (JD Rakek) + 3

Akcije št. datum jama 79 4. 6. Vrhniška jama 80 5. 6. Prečni hrib (pregled terena) 81 9. 6. Bevško brezno, Brezno pri apnenici, Luknja pri vrtači, Brezno v Veliki groblji, Jerkovnjača, Kevderc pri podvozu Štampetov most, Brezno nad Retovjem, Jama pri železniški postaji Verd (preverjanje lege) 82 9. 6. Brezno pod Kafrlom 83 12. 6. Zelške jame 84 12. 6. Suha reber (pregled terena) 85 15. 6. Ledena jama pri planini Viševnik 86 20. 6. Lukanske jame 87 22.-29.6. Miljanova jama, Slivski ponor, Peručica, Njeguševa/Dvogrla jama, Jankotova jama, Lipska jama (balkansko srečanje Črna gora) 88 25. 6. Pozabljena jama pri Kržišču 89 25. 6. Paradana 90 28. 6. Brezno na Prečnem hribu 91 29. 6. Mitjina jama 92 3. 7. Marjanščica 93 3. 7. Osoletova jama 94 5. 7. Ferranova buža 95 7. 7. Brezno pri Leški planini 96 9. 7. Vodna jama nad Očesi 97 10. 7. Šemonovo brezno 98 13. 7. Postojnska jama, Predjama 99 13. 7. Dihalnik Šice

udeleženci Andrej Hliš, Irena Košir, Ana Vončina, Janja Rutar Janez Ferreira-Stražišar Miha Čekada, Janez Jaka Cerar, Vid Gorjan, Aleš Lajovic, Roman Modic

