Vsebina Beseda urednice................................................................................................................2 Poročilo predsednika za leto 2010 Nebojša Matijević – Nebi............................................3 Poročilo predsednika za leto 2011 Matej Mihailovski.......................................................4 Ledenka v sedmih korakih Mojca Stritar........................................................................5 Žirovcova ponovno Milan Ferran.................................................................................... 11 Jama Majkl Andrej Hliš..................................................................................................... 16 Nesojena Jama nad Prodi Miha Staut............................................................................22 Zjot nad Čedco Milan Ferran............................................................................................26 Na poti proti Lučki jami Matej Mihailovski in Uroš Ilič.....................................................28 Tovorjenje v Habečkovem breznu 2011 Primož Gnezda................................................32 Pesticidi Miha Čekada.........................................................................................................36 Glive – spregledani prebivalci jam Rok Tkavc............................................................... 41 Jamarska karta Kanina Miha Čekada..............................................................................42 Jame v Udin borštu Mateja Ferk in Matej Lipar................................................................44 Spletna stran JKŽ Peter Gedei..........................................................................................48 Žirovcova je desettisoča Petra Gostinčar.......................................................................49 Pridobitve v društvenih prostorih Nebojša Matijević – Nebi.........................................50 Jamarska odprava Zverinjačke rupe 2010 na Lovčen, Črna gora Mateja Ferk.......................................................................................................51 Jame v Avstraliji – planota Nullarbor Matej Lipar.......................................................54 Povratek na Crnopac Miha Staut....................................................................................58 Munižaba Vesna Hrdlička Bergelj....................................................................................... 61 Črna gora, avgust 2010 – Durmitor Primož Uršič – Dolenček.........................................63 Makedonija Iztok Trček – Jolbe.........................................................................................66 Oportunistično jamarjenje na Islandiji Ines Klinkon in Miha Staut...............................78 Prvo mednarodno srečanje jamskih fotografov v Franciji Peter Gedei...................83 Pot do jamarstva Jasna Tavčar.........................................................................................84 Čehinja v slovenskih jamah Barbora Appelová................................................................85 Jezero jamskih plavalcev Ciril Mlinar – Cic...................................................................87 Jamarska šola 2010 Nebojša Matijević..............................................................................91 JKŽ v JRS 2010/11 Boštjan Vrviščar – Bole in Mojca Vrviščar Zazula..................................92 Tekma v žimarjenju 2010 Mojca Vrviščar Zazula in Boštjan Vrviščar – Bole.....................93 Luciferovanje – kaj in kako? Viktor Robič – Brko..........................................................93 Luciferovanje 2010 Kristjan Jeraj....................................................................................95 Luci tokrat ostal lačen Alan Bizjak..................................................................................96 Kolesarjenje po podzemlju Pece Petra Gostinčar..........................................................97 Beg zapornikov Iztok Trček – Jolbe. ................................................................................98 Čistilna akcija v Kavčji jami Nebojša Matijevič – Nebi....................................................100 Čistilna akcija v Šimenkovi jami Mateja Ferk..............................................................102 In Memoriam: Sandi Horvat........................................................................................104 In Memoriam: Vito Hussu – Sokol .............................................................................105 In Memoriam: Metod Benedik – Bingelj...................................................................106 In Memoriam: Sašo Volk..............................................................................................108 Soneti Viktor Robič – Brko............................................................................................... 110 (P)osebne novice........................................................................................................... 112 Fotostrip ........................................................................................................................ 116 Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada .................................................. 118 Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada ..................................................120 Seznam članov JK Železničar..................................................................................... 121 Seznami akcij JKŽ.........................................................................................................122 Kratek nasvet piscem prispevkov............................................................................130
Uvodnik
Beseda urednice V prejšnji številki Biltena je dolgoletni urednik napovedal skorajšnje slovo in že pričel z iskanjem naslednika. No, nisem se ravno javila, ne pa tudi nisem rekla. Torej, Bilten se ponaša z novim urednikom, pardon, urednico – da se ne znajdem pod točo besed katere od zagrizenih feministk. Kljub začetni negotovosti so se člani in članice izkazali s precejšnjo mero zagrizenosti pri pisanju prispevkov, tako da so bile vse skrbi o zadovoljivem obsegu te številke odveč. Bilten se predstavlja v že ustaljeni zasnovi. Žal je rubrika Raziskave tudi tokrat nekoliko okrnjena, se je pa zato v zadnjih dveh letih nekoliko več dogajalo na drugih društvenih področjih – od čistilnih in pesticidnih akcij, arestantskih in kolesarskih ekspedicij do številnih bolj ali manj jamarskih udejstvovanj na tujem. S soneti pa nas še vedno navdušuje Brko, čeprav je v njih zaznati temačnejši podton. Člani in članice, uživajte ob branju pričujoče številke Biltena, predvsem pa bodite z mislimi pri jamah, novih odkritjih, globokih šahtih, dolgih meandrih, plazenju skozi novoodkrite ožine in podobnih podvigih! Petra Gostinčar
BILTEN, glasilo Jamarskega kluba Železničar št. 28 Naslov: Jamarski klub Železničar Hrvatski trg 2, 1000 Ljubljana, Slovenija http://www.jkz.si Bilten je brezplačen in izhaja občasno. Prva številka je izšla leta 1963. 551.44(497.12), 796.52 ISSN 1318-9190
28. zvezek so sestavili člani JKŽ. Uredila: Petra Gostinčar Lektorirala: Mojca Stritar Postavil: Peter Gedei Naklada: 400 izvodov Tisk: natisnjeno v Sloveniji.
Fotografija na naslovnici: Ledena Savica v Ledeni jami na Viševniku. Foto: Peter Gedei
2
Poročila
Poročilo predsednika za leto 2010 Nebojša Matijević – Nebi
T
o poročilo je kratek pregled dogodkov, ki so izstopali v letu 2010. Aktivnosti kluba so potekale na več področjih. V pris pevku sem jih razdelil na raziskovalne, izobraževalne, ekološke in družabne. Takoj po občnem zboru smo odšli na občni zbor JZS, na katerem so naši kandidati Iztok Trček – Jolbe, Mateja Ferk in Miha Čekada dobili mandat za delo v zveznih organih. Na klubskem področju so bili prva pridobitev za silo urejeni sanitarni prostori, ki jih prej ni bilo. Resnega dela smo se lotili takoj z začetkom jamarske šole, ki smo jo uspešno zaključili z izpiti v Bodeščah pri Bledu, kjer smo dobili štiri mlajše jamarje. Pred tem smo imeli v okviru JZS v Novem mestu posvet predsednikov o jamarski šoli in načinu izobraževanja, Udeležili smo se akcije Očistimo Slovenijo v enemu dnevu in v Strugah v občini Dob repolje smo očistili Kavčjo jamo. Obenem smo navezali stike z domačim prebivalstvom in gasilci. Na akciji je sodelovalo nekaj čez štirideset naših jamarjev. Spomnili smo se tudi na naše stare jamarje in organizirali medgeneracijsko srečanje v Rakovem Škocjanu. Obiskali smo Zelške jame, druženje pa zaključili s piknikom. Zelo aktivni smo bili tudi pri raziskavah in obiskovanju jam. Ne bi našteval posameznih akcij, poudaril pa bi registracijo desettisoče Žirovcove jame, ki jo je odkril Milan Ferran. Omenil bi še veliko novo registriranih jam, za katere Matej Lipar in drugi vestno oddajajo zapisnike v Kataster jam. V preteklem letu je bila bogata udeležba tudi na mednarodnem področju. Naši člani so bili na raziskovalnih taborih v Črni gori in Albaniji. Velika verjetnost je, da se bodo tovrstne mednarodne akcije tudi nadaljevale.
Prijavili smo se na čistilno akcijo, ki jo je organiziral Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v sklopu evropskega projekta, in očistili Šimenkovo brezno. Na akciji je sodelovalo nekaj čez petdeset jamarjev iz našega kluba, pridružila sta se nam tudi dva člana JK Krka in jamarka iz Češke. V Velenju smo imeli posvet predsednikov jamarskih klubov, na katerem smo se pogovarjali o problematiki jamarskih klubov in potrebi po spremembi statuta JZS. Istočasno so potekali izpiti, s katerimi je jamarska pripravnica postala še ena naša tečajnica, dva člana pa sta naredila izpit za pripravnike JRS. Na klubu so nam se pridružili fantje iz Kisovca (Jernej Anžur, Tadej Ocepek in Miha Prelogar) in še nekateri iz drugih krajev. Zanje smo organizirali hitro jamarsko šolo, ki se je uspešno končala z izpiti v kamnolomu v Lipici. Tako smo pridobili še štiri nove člane. To leto smo organizirali luciferovanje, tradicionalni krst mladih jamarjev, v lovski koči na Ulovki. Za polnopravno članstvo JKŽ smo tako pridobili deset novih članov. V okviru JZS smo skupaj z JK Krka in ARSO začeli raziskovati onesnažene jame v zaledju izvira reke Krke, da bi identificirali morebitnega onesnaževalca ali vir, ki zastruplja reko. Omenil bom še predavanja z jamarsko tematiko, ki jih je na Filozofski fakulteti v Ljubljani za JKŽ in zainteresirano javnost organizirala Mateja Ferk. Prav tako je organizirala predavanja v okviru jamarske šole za tečajnike. Na koncu bi se zahvalil vsem jamarkam in jamarjem, sodelujočim v vseh teh aktivnosti, ki jih ni bilo malo. Kot bivši predsednik JKŽ lahko rečem, da je leto, kar se mene tiče, zelo hitro minilo. Mislim, da smo leta 2010 naredili precej za klub in za jamarstvo na
3
splošno. Zame osebno sta bili najpomembnejši tovarištvo in druženje, ki ju na našem klubu ne manjka.
Vsem jamarkam in jamarjem tudi v bodoče želim srečo, veliko novih jam, druženja in tovarištva.
Poročilo predsednika za leto 2011 Matej Mihailovski
L
eto 2011 je bilo z raziskovalnega stališča eno najaktivnejših v našem klubu, saj smo člani skupno obiskali preko 180 jam in na terenu preživeli kar 220 dni. Med najpomembnejše raziskovalne dosežke lahko štejemo raziskovanje Ledene jame na Viševniku, nov vhod v Žirovcovo jamo, potapljaške raziskave v Viršnici in Jami pod gradom v Osojnici ter odkritje nekaterih novih jam na območju Ljubljanskega vrha in Nanosa. Nekatere novoodkrite jame pa bo treba še dodatno raziskati in dokumentirati. Do začetka novembra smo na Kataster jam oddali 161 zapisnikov, od tega je bilo osem novo registriranih jam. Nekaj članov se je udeležilo mednarodnih raziskovalnih taborov. Najpomembnejši so bili tabori na Hrvaškem, kjer so raziskovali v jami Kita Gaćešina, in udeležba na balkanskem speleološkem kongresu v Makedoniji. Zelo aktiven pri raziskovanju v tujini je nedvomno tudi Matej Lipar, ki se je v okviru študija odločil za jame v daljni Avstraliji. Poleg jamarskih raziskav smo se letos lotili tudi pregledovanja onesnaženosti jam v zaledju Krke. Obiskali in vzorčili smo v 28 jamah v bližnji okolici Lučkega dola in Radenskega polja. Namen vzorčenja je bilo iskanje izvora pesticidov, ki se v večji koncentraciji pojavljajo v izviru Krke. Po zadnjih rezultatih lahko sklepamo, da vzrok za onesnaženje ne tiči v jamah. Kot vsako leto smo tudi tokrat organizirali jamarsko šolo. Njen potek je bil zaradi zapletov pri organizaciji nekoliko slabši, ven-
4
dar so kljub težavam štirje novi člani uspešno opravili izpite za jamarje pripravnike, samo enega pa je tokrat v svoje kremplje dobil tudi Lucifer. Še posebno pohvalo si zaslužita Mojca in Boštjan Vrviščar, ki sta postala prva inštruktorja jamarstva v klubu po novem sistemu izobraževanja. Poleg tega so bili nekateri aktivni tudi na področju jamarskega reševanja. Za pripravnike JRS so izpite uspešno opravili Danijela Štrempfelj, Vesna Hrdlička Bergelj ter Mojca in Boštjan Vrviščar. Vsem skupaj čestitam za uspeh. Žal se moram ob tej priložnosti spomniti kar treh članov, ki so nas v zadnjem letu zapustili. Sašo Vovk, ki je bil eden od ustanovnih članov kluba, in Sandi Horvat sta odšla letos, konec leta 2010 pa smo se poslovili od Vita Hussuja – Sokola. Kot kaže, za podmladek na klubu ni treba skrbeti. Za naraščaj sta letos poskrbela Snežana Jeretina – Sneky in Benjamin Brvar – Beni s hčerko Saro, nekaj novih članov pa je na poti. Za uspešno delovanje kluba v prihodnje bo potrebno intenzivnejše vključevanje mlajših članov, še posebno pri organizaciji klubskih dejavnosti. Poskrbeti moramo za učinkovitejše izobraževanje in motivacijo članov za delo na novih in starih projektih, organizirati pa moramo tudi raziskovalne tabore. Dobro bi bilo tudi poglabljanje medklubskega sodelovanja za raziskave večjih in zahtevnejših jam. Za konec pa želim, da bi klub še uspešneje nadaljeval delo in da bi vsak od nas k temu doprinesel po svojih močeh.
Raziskave
Ledenka v sedmih korakih Mojca Stritar
L
eto 2011 ni bilo prelomno samo za jedrsko elektrarno v Fukušimi in garnituro slovenskega parlamenta, pač pa tudi za Ledeno jamo pri planini Viševnik. Akcije vanjo so se tako zgostile, da je nehala biti le rahlo eksotična tolažilna lizika, kadar pomanjkanje suhega vremena ali volje odplakneta gamsovske ambicije, in se uveljavila kot labirint zaresnih, z naraščajočo dolžino jame pa tudi vedno kompleksnejših raziskovanj. Ekipa, ki vanjo zahaja najvztrajneje, je zato na podlagi izkušenj, občutenih na lastnih hrbtih in kolenih, sestavila preprosta navodila v sedmih korakih, ki naj bi povečala duševno in telesno blagostanje vseh morebitnih obiskovalcev Ledenke.
la imeni. Najprej je največja dvorana postala Depandansa Rodica, zaradi razporeditve prostorov, približno primerljive tisti v hostlu, pa je sosednja dvoranica prevzela ime Borutove kozje ograde, tako da ji lahko nedvoumno, čeprav malo nepraktično, rečete Božo in Mici.
2. Pozor na dostopu! Nebodigatreba dostop do Ledenke (glejte točko 1) jemljite skrajno resno. Prve pasti vam lahko nastavi že vožnja nad Vogar, posebej, kadar je na cesti dvajset centimetrov svežega puhca. V takih razmerah je v prtljažniku priporočljivo imeti opremo za vrvne manevre, s katerimi avto spravite nazaj v kolesnice (preizkušeno). Sledijo ovire na
1. Akcije v Ledenko niso enodnevne. Pa če se še tako pretvarjajo, da so. Upoštevajte: • zamudno vožnjo, • nebodigatreba dostop, • še bolj nebodigatreba povratek in • številne podzemne neznanke, zaradi katerih se vsak »samo za vogal še smuknemo pogledat« razvleče do ur, ko začne želodec glasno naznanjati, da bi šel v dolino, in razumeli boste, zakaj se vse, kar ni samo spominska fotka v vhodni dvorani, razvleče prek vsaj ene polnoči. To razvlečenost lahko olajšata ilegalno prenočevanje na parkirišču, dobro znanem vsem, ki so kdaj lazili po Gamsi, ali gostoljubnost iz Ljubljane uvoženega Bohinjca, se pravi Boruta z družino. V zameno za streho nad glavo, posteljo in še kaj, ki smo jih bili redno deležni ledenkarji, bo Hostel pod Voglom ostal trajno zapisan v zgodovini podzemnega Bohinja, saj sta dva od večjih prostorov v Ledenki po njem dobi-
Pristop v Mlečni meander. Foto: Peter Gedei
5
Raziskave poti skozi bohinjske hoste: naporne strmine, možnost padca v Gamsovo, pri kateri ponavadi olajšano snamete nahrbtnik in se pretegnete, in seveda viševniške sirene. Ko se prebijete mimo dam na planini Viševnik, ki vas s svojimi klici mamijo k obisku Bregarjevega zavetišča in so svoje ime posodile tudi breznu v jami, morate najti primerno mesto, kjer zapustite markirano pot in odgrizete strmino pred jamo. Kot je v tovrstni literaturi običajno, je to »primerno mesto« popolnoma nekarizmatično, zato je priporočljivo spremstvo izkušenih ledenkarjev. Ko ste pod jamo, pa še niste v njej. Če so podnebne razmere prijazne, se za pripravljanje jamarske oprave ponuja podrto deblo, ki na strmem melišču daje nekaj stabilnosti. V okornih oblačilih se nato spravite čez strme trave do vhoda, kar je v suhih pogojih izpostavljeno, v vseh ostalih pa še sitno drseče. Strmina je že bila deležna nekaj milanovskih
Na vrhu Kiklopa. Foto: Peter Gedei
6
klamf, zaradi katerih pa prehod še ni postal sprehod. V nekolikanj slabšem vremenu se skromnim in ekspresno hitrim ekipam za preoblačenje nudi grebenček nad jamo, na katerem vsakršno obotavljanje preprečuje mrzli zrak, ki veje iz podzemlja. V najskrajnejših atmosferskih pogojih pa se lahko po prvi sneženi strminici, ki si na dnu premisli in postane led, zbašete kot civilisti in se v jamarje preobrazite v vhodni dvorani. Če odmislite zmrzovalniške temperature, je tam vsaj zagotovo suho.
3. V jamo pojdite brez vsaj enega kosa opreme. Na tem mestu razpisujemo natečaj za jamarja, ki pozabi najvitalnejši kos opreme, a vseeno srečno pride v Ledenko in iz nje. Dosedanji tekmovalci smo se precej izkazali, saj se je vsakokrat vsaj eden trudil zmagati. Evidenca ni čisto popolna, toda praviloma
Raziskave ni akcije brez udeleženca, ki nima derez in se na ledeni strmini v vhodni dvorani slikovito pujska ob vrvi (»kot morska krava na suhem«). Pozabljeni so bili tudi: • dolge gate, • ustrezno nastavljene dereze, a je bila zadeva kreativno rešena s pomožnima vrvicama, • zgornji del pasu (v manj uglajeni različici krolšponer), ki je navdihnil podajanje gor in dol skozi brezenca Prhljaja, • sveder za mašinko, ki je botroval trendovskemu raziskovanju z ekološkim zatikanjem zank, in seveda • ročna prižema, tako da je pozabljivec pritelovadil ven s T-blokom in se pridušal, kako da je silno uporaben. Možnosti za nova kreativna pozabljanja so seveda še odprte. Za začetek predlagamo pajaca ali spodnji del pasu.
4. Nomen est omen. Ledena jama je taka, kot pravi njeno ime. Res pa je, da je ledu ob vsaki akciji malo manj. Ni še jasno, ali je to zakuhalo globalno segrevanje ali so imele prste vmes viševniške sirene, ampak prav izginjanje ledu je pred leti pokazalo, da jama ni samo malo večji hladilnik. Torej hura za segrevanje (ali sirene)! Ni samo malo večji hladilnik – je pa tudi. Ko ste v gibalnih fazah podzemnega delovanja, to ni problem, toda ob vsaki statični dejavnosti postane neprijetno mrzlo. Najhujše je čakanje, denimo na raziskovalni del ekipe, na tiste, ki se jim je uspelo splaziti skozi sitno Mišelovko, in podobno. Če odmislite njegovo psihološko komponento, je zoprno predvsem, ker vas vedno požrešneje grizlja mraz. Preverjeno se lahko zamotite: • s fotografskim eksperimentiranjem, • s podzemnim meditiranjem, • z bebavim ciljanjem kamnov ali • s pesimističnim tuhtanjem, zakaj ostalih udeležencev še ni iz jame.
Pri skladih v Dvorani socialnega dialoga. Foto: Peter Gedei
Zbiramo predloge še za druge oblike kreativnega kratkočasenja.
5. V Ledenki si razširite obzorja. Ni še znanstveno potrjeno, ali gre za vpliv svežega gorskega zraka, nadmorske višine ali bohinjske mistike, toda udeleženci si na odpravah v Ledenko praviloma bistrijo duha in širijo obzorja v številnih filozofskih in drugih debatah. To se odraža tudi v jamski toponimiji: z Dvorano socialnega dialoga so obeležene pereče razprave o aktualni družboslovni terminologiji, Petnina pa je večen spomenik presunljivim odkritjem o štetju v slovenski slovnici.
6. Iz Ledenke pridete čistejši kot prej. Večja gojišča blata v Ledenki še niso bila prepoznana. Bohinjske kamnine, ki posebej v brezencih Prhljaja razpade že ob malo ostrejšem pogledu, sicer ni mogoče kovati v zvezde,
7
?
?
11 12
j j a h l P r
Vršič
13
Skala šepetalcev 16 15
18
19
?
Prerez
Božo in Mici 20
Viševniške sirene
Karfjolni podor
21
10
14
17
A30
A29
A28
Depandansa Rodica
1
Vhod
?
A27 A26
A24 A25
A22
A19
A1
A20 A23
Dvorana prstanov A2
A6
A4
A17
Ledena Savica
A21
3
A18
A7
2
A16
A3
?
51A A8 A14
4
Čarobni sifon
1
?
A9
5
A13 A10
A12
3
2
? 4
Čarobni sifon
Petnina
A11
? 5
Petnina
8
8 6 9
6 10
9 7
? 11
Tloris
10
7
? 11 12
?
Vršič 20 14
10
24
16 9 17
5
Spodnji prhljaj
23
6
+
7 3
1
15 16 19
?19
27
Dvorana 21 socialnega 29 dialoga 13
22 21
18
25 26
8 4
lop
14 15
18
20
Božo in A30 Mici
28
30
A28
A29
?
Vetrovno okno
A27
10
0
30
20
40
50 m
?
17
12
A26
31
32
13
Špegu
Kik
Viševniške sirene
+ -
?
2
Dvorana socialnega dialoga +
Mlečni meander
13
j ja hl Pr
11 12
A22
A25
34
33
12 11 10
La bir
35
9
36
8 56
int
4
7
3
1
?
A21
D e p a n d a n s a
R o d i c a A24
37
Mišolovka
A23
? A20
A19
Vršič
13
2
20
A11
5
Spodnji prhljaj
22 21
15 16 19
A17
10
0
30
20
Ledena Savica A12 A10
?19
25 26
Špegu
17 8 4
23 18
lop
24
16 9
A14 A15
+
14
13 A16
10
15
A18
14
Dvorana socialnega dialoga
Kik
Viševniške sirene
+ -
j ja hl Pr
11 12
?
18
?
17
A9
A13
6
+
7 3
27
Dvorana 21 socialnega 29 dialoga 13
1
20
28
30
Božo in A30 Mici
32
A28
A29
?
Vetrovno okno
A8
A22
A27 A26
31
Mlečni meander
A5
Vetrovno okno
A25
Dvorana prstanov
34
33
12 11 10
L a b ir
35
9
36
8 56
in t
4
7
3
1
A6
A7
A4 A5
A21
D e p a n d a n s a
R o d i c a A24
37
Mišolovka
A1
A2
A3
A23
? A20
vhod
40
Lokacija jame na TTN 1:10.000 ?
60 m
j j a 40 m
10
9
20 m
8
P r h l j a j
7
6
Dvorana socialnega dialoga
S p .
5
4
?
0m
?
?
2 1
3 13
12
? 7
11
10
9
Labirint
8
- 20 m
6
? 5
Mišolovka
4
- 40 m
3 2
?
Mlečni
- 60 m
meander 30
31
26
25
29
Ledena jama pri Planini Viševnik
27 32 1 37
34
33
28
?
35 36
- 80 m
(Ledena jama 1 na južni strani Studorja) Kat. št. 645
24 23
?
N. v. vhoda: 1600 m Dolžina rovov: 952 m Dolžina poligona: 1836 m Globina: 280 m
22
21
645
- 100 m
Ledena jama pri Planini Viševnik
Merili:
20
o p k l K i
?
- 120 m
Datum ekskurzije:
Miha Staut, Borut Jurkovič, Milan Ferran, Mojca Stritar, Marko Erker
več
Risali:
Datum načrta:
16. 12. 2011
Miha Staut Organizacija:
Merilo:
Natančnost:
Jamarski klub Železničar
1 : 1000
III/B
Številka zapisnika:
Oznaka dokumenta (izpolni Kataster)
- 140 m
19
18 17
10
0
16
20
30
40
50 m - 160 m
15
Špegu
- 180 m
12
?
Sandijev slap
14 13
11
? ?
- 200 m ?
10
?
Petnina
9
6
8
5
4
3
7
2
?
Čarobni sifon
1
- 220 m
Raziskave vendar je jama primerna za čiščenje opreme ali preizkus, ali se da pod zemljo plezati tudi v gojzarjih. Je pa pomanjkanje blata lahko tudi problem, če želite pustiti sporočilo drugi ekipi v jami. V tem primeru lahko na gladko skalo nežno vpraskate sporočilce in ga obdate z možici, ki nanj preusmerjajo pozornost mimoidočih. Ta robinzonska rešitev je že bila uporabljena na dnu Kiklopa – žal neuspešno.
7. Iz jame se vrnete po sončnem zahodu.
Pogled z Vršička proti Prhljaju. Foto: Peter Gedei
Če imate srečo, da je dan poletno dolg ali akcija krajšega tipa, lahko med nebodigatreba povratkom (glejte točko 1) vzdihujete nad romantiko sončnega zahoda in na parkirišče prištorkljate še v mraku, realneje pa pričakujte, da se boste vrnili sredi noči. V tem primeru vzdušje ustvarijo sneg, zvezde ali temačni gozdovi bohinjskega trikotnika. Ni pa se vam treba bati, da boste ostali brez večerje. Z ustreznimi poznanstvi (spet glejte točko 1) jo lahko naročite sredi vrtač in v dolini samo prevzamete naročeno gradivo. Sicer se med čakanjem na vas lahko že ohladi, a Ledeni jami pač pritičejo ledene pice, kajne?
Kronologija raziskav v Ledenki v letih 2010 in 2011 31. 7. 2010: Katarina Đurđević, Marko Erker, Peter Gedei, Tomaž in Nina Hitij, Borut Jurkovič, Matej Lazar, Miha Staut, Mojca Stritar. Preplezan kamin iz Viševniških siren čez Vršiček v Zgornji prhljaj. 6. 8. 2011: Borut Jurkovič, Miha Staut, Mojca Stritar. Spust skozi Prhljaj do Dvorane socialnega dialoga in Labirinta. 27. 8. 2011: Marko Erker, Borut Jurkovič, Matjaž Kačičnik, Miha Staut. Preboj skozi Mišelovko v Mlečni meander. 10. 9. 2011: Peter Gedei, Ines Klinkon, Miha Staut. Spust do vrha Kiklopa. 24. 9. 2011: Luka Kronegger, Miha Staut, Boštjan Vrviščar. Spust v Kiklopa in naprej prek Petnine do Čarobnega sifona. 8. 10. 2011: Milan Ferran, Borut Jurkovič, Miha Staut, Mojca Stritar. Merjenje jame do Dvorane socialnega dialoga. 19. 11. 2011: Peter Gedei, Borut Jurkovič, Miha Staut, Andrej Stržinar, Mojca Stritar. Preopremljanje in merjenje do Čarobnega sifona.
10
Raziskave
Žirovcova ponovno Milan Ferran
N
a majhnem prostoru smo hitro raziskali 3,5 km jame. V njenih različnih delih smo prišli do samega obrobja hribčka. Ali lahko pomislimo, da bi v tej jami našli še kaj velikega? Tudi če ne, bomo pregledali še zadnji temni kotiček. Naš cilj pa je bil jasen: priti do glavnega odtočnega sifona in poskusiti povezati Žirovcovo z Jamo v Vranji peči. Rovi pa nočejo v tisto smer. Zadnje veliko odkritje v jami (Stojan in prijatelji) nas je spodbudilo k plezanju v Svetilniku, visokem kaminu na začetku Globoke brazde. Tu smo si že ogledovali, kako bi splezali navzgor, a pogoji za plezanje niso bili vabljivi. Ker pa smo sedaj vedeli, da nas zgoraj čaka vodoraven rov, sva se plezanja lotila z Mihom Stautom in stopnjo premagala že v eni akciji. Širokega vodoravnega rova ni veliko,
prišla pa sva do neprehodne ožine, ki vodi v Bakšov rov, in tudi prepoznala kamne, ki smo jih metali z nasprotne strani. V tem delu je še treba raziskati nekaj ožjih rovov, kjer bo potrebno odmetavanje. V gornjem delu Svetilnika sva odkrila nanose prodnikov in skušala ugotoviti, kako so prišli tja, saj glede na znane rove ni bilo logično, da bi bili tam. Začela sva tuhtati o manjkajočem rovu nekje na drugi strani Svetilnika ali v Rolling Stonesih. Osredotočili smo se tudi na prepih. Spomnil sem se, da je pri meritvah v Globoki brazdi Miha pripomnil, da čuti šibek prepih v smeri proti vzhodu. To je bilo nelogično glede na znano jamo nelogično in temu nismo pripisovali velikega pomena. Vendar sta bila zdaj to dva dokaza, da je v Rolling Stonesih še en krak.
Na vrhu preplezanega kamina nad Rolling Stonesi. Foto: Peter Gedei
11
Raziskave V naslednji akciji smo se lotili plezanja Franci Gabrovšek, Matej Lipar, Andrej Hliš in jaz. Preplezali smo dvajset metrov visoko, do manjše razširitve, in akcijo zaključili. Zgoraj ni kazalo na nadaljevanje, vseeno sva se z Andrejem odločila s plezanjem do vrha meandra. To nama je v naslednji akciji tudi uspelo. Pri vrhu se je jasno čutil prepih proti nama. Pohitel sem naprej, in ko sem prišel do Galerije, sem spustil krik navdušenja. Galerija je vodoraven rov, širok od enega do treh metrov in visok do deset metrov. Že po 30 metrih sva slišala močno žuborenje. To pa ne bodo spet neki znani deli, kot se nam je velikokrat dogajalo. Te vode je bistveno več! S tem razmišljanjem sva prišla do Grand Canyona. Stala sva na podoru iz drobirja in se ozirala okrog. Desno se rov kmalu konča, navzgor 20 do 30 metrov me-
andra z zagozdenimi skalami, levo dva do tri metre širok prelom. Spodaj pa potok, le da ga nisva videla. Imela sva še 15 metrov dinamika, globine pa za več kot 20 metrov. Toda radovednost je bila brezmejna. Kolikor je bilo mogoče, sva splezala navzdol in namestila še zadnji košček vrvi. Spustil sem se do ogromne zagozdene skale. Z nogama sem zlagal podrti material, da sem se lahko izpel. Do dna je bilo vsaj še osem metrov. Poskusila sva s plezanjem na vseh koncih in nekako nama je uspelo priti do potoka. Pretok vode je bil vsaj 15 l/s. Proti toku sva kmalu prišla do slapu, dolvodno pa se je rov začel ponovno cepiti. Voda je kmalu poniknila v ozkem, komaj prehodnem požiralniku, na stenah pa so bili znaki visokih poplavnih voda. Malo sva se še razgledala in navdušena zaključila akcijo.
Sigaste tvorbe v Galeriji. Foto: Peter Gedei
Slap v novih delih jame. Foto: Peter Gedei
12
Raziskave
Križ. Foto: Peter Gedei
Raziskave so se ponovno intenzivirale, le da so nas tu čakale precej drugačne razmere. Ob vodi se zaradi sifonov in podorov ni dalo kar tako sprehajati,. Grand Canyon se konča s podorom, visokim do 50 metrov. Še sreča, da je jama tako razvejana, da smo skozi obhode ponovno prišli do vode oziroma smo jo lahko slišali, Boštjan Vrviščar pa je tudi videl potoček v zaledju podorov. V podoru se je za njim premaknila skala tako, da mu je zaprla povratek. V trenutku je pozabil, kaj je šel tja dol pogledat. Bolj kot jaz so ga rešile njegove tlorisne dimenzije. V rovih, usmerjenih od Grand Canyona proti severozahodu, se je čutil prepih. Dolžine teh rovov so od 50 do 300 metrov. Povsod pa nas je nekaj ustavilo: Lisica – tu je sicer še treba raziskovati, ker je razvejano in se ne da slediti prepihu. Okostje lisice pa daje upanje, da je prehodna povezava do površja. Smrdljivec – konča se v podoru.
Ležeče karfjole – prepih je močan, ustavil nas je le 1,5 m dolg blatni zamašek, rov pa je tako ozek, da se odkopanega materiala ne da odlagati. Andrejev križ – tu je ozko in blatno, zato smo se zelo neradi lotili odkopavanja. Blato se je lepilo, da si ga v eni uri dela na sebi odnesel za 30 kilogramov. Kljub temu smo vztrajali in v nekaj akcijah prišli skozi blatno ožino. Kmalu sledita razširitev in podor. Navzdol se vidi meander in sliši žuborenje potočka v globini (to je eden od pritokov). Potrebno bi bilo odmetavanje materiala v podoru. Zadnja dva pihajoča rova sta že kar blizu površja in na enaki višini kot struga potoka Pečnikarica, zato naj ne bi bilo težko najti povezave z zunanje strani. Vneto sem se lotil iskanja. Tudi v več kot desetih poskusih v snegu, mrazu in ostalih ekstremih nisem bil niti blizu povezavi, GPS pa je izrisal gosto mrežo stezic.
13
Raziskave Še drugi vhodi na območju Rajne peči RP3 Vhoda sva se lotila z Ljubom Golobom z veliko količino opreme. Komaj sva zasadila kramp in odmaknila dva kamna, sva bila skozi. Odprl se je širok, lepo zasigan rov, bolj dvorana. Spodnji deli so zasuti, so pa možna nadaljevanja, vendar so vsa bolj ozka. Nismo še poskusili s kopanjem v tej smeri. Jamo pridno obiskujejo netopirji in lisice, v zgodovini pa jamski medved in glede na ostanke oglja morda tudi človek. Pričakovali smo povezavo z bližnjimi Ponvicami, saj je zračne razdalje le približno 40 metrov.
RP5 To je najvišji vhod na hribu, ki ima posledično najmočnejši prepih. Kopaška ekipa je bila skoraj standardna, Ljubo Golob in Matej
Značilen rov Žirovcove jame. Foto: Peter Gedei
14
Mihailovski. Odmaknili smo nekaj kamnov in se spustili v sedem metrov globoko brezno, kjer nas je čakal blatni zamašek. V blatu se je pojavljal črn material, za katerega se je pozneje pokazalo, da je lončenina. Kaj so delali naši predniki v breznu? Mogoče pa so si uredili domovanje nad breznom in se pozimi greli s toplim jamskim izpuhom. Prodrli smo 25 metrov globoko in izgubili stik s prepihom. Se še vrnemo.
RP9 Ob povratku iz RP7 smo poleti 2010 končno odkrili močno pihajočo špranjo nad Pečnikarico. Takoj smo se lotili odkopavanja. Sprva je kazalo, da bo dela malo, vendar so se kubiki materiala pred jamo kar kopičili. V Žirovcovi jami smo zadimili in pričakovali, da bo dim prišel v RP9. Nismo ga dočakali, tudi v bližnji okolici ne. Prišla je zima in led je vkoval prekopani del jame. Otoplitev nam je spet dodobra posula jašek, a smo prema-
Raziskave
Bakšev rov. Foto: Peter Gedei
Izkopan vhod v RP10. Foto: Peter Gedei
gali tudi to oviro. Po nekaj akcijah smo prišili do razširitve in napredovali le 15 metrov. Zunaj se je nabralo 17 kubikov materiala. V jami je bilo treba spet kopati, le da je tokrat zmes prodnikov in blata. Tudi to smo premagali, a napredovali le dvajset metrov. Smo še sredi dela.
dajala signal, občasno pa bi obrnili. Pozicija je bila hitro določena in zakoličena, razdalja do jame pa je bila ocenjena na 7 do 9 metrov. Kmalu smo se lotili kopanja z zunanje strani. Nabrali smo si žulje, vhoda pa nikjer. Kam pa zdaj? V katero smer? Kakšna so lahko odstopanja lavinske žolne? Pomembna se mi je zdela višina, da vsaj lahko določimo naklon. Ponovno je stopil v akcijo Andrej Erznožnik in z Vranjih pečin to opravil v eni potezi. Ekipa kopačev pod vodstvom Andreja Hliša se je lotila kopanja v jami in v treh akcijah jim je uspel preboj. V zadnji akciji smo jim prišli na pomoč z zunanje strani. Pokazalo se je, da bi od zunaj že prej našli povezavo, če bi imeli več zaupanja v lavinsko žolno. Napaka je bila manjša kot en meter. Tako je Žirovcova nepričakovano postala sistem. Nepričakovano, ker gredo rovi in dvorane v jami v drugo smer, ta povezava je le dotik ene od dvoran s površjem.
RP10 Klub temu da je večina neraziskanih rovov v okolici Grand Canyona, smo obiskovali tudi druge dele Žirovcove jame. V eni od akcij sta Petra Gostinčar in Andrej Hliš trdila, da je rov Stojan in prijatelji zelo blizu površja. Doma sem preveril načrt jame s TTN5 in opazil, da je ena od dvoran že zunaj. Pred vhodom v Žirovcovo smo proslavili velik raziskovalni uspeh. To je bila priložnost za določitev pozicije RP10 z zunanje strani. Razdelili smo se v dve ekipi, oboroženi z lavinskimi žolnami. Notranja ekipa naj bi v glavnem od-
15
Raziskave
Jama Majkl Andrej Hliš
O
dkritje jame Majkl je posledica naključja, želje po odkrivanju in načrtnega pregledovanja terena, iskanja dihalnikov ter kopanja. Ker sem lani začel leteti z jadralnim padalom, kar pomeni manj jamarskega udejstvovanja, sem v želji po daljših letih začel zahajati proti Vipavski dolini, nad katero se dvigata dolga grebena Trnovskega gozda in Nanosa, idealna za razvoj termike in pobočnega vzgornika. Eno priljubljenejših vzletišč je Kovk, ena najbližjih in manj monotonih poti, kot jo nudi avtocesta, pa je iz Ljubljane čez gozdnato planoto Hrušico. Teren je v tistih gozdovih resnično kraški, tako da me je z vrtačami z izrazito strmimi obodi, za katere sem mislil, da je vsaka že morebiten vhod v brezno, vedno znova privlačil. Zato sem večkrat izkoristil vožnjo tam mimo, ko sem šel letet, da sem ustavil na gozdni cesti in v kakšni urici naredil manjši krog po gozdu.
Vhodno brezno. Foto: Andrej Hliš
16
Tako sem poleti našel vhod v brezno še kar velikih dimenzij (8 krat 5 metrov), in ker je bil relativno blizu gozdne ceste, ki vodi na Javornik, sem bil prepričan, da sem odkril že registrirano jamo. Vedel sem, da je v bližini Brezno ob Grdi poti, o katerem sem bral, da so imeli jamarski reševalci v njem vajo in da je vhodno brezno globoko 70 metrov. Brezno, ki sem ga našel, bi glede na dimenzije po moji predstavi lahko bilo globoko 70 metrov, vendar so vsi noter zmetani kamni pristali nekoliko hitreje, kot bi po morali po fizikalnih zakonih. Ampak vedno obstaja možnost, da sem jih metal le na kakšno polico. Begalo pa me je še nekaj: v neposredni bližini Brezna ob Grdi poti je namreč še Jama ob Grdi poti, jaz pa nisem našel nobenega vhoda, pa čeprav mi je iz žepa padel mobitel, kar sem ugotovil, šele ko sem se vrnil do avta, in ga kasneje še kakšno uro iskal po gozdu. Telefon sem našel,
Raziskave
V Jasninem rovu je precej podornih skal. Foto: Andrej Hliš
čeprav sem se glede na kamnitost terena že poslovil od njega, jame, ki naj bi bila tam, pa ni bilo. Tako sem z najdenim breznom za par mesecev zaključil, dokler nisem med brskanjem po Geopedii videl, da sta Brezno in Jama ob Grdi poti le kakšnih 200 metrov od mojega vhoda. Seveda je obstajala možnost, da bi imela napačno lego, vendar pa sem tudi glede na zgoraj omenjena dejstva pomislil, da bi to le lahko bila nova jama. Tako smo se konec novembra Jasna Tavčar in Bara Appelová in jaz odpravili zadevo pogledat tudi od znotraj. Imeli smo še četrtega člana, ki pa se je zaradi nočnega življenja odločil, da bo jamo preskočil in manko spanca nadomestil v avtu. Vhodno brezno je dimenzij 10 krat 5 metrov. Tri strani so takoj povsem navpične, le s severa se pobočje strmo spušča 15 metrov globoko. Tukaj smo naredili sidrišče, saj se brezno nadaljuje še 16 metrov v globino in se zoži na premer 3 krat 4 metre. Nekoliko pod sidriščem je v steni brezna razpoka, skozi katero pridemo v manjše brezno, vzporedno glavnemu. Meter nad dnom se brezni združita. Dno je pre-
predeno s hlodi in prekrito z listjem, sploh v jesensko-zimskem času, preden je zapadel sneg. Ko sem dosegel dno vhodnega brezna, sem mislili, da sta to dejansko dno in konec jame, ki ju prekrivajo podorno kamenje, skale in debla, ki so padla vanj. Pa se je izkazalo, da sta to le sneg in led, ki se obdržita čez vse leto. In če teorije o globalnem segrevanju držijo in se led in sneg po jamah talita, o čemer ne dvomim, se je ta nova jama tukaj tudi končala do najverjetneje pred nekaj let, sedaj pa se je z nižanjem ledeno-snežnega zamaška odprl prehod v nadaljevanje. Tako smo se med steno in snegom, pomešanem s hlodi, spustili še štiri metre in prišli v dvorano, ki se dviga 15 metrov visoko tik ob zahodni strani vhodnega brezna. Ta dvorana z dimenzijami 8 krat 6 metrov ima največjo prostornino v jami. Odločili smo se, da se bo imenovala po naši Čehinji Bari Barana. Iz nje vodita rova proti severu in jugu. Južni rovček je precej očiten zaradi 2 krat 2 metra velikega vhoda. Nastal je v prelomu, dno pa prekrivajo večji in manjši podorni bloki. Proti jugozahodu poteka približno dvajset metrov
17
Raziskave daleč in se proti koncu oži do neprehodnosti, hkrati pa se dviguje in seže približno deset metrov pod površje. Tukaj je bilo čutiti rahel prepih iz jame. Prehod v rovček, ki gre proti severovzhodu, je odkrila Jasna, ki je padla v moment neverjetne želje po odkrivanju novega in se tlačila v vsako špranjo, ki je ali pa ni obetala. Prehod je bil po odmetanju nekaj kamnov velik 30 krat 40 centimetrov, tako da se je Jasna lahko splazila skozenj. Z Baro sva čakala in pričakovala, kdaj bo Jasna sporočila, da se zadeva konča po nekaj metrih ali pa zoži do neprehodnosti. Pa se je končno prebila skozi, sporočila, da se rovček še nadaljuje, in sprejela, da bo to Jasnin rov. Bara se je seveda v trenutku splazila za njo, jaz pa v dilemi, kaj naj, saj sem bil oblečen v trenirko in bundo. Kombinezona se mi takrat ni dalo obleči, ker sem bil prepričan, da kaj več od vhodnega brezna ne bo, pa še precej mrzel in vetroven je bil tisti dan in je bilo najlažje obleči le pas in čelado. Odločil sem se, da bom pri takšnem odkrivanju zraven, slekel bundo in pulover ter se podal za njima. Takoj
po ožini se rov poveča in omogoča prehod po vseh štirih, še nekaj metrov kasneje pa že vzravnano. Dno je tukaj povsem ravno in pokrito z mešanico blata in mivke. Po 18 metrih ožine rov prekine brezno, v katerega pa na tej akciji nismo mogli, saj nismo imeli opreme. Na akciji naslednji teden smo brezno opremili z vrvjo in se spustili vanj. Proti dnu se nekoliko zvonasto razširi. Ker je bilo prejšnje dni nekoliko bolj deževno vreme, je iz kamina nad breznom močno kapljala voda, ki je po dnu brezna odtekala v razpoko, preozko za nadaljevanje. Jasnin rov, ki vodi proti breznu, ga na eni strani lepo obide in se takoj nato dvigne za dva metra ter se med večjimi bloki (skalami?) nadaljuje še osem metrov, tam pa se ponovno razširi in poviša v dvoranico. V isti smeri se na drugi strani dvorane rov nadaljuje, a se prične nekoliko spuščati. Vendar je bilo treba za nadaljevanje odmetati še nekaj kamenja. Jasna se je s tem takoj spoprijela, z Baro pa sva se medtem lotila plezanja in poskušala najti nadaljevanje kje višje v dvorani. Žal brez uspeha.
Brezno, ki je na dnu preozko za nadaljevanje. Foto: Andrej Hliš
18
Raziskave
Ko sem se vrnil na dno, da »prekontroliram«, kako gre Jasni odmetavanje, sem zraven nje v steni opazil polkrožen prehod, ki je vodil v drugo nadaljevanje. Takoj sem skočil proti luknji in sproti sporočil, da se jama nadaljuje. Na drugi strani me je pričakal nov velik prostor. Tik za prehodom se stena dviga 22 metrov visoko. Ne vem, ali je po volumnu večji kot vhodna dvorana, je pa to edini prostor v jami, kjer odmeva. Za razliko od drugih delov jame, kjer so se rovi in dvorane razvile ob prelomih in je vse poševno, razbito in podorno, so tukaj stene popolnoma navpične.
