Jazzopis #4

jazzopis september

2018

12. Abonma Jazz Ravne Program Sezona 2018/19

torek, 21. avgust 2018 četrtek, 25. oktober 2018 četrtek, 15. november 2018 četrtek, 29. november 2018 četrtek, 20. december 2018 četrtek, 24. januar 2019 četrtek, 7. februar 2019

Karin Zemljič, vokal Vid Jamnik, vibrafon Anže Vrabec, klaviature Erik Čebokli, bas kitara Jože Zadravec, bobni

20:00

20:00

Amira glasbenikov naše nekdanje Bojan Z (RS), klavir KC Ravne Medunjanin skupne domovine v intimnem & Bojan Z prepletu sevdaha in jazza.

20:00

KMKC Kompleks

20:00

Klemen Kotar ustvarja novo – povsem Gašper Kržmanc, kitara KMKC svojo. Žiga Stanonik, kitara Kotar & Kompleks Miha Koren, bas Dušni pastirji

Dva od najuspešnejših

Amira Medunjanin (BA), vokal

Klavirski trio mladih, a

Gabor Bolla (HU), tenor saksofon

Matyas Gayer izkušenih glasbenikov z Matyas Gayer (HU), klavir trio feat. vzhajajočo zvezdo evropskega Matyas Hofecker (HU), kontrabas Gabor Bolla jazz saksofona.

Pete Van Nostrand (ZDA), bobni Na stičišču (z)godb Klemen

Klemen Kotar, tenor saksofon

Enos Kugler, bobni

20:00

20:00

KMKC Kompleks

Loose Cannon

KMKC Davor Križić Kompleks Experiment

20:00

KMKC Kompleks

20:00

Big band Orkestra Slovenske KC Ravne vojske feat.

Vlatko Stefanovski

četrtek, 14. marec 2019

20:00

KMKC Kompleks

četrtek, 11. april 2019

20:00

KMKC Kompleks

petek, 15. februar 2019

Energično glasbeno popotovanje po obronkih jazza.

Jože Terasa Zadravec & ŠC Ravne Karavana

Rojenice

Nova skupina peterice starih znancev Jazza Ravne brez krmarja križari po vodah bluesa.

Jan Lužnik, vokal in kitara Matjaž Mlakar, saksofoni Jure Praper, kitara David Novak, bas kitara Matic Črešnik, bobni

Odličen hrvaški trobentač s svojo dolgoletno zasedbo končno tudi na Ravnah.

Davor Križić (HR), trobenta in krilovka Saša Nestorović (HR), tenor saksofon Joe Kaplowitz (HR/ZDA), hammond orgle Janko Novoselić (HR), bobni

Najnovejša lastna produkcija programa Jazz Ravne, tokrat izpod peres najmlajših.

zbor JAMzi KD ISC Zmaj (AT), vokali šola Jazz Ravne, pihala, trobila in bobni Igor Bezget, kitara Samo Kolar, helikon Edi Oraže (AT), dirigent Amina Majetić (AT), mentorica

Legendarni makedonski kitarist prihaja v goste z zasedbo velikega formata in udarnim programom.

Big band Orkestra Slovenske vojske Rudolf Strnad, dirigent Vlatko Stefanovski (MK), kitara

Marko Črnčec Vrhunski slovenski pianist z trio feat. zvezdami newyorške jazzovske Jonathan scene, ki ji zasluženo pripada tudi sam.

Hoard Po odličnem duetu v

Marko Črnčec, klavir in Fender Rhodes Joe Sanders (ZDA), kontrabas Justin Brown (ZDA), bobni Jonathan Hoard (ZDA), vokal Nenad Vasilić (RS), kontrabas

Nenad prejšnji sezoni bomo tokrat Romed Hopfgartner (AT), saksofon Vasilić trio mojstrskega basista pozdravili Marko Živadinović (RS), harmonika v njegovem triu.

jazzopis

3

2. 10. 2018

Program

14. Festivala slovenskega jazza 2018

ob 17.00 • Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika H Petidina šola jazza za otroke

Koncert šole jazza, že dvakrat predstavljen na Kulturnem bazarju v Cankarjevem domu v Ljubljani.

ob 17.30 • Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika H Pogovor z Iljem Pušnikom

Pogovor bo tekel o temi Iljeve diplomske naloge z naslovom Prisotnost jazza v slovenskem medijskem prostoru med leti 1991 in 1995 ter 2013 in 2017.

ob 17.30 • Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika H Jazz & Jazz Ravne

Dokumentarni film o jazzovski sceni na Ravnah v sezoni 2017/18.

ob 18.00 • Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika H Okrogla miza Viva Jazz Forma!

Razprava na temo ali je spajanje glasbene in likovne umetnosti primerno ali bi bilo morda bolje odnehati, čeprav je v ravenskih skulpturah Forma vive obilo jazzovskih elementov.

ob 19.00 • Koroška osrednja knjižnica dr. Franca Sušnika H Ilj Pušnik Solo

Solo koncert novopečenega diplomanta s področja jazza.

Zasedba: Ilj Pušnik, kontrabas

17. 9. 2018

3. 10. 2018

ob 19.00 • Knjižnica Otona Župančiča, Mestna knjižnica Ljubljana, Ljubljana (mediateka)

ob 10.00 • KC Ravne

H Izid Jazzopisa in okrogla miza

Jazz na tolkalih – najbolj zabavna jazzovska matineja na naših tleh za naše najmlajše poslušalce.

Zasedba: Bruno Domiter, bobni; Marko Furek, bas; Dmitrij Averjanov, vibrafon; Grega Gorenšek, marimba

Izid nove številke Jazzopisa bo pospremila okrogla miza na temo položaja jazzovskih glasbenikov, na kateri bosta svoje izkušnje delila Vid Jamnik in Adam Klemm. Dogodek vodi in povezuje Nina Novak.

ob 20.00 • Knjižnica Otona Župančiča, Mestna knjižnica Ljubljana, Ljubljana (mediateka) H Koncert Patricija Škof tria

Ena od glasbenikov, ki so soustvarili lanskoletni album Jazzosledci Vol. 1, se bo predstavila z lastnim triom.

Zasedba: Patricija Škof, vokal; Urška Supej, kitara; Luka Dobnikar, kontrabas

H Stick Control — od zgodbe do zvoka

4. 10. 2018 ob 18.00 • KC Ravne

H Predstavitev Jazzopisa

Pogovor z ustvarjalkami in ustvarjalci nove številke Jazzopisa.

ob 19.00 • Forma viva avtorja Yukija Oyanagija (JP) pred supermarketom Tuš (ob slabem vremenu bo dogodek potekal v KC Ravne)

H Viva Jazz Forma — reloaded

Glasba jeklenih skulptur se vrača v velikem slogu.

Zasedba: Vid Jamnik, vibrafon, xylosynth, forma viva in kompozicija; Matic Črešnik, bobni, drum pad in forma viva; Jure Praper, kitara in efekti; Matej Mirnik, elektronika; Miha Koren, e-bas Program 14. Festivala slovenskega jazza se nadaljuje na zadnji notranji strani.

Program

14. Festivala slovenskega jazza 2018

6. 10. 2018 ob 10.00 • Mestna tržnica

5. 10. 2018 ob 15.00 • Mladinski hostel Punkl

H Šola Jazz Ravne: Divja Jaga

Šola Jazz Ravne, skupina JazzStartUP!, se s projektom Divja jaga posveča otrokom, ki šele spoznavajo jazz, a obvladajo svoj instrument. Obvezna predhodna prijava.

Mentor: Samo Kolar

ob 15.00 • KC Ravne

H Šola Jazz Ravne: Funky Boys

Kar se je pred leti začelo s projektom JazzUP!, je danes deloma že preraslo v samostojno zasedbo, ki rada pogleda v bogato zgodovino jazza in medse sprejema nove glasbenike.

Obvezna predhodna prijava.

Mentor: Jani Šalamon

ob 19.30 • KMKC Kompleks

H Razstava Zlatko Kaučič:

40 let ustvarjalnosti

Razstava o štirih desetletjih ustvarjanja legendarnega slovenskega bobnarja in tolkalca.

Kuratorja razstave: Iztok Zupan in Neža Pavšič Avtorji fotografij: Petra Cvelbar, Luca D‘Agostino, Žiga Koritnik, Igor Petaros, Jože Požrl, Luciano Rossetti, Tone Štamcar, Primož Zrnec, Maurizio Zorzi, Iztok Zupan

ob 20.00 • KMKC Kompleks

H Ajda Stina Turek: Sonder

Jazz pevka in letošnja diplomantka ameriškega Berklee College of Music predstavlja svoj avtorski prvenec.

Zasedba: Ajda Stina Turek, vokal; Rebeka Zajc, klavir; Luka Dobnikar, bas; Luka Matić, bobni Gost: Matevž Vidic, vokal

ob 21.30 • KMKC Kompleks

H Lovro Ravbar & Get On Board Collective

Ob izidu albuma Get On Board saksofonist z devetčlansko zasedbo navdušuje občinstvo s konkretnim odmerkom ritma, bogato harmonijo in nevarnimi solisti.

Zasedba: Lovro Ravbar, alt in sopran saksofon; Tomaž Gajšt, trobenta in klaviature; Jure Urek, bas pozavna; Miha Koretič, kitara; Jernej Trobentar, kitara; Rok Lopatič, klavir in klaviature; Jani Hace, bas kitara; Lazaro Amed Hierrezuelo (CU), tolkala; David Morgan, bobni

ob 23.30 • KMKC Kompleks H Jam session

Zaželena predhodna prijava.

H Funky Boys & Divja jaga

Mladi upi šole Jazz Ravne se prvič predstavljajo s samostojnim projektom.

Zasedba: Aljaž Dobnik, trobenta; Gašper Dermol, trobenta; Matevž Štrekelj, trobenta; Lenart Kukovec, tenor saksofon; Oskar Rednak, pozavna; Blaž Podrzavnik, bariton saksofon; Jure Tamše, bobni in tolkala

ob 11.00 • Mestna tržnica H Oberdixie Band

Srečata se jazz, ki izvira iz zakotne, močvirne delte Misisipija, in narodnozabavna glasba, doma iz strmih gorenjskih dolin.

Zasedba: Dominik Krajnčan, trobenta; Tomaž Zevnik, klarinet; Marjan Petrej, pozavna; Gašper Kržmanc, banjo in kitara; Goran Krmac, tuba; Jani Šalamon, bobni in tolkala

ob 17.00 • Cerkev sv. Egidija, Ravne H Vokalni band Kreativo

Šest vokalnih zanesenjakov pretaka naravno toplino in ubranost človeških glasov v čutno doživetje za poslušalce.

Zasedba: Valentina Černe, sopran; Jana Gamser, alt; Aleš Majerič, tenor; Dominik Štrucelj, tenor in vokalni bobni; Samo Vovk, tenor in vokalni bobni; Luka Černe, bas; Miha Rojko, tonski mojster

Ameriški večer Večer omogoča Veleposlaništvo Združenih držav Amerike.

ob 20.00 • KMKC Kompleks

H Samo Šalamon Bassless feat.

Howard Levy & Nino Mureškič

Eden najbolj produktivnih slovenskih glasbenikov v družbi z grammyji nagrajenega mojstra ustne harmonike.

Zasedba: Samo Šalamon, kitara; Howard Levy (ZDA), ustna harmonika; Nino Mureškič, tolkala

ob 21.30 • KMKC Kompleks

H Žan Tetičkovič & The New Standards Trio:

A Love Lane Nocturne

Premiera novega albuma bobnarja in skladatelja z vrhunsko zasedbo iz prestolnice jazza.

Zasedba: Žan Tetičkovič (SLO/ZDA), bobni in kompozicije; Emmet Cohen (ZDA), klavir; Russell Hall (JM/ZDA), kontrabas

ob 23.30 • KMKC Kompleks H Jam session

Zaželena predhodna prijava.

Zaživi življenje!

NOVO!

Drugo mnenje priznanih zdravnikov.

www.as.si 080 11 10

JAZZOPIS

Uvodnik Živeti jazz

S prejšnjo številko Jazzopisa smo tik pred novo izdajo Festivala slovenskega jazza in novo sezono abonmajskega cikla Jazz Ravne umestili slovensko jazzovsko ustvarjalnost v čas in prostor, ki ju sami živimo. Minilo je še eno leto muziciranj, projektov, uspehov. Navkljub temu pa se prostor in čas, namenjena umetnosti, kulturi in nenazadnje tudi glasbi, v slovenskih medijih še naprej krčita, zaradi česar še posebej jazzovska ustvarjalnost ostaja neupravičeno zapostavljena. Prav zato smo del tokratnega prostora namenili vlogi medijev in položaju jazzovske glasbe v njih. Jazz od nekdaj velja za glasbo sladokuscev, za razumevanje katere in tudi uživanje v njej je nujnega nekaj predznanja. Vendar pa je jazzovska glasba tudi odraz življenja in notranjih potovanj tistega, ki jo izvaja ali posluša, kar vodi k splošni sprejetosti in k univerzalnosti. Prav to sta vsak na svoj način potrdila tudi Marko Kumer in Mojca Maljevac, oba zavezana žanru, na katerega se je Ilj Pušnik ozrl z znanstvenega stališča. Četudi število medijskih objav, namenjenih jazzovski glasbi, z minevanjem let in desetletij ostaja enako ali se celo zmanjšuje, se ustvarjalnost, inovativnost ter uspešnost slovenskih jazzovskih glasbenikov krepijo, kar na tujem pogosto prepoznajo celo prej kot pri nas. Mednarodna sodelovanja in udejstvovanja umetnikov nikakor niso redka, Slovenijo pa umeščajo med eno pomembnejših središč na svetovnem jazzovskem zemljevidu in jo na ta način tudi turistično promovirajo, pogosto celo bolj od športnih tekmovanj, četudi se javnost le redko množično veseli rezultatov glasbenikov, ki sta jih študij in življenje na tujem brusila vsakega na svoj način. Kajti oditi v širni svet marsikdaj pomeni biti neizmerno pogumen. Pomeni slediti goreči želji svojega poslanstva. Gašper Bertoncelj, Mirna Bogdanović, Marko Črnčec, Timotej Kotnik, Jan Kus in Žan Tetičkovič so le nekatera od zvenečih imen, ki žanjejo priznanje največjih svetovnih jazzistov ter bogatijo poslušalstvo različnih celin. Da pa iskanje novih izkušenj kljub vsemu ni nujno pogojeno z odhajanjem v daljave, dokazujeta David Jarh in Miro Kadoić, oba člana različnih orkestrov, kot tudi avtorji inovativnega projekta Viva Jazz Forma, skozi katerega glasbeniki spajajo kiparsko umetnost z glasbeno.

Fotografija: Nika Hölcl Praper

Vemo, da glasba spodbuja k notranji rasti, empatiji, sprejemanju drugačnosti in napredku ter odpira nove poti. Vendar prav tako verjamemo, da je glasba še vedno v prvi vrsti čustvo, zato smo o vtisih znova povprašali tiste, ki se redno predajajo poslušanju jazza, obiskovanju koncertov ali ustvarjanju diskografske zbirke. Tudi zato z novo izdajo edine slovenske revije o jazzu navkljub zavedanju, da danes prevladujejo hitre, površinske in trenutne informacije, ohranjamo upanje v peščico tistih, ki si še vedno znajo vzeti čas in si želijo slišati, ne le poslušati. Spoznati, ne le prebrati. Ali doživeti in ne le preleteti.

Nina Novak, urednica jazzopis

7

jazzopis

Kazalo • Kolofon 12. Abonma Jazz Ravne Program

1

Uvodnik

3

Kazalo

4

Beseda o jazzu Mojca Maljevac

5

Pogled iz sredice David Jarh

8

Jazzoglasniki Marko Črnčec

11

Jazz med ljudmi Žan Anderle

17

Jazzoglasniki Gašper Bertoncelj

19

Viva Jazz Forma

24

Jazzoglasniki Mirna Bogdanović

29

Jazz med ljudmi Luka Kronegger

34

Jazzoglasniki Jan Kus

36

Medijska podoba jazza Ilj Pušnik

41

Jazzoglasniki Žan Tetičkovič

45

Jazz med ljudmi Majda Kne

51

Jazzoglasniki Timotej Kotnik

53

Pogled iz sredice Miro Kadoić

58

Beseda o jazzu Marko Kumer

61

14. Festival slovenskega jazza Program

8

jazzopis

številka 1 september 2018 Izdalo in založilo: KD Drugi zvoki, Ravne na Koroškem Idejna zasnova: Robi Jamnik Vsebinska zasnova: Nina Novak/Jazzetna GrafiËna zasnova: Neža Trobec Glavna in odgovorna urednica: Nina Novak Avtorica prispevkov: Nina Novak GrafiËno oblikovala: Neža Trobec Koncertne fotografije prispevali: Nika Hölcl Praper in ©pela Peruš Lektorirala: Mateja Celin Korektura: Mateja Celin, Nina Novak in Sabina DeËman Promocija: Sabina DeËman Tiskano v Sloveniji, Tiskarna Januš, ©entvid pri Ljubljani 2000 izvodov © Vse pravice pridržane.

ISSN 2591-0426

Beseda o jazzu

Mojca Maljevac

Fotografija: Jože Požrl

avtorica oddaj Jazz in jaz ter Jazz v Hendrixu na Radiu Koper V zlatem obdobju slovenske popevke, ki je vsebovala zametke jazzovske glasbe, je bila tovrstna glasba v medijih na nek način vseprisotna, medtem ko danes objav o jazzu skoraj ni. Kaj je po tvojem mnenju botrovalo tovrstnemu položaju, navkljub strmemu naraščanju ustvarjalnosti?

Verjetno obstaja več dejavnikov, ki so vplivali na to.

Od šestdesetih let dalje je jazz šel v najrazličnejše smeri. Verjetno je bila v časih popevke ta glasba zelo všečna širši javnosti, medtem ko se je s pojavom free jazza vse omejilo, čeprav so se vzporedno rojevale tudi druge smeri, ki so bile bližje nekemu splošnemu okusu. A pri vprašanju, kaj vse je vplivalo na spremembe, je verjetno treba

prav tako upoštevati pojav spleta in najrazličnejših hitrih dostopov do informacij. Tudi zaradi njih so se tradicionalni načini objav spremenili. Morda je tu prišlo do nekakšnega primanjkljaja. Pa tudi družba se je spremenila. V časih, v katerih živimo, ne potrebujemo ustvarjalnih ljudi in pravzaprav se zdi, da sta ustvarjalnost in radovednost, na kateremkoli področju, tisto, kar ubijamo že pri otrocih. Vzgajamo čredo ubogljivih državljanov, ki naj ne bodo razgledani, ker je to škodljivo. Danes ustvarjalnost ni nekaj, kar se spodbuja, temveč velja za nepotrebno, za tisto, kar družbi povzroča nepredvidljive in neupravičene stroške. Podobno je v znanosti. Gre za zelo široko vprašanje, znotraj katerega lahko razmišljaš v vse smeri, vendar menim, da je glavni vzrok ta, da naša potrošniška družba ne čuti potrebe po višji kultiviranosti, ljudje tega preprosto ne potrebujejo.

Tu je mogoče zares na dolgo in široko razpredati o tem, kaj je krivo, da je tako, kot je. V zadnjih dvajsetih letih smo Slovenci dobili toliko odličnih glasbenih ustvarjalcev kot jih še nismo imeli, a ne vemo, kaj bi z njimi. Izobraževali so se v tujini, zdaj je čas, da se vrnejo domov, tu pa nimajo kje igrati, se predstavljati, razvijati.

Kaj je zate sploh ustvarjalnost?

Ustvarjalnost se rodi z radovednostjo. Zanima te, kaj je čez mejo, kaj je za tistim hribom zadaj, kaj se skriva za naslednjo besedo, kaj je med vrsticami … Kam te vodi korak naprej, katero pot bi izbral. Kako bi njo kot tudi svoje občutenje sveta izrazil, kako bi odgovoril na trende v družbi in umetnosti ter dal svojo piko na i nekemu času ali obdobju.

Jazzovska glasba je v medijih potisnjena na obrobje, nikjer ni stalne rubrike, krčijo se minutaže oddaj in podobno. Meniš, da to vodi v še večjo površinskost ali omogoča manjšo razpršenost ter posledično poglobljenost? jazzopis

9

Beseda o jazzu Sama za Radio Koper tega ne morem reči, saj me nikoli niso omejevali. Lahko, da bo jutri drugače, tega ne vem. Vendar imam še vedno prispevke, že vrsto let vsak teden oddajo z enako minutažo, zadnjih nekaj let enkrat mesečno predvajamo koncertne oddaje s pogovorom v živo iz studia Hendrix, snemamo koncerte na terenu … Če torej primerjam z drugimi postajami, se nimam kaj pritoževati. Najbrž je to povezano tudi s tem, koliko so odgovorni uredniki naklonjeni takim vsebinam in ali v njih vidijo dodano vrednost programa.

Zakaj je po tvojem mnenju jazz potisnjen na obrobje − zaradi ljudi, ki ga ne spremljajo dovolj ali pa je to odgovornost novinarjev in urednikov?

Medij ima vzgojno-izobraževalno funkcijo in če govoriva o jazzu ali umetnosti nasploh, bi rekla, da širi obzorja poslušalca, bralca ali gledalca.

Vendar mora obstajati neka interakcija med naslovnikom in sporočevalcem, saj gre pravzaprav za dvosmerno povezavo. Če naslovnik išče nekaj več, nadgradnjo svojega znanja, poznavanja, mu mora sporočevalec na drugi strani to tudi ponuditi in obratno: sporočevalec mora naslovniku s svojo objavo spodbuditi zanimanje, željo po spoznavanju neznanega.

Menda je največ medijskih objav namenjenih glasbenikom, ki delujejo v Big Bandu RTV Slovenija in tistim, ki nastopajo na Jazz festivalu Ljubljana.

Se strinjaš s tem?

Ne vem natanko, na katere objave ciljaš, a če govoriva o velikih medijih, menim, da ne. Pišejo tudi o glasbenikih, ki ne delujejo pod okriljem institucij, predstavljajo se tisti, ki nastopajo na drugih festivalih: Jazzu Cerkno, Kaučičevem Festivalu sodobne glasbe v Brdih, Festivalu slovenskega jazza in tako naprej. Ne bi rekla, da dajejo mediji prednost Big Bandu RTV Slovenija in nastopajočim na ljubljanskem festivalu, vsaj upam, da ni tako.

Zagotovo pa lahko trdim, da sama tega ne počnem.

10

jazzopis

Katere vrste medijev sicer ocenjuješ za najbolj primerne pri posredovanju jazzovske glasbe občinstvu?

Jazzopis! Jazzopis predstavlja različne profile ljudi in njihov pogled na jazz, spremlja tako razmišljanja starejših glasbenikov kot mlajših, celo tistih najmlajših, a tudi organizatorjev, profesorjev, poslušalcev, obiskovalcev festivalov, ob tem pa še komentira dogajanje. Jazzopis se mi zdi ena najbolj pogumnih potez. Narediti takšen projekt od prve do zadnje točke, vključujoč še tehnični vidik … Imeti moraš res veliko željo, da ustvariš nekaj takega. In tudi sposobnosti, seveda.

Kakšno vlogo pri ustvarjanju glasbenega okusa bi pripisala medijem? Nam morajo prenesti vse informacije ali nas le spodbuditi k raziskovanju?

Odvisno, za kakšen medij gre. Če gre za medij, kakršen je denimo Radio Koper, ki ima zelo različno strukturo poslušalcev, tako v generacijskem kot izobrazbenem smislu, je bolje, da daš vse na pladenj in ponudiš kar se da veliko informacij. Deliš čim več, saj deluješ na izobraževalni ravni. Če gre za neko specializirano revijo ali oddajo, ki ima ciljno občinstvo, je pač bolje, da jim prepustiš samostojno iskanje in jim dovoliš, da si ustvarijo lastno mnenje, saj imajo že toliko znanja, da ga na tak način samo nadgrajujejo.

Po katerih merilih izbiraš goste za svoji oddaji in – ker predvidevam, da prihaja do ponavljanj – ali se zgodi, da se kdo izgovori, ker nima več ničesar povedati?

Daješ prednost projektom ali osebnostim? Če začnem na koncu, se mi je ponovitev iste zasedbe z novim projektom prvič zgodila s Teom Collorijem.

Sicer se je vse začelo tako, da sem, ker gre za radio, ki je regionalno vezan na obmejno območje, sprva razmišljala o primorskih glasbenikih v navezi s čezmejnimi projekti, a se je sčasoma pokazalo, da bomo stvar zelo hitro zaključili, če bomo ostali na tem območju in izbirali avtorske zgodbe. Zato k sodelovanju vabim vse slovenske glasbenike, marsikdaj tudi v sodelovanju s tujci. Takšen je bil

Beseda o jazzu denimo krasen koncert, sodelovanje naših s pevko Rachel Gould ali pa z italijanskim pianistom Gianluco Di Iennom ... Zelo zanimiv je bil tudi koncert srednješolcev, Lane Petrovič in Tobije Hudnika. Gre za najmlajšo generacijo, ki že dela odlične projekte in svojo glasbo. Pred tem sem gostila violinista srednje generacije, Vlada Batisto, s katerim sva naredila pregled njegove ustvarjalne poti. Merila so torej zelo različna, a na izbor vpliva še en dejavnik: mi namreč honorarjev za nastop ne moremo ponuditi in nekateri glasbeniki se pač še niso oglasili. Kar nekaj jih je, ki bi jih zelo rada gostila in upam, da bodo kdaj našli čas ter dobro voljo. Oddaje oblikujejo tako glasba kakor življenjske zgodbe, ki običajno poslušalce zelo pritegnejo. S spoznavanjem glasbenika je razumevanje in občutenje njegove glasbe boljše.

Marsikdo, ki sicer ne bi poslušal jazza, prisluhne prav zaradi teh zgodb, v katerih se velikokrat najde tudi sam.

Prepoznaš kakovost, četudi se ta ne ujema s tvojim osebnim glasbenim okusom?

Trudim se in poskušam ponuditi žanrsko čim bolj pester nabor, kajti zdi se mi, da je to zelo pomembno.

Ljudje smo si različni in tudi poslušalci so vse bolj različni. Nekako se mi zdi pošteno ljudem ponuditi čim bolj raznolike žanre. In seveda tudi glasbenikom dati možnost, da se predstavijo takšni kot so.

Se vlogi organizatorke koncertov, v kateri si se preizkušala dolga leta, in glasbene novinarke med seboj prepletata, dopolnjujeta?

Gotovo se na nek način prepletata, saj spoznavaš glasbenike z vseh zornih kotov, tako preko ene kot druge vloge. Kadar sem lahko, sem glasbenike, ki so nastopili na Baladoor Jazz Festivalu, gostila tudi v oddaji. Če je glasbenik v nekem trenutku prisoten in veš, da ga ne boš videl dlje časa, izkoristiš priložnost in ga predstaviš še preko medija.

Se v vlogi organizatorke koncertov ali festivala vidiš tudi v prihodnje?