Janez Ferreira-Stražišar Uroš Ilič, Luka Zalokar + VZ Kranj (vzgojiteljica in 8 otrok) Janez Ferreira-Stražišar Miha Staut, Vid Gorjan, Mojca Stritar, Blaž Kučuk, Valter Rupnik Matej Mihailovski Uroš Ilič, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Iztok Trček - Jolbe; Den Vrhovnik, Rajko Bračič, Tina Bizjak + 7 (KŠJK SS Velenje) + 3 (JD Sežana) + 1 (JD Gorenja vas) + 2 (JK Krka) + 4 Črnogorci Janez Ferreira-Stražišar + 1 (DZRJ Ljubljana) Andrej Hliš; Marko Erker (JD Logatec) + 6 Janez Ferreira-Stražišar; Marko Erker (JD Logatec) + 1 (DZRJ Ljubljana) Miha Staut, Mojca Stritar, Blaž Kučuk, Peter Gedei Vid Gorjan, Janez Jaka Cerar, Andrej Hliš, Alenka Ložar Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) Milan Ferran, Boštjan Vrviščar - Bole Uroš Ilič; Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje), Dare Hribar (JK Krka) Uroš Ilič, Matej Zalokar + 2 (JD Rakek) Andrej Hliš, Janez Jaka Cerar, Alenka Ložar Miha Čekada + družina Uroš Ilič, Joško Marković, Miha Marković, Tim Bolhar Novak; Dare Hribar, Peter Gliha, Urban Slana (JK Krka) + 5 (JK Novo mesto) 100 14. 7. Dihalnik Šice Uroš Ilič; Dare Hribar, Peter Gliha + 1 (JK Krka) 101 15. 7. Križna jama (ekskurzija UIS) Mateja Ferk, Janez Ferreira-Stražišar + 1 (JK Brežice) + 2 Čeha, Avstrijec, Japonec, 2 Američana 102 15. 7. Gradišnica (ekskurzija UIS) Miha Staut, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula; Marko Erker (JD Logatec) + 2 Čeha, Avstrijec, Japonec, 2 Američana 103 15. 7. Postojnska jama (ekskurzija UIS) Miha Staut, Janez Ferreira-Stražišar, Ines Klinkon, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Mateja Ferk + 20 tujcev 104 16. 7. Paradana (ekskurzija UIS) Miha Staut, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula; Marko Erker (JD Logatec) + 2 Čeha, Avstrijec, Japonec, 2 Američana 105 17. 7. Odolinske ponikve (ekskurzija UIS) Ines Klinkon, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula; Marko Erker (JD Logatec) + 2 Čeha, Avstrijec, Japonec, 2 Američana 106 17. 7. Mobyjeva jama, Kevderc pri Lenarščici, Jama 2 Miha Čekada, Andrej Stržinar - Sale pri Lenarščici, Katarinovčevo brezno, Logaška jama, Razpoka nad Drnulco (preverjanje lege) 107 17. 7. Vodna jama nad Očesi Uroš Ilič + 2 (Rakek), Jože Pristavec - Joc 108 18. 7. Kačna jama (ekskurzija UIS) Miha Staut, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula + Čeh, Avstrijec, Japonec, 2 Američana 109 19. 7. Škocjanske jame (ekskurzija UIS) Miha Staut, Janez Ferreira-Stražišar, Ines Klinkon, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Mateja Ferk + 20 tujcev 110 19. 7. Labodnica (Italija, ekskurzija UIS) Janez Ferreira-Stražišar, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Mateja Ferk; Marko Erker (JD Logatec) 2 Čeha, Avstrijec, Japonec, 2 Američana 111 20. 7. Vodna jama nad Očesi Uroš Ilič, Jože Pristavec - Joc + 2 (JD Rakek) 112 21. 7. Dihalnik Šice Uroš Ilič, Matej Mihailovski; Dare Hribar (JK Krka) + 7 113 23. 7. Mladečské jeskyně, Balcarka, Sloupsko-šošůvské Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Dejan Žugelj + 1 (JK GŽ Divača) jeskyně (Češka) + 1 (JK Kamnik) + 2 114 25. 7. Ovčja jama, Spodmol pri Ovčji jami, Pretrta Mateja Ferk, Janez Ferreira-Stražišar jama, Spodmol 1 in Spodmol 2 pri Pretrti jami 115 25. 7. Drnovček Milan Feran, Irena Košir 116 26. 7. Rudické propadání (Češka) Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Milan Horňák - Milč + 1 (DZRJ Luka Čeč Postojna) + 3 Slovaki + 3 Čehi 117 26. 7. Punkevní jeskyně (Češka) Miha Čekada + družina 118 27. 7. Tkalca jama Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Vid Gorjan, Mateja Ferk, Damjan Intihar - Brnte, Matej Zalokar, Jože Pristavec - Joc + 1 (JD Logatec) + 9 (JD Rakek) + 1 (DZRJ Ljubljana) 119 28. 7. Dihalnik Šice Uroš Ilič; Dare Hribar, Urban Slana, Peter Gliha (JK Krka) 120 29. 7.- Martinska jama, Medvedjak, Jazbina v Rovnjah, Peter Gedei, Miha Staut, Vid Gorjan, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, 2. 8. Kačna jama, Mitjina jama Alexandra Bengel - Alex, Matej Zalokar 121 30. 7. Brezno pod Tratnimi pečmi Janez Ferreira-Stražišar 122 3.-11. 8. Provalata, Melnička Peštera, Bela Voda, Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak; Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje) + 2 Makedonca + 2 Aramiska peštera, Zelen izvor, Kokova Dupka, Slatinski izvor (Makedonija)

143

Akcije št. datum jama 123 4. 8. Mala Karlovica 124 6. 8. Konasnica 125 7. 8. Jama ob poti na Komno 126 8. 8. Gradišnica 127 9. 8. Drnovček 128 15.-17. 8. Lukina jama (Hrvaška) 129 17. 8. Dihalnik Šice 130 18. 8. Ledena jama pri planini Viševnik 131 18. 8. Bobnova jama 132 24. 8. Paradana (vaja JRS) 133 26. 8. Gruta do Rio Areia (Brazilija) 134 28. 8. Ferranova buža 135 28. 8. Postojnska jama 136 30. 8. Brezno na Prečnem hribu 137 30.-31. 8. Paradana (vaja JRS) 138 1. 9. 139 1. 9. 140 6. 9. 141 7. 9.