Kot da je to del kakšnega meandra, saj se tudi dno spušča v stopnjah. Če bi tukaj tekla voda, bi bilo prav lepo slapišče. Na koncu tega dela je še šest metrov globoko brezno, v katerega se da prosto splezati. Dno se slepo zapre in je zalito z blatom. Ker sem glede na dejstvo, da je zunaj sijalo sonce, želel ta dan izkoristiti še za letenje, sem pričel priganjati k vrnitvi. Predvsem Jasna je bila trd oreh, saj ni želela končati z odmetavanjem materiala in je hotela podaljšati svoj rov. Pomagalo ni niti moje prigovarjanje, da bi si to pustili za prihodnji teden, ko se
19
Raziskave
Prehod v zadnjo dvorano. Foto: Andrej Hliš
vrnemo, in bi tako čez teden imeli upanje o tem, kaj nas čaka zadaj. Poleg tega bi se morali vrniti tudi, da se spustimo v brezno, za katerega tokrat nismo imeli vrvi, in ugotovimo, ali omogoča nadaljevanje. Ker sem najbrž postal že rahlo tečen, smo le odšli. Po prihodu do avtomobilov in preoblačenju sem ugotovil, da z letenjem ne bo nič, saj sem bil za daljši let prepozen, in se tolažil, da sem bil vsaj v jami s prijatelji, kar je še vedno bolje kot dnevi, ko zaradi službe ostanem brez letenja. Nam je pa zato ostalo precej časa za peko čevapčičev in kostanja, ki smo jih nabavili pred odhodom na teren. Če nas je med pripravo čevapčičev zeblo, smo se kasneje, vsaj za kostanj, umaknili bolj v zavetrje. Glede na to, da smo bili sredi gozdov, smo zakurili ogenj, skoraj kres, in se ogreli. Meni je bilo celo tako prijetno, da sem, ko so ostali odšli, še dobre pol ure podremal ob ognju. Dlje ni šlo, saj je ogenj toliko pogorel, da me je začelo hladiti, pa tudi medvedi in ostale gozdne zveri so čedalje glasneje krožili okoli mene, lomili veje in spuščali čudne glasove. Čas je bil, da jo tudi jaz pobrišem domov.
20
Na akciji naslednji teden se nam je pridružil še Andraž Tarman, ki je bil sicer z nami že prvič, vendar do jame ni prišel. Kot sem že napisal, smo se spustili v brezno sredi Jasninega rova. Nadaljevanja nismo bili deležni, le jamo smo poglobili za 13 metrov. Tako nam je ostala le še ena možnost za nadaljevanje. V četrt ure smo odmetali nekaj kamenja, tako da se je dalo priti skozi ožino. Ozki Jasnin rov se je še šest metrov nadaljeval proti severovzhodu in se nekoliko spustil. Na koncu se poveča v prostor, velik meter krat meter in visok tri metre. Iz razpoke zgoraj je tisti dan tekla voda in odtekala v razpoko, preozko za nas. Spoznali smo, da kilometrov ne bomo dobili, pa vendar je jama daljša od večine v okolici. Tik pred oddajo Biltena v tisk smo se še tretjič odpravili v jamo, tokrat z namenom, da jo izmerimo in naredimo kakšno fotografijo. Bili smo Jasna, Alan Bizjak in jaz. Akcija je bila poznopopoldanska, saj smo se iz Ljubljane odpravili šele ob petih. Med vožnjo sem še popravljal fleš, ki sem ga doma razstavil, ker mi je med obiskom neke rahlo
Raziskave bolj vodnate jame odrekel sodelovanje. Posledica pregledovanja vezja, sestavljanja in iskanja majhnih vijakov po naročju in torbi med vožnjo je bila, da mi je bilo del poti zelo neprijetno v želodcu. Ko smo prispeli in sem se lahko v miru nadihal svežega zraka, je slabost kmalu minila. Spravili smo se v opremo in se odpravili do vhoda. Nekje na polovici poti sem ugotovil, da je fotoaparat ostal v avtu, in tako smo naredili še ovinek nazaj. Ko smo le bili pri jami, jo je Jasna začela opremljati, jaz pa sem pričel z meritvami. Ker je bila temperatura pod lediščem in najnižja do sedaj, so se v prvi dvorani in južnem rovu naredile lepe ledene sveče. Pronicajoča voda, ki je v jami zmrznila, je naredila tudi lepe ledene obloge po stenah in tleh, kar je imelo za posledico nekoliko bolj »plesoče« pomikanje po teh delih jame. Namerili smo 26 vizur in dobili dolžino poligona 189 metrov. Doma pri risanju načrta je prišel še rezultat. Globina naše nove jame je 44,6 metra, dolžina pa 146,5 metra. Prepiha v jami, ki bi kazal nadaljevanje, na treh akcijah nismo nikjer zaznali. Nazaj grede proti izhodu smo
merilni komplet pospravili, na vrsto pa so prišli fotoaparat in bliskavici. Postavil sem se v vlogo Petra Gedeia, dajal napotke modeloma in skušal osvetljevati prostore, kot sem se spomnil, da je to počel Peter, ko je fotografiral on in sem bil jaz njegov pomočnik. Glede na žepni fotoaparat in trideset let stara fleša nista bila ostrenje in primerno osvetljevanje nič kaj enostavna. Seveda hvala Jasni in Alanu za vse nasmehe in potrpljenje ob mojih neskončnih ponovitvah, čeprav ju je na koncu že zapuščalo potrpljenje. Nekaj fotografij je uspelo in bodo meni lep zapis in spomin na jamo. Na plano smo prišli ob poldrugi uri zjutraj in do avtomobila nam je svetila polna luna, ki pa je na polnočni pohod privabila tudi precej pohodnikov. Morda še to. V vhodni dvorani smo našli tudi manjšo lobanjo jelena ali njej podobne živali z rogovi – žal se na to ne spoznam. Shranili smo jo v jami na varnem mestu, če bi jo kdaj v prihodnje potrebovali za zamenjavo s kakšno trofejo iz lovskih koč, ki po naših luciferovanjih ne bi ostala nepoškodovana.
Dvorana je nadaljevanje vhodnega brezna, v njej pa sta stalni sneg in led. Foto: Andrej Hliš
21
Raziskave
Nesojena Jama nad Prodi Miha Staut
Z
aradi moje primorske provenience in tudi zaradi zadnja leta nekoliko stalnejše nastanitve tam sem se neogibno, deloma pa tudi po svoji želji nekoliko zbližal z lokalnimi jamarji. Z Rokom Stoparjem, ki je med dimničarji pravzaprav edini aktivnejši jamar, sva se proti poletju leta 2010 že dlje časa dogovarjala za kak skupen obisk jam, ki ga v večji meri zanimajo (teh v Sloveniji tako ali tako ni prav veliko). Tako me je v telefonskem pogovoru nekega junijskega večerja povabil na pregled spodnjih, aktivnih delov Pološke jame. Pobudnik akcije je bil Jurij Andjelić – Yeti. Želel se je osebno prepričati glede resničnosti trditev o obsežnih spremembah rovov po božični povodnji leta 2009, o kateri so malo prej poročali na jamarski listi. Načrt se mi je zdel mikaven.
Redko obiskani spodnji deli te jame naj bi bili po pripovedovanju atraktivni in slabo pregledani, poleg tega pa naj bi nas po njih vodil eden boljših poznavalcev jame. Akcija ni bila ravno uspešna, saj je bilo vode preveč in smo imeli v ekipi dva rekonvalescenta, ki sta potek akcije dovolj uspešno zavirala. Akcija bi se iztekla v čisto običajen turizem, če ne bi po prihodu iz jame med malicanjem na enem izmed blokov podora, ki ga je sprožil velikonočni potres z Osojnice leta 1998, v od sonca ožarjeni steni na drugi strani doline opazil zevajoče lečaste odprtine. Ja, bil je čisto pravi vhod v podzemlje, morda velik 3 krat 5 metrov, o katerem še
Popoldanski pogled na vhod v steni na nasprotni strani doline. Foto: Tine Petkovšek
22
Raziskave
Preplet jam na Migovcu z vrisano lokacijo vhoda v Jamo nad Prodi. Vir podlage: DTK25, GURS in Digitalni model jam na Tolminskem Migovcu, JSPDT
Yeti ni vedel povedati nič pametnega. Dodatno kredibilnost sta mu dajala še očiten razvoj ob leziki in odpiranje v masiv, ki so mu Britanci nadeli ime The Hollow Mountain. Nad pobočjem se je namreč bohotila planota med Tolminskim Kukom in Tolminskim Migovcem s 27 kilometri raziskanih rovov. Podobnih vhodov sredi sten pozna slovensko jamarstvo še nekaj. Med njimi so na primer Ljubljanska jama, neregistrirana Med Boki, Jama nad Čedco, Ogrinova luknja itn. Naslednjih nekaj tednov mojega razmišljanja je jasen dokaz, kako lahko človeški um v nekaj miselnih premetih iz sence skonstruira jamo kolosalnih razsežnosti. Mislil sem si: »Eureka! To je zagotovo fosilni vhod v tako iskano povezavo migovškega sistema z izvirom Tolminke.« In še: »Kakšni slepaki so mogli bit tastari! Že 40 let se preganjajo po teh koncih, pa sem mogel prit jaz, da sem zagledal
vhod, ki bi ga videl skorajda iz Kopra.« Novi jami sem celo nadel ime. Imenovala naj bi se Jama nad Prodi. Do prvega poskusa dostopa pa je minil še skoraj mesec dni. Za iskalne in dostopne akcije že tako ni prav lahko pridobiti partnerjev. Do takih, ki se odpirajo v zgornji tretjini zelo strme in sorazmerno visoke stene, pa se je tudi pri najbolj zagnanih treba zateči k različnim zvijačam. Zaradi tega sem se z območjem sprva spoznaval predvsem virtualno in obenem koval taktiko pristopa. Med drugim sem ugotovil sledeče. Vhod se odpira v približno 200 metrov visoki steni nad Planino na Prodih (koordinate vhoda: X = 124278, Y = 403144). Vznožje stene ima približno 800 metrov nadmorske višine, vrh pa nekaj deset metrov več kot 1000. Glede na geološko karto gre za isto strukturno enoto, v kateri se nahaja tudi migovško podzemlje.
23
Raziskave To je pokrov Spodnjih Bohinjskih gora (tudi Krnski pokrov), ki se neposredno pod steno nariva na mlajše rdečkaste karbonatne muljevce. V teh plasteh je med drugim prišlo do obsežnih podorov nasproti Planine Polog in nad vasjo Koseč. Dodatno je dolina zaznamovana z od velikonočnega potresa slavnim ravenskim prelomom, ki jo prečka prav pod delom omenjene stene iz smeri od Planine na Kalu, pod jugozahodnimi stenami Planine pod Osojnico in naprej proti zatrepu doline (na sliki 1 je izražen v obliki grape, ki se spušča izpod Planine na Kalu). Vhod je od najbližjih rovov migovških jam oddaljen skoraj kilometer in pol. Če se nahaja približno na nadmorski višini 950 metrov, je planota med Migovcem in Kukom 800 do 900 metrov višje in so najnižji deli najglobljih jam približno tako visoko, kakor je vhod, v katerega sem bil zagledan. Žal se nobena izmed velikih jam na Migovcu ne razvija v želeno smer, temveč se vse doslej raziskane tudi tlorisno bolj ali manj držijo planote ali njenih robov. Vendar je ravno sistem, ki je Pologu najbližje (sistem Primadona-Monatip), v spodnjih delih najslabše raziskan. Zato obstaja upanje, da vode s te jame vendarle odtekajo v smeri Pologa (proti izvirom Tolminke). Glede na zbrano fotografsko in kartografsko gradivo se mi taktika pristopa ni zdela strahovito težavna. Najbolj sem upal na možnost pristopa z desne po polici, ki jo je oblikovala lezika, v kateri se nahaja vhod. Glede na fotopovečave je kazalo, da bi z nekaj tehničnimi posegi to lahko bilo mogoče. Če bi se prvi načrt izjalovil, bi se bilo še vedno mogoče do vhoda spustiti po vrvi. Ocenjeval sem, da je od zgornjega roba stene do vhoda 30 do največ 40 višinskih metrov. Nekoliko me je skrbel le prehod preko stene. Kazala je kvečjemu eno šibko točko, ki pa je bila pomaknjena daleč v s klopi preplavljeno in v tem letnem času mučno soparno goščavo. Šele v prvi polovici julija 2010, natančneje enajstega, je napočil trenutek, ko je tudi Mi-
24
Odprtina v steni z vrisano smerjo najinega gibanja in možnostjo kasnejšega dostopa. Foto: Miha Staut
lan Ferran našel dovolj časa, da se je pripeljal v tolminske konce. Sprva smo se do police skušali prebiti od spodaj. Že v spodobni vročini smo zagrizli v melišče najizrazitejše grape, od koder smo upali na ne pretežak prehod po neke vrste rampi na polico, ki bi nas po mojih izračunih pripeljala do vhoda. Žal smo se povsod zaleteli v prehude strmine, ki bi jim bili s težkimi nahrbtniki kos le s (pre)obilno mero tveganja, če sploh. V prehodu v steno smo našli celo nekakšne ostanke statičnih vrvi, zato smo že posumili, da so nas pri odkrivanju jame prehiteli. Morali smo se obrniti in poskusiti pristopiti z vrha. Spustili smo se nazaj do vstopa v grapo, ki se vzpenja proti Planini na Kalu, in se po njej začeli vzpenjati. Žareča krogla je medtem ves svoj izsev usmerila točno na naše črepinje, kar nas je precej zdelovalo. Tudi zaradi tega se je Milan odločil za vzpenjanje neposredno po grapi. Domača koza Ines (Klinkon) pa se je raje odločila za pobočja nad grapo
Raziskave in kmalu ujela sveže urejeno lovsko stezico, ki nas je povsem brez težav popeljala preko goščave in položnega dela stene nad njo. V dokaj ležernem prečenju skozi bukov gozd smo kmalu dosegli rob stene nad jamo. Med pristopom sem večkrat pogledoval preko roba stene, da bi uzrl začetek police v leziki, vendar te ni bilo od nikoder. Zato smo se odločili za spust preko stene. Imeli smo 20 in 70 metrov vrvi. Manevri v krušljivi in v zgornji polovici tudi solidno previsni steni so bili spodobno rečeno previdni, bolj neposredno pa še kar posrani. Ugotovila sva, da je orientacija sila težavna. Milan je ves čas verjel, da mora biti jama nekje zelo blizu, saj sva dvajset metrov pod robom pristala na nekakšni neizraziti, z gruščem zapolnjeni polici. Zato je poskušal levo in desno, vendar brez uspeha. Spustil se je tudi nižje in naletel na novo polico, podobno prejšnji. Žal nama je za kakršnokoli nadaljnje iskanje zmanjkalo vrvi. Akcijo smo brez dokončnih zaključkov prekinili in si v kratkem obljubili ponoven napad. Od spodaj in iz fotomateriala smo kasneje ugotovili, da sva se gibala precej nad iskanim vhodom, luknja pa je postajala vse skrivnostnejša in privlačnejša. Kljub radovednosti, ki nas je podžigala, je do naslednjega obiska stene nad Prodi prišlo šele čez mesec dni, 8. avgusta 2010. Med preživljanjem počitnic z družino v Bovcu je Milan žrtvoval dan dopusta za vnovičen naskok na jamo. V izvidnično podporo mu je tokrat uspelo prepričati še svoji dami, ki prav tako kot on prvič še nista obiskali Pologa. Odmerjen opis ustreznega zornega kota lokacije v steni, kjer naj bi se čez kaki dve uri pojavile tri marionete, daljnogled, mobitel in daljša vrv naj bi zadostovali za tokratni uspeh. Lovska potka nam je bila tokrat že poznana in dokaj hitro smo stali nad steno ter se spustili vanjo. Začuda sta naju z Milanom iznajdljivi ženski hitro opazili, vendar se je v ključnem trenutku mobitel povezava prekinila zaradi izpraznjenih baterij. Tako
sva še nekaj časa križarila po polički kakšnih dvajset metrov pod robom stene ter se po nekaj deset metrov brez uspeha spuščala v previsno globino, upajoč, da uzreva vhod. Žal tudi tistikrat brez uspeha. Dan kasneje sva se z Ines v družbi tolminskih prijateljev sprehodila po lovski poti Skaz Žljebč, ki pod steno vodi na planino Dobrenjščico, in z nje posnela nekaj fotografij stene in vhoda. Ugotovila sva, da nama je z Milanom tudi s stometrsko vrvjo uspelo premagati morda le dve tretjini višine do vhoda, ki ga žal zaradi previsnosti z vrha ni bilo mogoče opaziti. Poleg tega dokaj mogočni obok od blizu ni več kazal tolikšne mističnosti kakor takrat, ko sem ga uzrl prvič. V notranjosti je spodmol blaten in vlažen. Morda se nadaljuje v jamo, vendar prehod gotovo ni velik. S fotografij tega ni mogoče dokončno ne ovreči ne potrditi. Po videnem Milan ni več kazal toliko navdušenja za težaško prenašanje opreme nad steno in nazaj, zaradi česar vnovičnih poskusov pristopa k jami do danes ni bilo. Kdo ve, morda bo nekega dne tudi ta spodmol uspelo obiskati kakemu jamarju in dognati skrivnosti, ki jih stena zaenkrat ohranja zase.
Viri in literatura: • Digitalni model jam na Tolminskem Migovcu. 2010. Tolmin, Jamarska sekcija Planinskega društva Tolmin. • Državna topografska karta. 066 Soča. 1 : 25.000. 1995. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Geo detska uprava Republike Slovenije. • Državna topografska karta. 067 Ukanc. 1 : 25.000. 1995. Ljubljana, Ministrstvo za okolje in prostor, Geodetska uprava Republike Slovenije. • Osnovna geološka karta SFRJ. Tolmač lista Tolmin. 1986. Beograd, Zvezni geološki zavod, 70 str.
25
Raziskave
Zjot nad Čedco Milan Ferran
K
aj mi je tega treba bilo – raziskovanja nedostopnega, surovega, krušljivega zaledja slapu Čedca? Ni sledov velikih kraških aktivnosti v daljni preteklosti. Pa vendar, če si enkrat notri, vztrajaš. Jama nad Čedco je prva povabila tja gor. Močan prepih v njej je veliko obljubljal, a se je povsod izgubil v podoru. V navpični steni nad vhodom zija mogočna luknja. Kaj pa, če obstaja kakšna povezava med jamama? Pri vsakem obisku sem opazoval nedostopno steno in iskal možne dostope. Spraševal sem po plezalcih, ki bi se bili pripravljeni spopasti s skalo. Neuspešno, še za obisk okolice nisem dobil kompanjona. Povzpel sem se do Vratc nad Češko kočo, oborožen z daljnogledom in fotoaparatom. Dobro sem si ogledal okolico jame in se že
Proti Čedci. Foto: Miha Staut.
26
skoraj odločil, kje bom napadel. Presenečen sem tudi ugotovil, da je 50 metrov višje še ena luknja. Težko otovorjen sem se podal po planirani poti in uspelo mi je priti do zgornjega vhoda v jamo, za spust vanjo pa mi je zmanjkalo vrvi. Malo sem vzel mero s kamni in skušal ugotoviti, ali je to samo skozenjc. Sem pa tja je iz jame prifrčal kakšen ptič. Leta 2008 je prišlo do podora skalnega robu Čedce. Ali se je porušila meni ljubša vzhodna pot? Ne vem, ni mi bilo do preverjanja. Kar je ostalo od skale, v tistem delu grozi, da ne bo ostalo pri tem. Spet sem se lotil dodatnega utrjevanja zahodne poti. Veliko klamf, ki sva jih pred leti zabila z Jernejem Petrovčičem, so odnesli zimski plazovi. V eni od takih akcij se je v grapi usuvalo kamenje.
Raziskave Kaj so to gamsi? Pa je bil le Jozi Hribar. Kljub nevarnosti, ki mi jo je povzročal, sem se zelo razveselil človeške družbe. Ko pa je ugotovil, kaj sem prišel počet, ni dal iz rok vrtalnika, dokler ni izpraznil obeh baterij. Po opravljenem obredu sva se vrnila v dolino, pa ne čez Vratca, kot je bilo v načrtu. V lanski akciji sta priskočila na pomoč Ines Klinkon in Miha Staut. V bližini jame se je pokazala potreba po dodatnih klamfah. Nahrbtnik sem odložil in celo preverjal stabilnost. Ines je zagrabila za velik oprimek in ga odlomila na moj nahrbtnik. Ker je bil Miha najbližji, je šestkrat v sekundi zavpil »pazi«. Tisti dan je imel nekam trd vrat, in preden se je obrnil, je tudi nahrbtnik počasi naredil prvi obrat. Pa ne tu dol, to je bila po mojih načrtih šele četrta izbira dostopa! Opazovali smo piškote, sendvič, vodo, baterijo, rezervne majice, plezalno opremo in ostale dobrine, kako samostojno hitijo proti melišču. Iz mene
pa kratki, grdi stavki. Hrana je šla po svoje, ostalo sem po strmem krušljivem pobočju nekako zbral. Manjkal je le leatherman. Podvomil sem, ali sem ga vzel s seboj. Še korak in že smo opremljali na vhodu v jamo. Skala je v celoti razpokana, z gladkimi prelomnimi ploskvami. Že pri drugem sidrišču sem lahko ocenil vso razsežnost jame. Kratek skozenjc z velikim spodnjim vhodom – toliko truda in tako majhen izplen! No ja, je pa koristno, da bomo znali bolje ceniti. Na povratku smo malo dvignili glavo in na nasprotnem bregu opazili še nekaj jam. Že na prvi stopnji smo registrirali eno. Potem sva šla z Mihom plezat do Špegla in registrirala še eno čurko. Ines pa je bila uspešnejša in je odkrila jamo z zmernim prepihom, za katero si bo treba vzeti več časa. Na povratku je Miha v melišču zgrešil pot in naletel na mojega leathermana. Vse slabo sem že pozabil, razpoloženje pa mi je vseeno dvignil.
V steni. Foto: Ines Klinkon.
27
Potapljaške raziskave
Na poti proti Lučki jami Matej Mihailovski in Uroš Ilič
R
adensko polje z okolico je že od nekdaj ena naših priljubljenih jamarskih destinacij. Klub je na območju med Radenskim poljem in Lučkim dolom raziskal in registriral kar nekaj jam. Seveda so najzanimivejše ponorne jame ob robu Radenskega polja, ki odvajajo vode proti Lučkemu dolu, del vode pa odteka proti izviru reke Krke. Odločili smo se, da tokrat nadaljujemo raziskave pri povezovanju Viršnice in Lučke jame, s katerimi je leta 1998 začel Tomo Vrhovec. Preplaval je prvi odtočni sifon, dolg 80 in globok 15 metrov. Za njim je večja dvorana z jezerom. Potapljačem je zato napredovanje precej lažje, saj ni treba prenašati opreme po suhem. Na drugi strani dvorane se rov zopet spusti pod gladino v drugi sifon.
Priprave na potop. Foto: Ciril Mlinar – Cic
28
Leta 2003 se je v njem do globine 40 metrov potopil Uroš Ilič, nato pa se je zaradi napačne mešanice moral obrniti. Po tem potopu se je raziskovanje za nekaj časa ustavilo, zanj pa smo se ponovno odločili letos po daljši poletni suši. Pri organizaciji smo sodelovali člani JKŽ, JD Rakek, JK Krka, DRP Škofja Loka in gasilci PGD Račna ob podpori predsednika krajevne skupnosti Rajka Palčarja. Prvo akcijo smo izpeljali 10. septembra 2011. Ob pomoči številčne ekipe smo do sifona znosili potapljaško opremo. Potopila sva se Uroš Ilič in Matej Mihailovski. Zaradi neznane globine in relativno lahkega dostopa sva se tokrat odločila za uporabo zaprtih dihalnih sistemov (rebreatherjev) in suhih oblek. Namen potopa je bilo preplava-
Potapljaške raziskave
Kalna voda je oteževala raziskovanje. Foto: Ciril Mlinar – Cic
nje drugega sifona, katerega začetne dele je pregledal že Uroš. Najprej je bilo treba preplavati prvi sifon, kar pa zaradi slabe vidljivosti še zdaleč ni bilo enostavno. Pri skoraj nični vidljivosti se nama je po približno pol ure uspelo pretipati na drugo stran, kjer sva preplavala jezero in se takoj potopila v drugi sifon. Ugotovila sva, da se strmo spusti do globine 40 metrov, se nekaj časa nadaljuje na tej globini, nato pa se položno dviga do gladine. Oznaka na varnostni vrvici na koncu drugega sifona je pokazala dolžino 225 metrov. Vidljivost v drugem sifonu je bila dosti boljša kot v prvem, zato sva lahko hitreje napredovala. Kot zanimivost naj omenim, da je bila vidljivost na začetku drugega sifona približno 1,5 metra, proti koncu pa 3–4 metre. Pretoka v sifonu ni bilo. Takoj ko sva pogledala iz vode, naju je navdušil rov velikih dimenzij, ki je obetal nadaljevanje. Tokrat sem iz vode splezal sam in se po rovu sprehodil približno sto metrov. Ker me je Uroš
čakal v vodi, ki za čakanje nima ravno prijetne temperature, sem se kmalu vrnil. Po kratki debati sva se odločila, da se vrneva, saj sva porabila že dosti časa, pa tudi kopenska ekipa naju je čakala. Druga akcija je sledila 2. oktobra 2011. Tokrat sva se odločila natančneje izmeriti drugi sifon in raziskati suhe rove za njim. Najbolj naju je zanimala smer rova. Za potop sva si izračunala, koliko plina bi potrebovala pri uporabi odprtega kroga, in ugotovila, da lahko potop izvedeva, če vzameva vsak po tri jeklenke. Tako je bilo opreme za transport malo manj. Tudi za kobacanje po suhem delu jame suha obleka ni najbolj hvaležna, zato sva izbrala mokro. Že med potopom v drugem sifonu sva merila smeri rova. Ugotovila sva, da gre rov večinoma proti severu, kar pa ni tisto, kar bi si najbolj želeli, saj jama ne gre v smeri Lučkega dola. Ko sva izplavala na površino, sva odložila potapljaško opremo in se odloči-
29
NaÄ?rt z vrisanimi rovi za odtoÄ?nim sifonom.
Potapljaške raziskave
Potapljača in pomagači. Foto: Ciril Mlinar – Cic
la, da takoj odideva do točke, do katere sem prišel na prejšnji akciji, in nato čim dlje po rovu. Rov je ves čas prostoren in razgiban. Ponekod je treba poplezati čez velike podorne bloke, drugače pa je dno povsod prekrito s finim sedimentom in drobnim plavjem. Po 240 metrih sva se ustavila pred tretjim sifonom. Glede na to, da sva bila sama in bi za prenašanje opreme ter naslednji potop porabila preveč časa, sva pričela z merjenjem suhega dela. Na povratku sva še enkrat natančneje izmerila sifon. Ena glavnih zanimivosti jame je razlika v nadmorski višini sifonov. Glede na najine meritve se tretji sifon nahaja 14 metrov pod gladino prvega in drugega sifona v Viršnici ter devet metrov nad gladino sifona v Lučki jami. To najverjetneje kaže na ujeto vodo, ki ima odtok proti Krki. Višinska razlika med sifonoma Viršnice in Lučke jame je torej le 23 metrov. Iz načrta je razvidno, da jama vijuga ob prelomih vzporedno z Radenskim poljem, s krajšimi prekinitvami v smeri približno 30 stopinj.
Na manjše pretoke pri tretjem sifonu kaže tudi velika količina plavja. Na nekaterih mestih se ugrezneš tudi do kolen, voda v sifonu pa je bila v času najinega obiska izjemno kalna (vidljivost ok. 15 cm), za kar nimava razlage. V kupih nanosov pred sifonom je tudi precej embalaže in večjih kosov odpadkov, večinoma plastike. Za prihodnje raziskave bo potrebna številčnejša potapljaška ekipa. Tako bosta dva potapljača pomagala drugemu paru pri transportu opreme do tretjega sifona. Tretji sifon naj bi bil po najinih meritvah pod večjo vrtačo, zato bi bilo dobro pregledati tudi teren nad jamo. Glede na višino stropa v tem delu jame bi bilo možno pričakovati vsaj kakšen dihalnik, je pa tudi res, da večjih odprtin v stropu nisva našla. Jama se nadaljuje, potrebni pa bodo samo dobra volja in več potapljačev, da se bomo lahko še bolj približali Lučki jami, v kateri pa moramo tudi nadaljevati z raziskavami v obratni smeri, saj sifon tudi tam obeta veliko.
31
Potapljaške raziskave
Tovorjenje v Habečkovem breznu 2011 Primož Gnezda
V
začetku leta 2011 je v Habečkovem breznu potekala raziskovalna akcija pritočnega in odtočnega sifona na dnu brezna. Oba je leta 1997 že raziskoval Tomo Vrhovec, pri čemer mu je uspelo preplavati pritočni sifon, odtočnega pa je raziskal do globine 64 metrov. Vse letošnje potope je izvedel Simon Burja. Za potapljanje je bil uporabljen sistem z zaprtim krogom dihanja, kar je bilo ugodno tudi z vidika transporta opreme. Za tak potop se je na dnu ok. 330 metrov globokega brezna nabralo kar precej bolj ali manj težkih kosov, ki pa se tam seveda niso znašli kar sami od sebe.
Priprave na spust. Foto: Matjaž Milharčič
32
Habečkovo brezno je sestavljeno iz vhodnega brezna, ki mu sledi sistem brezen do Kuhinje (ok. –200 m), kar je z vidika tran-
Potapljaške raziskave sporta lažji del poti. Skozi težaven meander in še nekaj brezen se nadaljuje do ožine že skoraj na koncu jame. Za ožino sledi edini blatni del jame, ki je sicer dolg zgolj 30 metrov, je pa zaradi spolzkosti še posebno nevaren. Na koncu se suhi del Habečka konča z deset metrov globokim breznom, ki ga zaključuje sifon. Prve kose opreme smo prenesli v brezno še pred prvim potopom, kar je služilo tudi kot kondicijski trening, še kako potreben na začetku akcije. Najtežji del opreme so bile jeklenke, sistem zaprtega kroga dihanja in na koncu še podvodni skuter. Na srečo nas nosačev so bile jeklenke narejene iz aluminija in zato malce lažje. Za transport skuterja in zaprtokrožnega dihalnega aparata je bilo treba še posebno veliko moči in spretnosti, zato smo, z ne pretežkim srcem, to čast prepustili Bojanu Staneku. Transport navzdol do Kuhinje poteka hitro, saj gre večinoma za prijetno spuščanje po vrvi, tako da tistih nekaj kilogramov v transportki ni niti opaziti. Resnični užitek pa se začne pri vlačenju skozi meander, ki je na mnogih mestih ozek in seveda oblikovan tako, da so možnosti za zatikanje transportke čim bolj optimalne. Je pa res, da ko opraviš pot skozi meander že desetkrat, dobiš dovolj izkušenj, da veš, kako ga preplezati na čim lažji način. Poleg tega lahko iz osebnih izkušenj povem, da sta z vsakim takim sprehodom kondicija in moč občutno rasli, tako da je bila tudi zaradi tega pot skozi meander vedno lažja, ne pa tudi lahka. Ko se končno prebiješ skozi meander, te čakata še ožina in spolzki blatni del za njo. Opremo, ki smo jo znosili v jamo pred potopom, smo navadno znosili do te točke, naprej do samega sifona pa samo v času potopov. Med njimi se pokaže prednost izbire zaprtokrožnega sistema dihanja, saj potapljač pri tem diha isti zrak, ki se mu odvzame CO2 in doda O2, tako da velike jeklenke služijo zgolj kot rezerva za primere okvar sistema. Od
Spuščanje potapljača s pomočjo škripca. Foto: Matjaž Milharčič
jeklenk naj bi tako na ponovno polnjenje (žal samo v teoriji) odnesli samo dve resnično majhni jeklenki. Poleg velikih jeklenk smo v jami vedno pustili tudi zaprtokrožni sistem in skuter ter še nekaj kosov ostale opreme. S transportom opreme do sifona je tako prvi del akcije zaključen, sledi pomoč pri oblačenju in pripravi potapljača na potop. Poleg običajnega prenosa potapljaške opreme do mesta potopa je bilo v tem primeru treba do sifona na dnu desetmetrskega brezna dostaviti tudi potapljača, saj v polni opremi ni mogel sam plezati po vrvi. Opremo in nato še Simona smo tako do sifona spustili preko škripca.
33
Potapljaške raziskave
Gorilnik, dragocen vir toplote med čakanjem. Foto: Matjaž Milharčič
Vzpon, podkrepljen s transportkami. Foto: Matjaž Milharčič
Prvi potop se je odvijal 11. februarja 2011. Takrat nam je iz različnih klubov priskočilo na pomoč enajst jamarjev, tako da se je nošnja opreme lepo porazdelila. Tudi transport čez blatni del smo učinkovito rešili s podajanjem. Navdušenje nad zabavnim prenosom je med jamarji še naraslo, tako da nas je bilo naslednjič že sedem nosačev, na zadnjih dveh akcijah pa že kar pet. Glede prvega potopa je vredno omeniti, da so bile zanj še bolj kot potapljač zagnane jeklenka, plavutka in maska, saj so v sifon poskakale kar brez Simona. Prva akcija je bila tako zgolj v znamenju njihovega iskanja, od katerih se je plavutka našla šele na enem izmed kasnejših potopov. Ko se potapljač končno poda v globine, sledi nova preizkušnja, in sicer čakanje. Najdaljši potop v Habečku je trajal 4 ure 35
minut in v tem času začne že kar pošteno zebsti. Poleg tega je jamsko potapljanje zelo nevarna dejavnost, zato sta tukaj prisotna še skrb za potapljača in s tem psihični pritisk, ki še nadalje razvleče občutek trajanja. Zato je družba ostalih jamarjev še kako dobrodošla, saj se tako človek zamoti s pogovorom. Še posebno dobrodošla zadeva je bil v tem primeru gorilnik, ki je pomenil vir toplote in je bil ob pomoči kakega logaškega ali pa žirovskega jamarja sposoben pripraviti tudi topel obrok. Vedno je vsem odleglo, ko se je potapljač končno vrnil in so se lahko začele priprave za dvigovanje iz sifona, ki je potekalo enako kot spuščanje s to razliko, da smo tokrat najprej dvignili premraženega potapljača. Sledila sta pospravljanje in pakiranje opreme v transportke. V tem času si je Simon malo oddahnil, saj
34
Potapljaške raziskave potapljanje na velike globine v jamah pomeni izreden psihični in fizični napor. Vsemu temu sledi še zadnja faza, ki pomeni transport opreme nazaj do vhoda v jamo. Tako ti ne preostane drugega, kot da se sprijazniš s težko transportko in se odpraviš na pot skozi meander, ki seveda postreže s povsem novim spektrom naporov. Še posebno mi je ostalo v spominu sidrišče nad manjšim skokom, kjer se nekdo očitno ni preveč ukvarjal z uporabniško izkušnjo in se pošteno namučiš, da ga preplezaš. Čez take predele pride zelo prav pomoč ostalih nosačev, tako da se transportke pač podajajo. Za meandrom končno dosežeš Kuhinjo, kar je resnično razveseljivo. Tu navadno počakaš še ostale in je zato dovolj časa za kak prigrizek ter zbiranje moči za nadaljnji vzpon. Kuhinji
sledi še dvestometrski vzpon skozi brezna do vhoda, ki pa je v primerjavi z meandrom, če citiram Marka Kavčiča, »en navaden piknik«. In najlepše od vsega je, ko se končno potegneš ven iz luknje na prosto. Končni rezultat vseh teh naporov je raziskan odtočni sifon do globine –138 m, ki pa se še nadaljuje. Manj uspeha je bilo v pritočnem sifonu, saj Simonu ni uspelo najti prehoda, ki ga omenja Tomo. Pritočni sifon tako ostaja cilj nadaljnjih akcij. Odprave v Habečkovo brezno so se v času potopov in med njimi vrstile kar tedensko, zato je bil zame osebno končni rezultat predvsem v novih jamarskih izkušnjah, boljši kondiciji in večji moči, kar naredi obisk katerekoli jame lažji in še zabavnejši. Več o potopu samem pa malce resneje kdaj drugič.
Simon v akciji. Foto: Matjaž Milharčič
35
Zanimivosti
Pesticidi Miha Čekada
J
ZS je v letih 2010/11 za Agencijo za okolje izvedla projekt pregleda jam nad izvirom Krke. Osnovni motiv je bil najti vir onesnaževanja reke Krke s pesticidi. Čeprav smo imeli s pesticidi le malo opravka, saj smo dejansko popisovali onesnaženost jam, pa se je ime prijelo, zato je takšen tudi naslov prispevka. Terenski pregled sta izvedla JK Krka in naš klub, vsak je prevzel po 29 jam. Več o projektu kot celoti in njegovih rezultatih si lahko preberete v Jamarju 4/2 (2011), v Biltenu pa se sprehodimo po posameznih akcijah. Na 15 akcijah je 20 članov našega kluba poiskalo 28 jam, le ene nismo našli.
smo se seveda v gostilni, v kmečkem turizmu Podržaj pri izviru Krke, kot »učno jamo« pa smo izbrali Krško jamo (kat. št. 74). Bilo je mraz, gaziti je bilo treba po globokem snegu, prava težava pa se je začela pri vzorčenju. Izkazalo se je namreč, da vsakoletna vzorčenja po Sloveniji izvajajo v vse prej kot jamskem okolju – brežina Drave na primer ima z jamo bolj malo skupnega. V Krški jami, sicer daleč najenostavnejši jami našega območja, smo tako družno le našli nekaj sedimenta, primernega za vzorčenje. Kako bo to videti v breznih, pa si ni nihče zares predstavljal.
5. december 2010
19. december 2010
Benjamin Brvar, Miha Čekada, Mate ja Ferk, Nebojša Matijević – Nebi, Danijela Štremfelj, Iztok Trček – Jolbe, Mojca in Boš tjan Vrviščar To je bila prva in najbolj množična akcija. Dobilo se nas je kakih 20 jamarjev, od tega polovica iz JK Krka, ki je bilo poleg JKŽ drugi partner projekta. Prišlo je tudi nekaj predstavnikov naročnika, Agencije za okolje, in predstavnik Zavoda za zdravstveno varstvo Maribor. Njegova naloga je bila, da nas je naučil, kako pravilno zajeti vzorec. Dobili
Miha Čekada, Petra Gostinčar, Neda Gro šelj, Ines Klinkon, Nebojša Matijević – Nebi, Matej Mihailovski, Miha Staut, Mate Šanjug, Danijela Štrempfelj, Iztok Trček – Jolbe Dva tedna kasneje so bila pričakovanja še vedno velika in temu primerna je bila visoka udeležba. Žal je kasneje nikoli več nismo dosegli. Vreme je bilo sicer lepo, vendar je bilo obilo snega, tako da smo si morali še za parkirišče najprej odmetati sneg ob cesti. Čast prve jame je pripadla Skednju ob Žalni (kat. št. 2102), ki je res častno onesnažen. Kako bi drugače, saj leži tik ob gozdni cesti, nekoliko pod nivojem ceste, dostop s prikolico je enostaven. Jama ustreza kriterijem »Pravilnika o svinjanju jam« in v primeru Skednja ob Žalni se ga prebivalstvo strogo drži. V jami je obilo steklovine, plastenk, sodov, živalskih kosti, plastičnih vreč, kovinskih ostankov, hladilnikov, skratka vsega, kar je v skladu s »Pravilnikom« treba odmetavati v jamo. Pa v bistvu jama še ni bila videti tako zasvinjana, vendar je bil pred njo velik, sumljiv kup nečesa, skrbno retuširan z novozapadlim snegom.
Pravilnik o svinjanju jam Če jama ustreza naslednjim pogojem: • leži tik ob lahko prevozni, a ne preveč prometni cesti, • vhod je nekoliko nižje od nivoja cestišča, • v vhodnem delu se spušča (po možnosti brezno), tedaj je vanjo obvezno odmetavanje odpadkov.
36
Zanimivosti
Tu nekje je bil nekoč vhod v Mirniče jamo. Foto: Miha Čekada
Lepšo sliko je obetala Jama na Žaln skem polju (kat. št. 2156), saj leži na precej strmejšem terenu, skrita s ceste, pa še ozek vhod ima. V glavnem je res čista, toda neznani lump se je moral prav potruditi, da je vanjo stlačil kovinsko posodo, čevelj in PVC-vrečko z neznano vsebino. Za Mirniče jamo (kat. št. 2103), imenovano tudi Mirnača in Žalnsko brezno, smo že vedeli, da je do vrha zasuta z odpadki (glej M. Brenčič, Bilten 22, 2001, 95–99). Nihče od prisotnih pa ni točno vedel, kje je, pa še koordinate so si bile precej nasprotujoče. Blodili smo po gozdu, edini spodbudni namig je bil napis »Ne odlagaj odpadkov v naravo« poleg vrtače, polne odpadkov. Akcijo smo želeli nadaljevati, in ko se je piscu tega članka ob neuspešnem iskanju parkirišča avto skoraj udrl v sneg, smo rekli, dovolj bo. In zaradi snega ter nepredvidene dodatne birokracije so šli pesticidi za pol leta na hladno.
11. junij 2011 Miha Čekada, Petra Gostinčar, Roman Mo dic, Iztok Trček – Jolbe Prva poletna akcija se je začela kot ponovitev zimske. Ponovno smo obiskali Ske denj pri Žalni (kat. št. 2102) in se prepričali, da tisti veliki zasneženi griček pred jamo ni nič drugega kot kup smeti, pomešan z listjem in vejevjem. Ob vhodu v Jamo na Žalnskem polju (kat. št. 2156) na srečo presenečenj ni bilo, jama je pretežno čista. Ponovno smo iskali Mirniče jamo (kat. št. 2103), a je nismo našli. Po tej začetni ponovitvi smo se lotili naslednje jame. Klemenovo jamo (kat. št. 6896) je naš klub registriral leta 1996, torej bi jo morali najti tik-tak. Po dveh urah blodenja po koprivah, gaberju in trnju smo obupali ... Precej lažje pa je bilo z Breznom 1 v gozdu nad Lučami (kasneje se je izkazalo, da sploh ni registrirano, glej spodaj).
37
Zanimivosti Kako tudi ne, saj je jama prav vzorčen primer obcestnega smetišča – vhod v brezence se odpira prav z roba ceste, povsem v skladu s »Pravilnikom o svinjanju jam«. Precej sem pomišljal, ali naj se sploh spustim vanjo, a sem se zato toliko lažje odločil, da grem hitro spet ven: veliko živalskih kosti, mrhovina, razna plastična embalaža, velike plastične vreče z neznano vsebino, pločevinke, železje. Smeti so pomešane z listjem in ta vsebina je na pol zgnita, tako da deluje kot amorfna masa. V jami smrdi po fekalijah, na kratko: »Bljak!« Nadaljnji dve uri smo porabili za še dve neuspešni iskanji: Brezno 2 v gozdu nad Lučami (kat. št. 2392) in Jama v Adami čevem talu (kat. št. 2313). Slednjo sem sicer že obiskal pred enajstimi leti in spominjam se, da leži v preglednem bukovem gozdu. Zdaj pa je tam nepregledna džungla, saj so pred nekaj leti naredili golosek in pustili, da se je svet nepopisno zarastel z leskami, praprotmi in borovničevjem. In da bo mera polna, so ti dve jami pred pol leta našli in njune koordinate popravili člani JK Krka, mi pa smo imeli pri sebi pol leta stare podatke. Rezime te akcije je bil prav depresiven. Trije od njenih štirih članov smo bili nekakšni profesionalci (podiplomska študentka krasoslovja, upokojeni oficir – predavatelj topografije in vodja Katastra jam), bluzili pa smo po gozdu kot kakšni pripravniki za tabornike. Sramota ...
12. junij 2011 Neda Grošelj, Matej Mihailovski, Mate Ša njug, Jasna Tavčar No, vsaj Lučke jame (kat. št. 150) pa res ne moreš zgrešiti. Ekipa se je spustila v levo brezno in pobrala vzorce, pri sosednji Lučki jami 2 (kat. št. 2387) pa ne moreš zaključiti drugega, kot da je lokalni prostor za piknike. Spustili so se še v Resarjevo jamo (kat. št. 4697), ki leži dovolj na samem, da je ostala čista.
38
18. junij 2011 Miha Čekada, Nace in Zvonka Labernik, Aleš Lajovic, Roman Modic, Danijela Štrem pfelj Šele Aleš nam je na tokratni akciji pokazal, kje je nekoč bila Mirniče jama (kat. št. 2103). »Tukaj nekje,« je rekel in pokazal na del navoženega platoja peska in smeti. Poleg stoji nekakšna zapuščena montažna hišica, ob njej pa velik kup sekancev, pomešanih s smetmi, iz katerega se v gozd sceja rjava tekočina. Sproti smo še enkrat skočili do Skednja pri Žalni (kat. št. 2103) in na kupu smeti ugledali svež kadaver srne ali nečesa podobnega. Gotovo je ni medved raztrgal prav na tistem kupu smeti. Aleš nam je iz glave pokazal tudi vhod v Klemenovo jamo (kat. št. 6896), ki smo jo zadnjič tako iskali. No, kasneje nam je le priznal, da mu jo je dan poprej pokazal lastnik parcele ... Manj sreče pa smo imeli z Breznom pri Jurčkovih smrekah (kat. št. 4602). »In kam zdaj,« smo vprašali Aleša, ko smo prišli na vrh hriba, kjer naj bi bila jama (bil je namreč med njenimi odkritelji pred 41 leti). »Pojdimo tjale, saj tako ali tako ne bomo ničesar našli,« je bil njegov odgovor in ni se motil.
10. julij 2011 Benjamin Brvar, Miha Čekada, Petra Go stinčar, Neda Grošelj, Matej Mihailovski Tale akcija je bila nekakšen popravni izpit akcije izpred meseca dni. Za začetek smo (sicer spet) neuspešno iskali še eno jamo, in sicer Pasje brezno (kat. št. 4167). Vendar se je izkazalo, da gre najverjetneje za dvojno registracijo z Jernejevim bre znom (kat. št. 9037). Še zadnjič smo obiskali blagopokojno Mirniče jamo (kat. št. 2103), da smo vzeli vzorec smrdeče brozge na smetišču. Opremljeni z novimi podatki in novim GPS-om smo našli Jamo v Adamičevem talu (kat. št. 2313) in Brezno 2 v gozdu
Zanimivosti
Vhod v Brezno 1 v gozdu nad Lučami je v skladu s pogoji »Pravilnika o svinjanju jam«. Foto: Miha Čekada
nad Lučami (kat. št. 2392) V obe jami smo se spustili, prva je čista, druga pa kljub močno zaraščenemu vhodu polna vreč umetnih gnojil. Ko sem eno od teh odprl, je strašno zasmrdelo in minilo me je, da bi še raziskoval. Spustili smo se še v pred tremi tedni najdeno Klemenovo jamo (kat. št. 6896), kjer je kljub zelo odročni legi še vedno precej smeti. Za pregled nedotaknjenega Brezna v Malem vrhu (kat. št. 504) se moramo spet zahvaliti Alešu. Problem pri tej jami je bil, da je bila pomotoma vstavljena v isto mapo (in imela isto katastrsko številko) kot prej omenjeno močno onesnaženo Brez no 1 v gozdu nad Lučami. Zmedo smo rešili s ponovno registracijo Brezna 1 v gozdu nad Lučami.