Tako kot sem to počela zadnje čase, ne bi več delala, ker je postalo preveč naporno. Zgodba Baladoor Jazz Festivala je trajala sedemnajst let. Skušala sem jo nadgrajevati, vendar mi v finančnem smislu nihče ni prišel dovolj naproti. Dejstvo je, da gre za glasbo, ki se nikoli ne bo tržila sama po sebi, če jo seveda želiš ohraniti takšno kot je. Nazadnje smo komaj vezali skupaj niti. Zato se mi je v nekem trenutku zazdelo, da mi tega res ni treba več početi. Festival sem organizirala za prostor, v katerem živim in če ta prostor ni prepoznal vrednosti tovrstne prireditve, ker so pomembnejše stojnice, potem nima smisla.

Tudi Jeff Festival je zamrl iz podobnih razlogov. Za svojo dušo si lahko jazz privoščim kjerkoli in to tudi počnem z največjim veseljem ter brez kakršnegakoli stresa. Mi je pa žal. Na začetku so me vsi prepričevali, da je festival jazza „misija nemogoče“, ker na obali prevladuje rockerska scena in jazza ni, zdaj me po vseh letih vsi sprašujejo, kaj se dogaja in zakaj festivala ni več. Ne vem. Vsi se pritožujejo, kar je seveda lahko, prav tako deliti nasvete, bolj konkretno pa nihče ne ukrepa. Vprašanje je ali bodo tudi segli v žep in pomagali.

Kako bi opredelila vlogo svojega dela v slovenskem jazzovskem prostoru?

Rada imam svoj radio in s predstavljanjem tovrstnih dogodkov, projektov ali glasbenikov poskušam ljudem širiti glasbena obzorja, pri čemer naj vsak vzame tisto, kar mu je pri srcu in duši. A ne poskušam nikamor usmerjati. Samo predstavljam.

Si kot novinarka, organizatorka in ljubiteljica jazzovske glasbe prizadevaš popularizirati ta žanr?

Pa ja, ljudje naj vzljubijo jazz! Ljubezen do glasbe je zdravilo za vse. Glasba je čarovnija. To kar počnem, pa je velikokrat Sizifovo delo. Če ne ljubiš svojega dela, tega preprosto ne moreš početi, saj tu ni nobene računice in kakorkoli gledaš, ena in ena nikoli ne bo dve. Rad imaš jazz in to ljubezen deliš z drugimi.

Krasno, če jo kdo začuti, sicer jo bo našel kje drugje.

Vsaj upam. Nekoga in nekaj pač moraš imeti rad.

jazzopis

11

Pogled iz sredice David Jarh

član Big Banda RTV Slovenija in član Jazz Bigbanda Graz Dolga leta si član tako Big Banda RTV Slovenija kot Jazz Bigbanda Graz. Če bi primerjal obe instituciji: kakšne so podobnosti med njima, v čem se razlikujejo izbor repertoarja, pristopi do samega izvajanja ...

V repertoarju ni prav nobene podobnosti, saj v Jazz Bigbandu Graz ne izvajamo niti ene klasične kompozicije oziroma skladbe, ki ne bi bila naša avtorska. In prav zato ima orkester svoj zvok. Swinga je zelo malo ali sploh nič, so pa prisotni ritmični vzorci, čez katere je napisan dejanski potek glasbe.

Precej je tudi plesnih ritmov, pri čemer naš vodja poje in če za njim ne bi stal celoten orkester, bi

12

jazzopis

Fotografija: Nik Jarh

zlahka zaključili, da gre za pop glasbo z modernimi, plesnimi ritmi. Big Band RTV Slovenija je v tem pogledu precej bolj tradicionalno usmerjen, oba orkestra pa pravzaprav druži le zasedba sama.

Dejstvo je, da gre za akustične instrumente, čeprav smo tudi te v Gradcu nadgradili in uporabljamo loope ter ritme zelo pogosto podložimo s sampli.

Zvočna paleta je izjemno široka, kar je za izvajalce dokaj naporno, ker pavza za nas ne obstaja. Ves čas imamo funkcijo in neprestano sodelujemo pri ustvarjanju zvoka. Če bi denimo neko takšno kompozicijo prinesel na pult v Ljubljani, bi bilo zelo nenavadno. Tudi tam je trajalo, da smo jih sprejeli, vendar smo poskusili. Razlike se kažejo tudi v organizaciji, saj v Avstriji nikoli ne prihaja do zamud.

Tu tega ne morem trditi, saj pogosto pride do šuma v komunikaciji, ker so tonski mojstri zaposleni v drugem podjetju, kdo drug spet kje drugje, nakar pridejo še s televizije in trdijo, da ima slika prednost,

Pogled iz sredice kar privede do zvoka, ki je preprosto nemogoč. V Avstriji tega ni. Imamo svoja dva tonska mojstra, saj bi bilo sicer preveč kaotično, vedno v ozadju vrtimo projekcijo, vsak ima svoj monitor, da bi lahko dobro slišal loope in v klasičnem smislu ni niti dirigenta, čeprav Horst-Michael Schaffer stoji pred orkestrom.

Vse zvadimo na način, da so tako dinamike kot ritmi strogo določeni in ne potrebujemo nikogar, ki bi nam nakazal vstope. Skratka, gre za dve precej različni zasedbi, pri katerih je že osnovni namen povsem drugačen. Big Band RTV Slovenija služi domači sceni in ne smemo se opredeliti, kaj bomo igrali, kajti naša naloga je, da igramo vse. Kar nam nekdo prinese na pult, moramo vzeti in izvesti, kot bi bilo naše, ne pa soditi, kaj je dobro in kaj ne. In menim, da smo precej fleksibilni ter da funkciji, v kateri smo, služimo več kot dobro.

In če primerjava neinstitucionalno sceno obeh držav?

Zdi se mi, da je avstrijska scena na precej višji ravni, da o finančnem vidiku sploh ne govorim. V Sloveniji niti en amaterski big band nima najmanjših možnosti, da bi še za tako dodelan in vrhunski projekt dobil sredstva, zato igrajo na plesih, da bi dobili denar in lahko plačali vsaj profesionalen vodilni kader. Dirigenta torej. V Avstriji imajo lokalne kulturne zveze precej denarja, ki ga namenijo tudi jazzu. V primeru, da ima zasedba dober projekt z nekim tujim uveljavljenim glasbenikom, bo dobila dovolj denarja za izvedbo. Klubska scena deluje na podoben način, vendar, to moram omeniti, je tako kot v Sloveniji situacija vse slabša, predvsem zaradi politike, ki meni, da je kultura nepotrebna in da ljudje potrebujejo le pivo in klobase.

Vsako obdobje prinese določeno razvojno stopnjo.

Bi lahko katerega izpostavil kot še posebno ustvarjalno razgibanega?

Ljudje so bili ustvarjalni vedno in povsod. Ko sem še študiral, torej nekje ob koncu osemdesetih let, je obdobje free jazza izzvenevalo. Desetletje pred tem je bil vseprisoten in ljudje so se ga preprosto naveličali. Razlogi za to so pravzaprav precej jasni: vse je zvenelo podobno in lahko si ga igral, ne da bi o glasbi sploh kaj vedel. Trend današnjega časa pa je tako v Avstriji kot pri nas preslikavanje ameriških

vzorcev, kar mi ni všeč. To, kar glasbeniki ponudijo kot rezultat svojega dela, zveni kot nekaj, kar je bilo v New Yorku predstavljeno pred petimi leti. To pa je še vedno nekakšno poustvarjanje, pri čemer gre za posledico šol. Imamo namreč ogromno orodij, vendar so ta namenjena sama sebi.

Kaj bi bilo treba spremeniti, da bi glasba nastala in živela v okolju, katerega del je?

Težko je reči, kaj bi morali, vsekakor pa bi bilo nujno, da bi klubi, ki so se v preteklosti izkazali in gojijo sceno, dobili finančno podporo. Potem bi se marsikaj spremenilo, saj zdaj z mizernimi honorarji, ki jih delijo kot posledico zaslužka od pijače, privabijo na oder le študente srednje glasbene šole. Ti pa bi prišli tudi zastonj, le da bi dobili kilometrino. In to ni prav, saj se boljši glasbeniki zaradi tega držijo nazaj. V nekem širšem smislu je težko biti pameten, kaj vse bi se moralo spremeniti, menim pa, da so danes glasbeniki pretirano obremenjeni s tem, kaj vse je že bilo in kaj vse se še morajo naučiti. In to tudi zares naredijo. Naučijo se številnih segmentov in jih zlagajo v novo celoto, vendar to ni nekaj, kar pride iz njih. Inovativnost se vedno začne pri tebi, od znotraj, nakar moraš imeti pogum zbrati skupaj zasedbo in predstaviti, kar počneš, pri čemer ti je povsem vseeno ali boš všečen ali ne.

Tako pa pridejo iz šol in drugih institucij, kjer je vse preverjeno in ukalupljeno. Joshua Redman je posnel nekaj, nekdo drug nekaj drugačnega in potem hitro pride do tega, da bi tudi mi radi delali tako. Kar ni prav. Do sprememb je težko priti in je podobno vprašanju, kako bi se politika morala spremeniti, da bi se spremenili ljudje. Vsi so zelo pametni, vendar se odgovor nahaja pri vsakomur doma. Prepričan sem, da je osnova vsega strah, ta je tisti, ki zavira tako odprtost ljudi kot glasbeno ustvarjalnost. Gre za isti koren. Pravzaprav so vse politike usmerjene v to, da čim bolj prestrašijo ljudi in da ti postanejo veseli, ko se sprejme nov zakon, s katerim bodo kaznovali „tiste grde“. Na podlagi podobnega modela delujejo kulturne institucije. Če nekdo zagovarja, da je treba predstavljati le ekstremen free jazz, medtem ko drugim niti ne dovoli pogajanja, gre spet za njegov strah, ker se boji, da bi ga kdo obsodil, češ da ponuja banalen jazz. Sam pa menim, da banalna glasba sploh ne obstaja. Obstaja le tista, za katero nekdo stoji z jazzopis

13

Pogled iz sredice vsem srcem in ne zato, ker bi bil za njeno izvajanje dobro plačan, ter tisti, ki igrajo za denar, pri čemer znova ni integritete ali poguma. Samo strah.

Bi rekel, da sta Slovenija in Avstrija v glasbenem smislu samozadostni?

Nikakor, saj vsi poslušamo vse. Je pa spet tako, da so tisti, ki poslušajo manj, bolj v strahu. Morda nočejo poslušati moderne glasbe, temveč samo tisto, ki je plod šestdesetih ali petdesetih let. Kar je pravzaprav legitimno, saj mora biti, kajti živeti mora tudi starejša glasba. V njej so korenine. Nekateri glasbeniki so poustvarjalci po duši, zato se ne podajajo v neke raziskave, temveč se le identificirajo z določenim stilom, ki ga tudi izvajajo. Povsem človeško je, da se združijo tisti, ki verjamejo v iste reči. A na splošno menim, da smo Slovenci zelo prestrašeni. In ko si prestrašen, se gibaš le v svojem območju, kjer je vse preverjeno. Na Nizozemskem, na primer, so ljudje odprti kot knjiga. Ni mi všeč in ne bi živel tam, a so ljudje krasni. Nemudoma te nagovorijo, začnejo pogovor in nimajo nobenega strahu. Slovenec se ti postavi ob bok, te oceni, kakšen si, in že ima o tebi določeno mnenje, ki pa ni tvoje. Tu stvari preprosto ne tečejo kot bi morale, kar je povsem razumljivo, saj če v sebi nosiš strah, so ti vsa vrata zaprta. Če pa strahu ni, se ti vsa odpirajo. Enako je v glasbi. Če bi se ozrl tako na slovensko kot avstrijsko glasbeno sceno in ju primerjal, bi lahko izpostavil prednosti ali pomanjkljivosti ene oziroma druge?

Nerad govorim o prednostih in pomanjkljivostih, saj lahko vsaka prednost zelo hitro postane pomanjkljivost in obratno. Menim, in tako tudi skušam gledati na stvari, da je vse vzajemno. Politiki v Sloveniji nam radi rečejo, da nimamo možnosti, ker smo tako majhni. Namesto tega bi nam morali govoriti, da imamo zaradi svoje majhnosti vse možnosti. V enem samem trenutku lahko povsem obrnemo čolniček, tako malo nas je, medtem ko Nemčija za to, da obrne svoj tank, potrebuje čas. Tako razmišljam in tako skušam tudi delovati, saj na ta način vplivam na sceno in jo ustvarjam. Pomembno je, da si pristen in se poistovetiš z jezikom glasbe, ki jo izvajaš.

14

jazzopis

Kratek pregled razvoja Jazz Bigbanda Graz Začetki Jazz Bigbanda Graz segajo v leto 1998, ko se je zasedba pod vodstvom Sigija Feigla imenovala Big Band Süd in je imela sedež v Leibnitzu. Orkester je izvajal standardni jazzovski repertoar, ki ga je občasno nadgradil s katero od avtorskih kompozicij svojih članov, s čimer je nakazal, da tovrstne zasedbe lahko posežejo tudi po povsem drugačnem zvoku. Kmalu zatem je bil projekt izbran na petletnem razpisu občine Gradec, kar je prineslo reorganizacijo. Orkester se je preimenoval v Jazz Bigband Graz, nekateri člani pa so ga zapustili, saj se je postava profesionalizirala. Nekaj let so še delovali po klasičnem modelu, za katerega je značilno izvajanje izbranega repertoarja, običajno pogojenega s solističnim gostom iz Amerike, s katerim se izpelje krajša turneja, v tem primeru po Avstriji, vendar so imeli člani drugačno vizijo, zaradi česar je Sigi Feigl umetniško vodenje prepustil Horstu-Michaelu Schafferju, medtem ko je organizacijski del prevzel Heinrich von Kalnein.

Začelo se je obdobje eksperimentiranja, rezultat tega pa je tudi avtorska kompozicija Slow Chord Jam, ki je plod dvodnevnega snemanja v Mariboru, kjer so člani prosto improvizirali. V ospredje so namreč prišle posamezne teme in motivi, ki so se zlili v celoto. Hkrati se je zvočni spekter orkestra močno spremenil, zaradi česar ga tako splošna kot strokovna javnost razlikujeta od klasičnih big band zasedb. Čeprav gre za standardno zasedbo, so kompozicije, ki večinoma prihajajo izpod peresa Horsta-Michaela Schafferja, grajene drugače: razvijajo se zelo počasi, ob čemer je poudarek na ponavljanju in polifonih elementih, pa tudi ritmičnem pulziranju ter solističnih vložkih, ki ležejo čez celoten orkester.

Snemali so že pred tem, vendar so v obdobju raziskovanja posneli tri projekte, pri čemer so v goste povabili soliste, ki so izstopali iz koncepta jazzovskih zasedb. Na prvi tovrstni plošči Electric Poetry & LoFi Cookies (2008) je tako gostovala Barbara Buchholz na tereminu, prvem elektronskem instrumentu, izumu ruskega znanstvenika Leona Teremina. K drugi, Urban Folktales (2012), so poleg nje v goste povabili še Christofa Dienza na električnih citrah in Matthiasa Loibnerja na električnemu hurdy gurdyju, tretja plošča True Stories (2015) pa je prinesla obrat, saj so se pridružili različni instrumentalisti iz Evrope.

Vse plošče so pospremile koncertne turneje, vendar kljub temu, da zasedba deluje na profesionalni ravni, njihovo delovanje ni stalno, temveč projektno, v obliki intenzivnih in osvežitvenih vaj, ki potekajo v skladu s koncertnimi ali snemalnimi potrebami. To tudi omogoča, da člani Jazz Bigbanda Graz prihajajo tako iz Avstrije kot Italije, Madžarske, Nemčije, Švice in Slovenije, katere predstavnik je David Jarh.

Jazzoglasniki

Marko Črnčec

Fotografije: Dejan Bulut, Nika Hölcl Praper in osebni arhiv

pianist Marko Črnčec (1986, Sveti Jurij v Slovenskih Goricah) je odraščal v okolju, kjer je bila prisotna narodnozabavna glasba, medtem ko za jazzovsko glasbo vse do srednje šole ni niti slišal. Zato ne čudi, da je v svojih začetkih posegal prav po tej zvrsti, ob kateri je preživel veliko časa že v najzgodnejšem otroštvu. »Pri treh letih sem dobil prvo harmoniko in z njo vse dni strašil po hiši. Dedek mi je pripovedoval, da sem zmogel ves dan sedeti v dnevni sobi in gledati ter poslušati narodnozabavne ansamble, v mislih pa sem bil v svojih svetovih.« Vendar je glasbeno šolo kljub temu začel obiskovati šele s sedmimi leti, kot večina otrok. Instrument, s katerim se je družil prva leta izobraževanja, je bil seveda harmonika, medtem ko je na klavir prešel pri desetih, kajti »profesor Alojz Peserl mi je dejal, da se s harmoniko ne morem dovolj izpostaviti in da bi bilo bolje, če se začnem učiti klavirja. S tem pa se zdaj težko strinjam,« je iskren Marko, ki se je po končani osnovni glasbeni šoli pod mentorstvom Slavice Kurbus vpisal na Konservatorij za glasbo in balet v Mariboru, kjer je študiral pod mentorstvom profesorice Milene Sever. »Tam so bili nekateri

glasbeniki odprti za različne žanre in zgodilo se je, da sem se prav tam prvič srečal z jazzom.

Nemudoma me je pritegnil. Začel sem ga poslušati, igrati in dve leti za tem odšel na sprejemne izpite v Gradec,« kjer se mu je življenje povsem spremenilo, čeprav o tem, da se bo posvetil glasbi ni bilo nikdar nobenega dvoma.

Zasluge za preobrat gre v največji meri pripisati njegovemu profesorju v zadnjem letniku, pianistu in pedagogu Olafu Polziehnu. »Prišel je šele zadnje leto, bil strog in neverjetno iskren, a mi je odprl obzorja. Prenesel mi je resnico o igranju, me postavil pred ogledalo in ob njem sem se počutil veliko boljšega. Predlagal mi je tudi, da se pobliže spoznam s Keithom Jarrettom, kar mi je obrnilo življenje na glavo. Začel sem igrati popolnoma drugače ...« Nastopanja je sicer vajen že od otroških let, saj je z bratom in njegovim prijateljem imel skupino, s katero je igral na družinskih zabavah. »Doma so me vedno podpirali, nikoli me niso ovirali ali zatirali, vendar je bilo nenavadno. Bili smo na vasi, igral sem harmoniko, nato pa zašel v svet jazza,« razlaga

jazzopis

15

Jazzoglasniki

»Ustvarjalnost premika človeštvo, « kajti ustvarjeni smo za sodelovanje.

Keith Jarrett

Marko, ki se je za Gradec odločil tudi zato, ker je bil že takrat del številnih zasedb, s katerimi je muziciral in bi mu večja razdalja predstavljala težavo, mu morda prinesla celo odtujenost.

Hkrati z razvijanjem izvajalskih so se dopolnjevale tudi njegove veščine komponiranja, saj je imel od nekdaj »potrebo po izražanju. Sploh jazz, ki je povečini improvizirana glasba, spodbuja ustvarjalnost, zato težko ostaneš le izvajalec.« Sicer na albume gleda kot na dokumente, ki pričajo o določenem obdobju življenja in ustvarjalnih tendencah, s pomočjo katerih spozna, kdo je in kako razmišlja. Pri tem najpogosteje povabi k sodelovanju kar »najljubše glasbenike na svetu.

Pri prvi takšni izkušnji, snemanju albuma Moral Interchange, moram omeniti svoj prvi obisk New Yorka. Ko smo pristali z letalom, so me cariniki namreč zadržali in v tem času sem izgubil računalnik, na katerem sem imel shranjeno vso glasbo, ki sem jo nameraval posneti. Takrat mi je bil v neizmerno pomoč saksofonist Lenart Krečič, ki je v tistem obdobju živel v New Yorku. Z njegovim motorjem sva se večkrat peljala na letališče v New Jersey, kjer naj bi prevzela moj računalnik. Bil je november, mrzlo je bilo in še tedne zatem ga nikakor nisva našla. Nazaj sem ga dobil šele čez dva meseca, tako da sem bil primoran kompozicije spisati na novo, po spominu.« A izkušnja je bila kljub temu tako dobra, da je od takrat redno zahajal v New York vsaj dvakrat letno, pred dvema letoma pa se je tja tudi dejansko preselil. »Če sem se za študij v Gradcu odločil zaradi bližine, čeprav sem imel občutek, da odhajam nekam zares daleč, saj za kaj več niti nisem imel poguma, je bilo z New Yorkom ravno nasprotno. Potreboval sem spremembo in si želel obkroženosti z boljšimi od sebe.« Mesto pa ga ni preobrazilo le kot glasbenika, temveč tudi človeka, a se je pri tem seveda spopadel z določenimi težavami, ki so se porodile ob daljšem bivanju v valilnici jazzovske glasbe, predvsem z navajenostjo, da ves čas igra, kajti tam so bili koncerti, vsaj na začetku, redkejši.

16

jazzopis

»V resnici gre za spopad z egom, razvajenostjo in posledicami programiranja tvojega okolja nate.

Navajen si spodbude, medtem ko se moraš tam osvoboditi pritiska talenta. Igraš, in to je vse,« pove Marko in nadaljuje, da je New York »mesto, v katerem se na področju glasbe ogromno dogaja, a ob prihodu tja mogoče ne tudi tebi, kar v človeku lahko ustvari občutek panike. Seveda vadiš in pišeš, a je drugače. Sam sem potreboval kar nekaj časa, da sem sprejel te omejitve. Preprosto traja, da te ljudje sprejmejo in ozavestijo, da si tam. Lahko igraš s komerkoli, vendar pri osebnih odnosih vladajo določeni zadržki, kajti mesto je ogromno in izjemno dinamično. Težko je ohraniti bližnje stike, predvsem zaradi velikih razdalj in natrpanih urnikov. So pa glasbeniki na zares visoki ravni, kar je krasno, saj te prizemlji in dela boljšega.« Morda mu tudi zato, kot ob dejstvu, da ima glasbo preprosto rad, postaja vse manj pomembno ali izvaja avtorske skladbe ali tiste, ki veljajo za del standardnega jazzovskega repertoarja. »Prihajam do tega, da mi je pomembno le igranje čiste glasbe. Bistveno je, da gre zvok skozi mene, kajti pri jazzu in improvizirani glasbi je fokus le na tem, da v skladbo vneseš sebe. Gre za spiritualno izkušnjo, ki jo lahko deliš z drugimi.

Za valovanje,« razmišlja Marko, ki je v New Yorku spoznal, kako pomembno je zadovoljstvo s samim seboj. »Mnogi umetniki se zatečejo v odvisnost zaradi žalosti, ker ne uspejo dosegati lastnih meril, kar je kot bi celo življenje zanikal svoje potrebe in vsem le prikimaval. Prej ali slej zboliš. Življenju je treba dovoliti, da teče po svoje.« ture (B.A.S.E., 2010), Avtorski projekti: Signa.E. , 2010), Devotion Moral Interchange (B.A.S

14), Ruthenia (Fresh (Whirlwind Recordings, 20 Sound New Talent, 2017)

Poseben dosežek: uvrstitev albuma Devotion med dvajset najtehtnejših jazzovskih izdaj leta 2014 v eni najbolj branih jazz publikacij na svetu (Mark F. Turner, All About Jazz)

Jazzoglasniki

Izsek iz kritike albuma Devotion Phila Barnesa v All About Jazzu:

Prisila mu je od nekdaj ovirala naraven pretok trenutka, zato pri komponiranju ohranja najčistejšo obliko. »Ne oziram se na pravila, temveč igram, kar prihaja izpod prstov, nakar se poslušam. Kar mi je všeč, vzamem in preoblikujem ter razvijem v kompozicijo.« Prav iz tega razloga ima rad tako koncertne kot studijske izkušnje, pri čemer »je studio najboljši pokazatelj, kako igram in kako se odzivajo moja čutenja. Sam sebi sem kritik, saj se takrat izkaže ali se zaigrano ujema s tem, kar sem čutil ali pa sem se želel le rešiti bremena. Kot v življenju. Studio je dokumentacija, medtem ko so koncerti v resnici pretakanje energije z ljudmi, so nekakšna praznovanja.« Navsezadnje je drugačna vsaka izkušnja, ki v nas zasadi novo znanje in nas popelje korak naprej. Življenje in glasbo Marko dojema kot »mentalno potovanje in spiritualno doživetje. Najlepše je nekoga ujeti na tej astralni ravni, kajti moje glavno vodilo je igrati s srcem.

Takrat lahko muzikalno izkušnjo delim z drugimi in v tej skupinski meditaciji plavam v območju neznanega,« še zaključi. Občasno mu je nekoliko žal, da se ni prej podal v New York, morda celo na študij, a le zato, da bi se prej »vživel v okolje, kajti na ta način iste ljudi videvaš vsak dan, kar prinese posebno vrsto zaupanja. Vendar obžalovati pomeni tudi ne biti zadovoljen s tem, kar si in kjer si danes, tako da ne obžalujem absolutno ničesar!«

»Prvo, kar zadeva glasbo na tem albumu, je obvladovanje različnih ritmičnih in kompozicijskih nastavkov. Medtem ko sodobni ognjemet uvodnih g Being There in Schizo prinaša poživljajoč dialo i rskim klavi i čnim klasi imi med Črnčcevimi močn očnim mog ] Shim k [Mar linijami in Shimovim tenorjem, slednji v skladbah Gonzalost in Late uporablja midi kontroler, kar prinese jazz-funk vzdušje v Hancockovem ali morda Coreaovem stilu. Ta pripravljenost na eksperimentiranje a z različnimi instrumenti je nedvomno močn ko in prinaša korist kompozicijam, medtem raznolikost zvočne palete pomaga ohranjati pozornost poslušalca.«

Kako opredeljuješ jazzovsko glasbo?

Jazz je postal zelo občutljiv termin. Obstaja gibanje, ki ga je sprožil znani trobentač Nicholas Payton in se imenuje BAM. Ta trdi, da gre za zanimivo besedo, ki je zašla in da bi mnogo glasbe, opredeljene kot jazz, morali imenovati „black american music”. Zame je jazz … prihajam iz Svetega Jurija, kaj torej vem o jazzu? Najbrž nič. Igram ga, poslušam in všeč mi je njegov zvok, blizu mi je njegova sonična sfera. Kot termin pa je jazz zame popotovanje. Improvizirana glasba v nekem tradicionalnem okviru danega trenutka, kar je na nek način zelo globoko. Prav zato je povezana z nečim večjim od stvarnosti, ki jo vidiš z očmi. Jazz je zame lepa, pogumna, sočutna umetniška zvrst, kjer prevladuje ranljivo komponiranje.

jazzopis

17

Jazzoglasniki Občasno se srečamo s stališčem, da v Sloveniji jazza ni, je le glasba z njegovimi zametki. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Na splošno se težko sprijaznim s „predalčkanjem�. Če ima glasba izrazno moč in ljudem da nek občutek, mi je povsem vseeno, v kateri žanr sodi.