Jama pod Babjim zobom Razpoka pod Malim Stolom Brezno na Prečnem hribu Huda luknja (izpiti JZS in treking)

142 8. 9. MT11 143 8. 9. Huda luknja, vodni rov 144 9. 9. Logarček 145 15. 9. Grotta Ercole (Pečina na Bloku), Italija 146 15.-21. 9. Paklenica, Kita Gaćešina (Hrvaška, tečaj JRS) 147 20. 9. Eiskogelhöhle (Avstrija) 148 24. 9. Jama turkizne vode 149 28.-29. 9. Huda luknja

udeleženci Vid Gorjan + (JD Rakek) Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Alexandra Bengel - Alex + 2 Francoza Miha Čekada, Primož Čekada, Gregor Čekada Boštjan Vrviščar - Bole, Vid Gorjan + 6 (DZRJ Ljubljana) Milan Feran, Irena Košir Valter Rupnik + 91 drugih članov mednarodne odprave Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak; Dare Hribar, Urban Slana, Peter Gliha + 1 (JK Krka) + 1 Vid Gorjan, Miha Staut, Andrej Stržinar - Sale Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak Andrej Hliš, Uroš Ilič, Daniela Štrempfelj, Vesna Hrdlička Bergelj + 32 JRS Miha Staut + 6 Brazilcev Vid Gorjan, Janez Ferreira-Stražišar, Boštjan Vrviščar - Bole Ciril Mlinar - Cic Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč Andrej Hliš, Uroš Ilič, Daniela Štrempfelj, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Vesna Hrdlička Bergelj + 58 JRS Nina Cof, Alenka Ložar Miha Čekada, Primož Čekada, Gregor Čekada Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula + 2 (KŠJK SS Velenje) + 3 (JD Carnium Kranj) + 5 Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak, Andrej Hliš, Matej Zalokar; Marko Erker (JD Logatec), Tina Bizjak (KŠJK SS Velenje) + 3 (JD Rakek) Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč Andrej Hliš, Uroš Ilič, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Miha Staut + 10 JRS + 25 tujcev Peter Gedei, Miha Staut, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Mojca Stritar, Blaž Kučuk, Janez Ferreira-Stražišar, Andrej Stržinar - Sale, Alexandra Bengel - Alex + nekaj Nemcev, 1 Nizozemka Janez Ferreira-Stražišar Uroš Ilič, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Tim Bolhar Novak; Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje) + VZ Kranj (vzgojiteljica in 9 otrok) Mojca Stritar, Blaž Kučuk Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč Matej Lazar - Lazo, Primož Gnezda, Sašo Arčon, Alenka Ložar Mateja Ferk, Matej Lipar

150 29. 9. Vranja jama, Mrzla jama 151 29. 9. Grotta dell' Alce (Jama pri Glini), Italija 152 2. 10. Jama SS 153 2.-12. 10. The Big Bad Bush Bush Ranger Cave, The Boy & Bear Cave, Burrabie Rockhole Cave, The Flowstone Cave, Mullamullang Cave, Triglav Zatrep Cave, Kekcev Zatrep Cave, Abrakurrie Cave (Nullarbor plain, Avstralija) 154 5. 10. Brezno pri Medvedovi konti Boštjan Vrviščar - Bole, Matej Mihailovski, Vid Gorjan, Janez Ferreira-Stražišar, Natalija Dovč, Peter Gedei 155 7. 10. Lipiška jama Uroš Ilič + 2 156 9. 10. Jama pri Sv. Treh Kraljih Matej Lazar - Lazo, Rok Žibrat, Alenka Ložar + 3 157 12. 10. Zelške jame Nebojša Matijević - Nebi, Petra Ogrin + 1 158 13. 10. Kaščica Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Matej Mihailovski, Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak; Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje); Peter Gliha, Dare Hribar, Urban Slana + 3 (JK Krka) +1 159 13. 10. Volčja jama Janez Ferreira-Stražišar 160 15. 10. Skednena jama Janez Ferreira-Stražišar, Cynthia Ferreira-Stražišar 161 15. 10. Rakov Škocjan Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak 162 16. 10. Ferranova buža Milan Ferran + 1 163 18. 10. Jama na meji Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Ferreira-Stražišar, Janez Jaka Cerar, Primož Gnezda, Alenka Ložar 164 18. 10. Jama nad Drnulco, Konjski rep, Poševna jama Miha Čekada, Milan Ferran, Aleš Lajovic, Jernej Petrovčič - Jerko pri Lenarčici, Izgubljena jama pri Lenarčici, Dvojno brezno pri Lenarčici, Kužijama (preverjanje lege) 165 18. 10. Tkalca jama Ciril Mlinar - Cic 166 19. 10. Tkalca jama Ciril Mlinar - Cic 167 19. 10. Kaščica Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula; Nace Labernik + 3 (DRP Škofja Loka) 168 19.-20. 10. Veliko vrelo, Pećine, Bristrac (Hrvaška) Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Igor Vrhovec + 4 169 23. 10. Apolonova jama Janez Ferreira-Stražišar, Cynthia Ferreira-Stražišar 170 23. 10. Jama za Bukovim vrhom Vid Gorjan, Andrej Hliš, Janez Jaka Cerar 171 24. 10. Križna jama Ciril Mlinar - Cic, Matej Mihailovski + 5 172 26. 10. Jama v udorni dolini, Brezno pravilne odločitve, Miha Čekada, Aleš Lajovic, Roman Modic Brezno pod vrhom, Jama v Raskovcu, Tonikovo brezno (preverjanje lege)