Notranjost Brezna 1 v gozdu nad Lučami. Foto: Miha Čekada
39
Zanimivosti 17. julij 2011 Miha Čekada, Danijela Štrempfelj, Iztok Trček – Jolbe Kljub majhni ekipi smo tokrat brez težav našli vseh pet jam na grebenu med Viršnico in Lučkim dolom. Medvedje jame (kat. št. 6465) ne moreš zgrešiti, saj leži tik ob cesti in je, normalno, temeljito onesnažena. Jamo so pred leti sicer očistili domžalski jamarji, pa bo žal treba akcijo ponoviti. Kaj moremo, jama pač leži v skladu s »Pravilnikom o svinjanju jam«. Preostale jame s te akcije so čiste, saj ležijo dovolj stran od voznih poti: Ledvica (kat. št. 6667), Pri križu (kat. št. 6668), Jama treh kosti (kat. št. 6895) in Jimnyjeva jama (kat. št. 7755).
28. avgust 2011 Mateja Ferk, Aleš Lajovic, Mate Šanjug, Mojca in Boštjan Vrviščar V tej akciji so poiskali še preostali dve jami nad Viršnico, obe sta zelo ozki, sicer pa čisti: Dihalnik nad Viršnico (kat. št. 4183) in Brezno nad Apnenicami (kat. št. 6567).
Našli so Brezno na Regljevki (kat. št. 3424) in v drugem poskusu še Brezno pri Jurčkovih smrekah (kat. št. 4602). Obe sta zasuti, v glavnem verjetno z naravnim materialom.
29. avgust 2011 Mateja Ferk, Matej Lipar Tudi sistem Viršnice (registrirani so vsi trije vhodi, kat. št. 569, 570 in 571) je sodil v naš rajon. Na tej akciji sta vzorčila vodo v obeh ponornih vhodih in v glavnem sifonu. Vzdolž takrat sicer suhe struge je razmetanih polno plastičnih odpadkov, stekleničk in podobnega. V bližnjem Peklu pri Kopanju (kat. št. 1868) nista našla prehoda skozi zabito plavje, še neugodnejša situacija je bila v najsevernejšem ponoru Radenskega polja, Požiralniku v Ključu (kat. št. 215), kjer je precej zaudarjalo po gnitju.
4. september 2011 Miha Čekada, Roman Modic, Danijela Štrempfelj, Iztok Trček – Jolbe Za zadnji mesec projekta smo si pustili jame, kjer so bili zapisi v Katastru najbolj skromni ali nejasni. Tokrat smo neuspešno iskali Brezno v Prestrani (kat. št. 2393), čeprav so se nam lege po opisu dostopa, vizurah in koordinatah dovolj dobro prekrivale, pa še gozd je dobro pregleden. Opis dostopa je bil sploh zabaven, saj je ključni orientir po zapisniku »drevo z rezanim znamenjem«. Neuspešni smo bili tudi pri Breznu na po seki (kat. št. 3423), kjer pa je opis izjemno skromen, vhod naj bi bil zelo majhen – registriral pa jo je naš ferajn pred 41 leti. Torej nič za ta dan. Da ne bi minila akcija povsem brez jam, smo šli v Viršnico in Pekel pri Kopanju.
10. september 2011 Pogled iz nekoč že očiščene Medvedje jame (na vrhu je odbojna ograja ob cesti). Foto: Miha Čekada
40
Nace Labernik, Danijela Štrempfelj Ta dan je bil namenjen velikemu potopu v Viršnici, ki smo ga zaključili z vseferajn-
Zanimivosti skim piknikom. Obenem sta se našla dva prostovoljca za vzorčenje vode v prvem sifonu Pekla pri Kopanju (kat. št. 1868). Ugotovila sta tudi, da je voda v sifonu dovolj upadla, da je bil odprt prehod v notranje dele jame.
15. september 2011 Matej Mihailovski, Danijela Štrempfelj Namen akcije je bil prehod v notranje dele Pekla pri Kopanju (kat. št. 1868), kolikor je meni znano, prvič po desetih letih. Zajela sta vzorce za sifonom in uspelo jima je priti skoraj do konca jame – odcepa do zadnjega sifona žal nista našla.
18. september 2011 Miha Čekada, Neda Grošelj, Matej Mihai lovski
Prej omenjeno ujemanje koordinat Brez na v Prestrani (kat. št. 2393) mi ni dalo miru in v nekoliko skromni ekipi smo se spet podali v gozd. Ko smo jamo naposled našli, mi nikakor ni šlo v račun, kako smo jo lahko med zadnjo akcijo spregledali – veliko brezno sredi preglednega gozda.
20. september 2011 Miha Čekada, Aleš Lajovic Jama s kamna (kat. št. 1835) je imela v Katastru dve legi, ki sta se razlikovali za več kot kilometer, skoraj nobenega opisa ... Kljub temu sva se je z Alešem lotila in jo presenetljivo hitro tudi našla. Nedaleč stran je še neregistriran občasni izvir, ki je dejansko nadaljevanje vodnega toka s Požiralnika v Ključu. Ob obisku je bil suh, stlačil sem se vanj in poligona bi bilo za deset metrov, torej ena jama več.
Glive – spregledani prebivalci jam Rok Tkavc
S
lovenski jamski sistem je znan po bogati biotski raznovrstnosti, vendar so v ta podatek vključene zgolj živali. S speleomikrobiologijo se nas v slovenskem prostoru raziskovalno žal ukvarja zgolj peščica in le malo je znanega o s prostim očesom nevidnih prebivalcih jam. Nekoliko neznačilni prebivalci jam, ki so pogosto spregledani, so zagotovo glive. Gre za samostojno skupino organizmov, ki niso ne živali ne rastline ne bakterije in ne karkoli drugega. So glive in od drugih organizmov se ločijo po premnogih lastnostih. Med drugim je zanje značilno to, da niso fotosintetski organizmi, temveč hranila prevzemajo iz okolice, hkrati pa so prehransko zelo nezahtevne in so se sposobne prilagoditi tudi takšnim razmeram, ki se jim mnogi
kompleksnejši organizmi niso (npr. skrajnim okoljem). Spore, ki jih tvorijo, so mikrometrskih velikosti (milijoninka metra), lahke in se zelo enostavno prenašajo bodisi po zraku bodisi preko kapljevin. Zaradi teh lastnosti so prisotne povsod – tudi v jamah. Jamska mikobiota (tj. združbe gliv, prisotne v jamah) je v splošnem slabo raziskana. Spore lahko pridejo v hipogeična okolja s pomočjo vode (na primer porne vode), zraka, s seboj pa jih prinesemo tudi jamarji in druge živali. Nitaste glive pogosto vidimo v obliki micelija ali pa plodišč (»gobe«) na organskem odpadu, kot so iztrebki, ostanki hrane, razpadajoč rastlinski material … Kvasovke pa s prostim očesom niso vidne. Z vidika varstva kulturne dediščine predstavljajo glive velik problem, saj se preraščajo
41
Zanimivosti
Kadaver vrste Triphosa dubitata na steni Zelških jam. Na njem je viden glivni micelij (B). Foto: Rok Tkavc
po prazgodovinskih stenskih slikarijah in jih tako uničujejo. Z večjim številom obiskovalcev se poveča količina organskega materiala, vnesenega v jame, ki predstavlja bodisi vir gliv bodisi vir hrane za glive, ki so v jami že prisotne. Te glive, ki razkrajajo organski material, načeloma za človeka niso patogene, razen seveda v primeru imunske oslabljenosti (novorojenčki, starostniki, bolniki z rakom, po presaditvi organov, bolniki z aidsom), lahko pa proizvajajo hlapne toksine, ki v primeru vdihavanja prevelike količine povzročijo raka. Bolj problematični so žival-
ski iztrebki in razpadajoči kadavri z mnogimi glivami, ki povzročijo človeku resna obolenja. V nobenem primeru se tega materiala ne dotikajmo z golimi rokami. Zelo zanimiva je skupina entomopatogenih gliv, tj. gliv, ki okužujejo žuželke, človeka pa načeloma ne. Najpogosteje jih najdemo na trogloksenih in troglofilnih živalih, ki so jih najverjetneje prinesle s seboj med migracijo. V nekaterih jamah prihaja do pogina celotnih populacij določenih vrst žuželk, kar bi pri zaščitenih vrstah lahko predstavljalo problem. Z ekološkega vidika so glive nepogrešljiv element prehranjevalnega spleta v vseh habitatih (in ekosistemih). Najbolj poznane in raziskane sodelujejo pri razkrajanju odmrlega materiala, patogene preprečujejo, da bi se določeni organizmi pretirano razbohotili, mnoge se nahajajo tudi v bakterijskih biofilmih (kot je na primer jamsko srebro), sodelujejo pa tudi pri speleogenezi, saj med procesom dihanja izločajo CO2, ki z vodo tvori ogljikovo kislino, odgovorno za nastanek kraških pojavov. Na prvi pogled zanikrne in zanemarljive, vendar še kako pomembne!
Jamarska karta Kanina Miha Čekada
L
etos poleti (2011) je bilo v Kaninskem pogorju registriranih 611 jam. Če pogledamo po društvih, pri registraciji prednjačijo DZRJ Ljubljana, JD Rakek, JK Novo mesto in JO SPD Trst. Omembe vredno število jam so registrirala še društva iz Kopra, Ribnice, Tolmina, Ajdovščine in Krke. Tako rekoč vsa močnejša društva so pustila vsaj majhen pečat na Kaninu. Kako pa je z JKŽ? Kljub temu da smo v celotni Sloveniji na drugem mestu po številu registriranih jam, pa nas na Kaninu skoraj ni. Da smo natančni, naš ferajn je registriral reci in piši dve brezenci na južnem pobočju
42
Babanskega Skednja. Razpoka nad planino (kat. št. 6208) je globoka 15 metrov, Brezno nad Babanom (kat. št. 6209) pa 25 metrov. Registriral ju je Aleš Lajovic leta 1975. To je vse in tukaj bi lahko naš prispevek končali. Vprašanje pa se glasi: kaj neki je štiri člane JKŽ pičilo, da so se lotili izdelave jamarske karte Kanina, torej območja, ki je za naš ferajn jamarsko komaj kaj zanimivejše od Prekmurja? Ideja o karti se mi je porodila med pripravami za postavitev jamarskega bivaka na Kaninskih podih: kaj, ko bi ob otvoritvi izobesili tudi karto območja, kjer leži bivak? Ker
Zanimivosti za njeno izdelavo nimam ustreznega znanja ne orodja, sem na listi JKŽ objavil vabilo, kdo bi bil pripravljen sodelovati. Takoj sta se oglasila Petra Gostinčar in Miha Staut – ekipo že imamo! Prva datoteka v direktoriju »Kanin karta« na mojem računalniku nosi datum 20. avgust 2009. Na začetku smo koncept karte hitro dorekli in si razdelili delo. Potem pa se je zadeva začela vleči in vleči. Kartografija je še najmanjši problem. Ker je bilo že v izhodišču zastavljeno, da bo karto spremljal tudi obsežen popis jam, je bilo treba natančno pregledati vseh 13 fasciklov, ki pokrivajo gradivo o kaninskih jamah. Dobiti je bilo treba dovoljenje za objavo tistih kartografskih vsebin, ki niso naše delo, vendar se je izkazalo, da nekatere institucije strašno počasno odgovarjajo, na koncu pa dobiš od njih gradivo, ki je povsem neuporabno. Sicer banalen problem je bil izbor PVC-srajčk, ampak dokler nimaš dimenzije srajčke, nimaš dimenzije karte, in če nimaš dimenzije karte, delo stoji. In ko imaš stvari nekako kompletirane, izide nova baza Katastra jam z 20 novimi jamami na Kaninu. Naj torej izdamo karto, ki bo že ob izidu zastarela, ali jo dopolnimo s temi novostmi? Bivak je bil že zdavnaj postavljen, mi pa še vedno mečkamo ... Spomladi 2011 smo zadevo le toliko dokončali, da je gradivo dobil v roke Peter Gedei in oblikoval karto ter priloženo knjižico. Spet smo se šli pingpong s korekturami in novimi verzijami, ampak julija je bilo tega res dovolj in smo karto dali v tisk. Zanj je poskrbel Uroš Ilič. Ko je bila karta končno na mizi, se nam je odvalil velik kamen od srca. Kakšnih omembe vrednih napak nismo našli, najpomembneje pa je, da so karto jamarji z veseljem razgrabili in doslej nismo slišali nobenih slabih kritik. Se je splačalo? Je. Bomo še kdaj kaj takega ponovili? Bomo, ampak takrat od ideje do tiska ne sme miniti več kot pol leta!
Naslovnica Jamarske karte Kaninskega pogorja.
Izsek območja iz Jamarske karte Kanina, ki pokriva tudi edini JKŽ-jevski jami: kat. št. 6208 (v sredini karte) in kat. št. 6209 (spodaj).
43
Zanimivosti
Jame v Udin borštu Mateja Ferk in Matej Lipar
V
zadnjih letih sva Matej Lipar in Mateja Ferk proučevala speleogenetske značilnosti jam v konglomeratni terasi Udin boršta. Terasa je ostanek prodnega vršaja iz zgodnjih obdobij pleistocena. Pretežno karbonatni prodniki, apnenčasti in dolomitni, so se v več 100.000 letih sprijeli s karbonatnim (kalcitnim) vezivom v trdo kamnino – konglomerat. Ker prod oziroma konglomerat nikoli ni bil prekrit z drugimi sedimenti ali morjem, ki bi povzročili, da bi se pod velikimi pritiski stisnil, ga lahko v geološkem smislu uvrstimo v eogenetsko fazo razvoja (tej fazi sledita mezogenetska – stiskanje pod morjem ali sedimenti – in nazadnje telogenetska faza, ko so stisnjene
Pregledna karta Udin boršta. Avtor: Matej Lipar
44
kamnine ponovno dvignjene in zakrasevajo na površju; taki so vsi naši apnenci in dolomiti dinarskega krasa). Ob sistematičnem pregledovanju jam sva ugotovila, da je bilo veliko leg zgrešenih, zato sva jih popravila. Raziskane in dokumentirane pa so bile tudi novo odkrite jame. V Kataster jam JZS sva oddala še zapisnike o drugih ugotovitvah in opažanjih. Med terenskim delom sva naletela tudi na več zanimivih površinskih kraških oblik, na tem mestu pa povzemam nekaj opisov in značilnosti večjih jam.
Kadunčev studenec (kat. št. 4171) Kadunčev studenec je 20 metrov dolga horizontalna vodna jama. Tako kot vse ostale jame v Udin borštu je tudi Kadunčev studenec nastal v konglomeratu, značilni kamninski podlagi Udin boršta, in pripada posebnemu tipu kraških jam, to je konglomeratnim jamam. Konglomerat je nastal iz pretežno karbonatnih prodnikov. V obliki vršaja jih je odložila reka, ki je pritekala izpod ledenika v zaledju Tržiča. Kemično raztapljanje apnenčastih prodnikov in ponovno izločanje kalcita iz vode v obliki cementa sta prodnike povezala v trdo kamnino, ki se imenuje konglomerat. Kras v Udin borštu zato imenujemo tudi konglomeratni kras. Ker je izoliran od ostalih kraških pokrajin, ga nekateri imenujejo osameli kras, spet drugi pa mu zaradi relativno majhne debeline konglomerata (od 10 do 50 metrov) rečejo plitvi kras. Obravnavamo ga lahko tudi kot eogenetski kras, to je kras, ki se je razvil na relativno mladih kamninah s primarno poroznostjo, katerih cementacija je potekala na površju. Opredelitev Udin boršta po štirih tipih krasa nakazuje njegovo edinstvenost in posebnost ter različnost
Zanimivosti
od dinarskega oziroma klasičnega krasa, značilnega za večji del zahodne in južne Slovenije.
Dupulnik (kat. št. 764) Dopulnik, Dupulnek ali Napulnek je 306 metrov dolga izvirna vodna jama na obrobju konglomeratne terase Udin boršta. Njeni rovi so skoraj v celoti zaliti z vodo, nihanje pretoka pa je sorazmerno majhno. Rovi so ponekod okrašeni z nepoškodovanimi belimi kapniki (stalaktiti in stalagmiti), poleg katerih v jamah Udin boršta najdemo tudi druge sigove tvorbe: špagetke, ponvice, sigove kope. Beli kapniki predstavljajo relativno čisto sedimentacijo kalcita, medtem ko so temnejše barve rezultat mešanja kalcita in ostalih delcev, spranih s površja.
že leta 1689 v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske, kasneje, v 19. stoletju, pa je o njej pisal tudi Ivan Vrhovnik, ki jo je imenoval Lu knja v Voglu. Še v devetdesetih letih je veljala za najdaljšo jamo v Udin borštu, vendar so jo nova odkritja rovov v Veliki Lebinci postavila na drugo mesto. Arneževa luknja je z biološkega vidika v Udin borštu najpodrobneje raziskana. Predstavlja pomemben življenjski prostor živalim. V Arneževi luknji med drugim živijo troglobionti, kot so jamska mokrica (Titanethes al bus), izopodni rakec (Androniscus subterrane
Arneževa luknja (kat. št. 763) Arneževa ali Arnešova luknja je 815 metrov dolga izvirna jama v konglomeratu z umetnim zajetjem vode v vhodnem delu. Ponekod se pojavlja tudi kapniško okrasje, kot so stalagmiti, stalaktiti in ponvice. Kot ena najbolj poznanih jam v Udin borštu je bila z imenom Felsen-Grotte bei Duploh omenjena
Kjer ni vidnih razpok in prelomov, so rovi široki in nizki. Foto: Matej Lipar
45
Zanimivosti
us nodosus), jamska kozica (Niphargus), polž jamničar (Zospeum isselianum) ter troglofili kot jamska kobilica (Troglophilus cavicola), jamski pajek (Meta menardi) in več vrst netopirjev: veliki podkovnjak (Rinolophus ferru mequinum Schreber), mali podkovnjak (Rino lophus hipposideros). Priložnostno jo obiščejo tudi troglokseni, na primer navadni ali pisani močerad (Salamandra salamandra). Po pričevanju starejše literature so v jami našli tudi stare ostanke kosti jelena (Cervidae).
Velika Lebinca (kat. št. 765) Velika Lebinca je 1154 metrov dolga izvirna vodna jama v konglomeratu, ki je najdaljša jama v Udin borštu. Dva večja potoka iz njene notranjosti polnita zajetje za vodo, ki jo uporabljajo okoliški prebivalci zlasti v kmetijske namene. Jama ima velik vhod v obliki spodmola ali zijalke, ki je hkrati tudi eden izmed izvirov potoka Lebinica. V nadaljevanju
46
rovi postajajo vse ožji in so ponekod komaj prehodni za človeka. Na njihov nastanek sta najpomembneje vplivala kemično raztapljanje (korozija) in medzrnska poroznost kamnine, na njihovo prostorsko usmerjenost in obliko pa so še dodatno vplivali tektonski prelomi. Tam, kjer je bil vpliv prelomov močan, so se razvili ozki in visoki rovi, na mestih, kjer izrazitih prelomov ni, pa široki in nizki rovi. Najstarejši v jami so suhi horizontalni rovi na višjih nivojih. Ti ponazarjajo nivo kraške vode v preteklosti. Kasneje se je nivo znižal, hkrati pa so se razvili tudi novi, nižje ležeči rovi, po katerih se še danes pretaka voda proti izviru.
Arneševa zijalka (kat. št. 1081) Arneševa zijalka ali Zijalka pri Spodnjih Dupljah je 19 metrov dolga jama v konglomeratu. Ime je dobila po značilni obliki vho-
Zanimivosti da, ki ga predstavlja spodmol ali zijalka. Ob robovih konglomeratne terase Udin boršta, ki jih lahko imenujemo tudi ježe terase, in na pobočjih manjših in večjih dolin vodotokov so oblikovani še številni drugi spodmoli. Njihove dimenzije so lahko zelo različne; od komaj meter širokih in nekaj decimetrov visokih špranj do 10 metrov in več širokih in visokih odprtin. V nekaterih primerih, tudi v Arneševi zijalki in Arneževi luknji, lahko spodmoli predstavljajo vhode v podzemne jame. Pogosto pa so spodmoli zgolj krajše votline v kamnini, ki so nastale s součinkovanjem procesov kemičnega raztapljanja kamnine (korozijo) in zmrzalnim preperevanjem. Posledično so podvrženi neprestanemu spreminjanju, ki ga sprožijo udori in podori kamenja ter sipanje in raztapljanje materiala.
Medzrnsko poroznost v rovih nakazujejo naključno razporejeni stalaktiti. Foto: Matej Lipar
Kačja jama nad Spodnjimi Dupljami (kat. št. 6950) Kačja jama nad Spodnjimi Dupljami je 13 metrov dolga in 6 metrov globoka podorna jama v konglomeratu. Vhod predstavlja štiri metre globoko brezno, ki pripelje do dveh manjših dvoran. Obe sta nastali s podiranjem stropa nad horizontalnim jamskim rovom, ki ga je oblikovala tekoča voda. Jame, ki nastajajo s krušenjem stropa in polnjenjem dna s podornimi bloki, pri čemer se postopno prestavljajo višje, se imenujejo reproducirane jame oziroma reproducirani jamski rovi. V današnjih hidroloških razmerah ležijo jamski rovi v celoti nad gladino kraške vode, zaradi česar je jama hidrološko neaktivna. Podori so sicer značilni tudi za druge jame v Udin borštu. Precejšen del rovov Kadunčevega studenca predstavljajo podorni oziroma reproducirani rovi, pojavljajo pa se med drugim tudi v Arneževi luknji in Peklu nad Klemenčičevim gradiščem (kat. št. 4599). Podori v jamah nastanejo, ko se zaradi kemičnega raztapljanja kamnine (korozije) v kamnini pojavijo votli prostori (jame oziroma jamski
Ob razpokah in prelomih oblikovani rovi so ozki in visoki. Foto: Matej Lipar
rovi), katerih strop oziroma del stropa se zaradi lastnosti kamnine (razpokanost, slaba cementacija) ali drugih erozijskih procesov (potres, narasla podzemna voda) postopno ruši. Podorni material lahko kasneje odnese voda, pri čemer se izoblikuje prostorna podorna dvorana. V nasprotnem primeru pa se s pogostimi podori jamski rov zapolnjuje in niža. Kopičenje podornega materiala je zaradi načina sortiranja hitrejše od dvigovanja stropa (kompaktna kamnina ima manjši volumen), in ko ga doseže, se podori ustavijo. S podori, ki dosežejo površje, lahko nastanejo vertikalni vhodi v jame ali udornice, ki so značilna depresijska oblika na kraškem površju. Zaradi relativno mladega zakrasevanja in specifičnosti kamninske strukture se v Udin borštu udornice niso razvile.
47
Zanimivosti
Spletna stran JKŽ Peter Gedei
P
red kratkim je naš najljubši jamarski klub praznoval 55-letnico obstoja in k temu jubileju, poleg vseh uspehov mnogih generacij, nanizal še 10.000 jamo. O vseh naših odkritjih in doživetjih ponavadi radi pišemo ali pa jih vsaj fotografsko ovekovečimo za prihodnje rodove. Bilten z že skoraj polstoletnim stažem kot nosilni medij obveščanja zadnja leta negujemo bienalno, kar se je povsem obneslo. Akcij, raziskav, dogodkov in še marsičesa drugega se nabere ravno prav za debelejši zvezek, pa še zapisano ostane na papirju. Vendar pa sta za sprotno informiranje dve leti precej dolga doba, zato smo že leta 1996 začeli še z drugim medijem, internetno stranjo. Prva spletna stran je bila kljub okornosti odlično sprejeta (morda se kdo še spomni Petzlove rdeče čelade s karbidko in animiranim plapolajočim ogenjčkom?). Ponujala je vse potrebne informacije o klubu, opisanih je bilo nekaj zadnjih dosežkov, imela je veliko zanimivosti s področja jamarstva, spisek zanimivih povezav (ni še bilo iskalnika Google!) in že nekaj fotogalerij. Za zagon spletne strani je poskrbel Zoran Subotič, upravljanje in dopolnjevanje pa sta bila na mojih ramenih. Zoran je poskrbel za brezplačno gostovanje pri Ljudmili, kar smo nekako vzeli za dejstvo. Prvo položnico smo tako prejeli šele nekaj let nazaj. Časi se spreminjajo in tudi spletne tehnologije že dolgo časa niso več to, kar so bile na začetku. Spletna stran je bila glede sprememb vsebine dolga leta obsojena na mojo dobro voljo in čas. Tega je bilo na začetku dovolj, zadnja leta pa čedalje manj. Tak način tudi ni omogočal enostavnega vpisovanja prispevkov več uporabnikom, podajanja komentarjev ali pa le preprostega naročanja na novice. Skratka, premalo moderno, zato
48
je bila nujna prevetritev. Vajeti je prevzel Matej Lazar (Lazo), ki se s tovrstnim početjem ukvarja tudi profesionalno. Prenovljena stran je tako zaživela na osnovi Wordpress, odločitev zanjo pa je bila predvsem praktične narave. Mislila sva, da bo blogerski način vnašanja preprostejši za večino naših članov, a imam občutek, da je tudi to za nekatere pretežko. Kakorkoli že, nekaterim vnašanje prispevkov ne dela preglavic in spletna stran se z njimi lepo polni. Poleg prenove strani smo se odločili tudi za novo domeno. Prejšnja www.ljudmila.org/ jkz/ je še vedno aktivna, vendar vas avtomatično prestavi na novi naslov www.jkz.si, ki je kratek in jedrnat. Zamenjali smo tudi ponudnika gostovanja, na Ljudmilinih serverjih so zaradi obsežnosti in težavnega prenaslavljanja ostale le fotogalerije. Te še naprej ostajajo prvovrstna popestritev slovenskih jamarskih strani, saj beležimo že 225. po vrsti (stanje januarja 2012). Nekatere so šaljive, druge raziskovalne, tretje potopisne, v vsakem primeru pa zanimive. Slike ponavadi povedo več kot besede in prenekatera akcija je na srečo prikazana v fotogaleriji, saj se danes težko spravimo k pisanju. Morebitni pisci ste vsekakor dobrodošli. Naj vas ne odvrne malce daljši postopek vpisovanja, obstajajo namreč tudi lepo spisana navodila za tovrstno početje, ki ga najhitreje pošljem po e-pošti. No, pa saj smo stran, kakršna je sedaj, zastavili zaradi številčnejšega pisanja. Zato čim manj jamranja in karseda veliko tipkanja!
Zanimivosti
Žirovcova je desettisoča Petra Gostinčar
M
ilan Ferran, eden izmed produktivnejših jamarjev v članskih vrstah zadnjih let, je leta 2006 na do tedaj za jame neperspektivnem območju odkril vhod v jamo, ki je kasneje dobila ime po lastniku parcele Žirovcu. Poimenoval jo je Žirovcova jama. O odkritjih ste lahko prebrali v prejšnji, pa tudi v tej številki Biltena. Z leti se je s trudom in vztrajnostjo Milana in njegove ekipe nabralo preko pet kilometrov (delno še neizmerjenih) rovov, zato je bila Žirovcova jama kot naročena v trenutku, ko so v Katastru jam podeljevali okroglo katastrsko številko – 10.000. V čast podelitve desettisoče katastrske številke so se v okviru kluba in izven njega odvijali številni dogodki. Kataster jam se je skupaj z Inštitutom za raziskovanje krasa ZRC SAZU odločil, da dogodek predstavi širši
javnosti, zato so konec maja 2010 pripravili tiskovno konferenco. O dogodku so poročali številni mediji. Med drugim smo Milana lahko občudovali pri večernih poročilih tako na RTV kot na POP TV-ju, novica pa je dosegla bralce Dela, Slovenskih novic, Žurnala 24, Jamarja in drugih. Seveda je bilo treba dogodek obeležiti tudi v klubskih vrstah, zato smo se zbrali na pikniku pred vhodom v jamo, ena izmed ekip pa je ravno na tisti dan z lavinsko žolno izmerila oddaljenost rova Stojan in prijatelji od površja. Na podlagi te meritve smo nedolgo za tem odkopali drugi vhod v jamo, s čimer je Žirovcova jama danes že sistem. Vir: Čekada, M. (2010): Registracija 10.000. jame v Katastru jam. Jamar, 3/1, str. 34.
Piknik pred Žirovcovo jamo. Foto: Andrej Hliš
49
Zanimivosti
Pridobitve v društvenih prostorih Nebojša Matijević – Nebi
M
oram reči, da sem takoj na začetku mandata kot predsednika JKŽ začel razmišljati o nabavi nujnih novostih, ki jih je potreboval klub. Kot prvo, ferajn je v podzemnem zaklonišču in nima sanitarij. Človek se mora zamisliti, koliko je taka malenkost povzročila trpljenja, po mojem še največ pri nežnejšem spolu. Po napornih sestankih in tekočih za-
Stranišče. Foto: Peter Gedei
Ventilacija. Foto: Peter Gedei
50
devah smo še najbolj pogrešali varno zavetje za razbremenjevanje mehurjev. Ker v zaklonišče ni mogoče pripeljati vode in narediti sanitarij, smo se odločili za preprosto rešitev. Odločeni smo bili, da nabavimo »dixija«, to je kemično stranišče, ki ga postavljajo na prireditvah. Ko smo preverjali, kam bi ga dali in ali bi ga sploh lahko spravili v naše prostore, smo ugotovili, da to ne bo šlo, saj bi bil zaradi težavnega dostopa problematičen odvoz fekalnih vsebin. Tudi same kabine ne bi mogli spraviti v prostore. Potem pa je Mojca (Vrviščar Zazula) našla enostavno rešitev: kemično stranišče, ki ga uporabljajo v prikolicah za kampiranje. Z Boštjanom Vrviščarjem sva odšla v Merkur, nabavila dve kemični stranišči in vso pripadajočo opremo. Ta pridobitev je pomenila olajšanje za mnoge, naš piroman pa je takoj zaznal rast porabe piva. Za novo pridobitev so bile še najhvaležnejše punce. Mislim pa, da si kljub temu drevo pri vhodu v naš ferajn ni oddahnilo. V kletnih prostorih se zaradi vlage zadržuje specifičen vonj, tako da vsak, ki pride na ferajn, obvezno odnese del duha s seboj. Ta vonj se ti tako zažre v obleke in kožo, da pač dišiš po ferajnu. Odločili smo se torej, da se spopademo s problemom vlage. Matej Mihailovski je naredil uro na ventilaciji, da se je večkrat zagnala. Prostore smo tudi večkrat ogrevali z na novo nabavljenim električnimi radiatorji in na ta način zmanjšali vlažnost. Kot slabo si štejem, da v svojem mandatu nisem bil dovolj vztrajen pri nabavi prapora, čeprav so jo predlagali na vsakem sestanku. Tako naš praporščak Brko še vedno ostaja brez novega prapora. To breme sem prepustil nasledniku.
Iz tujine
Jamarska odprava Zverinjačke rupe 2010 na Lovčen, Črna gora Mateja Ferk
J
amarska odprava v Črno goro, ki smo jo poimenovali po manjšem lokalnem ciljnem območju na Lovčenu – Zverinjačke rupe – je potekala od 6. do 15. avgusta 2010. Organizirali so jo člani Jamarskega kluba Brežice pod vodstvom predsednika kluba Aleša Orešarja in njegovega namestnika Jureta Tičarja (bil je tudi vodja celotne odprave). K udeležbi sta bila povabljena tudi dva jamarja iz sosednje Hrvaške, člana Speleološkega kluba Samobor, ter dva jamarja iz našega Jamarskega kluba Železničar (Matej Lipar in Mateja Ferk). Že več kot pol leta pred odpra-
vo so se začele prve priprave; kondicijske (jamarske) in psihološke (pivske) narave. Med jamarskimi akcijami v času priprav smo se jamarji vseh klubov dobro spoznali, s čimer so bili postavljeni stabilni temelji za jamarsko uspešno in družabno prijetno odpravo, na katero se nas je odpravilo dvanajst jamarjev. Lovčen je gorski masiv v južnem delu Črne gore, ki predstavlja skrajni jugovzhodni del Dinaridov. Obsega okoli 200 km2 veliko območje med Boko Kotorsko na severozahodu, Njeguškim in Cetinjskim poljem na severu in severovzhodu ter Jadranskim morjem
Pot od Ivanovih korit do tabora na zahodni strani Lovčena. Foto: Matej Lipar
51
Iz tujine
Fotografska akcija v jami Pala skala. Foto: Matej Lipar
na jugu in jugozahodu. Lovčen je izrazita, samostojna orografska enota, z zelo markantnima najvišjima vrhovoma: Štirovnik (1749 m) in Jezerski vrh (1659 m). Podnebne razmere zaznamujeta bližina Jadranskega morja in relativno visoka nadmorska višina. Ker se Lovčen dviga 1500 metrov visoko takoj ob morju, predstavlja učinkovito gorsko pregrado vlažnim zračnim masam, ki pritekajo iznad morja. Povprečna količina padavin je tako ena izmed najvišjih v Evropi in znaša okoli 4600 milimetrov. Ker je gorovje zgrajeno iz karbonatnih kamnin, pa vse padavine poniknejo v razpokana kraška tla. Padavinska voda, ki se pretaka skozi kraški masiv Lovčena, v glavnem izvira v priobalnem delu v številnih kraških izvirih. Karbonatna matična podlaga omogoča izrazito prevlado kraških geomorfnih procesov, zaradi česar se je razvil kraški relief s številnimi površinskimi in podzemnimi kraškimi oblikami. Površje je večinoma kamnito, razčlenjeno s števil-
52
nimi strmimi kraškimi kotanjami, škrapljami in žlebiči. Izdatnost padavin je dodobra izvotlila kraško podzemlje Lovčena, zaradi česar je gostota jam zelo visoka. Prevladujejo vertikalni jaški – brezna različnih dimenzij in globin. Ker smo nekateri člani odprave Lovčen v preteklih letih že večkrat obiskali, smo teren dobro poznali. Naše tokratno ciljno območje je bil predel z lokalnim toponimom Zverinjačke rupe. To je manjša visokogorska uravnava, izrazito razčlenjena s škrapljami in žlebiči, na robu zadnje pleistocenske poledenitve, zaradi česar vemo, da so se takrat tod v podzemlje stekale velike količine vode izpod ledenega pokrova. Predvidevali smo, da morata biti neposredni rob poledenitve v preteklosti in velika količina padavin v sedanjosti zmagovalna kombinacija za oblikovanje številnih in globokih brezen. Prav zaradi intenzivno zakraselega površja in pleistocenskega preoblikovanja z ledeni-
Iz tujine
Severni del Zverinjačkih rup, v ozadju Štirovnik in Jezerski vrh. Foto: Matej Lipar
škimi procesi je območje težko prehodno, preglednost na terenu pa še dodatno otežuje nizka grmovna vegetacija. Zato območja nismo razdelili na posamezne sektorje klasično po kvadrantih, temveč po že obstoječih razmejitvah v naravi. Za meje sektorjev smo namreč izbrali bolj ali manj urejene poti (od markiranih gorskih poti do povsem zaraščenih kozjih stez, ki se bolj slutijo, kot vidijo). Območje je bilo razdeljeno na enajst sektorjev, jamarji pa smo se razdelili v štiri skupine: tri so delale na terenu, ena pa je bila zadolžena za tabor (naloge skupin smo vsak dan zamenjali, tako da smo vsi prišli na vrsto za vse obveznosti). Najbrž nihče ni zares verjel, da bomo lahko v enem tednu pregledali ves teren, a da se bomo več ali manj ustavili že na območjih, ki smo si jih izbrali za prvi dan (prvi trije sektorji), je povsem presenetilo tudi mene, ki sem sektorje skrbno načrtovala v upanju, da nam jih ne bi zmanjkalo?!
V okviru odprave smo torej podrobno raziskali območje, veliko okoli 2 km2, na nadmorski višini med 1300 in 1474 metri. Odkritih je bilo 51 novih jamskih objektov, od katerih smo raziskali in dokumentirali trinajst brezen in eno horizontalno jamo. Najgloblje brezno je Sistem Pala skala, ki je globok 183 metrov, vendar se še nadaljuje. Skupna globina raziskanih jam znaša 555 metrov, skupna poligonska dolžina rovov pa 936 metrov. Na podlagi jamarske statistike, pa tudi osebnih vtisov, lahko odpravo označim kot izjemno uspešno. Celotna izvedba, od priprav, poteka raziskovanj do predstavitve rezultatov jamarske odprave je lep jamarski uspeh, zlasti za tako mlado in maloštevilno društvo, kot so JK Brežice. Samo upam lahko, da si bodo/bomo tudi člani našega kluba vzeli za zgled zagnanost, optimizem in povezanost članov brežiškega kluba ter v bližnji prihodnosti organizirali kak jamarski podvig v tujino.
53
Iz tujine
Jame v Avstraliji – planota Nullarbor Matej Lipar
P
lanota Nullarbor s približno 200.000 km2 površine predstavlja eno največjih sklenjenih kraških območjih na svetu. Klima je polpuščavska do puščavska, zato je pokrajina večinoma travnata ali grmičasta, večja drevesa pa so redka. Na Nullarborju je identificiranih približno 4000 kraških pojavov, izmed katerih jame predstavljajo približno četrtino – ocena variira od definicije, kaj jama je in kaj ne. V grobem se na Nullarborju pojavljajo tri plasti apnenca: najgloblja in navadno najdebelejša je wilson bluff iz eocena. Sledi vmesna plast abrakurrie iz poznega oligocena, na vrhu pa je plast nullarbor iz miocena. Plitve jame v najvišji in vmesni plasti, ki predsta-
Tipična pokrajina Nullarborja. Foto: Matej Lipar
54
vljajo večino odkritih jam na Nullarborju, so kratke in običajno ne preveč zanimive. Manjši delež predstavljajo globoke jame v najnižji plasti apnenca, ki so precej daljše od ostalih. Najdaljša je Old Homestead Cave s približno 30 kilometri izmerjenih rovov. Na Nullarborju sem večinoma jamaril v globokih in dolgih jamah, saj so te precej izzivalnejše kot plitve in kratke. Jamarsko potepanje se je začelo sredi noči v mestecu Eucli, kjer sem bil dogovorjen z jamarjema iz Pertha, sam pa sem tja prišel iz Melbourna. Načrtovali smo, da se slišimo prek mobilnega telefona, vendar se nam je izneverila povezava. Po spletu naključij ali pričakovanj smo se srečali pred edinim lokalom v mestu,
Iz tujine
Ko zmanjka dreves za fiksiranje vrvi … Foto: Matej Lipar
ki je bil na našo neizmerno žalost že zaprt. Pobrali smo šila in kopita ter se nemudoma odpravili na teren. Sledila je nočna vožnja po stranskih poteh Nullarborja vse do jame Weebubbie Cave, katere vhod krasi privlačna in velika udornica. Popoln kraj za spanje. Naslednje jutro smo se spustili v jamo. Prvih nekaj metrov je bilo treba preplezati, zaradi krušljivosti pa smo to vertikalno stopnjo opremili z vrvjo. Nekaj časa smo pogledovali za primernim drevesom, potem pa ugotovili, da je avto pravzaprav še najboljša in najvarnejša rešitev za pritrditev vrvi. Vrvi je sledil spust po stari leseni lestvi, nato smo se nekaj časa sprehajali po horizontalnem rovu, na koncu pa smo se osvežili in očedili s plavanjem v jezeru. Jama se zaključi z razpotegnjenim jezerom, ki se nadaljuje v sifon. Zaradi visokih temperatur je več kot prijetno plavati v jamskem jezeru, katerega voda je tako čista, da na začetku niti ne opaziš, kje je pravzaprav njen nivo.
Obiskali smo tudi druge jame, med katerimi velja omeniti Mullamullang Cave s 103 metri globine in 13 kilometri izmerjenih rovov. Kljub velikemu vhodu v obliki ogromne udornice je težko najti pravo pot med podornim kamenjem na njenem dnu – podorno kamenje je namreč tako veliko, da bi potrebovali vrvno tehniko za nadaljevanje. Edina pot, ki obstaja, je med podornim skalovjem, kjer z malo plezanja brez težav prispemo v pravi jamski rov, torej nižje od dna udornice. Notranjost izpričuje veličino nullarborskih jam. Približno 50-metrski spust po podornem skalovju v izjemno velikem rovu (običajna lučka na čeladi skorajda nima moči, da bi osvetlila celotni prostor) je tako drugi pozdrav jame jamarju. V tretje pozdravlja s čisto pravo peščeno sipino, ki jo dosežemo po kakšnih 500 metrih jame. Zaradi močnega prepiha v ozkih rovih in kasnejše ogromne dvorane, kjer se prepih zaradi večjih dimenzij poleže, se je tam odložil in se še vedno
55
Iz tujine
Ozek prehod na dnu udornice v Weebubbie Cave. Foto: Matej Lipar
odlaga pesek. Tako imamo pod zemljo več metrov visoko sipino, kar je pojav, na katerega ne naletiš v vsaki jami. Pozdravnim presenečenjem so sledili ogromni kupi podornega skalovja, ki ga je bilo treba preplezati. To je pomenilo nešteto 50-metrskih vzponov in spustov, ki do prvega baznega tabora pošteno preizkusijo mišice in živce. Tu nas pričakata lesena deska in mizica, kjer je možno prespati (čeprav zakon v Avstraliji to trenutno prepoveduje) ali pa se vsaj odpočiti in si privoščiti zasluženi grižljaj. Počivališče je obenem tudi križišče, tu se namreč jamski rov razcepi na dva dela. S kolegom jamarjem sva nadaljevala pot v tistega, ki se konča kot The Dome (kot velika kupola s podornim skalovjem, na katero je možno splezati, a se tu jama bolj ali manj konča). Na koncu rova naju je čakala vpi-
56
sna knjiga s spodbudno besedo in vabilom k vnovičnemu obisku … Zaradi izčrpanosti sva nanj odgovorila z odločnim ne. Počasi sva se odpravila nazaj proti prvemu baznemu taboru, kjer sva si, kolikor nama je čas dopuščal, ogledala še del drugega rova. Počitek in jamsko tišino je prekinil zvok rušenja kamenja kakšnih dvajset metrov naprej od naju. Zanimivo je, da sva ravno paberkovala o filmih z jamsko tematiko, kot sta Descent in The Cave, tako da naju je nepričakovani pripetljaj/spodrsljaj primerno osvežil z novim adrenalinom. Delno posrana, delno pogumna sva se odpravila dalje. Mnogokrat sva prišla do nivoja podtalnice, kjer se je možno osvežiti in plavati. Žal je voda slankasta in popolnoma neprimerna za pitje, tako da se je bilo treba za jamarjenje opremiti z najmanj 4–5 litri vode na osebo. Ob visokih temperaturah in fizičnemu naporu v jami je to minimalna količina vode; tudi s kolegom nama jo je med akcijo uspelo obdržati zgolj z zmernim pitjem. Zanimiv je tudi sistem odvajanja tekočin. Jama zaradi današnje puščavske klime ni več aktivna oziroma je njena samočistilna moč na minimumu, zato za malo potrebo uporabiš stekleničko, ki jo nosiš s seboj. Tako dobesedno uresničiš navodilo, da »za seboj pustiš le sledi svojih nog«. Za nameček in bolj pustolovski zaključek sva se na poti iz jame tudi »malce« in zgolj za kratek čas izgubila. Nisva pomotoma zašla v drug rov, ampak sva zaradi izjemno velikih rovov (skrajnih stranic se zaradi podornega kamenja sploh ne da videti) začela krožiti oziroma sva prehodila polkrog ter nevede nadaljevala pot nazaj v jamo. Kmalu nama je postalo jasno, da s smerjo ni vse v redu, vendar v tistem trenutku brez pomoči kompasa nikakor nisva mogla ugotoviti, katera smer je prava. Večina kilometrov v jami je seveda videti skorajda enaka. K sreči sva nekaj sto metrov prej počivala – oba sva se spomnila nekaterih oblik podornih blokov – tako sva
Iz tujine
Proces preperevanja in odlaganja soli na stropu, tako imenovani »salt wedging«. Foto: Matej Lipar
nadaljevala pot, za katero sva bila najbolj prepričana, da je prava, ter močno pazila, če bi slučajno zagledala podorni blok, ob katerem sva počivala … V zgodnjih jutranjih urah nama je uspelo prilesti iz jame. Popolnoma izčrpana, toda neizmerno vesela vseh izkušenj in lepote jam (sadrine rože, kristalne nitke ter halitne kapnike in še marsikatere druge nenavadne oblike sem tu videl prvič v življenju) sva se vrgla na makarone, ki nama jih je pripravil tretji član oziroma članica. Ta je pred jamo čakala na najino vrnitev in bi v primeru izginotja poklicala na pomoč … Pri tem se med jamarjenjem raje nisem razišljal, da je za klic na pomoč najprej potrebna večurna vožnja do prvega telefona, da ne govorim o večurnem prihodu reševalcev (tudi če imajo helikopter) in večurni hoji po jami, kjer imaš vode s sabo lahko zgolj za sprotno porabo, za rezervo pa navadno zaradi vse ostale opreme skorajda zmanjka prostora.
Sadrini kristali in helektiti v jami Mullamullang. Foto: Matej Lipar
Konec dober, vse dobro. Nullarbor skriva še toliko zanimivih jamskih objektov, da se bodo akcije tam med nekajletnim študijem v Avstraliji zagotovo letno ponavljale, vse dokler bosta volja in kondicija.
57
Iz tujine
Povratek na Crnopac Miha Staut
Z
godba se je začela nekega majskega večera, ko sva se z Ines udeležila predavanja hrvaških jamarjev Darka Bakšića in Daliborja Paara o velebitskih jamah. Ne zelo naključno sva na predavanju srečala Vesno (Hrdličko Bergelj) in Marka (Erkerja). Po ustaljenem običaju smo se po koncu predavanja zatekli še v bližnjo gostilno. Spomini na obisk Munižabe leto pred tem so se med klepetom širili kot vonj konjaka v ogretem kozarcu. Dva izmed glavnih akterjev raziskav Kite Gaćešine smo imeli na dosegu roke in Vesnino pobudo sta sprejela z odobravanjem. Dalibor se je celo ponudil kot vodič po razvejanih rovih najdaljše hrvaške jame.