Res pa je, da je vse manj swinga in da včasih na slovenskih odrih srečujemo ljudi, ki v tujini nimajo prepoznavnosti, kar je nekoliko nenavadno, sploh glasbenikom, ki morda že desetletja potujejo ter muzicirajo po svetu. Sicer se v Ljubljani na tem področju dogaja nezanemarljivo število dogodkov; težava je bolj ta, da ljudje ne obiskujejo toliko jazzovskih koncertov in v New Yorku mi je všeč prav ta podpora. Ljudje so navzoči, da bi te podprli. Zato menim, da so si tisti, ki trdijo, da scene ni, v prvi vrsti krivi sami. Ni je, ker je ne naredijo. Ratko Divjak, na primer, legendarni slovenski bobnar, pride takorekoč na vsak koncert, druži se z mladimi in trdi, da je trenutna jazzovska scena najbogatejša v zgodovini slovenskega jazza. Jasno, če ni vzornikov, scene ni in tu je osnovna napaka. A opažam, da odnosi med glasbeniki postajajo bolj zdravi, saj se naša generacija druži z mlajšimi od sebe in jih spodbuja. Sam tega nisem imel. Zalet mi je dal šele kitarist in skladatelj Igor Bezget, ki je s tega vidika zame eden najpomembnejših.

Se ti zdi, da ima slovenski poslušalec jazzovske glasbe enake možnosti za spoznavanje tega žanra kot ameriški?

Ne, ker ni kakovostne izpostavljenosti in ker ljudje nimajo možnosti vsak dan poslušati več deset vrhunskih umetnikov. V Ameriki so ti na vsakem vogalu, celo v parku, zato ne potrebujejo časopisa, čeprav je dobro, da obstaja tudi tovrstna oblika vsebin. Poleg tega gre za njihovo ljudsko glasbo, čeprav menda danes mladi več ne poznajo ne jazza ne Michaela Jacksona in je na tem področju situacija precej črna. Izobraževanje pri nas je v primerjavi s tamkajšnjim precej boljše. Njihove specializacije so sicer zelo dobre, vendar je osnovna izobrazba dokaj šibka, kar vodi v slabo razgledanost in zavedanje o tem, kaj se dogaja v svetu, ki ne vključuje Amerike.

A na splošno so Američani mnogo boljši raziskovalci od nas; poslušajo in premislijo, zakaj jim je nekaj

18

jazzopis

všeč ali ne, pri čemer znajo biti kritični. Pri nas je ravno nasprotno, saj ljudje zelo hitro pametujejo, poslušajo mnenja drugih in se jim kar pridružijo, kajti če tako misli on, bom tudi jaz, pa sva že dva in zato kar smo. Tovrstni koncepti zelo hitro pripeljejo do samooklicanih umetnikov, ki tu zlahka prejadrajo skozi življenje, ker preprosto ni dovolj velike konkurence in ozaveščenosti. V New Yorku je ogromno dokazovanja in prav zato kmalu ugotoviš, da je najbolje, če si, kar si. Preprosto ne moreš lagati. Tamkajšnje okolje ti da moč, da sprejmeš sebe in igraš iz sebe. Že Richard Wagner je dejal, da kdorkoli bo skrunil glasbo do te mere, da jo bo uporabil za to, da nahrani svoj ego, izpostavi sebe in glasbe ne žrtvuje bogu, naj bo preklet za vse čase.

Dobre reči morajo biti narejene počasi, potrpežljivo in morajo imeti lok. Prevodnost je tisto, za čemer najverjetneje stremimo vsi.

Bi lahko primerjal položaj jazzovskih glasbenikov v Sloveniji, Avstriji in Ameriki?

Z Gradcem pravzaprav nisem bil nikoli povezan, saj sem se ves čas vozil in vse skupaj jemal le kot študij. Želim pa poudariti, da sem izjemno počaščen zaradi sodelovanja z institucijo, kakršna je Big Band RTV Slovenija. Imeti možnost predstaviti lastno glasbo na takšni ravni je blagoslov, kajti veliko ljudi te priložnosti nima. Vesel sem, da se v Sloveniji to dogaja in vidim, da se vse premika v pravo smer.

V Ameriki je to težko, kajti močne institucije, ki bi predstavljale center, imajo le večja mesta in ta podpirajo zares velike zvezdnike. Ostali so prepuščeni boju na sceni in turnejam. V tem vidim največjo razliko.

Po katerih zakonitostih sicer deluje ameriški svet glasbe?

Gre za povsem drug svet in ne vem natanko, kako bi ga opisal … je več možnosti. So ljudje, ki se družijo samo z določenimi glasbeniki, saj imajo pred seboj cilj, in ti, s katerimi se družijo, jih lahko pripeljejo do njegove uresničitve. Na vse gledajo skozi prizmo tega, kaj jim prinese in z drugimi rečmi ne izgubljajo časa. Nasprotno drugi le hodijo od zabave do zabave. Imaš pa ljudi, ki imajo preprosto radi glasbo. Moja izkušnja je, da moraš le delati dobro

Jazzoglasniki Kaj šteješ za svoj največji uspeh?

in biti iskren. Koncertov ne iščem, saj ti kar pridejo.

Ljudje te sprejmejo, seveda počasneje, ker je ogromno vsega, vendar gre za zelo preprost način, ki ga imenujemo mreženje. Nisem tip človeka, ki bi se predstavljal drugim in jih spraševal, ali me potrebujejo. Družim se, igram, pokažem, kdo sem in kakšna je moja glasba, nakar me življenje pelje po moji poti. Ničesar ne vsiljujem in zadnje čase se tudi ne počutim več krivega, če nisem zunaj prav vsak dan. Izbire je toliko, da neizbira nujno vodi v krivdo, zato moraš spustiti te nujnosti in živeti svoje življenje. Če te pot zanese na neko mesto, je v redu, sicer prav tako.

Da sem živ. Da se zjutraj zbudim in sem miren, da miren zaspim. Da lahko delam, kar imam rad. Glasbo torej. Na svoje življenje ne gledam skozi prizmo uspešnosti. Če delaš z dobrimi nameni, si korekten do ljudi, se zgodi najboljše. Nekateri doživijo uspeh, drugi ne, a se s tem ne obremenjujem. Izbira, kaj početi, se mi zdi že sama po sebi privilegij.

užitek. Na »Igrati z Markom mi je bilo v inovića sem snemanju albuma Vladimirja Kostad . Je izjemen njem igra bil navdušen nad njegovim ritmom nim fekt per , niko pianist z neverjetno teh je tudi pa tem ob , jazz za in globokim občutkom ga se tete naš ga vse adi Zar mogočen komponist. .« njim z anja zicir mu a veselim pogostejšeg Seamus Blake, jazzovski saksofonist

(Amerika)

Jazz Club

Ljubljanski grad september – december 2018

Skalna dvorana, vsak petek Jazz. Funk. Blues. Latin. Rock. Pop.

@Ljubljanskigrad

Ljubljana Castle

ljubljanacastle

ljubljanskigrad.si

jazzopis

19

Jazz med ljudmi Žan Anderle Fotografija: osebni arhiv

navdušenec nad jazzovsko glasbo

življenje il n e m e r p s e j i Jazz m

»Swing in improvizacija,« odvrne na vprašanje, katere so po njegovem bistvene komponente jazzovske glasbe, ki jo je začel poslušati v srednješolskih letih. Prvi stik predstavlja animirani film WALL-E, na začetku katerega je bila predvajana La Vie en Rose v izvedbi Louisa Armstronga in ta ga je povsem očaral. »Prvič sem slišal kaj takšnega in kmalu dojel, da sem čakal prav na to,« je iskren Žan Anderle (1990, Bled, magister računalništva in informatike), ki je kmalu zatem odkril še Ello Fitzgerald in druge legendarne glasbenike. »Izkušnjo sem doživel kot glasbo, ki sem jo od nekdaj želel poslušati, vendar nisem vedel, da obstaja oziroma nisem vedel, kaj jazz zares je.« Morda je vzgib tako močan tudi zato, ker je imela jazzovska glasba nekoč, še posebno v Ameriki, močno družbeno vlogo, medtem ko določeni popularni žanri »v vse večji meri izgubljajo svoj pomen. Morebiti imam preozek pogled, a danes gre ogromno glasbe v neko umetno smer, ki ni več niti naravna niti človeška.«

Kakorkoli že, njemu je jazz spremenil življenje. »Predstavlja velik del mene. Nenazadnje sem se zato začel učiti trobento,« razkrije z nasmeškom na obrazu. Brat mu je namreč zaradi silnega hrepenenja ob poslušanju pred leti podaril trobento, ki je še nekaj časa ostajala nedotaknjena, nakar je le zbral pogum za učenje. »Zame je igranje izziv, saj nimam formalne izobrazbe in se še učim, kar me postavlja na novo raven. Odkar igram trobento in premorem več znanja, tudi poslušam drugače. Kot izvajalec moram biti pozoren na fraziranje in seveda sem zdaj nanj prav tako pozoren pri poslušanju.« To ga obenem bogati tudi kot člana novoustanovljenega Big Banda Bled, ki se mu je pridružil lansko leto.

Vzor pa ostaja isti, saj Armstrong predstavlja vir napredka. »Njegova življenjska zgodba le težko ne bi bila navdihujoča, saj je spremenil glasbeni svet.

Med njegovimi dosežki in odraščanjem ni nobene logične povezave, vendar je kljub vsemu uspel.

jazzopis

21

Jazz med ljudmi Fascinirata me njegova dobrota in dejstvo, da je vse življenje ostal le deček iz New Orleansa.« Tja se je odpravil tudi Žan, da bi se naužil mesta in njegove glasbe, o čemer je pisal na svojem blogu My Musings on Music, kjer premišljuje o posameznih skladbah, albumih ali izvajalcih. Vendar največ zapisov temelji na lastnih izkušnjah. »Osebni stik z glasbeniki mi veliko pomeni in najbrž tudi zato biografije vse odkar poslušam jazz ostajajo moj najljubši knjižni žanr. Rad premišljujem o tem, kakšna življenja so imeli glasbeniki nekoč in kaj vse so morali doživeti, da je nastala takšna glasba.«

Foto utrinki Jazz Ravne

22

jazzopis

Prav tako posebno vlogo imajo seveda koncerti, pri čemer prednjačijo izvedbe Nine Strnad, Lenarta Krečiča in Igorja Matkovića, a v njegovem spominu še posebno izstopa Cécile McLorin Salvant. »Menim, da se prehitro radi oglasimo, kadar kaj ni vse tako, kot bi moralo biti, medtem ko za dobre reči molčimo, čeprav bi morali izraziti mnenje. Zato sem ji nekega dne pisal, da bi ji povedal, koliko mi pomeni njena glasba, nakar sva se povezala na socialnem omrežju in ko sem nekoč po koncertu stal v vrsti za avtogram, me je prepoznala, me objela in zapletla sva se v pogovor,« navdušeno pove Žan, ki s pomočjo bloga za poslušanje jazza navdušuje tudi druge. Danes najbolj svojega sina, ki je »obkrožen z jazzom. Zdi se mi, da gre pri kreativnosti za del razvoja in izobrazbe. Če se lahko nauči jezika, se bo tudi glasbe, treba ga je le stimulirati in izpostaviti kakovostnim vplivom,« premišljuje in nadaljuje, da morda ne bo poprijel za noben instrument, temveč bo navdušen nad čim drugim. »Kar je prav tako dobro. Pomembno je le, da ima človek strast, tisto nekaj, kar ga žene. Ogenj. Ne da samo živi ...«

Jazzoglasniki Gašper Bertoncelj

Fotografije: Peter Vit in Massimo Goina

bobnar »Pogosto razmišljam o tem, od kod pride talent,« začne svojo pripoved Gašper Bertoncelj (1978, Kranj), prepričan, da je vsak dojenček sprva bobnar.

A ker se je njegovo zanimanje za glasbo stopnjevalo, ga je mama vpisala v predšolski glasbeni program, kjer je dve leti kasneje »izvedel, da v glasbeni šoli bobnov nimajo. Naštevali so instrumente, med katerimi sem lahko izbiral, in se nazadnje odločil za trobento,« se spominja Gašper, ki je do bobnov prišel šele nekaj let zatem. »Mama je videla oglas godbe, da iščejo nove glasbenike, ter me spodbudila, da se jim pridružim, češ da imajo tam tudi bobne. In natanko tako je tudi bilo. V orkestru so bili seveda amaterski glasbeniki in nekega dne bobnarju ni šlo, pa sem se oglasil, da gre za povsem preprosto stvar, nakar so me izzvali. Ker sem ritem brez težav odigral, čeprav niti ne vem, kako, saj pred tem še nisem sedel za bobni, je dirigent dejal, da bom odslej kar na bobnih.« Tako se je končno

uresničila njegova želja in čeprav ga danes trobenta osamljeno čaka v omari, je vendar prepričan, da med obema instrumentoma »obstaja povezava.

Bobni so sicer v ozadju, del ritem sekcije, medtem ko je trobenta vodilna, vendar sta si značajsko podobna. Oba sta namreč glasna in prezentna.« A če se je bobnov sprva učil sam, po posnetkih, je v srednji šoli obiskoval zasebne ure pri Ratku Divjaku.

Pred tem, takoj, ko je v sedmem razredu dobil bobne, so »prišli do mene starejši fantje, sprva, da bi me poslušali, nato so me povabili v svojo zasedbo. Naučili smo se sto jazzovskih standardov, kar je bila zame odlična šola. Še danes veliko skladb poznam prav iz tega obdobja. Jazz sem takoj vzljubil zaradi svobode izražanja in občutkov, tudi dejstva, da ima vsak instrument svoj glas ter svojo pozicijo, pri čemer so si vsi enakovredni.« Vendar ga je nekaj gnalo naprej, k večjemu in drugačnemu.

jazzopis

23

Jazzoglasniki

dve vrsti le a t a j a t s b O » laba!« s in a r b o d – e glasb Duke Ellington

»Želel sem si dati čas za razvijanje veščine, zato sem se odpravil v Linz, kjer sem spoznal Douga Hammonda, še danes mojega prijatelja in idola,« pojasnjuje in nadaljuje, da je Avstrija predstavljala »prvo stopnico. Tam sem končno delal, kar sem želel.

Prej se mi je namreč zdelo, da je šola izguba časa, tam pa sem bil jezen, če je bil praznik in je bila šola zaprta, ker je to pomenilo, da ne morem vaditi.« Vendar je tudi tamkajšnje možnosti kmalu prerasel. Čas je bil torej zrel za Ameriko in kadar se jazzovski glasbenik odpravi v deželo, kjer se je ta žanr rodil, se seveda napoti v New York. »Nemudoma sem doživel šok. Šel sem namreč na avdicijo na The New School for Jazz and Contemporary Music, kjer še danes uči Reggie Workman, in takoj, ko sem vstopil, me je pozdravil z „zdravo“. Nisem mogel verjeti,« se danes smeji svoji nepoučenosti o njegovem zakonu s Slovenko. Vendar šolanja kljub temu ni nadaljeval na omenjeni šoli, odbila ga je namreč tamkajšnja energija, zato se je vpisal na City College, ki je bil »finančno veliko dostopnejši.

Tisto obvezno vprašanje New Schoola o tem, kako bom poravnal šolnino, me je prizadelo. Mislil sem, da če si dober, lahko uspeš, vendar je tam sistem zelo krut,« prizna.

City College se nahaja v Harlemu in dejstvo, da tam uči Ron Carter, ga je navduševalo. Do prvega šolskega dne, ko je izvedel, da se je mojster upokojil. A ga je zamenjal John Patitucci. »Dobra stran številnih ameriških šol je ta, da si v centru jazzovskega sveta in tamkajšnje šole ti kot študentu omogočajo lekcije s komerkoli. Nekoga si izbereš, se z njim dogovoriš za mentorstvo, oni pa podpišejo pogodbo. Tako sem zamenjal kar nekaj profesorjev,« se spominja in pristavi, da celotno ameriško izkušnjo nosi v prijetnem spominu. »Med odraščanjem sem imel povsem druge predstave o tem, kako je tam. Ko sem prvič pristal na letališču v New Jerseyju, sem bil očaran. Bilo je kot v filmu. Amerika! Potem sem stopil na avtobus in se peljal čez najbolj zanikrne predele, vse je bilo staro, umazano, napol zrušeno.

Spet film, vendar povsem drugačen. Nato pa sem prispel na Manhattan … Toliko občutkov je bilo

24

jazzopis

prisotnih,« razlaga z žarom, čeprav vse izkušnje tudi niso tako bleščeče. Denimo tista, ko mu je kolega, s katerim je muziciral pol leta, nekega večera na 125. ulici v Harlemu pijan pokazal pištolo. »Takrat sem si rekel, da bo dovolj. Izkušenj je ogromno, v New Yorku je najpomembneje videti in poslušati vse te mojstre. Tako se največ naučiš, na koncertih, in takšen je tudi način, da začneš igrati sam.« Ameriko je sicer prepotoval po dolgem in počez z rock‘n‘roll zasedbo Izzy and The Catastrophic, kjer je zares spoznal tamkajšnje ljudi, za katere si nikoli ni mislil, da so tako prijazni in dobrosrčni. »Kuhali so nam, spali smo pri njih … Takrat sem res videl Ameriko. Gre za neverjetno dogodivščino, o kateri lahko povem vse najboljše.« A potem je znova prišel čas za spremembo. »V New York sem prišel, da bi delal glasbo, saj gre za središče jazza in vsi se zavedajo zgodovine, ne glede na to ali so njegovi meščani ali prišleki.

Ameriški pogled na glasbo mi je bil vedno zelo blizu in zanimiv. Igral sem precej, vendar sem devetdeset odstotkov časa igral za zaslužek za najemnino, kar je grozno,« ostaja realen in pove, da številni vztrajajo za vsako ceno, kajti »njim je New York zadnja točka. Sam sem si že ob prihodu obljubil, da bom odšel, če se ne bom mogel preživljati z glasbo.

Kompromisov nisem bil pripravljen sprejemati in mi jih na srečo tudi ni bilo treba.« Ob tem se mu v spomin prikrade edina neglasbena izkušnja, ko je za dva tedna zamenjal sorojaka na mestu vratarja. »Šlo je za eno od luksuznih trgovin, kamor prihajajo bogataši, ti pa jim odpiraš vrata. Ko sem jih pozdravil, so gledali skozme, kar me je nekako izničilo, razčlovečilo. Trgovci so bili zavistni in želje po denarju so jih resnično frustrirale. Takrat se mi je vse to zares zagnusilo, spoznal sem kapitalizem in stopnjevanje različnih ravni. Sam živim povsem drugače, zato tudi sem umetnik.« Poleg tega mu po skoraj desetletju razvijanja veščine tekmovalnost ni več prinašala zadovoljstva, obenem pa se je bližal čas, da si ustvari družino. »Nagledal sem se mojstrov, ki znajo vse, a se v starosti še vedno mučijo z najemnino. Sam vendar prihajam iz Slovenije, kjer

! Hard Hat Avtorski projekti: Cauti),onThe Swingers Area! (Arabesque, 2008

sper‘s Back in of Jazz (Goga, 2008), Ga Town (Arabesque, 2012)

smo se navajeni ob nedeljah malce oddahniti, iti v naravo, jesti s priborom in ne iz plastike … Čez nekaj časa sem si zaželel normalnega življenja, takšnega kot ga sam razumem pod normalno. S partnerko sva ravno takrat odšla v Tel Aviv in takoj sem začutil, da bi bilo to okolje pravo zame,« razlaga Gašper, ki zadnjih osem let živi v Izraelu. Že prvega dne so ga sprejeli odprtih rok, a najbolj všeč mu je, da »je tam toliko mladih, ki jih glasba resnično zanima. Jazz je v Izraelu izrazito ameriško naravnan, še posebno pri mladih, ki se ne bojijo ameriške jazzovske tradicije, kot se to morda občasno zazdi v Evropi.

Sam imam po štiri koncerte tedensko, kar je krasno.

Dobre strani bi rad izkoristil za življenje in morda sem pripravljen tudi na vrnitev v Slovenijo. Kajti imamo srečo, saj prihajamo iz države, v katero se lahko vedno vrnemo. Spoznal sem ogromno ljudi, ki te možnosti nimajo,« razmišlja glasbenik, ki se je v Izraelu lotil prav posebnega projekta.

Jazzoglasniki Doug Hammond o knjigi The Brush Book:

katere »Obstajale so tri knjige o igranju z metlicami, za meti, razu o želim če ati, pozn sem menil, da jih je treba ) Eda oljša (najb jem: orod tem s kako profesionalno igrati sa.

Jone a Elvin in sa Jone Joea Thigpena, tista Phillyja bistvo.

Knjiga Phillyja Joea je zelo kratka in povzame tiska. iz lu kma zelo šlo je a o, dobr Delo Elvina Jonesa je peresa Najboljša nova knjiga o metlicah pa je ta izpod Gašperja Bertonclja. plod Njegova spoznanja izhajajo iz izkušenj, ki so boben potovanj po Evropi in Ameriki, ko je igral na žnostih le z metlicami. Poslušal sem ga ob več prilo oljših in vsakič mi je dokazal, da gre za enega najb .

1999 mladih bobnarjev, kar sem jih slišal vse od leta , eniki Priporočam knjigo in predlagam igranje z glasb imi drug ter ne pa le samostojno muziciranje s posnetki mediji.«

Iz diplomske naloge je namreč ob spodbudi Douga Hammonda začel pisati knjigo o igranju bobnov z metlicami. »Gre za dokaj osebno stvar. Določeni parametri so postavljeni, vendar načeloma vsak dela po svoje, medtem ko so s palicami smernice precej bolj ozko zakoličene. V vseh letih, kar sem igral pri Mar Django Quartetu in Gypsy Swing Bandu, pa tudi kasneje v New Yorku skozi sodelovanje s triom Petra Miheliča, sem si nabral ogromno izkušenj in razvil svojo tehniko, ki mi jo je uspelo analizirati do osnov. V njej se počutim domače, odkrivam nove možnosti, vzroke in trike.« Teoretično znanje, predstavljeno v knjigi, ki je pravzaprav razdeljena na tri manjše izdaje, spremljajo tudi številni posnetki na družbenih kanalih, ki skušajo prikazati, kaj vse je mogoče zaigrati. »Čeprav tega najbrž ne bo nihče počel. Gre bolj za idejo, kajti bistvo metlic je, da naenkrat ponujajo ne le kratke, temveč tudi dolge note, prav tako različne akcente,« razlaga Gašper, čigar odlika je prav igranje z metlicami. »Za bobnarja se mi zdi zelo pomembno povezovanje z melodijo, saj drugi instrumenti to relacijo imajo,« pove in upa, da bo s to knjigo pripomogel k čim večjemu številu muzikalnih bobnarjev. »Mislil sem si in nekako tudi vedel, da bo knjiga velik projekt, nikakor pa si nisem mislil, da bo življenjsko delo,« še zaključi. jazzopis

25

Jazzoglasniki

Poseben dosežek: knjiga o tehniki igranja bobnov z metlicami The Brush Book: How to play drums with brushes Se ti zdi, da ima slovenski poslušalec jazzovske glasbe enake možnosti za spoznavanje tega žanra kot izraelski?

Kako opredeljuješ jazzovsko glasbo?

Ne bi želel postavljati teorije, kajti moj namen je izvajanje jazza in ta je zame svoboda, improvizacija ter določena kultura, ki pa je sam ne pogojujem z ameriško. Zdi se mi, da gre za eno najbogatejših glasbenih zvrsti, saj obstaja že celo stoletje in več.

Barry Harris je zelo dober primer tega, kajti razlaga standarde iz petdesetih, štiridesetih in tridesetih let. Vsak dan vadi repertoar tega obdobja, a po vseh teh letih še vedno odkrije novo pot, kako odigrati isto skladbo, s čimer dokazuje, kako bogata je ta glasba in koliko stvari ima vključenih, a hkrati ostaja dovolj odprta, da ji vedno lahko kaj dodaš in da se razvija naprej. V tem je čar jazza.

Momentum in zame zelo pomembna akustika v primerjavi z današnjimi drugimi zvrstmi, čeprav ga ne omejujem izključno na ta segment. Ga pa opredeljuje nenehen razvoj in, po mojem, swing, kajti brez swinga ni jazza. Mora imeti ritem, da se te dotakne in nekam odpelje.

Občasno se srečamo s stališčem, da v Sloveniji jazza ni, je le glasba z njegovimi zametki. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

V slovensko jazzovsko sceno je zadnja leta vsiljena glasba, ki sodi med sodobno improvizirano glasbo in ne več med jazz, za kar menim, da ni prav. Gre le za eno izmed vej znotraj ali celo na obrobju pojma jazz, ki se bogato razvija. Tudi tovrstna glasba mora biti prisotna, vendar je manj razumljiva in z vsiljevanjem te kot osrednjega slovenskega jazzovskega izdelka tako doma kot v tujini, se ta le odtujuje od povprečnega poslušalca. Jazz je bogat in velikokrat tudi nadvse prijeten ter poslušljiv, zato se ne moremo osredotočiti le na eno vejo.

Spomnimo se, da je davnega leta 1962 na Bled prišel legendarni Louis Armstrong, kasneje so v Slovenijo prišli še Oscar Peterson, Miles Davis in drugi.

26

jazzopis

Nismo tako drugačni od kogarkoli drugega. Menim, da bi moralo biti na radijskih programih, tudi festivalih, prisotne več raznolikosti, več zvrsti jazza, od dixielanda, bebopa, gipsy swinga, hardboba, modalne glasbe in vseh drugih. Samo tako bi bili ljudje dovolj poučeni, da bi lahko izbrali, kar jim ustreza in kar jim je všeč. Naloga nas glasbenikov je, da postajamo čedalje boljši, da se razvijamo. Največja težava je stagnacija. Dvigovati raven je osnovni namen, vendar je s tem treba začeti postopoma. Kdo denimo nima rad Elle Fitzgerald, pa glasba bolj jazzovsko obarvana niti ne more biti. Slovenci smo zelo majhni in hkrati na odprtem območju, zato je lažje pripeljati zasedbe, ki so na turneji, saj se nekje vmes ustavijo še pri nas.

Izrael je nasprotno temu otok, kar pomeni, da je povsod treba na avion ali ladjo, zaradi česar so po drugi strani izredno mednarodni. Vse ima svoje prednosti in slabosti.

Bi lahko primerjal položaj jazzovskih glasbenikov v Sloveniji, Avstriji, Ameriki in Izraelu? Želim si, da bi imela vsa družba manj opravka z osnovnim preživetjem ali kot se danes to imenuje, modernim suženjstvom. Za kulturo moraš biti jasnih misli, moraš imeti čas in do neke mere tudi denar. Če tega nimaš, ne gre. Evropa ima dolgoletno in bogato tradicijo klasične glasbe, ki je resna glasba, vse ostalo je „manjvredna“ popularna glasba. Do take delitve sicer pride zaradi dejstva, da mora vsaka evropska država neposredno podpirati svojo kulturo, saj bi sicer, vsaj v malih državah, ta izginila. Tako so včasih podprti umetniki, ki ne zagotavljajo nujno kakovosti, a so morda politično korektni ali ustrezni. V Ameriki vlada načelo kapitalizma, torej: ali uspeš prodati in koliko. Tam niti enega muzeja ali jazzovskega kluba ne podpira država, imajo pa zato zelo dobro razvit sistem donacij, kar je prav tako težka borba med popularno in napredno kulturo. A kdor pride do vrha, torej uspeha, ima znanje, voljo, energijo in šarm, poleg talenta in razgledanosti pa gotovo premore še dobro poslovno taktiko. Redko se zgodi, da bi bil popularen nekdo, ki nima teh lastnosti, četudi gre za izdelek korporacij.

Jazzoglasniki Po katerih zakonitostih sicer deluje izraelski svet glasbe?

