Jazzopis #2

Page 1



Papir prenese vse. Časopis pred vami je eden najbolj svežih dokazov za to Jazzopis, občasnik, ki ga bodisi držite v rokah ali pa prebirate njegovo bolj okolju prijazno različico na kakšnem elektronskem pripomočku, je jazzu posvečen časopis, ki ga snovalci programa Jazz Ravne imenu primerno - občasno, spravimo skupaj. Ta, šele druga številka, dodobra nadgrajuje prvo, izdano na osmih straneh pred približno tremi leti. Morala bi biti še bolj obsežna, s še več rubrikami, a časovne in finančne omejitve pač naredijo svoje. Obseg člankov nikakor ni mera za pomembnost ali kakovost predstavljenih oseb. Je bolj merilo trenutne forme obeh v pogovoru sodelujočih, kot česarkoli drugega. Tudi vrstni red, velikost in lepota fotografij niso kak pokazatelj; so le kompromis med tem, kar smo pač imeli na razpolago, in med praznino, ki smo jo morali zapolniti. Tudi če koga ni v Jazzopisu, to ne pomeni, da vanj ne sodi. In obratno, seveda. Morda je enostavno zmanjkalo časa, smo kaj spregledali, ali pa je prišlo do spremembe našega programa v zadnjem hipu.

Nastajanje Jazzopisa je bilo dokaj … jazzovsko. Bilo je primerljivo z razbolelim in neuigranim bendom, ki ima temo določeno, a zaradi zahtevnosti marsikaj poenostavi, nekaj odreže, tu pa tam kaj zaigra povsem mimo, doda kaj nepotrebnega in napačnega, a le nekako privede skladbo do konca in požanje bolj ali manj zaslužen aplavz. Članki so nastajali pod prsti ljubiteljev jazza, študentov, večinoma prostovoljcev, pomagali so redki profesionalci, a osnova vsega je amaterska, kot to pritiče malemu kulturnemu društvu iz malega kraja z roba Slovenije. Zato prosimo, da, preden zaradi napak, takšnih in drugačnih, izlijete svoj srd na nas, na glas preštejete do devet tisoč devetsto devetindevetdeset, ter šele nato udarite po nekom, ki je imel le iskren namen narediti nekaj več, kot naredi večina slovenskih organizatorjev jazzovskih dogodkov. Slovenski jazz si to zasluži. Če bo zaradi tega vsaj še za kanček boljši, je naš namen dosežen. Ekipa programa Jazz Ravne 2


Abonma Jazz Ravne Šola Jazz Ravne 2014

Vlatko Stefanovski & Vasko Atanasovski kvartet (SI / MK)

Hostel Punkl in OŠ Prežihovega Voranca, Ravne na Koroškem

Kulturni center, Ravne na Koroškem

Petek, 16. – nedelja, 18. maj 2014

Četrtek, 25. september 2014, ob 20:00

Koncert mentorjev šole Jazz Ravne 2014

Mariusz Bogdanowicz Quartet Syntonia (PL)

(SI, ARM, JP)

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem

Hostel Punkl, Ravne na Koroškem

Petek, 24. oktober 2014, ob 20:00

Petek, 16. maj 2014, ob 20:00

Uroš Perič & Fauš Dur Band

Claudia Quintet

(ZDA)

Jazz v Grajskem parku, Ravne na Koroškem

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem

Četrtek, 21. avgust 2014, ob 19:30

Torek, 4. november 2014, ob 20:00

3


2014 / 2015 Stjepko Gut Giovanni Mazzarino Quintet featuring Anush Apoyan

Lenart Krečič (SI, US) KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Četrtek, 29. januar 2015, ob 20:00

(SRB, AT / IT / AM) KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Četrtek, 27. november 2014, ob 20:000

Ian Siegal & Mike Sponza Blues Band (GB, I, CH)

Kevin Mahogany Quintet

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem

Kulturni center, Ravne na Koroškem

Četrtek, 11. december 2014, ob 20:00

Četrtek, 26. marec 2015, ob 20:00

Vid Jamnik & Eddie Luis’ Jazz Passengers You’ve got that swing

Šola Jazz Ravne 2015

(US, AT)

Hostel Punkl in OŠ Prežihovega Voranca, Ravne na Koroškem

(SI, AT, SRB, HU, UA)

Petek, 15. – nedelja, 17. maj 2015

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Četrtek, 15. januar 2015, ob 20:00

4


DELALUT D.O.O., Dobja vas 119, 2390 Ravne na KoroĹĄkem

www.delalut.si


ŠOLA JAZZ RAVNE 2014 Hostel Punkl in OŠ Prežihovega Voranca, Ravne na Koroškem Petek, 16. – nedelja, 18. maj 2014

Program Abonmaja Jazz Ravne 2014/15

Mentorji: Samo Kolar (strokovni vodja šole, pihala), Igor Matković (trobila), David Jarh (trobila), Igor Bezget (kombo zasedbe), Anush Apoyan (vokal), Anže Žurbi (tolkala). Spremljevalna zasedba: Nobuo Watanabe (klavir), David Ristič (klaviature), Oskar Kolar (bas), Gašper Obšteter (bobni). Šola s pričetkom v petek, 16. maja 2014, ob 14. uri je tridnevni sklop učenja, zabave in skupnega igranja. Odlični mentorji, spremljevalne zasedbe, večerni koncerti, vrhunski pogoji za pridobivanje novih znanj. Prvouvrščeni iz posamezne kategorije na državnem tekmovanju TEMSIG v disciplini Jazz Solo imajo šolanje brezplačno, vsi, ki so se v tej disciplini uvrstili na državno tekmovanje, pa imajo 30% popusta. Prav tako imajo 30% popusta prvi trije iz ostalih disciplin. Med udeleženci delavnice je vsako leto izbrana tudi zasedba, ki nastopi v spremljevalnem programu 10. Festivala slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem oktobra 2014.

foto: arhiv jazz Ravne

KONCERT MENTORJEV ŠOLE JAZZ RAVNE 2014 (SI, ARM, JP) Hostel Punkl, Ravne na Koroškem Petek, 16. maj 2014, ob 20:00 Samo Kolar (tenor saksofon), Igor Matković (trobenta), David Jarh (trobenta), Igor Bezget (kitara), Anush Apoyan (vokal), Nobuo Watanabe (klaviature), David Ristič (klaviature), Oskar Kolar (bas), Anže Žurbi (tolkala), Gašper Obšteter (bobni) Koncert mentorjev šole Jazz Ravne je priložnost, da se udeleženci šole, njihovi starši in vsi drugi obiskovalci spoznajo z ljudmi, ki vzgajajo naše mlade upe. Ker gre za mentorje, ki imajo polega občutka za delo z mladimi tudi izjemen odnos do glasbe, ki jim sooblikuje življenje, je koncert vedno nekaj posebnega.

foto: arhiv jazz Ravne

6


UROŠ PERIČ & FAUŠ DUR BAND

moči in ideje dva izjemna glasbenika, legendarni Vlatko Stefanovski in mlajši Vasko Atanasovski. Podprta z basom Jošta Drašlerja in ritmom energičnega bobnarja Marjana Stanića bosta v kvartetu pričarala dih jemajočo glasbeno izkušnjo. Glasba tega kvarteta je polna strasti in čarobnih zvokov v kombinaciji z živahnimi solističnimi deli, v katerih se izraža pravo mojstrstvo nastopajočih. Koncert prinaša očarljivo, strastno in zasanjano glasbo, ki jemlje svoj navdih tako v slovenski kot tudi makedonski ljudski glasbi.

Jazz v Grajskem parku, Ravne na Koroškem Četrtek, 21. avgust 2014, ob 19:30 Uroš Perić (klaviature in vokal), Luka Pernek (vokal), Lucija Štrekelj (vokal), Davorin Jelen (bas kitara), Dejan Dimec (kitara), Žan Grabner (kitara), Jan Osojnik (bobni), Iztok Kajzer (klaviature), Andrej Gorenjak (trobenta), Gregor Šteharnik (alt saksofon), Tadej Drobne (tenor saksofon), Iztok Jevšnikar (pozavna), Žan Plohl (pozavna), Špela Novak (spremljevalni vokal), Martina Pavalec (spremljevalni vokal)

MARIUSZ BOGDANOWICZ QUARTET - SYNTONIA (PL)

Fauš Dur Band je glasbena skupina, ki deluje in koncertira od leta 2007. Rojeni in ustvarjeni so za soul, čeprav radi zaidejo tudi v razburkane vode RnB-ja,funka in jazza. Njihov repertoar zajema glasbene sladkosti Otisa Reddinga, Tine Turner, Jamesa Browna, Arethe Franklin in drugih. Tokrat bodo moči združili z Urošem Perićem, ki je že sam po sebi garancija izvrstnega koncerta.

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Petek, 24. oktober 2014, ob 20:00 Mariusz Bogdanowicz (kontrabas), Adam Wendt (tenor in sopran saksofon), Sebastian Frankiewicz (bobni), Miłosz Wośko (klavir)

foto: Dobran Laznik

foto: Pawel Waga

VLATKO STEFANOVSKI & VASKO ATANASOVSKI KVARTET (SI / MK)

Koncert v sodelovanju z Ambasado Republike Poljske v Ljubljani.

Kulturni center, Ravne na Koroškem Četrtek, 25. september 2014, ob 20:00 Vlatko Stefanovski (akustična kitara), Vasko Atanasovski (saksofoni, flavta, vokal), Jošt Drašler (kontrabas), Marjan Stanić (bobni) Kvartet igra kompozicije skladatelja in vodje zasedbe Mariusza Bogdanowicza. Gre za glasbo dobro dodelanih melodij, širokega zvočnega prostora in močnih čustev. Kljub svoji identiteti v jazzu je globoko zakoreninjena v evropski glasbeni kulturi. Melodija je v njej izpostavljena oziroma razkrita in ima močan čustveni naboj.

Uradni začetek sezone abonmaja Jazz Ravne 2014/2015 bi si le stežka predstavljali v bolj udarni različici. Na odru ravenskega kulturnega centra bosta združila svoje ustvarjalne

Mariusz Bogdanowicz je basist, skladatelj, učitelj, pisatelj, producent in lastnik založniškega podjetja. Rodil se je 29. junija 1960 v Gdansku in diplomiral iz jazza in zabavne glasbe na Akademiji za glasbo Karol Szymanowski v Katowicah. Njegov oče Leszek Bogdanowicz je bil znan jazz in pop skladatelj ter aranžer. Mariusz je že več kot dvajset let basist velikega pianista in skladatelja Włodzimierza Nahornya. Mesečno piše za Jazz forum, prav tako vsak mesec piše kolumno za Top Guitar. Od leta 2004 ima svojo lastno radijsko oddajo Jazz Travels (Jazz Radio, Radio Jazz.FM). Od leta 2006 poučuje kontrabas in bas kitaro na Filozofski fakulteti Univerze Marie Sklodowska-Curie v Lublinu, kjer je zaposlen kot docent. Marca 2012 mu je Svet instrumentalne glasbe oddelka na Akademiji za glasbo v Bydgoszczu odobril doktorsko disertacijo z naslovom Sozvočje kontrabasa in vloga v sodobnem jazz bandu. Leta 2005 je bil za zasluge v kulturi nagrajen z medaljo - Gloriaartis.

7


IAN SIEGAL & MIKE SPONZA BLUES BAND (GB, I, CH)

CLAUDIA QUINTET (ZDA) KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Torek, 4. november 2014, ob 20:00

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Četrtek, 11. december 2014, ob 20:00

John Hollenbeck (bobni), Chris Speed (klarinet, tenor saksofon), Red Wierenga (akordeon), Matt Moran (vibrafon), Robert Landfermann (bas)

Ian Siegal (vokal, kitara), Mike Sponza (vokal, kitara), Mauro Tolot (bas), Moreno Buttinar (bobni)

Bobnar in skladatelj John Hollenbeck, štirikratni nominiranec za nagrado grammy, podarja koncert, ki v vseh pogledih štrli iz našega dosedanjega dela. Nenavaden termin (torek!), izjemna želja izvesti koncert pri nas, odlična, lahko rečemo kar zvezdniška zasedba, povsem nova glasba, ki zveni kot ... Kot nič drugega!

Obstajajo blues pevci, obstajajo dobri blues pevci, potem pa je tu Ian Siegal, v svojem lastnem razredu! Pravijo, da če bi bil Ian Siegal med nami že v šestdesetih, bi v današnjem času bil deležen enake slave kot umetniki Van Morrison, Joe Cocker in Eric Clapton. Namesto tega je Ian otrok sedemdesetih, ki je v poznih osemdesetih pustil študij umetnosti in šel igrat po nemških klubih. Iz ulic Berlina je Siegal napredoval do klubov in festivalov v Veliki Britaniji in tudi drugod po Evropi ter danes do največjih odrov sveta. Je večkratni dobitnik nagrad British Blues Awards in je vir nasvetov za vsakogar, od Mojo glasbe v bluesu pa vse do klasičnega rocka. Siegal je tudi tekstopisec,

čigar zadnje zgoščenke dosegajo vrhove njegove kariere, a so vendarle šele začetek. Od danes do jutri lahko postane akustični solo izvajalec ali vodja metal skupine. Ian Siegal je znan kot izvajalec bluesa, vendar je to le en odtenek v barvni paleti umetnika, ki drsi med celinami, obdobji in pričakovanji. Pravijo, da ne moreš peti bluesa, dokler ne doživiš življenja v celoti … Ko Ian stopi do mikrofona, v njegovem glasu zaslišimo vzpone in padce. Zadnja leta je tekstopisca zajela slava in to je dokazal z nagradami British Blues Awards ter zaporednimi nominacijami v letih 2012 in 2013 za nagrado Album leta v blues glasbi (Contemporary Album of The Year in the Blues Music Awards) – slednjo lahko poimenujemo tudi Grammy blues glasbe.

STJEPKO GUT – GIOVANNI MAZZARINO QUINTET featuring ANUSH APOYAN (SRB, AT / IT / AM) KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Četrtek, 27. november 2014, ob 20:00 Stjepko Gut (trobenta, krilovka, vokal), Anush Apoyan (vokal), Rino Cirinna (saksofon), Giovanni Mazzarino (klavir), tba (bas), tba (bobni) Verjetno ni mladega trobentača v naši bližnji in daljni okolici, ki v svojem šolanju ne bi šel tudi skozi roke Stjepka Guta. Izjemen trobentač to leto uradno zaključuje svojo profesorsko pot v Gradcu. Del tega slovesa je udarna poslovilna turneja, v okviru katere se bo Stjepko Gut ustavil tudi na Ravnah. Odlično instrumentalno zasedbo, sestavljeno iz starih džezovskih mačkov in mladih nadarjenih upov, obogati Armenka Anush Apoyan, mlada mojstrica vokalne improvizacije.

8


VID JAMNIK & EDDIE LUIS’ JAZZ PASSENGERS YOU’VE GOT THAT SWING (SI, AT, SRB, HU, UA) KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Četrtek, 15. januar 2015, ob 20:00 Vid Jamnik (vibrafon), Eddie Luis (kontrabas), Miloš Milojević (klarinet), Mátyás Bartha (klavir), Oleg Markov (bobni) Koncert za ljubitelje swinga s programom, posvečenim enemu največjih vibrafonistov vseh časov – Lionelu Hamptonu in njegovemu sodobniku Bennyu Goodmanu. Narodno zelo mešana zasedba je prvič skupaj koncertirala leta 2013. Navdušujoč odziv občinstva jih je prepričal, da je vredno s projektom nadaljevati tudi v prihodnje. Koncert na Ravnah je del njihove sicer povsem avstrijske turneje, skok na Ravne pa je za Vida Jamnika priložnost, da izjemne glasbenike predstavi tudi domačemu občinstvu.