Že naslednji petek je s postankom v Zagrebu, kjer je prisedel Dalibor, naša odpravica z JRS-jevskim kombijem drvela Krajini naproti. Zaradi noric sta udeležbo žal morala odpovedati Vesna in Roman (Hrdlička Bergelj), pridružila pa sta se nam logaška člana Jasna in Dejan ter Bojan Jereb iz Gorenje vasi. Vhod v jamo se odpira na masivu Crnopca nad naseljem Gračac, ki z višino 1402 metra predstavlja najjužnejše obronke Velebita, nekateri pa ga štejejo tudi za samostojno gorsko skupino. Zaradi izrazitega kraškega terena ga okoliško prebivalstvo ni nikoli v večji meri gospodarsko izkoriščalo in je zaradi tega do danes ohranil dokaj naraven videz z zna-
Težko prehodna kraška pokrajina Crnopca. Foto: Miha Staut
58
Iz tujine čilnimi dinarskimi bukovo-jelovimi sestoji v mestoma izjemno težko prehodni kraški pokrajini. Povojno gozdarjenje pa je vendarle prineslo tudi nekaj otipljivih koristi, saj je zaključek gozdarske ceste tri minute hoda od vhoda v jamo. Vhod v jamo so našli že pred izgradnjo ceste. Med nočnim pristopom iz Gračca proti Munižabi se je šibeniška ekipa v slabo preglednem terenu dodobra izgubila. Med vzpenjanjem so prišli do roba vrtače, iz katere se je prelival mnogo hladnejši zrak. Teo Barišić si je lokacijo zapomnil in obiski, med katerimi je jama vselej znala dobro poplačati trud, so se začeli vrstiti. Od odkritja junija 2004 do danes je tako dolžina narasla na 21.909 metrov, globina jame pa na 665 metrov. Za kako hiter proces gre, priča tudi podatek, da je bila jama v času našega obiska maja 2011 dolga šele nekaj preko 19 kilometrov, v borih sedmih mesecih pa so jo podaljšali za skoraj tri kilometre in je z novo dolžino trenutno najdaljši jamski objekt Dinarskega krasa. Slovenskemu, pa tudi hrvaškemu jeziku na videz posmehljiva imena največjih jam tega masiva, ki bi lahko bila plod le najbolj izkrivljene jamarske domišljije, imajo precej bolj vsakdanji izvor. Največji jami sta namreč povsem korektno dobili imeni po bližnjih vrhovih, torej Munižabin vrh in Kita Gaćešin vrh. Če za trenutek zanemarimo dobro voljo jame, da pripušča radovedne nosove v svoje skrivne sobane, ima pri tem nedvomno veliko zaslug hrvaški način jamarskega raziskovanja. Hrvati so se namreč že spočetka odločili, da je jam preveč, da bi iz njih naredili privatne peskovnike, v katerih se je nekaterim otrokom dovoljeno igrati, drugim pa ne. Odprte so vsem in vsakdo gre vanje takrat, ko si to želi (čeravno to pravilo ne velja na upravnopolitičnem nivoju, velja vsaj med jamarji). Pomembno je, da vsakdo poroča o svojih odkritjih. Ker pa imajo individualne akcije mnogo manj učinka kakor
Vrtača z vhodom v jamo. Foto: Marko Erker
dobro organizirane vsehrvaške odprave, se večina udeležuje prav teh. Dela je vselej dovolj za vse. Tudi zaradi obsežnih večdnevnih raziskovanj, v katera se je vključevalo veliko ljudi, je Kita Gaćešina torej zelo hitro pridobivala metražo. Po nočnem prihodu smo vsak po svoje razprostrli ležišča in zaspali, saj nas je naslednjo noč čakalo jamsko spanje vprašljive kakovosti. Zjutraj smo se po opravljenih obredih okrog desetih spravili v jamo. Cilj naše ekipe je bilo merjenje nekaterih atmosferskih parametrov na različnih delih zgornje etaže jame (rumeno obarvani deli na sliki 3). Dalibor je namreč fizik in se v okviru raziskovalnega projekta ukvarja z razumevanjem jamske klime izbranih velebitskih jam. Velikost ekipe je narekovala ležeren tempo, pri katerem smo se lahko dodobra naužili zanimivosti. Jama se tako rekoč na vsakem koraku cepi v brezštevilna brezna in kamine, ki so očitno precej mlajšega nastanka kakor vodoravni rov, ki jih povezuje. Nekateri
59
Iz tujine
Iztegnjeni profil jame Kita Gaćešina. Stanje brez najnovejših odkritij, ki naj bi nakazovali na novo, najnižjo tretjo etažo. Vir: http://www.speleologija.hr
izmed njih vodijo v nižjo etažo na globini okrog 300 metrov. Četudi rov na načrtu kaže precej vodoraven značaj, je spustov in vzponov po vrvi kar nekaj. Tudi zaradi tega smo za obisk zgornje etaže porabili tako rekoč cel dan. Obenem pa nam je Dalibor predstavil tudi vse merilne instrumente, ki jih je nasta-
Merjenje prepiha v jami. Foto: Dalibor Paar
60
vil na ključnih mestih v jami v času našega obiska. Meril je temperaturo, vlago, jakost prepiha, torej vetrovnost in prevodnost vode. Obisk jame je tako imel še malo znanstvenega pridiha. Hrvaško jamarstvo se od JKŽ-jevsko navdahnjenega jamarjenja razlikuje tudi po tem, da se niti malo ne brani jamskega spanja, saj si na površju prepuščen (ne)milosti atmosferilij in žeji, kajti vode na planotah pogosto primanjkuje. Bivak v zgornji etaži je tako postavljen le uro od vhoda, tako da se je zaradi bližine izhoda po večerji razen Marka slovenski del ekipe družno odločil izpustiti izkušnjo spanja v jami. Zalegla niso niti Daliborjeva opozorila o prihajajoči hladni fronti, ki naj bi nad območje prinesla sneg. Fronta je na srečo zamujala in dež nas je ujel šele popoldne med vračanjem v Slovenijo. Kot gostitelj se je Dalibor še dodatno izkazal, saj je celotno ekipo povabil na kosilo k sebi domov v Samobor. Le dva meseca po prihodu domov nas je dosegla vest o zahtevnem in obenem nenavadnem jamarskem reševanju iz druge eta-
Iz tujine že te jame. Med raziskovanjem sedaj ne več spodnje etaže se namreč po bivakiranju eden izmed članov ekipe ni več prebudil. Kolegi so šele precej kasneje opazili, da ima nenavadne krče in zategnjeno čeljust. Ker so vedeli, da je sladkorni bolnik, so brž posumili na hipoglikemijo in možno komo, ki je življenje ogrožajoč zaplet v primerih ekstremno nizkega krvnega sladkorja. Zaradi tega je bila sprožena reševalna akcija. Med organizacijo reševalcev so kolegi, ki so ostali z obolelim, skušali obrniti trend njegove napredujoče hipoglikemije. Skušali so ga hraniti s sladko hrano in tekočinami, vendar so bili v prvi uri zelo neuspešni, saj zaradi kome ni požiral in je izbljuval vse, kar so mu dali v
usta. Po uri truda so mu namerili le še 1,7 mmol/l (normalne vrednosti se gibljejo med 3,6 in 5,8 mmol/l krvi). Vendar se je takrat trend končno obrnil in zelo počasi je začel pridobivati zavest, dokler si ni skoraj docela opomogel. Ne glede na to mu je zdravnica po prihodu dala kisik in iz jame so ga izvlekli na nosilih. Fanta izkušnja na srečo ni odvrnila od jamarjenja, saj se je že mesec kasneje udeležil odprave v Lukino jamo, kaže pa na resnost zdravstvenih zapletov v okolju, zelo oddaljenem od zdravniške pomoči. Čeprav so ponavadi precej turistično obarvane, so tovrstne akcije vendarle zanimive, saj ti odstrejo veliko večjo pestrost jam, kot smo je vajeni v nam ljubi Sloveniji.
Munižaba Vesna Hrdlička Bergelj
J
amarji letno opravimo cel kup izletov, eni izginejo v temi pozabe, drugi pa nam ostanejo v spominu. Munižaba je gotovo eden od izletov, ki si jih človek zapomni. Milan Ferran se je dogovoril s karlovškimi jamarji, da bodo šli v Munižabo, zraven pa je povabil še Ines Klinkon in Miho Stauta, Romana Berglja in mene. Štartali smo, kot zmeraj z ogromno zamudo, nekega petka popoldne, zdi se mi, da je bil junij 2010. Zdaj bi bilo treba povedati nekaj o Munižabi. Munižaba je ena od vodilnih hrvaških jam. Nahaja se na jugovzhodnem koncu gorske verige Velebit, na hribu Crnopac nad Gračcem. Crnopac je na splošno znan kot švicarski sir oziroma število jam v njem močno presega število lukenj na povprečnem kosu ementalerja. Raziskovanja so potekala leta 1989 in takrat sta bila zabeležena največja globina –448 metrov in 2300 metrov rovov. Potem se je zadeva ustavila in zdelo se je, da je jama zaključena. Vhodna vertikala meri impresivnih 208 metrov, potem se pa pride
v dvorano, veliko 160 krat 30 in visoko okoli 80 metrov. Naprej so številni kanali, jezera, nove vertikale, kaskade ... Skratka, jamarski paradiž. Raziskovanja so nadaljevali leta 2001 in zdaj redno potekajo že deset let. Na enem izmed vprašajev, ki je ostal leta 1989, tako imenovani Bančekovi perspektivi, so našli nov prehod in prišli v nove rove, k novim jezerom, slapovom, vertikalam … Jama je danes globoka 510 metrov in dolga okoli 10 kilometrov, in kar je najboljše, še zmeraj gre naprej. Za svoj obisk smo izkoristili vikend pavze med raziskovanji. Gostitelji so bili karlovški jamarji, prijatelji »človeka bušilice«, kakor kličejo Milana, po že vsem poznanem koledarju. Prišli smo zelo pozno in se odločili, da ne bomo šli do Munižabe, ampak smo raje spali na parkirišču v neposredni bližini jame Kita Gaćešina. Ta je danes najdaljša na Hrvaškem, meri čez 21 kilometrov, kar precej pove o preluknjanosti Crnopca. Zju-
61
Iz tujine traj smo hitro nadaljevali pot, še kakšnih 40 minut v klanec do Munižabe. Gozdno cesto so naredili pred nekaj leti in vsak jamar na Hrvaškem jim je zaradi tega zelo hvaležen. Kita Gaćešina je danes kakšnih pet minut od parkirišča, Munižaba pa 40. Piska teh besed se spomni prvih let nadaljevanja raziskovanja Munižabe po dolgem premoru, ko smo šli dve uri v hrib ter vlekli nahrbtnike in transportke s sabo. Sedanjih 40 minut zmernega naklona je prav ugodna sprememba. Naši karlovški prijatelji so že bili pri jami in nas nestrpno čakali. Imeli smo srečo, da smo prišli v času raziskav, ker sta bili na vhodni vertikali postavljeni dve vrvi, ki sta precej pospešili prihod ekipe v jamo in še bolj odhod iz nje. Zdaj ne bom naštevala kanalov in dvoran v jami, bi pa poudarila, da se jo res splača obiskati, še posebej, če se ponuja priložnost za bivakiranje v njej, ker je za enodnevni obisk predolga.
Vhodno brezno v Munižabi. Foto: Darko Bakšić
62
Zvečer smo se dobro zabavali ob ognju – vsi vemo, kakšne so jamarske veselice na prostem. V nedeljo zjutraj smo se napotili še na pot Malega princa, krožno stezo na Crnopcu, ki pelje skozi najzanimivejše kraške oblike, ki so na tem skoraj neprehodnem hribu. Stezo je speljal stari hribolazec Tatek, ki ga pozna večina občudovalcev Velebita. Uredil je tudi zavetišče v bližini steze. Tura traja približno dve uri, pelje gor in dol po skalah, čez naravne mostove, do razglednih točk, s katerih se zdi, da nikoli ne bomo našli poti iz tega venca gozdov in hribov, vrtač in škrapelj, ki so tako značilni za hrvaški kras. Zadeva je še zanimivejša, če se zaveš, koliko neodkritih jam je še v tem neprehodnem jamarskem raju. Kot pravi železničarji smo akcijo zaključili – v gostilni. Spomnim se pestre izbire mletega mesa in zelo dobre solate. Velebitskega piva žal ni bilo, ampak smo jim odpustili. Izlet je bil tudi brez njega odličen.
Iz tujine
Črna gora, avgust 2010 – Durmitor Primož Uršič – Dolenček
Č
rnogorska odisejada se prične na parkirišču v BTC-ju pri trgovinici OM Šiva Ezoterika. Bliža se večer in rahlo rosi. Vsi čakamo Boleta, da konča s šihtom. V zadnjem trenutku proda še nekaj zdravilnih kristalov in zapre trgovino. Četica šteje šest članov: Bole (Boštjan Vrviščar), Mojca (Mojca Vrviščar Zazula), Jolbe (Iztok Trček), Sneki (Snežana Jeretina), Mirijam (Uršič) in moja malenkost. Hitro odrinemo na pot, prvi Bole z Mojco in Sneki, za njem jaz z Mirijam in Jolbetom. Hitro napredujemo in kmalu smo že na prvi cestninski postaji pred Zagrebom. Bole plačuje cestnino, ki znaša pet kun (niti en euro), a nekako mu ne gre, čakamo, čakamo in končno se le premaknemo naprej. Cestninar zgleda rahlo živčen, plačam, on pogleda naprej proti Boletu, ki me čaka, in reče: »Kakva govna od kola, a on plati sa masterkardom!« Mi pa vsi v smeh. Bosanskohrvaško mejo prečkamo na mejnem prehodu Bosanski Samac. Ura je že pozna, carinik je videti malce zmeden, gleda v pasporte in pravi: »Ima ovdje dosta Slovenaca, a da vidim prave, to mi je prvi put u životu.« Prvo prenočišče v Bosni nam najde Sneki. Na ulici v Gradačcu sprašuje mimoidoče in dobi receptorja bližnjega hotelčka, ki je ravno šel na zabavo s kolegi v mesto. Tudi mi se odpravimo v mesto, da vidimo, kako se zabavajo domorodci. Kričeča muzika, hladno pivo, pred vhodom v kafič pa otroka, ki ob dveh zjutraj čakata mamo in očeta, da spijeta še zadnje pivo. Spanje v hotelčku je vroče, v sobi 30 stopinj in oken se ne da odpreti. Ob desetih zjutraj se odpravimo na zajtrk v bližnji lokal: burek z domačim jogurtom – res fino. Nato pa na pot skozi Bosno: Tuzla–Kladanj–Sokolac–Goražde. Cesta je lepa, hiše v
alpsko-orientalskem slogu. In popoldne že na meji Metajka s Črno goro. Prvi postanek pri znamenitem mostu čez kanjon Tare. Po fotosešnu se ustavimo pri kafiču na drugi strani Tare in tam dobimo tudi prenočišče. Zvečer pa na terasi kozarček ali dva s pogledom na kanjon. Po zajtrku se odpravimo na Durmitor. V Žabljak, ki je mesto s svetovno arhitekturo, pridemo čez dve uri. Od bavarskih brunaric do ruskih dač in domačih barak ... Avtomobile pustimo na prelazu Sedlo na višini 1907 metrov. Vreme je megleno, vetrovno, mrzlo
Lakota. Foto: Primož Uršič
63
Iz tujine
Šareni pasovi. Foto: Primož Uršič
Skupinska pri mostu čez Taro. Foto: Primož Uršič
in skoraj diši po snegu. Do kampa na Vetrinih brdih na višini ok. 2250 metrov je kako uro hoje. Vso opremo in pijačo nam je uspelo pritovoriti v dveh do treh furah. V kampu so že jamarji iz Srbije – ASAK in še neki Poljaki. Postavimo šotore in si skuhamo večerjo. Zvečer pa spoznavni žur pri ASAK-ovcih. V planu je opremiti in izmeriti neko jamo (imena ne
64
vem več). Po tednu dni dela z dvema ekipama so ASAK-ovci prišli že do globine 150 metrov. Jama naj bi bila vlažna, krušljiva in zajebana. Ponoči se temperatura še spusti, nato pride deževje, ki nas zasleduje že od doma. Po neprespani in premrznjeni noči se zbudimo v meglen in hladen dan. Edino voljo do jamarjenja pokažeta Bole in Mojca, ki se odpravita nadaljevat z opremljanjem jame. Ostali poležavamo. In to je to. Zvečer se vrneta in izkaže se, da je jama opremljena samo do globine 50 metrov, sama sta jo opremila do globine 100 metrov. Vreme se izboljša in končno vidimo, kje sploh smo, sonček pa tudi paše. ASAK-ovci se odpravijo v jamo, v kampu pa pustijo svojega pomagača, ki naj bi jim skuhal pasulj. Ker ga ne zna skuhati, ga skuhamo mi. ASAK-ovci tisti dan v jami ne morejo narediti skoraj ničesar, ker ves dan iščejo opremo, ki sta jo prejšnji dan pustila Bole in Mojca pod zadnjo stopnjo. Mi se odpravimo na najvišji vrh Črne gore, Bobotov Kuk, 2522 m. Zvečer spijemo zadnje zaloge alkohola in pade odločitev, da se odpravimo naprej.
Iz tujine Po tovorjenju vse robe v dolino se opravimo preko Durmitorja do kanjona Pive, do Nikšiča in nazaj v Bosno, v Trebinje, kjer nam Sneki spet zrihta spanje v luksuznem hotelu po domači tarifi. Trebinje je zanimivo mesto s prekrasnim starim centrom, zvečer je na ulicah polno ljudi, čeprav je sredina tedna. Sprehajajo se gor in dol po ulicah, ženske so zrihtane v štiklih in minicah, muzika šopa iz vsakega lokala. Zjutraj, po švedskem zajtrku, se odpravimo proti Dubrovniku, ki je ok. 30 kilometrov stran. Ogledamo si vojni muzej v trdnjavi na Srđu nad Dubrovnikom in uživamo v razgledu nad mestom. Odločimo se, da obiščemo Vesno na Pelješcu, kjer imajo njeni starši hišo v Sresru. Ob prihodu nas lepo pozdravijo, postavijo pod drevo, kjer naj bi taborili, vodo pa si lahko vzamemo iz cevi za zalivanje vrta. Po kopanju se odločimo, da bomo rajši spali v divjem kampu. Lepo se namestimo, spijemo vinček Vranac in pojemo domači kajmak, ki smo ga kupili še na Durmitorju, ter nazdravimo Mojčinemu rojstnemu dnevu. Ravno ko se
odpravimo spat, prihrumi gruča mladih Bosančkov in Čehov in fešta se začne. Zabava traja do jutranjih ur, dokler ne začne padati dež, in sicer po dveh mesecih. Prebudimo se v mokro in vlažno jutro. V morje zlijem še zadnje ostanke cvička in uničeni se odpravimo domov. Celotni izlet je bil zelo zanimiv, hrana je bila odlična, pijača fina, družba pa najboljša. Sreče z vremenom nismo ravno imeli in to je to.
Strastna kopalca. Foto: Iztok Trček – Jolbe
Pred odhodom na Bobotov Kuk. Foto: Primož Uršič
65
Iz tujine
Makedonija Ali JKŽ na jamarsko, arheološki in kulinarični odpravi Iztok Trček – Jolbe
»P
a vsi me poznajo. Vi samo recite, da vas pošiljam jaz, pa bo vse v redu. Imam zveze po vsej državi in vam lahko uredim prenočišča ali karkoli drugega povsod. Naročil sem vam tudi taksi, ki vas bo peljal po najnižji ceni v mestu. Nikakršnega problema. Mudi se mi. Me že čakajo,« je gostobesedil lastnik prenatrpanega hostla sredi Skopja. No, njegove trditve so se izkazale za rahlo netočne, kar smo potem med bivanjem v Makedoniji ugotavljali iz dneva v dan. Ampak s piarovskega stališča je bilo vse korektno. Kaj za hudiča pa je JKŽ sploh iskal v tej nekdanji najjužnejši jugoslovanski republiki? Pred meseci smo prebrali, da bo v Makedoniji balkansko srečanje jamarjev. Zdela se nam je zanimiva priložnost. In kot je v ferajnski navadi, smo zložili skupaj koristno z zanimivim. Milan Horňák, nekdanji predsednik našega ferajna, sedaj pa podjetnik na Slovaškem, zakonci Uršič in Vrviščar pa še jaz smo sestavljali odpravo. Pa da se ne pozabi na dacio in protona, brez katerih bi ostali doma. Torej, dobili smo dobre reference in stvar se je začela. Prenočišče, ki nam ga je zagotovil zgovorni »poslovnež«, se je izkazalo za sobice nad mehanično in vulkanizersko delavnico z njunim značilnim vonjem v enem od predmestij. Okolica je delovala depresivno, razen manjšega lokala, kjer smo lahko zajtrkovali. Tudi zelo ugodni taksiji so videli že lepše čase kje v zahodni Evropi, potem pa še nekaj let služenja v Makedoniji. Nikakor ne gre, da bi se izognili obisku najznamenitejšega dela Skopja, Kamnitega mostu in okoliških ploščadi ob Vardarju. Že zaradi nenavadno bahavih gradenj, ki v
66
nekakšnem novodobnem klasicizmu rastejo okoli trgov in ploščadi ter spreminjajo strugo Vardarja v sotesko. Nerazumljivo drage gradnje v deželi, ki je na ekonomskem repu Balkana, dajejo varljivo sliko blagostanja. Slikoviti most iz petnajstega stoletja se kar izgublja v tej napihnjeni arhitekturi, okrašeni s spomeniki osebnostim, ki s sodobno Makedonijo razen po pradavnem imenu nimajo nič skupnega. V sami strugi Vardarja nastajajo vodometi, ki bodo dajali še bolj kičasto podobo mestu. Vrhunec pa predstavljata velikanski bronasti kip konjenika, ki mu nihče ne reče drugače kot Aleksander Veliki Makedonski, in nastajajoči monumentalni slavolok zmage. Med vsem tem operirajo majhni Romi, ki med prosjačenjem pridno žeparijo pod nadzorom velikih. Pri tem opravilu so predrzni in nasilni. Pomagata samo grožnja s policijo in mobitel ob ušesu. Če pa se pojavi modra uniforma, se razbežijo ali si nadenejo nedolžen otroški izraz. Potem ko se izogneš malim žeparjem, ki te obletavajo kot muhe, in se nagledaš novih in starih spomenikov, se podaš preko mostu. Tam je naenkrat drug svet. Popotnik mimo slikovitega Amama, starodavnega turškega kopališča, stopi v Čaršijo. Starodavna zasnova tiste tipične mešance balkanske in turške arhitekture, nepregledni splet zavitih ozkih uličic in vedno prisotni vrvež. Kot da si prestopil kaki dve stoletji nazaj. Trgovinice z vsem, kar se da prodati, in trgovci, ki po starodavni navadi mirno slonijo med podboji vhodnih vrat trgovine in kar pred vrati čakajo na morebitne kupce. Vmes se pogovarjajo s sosedi o vsem, kar je pomembno. Ne potrebujejo interneta, a so vseeno seznanjeni z vsemi aktualnostmi.
Iz tujine Tu smo našli tudi po našem mnenju najboljšo, nam najbolj znano makedonsko jed tavče gravče. In na tem mestu se je začela raziskava kulinarične ponudbe Makedonije. Staro utrdbo nad mestom obnavljajo, zato je šla mimo nas. Pa smo se povzpeli do Muzeja sodobnih umetnosti, od koder je pogled na mesto. Še nekaj korakov stran pa džamija Mustafa Paše. Tržnica utripa v pravem balkanskem ritmu. Umazana, polna sadja in zelenjave, pa vsega, kar človek potrebuje ali pa tudi ne. To je kraj za pašo oči. Najboljši napis: na lepo zloženih marelicah je pisalo: »BREZMESNE«. Dan se je končal v lokalu Kaj Pero. Obred, ki smo mu postali v naslednjih dneh zvesti. Obnavljanje cirilice je rodilo nemalo smeha, ko sva z Milčem naročala on piščančji, jaz pa svinjski »ubijač« (uvijač). Seveda so zraven sodile solate iz klasičnega balkanskega arzenala.
Ko smo skušali okrog polnoči poklicati svojega »najcenejšega taksista«, se nam nihče ni javil. Odločili smo se za uradni taksi. Presenečenje je bilo popolno. Moderna laguna, klimatizirana, čista, popolnoma nova in predvsem cenejša od tistega privatnega taksija, »najcenejšega v mestu«.
Gremo malo naokoli Po programu smo se odpravili pogledat megalitski observatorij Kokino severovzhodno od Skopja. Kot da smo potovali v zgodnji pomladi: megle, plohe, mraz. Brrrr. Čez kaotično Kumanovo smo se samo peljali. Med vožnjo proti cilju se je pod masko Milčeve dacie ujel vrabček in preživel. Kar nekaj prepričevanja je bilo treba, da se je nesrečni ptiček spravil zopet po isti poti izpod maske in odfrčal med polja. Potem smo zavili v hribe. Končno smo se ustavili pri tabli, ki označuje arheološko najdišče. Do vrha
Konjenik ali Aleksander Makedonski. Foto: Iztok Trček – Jolbe
67
Iz tujine smo rabili kako četrtino ure. Vmes se je Milč sklanjal, pobiral kose nekega temno sivega drobirja in razlagak o izvoru keramike. Observatorij Kokino leži na vrhu razdrapanega vulkanskega hriba. Vse tiste skalne špice in zajede so metale ob različnih časih različne sence na kamnito ploščad in svečeniki so jih razlagali. Z opazovanji so prišli do vzorcev in si s tem dvigovali ceno na hierarhični lestvici družbe izpred nekako 7000 let. Ob povratku smo se ustavili v Starih Nagoričanah ob cerkvi svetega Georgija (Jurija), za katero je menda temelje dal zgraditi že bizantinski cesar Diogenes, obnovil pa jih je kralj Milutin Nemanjić med leti 1313–1318. Ko smo parkirali pred cerkvico, so prišli na klepet občinski policaj ter še nekaj možakarjev in ključar. Očitno zvedavih turistov ni prav dosti, zato smo bili deležni posebne pozornosti. Ves dan potepanja nam je izpraznil želodce in po nekih informacijah je v bližini znamenito »Etno selo«. Vsak od nas je imel svoje predstave o tem. Bolj ali manj so se misli vrtele okrog nekakšnega skansena. Pa smo po dolgem iskanju naleteli na nekakšno boljšo, kičasto gostilno. Ko smo se prebili skozi jedilnik, smo naročili. Ne najbolj navdušeni nad tem, kar se je znašlo na mizi, smo dobili zvečer še druge dodatke, ki so rezultirali predvsem v hitrih premikih proti sanitarijam. Čez prometni kaos Skopja smo se prebijali po glavni ulici proti vzhodu. Očitno meščani prometna pravila sproti prilagajajo trenutnim situacijam. Zavijanje čez polno dvojno črto na štiripasovnici, kjer je vozni pas zaseden s parkiranimi avtomobili, cizami, smetnjaki, odloženo trgovsko robo in vpregami, je nekaj najbolj navadnega. Tudi trokolo, naloženo z nekaj metrov dolgo cevjo brez opozorila, na enak način obrne na štiripasovnici. Tista cev med obračanjem zapre oba prehitevalna pasova, ampak kaj bi se sekirali. Ustavljanje pred semaforji, edino signalizacijo, ki jo vsaj delno upoštevajo, je trenutek, ko ti Rom z umazano mokro spužvo razmaže vetrobran-
68
sko steklo. To proglasi za pranje stekel, za zasvinjanje sicer čistega stekla pa pričakuje plačilo. In to se ponavlja od semaforja do semaforja. Beračenje pa spada zraven. Kot ponavadi smo malo tavali, preden smo našli ostanke antičnega Skopja. Skupi je nastal v začetku prvega stoletja našega štetja kot kastrum in se kasneje razvil v mesto. Med vladavino Domicijana je postal upravno središče province Gornja Mezija, kasneje v času Dioklicijana pa metropola province Dardanija. Skopje pa ne more mimo svoje usode, saj je že leta 518 Skupi porušil potres. Enako usodo je nesrečno mesto doživelo v polpretekli zgodovini. Natančno ob 5. uri in 17 minut 26. junija 1963 ga je potres z močjo 9. stopnje po Mercallijevi lestvici v desetih sekundah skoraj zravnal z zemljo. V katastrofi je umrlo 1070 ljudi, več kot 3000 je bilo ranjenih. Na to spominja ohranjena, napol porušena stara železniška postaja z veliko uro, ki se je ustavila v trenutku potresa. Danes je to spomenik in mestni muzej. Od ostankov Skupija smo odtavali po številnih ovinkih in zgrešenih poteh do ostankov antičnega akvedukta, za katerega literatura navaja tudi, da je bil zgrajen v 15. stoletju v času turške uprave. Z vodo je oskrboval mesto iz Skopske Crne gore. Nekoč naj bi imel preko 200 obokov, danes pa ga je ostalo še 386 metrov v dolžino in 55 obokov. Nedaleč stran se na območju vojašnice razkazujejo »arheološki ostanki« nekdanje JLA. V grmovju razpada nekaj letal in helikopterjev. Nad Skopjem, na vrhu hriba Vodno, na višini 1060 metrov so leta 2000 postavili 70 metrov visoko jekleno konstrukcijo križa, kamor lahko pride popotnik peš iz doline. Za balkanske potrebe vodi cesta do zelo sodobne žičnice, ki pripelje na sam vrh. Že od spodnje postaje žičnice je enkraten pogled na mesto, še posebej v večernih urah. Zamudili smo zadnjo vožnjo, zato smo imeli priložnost pogleda samo od tam.
Iz tujine
Skopski Akvadukt. Po enih virih je antični, po drugih bizantinski, po tretjih turški. Foto: Iztok Trček – Jolbe
Spoznavanje kulinarike je bil pomemben del odprave. Albanski lokal na poti na Popovo Šapko. Foto: Iztok Trček – Jolbe
Nenavadno bi bilo, če se ne bi zavozlali na cesti in naredili nekaj deset kilometrov preveč. Tako nenavadno, kot če ne bi iskali dobrega lokala z dobro hrano. Po nekaj ovinkih smo našli pravo cesto v Matko, slikovito sotesko reke Treska kakih deset kilometrov iz mesta proti jugozahodu. Pod strmimi stenami je cerkev svetega Andreja iz 14. stoletja in zraven slikovit lokal. Končno so nam bili duhovi naklonjeni in v to prekrasno okolje smo prišli v sončnem in glede na prejšnje dni kar toplem vremenu. V čolnarni smo najeli čoln in brodarja ter šli na slikovit ogled po soteski do jame Vrelo. Treska je tu v soteski zajezena in tvori čudovito jezero, obdano s stenami in strmimi pobočji. Ob celotnem jezeru je speljana pot, na nekaterih mestih vsekana v skalno steno. Jama Vrelo je turistična in polna netopirjev. Njihov gvano zaudarja in stalno cvilkanje je tako glasno, da postane sčasoma nadle-
žno. Na koncu jame je jezerce, in kot je rekel naš čolnar, se imenuje Rusko jezero, ker se je v njem kopal ruski veleposlanik v Makedoniji. Pod vhodom, na samem vodnem robu, pa je izvir, v katerem se je Luigi Casati lani potopil do globine 220 metrov.
Balkansko jamarsko srečanje To pot nismo mogli zgrešiti. Avtocesta proti Tetovu ne nudi takšnega razkošja. Najprej smo mislili, da bomo samo malo pogledali po mestu, ki je znano po belem fižolu, osnovni surovini za srbski pasulj. Pa smo se samo popeljali skozi, toliko, da nam je uspelo narediti posnetek menda najlepše džamije na Balkanu. Pisana džamija, zgrajena davnega leta 1495, je videti, kot da je bila zložena iz raznobarvnih slaščic za pravljico o Janku in Metki.
69
Iz tujine
Na čolnu v soteski Matka. Foto: Iztok Trček – Jolbe
Čas nam ni bil sovražnik in bili smo na poti proti Samokovu, kjer se je začenjalo srečanje balkanskih jamarjev. Ker smo bili zgodnji, smo zelo na hitro sklenili, da gremo na Popovo Šapko, nekdaj najobsežnejše in najlepše smučišče Jugoslavije. V časih, preden so balkanski narodi znoreli in se stepli med seboj, je tja gor na višino skoraj 2000 metrov iz samega mesta vozila vzpenjača. Po tem balkanskem ravsu je ta del Makedonije pripadel albanski etniji, ki ni znana ravno po športnih vzgibih, smučanje pa jim je španska vas. Zato je naprava crknila, v teh letih brez vzdrževanja lepo zarjavela in traso sta prerasla drevje in grmovje, jeklenice pa potekajo skozi krošnje. Na vrhu je slika bolj optimistična. Nekatere hotele obnavljajo, žičniške naprave dajejo vtis, da so vzdrževane. Na tej višini je tudi veliko naselje počitniških hišic, ene razpadajoče, druge se spreminjajo
70
v rezidence. Smučarski tereni pa, da padeš dol. Kolikor daleč vidiš, čudoviti tereni, porasli s travo, in to do nadmorske višine do 2500 metrov. Tereni ne zahtevajo nikakršnega vzdrževanja; so naravni. Človeka popade, da bi to videl pozimi. Na poti v dolino smo se ustavili še v albanski restavraciji, ki je bila sicer malo kičasta, ampak zmerno. Lastnik je povprašal, ali želimo jedilni list v domačem jeziku ali angleščini. Važno smo se izjasnili, da v domačem, pa nam je prinesel jedilne liste v albanščini. Ob naročanju je moral pojasniti vsako stvar posebej. Ker je obupal, je predlagal, da od prilog prinese vsakega po malo, pa se bomo odločili. Ampak tega je toliko, da ni ne predjed ne glavna jed. Poleg tega so se na mizi znašle še naročene mesne jedi in skladovnica odličnega skopskega piva. Potem ko smo pokali po vseh šivih, nas je čakala še poravnava računa, ki je s svojo višino sledil ponudbi. Pa seveda v okvirih ugodnega iz ljubljanske perspektive. S polnimi želodci smo se odpravili proti jugu. Najprej čez Gostivar in Kičevo, kjer smo se ustavili v eni od trgovin in nakupili, kar smo mislili, da potrebujemo za tri dni taborjenja v razmerah, ki jih nismo poznali. Pri Kičevu smo zavili zopet proti vzhodu, dokler se nismo znašli ob reki Treski in ob njej nato zopet proti severu. Samokov leži pravzaprav nekako na južnem delu soteske Matka. Tik ob vhodu vanjo smo ponovno zavili proti vzhodu. Samokov je mestece, če se temu lahko tako reče, ki je doživelo lepše čase, sedaj pa počasi, a vztrajno tone v sivino balkanskega obupa. Vojaška industrija, ki je dajala prebivalcem kruh, je propadla in sedaj se prebijajo skozi življenje, kakor vedo in znajo. Jamarski tabor je bil postavljen na zelenicah in vrtovih hotela, ki deli usodo kraja. Jamarji s celega Balkana smo za nekaj dni vrnili življenje v to ustanovo. Tu smo naleteli na drugi del odprave, ki je potoval po svojem
Iz tujine urniku. To so bili Uroš Ilič, Miha Staut in Ines Klinkon. S seboj so imeli še mladeniča iz domžalskega kluba. Šotore smo postavili na vrtu hotela ob terasah in potoku, ki pa je tako zasvinjan, da nismo upali v njem niti piva hladiti. Ironija je v tem, da so Makedonci v promocijskem gradivu napisali, da moramo prinesti s seboj lastne kozarce za pivo, ker ga iz ekoloških razlogov ne bodo točili v plastične kozarce. Potok pa je na nekaterih delih zajezen s plastičnimi steklenicami, vrečkami in starimi cunjami. Ta vidik ekologije smo malo težko razumeli. Pa se je izkazalo, da kozarci sploh niso potrebni, ker smo pili pivo, kupljeno v dveh majhnih krajevnih trgovinah, ki so spominjale na čase iz moje rane mladosti. Že ves čas mi je nekaj škripalo v kolenu, pa sem naslednjega dne vseeno zbral pogum in se odpravil na ekskurzijo. Pri vasi Slatina, kjer imajo makedonski jamarji nekakšen
jamarski dom v stari kmetiji, se najprej odpravimo v Slatinsko jamo. Leži na pobočju nad vasjo in je nekakšen rov, vzporeden pobočju. Organizatorjem ekskurzije se strahotno mudi. Zdivjamo skozi jamo in nekako na dveh tretjinah je manjša prečnica, ki so jo zavarovali z vrvjo. Prečnica ni omembe vredna, toda vseeno je prehuda za Bolgarko, ki ji Bole in Mojca naredita varovalni sedež iz prusika in vponke, da jo spravimo čez. Tu se mi je prvič v življenju zgodilo, da se je vame zaletel netopir. Očitno živalci »radar« ni pravilno deloval. Iz jame smo na drugi strani prišli čez slabo uro. Koleno mi je končno povedalo, da je sedaj konec eksperimentiranja. Zbral sem še toliko poguma, da sem šel do jame Puralo, kjer so makedonski jamarji demonstrirali varovalno tehniko, ki je ne bi več preizkušali. Po nekaj metrih plazenja po vodoravnem rovu se je jama prevesila v nekajmetrsko brezno, ki
Ena od ekskurzij na balkanskem srečanju je bila tudi v Slatinsko jamo. Foto: Iztok Trček – Jolbe
71
Iz tujine ga je bilo treba premagati z lestvicami. Na tem robu se je ugnezdil varovalec in v roki držal vrv, na katero se je pripel plezalec. Pri tem je vrv prosto drsela čez dlan. Po izjavah plezalcev je bil občutek varnosti »enkraten«. Bole in Mojca pa sta demonstrirala zadnjo jamarsko modo in opremo. V trenirkah in s polivinilasto vrečko sta oblezla jamo. Na klasično opremo sta spominjala smo čelada s svetilko in plezalni pas. Tistih nekaj metrov lestvic je ob povratku predstavljalo skoraj nerešljivo vprašanje za nekatere Turke. Ob izrednih varnostnih ukrepih makedonskih organizatorjev pa še adrenalinski vložek: v jami je Uroševa ekipa odkrila nadaljevanje. Naslednjega dne so šli z improvizirano merilno opremo še izmerit nove dele in namerili približno 300 metrov jame. Kruševo, mesto v centralni Makedoniji, leži na nadmorski višini 1320 metrov, ki ga mlajše generacije poznajo po pevcu popularne glasbe Tošetu Proeskem, ki je veliko
Pozdrav iz Kruševa. Foto: Iztok Trček – Jolbe
72
nastopal in delal v Sloveniji in s slovenskimi pevci, starejše pa iz ur zgodovine po prvi republiki na Balkanu. Pevcu so v njegovem mestu postavili velik spominski muzej, kjer so razstavljene njegove obleke, inštrumenti, plakati, fotografije z nastopov. Na nekakšen zid objokovanja, kjer so razni grafiti, ki opevajo veliko ljubezen do pevca, so naše punce dopisale še obvezen napis JKŽ. Kruševska republika je nastala med ilindensko vstajo leta 1903. V spomin na prvo balkansko republiko stoji v Kruševu velik spominski park z veličastnim mavzolejem. Malo smo se sprehodili po mestu in seveda preizkusili tudi kulinariko, kot nam je prišlo v navado. Skočili smo še na hrib nad mestom, kjer so prav tako kot v Skopju postavili velik križ, visok »samo« 30 metrov. Med vožnjo smo opazovali vasi. V albanskih rastejo nove džamije, v majhnih vasicah tudi dve ali tri, v pravoslavnih krajih pa postavljajo velikanske križe – medversko tekmovanje po balkansko
Iz tujine torej. Človek dobi občutek, da v teh krajih še niso končana verska prerivanja od prihoda Turkov v te kraje. Po zadnjih balkanskih prepirih so se vse strasti ponovno zbudile. Zjutraj smo šli ponovno v jame. Najprej smo si ogledali jamo Pešna, pravzaprav velik spodmol, v katerem so ruševine gradu. Nekako tako kot pri nas Predjama, samo da je vse porušeno. Kosili smo v gostilni ob potoku, kjer pripravljajo sveže postrvi. Zvečer je bila v Samokovu poslovilna slovesnost. Najprej protokolarni govori, potem podelitev raznih nagrad in listin ter objav, da bo naslednje srečanje leta 2012 organizirala Slovenija. Sledila sta večerja in druženje, ki pa se je kaj kmalu prelevilo v pravi balkanski žur. Iniciatorke tiste nore zabave so bile pravzaprav Turkinje.
Proti Ohridu in naprej Med jutranjim pospravljanjem tabora je pričelo deževati, tako da smo pospravili mokro opremo. Ni bilo ravno prijetno. Po programu se bomo odpravili proti Ohridu. Vreme je bilo kislo in za konec junija nesorazmerno hladno. Pot nas je peljala nazaj skozi Kičevo in nato proti zahodu proti umetnemu jezeru in naravnemu parku Mavrovo. Potopljena dolina in okoliški gozdovi so delovali prav osvežujoče. Malo pred Mavrovim smo vozili še v gosti megli, ko pa smo se spustili proti jezeru, se je počasi razjasnilo. Tudi na Mavrovu so smučišča, ki bi jih bilo vredno kdaj obiskati. Nekoč, še v prejšnji državi, so bila tukaj tekmovanja za evropski pokal. V turkiznem jezeru stoji na pol potopljena cerkvica, ki ustvarja prekrasno sliko z ozadjem še zasneženega vrha Malega Šara. Iz Mavrova smo se odpeljali po slikoviti soteski reke Radike do Rastuše, kjer stoji samostan svetega Jovana Bigorskega, ustanovljen leta 1020. Obkrožale so nas gore, ki segajo do 2000 metrov visoko. Večji del samostana je restavriran, v njem pa na nekaterih stavbah še potekajo obnovitvena dela.
V cerkvi smo si pod vodstvom meniha ogledali znameniti ikonostas in relikviarij, vendar menihi ne dovolijo fotografiranja. Pri tem so tako strogi, da sem moral pustiti fotoaparat pri vhodu v njihovem varstvu. Na dvorišču stoji top, narejen iz češnjevega lesa. Anekdota pravi, da ga je med uporabo razneslo, pa so uporabniki tega orožja modro ugotovili: » Pri topu so bili štirje mrtvi. Koliko jih je pobilo šele na oni strani?« Ko smo se pripeljali iz soteske, se je pred nami odprlo novo umetno jezero pri Debru. Ustavili smo se na jezu, toliko, da smo napravili nekaj fotografij, pa zopet pot pod kolesa. Naslednja postaja je bila v znameniti vasi Vevčani. To je kraj, iz katerega so stoletja hodili sezonski delavci, »pečalbarji«, predvsem gradbeniki, po svetu. Svetovljanstvo se pozna tudi v urejenosti kraja. Ker nas je začel priganjati čas, smo se samo sprehodili ob izvirih potoka, ki je enkratno urejen kot nekakšen park. Vevčani so tudi znani iz obdobja osamosvojitve Makedonije, ko so se krajani uprli in zahtevali lastno republiko. Stvar se je rešila po pameti in brez resnih konfliktov. Na Ohridu smo se nastanili pri upokojenem makedonskem generalu v njegovi hiši, kjer oddaja sobe. Čisto, urejeno, na nivoju. Zvečer smo se odpravili na korzo; očitno je Ohrid makedonska riviera, saj je živahno kot na vseh mediteranskih korzih. Trgovine so odprte pozno v noč, ponudba vsemogočega, uporabnega ali manj uporabnega pa je velika. Tam ponujajo slaščice, drugje literaturo, pa spet nekje starine, ponekod zlatnino in bižuterijo, spet drugje oblačila vseh svetovnih znamk. Skratka, pravi bazar. Že sam sprehod je dovolj zanimiv. Če k temu prištejemo še folklorni festival, je slika popolna. Na poti domov je moški del preizkusil še svojo moč na nekakšnem boksarskem avtomatu. Rezultatov ne bom razkril. Je pa bilo nenavadno hladno za ta letni čas in po mestu smo hodili v vetrovkah. Nekateri so se širokoustili, da se bodo naslednji dan kopali v jezeru.