Tel Aviv je mednarodno mesto, New York v manjšem merilu. Ves čas živi, ima veliko klubov, čeprav ne prav jazzovskih klubov. Na splošno imajo radi glasbo in tudi šole so povezane z Ameriko, kar pomeni, da prvi dve leti delaš v Izraelu, nato greš na New School ali Berklee. Sicer se je v Izraelu razvil fenomen imenovan izraelski jazz. Mnogi tamkajšnji glasbeniki so namreč igrali z velikimi imeni, kar jim je nadelo status zvezd, s čimer dvigujejo moralo mlajšim. Všeč mi je, kako delajo projekte in festivale – povabijo solista, vsi ostali pa so Izraelci in ko občinstvo to vidi, ozavesti, da je domače enako dobro. Glasbeniki pridobijo spoštovanje, kar je zelo pomembno.

Kaj šteješ za svoj največji uspeh?

Najbrž kar knjigo. Sicer med uspehe štejem tudi enomesečno turnejo po Rusiji s Kevinom Mahagonyjem, čeprav to niti ni uspeh, prej dogodivščina, ki mi je odkrila nove stvari in mi dala nov pogled na svet. Na splošno pa gotovo dejstvo, da se že dvajset let preživljam z igranjem bobnov.

kih bobnarjev »Zame je Gašper Bertoncelj eden red ngati z enako swi rejo zmo ki na tej strani Atlantika, sodelovala v sem i rim kate močjo kot bobnarji, s je odpeljati, New Yorku. Swinga in groova, zmožen vedno ostaja kamor zahteva glasba ter pri tem prav tako na vrhu. K melodijam in aranžmajem skladbe rav te prispeva svežino in ustvarjalnost, čep ik!« etn um vi izvajam že leta … Pra Dena Derose, jazzovska pianistka in (Amerika)

vokalistka

FA Z I O L I BÖSENDORFER SCHIMMEL K AWA I YA M A H A PETROF

jazzopis

27

Viva Jazz Forma

Začetki projekta, ki se je začel razvijati pred nekaj leti na Ravnah na Koroškem, segajo že v davno leto 1959, ko je v kamnolomu St. Margarethen v Avstriji v organizaciji Karla Prantla potekal prvi mednarodni kiparski simpozij Forma viva. Med udeleženci je bil tudi slovenski kipar Janez Lenassi in že dve leti zatem je s pomočjo Jakoba Savinška v Sloveniji odprl kar dva prostora, kjer so kiparji ustvarjali in kjer kipi tudi stojijo: enega v Portorožu in drugega v Kostanjevici na Krki. Razširitev materialov je prinesla nova delovišča. Beton je simpozij ponesel v Maribor, železo na Ravne na Koroškem, danes pa srečanja potekajo še v Makolah, kjer ustvarjajo s pomočjo mešanih materialov, in v Izoli, kjer skulpture nastajajo iz kamnov skalometa. Dokler je imela na Koroškem moč železarska industrija, so bili simpoziji redni, približno vsaka štiri leta, pri čemer so bili vedno naravnani tematsko. Postavili so smernice, kaj bodo poskušali ustvariti in povabili kiparje z vsega sveta, zato so sodelovali številni priznani umetniki, med njimi John Hoskin in Putrih Tobias. »Gre za zelo poseben projekt, razstava je namreč postavljena v urbano okolje, kar se morda zdi samoumevno, a v resnici ni, saj se umetnost običajno okvirja v določene prostore in daje pod streho. Forma viva pa dejansko poteka med stavbami in bloki,« pove Tomaž Apohal, pobudnik

28

jazzopis

projekta, ki se mu je zaradi pogostih vprašanj o skulpturah porodila zamisel o mobilni aplikaciji, s pomočjo katere bi si obiskovalci lahko ogledali razstavo. »Zaradi sobivanja s skulpturami nanje nisem bil pozoren. Najbrž jih vsi dojemamo kot gmote, katerih avtorjev ne poznamo in nasploh nimamo informacij. Obstajajo posamezne monografije, zgodbe pa so se izgubile in s pomočjo kustosa Marka Košana iz Koroške galerije likovnih umetnosti smo jih zbrali, nato pa sem pripravljal strategijo razvoja te zgodbe in utrnilo se mi je, da je Forma viva nekakšna metafora za platformo skupnega ustvarjanja. Zamisel o simpoziju se mi je zdela univerzalna in zazdelo se mi je, da je čas, da s skulpturami začnemo povezovati tudi druge umetnosti.« Tako je stopil v stik z Jazzom Ravne in skupaj so v okviru 12. Festivala slovenskega jazza pripravili prvo okroglo mizo na temo Viva Jazz Forma?, na katero so bili povabljeni umetniki in javnost, vključena v kulturno življenje na Ravnah.

Na razpravi so zbrali zamisli, ki so jih prav na Tomaževo pobudo začeli uresničevati leto kasneje.

Fotografije: Nika Hölcl Praper in Matija Primc

Viva Jazz Forma Druga okrogla miza Viva Jazz Forma. se je že približala današnji usmeritvi, udeleženci so razpravljali o možnostih povezovanja kiparske z glasbeno umetnostjo. »S tem Formo vivo ohranjamo živo. Ne gre le za skulpture, ki si jih lahko vsakdo ogleda kadarkoli, temveč si želimo, da bi te dobile kulturni program in bi postale prizorišče koncertov ter drugih prireditev,« pojasni Tomaž in nadaljuje, da je zamisel v okviru evropskega projekta podprla tudi lokalna skupnost, zaradi česar so na eni od skulptur izvedli pesniški recital ter dva jazzovska koncerta, ki sta nakazala, v katero smer se bo projekt razvijal v prihodnosti. »Takrat sem dojel, da so forme vive zanimive tudi akustično. Nekatere so namreč votle, druge polne, vse pa imajo različne zvočne sposobnosti. Oblikoval sem ekipo, v katero sem povabil glasbenika Vida Jamnika, tonskega mojstra Domna Hudrapa in snemalca Miho Kolarja. Šli smo na tri oglede, kjer smo dobili sliko, kaj nam skulpture sploh omogočajo, nato smo začeli snemati,« še pove Tomaž in doda, da so pri tem izhajali iz zvočnih sposobnosti posamezne

skulpture. »Nekaj jih je iz polnega železa, kar daje plehek zvok. Ko udariš, nemudoma usahne. Prav zato je bil največji izziv najti daljše zvoke, pri tem pa smo uporabljali različna orodja, od loka, s katerim smo vlekli, da bi dobili ton, do verig, palic, kladiva in celo ravnila, tesarskih spon, natikača, gumijastih kroglic ter stetoskopa.« Vid Jamnik, umetniški vodja projekta Viva Jazz Forma, se spominja, da je bil cilj pohoda po različnih prizoriščih »posneti in zajeti zvoke skulptur, in sicer z namenom, da ustvarimo zvočno knjižnico oziroma banko. Vanjo so vključeni vsi zvoki, od posamičnih udarcev do kratkih ritmičnih ali melodičnih vzorcev in prav ti omogočajo nadaljnje glasbeno ustvarjanje.« Tomaž doda, da pri tem nikakor ne gre za to, da bi posegali v skulpture na uničevalni način. »Zajeli smo zvoke, ki jih zdaj obdelujemo in jih uporabljamo na koncertih ter pri skladanju. Skulpture niso bile ustvarjene, da bi na njih proizvajali zvoke in to tudi ni naš namen v prihodnosti. Ne želimo, da bi te postale glasbeni instrumenti. Skušali smo le pokazati potencial povezovanja obeh umetnosti.« Tako je nastala tudi prva kompozicija, odigrana izključno na skulpturah Forma vive in sestavljena le iz zvokov, zajetih na njih, še pove Vid, ki ga je projekt nemudoma pritegnil.

Gre namreč za prvo tovrstno kompozicijo na svetu, ustvarjeno izključno iz kovinskih skulptur. In takrat se je rodila zamisel o jazzovskem kvartetu, ki ga sestavljajo Vid Jamnik na vibrafonu, Jure Praper na kitari, Matic Črešnik na tolkalih ter Matej Mirnik na klaviaturah, čigar naloga je predvsem »skrbeti za atmosfero. Dodajam različne zvoke skulptur, ki smo jih posneli, jih malce tudi preuredim in obogatim s kakšnim efektom.«

jazzopis

29

Viva Jazz Forma Zasedba se je premierno predstavila v okviru 13. Festivala slovenskega jazza. Koncert je poleg igranja na instrumente vključeval zajete glasbene motive. »Zvoke na forma vivah smo sprožali s pomočjo različnih kontrolerjev, medtem ko je nastop vključeval celo živo igranje na skulpturo, ki je gotovo ena izmed bolje zvenečih,« pove Vid. Jure Praper doda, da je program zanj povečini napisal Vid. »Sam sem dodal eno kompozicijo, Matej drugo in skupaj smo ustvarili celoto, ki je imela rdečo nit.

Gre za preplet modernega jazza, rocka, ambientalne glasbe in elektronike, kar predstavlja dobro platformo za raziskovanje, ravno zaradi raznolikosti in pestrosti kompozicij, ki te silijo, da nenehno krmariš med razpoloženji ter prek ritmov, harmonij in zvokov ustvarjaš različna občutja ter ambiente.« Koncerta se je udeležil tudi David Novak in bil tako navdušen nad izvirnostjo zamisli kot tudi koncertno izvedbo takratne zasedbe, da je že na naslednjem dogodku, imenovanem Viva Jazz Forma – igrišče, sodeloval. »Dogodek bi lahko umestili med koncert, jam session in odprto vajo. Ni bil nič od tega, a je vseboval prvine vseh treh. Zamislili smo si, in temu bomo skušali slediti tudi na prihodnjih srečanjih te vrste, da bi šlo za preizkušanje novih glasbenih idej in spontane igre, ki bi pripeljala do nečesa novega,« pove Vid in nadaljuje, da je zares prišlo do novih rešitev, te pa nameravajo vključiti v obstoječe glasbeno delo. »Gre za naslednji korak te zgodbe, saj se je s prihodom Davida zasedba že preobrazila v kvintet. Kompozicijo želimo razširiti, da bo nastalo kompaktno, celostno glasbeno delo, ki bo trajalo eno uro.« V okviru tega dogodka so uporabili posebno skulpturo, sestavljeno prav za to priložnost. »Imeli smo različne verige, kovinske kroge, celo zavorne plošče avtomobilov, ki smo jih zvarili in na izdelek nazadnje igrali,« pove Matic Črešnik.

30

jazzopis

Ob vsem tem ne gre dvomiti o razvijanju projekta tudi v prihodnje, pri čemer vsak dodaja svoj košček v mozaiku. »Namen je ustvariti kontinuiteto koncertov, katerih osrednje vodilo je seveda jazz v najširšem možnem smislu in, verjamem, posneti serijo plošč. Glede na to, da na Ravnah obstaja tradicija Forma vive in da se je v zadnjem desetletju tu udomačil še jazz, je preplet obeh svetov povsem naraven,« razmišlja Jure ter dodaja, da je v načrtu mobilna skulptura, ki bi jo bilo mogoče prenašati in igrati nanjo na vseh koncertih. Tomaž upa, da bo zvočna banka kmalu na voljo tudi drugim umetnikom. »Zajeli smo ogromno zvokov. Morda bi lahko razpisali celo natečaj za glasbenike, ki bi iz njih ustvarili lastne kompozicije.« Vid razmišlja o zaokroženosti projekta, ki bi ga lahko predstavljali na vseh odrih in bi ponesel glas o teh skulpturah, razstavi in mestu po vsem svetu. David pa odhaja še korak dlje in predlaga razširitev instrumentov: »Kasneje bi lahko vpletli zvoke drugih elementov kot so žice na mostovih ali železne in lesene konstrukcije določenih stavb. Tako bi forme vive predstavljale le enega od instrumentov v kompozicijah.« A ne glede na to, v katero smer se bo Viva Jazz Forma razvijala naprej, se vsi veselijo, ker je, kot pove Vid, »nadvse preprosto vprašanje skupaj z veliko mero radovednosti ustvarilo nekaj zelo zanimivega in prepričan sem, da predstavlja edinstven pristop k avdio-vizualnemu delu. V resnici gre za projekt, ki ima že petdesetletno tradicijo, vendar ga s svojim delom ponašamo v prihodnost, z novo glasbo, manipulacijo zvokov in izpeljavo novih zvočnih motivov ter krajin. Prav zato menim, da gre za lepo združitev preteklosti in prihodnosti.«

Vid Jamnik, umetniški vodja, komponist in vibrafonist

»Prepričan sem, da gre za izjemno lepo povezavo glasbene in likovne umetnosti in si upam trditi, da ne ena ne druga skozi Viva Jazz Formo nista prikrajšani.

Celo nasprotno. Privabljamo pozornost k tem čudovitim likovnim skulpturam, ki jih vse prepogosto dojemamo kot nekaj samoumevnega in se sploh ne zavedamo njihove vrednosti.

Kot avtorja in vodjo projekta so me navdihnile in le upam lahko, da bomo tudi v prihodnosti izkoristili njihov potencial.«

Viva Jazz Forma

Matic Črešnik, tolkalec

»Z Vidom načrtujeva prenosljivo forma vivo in že imava tudi skice zanjo. Pomembno je namreč, kako bi bila videti, kako bi bila sestavljena, kakšne materiale bi bilo treba uporabiti in, seveda, kako bi zvenela.

Zamisel je zaenkrat še v nastajanju, vendar bi s pomočjo nekoga, ki to zna, lahko sestavili skulpturo, ki bi jo bilo mogoče prenašati naokrog in jo posledično uporabljati pri koncertih, ki se bodo šele odvili.«

Matej Mirnik, klaviaturist

»Vid za vsako srečanje pripravi rdečo nit, v katero vsak od sodelujočih doda solističen vložek ali drug, zanj značilen element. Sam tega dejansko ne dojemam kot vajo, saj se dobimo, prepustimo energiji in uživamo.

Drug drugemu pustimo proste roke, kar je zelo pomembno, saj lahko vsak naredi po svoje in doda projektu vrednost, ki se zdi pomembna njemu samemu.«

Jure Praper, kitarist

»Moja vloga pri projektu je igrati vse, kar je napisano, dopisano in tudi nenapisano ter z zvoki in efekti kaj podložiti, pobarvati ali ustvariti kakšen lep, tudi moteč zvok ali šum. Idejno se mi zdi zelo dobro zastavljeno, saj se je rodilo v okolju z železarsko tradicijo, ki je že od nekdaj zaznamovano s Forma vivo in zapuščina umetnikov je vidna po vsem mestu. Gre za lepo zabeležko nekega obdobja, časa in za skupek ustvarjalnih energij.«

Tomaž Apohal, pobudnik projekta

»Ustvarili smo nekaj, kar prvotno ni imelo muzikalne vloge in zato smo morali biti iznajdljivi ter izvirni. Vendar smo želeli pokazati ostalim glasbenikom, da so forme vive lahko izvir zamisli. Bistveno je, da navdihujemo drug drugega in ta projekt je naša interpretacija tega, kako najti nove načine ustvarjanja, bodisi glasbene, likovne ali pesniške. Gre za to, kako se kot ustvarjalec znajdeš v neki situaciji, ali vidiš potencial za nekaj novega, drugačnega, ali pa se ustrašiš izziva.«

David Novak, basist

»V poplavi informacij, ki smo jih deležni na vsakem koraku, je prav redko najti izvirne zamisli in jih potem dejansko še uresničiti. Ustvarjanje nečesa novega je vsaj zame posebno vznemirjenje, ker pogosto niti ne veš, kako bo na koncu izpadlo, a že sama pot ustvarjanja daje pozitivne občutke in nevsakdanje izkušnje. Vsekakor se je treba prepustiti toku in skušati ohraniti odprtost uma, kot nekoč davno v otroštvu, ko smo se igrali v peskovniku in ustvarjali gradove ter pasti.« jazzopis

31

Jazzoglasniki Mirna Bogdanović

Fotografije: Dovile Sermokas

vokalistka

Okoli nje je bila vedno glasba, a nikdar jazz. Njen oče je za svojo dušo igral kitaro in pel ter tudi snemal in koncertiral, pri čemer se je oziral po starem rocku Balkana. Pogosto se mu je pridružila tudi sama. Verjetno predvsem iz nostalgije in hrepenenja po rodni Bosni, ki jo je družina zapustila ob začetku vojne ter se preselila v Maribor, od koder prihaja mama Mirne Bogdanović (1990, Sarajevo). Na ta način se je vanjo zasejalo glasbeno seme, ki ga je v prihodnjih letih na urah klavirja razvijala v glasbeni šoli, se nato vpisala na glasbeno akademijo v Ljubljani, vendar »po enem letu ali še prej vse skupaj pustila. Nekako mi ni ustrezalo,« pove in doda, da je hkrati obiskovala jazzovsko petje v Celovcu, kamor je hodila dve leti. »Jazza nisem poslušala vse do srednje šole. Bila sem klasična pianistka in obenem pela v različnih popularnih skupinah, vendar mi je ta preprosta glasba začela presedati. Že po nekaj mesecih sem se naveličala pesmi, ki smo jih izvajali, in si zaželela kompleksnejše glasbe.« Tako jo je pot pripeljala do jazza, za katerega je potrebovala kar nekaj časa, da bi odkrila tisto, kar ji je zares všeč. Tudi zato še

danes meni, da »ga veliko ljudi ne posluša, ker če se že odločijo priti na jazz koncert, pogosto naletijo na zvrst, ki je morda pretirano abstraktna, ne dovolj melodična, kar človeka, ki ni nikoli poslušal jazza, lahko obremeni z informacijami, teh pa ne morejo razumeti in jim zato tovrstna glasba ni blizu.

Obenem je težko priti do njega, saj ljudje večinoma poslušajo radijske postaje, ki vrtijo komercialno glasbo in ta je povsod okoli nas, zato je jazz treba poiskati, po čemer pa večina ljudi ne čuti potrebe. Če se resnično ne spustiš v glasbo, je ta žanr zares težko razumeti.«

bil o k h a l »Da bi sam s seboj, iskren odkriti, kdo i moram re za sestavna sem. G rovizacijskeg del imp a.« proces ade Brian Bl

jazzopis

33

Jazzoglasniki

Avtorska projekta:

Celovec je izbrala bolj kot poizkus: »Takrat sem pela že tudi jazz, vendar sem bila ves čas precej odmaknjena. Študentje so delovali na liniji najmanjšega odpora, vsi so se vsak teden vozili iz in v Slovenijo, medtem ko sem sama prvo leto posvetila iskanju pomena tega, kar počnem, drugo leto pa sem se pripravljala na sprejemne izpite za Berlin.« O Berlinu je slišala same dobre reči, ki jim danes lahko le pritrdi. »Od nekdaj sem si želela življenja v velikem mestu, a ko sem si ogledovala Nizozemsko, sem ugotovila, da mi sploh ni všeč. O Berlinu sem si ustvarila svojo fantazijo in nazadnje sem se tu res našla, zato nameravam ostati.« Odločila se je, da šolanje začne znova. »Nisem imela česa izgubiti. V vsakem primeru moraš vaditi vse življenje,« pove Mirna, ki se je učila pri Judy Niemack, pa tudi pri Gregu Cohenu in Kurtu Rosenwinklu. »Študijska izkušnja je zelo dobra, poleg tega mi za šolanje ni bilo treba plačati, kar je velika razlika v primerjavi z Ameriko in drugimi šolami. Število prostih mest je precej omejeno, saj letno na vsak instrument sprejmejo le po dva kandidata, kar omogoča, da vse skupaj deluje kot manjša skupnost. Seveda pa imaš ob prihodu v novo okolje in novo šolo določene predstave, ki se sčasoma spremenijo in skladno s tem se predrugačijo tudi cilji.« Sama se je prav zato začela ukvarjati s pisanjem avtorske glasbe in s pomočjo ustvarjanja se sooča s težkimi obdobji, ki jih skuša premagati. »O krizi je težko govoriti, saj menim, da jo ima vsak glasbenik. Ni lahko biti ustvarjalen ves čas, vsak dan znova.

Včasih ne gre kot si želiš. Pri študiju, ki zajema razvijanje glasbenih veščin, te ves čas ocenjujejo, tudi kritizirajo, s čemer se moraš preprosto soočiti.

Na nek način te prav to sčasoma utrdi, vendar si na koncu najbolj kritičen prav do samega sebe.« A je to strogost potrebno premagati in slediti lastnim sanjam. Delati, v kar verjameš, saj te življenje samo pelje po poti, ki je prava.

Da bi pridobila čim več izkušenj, se je že prvo leto študija prijavila na avdicijo za nemški nacionalni jazz orkester in bila sprejeta. »Prijavi se ogromno ljudi, od katerih so na osnovi posnetka izbrani

34

jazzopis

anović Group

The Red Doo, Mirna Bogd

povabljeni v drugi krog. Na koncu izberejo dvojno zasedbo pevcev, skupaj deset, torej dve altistki, dve prvi sopranistki, dve drugi sopranistki, dva basa in dva tenorja. Prijavljajo se študentje in študentke iz vse Nemčije, sama pa sem bila edina tujka.« Naslednji dve leti, kolikor traja članstvo, preden se celotna zasedba zamenja, je koncertirala z njimi in se udeleževala tako turnej kot intenzivnih vaj, ki so bile priprave na določen projekt, tem pa je sledila turneja. »Vaje so trajale teden ali dva in prepotovali smo velik del sveta ter imeli priložnost delati s številnimi velikimi imeni iz sveta jazza.

Vsaka sekcija je imela vaje zase, nakar smo se združili in občutek, da imaš za seboj celoten big band, je neverjeten.« Izkušnja ji predstavlja »velik navdih že samo zaradi programov, ki smo jih izvajali, saj so bili prav neverjetni. Poleg tega sem dobila določeno potrditev, saj vidiš, na kakšni ravni so drugi glasbeniki, s katerimi si izmenjuješ znanje, predvsem pa sem imela možnost nastopati na zelo velikih odrih, na katerih bom v prihodnosti najbrž le redko stala.« Ker je orkester precej priljubljen in za njim stojijo številni pokrovitelji ter organizacije, je bilo delovanje v njem tudi priložnost za nove izzive.

Tako je imela možnost odpotovati v New York, kjer je v družbi glasbenikov, med katerimi je bil Till Brönner, izvedla program za zunanjega ministra Nemčije, medtem ko je kasneje z isto zasedbo imela še sprejem pri predsedniku države. »Velika prednost tovrstnih sodelovanj in članstva v orkestru takšnega obsega je, da imam danes po vsej državi prijatelje in znance, ki jih vedno lahko pokličem in vprašam ali bi igrali z menoj, zato me je ta izkušnja ne le navdihnila, temveč tudi obogatila,« ugotavlja Mirna, ki je obenem zmagovalka tekmovanja Downbeat Student Awards 2015 znamenite revije Downbeat. »Kolegica, prav tako pevka, mi je omenila tekmovanje in odločila sem se preizkusiti, vendar vse skupaj zveni precej večje, kot je v resnici, kajti vse temelji na spletni prijavi, kamor pošlješ svoje posnetke. Ker gre za študentsko tekmovanje, je moja šola kar naenkrat prejela obvestilo, da sem

Po

seben dosežek: članstvo nacionalnem jazzovskem v nemškem orkestru izbrana kot ena od zmagovalcev,« se spominja Mirna, ki kljub uspehu ohranja kanček dvoma v tekmovanje: »Ne vem, na kakšni ravni je ta nagrada. Dejansko z njo nisem imela nič, niti odpotovati mi ni bilo treba in če sem iskrena, sem vmes celo pozabila, da sem se sploh prijavila.« Morda prav zaradi tega nima povsem enotnega mnenja o tekmovanjih, na katera se sicer prijavi le redko. »Imajo seveda tako dobre, kot slabe plati, vendar se mi zdijo dobra, če prejmeš prvo, drugo ali tretjo nagrado, saj na ta način lahko pridobiš precej denarja, obenem pa ti pomagajo graditi prepoznavnost. Vendar so po drugi strani nekako lažna, kajti vse je odvisno od tega, kdo je v komisiji in kdo koga pozna. Težko je ocenjevati in primerjati ljudi,« razmišlja in nadaljuje, da je vse relativno, saj včasih lahko pride »do velikih razočaranj, ker je nemogoče dokazati, kdo je najboljši. Pravzaprav, kdo je za koga najboljši.« Za diplomski koncert, za katerega je glasbo napisala sama, je ustanovila zasedbo Mirna Bogdanović Group. »Verjetno ta zmes vseh žanrov, ki so mi tako ali drugače blizu, predstavlja mojo življenjsko pot in odraščanje.« Glasba jo, kot poudarja, spremlja ves čas, saj gre za tisto, kar jo oblikuje. »Skozi vse, kar izvajaš ali poslušaš, prihajajo do tebe komponente, s pomočjo katerih ustvariš svoj slog, ki pa se prav tako ves čas spreminja. V procesu šolanja in ustvarjanja na nek način izobraziš ušesa in bolj kot se poglobiš v določeno stvar, bolj kompleksno se želiš potopiti vanjo. Zato zdaj gotovo pojem drugače, kot sem še pred letom dni.« Razvoj nikdar ne zastane in najverjetneje bo pela drugače tudi na projektu, ki ga pripravlja v okviru štipendije umetniške univerze. »V Nemčiji obstaja možnost, da se prva tri leta po končanem študiju prijaviš za štipendijo, ki jo vsako leto podelijo petnajstim umetnikom. Vemo, da je po prenehanju študija umetnosti težko nadaljevati, saj

Jazzoglasniki

ni veliko denarja, medtem ko za ustvarjanje lastnih projektov potrebuješ čas. Tudi zato si marsikdo poišče službo, ki njegovega poklica ne podpira.« Omenjena štipendija omogoča razvijanje lastne vizije. Mirna jo išče v vlogi jazzovske vokalistke v modernem kontekstu jazzovske glasbe, kar pomeni, da raziskuje »raznovrstnost in različne namene vokala, katerega funkcija ni nujno osrednja vloga. Vokal je prav tako lahko v vlogi instrumenta, ki komunicira z ostalimi solisti. Ni treba vedno uporabiti iste barve. Moti me namreč, kadar grem na koncert in pevka zaradi tega, ker je ves čas v ospredju, pobere vso pozornost, medtem ko si pri marsikateri instrumentalni zasedbi predstavljam, kako bi jo vokal lahko popestril. Prav zato želim s to raziskavo navdihniti glasbenike, da bi v svoje projekte večkrat vključili pevke, a ne le kot osrednje, temveč tudi kot stranske članice.« Meni, da se to dogaja preredko, kar je krivo za dokaj slab položaj vokalistov, ki so »skoraj vedno v vlogi vodje, kar zna biti problematično, saj to prinese za seboj ogromno dela in organizacije. Menim, da je instrumentalistom precej lažje, saj se pogosto le pojavijo na vaji, medtem ko meni ves spekter dela marsikdaj predstavlja psihično obremenitev.