KEVIN MAHOGANY QUINTET (US, AT) Kulturni center, Ravne na Koroškem Četrtek, 26. marec 2015, ob 20:00 Kevin Mahogany (vokal), Erwin Schmidt (klavir), Martin Spitzer (kitara), Joschi Schneeberger (bas), Mario Gonzi (bobni)

foto: Slavko Rajh

Zaključni koncert sezone 2014/2015 predstavlja izbor najboljših avstrijskih glasbenikov, od katerih so trije v preteklih letih že nastopali na našem odru. Toplemu sprejemu v preteklosti in vedno odlični ravenski publiki gre zahvala, da se tokrat vračajo k nam z izjemnim gostom. Ta bo, prvič v Sloveniji, ameriški baritonist Kevin Mahogany, pevec, ki v eni osebi združuje celo paleto odličnih glasbenih lastnosti: swinga kot Charlie Parker, vžge blues kot Big Joe Turner in občuteno zapoje balado kot Lester Young. Njegov glas je že desetletja eden tistih, ki bogati mnoge zvrsti ameriške glasbe - od gutbucketa do gospela.

LENART KREČIČ (SI, US) KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Četrtek, 29. januar 2015, ob 20:00 Lenart Krečič (tenor saksofon), Boris Kozlov (kontrabas), Gene Lake (bobni) Lenart Krečič je po vrnitvi s študija v ZDA takoj postal eden stebrov slovenskega jazza. Zahvaljujoč prijateljskim vezem, ki jih je spletel onkraj luže, bomo imeli priložnost na našem odru videti vsega zavidanja vredno zasedbo. Gene Lake je eden najbolj priznanih še živečih jazz in funk bobnarjev na svetu. Njegova impresivna sposobnost igranja najrazličnejših stilov glasbe ga je po študiju na Berklee College of Music v Bostonu pripeljala do sodelovanja z najznamenitejšimi svetovnimi jazz inovatorji ter s fusion legendama Joeom Zawinulom in Marcusom Millerjem. Zadnja leta je prepotoval praktično cel svet s svetovno znanim saksofonistom Davidom Sanbornom. Boris Kozlov si je delil oder z velikani jazza kot so McCoy Tyner, Jimmy Cobb, Maceo Parker, Jimmy Smith, Henry Butler, Toots Thielemans & Clark Terry. Kar devetkrat so bili albumi, na katerih se lahko sliši njegov bas, nominirani za nagrado Grammy, dvakrat pa je prestižna glasbena nagrada tudi pristala v njegovih rokah.

9


foto: Nika H., fotobelezNica

Festival slovenskega jazza in abonma jazz Ravne ustvarjajo:

10


Ajda Hovnik Plešej

Ta sitni

Robi Jamnik

Osma sezona abonmaja Jazz Ravne in deseti Festival slovenskega jazza sta pred vrati. Ja, uspešno smo sestavili oboje. Zdaj, po tolikih letih, je vse že bolj rutina, čeprav nas presenečajo vedno nove in nove stvari. Nikdar ne igram računalniških igric, a je moj poklicni kolega nekoč pripovedoval, da si je sprogramiral puško, s katero lahko strelja okoli vogala. No – takšne, v praksi nemogoče in skoraj neverjetne stvari se nam dogajajo v realnem življenju. Veliko se pa, na srečo, naredi že preko leta, program namreč sestavljamo skoraj leto vnaprej, tako da je še vendarle obvladljivo. A kot pravim, ni nikdar povsem lahko in brez problemov. Predvsem finančnih verjetno? Ja, predvsem teh. Čeprav smo si v vseh teh letih zgradili trdne finančne temelje, pridobili naklonjenost publike, lokalne skupnosti, države, tujih financerjev itd., smo še vedno finančno zelo podhranjeni v primerjavi s tujimi organizatorji. Zato tudi zelo težko pridobimo zveneča imena svetovne jazz scene. To je še vedno omejeno predvsem na prijateljske zveze.

foto: Nika H., fotobelezNica

Izredna prednost ostati majhen s kakovostno izvedbo, dobro glasbo, zadovoljno publiko in zadovoljnimi izvajalci

Ste si pa, kot mi je znano, ustvarili ugled med domačimi izvajalci … Ja, trudimo se pošteno plačevati slovenske glasbenike. Čeprav je to dvorezen meč … V kakšnem smislu? Nekateri mislijo, da se kopamo v denarju, pa imajo potem nemogoče zahteve, kar se tiče opreme, namestitve, honorarjev, vsega mogočega ... Naslednji dan ali dan pred koncertom pri nas pa igrajo z isto zasedbo tako rekoč za sendvič in pivo. Tudi pri nas denar ne pada z neba, se pa za razliko od mnogih ‘organizatorjev’ trudimo skozi celo leto pridobiti dovolj sredstev za še vedno premajhne, a vsaj poštene honorarje. Mnogo glasbenikov to razume in so za to tudi hvaležni, zato vedno poudarjam, da so glasbeniki sami največji sponzorji naših programov. Se je pa, žal, vse pogosteje lažje dogovoriti s tujci. Zakaj? Vsaj to jim je popolnoma jasno, da morajo za svoj koncert izdati račun, če želijo plačilo. Domači, predvsem mladi glasbeniki, znajo biti glede tega prave nadloge. Je pa res, da se pri tujcih dogovarjamo večinoma s formiranimi zasedbami, ki delujejo že leta, pri domačih zasedbah pa je to bolj kot ne izjema. Cenim improvizacijo – a s tem mislim improvizacijo v glasbi. Nikakor pa ne odobravam improvizacije pri izvedbi koncerta. Mnogi žal blestijo zlasti v slednjem. Če mi lahko priskrbimo denar za honorarje, dvorano, ozvočenje, osebje, reklamo in še ničkoliko drugih malenkosti, potem z vso pravico od izvajalcev zahtevamo to, da so ob pravem času na tonski vaji, da imajo brezhibne instrumente, pripravljen repertoar in da odigrajo do publike in do sebe pošten koncert. Sliši se dokaj strogo … Ne vem povsem točno, ali je to sreča ali prekletstvo, da sem imel priložnost v zadnjih šestih letih življenja Boška Petrovića preživeti kar nekaj koncertov v njegovi bližini. Z njim sem bil od prihoda glasbenikov na mesto koncerta do pogosto po-polnočnega zaključka in analize igranja. Njemu talent ni bil dovolj, on je poleg tega zahteval predvsem disciplino. Vedno bolj vidim, kako prav je imel. Ravno s tem, ko je na vse napake pokazal s prstom in znal pri tem biti milo rečeno nepopustljiv, je marsikateremu glasbeniku naredil največjo

11


uslugo. Zanimivo, da ga po tem mnogo uspešnih glasbenikov tudi pomni in mu niti najmanj ne zameri; ravno nasprotno - s tem jim je pomagal, da so danes to, kar so – uspešni glasbeniki. Sam nisem glasbenik; rad se pošalim, da smo v naši družini vsi normalni, le Vid je glasbenik. O organizaciji pa nekaj malega le vem, zato me te stvari pač jezijo, če niso izvedene tako, kot bi morale biti.

Trenutno zadoščajo, čeprav bi lahko bilo kaj tudi boljše. Tu je še naše četrto prizorišče – hostel Punkl z bližnjo šolo Prežihovega Voranca, kjer vsako leto maja organiziramo tridnevno šolo jazza za otroke in mladino. Mislim, da imajo Ravne dobre možnosti za razvoj kulture, čeprav smo morda poznani bolj kot športu naklonjena sredina. Lokalna skupnost podpira vaša prizadevanja za dvig kulturnega utripa?

Večina programa je tudi v abonmaju še vedno na nek način slovenska? Ja, to je še vedno naša prioriteta. Bomo pa videli, kako dolgo bomo lahko v tem vztrajali. Problem slovenskih zasedb je namreč tudi ta, da bi zelo pogosto rada stopila na oder namesto izoblikovane in dozorele zasedbe gruča posameznikov, pogosto formirana uro ali dve pred koncertom, ki bi nato celo brez kakšne predhodne skupne vaje rada odigrala bolj ali manj uspešen jam session. Vsak bi igral vse in z vsakim. Pri nas to ne vžge več – imamo jasna merila, zakaj in koga postavimo na oder. Zelo malo je v naši državi takih džezistov, ki gradijo svoj zvok, svojo glasbo, ki vlagajo v svojo zasedbo in skušajo z njo prodreti tudi izven slovenskih meja. Izmenjava zasedb med Slovenijo in tujino je močno v prid tujine, pa za to nikakor niso krivi tujci. Organizatorji abonmaja in festivala na Ravnah preko leta obiščemo kup koncertov slovenskih zasedb ravno zaradi tega, da spoznavamo našo sceno. Zasedba, ki ne navduši drugje, zelo verjetno ne bo navdušila niti pri nas.

Seveda, brez podpore lokalne skupnosti tudi ne moreš pridobiti podpore države. Ministrstvo za kulturo celo striktno ne podpira projektov, ki nimajo zaslombe v domačih okoljih. To se mi zdi tudi povsem prav, saj je tako poraba državnega denarja bolj racionalna in učinkovita. Vlaganja v dobre nevladne organizacije pa so tako ali tako ene najbolj donosnih, saj vrednost brezplačnega dela prostovoljcev pri organizaciji dogodkov nemalokrat presega vsa pridobljena sredstva. Če se ozreva na program prihajajoče sezone – kaj bi izpostavil? Deseti festival in osmi abonma Jazz Ravne (smeh …). Oba kot celoto in vsakega zase. Nobenega dogodka ne bi posebej postavljal pred druge, saj je vsak nekaj posebnega. Če pa vztrajaš, bi izpostavil našo šolo, namenjeno predvsem otrokom, in koncert, ki ga priredijo na koncu šole. Res je - tam je odigranih toliko napačnih tonov, da je to že neke vrste privilegij poslušati (smeh …). Ampak energija, radovednost, pogum otroških improvizacij, vse to je pa na zavidljivo visokem nivoju. Samo še kak kombo Zlatka Kaučiča jih s tem preseže (smeh …). Iz teh mladcev tudi raste nov rod dobrih glasbenikov. Ne morem z gotovostjo trditi, da bo kdo od njih jazz glasbenik, ko odraste, bodo pa, vsaj večina, dobri na področjih, ki si jih bodo v življenju izbrali. Preprosto iz razloga, ker si upajo stopiti korak naprej, ker upajo tvegati, ker upajo iskati svojo pot.

Slišati je kot zaskrbljenost nad našo jazz sceno? Ja, ampak morda zaskrbljenost ni ravno pravi izraz. Verjetno bi bilo boljše reči razočaranje. Ne bom izpostavljal imen, a pri nas vendarle je nekaj zasedb, ki se trudijo imeti svoj izdelek, svojo glasbeno predstavo. Večina pa je povsem zadovoljna s kakršnimkoli koncertom, ne da bi se poglobili v repertoar, tok glasbe, povezovanje programa … Skratka, da bi naredili, kot radi rečemo – performans, nekaj, kar navduši publiko. Ena hitra, ena počasna, ena hitra, ena počasna, to je včasih že presežek. Jaz sem mnenja, da mora glasba navdušiti publiko. Z izvedbo, energijo, inovativnostjo … Vseeno s čim, a navdušiti mora. Tudi težek jazz lahko navduši, tipičen primer je bila pri nas danska zasedba Interfoam. Zmeraj težje pa prebavljam ‘polnokrvne džeziste’, ki odigrajo mlahav koncert in več energije kot v lastno glasbo vlagajo v prepričevanje okolice, da je pravi jazz samo to, kar igrajo oni, vse ostalo pa ni niti približno jazz in je povsem ničvredno. S tem, s to svojo samoomejenostjo, prav sebe dajejo v nič. A ker je mlade treba poskušati razumeti, naj povem, da je to pač na nek način tudi posledica naše majhnosti in pomanjkanja prizorišč, kjer bi se glasbeniki lahko pošteno predstavili. Ni jim lahko, daleč od tega, da bi jim bilo lahko.

Je tudi zaradi tega jazz na Ravnah uspel? Ker upa? Če ne upaš poskusiti, tudi uspeti ne moreš, to je res. Ni pa samo pogum dovolj. Mora biti ekipa, ustrezna organizacija, infrastruktura, kanček sreče … Kup stvari se mora poklopiti. Če pa ni ekipe in sistematičnega dela, ti vse ostalo ne pomaga kaj dosti. Pa siten moraš biti, kot sem siten jaz in hud, kot je hud Franc Kokal, s katerim opraviva največ dela. Sama sebi v šali rečeva TaSitni in TaHudi. Pa uspeva tudi zato, ker najine družine to tolerirajo. Pri naju ženske večino časa vse štiri ogle bajte podpirajo (smeh …). Kje se kot Jazz Ravne vidite v prihodnosti? Vsaj tu, kjer smo. Težimo pa za tem, da bi bili tako, srednjeročno, najboljši primerljiv organizator jazzovskih dogodkov v širši okolici. S tem ne mislim le Slovenije, konec koncev med desetimi, dvajsetimi slovenskimi bolj ali manj občasnimi organizatorji ni nek velik uspeh biti najboljši. Vemo pa, da se nikdar ne bomo mogli kosati s prizorišči mnogo večjih mest, to tudi ni naš namen. Ko obiskujem velike festivale po Evropi, se nemalokrat vprašam, zakaj jim je treba tega, kar tam vidim in slišim. Slab zvok, ki mora preglasiti glasno govorečo publiko v avditoriju, veliki stroški zaradi priznanih nastopajočih zasedb, ki jih večina publike lokajoč pivo sploh ne posluša, zasedbe pogosto igrajo nek pop repertoar, ki pač ustreza (pol) pijanim obiskovalcem ... Pa se vprašam, kaj ima ta masovna zabava opraviti s kulturo? Celo ljudje, ki bi radi prisluhnili koncertu, tega ne morejo. Velika prizorišča, ki pokrivajo program s prodajo pijač na koncertih, z agresivnimi sponzorji, ki se preko meje dobrega okusa reklamirajo skozi celotno prireditev - taka prizorišča delajo škodo glasbi, glasbenikom in obiskovalcem. Zato je po moje velika, izredna prednost ostati majhen s kvalitetno izvedbo, dobro glasbo, zadovoljno publiko in zadovoljnimi izvajalci. Mi se bomo še naprej trudili ostati mali ter po svojih najboljših močeh promovirati mlade in slovenske glasbenike, na Ravnah bomo kolikor bo le mogoče predstavljali tudi dobre tuje zasedbe, jazz vseh zvenov, barv in oblik, vzgajali našo mladino … Imamo vse, kar imajo veliki: šolo, abonma, festival, zdaj še Jazzopis. Mar ni to dovolj?

Kaj pa je zate ‘pravi jazz’? Lažje bi odgovoril, kaj ni. Zame nikakor ni pravi jazz izključno to, kar se danes prišteva pod avantgardni jazz. Prav je, da je jazz odprt za nove ideje, prav je, da ga mladi vlečejo naprej in ga razvijajo, držijo živega na doslej še nikdar slišane načine. A mora hkrati ta avntgarda dajati priznanje in mesto tudi vsem oblikam, ki so jazz skozi desetletja pripeljale sem, kjer je zdaj. Zame je pravi jazz ves jazz, ki se je preigraval od nekdaj pa do danes, pa četudi kdaj izzveni bolj etno, rockovsko, popovsko, ne vem, na kak način še. Pri oblikovanju našega programa smo pa toliko odprti, da sprejemamo tudi nove ideje in jih tudi, kolikor se da, vključujemo v naš program. Kolikor se da? Ja, Ravne na Koroškem z vso bližnjo in širšo okolico so vendarle, kot je to rekel Boško Petrović, vas. Pri nas ni publike, ki bi prišla zaporedoma na pet, recimo temu bolj težkih, jazzovskih koncertov. Mi publiko še vedno vzgajamo. Pridobivamo jo z lažjimi vsebinami, te koncerte praviloma prirejamo v kulturnem centru na Ravnah in v grajskem parku, nato pa tistim, ki jih navdušimo, v Kompleksu ponudimo tudi bolj izbrane, težje vsebine. Ne gre pa to preko noči. Kulturni center, grajski park in Kompleks so vaša tri stalna prizorišča. Zadoščajo vašim potrebam?