73
Iz tujine
Nova, standardna slovenska jamarska oprema. Trenirka in vrečka. Čelada samo za to, da se ve. Foto: Iztok Trček – Jolbe
Zjutraj smo se odpravili na zajtrk v bližnji lokal, jedilnik je bil sestavljen iz čorbe. To je bila za nas severnjake, vajene drugačne jutranje hrane, zanimiva izkušnja, ki smo jo ponavljali, kadar se je le dalo. General nam je dovolil, da smo na dvorišču postavili šotore, da se osušijo, in razprostrli drugo opremo, ki je bila namočena med pospravljanjem v Samokovu. Že ves čas nas potovanja po Makedoniji nas je mučila želja po hribih. Temu je sledila odločitev, da se bomo povzpeli na goro Magaro na tromeji Makedonije, Albanije in Grčije. Po cesti smo se zapeljali na sedlo. Potem še dobro uro poti do 2254 metrov visokega vrha, s katerega je pogled na Ohridsko in Prespansko jezero in daleč v Grčijo in Albanijo. Ko smo stopili na pot proti vrhu, se nam
74
je približal mercedes s prikolico, ki je prihajal s hriba, na prikolici pa je kraljevala krava. Avto, ki je videl že lepše čase, je bil albanske registracije. Očitno imajo krave v tistih krajih visok standard, da se vozijo na pašo z mercedesi. Pot poteka najprej čez gozd, nato pa po travnatem pobočju na vrh. Še sreča je bila, da je bila kljub sončnemu vremenu temperatura kar znosna. Med potjo smo prehiteli skupino študentov na ekskurziji, ki so nam povedali, da na hribu raste endemična vrsta cvetja. Na vrhu so ostanki nekdanjih obrambnih položajev, ki jih je očitno skopala še JLA. Z vrha pa enkraten pogled na jezera in na obzorju zasneženi vrhovi. Ko smo gledali tja dol, nas je zamikalo,da pogledamo še, kako je videti Prespansko jezero. Zato smo se spustili do avtomobilov in na drugo stran hriba do jezera. Lakota nam je ustvarjala zamisel po kaki makedonski dobroti. Žal ob jezeru nismo našli primernega lokala, zato smo se zadovoljili s kavo ali pivom in hajd nazaj proti Ohridu. Nekje že blizu mesta smo zagledali obetaven napis in se ustavili v lokalu, ki domuje odmaknjen od ceste. Objekt pred tem vsekakor ni bil namenjen gostinstvu, poleg pa so postavljeni leseni objekti, med katerimi je speljana voda, in tolmunčki, kjer imajo ribe. Milč si je zaželel svežo ribo in pripadel mu je privilegij, da si jo sam ujame. On je lovil, mi pa smo se nesmrtno zabavali. Domov smo se vrnili že v mraku, pa nam žilica ni dala miru, da ne bi šli še malo na korzo. Zjutraj smo ponovili zajtrk prejšnjega dne, torej čorbo, potem pa smo si šli ogledat eno največjih znamenitosti, Sveti Naum. Na poti tja smo se ustavili še v muzeju vode, kjer izstopa veliko kolišče ob obali jezera. Medtem se je vreme zopet kvarilo. Na poti do Nauma je bilo že vetrovno, oblačno in pričelo je tudi deževati. Ker je bilo že tako, smo preživeli večino časa v lokalu in počakali, da se je toliko umirilo, da smo si lahko ogledali cerkvico. Tu je menda postavil prvo cerkvico že sveti
Iz tujine Naum Ohridski nekje v devetem stoletju. Stoji pa na skali nad jezerom, celotni ambient je neverjetno slikovit. Ker vreme ni kazalo posebne volje po izboljšanju, smo se odpravili nazaj v Ohrid, kjer smo jo peš mahnili po starem delu mesta in se povzpeli tudi na staro Samuelovo trdnjavo in na Ploešnik, ki je eno najpomembnejših srednjeveških arheoloških najdišč. Na mestu, kjer je že Kliment Ohridski postavil prvo cerkev, je sedaj obnovljena cerkev svetega Panteleimona, v katri je tudi grob Klimenta Ohridskega. Potem smo se sprehodili še po slikovitem starem delu mesta. Stari general ni mogel iz svoje kože. Že zjutraj mi je ukazal: »Oficir, postroji voznike, da jim ukažem, da očistijo stekla in luči na avtomobilih.« Potem je osebno nadziral izvedbo. Voznikom je dal še navodila in poslovili smo se. Pot nas je vodila v Bitolo. Samo mesto smo samo prevozili brez ustavljanja. Odpeljali smo se naravnost na arheološko najdišče antične Herakleje. Tu so najlepše ohranjeno antično gledališče, ki je celo največje na Balkanu, severno od Grčije, poleg tega pa še forum in več zgodnjekrščanskih zgradb z lepo ohranjenimi mozaiki. Tu smo se zadržali še v pogovoru s kustosinjo, ki nam je podala obsežnejšo razlago. K temu so pripomogle Milčeve reference.
ljeviča Marka. Tistega, ki je menda zamudil bitko na Kosovem polju. In kot pravijo srbske legende, je bil tako močan, da je z eno roko iz posušenega kosa drenovega lesa iztisnil tri kapljice vode. Potemtakem je veliko vprašanje, kakšna zgodovina bi se pisala, če bi ta junak pravočasno prispel na Kosovo polje. Na visoki granitni skali stoji grad, pod njim pa je zanimiva granitna formacija, ki je nekakšen neuradni simbol mesta – granitni slonček. Od gradu ni ostalo dosti, v glavnem nekaj zidov, nad katere so tudi tu postavili kovinski križ, pa vseeno daje vtis nekdanje veličine. Tako kot povsod, kjer je grad nad mestom, je tudi tu pogled na mesto enkraten. Potem smo nadaljevali dokaj neobetavno. Iskanje prenočišča se je zavleklo, vsi hostli in hoteli v centru mesta so zasedeni, ker naj bi
Tudi Lonely Planet se moti Za ta dan smo imeli v planu priti še v Prilep, zato smo se odpravili. Milč je trdil, da je Prilep umazan in nezanimiv, če izvzamemo Markovo kulo oziroma grad kraljeviča Marka. In če bosta čas in volja, bi šli še do samostana Treskavac, do katerega sta kaki dve uri hoje. V Prilep smo prišli okrog poldneva. Vreme se je čudežno izboljšalo. Postalo je prijetno toplo in prvič v vsem času smo začutili, da je Makedonija nekje spodaj na jugu. Kot se za odpravo spodobi, smo začeli iskati, kako se pride na določeno točko. Namenili smo se na grad legendarnega kra-
Lastovka na oslu (Magaro). Vrh, s katerega je pogled na Ohridsko in Prespansko jezero. Foto: Iztok Trček – Jolbe
75
Iz tujine bila čez nekaj dni velika fešta. Točneje, dnevi piva. Potem pa smo kot po naključju naleteli na hotel Markova kula. Preurejen nekdanji športni center z bazenom, športno dvorano in teniškimi igrišči. Pravo razodetje – tako po pristopni ceni kot po dejstvu, da smo lahko kot gostje uporabljali vse te objekte. Sobe pa so preurejene nekdanje garderobe. V Makedoniji sem večkrat naletel na nore napise. Tu sem opazil na vhodu za gledalce v športno dvorano napis: »Vstop s kolesi in motorji ni dovoljen!« Ko smo se namestili, smo šli v mesto. O tisti nesnagi, o kateri je bilo govora, ni bilo ne duha ne sluha. Mesto je lepo urejeno, čisto, vsaj v središču, čisto nekaj drugega, kot piše v Lonely Planetu. Prilep ima enako značilnost kot Pisa: Sahat kulo (urni stolp), ki se je nagnil in sedaj stoji postrani. Slikoviti stari del mesta, čaršija, spreminja podobo v nekak turistični kotiček s kavarnicami, ki so že davno zgubile svojo orientalski šarm in
prevzele nekakšno evropsko formo. Prilep je krščansko, pravzaprav pravoslavno mesto in edina džamija, ki jo imajo, je še od propada otomanskega imperija v ruševinah. Med iskanjem ustreznega lokala smo naleteli na Makedonsko kučo. Etno lokal z dobro hrano z zelo solidno ceno. Nanj me še danes na domači steni spominja pepelnik. Milč je čez noč švignil v Skopje po opravkih in se vrnil zjutraj. Jutranja dogajanja so bila standardna. Zajtrk, ki je spadal k prenočišču, je bil malo bolj špartanski, pa zato nič ni vplival na razpoloženje. Odločitev, da gremo do samostana Treskavac, se je izkazala za dobro. Ta dan se je vreme dokončno spremenilo v poletno, sonce je veselo grelo in temperature so se dvignile na normalne makedonske razmere. Dve uri hoje po granitnih hribih z zanimivimi skalnatimi formacijami sta nas pripeljali na planoto, kjer sredi ničesar stoji avtobusna postaja. Značilni nadstre-
Granitne formacije na poti do samostana Treskavac. Foto: Iztok Trček – Jolbe
76
Iz tujine šek, kakršne smo imeli tudi v Ljubljani v ne tako oddaljeni preteklosti. Potem še zadnji vzpon in pred nami se je pokazalo samostansko poslopje. Sedaj v tej osami živi samo en menih, drugače pa je v samostanu mogoče dobiti prenočišče in preživeti nekaj dni v osami. To je naredila tudi neka Angležinja, ki je preživela v samostanu nekaj mesecev. Kljub temu da meniha ni bilo doma, so bili vsi prostori odprti in dostopni. Možakar se je vrnil šele, ko smo mi odhajali. Samostan je bil zgrajen v 13. stoletju, po legendi pa ga je zgradil srbski kralj Milutin. V svoji zgodovini je doživel vrsto pretresov in tragedij, pa je vendarle obstal. Pred nekaj leti so ga restavrirali, tako da je sedaj v zelo dobrem stanju. Od samostana je prekrasen pogled po Pelagoniji, na Pelister in Kajmakčelan. Ko sem pozno zvečer sedel pred hotelom, se mi je pridružil nočni receptor. Povedal je, da se Prilep naglo spreminja in postaja urejeno mesto. Zaslugo je pripisal novemu županu, ki se je lotil urejanja vsega, od infrastrukture do urejenosti in snage mesta. Od tod razlaga razkoraka med trditvami Lonely Planeta in realnostjo.
V mestu rudnikov zlata Naslednji cilj našega popotovanja je bilo Kratovo. V bližini Tikveša smo se med vožnjo skozi plantaže sončnic in sadja oskrbeli s svežim sadjem, nato pa brez ustavljanja peljali skozi Veles in Štip. Kratovo je mesto v kraterju ugaslega vulkana. Presekajo ga tri soteske, kar mu daje še večjo slikovitost z mostovi. Kratovo je v 14. stoletju predstavljalo pomemben rudarski center in mestna arhitektura je še v veliki meri obdržala srednjeveške značilnosti. V mestu je bilo tudi trinajst stolpov, ki so povezani s podzemskimi rovi in speljani iz mesta; danes jih je ohranjenih še šest. Služili so za primer obleganja, da bi zagotovili oskrbo ali pa pobeg iz mesta in predvsem evakuacijo nakopanega zlata. Mesto je bilo kljub delovnemu dnevu živahno
in za kavico smo se morali kar malo potruditi, da smo v lokalu na mestnem trgu našli prostor. Ozke ulice se vijejo v strme bregove in ne nudijo dosti parkirnih mest. Tako smo parkirali kar na mostu malo iz centra. Ampak taka je tu navada. Očitno slabe izkušnje so lastnika neke hiše pripeljale do tega, da je na vrata nabil napis: »Ne parkiraj! Luknjam gume.« Nedaleč od Kratova, pri kraju Kukljica je park kamnitih stebrov iz vulkanskega tufa, ki mu pravijo Okamenela svatba. Tu so se končali naši makedonski cilji. Vračali smo se preko Kumanova v Skopje. Ker smo imeli slabe izkušnje s prenočišči, smo si poiskali novo, zasebni hotelček z imenom Art hotel. Vrhunsko opremljen zasebni penzion, ki nudi vse udobje, je ena tistih stvari, ki se zgodi brez predvidevanj. Večerjali smo še v skopski Makedonski kuči, ki se nahaja v nekakšnem nekdanjem kulturnem domu. Ampak hrana je bila vrhunska in postrežba tudi. Tako se je končalo naše potepanje po Makedoniji. Nazaj grede smo se ustavili še na obvezni hrani z žara v Leskovcu. V Nišu smo porabili kar nekaj časa, da smo našli znamenito Čele kulo, spomenik srbski vstaji proti Turkom in njihovemu besu nad vstajniki. Prespali smo v Mladenovcu v Srbiji. Mesto, kot da je obstalo v času socializma. Sivina zgradb, arhitektura, prodajalne, celo avtomobili, parkirani pred bloki, so taki, kot bi se pisalo leto 1980. Prenočišče smo našli v bližini mesta v zasebnem hotelu, ki je bil nekoč, v nekih boljših časih, pravi luksuzni objekt. Lastnik se nam je potožil, da so časi za poslovanje katastrofalni. Med vožnjo proti Beogradu smo slišali, da so po nekaterih delih mesta namerili celo 43 stopinj, zato smo se mu odrekli in šli na Avalo. Stopili smo še do grobnice neznanega junaka, nato pa smo se odpravili proti domu. Zadnja postaja pred duhamorno vožnjo po avtocesti proti Zagrebu je bil še spomenik sremski fronti.
77
Iz tujine
Oportunistično jamarjenje na Islandiji Ines Klinkon in Miha Staut
P
riložnost dela jamarja! Tako pravijo in nekako tako se je tudi zgodilo. Poletne počitnice sva letos namenila vremensko muhasti Islandiji, zato tudi nisva imela v mislih hudih podvigov, ki bi se nanašali na obiskovanje podzemlja ali osvajanje ledenih vrhov, kakor sva imela sicer v navadi v poletnih mesecih preteklih let. Da je tokrat zmagal turizem pred nahrbtnikom, so najbrž pomembno vlogo odigrale tudi Inesine vsakodnevne slabosti, ampak to je že druga zgodba. Na Islandijo sva priletela z enodnevno zamudo zaradi zapletov z letalskimi prevozniki, če sva natančnejša, je naša ljuba Adria že v štartu zamujala za dobri dve uri, kar je seveda povzročilo, da sva prvo noč preživela na londonskem letališču Gatwick ob romantični spremljavi letališke infrastrukture in ob beli neonski svetlobi, kot jo imajo kokoši v valilnicah. Toplo popoldansko sonce, ki naju je pričakalo na letališču v Keflaviku, je v trenutku odgnalo vse tegobe letališkega bivakiranja in razbilo mit o oblačnem islandskem vremenu z rahlim pršenjem. Ta mit oziroma vera v lepo vreme sta na najino srečo trajala ves prvi teden. Drugi pa se je izkazal kot vremensko bolj stereotipno islandski – dež, veter, megla … no, tudi to je treba doživeti. Čeprav bi tovrstna doživetja zadostovala za dan ali dva, so trajala še ves preostali teden do odhoda domov. Kar obsežno je o svojih doživetjih na Islandiji v Biltenu št. 26 pisala Mirela Čehić. Islandija naju je s svojo naravo očarala. Če kje, potem na tem otoku prav gotovo začutiš, kako je naš planet živahen. Ko se voziš skozi neobljudeno pokrajino in srečuješ v glavnem začudene poglede ovc in konj, ki si jih zmotil
78
pri njihovem najljubšem opravilu – hranjenju, se že skoraj pogrezneš v monotonost vožnje, pa te preseneti vulkan ali spektakularen slap ali polje lave ali mogočen ledenik ali izvir vroče vode ali tektonska razpoka, ki se zarezuje globoko v površje. Bogato morsko življenje, na katerem temelji tudi dobršen del islandske prehrambne industrije, je zaradi temperatur morja mogoče občutiti bolj posredno, deloma pa tudi na lastne oči. Na primer pri pogledih na tjulnje, ki se na skalah nastavljajo soncu, ali večernem vaškem zboru na valobranu med nenormalno obilnim lovom na skuše, morske liste, polenovke in podobno morsko divjad ali ob pogledu na kita, ki se je v pristanišče priklatil verjetno za istimi skušami, ne nazadnje pa tudi med občudovanjem nepreglednih jat morskih ptic. Prvotno o jamarjenju na Islandiji nisva prav veliko razmišljala. Resnici na ljubo niti ni prvovrstni jamarski cilj. Ne glede na to Islandija jame ima in to take, kot jih vsa Slovenija ne premore. Jame v lavi so bile za naju popolna novost, saj do sedaj nisva imela priložnosti obiskati nobene. Kljub temu da so jame povsem temne, so njihove še temnejše od naših. Seveda gre to na račun barve večinoma bazične skrepenele lave, v kateri so se oblikovale. Ko sva že na otoku ujela nekaj informacij o obstoju in lokacijah takih jam, sva se jih odločila obiskati vsaj nekaj. Gre za jame, ki niso nastale s kraškimi procesi, zato so to primeri psevdokraških oblik. Večini, ki je že slišala za jame v lavi, so znane predvsem t. i. lavine cevi, niso pa edine. Te nastanejo zaradi hitrejšega ohlajanja kamnine na robu lavinega toka kot v njegovem strženu. Zaradi tega lavine cevi nastajajo predvsem v dobro oblikovanih
Iz tujine koritih, po katerih lava teče dolgo časa, kar pomeni, da morajo nastati že precej nizko v »porečju« in med dlje trajajočimi izbruhi. Gre za to, da lavin tok najprej oblikuje korito, ki na zunanjih robovih počasi skrepeneva in s tem raste v višino. Če lava po njem teče še naprej, je ohlajanje intenzivnejše na gladini kakor globlje v toku, torej postopno skrepeni tudi strop. Po prenehanju izbruha del lave odteče, del pa skrepeni v sami cevi. Svetlina, ki ostane, je novonastala jama. Od naklona, oblikovanosti prvotnega površja in viskoznosti je odvisno, kakšna jama bo nastala. Čeprav so cevi največkrat enotne in se kot nevidna kača vijejo pod površjem, so možne tudi take, ki se cepijo v več vzporednih cevi (nekdanjih tokov) ali se oblikujejo ena nad drugo ali celo ena v drugi. Kakor večina jam, ki fosilizirajo (te pravzaprav fosilizirajo že ob nastanku), so tudi te podvržene gravitacijskim procesom in se počasi rušijo. Ker take jame največkrat ne ležijo globoko pod površjem, se često primeri, da tak podor odpre jamo navzven. Nastane nov vhod. Poleg udorov, ki so najpogostejši vhodi v lavino cev, obstajajo še prvotni vhodi in izhodi (to je, kjer je lava tekla v cev in iz nje) in dimniki (hornitos), skozi katere so se iztiskali plini, ki so se med ohlajanjem sproščali iz lave. Poleg lavinih cevi jame v lavi delimo še na površinske cevi (nastale med tekom lave po trdi površini in deformiranjem zaradi strižnih sil), jame, nastale zaradi izbočenja stro pa kot posledica pritiska (povečanega toka) spodaj tekoče lave (jama Grjótagjá), odprti navpični kanali (največkrat prazna vulkanska žrela in dimniki), posedni kraterji, ki nastanejo, ko magma pod kraterjem odteče, in imajo največkrat prepadne stene in razpoke, nastale v prelomnih sistemih (npr. razpoke okrog Thingvallavatna). Islandija pa s tem še ni izčrpala svoje zaloge jamskih tipov, saj premore še zajetne jame v ledenikih (po nekaterih se je mogoče voziti tudi s terenskimi vozili) in jame abrazijskega tipa.
Jame, ki sva jih obiskala, v glavnem sestavlja en glavni rov v obliki cevi in le na redkih mestih se malo cepijo. V primerjavi z našimi te jame niso tako labirintaste in razvejane, pa tudi tako ozke niso. Če v njih srečaš vodo, je to bodisi zelo topla termalna voda in lahko kar pozabiš na neopren, ker je občutek bolj podoben savni, bodisi led v obliki ledenih kapnikov in jezerc.
Surtshellir – Stefanshellir Verjetno najbolj poznani in tudi najdaljši jamski sistem na Islandiji je v celoti dolg pet kilometrov in leži nekoliko vstran od severozahodnega roba Langjökulla (drugega največjega ledenika Islandije) v ogromnem polju lave (skoraj 250 km2), nastalem okrog leta 930. Če zadnje drži, je prav mogoče, da so prvotni kolonizatorji Islandije gledali prav ta ogromni tok lave, ki se je valil mimo njihovih naselbin. V letih od nastanka se je podorno v to jamo odprlo kar nekaj jamskih vhodov. Rovi segajo od 10 krat 10 m prečnega profila do delov, kjer je treba tudi na kolena. Tla so večinoma prekrita s produkti podiranja, vendar ne povsod. Ponekod je tudi lepo ohranjeno korito, v katerem je tekla lava, preden je dokončno odtekla. V jamah, oblikovanih v bazaltu, kapniškega okrasja ne bi pričakovali in res ga ni v izobilju. Vendarle pa se na stropih najdejo manjši stalaktiti. Del mineralov v bazaltu se očitno topi na podoben način kakor nam dobro znani kalcijev karbonat in se odlaga na stropih tovrstnih jam. Islandska
Vulkanski kapniki. Foto: Miha Staut
79
Iz tujine
Sobane Surtshellirja. Foto: Ines Klinkon
zgodovina beleži, da je v jami prebivala tolpa razbojnikov, ki je ropala okoliške kmetije in mimoidoče popotnike. Nekoč je namreč mimo jame vodila pomembna pot (Kaldidalur), ki je povezovala zahod s severom otoka. V jami je še danes moč najti ostanke njihovih pojedin in utrjene prehode, ki so jih ščitili pred roko pravice. Jami sva namenila kako uro časa, potem pa se nama je začelo že muditi, saj je bila ura krepko čez deveto zvečer, ko sva sredi islandske divjine (kamor je uradno dovoljeno le s terenskim vozilom) šele začela iskati prenočišče.
majhne geotermične stopnje. Ljudje so se v njej radi namakali vse do serij izbruhov vulkana Krafla (t. i. Krafla fires), ki leži kakih deset kilometrov severno. Od tedaj je vodi temperatura narasla na skoraj 50 °C. Pri taki temperaturi bi še tako zakrknjen ljubitelj prevročih savn v tej vodi čisto zares zakrknil. Termalnih voda v jamah naokrog ne mrgoli. Zaradi tega Ines duša preprosto ni dala, da ne bi poskušala namočiti vsaj prstov. Zrak v jami v vhodnih delih ni dosti toplejši od zunanjega. V delih, ki so nekoliko bolj oddaljeni od vhoda, pa zadušna vročina neusmiljeno udari.
Grjo ´tagja´
Razpoke v okolici Thingvallavatna
Jama je bila prav zanimiva izkušnja. Med potikanjem okrog jezera Myvatn nama je na uho prišla informacija o jami, v kateri je termalna voda. Sklenila sva, da je jamo treba poiskati in vodo preizkusiti. Pravzaprav gre za sorazmerno majhno jamico, nastalo zaradi izbočenja stropa. Vanjo je, kot kaže, kasneje pritekla voda, ki je bila topla zaradi siceršnje
80
Za razliko od prej opisanih jam sodi jezero Thingvallavatn med najbolj priljubljene turistične točke na Islandiji, saj se je njihov parlament Althingi, ki je z letnico 930 med drugim najstarejši parlament na svetu, letno srečeval prav na kraju poleg jezera, imenovanem Thingvellir. Zaradi tega predstavlja
Iz tujine
Ines preizkuša sicer vabljivo, a prevročo vodo. Foto: Miha Staut
Islandcem jezero s središčem v Thingvellirju najsvetejši kraj, kjer se je konstituirala njihova nacija in kjer so od nekdaj sprejemali najpomembnejše odločitve (vključno z odločitvijo o odcepitvi od Kraljevine Danske med drugo svetovno vojno). Kraj, ki so ga za to izbrali, pa tudi v simboličnem smislu skorajda ni mogel biti bolj posrečen, saj leži prav na stičišču obeh ogromnih litosferskih plošč: Evrazijske in Severnoameriške. Če smo čisto natančni, poteka stik obeh plošč pod južnim delom Islandije v dveh pasovih. Jezero z okolico leži v zahodnem. Ker gre za razmikanje, je udorina, zaradi katere je jezero nastalo, tektonski jarek in to učbeniškega tipa. Za današnjo obliko pa je dodatno poskrbela serija lavinih tokov, ki so ga omejili in pregradili. Na zahodnem in vzhodnem robu ga obroblja serija tudi na površju zelo očitnih normalnih prelomov, ki osrednji del jarka pogrezajo okrog 150 metrov pod okoliško pokrajino. V največjem prelomu na zahodni strani (Almannagjá) so med drugim v času Althinga
uredili začasno šotorišče. Večina prelomov je sicer v dobri meri zasuta s sedimenti, tisti, ki so zaliti z vodo, pa so ohranili malo večjo globino. Tako je v prelomu, imenovanem Silfra, popularno potapljanje z jeklenkami, saj je voda v razpokah izjemno bistra. Govori se celo, da naj bi vidljivost dosegala do 300 metrov. Voda izvira iz samih razpok in se z jezersko ne meša prav dosti. Oba robova jarka se razmikata za okrog sedem milimetrov letno, kar ima za posledico grezanje osrednjega dela za okrog milimeter na leto. Številke govorijo bolj o dolgoletnem povprečju, saj so premiki epizodne narave.
Raufarho’lshellir Na jamo sva zadnji dan svojega roadtripa naletela čisto po naključju med vračanjem iz Eyrarbakkija proti Reykjaviku. Vhod je tik ob cesti, jama pa je po nastanku in morfologiji precej podobna jami Surtshellir. Zanimiva je predvsem po tem, da nad delom njenih rovov poteka cesta. Med bivanjem v enem izmed
81
Iz tujine
Slap pada v najizrazitejši prelom zahodnega roba jezera Thingvallavatn, imenovan Almannagjá. Foto: Miha Staut
manj obljudenih hostlov, vendar z izjemno bogato knjižnico, se je Miha poglobil v – ne boste verjeli! – jamarsko literaturo. Izbrskal je ekspertizo, v kateri opozarjajo na nizko debelino stropa pod cesto (3,5 do 4 m), ki se utegne ob povečani nestabilnosti (npr. potres) tudi podreti.
Kolikor nama je uspelo izvedeti, je na Islandiji jamarstvo deloma razvito, vendar veliko raziskujejo tudi tujci (predvsem Britanci). Glede na doživeto lahko mirne vesti zatrdiva, da islandske jame sicer ne segajo med najdaljše lavine cevi na planetu, vendar zaradi tega niso nič manj zanimive.
Načrt jame Raufarhólshellir na tabli pred vhodom (črtkano je vrisana cesta, ki preči jamo). Foto: Miha Staut
82
Iz tujine
Prvo mednarodno srečanje jamskih fotografov v Franciji Peter Gedei
P
a smo ga le dočakali. In preživeli. V predzadnjem avgustovskem tednu leta 2011 se je v starodavnem in slikovitem južnofrancoskem mestecu Olargues odvilo prvo srečanje jamskih fotografov. Začetna ideja, ki je zorela skoraj dve leti, je organizacijskemu odboru verjetno dodala zvrhek sivih las. Sestalo se nas je namreč okoli 80 akterjev iz vseh mogočih kotičkov planeta, vsak s svojimi zahtevami, željami in idejami. Kljub številčnosti in raznolikosti je dogodek potekal brez najmanjših zapletov, vsakodnevni obiski jam so bili odlično organizirani in gneče praktično ni bilo v nobeni. Vrhunsko izveden dogodek torej. In zakaj ravno Olargues? Zaradi jam seveda. V bližnji okolici se namreč vrstijo jame s čudovitimi aragonitnimi tvorbami različnih barv (bele, zelene, modre, rumene), oblik in dolžin, helektiti, jezerci, kapniki, dvoranami in brezni. Vse so zaklenjene in obiski nadzorovani, nekatere med njimi pa čakajo celo na potrditev Unesca. Pravzaprav je na naših plečih ležala velika odgovornost, da pustimo jame čim bolj nedotaknjene in upravičimo zaupanje organizatorjev. V petih dneh jamarjenja smo podzemlje zapuščali le s fotografijami na spominskih karticah, kakšnim kosom blata na opremi in smetmi, ki smo jih pritrogali že v jamo. Družba je bila resnično pisana in nabrana z vseh vetrov, saj smo zastopali barve kar 13 držav – poleg evropskih tudi Japonske, Amerike in Kanade – ter generacijsko izredno pestra. Prisotni so bili malodane vsi priznani fotografi iz 70. in 80. let ter mlajše generacije. V gosteh smo imeli še nekaj famoznih legend, med njimi najbolj izstopajočega Michela Siffreja, ki ga je naša ekipa imela čast
gostiti v skupinski spalnici. Izvrstnega pisca, jamarja, znanstvenika, fotografa, skratka človeka, ki je življenje zapisal raziskovanju podzemnega sveta. V petih dneh smo obiskali pet jam, začenši z Ecossaises in končavši z PN77. Vmes smo se potikali še po višjih predelih v okolici gore Mt. Marcou, se spogledali s prijetnim breznom Aven des Roses, naslednji dan skočili do Pousselieres in za nameček spet skočili do Mt. Marcouja ter se prerinili v skrajne rove znamenitega brezna, kjer smo kot prvi ovekovečili rumene aragonite. Dobro, do tja se res ni enostavno prebiti, skrajno težko pa tudi ne, zato smo bili kar presenečeni, da v vseh teh letih to ni uspelo še nikomur. Večerni del je bil namenjen družabnim dogodkom, kramljanjem, deljenjem mnenj in razdiranju splošnih tem, pa tudi predavanjem in projekcijam. Meni je pripadla nekakšna logična naloga, predstavitev slovenskega jamskega podzemlja, popestrena s krajšo projekcijo fotk iz naših podzemnih logov, kar je bilo sila srčno sprejeto. Na koncu druženja je bilo večini kar samoumevno, da bi čez dve leti organizirali drugo srečanje v Sloveniji, vendar pa si ponovitev take organizacije kar težko predstavljam. Hm, morda pa, morda ... Na koncu pa še obvezne zahvale. Kot prvo moji ekipi (Tibor (Gedei), Miha (Staut) in Ines (Klinkon)), brez katere uspešnega fotografiranja ne bi bilo, Jamarski zvezi Slovenije in njeni Jamarski reševalni službi, ki je občutno pomagala pri prevozu naših telesc in opreme do Francije in nazaj, ter ne nazadnje organizacijski ekipi, ki nam je karseda olajšala naporni teden. Fotografije si lahko ogledate na spletni stra ni www.ljudmila.org/jkz/caves.
83
Vtisi
Pot do jamarstva Jasna Tavčar
M
edtem ko skušam ugotoviti kaj zabavnega, pretresljivega kaj zanimivega, kar bi lahko napisala za članek Biltena, sem v dveh urah že najmanj desetkrat zamenjala svoj položaj na postelji, iz napol sedečega sem prešla v napol ležečega z nogami, uprtimi v steno, upajoč, da akumulirana kri v možganih potegne iz mene besede in jih tvori v stavke. V hladilniku hrane skoraj ni več, po omarah še brskam za zadnjimi oreščki, potem sežem po soku, dveh, treh. Lačna že zdavnaj nisem več, sok je na mizi ob meni, stranišča ne potrebujem. Še dobra ura me čaka do deadlinea, s police slišim uro, kako oglušujoče tiktaka, jaz pa še vedno strmim v prazen list pred sabo in tuhtam, kako za Lucija sem postala jamarka. Mislim, da sem se spomnila glavnega krivca. Najbrž nisem edina, ki so jo stari starši od malega vlekli na izlete na vse konce in kraje. Moji babici se je zdelo najenostavneje, če me priključi svoji skupini upokojenih računovodkinj in na ta način sebi in ostalim penzionistom popestri izlet. To je bilo moje prvo srečanje z jamami – Škocjanskimi jamami. Korenine moje babice izhajajo iz Rakovega Škocjana in tako si je vedno želela približati skrivnostni kraški svet bližnje okolice tudi svojim vnukinjam. Poleti smo pogosto zašle daleč v škocjanski gozd, ko smo iskale gobe in nabirale maline, se potikale med drevesi in z radiem na baterije v rokah sporočale medvedom, naj si izberejo drugo potko, ker je ta že zasedena. Z rdečo petko smo se vozile po deloma poplavljenem Cerkniškem jezeru, med mlečkovkami in visokimi travami, raziskovale jezero ter se ob tem počutile, kot da smo v džipu na safariju. Pot nas je zanesla tudi pred vhod v vodno jamo nedaleč stran, ki je menda res vredna ogleda. Križna
84
Utrinek z jamarske šole v Železni jami. Foto: Nebojša Matijević
jama je bila dih jemajoča, ko smo s čolnički veslali po kristalno zelenih jezerčkih, hodili po ponvicah, med katerimi je tekla voda, in vijugali med kapniki. Noro lepo. Ves čas sem jo imela v najlepšem spominu, nakar sem se šestnajst let po prvem obisku odločila, da jo ponovno obiščem. Na idejo sem prišla dan pred novim letom, hitro nabrala manjšo ekipo in poklicala, ali je morda kdo, ki se mu vendarle ne bi zdelo tako neumno, da nas na silvestrsko jutro odpelje v Križno jamo. Vodič nas je nekoliko živčno in s hitrejšim korakom popeljal po njej, pa vendarle nas je jama zopet očarala in vzbudila stare spomine. Med vikendi rada uidem v naravo, ki me čudi in hkrati pomirja, a vreme mi včasih skazi načrte. Na klavrn jesenski dan sem se v želji po čim lepše izkoriščenem prostem
Vtisi času domislila obiska Predjamskega gradu. Ko mi je gospa na blagajni izročila karte, je predlagala, da si je vredno pogledati tudi del Jame pod gradom (Predjamski sistem). Še ena jama, ki me ni pustila ravnodušne. Takrat sem se spomnila, kako bi lahko preživljala deževne vikende. K temu je pripomoglo še namigovanje vodiča, da si je jamo mogoče pogledati tudi globlje v notranjost. Kmalu po mojem obisku so jo zaradi zimskega spanja netopirjev zaprli. Na koledar sem si označila, kdaj bo zopet odprta, in si zadala, da do takrat prepričam še koga,
ki bi plačal drago vstopnico za ogled Vzhodnega rova do sifona Belščice. Po obisku tega rova sem ugotovila, da si želim videti še več jam, ne da bi ob tem morala razbiti še pujska. Začela sem brskati po internetu in med stranmi zasledila znan obraz. Spomnila sem se, da mi je pred tem Mate (Šanjug) že razlagal, da je zašel med jamarje, in mi takrat z iskricami v očeh pripovedoval, kako je hoditi po jamah, ki so meandraste, ozke in vertikalne. Počakala sem še na četrtek in skupaj z Matetom vstopila v bunker, poln neznanih obrazov.
Čehinja v slovenskih jamah Barbora Appelová
M
oj prvi stik s slovenskim jamarskim klubom je bil preko plakata v podhodu glavne železniške postaje v Ljubljani (gre za plakat, ki ga je Brko tako ponosno branil na enem od sestankov). Teden dni kasneje sem prvič prišla na sestanek jamarskega kluba, in ko sem vstopila, me je prešla misel, da sem prišla v domači jamarski klub, saj so nekateri člani JKŽ-ja na las podobnim kolegom iz Češke. Kasneje sem ugotovila, da se jamarski klubi na Češkem in v Sloveniji razlikujejo v mnogih stvareh: na primer na Češkem ima vsak klub določeno območje, kjer vodi raziskave, obiski jam drugje so zgolj izjema. Običajno se za tem skrivajo tihe želje, da bi se sestali z drugimi klubi, pokramljali in odšli v jamo na njihovem območju. V jamah na svojem območju ima vsak češki klub razdeljena »delovna mesta«. V klubu Býčí skála, kjer sem članica, imamo na primer skupino za črpanje vode v jami, skupino za kopanje, merjenje, plezanje, slikanje, pa tudi skupino pasivnih jamarjev, ki ves vikend posedajo v koči. Tem je v navadi, da jamarjem, ki so se utrujeni vrnili iz jame, pametujejo, kako bi se zadeve lotili na njihovem
Barbora Appelová in Primož Gnezda. Foto: Andrej Hliš
85
Vtisi mestu. Seveda se skupine od časa do časa tudi zamenjajo, vendar se ves čas vračajo k svojim nekdanjim »delovnim mestom«, na katera so se že navezali. Jaz sem bila zadnji dve leti pred odhodom v Slovenijo v kopaški skupini in kopala rov, ki povezuje dva velika jamska sistema Býčí skála in Barová jeskyně. V tej skupini sem bila s še eno jamarsko kolegico, saj sva imeli za kopanje rova najprimernejšo konstitucijo (kopanje v koridorju 1 krat 1,2 m). Uspelo nam je najti razgiban del jame, dolg ok. 100 metrov in visok 10 metrov, na žalost pa nam povezava sistemov ni uspela. V enem izmed svojih prvih e-mailov klubu JKŽ sem napisala, da sem na Češkem ob vikendih hodila na kopaške akcije v jamo. Med bivanjem v Sloveniji sem kopanje doživela enkrat in pravzaprav v zadnjem trenutku. To je bilo v Žirovcovi jami, iz katere smo prišli okoli dveh zjutraj, ob desetih pa sem že imela prevoz nazaj na Češko. Kot sem kasneje prebrala, nam je uspelo najti nov vhod v jamo. Med bivanjem v Sloveniji sem spoznala kar nekaj jamarskih klubov, s katerimi sem imela priložnost iti skupaj v jamo. Program moje izmenjave je bil načrtovan tako, da sem vsak mesec zamenjala kraj bivanja in delala v domovih organizacije CŠOD. V tem času sem spoznala jamarske klube JKŽ, DZRJL, JD Dimnice (Koper), JD Rakek in druge, moj domači klub pa je bil vedno Jamarski klub Železničar. Kontakte drugih klubov so mi posredovali sodelavci CŠOD, ki so bili prav tako jamarji. Najzanimivejše srečanje sem doživela s klubom iz Rakeka. Nek večer smo se z učenci sprehajali po parku Rakov Škocjan in naenkrat so otroci začeli vpiti: »Čarovnica! Čarovnica!« Zagledali so namreč ogenj v gozdu in okoli njega slišali čudne glasove. Ugotovili smo, da gre za jamarje, in kolegica me je začela prepričevati, naj se jim približam. Najprej ji ni uspelo, potem pa sem si premislila. Morda je bil dogodek za Rakovčane zanimiv, ko se jim je po kričanju
86
Da bo imel moj prispevek k Biltenu tudi nekaj strokovnejših informacij, dodajam še češko-slovenski jamarski slovar. jeskyně – jama jeskyňář – jamar propast – brezno komín – kamin krápník – kapnik sintr – siga lano – vrv/štrik volné lano – prosti štrik přepínka – sidrišče životka, odsedka – popkovina stopka – zavora/desonder karabina – vponka helma – čelada overal – kombinezon speleovak – transportna vreča/transportka holínky – škornji lezení – plezanje plazivka – zelo ozek rov traverz – prečka pivo – pivo otrok iz temnega grmovja približala oseba, ki je trdila, da je iz Češke, in jih nagovarjala, da bi šli kdaj skupaj v jame. Na srečo so hitro odreagirali, mi v roko potisnili pivo in me povabili na čevapčiče. Zraven je bila manjša jama, velika okoli osem metrov. Predlagala sem jim, naj jo poimenujejo Čehinja 2, vendar zaradi majhnosti ni bila registrirana. Z jamarji iz Rakeka sem ohranila stike tudi po vrnitvi na Češko in tako so se nam pridružili pri avgustovski odpravi leta 2011 v Kačno jamo. Večino jamarskih podvigov pa sem doživela s klubom JKŽ. Moja prva jama z JKŽ je bilo Šimenkovo brezno v okviru čistilne akcije. Takrat sem prišla tudi v časopis slovenskih železnic, saj je novinarka, ki je spremljala akcijo, v članku zapisala, da je imela
Vtisi mednarodno udeležbo. Če bi morala izbrati najzanimivejše jamarske izkušnje v Sloveniji, bi kot prvo izbrala Habečkovo brezno. To je bila do sedaj moja najgloblja jama, iz katere sem prišla polna adrenalina, zaradi česar še vso noč nisem zaspala. Najlepša se mi je zdela sicer italijanska Grotta Impossibile, vendar sem bila v njej v družbi jamarjev iz Kopra. Največkrat, približno dvajsetkrat, pa sem bila skupaj s študenti v jami Dimnice. Najbolj so me bolele mišice, ko sem prišla iz Jame svetih treh kraljev – po novoletnih
alkoholnih zabavah. Zame je bilo največje presenečenje, ko sem videla videoposnetek z luciferovanja in ugotovila, kaj je bila vsebina soda, v katerem smo stali novinci. Najbolj pri srcu mi je Kačna jama, kjer sem prvič doživela večdnevno akcijo in tudi prvo potapljanje v jami. V času te akcije sem imela priložnost srečati jamarje iz drugih držav (Madžarska, Nemčija, Poljska, Slovaška). Pri tem so mi potrdili teorijo, da so jamarji mednarodne skupine, znotraj katerih vedno naletim na zanimive ljudi in dobim dobre prijatelje.
Jezero jamskih plavalcev Ciril Mlinar – Cic
P
o naravi sem prejkone zmrzljive sorte, zato me pri potapljanju rado hitro zazebe. Še med kopanjem v mlačnem morju mi ni nikoli pretoplo. Zato sem še danes presenečen nad sabo, da sem se lotil golega plavanja v mrzlem Hadovem kraljestvu ... ampak o tem malo pozneje. Jamo Obrh Čolniči je našel Matej Kržič – Kržo pri izviru Obrh ob robu Cerkniškega jezera. Že kot mulc je stikal po luknjah v okolici in razmišljal, kako bi prodrl v njihovo podzemlje. Pozneje se je včlanil v Društvo ljubiteljev Križne jame, postal njegov predsednik, a še vedno mu izviri niso dali spati. Ob poplavah je opazoval, kako na robu gozda priteka voda izpod korenin, kako prši iz skalnih razpok, kako se pojavlja na nenavadnih mestih ... Po daljši poletni suši leta 2007 so se člani Društva ljubiteljev Križne jame Kržo, Alojz Troha – Lojz in Maša Švegelj le spravili nad te bruhalnike. Odmetali so nekaj skal in v enem od njih se jim je uspelo dokopati do vodoravnega jamskega rova. Kot prekaljena jamarja sta Kržo in Lojz vedela, da sta našla tisto, o čemer je Kržo sanjal vsa ta leta, a veličina najdbe je presenetila celo njega samega. Rov je vodil v nekajstometrski preplet
vodoravnih kanalov in dvoran, kot se pogosto zgodi, pa se je na koncu potopil pod vodo in jamarjem preprečil nadaljevanje. Sifon. Ta čudežna beseda, ki v našem domačem okolju pomeni vse kaj drugega kot v naravi, je povzročila, da sem tudi sam zastrigel z ušesi. »No, pa pejmo pogledat ta sifon,« sem dejal Lojzu, ki mi je zadevo prijazno predstavil po telefonu. Septembra 2009 sem se z Lojzom in Francijem Kandaretom zbasal skozi vhodno odprtino jame. Takrat je imela še delovno ime Anibolog. »Ej, Lojz, kaj hudiča pa pomeni tale Anibolog?« »Kaj bi drugega kot Golobina od zadaj,« se je zasmejal Lojz. Ime se mi je zdelo posrečeno, saj so jamarji imeli ambicijo narediti skozenjc: Obrh– Cemun–Golobina, se pravi prodreti v Golobino od zadaj. A pozneje jo je Kržo poimenoval v Obrh Čolniči po lokalnem imenu za izvir, ki je danes tudi vhod v jamo. Že po nekaj metrih smo naleteli na drevesne korenine, ki so v dolgih zvonovih visele skozi strop. Taka abstinenca vode jim je redek dogodek, saj so večino leta pod vodo. Rov je potekal
87
Vtisi pretežno vodoravno, vendar je bil izjemno razčlenjen. Cepil se je v neštete stranske rove z ožinami in sifončki ujete vode. Skalni noži, kot jih navadno srečujem po sifonih notranjskih jam, so mi dajali občutek, da plavam skozi neskončno bister sifon. V resnici je bil rov večino leta zalit, torej je bil res čisto pravi sifon. Zdelo se mi je prav fino za spremembo, takole na suho stikati po sifonu. Lahko bi v miru napeljal potapljaško vrvico za pozneje, ko bo spet pod vodo. Oblika rovov se mi je zdela nenavadna, nekaj posebnega. Stene so bile temno rjave do žametno črne, z nekaj tistega modrikastega odtenka, značilnega za manganov oksid. A bile so razjedene v neverjetne oblike, polne kotanj in skoraj povsem pravilnih okroglih lukenj. Lahko bi se ulegel in cele ure opazoval to igro vode in kamna. Lahko bi v temno obarvanem apnencu iskal zanimive skulpture in jih poimenoval po podobah iz sanj in živalskega sveta. Mimogrede sem v skali prepoznaval oblike, ki so mi do danes ostale v spominu, na primer obris
Malo in veliko pivo. Foto: Ciril Mlinar – Cic
88
Jamski plavalec Cic. Foto: Alojz Troha
nosoroga, orla, mamuta, pa obraz z mačjimi očmi, v katerem je Lojz videl vesoljčka, in celo stojalo za malo in veliko pivo. Žal je bilo brez polnih steklenic! Za fantaziranje so bili rovi resnično bogati. Nenadoma se je kapilara, po kateri smo se plazili, priklopila na arterijo spoštljivih dimenzij. Obrnili
Vtisi
Kržo v Lepem rovu svoje jame. Foto: Ciril Mlinar – Cic
smo se v levo in stekli do sifona. Suhi rov se je pravokotno prelomil in strmoglavil v okrogel, dvajset metrov širok vodnjak. Do vode je bilo kakih osem metrov, kam se rov pod sifonskim jezerom nadaljuje, se pa še ne ve. Zaenkrat. Vrnili smo se na »avtocesto«, a veliki rov se je tudi v drugo smer kmalu zaključil. Tako smo mislili takrat, ko smo izmerili in poslikali znane rove. Bilo jih je za okoli 500 metrov. A tako je ostalo le do naslednje akcije, ko je postala jama daljša za novih 200 metrov. Zatem je prišlo za jamo običajno stanje – rove je za dolgo časa zalila voda. Po dveh letih pavze so se rovi ponovno odcedili in jama je jamarjem spet postala dostopna. Kržo je organiziral serijo izjemno uspešnih akcij. Metri raziskanih rovov so se nabirali in kmalu se je lahko o dolžini jame govorilo v kilometrih, zadnja najdena dvorana pa je bila kiklopskih dimenzij. Za desert so našli še kosti in obruse jamskih medvedov.