Prav zato si želim, da bi imela pogosteje možnost sodelovati v projektih drugih avtorjev.« To pa je znova dvorezni meč, saj so možnosti, da glasbenik ne diha z glasbo, ki jo izvaja, precej večje. »A takšno je življenje. Veliko vadim, pišem in počnem stvari, ki so mi všeč, vendar gre po drugi strani za zelo samotarski način preživljanja časa,« še zaključi Mirna, ki je svoje življenjsko in ustvarjalno vznemirjenje našla v Berlinu. Tudi zato, ker ji nadvse ustreza življenje v mestu, kjer se mešajo različne kulture in so ljudje odprti, kjer se zbirajo razgledani ljudje, željni novih napredkov, s čimer se lahko poistoveti. »V takšnem okolju se počutim zelo udobno, poleg tega imam ves čas možnost sodelovati z novimi ljudmi, kar me navdihuje in mi tudi veliko da.«

jazzopis

35

Jazzoglasniki

ić: z Mirno Bogdanraovdostna, ju an ov el d so o e Declean Ford ina Mirninega petja zna biti in še bolj, »Čustvena glob čna. Vesel sem, da jo poznam sr poživljajoča in r se da pogosto.« ka o da igram z nj

Kako opredeljuješ jazzovsko glasbo?

Gre za precej široko vprašanje … Jazz je glasbena zvrst, ki izhaja iz afriških kultur in se je potem naprej začela razvijati v Severni Ameriki s prihodom sužnjev iz Afrike okoli leta 1920, oziroma natančne letnice sploh ni. Vse se je odvijalo na temelju uporabe evropskih instrumentov. Najbrž izvira iz bluesa in ragtimea, saj njegovo najmočnejšo komponento predstavljata ritem in harmonija. V začetnih povojih jazzovskih šol ni bilo, njihov razvoj se je začel pred kakšnimi petdesetimi ali šestdesetimi leti. S tem, ko so o jazzu začeli predavati na univerzah, pa se je ta spremenil in zdaj smo, kjer smo.

Občasno se srečamo s stališčem, da v Sloveniji jazza ni, je le glasba z njegovimi zametki. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Gotovo jazz ni slovenska tradicionalna glasba in pravzaprav ne vem, kdaj se je ta žanr znašel v Sloveniji, kajti skozi zgodovino ni bil močno navzoč.

Vendar menim, da jazz v Sloveniji zagotovo obstaja.

Jazz pač, ki so ga ustvarili posamezni glasbeniki, zaradi katerih je nastala tudi nekakšna scena.

Seveda se ta razvija v svoji smeri, ki je morda povsem drugačna od tiste v New Yorku, na Nizozemskem ali v Nemčiji. Povsod so razmere specifične in obstajajo različne podzvrsti. Je pa dejstvo, da jazz izhaja iz Amerike in zato se tudi srečamo s pojmom „european jazz“, saj gre za drugačno glasbo od tiste v New Yorku. Vsaka celina ima nekaj drugega in je tej glasbi dodala nekaj svojega. A če želiš slišati tiste najbolj tradicionalne oblike, moraš v Ameriko.

Se ti zdi, da ima slovenski poslušalec jazzovske glasbe enake možnosti za spoznavanje tega žanra kot nemški?

Najbrž ne, kajti v Sloveniji ni dovolj glasbenikov, da bi bilo prostora za vse jazzovske smeri, ki obstajajo. Če živiš v večmilijonskem mestu, bo pač določen odstotek glasbenikov jazzovskih in del jih bo usmerjen v točno določen podžanr, del v nek drug podžanr in podobno. Če pa je že samih glasbenikov le peščica, so verjetno tudi možnosti za razvijanje različnih zvrsti manjše. Gre za to, da je dovolj ljudi, ki jih zanima določena zvrst, kar omogoča, da se razvijata tako scena kot občinstvo. Zato poslušalec v Sloveniji gotovo nima enakih možnosti. Vemo, da je v večjih mestih več koncertov in več tistih, ki se tam ustavijo v sklopu turnej. V Ljubljani je najbrž veliko koncertov, a v Nemčiji vse živi od ponedeljka do nedelje in tu je glavna razlika, kar je pravzaprav povsem logično.

Bi lahko primerjala položaj jazzovskih glasbenikov v Sloveniji in v Nemčiji?

V Nemčiji je v vsakem večjem mestu jazzovska univerza in okoli šol se potem gradi ter razvija določena scena. Tudi klubov, kjer je mogoče igrati, je ogromno. Veliko gostujočih glasbenikov, različne generacije, big bandi, orkestri. Vsega je v primerjavi s Slovenijo veliko več. Menim pa, da je povsod težko preživeti le z igranjem glasbe.

36

jazzopis

Jazzoglasniki Po katerih zakonitostih sicer deluje nemški svet glasbe?

V Nemčiji je zelo močna free jazz scena, čeprav so prisotni tudi vokalni jazz, straight-ahead, moderni jazz, prav tako tradicionalni. Obstajajo jazzovske založbe, ki imajo promotorje in celotno ekipo ljudi, ki ti lahko nudi vsaj približek kariere ter možnost dosežkov na mednarodnem trgu. V Sloveniji tega ni, saj v Sloveniji na splošno ni denarja. V Nemčiji obstajajo določene ustanove, občine in ministrstva, ki izvajajo razpise, s katerimi podpirajo kulturo.

Nasploh namenijo več denarja za to, medtem ko v Sloveniji neke kulturne finančne zmogljivosti ni.

Kaj šteješ za svoj največji uspeh?

Vsak glasbenik ima svojo predstavo o tem, kaj si predstavlja kot uspeh v svoji stroki. Za svoj največji uspeh štejem uspešno opravljen študij v Berlinu, priložnost, da izvajam glasbo, ki mi je všeč, in jo tudi pišem, da sem zadovoljna v zasedbah z odličnimi glasbeniki, ki me navdihujejo ter se s tem tudi preživljam. Skratka, moj največji uspeh je, da večino časa počnem natanko tisto, kar me veseli.

ović je že nekaj »Pevka in skladateljica Mirna Bogdan o. Njen sijoči scen let tesno vpeta v evropsko jazzovsko muzikaličnost olna pop in je iran fraz o ton, ekspresivn priznanih ilnih štev jo uvrščajo med izbrane pevke ninega Mir kah obli glasbenikov. Udobnost v vseh va.« inst obč o ljstv glasbenega življenja zagotavlja zadovo a) Greg Cohen, jazzovski basist (Amerik

jazzopis

37

Jazz med ljudmi

Luka Kronegger jazza o j č o m o p S odplavam

Fotografija: Andrej Stržinar

poslušalec jazzovske glasbe »V jazzu in nasploh v glasbi iščem predvsem možnost, da odplavam. Da me glasba odnese.

Lahko je sicer zahtevna do te mere, da jo kot redni poslušalec, a hkrati čisti laik, razumem, vendar mi mora omogočati, da sem v njej prisoten z dušo in telesom,« pove Luka Kronegger (1978, Ljubljana, doktor statistike), ki ga je navdušil film o Johnu Coltraneu. Meni namreč, da na nek način pooseblja zbliževanje z jazzovsko glasbo, kajti »začneš s prijaznim uvodom in šele kasneje prideš do določene sfere, kjer niti ne moreš dolgo zdržati. Mora se razviti postopoma in biti v skladu z valovanjem.« Verjame, da so jazzovski začetki nujno povezani s prijaznimi stvarmi. Te namreč pritegnejo in so melodične, saj predstavljajo dobro osnovo, ki jo sčasoma lahko poglobiš in nadgradiš. »Verjetno gre za neke vrste socializacije v ta svet.

38

jazzopis

Jazz je glasba, ki ima enako osnovo kot vse ostale – tisto torej, kar je zapisano, vendar glasbenikom poustvarjalcem hkrati daje toliko več prostora.

Vanjo se lahko dejansko dajo,« razmišlja Luka, čigar začetki so podobni. »V družini nikoli nismo bili povezani z jazzom in pravzaprav se niti dobro ne spomnim, kako me je odvleklo tja. Verjetno postopoma.« Drugačno glasbo od tiste, ki so jo poslušali na radijskih valovih, je spoznal prek vinilnih plošč, kjer sta se med rockom znašla Ray Charles in skupina The Platters, medtem ko veliko vlogo prav tako pripisuje »družbenemu kontekstu, ki naredi zelo močan efekt. Če greš v Cerkno ali kamorkoli že, ugotoviš, da so tam zbrani zelo posebni ljudje v zelo posebnem okolju, kar človeka prevzame. In ko se na takšno pot podaš dvakrat, ugotoviš, da gre za iste ljudi. Za družbo, ki razvija zelo zanimive stvari in najbrž sem se z jazzom zastrupil prav na takšen način.«

Jazz med ljudmi Sam je pri odkrivanju tega sveta drugim manj uspešen: »Prijatelje vlečem, da morajo začutiti, in kdaj uspem, drugič ne.« Sicer je glasbeno neorganiziran in se rad obrača v vse smeri. »Kdaj mi ustreza kaj bolj eksperimentalnega, celo neposlušljivega, včasih pa posežem po Antoniu Carlosu Jobimu in bossa novi, kamor prav tako segajo moji začetki. A če dobro pomislim, je že on kršil vsa pravila.« Morda mu je od nekdaj blizu prav ta hoja po robu, kajti že od srednješolskih let se rad udeležuje koncertov v okviru neformalne scene. »Klubska scena mi pomeni več, saj jo s tem, ko jo kot poslušalec podpiraš, na nek način tudi soustvarjaš. V lokalih, ki jih imamo ali smo jih imeli v Ljubljani, denimo ZOO, Prulček, Jazbina, se jazz dejansko dogaja. Klub Cankarjevega doma mi je prav tako blizu, zaradi širokega izbora. Je nekje vmes, med formalno ter frontalno sceno, in odpira vpogled v tisto, česar sicer ne bi srečal, medtem ko so mi ostala prizorišča blizu prav zaradi lokalne naravnanosti.«

Kljub številnim napetostim, ki zadnja leta vladajo na področju razvoja prav teh, ne verjame, da bi lahko »vse, kar imamo dokončno propadlo. Preveč je ljudi, ki to podpiramo in preveč tistih, ki dobro igrajo, da bi ostali povsem preslišani. Scena živi in bo živela.« Prepričan je, da imamo v Sloveniji zelo dobro glasbo in da je tudi splošna javnost jazzu vse bolj naklonjena. »Vsako leto decembra imamo v Ljubljani jazz oder, ki ga lahko tudi ne bi imeli. Možnosti, da slišimo dobro glasbo, vsekakor ne primanjkuje,« meni Luka, ki se vsak dan znova prepušča trenutnemu počutju. Zato mu kdaj »ustreza neformalnost, ko glasbo preprosto začutim, medtem ko se drugič lotim poslušanja zato, ker sem zbran in sveže glave. Takrat tudi raje izberem prizorišče, kjer so zvoki bolj čisti in urejeni,« še zaključi Luka, ki posebej rad prisluhne Omarju Sosi in Robertu Jukiču.

jazzopis

39

Jazzoglasniki Jan kus saksofonist Glasbena kariera se v otroških in najstniških letih ni skladala z življenjskim slogom Jana Kusa (Kranj, 1987), čeprav se je na klarinet vpisal prav zaradi »dokumentarnega filma o Bennyju Goodmanu, ki sva ga, ko sem bil star pet let, gledala skupaj z babico. A glede na kasnejše dogodke menim, da sem dejansko želel igrati jazz.« Sicer je tipičen otrok devetdesetih let minulega stoletja. »Poslušal sem hip-hop in rap, treniral košarko, kasneje odbojko, zanimalo me je skejtanje in ob vsem tem klarinetu ter klasični glasbi res nisem našel svojega mesta, zato sem bil zelo slab učenec. Učila me je Eva Krajnčan, sicer teta Kristijana Krajnčana, ki sem ji povzročil precej tegob, saj nisem vadil in sem zamujal na ure, vendar so mi starši dejali, da moram končati, kar sem začel. Zato sem se včasih celo posnel in potem te posnetke predvajal, da se je zdelo, kot da vadim, a sem v resnici igral igrice,« med smehom pove Jan, ki pa je vendar zaključil nižjo glasbeno šolo. Zahvaljujoč mami je bil ves čas 40

jazzopis

Fotografije: Erick Hercules

povezan s kulturo, obiskoval je dramske delavnice in se gibal v igralskih ter filmskih krogih, vendar je glasbo zares vzljubil šele, ko se je preizkusil v igranju na saksofon. Morda tudi zato, ker je, kadar »igraš na saksofon tako, kot bi pel ali govoril. Komuniciral z ljudmi. In vse to odraža glasbeno dogajanje, pa tudi družbeno povezanost med člani zasedbe, prav tako energijo.« Jazz mu je predstavil Blaž Trček, ki ga je poučeval. »Spomnim se, da sem se na začetku še malo kregal z njim, saj mi je rekel, da se moram tesneje povezati s to glasbo, potem pa se je kar naenkrat v meni prižgala luč. Prej sem poslušal glasbo s sampli in močno produkcijo, nakar mi je prinesel različne posnetke. Kmalu zatem sem prešel na elektro jazz, od koder sem se vračal nazaj. Ko pa sem enkrat odkril Kind of Blue Milesa Davisa in Johna Coltranea, se je vse spremenilo. Pogovori o tem, da moram več vaditi, so se hitro preobrazili v

dmev.« o e n , s a l g »Bodi ein t Albert Eins

Jazzoglasniki

to, da naj vadim manj in počnem še kaj drugega,« medtem ko je na delavnici Reggieja Workmana ugledal svojo prihodnost: želi igrati jazz in oditi v New York.

katero nisi odraščal, a se z njo vendar poistovetiti, gotovo pomeni znati tudi ponotranjiti jo in biti zmožen povezati se z njo na posebni ravni, česar ne zmore vsakdo.

Vendar sta starša zaradi skrbi za prihodnost menila, da zanj glasbena pot ni ena od možnih izbir. »V času Konservatorija za jazz glasbo in balet smo s sošolci navdihovali drug drugega, poleg tega so name vplivali številni slovenski glasbeniki, še posebno Igor Lumpert in Jure Pukl, po katerima sem se zgledoval. Vendar je ključna osebnost Primož Fleischman, on je tisti, ki je starše prepričal, da sem dovolj nadarjen, da življenje posvetim glasbi,« se spominja saksofonist, ki se je odpravil študirat na Nizozemsko. »Predvsem zato, ker sem predvidel, da bom tam imel priložnost spoznati ljudi z vsega sveta, kar se mi je zdelo zelo pomembno za glasbeni razvoj. In res, nekaj časa sem si stanovanje delil s Santiagom Cañado, ki me je seznanil z latino in kubansko glasbo.« Ljubezen je bila rojena za vse večne čase in eden od ciljev, ki si jih je zadal ob prihodu v New York pred šestimi leti, je bil tudi ta, da postane član vsaj ene latinojazz zasedbe. »Gre za glasbo, ki se me resnično dotakne in je zelo ekspresivna, realna. Nemudoma jo začutim in v njej ni razlik med tem, kaj igram, kaj čutim ter kako živim.« Marsikdaj ima namreč občutek, da je dandanes v jazzovski glasbi mogoče srečati pretirane vplive akademskosti. »Inoviranje in drugačnost samo zaradi inovacije in drugačnosti za vsako ceno nikoli nista bili namen jazzovske glasbe. Ljudje so pač bili ekspresivni, zanimivi posamezniki in to so znali preliti v glasbo, kar je privedlo do novih glasbenih oblik. Številni največji jazzovski glasbeniki so bili v določenem obdobju inovativni in kontroverzni, kar se mi zdi bistveno, da glasba ostane sveža in zmožna dotakniti se ljudi,« premišljuje in doda, da »moraš izhajati iz tega, kar si, kako deluješ, živiš, kaj bereš, s kom se družiš.

Menim, da prava glasba resnično pride iz tebe.« Prav zato si sodelovanja z glasbenikoma, kakršna sta Alain Pérez in Fernando García, šteje v še večjo čast, kajti igrati glasbo, ki ima korenine v kulturi, s

Ta pristnost latino glasbe se skupaj z balkansko odraža tudi v The Slavo Rican Assembly, zasedbi, s katero želi sporočiti, da »smo si blizu, ne glede na narodnost ali raso. Če si človek, če imaš odprto srce, se lahko povežeš. To se zelo dobro odraža v obeh kulturah, čeprav vsaka prihaja z drugega kontinenta, vendar sta si v osnovi podobni.« Želja po posredovanju sporočil o humanosti vsakega posameznika, kot tudi globoko čutenje balkanske glasbe, gotovo izvira v njegovem otroštvu, ki se je delno odvijalo v Sarajevu. »Moja mama je bila precej humanitarno dejavna in spoznala je družino iz Bosne, ki jo je med tamkajšnjo vojno povabila k nam, zato smo živeli vsi skupaj. Povezali smo se kot bi bili v sorodu in postali ena velika družina. Po vojni, ko so se vrnili domov, sem zato veliko časa preživel v Sarajevu, saj smo jih pogosto obiskovali, sam pa sem vse počitnice preživel pri njih,« se spominja in doda, da je s svojo drugo družino tesno povezan še danes. »Balkanska in latino kultura sta obe nadvse čustveni in srčni, medtem ko v glasbenem smislu premoreta močne ritme. V latino glasbi je ta energičen in udaren, nadvse razvit, z več plastmi, ki se medsebojno prepletajo, kar izvira v afriški tradiciji, na Balkanu pa prevladujejo neparni, razgibani, kompleksni ritmi.« S tovrstno glasbo želi predvsem povezati ljudi iz različnih okolij, pri čemer izhaja iz »jazzovske glasbe, kajti ljudje se najlažje povežemo prav prek ljubezni do iste glasbe in prek glasbene improvizacije. Na ta način se spoznavamo na osebni ravni in tudi sicer je jazz tisti magični element, ki nas vse spaja,« pove glasbenik, ki je gostoval v državah po vsem svetu in se lansko leto povzpel na oder Carnegie Halla. »Gre za izjemno izkušnjo! To je prostor, kjer so pred teboj igrali John Coltrane, Elvis Presley, Louis Armstrong in številni drugi, katerih plakati visijo na stenah ustanove. A najbolj posebno je bilo to, da je v dvorani tako dobra akustika, da smo pevko lahko jazzopis

41

Jazzoglasniki

Avtorski projekt:

)

Faith (Samozaložba, 2016

nagovori, naenkrat vidi sliko in vprašanje je le, kako priti do nje v glasbenem smislu. »Pogosto slišim neko misel, vendar še pogosteje čutim energijo ali vzdušje. V resnici poskušam le vizualno predstaviti tisto, na kar me spominja osnovni impulz. Imam kar bujno domišljijo in s pomočjo glasbe odhajam na potovanja v nevidne kraje in časovna obdobja.«

pustili brez mikrofona, pa se jo je še vedno razločno slišalo v vseh dinamikah,« pove in upa, da se bo imel priložnost na ta isti oder povzpeti še kdaj. »V New York sem se podal v želji po poglabljanju znanja o jazzu in pri tem sem imel srečo, kajti moj profesor je bil Antonio Hart, eden največjih mojstrov jazzovske tradicije. Veliko sem se naučil tudi od Jimmyja Heatha, s katerim sem imel priložnost celo nastopiti, kar še danes težko verjamem, saj gre za sodelavca Milesa Davisa in tesnega prijatelja Johna Coltranea.« Meni, da v središču razvoja jazzovske glasbe obstaja veliko število glasbenih stilov, kultur, a tudi zanimivih ljudi. »Predvsem pa imam zaradi izkušenj, ki jih doživljam, občutek, da sem neverjetno zrasel in zdi se mi, da iz dneva v dan postajam najboljša različica sebe. Tudi kot avtor, saj se skozi komponiranje potrjuje in odraža obstoj. Seveda se spreminjam, vendar se mi zdi, da sem v tem obdobju našel jasnino. Na ta način gradim nekakšno vzporedno resničnost. Planete, države, mesta, naselja, ulice v njih. Gre za povezavo futuristike in tradicije.« Najpogosteje, in tako je bilo tudi pri prvencu Faith, izhaja iz določene glasbene zamisli, ki se mu porodi po prejemu vizualnega impulza, kajti sebe doživlja kot izredno vizualno dojemljivega posameznika. »Rad imam univerzalnost glasbe, umetnosti in človeškega bivanja. Zelo me zanimajo izviri jezikov, ljudstev, kultur, stare civilizacije in vse to vpliva na moj slog še preden se lotim pisanja.

Nekako čedalje bolj vem, kam želim iti,« prizna in nadaljuje, da potem, ko ugleda nekaj, kar ga

42

jazzopis

S tega vidika, pa tudi v dojemanju sveta, ki je sedaj nekoliko drugačno kot ob prihodu v velemesto, ga je New York izbrusil. »Nekoč je Gil Scott-Heron dejal, da revolucija ne bo predvajana na televiziji, vendar imam občutek, da smo prišli do stanja, ko tako imenovano „revolucijo“ predstavlja že prav vsak koncept ali izdelek, namenjen množični uporabi.

Celo kontrakultura je postala del mainstreama, iz česar sledi, da kontrakulture najbrž ni. Kar je nevarno,« še doda. Sprašuje se, kaj je tisto, kar »nas žene v množično čredno ponavljanje istih besed. Vse postaja uniformirano, brez dialoga.

Samoumevno je, da če se ne strinjaš s stališči ene strani, se opredeljuješ za drugo, kar pa ni nujno. Tudi v glasbenem smislu številni dobivajo pozornost, ker v določenem trenutku govorijo prave stvari, ki so običajno povsem v redu, vendar se sprašujem, koliko iskrenosti je v njih.« Občasno ima občutek, da smo vsi v službi drugih, zato s pomočjo glasbe skuša najti lastno individualnost in z njo spodbuditi k človeškosti. »Umetnost se seveda mora zavzemati za družbo in biti družbeno aktualna, vendar je nadvse pomembno, da ostane nad vsem tem. Njena lepota je namreč prav v univerzalnosti, brezčasnosti, neskončnosti in razbijanju meja. V povezovanju energij in izrazov človeka, ki skušajo premostiti različne bregove, kar je danes še kako pomembno, in ne v ideologiji.« Bistveno se mu zdi ohraniti spoznanje, da smo vsi ljudje. »Imamo primerljive občutke in počutja, tudi življenjske izkušnje, zato menim, da nas združuje prav humanost. Spraševati se je treba o človeškem obstoju, duši, bivanju in drugih rečeh, kajti tako lahko začutimo tudi bolečino in razloge zanjo tistih na drugi strani, medtem ko je namen umetnosti dotakniti se, povezati in pozdraviti.«

nnie a Faith Sylva m u lb a e k ti ri Izsek iz k Jazz Wordu:erjeten prvenec Garutch v The ev

od je Faith n »Na splošno sto, kar gre pričakovati res ti odnost za – če je to kem je prih a navidezno ta m te o p , t im Kusa di saksofonis dzor svetla. Ta mla osobnosti, mojstrski na ok, neskončne sp om in topel, zaokrožen zv n i.« nad svojim to njegovimi leti na Zemlj d ki je milje pre

Kako opredeljuješ jazzovsko glasbo?

V najširšem pomenu je zame jazz zelo živa, dinamična in srčna glasba, ki še posebno v današnjih časih črpa navdih v praktično vseh glasbah sveta, a tudi v celotni zgodovini glasbenega ustvarjanja. Temelji na visoki ravni komunikacije in odprtosti glasbenikov ter njihovem vrhunskem obvladovanju instrumenta, kar jim s pomočjo tehnik improviziranja omogoča pristno komuniciranje v danem trenutku.

Občasno se srečamo s stališčem, da v Sloveniji jazza ni, je le glasba z njegovimi zametki. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Jazzovska scena v Sloveniji vsekakor obstaja in menim celo, da je glede na število prebivalcev, ustvarila lepo število zares vrhunskih jazzovskih glasbenikov. A po drugi strani se mi zdi prav tako pomembno, da vsi glasbeniki, ki so šli v svojem glasbenem razvoju skozi jazzovsko obdobje, čeprav danes izvajajo druge žanre, prispevajo visoko razvito jazzovsko senzibilnost zasedbam, katerih člani so.

Jazzoglasniki Se ti zdi, da ima slovenski poslušalec jazzovske glasbe enake možnosti za spoznavanje tega žanra kot ameriški?

Ne, vsaj mislim, da ne. Lahko je, še posebno v današnji informacijski dobi, poučen o tem, kaj se dogaja, vendar je samo esenco jazza mogoče začutiti le v Ameriki, še posebno v New Yorku. Sam sem to zelo dobro spoznal, ko sem legendarnega Jimmyja Heatha poslušal igrati Take the "A" Train, ki govori o Harlemu, in to prav v Harlemu v klubu Red Rooster, kjer igra že vse svoje življenje. Takrat sem jasno začutil, da je jazz ameriška folk glasba, podobno kot je v Španiji flamenko ali kot so v Srbiji trobentaški orkestri. Takšno izkušnjo je nemogoče doživeti iz druge roke ali v akademskem okolju.

Glasba namreč prihaja iz načina življenja, načina komunikacije na ulici ali v metrojih, vseh ritmov z vsega sveta, s katerimi si obkrožen čez dan, energije, tempa življenja, drznosti, neposrednosti mesta … Nikakor ne želim reči, da je glasbena izobrazba slaba, kajti velik del razvoja se je zgodil ravno zaradi velikanskega tehničnega napredka glasbe v zadnjih nekaj desetletjih, kar je gotovo povezano z izobraženostjo. Ob tem različne iniciative odpirajo številna vrata v svet, nenazadnje je bila takšna tudi moja pot. Vendar pa želim poudariti, da v povezavi z igranjem in celostnim doživetjem jazza obstaja nekaj neotipljivega, kar lahko začutiš le v Ameriki.

Bi lahko primerjal položaj jazzovskih glasbenikov v Sloveniji, Ameriki in na Nizozemskem?

Med študijem na Nizozemskem sem spoznal, da imajo v primerjavi s Slovenijo Amerika in druge evropske države, še posebno skandinavske in severnoevropske, na voljo več sredstev za kulturo in posledično tudi za jazz. A po drugi strani je položaj v Sloveniji veliko boljši kot v številnih drugih državah.

Brez štipendije Ministrstva za kulturo se nas veliko ne bi imelo priložnosti šolati v tujini in sam sem zanjo zelo hvaležen. Nizozemska je denimo ekonomsko močnejša in z večjo infrastrukturo, kar posledično omogoča več festivalov, več štipendij, več konservatorijev, seminarjev, izmenjav in podobnega. V Ameriki se financiranje kulturnega sektorja vztrajno zmanjšuje, vendar imajo zato veliko nekakšnih novodobnih mecenov iz zasebnega sektorja, ki skrbijo za umetnost.

jazzopis

43

Poseben dosežek:

Jazzoglasniki

koncert v Carnegie Hallu v New Yorku

Kaj šteješ za svoj največji uspeh?

Po katerih zakonitostih sicer deluje ameriški svet glasbe?

Amerika je v primerjavi z Evropo precej bolj neposredna. Vse deluje po principu „pojdi v bistvo“, kar se mi po eni strani zdi zelo praktično, sploh kar se tiče poslovnih sodelovanj. Vendar me po drugi strani lahko včasih pusti nekako nepotešenega, saj velikokrat ni globljih pogovorov, popolne iskrenosti, skrbi za sočloveka in včasih manjka razgledanosti. Kakovost vsakdanjega življenja v Sloveniji je nedvomno precej višja kot v Ameriki, čeprav New York ponuja neskončno več možnosti za samouresničitev in osebnostni ter karierni razvoj.