12



Januša Skornšek

Ta hudi

Franc Kokal

Vezan si na organizacijo programa, abonmaja, festivala … Kako gledaš na to? Kakšni so pogoji za delo na Koroškem in v Sloveniji? Mislim, da so pogoji kar povsod enaki. V našem primeru sva z Robijem Jamnikom nekega čudnega dne sedeč uživala ob kavi in sklenila, da bi na našem koncu kaj naredila glede glasbe, postavila neke temelje za džezovske dogodke na Koroškem. In takrat sem vedel, da je bila to zadnja kava, ki sva jo spila v miru. Res je bilo tako in tako je tudi danes. (hahaha) Nato se pa je vse skupaj šele začelo. Potrebno je bilo pridobiti prostore za te dogodke, finance, se naučiti prijav na razpise, navdušiti sponzorje, poskrbeti za ozvočenje, izvajalce, zraven spada tudi sama logistika in tako dalje. Že na začetku sva se lotila tudi abonmaja. Pridobiti sva morala ljudi, ki so bili pripravljeni kaj narediti, seveda zastonj, ker denarja ni bilo. Med prvimi je bil Samo Kolar in z njegovo pomočjo smo postavili tudi naš prvi dogodek na oder v prostorih Kompleksa na Ravnah. Tako se je vse skupaj začelo. Z Robijem sva želela prenesti neko kulturo, mogoče ne toliko znane in popularne glasbe v naš krog, na Koroško. Želeli smo naše otroke vpeti v ta svet, v novo glasbo, ki pri nas prej ni bila toliko preigravana in poznana. Če z Robijem ne bi bila taka entuziasta, če nama glasba, ljubezen do kraja, do tu živečih ljudi, ne bi pomenili toliko, kot nama pomenijo, verjetno ne bi bilo kaj. Seveda je pa pomembno tudi to, da imaš okrog sebe ljudi, na katere lahko računaš, ki imajo glasbo tudi na nek način za svojo. Kdaj si se ti srečal s to glasbo oziroma kdaj si jo vzljubil? Kam si zahajal v svojih najstniških letih?

foto: Slavko Rajh

In takrat sem vedel, da je bila to zadnja kava, ki sva jo spila v miru

Uff … To je bilo kar hitro … Šesti, sedmi razred osnovne šole. Sprva sem se spoznal z rock sceno, nato pa je sledila vedno bolj zahtevna glasba, med katero spada tudi jazz in improvizacija vseh vrst, kar mi je še danes prioriteta. Hodili smo tja, kamor je takrat bilo aktualno – v Narodni dom v Mežici, aktualna je bila stara kavarna na Ravnah, gimnazija, občasno Slovenj Gradec, pa tudi Maribor, Ljubljana … Skratka tja, kjer je bila dobra glasba … V osemdesetih je bil aktiven Maribor, kjer smo slišali ogromno vrhunskega jazza, pa tudi Ljubljana, kjer so se vsa leta odvijali različni festivali, med njimi seveda tudi meni nepogrešljiv jazz festival v Križankah. Kakšen je tvoj pogled na koroško in slovensko jazz sceno? Na Koroškem se jazz iz leta v leto bolj širi med ljudmi. Poslušati smo začeli bolj zahtevno glasbo, in to na vrhunskem nivoju. Sam jazz na Koroškem se postavlja na zemljevid Slovenije. Zdaj že praktično vsak ve, tisti seveda, ki se zanimajo za jazz, kje na Koroškem lahko najdejo jazz. To je seveda Kompleks Ravne, občasno tudi Kulturni center in pa Grajski park. Glasbeniki radi prihajajo k nam, radi se vidijo v tem, da pridejo v nek krog, kjer vedo, da bodo dobro sprejeti in kjer bodo lahko iz sebe dali največ, kar lahko dajo, se pokazali v pravi luči. Sami poskrbimo, da se počutijo udobno in zaželeno. Največje plačilo, ki ga dobiva z Robijem, je absolutno ta pozitiven odziv glasbenikov, ki se zelo radi vračajo k nam in pomagajo pri sami rasti in razvoju jazza, pa plačilo je seveda tudi dober odziv in sam sprejem naše publike. Kar se pa tiče jazza in slovenske scene ... Zadnjih 35 let jo spremljam in moram reči, da deluje. Tako kot se časi spreminjajo, se tudi generacije spreminjajo. To je pač tako. Vsako obdobje ima nekaj vrhunskih glasbenikov. Mislim, da ni bojazni, da nam bi v prihodnosti primanjkovalo kvalitetnih glasbenikov. Tudi pri nas ne. Na Koroškem imamo na primer Vida Jamnika, ki danes študira na Berklee College of Music v Bostonu, smer jazz-vibrafon, in se razvija v vrhunskega glasbenika svetovnih razsežnostih; tu je cela skupina mladih pihalcev, trobilcev in drugih iz naše šole ...

14


Kaj je vaša skrivnost uspeha? Veliko pozitivne energije, prava ekipa, pravi ljudje, s katerimi lahko dosežeš vse to. Potrebno je medsebojno sodelovanje in potrebno je vložiti veliko truda. Šele ko se vse to sklada, dobimo dobre rezultate. Naša nacionalna televizija je posnela nekaj ur našega programa, ki se redno predvaja na TV Slovenija. Tudi to je dokaz, da delamo dobro in upam, da bo še naprej tako. Pri tem bi rad omenil še Sama Kolarja, Igorja Bezgeta, Igorja Matkovića, Davida Jarha in vse ostale mentorje na naši jazz šoli, ki so pomagali našim najmlajšim odpreti svet drugih, dotlej nepoznanih zvrsti glasbe in pomagati pri sami rasti jazza na Koroškem. Ogromno bi lahko povedal tudi o programu v teh osmih letih, predvsem dobrih zgodb, mogoče tudi o lastni produkciji. Izpostavil bi fantastičen projekt Zbudimo kralja Matjazza, ki pa smo ga sproducirali in tudi posneli. To je bil projekt, kjer smo bili združeni sami Korošci v krasni zgodbi, ki združuje koroško ljudsko pesem in jazz. O tem bomo še govorili, vendar takrat, ko bo zgodba dobila nadaljevanje. Kako prenašaš to svoje znanje in izkušnje na mladino? Dejstvo je, da je glasba moje življenje, čeprav sam ne igram kakšnega instrumenta, vedno pa sem bil zahteven poslušalec in že zelo zgodaj sem dal poudarek na čimbolj kvalitetno reprodukcijo glasbe v svojem prostoru. Padel sem v svet audiofilije, ki je kot luknja brez dna. (hahaha) To je tema, za katero bi potrebovala najmanj 14 dni, da bi se uspela vsaj malo pogovoriti o tem. Po 35 letih je glasba še vedno moja droga in mislim, da bo tako tudi ostalo. Sam sem glasbe veliko preposlušal, vsak dan si zavrtim kakšno ploščo, naj bo to jazz, blues, rock, tudi klasika … To je moj način življenja, moj način sproščanja, pa tudi izobraževanja. Vedno sem težil k temu, da sem glasbo poslušal v živo, hodil na različne koncerte. Kako danes prenašam vse to na mladino? Predvsem z nasveti, kako kvalitetno, na najbolj visokem možnem nivoju, reproducirati glasbo v prostoru. Glede na tvoja avdiofilska znanja si verjetno občutljiv glede zvoka in odnosa tonskih mojstrov do le-tega? Vedno bolj me motijo koncerti, ki so sicer narejeni profesionalno, ampak povsem neprofesionalno ozvočeni. Na živce mi gre to, da se tonski mojstri ne zavedajo, da so v resnici oni kreatorji glasbe v prostoru. Ne zavedajo se, da na tak način, s svojim egocentričnim pristopom, lahko uničijo cel koncert, posredno poslušalce in pa seveda nastopajoče na odru. V določenih primerih je tako, da organiziraš

koncert, povabiš nastopajoče, pridobiš finance, pride publika, prodaš karte, ampak na koncu, za piko na i pa zmanjka, ker je sam zvok na dnu. To je krivda tonskih mojstrov in ne krivda organizacije same. Dejansko se tonski mojstri sploh ne zavedajo svoje pomembnosti. Je pa res, da imam mogoče sam previsoke standarde, glede na audiofilske izkušnje, vendar vidim , da se da narediti več, mnogo več. Obiskujem različne koncerte, kjer tonski mojstri res odlično poskrbijo za ozvočenje. S tem kažejo tudi spoštovanje do samih glasbenikov in do publike. Lahko imaš poskrbljeno za vse, vendar ti lahko tonski mojster vse to uniči. Ne glede na to, kako dobre izvajalce imaš, ti lahko tonski mojster izniči praktično vsak trud, ki ga ti vložiš. Si z našim sedanjim tonskim mojstrom zadovoljen? Seveda. Domen Hudrap se v tej smeri tudi izobražuje, ima dober posluh in vse to doprinese k dobrim rezultatom. Kar se Domna tiče, menim da imamo z njim na Koroškem zelo dober potencial. Čeprav je po duši roker in se sam ukvarja z drugimi zvrstmi glasbe, to za njega ni ovira. On glasbo preprosto čuti, jo zna poslušati. Zna poslušati tudi naše pripombe in želi nadgrajevati pridobljeno znanje. To je zelo pomembno. Na šoli jazza in po koncertih si jutranji šef kuhinje. Od kod ti ideja, da pečeš jajca z grumpi* za zajtrk? Ja, peka jajc z grumpi je pri nas že tradicija. Naši najmlajši so se tega že privadili, brez tega ni šole. Sami hočejo jajca, vedno pravijo »jajca so zakon«. Ampak taka, kot jih znam pripraviti samo jaz (hahaha). Na šoli jih zjutraj spečem tudi več kot petdeset. Še vegetarijanci jih jedo! Starejši glasbeniki, ki te jedi ne poznajo, se sprašujejo, kako so brez te dobrote sploh lahko preživeli svojih nekaj desetletij. Bi želel za konec še podati kako misel oziroma sporočilo? Ob tej priliki bi se rad zahvalil vsem, ki so nam kakorkoli pomagali, vsem, ki so bili z nami pripravljeni sodelovati in deliti vse te nepozabne trenutke, zahvalil bi se vsem, ki so ali ste bili del tega. Hvala vsem za podporo in pa seveda hvala naši zvesti publiki, ki nas spremlja že vsa ta leta. Tudi v naši prihodnji sezoni bi rad povabil vse dosedanje in nove poslušalce – pridite na naše dogodke in uživajte ob odlični glasbi. Vljudno vabljeni! *grumpi = ocvirki

Glasbena agencija cracked anegg records

www.crackedanegg.com 15


Ana Pisar

KMKC Kompleks

Tadej Breznik Že drugič zaporedoma bo Festival slovenskega jazza (FSJ) potekal tudi v Kompleksu na Ravnah…

klubom, kar pa nikakor ne drži. To ni le naša težava, je težava mnogih mladinskih centrov v Sloveniji. Venomer smo prisiljeni v dokazovanje, tako javnosti, kot lokalnim oblastem, da tisto, kar počnemo niso množične zabave in da so naše vsebine drugačne. Klubi, ki ne ponujajo komercialnih vsebin, so še kako dobrodošli, če ne kar nujni za vzgajanje mladine v drugačno kulturo. Vsekakor pa si štejemo v čast in ponos, da obiskovalci iz širne Slovenije Kompleks imenujejo za enega najboljših, ne samo po opremljenosti, temveč so jim všeč tudi programske vsebine!

Res je, pri nas ponovno gostimo Festival slovenskega jazza in s ponosom lahko rečem, da je to rezultat dobrega sodelovanja Jazza Ravne in ekipe KMKC Kompleks. Jazz Ravne tudi sicer med sezono organizira pri nas nekje do deset prireditev, tako da je to sodelovanje živo in aktivno skozi vse leto. Organizatorji festivala so že naši stalni sodelavci, saj tudi drugače pomagajo, da klub deluje tako, kot mora. Kompleks namreč nudi vse potrebno za izpeljavo takšnega, na nek način intimnega festivala, saj lahko vsak obiskovalec dejansko začuti umetniško ustvarjanje glasbenika na odru. Za to poskrbi odlična tehnika, kot tudi prostor sam, ki je po mnenju ljudi, ki se venomer vračajo na Koroško in v klub, eden boljših v Sloveniji. Vsekakor pa je posebna tudi naša domačnost. Pri nas se že takoj po prvem srečanju spletejo najboljše prijateljske vezi.

Niste ravno jazz klub, je pa pri vas dosti jazza. Kot klub nismo nikoli bili omejeni samo na neko zvrst glasbe, je pa res, da nismo v osnovi jazz klub, kot sta to v Sloveniji nekdaj bila jazz klub Satchmo v Mariboru ali pa jazz klub Gajo v Ljubljani. Kot mladinski klub smo zastavljeni precej širše. Jazz Ravne v okviru

Čeprav Kompleks v osnovi ni jazz klub, je jazz pri nas vsekakor doma svojega abonmaja pripravlja vsak tretji četrtek v mesecu jazz večer, tako da pri nas jazz zelo živi. Približali smo ga ne le starejši publiki, ki je sicer te zvrsti že precej vajena, temveč tudi mladim. Skozi šolo jazza, namenjeno otrokom, in skozi mladinske sekcije Jazza Ravne je šla kopica otrok in mladine, ki imajo za seboj že kar nekaj zavidljivih predstavitvenih koncertov. Čeprav Kompleks v osnovi ni jazz klub, je jazz pri nas vsekakor doma!

Kot ste že omenili, gre za enega najboljših slovenskih klubov, ne le po opremljenosti, ampak tudi po programu. V KMKC Kompleks se vedno znova trudimo, da je program zanimiv za vse, ki klub obiskujejo. Čeprav veljamo za nekoliko bolj alternativen klub in ne delamo pretirano mainstream vsebin, se poskušamo držati načela »za vsakogar nekaj«. Ker žal ne znajo vsi ločiti klubskih vsebin, pogosto prihaja do očitkov in primerjav z diskoteko ali nočnim

Načrti za prihodnost? V prihodnosti vsekakor ne odstopamo od začrtane poti. Ekipi ne pojenjajo moči, vključiti nameravamo še lokalne organizatorje, kot je na primer društvo Kunkuvo, s katerimi smo že v preteklosti uspešno sodelovali, in druge. Novembra nameravamo z Zavodom za šport, kulturo, turizem in mladinske dejavnosti soorganizirati neke vrste vikend oz. maraton smeha, a naj bo to za enkrat še skrivnost, vse bo kmalu znano. Še vnaprej ostajamo »jazz klub«, skupaj z Jazzom Ravne. Vsekakor želimo mladim skupinam zagotoviti vadnico med tednom – prostor kjer lahko ustvarjajo, a imamo na žalost zaradi stanovanjske problematike to vprašanje še odprto. Ne glede na želje in načrte pa KMKC Kompleks ostaja prostor s programom za mladino, ki jim ni vseeno za kulturno ustvarjanje in obstoj koroške klubske scene. Ta vseskozi ostaja močna in podprta od mladih.

16


Miran Mlakar

direktor Zavoda za kulturo, šport, turizem in mladinske dejavnosti Ravne na Koroškem

Občina Ravne ima le dobrih enajst tisoč prebivalcev, ima pa - tudi zahvaljujoč ravenskemu jazzu - vrhunske prireditve Jazz Ravne je z vašim zavodom dobro sodeloval še v časih, ko je bil Zavod za kulturo Ravne samostojna pravna oseba.

Ravenski kulturni dom zadošča vsem zahtevam izvajalcev?

Novoustanovljeni ZKŠTM Ravne, ki združuje vse v imenu omenjene dejavnosti, je naslednik bivšega samostojnega kulturnega zavoda. Upravlja tudi z objekti, v katerih se odvijajo kulturne dejavnosti v našem kraju, tam pa se pogosto srečamo z organizatorji kulturnih prireditev. Kulturno društvo Drugi zvoki, ki organizira abonma Jazz Ravne, je le eno od številnih društev na Ravnah, s katerimi sodelujemo. Je pa res, da smo v sklopu abonmaja Jazz Ravne doslej skupaj že izpeljali nekaj odlično organiziranih prireditev.