V tednu pred akcijo je dva dneva deževalo. Kržo je zaskrbljen skočil v jamo preverit nivo vode, a vrnil se je pomirjen. Le malo se je dvignila, za kakšen meter. 24. septembra 2011 se je pred vhodom zbrala najštevilčnejša ekipa doslej. Bila je ekipa merilcev (Matej Prelovšek – Čot in Matija Perne), ekipa raziskovalcev novih rovov (Kržo in Lojz), biolog (Slavko Polak), prostorski fotograf (Boštjan Burger), videosnemalec (Primož Jakopin – Klok), oglednik sifonov za morebitno potapljanje (Matej Mihailovski – Mihajlo) in celo fotograf, tokrat za paleontološke potrebe (Ciril Mlinar – Cic). Za Avtocesto se rovi spet položijo. Tam se začenja jama za lenuhe. Ko se enkrat uležeš, ti nekaj sto metrov ni treba več vstati. Plaziš se malo prsno, malo hrbtno, včasih se zvrneš na bok. Da bi se postavil na vse štiri, pa ne gre, je prenizko. Za mano se je po rovu onegavil Mihajlo, ki se je na vsakem ovinku spraševal:
89
Vtisi »Ja, a tega še ne bo Ogromna Dvorana izkonc?« ginule reke s Strugo podNa koncu, kjer se je ozki zemnega Cemuna je bila rov naposled le razširil, sem zaradi svojih dimenzij res ga počakal. In ko je prilezel impresivna. V njej so vlaskoraj do mene, je spet vpradali podori. Od čisto svežih šal: »A je še deleč?« do tistih, ki so nastajali še »Ne več,« sem dejal. »Tule v času jamskih medvedov se začnejo ožine, potem in so bili zdaj preraščeni z bomo pa kmalu tam.« več metrov visokimi stalag Sopihanje je na mah premiti. Ampak mene je bolj nehalo, čez nekaj časa pa: zanimal manjši Lepi rov »Ne, a se zajebavaš?« z ostanki jamskih kosmaPred Sifonom petih platincev. Preden pa sem se valcev (takrat še nismo vepodal vanj, sem si sezul deli, da bo dobil tako ime) se blatne škornje. Kržo me je Čeljust jamskega medveda. je spet zbrala celotna ekipa. vodil mimo krhkih ponvic, Foto: Ciril Mlinar – Cic Kržo je nekam čudno gledal, dolgih špagetov in skozi kot bi mu bilo malo nerodno. gozd vitkih stalagmitov. Prebila sva se čisto »Ne moremo čez, voda je višja kot zado konca rova, ki ga je siga že dodobra zalila dnjič,« je dejal. in ločila od nadaljevanja. Tam so ob levi in »Plavat bo treba. Ali pa it nazaj ven.« desni steni ležale kosti. Že na daleč sem prePoložaj je bil videti resen. In tudi bilo je repoznal velike lobanjske kosti, stegnenice in sno. Do Velike dvorane smo imeli le še nekaj lopatice. Ostale manjše kosti so bile verjetno metrov, vmes pa lepo zeleno jezero. Videlo pod blatom in sigo. Prostora je bilo dovolj, se je dno. Voda ni bila zelo globoka, ampak časa še štiri ure, tako da sem si lahko v miru dovolj, da bi mi zalilo škornje, tudi če bi jih pripravil opremo za fotografiranje in pojedel imel do ušes. Na levi steni je bila poldrugi sendvič. Potem sem se lotil natančnega fotometer nad vodo ozka in blatna, proti vodi grafiranja za Kustodiat za geologijo in palenagnjena polička, ki je vodila okoli vogala ontologijo Prirodoslovnega muzeja Slovenije, na drugo stran. Čot je poskusil, malo zdrsnil, najprej celotno najdišče, nato še posamezne a nekako se mu je uspelo prikrasti naokoli. kosti in medvedje obruse. Če bi oblečen odletel v vodo, bi moral takoj Ob dogovorjenem času, potem ko je vsak iz jame. Tudi ostali smo imeli izbiro: tvegati opravil delo, ki si ga je zastavil, smo se spet oblečen padec v vodo ali golo plavanje. Sevezbrali pred jezerom, ga poimenovali tako, da je še vedno ostala tretja možnost, obrniti kot je treba, nato pa ponovili že znani scese in se z repom med nogami odplaziti nazaj narij s plavanjem. ven. Priznam, odločitev ni bila lahka. Tipal Pozneje, že pozno ponoči, ko smo urejali sem po polici, drselo je ravno prav, da sem svoje vtise pri Trohovih doma, je Lojz vprase laže odločil. Potem sem se slekel, obleko šal: »A veš, kaj je rekla moja (žena Andreja), in fotoopremo zatlačil v visoke škornje in zako sem ji povedal, kako si korajžno zaplaval, plaval čez tolmun. Tudi drugi so šli. Nekateri. jest sem šel pa nazaj?« Osip ekipe je bil znaten. Eden se je enostavno »No, povej!« premislil, drugi je izgubil motiv, tretji se je »Je rekla, korajžen je že, korajžen, ampak spomnil, da ga čakajo doma ... lubi moj Lojz, ti si pa pameten!«
90
Izobraževanje
Jamarska šola 2010 Nebojša Matijević – Nebi
L
eta 2010 smo imeli pestro dogajanje na področju izobraževanja. Začeli smo 24. aprila 2010 v Novem mestu na posvetu inštruktorjev in ostalih, ki sodelujejo pri organizaciji jamarskih šol. Sestanek je sklical Vido Kregar, predsednik Jamarske zveze Slovenije. Debata je večinoma tekla o jamarski šoli in poenotenju izobraževanja. Naslednji dan so bili izpiti za jamarske pripravnike preteklega leta. Leta 2009 zveznih izpitov niso organizirali, tako da se je nabralo kar lepo število kandidatov. Naš klub je imel štiri: Benjamina Brvarja – Benija, Andreja Hliša – Flisa, Mateja Liparja in Tomaža Hitija – Hiltija, ki so za sabo imeli že veliko akcij. Vsi štirje so izpit uspešno opravili. Sledili so podelitev diplom, krst pri JZS ter druženje ob hrani in pijači. Kandidate smo spremljali Mateja Ferk, Snežana Jeretina – Sneki in moja malenkost. Izpit za nove kandidate za jamarske pripravnike je potekal 22. maja 2010 v Bodeš-
čah pri Bledu. Mojca Stritar, Nina Turnšek, Kristjan Jeraj, Mate Šanjug in Nejc Mivšek so jih brez težav naredili. Kandidate smo pripeljali Matej Mihailovski, Tomaž Hitij in jaz. Od nekod se je prikazal še Aleš Lajovic, a je prav tako nenadoma nekam izginil. Naslednji izpiti so bili 4. septembra 2010 pri Hudi luknji v bližini Velenja. Izpit za pripravnika JRS sta opravljala Vesna Hrdlička Bergelj in Miha Staut, za jamarsko pripravnico pa Kristina Janežič. Vsi so izpit uspešno opravili. V Velenju smo imeli tudi posvet predsednikov, tema pogovorov pa je bila ponovno izobraževanje. Izpitom so kot ponavadi sledili krst, podelitev diplom in fešta, poseben dogodek pa je bila podelitev vozil pokrajinskim centrom JRS. Zadnji izpiti v letu 2010 so potekali 12. decembra v Lipici, od »naših« pa so se na izpite odpravili fantje iz Kisovca (Jernej Anžur, Tadej Ocepek in Miha Prelogar), ki
Novo mesto: tečajniki iz leta 2009, pripravljeni na izpite. Foto: Nebojša Matijević
91
Izobraževanje
Bled: po končanem izpitu. Foto: Nebojša Matijević
so se pripravljali v posebni, izventerminski jamarski šoli. Tudi ta generacija je bila uspešna. Razlog za organizacijo dodatne jamarske šole je bil, da so fantje želeli obiskati 30 metrov globoko jamo v domačem kraju. Prosili so nas za opremo, mi pa smo jim pojasnili, da brez jamarskega znanja ne bo šlo. Povabili smo jih v jamarsko šolo, ki smo jo organizirali na hitro. Tečaju se je pridružila še Jasna Tavčar. Vsak klub potrebuje nove člane, ki jih pridobiva preko jamarske šole. Izkazalo pa
se je, da v JKŽ jamarske pripravnike težko zadržimo. Trendi kažejo, da na primer od desetih kandidatov, ki naredijo izpite, v klubu letno ostaneta le eden ali dva, ostali pa se po končanem izpitu porazgubijo. Razlog za to je morda tudi to, da se na izpite vpiše najmanj kandidatov iz Ljubljane in okolice. Mislim, da pri organizaciji izobraževanja brez tovarištva, ki ga jamarjem ne manjka, ne bi šlo. Pri tem ima veliko vlogo tudi občutek pripadnosti klubu. Ni treba posebej poudarjati, koliko prostovoljnega dela in časa je treba za tovrstne aktivnosti, izpostavil pa bi trud in čas, ki so ga v organizacijo predavanj in praktičnega dela vložili Mateja Ferk, Jernej Petrovčič – Jerko, Boštjan Vrviščar – Bole, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski in mnogi drugi, ki se vikend za vikendom v času tečaja posvečajo kandidatom. Kot bivši predsednik kluba se zahvaljujem vsem, ki ste se tako trudili na področju jamarskega izobraževanja. Rad bi dodal še, da smo zadnjo jamarsko šolo zaradi mraza izvajali v Železni jami v Domžalah, kar nam je omogočil Aleš Stražar. Za to se mu lepo zahvaljujemo.
JKŽ v JRS 2010/11 Boštjan Vrviščar – Bole in Mojca Vrviščar Zazula
V
zadnjih dveh letih smo ponovno postali aktivnejši na jamarskem reševalnem področju. Hvala Luciferju, da ne pri samem reševanju, saj to ni bilo potrebno. Smo se pa udeleževali izobraževanj in vaj, ki so potekale v organizaciji JRS. Znanje, ki smo ga pridobili, je uporabno tudi pri naših klubskih dejavnostih v jamah in v sklopu ekipe Civilne zaščite. Vrste JRS smo obogatili s petimi novimi člani. Leta 2010 sta izpit za pripravnika JRS opravila Miha Staut in Vesna Hrdlička Bergelj, leta 2011 pa še Daniela Štrempfelj, Mojca Vrviščar Zazula in Boštjan Vrviščar –
92
Bole. Operativni člani JRS smo tako Miha v RC Sežana, kjer je tudi vodja, Daniela v RC Novo mesto ter Mojca in Boštjan v RC Ljubljana. Neoperativni člani pa so še Igor Vrhovec, Borut Jurkovič in Vesna v RC Ljubljana. Leta 2011 smo novi člani opravili tudi izpit za bolničarja. Tako da če vas v jami ujame maček, če se vam zlomi noht, če vam pade kamen na nogo, sedaj ni več problema, bolničar ima gotovo lek za vas. Srečno v jamah, v katerih naj se z reševalci družimo samo kot jamarji in ne po službeni dolžnosti!
Dogodki
Tekma v žimarjenju 2010 Mojca Vrviščar Zazula in Boštjan Vrviščar – Bole
D
eževnega 18. aprila 2010 smo se 6. zaporedne tekme v žimarjenju na silos Žita na Viru pri Domžalah udeležili Tomaž Hitij, Andrej Hliš in Boštjan Vrviščar ter Snežana Jeretina in Mojca Vrviščar Zazula. Na tekmi je sodelovalo šestnajst tekmovalcev in pet tekmovalk. Boštjan Vrviščar je zasedel tretje, Tomaž Hitij šesto in Andrej Hliš deseto mesto. Mojca Vrviščar Zazula je bila med dekleti tretja, Snežana Jeretina pa četrta.
Leta 2011 se zaradi neugodnega termina tekmovanja, ki je potekalo v četrtek, tekme ni udeležil noben naš član. Upajmo, da se tekme leta 2012 ponovno udeležimo in spet posežemo po najvišjih mestih. Več kot nas bo tekmovalo, manj bo čakanja v jamah, ko premražen stojiš pod breznom in vpiješ: »A je že prosto?!« Skratka, pomembno je sodelovati in zmagati oziroma zelo važno je prvi priti na vrh.
Luciferovanje – kaj in kako? Viktor Robič – Brko
N
ič novega ne povem, če rečem, da tudi v našem jamarskem društvu, tako kot v vsakem, ki da kaj nase in na svoje delo, vsako leto tradicionalno na nek vikend tam nekje pred novim letom, včasih tudi malo po njem, priredimo klubsko srečanje večine članov. Dogodek naj bi simbolično prikazal aktivnosti, ki naj bi bile jedro našega društvenega dela. Že mesec ali dva prej se poizkušamo dogovoriti za najem kake lovske ali gozdarske koče, če si s preveliko razigranostjo, da ne rečem objestnostjo in neprisebnostjo, že kdaj prej tam nismo zaprli vrat. Lokacija naj bi bila stran od civilizacije, dogodki imajo ponavadi previsoke avdio vrednosti decibelov, pa tudi vizualna podoba ni spodbudna za mladoletnike, ker tu ne bodo našli zgleda. Pustimo to na strani. Pri izbiri lokacije naj bi štelo tudi to, da je v bližini kak jamski objekt, saj je njegov obisk sestavni del vsega, kar naj se zgodi ob taki priliki pred vsebinskim viškom glavnega večera luciferovanja. Glavni namen vsega tega je simbolični
sprejem mladih članov s krstitvijo med polnopravno članstvo. Žal prenekateri nepoučeni vse dogajanje mešajo s popolnoma napačnim mišljenjem, da je dogajanje samo povezano s satanizmom, ki tu sploh ni prisotno niti zaželeno, Lucifer je pri nas namreč popolnoma pozitiven lik, saj v podzemlje prinaša luč, brez katere jamarji sploh ne bi obstajali, res pa je, da je včasih vizualno precej podoben negativcu, a to nas ne sme zavesti v napačno sklepanje. Kakor že povedano, jamarski akciji sledijo drugi dogodki družabnega večera, ki mora z dobrim, pravočasno pripravljenim programom kulminirati v svečan sprejem novopečenih in z izpitom starejših, že zverziranih preizkušenih članov, tovarišev oz. komisij. Ves čas so prisotni tudi nerežirani dogodki, ki mnogokrat zasenčijo predvideni (težko pripravljeni) program, ki naj bi preko posameznih točk prešel do (ponavadi) polnočnega prihoda Luciferja, ki po v uvodu pove nekaj o delu preteklega leta, pa tudi o potrebnih bodočih planih, nato pa naj bi vse novince enega za drugim povabil k sebi. Po starih
93
Dogodki
Luciferovanje 2010. Foto: Iztok Trček – Jolbe
navadah naj bi posamez pristopali po navodilih vodje obreda oz. samega Luciferja in izpolnjevali naloge, ki so jim določene, ter odgovarjal na vprašanja, ki jim jih ponavadi zastavlja predsednik sveta modrecev, ki pa so navadno zelo dvoumna. Navada, ki se je skozi desetletja tudi ustalila, je, da sceno in rekvizite pripravijo člani, ki so bili sprejeti leto prej. Žal so se nekatere navade tudi izrodile in jih je bilo treba korigirati. Če pa želimo obdržati vsebinsko plat vsega skupaj, že vnaprej pravočasno pripravimo vse potrebno, da se ne sprevrže samo v nekontrolirano in nebrzdano norenje, ki izgubi vsak smisel in namen, posledice pa so lahko boleče in drage, največkrat pa od vsega ne ostane nič prijetnega in vrednega spomina, pa še drugo leto znova iščemo novo lokacijo. Če torej povzamemo: za program potrebujemo vodjo, ki pravočasno določi vse bistvene vsebinske točke in nosilce posameznih zadolžitev – večina se tako ali drugače spontano angažira po svoje, vendar mora rdeča nit ostati prava. Nič ne bo narobe, če naštejemo vsebinske poudarke večera: novi jamarji naj
94
bi bili pred potrditvijo oz. krstom opravljeni v popolno jamarsko opremo, kar poudari seznanjenost s potrebnimi dodatki za varno gibanje v podzemlju. Ko pridejo na vrsto, ustrezno navodilom pristopijo in se ravnajo po njih ter odgovarjajo na vprašanja, nato pride na vrsto podelitev jamarskih imen in krst sam. Ta je lahko latiniziran, npr. Ego te absolvo (sprejemam te), Ego te baptisto (krstim te), Ego te benedicto (blagoslavljam te). Lucifer istočasno krščenca krsti z mešanico rdečega vina in vode. Sledi še težavnostni del, ko morajo novi člani npr. v polni opremi izpolniti določene naloge, ob tem dobijo tudi jamarski grižljaj in požirek – »pojedo« karbid in s tem tudi simbolično dobijo svoje jamarsko ime. Nadaljevanje večera je lahko zelo raznovrstno, ponavadi pa je zamegljeno in se izmika zdravemu spominu ter razumu, saj je običajno vedno dobro ali preveč namočeno, ker za pijačo in jedačo poskrbijo izkušeni člani, pa naj gre za kotel, žar ali oboje. Upati pa je, da posledice vsega dogajanja ne bodo predolgo vplivale na glave in žepe vseh prisotnih.
Dogodki
Luciferovanje 2010 Kristjan Jeraj
L
uciferovanje za leto 2010 je potekalo 15. januarja 2011 v lovski koči na Ulovki. Leto 2010 je bilo za Lucija zelo plodno, in sicer kar deset novopečenih nadobudnih raziskovalcev ter obiskovalcev njegovih hodnikov in soban se je odločilo, da ga zaprosi za azil. Za predjed nam je Lucifer postregel z odličnim golažem, potem pa je začel s procesom. Njegovi ministranti so nas zvezali z vrvjo in nas odpeljali na ogled vhoda ene od njegovih rezidenc (Ferranova buža), v katero Luci zaradi velike količine novozaužitih jamarjev kar nekaj let ne more več. Pred vhodom smo se na hitro slikali v stilu japonskih turistov, ki izvajajo akrobacije, nakar so nas v koloni kot leta 1945 odpeljali pred kočo na sodni proces. Luci je vsakega posebej poklical k sebi. Nihče od nas ni točno vedel, kaj lahko pričakuje. Iz koče so že prihajali zvoki Lucijevih pomočnikov, ki niso bili nič kaj podobni tistim, ki jih poznam s ferajna. Kaj kmalu se je ob slavnostnem zvoku prikazal gospodar podzemlja, ki pa je nižje od pasu bolj spominjal na obilnega moža, ki je pod pajkice pozabil obleči spodnje perilo. In pričelo se je! Lucijevi ministranti so nas vsakega posebej posadili v sod, v katerem je bila prijetno topla tekočina. V imenu vseh krščencev se ob tej priložnosti tudi zahvaljujem požrtvovalnima donatorjema, ki sta jo prispevala. Vsak izmed nas je odgovarjal na izredno težka vprašanja besedno dobro podkovanega gospodarja podzemlja, spil nekaj netopirjeve krvi in pojedel nekaj dobro zakamufliranih Lucijevih intimnih delov. Sledilo je še polivanje po glavi in vratu z opojno tekočino in zadeva je bila zaključena. Postali smo legitimni člani podzemlja. Po krstu pa je Luciju ostala le še ena naloga, in sicer jamarska poroka naših dveh zvestih članov Benija (Benjamin Brvar) in
Sneki (Snežana Jeretina). Od tedaj sta zakonca tudi pod površjem. Sledilo je rajanje pozno v noč, nekateri so se ob dobri glasbi zavrteli po plesišču tudi s kakšno izmed lovskih trofej. Zabava pa ni potekala le znotraj koče, tudi zunaj se je ob tabornem ognju zbiralo kar nekaj ljudi. Ker nam je v zgodnjih jutranjih urah začelo zmanjkovati drv, je eden izmed inovativnejših članov posadke uporabil kar stavbno pohištvo, toda z drznim posredovanjem požrtvovalnega člana nam je kljub hudemu mrazu uspelo rešiti ves inventar. Najvztrajnejši so pričakali jutranjo zarjo na plesišču ob divjih zvokih trde elektronske glasbe. Zjutraj se je nekaj najbolj pridnih članov odpravilo z mačkom v Mačkovco, ostali pa smo v družbi mačka spili kavo in se odpravili novim dogodivščinam naproti.
Kristjan med vragolijami na vhodu v Ferranovo bužo. Foto: Iztok Trček – Jolbe
95
Dogodki
Luci tokrat ostal lačen Alan Bizjak
L
eta 2011 se je luciferovanje odvijalo veselega decembra v lovski koči v Begunjah pri Cerknici. Dogajanje se je začelo v zgodnjih večernih urah s prijetnem kramljanjem ob pijači in slastnih čevapčičih. V kuhinjskih prostorih pa se je pod spretnimi rokami kalil bograč. Leto 2011 je tudi v jamarskih krogih zaznamovala recesija. Od novopečenih tečajnikov sem bil edini, ki še ni stopil pred Lucijevo obličje. Na srečanje z njim sem se pripravljal s pitjem vina in počutil sem se kot kralj. Le kako se ne bi, saj sem pil kralja temnih vin. Beseda refošk je sestavljena iz latinske besede rex, ki pomeni kralj, in fuscus, ki pomeni temen. Z vsakim popitim kozarcem je večer postajal živahnejši in bolj mističen. Trofeje v lovski koči so oživele, po zraku so leteli predmeti. S kaljenjem nočnega miru pa jeleni niso
Alan pred pričetkom zagovora. Foto: Matej Zalokar
96
bili najbolj zadovoljni, saj so marsikaterega udeleženca zbili po tleh in ga lažje poškodovali. Na vrhuncu večera je po plesišču zaplesal divji prašič. Ura je bila že krepko čez polnoč, o Luciju pa ne duha ne sluha. V upanju, da se mu po enega kandidata ne splača hoditi, sem se odpravil po porcijo slastnega bograča. Ura je bila že skoraj dve zjutraj, ko je v koči začelo rožljati. Takrat sem uvidel, da mi usodi ne bo uspelo uiti. Lucijevi podaniki so me posedli in priklenili na ogromen lesen falus, nasproti mene pa je sedel sam Luci. Da je situacija skrajno resna, so me opominjali prašičevi čekani in manjkajoča trofeja divjega mačka v kotu sobe. Sledilo je teoretično izpraševanje, v katerem se, kljub še isti dan opravljenim izpitom za jamarja pripravnika, nisem najbolje odrezal. Za ka-
Dogodki zen sem moral popiti neokusen zvarek, za katerega še danes ne poznam vseh sestavin. Popiti zvarek me je napotil h klicanju jelenov. Ostalo mi ni nič drugega, kot da se jim zahvalim, da so mi prizanesli s poškodbami. Pri praktičnem preizkusu znanja je bil Luci popustljivejši, saj mi je dovolil, da se oblečem v jamarsko opremo. Precej neuspešno sem se tlačil skozi ožine, pri tem pa se je
v curku name zlivala tekočina. Na koncu se je tudi Luci sprijaznil z letošnjo recesijo. Sledil je krst na kamnu za ustoličevanje in postal sem pravnomočni član JK Železničar, nato pa smo veseljačili v zgodnje jutranje ure. Zjutraj pa pospravljanje lovske koče. V kotu sobe se je zopet pojavila trofeja divjega mačka, prav tako se je maček naselil v mojo glavo.
S kolesom po podzemlju Pece Petra Gostinčar
D
ecembra 2010 je Pac (Borut Jurkovič) izumil novo obliko JKŽ-jevskega druženja: skupinske izlete z avtobusom. Izlet v Mežico s kolesarskim ogledom podzemlja Pece je bil prvi izmed, kakor kaže, tradicionalnih izletov. Pa ne s katerim koli avtobusom, Pac je namreč nabavil legendarni ameriški avtobus Blue Bird, ki spominja na tiste, kakršne v hollywoodskih filmih vidimo pri prevozu arestantov in podobnih prestopnikov. Zbrali smo se na Rudniku, kjer nas je Pac popokal v avtobus, načelnica Mojca (Stritar) pa mu je pomagala pri identifikaciji prisotnih. Vožnja do Mežice je minila ob preizkušanju tekočih zadev, predvsem pa smo bili veseli Jolbetovega kutinovega prispevka. Rudarstvo na Koroškem ima dolgo tradicijo, rudnik svinca in cinka v Mežici, na katerem je dolga leta temeljilo lokalno gospodarstvo, pa je danes urejen za obiskovalce. Po prenehanju rudarjenja je od preko tisoč kilometrov rovov in odkopov za turistično kolesarjenje v podzemlju Pece namenjenih približno šest kilometrov. Ker jamarje zanimajo tudi nekoliko manj naravno oblikovane jame, predvsem pa je med nami veliko športnih navdušencev, je bil kolesarski ogled podzemlja Pece za nas kot naročen. Z izposojenimi kolesi in čeladami smo se v dveh skupinah pogumno pognali
v rov, kjer nam je lokalni vodič predstavil rudarjenje in geologijo, ko pa smo v enem izmed rovov lahko iskali mineral wulfenit, sta svoje, na področju geologije izurjeno oko pokazala predvsem Hilti (Tomaž Hitij) in seveda (še vedno) bodoči geolog Bole (Boštjan Vrviščar). Ena izmed skupin se je izkazala tudi v skrivanju koles druge skupine, ampak o tem iz prve roke seveda ne vem ničesar ... Verjetno nismo bili ena izmed »pridnejših« skupin obiskovalcev, ampak tega od JKŽ-jevcev tako ali tako ni pričakovati. Po ogledu rudnika smo se sprehodili še po rudarskem muzeju v Mežici, popoldan pa se je iztekel v eni izmed koroških gostiln.
Jamarji na nestandardnem jamarskem prevoznem sredstvu. Foto: Mojca Stritar
97
Dogodki
Beg zapornikov Iztok Trček – Jolbe
P
ac je to leto nabavil avtobus, ki izvira z one strani luže in se ga da videti v filmih z arestantsko tematiko. Nekega četrtka je predlagal, da bi izvedli pustno predstavo zapornikov. Ideja je padla na plodna tla. Znano vzdušje JKŽ, ki ima bogato zgodovino, je bilo pravi medij za razvoj te misli. Začelo se je zjutraj na Rudniku. Tisti robustni avtobus, Blue Bird po imenu, je deloval veličastno. Vreme nas tudi ni presenetilo. Bil je krasen februarski dan s tistim nizkim, malo zamegljenim soncem, ki nima prave moči. Moč toplote smo črpali iz tekočega goriva. Potem ko smo nase navlekli arestantske
Pri bankomatu. Foto: Iztok Trček – Jolbe
98
obleke, si poveznili na glave črtaste čepice in se je oblekel še policaj, se je predstava začela. Za začetek je nevarna tolpa zapornikov pobegnila in se zapodila po preddverju veleblagovnice, za nami pa policaj s piščalko, vihteč pendrek. Bil je pravi stampedo. Zaporniki smo vijugali med sobotnimi nakupovalci in preskakovali ovire, policaj pa je sopel za nami in piskal, kar so mu dala zasopla pljuča. Na drugi strani veleblagovnice pa naravnost v avtobus in naprej. V sosednji veleblagovnici pa smo zaporniki, prav nasprotno, izkazali visoko stopnjo discipline, saj smo vkorakali, opremljeni z raznim orodjem, kot čistilci in komunalci. Lepo v dveh vrstah smo prepevali pesmico s priložnostno vsebino. Pri enem vhodu v trgovski center, po največji gneči skozenj in pri drugem vhodu zopet ven. Zanimive so bile reakcije občinstva. Ne vem sicer, kaj se v družbi dogaja, da je bila množica zatopljena v svoje potrošniške obrede in ni videla ničesar okoli sebe. Le redki so se ozrli za takrat edino in kar precej hrupno pustno skupino v obeh trgovskih centrih. Še redkejši so bili nasmehi, celo zgražanj ni bilo. Skratka otopelost. Zabavali smo se v glavnem samo zaporniki. Mestni center, je bil že ogret od jutranjega pustnega rajanja in je kazal več zanimanja. Še največ pozornosti smo bili deležni na Prešernovem trgu, kjer je znana glasbena skupina vztrajala na sodelovanju zapornikov v predstavi. Postrojeni pod odrom smo zapeli pesmico, bolje rečeno odkrakali smo jo. To pa je bil višek nastopa. Obisk parlamenta in arestantski sprehod v krogu pred njim sta neizmerno zabavala vedno prisotne brezdomce (klošarje), ki so izvlekli svoje mobilne telefone in začeli be-
Dogodki
Proti centru mesta.
sno fotografirati dogodek. Počutili smo se res kot zvezde, ki jih obletavajo paparaci. Na nekem mestu v BTC-ju se je tolpa lotila prosto stoječega bankomata in uprizorila poizkus kraje naprave. Kar celega smo hoteli odnesti. No, že v samem začetku je bilo jasno, da je stvar pretežka, če ne celo pričvrščena v tla. Ampak vredno je bilo poizkusiti. Kdo ve, morda pa je bilo še kaj v njem in bi lahko z vsebino počistili pajčevino iz ferajnske blagajne. Naveličani Ljubljane smo se zaporniki podali na Gorenjsko, na Bled. Vmes smo imeli še postanek na bencinski črpalki, kjer smo malo pili zaporniki, mnogo več pa naš modri ptič. Bled je bil prava destinacija. Izvedli smo nagradni izlet zapornikov in plavalni tečaj za zapornike. Center dogajanja je bil na pomolu pod Festivalno dvorano.
Ker februar ni ravno znan po dolžini dneva in visokih temperaturah, smo plavalni tečaj odpovedali in se odpravili naprej, proti Bohinju. Z nekaj vmesnimi postajami za potešitev fizioloških potreb in po večernem krogu po Bohinju smo nazadnje pristali v Pacovem hotelu, kjer se je odvijala interna zabava arestantov. Dogajanje je bilo pestro. Zadnje moči smo porabili za vzpon v sobe in zakopavanje pod rjuhe. Stanje zbranosti v tistih urah je povzročilo, da nekaterih delov zaporniških oblačil ni bilo več mogoče najti in tako je razpadel zaporniški red. Pravzaprav se je zapor razpustil kar sam. Zjutraj je bil nov dan, sončen in vesel. Pa smo se čisto počasi prikljuvali izpod odej in zelo previdno malo poskušali mežikati v tisto bleščečo svetlobo, ki se je odbijala od vodne gladine in ivja. Kavica in tu pa tam kak krofek sta zopet pognala krvni obtok.
99
Dogodki
Čistilna akcija v Kavčji jami Nebojša Matijevič
A
prila 2010 se je pripravljala vseslovenska akcija Očistimo Slovenijo v enem dnevu in člani JKŽ-ja smo se odločili, da se bomo vanjo vključili tudi mi. V fazi priprav je bilo treba postoriti marsikaj, predvsem pa je bilo treba poiskati ustrezno jamo. Eden izmed glavnih kriterijev je seveda bil, da jo lahko očistimo v enem dnevu. Takrat nismo vedeli, na koliko naših članov računamo, zato smo se osredotočili na iskanje jam v bližini poti. Naposled sta pravo kandidatko odkrila Vrviščarja: na robu Struškega polja v Strugah (občina Dobrepolje) sta pri nekem raziskovanju terena obiskala Kavčjo jamo in v njej odkrila veliko smeti. Pred akcijo Očistimo Slovenijo v enem dnevu smo Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula in jaz odšli na ogledno akcijo. Odločitev je padla: jama je primerna za čiščenje! Razlogov je bilo več, glavni pa je bil, da je
Praporščak pri izplenu. Foto: Nebojša Matijevič
100
tik za vasjo in skoraj ob planinski poti, nima pa brezna. Stopili smo v kontakt z lokalnim organizatorjem: to sta bila mož in žena, zagnana upokojenca, sicer Ljubljančana, ki pa sta se kasneje odselila v te kraje. Naredili smo še eno ogledno akcijo in izpolnili ustrezne papirje. Ko smo že mislili, da smo s tem opravili z birokratskimi zadevami, se je oglasil župan občine in sicer izrazil podporo našim željam, hkrati pa pojasnil, da so jame državne in da se moramo za dovoljenja obrniti na državo. Od tod naprej smo aktivirali našo Matejo (Ferk), ki je pripravila vse potrebno, kar se tiče logistike in birokracije. Končno smo lahko uradno obelodanili, da bomo čistili Kavčjo jamo. Na dan akcije se nas je nabralo okrog štirideset jamarjev in jamark. Brko je razvil prapor in akcija se je začela. Pri čiščenju smo iz jame vlekli raznovrstne odpadke. Med
Dogodki
Jamarji v akciji. Foto: Nebojša Matijevič
drugim smo našli protezo za nogo pokojnega Lojzeta, nekaj zarjavelega orožja, pločevine in drugo. Kupček je rastel, zaloge pijače pa so kopnele. Ko smo do vaške poti pripeljali še zadnje smeti, so se pojavili gasilci. Namesto vode so privlekli pivo in tako se je začela fešta. Ob potki v bližini jame smo naredili piknik, prišli pa so tudi domačini. Po izmenjavi tekočih zadev smo se lotili nakladanja odpadkov na traktor, kasneje pa so se dogodki premaknili v vaško oštarijo. Prišla je komanda za jamarje »Pijača zastonj!« in začela se je prava žurka. Nekdo je privlekel še harmoniko. Mislim, da je bilo med jamarji nekaj želja za obisk sosednjih jam, a je ostalo samo pri željah. Po zaključku žurke smo se iz vaške gostilne odpravili na ogled Podpeške jame, kjer nam je Matej pokazal, kje vse se je potapljal. Pred jamo pa se je odvijalo tekmovanje med Brkom in Boštjanom v hitrem pitju vina. Zmagovalec je bil Brko. Čistilno akcijo smo zelo uspešno končali. Vreme nam je bilo naklonjeno, pridružili so
se tudi naši stari člani, ki se sicer akcij ne udeležujejo več ravno pogosto. Toda najpomembneje je to, da smo jamo uspešno očistili in opravili svoje jamarsko poslanstvo, hkrati pa smo se družili (tudi z domačini) in se imeli zelo lepo.
Navezovanje stikov z domačini. Foto: Nebojša Matijevič
101
Dogodki
Čistilna akcija v Šimenkovi jami Mateja Ferk
N
a Jamarskem klubu Železničar smo se že v preteklih letih aktivno vključevali v akcije čiščenja jam in osveščanja prebivalstva o škodljivosti divjih odlagališč. Med članstvom kluba imamo, razen vrhunsko usposobljenih in tehnično podkovanih jamarjev, tudi številne strokovnjake, ki se strokovno ukvarjajo s krasoslovjem in varstvom narave, zaradi česar se na društvu zelo poudarjata varstvo jam in možna sanacija onesnaženih jam. Ker se na klubu zavedamo pomembnosti preventivne zaščite okolja (še posebej tako ranljivega, kot so kras in kraške jame), varstvo jam zelo izpostavljamo tudi na naših vsakoletnih tečajih za jamarje pripravnike.
V letu 2010 je Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v okviru širšega evropskega projekta Zaščita podzemnega krasa razpisal projekt čiščenja šestih onesnaženih jam, ki se nahajajo v neposrednem zaledju pomembnih izvirov pitne vode. Prav na pobudo članov našega kluba je bila med njimi tudi Šimenkova jama (kat. št. 291), za čiščenje katere smo se odločili kandidirati na našem klubu. Po izpolnitvi obsežne in precej kaotične evropske razpisne dokumentacije smo se v imenu kluba prijavili na projekt in ponudili, da jamo očistimo za ceno 4350 evrov. Glede na izpolnjevanje razpisnih pogojev in ustreznost ponudbe smo bili za izvedbo projekta, torej čiščenja Šimenkove jame, uspešno izbrani.
Udarniki med polnenjem smetarske vreče. Foto: Peter Gedei
102
Dogodki Šimenkova jama je dolga 920 metrov in globoka 104 metre, onesnaženi del pa je pod 50 metrov globokim vhodnim breznom. Jama spada v hidrološko zaledje izvira Vir pri Stični, kjer je bila prvič opisana človeška ribica (Proteus anguinus). Čiščenje jame pa ni pomembno zgolj za izboljšanje kvalitete vode v Viru pri Stični, ampak tudi z vidika ohranjanja življenjskega prostora podzemnih živali, saj poseljujejo robno območje v severnem delu Dinarskega krasa. Izbor Šimenkove jame je še dodatno motiviral člane k sodelovanju na čistilni akciji, saj jo je že pred leti raziskoval in podrobno dokumentiral prav naš jamarski klub. Prav tu se je tragično ponesrečila takratna predsednica kluba, zaradi česar jamo zlasti izkušenejši (»stari«) člani redno obiskujejo. Zaradi dobrega poznavanja zahtevnosti jame in stanja v njej ter večplastne zainteresiranosti številnih članov društva smo predvidevali, da bo udeležba na čistilni akciji velika, s čimer je bilo zagotovljeno hitro in efektivno delo. Prav tako smo na klubu želeli s sodelovanjem v akciji ponovno doprinesti svoj delež k izboljšanju tako vizualne podobe podzemlja kot kvalitete habitatnih razmer za podzemeljske živali. Zaradi organizacije čistilne akcije in vseh potrebnih spremljevalnih dejavnosti (oskrba sodelujočih z orodjem, opremo, zaščitnimi sredstvi, sredstvi za čiščenje, hrano in pijačo; zagotavljanje opravljanja osnovnih fizioloških potreb sodelujočih; sodelovanje in komunikacija z lokalnim prebivalstvom in mediji) smo mesec dni pred akcijo začeli z vodenjem evidence o sodelujočih. To pomeni, da smo prosili vse zainteresirane (tudi tiste, ki so opravljali dodatna, pomožna opravila, ki niso neposredno vezana na čiščenje jame), da najavijo svojo udeležbo na čistilni akciji. Na ta način smo dovolj zgodaj, pred samo izvedbo akcije, imeli seznam razpoložljivega osebja, ki so ga lahko vodje posameznih delovnih enot uporabili pri oblikovanju delovnih ekip in dodeljevanju ostalih funkcij.
Čistilna akcija je bila izvedena v soboto, 6. novembra 2010. Zbor je bil ob sedmih zjutraj v Lavričevi koči. Na akciji je v celotnem dnevu sodelovalo okoli 50 jamarjev. Razen članov našega kluba sta se je udeležila še dva jamarja iz Jamarskega kluba Krka in en jamar iz Jamarskega društva Logatec. V osnovi so bile oblikovane štiri ekipe osmih jamarjev. Iz vsake ekipe so štirje delali v jami (dva sta polnila vrečo za izvlek smeti na dnu brezna, dva sta bila na odmikališčih v vhodnem breznu), štirje pa pred jamo (eden je skrbel za upravljanje vitla, ostali so odnašali smeti do vozila za odvoz in jih sortirali: kamenje in vejevje, železo, kosti in ostali odpadki). Ker se je med izvedbo čistilne akcije pokazala potreba po okrepitvi delovnih skupin, smo to storili tako, da je v jami delalo šest jamarjev, šest pa pred njo. S pridnim delom jamarjev in s pomočjo vitla smo iz jame odstranili ok. 4 m3 odpadkov. Ker so bile smeti pomešane s podornim kamenjem, je bilo treba v jami preložiti okoli 6 m3 skal, da so smeti sploh postale dostopne. Pred jamo so bile sortirane in preložene v vreče za smeti. Prevladovali so živalske kosti, železo (avtomobilski deli, deli motorjev in koles) ter oblačila in obutev. Med odpadnim materialom pa smo naleteli tudi na kosti, pri katerih smo sumili, da gre za kosti človeka (kar so kasneje potrdili izvedenci sodne medicine), zaradi česar smo akcijo okoli osmih zvečer zaključili in najdbo prijavili policiji. Jama je sedaj vsaj optično očiščena, vendar domnevamo, da je pomešanih med in pod podorom še več smeti. Po čiščenju je bila odstranjena vsa oprema za izvlek in delo, jama pa je bila razopremljena. Konstrukcija za izvlek pred jamo (gradbeni oder, vitel …) je bila demontirana in odpeljana. Delovišče smo za seboj v celoti pospravili. Na podlagi vseh ugotovitev in opažanj ter na podlagi rezultatov čistilne akcije lahko ponosno zaključimo, da so bile tako priprave na akcijo kakor tudi izvedba naloge v celoti uspešno izvedene in opravljene.
103
Metod Benedik – Bingelj (1939–2010) 28. aprila 2010 smo se redki jamarji – železničarji, ki smo ga poznali, na ljubljanskem pokopališču Žale poslovili od svojega starega jamarskega prijatelja Metoda Benedika, ki ga njega dni, ko se je tudi še naša najstarejša jamarska generacija redno sestajala na četrtkovih ferajnskih sestankih in jih enako redno nadaljevala ter končala v gostilni pri dobrem starem Slamiču na Gosposvetski cesti, ni nihče klical drugače kot Bingelj. Čeprav ni nikoli nihče raziskoval, kdaj in zakaj se ga je prijelo to ime, se ni niti krščenec nikoli pritoževal nad njim, pa najsi smo ga tako klicali na jamarskih pohodih, ko smo bili sami ali v širših družbah. Od nekdaj se je vedelo, da mora imeti marsikateri dober prijatelj poleg pravega imena in priimka še tretje ime, ki lastnika v njegovem okolju postavlja v trden prijateljski in tovariški krog. V Ljubljani rojeni Metod se je po kdove kakšnem naključju leta 1957 kot 17-letni gimnazijski dijak (rodil se je 29. decembra 1939) nekega lepega četrtka znašel v kletnih prostorih železniške direkcije, kjer je bila dolga leta pisarna Planinskega društva Železničar, katerega sekcija smo bili jamarji. Dušan Novak, ustanovitelj in dolga leta duša sekcijskega jamarskega delovanja, ga je to leto vpisal v šolski zvezek, kamor je večinoma le on sam vpisoval za društveno dejavnost najpomembnejše podatke; ta neugledna vpisna knjiga je bila takrat najcenejša možnost, za sedanje čase pa je naš uradni dokument. Niti takrat niti pozneje ni Metoda nihče spraševal, zakaj si je za prostočasno dejavnost izbral jamarstvo. Rodil se je v dokaj premožni meščanski družini s štirimi otroki, med katerimi je bil Metod edini sin. Vsem štirim sta oče, visok bančni uradnik, in mati gospodinja, kot je bila takrat pač navada, namenila življenje izobražencev in ta želja se jima je uresničila. Morda je Metoda prav mladostno uporništvo pripeljalo v jamarske vrste – vsaj ob četrtkih zvečer, ob koncih tednov in med daljšimi jamarskimi akcijami je zaživel popolnoma drugačno življenje, kot ga je bil vajen živeti doma. Vsaj tiste četrtke in konce tednov je domačo bidermajersko dnevno sobo in po starih načelih urejeno družinsko življenje zamenjal za na videz razpuščeno nenavadno druščino, ki so ji bili vrhunec posestankovskih četrtkovih večerov pivo in morda fižolova solata z jajcem kot višek denarnega razkošja pri nekdanjem Slamiču na ljubljanski Gosposvetski cesti ter umazanija nedeljskih ekskurzij po slovenskem kraškem podzemlju. O njegovem drugem, meščanskem življenju nismo prav nič vedeli niti njegovi najstarejši in najbližji jamarski kolegi, saj se na četrtkovih jamarskih sestankih in jamarskih akcijah nismo pogovarjali skorajda o ničemer drugem kot le o jamah, krasu in naravi, ki je ustvarila oboje. Saj se skoraj nismo pogovarjali niti o tem, za kateri študij se je kdo odločil. Metod se je vpisal na fakulteto za elektrotehniko, končal prvo stopnjo, dobil kot perspektivni študent in bodoči strokovnjak zaposlitev v takrat velikanski Iskri, postal dober poznavalec telefonske tehnike in se dal zapeljati poslu in denarju – družina, ki si jo je ustvaril, je pač morala od nečesa živeti. Odtlej je veljal za uglednega posrednika med to slovensko industrijo in svetom, tudi po njegovi zaslugi so te vrhunske slovenske izdelke spoznali in jih v velikanskih količinah pokupili v Turčiji in Braziliji, na Bližnjem vzhodu in še marsikje po svetu.