Vsekakor za enega od kariernih uspehov štejem visoke uvrstitve albuma Faith na ameriških in kanadskih glasbenih lestvicah, pa tudi mednarodne albume, ki sem jih posnel z glasbeniki z vsega sveta.

Prav tako snemanje s slovitim alt saksofonistom Miguelom Zenónom, nastop svoje zasedbe Jan Kus & The Slavo Rican Assembly v Carnegie Hallu in dejstvo, da sem edini nelatinski član latino-jazz zasedbe Fernando Garcia Sextet, zaradi česar sem postal, kot se šalimo, „častni Portoričan“, medtem ko na osebni ravni za svoj največji uspeh štejem, da sem kljub vsem življenjskim izzivom ostal zvest samemu sebi, svoji vzgoji in idealom ter da še vedno sledim lastni viziji in mislim s svojo glavo.

moje zasedbe. »Jan Kus je zadnja tri leta ključni član orskem kot ten na Ima močan in unikaten ton tako njegov mu ko sopranskem saksofonu, medtem čen odli ča ogo om brezhiben občutek za ritem afro v o ebn pos še swing v široki žanrski paleti, o.« jam izva ga ki portoričanskem bomba jazzu, nar (Portoriko)

Fernando García, latino-jazzovski bob

Medijska podoba jazza Ilj Pušnik glasbenik in študent medijev ter novinarstva Naslov tvoje diplomske naloge je Prisotnost jazza v medijih med leti 1991 in 1995 ter 2013 in 2017. Zakaj ravno takšna časovna omejitev, saj bi se zdelo veliko bolj smiselno obdelati obdobje celotne samostojne Slovenije ali denimo čas od ustanovitve Big Banda RTV Slovenija?

Zanimalo me je, kako je s pojavnostjo jazza v medijih od osamosvojitve Slovenije, saj se je takrat zgodila rekonstrukcija celotnega prostora.

Mediji so se vzpostavili na novo in tudi lastništvo se je predrugačilo. Gre za zelo dober mejnik, saj smo kot država dobili povsem novo izhodišče. Je pa tega zagotovo preveč in mentor mi je svetoval, naj se omejim na obdobje prvih ter zadnjih petih let. Na ta način sem dobil sliko o številu objav.

Leta 2009 se je namreč razmahnil svetovni splet in seveda je posledično število objav naraščalo, pa tudi sicer se je poznalo pri vsebini, ker ni bilo več prostorske omejitve. Tu poudarjam, da govoriva o jazzovski glasbi na splošno, nisem se omejil le na jazz slovenskih izvajalcev, temveč sem prav tako vključil objave o koncertih tujih glasbenikov, kar pa pravzaprav ni bistvenega pomena.

Fotografiji: Nika Hölcl Praper

Če pogledava z drugega zornega kota, gre pri prisotnosti jazza v medijih za dokaj površinski pregled.

Res je, a za začetek se mi je zdelo pomembneje, da vidim objave glede na število. To me je sprva bolj zanimalo, vendar se morda odločim, da za magistrsko nalogo nadgradim, kar sem počel doslej, in se odločim še za kvalitativno analizo.

V nekem pogledu sem se je že lotil, saj sem si pri pregledovanju izpisal avtorja, naslov, datum objave in kratek povzetek, za kaj gre. Na nek način sem preveril ali ima prispevek globino ali gre le za napovedi koncertov, kar je bila najpogostejša oblika.

Redke so objave v obliki intervjuja, se pa marsikdaj ponavljajo, denimo ob obletnicah, smrtnih dogodkih in podobno. Memoarski prispevki so kar pogosti. Če ne bi bil časovno omejen, bi si vzel tri leta in vsak članek temeljito prebral, saj so zelo zanimivi. A tega časa žal preprosto ni. jazzopis

45

Medijska podoba jazza Poleg same analize medijev si v raziskavo vključil tudi novinarje ter urednike jazzovskih vsebin ter poslušalce jazza. Kakšen je bil vzgib za to? Želel sem ugotoviti, kakšne so omejitve. Vsak medij ima namreč uredniško politiko in nekje so novinarji omejeni, drugje ne. Zanimalo me je, koliko svobode imajo pri pisanju in če imajo zaposlene ljudi izključno za jazz, za kar sem seveda predvideval, da ne. Nacionalka jih sicer ima, vendar drugje ne obstajajo. Običajno gre za novinarje, ki pokrivajo področje kulture, kar pomeni vse, od slikarstva, kiparstva, filmov, literature, glasbe in drugih oblik.

Za razliko od njih me je pri občinstvu zanimalo, koliko spremljajo medije, če se jim zdi pomembno zaslediti objave o jazzovski glasbi in kako bi se jim zdelo, če bi imeli medij, posvečen izključno jazzu.

Kar bi navsezadnje znalo biti zanimivo tudi medijem samim.

Katere medije si zajel v raziskavo?

Od tiskanih medijev sem zajel glavne tri: Delo, Dnevnik in Večer ter jim dodal revijo Glasna, nekoč Musko. Od televizij samo RTV Slovenija, medtem ko sem poleg vseh treh njihovih radijskih programov vključil še Radio MARŠ in Radio Študent. Predvsem zato, ker vem, da sta imela oddaje o jazzu. Od spletnih medijev sem se osredotočil na Jazzetno, Odzven, RockOnNet in Novo musko. Jazzopisa nisem upošteval, ker se je žal pojavil kasneje. Sicer se rezultati razlikujejo od medija do medija. V Delu je denimo kar nekaj napisanega, medtem ko je Dnevnik precej političen časopis in je v njem celo kulture nasploh malo. Po obdobjih je razvidno, kdo je največ pisal in tudi o čem, je pa zanimivo, da se je pokazalo, kako malo je pravzaprav novinarjev, ki bi dejansko stalno delali na področju jazza.

Morda deset vsega skupaj, od katerih so trije, štirje specializirani v smislu, da ne zaslediš nobene vsebinsko drugačne objave. Večina se prav tako pojavlja v različnih medijih.

Lokalne medije si, opažam, izpustil.

Količinsko bi bilo preprosto preveč. Sam bi sicer naredil vse, vendar sem moral pisanje diplomske naloge uskladiti še s koncertiranjem in snemanjem.

Osnova je narejena in morda, kot sem že omenil, na magistrskem študiju temo razširim ter jo poglobim.

Sklepam, da število objav skozi primerjavo obeh obdobij strmo narašča, a ne v tolikšnem razmerju, kot se širi jazzovska scena.

Predvsem to, pa tudi ogromno glasbenikov nikakor ne pride v ospredje. Jan Kus, denimo, je saksofonist, ki že več let živi v Ameriki in je ves čas aktiven, a zanj nihče ne ve, ker ga v medijih preprosto ni, posledično ne niti na slovenskih festivalih. Sam zanj do pred kratkim sploh nisem vedel in najbrž nisem edini. Verjetno je cela množica glasbenikov, za katere ne vemo, ker niso prisotni v slovenskem medijskem prostoru.

46

jazzopis

Medijska podoba jazza Torej si opazil, da se določena imena ponavljajo in je medijski prostor centraliziran okoli ozkega kroga glasbenikov.

V večini primerov gre za povezavo z Big Bandom RTV Slovenija. Glasbeniki, ki kakorkoli sodelujejo z orkestrom, pridejo v medije in so zato vidni.

Zelo sem vesel, da je Jure Pukl prejel Prešernovo nagrado, to je dvignilo celotno sceno, kljub temu da je kmalu zatem že spet vse zamrlo. Druga povezava je Jazz festival Ljubljana, saj so tudi tamkajšnji nastopajoči izpostavljeni, medtem ko se zdi, da drugih preprosto ni. Dejstvo je, da te javnost pozabi, če se vsaj občasno ne pojaviš v medijih, saj ljudje sploh ne vedo zate. Eno z drugim je zelo neposredno povezano. Glasbeniki si zdaj sicer pomagamo z družbenimi omrežji, ki predstavljajo obliko brezplačne promocije, vendar veliko starejših še vedno spremlja izključno množične medije.

Radio, televizijo, časopise. Če te tam ni, večina ne ve, da deluješ ali pripravljaš nov projekt in potem je seveda težje tudi ustvarjati, kajti dvorane so manj polne, posledično je manj koncertov, kar vodi v omejevanje pri delovanju. Začaran krog.

Težava medijev je najbrž tudi ta, da ti nimajo rednih jazzovskih rubrik.

Nisem opazil niti ene jazzovske rubrike. Časopis Večer je denimo imel rubriko za časa trajanja Jazz festivala Ljubljana in Lenta, vendar to izključno v tistem omejenem obdobju, sicer se je vse umeščalo v kulturo, kjer pa se občasno res zvrsti tudi kakšen jazzovski koncert. Nikjer nisem zasledil, da bi redno pisali o jazzu, četudi le na mesečni ravni.

A radijske, celo televizijske oddaje se najdejo.

No, vsaj nekoč so se in nekaj redkih izjem je tudi danes.

Te obstajajo, čeprav ob poznih in nepraktičnih urah.

Od vseh medijev, bi bil radio še najbolj primeren za posvečenost jazzu. ARS, tretji program nacionalke, ima sicer del programa posvečenega jazzu, vendar temelji na klasični glasbi. Po drugi strani imamo zasebno radijsko postajo Rock Radio, ki predvaja samo rock in ne vem, zakaj ne bi imeli še izključno jazzovske postaje. Ko se pogovarjam z glasbeniki, mi sicer pravijo, da tudi etno glasba nima svojega

medija, celo pop glasba ne. Kar je res, vendar bi bilo dobro imeti za vsako zvrst glasbe določen vir, morda celo medij, ki bi bil posvečen izključno kulturi, nakar bi imel vsak žanr svojo rubriko, kjer bi objavljali novosti. Kot neka platforma za glasbenike, ki ne pridejo v medije, kar je seveda precej odvisno tudi od uredniške politike in tega, kdo piše. Slovenija je res majhen prostor in dela se za določene kroge, v katerih je prav tako pomembno, kako aktiven si s promocijo, vendar se jazz nikoli ni dobro povezoval s komercialnimi dejavnostmi. Če bi imeli medij, ki bi bil posvečen izključno jazzovski glasbi in bi ne izšel le enkrat letno (kot Jazzopis), temveč pogosteje − se ti zdi, da bi dolgoročno, upoštevajoč majhen prostor in posledično omejeno število glasbenikov, preživel?

Seveda, če vzameva v ozir, da imena v objavah ne zakrožijo vsaki dve leti.

S tem se po eni strani strinjam, obrazov ni veliko, a kolikor spremljam novosti na družbenih omrežjih, so vsi zelo aktivni. Vsako leto prihajajo nove plošče, glasbeniki se vračajo iz tujine, številnih, ki študirajo kje drugje, sploh ne poznam, ker so takoj po srednji šoli ne da bi tu zgradili kariero odšli, a so odlični … To, da bi ne bilo dovolj materiala za pisanje, me ne skrbi. Ves čas potekajo festivali, glasbeniki ustvarjajo in iščejo nove poti, veliko jih živi in dela v tujini. Predvsem tem slednjim, kot sta zelo aktivna Marko Črnčec ali Jure Pukl, bi bilo v interesu, da pridejo v medije in da jih ljudje spoznajo. Morda bi posledično imela celo kakšen koncert več. Menim, da razvoj jazza vsekakor ne bo stagniral, temveč se bo scena razvijala naprej.

Kje je pojavnost jazzovske glasbe najmočnejša?

Predvidevam, da v tistem začetnem obdobju samostojne Slovenije še vedno prevladuje radio, medtem ko je danes zagotovo daleč pred vsemi splet.

Vsekakor je splet močno v ospredju, saj je zaradi multimedijskosti daleč najbolj hvaležna oblika.

Poleg samega besedila lahko prilepiš še avdio ali video in na ta način novinarji lažje približajo vsebino poslušalcem. Včasih se mi namreč zdi, da je težko pisati o določeni glasbi, sploh, če nisi imel priložnosti spregovoriti z avtorjem, da bi ti

jazzopis

47

Medijska podoba jazza povedal, kakšne so njegove zamisli. Svetovni splet je v tem oziru marsikaj olajšal, saj lahko združiš več oblik. V prejšnjem obdobju pa gotovo prednjači radio, medtem ko mu je televizija sledila, kolikor je pač lahko. Jazz je bil v določenem obdobju popularna glasba, pop glasba, predvsem v dobi swinga in plesne glasbe, kar ljudje radi pozabijo, celo glasbeniki sami. Zato mnogi laiki ob njegovi omembi nemudoma pomislijo na zapleteno in neposlušljivo glasbo. V začetnem obdobju je bil jazz zabava; ples, klub, alkohol, droge, ženske, jazz … Vse to je šlo eno z drugim, šele v zadnjih treh desetletjih je jazz postal resen žanr. Seveda pa še vedno obstajajo podzvrsti, ki so namenjene zabavi in zdi se mi nadvse pomembno občasno spremeniti pogled ter se ozreti v preteklost.

Kakšna je po tvojem vloga medijev, vplivajo na poslušalstvo, organizatorje koncertov in festivalov, morebiti tudi na sam razvoj glasbe ter glasbenikov?

Medij ima seveda vedno vpliv predvsem na poslušalce, kajti če se v medijih pojavlja neko ime, ga bodo zasledili tudi tisti, ki jazza sicer ne poznajo in posledično bo možnost, da obiščejo njegov koncert, večja. V nasprotnem posameznik niti

Foto utrinki Jazz Ravne

48

jazzopis

nima možnosti spoznati ničesar novega. Površinsko gledano, vendar vsekakor mediji vplivajo na poslušalstvo in na prepoznavnost posameznih glasbenikov. Podobno je z organizatorji: tisti, ki se v medijih več pojavljajo, bodo za organizatorje bolj zanimivi in povpraševanje bo večje. Je pa tudi obratno, saj mediji največ pišejo prav o festivalih, tako da je ta korelacija medijev in selektorjev umetniških programov zelo izrazita. Mediji vplivajo tudi na to, kaj se v določenem trenutku posluša, kaj je popularno, katere smernice prevladujejo, kakšne so novosti, kaj izvajajo na festivalih. Predvsem potiskajo naprej to, kar se dogaja trenutno, medtem ko zelo redko pišejo za nazaj in ne dajejo poudarka tradiciji. Tu so torej povezave močne, medtem ko na sam razvoj žanra, vsaj tako menim, ni vpliva.

Morda le v tem smislu, da mediji širijo informacijo, zaradi tega projekt spozna več ljudi, posledično tudi sliši, da pa bi imelo to vpliv na vsebino, močno dvomim. So sicer izvajalci, ki so bolj prilagodljivi in sprejmejo kakšen marketinški kompromis, vendar je to zelo odvisno od posameznika. Na splošno povezav tu ni, čeprav se verjetno kakšna izjema najde. Glasbenik se bolj pogosto prilagaja sceni v pop glasbi in drugih, popularnejših žanrih, vendar v jazzu na splošno tega naj ne bi bilo.

Jazzoglasniki

Žan Tetičkovič/ Jean John

bobnar in skladatelj Žan Tetičkovič (1991, Ptuj) še danes nosi v spominu številna nedeljska kosila pri očetovi družini, ki so se praviloma končala šele pozno zvečer ob zvokih glasbe. »Skoraj vsi v družini so bili glasbeno usmerjeni, moj oče je med drugim igral bobne, vendar nikdar profesionalno, saj mu okoliščine niso dopuščale razvoja v tej smeri. Navdušenost nad tolkali in bobni je bila zato zame izrazita že od samih začetkov. Eden mojih najzgodnejših spominov je, kako s kuhalnicami igram na lonce in poleg poskušam dirigirati.« Prav zaradi tega verjame, da se svetovi povežejo: »Danes se nedvomno počutim zelo domače v vlogi vodje, zato tudi ustvarjam velike projekte in si zastavljam velike cilje.« A pri šestih letih, ko je vstopil v glasbeno pripravnico, še ni stremel za glasbenimi dosežki. Celo nasprotno, do klavirja je imel neznanski odpor, medtem ko je glasbeno teorijo dobesedno preziral, čeprav se mu je od nekdaj zdela preprosta. Ker je treniral smučanje, je v otroških in najstniških letih največ časa namenjal športu in njegova kariera je postajala vse resnejša. »Veliko je bilo odrekanj in tudi zato sem bil po končani glasbeni šoli pravzaprav srečen, da se mi ne bo več treba ukvarjati z glasbo. Bil sem prepričan, da je moje uporništvo končno dobilo epilog.«

Fotografije: Harley Jaeger, Sashyn Mital in Nika Hölcl Praper

Vendar je bil klic glasbe močnejši. Po enoletnem premoru je s sošolci ustanovil skupino, zaradi katere je sedel za bobne. »Moje zanimanje za glasbo je kar naenkrat dobilo neverjetne razsežnosti. Po enem samem mesecu igranja sem ves čas, kadar nisem bil na smučeh, preživel v prijateljevi kleti, kjer so bili bobni.« Kmalu zatem se je vpisal v glasbeno šolo in pod svoje okrilje ga je vzel Bruno Domiter, medtem ko je športno kariero zaradi poškodbe moral končati. »Bruno je eden najboljših pedagogov, kar sem jih spoznal kjerkoli na svetu. Njegove pedagoške veščine sem cenil že pred leti, med učenjem, vendar jih danes vidim kot izjemne. Odkril je moj talent, ga podpiral in v zelo kratkem času popeljal na zelo visoko raven.« Iz pretekle izkušnje je bil navajen strogega režima, medtem ko je z njegovo pomočjo uvidel »povsem novo dimenzijo poučevanja. Pokazal mi je, da je glasba lahko tudi zabavna in s tem je v meni prebudil ljubezen tako do nje in jazza, kakor do učenja samega.« Po nekajletnem izobraževanju in končani gimnaziji je bilo torej pričakovati, da se bo odpravil na študij tolkal v tujino in odločil se je za Groningen na Nizozemskem, vendar si je po uspešno opravljenem sprejemnem izpitu premislil.

Na pobudo Maye Milenović Workman se je namreč odpravil na kongres asociacije mednarodnih jazzovskih šol pod vodstvom Davida Liebmana, da bi se pobliže spoznal z basistom Reggieom Workmanom. »Zamisel o Groningenu sem opustil, ko me je Reggie povabil v New York. Lepo sem se zahvalil, vendar študij odklonil, saj ljubim jazz in življenje želim posvetiti prav njemu. Zakaj bi torej Amerika predstavljala naslednjo stopničko, če pa sem tam lahko že zdaj?« se je glasilo vprašanje, s katerim je pregnal vse dvome in se podal v deželo, ki mu je spremenila življenje. jazzopis

49

Jazzoglasniki

: rojekt(ZKP RT p i k s r e Avto of Lif

6)

, 201

a venij V Slo

ort The P

»Odpravljal sem se v talilni lonec najbolj nadarjenih mladih glasbenikov, kjer sem se seveda želel izkazati, vendar sem si teden dni pred odhodom na rekreativnem smučanju zlomil desno zapestje, zaradi česar sem imel ves prvi semester na roki mavec,« se spominja Žan, ki pa je tudi na to izkušnjo gledal pozitivno. »Moja vztrajnost in potrpežljivost sta bili nedvomno na preizkušnji, vendar v tem vidim enega svojih razvojnih vzorcev. Disciplino in delovne navade, ki sem jih pridobil s smučanjem, še danes dojemam kot eno svojih največjih prednosti.

Kot orožje pravzaprav, saj mi dajeta moč v najtežjih trenutkih in preizkušnjah.« Morda sta mu prinesli tudi priložnost, brez katere bi bil danes le eden od mnogih. »Menim, da moraš za to, da bi se ukvarjal s posamezno dejavnostjo, biti odprt in na določeni stopnji osebnostnega razvoja. Potem te priložnost poišče sama,« pove glasbenik, ki je med študijem spoznal notacijske programe, digitalizacijo notnega gradiva in notno graviranje. Tako ga je že v prvem semestru nagovoril Jimmy Owens in ga vprašal ali bi bil pripravljen notirati njegove ročno izpisane partiture za projekt, posvečen Theloniousu Monku. »Še preden so me spoznali kot bobnarja, sem bil znan kot digitalizator notnega gradiva,« pove in doda, da je dejavnost kmalu prerasla v službo, ki mu je omogočila sodelovanje z imeni, kakršna so Jack DeJohnette, Chris Stover, Ron Carter in številni drugi. »Ne gre le za službo, ki mi omogoča poravnati marsikatero najemnino, temveč delo, ki me je povezalo z izjemnimi glasbeniki, s katerimi samo kot bobnar najbrž ne bi mogel priti v stik.«

50

jazzopis

Vse to je v popolnem nasprotju z nekdanjim odporom do glasbene teorije, saj jo je vzljubil hkrati s tolkali, vendar se v tem skriva še eden njegovih vzorcev. »Gre za poseben fenomen, številnim rečem, ki so v zgodnjih letih v meni zbujale odpor, se danes predajam z vsem srcem. Očitno se zavračanje vedno spreobrne v ljubezen.« Glasbena teorija je namreč pomembna komponenta njegovega glasbenega udejstvovanja. »Igranje bobnov je poklic, ki zahteva doživljenjsko predanost za doseganje izjemnosti, a sem nadvse hitro začutil tudi željo po ustvarjanju novega. Vse to se je razvijalo spontano, tako zanimanje za kompozicijo kot za glasbeno teorijo pa je vedno prihajalo od znotraj.« Prve kompozicije so bile, za razliko od tistih v okviru projekta Oasis v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija ali na albumu The Port of Life, plod »akordov, za katere nisem premogel znanja, kako jih pretvoriti v notno črtovje, zato sem na klavirju odigral, kar mi je bilo všeč, in to nekako zapisal na list papirja s pomočjo besed. Če se nanje ozrem danes, so videti kot visoka umetnost,« pravi Žan. Že takratni zapisi so kazali na izostren občutek za podrobnosti, s pomočjo katerih mu je uspelo odkriti in zgraditi lasten, prepoznaven zvok. »Morda za jazz to niti ni značilno, a je nekaj, kar se pojavlja v moji glasbi in je torej značilno zame.« To je prepoznala tudi strokovna žirija Združenja ameriških glasbenih ustvarjalcev in izdajateljev ASCAP, pri kateri je kot eden redkih tujcev prejel že tri nagrade, medtem ko je bil lansko leto še prejemnik posebne nagrade Johnny Mandel.

»Delo prihaja v svet ob nedoločni uri od še neznanega, vendar je njegov prihod neizogiben.« Giacomo Puccini

a Johnny Mandel,

Jazzoglasniki ki

grad Poseben dosežek: naih glasbenih ustvarjalcev

išk jo Združenje amer P podeljuje obetavnim CA AS v in izdajatelje ljem te da la jazzovskim sk

»Želim biti celovit skladatelj in ne bom se mogel osredotočiti le na jazz ali klasično glasbo, saj gre za skupek obeh, za kar ima zasluge tudi Daniel Beliawski, ki nam je že v prvem semestru predaval zgodovino klasične glasbe. Ne gre le za človeka, ki o glasbi ogromno ve, temveč zna o njej tudi govoriti.« Ljubezen do klasične glasbe se je torej v njem prebudila prav zaradi vsebinsko bogatih in živih predavanj, nato pa se je preobrazila v pisanje klasične simfonije, tudi opere. »Danes me nadvse prevzema glasba Gustava Mahlerja, saj sem v njej odkril nekaj, česar nisem nikoli prej, niti v jazzu.

Gre za izjemno umetniško dovršenost in izrazno moč, ki jo uporablja na način, ki mi je zelo blizu, skoraj preblizu,« je navdušen Žan. Najbolj pa ga je zaznamovala izkušnja selitve v Ameriko, kar je prelil v suito The Port of Life, ki je nastajala kar pet let. »Glasba tako dolgega procesa nastajanja ni zahtevala, vendar je bil nujen, saj sem moral na določen način umetniško dozoreti. Ta prehod na višjo raven se je izkazal za ključnega, z njegovo pomočjo sem odkril lasten zvok in izrazno naravnost,« pojasnjuje in dodaja, da od takrat svoje ustvarjalne odločitve sprejema čedalje bolj učinkovito, kar je za poklicnega skladatelja zelo pomembno.

Projekt, ki opisuje psihološko izkušnjo migrantov in pri tem upošteva vse faze asimilacije, bo dobil nadaljevanje z naslovom Ensō, kar v japonščini pomeni „krog“, vendar je ta nekakšna prispodoba za nedokončanost. »V življenju gremo vedno le v naslednji krog, z novimi izkušnjami, pridobljenimi modrostmi in drugačno miselnostjo. Tako se tudi moja izkušnja asimilacije ni zaključila, temveč prinaša nov pogled na dom in družino.« Z družino se Žan vidi le dvakrat letno, a kljub temu ostajajo povezani. »Za ta album bo nadvse pomembno dojemanje časa, zato se bom z realnimi občutji spogledoval s pomočjo ritmičnih vzorcev, ki bodo tako kot celotno delo še iskrenejši in umetniško bolj dovršeni ter močnejši kot prej,« še obljubi umetnik, ki svoje pripravljenosti nikdar ne jemlje kot meje za doseganje nečesa višjega. »Vsakič znova skušam preseči samega sebe, v čemer se skriva še eden od vzorcev moje osebnosti.«

Izsek iz kritike albuma The Port of Life Adriana Pallanta v London Jazz Newsu:

»Bogata tekstura pristanišča življ enj [The Port of Life] prinaša osuplost – nad Žanovim težkim slovesom [Farewa ll] od staršev, ki vključuje aranžmaje god al in trobil s prehodom v zaskrbljenost stra šljive prihodnosti, do evforije [Euphoria], ki valovi s pomočjo sinkopiranega jazzovs kega vznemirjenja.«

Kako opredeljuješ jazzovsko glasbo?

Zdi se mi, da sem, kadar govorim, razpravljam in filozofiram o jazzu, nekako povezan s tem, kar jazz dejansko je. A se moje mnenje o njem spreminja, kakor se spreminja glasba sama. Jazz lahko dojemamo na dva načina in tudi sam ga obravnavam tako, saj se kot bobnar in skladatelj odločam med njima. Na eni strani gojim veliko spoštovanje do swinga in tega, kar je jazz bil na samem začetku in iz česar je nastal. Torej, iz želje po svobodi, pravici, enakopravnosti in emancipaciji temnopoltih ljudi v Ameriki v času suženjstva. Zato pod ta pojem uvrščam vse, kar je nastalo do konca obdobja bebopa in prisega na swing ter groove. Po drugi strani pa je jazz izraz, s katerim istovetimo glasbo, ki se nenehno spreminja in ima improvizacijske prvine. Pri tem imam v mislih moderni jazz in fuzije, ki so nastajale ter še nastajajo. Glasbo, ki je vedno nova in ima vsakič nov izraz, ki se nenehno razvija.

Včasih s tem, ko ga želimo omejiti na zgodnje obdobje, predvsem zaradi neznanja in časovne neaktualnosti, zatremo svežino, ki pa je skupaj z zelo osebnim pristopom k izvajanju te glasbe ter nenehnim razvojem njegov osnovni smisel. Včasih je glasba posledica in ne izvor. jazzopis

51

Jazzoglasniki Občasno se srečamo s stališčem, da v Sloveniji jazza ni, je le glasba z njegovimi zametki. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Jazz je nedvomno ameriška glasba in temu ne gre oporekati. Danes se sicer lahko pogovarjamo o evropskem jazzu, čeprav je bil jazz, denimo v Parizu, močno prisoten že v štiridesetih in petdesetih letih minulega stoletja, vendar gre za ameriško glasbo, saj se je tam razvila. S tega stališča torej v kontekstu Slovenije o jazzu ne moremo govoriti. Vendar premoremo izjemno število odličnih glasbenikov, sploh upoštevajoč število prebivalstva, zaradi česar je položaj močno navdihujoč in vsekakor lahko trdimo, da jazzovska glasba pri nas obstaja. Tudi sam se nekoč v prihodnosti želim poistovetiti s tem in se vpisati v zgodovino kot jazzovski glasbenik iz Slovenije.