144

Akcije št. datum jama 173 26. 10. Podstenska jama

174 27. 10. Kristalna jama, Šolnovo brezno 175 31. 10. Janičja jama 176 1. 11. Majčevo brezno 177 3. 11. Šolnovo brezno 178 6. 179 8. 180 9. 181 9.

11. 11. 11. 11.

Brezno v zavoju RP2 Žirovcova jama Konasnica

182 9. 11. Križna jama 183 10. 11. Žiglovica 184 14. 11. Železna jama 185 15. 11. Mačkovica 186 16. 11. Rakin ponor (Srbija, reševalna vaja) 187 17. 11. Golobja jama 188 20. 11. Sevškova rupa 189 21. 11. Suhadolca 190 23. 11. Logarček 191 23. 11. Gorjuša (izpiti JRS) 192 24. 11. Pihalnik 193 25.-27. 11. Paradana 194 28. 11. Golobja jama 195 28. 11. Dimnice 196 28. 11. Majčevo brezno 197 28. 11. Železna jama 198 30. 11. Kačna jama 199 30. 11. Ledena jama pri planini Viševnik 200 30. 11. RP9 201 1. 12. Konasnica 202 8. 12. Konasnica 203 8. 12. Osoletova jama 204 9. 12. Brezno v Ulagovem talu 205 14. 12. Ferranova buža 206 15. 12. Šimenkovo brezno 207 19. 12. Železna jama 208 20.-22. 12. Brezno pod žičnico 209 21. 12. Ledena jama pri planini Viševnik 210 22. 12. Predjama 211 22. 12. Kostanjeviška jama

212 26. 12. Žirovcova jama 213 27. 12. Kačna jama 214 29. 12. Čaganka 215 31. 12. Žiglovica