104
Metod je bil v jamarstvu dejaven izključno v svojih dijaških in študentskih letih. Takrat najbrž ni bilo večje jamarske društvene akcije, na kateri ne bi sodeloval. Ničkolikokrat je bil na poletnih raziskovanjih na Komni in drugod na visokogorskem krasu Julijskih Alp, na Mestnem vrhu nad Kočevjem, ki je bil dolga leta prizorišče jamarskih akcij našega društva v tistih letih, ko so si slovenske jamarske skupine šele razdeljevale delovna območja slovenskega ozemlja, na preštevilnih raziskovalnih akcijah drugod po Kočevskem, na nedeljskih ekskurzijah v bližino Ljubljane in po Dolenjskem, pa tudi na novoletnih praznovanjih, ko smo železničarski jamarji njega dni v kateri od lovskih ali planinskih koč skupaj razposajeno skakali v nova leta. Pogosto je šel konec tedna na teren, ko je bil komajda kdo pripravljen iti. Spomin, ki je varljiva kategorija, če ni bil dogodek takoj ali zelo kmalu zapisan in je kot tak ostal nepopačen za vse večne čase, me je zapeljal v tiste davne čase pred več desetletji, ko smo se štirje odpravili na Dolenjsko in menda nekje pod Kočevskim Rogom našli ob robu lokalne makadamske ceste jarek, ki se je izgubljal v nekakšen kanal. Domačini so povedali, da ne gre za čisto navaden cestni odtok, saj se pozimi iz njega kadi, kar je za jamarje kar zanesljivo znamenje, da so pod takšno luknjo večji jamski prostori. Odvalili smo na odtok naslonjeni kamen, odprla se je ozka, navpična skalna špranja, prvi, ki je zlezel vanjo, je nekaj metrov pod cesto prvi posvetil v globino naslednjega brezna in nato še v naslednje globočine, potem ko smo vanje zmetali jamarske lestvice in po njih splezali proti središču Zemlje. Ves dan smo se v tem cestnem odtoku plazili po ponekod lepo zasiganih in zakapanih rovih in breznih, predvsem breznih, ki jih je takrat prvič videlo človeško oko, narisali in napisali podatke za poznejši zapisnik in pozno popoldne je Metod ob fiksni vrvi prvi splezal na dno najglobljega brezna. Toda ko je takoj zatem začel iz jamskih globin vleči prvi nahrbtnik (transportnih vreč še nismo poznali), se je močno načeta vrv že pri prvem transportu vdala in njen spodnji del je skupaj z nahrbtnikom priletel na dno enega od brezen v jamskem sistemu. Pošteno nam je postalo vroče: na spodnjem delu te vrvi bi bil prav lahko Bingelj. Ko se je zaposlil, je po sili razmer vse redkeje prihajal na četrtkove jamarske sestanke v kleti železniške direkcije, kjer smo si jamarji s planinci, alpinisti in fotografi delili skromno streho nad glavo. In potem ga na sestanek ni bilo nikoli več. Zadnjikrat je bil v naših jamarskih vrstah, ko je naša tedaj že velika jamarska organizacija na ljubljanskem magistratu praznovala polstoletni jubilej. Ne bi ga, če v njenih vrstah v teh desetletjih ne bi bilo tudi takih, kot je bil Bingelj. Marjan Raztresen
105
Vito Hussu – Sokol (1964–2010) Dragi prijatelj Vito, dragi Sokol! Vsako dokončno slovo je težko, še toliko teže pa je, kadar se poslavljamo od prijatelja v najlepših, zrelih letih, kot jim navadno pravimo. Vito, med prijatelji znan le kot Sokol, se je naši jamarski skupini pridružil pred dobrimi dvajsetimi leti skupaj s par prijatelji, ki so imeli na jamarstvo podobne poglede. Predvsem sta jih veselila življenje v naravi pod milim nebom in stikanje po podzemlju, zlasti v okolici Šmihela pod Nanosom. Z leti pa so se pojavili novi izzivi. Marsikam nas je zaneslo: v Klevevške jame s termalnimi izviri v bližini Šmarjete na Dolenjskem, v Jame v Kotlu v bližini Papežev ob Kolpi, pa na Vogel in v Triglavski narodni park na Velika vrata, pa v Istro in še kdove kam. V tistem času so bila zlasti pomembna raziskovanja v Vilini pečini nad Dubrovnikom in v izviru Ombla nedaleč stran, ki se jih je udeležil tudi Sokol. V vsem tem času je v klubu opravljal razne funkcije, ki so nujne za nemoteno delovanje društva. Medtem je Sokol na ferajnu, kot običajno v pogovorih rečemo našemu svetovno znanemu Jamarskemu klubu Železničar, srečal Damjano Kenda – našo v zadnjem času vedno bolj znano in priznano pesnico in pisateljico, se z njo poročil in nove družinske obveznosti so imele seveda za posledico Sokolovo vedno redkejšo udeležbo na naših akcijah. Z leti smo se srečevali skoraj samo še na občnih zborih našega kluba. In tako mi je na predzadnjem takem srečanju zaupal, da je bil v času med enim in drugim občnim zborom na operaciji. Pljuč. Rak na pljučih. Govoril je tiše kot sicer, sicer pa nikoli ni bil kdove kako glasen. Nobenega obžalovanja ali samopomilovanja, le golo dejstvo – tole se mi je pač zgodilo. In veliko vero je bilo čutiti v njegovem glasu, da bo ozdravel. Prepričan je bil, da se bo to zgodilo, saj je bil po duši športnik, ki zlepa ne odneha. Res je nekaj časa tako kazalo, potem pa nas je konec minulega tedna presenetila žalostna novica, da je bila bolezen močnejša. Sicer pa je bil Sokol nežna duša in mislim, da ni nikoli nikogar užalil. Vsaj zavestno ne. Nikoli se ni petelinil, nikoli se ni šopiril. Govoril je bolj kot ne tiho, nekako zaupljivo intimno. Rad se je smejal in bil vedno pripravljen na šalo ali iskriv domislek. In nikoli mu ni bilo nič odveč. Kar je obljubil, je tudi napravil. Nanj se je vedno dalo zanesti. Bil je res pravi tovariš v najboljšem pomenu besede in stanoviten prijatelj. Redke kvalitete! V imenu članov Jamarskega kluba Železničar izrekam tebi, Damjana, in obema sinovoma, Žigi in Luki, naše iskreno sožalje. Aleš Lajovic
106
Sandi Horvat (1966–2011)
Dragi Sandi! Na začetku devetdesetih let preteklega stoletja si se pridružil naši jamarski skupini in ji ostal zvest ves ta čas. Kot je običajno, si bil najagilnejši prva leta. Redkokatera akcija – kot pravimo v klubu svojim odpravam v podzemlje – je v tistem času minila brez Tvoje udeležbe. Razlog, da je bilo tako, je bil brez dvoma tudi v tem, da se je tedaj v našem ferajnu, kot med seboj imenujemo svoje jamarsko združenje, znašla sijajna ekipa. Jamarjev in prijateljev. Spominjam se, kako sta se z Igorjem Perparjem, klubskim tovarišem in prijateljem ter kasnejšim predsednikom JKŽ, pripravljala na jamarske izpite pri Jamarski zvezi Slovenije. Pripravljali smo se na Šancah na Ljubljanskem gradu in kot običajno – tik pred zdajci. Klubske opreme je bilo, kolikor je je pač tedaj bilo – pasovi, vponke, prižeme, vrvi, čelade … Obuvala sta imela pa vsak svoja – navadne, nizke in seveda ponošene čevlje. Časi tedaj so bili namreč skromni, denarja ravno za sproti, primerno obuvalo pa je bilo seveda luksuz. Seveda je bilo treba izpit ponoviti in pred tem še izpiliti nekatere tehnične detajle. Z leti so se stvari kakopak spremenile – k sreči na bolje. Pogosto obiskovanje podzemlja, jamarske odprave v tujino, planinarjenje, vzponi tudi na najvišje vrhove v Evropi – to je bil Tvoj svet, v katerem si neizmerno užival. Zadnja leta si vsemu temu dodal še tek. Še nedavno si pretekel 12-kilometrsko razdaljo, življenje se Ti je začelo utirjati v normalna pota, potem pa nenadoma … Zvezde Ti niso bile najbolj naklonjene. Kljub temu pa si bil vedre narave, vedno pripravljen na šalo, vedno pripravljen pomagati, in čeprav na videz morda nekoliko robat, blaga duša. Rad si se smejal in tvoj smisel za humor v veliki meri ponazarja tudi pripetljaj v neki piceriji po eni od napornih akcij v najglobljo jamo v Slatenski plošči, torej v 410 metrov globoko Jamo pod Debelim vrhom v Fužinarskih planinah v Bohinju, ko si ob prihodu v omenjeni lokal izjavil: »Dejte hitr kej za jest, če ne, bom začel kuharja glodat.« Tvoja jamarska kariera je bila bogata. Udeležil si se mnogih raziskovalnih akcij našega ferajna – samo v Sloveniji preko 130 (tudi večdnevnih), bil si prvopristopnik v 26 jamah (po podatkih Katastra JZS), potem so tu še jamarske odprave Jamarskega kluba Železničar v tujino, pa podvigi planinske sekcije našega jamarskega kluba … In k vsemu temu je treba dodati še delo gospodarja in pomočnika gospodarja našega kluba in ne nazadnje delo pomočnika gospodarja Jamarske reševalne službe pri Jamarski zvezi Slovenije. Tisti, ki je kdaj to okusil, ve, za kaj gre in kolikšno delo je bilo opravljeno. Sandi, hvala za vse, hvala za vse prijetne trenutke, hvala za vse šale in smeh in vse dni, ki smo jih preživeli skupaj. Počivaj v miru, tvojemu sinu Luki in prijateljici Miloji pa v imenu prijateljev iz Jamarskega kluba Železničar izrekam iskreno sožalje! V prerani grob Ti kličemo jamarski SREČNO! Aleš Lajovic
107
Sašo Volk (1939–2011) V 72. letu starosti se je v zgodnjem poletju 2011 v bolnišnici na Golniku izteklo življenje našemu jamarskemu kolegu Sašu Volku, ki je na seznamu članov nekdanje Speleološke sekcije Planinskega društva Železničar v Ljubljani in sedanjega Jamarskega kluba Železničar vpisan pod zaporedno številko 11. V mladosti zelo aktiven jamar je, kar zadeva jamarsko udejstvovanje, zadnja desetletja prihajal le na letne jamarske občne zbore, se občasno srečeval z nekaterimi starimi jamarskimi kolegi in se navduševal nad uspehi, ki jih na jamarskem področju dosega sedanji aktivni jamarski rod. Odkar se je skoraj deset let pred smrtjo upokojil, se je dotlej popolni računalniški analfabet začel prav strastno ukvarjati z računalništvom, katerega skrivnosti so mu razkrivali na računalniških tečajih. Ko je spoznal nekaj osnovnih zakonitosti te znanosti, je malone vse svoje stare dokumente in fotografije, tudi jamarske, prelil v računalniški jezik in jih komentiral, da je iz vsega nastal njegov kar obsežen življenjepis. V njem je Sašo med drugim napisal, da se je rodil 4. avgusta 1939 v Ljubljani kot prvorojenec očetu trgovcu, čigar ded je bil v mladosti oskrbnik na graščini Brdo pri Kranju, in materi gospodinji. Po koncu druge svetovne vojne, leta 1947, so očetu trgovino v Rožni dolini v Ljubljani nacionalizirali, pustili pa so mu spodnje prostore njegove hiše na Viču in mu v zgornje prostore vselili neko družino. Oče se je zaposlil kot skladiščnik v državni trgovini (saj drugačnih takrat niti ni bilo), ob nedeljah pa je svojega edinca pogosto peljal na izlet v naravo, tudi v gore in celo na Triglav. Leta 1951 je dobil Sašo, ki so ga ob rojstvu krstili za Aleksandra, brata Miroslava, leto pozneje pa sta oba izgubila očeta, ki je umrl za levkemijo, tako da je morala odtlej za družino skrbeti edinole mati. Z jamarstvom se je Sašo prvič srečal leta 1954 na viški gimnaziji, ko sta imela zakonca Nada in Dušan Novak tam predavanje o jamarstvu kot zunajšolski dejavnosti. Tri leta pozneje, ko je bil že dijak tehniške tekstilne šole v Kranju, je leta 1957 prvič prišel na jamarski sestanek in takrat postal navdušen in prizadeven jamar. Kot je zapisal v svojem življenjepisu, njegova mati s to odločitvijo ni bila zadovoljna, češ da se podaja v nevaren svet. »Bolj zadovoljna je bila,« je napisal Sašo, »ko sem ob poletjih prinesel domov, kjer smo živeli več kot skromno, za tiste čase kar lepe denarce, ki sem jih z Nadinim posredovanjem zaslužil, ko sem kot honorarni sodelavec jemal vzorce kraških ponikalnic, ki jih je Hidrometeorološki zavod pod strokovnim vodstvom hidrogeologinje Nade Čadež Novak, ustanovne članice našega jamarskega društva, barval po Sloveniji, da bi ugotovili njihove pretoke in odtoke. Dobro se tudi spominjam, kako je bila mama zadovoljna, ko sem pripeljal domov svoje jamarske prijatelje, s katerimi smo hitro obrali domačo lipo, katere posušeno cvetje je mati potem prodala Gosadu, takratnemu največjemu odkupovalcu zelišč pri nas.« Vsa svoja dijaška leta v Kranju je bil Sašo Volk eden od najprizadevnejših in po udeležbi na jamarskih akcijah najdejavnejših jamarjev – železničarjev. Najbrž ni minilo niti eno samo poletje, ne da bi bil na društveni odpravi na visokogorski kras med Komno, Triglavskimi jezeri, Triglavom in Bohinjem. Posebno tam, pa tudi marsikje drugje je postal predvsem velemojster za premagovanje ožin, skozi katere
108
se je lahko splazil edinole on, ki je bil najvitkejši od vseh naših jamarjev takratne generacije. Ob tej ugotovitvi smo se vsi brez izjeme nemalokrat spraševali, kam gredo neizmerne količine hrane, ki jih je pospravil na večdnevnih akcijah: ko je bila ekipa več kot sita, je Sašo potegnil k sebi velikansko posodo, v kateri je bilo še kaj makaronov ali polente z golažem, in ni odnehal, dokler lonec ni bil prazen. Na eni od akcij ob kdove katerem državnem prazniku smo Dušanu Novaku, ki je bil vodja, v Koči pri Jelenovem studencu na Mestnem vrhu nad Kočevjem izmaknili in izpraznili zadnjo steklenico žganega; hranil jo je, da bi z njeno vsebino poplaknili uspešno opravljeno prvo meritev Ledene jame na Stojni do dna globoko pod njenim ledenim pokrovom. Dan ali dva pred tem, ko naj bi litrsko steklenko slovesno izpraznili, je Dušan opazil, da je ni več, in je zelo odločno zahteval pojasnilo. S Sašotom (tako smo ime njega dni sklanjali) sva se spogledala in Sašo je Dušanu ponudil stavo: če se bo do konca meritev Ledene jame izkazalo, da je steklenica še vedno polna, bo Dušan primaknil denar še za eno. Ker je bil Dušan prepričan v lastno zmago, je stavo sprejel in še isti pozni večer, ko so utrujeni jamarski tovariši pospali, sva se s Sašom splazila od Jelenovega studenca, jo mahnila približno 400 višinskih metrov nižje v Kočevje, tam v takrat do jutranjih ur odprtem baru hotela Pugled kupila steklenico kačje sline, nemudoma še sama poplaknila uspešno opravljeno kupčijo in se kmalu po polnoči odpravila nazaj na Mestni vrh, kamor sva neopažena prišla nekako poldrugo uro po odhodu iz Kočevja, odspala tistih nekaj uric do prezgodnjega Dušanovega bujenja – in naslednji dan dobila stavo. Po diplomi na kranjski tekstilni srednji šoli leta 1961 je Sašo Volk v Bosni odslužil obvezno vojaščino, se nato kot prodajni referent zaposlil v ljubljanski tekstilni tovarni Utensilia in se poročil, v zakonu pa se mu je leta 1965 rodila hčerka edinka. Odtlej je vse redkeje zahajal k jamarjem – med drugim ga je polno zaposlovala služba komercialista v ljubljanski farmacevtski tovarni Lek, kjer je kmalu po poroki dobil dobro zaposlitev in kjer je delal do upokojitve. Skoraj vsa ta leta je vsaj še občasno zašel v jamarstvo, po upokojitvi pa se je vračal vanj posredno, ko je zbiral dokumentarno gradivo iz svojih aktivnih jamarskih časov in ko je predvsem njen fotografski del z računalniško tehniko ohranil prihodnjim rodovom. Marjan Raztresen
109
Poezija
Soneti Viktor Robič – Brko
Nove meje narave
Ajzenpon ferajn
Nikól' si človek časa dost' ne vzame, Obhôdit' vseh na širnem svetu potov, Vtakniti nos, kjer ne pozna še kotov, Enkrát, da svéta cel'ga ne objame.
Al' veš ti, kam v četrtek moraš iti, Je to še ena luknja naš'ga mesta, Z vseh strani nas tja popelje cesta, Enkrat, ko tu si, znova hočeš priti.
Mu ni zadost' gorá, vodá omame, En prost je, drugi pa na klop' galjotov, Je umu že zadosti ozkih plotov, Edino še ostane, da gre v jame. ˘
Ne moreš zlahka tega pozabiti, Prek novih lic in slik lahko izvesta O jamah še, če tja s prijat'ljem gresta, Ne iščeš več, kak' dolgčasu uiti.
Ne klič' hudiča, čas je tja še priti, A kaj, ko nočeš vsega še 'zgubiti, Res treba ni še konca ti poznati.
Ferajna kmalu se lahko navajaš, Enkrat na teden spet in spet prihajaš, Rad srečaš tu obraze prave zbrane.
Al' ni se dano usodi svoji skriti, ˘ Vsak dan te čaka, ne moreš ji uiti, Edini dan, ko noče te čakati.
Ak' z njimi tudi v jame ti zahajaš, ˘ ˘ Jim tudi s kav'co lepši dan oslajaš, ˘ Ne zábiš dolgo te tovar'še znane.
Zakaj grem v jamo
Luciferovanje
Zanima me, kaj tam se notri vidi, Ak' tam je nič, le nič in sama tema, Kaj tam le strah te vedno ne prevzema, A zdaj te nekaj kliče: »Pridi, pridi!«
Le kdaj spet bomo dan ta dočakali, Ujeli spet ta dan za našo zmago, Celo mladiči, ki plačajo jo drago, In jo v spomin za vedno zapisali. ˘
Je preveč zdaj strah, ki ti ga firbec spridi, Grem not', pa naj mi vrag še dih odvzema, Res brez luči preveč je tema nema, Edino štrik počakaj, ne uidi.
Furajmo, kot da smo se odtrgáli, Enkrat norosti spet je dobro vago, Rešimo se pred noro, divjo jago, Odneslo bo, kar smo načrtovali.
Mi kmal' pri srcu je postal' topleje, Vse bolj se mi izraz na licu smeje, Je bolj in bolj nasmeh prešerne volje.
Vse več se norih misli nam poraja, A pamet vse hitreje stran odhaja, Je zdaj vse manj in manj premišljevanja.
Ak' grem naprej še globlje in hitreje, Me vleče le še dalj, kjer ni več meje, Objame zdaj še novo me vesolje.
Nas drugo jutro vsaka ptica oblaja, ˘ Je pozno, ko nas glavobol obhaja, Enkrat za grehom več je spet kesanja.
110
Poezija
Tud' jaz sem jamar
Dolgo čakam nate
Takó lepó je v dobri družbi biti, Ujet' prelesti širne te narave, Da mnogo najdeš si duhá narave, Je treba znati ven iz mesta priti.
Dan pride, ko mi tebe je spoznati, Oh, ta trenutek dolgo se izmika, Le kje se skriva tvoja lepa slika? Globoko v sŕcu treba je kopáti. ˘
Ak' si ujet v dolžnosti mreže niti, ˘ Zato ne 'zgubljaj svoje volje, glave, Si vzemi čas le za stvari taprave, Edin' tegá nikôl' ne pozabiti.
Ohranit' voljo, ne samo še stati, Če želja skoraj cilja se dotika, Ak' hočeš z njo ti pravega si stika, ˘ Kam lé je treba dolgo pot ubrati?
Mordá izbral si boš duhá lepote, Je tvoja 'zbira preigravat' note Al' se poganjat' dalje in hitreje?
A naj prehitro se srcé ne odloči, ˘ Mogoče past se za teboj zaskoči, Nikar ne prehitevaj svoje usode. ˘
Mar tvoje so drugačne zdaj vrednote? Ak' v sŕcu najdeš zeˆmlje si gorkote, ˘ Rad skusiš njene vse globoke meje.
Al' treba ni že zrasti v eni nôči, ˘ Ti vse doseči, kar je v tvoji môči, ˘ Enkrát napoči večnost ti svobode.
Ne išči nove jame
Že prihajam vate
Ne vem, kaj ti po glavi zdaj spet blódi, Enkrát bi sem, tja drugič zdaj bi skočil. Izmisli že, kako se boš odločil, Še vedno ti ne veš, kam noga hodi.
Že dolgo iščem novo to čarôbo, Enkrát naj srečo najdem si begavo Pa ni lahkó ljubáv doseči pravo, Rad bi samote zapustíl turôbo.
Če kaj ti veš, ne dá se vse povsodi In tvojih vseh željá balon bo počil, Ne bo le lica tvojega omočil, Ostal bo le spomin, le sólza v vodi. ˘ ˘
Iz svéta slab'ga bi pregnal vso zlobo, Hotél želeti vsem ljudem le zdravo, A kaj, ko z našo to ne gre naravo, Je skregano s človeško to podobo. ˘
Velíka vedno so pričakovanja, En'gá resnica, drugi pa le sanja, Je nóro, kar srcé še vedno išče.
Ak' pa na svetu kdaj se kaj obrne, Mogoče bo, da se dobrota vrne, Veliko do takrát je treba časa.
A najde prej al' slej, kar ga priganja, Mogoče je vesel zdaj on spoznanja, Enkrat da vsakega Matilda obišče.
A če nočí nas čakajo le črne, Takrát v temí naj žarek se utrne, ˘ Ej, tu življenja svoj'ga išči krasa.
111
(P)osebne novice
(P)osebne novice
In sta spet, kot bi mignil, minili dve leti od izida našega glasila – Biltena št. 27. Kot je že v navadi, v tej rubriki najprej pregledamo, kdo se je v preteklem obdobju trudil, da bi naše delo v podzemlju potekalo čim bolj nemoteno, varno in uspešno. V letu 2010 je naš svetovno znani Jamarski klub Železničar vodil Nebi (Nebojša Matijević) ob podpori Flisa (Andrej Hliš, podpredsednik), Tejke (Tea Kaluža, tajnica), Sneky (Snežana Jeretina, blagajničarka) in Perota (Peter Gedei, gospodar). Na predsedniškem mestu je Nebojši sledil Mihajlo (Matej Mihailovski) z ekipo: Jager (Kristijan Jeraj, podpredsednik), Jasna (Tavčar, tajnica), Flis (Andrej Hliš, blagajnik) in Pero (Peter Gedei, gospodar). Zadnja leta imamo občne zbore našega ferajna v gasilskem domu na periferiji Ljubljane – v Bizoviku. Kaže, da ta nekoliko obrobna lokacija večini članstva kar ustreza. ••• Najmnožičnejša akcija v preteklem obdobju (pa menda tudi v vsej zgodovini našega ferajna) je brez dvoma bilo čiščenje vhodnega 35 metrov globokega šahta Šimenkovega brezna pod Gradiščem nad Stično. Slabih dvajset let so na vhodu v to kar obsežno in še vedno ne do kraja raziskano jamo kovinska (ladijska) vrata, ki preprečujejo, da bi se količina smeti v jami večala; teh je bilo že od prej veliko in preveč po znanem sistemu »nema šta nema«. Glavne akcije se je udeležilo nekaj deset članov JKŽ in nekaj somišljenikov – jamarjev JK Krka in DZRJ Ljubljana. Prvi čistilci so se v brezno spustili zgodaj zjutraj, zadnji pa so prišli iz jame v trdi temi v soju reflektorjev. Lahko rečemo, da je jama sedaj očiščena, nevaren prehod v spodnje dele pa saniran. Količina smeti v jami je bila znatna.
Milan med »klamfanjem« v Žirovcovi jami. Foto: Peter Gedei
112
(P)osebne novice
Izginjajoči led v Ledeni jami na Viševniku. Foto: Peter Gedei
••• Tako rekoč paradna konja našega ferajna, predvsem pa njunega odkritelja in glavnega raziskovalca Milana Ferrana – Ferranova buža in Žirovcova jama, ena na eni, druga na drugi strani Ulovke nad Vrhniko pri Ljubljani – ne samevata. Akcije v eno in v drugo ne pojenjujejo, novih presenečenj in odkritij pa tudi še ni konec. Predvsem presenečajo globine (zlasti Ferranove buže, ki je najgloblja v občini Vrhnika, pa tudi daleč naokoli) ter razvejanost in dolžina rovov (tu prednjači Žirovcova jama, ki je najdaljši znani speleološki objekt v isti občini). Žirovcova je nedavno dobila tudi nov vhod – seveda ga je odkopal Milan ob asistenci ostalega članstva. ••• Omembe vreden uspeh je bil dosežen v Jami v gradu v Osojnici pri Žireh. Po zaslugi naših potapljačev, zlasti Mateja (Mihailovskega), je sedaj v tej jami znanih okoli 700 metrov rovov. Sicer pa je Jama v gradu poleg ostalih jam v okolici omenjena že v članku Žirovski svet izpod peresa župnika Jerneja Lenčka v Slovenskem romarju iz daljnega leta 1858 in kasneje še večkrat … ••• Presenetljiva odkritja pa se vrstijo v Ledeni jami (tudi Ledenka imenovani) na planini Viševnik na Fužinarskih planinah nad Bohinjem. Trije vhodi na različnih višinah okoli 1600 metrov (podobna nadmorska višina, kot jo ima vhod v Gamsovo na drugi strani Viševnika) vodijo v prostorne rove in dvorane, ki vodijo v smeri proti planini Ovčarija. Po volumnu je
113
(P)osebne novice ta jama trenutno največji znani speleološki objekt v masivu Slatenske plošče, katere najvišji vrh je Triglav. Ni nemogoče, da bo tudi najgloblji, saj je že sedaj globoka okoli 300 in dolga slabih 1000 metrov, pa je še ni konec. Ledeno jamo obiskujemo tako rekoč že od ustanovitve našega ferajna (tedaj še SS PDŽ). Leta 1958 je baje le malo manjkalo, pa bi se Beličev Janez odpeljal po ledeniku v globino … Šele zadnja leta pa se je led toliko stopil, da se je odprl prehod v dotlej neznane dele. Ti so izrazito »divji« in praktično brez sigastega ali vsaj ledenega okrasja, ki tako čudovito krasi vhodne dvorane … ••• Člani JKŽ včasih spravijo skupaj prav neverjetne reči. Dva Mihata (Čekada in Staut) ter Petra (Gostinčar) so s skupnimi močmi in pod firmo Katastra JZS spravili na svetlo barvno Jamarsko karto Kaninskega pogorja v merilu 1 : 10.000. Česa podobnega doslej pri nas še nismo videli, je pa ta karta posebnost brez dvoma tudi v svetovnem merilu. Karte so pravzaprav tri – na eni strani je Kanin, na drugi pa Rombon in Srnica. Vrisane so lege vhodov s katastrsko številko, pri večjih jamah pa še jamski poligoni. Karti je dodana še knjižica z osnovnimi podatki o nekaj sto registriranih speleoloških objektih na tem območju. Zanimivo je, da JKŽ na teh koncih skoraj ni deloval z izjemo avtorja teh vrstic, ki rešuje čast našega ferajna z dvema registracijama na planini Baban. Nekaj podobnega, vendar brez kart, nameravali izdati pred dobrimi desetimi leti za celo Slovenijo, vendar tedaj ni bilo pravega posluha, potem pa je šla stvar v pozabo. Evo, pa je ideja vstala od mrtvih tako rekoč sama od sebe in bila med jamarji zelo lepo sprejeta; tako rekoč z navdušenjem. Trenutno se zbirajo ideje in energija za novo podobno karto. Katero območje bo pokrivala, zaenkrat še ni znano. ••• Začelo se je na pogrebščini naše Nade (Čadeževe), ko sva skupaj pri mizi sedela pišoči tele vrstice in Marjutka (Krajnc), Nadina nečakinja in vsled tega tudi članica našega ferajna, pa tudi moja nekdanja sošolka. Naneslo je, da se je Marjutka pred leti kot kemičarka zaposlila prav tam, kjer je nekoč delala Nada – na današnjem ARSO (nekoč je bil to Hidrometeorološki zavod, kjer sem pri Nadi pred mnogimi leti delal tudi podpisani). Marjutka se je v tej službi ukvarjala s kvaliteto voda po Sloveniji. Pred časom so opazili, da je voda v izviru Krke prekomerno onesnažena s pesticidi in ena od domnev, zakaj je tako, je bila tudi, da onesnaženje izvira iz kake jame v zaledju izvira, saj je bilo znano, da je marsikatera izdatno zasvinjana. Marjutkina sodelavka na istem oddelku je bila tedaj tudi Marina (Gacin), geologinja, prav tako članica našega ferajna, in tako smo pripravili sestanek na to temo. V zadnjih štiridesetih letih smo člani JKŽ v zaledju Krke pretaknili tako rekoč vse znane jame (nekoč smo imeli celo sekcijo na Muljavi, katere članica je bila tudi Tonca Bregarjeva – do nedavna mati županja ivančnogoriška) in imamo to območje res v malem prstu – speleologijo in hidrologijo (čeprav je zlasti na tem območju še vedno marsikaj nejasnega). Že na tem prvem sestanku sem predlagal, da je treba najprej pregledati kvaliteto voda, ki tečejo v podzemlje – Šice, Zelenke, Dobravke in potokov, ki ponikajo v Mali Loki, pa tudi Višnjice, ki pod Mleščevim začenja izgubljati vodo in bi teoretično, glede na lokalne geološke razmere, lahko podzemno tekla v izvir Krke. No, potem je zadeva rahlo zaspala in kaj dlje od omenjenega sestanka nismo prišli; Marjutka pa je šla v penzion … Vendar ideja, da je treba pregledati speleološke objekte v zaledju izvira Krke, očitno ni zaspala. To pot je zadevo menda vzpodbudil Miha (Čekada) preko nekih svojih poznanstev.
114
(P)osebne novice Zadeva je dobila za naše pojme spodoben finančni okvir, delo na terenu smo si razdelili JKŽ in JK Krka ob podpori Katastra JZS, projekt pa je dobil ime Pesticidi. Počakali smo samo še na prvega pol metra snega … Mnoge akcije v letu 2011 so bile tako posvečene prav temu projektu. Nekaterih jam nismo več našli, odkrili smo par novih, predvsem pa smo skoraj vsem določili točno lego, kar je bistveno. O smeteh in zasvinjanju zlasti nekaterih jam na obrobju grosupeljske kotline pa ni, da bi govorili … Potem se je izkazalo, da je bila vir zastrupljenja Podlomščica, pritok Dobravke. Očitno je tam pod Taborsko oziroma sedaj zopet Županovo jamo izjemno razvito »eko« kmetijstvo … ••• Življenjske poti naših članov in članic so raznolike, pestre in včasih prav osupljive. Ena takih, ki ji pestrosti nikakor ne manjka, je Magdina (Magda Cimperman). Ob koncu Juge je bila v Splitu, kjer je bil njen mož zaposlen kot vojni pilot. Dogodki tam, njuna vrnitev v Slovenijo in vsi zapleti v zvezi s tem bi lahko bili predmet literarne obravnave in bilo bi kaj brati. To, da je zaradi birokratske napake Magda ob vrnitvi postala Majda, je še najmanj … Kakorkoli – po vrnitvi v Slovenijo si je našla službo. Nekaj časa je delala tu, nekaj časa tam, slednjič pa v Mercatorju, kjer je bila še nedolgo tega zadolžena za nabavo alkoholnih pijač. Iz tega obdobja verjetno izvira tudi njen častni naslov: vitezinja viskija (za razliko od raznoraznih samozvanih vitezov vina, ki jih po naši deželi kar mrgoli). Sicer pa imamo v našem ferajnu v članskih vrstah le še enega viteza – Andreja (Kranjca), ki je ta častni naslov dosegel v Franciji za delo na področju speleologije.
Odkritja med akcijo Pesticidi. Foto: Miha Čekada
115
Fotostrip: Luciferovanje 2010, lovska koÄ?a na Zaplani
Kataster
Zapisniki, oddani v Kataster jam JZS Miha Čekada
N
a naslednjih straneh je seznam zapisnikov, ki so jih člani JK Železničar oddali v Kataster jam Jamarske zveze Slovenije v letih 2010/11. Jame so razvrščene po abecednem redu. V drugem stolpcu je označen tip zapisnika: A – osnovni zapisnik (odkritje nove jame), B – dopolnilni zapisnik o že znani jami, C – kartografsko gradivo, D – nerazvrščeno gradivo, E – načrt, F – fotografija, G – meritve in H – stanje jame. Kjer je bilo oddanih več zapisnikov istega tipa, je podano zraven število, npr. »3B, E« Oddani zapisniki leta 2010
ime jame Arhova jama Arhova zijalka Arneževa luknja Brezen na Urhovem svetu Brezno na Kamnu Brezno pri gozdarskih kočah Brezno v Kvikšovem partu Brezno v oddelku 27-d GGE Planina Brezno v Velikih delih Brlog nad Cemunom Cavsovo brezno Dacarjevo brezno Dobravška jama Dragarjev pajzelj Ferranova buža Jamica Kadunčev studenec Kavčja jama Laznikarjeva zijavka Ledena jama 1 na južni strani Studorja Ledenica pri Planinci Luknja pod Škanskim gričem Medvedova jama Mrzla jama pri Bločicah Ostra jama Pekel v Klemenčevem gradišču Pod Špeglom Podokničar Pokrita jama Prelomka Rokovnjača Romarca 7 Samija Strmška jama Tabukova Trikotno brezno Vojvodov kevder Votlina v predoru Semič Vratnica Zakovškovo brezno Železna jama Žirovcova jama
118
pomeni, da so bili oddani v tem letu trije B in en E-zapisnik. Če je bilo več akcij v isto jamo, je v rubriki »datum« naveden datum zadnje akcije. Ker je v igri več datumov (datum akcije, datum izdelave in datum oddaje zapisnika) ter več ločenih evidenc (društveni dnevnik, Kataster jam, osebna evidenca), je med seznamom akcij na straneh 122–129 in tem seznamom nekaj odstopanj. V zadnjem stolpcu je napisan zapisnikar (torej le tisti, ki je oddal zapisnik).
tip datum B, C, F 5. 23. 2010 B, C, F 5. 22. 2010 B 8. 25. 2010 B, F 12. 30. 2010 F, C 5. 25. 2010 B, C 5. 29. 2010 B, C, F 5. 23. 2010 A, E 8. 15. 2010 A F 12. 30. 2010 B 8. 14. 2010 C, F 5. 23. 2010 B 11. 6. 2010 C 5. 29. 2010 B, 2E 1. 1. 2009 B B 7. 20. 2010 B A, B, C, E, F, 2G 12. 31. 2010 3B, E 8. 8. 1976 F 5. 18. 2010 A, C, E, F, G 5. 8. 2010 B, C, F 4. 5. 2008 F 12. 30. 2010 B, C, F 4. 4. 2008 A, C, E, F, G 4. 30. 2010 A, E 9. 11. 2010 B 9. 5. 2010 A, E 7. 6. 2007 A, C, E, F, G 8. 27. 2010 A, C, E, F, G 5. 1. 2010 A, E 7. 29. 2007 A, E 4. 27. 2010 B 1. 4. 2011 A, E 1. 1. 2010 C 5. 29. 2010 A, C, E, F, G 4. 30. 2010 A, D, E 9. 23. 2010 B 2. 8. 1976 B 9. 21. 2010 D 2B, 2D, 2E 1. 1. 2010
zapisnikar Matej Lipar Matej Lipar Matej Lipar Mateja Ferk Mateja Ferk Matej Lipar Matej Lipar Milan Ferran Aleš Lajovic Matej Lipar Aleš Lajovic Matej Lipar Marko Erker Matej Lipar Milan Ferran Aleš Lajovic Matej Lipar Boštjan Vrviščar Mateja Ferk Aleš Lajovic Mateja Ferk Mateja Ferk Petra Gostinčar Matej Lipar Petra Gostinčar Matej Lipar Milan Ferran Matej Lipar Milan Ferran Matej Lipar Matej Lipar Milan Ferran Milan Ferran Mateja Ferk Milan Ferran Matej Lipar Matej Lipar Aleš Lajovic Aleš Lajovic Matej Lipar Miha Čekada Milan Ferran
Kataster Oddani zapisniki leta 2011
ime jame Betalov spodmol Bizjakov spodmol v Slavni Brezen na Urhovem svetu Brezno 1 v gozdu nad Lučami Brezno 2 v gozdu nad Lučami Brezno na Gori Oljki Brezno na poseki Brezno na Regljevki Brezno nad apnenicami Brezno ob cesti Brezno pri gamsovi glavici Brezno pri Jurčkovih smrekah Brezno v Malem vrhu Brezno v Prestrani Brlog nad Cemunom Dihalnik nad Viršnico Drskovška golobina Gregčeva jama Jama na Žalskem polju Jama ob plinovodu Jama pri taboru Jama s kamna Jama treh kosti Jama v Adamičevem talu Jama v kamnolomu pri Matenji Vasi Jama v Mlaki Jama v Voličini Janharjeva jama Jimnyjeva jama Kačja jama nad Spodnjimi Dupljami Kamponov kevder Kinderjajček Klemenova jama Kotliči vrh Rušja Lazarjeva jama Laznikarjeva zijavka Ledvica Lučka jama 1 Lučka jama 2 Majska jama Mala jama na Ravnici Medvedja jama Mirniče jama Mrzla jama pri Bločicah Parska golobina Pasica pri Predolah Pasje brezno Pekel pri Kopanju Pod cesto jama 1 Požiralnik v Ključu Pri križu Raja peč Resarjeva jama Samovo brezno Skedenj pri Žalni Spodmol 1 pod Dragočajno Spodmol 2 pod Dragočajno Spodmol 3 pod Dragočajno Spodmol v Risovcu Strmška jama Šimenkova jama Turška jama Urhov kevder Viktorjev kevder Viktorjev kevder Viršnica Vočanarjeva luknja Voličinsko brezno Zakovškovo brezno Zatočna jama
tip datum F, H 15. 3. 2011 H 8. 4. 2011 H 30. 12. 2010 A, B, C, E, F, H 11. 6. 2011 2B, C, F, H 10. 7. 2011 B, C 16. 10. 2011 B, C 18. 9. 2011 B, C, 2F, H 28. 12. 2011 B, F, H 28. 8. 2011 B 1. 6. 2011 H B, C, F, H 28. 12. 2011 B, C, F, H 10. 7. 2011 B, C, F, H 18. 9. 2011 H 30. 12. 2010 B, F, H 28. 8. 2011 H 8. 4. 2011 B, C, F, H 6. 11. 2011 B, C, F, H 11. 6. 2011 A 27. 3. 2011 F, H 24. 8. 2011 2B, C, F, H 20. 9. 2011 B, C, F, H 17. 7. 2011 B, C, F, H 10. 7. 2011 F, H 12. 4. 2011 H 8. 4. 2011 H 1. 3. 2011 A, C, E, F, H 14. 7. 2011 B, C, F, H 17. 7. 2011 F, H 20. 10. 2010 B A, C, E, F 9. 8. 2011 B, C, F, H 10. 7. 2011 A, E, F 1. 7. 2011 B, C, F, H 4. 9. 2011 B, H 29. 12. 2010 B, C, F, H 17. 7. 2011 2B, H 12. 6. 2011 B, H 12. 6. 2011 B B, C 6. 11. 2011 B, C, F, H 17. 7. 2011 B, C, F, H 10. 7. 2011 H 30. 12. 2010 H 8. 4. 2011 2B 21. 9. 2011 B 10. 7. 2011 B, F, 2H 15. 9. 2011 B, C, F, H 6. 11. 2011 B, F, H 29. 8. 2011 B, C, F, H 17. 7. 2011 B, H 26. 12. 2011 3B, H 11. 6. 2011 B, C 6. 11. 2011 B, C, F, H 18. 6. 2011 A, C, E, F, H 14. 7. 2011 A, C, E, F, H 14. 7. 2011 A, C, E, F, H 14. 7. 2011 F, H 15. 3. 2011 F, H 4. 1. 2011 H 6. 11. 2010 A, C, E, F, H 14. 7. 2011 A, C, E, F, H 24. 8. 2011 A, E 7. 5. 1989 E 2B, D, E, 2F, H 10. 9. 2011 B, C, F, H 24. 8. 2011 H 1. 3. 2011 F, H 22. 9. 2011 2B, C, F, H 29. 8. 2011
zapisnikar Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Miha Čekada, Aleš Lajovic Miha Čekada, Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada, Mateja Ferk Mateja Ferk, Mate Šanjug Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Čekada, Mateja Ferk Miha Čekada Miha Čekada Mateja Ferk Mateja Ferk, Mate Šanjug Mateja Ferk Miha Čekada Miha Čekada Aleš Lajovic Matej Lipar, Mateja Ferk Miha Čekada, Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Miha Čekada Matej Lipar Aleš Lajovic Matej Lipar Miha Čekada Aleš Lajovic, Franc Frankič Miha Čekada, Matej Lipar, Mateja Ferk Mateja Ferk Miha Čekada Matej Mihailovski Matej Mihailovski Miha Staut Miha Čekada Miha Čekada Miha Čekada Mateja Ferk Mateja Ferk Aleš Lajovic Miha Čekada Matej Mihailovski, Matej Lipar, Mateja Ferk Miha Čekada Mateja Ferk, Matej Lipar Miha Čekada Matej Mihailovski Matej Mihailovski, Aleš Lajovic Miha Čekada Miha Čekada Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Matej Lipar Aleš Lajovic, Hubert Herman Matej Mihailovski, Miha Čekada, Matej Lipar, Mateja Ferk Matej Lipar, Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Matej Lipar, Miha Čekada, Mateja Ferk
119
Kataster
Registrirane jame v Katastru jam JZS Miha Čekada
V
naslednjih dveh tabelah je seznam vseh novih jam, ki jih je na podlagi zapisnikov JK Železničar registriral Kataster jam Jamarske zveze Slovenije. Zaradi zamika, ki preteče od oddaje zapisnika do njegove Registrirane jame leta 2010
kat. št. ime jame 4694 Rokovnjača 6383 Brezno pri smrekah 7732 Jama v Kaliču 9515 Jama v Šmarnem griču 9863 Brezno v brezstropi jami 9864 Alahu zamolčana 9865 Brezno hrabrega arheologa 9866 Andrejev zavod 9867 Ivanove doline 9868 Skedenc 9869 Švicarka 9870 Brezno poštenega geografa 9871 Jolbesloch 9872 Mecetova jama 9873 Potrpežljivka 9874 Konglomeratovka 9875 Podoknica 9876 Podokničar 10000 Žirovcova jama 10025 Vojvodov kevder
Registrirane jame leta 2011
kat. št. 10189 10190 10191 10192 10193 10194 10195
120
ime jame Votlina v predoru Semič Prelomka Tabukova Pod Špeglom Romarca 7 Pokrita jama Samija
obdelave, je lahko jama registrirana še isto leto ali pa leto pozneje. Nekaj jam ima nizko katastrsko številko – v teh primerih gre za zapolnitev izpraznjenih številk, največkrat zaradi odpravljenih dvojnih registracij.
zapisnikar Matej Lipar Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Miha Melink Miha Melink Miha Melink Aleš Lajovic Aleš Lajovic Aleš Lajovic Mateja Ferk Mateja Ferk Mateja Ferk Boštjan Vrviščar Mojca Vrviščar Mojca Vrviščar Matej Lipar, Blaž Kodelja Matej Lipar Milan Ferran Matej Lipar
zapisnikar Aleš Lajovic Matej Lipar Milan Ferran Milan Ferran Milan Ferran Milan Ferran Milan Ferran
Članstvo
Seznam članov JK Železničar Napisani so vsi tisti, ki so v letih 2010 ali 2011 plačali članarino. št. 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43
priimek in ime Anžur, Jernej Appelová, Barbora Arčon, Sašo Bajt, Stanislav Basarič, Suzana Bernik, Dane Brenčič, Miha - Kuki Brvar, Benjamin Celarc, Miha Cvar, Matjaž Čadež, Zvezdana Čehić, Mirela Čekada, Miha Erjavšek, Tanja Erznožnik, Andrej - Erzo Ferk, Mateja Ferran, Milan Gedei, Peter Gedei, Tibor Gnezda, Primož Golob, Ljubo Gostinčar, Petra Hitij, Tomaž Hladnik, Bojana Hladnik, Dejan Hliš, Andrej Hornak, Milan Hrdlička Bergelj, Roman Hrdlička Bergelj, Vesna Ilič, Uroš Ivančič, Danjel Janežič, Kristina Jeraj, Kristjan Jeretina, Snežana - Sneki Jurkovič, Borut - Pac Kalan, Jernej - Nejc Kaluža, Tea Kidrič, Roman Klinkon, Ines Kodelja, Blaž Kranjc, Andrej Kranjc, Maja Krašovec, Marko st.
44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62 63 64 65 66 67 68 69 70 71 72 73 74 75 76 77 78 79 80 81 82 83 84 85 86
Krašovec, Marko ml. Kuzmič, Milan - Badi Lajovic, Aleš Lapajne, Mitja Lazar, Matej Matijević, Nebojša - Nebi Melink, Miha - Glumac Mesojednik, Robi Mihailovski, Matej Mivšek, Nejc Mlinar, Ciril - Cic Ocepek, Tadej Oprešnik, Simon Perpar, Igor Petek, Tomaž Petrovčič, Jernej - Jerko Prelogar, Miha Raztresen, Marjan Reid, Josiane Robič, Nadja Robič, Viktor - Brko Rupnik, Valter Simonič, Matej Snoj, Janez - Hič Staut, Miha Stepišnik, Uroš - Stepo Stritar, Mojca Stržinar, Andrej - Sale Šalehar, Anja Šanjug, Mate Šmit, Žiga Štrempfelj, Daniela Tavčar, Jasna Tkavc, Rok Trček, Iztok - Jolbe Triglav Čekada, Mihaela Turnšek Hitij, Nina Uršič, Primož Volk, Sašo Vrhovec, Igor Vrviščar, Boštjan - Bole Vrviščar Zazula, Mojca Zalokar, Luka
121
Akcije
Seznami akcij JKŽ Akcije leta 2010
št. datum jama 1 2. 1. Podpeško jezero 2 9. 1. Žirovcova jama 3
10. 1. Jama pri Sv. Treh Kraljih
4 5 6 7 8 9
14. 1. Ajdovska jama pri Rozinarju 15. 1. Brezno Mihe Šušmelja 20. 1. Klojerca 23. 1. Žirovcova jama 30. 1. Žirovcova jama 31. 1. Davorjevo brezno
10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26
2. 2. Planinska jama 3. 2. Jama pri Sv. Treh Kraljih 3. 2. Škocjanske jama 6. 2. Planinska jama 8. 2. Žirovcova jama 13. 2. Jama pod tiso 13. 2. Elefante Bianco 14. 2. Žirovcova jama 15. 2. Križna jama 17. 2. Rudnik Sitarjevec 17. 2. Brezno pod Lipovcem 20. 2. Mačkovica 20. 2. Martinska jama 27. 2. Žirovcova jama 28. 2. Kačja jama, Tatrca 28. 2. Grotta Impossibile 7. 3. Šolnovo brezno
27 28 29 30
13. 3. Jama pod čopkom 14. 3. LP 2 19. 3. Križna jama 21. 3. Vrhniška jama
31 32 33 34
27. 3. Brezno pod Lipovcem 27. 3. Turkova jama 27. 3. Ta bukova 28. 3. Ferranova buža
35 36 37 38 39
29. 3. Brezno pod Lipovcem 30. 3. Brezno pod Lipovcem 2. 4. Tunel pri Godoviču 3. 4. Ferranova buža 4. 4. Mauserjeva jama
40 4. 4. Kaščica 41 42 43 44 45 46
4. 4. Jama v žlebu pod planino Razor 5. 4. Ozko brezno pod Lipovcem 5. 4. Škocjanske jame 5. 4. Ta bukova 6. 4. Železna jama 10. 4. Rakov Škocjan - JŠ
47 10. 4. Ferranova buža
122
udeleženci Matej Mihailovski Jani Glavina, Milan Ferran, Ines Klinkon, Miha Staut, Andrej Hliš, Peter Gedei, Mojca Stritar Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Jernej Petrovčič - Jerko, Andrej Erznožnik - Erzo, Nebojša Matijević Ciril Mlinar - Cic, Andrej Kapla Tomaž Hitij, Jernej Petrovčič - Jerko Jernej Petrovčič - Jerko, Primož Jakopin - Klok, Jožek Košir Franci Gabrovšek, Matej Lipar, Andrej Hliš, Milan Ferran Andrej Hliš, Milan Ferran Peter Gedei, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Davor Mesarec Janez Kanoni, Jernej Petrovčič - Jerko Jernej Petrovčič - Jerko, Tomaž Hitij + 4 Peter Gedei Jernej Petrovčič - Jerko, Janez Kanoni + 2 Andrej Hliš, Miha Staut, Ines Klinkon, Milan Ferran Jernej Petrovčič - Jerko, Peter Japelj Igor Vrhovec, Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Simon Burja Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Milan Ferran Ciril Mlinar - Cic Ciril Mlinar - Cic + 1 Peter Japelj, Jernej Petrovčič - Jerko Matej Mihailovski, Neda Grošelj + 2 Peter Gedei, Iztok Šturm (JK Hrpelje Kozina) + 5 Nemcev Petra Gostinčar, Andrej Hliš Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Nebojša Matijević Peter Gedei, Nace Labernik, Uroš Ilič, Mojca Stritar, Ines Klinkon, Miha Staut Matej Mihailovski, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar Milan Ferran Benjamin Brvar, Matej Mihailovski, Matjaž Cvar, Nebojša Matijević, Peter Gedei Ciril Mlinar - Cic + ekipa RTV Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Matjaž Cvar, Mojca Stritar, Matej Mihailovski, Mateja Ferk Jernej Petrovčič - Jerko, Peter Japelj Boštjan Vrviščar, Nebojša Matijević, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar + tečajniki Ljubo Golob Milan Ferran, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski, Miha Staut Jernej Petrovčič - Jerko Jernej Petrovčič - Jerko, Tomaž Hitij Peter Gedei Milan Ferran, Miha Staut, Boštjan Vrviščar Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski, Snežana Jeretina, Benjamin Brvar Ines Klinkon, Miha Staut, Dejan Ristič - Rile, Iztok Možir - Izi, Matjaž Žetko Tomaž Hitij, Jernej Petrovčič - Jerko Peter Gedei, Andrej Stržinar Milan Ferran, Ljubo Golob Matej Mihailovski + 4 tečajniki Matej Mihailovski, Mate Šanjug, Nebojša Matijević, Iztok Trček - Jolbe, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Andrej Hliš, Tomaž Hitij, Nina Turnšek, Matej Lipar, Mateja Ferk, Matej Zalokar Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Nebojša Matijević, Matej Mihailovski, Mateja Ferk, Josiane Reid, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Lazar, Valter Rupnik
Akcije št. datum jama 48 17. 4. Kačja jama, Podpeška jama, Lučka jama, Lučka jama 2
49 50 51 52 53 54 55 56 57 58
17. 4. Pečenjevka 17. 4. Kompoljska jama 17. 4. Kuku jama 21. 4. Bestažovca 25. 4. Škocjanske jame 25. 4. Ferranova buža 26. 4. Samija 26. 4. Celarjeva jama 26. 4. Žirovcova jama 26. 4. Vrhniška jama
59 27. 4. TT 2 60 1. 5. Ocizeljske ponikve 61 1. 5. Najdena jama 62 2. 5. Kuku jama 63 4. 5. Vrhniška jama 64 6. 5. Kuku jama 65 9. 5. Mala Triglavca, Velika Triglavca, Trhlovca, Mušja jama, Skeletna jama 66 9. 5. Rajev peč 67 9. 5. Medvedjak 68 14. 5. Železna jama 69 70 71 72
15. 15. 15. 16.