Pogosto ne v celoti. Pomanjkljivosti radi prikrijemo z dobro organizacijo in poštenim odnosom do gostujočih umetnikov. Je pa stanje iz leta v leto boljše. Pravkar poteka barvanje odra, kupili

Pri tem ne gre le za zagotavljanje prostora? Ustrezni prostori, katerih upravljavec smo, so le eden od številnih dejavnikov za dobro izpeljano prireditev. Več pomeni znanje, »knowhow«, ki ga potrebuješ za uspešno izvedbo. Brez poznavanja glasbe, izvajalcev in potencialnega občinstva ti nobena dvorana ne koristi. Tu smo našli stično točko. V časih, ko denarja za kulturo ni dovolj, nam je s skupno organizacijo nekaterih koncertov abonmaja Jazz Ravne in ravenskega Glasbenega abonmaja že uspelo izpeljati odmevne koncerte. Tudi zaradi tega in zaradi dosedanjih pozitivnih izkušenj skupaj nastopamo tudi v naslednji sezoni in pri izvedbi 10. Festivala slovenskega jazza.

17

bomo novo ozvočenje, projekcijsko platno, projektor, prenovili bomo sanitarije za obiskovalce. Tudi tu poslušamo pripombe društev, ki pri nas izvajajo program. Dejstvo je, da se ne moremo primerjati denimo s Cankarjevim domom, a poglejte naš obisk. Lansko leto je Kulturni center Ravne zabeležil več kot 23.000 obiskovalcev, se pravi, da je vsak Ravenčan, statistično gledano, bil v njem dvakrat. Če prištejemo še kulturne prireditve, ki jih ZKŠTM organizira zunaj KC Ravne, pa smo že pri treh obiskih na prebivalca. Občina Ravne ima le dobrih enajst tisoč prebivalcev, ima pa, tudi zahvaljujoč ravenskemu jazzu, vrhunske prireditve.


Samo Strel

Domen Hudrap Naš tonski mojster Koliko let si že jazzovski tonski mojster v Kompleksu na Ravnah? Glavni sem sedaj šele eno sezono. Prej sem bil občasna pomoč Mihi Kadišu, uletel sem, kadar on ni imel časa. Kako se je zagrizen metalec prilagodil na - v primerjavi z metalom tišino jazzovskega odra? Tako kot hobotnica spremeni barvo in se prilagodi okolju (smeh …). V bistvu moja lastna preferenca glasbe in z njo povezana koncertna glasnost nima in ne sme imeti vpliva na to. Kot tonski tehnik poskušam biti glasbeno nevtralen in vsakemu ponuditi najboljše, kar zmorem in znam. Vsaka zvrst ima svoj zvok in si zasluži, da je tudi v živo predstavljena tako. Seveda, če niso želje nastopajočih drugačne. Kako pa bi zvenel Stanley Clarke z zvokom Metallice? Verjetno ti kot šolajočemu na (povej kje!) raznolikost nastopajočih zasedb v Kompleksu le koristi in daje neko širino, izkušnje? Konec koncev se v tej smeri tudi šolaš in ob izidu Jazzopisa boš morda že diplomant FERI-ja v Mariboru. Na FERI-ju mi manjkata le še 2 izpita in diploma. V preteklih letih je res bilo veliko dogodkov, ki so mi prinesli nekaj novega, sploh ker je Kompleks razmeroma majhen koncertni prostor in se moraš res naučiti sodelovati z glasbeniki na odru, da izpade zvokovno zadovoljivo.

Glede raznolikosti zasedb pa mi ni treba izgubljati besed. Vsak, ki je vsaj malo spremljal Kompleks skozi leta, ve, da smo gostili skoraj vse, od lokalnih zasedb vseh zvrsti pa do jazzovskih in metalskih legend. Lahko rečemo, da si ti skozi ta leta nekaj dal Kompleksu in obratno? Da brez Kompleksa tudi tvoje dobremu tonu zapisane, zdaj že skoraj poklicne poti, ne bi bilo? Jaz upam, da sem Kompleksu nekaj dal, ker so tako klub kot z njim povezana ekipa meni dali zelo veliko. Brez Kompleksa bi verjetno bil na podobni poti, saj me je že od nekdaj zanimalo vse povezano z zvokom. Se pa zavedam, da se ne bi razvil tako kot sem se, oziroma bi to trajalo veliko dalj časa. Tukaj pa mi je bil omogočen obisk in pomoč na koncertih vsak vikend, v najboljših časih tudi dvakrat ali trikrat na vikend in tako sem lahko kar požiral vse vrste informacij in pridobival izkušnje. Predvsem bi se tukaj rad zahvalil bratu Tilnu, ki me je spravil v ekipo in pa Mihi Kadišu, ki je bil takorekoč moj mentor. Iz Kompleksa izhajajo tako dobri glasbeniki, kot tudi drugi dobri kadri. Večina je ravno tam dobila svojo prvo priložnost, da se izkažejo. Dobite mladi dovolj takšnih priložnosti? Osebno se mi zdi, da vsak, ki se hoče izkazati, se lahko. Kompleks je bil vedno tisti, ki je podpiral mlade in jim zagotavljal, da se lahko pokažejo in izkažejo, bodisi glasbenike skozi koncerte neuveljavljenih

18


skupin do likovnih umetnikov preko razstav itd. Vendar pa je veliko takih, ki samo govorijo in nič ne naredijo. In tisti ponavadi rečejo, da teh priložnosti ni. Tvoja vloga v abonmaju Jazz Ravne je pravzaprav ena najbolj odgovornih. Na žalost na premnogih koncertih, ki jih obiščem tako pri nas kot tudi v tujini, tonski mojster z neprimernim zvokom uniči ves trud organizatorjev in glasbenikov. To se tebi, pa čeprav mlademu in vendarle manj izkušenemu, ne dogaja. Kaj je tisto, ki naredi ali pa ne naredi dober zvok? K dobremu zvoku prispeva kar nekaj faktorjev, od glasbenikov, njihove opreme, akustike prostora, nastavitev ozvočenja, mikrofonov itd. Če je vse to na nivoju in če človek, ki stoji za mešalno mizo, ve kaj dela, potem rezultat skoraj mora biti dober. Je pa res, da kar je lahko enemu poslušalcu dober zvok, drugemu ne bo, tako da ni nekega fiksnega merila za to. Na vratih tvoje tonske sobe piše: »Ne odlagaj jakne tu! Lomim kolena.« Si zgolj hudoben ali je posredi kaj drugega? Hudoben ja, haha. Problem je bil v ljudeh, ker so tonsko sobo zamenjali z garderobo. Ker pa nimamo zaposlenega garderoberja in ker besede ne zaležejo, je bilo treba poizkusiti z grožnjo, ki pa dobro deluje. Metalci ste torej kljub na videz grobi zunanjosti vendarle bolj nežne dušice? Ja seveda, smo takšni medvedki.

Metalska scena ti je veliko bolj poznana kot jazzovska. Se v prihodnosti vidiš kot tonski mojster kakšne svetovno znane zasedbe ali pač ne? Občasno že sodelujem z Vicious Rumors, ki so dejansko svetovno znana zasedba, vendar ne toliko medijsko prepoznavna kot recimo Metallica ali Iron Maiden. Kaj bo pa še prinesel čas, bomo pa videli. Kolikor vem, se v Kompleksu kontinuirano šolajo mladi tonski mojstri. Boš še pravi čas priskrbel dostojno zamenjavo zase? Tako je. Nekaj let nazaj smo imeli šolo tonske tehnike v sklopu Arene znanja. Zdaj pa, ker je kandidatov manj, prakticiramo kar sodelovanje in pomoč na koncertih, da lahko iz prve roke pridobijo pozitivne in negativne izkušnje. Zamenjava je pa odvisna od samih kandidatov; ko se bodo izkazali, pa lahko menjamo. Na jazz ne moremo dati vsakogar.

19


Januša Skornšek

Samo Kolar Skrb za naš podmladek

Kot prvo me zanima sama ideja jazz šole? Kako ste prišli na to, da bi na Koroškem uvedli jazz šolo? Kaj je bil vaš navdih?

Mislim, da je možnost izobraževanja v Sloveniji kar velika. Ne moremo pa se še primerjati s tujino, saj je tam tega veliko več. Vendar, zaenkrat smo pred kratkim že na nižji glasbeni šoli odprli oddelek jazza, potem so tu še srednje glasbene šole, ki imajo jazz oddelke ... Seveda pa so vse te stvari pri nas plačljive in tu nastane problem, saj si vsi tega na žalost ne morejo privoščiti … Pri tem bi pa rad omenil mojega glasbenega prijatelja in mentorja na naši jazz šoli Igorja Matkovića, enega izmed članov, ki se goreče zavzemajo za bolj intenzivna izobraževanja mladih slovenskih džezistov že na nižji glasbeni šoli.

Idejo in pobudo je dal Robi Jamnik. Lahko bi rekli, da je bil ‘krivec’ tako za samo jazz šolo kot tudi za vse ostale koroške jazz dogodke, ki so sledili. Želeli smo narediti ‘podmladek’, da jazz glasba na Koroškem ne bi izumrla in dati naši mlajši generaciji možnost svobodnega ustvarjanja. Seveda pa je bila nekako šola tudi posledica jazz dogodkov, ki so se in ki se še odvijajo. Naš navdih so bile tudi jazz šole, ki že potekajo pri nas.

Načrtujete tudi za naslednje leto jazz šolo?

Kakšne cilje ste si zastavili in ali ste jih dosegli?

Tudi, tudi. Povabil bi rad vse zainteresirane mlade nadobudneže, da se nam pridružijo.

Želeli smo čimveč mladih džezistov, ki bodo lahko prepoznali samega sebe v tej glasbi. In mislim, da so naši cilji doseženi, saj se število udeležencev naše šole vsako leto veča, kot raste tudi sama zainteresiranost mladih.

Kaj bi sporočili mladim glasbenikom, ki bi si želeli ustvarjati, pa se nimajo na koga obrniti ali pa jih je preprosto ‘strah’?

Kdaj ste se vi začeli ukvarjati s to zvrstjo glasbe? Kdo oziroma kaj vas je navdušilo?

Sporočil bi jim, da naj čimprej pridejo na delavnico in se preizkusijo ter si pridobijo nove izkušnje. Brez strahu, brez treme … Tistim, ki obiskujejo našo glasbeno šolo, bi pa rad sporočil, če jih zanima, naj se oglasijo kar pri meni osebno in se bomo z veseljem dogovorili.

S tako vrsto glasbe sem se začel ukvarjati prepozno. Šele pri dvaindvajsetih letih. Pred tem sem doštudiral klasično glasbo. Kdo me je navdušil? V bistvu sam, preko plošč, ki so takrat bile na voljo in preko mojih glasbenih prijateljev, s katerimi smo skupaj ustvarjali. Je na Koroškem na splošno dovolj zanimanja za jazz? Ja, na Koroškem je zmeraj več zanimanja za te dogodke in uživanje ob tej glasbi, kar nas izredno veseli. Pred leti še ni bilo takega zanimanja za jazz med našimi najmlajšimi kot zadnje čase. Kaj po vašem je vzrok za to? Ker ste tudi profesor klasike in poučujete na glasbeni šoli, me zanima, če imajo naši najmlajši dovolj možnosti do svobodnega ustvarjanja in izvajanja glasbe? Hmm … Po mojem je vzrok, da tega prej ni bilo. Mi smo začeli uvajati samo improvizacijo, da bi videli, če otroci to začutijo. Seveda pa so bili to le redkokateri, ki so imeli željo po večjem ustvarjanju, vendar sam dam priložnost takega ustvarjanja vsem mojim učencem, če si to le želijo. Na Slovenskem prej ni bilo možnosti, da bi se lahko z jazzom začeli ukvarjati že na nižji glasbeni šoli, bolj je bila navada, da se s tako glasbo začneš ukvarjati po opravljenem “faksu”, sedaj pa se stvari obračajo na bolje in možnosti je vedno več. Ali ste v vašem času izobraževanja in študija imeli možnost obiska takih vrst šol? V mojem času … Možnosti tukaj ni bilo. Po izkušnje je bilo treba oditi v tujino. Aktualno je bilo učenje po ploščah, kot sem že prej omenil, in pa po čim večjem številu skupnih igranj z mojimi somišljeniki, saj druge izbire nekako nismo imeli. Kako danes gledate na jazz izobraževanja mladih? Nasploh in na Slovenskem? Jih je po vašem dovolj?

foto: Miha Kolar

20


Januša Skornšek

Igor Bezget Guru zasedbami, tudi kot mentor te šole, in moram reči, da sem navdušen nad samo glasbeno kulturo publike. Na primer: kadar je čas za tišino, je tišina, kadar pa se lahko publika razvname, se razvname. Samo vzdušje, sam sprejem publike, ko prideš na oder, je tam fenomenalen. V vseh teh letih jazz abonmaja in festivala na Koroškem se je razvila prava koncertna atmosfera in v takem vzdušju je vedno užitek igrati, ko je poskrbljeno za tebe kot glasbenika in pa seveda za publiko.

Najprej nekaj besed o sami jazz šoli na Koroškem in pa seveda o samem izobraževanju mladih? Kako gledaš na to? Mislim, super stvar je, da to obstaja, totalno za dobrobit glasbene scene v samem okolju tam in v bistvu širše, ker pač je ta možnost, da mladi glasbeniki dobijo znanje, informacije konkretno od ljudi z izkušnjami, od ljudi, ki nekako vejo, kako se temu streže. Sam sem prišel v stik s tem prek Sama Kolarja. Samo je kot steber tega, na eni strani je kot kreativni del šole, kot pedagog, tisti, ki jazz sceno na Koroškem v lokalnem okolju drži, spodbuja, po drugi strani pa s svojimi možnostmi, zmožnostmi in s svojim intuziazmom in energijo. Pa seveda Robi in Franc, brez katerih stvar skoraj ne bi mogla biti realizirana, brez njunega entuziazma, idej, energije in realizacijskih sposobnosti. Onadva sta ključna elementa in jaz se počutim počaščenega, da sem bil v zadnjih letih del tega, da sem lahko predal nekaj svojega znanja naprej. Ko vidim te rezultate, te mlade ljudi, večinoma otroke, ki se soočajo z materijo, kot je jazz, vidim, kako odprto, brez predsodkov sprejemajo informacije in se želijo učiti. To se mi zdi, da je velika prednost te šole, da mladi že zelo zgodaj dobivajo to znanje in ga imajo možnost razvijati. Kar se tiče izobraževanj kakor tudi stanja pri nas na splošno, pa bi rekel, da imamo ogromne potenciale, zmanjka nam pa pri ključnih momentih realizacije. Pridemo do neke stopnje razvoja, potem pa dostikrat ne naredimo odločilnega koraka naprej. Skrajni čas bi bil, da ne le kot redke izjeme ampak tudi v širšem smislu to presežemo in omogočimo potencialom, ki so v nas, da se razvijejo v polni meri.