udeleženci Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Janez Jaka Cerar, Marko Žnidaršič, Uroš Ilič, Alexandra Bengel - Alex, Timo Hess, Matej Zalokar, Joško Marković, Miha Marković, Vida Marković, Tim Bolhar Novak, Alan Bizjak, Robi Mesojednik - Trami, Barbora Appelová - Bara + 3 Čehi; Urban Slana, Peter Gliha (JK Krka) + 4 (JD Rakek) Peter Gedei, Alexandra Bengel - Alex, Timo Hess, Janez Ferreira-Stražišar, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula Uroš Ilič, Irena Košir, Tim Bolhar Novak, Janez Ferreira-Stražišar Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak, Miha Marković, Joško Marković; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale); Dare Hribar, Urban Slana, Peter Gliha + 2 (JK Krka) Andrej Hliš, Janez Jaka Cerar, Alenka Ložar Irena Košir, Milan Ferran Andrej Hliš, Mojca Stritar, Janez Jaka Cerar, Alenka Ložar Uroš Ilič, Miha Marković, Joško Marković, Vida Marković; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) + 4 (KŠJK SS Velenje) + 2 (JD Carnium) + 17 Janez Ferreira-Stražišar + 1 (DZRJL) + 2 Uroš Ilič; Dare Hribar, Urban Slana, Peter Gliha + 1 (JK Krka) Uroš Ilič, Daniela Štrempfelj, Tim Bolhar Novak; Bor Vidic (DZRJ SR Domžale) + VZ Kranj (4 otroci) Irena Košir, Janez Ferreira-Stražišar Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Andrej Hliš, Uroš Ilič + 3 JRS + 30 (Srbi, Bolgari, Madžari) Janez Ferreira-Stražišar, Jože Pristavec - Joc + 5 Andrej Hliš, Primož Gnezda, Janez Jaka Cerar, Alenka Ložar Alan Bizjak, Marko Lah, Jure Batorek Matej Mihailovski, Nebojša Matijević - Nebi, Mojca Stritar, Irena Košir, Alan Bizjak, Janez Jaka Cerar, Boštjan Vrviščar - Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Valter Rupnik, Ana Vončina, Janja Rutar, Mate Šanjug Andrej Hliš, Uroš Ilič, Daniela Štrempfelj + 8 JRS Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak, Miha Marković, Joško Marković; Dare Hribar, Urban Slana, Peter Gliha + 3 (JK Krka) Andrej Hliš; Marko Erker + 2 (JD Logatec) + 2 (DZRJ SR Domžale) + 1 (JD DR Ajdovščina) Boštjan Vrviščar - Bole, Janez Ferreira-Stražišar Miha Staut Andrej Hliš, Primož Gnezda, Janez Jaka Cerar, Alenka Ložar Uroš Ilič, Mate Šanjug, Tim Bolhar Novak, Jože Pristavec - Joc + VZ Kranj (4 otroci) Andrej Hliš, Primož Gnezda, Janez Jaka Cerar, Alenka Ložar, Vesna Tanko Miha Staut, Mojca Stritar, Andrej Stržinar - Sale Irena Košir, Milan Ferran Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak; Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje); Dare Hribar, Urban Slana, Peter Gliha + 2 (JK Krka) + 10 (JD Carnium Kranj) Peter Gedei, Nebojša Matijević - Nebi, Vesna Hrdlička Bergelj, Mojca Stritar, Alan Bizjak, Andrej Stržinar - Sale + 1 Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak, Miha Marković, Joško Marković; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale); Urban Slana + 1 (JK Krka) Janez Ferreira-Stražišar, Cynthia Ferreira-Stražišar Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale); Den Vrhovnik (KŠJK SS Velenje) Uroš Ilič, Daniela Štrempfelj, Boštjan Vrviščar - Bole, Iztok Trček - Jolbe, Matej Mihailovski, Vesna Hrdlička Bergelj, Mate Šanjug, Tim Bolhar Novak; Urban Slana + 1 (JK Krka); Nace Labernik (DRP Škofja Loka) Uroš Ilič; Rok Planinc (DZRJ SR Domžale) + VZ Kranj (4 otroci) Andrej Hliš, Alenka Ložar + ??? Boštjan Vrviščar - Bole, Miha Staut, Borut Jurkovič - Pac Nebojša Matijević - Nebi, Jasna Tavčar, Janez Jaka Cerar, Primož Gnezda + 1 (DZRJ LČ Postojna) Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak, Joško Marković, Miha Marković; Blaž Zaman; Dare Hribar, Urban Slana, Peter Gliha + 1 (JK Krka) + 4 (KŠJK SS Velenje) + 2 (JK ČG Prebold) + 3 (ŠJK Topolščica) + 2 (DZRJ SR Domžale) + 5 (JK Novo mesto) + 4 (KJ Kostanjevica na Krki) + 1 Kristina Jager, Milan Ferran, Peter Gedei Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak; Rok Planinc, Bor Vidic + 5 (DZRJ SR Domžale) + 3 (ŠJK Topolščica) Uroš Ilič, Tim Bolhar Novak + 6 (JK Novo mesto) Uroš Ilič; Dare Hribar, Urban Slana, Peter Gliha + 1 (JK Krka) + 4