5. 5. 5. 5.
Anžetova jama Huda Luknja Ledena jama na Stojni Črni kal - JŠ
73 74 75 76 77 78 79
18. 5. Ledenica pri Planinci 18. 5. Brezno pod Koblakom 18. 5. Peršinovo brezno 22. 5. Habečkov brezen 22. 5. Brezno pod Lipovcem 23. 5. Žirovcova jama 23. 5. Vranja jama
80 25. 5. Tabukova 81 26. 5. Železna jama 82 25. 5. Brezno nad kamnom 83 26. 5. Jama Pri Svetih treh kraljih 84 29. 5. Trikotno brezno, Brezno pri gozdarskih kočah 85 29. 5. Brezno poštenega geografa 86 30. 5. Žirovcova jama 87 30. 5. Jama nad Bistro 88 1. 6. Jama v kamnu? 89 1. 6. Železna jama 90 1. 6. Jama v Riži 91 5. 6. Munižaba 92 5. 6. Udin boršt 93 8. 6. Podkališko jezero 94 9. 6. Aleševa jama pod Lipovcem 95 12. 6. Žirovcova jama 96 13. 6. Aleševa jama pod Lipovcem 97 14. 6. Ferranova buža 98 19. 6. Žirovcova jama 99 19. 6. Martinska jama 100 20. 6. Jama pri Svetih Treh Kraljih 101 23. 6. Brezno pod Lipovcem 102 24. 6. Tabukova jama
udeleženci Nina Turnšek, Mitja Lapajne, Kristjan Jeraj, Nejc Mivšek, Mate Šanjug, Nadja Robič, Milan Kuzmič - Badi, Iztok Trček - Jolbe, Aleš Lajovic, Miha Čekada + družina, Milan Ferran, Nebojša Matijević, Matej Mihailovski, Dejan in Bojana Hladnik, Igor Perpar + družina, Mojca Stritar, Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Matej Lazar, Mate Šanjug, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Jernej Petrovčič - Jerko, Uroš Stepišnik, Mateja Ferk, Matej Simonič, Tanja Erjavšek, Vesna Hrdlička Bergelj, Roman Hrdlička Bergelj, Tomaž Hitij Mateja Ferk, Matej Lipar Matej Simonič Milan Ferran, Ljubo Golob Blaž Kodelja, Andrej Mihevc, Mateja Ferk, Uroš Stepišnik, Ivan Klemenčič + arheologi Nebojša Matijević + 1 Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar Andrej Hliš, Milan Ferran Andrej Hliš, Milan Ferran Tomaž Hitij, Andrej Hliš, Milan Ferran Matej Mihailovski, Jernej Petrovčič - Jerko, Nina Turnšek, Tomaž Hitij, Nejc Mivšek, Neda Grošelj Tomaž Hitij, Nina Turnšek, Andrej Hliš, Jernej Petrovčič - Jerko Andrej Hliš, Tomaž Hitij, Nina Turnšek, Mateja Ferk, Nebojša Matijević, Kristjan Jeraj, Mojca Stritar, Matej Mihailovski, Tea Kaluža Jernej Petrovčič - Jerko Milan Ferran, Ljubo Golob, Matej Mihailovski Mateja Ferk, Matej Lipar Ljubo Golob, Matej Mihailovski Mitja Lapajne, Nejc Mivšek, Nadja Robič, Kristjan Jeraj, Valter Rupnik, Martina Kokošinska, Rok Tkavc, Tea Kaluža, Petra Gostinčar + 1 Aleš Lajovic Peter Gedei + 4 Nemci Miha Staut, Nebojša Matijević, Kristjan Jeraj, Mate Šanjug, Nejc Mivšek, Nadja Robič Mateja Ferk, Matej Lipar, Matej Mihailovski Miha Staut, Vesna Hrdlička Bergelj, Boštjan Vrviščar, Uroš Ilič + JRS Petra Gostinčar + 3 Nebojša Matijevič, Ines Klinkon, Miha Staut, Matej Mihailovski, Tomaž Hitij, Nina Turnšek, Mate Šanjug, Nejc Mivšek, Kristjan Jeraj, Mitja Lapajne, Marko Erker Mateja Ferk, Matej Lipar, Matej Mihailovski Mateja Ferk, Matej Lipar, Matej Mihailovski Mateja Ferk, Matej Lipar, Matej Mihailovski Miha Staut, Vesna Hrdlička Bergelj + JRS Peter Japelj, Jernej Petrovčič - Jerko Nebojša Matijevič, Milan Ferran, Andrej Hliš, Peter Gedei, Valter Rupnik Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Vesna, Roman in Eva Hrdlička Bergelj, Marko Erker, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar Andrej Mihevc, Milan Ferran, Boštjan Vrviščar + POP TV Miha Staut, Marko Erker, Robert Kusič, Aleš Stražar, Vesna Hrdlička Bergelj Matej Lipar, Matej Mihailovski Tomaž Hitij, Jernej Petrovčič - Jerko, Kristjan Jeraj + 2 Mateja Ferk, Matej Lipar Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Mate Šanjug, Rok Žibrat Andrej Hliš, Petra Gostinčar, Milan Ferran Jernej Petrovčič - Jerko, Peter Japelj, Tomaž Hitij Mate Šanjug, Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Matej Lipar Miha Staut, Vesna Hrdlička Bergelj, Uroš Ilič + JRS Mate Šanjug, Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Matej Lipar Vesna in Roman Hrdlička Bergelj, Miha Staut, Ines Klinkon, Milan Ferran Mateja Ferk, Matej Lipar Mateja Ferk, Matej Lipar, Kristjan Jeraj Jernej Petrovčič - Jerko, Kristjan Jeraj + 1 Milan Ferran, Andrej Hliš Jernej Petrovčič - Jerko, Peter Japelj, Tomaž Hitij Franci Gabrovšek, Milan Ferran Milan Ferran, Andrej Hliš, Ljubo Golob Milan Kuzmič - Badi, Nebojša Matijevič, Mate Šanjug + 3 Matej Mihailovski, Tomaž Hitij, Mojca Stritar, Neda Grošelj, Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Arne Hodalič + 3 Jernej Petrovčič - Jerko, Franci Gabrovšek, Andrej Hliš Jožek Košir, Ivan Klemenčič, Milan Ferran
123
Akcije št. datum jama 103 12. 6. Pološka jama 104 19. 6. Huda luknja 105 26. 6. Predjama 106 27. 6. Medvedova konta 107 28. 6. Davorjevo brezno 108 27. 6. Žirovcova jama 109 30. 6. RP7 110 3. 7. Žirovcova jama 111 3. 7. Samotno brezno 112 3. 7. RP9 113 4. 7. Podgrajske ponikve 114 4. 7. Brezno pri Leški planini 115 8. 7. Predjama 116 11. 7. Predjama 117 12. 7. Tabukova 118 14. 7. RP9 119 16. 7. Bedana 120 17. 7. Žirovcova jama 121 17. 7. RP9 122 20. 7. Dopulnik 123 24. 7. Kačna jama 124 24. 7. RP9 125 31. 7. Ledena jama pri planini Viševnik 126 5.–15. 8. Zverinjačke rupe 127 7. 8. Jama nad Prodi 128 7. 8. Brezno treh src 129 15. 8. Šimenkovo brezno 130 15. 8. Žirovcova jama 131 15. 8. Jama v kamnolomu 132 17.–18. 8. Jame v Albaniji 133 21. 8. Brezno pod Lipovcem 134 21. 8. Vrhniška jama 135 22. 8. Predjama 136 22. 8. Žirovcova jama 137 22. 8. Jama kralja Matjaža 138 22. 8. Brezno treh src 139 22. 8. Predjama 140 23. 8. Vranja jama 141 23. 8. Tkalca jama 142 24. 8. Igorof suhi zdenc 143 25. 8. Predjama 144 25. 8. Arneževa luknja 145 26. 8. Jama Tular 146 26. 8. Ferranova buža 147 27. 8. Prelonka jama 148 28. 8. Brezno pod Lipovcem 149 28. 8. Žirovcova jama 150 29. 8. Brezno treh src 151 1. 9. Gradišnica 152 4. 9. Prelonka jama 153 4. 9. Kiklop 154 5. 9. Žirovcova jama 155 5. 9. Podokničar 156 5. 9. Predjama 157 10. 9. Zjot nad Čedco, Slepa pod Škofovo kapo, Pod špeglom 158 18. 9. Lunkov gobec 159 18. 9. Štobrščica 160 19. 9. Žirovcova jama 161 21. 9. Zakovškovo brezno 162 26. 9. Ledena jama na Stojni 163 26. 9. Žirovcova jama 164 9. 10. Grotta Noe 165 16. 10. Ferranova buža 166 17. 10. Šimenkovo brezno
124
udeleženci Miha Staut, Ines Klinkon + DZRJL Miha Staut, Vesna Hrdlička Bergelj + JRS Uroš Stepišnik, Mateja Ferk Neda Grošelj, Matej Mihailovski Peter Gedei, Miha Staut, Davor Mesarec + 1 Franci Gabrovšek, Milan Ferran Milan Ferran, Andrej Hliš Andrej Hliš, Matej Lipar, Milan Ferran Mate Šanjug Andrej Hliš, Milan Ferran Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula Andrej Hliš, Tomaž Hitij, Uroš Ilič Matej Lipar, Uroš Stepišnik Mateja Ferk, Matej Lipar Kristjan Jeraj, Andrej Hliš, Petra Gostinčar Andrej Hliš, Milan Ferran Mateja Ferk, Matej Lipar Milan Ferran, Andrej Hliš Ljubo Golob Mateja Ferk, Blaž Kodelja Mojca Stritar, Andrej Hliš, Matej Lazar, Peter Gedei, Marko Erker Milan Ferran, Ljubo Golob, Klemen Kačič Peter Gedei, Matej Lazar, Miha Staut, Borut Jurkovič, Tomaž Hitij, Nina Turnšek, Mojca Stritar, Marko Erker Mateja Ferk, Matej Lipar + JK Brežice Milan Ferran, Ines Klinkon, Miha Staut Jernej Petrovčič - Jerko Danijela Štrempfelj, Vesna in Roman Hrdlička Bergelj, Nebojša Matijević, Matej Mihailovski Andrej Hliš, Marko Erker, Milan Ferran Ciril Mlinar - Cic + 1 Miha Staut, Ines Klinkon, Matej Mihailovski Jernej Petrovčič - Jerko, Peter Japelj Matej Lipar + biologi Matej Lipar + biologi Andrej Hliš, Milan Ferran, Marko Erker Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar Jernej Petrovčič - Jerko, Tomaž Šuštar Mateja Ferk, Matej Lipar + 2 Mateja Ferk, Matej Lipar Matej Lipar, Mateja Ferk Nace Labernik, Iztok Trček - Jolbe Mateja Ferk + 1 Matej Lipar + biologi Matej Lipar + biologi Mateja Ferk + 1 Matej Lipar Jernej Petrovčič - Jerko, Peter Japelj Milan Ferran, Mateja Ferk Jernej Petrovčič - Jerko, Tomaž Šuštar + 3 Andrej Hliš, Marko Erker + 1 Matej Lipar, Jure Tičar Matej Lipar + JK Brežice Andrej Hliš, Milan Ferran, Petra Gostinčar Matej Lipar + JK Brežice Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Matej Simonič, Simon Oprešnik + 7 Ines Klinkon, Miha Staut, Milan Ferran Ciril Mlinar - Cic, Matej Mihailovski Ciril Mlinar - Cic, Matej Mihailovski Andrej Hliš, Milan Ferran Mateja Ferk, Matej Lipar Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Matej Simonič, Tanja Erjavšek Nebojša Matijević, Mojca Stritar Peter Gedei, Nebojša Matijević, Mojca Stritar, Matej Lazar Ines Klinkon, Miha Staut, Milan Ferran, Vesna in Roman Hrdlička Bergelj Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Nebojša Matijevič, Jernej Anžur, Miha Prelogar
Akcije št. datum jama 167 20. 10. Kačja jama nad Spodnjimi Dupljami 168 23. 10. Šimenkovo brezno 169 23. 10. RP0 170 24. 10. Postojnska jama 171 28. 10. Škocjanske jame 172 28. 10. Iški vintgar - JŠ 173 30. 10. Šimenkovo brezno 174 3. 11. Martinska jama 175 6. 11. Šimenkovo brezno
176 7. 11. Markov spodmol 177 9. 11. Križna jama 178 9. 11. Osapska jama 179 11. 11. Postonjska jama 180 14. 11. Vranja jama 181 14. 11. Izvir Krupe 182 16. 11. Šimenkovo brezno 183 18. 11. RP0 184 20. 11. Ocizla 185 24. 11. Golobina pri Palčjem 186 24. 11. Svinjska jama 187 24. 11. Spodmol pri Svinjski jami 188 24. 11. Brezno pri kamnu 189 25. 11. Brezno pod Lipovcem 190 27. 11. Železna jama 191 28. 11. Markov štangovc 192 4. 12. Huda Luknja 193 5. 12. Krška jama (akcija Pesticidi) 194 5. 12. Poltrca 195 8. 12. Železna jama 196 4.–5. 12. Budimpešta - termalni izvir 197 11. 12. Ferranova buža 198 12. 12. LP 2 199 18. 12. RP0 200 19. 12. Skedenj pri Žalni, Jama na Žalnskem polju 201 20. 202 20. 203 22. 204 26. 205 28.
12. Jama pri Svetih Treh Kraljih 12. Jama nad Slavkovim domom 12. Lučka jama 12. Kuku jama 12. Gradišnica
206 29. 12. Brezno pod Lipovcem 207 29. 12. Jama pod Golnikom 208 30. 12. Brezno na Vrhovem svetu 209 30. 12. Mrzla jama pri Pločicah 210 30. 12. Brlog nad Cemunom 211 31. 12. Jama nad Golnikom
udeleženci Mateja Ferk, Matej Lipar Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević, Mate Šanjug, Danijela Štrempfelj, Kristjan Jeraj, Danjel Ivančič Ljubo Golob, Milan Ferran, Klemen Kačič Roman, Eva in Vesna Hrdlička Bergelj Peter Gedei Kristjan Jeraj, Mojca Vrviščar Zazula, Sašo Arčon, Danjel Ivančič, Jasna Tavčar, Mate Šanjug Mateja Ferk, Kristjan Jeraj, Matej Mihailovski Peter Gedei, Nebojša Matijević, Kristjan Jeraj + Mladina Nebojša Matijević, Matej Mihailovski, Mateja Ferk, Miha Melink, Danijela Štrempfelj, Primož Uršič, Iztok Trček - Jolbe, Tibor Gedei, Peter Gedei, Valter Rupnik, Mirela Čehić, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Benjamin Brvar, Milan Kuzmič Badi, Igor Perpar + družina, Mate Šanjug, Kristjan Jeraj, Miha Staut, Ines Klinkon, Petra Gostinčar, Barbora Appelová, Suzana Basarič, Milan Ferran, Matej Lazar, Aleš Lajovic, Jernej Anžur, Miha Prelogar, Tomaž Hitij, Nadja Robič, Primož Gnezda + JD Logatec, JK Krka Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Benjamin Brvar, Snežana Jeretina, Nadja Robič, Primož Uršič, Barbora Appelová, Petra Gostinčar, Jasna Tavčar + 1 Marko Krašovec + RTV Marko Krašovec + RTV Marko Krašovec + RTV Snežana Jeretina, Benjamin Brvar, Matej Mihailovski, Kristjan Jeraj, Mate Šanjug, Miha Prelogar, Jernej Anžur, Sašo Arčon, Danijela Štrempfelj, Jasna Tavčar Ciril Mlinar - Cic Matej Mihailovski, Mateja Ferk, Mate Šanjug, Nebojša Matijević Matej Mihailovski, Milan Ferran, Klemen Kačič Sašo Arčon, Danjel Ivančič, Jasna Tavčar, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Dejan in Bojana Hladnik, Vesna in Roman Hrdlička Bergelj, Matej Mihailovski, Nebojša Matijević, Simon Oprešnik, Mate Šanjug + 4 JK Rakek, Marko Erker Petra Gostinčar + 1 Mateja Ferk, Matej Lipar Mateja Ferk, Matej Lipar Matej Mihailovski, Kristjan Jeraj Jernej Petrovčič - Jerko Jernej Anžur, Miha Prelogar, Tadej Ocepek, Jasna Tavčar, Mate Šanjug, Matej Mihailovski, Nebojša Matijević, Tomaž Hitij, Nina Turnšek, Simon Oprešnik, Dejan Žugelj, Neda Grošelj Miha Prelogar, Tadej Ocepek Miha Čekada, Uroš Ilič + 15 JZS Nebojša Matijević, Mateja Ferk, Danijela Štrempfelj, Iztok Trček - Jolbe, Jasna Tavčar, Jernej Anžur, Miha Prelogar, Tadej Ocepek, Benjamin Brvar, Bara Appelova, Nadja Robič, Miha Čekada, Uroš Ilič + 4 Primož Uršič, Danijela Štrempfelj, Mateja Ferk, Jasna Tavčar, Barbora Appelová, Nadja Robič, Miha Prelogar, Jernej Anžur, Benjamin Brvar + 1 Matej Mihailovski, Nebojša Matijević, Tea Kaluža, Aleš Stražar, Dejan Žugelj, Jasna Tavčar, Jernej Anžur, Miha Prelogar, Tadej Ocepek Matej Mihailovski, Arne Hodalič, Martin Švajger + 2 Kristjan Jeraj, Andrej Hliš, Petra Gostinčar, Milan Ferran Matej Mihailovski, Nebojša Matijević, Jasna Tavčar, Jernej Anžur, Miha Prelogar, Tadej Ocepek Matej Mihailovski, Milan Ferran Nebojša Matijević, Mate Šanjug, Danijela Štrempfelj, Ines Klinkon, Miha Staut, Matej Mihailovski, Iztok Trček - Jolbe, Petra Gostinčar, Neda Grošelj + 6 JK Krka Matej Lazar, Rok Žibrat, Primož Uršič, Mateja Ferk Janez Snoj - Hič + 1 Matej Mihailovski, Miha Staut, Petra Gostinčar Milan Ferran, Andrej Hliš Kristjan Jeraj, Sašo Arčon, Danjel Ivančič, Jasna Tavčar, Jernej Anžur, Primož Gnezda + 1 Jernej Petrovčič - Jerko, Tomaž Hitij Mateja Ferk, Matej Lipar Mateja Ferk, Matej Lipar Mateja Ferk, Matej Lipar Mateja Ferk, Matej Lipar Mateja Ferk, Matej Lipar
125
Akcije Akcije leta 2011
št. 1 2 3 4 5 6
7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 32 33 34 35 36 37 38 39 40 41 42 43 44 45 46 47 48 49 50 51 52 53 54 55 56 57 58 59 60 61 62
datum 2. 1. 4. 1. 8. 1. 8. 1. 8. 1. 9. 1.
udeleženci Andrej Hliš, Milan Ferran Mate Šanjug, Mateja Ferk Andrej Erznožnik - Erzo, Milan Ferran Ljubo Golob, Milan Ferran Matej Lipar, Mateja Ferk Peter in Tibor Gedei, Jernej Petrovčič - Jerko, Andrej Ernožnik, Nebojša Matijević, Andrej Hliš, Kristjan Jeraj, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Jasna Tavčar, Petra Gostinčar, Mojca Stritar, Barbora Appelová 9. 1. Velika Krncova Jernej Petrovčič - Jerko, Andrej Hliš, Kristjan Jeraj, Barbora Appelová, Jasna Tavčar 15. 1. Ferranova buža Miha Staut, Ines Klinkon 16. 1. Mačkovica Nebojša Matijević, Nadja Robič, Tea Kaluža + 5 alpinistov AK Ravne 18. 1. Mihovska jama Matej Lipar, Mateja Ferk 19. 1. Kmetov brezen, Najdena jama Primož Gnezda, Nadja Robič, Simon Burja 22. 1. Lipovec Jernej Petrovčič - Jerko, Peter Gedei 22. 1. Suhadolca Igor Vrhovec, Zvonimir Švrljuga, Matej Koršič 23. 1. Ferranova buža Milan Ferran, Barbora Appelová 23. 1. Križna jama Matej Mihailovski, Ciril Mlinar - Cic + snemalna ekipa 27. 1. Križna jama Tomaž Hitij, Ciril Mlinar - Cic, Matej Mihailovski 29. 1. Ferranova buža Milan Ferran, Barbora Appelová, Primož Gnezda, Andrej Hliš, Jasna Tavčar 29. 1. Bilpa Matej Mihailovski, Uroš Ilič 30. 1. Lučka jama Miha Staut, Matej Mihailovski, Jože Pristavec - Joc 30. 1. Kaserova jama Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula 31. 1. Veliko Okence Tomaž Hitij, Ciril Mlinar - Cic, Matej Mihailovski 2. 2. Zelške jame Matej Lipar, Mateja Ferk 5. 2. Lipovec Jernej Petrovčič - Jerko, Tomaž Hitij, Peter Gedei 5. 2. Kostanjeviška jama Matej Mihailovski, Mate Šanjug, Kristina Jager, Neda Grošelj, Nebojša Matijević 5. 2. Bilpa Ciril Mlinar - Cic + 1 5. 2. Davorjevo brezno Peter Gedei, Ines Klinkon 5.–6. 2. Kačna jama Barbora Appelová, Jasna Tavčar, Primož Gnezda, Andrej Hliš + 9 (iz Logatca, Domžal in Gorenje vasi) 7. 2. Šteberk Igor Vrhovec, Matej Koršič 8. 2. nova jama (neregistrirana) Jernej Petrovčič - Jerko, Kristjan Jeraj + brat 10. 2. Habečkov brezen Primož Gnezda, Barbora Appelová, Simon Burja, Nadja Robič 12. 2. Velika jama v Nartah Barbora Appelová, Andrej Hliš + 3 JD Rakek 13. 2. Brezno pod Lipovcem Peter Gedei, Jernej Petrovčič - Jerko 13. 2. Martinska jama Mojca Stritar, Nebojša Matijević, Iztok Trček - Jolbe + 6 13. 2. Mornova zijalka Benjamin Brvar, Snežana Jeretina 15. 2. Veliko Okence Matej Mihailovski + 1 16. 2. Šteberk Igor Vrhovec, Matej Koršič 19. 2. Brezno pod Lipovcem Jernej Petrovčič - Jerko, Peter Gedei, Kristjan Jeraj 19. 2. Žirovcova jama Barbora Appelová, Jasna Tavčar, Primož Gnezda, Andrej Hliš 20. 2. Jama pod Velikim vrhom Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula 20. 2. Šteberk Igor Vrhovec, Matej Koršič 23. 2. Velika ledena jama v Paradani Nadja Robič, Primož Gnezda, Marko Erker (JD Logatec), Marko Kavčič (JD Gorenja vas) 26. 2. Žirovcova jama Andrej Hliš, Petra Gostinčar 2. 3. Habečkov brezen Primož Gnezda, Simon Burja 6. 3. Žirovcova jama Ines Klinkon, Miha Staut, Petra Gostinčar, Mojca Stritar, Andrej Hliš 6. 3. Križna jama Ciril Mlinar - Cic 12. 3. Betalov spodmol, Spodmol v Risovcu Mateja Ferk 13. 3. Kubik Nebojša Matijević, Mojca Stritar, Boštjan Vrviščar, Miha Staut, Ines Klinkon 14. 3. Križna jama Ciril Mlinar - Cic 19. 3. Martinska jama Nebojša Matijević, Mojca Stritar, Hana Janečková + 4 20. 3. nova jama (pod Pršivcem) Borut Jurkovič 21. 3. Šteberk Igor Vrhovec, Matej Koršič 22. 3. Križna jama Nadja Robič, Mateja Ferk, Hana Janečková 23. 3. nova jama (neregistrirana) Kristjan Jeraj, Nadja Robič, Nejc Mivšek 27. 3. Jama Otoškega obrha Igor Vrhovec, Sebastjan Gantar, Damjan Jernejčič, Marko Matičič 30. 3. Željnske jame Mateja Ferk, Franci Malečkar 2. 4. Velika ledena jama v Paradani Nadja Robič, Marko Erker (JD Logatec), Marko Kavčič (JD Gorenja vas) 2. 4. Klemenšček Klemen Kačič 5. 4. Žirovcova jama Simon Burja, Bojan Stanek, Andrej Hliš, Primož Gnezda, Hana Janečková 8. 4. Drskovška globina, Parska Globina, Jama pri Mlaki Mateja Ferk 9. 4. Matjaževa jama Nebojša Matijević, Janez Snoj - Hič 9. 4. RP9 Milan Ferran, Klemen Kačič, Ljubo Golob, Jani Glavina 9. 4. Bilpa Igor Vrhovec
126
jama Žirovcova jama Strmška jama RP10 RP9 Liparjeva polšna Jama pri Svetih Treh Kraljih
Akcije št. datum jama 63 10. 4. Jama v Voličini, Brezno v Voličini 64 10. 4. Izvir Obrščice 65 11. 4. Habečkov brezen 66 16. 4. Habečkov brezen 67 16. 4. Žirovcova jama 68 22. 4. Habečkov brezen 69 23. 4. Zelške jame 70 24. 4. Ocizeljska jama 71 24. 4. Ledenica pri Planinci 72 25. 4. Tarragal Caves, Victoria Fossil Cave (Avstralija) 73 25. 4. RP9 74 26. 4. Wet Cave (Avstralija) 75 27. 4. RP9 76 30. 4. Woolshed Cave, The Tube Cave (Avstralija) 77 3. 5. Weebubbie Cave, Webb’s Cave (Avstralija) 78 4. 5. Kelly’s Cave, 483, Madura Cave (Avstralija) 79 5. 5. Kompoljska jama 80 5. 5. Grotte di Frasassi (Italija) 81 5. 5. Mullamullang Cave (Avstralija) 82 8. 5. Gipps Cave, YN7 Cave, Crystal Cave (Avstralija) 83 9. 5. Bestažovca 84 10. 5. Bestažovca 85 11. 5. Bestažovca, Perkov spodmol 86 11. 5. Rosewood Cave (Avstralija) 87 12. 5. Rose Cave (Avstralija) 88 ? Jama pri gnezdu 89 ?. 5. Kita Gaćešina (Hrvaška) 90 13. 5. nova jama (neregistrirana) 91 14. 5. Dip Dig Cave, Jewel Cave, Crystal Cave, Block Cave (Avstralija) 92 15. 5. Strongs Cave, Witchclif Cave, Quninup Lake Cave (Avstralija) 93 20. 5. Tick Cave (Avstralija) 94 21. 5. Tunnel, Stockyard Arch, Stockyard Cave, Beekeeper’s Cave, Wait Cave (Avstralija) 95 21. 5. Žirovcova jama 96 21. 5. Vranja jama (jamarska šola) 97 23. 5. Brown Bone Cave, Cadah Cave (Avstralija) 98 26. 5. Davies Cave (Avstralija) 99 27. 5. Davies Cave (Avstralija) 100 27. 5. Kruševica (čistilna akcija) 101 28. 5. Habečkov brezen 102 28. 5. Majčevo brezno 103 28. 5. šola JRS 104 29. 5. šola JRS 105 1. 6. Habečkov brezen 106 5. 6. Škocjanske jame 107 5. 6. Brezno pri Bončini 108 5. 6. Martinska jama 109 11. 6. Skedenj pri Žalni, Jama na Žalnskem polju, Brezno 1 v gozdu nad Lučami 110 11. 6. Vranja jama (jamarska šola) 111 11. 6. Huda luknja (izpiti JRS) 112 12. 6. Sevškova rupa (izpiti JRS) 113 12. 6. Lučka jama, Lučka jama 2, Resarjeva jama 114 18. 6. Gornja Slatinska 115 18. 6. Skedenj pri Žalni, Klemnova jama 116 22. 6. Šteberk 117 23. 6. Ciganska jama, Partizanska jama 118 25. 6. Zagorska mrežnica (Hrvaška) 119 26. 6. Zagorska mrežnica (Hrvaška) 120 27. 6. Pečine in Veliko vrelo (Hrvaška) 121 30. 6. Gornja Slatinska, Ovčarska 122 1. 7. Momiček (Makedonija) 123 2. 7. Brezno na Leški planini
udeleženci Mateja Ferk Igor Vrhovec Primož Gnezda, Bojan Stanek Primož Gnezda, Jasna Tavčar, Danijel Ivančič, Sašo Arčon Matej Simonič Primož Gnezda + češki jamarji Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević + češki jamarji Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Sašo Arčon, Andraž Tarman + 3 češki jamarji Andrej Ernožnik z družino Matej Lipar Klemen Kačič, Jernej Petrovčič - Jerko, Milan Ferran, Ljubo Golob Matej Lipar Klemen Kačič, Jernej Petrovčič - Jerko, Milan Ferran Matej Lipar Matej Lipar Matej Lipar Matej Mihailovski + Nizozemci Miha Staut Matej Lipar Matej Lipar Blaž Kodelja, Mateja Ferk, Jure Tičar, Andrej Mihevc + drugi Blaž Kodelja, Mateja Ferk, Jure Tičar, Andrej Mihevc + drugi Blaž Kodelja, Mateja Ferk, Jure Tičar, Andrej Mihevc + drugi Matej Lipar Matej Lipar Miha Celarc, Gorazd Grmek Miha Staut, Ines Klinkon, Marko Erker (JD Logatec) + drugi Milan Ferran, Klemen Kačič Matej Lipar Matej Lipar Matej Lipar Matej Lipar Milan Ferran, Andrej Hliš Matej Mihailovski, Jasna Tavčar + tečajniki (Alan Bizjak in drugi) Matej Lipar Matej Lipar Matej Lipar Matej Mihailovski, Iztok Trček - Jolbe, Nebojša Matijević, Matej Simonič Primož Gnezda, Jasna Tavčar, Danijel Ivančič, Andraž Tarman Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Uroš Ilič, Aleš Stražar, Daniela Štrempfelj Miha Staut, Daniela Štrempfelj, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Uroš Ilič, Aleš Stražar, Daniela Štrempfelj Primož Gnezda, Simon Burja Miha Čekada z družino Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Andraž Tarman Miha Staut, Ines Klinkon, Mojca Stritar, Peter Gedei, Alenka Ložar Miha Čekada, Iztok Trček - Jolbe, Petra Gostinčar, Roman Modic Matej Mihailovski, Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Andraž Tarman + tečajniki Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Uroš Ilič, Daniela Štrempfelj Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Uroš Ilič, Daniela Štrempfelj Mate Šanjug, Jasna Tavčar, Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Hana Janečková Vesna Hrdlička Bergelj, Matej Lazar, Marko Erker (JD Logatec) Miha Čekada, Nace Labernik, Zvonka Labernik, Aleš Lajovic, Roman Modic, Daniela Štrempfelj Igor Vrhovec Mateja Ferk, Matej Lipar Igor Vrhovec, Uroš Ilič Igor Vrhovec, Uroš Ilič Igor Vrhovec, Uroš Ilič Uroš Ilič, Miha Staut, Ines Klinkon, Rok Planinc (DZRJ Domžale) Uroš Ilič, Miha Staut, Ines Klinkon, Rok Planinc (DZRJ Domžale), Mario Andonoski (PSK Zlatovrv Prilep), Darko Nedanoski (PSK Zlatovrv Prilep) Sašo Arčon, Jasna Tavčar, Andrej Hliš, Andraž Tarman
127
Akcije št. datum jama 124 2. 7. Puralo (Makedonija) 125 3. 7. Kajevka na Jelovici 126 3. 7. Zagorska mrežnica (Hrvaška) 127 4. 7. Postojnska jama 128 5. 7. Marijino brezno 129 25. 6.–9. 7. Pešna, Ovčarska, Devina Pesera, Momi (Makedonija) 130 6. 7. Melissani (Grčija) 131 6. 7. Velika ledena jama v Paradani 132 10. 7. Brezno v Malem vrhu, Brezno 2 v gozdu nad Lučami, Jama v Adamičevem talu, Klemnova jama 133 12. 7. Željnske jame 134 14. 7. Spodmol 1 pod Dragočajno, Spodmol 2 pod Dragočajno, Spodmol 3 pod Dragočajno, Turška jama, Kompanov kevder 135 15. 7. Postojnska jama 136 17. 7. Medvedja jama, Jimnyjeva jama, Jama treh kosti, Pri križu, Ledvica 137 20. 7. Ukovnik 138 23. 7. Zelške jame 139 ? Krušćica 140 ? Surtshellir, Raufarsholhellir (Islandija) 141 23. 7. Jama pri gnezdu 142 24. 7. Saint Beatus (Švica) 143 6. 8. Ledena jama pri planini Viševnik 144 7. 8. Kinder jajček 145 8. 8. Cueva de Zárraga (Venezuela) 146 9. 8. Kinder jajček 147 15. 8. Željnske jame 148 17. 8. Kinder jajček 149 24. 8. Žirovcova jama 150 24. 8. Urhov kevder, Šmajdov grad, Jama pri taboru, Konglomeratna jama 151 25. 8. Arnežova luknja 152 15.–21. 8. jame v južni Franciji 153 26. 8. Pucov brezen 154 28. 8. Dihalnik nad Viršnico, Brezno nad apnenicami, Brezno na Regljevki, Brezno pri Jurčkovih smrekah 155 28. 8. Ledena jama pri planini Viševnik 156 29. 8. Viršnica, Pekel pri Kopanju, Požiralnik v Ključu 157 4. 9. Viršnica, Pekel pri Kopanju 158 4. 9. Mejame 159 10. 9. Viršnica (potapljaška akcija in obisk otrok) 160 12. 9. Trhlovca 161 13. 9. Kompoljska jama 162 ? Podpeška jama 163 16. 9. Pucov brezen 164 18. 9. Brezno v Prestrani, Viršnica 165 20. 9. Požiralnik v Ključu, neregistrirani izvir pri požiralniku, Jama s kamna 166 21. 9. Pasica v Predolah 167 23. 9. Bestažovca 168 24. 9. Čolniči 169 24. 9. Ledena jama pri planini Viševnik 170 25. 9. Jama v gradu pri Osojnici 171 27. 9. RP9 172 28. 9. Šteberk 173 30. 9. RP9 174 2. 10. Viršnica 175 2. 10. Ledena jama pri planini Viševnik 176 2. 10. Čolniči
128
udeleženci Uroš Ilič, Rok Planinc (DZRJ Domžale), Mario Andonoski (PSK Zlatovrv Prilep), Darko Nedanoski (PSK Zlatovrv Prilep) Snežana Jeretina, Benjamin Brvar Igor Vrhovec Matej Lipar, Mateja Ferk, Uroš Stepišnik Mateja Ferk, Matej Lipar Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Iztok Trček - Jolbe, Uroš Ilič, Ines Klinkon, Miha Staut, Primož Uršič + žena, Milan Horňák Miha Čekada z družino Primož Gnezda, Jasna Tavčar Matej Mihailovski, Petra Gostinčar, Neda Grošelj, Benjamin Brvar, Miha Čekada Petra Gostinčar +1 Mateja Ferk, Matej Lipar Mateja Ferk, Matej Lipar Miha Čekada, Iztok Trček - Jolbe, Danijela Štrempfelj Primož Gnezda, Simon Burja Matej Mihailovski + JD Rakek Matej Simonič Miha Staut, Ines Klinkon Rok Žibrat, Matej Lazar Mateja Ferk Borut Jurkovič, Mojca Stritar, Miha Staut Matej Lipar Jasna Tavčar, Andraž Tarman Matej Lipar Mateja Ferk, Uroš Stepišnik Matej Lipar, Mateja Ferk Milan Ferran, Andrej Hliš, Primož Gnezda Mateja Ferk, Matej Lipar Matej Lipar Peter Gedei, Tibor Gedei, Ines Klinkon, Miha Staut Uroš Ilič, Milan Ferran, Andrej Hliš, Rok Planinc (DZRJ Domžale) Mateja Ferk, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Mate Šanjug, Aleš Lajovic Borut Jurkovič, Miha Staut, Matjaž Kačičnik, Marko Erker (JD Logatec) Matej Lipar, Mateja Ferk Miha Čekada, Iztok Trček - Jolbe, Daniela Štrempfelj, Roman Modic Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula Matej Mihailovski, Uroš Ilič, Mate Šanjug, Ciril Mlinar - Cic, Daniela Štrempfelj, Janez Snoj - Hič; družine Čekada, Perpar, Hrdlička Bergelj, Trček, Labernik Petra Gostinčar + 1 Rado Miklavčič Rado Miklavčič Milan Ferran, Andrej Hliš Matej Mihailovski, Miha Čekada, Neda Grošelj Aleš Lajovic, Miha Čekada Aleš Lajovic Petra Gostinčar + 1 Ciril Mlinar - Cic, Slavko Polak (JK Novo mesto), Mitja Prelovšek, Matej Mihailovski, Matija Perne (DZRJL), Primož Jakopin (DZRJL), Matej Kržič, Matjaž Burger Miha Staut, Boštjan Vrviščar, Luka Kronegger Roman Modic, Matej Mihailovski, Milan Ferran, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula Milan Ferran, Klemen Kačič Igor Vrhovec, Boštjan Virc, Andrej Kositer, Sebastjan Gantar, Damjan Jernejčič Milan Ferran, Klemen Kačič Daniela Štrempfelj, Uroš Ilič, Matej Mihailovski, Janez Snoj - Hič, Nace Labernik, Zvonka Labernik, Darko Hribar (JK Krka) Miha Staut, Ines Klinkon, Peter Gedei Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula
Akcije št. datum jama 177 5. 10. Žirovcova jama 178 6. 10. Kompoljska jama 179 8. 10. Ledena jama pri planini Viševnik 180 9. 10. Šica 181 13. 10. Postojnska jama 182 ?. 10. Predjama 183 16. 10. Črni Kal (jamarska šola) 184 19. 10. RP10 185 23. 10. RP10 186 30. 10. RP10 187 30. 10. Unška koliševka 188 30. 10. RP10 189 30. 10. Ledena jama na Stojni 190 1. 11. Biserujka (Hrvaška) 191 5. 11. Prepadna jama 192 5. 11. Ferranova buža 193 6. 11. Gregčeva jama, Kukovska jama, Pod cesto jama 1 194 6. 11. RP9 195 6. 11. Suhadolca 196 19. 11. Ledena jama pri planini Viševnik 197 19. 11. Hrušiške ponikve 198 19. 11. Črni Kal (jamarska šola) 199 20. 11. Konasnica 200 23. 11. RP9 201 27. 11. 2 novi jami (neregistrirani) 202 27. 11. Črni Kal (jamarska šola) 203 29. 11. Jezerina 204 1. 12. Planinska jama 205 3. 12. Weebubbie Cave, Wimbirra Cave, Abraqurie Cave, Nurina Cave (Avstralija) 206 4. 12. Pannakin Plain Cave, Tommy Grahams Cave, Murra-El-Elvyn Cave (Avstralija) 207 4. 12. nova jama 208 10. 12. Železna jama (jamarski izpit) 209 10. 12. Orpheus Cave, Loch Outflow Cave (Avstralija) 210 10. 12. RP9 211 11. 12. Water Cave (Avstralija) 212 18. 12. Brezno presenečenj 213 25. 12. Jasenovka (Hrvaška) 214 31. 12. Suho brezno pri Mali Lazni
udeleženci Milan Ferran, Jasna Tavčar, Andrej Hliš Ciril Mlinar - Cic, Matej Simonič Miha Staut, Borut Jurkovič, Mojca Stritar, Milan Ferran Uroš Ilič, Daniela Štrempfelj + JK Krka Mateja Ferk, Uroš Stepišnik, Matija Zorn, Blaž Komac Peter Gedei + Mladina Alan Bizjak, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Mateja Ferk, Jasna Tavčar, Andraž Tarman, Andrej Hliš, Tanja Erjavšek + 1, Borut Jurkovič + 2 Milan Ferran, Klemen Kačič, Ljubo Golob Milan Ferran, Klemen Kačič Milan Ferran, Klemen Kačič Matej Mihailovski, Neda Grošelj, Marko Žgajnar Milan Ferran, Klemen Kačič Miha Staut, Ines Klinkon, Peter Gedei + 2 Nemca Miha Staut, Ines Klinkon, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Barbora Appelová, Alan Bizjak, Jernej Anžur, Miha Prelogar Milan Ferran, Miha Staut, Mojca Stritar, Uroš Ilič + 2 DZRJ Ljubljana + 1 DZRJ Domžale + 1 JK Krka Aleš Lajovic, Miha Čekada, Roman Modic Milan Ferran, Klemen Kačič Igor Vrhovec, Sebastjan Gantar, Damjan Jernejčič Miha Staut, Peter Gedei, Borut Jurkovič, Andrej Stržinar, Mojca Stritar Alan Bizjak, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Daniel Ivančič, Matej Zalokar (JD Rakek), Matjaž Božič (DZRJ Domžale) Jasna Tavčar, Barbora Appelová, Lukaš Agh Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Jasna Tavčar, Petra Gostinčar Milan Ferran, Andrej Hliš Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Barbora Appelová Alan Bizjak, Danijel Ivančič, Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula, Matej Mihailovski, Roman Kidrič, Anja Šalehar, Miha Staut, Ines Klinkon, Neda Grošelj + 1 Nebojša Matijević + sin Ciril Mlinar - Cic Matej Lipar Matej Lipar Barbora Appelová, Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Andraž Tarman Alan Bizjak, Sašo Arčon, Danijel Ivančič, Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar Matej Lipar Milan Ferran, Mojca Stritar Matej Lipar Mojca Vrviščar Zazula, Boštjan Vrviščar, Barbora Appelová, Jasna Tavčar, Alan Bizjak, Andrej Hliš Boštjan Vrviščar, Mojca Vrviščar Zazula Andrej Hliš, Jasna Tavčar, Andraž Tarman, Gašper Premože
129
Kratek nasvet piscem prispevkov Vsaka spodobna publikacija ima kakšen pravilnik, navodilo, priporočilo avtorjem. Tam piše, katerim bolj ali manj strogim kriterijem mora članek zadostovati, da si zasluži objavo. Ker je Bilten JKŽ izjemno spodobna publikacija, si seveda ne more privoščiti, da česa takega ne bi imel. Je pa ta pravilnik zelo preprost: »Sprejmemo vsak članek, ki ga napiše kateri koli član ali simpatizer JKŽ, da le vsaj malo diši po jamah.« Rad bi pa opozorili na nekaj drugih nasvetov, ki bodo uredniku, tehničnemu ured niku in lektorju (kdor koli že to bodo v naslednjih številkah) precej olajšali delo. 1. Drži se rokov oddaje člankov! Stalnica Biltena JKŽ je, da ob roku za oddajo prispeta dva članka, največ trije. Sledijo prošnje, moledovanja in grožnje urednika, dva tedna pred oddajo Biltena v tiskarno pa se članki usujejo kot dež. Bodite toliko prijazni in ne čakajte na zadnji moment. 2. Ko enkrat pošlješ članek uredniku, naj to velja za gotovo! Ena največjih težav pri nekaterih avtorjih je pošiljanje novih in novih verzij in po pravkov istega članka. Najprej prispe članek le na ogled, potem »ta prava« verzija, in ko jo že dokončno urejena, še nekaj dodatnih popravkov. Če že pošljete novo, popravljeno verzijo, označite svoje popravke, da ne bo treba uredniku oz. lektorju še enkrat vsega čitati. 3. Če urednik prosi za kakšen popravek, popravi le tisto in nič dru gega! Večkrat je kakšen stavek neroden in nerazumljiv, kakšno ime nejasno, načrt po čečkan itd. Sporoči uredniku popravek, čeprav se morda tebi ne zdi umesten. Drugo pa pusti pri miru. 4. Če nimaš računalnika, nahecaj prijatelja, naj ti pretipka tekst! Gotovo ni naloga urednika, da pretipkava rokopise. Tudi tekst, ki ti ga prijatelj pre tipka, naj velja za gotov. Ne urednika naknadno obremenjevati s tem, kako je prijatelj nekaj narobe pretipkal. 5. Ne prepiraj se z lektorjem o pravopisu! Lektor ni vsemogočen, tudi on se moti. Ampak v povprečju pa le precej izboljša pravopisno pravilnost Biltena. Zato ne vztrajaj pri tem, kje mora biti kakšna vejica; res ni naloga lektorja, da utemelji in dokaže vsako korekturo. 6. Ne prepiraj se z urednikom o obliki! Kakšno obliko bo imel tekst, kakšen font, kje bo mesto avtorjevega imena in priimka itd. – to je stvar urednika oz. tehničnega urednika. Kakšna zmešnjava bi bila, če bi si vsak po svoje izmišljeval za svoj članek? 7. Ne zameri uredniku, tehničnemu uredniku ali lektorju, če bodo kaj po svoje naredili! uredništvo
Iščemo pot v središče zemlje
JAMARSKI KLUB ŽELEZNIČAR PRIDRUŽITE SE NAM PRI ODKRIVANJU POSLEDNJIH NERAZISKANIH DELOV SVETA
In kaj nudimo poleg tega? Jamarsko šolo, predavanja z najrazličnejšimi vsebinami, ekskurzije v domovini in odprave v tujino, predvsem pa koristno preživetje prostega časa v dobri in zanimivi družbi!
VEČ INFORMACIJ NA SPLETU:
WWW.JKZ.SI OBVESTILA
... ALI PA PR ISKALNIKOVEK GOOGLE, NAJDI.SI VPIŠEŠ
JKŽ
SESTANKUJEMO VSAK ČETRTEK OB 20.30 URI V TALNEM ZAKLONIŠČU PRI HOTELU PARK OB ILIRSKI ULICI V LJUBLJANI
Celov{ka 25 (ob vhodu v bazen Tivoli), 1000 LJUBLJANA tel.: +386 1 434 07 53 fax.: +386 1 230 19 07 e-mail: norik@norik-sub.si, www.norik-sub.si
za~etni in nadaljevalni te~aji rekreativnega in tehni~nega potapljanja te~aji jamskega potapljanja raziskovanje jam potapljanje s plinskimi me{anicami potapljanje na dah prodaja in servis potaplja{ke ter plavalne opreme
ANTHRON d.o.o./Trgovska ulica 3, 6310 Izola/tel.: 05 64 00 150 info@anthron.si/www.anthron.si
foto Borut Peterlin
DrugaÄ?en pogled na svet. informacije in naroÄ?ila:
Mladina d.d., Dunajska cesta 51, 1000 Ljubljana.
www.global-on.net, telefon: 080 98 84