Glede na to, da spadaš med velike poznavalce slovenske jazz scene, me zanima, kaj se dogaja na tem področju. Se razvija ali nazaduje? Kako s svojega profesionalnega vidika gledaš na to? Po eni strani jazz tehnično gledano blazno napreduje, sploh v ritmičnem smislu. Sama genetika jazza pa je dandanes prisotna tudi skoraj v vsaki glasbeni zvrsti. Jazz, ki je bil v času svojega nastanka pop glasba svojega časa, je zato oče praktično skoraj vsega, kar danes lahko slišimo po radijih in ostalih glasbenih medijih. Vsa pop glasba izhaja iz jazza, celo naš »oberkrajn« je na nek način tudi potomec jazza. Po drugi strani pa menim, da jazz močno nazaduje. Krivci za to so mogoče tudi šole same, ki seveda dajejo veliko dobrega, po drugi strani pa omejujejo, ker te poskušajo ohranjati v okvirju, ki ti ga postavljajo. A ta okvir, ki ga na šolah dobiš, bi se moral razvijati in nadgrajevati. Vsi velikani jazza so izhajali iz določenih okvirjev, a so velikani postali predvsem zato, ker so jih znali na svoj edinstven način, z svojo edinstveno energijo nadgraditi. Trenutno pa se mi zdi,

Zanimivo, da je na Koroškem toliko oziroma vedno več povpraševanja za jazz med mladimi. Kakšni so tvoji vtisi, glede na to, da si že nekaj let mentor na naši jazz šoli? Jaz mislim, da je to povpraševanje za jazz posredno povezano tudi z samim jazzovskim dogajanjem in odzivnostjo ljudi na njega. Ker imajo mnogi izmed mladih tudi skozi jazzovska dogajanja in aktivnosti povezane z njimi možnost najti nek del svoje identitete in jo tudi najdejo. Mi zato želimo, da otroci dobijo čim manj otežene in čim bolj čiste informacije, da lahko lažje ustvarjajo in da skozi ustvarjanje lažje najdejo sebe. Brez obremenitev. Mislim, da pri nas teorija gre dostikrat premalo z roko v roki s prakso. Mi smo želeli doseči, da skozi prakso spoznavamo teorijo. Moj učitelj indijske ritmike, ki je ob tem, da je izreden glasbenik, tudi izredno cenjen pedagog, je rekel, da je treba otroke učiti prek igre, dati možnost, da otrok uživa v tem, kar dela in mu skozi čim bolj neobremenjeno, a kljub vsemu ciljno usmerjeno situacijo predstavljati različne okvirje, v katerih bo lahko pozneje našel svojo ustvarjalno svobodo.

foto: Nika H., fotobeležNica

Na lanskem, 9. Festivalu slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem je bil en večer posvečen pravzaprav le zasedbi, v katerih si bil ti sedanji ali bivši član. Kako ti gledaš na ta festival, organizacijo …?

da je jazz v fazi razvoja majhnih vejic, manjkajo pa predvsem debla, iz katerih bi te vejice lahko rastle. Stvari so dostikrat preveč razdrobljene in predefinirane, dejanskega koraka naprej pa ni. Seveda so tukaj ljudje, ki premikajo te mejnike, ki gredo naprej. A energija, ki jo ima zgodovinski jazz, je energija nastanka, ki je nepresegljiva. Dandanes jazz glasbi manjka moč, ravno ta energija nastanka, originalnosti. Manjkajo močne glasbene osebnosti, ki bi znale to glasbo tako ohranjati kakor tudi v novih oblikah popeljati v prihodnost in da bi znale to glasbo približati množicam, ne da izgubila na svojem bistvu. Danes več jazza živi v pop in drugih zvrsteh glasbe, kot pa v jazzu samem. Jazz je dandanes dostikrat podcenjen, omalovaževan in zaprt sam vase. Treba mu je povrniti sijaj in energijo, ki mu kot očetu praktično vse moderne urbane glasbe pripada.

Ja, lani je igrala najprej zasedba Lolita, s katero sem pred leti posnel tudi album, in pa Vasko Atanasovski trio, kjer sem bolj deloval kot njihov substitut. Moram reči, da je ta festival eden izmed redkih, ki je na izredno visokem nivoju. Vendar brez ekipe Jazz Ravne, Samo, Franc, Robi, kup drugih, ne bi bilo nič. Oni so na Koroškem gonilna sila jazza in vseh dogodkov, ki so povezani z jazzom. Super je, da so prevzeli tradicijo jazz festivala. S tem pravzaprav nadgrajujejo to, kar počnejo mladi glasbeniki. Jim dajejo priložnost. Na kratko … Super organizacija, super prostor, super publika. To je tudi vrhunec jazz abonmaja. Imel sem več priložnosti igranja v Kompleksu z različnimi

21


Pred leti je v Ljubljani obstajal in deloval jazz klub Gajo, kamor so zahajali in kjer so lahko ustvarjali jazzovski glasbeniki, vendar se celo ta klub v prestolnici ni obdržal. Lahko sploh rečemo, da ima Slovenija en sam jazz klub? Ja, klubi pri nas obstajajo. A so ti klubi drugačni, kot so bili zgodovinski jazz klubi. Včasih je v klubih glasba tudi nastajala, v njih se je igralo vse dni, potekali so koncerti, dandanes pa služijo praktično samo še za nastope. Takih klubov danes praktično ni več. Če govoriva o klubu Gajo, ga danes v taki obliki, kot je bil včasih, tudi na žalost ni več. Vendar še vedno npr. v poletnih mesecih obratuje, dogajajo se koncerti in jam-session glasbeniki imajo tam še vedno možnost, da se predstavijo, da začutijo energijo publike, kar je zelo pomembno za rast glasbe in tudi za njih same. Želel bi si, da bi ta jazz klub Gajo spet deloval, kot je včasih, za dobrobit naše celotne glasbene scene. V zadnjih letih je v Ljubljani bar Prulček na svoj način prevzel vlogo, ki jo je nekoč imel jazz klub Gajo. Sicer pa je klubov, kjer se občasno igra tudi jazz glasba, v Sloveniji kar nekaj. Že na Koroškem in njeni okolici najdemo marsikaj. Kompleks na Ravnah, v Slovenj Gradcu je Čajnica, v Velenju je Max, tudi v Mariboru so trije, štirje prostori, kjer se te stvari dogajajo občasno. Danes je teh klubov, v katerih se občasno odvijajo dogodki povezani z jazzom, kar veliko, vendar kluba, kjer bi bila jazz glasba v živo na dnevni bazi, pa pri nas žal ni. Bi za konec želel kaj sporočiti mladim džezistom? Mladim džezistom bi zaželel svetlo prihodnost, saj je prihodnost jazz glasbe v njihovih rokah. Zato naj bo življenje napolnjeno z dobro glasbo. Dobra glasba pa je zame ne glede na zvrst tista, ki mi je iskreno všeč, ne glede na mnenje okolice. Naj se vedno učijo od svojih vzornikov, ko ustvarjajo, pa naj sledijo predvsem svoji intuiciji in naj se ne bojijo hoditi po poti, ki so si jo sami začrtali. In naj se ne bojijo tišine. Vsa glasba pride iz tišine in se na koncu v njo spet vrne.

Nika Hölcl

nika@fotobeleznica.si

22

031 540 799


Maroko je krasen, barvit, zanimiv, drugačen... zato je tudi naše potovanje legendarno. Potujemo z najetimi avtomobili in vedno obredemo celo deželo. Tura je primerna za vse mlade po srcu, ne glede na starost!

Pakistan je še čisto neodkrit in nudi nepozabno avanturo! Popotovanje vodi čez prelaze, med različna plemena, čez mnogo rek in na vznožja osem tisočakov. Tura primerna za ljubitelje gora, plemen in avanture.

Ugodna uživaška tura, se vije med templji, vulkani, krasnimi plažami in otoki. Osvojimo Bali, Lombok, Javo in plujemo z ladjico do Komoda. Primerno za stare in mlade.

Pozimi na toplo! Krasna kolonialna mesta, okusna kava, nori narodni parki in tropske plaže Karibov so pravi razlog za obisk. Podaljšaš lahko na karibe, trek ali Amazonko!

.................izjave udeležencev jazz šole............... koncertu v okviru festivala Lent v Mariboru v začetku julija. Vsi so igrali sproščeno in z užitkom, opaziti ni bilo nobene treme ali zadrege. Gledalci in poslušalci smo jih z veseljem spodbujali. Tako mi, ki smo sedli na stole pod odrom, kot vsi naključni mimoidoči v parku. Res pravi užitek za oči in ušesa!

Nežka Piko, pozavna, bariton, 15 let: Pri jazzu mi je najbolj všeč tisto posebno »skulirano« vzdušje. Nič treme, le malo nervoze občutim na odru. Vse je tako sproščeno. Tudi smeh in basi v želodcu naredijo svoje. Res sem vesela, da sem se udeležila jazz šole, saj sem tu spoznala mnogo novih ljudi in lahko uživam v dobri glasbi.

Jaš Završnik, bobni, 9 let: V jazz šoli sem bil letos prvič in vsekakor ne zadnjič. Pred pričetkom sem imel malo strahu, ker pri svojih desetih letih še nimam pravega znanja o jazzu. Ampak takoj, ko sem prestopil prag Punkla in spoznal vse udeležence - tako učence kot učitelje, so ti strahovi izginili. Bili so trije dnevi uživanja. Seveda tudi učenja, ampak igranje na saksofon je zame užitek. Pripravili smo zanimiv nastop, na katerem smo se predstavili staršem. Nagrada nad nagradami pa je bil nastop na festivalu Lent. Fantastičen izlet za zaključek šolskega leta. Pridružite se nam naslednje leto, ne bo vam žal!

Valentin Gorenšek, bobni, 9 let: Na jazz šoli sem se imel zelo lepo. Bobnarji smo šli v učilnico v šoli. Učili smo se bossanovo, swing in različne ritme. Drugi dan smo imeli prvi nastop. Po nastopu smo še vadili. Tretji dan smo izvedeli, da bomo nastopali na Lentu. Zelo sem se razveselil. Igrali smo nogomet, nato pa so prišli po nas starši. Nekaj dni pred nastopom na Lentu sem si zlomil roko. Bil sem zelo žalosten, ker sem mislil, da ne bom mogel igrati. A sem vseeno lahko z eno roko igral na zvonec. Zelo sem užival. Upam, da bom lahko šel na jazz šolo tudi naslednje leto.

Aljaž Dobnik, trobenta, 14 let: V jazz ansambel glasbene šole Ravne me je vpeljal moj profesor Samo Kolar, ki je “najjači”. V tej skupini sem aktiven že 5 let. Jazz je zelo zanimiva zvrst glasbe in zelo uživam v njem. Udeležujemo se različnih nastopov in z veseljem gremo igrat tudi, če nas povabijo. Res sem vesel, da sem član tega ansambla in upam da bom še dolgo.

Kristina Grabner, Valentinova mama: Ko sem vpisala Valentina v jazz šolo, me je bilo kar malo strah, kako se bo znašel in kako mu bo všeč, ker je še zelo mlad in neizkušen. A se je odlično vživel v družbo in glasbo. Bil je zelo navdušen. Kljub temu, da nisem ravno velika ljubiteljica jazza, sem na njihovih nastopih uživala. Tako na predstavitvi programa v soboto na jazz šoli kot na njihovem

23


Jernej Bregar - Jerry, saksofon, 12 let: Moja prva Jazz šola na Ravnah V Ljubljani jaz živim, saksofon igrati se učim. Moj učitelj je džezist, zato ne zdrživa dolgo oba, da samo klasiko vadiva. Le pogledam ga in že džezirava. Mami moja zavedna Korošica je, enkrat aprila izza računalnika zadere se: »Mali, na Ravnah šola Jazza že letos tretjič je.« »AV’Š ŠOU?« še barava me je. Ka’ pa vem, tam noben’ga ne poznam, morda mavo me bo sram! Vseeno grem, na recepciji v Punklo Danica stoji in sobe nam deli. Glavni šole Robi je, še doro, da nasmehne se, drgač bi morda k’r ušou. Samo saksofoniste skop je zbrau, v šolo Prežihovega Voranca nas odpeljal. Tam smo džezali in srečni bli usi. Sam Matko je največji car. Ko smo nastopali, mi je solo dodelil, ki sem ga dobro izvršil. On ne reče en, dva, tri, ko začnemo špilat mi. Prav po džezarsko se oglasi: one, two, one, two, three. Da se komo krivica ne nar’di, povem še to, da Franc najbolše jajce spek’ je mi. Lepe majce dobli smo vsi, lublanski sošolci fauš so mi. Koma’ čakam, kdaj bo spet priložnost s saksofonom v šoli Jazz Ravne zazvenet. Filip Dihpol, francoski rog, trobenta, 12 let: Hodim v 6. letnik nižje glasbene šole, z resnim jazzom pa sem začel v 2. letniku in se mi je zdelo zakon! Imamo tudi komorno skupino za jazz, s katero vadimo vsak teden v glasbenem domu Ravne na Koroškem. Nastopamo vsepovsod po Mežiški dolini, kot šola Jazz Ravne pa smo nastopili tudi v Mariboru na festivalu Lent. Moj učitelj Samo Kolar vsako leto pričakuje, da se bom udeležil jazz delavnic, ki potekajo v hostlu Punkl in pričakuje od mene, da bom veliko vadil in pridno obiskoval vaje. Vaje obiskujem in doslej sem prišel na vsako šolo jazza, a vseeno vadim premalo. Na šoli zganjamo razno razne vragolije in bedimo pozno v noč, v glavnem pa se imamo FAJN! Z jazzom mi uspeva vredu in upam, da mi bo še naprej.

foto: arhiv jazz Ravne

24


Januša Skornšek

David Jarh pa je šlo za karkoli, kar je malo dišalo po jazzu, so te opozorili, da boš izgubil svoj perfektni klasični ton in si boš pokvaril intonacijo.

Glede na to, da si bil eden izmed mentorjev na naši jazz šoli, ne morem mimo vprašanja, kakšne vtise si dobil? Je naš podmladek dovolj odprt in zainteresiran za jazz?

Si tudi profesor trobente in poučuješ v Ljubljani na jazzovskem oddelku Konservatorija za glasbo in balet. Se v naši majhni državi jazz izobraževanja širijo ali jih primanjkuje?

Otroci, ki so se udeležili jazz delavnice na Ravnah, so pokazali predvsem veliko navdušenje nad svobodo, ki jo nudi muziciranje v jazz zasedbah. Vedno je prisoten neke vrste strah pred napako, ki pa ga velika večina otrok ob pomoči mentorjev zlahka premaga. Oponašanje bolj uspešnih vrstnikov, mentorjev in vzornikov postopoma preide v ustvarjanje po lastni domišljiji. Jazz je kot jezik in kot tak ima svojo abecedo, besede in pravila gramatike. Otroci to na intuitivnem nivoju razumejo ter čutijo, da jim je izraznost jazza blizu. Z velikim veseljem preizkušajo občutke, ki jih tovrstno muziciranje nudi tako njim kot poslušalcem.

Opažam, da se krčenje nadaljuje in sem vesel, da imamo v Sloveniji možnost rednega srednješolskega študija jazz glasbe. Na nivoju univerze pa sta, navdušenju dijakov in profesorjev navkljub, sovpadla dva finančno negativna elementa, ki nista zgolj prestavila odprtje Jazz oddelka Akademije za glasbo v neznano prihodnost, ampak celo ogrozila že obstoječi program magistrskega študija klasične smeri. Lahko na slovenskem preživiš zgolj z glasbo ali je potrebna tudi kakšna druga dejavnost izven glasbe?

Ker spadaš med vodilne slovenske jazzovske trobentače, vem, da je zelo težko priti na tak visok nivo, ampak kaj je težje? Priti do tega ali obstati na takem nivoju?

Lahko. Običajno jazz glasbeniki kombinirajo poučevanje glasbe z nastopi in tako relativno skromno preživijo.

Položaj na slovenski jazzovski sceni med trobentači me ne obremenjuje preveč, saj imam zelo ozaveščena lastna merila uspešnosti. Vsako razmišljanje tekmovalne narave že samo po sebi vodi v stisko, ki pa ni dobra podlaga za sproščeno ustvarjanje.

Kje te lahko danes zasledimo?

Jazz je bil na srednji glasbeni šoli pravzaprav prepovedan, profesorji so edino pri narodnozabavni glasbi pogledali skozi prste Kot že rečeno, poučujem jazz trobento, skupinsko igro in vodim sekcijske vaje big banda KGBL, zaposlen pa sem tudi kot solist big banda RTV Slovenije. Poleg tega sem solist Jazz Big Banda Graziz Avstrije, ki velja za vodilni progresivni big band v Evropi in vodim svoj kvartet pod imenom Soulship Navigators, v kateri so poleg mene na trobenti in krilovki še pianist Peter Mihelič, basist Milan Nikolić in bobnar Djele Stupar.