145

Kratek nasvet piscem prispevkov Vsaka spodobna publikacija ima kakšen pravilnik, navodilo, priporočilo avtorjem. Tam piše, katerim bolj ali manj stro gim kriterijem mora članek zadostovati, da si zasluži objavo. Ker je Bilten JKŽ izjemno spodobna publikacija, si seveda ne more privoščiti, da česa takega ne bi imel. Je pa ta pravilnik zelo preprost: »Sprejmemo vsak članek, ki ga napiše kateri koli član ali simpatizer JKŽ, da le vsaj malo diši po jamah.« Radi bi pa opozorili na nekaj drugih nasvetov, ki bodo uredniku, tehničnemu uredniku in lektorju (kdor koli že to bodo v naslednjih številkah) precej olajšali delo. 1. Drži se rokov oddaje člankov! Stalnica Biltena JKŽ je, da ob roku za oddajo prispeta dva članka, največ trije. Sledijo prošnje, moledovanja in grožnje urednika, dva tedna pred oddajo Biltena v tiskarno pa se članki usujejo kot dež. Bodite toliko prijazni in ne čakajte na zadnji trenutek. 2. Ko enkrat pošlješ članek uredniku, naj to velja za gotovo! Ena največjih težav pri nekaterih avtorjih je pošiljanje novih in novih verzij in popravkov istega članka. Najprej prispe članek le na ogled, potem »ta prava« verzija, in ko je že dokončno urejena, še nekaj dodatnih popravkov. Če že pošlješ novo, popravljeno verzijo, označi svoje popravke, da ne bo treba uredniku oz. lektorju še enkrat vsega brati. 3. Če urednik prosi za kakšen popravek, popravi le tisto in nič drugega! Večkrat je kakšen stavek neroden in nerazumljiv, kakšno ime nejasno, načrt počečkan itd. Sporoči uredniku popravek, čeprav se morda tebi ne zdi umesten. Drugo pa pusti pri miru. 4. Če nimaš računalnika, nahecaj prijatelja, naj ti pretipka tekst! Gotovo ni naloga urednika, da pretipkava rokopise. Tudi tekst, ki ti ga prijatelj pretipka, naj velja za gotovega. Ne obremenjuj urednika naknadno še s tem, kako je prijatelj nekaj narobe pretipkal. 5. Ne prepiraj se z lektorjem o pravopisu! Lektor ni vsemogočen, tudi on se moti. Ampak v povprečju pa le precej izboljša pravopisno pravilnost Biltena. Zato ne vztrajaj pri tem, kje mora biti kakšna vejica; res ni naloga lektorja, da utemelji in dokaže vsako korekturo. 6. Ne prepiraj se z urednikom o obliki! Kakšno obliko bo imel tekst, kakšen font, kje bo mesto avtorjevega imena in priimka itd. – to je stvar urednika oz. tehničnega urednika. Kakšna zmešnjava bi bila, če bi si vsak po svoje izmišljeval za svoj članek? 7. Ne zameri uredniku, tehničnemu uredniku ali lektorju, če bodo kaj po svoje naredili! uredništvo

Vas muči matematika? Imate težave s fiziko? To sedaj ni več problem, saj imam rešitev za vas:

PENTAGRAM s.p. uspešno odpravlja težave. či baj, baj. Pokliči zdaj in problemu re Inštrukcije matematike in fizike, Mojca Vrviščar Zazula, 041 233 279

ANTHRON d.o.o. Trgovska ulica 3, SI - 6310 Izola tel.: 05 64 00 150 info@anthron.si www.anthron.si

Vabljeni v novo spletno trgovino

shop.mmsub.com

K a K o

d o

d o b r e g a

p o č u t j a

Za krepitev NOVAJA I V E možganov R Februar je mesec telesne in duševne izčrpanosti proti utrujenosti:

Katera prehranska dopolnila so najprimernejša zame?

proti išiasu in bolečinam v hrbtu

sok ječmenove trave in eterično olje sivke

Posebna priloga

KAKO SHUJŠATI

Katere jedi, napitki in prehranska dopolnila ustrezajo moji krvni skupini?

Z ovsom in mandlji proti holesterolu cover 166.indd 1

www.znanjezazdravje.com

Tedenski jedilnik za manj kilogramov

4.2.2014 16:08:48

SPELEO vrvi 9 - 11 mm Razvite posebej za jamarstvo majhen raztezek velika statična nosilnost izredna obstojnost proti obrabi

Planet Zemlja je za ljudi še vedno edini prostor za življenje. Vsak dan lahko s svojo izbiro prispevamo k varovanju tega edinstvenega prostora za prihajajoče generacije. Pošljite nam vašo staro ali uničeno vrv in mi bomo poskrbeli za brezplačno recikliranje. Nekatere odločitve so tako enostavne. Distributer v Sloveniji:

TREKING-ŠPORT d.o.o. www.treking-sport.si