Se ti zdi, da ima slovenski poslušalec jazzovske glasbe enake možnosti za spoznavanje tega žanra kot ameriški?

Menim, da danes vsekakor. Z vso tehnologijo, ki je na voljo, bi bil res slab izgovor, da nimaš možnosti poslušati jazza. Morda v živo res ne v tolikšni meri, kar posledično pomeni, da morda ni enakih možnosti, glede na to, da gre za glasbo, ki najbolj prevzame prav na koncertih, vendar tudi temu ni tako. Že samo slovenski glasbeniki, ki živijo v tujini, denimo Jure Pukl, Marko Črnčec, tudi Kaja Draksler ali Igor Lumpert, so doslej v Slovenijo pripeljali zares izjemne mednarodne zasedbe.

Bi lahko primerjal položaj jazzovskih glasbenikov v Sloveniji in Ameriki?

Z ozirom na to, da že sedem let in pol živim v New Yorku in se glasbeno večinoma udejstvujem prav v tem mestu, težko komentiram, vendar se mi v Sloveniji zdi najbolj pozitivno to, da lažje najdeš mir v smislu osredotočenja na eno samo stvar. V New Yorku je navdihujočih vzgibov toliko, da pogosto pride do frustracij, saj sem desetkratno razklan.

Ukvarjati se moram z vsem hkrati, vendar ima dan le štiriindvajset ur in je treba nekako tudi živeti. V New Yorku je tovrstna anksioznost ves čas navzoča, vedno primanjkuje časa, takšen način življenja pa ti lahko ustreza ali ne. Zato se mi zdi primerjava

52

jazzopis

nekako nesmiselna, saj govorimo o dveh različnih svetovih. Moraš biti tam, kjer ti bolj ustreza in kjer se umetniško lahko bolje izraziš. V New Yorku mi to uspeva dosti bolje, kot bi mi v Sloveniji, a ne vem ali bo vedno tako. Tudi sam se spreminjam in vse bolj spoštujem mir, saj imam dovolj navdihov. Moj urnik je v naslednjih desetih letih zapolnjen in vem, kaj bom počel, zato se na to tudi osredotočam.

Po katerih zakonitostih sicer deluje ameriški svet glasbe?

Ta svet je edinstven. Premore ogromno navdihov, ogromno vsega in v tem mestu se naučiš veliko o življenju. Prav to je ena od reči, ki bi jih rad poudaril.

V New York sem prišel izključno kot jazzovski glasbenik in zanimal me je le jazz, drugemu nisem posvečal pozornosti. A na začetku študija sem denimo odkril klasično glasbo. New York ni le meka jazz glasbe, je meka marsičesa, tu slišiš najboljše od najboljšega, najslabše od najslabšega in vse vmes. Gre za veliko poslušanja, razvijanja, eksperimentiranja. Če si na vse to imun, potem zares ne moreš reči, da si mesto izkoristil v celoti.

Kaj šteješ za svoj največji uspeh?

Najbolje, da povem, kako se je v zadnjih letih spremenil moj pogled na uspeh. Samega sebe sem namreč od nekdaj doživljal kot nekoga, ki je izrazito akademsko usmerjen in sem si predstavljal, da bom v teh letih že končal doktorat ter bom imel profesorsko mesto na akademiji. A sem se po končanem študiju odločil, da še ne vpišem magisterija, temveč se posvetim razvijanju svojega znanja in kariere. Vem, da se bo vse zgodilo, le nekoliko kasneje. Zakaj govorim o tem? Ker bi, če bi bil star devetnajst let, dejal, da je moj najvišji cilj pridobiti akademski naziv in akademsko kariero.

Vendar mi je postala lastna kariera pomembnejša in The Port of Life moj življenjski mejnik. Glasbo sem pisal zelo dolgo in postala je moj zvok, za kar menim, da pri petindvajsetih letih, kolikor sem bil star, ko je projekt izšel, ni najlažje. To dejstvo štejem za svoj doslej največji uspeh, kot tudi nagrado Johnny Mandel, saj menim, da bo stalna spremljevalka nadaljnjega ustvarjanja. Čeprav sem mnenja, da so glasbena tekmovanja vprašljiva, ker gre za subjektivna dela, je tehnična dovršenost

Jazzoglasniki merljiva, še posebno v smislu izrazne moči in prepričljivosti. In če upoštevam, da gre v mojih očeh pri naštetem za pomembne komponente pisanja, je ta nagrada zagotovo velik uspeh.

viča na »Ne le, da so projekti Žana Tetičko rivajo izjemni umetniški ravni, temveč razk Na tudi zavezo, da bodo dokončani. ko veli področju našega delovanja je namreč čica s peš le jih dar ven , ikov etn vizionarskih um projekt pomočjo vzdržljivosti, in zagnanostjo velikim tudi zaključi kot ga je Žan, in to z ustvarja uspehom. Kot skladatelj zelo jasno vomno edinstven ustvarjalen glas in ned eracije bo eden od vzorov naslednje gen v.« jazzovskih ter klasičnih komponisto ponist in Chris Stover, jazzovski teoretik, kom pozavnist (Amerika)

Vsak prvi torek v mesecu ob 21.30 uri samo na televiziji

Slovenske jazz glasbenike umešča na svetovni zemljevid jazzopis

53

Ne morem se ji upreti...

Muškatna penina Sorta muškat ottonel daje Muškatni penini značilno cvetico, ki nas očara s svojo lahkotnostjo in svežino. Odlikuje jo harmoničen preplet sadnega in polnega okusa.

Iz posebnih trenutkov pričara čarobne.

www.jeruzalem-ormoz.com

Minister za zdravje opozarja: prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju!

Jazz med ljudmi

Majda Kne

smo o d k , a v i r k Jazz raz Fotografija: Maja Ličen

obiskovalka jazzovskih koncertov »Kadar govorim o tem, da sem nekaj poslušala, govorim o poslušanju v živo. Koncerti so moja absolutna strast, čeprav tudi doma ves čas nekaj poslušam,« pove Majda Kne (1954, Ljubljana, upokojenka), ki poslušanje ločuje od predvajanja glasbe za ozadje. »Za ozadje imam glasbo, ki jo zelo dobro poznam, a celo takrat se kdaj pa kdaj ustavim in si rečem, da je ta del tako dober, da bom prenehala delati, kar pač počnem, ter samo še poslušala. Spet in spet. Brez glasbe, tako ali drugače, ne gre,« še pove in doda, da je bilo tako že v otroštvu. Bila je radoveden otrok, dojemljiv za raznolike vplive, vendar je splet okoliščin preprečil, da bi pridobila glasbeno izobrazbo, kar močno obžaluje. »Moja aktivna glasbena izkušnja se začne in konča v gimnazijskem pevskem zboru.

Doma smo glasbo sicer poslušali, nihče pa je ni izvajal. Tako sem prehajala od otroških pesmi do narodnozabavne glasbe pri babici, od opernih arij in kancon pri mami do popa ter rocka pri sošolcih, nakar je sledil neverjetno eklektičen nabor od alter rocka in punka do klasike in navsezadnje jazza po svoji volji ter izbiri.«

Sprva je seveda spremljala jazzovske standarde in Louisa Armstronga ter Oscarja Petersona, ki sta obiskala tudi Ljubljano in povzročila medijsko evforijo. »Ob teh priložnostih sem našpičila ušesa, saj mi radovednost ni dala miru in nikoli nisem ničesar zavrnila, ne da bi prej prisluhnila,« pove. S tem je stopila na pot nikdar dokončanega raziskovanja. Nekoč je redno obiskovala Zagreb, kulturno precej bolj odprt od Ljubljane, in vsako leto odpotovala na Dubrovačke ljetne igre, medtem ko se danes v glavnem drži Ljubljane ter nekaterih bližnjih poletnih festivalov. Že od študentskih let obišče vsaj eno prireditev dnevno. Med njimi je seveda veliko glasbenih, zato se ji presoje ni treba učiti iz teorije, saj ta prihaja iz prakse. Ni naklonjena poveličevanju posameznih glasbenikov ali žanrov, čeprav se k nekaterim rada vrača vedno znova, denimo h Kaji Draksler, katere koncerti in skladbe se ji zdijo prepoznavni in novi.

Takšen način življenja jo je naučil hitre refleksije. »Zanimivo je, da občasno v tej koncentraciji pride do nadgradnje, s pomočjo katere se ustvari povsem nova zgodba. Lahko gre za nadaljevanje ali pa ena drugo celo poudarijo in tako pripeljejo do nečesa tretjega.« Zanjo je dober glasbenik »tehnično podkovan, a mora ob tem uravnotežiti še različne ravni svojega notranjega življenja, od talenta do čustvenosti in ustvarjalnosti,« saj glasba »omogoča, da se človek spoprime sam s seboj. Razkrije, kdo je in kaj počne.« Tudi zato jo moti, da koncerti danes pogosto niso več priložnost za doživetje, temveč »prostor za srečevanje in klepet. Na odru glasbeniki dajejo vse od sebe, del publike pa jih poskuša prevpiti, kar je nespoštljivo, pravzaprav jazzopis

55

Jazz med ljudmi tudi neumno. Le zakaj kupiti vstopnico, če potem sploh ne veš, kaj se dogaja na odru? Prav zato mi nadvse ustreza Klub Cankarjevega doma, kajti tam so razmere za poslušanje običajno zanesljive,« je iskrena Majda, ki ohranja kanec mističnosti. »Pred vsakim koncertom se sprašujem, kako bo in kako bom izkušnjo doživela sama; bo milo, noro, nazorno, močno? Izvajalci čutijo občinstvo in zato je pretočnost energije vsakič drugačna.«

Foto utrinki Jazz Ravne

56

jazzopis

Kot ljubiteljica pisane besede rada išče povezave med besedo in jazzovsko glasbo ter meni, da imajo »stvari znani, notranji ritem in tudi pripoveduje vsaka s svojimi sredstvi. Thomas Bernhard je izredno ritmičen pisatelj, poln besednih sinkop, in nekdo, ki bi premogel to veščino, bi po njegovih romanih zlahka izpisal partiture, nekateri romani Harukija Murakamija pa so velikanske simfonije.« Ker se v teh elementih skriva značaj posameznih ustvarjalcev, Majda za razliko od številnih drugih ohranja vero v to, da je v vseh oblikah umetnosti, kot tudi glasbenih žanrih, vedno znova mogoče najti nekaj novega.

Jazzoglasniki Timotej Kotnik trobentač

»V mojem življenju gre največjo vlogo pripisati mojemu starejšemu bratu, ki je imel v rokavu vedno kakšen trik,« je iskren Timotej Kotnik (1991, Radlje ob Dravi), ki nemudoma prikliče v spomin tistega, s katerim se je začela njegova glasbena pot. »Ko sem bil star šest let, sem si zaželel igranja bobnov in brat, ki je bil takrat aktiven član Big Banda Radlje, mi je dejal, da naj kar stopim do predsednika in se z njim pogovorim o tej želji. Res sem šel in tako postal najmlajši član, medtem ko mi je brat na ta način dal izjemno dragoceno lekcijo o tem, kako pomembno je postaviti se zase, ne glede na to, koliko si star.« In prevzeti odgovornost za svoje želje, tudi dejanja.

Morda ga je ravno zato večji del izobraževalne poti razočaral, kajti »vsi učijo na enak način, vse je ukalupljeno. Pogrešal sem, da bi me kdo od učiteljev povabil na turnejo, kjer bi lahko glasbo doživel v živo in se na ta način naučil veliko več od lestvic. Igramo lahko vsi enako dobro, vendar nas je treba naučiti življenja in upam, da mi bo nekega dne uspelo spremeniti napačne pedagoške vzorce, ki pa so seveda hkrati tudi najlažji. Težko je iti v samega sebe in se vprašati, kako prideš do nekih reči. Lažje je povedati postopek, ki so te ga naučili, vendar potem učimo enako tega in vse naslednje učence, kar se mi ne zdi prav.«

Fotografiji: Nika Hölcl Praper

Od praznih pravil, v katerih ne vidi smisla, beži že od malih nog, zato se je upiral tudi preigravanju lestvic, vendar je Izidor Leitinger na vajo »prinesel papirje z bluesovskimi lestvicami, pri čemer je igral na klavir, medtem ko sem sam improviziral. Potem pa sem od njega dobil v poslušanje albume Milesa Davisa, kar mi je dalo nekaj povsem drugega. Zame nikoli ni bil trobentač, temveč glasbenik v povsem drugem smislu. Improvizator in vizionar, ki je imel okoli sebe vedno mlade, kar močno cenim. Vsi namreč potrebujemo priložnost, tudi sam sem jo, a mi je ni nihče dal, zato sem jo preprosto poiskal,« pove Timotej, ki se je s trobento pravzaprav pobliže spoznal, ker se bobnov v tistih časih ni imel možnosti učiti v glasbeni šoli, za pozavno pa je imel prekratke roke. Nadaljeval je na umetniški gimnaziji v Velenju in tako pri štirinajstih letih odšel od doma. V tem obdobju je deloval v več zasedbah in nanj je imel močan vpliv David Špec Jezernik, za

jazzopis

57

Jazzoglasniki katerega Timotej rad pove, da je resnično razumel svojo vlogo. »Že na prvi uri mi je dejal, da je slišal za moje igranje v Big Bandu Radlje in da naj kar delam, kar že počnem, medtem ko se bova midva posvetila klasični glasbi, kolikor bo pač treba po programu. Gre za odličnega učitelja s srcem, ki mi je resnično veliko dal. Po le enem tonu na vaji mu je bilo jasno ali sem vadil ali ne. Zadnje leto sva se celo samo pogovarjala; o glasbi, življenju, odnosih z ljudmi, šoli. Zaupal mi je in mi na ta način vlil samozavesti. Seveda me je popravljal, vendar mi je dal prostor. Problem, ki ga vidim danes, ko sem tudi sam profesor, je ta, da učence učimo za izpit, vendar bi jih bilo treba učiti za življenje, kajti po šoli moraš stopiti na neko pot,« razmišlja in o tem ali ga je profesor v srednji šoli po poti razvoja usmerjal namerno ali intuitivno, dopušča kanec nejasnosti. Študij v Groningenu njegovih pričakovanj ni izpolnil, kar je vodilo v udejstvovanje na vseh mogočih koncertih. »Bil sem edini trobentač in sem lahko bil ves čas aktiven, ne da bi se trudil, vendar sem ravno zato moral prestati težek preizkus,« ki ga je nazadnje privedel do izbiranja in, posledično, odločitve, da katero od ponudb tudi zavrne. »Na začetku sem sprejel vse in se naučil delati z različnimi ljudmi. Človeški odnosi so hkrati najlepši in najtežji. Ves čas se učimo, kako jih ohranjati ali tudi ne, kajti včasih je bolj zdravo povedati, da si odnosa ne želimo več,« prizna. Prav tako, da je imel na Nizozemskem težave z vremenom ter hladnostjo ljudi. »Pogrešal sem toplino. Nizozemska velja za odprto in multikulturno državo, vendar se držijo zase ter v majhnih, zaprtih skupinah. Morda me prav zato privlači Bližnji vzhod.« Tega je pobliže spoznal zaradi sodelovanja z Yarubom Smaraitom in Azizom Marako, preobrat pa se je zgodil ob koncu magistrskega študija v Valenciji. »Zanimala me je balkanska glasba in takrat sem komponiral nekakšen balkanski fusion, kar je povsem po naključju slišal Yarub Smarait, sicer sošolec, in bil tako navdušen, da mi je ponudil sodelovanje,« se spominja trenutka, ko je začel graditi most, ki bi povezoval različne kulture. »Začel sem vleči

58

jazzopis

ak, kajti s v o k h la a r g I » a le nota predstavlj dnos O . v o k t o t s d o dvajset e vreden j , a r ig i k , a n a j pes totkov.« s d o t e s e d m e s o Miles Davis

Avt

orski projekt Via Ad Infinitu : m

vzporednice z balkansko, latinsko in arabsko glasbo. Čeprav govorimo o treh različnih kontinentih, so si osnovne harmonije, ritmi in celo lestvice nekoliko podobni ali si vsaj niso tako daleč, kot mislimo.« Seveda se na tamkajšnjih turnejah preizkuša v igranju četrttonov, vendar, kot pravi, obstaja še obilo manevrskega prostora za nova znanja. Ker zadnje čase poskuša prodreti v sam ustroj delovanja posameznih reči, mu morda največ pomenijo prav sodelovanja zadnjih let, ki so pretežno vezana na topel Bližnji vzhod, v znak spoštovanja pa okoli vratu pogosto nosi jordanski šal, s katerim prenaša sporočilo miru. »Ljudje tam so neposredni in odprti.

Nič ni zlagano in predvsem je tam toliko topline …« pove ter doda, da prav zato tam dvom ne obstaja.

Jazzoglasniki študente. Prvič v življenju sem imel občutek, da si profesorji resnično želijo mojega napredka in v tistem trenutku sem našel svoj potencial ter ugotovil, da si želim delati zanje, tudi zato, ker gre za mlado šolo, na katero bi lahko vplival s svojimi koncepti. Ustvarjamo glasbo, kar je bistveno, vendar je vse drugo življenje. Vsi imamo čustva in izkušnje, zato je pomembno predvsem ostati človek.« ofesorsko

pr Poseben dosežek:em kampusu mesto na špansk Valenciji univerze Berklee v

»V življenju vse počnem na osnovi občutkov.

Najhujše, kar se ti lahko zgodi, je, da si izgubljen in ne veš, kam. Če imaš pot, fokus in delaš, se poti odprejo, vendar sem prepričan, da je pomemben del tega ali se ti nekaj zgodi ali ne tudi stališče, ki ga zavzemaš,« pove Timotej, ki se je za glasbo odločil že pri šestih letih, zato »sem imel srečo.

Lahko bi izgubil leta, ker ne bi vedel, kam. Številnih ljudi, tudi pri študentih to opažam, ne zanima nič in torej nimajo fokusa, vendar po drugi strani številne zanima vse, pa so prav tako brez fokusa.« Prepričan je, da se z določenimi izkušnjami preprosto moramo spopasti. Sam se je našel šele na magistrskem študiju v Valenciji, kjer ima univerza Berklee svoj španski kampus. Obiskoval ga je lahko zaradi polne štipendije, kar se je v vsej zgodovini zgodilo le dvakrat. »Tam se mi je življenje močno spremenilo.

Razvil sem se in pričel razmišljati drugače, na kar je močno vplivala ozaveščenost, da nikoli ne bom le trobentač. Na dan je prav tako prišla učiteljska žilica, ki jo premoremo vsi v družini, in že za časa študija sem organiziral ure aranžiranja za ostale

Zgodilo se je, da se mu je ta želja že kmalu izpolnila, kajti naslednje leto so odprli program rednega študija in povabili so ga k sodelovanju kot profesorja ansambla, solfeggia in trobente. »Želim, da moji učenci vadijo z zavedanjem, zakaj vadijo, saj sicer nima smisla in gre le za izgubo časa. Pri trobenti so bistveni trije elementi: ogrevanje, za kar zadostuje deset minut, vzdrževanje v trajanju ure in pol ter ura vaje. Če takrat veš, kaj in zakaj vadiš, si naredil vse,« je realen Timotej, ki doda, da so njega učili drugače. »Govorili so mi, da se moram ogrevati celo šolsko uro, vendar je deset minut povsem dovolj. Zakaj? Ker morda nocoj v klubu igra Herbie Hancock in me bo povabil na oder, a bom potreboval ogromno časa za ogrevanje. Ne bo šlo.

On bo namreč že odšel domov, ko se bom sam komaj ogrel. Poleg tega težko ostanemo skoncentrirani ure in ure, kar pomeni, da ne bo napredka, to pa vodi v frustracije.« Bolj pomembni od količine vaje se mu zdita pravilnost rokovanja z instrumentom in odgovornost. »V trenutku, ko študentje stopijo v razred, šteje vse, kajti takrat začnejo karierno pot, kar je težko razumeti. A jim povem, da je večina profesorjev tudi profesionalnih glasbenikov, kar pomeni, da poznajo tako organizatorje kot druge glasbenike in morda bodo potrebovali nekoga za naslednji koncert. Sami so lahko potencialni

jazzopis

59

Jazzoglasniki kandidati, vendar je to odvisno od tega, kako pripravljeni so. Stvari so preproste, vendar jih je treba naučiti profesionalizma, zato so skladbe pri ansamblu le orodja, s pomočjo katerih se naučimo, kaj pomeni biti vodja, kako komunicirati na odru, kako se poslušati, zakaj priti pravočasno na vajo in podobno,« pri čemer jim nikoli ne ponuja odgovorov, temveč le postavlja vprašanja, saj je prepričan, da te informacije že spijo v njih. »Dajem jim orodja, ki jih bodo uporabljali v življenju, kar je, vsaj po mojem, zlata vredno,« še zaključi Timotej, ki je do večine odgovorov žal moral priti sam in se prav zato še kako zaveda pomembnosti mentorstva.

Kako opredeljuješ jazzovsko glasbo?

Zanimivo vprašanje. Jazz je, tako kot vključevanje, postal na nek način zlorabljena beseda, kajti uporablja se za namene, ki niso ravno pravi. Tako se namreč imenuje že vse, kar obstaja, če je poleg vsaj malo improvizirane glasbe. Sam spoštujem te, ki so razvili ta žanr in bili osrednje osebnosti tja do šestdesetih let minulega stoletja, kajti takrat je jazz zares bil jazz in je nekaj pomenil.

Prav zato se sam ne uvrščam v isto skupino, ker se ne morem poistovetiti z njimi ali trditi, da sem jazzovski glasbenik, kakršen je bil Miles Davis.

Torej nisem v isti kategoriji, ne na isti ravni, še v tem spektru nisem. Vsekakor igram improvizirano glasbo, vendar moj cilj ni biti na stopnji, na kateri so bili glasbeniki tistega časa. Bistveno se mi zdi ustvarjati glasbo in skozi njo izraziti, kar nosim v sebi. Vprašanje je tudi ali kot ljudje resnično potrebujemo ves čas neke etikete. In ali imajo te pravzaprav sploh kakšen pomen. Kajti to namreč počnemo na vseh področjih z vsemi rečmi. Skratka, nočem se poistovetiti z jazzom, ker imam preveliko spoštovanje do vrhunskih glasbenikov, ki so ta žanr postavili. Glasba sama je tista, ki me polni, to pa zato, ker vanjo lahko dam svoja čustva.

60

jazzopis

Victor Mendoza o izvajalskih in pedago ških spretnostih Timoteja Kotnika:

»Zmajeva sapa! Tako sem enkrat za šalo poklical mladega slovenskega trobentača Timoteja Kotnika, medtem ko sva si delila oder.

Sproščen je tako znotraj idioma jazzovske glasbe kot glasbe sveta in vsekakor gre za enega od trobentačev mlajše generacije, ki jih je vred no spoznati pobliže, obenem pa njegov nežen, a vendar discipliniran pristop k poučevanju dokazuje, kako velika sta njegovo spoštovanje in predanost glasbi.«

Občasno se srečamo s stališčem, da v Sloveniji jazza ni, je le glasba z njegovimi zametki. Kakšno je tvoje mnenje o tem?

Vprašanje, s čim primerjamo slovenski jazz, kajti to je tako, kot diskusije o tem, ali v Ameriki obstaja arabska glasba ali pa gre le za glasbo z zametki arabske glasbe. Je ta na Bližnjem vzhodu bolj arabska kot tista v Ameriki? Hočem povedati: jazz je identifikacija, etiketa, ki si jo, so jo ali smo jo nekomu nadeli. Vprašanje pa je, ali se določena oseba lahko identificira skozi njo. Je denimo Igor Matković jazzovski glasbenik? Je Jure Pukl? Če se identificirata s tem izrazom, potem vsekakor imamo jazzovsko glasbo, če se ne, potem ne. Sam se ne, čeprav je v moji glasbi najti tako zametke kot vzporednice z jazzovsko glasbo. In znova gre za diskusijo ali sem potemtakem evropski jazzist, morda jugoslovanski? Leta lahko govorimo o konceptu in o tem, pod katero etiketo se najlažje prepoznamo. A je pomembno? Seveda ne. Bistveno je, kako se počutiš kot glasbenik, kaj misliš in kaj počneš.

Se ti zdi, da ima slovenski poslušalec jazzovske glasbe enake možnosti za spoznavanje tega žanra kot španski?

Absolutno, in to zaradi malih lokalnih entuziastov, kakršni so zbrani na Max Festivalu v Velenju ali na Ravnah. Zaradi njih, ker ti dajejo priložnost drugačnemu. Za druge festivale nisem povsem prepričan, da so na isti frekvenci, saj bi se dalo razpravljati o njihovih vlogah. A je dejstvo, da bodo tovrstna dogajanja v večjih mestih, kakršna so Ljubljana, Maribor, Madrid ali Barcelona vedno prisotna, saj gre za nekakšna stičišča. Da pa bi na Ravnah imeli jazz festival … to je prava revolucija!

Jazzoglasniki Bi lahko primerjal položaj jazzovskih glasbenikov v Sloveniji, Španiji in na Nizozemskem ter Bližnjem vzhodu? Španija in Slovenija sta si precej podobni, saj so v obeh državah popularne godbe. Valencija je prestolnica pihal in trobil, prek tristo godb je, kar lahko delno primerjam z Mariborom ali Radljami.

Gre za valilnico glasbenikov ali vsaj za center, skozi katerega so šli številni. Klubska scena pa bi seveda pri nas lahko bila bolj razvita. Tisto, kar mi v Sloveniji prav res ni všeč, je, da slovenski glasbenik ni enako cenjen kot kdorkoli drug. Tega ne razumem − zakaj bi bilo tuje vredno več? Na Nizozemskem je v tem oziru povsem drugače, saj imajo domačini boljše plače od drugih in tudi študentje so slabše plačani od tistih, ki so izobraževalni proces že zaključili. Najlepše mi je na Bližnjem vzhodu, saj tam glasbenike cenijo iz preprostega razloga: ker jih ni veliko. A na splošno lahko rečem, da je odnos organizatorjev do glasbenikov in glasbenikov do organizatorjev, govorim torej o obeh relacijah, zelo povezan s tem ali je organizator tudi glasbenik in ali je glasbenik tudi organizator. Če je, bo razumel drugo stran. In najbrž ni treba poudarjati, kako nujno je, da se razumeta.

Po katerih zakonitostih sicer deluje španski svet glasbe? Španska scena je samozadostna. Gre za veliko državo, ki ima dva centra; eden je v Madridu, kjer prevladujeta afro-kubanska in latino glasba, drugi v Barceloni, ki goji bolj ali manj fusion sceno. V Valenciji, nasprotno, sceno vzdržujejo morda trije glasbeniki, kar je podobno kot v Sloveniji.