Misliš, da imamo v Sloveniji dovolj velike in močne potenciale, ki bi lahko sledili poti, po kateri si šel sam? Slovenci smo zelo glasben narod in je tega potenciala več, kot si je naša družba sposobna priznati. Pot, po kateri sem se odpravil sam, pred sedaj že tridesetimi leti, pa je v bistvu neponovljiva čisto iz vidika razpoložljivih informacij. Naj vas spomnim na realnost brez CDjev, mobilnih telefonov, osebnih računalnikov in kakršnekoli oblike interneta. Jazz pa je bil na srednji glasbeni šoli pravzaprav prepovedan. Profesorji so edino pri narodnozabavni glasbi pogledali skozi prste, če

foto: arhiv jazz Ravne

25


dr. Tomaž Rožen župan občine Ravne na Koroškem

Jazz je na Ravnah dobil domovinsko pravico, mi pa z njim del te svetovne glasbene zakladnice Kulturno dogajanje na Ravnah na Koroškem močno zaznamuje glasbena dejavnost. Imamo zelo dobro glasbeno šolo in odličen pihalni orkester, oba z dolgo tradicijo. Njuno delovanje je že vrsti generacij na Ravnah omogočilo glasbeno izobrazbo in bogato glasbeno ustvarjalnost. K pestrosti glasbenega dogajanja pa so pred skoraj desetletjem prispevali naši glasbeni navdušenci s kulturnim programom Jazz Ravne, z uveljavitvijo samosvojega glasbenega izraza. Jazz je tako na Ravnah dobil domovinsko pravico in del te svetovne glasbene zakladnice smo dobili tudi k nam. Za to gre največja zasluga kulturnemu društvu Drugi zvoki, katerega člani že vrsto let s skromnimi sredstvi organizirajo bogat jazz abonma. Poleg tega so na Ravne pripeljali tudi Festival slovenskega jazza, s čimer smo postali pomembna jazz točka v naši domovini. Za lokalne skupnosti kot je naša, je to večjega pomena kakor kje drugje. S takšnimi odmevnimi

prireditvami presegamo občutek »ibržnosti«, kot ga je v eni od svojih pesmi slikovito zaznal naš kantavtor Milan Kamnik. Ravno z jazzom pa na Ravnah dokazujemo, da lahko s sposobnostjo posameznikov in željo po ustvarjanju dosežemo veliko. Z vključevanjem v program lahko naši mladi talenti zaživijo polno življenje in uresničijo svoje potenciale. In če je to dokazano z vključevanjem v šolo jazza, je uresničljivo tudi na drugih področjih. Prav kultura je tista dejavnost, ki ni omejena s prostorom in odmaknjenostjo. In to nam je na Ravnah z jazzom v veliki meri uspelo dokazati. Zahvaljujem se vsem, ki vlagate veliko truda in energije v naše kulturno dogajanje na področju jazza. Vaše delo cenimo in ga bomo še naprej podpirali. S tem namreč bogatite naš prostor in našim ljudem omogočate bogatejše kulturno življenje. Kdor še ni bil na katerem od jazz dogodkov na Ravnah, ga tudi iskreno vabim, da se ga udeleži. Do zdaj je zamudil veliko, a nikoli ni prepozno. Vabljeni.

mag. Petra Lesjak Tušek novinarka

Koroška jazzovska (sub)kultura Včasih je januar sredi poletja. Okej, priznam kar v izhodišču - ta stavek je ukraden. To so naslovne vrstice romana odličnega slovenskega pesnika in pisatelja Aleša Štegra. Bolje rečeno: Štegrova misel je izposojena ali citirana z namenom. Iz nje namreč izhajata najmanj dve asociaciji na jazz oziroma na Jazz Ravne, ki ju bom izpostavila v razmišljanju o pomenu in vlogi jazzovanja na Ravnah na Koroškem. Moja poklicna (de)formacija je vsaj v nekem smislu izposojanje in »obešanje« na misli drugih – novinarji smo (tudi) »pobiralci« izjav drugih. Zbiramo in prebiramo mnenja in stališča, uravnotežimo, ko se nagibamo in presojamo »med stranmi«, objektivno, verodostjno, avtonomno delujemo (ali vsaj skušamo delovati) in zapisujemo, predstavljamo, odslikavamo realnost ali vsaj njene približke. Kljub temu nikakor nismo le zapisovalci objektivnih resnic, saj vselej pristopamo tudi subjektivno, in prav tako – čeprav si je Robi Jamnik za potrebe Jazzopisa zamislil moj pogled »od strani«, je ta tekst predvsem pogled »od znotraj«, deloma tudi zato, ker sem med tistimi, ki so jazz abonma sprejeli za svojega in ker sem vsako vrstico o jazzu v Večeru zapisala s posebno naklonjenostjo, čeprav naj bi bila v principu objektivna. Kar sem pravzaprav glede na objektivna dejstva o Jazzu Ravne nenazadnje tudi bila. Bil je januar sredi poletja, ko smo ob kubanskih vročih ritmih v grajskem parku namesto kokteljov želeli kuhano vino. To je sicer le prva, mimobežna asociacija, morda banalna fora, a neločljivo povezana s skupino prijateljev, ki smo se našli in v krogu povezali prav ob jazzu in zaradi jazza. Kar glede na bistvo stvari v življenju pravzaprav sploh ni banalno. Ključna asociacija, vezana na naslov romana, pa je širša in globlja – odraža spreminjajoče, »kontra« trende, ki pomenijo (od)plavanje od običajnega toka, predstavljajo spremembo smeri, odklon od pričakovanega vsakdana. Alternativo. To je po mojem videnju v

širšem konceptualnem smislu ključ glasbenega nabora, ki sta ga v naše okolje z zagnanostjo, s predanostjo, z izjemno širino in hkrati z zadostno »odštekanostjo« pripeljala Robi in Franc Kokal. Prepoznala sta več dejstev, ki jih v našem okolju veliko ljudi (žal tudi s kulturnega področja) ne (u)vidi – odlične pogoje v mladinskem kulturnem centru Kompleks, pomanjkanje kakovostnega kulturnega dogajanja, potencial (vzgajanja) publike, nujnost odpiranja navzven in navznoter ter preseganja pristajanja na omejitve in z njimi povezano prevladujočo argumentacijo z naštevanjem razlogov, zakaj se česa ne da narediti. Vse je stvar perspektive, prizme, skozi katero gledaš. Vedno lahko mislimo tudi, zakaj in kako se nekaj da narediti, spremeniti, ohraniti - je pa gotovo težje. Ne le Robi in Franc - vsi, ki sodelujejo in vztrajajo pri oblikovanju programa, so poznavalci »terena«, imajo dober občutek za izbor izvajalcev, domačih in iz tujine, kot tudi za kombiniranje jazza in njegovih variacij, dopolnjenega z drugimi glasbenimi zvrstmi. Predvsem pa: ženejo jih strast, neomajnost in prepričanje, da se nikakor ni treba zadovoljiti s povprečnostjo, in da se bo na koncu že nekako izšlo, pa naj vmes, zlasti finančno, še tako (za)škriplje. Tveganje? Absolutno. Morda je vse skupaj vsaj kdaj popolna improvizacija (kako tudi ne, če je bistvo jazza), a vendar imajo vsi ustvarjalci dovolj utirjen in sistematičen pristop, ki je pravzaprav vzpostavil novo koroško jazzovsko (sub)kulturo. Zato ni naključje, da festival slovenskega jazza dobiva mesto v mestu Forme vive. Jazzopis je gotovo zapis enega od prvih poglavij. Kajti ob zagonu in želji po drugačnosti in izvirnosti, hkrati pa ob ohranjanju neke posebne vrste skromnosti in vztrajanju na domačnosti, ki jo morajo (za)čutiti glasbeniki, pa naj so še tako velikega formata – bodo tudi v lokalnem okolju morali spoznati, zakaj je prav ta(k) jazz vreden podpore.

26


Ajda Hovnik Plešej

Luka Pernek

Eaglesov, razne country skladbe in preostalo “luštno” popularno glasbo. Kasneje smo pričeli s prirejanjem koncertov v poletnih mesecih in izbrali času primerno zvrst glasbe. Najprimernejša se nam je takrat zdela soul glasba, kasneje smo ugotovili, da nam je pisana na kožo.« Tako so takrat kar nekaj koncertov izvedli v soul maniri s priredbami Arethe Franklin in Blues Brothersov. Kasneje so želeli glasbeni spekter nekoliko razširiti in na lepem so zašli v preostale popularne zvrsti. Radi poudarjajo, da rdeča nit še danes ostaja soul.

Včasih igrajo tudi “fauš”, a kaj zato

Kako se rodijo vaše (po)stvaritve?

FAUŠ DUR BAND

Kolektiv prekaljenih glasbenih mačkov, ki prihaja s Koroške.

Fauš Dur Band je slovenska zasedba, katere člani z glasbo slavijo pozitivno plat življenja. Jedro skupine prihaja s Koroške, sestavljajo pa jo tudi člani od drugod po Sloveniji. V njihovih raznobarvno navdihnjenih (pou)stvaritvah se prepletajo elementi soula, RnB-ja, funka in nenazadnje tudi popa. Kako se je zgodba o Fauš Duru začela? Manjša ekipa glasbenikov s Koroške, gre za prijatelje in muzikante, se je leta 2006 zbrala z namenom, da postavi nov festival na Koroškem - Fauš Dur festival. Ideja je zrasla na zelniku Roka Divjaka, ki je tisto leto v svoji režiji in s pomočjo prijateljev priredil jam session. Gre za sproščeno obliko druženja glasbenikov, ki je seveda zanimiva tudi za publiko. Zato smo se odločili, da bi zgoraj omenjeni festival priredili v takšni formi,« razloži začetke pevec zasedbe Luka Pernek. Odločili so se zaigrati na zanimivo noto – k sodelovanju na festivalu so povabili skupine, ki v Sloveniji ne obstajajo več, tudi mlajše glasbenike, ki so svoje ustvarjanje že zaključili, predvsem so tukaj ciljali na starejšo populacijo. V prvih letih je bilo na odru od osem do dvanajst nastopajočih, današnja ustaljena zasedba šteje trinajst članov. »Med menjavo skupin na odru smo med drugim poskrbeli za glasbeno igrane skeče in tako v festivalsko dogajanje vključili še amaterski teater. Festival je prvih pet let zapored potekal v Črni na Koroškem v januarju, ker pa je zadeva padla na plodna tla, smo se odločili za prirejanje koncertov še v drugih krajih. Od tu dalje prirejamo tako koncerte kot festival.

Skupina ima forum, preko katerega se člani sporazumevamo. Tja lepimo predloge preko internetnih povezav do skladb, navajamo komentarje. Zadnje podrobnosti glede izbora pa dorečemo ob kakšni dobri kavici. Od priredb pa k avtorski glasbi. Njihov zadnji večji projekt je bil nastop na festivalu Melodije morja in sonca v sodelovanju z Daretom Kauričem. To sodelovanje izhaja iz naveze Dejan Dimec – Dare Kaurič. Oba sta člana glasbene skupine Kingston. Dare je dal pobudo ustvariti skupno skladbo. Kot produkt je nastala pesem ‘Čisto na dnu’. Pri nastopu na MMS-u gre navsezadnje za promocijo zasedbe in željo priti prek koroških meja. “Nekajkrat ste že bili povabljeni k sodelovanju in snovanju koncertov programa Jazz Ravne,« rečem. “Zdi se, da Fauš dur po žanrski plati še najmanj od vseh zasedb sodi na odre abonmaja Jazz Ravne. Je pa dejstvo, da koroški jazzovski ljubitelji v repertoarju Jazza Ravne potrebujejo tudi nas. To dokazujejo pozitivni odzivi. Upam, da bo ta naveza ostala trdna še v prihodnosti,” odgovarja Luka, ki ravenski jazzovski ekipi sporoča: “Keep up the good work!” Želel bi si, da bi bilo tega še več. Ta klubski ambient, mizice, “newyorkersko” občutenje, dobra pijača, sproščeno vzdušje … To je to!

Robi Jamnik / Maša Špiler

Uroš Perić Ko sem srečen, ko podoživim dogodke, skladbe, akorde, besedila, to srečo prenesem na publiko in takrat tudi publika to lahko podoživlja z mano foto: Miha Kolar

Deset let je minilo, odkar sem na festivalu jazza v Grožnjanu spoznal Uroša Perića, in od tedaj, kot da se ni spremenil. Njegov mladostni obraz, z vedno širokim nasmehom in karizmatično osebnostjo, še vedno zrcali enako ljubezen in skoraj otroško veselje do glasbe. V desetih letih delovanja na glasbenem področju je gostoval po vsem svetu in sodeloval s številnimi eminentnimi glasbenimi imeni. Med glasbeniki, ki so pustili največji pečat pri njegovem ustvarjanju, pa je prav gotovo legenda jazza Ray Charles.

Ker sem radovedna, pravim: ”Pa vpletiva v zgodbo o nastanku še zgodbo o imenu. Bistvo se skriva v imenu, je neznani avtor nekoč dejal.” Sedeli smo na kavi s ‘starejšimi gospodi’, ki smo jih povabili k sodelovanju. Eden izmed njih je imel pomislek: ‘Kaj pa če bom fauš? Nekdo izmed nas mu je odgovoril: ‘Nič zato, boš pa v ‘fauš’ duru zaigral.’ To je ta zgodba o imenu.

Koliko glasbe v tvojem opusu je namenjeno Rayu Charlesu?

“V čigav glasbeni izraz se člani Fauš Dur zasedbe zaljubljate?”

Ko opazujem delo velikanov jazza po svetu, opažam, da so vedno naklonjeni nekomu, ki je že obstajal pred njimi. Se zgledujejo po njem, nadaljujejo njihovo delo. Novih smeri si ne izmišljajo sami. Vedno obstajajo korenine, iz katerih glasbenik zraste. Tako je tudi v slikarstvu, pisanju, povsod. Vendar pa pri nas velja »fama«, da ta naklonjenost nekomu, ki je ustvarjal pred tabo, pomeni kopiranje.

Luka odgovori: »Celoten cilj Fauš Dura kot društva je dvigniti nivo glasbe na Koroškem, zato smo se odločili, da bomo poustvarjali glasbo, v katero je potrebno vložiti malo več truda, tisto, ki je kompleksnejša in zajema nekoliko večji glasbeni sestav. V začetku smo izvajali glasbo

27



Menim, da kopiraš lahko samo v klasični glasbi. Ko igraš Mozarta, moraš igrati noto za noto, pri jazzu pa to ne gre, ker isto skladbo vsak dan igraš drugače. Je pa res, da je v meni ogromno Raya Charlesa, ampak je tudi veliko Gena Harrisa, Nata Kinga Colea, Otisa Reddinga. Vendar se moj vokal, stil igranja in razmišljanja o glasbi res nekoliko bolj sklada z Rayem Charlesom. V Sloveniji me večkrat povezujejo z njim, vendar v svetu sem vedno samo Uroš Perić. Po eni strani mi laska, ko me primerjajo s tako legendo, po drugi strani pa spet ne. Je Uroš Perić najbolj izvažani slovenski jazz artikel? Večinoma res nastopam izven meja Slovenije. Nikoli nisem niti sanjal, da bo kdaj temu tako. Zgleda, da res delam pristno ameriško glasbo, od koder jazz tudi izhaja, in zraven dodajam še svojo karizmo in svoj čas, v katerem živim. To je verjetno kombinacija, ki dejansko uspeva, tudi v Ameriki. Letos teče deseta obletnica tvojega ustvarjanja, od katerega dogodka šteješ teh deset let? Štejem od svojega prvega nastopa, ko me je moj profesor harmonike povabil na koncert, ki ga je organiziral s svojo takratno zasedbo. Imel sem veliko tremo, izvedel sem dve solo skladbi in po prvi prejel velik aplavz. Takrat sem vedel, da se hočem ukvarjati samo z glasbo. In od takrat že 10 let »lezem«. (Smeh). Preden je glasbenik torpediran v svet, obstaja veliko let trdega dela in truda. Čeprav ljudje mislijo, da je uspeh prišel iz danes na jutri, ni tako. Živiš v Sloveniji, vendar svoje glasbene poti nisi začel pri nas? Profesor harmonike mi je v osnovni šoli rekel: »Če hočeš uspeti v Sloveniji, moraš najprej uspeti drugje.« Res je bilo tako. Ko sem na začetku kariere pošiljal svoje demo posnetke, se je prva odzvala Radio televizija Srbije, znjimi sem naredil prvi koncert, ko sem bil še praktično brez kilometrine. Koncert je bil velikega pomena, kakor da bi pri nas nastopil v Cankarjevem domu. Moje sodelovanje z Radio televizijo Srbije se je obrestovalo, kasneje smo skupaj imeli še dve turneji, sodelujemo pa še danes. Potem sem začel sodelovati še z vsemi ostalimi big bandi in solisti, mislim, da se je do sedaj nabralo že okoli 130 eminentnih imen, s katerimi sem delal, in seveda, prišlo je tudi do sodelovanja z Big bandom RTV Slovenije, s katerimi sedaj delamo že tretjo zgoščenko. Oktobra izide najnovejši album, moj trinajsti, za katerega sem poleg big banda RTV Slovenije snemal še z godalnim orkestrom in zborom. Velik projekt. Znano je, da Uroš Perić vedno da v svoj nastop vsa svoja čustva in energijo. Je to tisto, po čemer se razlikuješ od velike večine glasbenikov? Sem zelo preprost človek in za glasbo živim. Ukvarjam se samo z glasbo. No, pa tudi z dekleti in s pijačo. (Smeh.) Na koncertih dam vedno od sebe vse. Po koncertu se počutim praznega, ker v nastop vložim toliko energije. Čeprav se bo to morda slišalo malo egoistično, ko sem na odru, ne igram za publiko, ampak za sebe. Ko zadovoljim sebe, pride ta energija tudi do občinstva. Ko sem srečen, ko podoživim dogodke, skladbe, akorde, besedila, to srečo prenesem na publiko in takrat tudi publika to lahko podoživlja z mano.

foto: Dobran Laznik

29


Maša Špiler

Vlatko Stefanovski Sodelujete z Vaskom Atanasovskim, ki je veliko mlajši od vas.

Ime Vlatko Stefanovski je znano celo tistim, ki ne spremljajo tovrstnih glasbenih žanrov, kar priča o veličini njegovega dela na področju glasbenega ustvarjanja. Skupina Leb i Sol, v kateri je Stefanovski igral, je postala kultna skupina bivše Jugoslavije. Velik pečat pa je Stefanovski pustil tudi kot solo izvajalec in avtor filmske glasbe. Dejstvo, ki govori v prid genialnosti Stefanovskega, je njegov uspeh, ki ga je dosegel s spajanjem jazza in rocka s tradicionalnimi balkanskimi melodijami, še preden je worldmusic zaživel kot svetovna glasbena smer. Čeprav personi, ki velja za najbolj prepoznavnega balkanskega kitarista, ne bi pripisali, da se bo z nami spustil v tako sproščen pogovor jutro po njegovem koncertu na Nišvilleu, najbolj obiskanem mednarodnem jazz festivalu jugovzhodne Evrope, pa se je vendar ob jutranji kavi z veseljem razgovoril o tem, kako pomembno je biti edinstven, o njegovem sodelovanju z ostalimi glasbeniki in o tem, kako se veseli prihajajočega koncerta na Ravnah na Koroškem.

Vasko me je povabil na nekaj koncertov in ugotovil sem, da je izvrsten glasbenik. Mlad, še vedno v iskanju afirmacije, ambiciozen in razumevajoč za svoja leta, vendar je izvrsten. Med nama ni potrebno dosti komunikacije, da bi se sporazumela. Z Vaskom, Marjanom Stanićem in Joštom Drašlerjem smo uresničil zelo lepo sodelovanje. Imeli smo že nekaj skupnih koncertov, bilo je fenomenalno. Ta ista zasedba bo nastopala tudi pri nas 25. 9. 2014 na Ravnah na Koroškem. Tako je. Igrali bomo tradicionalno makedonsko glasbo, nekaj mojih in Vaskovih kompozicij. Pri vas še nisem bil. To je na severu Slovenije, kaj ne? Ob tej priložnosti bi želel povabiti na naš koncert, ki bo 25. septembra na Ravnah. Tega koncerta se še posebej veselim, vedno mi je v veselje priti nekam, kjer še nisem bil, spoznati nove ljudi, pejsaže, novo hrano in vino. Verjamem, da bo to lep in nepozaben večer.

Najbolj so mi v spominu ostale vaše besede izpred desetih let, ko ste na delavnici Jazz festivala v Novem mestu svojim slušateljem rekli: »Ne kopirajte me. Igrajte kitaro za vratom, če želite, z zobmi, če morete, samo ne kopirajte me, ampak igrajte svojo glasbo.« Mislim, da je to najpomembnejša stvar, da vsak od nas poskusi na svoj način, s svojim lastnim izrazom doprinesti k svetu glasbe. Svet ne potrebuje petih Ericov Claptonov ali Hendrixov, temveč potrebuje nove vizije, nove glasbene ideje, nov ton, nov zvok, nov glasbeni izraz. Drugače ne vem, v čem je poanta. Ne samo v glasbi, tudi v slikarstvu, en Picasso je zadosti. Svari so zelo enostavne, ampak ljudje jih pogosto zakompliciramo in poskušamo odkriti toplo vodo. Instrumentu se moramo posvetiti, potrebno je, da smo v tem ležerni, ne preveč ambiciozni in agresivni. Biti moramo »relaxed«, kolikor je to mogoče, da bi iz nas začele izhajati kreativne moči.

Mateja Celin

Vasko Atanasovski

Kako pomembno je, kdo so glasbeniki, s katerimi igrate? Komunikacija med glasbeniki je zelo pomembna. Pomembno je, da obstaja med tabo in glasbeniki, s katerimi sodeluješ neko prepoznavanje, ki poteka na drugačnem nivoju. Da tistih, s katerimi igraš, ne potrebuješ neprestano spremljati s pogledom, da bi z njimi ujel ton, temveč da se enostavno prepustiš, da te glasba vodi. Vendar to se razume, kadar so ljudje, s katerimi igraš, mojstri, se pač tako sporazumevajo, zato je dobro igrati z glasbeniki, ki so ti blizu po senzibilnosti, izobrazbi, znanju, po letih. Seveda lahko igraš z mlajšimi ali s starejši, vendar morajo med nami obstajati dobre vibracije in razumevanje.

Pesmi in melodije pridejo same, jaz jim samo odpiram vrata Vasko Atanasovski, saksofonist, flavtist, eden najustvarjalnejših slovenskih skladateljev, čigar opus obsega jazz/etno/rock komade z balkansko orientalskim pridihom, hkrati pa sklada tudi komorno, orkestralno in zborovsko glasbo ter glasbo za gledališke, lutkovne in plesne predstave. Žanrski kameleon, ki sodeluje v številnih povsem različnih zasedbah in z vrsto priznanih slovenskih in tujih ustvarjalcev, od leta 2010 pa z bobnarjem Marjanom Stanićem in kitaristom Dejanom Lapanjo v Vasko Atanasovski triu, katerega tretji album je tik pred izidom. Sin staršev baletnikov, ki se je najprej trudil vzljubiti violino, a se ohladil, da bi se pozneje zares vžgal za saksofon, s katerim zdaj več kot uspešno zažiga tako po majhnih, klubskih in jazzovskih odrih, kot na velikih koncertnih in festivalskih prizoriščih. Mimogrede je končal še flavto. In nazadnje začel še prepevati. Lastna besedila v slovenščini, srbohrvaščini in angleščini. Ob toliko žanrsko različnih projektih in sodelovanjih – kaj ostaja rdeča nit tvojega glasbenega ustvarjanja? V čem si se najbolj našel in kaj te ta trenutek kot glasbenika najbolj privlači, nagovarja, navdušuje? Rdeča nit je moj lastni izraz. Pesmi in melodije pridejo same, jaz samo odpiram vrata in to popotovanje me že od nekdaj in še zmeraj neizčrpno privlači.

foto: Nika H., fotobeležNica

30


Na Festivalu slovenskega jazza na Ravnah si lani že nastopil s svojim triom. Lahko tovrstni festivali, osredotočeni na slovenske ustvarjalce in novosti na slovenski jazzovski sceni, kljub svoji majhnosti pomagajo glasbenikom k širši prepoznavnosti, uveljavitvi, jim pomagajo utirati pot na glasbeno sceno?

Čeprav vas je nemogoče strpati v en sam glasbeni žanr, Vasko Atanasovski trio najpogosteje uvrščajo v katero od zvrsti jazza. Z vidika profesionalnega glasbenika – kakšna je danes slovenska jazzovska scena in kakšne možnosti imajo slovenski glasbeniki za uspeh, tako doma, kot v tujini?

Festivali so izjemna stvar. Omogočajo kaljenje mlajših glasbenikov, vzgojo publike, pretok informacij, mreženje kultur, kolektivno senzibilnost in razširjanje obzorij. Veliki ali mali, v velikih mestih ali na vasi, vsekakor pomembno prispevajo h kakovosti življenja. V Sloveniji morda ponekod še manjka znanja, kako organizirati uspešen in kakovosten festival, prav tako pa so nekateri festivali pri nas prav izjemni. Če bo dovolj zanosa in truda, nam bo vsem z leti čedalje lepše.

Žanrsko razvrščanje me na splošno ne privlači in tudi se ne čutim del kakršnekoli scene; ne jazzovske, ne rockovse itd. Tudi nerad in težko sodim o raznih slovenskih scenah. Vendar - v kreativnem smislu bi rekel, da scene pri nas sploh ni. Za preboj mora glasbenik imeti vizijo, znanje in potrpežljivost, vsekakor pa danes v poplavi vsega niso najlažji časi za uspeh. Akademsko igranje ni vrlina v nobeni glasbeni zvrsti, v jazzu pa je to takorekoč greh. Zato me razne t. i. »jazzovske godbe« že precej časa precej dolgočasijo.

Z Vasko Atanasovski triom boste kmalu izdali že tretji album. Po devetih albumih z različnimi zasedbami in glasbenimi zvrstmi je to prvič, da boš z isto zasedbo posnel tri albume. Od udarnega in zabavnega prvenca ter nekoliko bolj umirjenega in bolj liričnega nadaljevanja - kaj lahko od tria Atanasovski/Stanić/Lapanja pričakujemo tokrat?

Letos prihajaš na Jazz Ravne skupaj z legendarnim Vlatkom Stefanovskim, s katerim sta za projekt Fire & Ice požela odlične kritike, s komornim godalnim orkestrom ste nastopili tudi na letošnjem Festivalu Ljubljana. Priredbe makedonskih ljudskih, sinkope in trilčki očitno sedejo tudi v slovensko uho in v občinstvu zbujajo neke vrste nostalgijo…

Akademsko igranje ni vrlina v nobeni glasbeni zvrsti, v jazzu pa je to takorekoč greh Snemanje tretjega albuma smo zaradi številnih koncertnih gostovanj, turnej in podobnih odsotnosti premaknili na pomlad 2015. Material imamo sicer že kar postavljen in ga bomo premierno predstavili na turneji po Argentini v novembru. Z novimi skladbami smo navdušeni; morda so spet bližje živahni, poskočni, rockerski naravi prvega albuma, vendar ponujajo spet nove dimenzije ter zgodbe.

Letos na Ravne prihajam z Vlatko Stefanovski in Vasko Atanasovski Quartetom, ki ga sestavljata še basist Jošt Drašler in bobnar Marjan Stanić. Repertoar je sestavljen iz mojih in Vlatkovih avtorskih skladb ter iz priredb makedonske ljudske glasbe. Slovenci imamo srečo, da smo umeščeni med svet zahodne Evrope in svet vzhoda, Balkana. Tako lahko razumemo več, smo bolj senzibilni in razširjenega duha, če si le dopustimo. Sodelovanje z Vlatkom traja že dve leti in je vse plodnejše. Vlatko je še zmeraj iskriv in v svetovnem merilu izjemen glasbenik, s katerim me veseli sodelovati. Je sodelovanje s Stefanovskim tudi zate neke vrste popotovanje k makedonskim koreninam? Kaj je tisto v makedonski glasbi, balkanskem melosu nasploh, kar te navdihuje? Glasbo Balkana poznam že od malih nog in mi je blizu. To je glasba, ki nosi v sebi globoka čustva in zanos. Če je meja nebo (in lahko za to priložnost kdo tudi od mrtvih vstane), s kom bi si še želel sodelovati in zakaj? Trenutno se imam prav odlično z vsemi, s katerimi sodelujem, se pa veselim novih srečevanj, ki pa so zmeraj najboljša, ko so spontana in intuitivna. Tvoje sporočilo ustvarjalcem in zvesti publiki Jazza Ravne: V veliko čast, mi je nastopiti v vaših krajih veselim se tople publike. Glasba bo spet lepo darilo, za sleherno srce.

foto: Nika H., fotobeležNica

31


Januša Skornšek

Jošt Drašler Po koncertu Vlatka Stefanovskega v Križankah leta 1999 sem se odločil, da bom tudi sam postal glasbenik

Lani si pri nas nastopal z Drašler - Balžalorsky triom, letos pa odpiraš sezono abonmaja Jazz Ravne z udarno slovensko-makedonsko zasedbo samih prekaljenih glasbenih mačkov. Kako je sploh prišlo do vašega sodelovanja?

v kulturnem domu. Med nastopajoče smo med drugim povabili tudi Kombo Zlatka Kaučiča. Koncertu je sledil jam session v klubu Metulj. Po tem Sessionu me je Zlatko povabil v Kombo in vabilo sem seveda sprejel. Lahko bi rekel, da sva srečala eden drugega. Najino plodno sodelovanje traja še danes in upam, da bo tudi v prihodnje, saj gre za unikatnega glasbenika, osebnost, prijatelja. Zlatko je večni vir inspiracije ...

Ja, res je. Z Balžalorsky Drašler triom smo nastopili lansko jesen na 9. Festivalu slovenskega jazza. Letos se vračam v septembru z Vlatkom Stefanovskim in Vaskom Atanasovskim. Onadva v zadnjem času kar precej sodelujeta v zelo raznolikih zasedbah, med katerimi velja izpostaviti Fire&Ice z Ljubljanskimi filharmoniki. Na Vaskovo povabilo sem se odzval z navdušenjem, saj sem Vlatka Stefanovskega občudoval že kot najstnik. Pravzaprav ima prvo srečanje z njegovo glasbo v mojem življenju prav posebno mesto. Po koncertu v Križankah, bilo je leta 1999, sem se odločil, da bom tudi sam postal glasbenik.

Poleg Komba Zlatka Kaučiča si hkrati peljal cel kup drugih projektov, nabiral izkušnje, spoznaval glasbenike … Mnogo precej raznolikih projektov se je zvrstilo skozi leta. Menim, da je tovrstno nabiranje izkušenj prepotrebno predvsem v mladosti, ko še nimaš jasno izdelanega glasbenega izraza. Na ta način sem spoznal veliko glasbenikov, se skozi prakso soočal z raznoraznimi postopki, koncepti, se med drugim precej ukvarjal s formo in ne toliko s samo vsebino, substanco, zvokom ali, če hočete, zgodbo. Preko tega dokaj “puritanskega” pristopa sem se soočil s pravili, ki jih lahko kršimo šele, ko jih dodobra spoznamo in na tej bazi potem razvijemo sebi lasten jezik, s katerim se institucija s svojim togim in kanoniziranim sistemom ne ukvarja kaj dosti. Ne ukvarja se toliko z zvenom, ki je v kreativnih godbah ključen parameter in inspiracija, ki pa vedno znova sproža tudi to, da se stvari na na novo premisli.

Kako dolgo je potem trajalo, da te je odkril neumorni džezovski pedagog Zlatko Kaučič? Ali si ti našel njega? Spoznali smo se povsem po naključju. V nekem obdobju, od leta 2005 do leta 2007, smo v Bistrici ob Sotli organizirali džezovske koncerte

Kje se bolj vidiš v prihodnosti – kot avtor, izvajalec ali pa boš tudi sam nekega dne prevzel vlogo mentorja mlajšim nadebudnim džezistom? V vlogi mentorja sem že. Slabo desetletje namreč poučujem kontrabas in bas kitaro na glasbeni šoli B.A.S.E., kjer imam, kar se programa tiče, popolnoma proste roke. Poleg tega sem pedagoško aktiven v okviru društva “O”, ki deluje na Vrhniki, kjer organiziramo cikel Rojišče, kamor sodijo koncerti svobodno improvizirane glasbe, glasbene delavnice, interdisciplinarni performansi ipd. Torej sem tudi producent ali, če hočete, organizator dogodkov. Kar se pa glasbene ustvarjalnosti tiče, pa bom skušal še naprej ostati zvest sebi in svojim načelom in neumorno delati naprej.

foto: Miha Kolar

32


Januša Skornšek

V osrčju znanega štajerskega vinorodnega področja Svečine in v bližini meje z Avstrijo, prideluje in neguje naša družina odlična vina.