Kaj šteješ za svoj največji uspeh?

Največji uspeh je najti ljudi, s katerimi rad delaš in veš, da ti bodo stali ob strani ne glede na to, kaj se zgodi. Profesionalni odnos se spremeni v čustvenega in to je nespremenljivo ter nezamenljivo s čimerkoli drugim. Kar se kariere tiče, pa je gotovo moj največji uspeh delati za Berklee, ker sem si to resnično želel in si na ta način dajem možnost, da nekoč morda tudi kaj spremenim.

tira vpogled »Timotej Kotnik je trobentač, ki ods to, kateri žanr v vse spektre občutij, ne glede na m in, kar je izvaja. Rojen je z glasbenim srce ih prijateljev.« najpomembneje, eden mojih najboljš ini (Jordanija)

Yarub Smarait, improvizator na viol

Foto utrinki Jazz Ravne

jazzopis

61

Pogled iz sredice Miro Kadoić nekdanji član Big Banda RTV Slovenija, danes član Jazz Orkestra Hrvatske Radiotelevizije Več kot desetletje si bil član Big Banda RTV Slovenija, zdaj pa si že dlje časa član Jazz Orkestra Hrvatske Radiotelevizije. Če bi primerjal obe instituciji: kakšne so podobnosti med njima, v čem se razlikujejo izbor repertoarja, pristopi do samega izvajanja …

Običajno imajo institucije tovrstnih orkestrov podobne probleme in tudi podobne rešitve. Eno so seveda možnosti, drugo je sama narava takšnih zasedb, kajti v njih nikoli ne igraš izključno jazzovske glasbe. Če si član orkestra Buddyja Richa najbrž igraš glasbo Buddyja Richa, a če si del nacionalnega orkestra, izvajaš zelo raznoliko glasbo, včasih tudi takšno, ki je naravnana komercialno. Menim, da je to povsod enako, ne glede na to, ali si v Ljubljani, Zagrebu, Kölnu, Frankfurtu ali kjerkoli drugje. Torej ozke specializacije ni, a je res tudi, da je glasba danes veliko bolj kompleksna kot je bila pred tridesetimi ali šestdesetimi leti, saj prihajajo novi vplivi, od klasične do rockovske glasbe, prav tako

62

jazzopis

novi elementi, še harmonija se je močno razvila.

Stilov je cel niz, od latina do swinga, modalne in Fotografija: Mario Juričić moderne glasbe. Danes je vse polimetrično. V orkestrih takšne narave igramo vso glasbo, kar je včasih zahtevno. Institucija javnega medija ima tudi določeno omejitev, saj je že v njeni naravi, da se glasbeniki tam počutijo nekoliko zapostavljene, ker so novice in športni programi pomembnejši od glasbe. In to je del istega sistema tako v Sloveniji kot na Hrvaškem. Verjamem vsaj, da je še vedno enako.

Ima pa Big Band RTV Slovenija močno tradicijo in nekoč so bila srečanja vseh orkestrov iz nekdanje Jugoslavije v Radencih pojem. Ljubljanski orkester je bil vzor za vse nas. Sam sem bil njegov član trinajst let in pol, konkretneje med letoma 1993 in 2007, od takrat dalje pa sem del Jazz Orkestra Hrvatske Radiotelevizije, ki se je v zadnjih desetih letih, to moram reči, zelo razvil. Imamo močne in zanimive soliste, pa tudi članstvo se je precej pomladilo, poleg tega kar tretjina glasbenikov prihaja iz Primorske Istre, ki ima izredno močno sceno.

Pogled iz sredice In če primerjava neinstitucionalno sceno obeh držav?

Zadnje čase je ta zelo integrirana. V zasedbi Zvjezdana Ružića igrata Tomaž Gajšt in Lenart Krečič, sam igram z Nikolo Matošićem, na ploščah sta prav tako sodelovala Marko Črnčec in Blaž Jurjevčič. Zdi se mi, da je sedanja težava Ljubljane ta, da ni prostorov, klubov, kjer bi lahko igrali, medtem ko se jih je v Zagrebu nekaj odprlo. V tem trenutku imamo tri, štiri prostore in ti nudijo boljše finančne razmere od tistih, ki smo jim bili priča še pred kratkim. Morda se bo čez leto ali dve zgodilo, da bo na zagrebški sceni še več slovenskih glasbenikov, kar me ne bi čudilo, saj smo geografsko zelo povezani in pravzaprav gre za isto bližino, o kateri govorimo pri razdalji med Zagrebom in Reko.

Vsako obdobje prinese določeno razvojno stopnjo.

Bi lahko katerega izpostavil kot še posebno ustvarjalno razgibanega?

Zame je bilo, seveda izključno z glasbenega vidika, eno zanimivejših obdobij čas vojne, saj se je od prve polovice devetdesetih let in tja do leta 1996, 1997 v Ljubljani zbirala kulturna elita celotnega območja bivše Jugoslavije. V KUDu Franceta Prešerna in v ŠKUCu je bil center dogajanj. Gre za izredno zanimivo atmosfero in prepričan sem, da je slovenska kultura s prepletanjem vseh teh različnih vplivov ogromno pridobila.

Danes se pri nas pogosto pojavi vprašanje organiziranosti glasbenikov v smislu nesodelovanja zunaj dosega odrskih ali studijskih luči …

Gre za nihanja. Vedno pridejo neke nove generacije, ki bodo takoj želele revolucijo. Sam sem to videl in doživel že večkrat v življenju, vendar sem bil le enkrat mlad ter večkrat star. Menim, da sčasoma vse sede na pravo mesto. Tudi mi smo v Jazz Orkestru Hrvatske Radiotelevizije pred časom imeli določene težave, vendar zdaj vlada odlično vzdušje, in tudi sicer na sceni. Trenja so povsem običajna. Bistveno je, da smo po njih bolj homogeni in kompaktni, kot smo bili. Nasploh je medsebojna podpora veliko boljša kot v preteklosti, ne vem pa, kako je v Ljubljani, saj sceno sicer poznam, a ne živim več tam in zato nimam pravih informacij. Za

časa mojega bivanja in delovanja je bilo v redu, a vedno so in bodo določeni klani. Nekateri glasbeniki igrajo le z izbranimi glasbeniki, drugi igrajo rock, tretji jazz, spet naslednji izključno jazz, a to je na glasbeni ravni povsem običajno.

Bi rekel, da sta Slovenija in Hrvaška v glasbenem smislu samozadostni?

Gre za en kulturni prostor. Menim, da so glasbeniki dvajset let pred institucijami. Slednje gledajo na situacijo lokalno. Kdaj denimo je kakšen hrvaški ali bosanski glasbenik prejel podporo Ministrstva za kulturo Republike Slovenije? Ali obratno? Naj gre za dober projekt ali mednarodno sodelovanje, karkoli … seveda je dejstvo, da se to ni zgodilo, povsem normalno in včasih tovrstne podpore niti niso nujne. Institucije, politika, vse to je eno, medtem ko je živa glasba nekaj povsem drugega.

Skupina Dubioza Kolektiv je sestavljena iz članov od vsepovsod, tudi iz Slovenije in Bosne, in prepričan sem, da so kot glasbeniki naredili na območju nekdanje Jugoslavije veliko več od vseh politikov na tem prostoru. Ustvarili so zelo dobro vzdušje, kar je bistveno za nadaljnja sodelovanja. Sam se ne maram omejevati s tem, kakšna je ena in kakšna druga scena. Scene se dogajajo. V primeru jazza še posebno, saj je jazz prostor, ki povezuje nedefinirano kulturno oziroma scensko območje. Če bi se ozrl tako na slovensko kot hrvaško glasbeno sceno in ju primerjal, bi lahko izpostavil prednosti ali pomanjkljivosti ene oziroma druge?

Na Hrvaškem gotovo nimamo tako izjemnega glasbenika, kakršen je Jure Pukl, ki med drugim redno sodeluje z Matijo Dedićem. A po drugi strani se je zdaj pojavila cela množica novih avtorjev in aranžerjev, ki delajo zares dobro. Vendar na Hrvaškem prav tako nimamo takšne tradicije kot jo ima Jazz festival Ljubljana. Spomnim se nabito polnih Križank in raznolikosti, ki sta jo prinesla Brane Rončel ter saksofonist Tone Janša, ki je bil prav tako nekaj časa selektor festivala. Pri nas takšnega festivala ni, bil je sicer VIP Jazz Festival, a je zamrl, ostale so manjše prireditve, ki pa nimajo takšnega odmeva. To bi bil lahko naslednji korak hrvaške scene. Pričeti z enim pravim festivalom …

jazzopis

63

Pogled iz sredice Kratek razvoj jazzovske glasbe na Hrvaškem Če v Sloveniji za začetnika jazzovske glasbe velja Tržačan Miljutin Negode, se na Hrvaškem s to vlogo spogleduje Oktavijan Miletić. Ta je sredi dvajsetih let minulega stoletja v Zagreb pripeljal prvi saksofon in kmalu zatem ustanovil ansambel Jazz Sinchipaters, v katerem pa so igrali angleški glasbeniki. Zaradi tega, kot tudi zaradi izvajanja skladb ameriških skladateljev, za enega prvih jazz glasbenikov prej velja Zvonimir Bradić, ki je v začetku tridesetih let vodil dixieland ansambel Bongo Boys, kasneje preimenovan v New Dance Orchestra. Kot v Sloveniji, so tudi na Hrvaškem te zasedbe igrale predvsem na zabavah in plesih, kjer so poleg uspešnic izvajale skladbe z zametki jazzovske glasbe, kar je bila osrednja dejavnost prvega profesionalnega orkestra, katerega zbirno mesto je bila Dvorana glazbenog zavoda. V teh letih so delovali številni glasbeniki in zasedbe, leta 1938 pa je sestav Swing Trio posnel prvo jazzovsko ploščo v vsej nekdanji Jugoslaviji.

Pomembna osebnost v razvoju jazza na Hrvaškem je gotovo Marjan Moša Marjanović, ki je ustanovil prvi jazzovski klub Devils, vodil skupini Gong jazz in Devils ter izdajal prvi jazzovski časopis Ritam, ki je kasneje dobil družbo v Svijetu jazza, katerega urednika sta bila Srećko Tekauc in Uroš Jurković.

Oba časopisa sta izhajala le kratek čas, vendar sta s svojim delovanjem poskušala izboljšati slab položaj jazza.

Izrazita je bila centralizacija scene v Zagrebu, čeprav so bile jazzovske zasedbe stalen del kulturnih dogajanj v Splitu, Crikvenici in Dubrovniku. Za prvi pravi jazzovski big band v Zagrebu velja Orkestar Bojana Honjeca, medtem ko je istočasno v Splitu deloval Orkestar Stach-Zillbauer. Tudi na Hrvaškem so si glasbeniki takratnega obdobja priskrbeli note tako, da so zapisovali glasbo iz filmov, ob tem pa pisali avtorske skladbe, ki so vključevale zametke jazzovske, blues, swing in dixieland glasbe. Zaradi zanemarljivega zaostajanja za Ameriko so postali tako popularni, da je leta 1941 v hotelu Esplanada potekalo celo tekmovanje zagrebških jazzovskih orkestrov, vendar je bogato dogajanje prekinil začetek druge svetovne vojne, ko je bilo izvajanje in predvajanje „črnske glasbe“ prepovedano, uničenih pa je bilo tudi veliko posnetkov.

64

jazzopis

Ob koncu vojne so se oblikovali vojni orkestri in njihovi člani so kasneje ustanovili Plesni orkestar Radio stanice Zagreb, ki ga je vodil Zlatko Černjul, medtem ko je za enega najboljših improvizatorjev veljal Boris Sorokin. Vendar je bila jazzovska glasba v tem obdobju še prepovedana. Njen preporod se je zgodil z mednarodnimi nastopi, predvsem zaradi Jazz festivala, ki je od leta 1960 dalje potekal na Bledu. Od takrat so bolj redno izhajale tudi plošče.

Ob koncu petdesetih let je danes že pokojni vibrafonist Boško Petrović, ena najpomembnejših osebnosti jazza na Hrvaškem, ustanovil Zagrebački jazz kvartet, s katerim je nastopal po vsem svetu in posnel niz plošč skupaj s svetovno priznanimi imeni.

Kasneje je vodil tudi druge, pogosto mednarodne zasedbe in se v zgodovino zapisal kot skladatelj ter lastnik B.P. Cluba, v katerem so nastopala številna domača in tuja imena, s pomočjo lastne založbe Jazzette Records pa se je jazz slišal tudi v dnevnih sobah mnogih ljubiteljev tega žanra.

Petrović velja za mentorja številnim glasbenikom mlajše generacije, veliko pozornosti pa je prav tako namenil vzgoji občinstva.

Za promocijo jazzovske glasbe gre veliko zaslug pripisati še Miljenku Prohaski, dolgoletnemu vodji Plesnog orkestra radiotelevizije Zagreb, danes imenovanem Jazz Orkestar Hrvatske Radiotelevizije, in jazz kritiku, promotorju ter organizatorju jazz festivalov in koncertov, prav tako uredniku radijskih ter televizijskih oddaj, Mladenu Mazurju. Njegova zbirka posnetkov predstavlja pomemben prispevek k ohranjanju kulture polpretekle zgodovine.

Na prelomu novega tisočletja so vzniknili in se uveljavili številni orkestri, zasedbe in posamezniki, pogosto šolani v tujini, ki so ponesli razvoj jazza na novo raven, denimo Matija Dedić, Krunoslav Levačić, Saša Nestorović, Elvis Stanić in drugi. Številni med njimi jazzovsko glasbo združujejo z vplivi tradicionalne ali klasične glasbe, v tem času pa so vzniknili tudi manjši festivali, ki potekajo širom Hrvaške.

Beseda o jazzu Marko Kumer

avtor oddaj Jazz avenija in Jazz ARS na tretjem programu nacionalnega radia V zlatem obdobju slovenske popevke, ki je vsebovala zametke jazzovske glasbe, je bila tovrstna glasba v medijih na nek način vseprisotna, medtem ko danes objav o jazzu skoraj ni. Kaj je po tvojem mnenju botrovalo tovrstnemu položaju, navkljub strmemu naraščanju ustvarjalnosti?

Cinično rečeno je danes glasbenikov že skoraj toliko kot občinstva. Nekoč so bili izvajalci bolj izbrani in redki, zato so vsi stremeli k temu, da so jih občudovali in spremljali z naklonjenostjo, v medijih so bili zastopani kritiško, danes pa je ponudba zelo razpršena, tako medijev kot umetnikov, da občinstvo predstavlja še najmanjši del. Prav zato se mediji usmerjajo k lokalnim ali globalnim res velikim zvezdam, prezrejo pa veliko kakovostnih glasbenikov, ki so se oblikovali v zadnjih letih, kar je razumljivo, saj se je svet zmanjšal zaradi drugačnih komunikacijskih kanalov in tudi prometne, informacijske ter cenovne razmere so se spremenile. Glasbeniki si lahko privoščijo študij v New Yorku ali kjerkoli drugje in tam izbrusijo svoj talent. Nekoč so bile možnosti omejene na Gradec, kar je vodilo v prepoznaven, graški slog igranja, ki pa je bil nekoliko zategnjen in kdor ga je skušal preseči, je imel s tem kar nekaj težav.

Fotografija: Jernejka Drolec

Bi torej rekel, da je objav manj, ker je izvajalcev več?

Mogoče je to del odgovora na vprašanje, del pa se gotovo skriva v tem, da ni pravega poguma. Člankov je sicer kar precej, vendar niso kritični in ne poglobljeni.

Večinoma so napovedovalni ali imajo zelo preprost besednjak nekega občudovanja, zavračanja že niti ne.

Pogrešam zaznavanje sprotnega jazzovskega življenja, ki ne bi bilo površno in z namenom priti do akreditacije.

To povzemanje medijskih sporočil je enostavno in morda si ti ena zadnjih, ki piše glasbene recenzije plošč. Razlog je najbrž ta, da so interesi prepleteni med seboj in se nihče nikomur ne želi zameriti, ob tem pa obstajajo še klani med alternativnimi glasbenimi novinarji in nami, ki smo malce bolj tradicionalno usmerjeni. Sam zase menim, ali si vsaj domišljam, da sem relativno nepristranski. Imam svoj glasbeni okus, ki ga izražam doma, ko predvajam glasbo sebi, vendar je to redko, saj vedno mislim na oddajo, a v oddajah skušam biti pluralen.

Omenil si kritičnost. Kako bi opredelil ta pojem?

Lepo bi bilo komu tudi povedati, da kar počne, ni tako dobro kot si sam domišlja. Ne vem pa, ali je to jazzopis

65

Beseda o jazzu dejansko v redu in ali bi mu spremenilo pristop do bodočega ustvarjanja. Morda bi ustvaril le zamero.

Sam sem nadvse toleranten do sodobne improvizirane glasbe, čeprav še vedno trdim, da moraš zanjo imeti glasbeno predznanje. Vem tudi, da glasbeniki, ki to glasbo ustvarjajo, uživajo v izvajanju, a je dobro, če ob tem uživa še občinstvo. Treba je torej najti neko sprejemljivo raven medsebojne komunikacije, da ni užitek improviziranja namenjen izključno tistim, ki glasbo izvajajo.

menim, da ga po krivici ne izkoristita dovolj dobro ne matična ustanova ne Jazz festival Ljubljana, ki bi ga lahko postavil na oder in mu omogočil sodelovanje s kakšnim tujim gostom. Številni projekti, ki jih izvajajo, niso najbolj posrečeni in menim, da je okus večine članov orkestra usmerjen v jazz glasbo, to pa igrajo zelo redko, kar je škoda, saj gre nenazadnje za eno redkih zasedb s stalno postavo.

Katere vrste medijev sicer ocenjuješ za najbolj primerne pri posredovanju jazzovske glasbe Jazzovska glasba je v medijih potisnjena na obrobje, občinstvu? nikjer ni stalne rubrike, krčijo se minutaže oddaj in podobno. Meniš, da to vodi v še večjo površinskost Seveda bom subjektiven – radio. To lahko utemeljim ali omogoča manjšo razpršenost ter posledično s tem, da gre vendar za glasbo. Koncertna izkušnja je še vedno na prvem mestu, a če govoriva o poglobljenost? tem sekundarnem spremljanju, se mi zdi radio Pri jazzu, vemo, so skladbe dolge in bolj kot se bodo najprimernejši, saj ga lahko poslušamo zbrano, ker krčile minutaže, slabše bo. Jazzu na nacionalni televiziji nas ne moti podoba, poleg tega moramo paziti na ne namenjajo nobene pozornosti, kar je povezano pravilno razmerje med govorjenjem in predvajanjem s tem, da so kulturne vsebine vse bolj potisnjene glasbe. Sam ga imam od nekdaj rad, kar morda zveni na obrobje. Malo časa se podreja množičnemu rahlo staromodno, vendar menim, da ne bo izginil. Če okusu, ta pa potrebuje hitre impulze in povezave. ne drugače, ga poslušamo v avtu, pa čeprav verjetno Tudi obisk koncerta ni več posvečen poglobljenemu bolj zaradi prometnih informacij in še to komercialne poslušanju, temveč gre za enega v nizu dogodkov in postaje, ki dajejo prednost lahkotnim vsebinam. sam sem skozi vlogo organizatorja koncertov spoznal, da so vprašanja o postrežbi stalna spremljevalka. Kakšno vlogo pri ustvarjanju glasbenega okusa Seveda, to pripomore k boljšemu vzdušju, a je močno bi pripisal radiu kot mediju? Je tisti, ki nam mora drugotnega pomena in mene moti, če se v klubih prenesti vse informacije ali nas le spodbuditi k raziskovanju? med koncerti uživa hrano.

Zakaj je po tvojem mnenju jazz potisnjen na obrobje Če govoriva o glasbi, bi naj imel vlogo sita. Sam sem – zaradi ljudi, ki ga ne spremljajo dovolj ali pa je to še vedno vesel, kadar slišim dobro glasbo nekoga, ki ga ne poznam in ga potem tudi skušam poiskati ter odgovornost novinarjev in urednikov? raziskati. Menim, da je vloga glasbenih urednikov pri Gre za davek časa. Rahlo sem razočaran nad potjo, tem nadvse odgovorna in njihovega dela ni mogoče po kateri gre ne samo svet glasbe, temveč tudi odnos zamenjati z nekim naključnim izborom na računalniku, do okolja in medsebojni odnosi. To, o čemer pravkar kot to počnejo na večini komercialnih postaj. Glasbeni govoriva, je del procesa spreminjanja sveta. urednik je dragocen, ker tebe kot poslušalca, ki nimaš časa vsega raziskati in spremljati, pouči o manj znanih Menda je največ medijskih objav namenjenih glasbenikih iz preteklosti. Nekoč je bila namreč ena glasbenikom, ki delujejo v Big Bandu RTV Slovenija težko pridobljena vinilna plošča pravo zmagoslavje, in tistim, ki nastopajo na Jazz festivalu Ljubljana. Se medtem ko danes v množici ponudbe, ki je oddaljena strinjaš s tem? le en klik, obstaja težava izbora, ne več dosegljivosti.

Ne povsem, kajti zadnje čase o Big Bandu RTV Slovenija mediji zelo malo poročajo. O tem ali zasluženo ali ne, ne bom sodil. Nekoč sem imel tesnejši stik z orkestrom kot ga imam danes, vendar

66

jazzopis

Po katerih merilih izbiraš goste za svoji oddaji in – ker predvidevam, da prihaja do ponavljanj – ali se zgodi, da se kdo izgovori, ker nima več ničesar povedati?

Daješ prednost projektom ali osebnostim?

Beseda o jazzu Kljub temu, da sva govorila o neznanski ponudbi, menim, da en sam človek, ki se zelo zanima za jazzovsko glasbo, zlahka pozna, prepozna in preposluša vse, kar izide. Nekoč je izšla ena plošča letno, kakšno leto je bilo plodnejše, pa so bile tri, danes jih je dvajset, trideset, a dejansko je situacija obvladljiva. Povabim vsakogar, za kogar menim, da si to zasluži in kdaj tudi koga, ki si morda ne, vendar je dovolj vztrajen. Ker imam dva tipa oddaj, se tudi izbor tem, ki jih obravnavam, razlikuje. Jazz avenija je namenjena spremljanju sprotne aktualne jazzovske scene, medtem ko v oddaji Jazz ARS predstavljam zaključene portrete glasbenikov in prepletam jazz z drugimi umetnostmi, kar zelo rad počnem. Gre za povezave jazza s filmom, poezijo, slikarstvom in z literaturo. Izbor glasbe gre seveda v korist tujim glasbenikom, kar je nekako razumljivo, čeprav slovenskih glasbenikov nikakor ne zanemarjam. Na splošno skušam ne postavljati v ospredje lastnega okusa in slediti zanimivim projektom. Torej ne gre le za nov projekt, temveč za tiste, ki me pritegnejo, kajti določeni glasbeniki so izjemno ustvarjalni, medtem ko imajo drugi frekvenco izdajanja redkejšo.

Dre Hočevar je denimo zelo produktiven in z njim se rad pogovarjam, saj sem prepričan, da je zelo študiozen človek, ki je dobro podkovan v teoriji jazza in tudi sodobne resne glasbe. Gre za zanimivega sogovornika, ki ima veliko povedati in je na že omenjenem področju bolj podkovan od mene, kar pomeni, da se lahko od njega kaj naučim. To mi je pri tem najbolj všeč, saj lahko skozi tovrstne pogovore sam odnesem morda celo več kot lahko oni odnesejo v smislu promocije. Nenazadnje tretji program res ni množično poslušan, saj gre za program, namenjen glasbenim sladokuscem.

Menim, da je bolje, če ti vlogi nista v isti osebi, a je pri meni tako naneslo. Kajti v Kamniškem muzeju, kjer delam, imamo akustične prostore in tako je Milko Lazar v obdobju, ko je živel v Kamniku, pri nas posnel eno svojih plošč, kar me je spodbudilo, da sem organiziral še nekaj večerov jazz, klasične in etno glasbe. Ker pa je Kamnik majhno mesto, so me kot poznavalca jazzovske glasbe povabili kot selektorja za jazz oder na Kamfestu, ki je potekal le dve leti. A tudi sicer me pokličejo in povprašajo, koga priporočam, pri čemer skušam najti nekoga, ki je primeren za širše poslušalstvo. Vendar se mi zdi, da gre za navzkrižje interesov.

Kako bi opredelil vlogo svojega dela v slovenskem jazzovskem prostoru? Česa posebnega si ne morem domišljati, saj gre za medij izbranih sladokuscev. Nekaj let na njem jazza tako rekoč ni bilo, zdaj ga je pet, šest ur tedensko, kar je nedvomno napredek in je tudi primerljivo z nacionalnimi radijskimi postajami drugih držav.

Običajno gre za tretje programe, kjer prevladuje tako imenovana resna glasba. Z menjavo generacij glasbenih urednikov prihaja do večje vključenosti jazzovske glasbe, vendar zanemarjajo repertoar glasbe iz jazzovske zgodovine. Denimo Ludwig van Beethoven, Wolfgang Amadeus Mozart, Joseph Haydn, Antonín Dvořák so del obveznega repertoarja, kar težko rečem za Louisa Armstronga, Bennyja Goodmana, Johna Coltranea in druge jazzovske glasbenike, ki so prav tako del splošne izobrazbe.

Si kot novinar, organizator in ljubitelj jazzovske glasbe prizadevaš popularizirati ta žanr?

Vlogo organizatorja bi najraje kar zapustil, ker je Torej prepoznaš kakovost, četudi se ta ne ujema s bila precej majhna in ker verjetno tega ne bom več tvojim osebnim glasbenim okusom? počel. Rad pomagam, kjer lahko, saj brez tega ne bom mogel, a da bi intenzivno sodeloval pri organizaciji, Seveda, podobno je v drugih žanrih, ki jih ne pokrivam. menim, da ne več. Popularizacija jazza je že to, kar Ne le v oddajah, temveč prav tako kot organizator, saj počnem, a ne bi rad nalašč izbiral poslušljivih skladb. se občasno pojavim tudi v tej vlogi, bom priporočil Ljudje poznajo Louisa Armstronga, Ello Fitzgerald, zasedbo, za katero menim, da ima potencial, četudi Billie Holiday, za Milesa Davisa prej vedo, da je meni ni pri srcu. Sčasoma se glasbeni okus tako imel nemogoč značaj, medtem ko od slovenskih izostri, da prepoznaš, kar je dobro. glasbenikov vedo za Jožeta Privška. Več od tega, vsaj Se vlogi organizatorja koncertov in glasbenega mislim, v zavesti povprečnega poslušalca ni. In nekega posebnega pedagoškega čuta v sebi ne čutim, zato novinarja med seboj prepletata, dopolnjujeta? verjamem, da kdor išče, tudi najde.

jazzopis

67

ORGANIZATORJI

SOORGANIZATORJI

PARTNERJI

SPONZORJI

DISTRIBUTERJI

MEDIJSKI PODPORNIKI

Za podporo pri izidu Jazzopisa se zahvaljujemo entuziastkam in aktivistkam, ki verjamejo v kulturo ter literaturo, med katerimi še posebno izstopajo Korošice iz neformalnega prostovoljnega gibanja Radmance.

68

jazzopis

ISSN 2591-0426

jazzopis

69