Marjan Stanić Polke in valčka pa še vedno ne začutim oziroma občutim. Ali pa ju najbrž dojemam povsem po svoje Zagotovo bi se odlično odrezal na vsakem bobnarskem tekmovanju, brez trohice dvoma pa bi tam zmagal v fotogeničnosti. Malo je glasbenikov, ki so tako prijazni očesu kamere, kot si ti. Ti igraš glasbo in igraš glasbeno predstavo hkrati. To je zate verjetno neločljivo?

Vina, ki jih odlikuje svežina in sadnost.

Hmm... Ja, res bi se res moral potruditi, da bi lahko to dvoje ločil. Pri meni je to eno, gre z roko v roki.

Prepričajte se in prepričala vas bodo.

Rojenemu v makedonski Bitoli so ti bili čudoviti neparni ritmi položeni v zibel. Kako si pristal v Sloveniji, deželi polke in valčka, in kako si to občutil?

foto: Nika H., fotobeležNica

V Sloveniji sem res dobesedno pristal, in to z avionom, ko sem bil mlad komaj šest mesecev. Polke in valčka pa še vedno ne začutim oziroma občutim. Ali pa ju najbrž dojemam povsem po svoje. Bolj uživaš v hitrih makedonskih ritmih, ki prav poudarijo tvojo energično plat? Pravzaprav so makedonski ritmi počasni, težki, graciozni ... Seveda tudi hitri, odvisno ali izvirajo bodisi iz hribovitih delov bodisi z ravnic. Ja, jaz uživam v njih. Na koncertu na Ravnah bo velik del zasedbe makedonski. Verjetno ni naključje, da ste se našli skupaj? Ne, ni naključje. Pravzaprav je več kot polovica zasedbe makedonska, malo poenostavljeno. Skupaj nas je spravil Vasko, julija letos pa smo v tej zasedbi prvič nastopili na puljskem filmskem festivalu. Makedonski melos je zelo prisoten v vaši glasbi. Je hvaležna podlaga za džezovsko nadgradnjo, improvizacijo? Alojzij in Klavdija GAUBE, Špičnik 17, 2201 Zg. Kungota Tel.:+386 2 65 63 511, Fax.: +386 2 65 63 510, mobi: +386 41 747 151

Sam ne maram preveč vpletati makedonskega melosa v kakršnokoli improvizacijo, v jazzovsko pa sploh ne, ker osebno nimam ravno pojma o jazzu. Če pa se to čuti v moji glasbi, je to najbrž del mene, tako kot moja obrazna mimika med muziciranjem.

vinarstvo.gaube@siol.net Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola škoduje zdravju!

33


Nina Seitl

Rafał Poborski svetovalec veleposlaništva Republike Poljske v Ljubljani

Kultura in šport sta najboljša »ledolomilca« ter sta zelo pomembna pri diplomatskem delu

Kultura in šport sta ena od najboljših načinov za brisanje mej med ljudmi, med narodi. Koliko je to pomembno zate kot diplomata in osebno? Seveda sta kultura in šport najboljša »ledolomilca« ter sta zelo pomembna pri diplomatskem delu. Športni dogodki so najboljša promocija neke države, pa tudi priložnost za druženje s prijatelji ob gledanju tekem in uživanju ob uspehih svojih rojakov. Mislim, da se večina Slovencev še vedno spominja zmage smučarskega skakalca Adama Małysza v Planici, četudi je od tega minilo že nekaj let. Šport je zame pomemben tudi na osebni ravni. Kolesarjenje po Ljubljani na primer da človeku popolnoma drugačno perspektivo mesta in njegovih prebivalcev ter njihovega razumevanja, kot pa če bi se vozili z avtom. Ali pa recimo plavanje v bazenih – ni samo vadba, temveč tudi možnost spoznavanja novih ljudi. Enako pomembna je tudi kultura. Kulturno udejstvovanje nam dovoljuje boljše razumevanje drug drugega, prepoznati človeka v drugih ljudeh, bolje spoznati njihove težave ter razumeti podobnosti in razlike med nami. Torej razumeti stvari, ki naredijo življenje tako zanimivo. Kulturna izmenjava je ključnega pomena za uspeh na drugih področjih. Brez medsebojnega razumevanja in zaupanja ne moremo na primer voditi uspešnega poslovnega sodelovanja ali imeti dobrih diplomatskih odnosov. In kateri način grajenja takega zaupanja in razumevanja bi lahko bil boljši kot udejstvovanje pri enakih kulturnih dogodkih – gledanje filmov in razpravljanje, poslušanje koncertov najljubših glasbenikov in tako naprej?

Čez nekaj dni boste zapustili Slovenijo in se vrnili v Varšavo. Koliko let ste preživeli v Sloveniji kot svetovalec poljskega veleposlaništva v Ljubljani?

Prek našega sodelovanja sem našel precej veliko poljsko skupnost v Sloveniji. Četudi se ne poznamo prav dolgo, lahko rečemo, da bomo oboji v Ljubljani izgubili prijatelja. Po drugi strani pa bomo dobili prijatelja v Varšavi na Poljskem. Vaš komentar?

V Sloveniji sem živel dobra štiri leta, ki so bila dobra tako s profesionalnega, kot tudi z osebnega stališča. Ljubljana je zelo lepo mesto, polna zanimivih točk in prijaznih ljudi, varna, zelena in prijetna. Vse je blizu – Jadran, gore, gozdovi... Daje vam priložnost, da uživate svoj prosti čas. Zagotovo bom del sebe pustil v Sloveniji, ta bo ves čas prisotna v mojem življenju tudi zato, ker se je v Ljubljani rodil moj mlajši sin in postal pravi »žabar«. Vendar pa Slovenija ni samo Ljubljana. Zaradi svojega poklica sem imel veliko priložnosti obiskati tudi druga mesta in kraje ter odkrivati njihove lepote – če jih naštejem le nekaj: Bled, Radovljica, Maribor, Sežana, Ravne na Koroškem, Lipica in Nova Gorica. Zelo rad sem sodeloval pri organizaciji dogodkov v teh krajih in mislim, da smo s slovenskimi partnerji naredili veliko dobrega za spodbujanje kulturnih vezi med Poljsko in Slovenijo v zadnjih nekaj letih.

No, vse je v redu – izgubiš prijatelja iz Ljubljane in dobiš novega iz Varšave, torej ohraniš ravnovesje! In dobili ste veliko poljskih prijateljev v Sloveniji, to je res lepo slišati! Pravzaprav so vaši novi prijatelji poljski Slovenci oziroma slovenski Poljaki in s tem najboljši ambasadorji obeh naših kultur in držav. Mislim, da je najboljša stran kulturnega sodelovanja prav v spoznavanju novih ljudi in morebitnih novih prijateljstvih. S srečevanjem ljudi iz drugih držav in tkanjem prijateljstev si odpiramo okno v nov svet - spoznamo drug način razmišljanja, vedenja, drug jezik, načine izražanja samega sebe itd. Včasih ti je ta drugi svet všeč in včasih ti ni, vsekakor pa te bo to vedno bogatilo. Kar pa je tudi zelo pomembno – dovoljuje ti gledati z drugačne perspektive na svojo lastno kulturo, družbo in državo ter jo bolje razumeti.

Z veleposlaništvom in gospo Marzeno Krajewsko ste podprli veliko kulturnih dogodkov v Sloveniji. Ali veste, koliko? Seveda ste na to lahko zelo ponosni. Težko je reči, koliko dogodkov smo organizirali v teh letih po Sloveniji. Bilo jih je res veliko. Nekaj jih je nastalo na lastno pobudo, drugi pa so bili rezultat dobrega sodelovanja z lokalnimi in mednarodnimi partnerji. Vsako leto smo se udeležili ali organizirali najmanj 25 do 30 dogodkov, včasih še več. Če seštejemo vsa ta leta v Sloveniji, dobimo kar izjemno število. To je dokaj velik dosežek za tako malo ekipo na našem veleposlaništvu, hkrati pa dokaz, da je mogoče s strastjo, dogovarjanjem in seveda s pomočjo slovenskih prijateljev narediti veliko.

VELEPOSLANIŠTVO REPUBLIKE POLJSKE V LJUBLJANI

34


Robi Jamnik

Stjepko Gut Kar učiš, moraš početi tudi sam. Kako je sploh prišlo do tega, da ste se kot mlad glasbenik odpravili na študij najprej v švicarski Bern in nato še na Berklee v ZDA?

Vsi vaši študenti se vas z veseljem spominjajo. Slišal sem, da ste jim bili ne le profesor, pač pa tudi mentor, sostanovalec, včasih kot oče.

V tistih časih sta bili v Evropi le dve akademiji, ki sta imeli jazz oddelke. Ena je bila v Gradcu, v Avstriji, kjer zdaj že leta predavam, druga pa v Švici. Duško Gojković, znani trobentač, je vedel, kdo kje predava in mi je priporočil Bern. Potem sem v Ameriko odšel najprej le za kratek čas, samo za en semester, in to predvsem zaradi aranžiranja. Kasneje sem se v Ameriko pogosto vračal, več kot šestdesetkrat sem šel čez lužo. Mesec, dva sem bil tam, pa potem spet mesec ali dva v Evropi, doma. Neprestano sem se selil.

Ja, res, za to se ves čas trudim. Veliko dobrih glasbenikov je šlo skozi mojo šolo. Že v prvi generaciji so bili to Renato Chicco, Claus Raible, Peter Mihelič, vsi sicer pianisti, ki so bili v mojem ansamblu. Ogromno jih je. Andy Pessendorfer, zdaj igra v Big Bandu RTV Slovenije, je bil moj učenec, super človek. Najmanj pol trobentačev, pozavnistov in saksofonistov, ki igrajo v big bendih ljubljanske, zagrebške in beograjske televizije, je bilo mojih učencev – ali v ansamblu ali v big bendu. Veliko je bilo Slovencev, največ pravzaprav, saj je Slovenija blizu. Med njimi so bili res dobri glasbeniki, dobri trobentači, na primer David Jarh, pa brata, trobentač in pozavnist Dominik in Lojze Kranjčan. Igrali so različne instrumente, najbolj pa mi je k srcu prirasel Peter Mihelič. Zanj sem skrbel od prvega dne, ko je prišel v Gradec.

Zakaj? Ko sem jaz začel igrati jazz, ta ni bil več problematična zvrst glasbe pri nas. Sam nisem imel težav zaradi jazza, kot so jih denimo imeli Duško Gojković, Bora Roković, Jože Privšek in drugi predstavniki prve generacije takratnih jugoslovanskih džezistov. Največji problem moje generacije, čeprav je bilo v njej malo glasbenikov, je bil, da nismo imeli kje igrati. Enkrat mesečno sem odhajal v Ljubljano, kjer je zdaj že pokojni Petar Ugrin z Ratkom Divjakom in Dragom Gajom vedno kaj organiziral. Igrali smo v hotelu Turist, pa na Belvederu, v Slonu… Večkrat smo potem od tam šli v Zagreb, kjer je bil glavni organizator Boško Petrović, pa potem od njega v Beograd in nekaj malega tudi v Novi Sad. Več pa ni bilo. V Beogradu je bilo najboljše. Obstajal je klub, ki je imel program vsak petek in soboto, Ljubljana le enkrat ali dvakrat mesečno. Zahvaljujoč Bošku se je malo več, kakor v Ljubljani, dogajalo v Zagrebu, kolikor je pač on utegnil organizirati, kajti tam se je okrog jazza dogajalo le to, kar je organiziral on. Na področju takratne Jugoslavije so sicer obstajali radijski ali plesni orkestri, bili so v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani, a so igrali dokaj malo jazza, saj so pokrivali vse ostale potrebe televizije, poleg teh pa še vse popularne festivale od Opatijske pomladi, Rože Portoroža in drugih. Svetla izjema je bil enkrat letno blejski jazz festival, to pa je že skoraj vse.

Prihodnje leto se boste upokojili. Bo potem čas za stvari, ki jih doslej niste utegnili lotiti? Po vseh dolgih letih preganjanja po letalih, vlakih, avtobusih, si želim malce miru. Zdaj si ustvarjam dom na Siciliji, ki mi zelo ustreza. Tam sem lepo na morju, ustreza mi podnebje, ima pa Sicilija tudi dober jazz. Sicilijanci so v svetovni zgodovini jazza zelo pomembni in prisotni. Če pogledaš le trobilce, najdeš med njimi imena, kot sta Conrad Gozzo in Frank Rosolino, pianist Chick Corea je na pol Sicilijanec, pevci Tony Bennett, Frank Sinatra in Dean Martin tudi vsi izhajajo s Sicilije. Tukaj sem spoznal že veliko mladih talentov, vodij festivalov, organizatorjev, ki me vabijo na seminarje in koncerte, tako da načrtujem aktivnosti predvsem tukaj. Še vedno pa jo bom tu in tam za mesec, dva mahnil v New York. To so želje. Kako se bo vse obrnilo, bomo pa še videli.

Potem vas je zaneslo tudi v prosveto, postali ste profesor v Gradcu… Dve stvari sta bili pri tem pomembni: geografska bližina domu in število delovnih dni. Takrat sem imel možnost igrati v radijskem orkestru v Münchnu, Jože Privšek me je vabil v Ljubljano v njegov orkester, vendar so oni delali pet dni na teden in potem nimaš časa zase, za turneje, nimaš svobode. To ni bilo zame. Potem sem v začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja igral na festivalu v Nišu in tam me je slišal Karlheinz Miklin, takratni vodja jazz oddelka v Gradcu, kjer so iskali vodjo študentskega orkestra. Čudovito! Dela je bilo le za en dan tedensko, morda dva, kar mi je zalo odgovarjalo. Poleg tega sem ure, ki sem jih opravil v okviru koncertov šolskega ansambla, lahko izkoristil pozneje in sem lahko bil prost po teden ali dva skupaj. Začasna služba se je kmalu prelevila v stalno, a še vedno sem imel dosti časa. V nekem obdobju sem bil po šest mesecev v New Yorku, šest v Evropi. Se je pa zgodilo nekaj zanimivega, nekaj, česar nisem niti malo pričakoval. Ko se ukvarjaš s poučevanjem, ko razlagaš stvari študentom, se pravzaprav učiš več, kot si se učil prej, saj sam sebe neprestano opominjaš na nekatere stvari, se sprašuješ ali sam to delaš, ali sam to zmoreš. Ta odločitev, da se podam v prosveto, se je izkazala za odlično. V stiku z mladimi, voljnimi učenja, si ves čas v stiku z dobro energijo, oni pa te opominjajo, da moraš tisto, kar učiš, početi tudi sam.

35


Nina Seitl

Anush Apoyan Vokalna jazz improvizatorka z dušo Kaj se dogaja v pevčevi glavi, da se odloči zapustiti Armenijo in oditi v Avstrijo (Gradec) na študij jazza?

Ne, mislim da denar ne pokvari ljudi. Pokvari lahko samo tiste z napačnimi vrednotami. Obstajajo ljudje, ki so bili revni na začetku in ko obogatijo, pozabijo, kako je biti reven, in se neprimerno obnašajo do soljudi. Potem pa so tu ljudje, ki nikoli ne pozabijo, da denar pride in gre. Najpomembneje je, da ostanemo pošteni. Vsakič znova, ko grem mimo pokopališča, se zavem, da vsi ljudje ležijo na enaki višini in ni več pomembno, če je kdo od njih gospod zdravnik ali preprosta čistilka. Torej, če imamo v življenju višje moralne vrednote, potem denar ne bo ničesar spremenil.

Najpomembneje, želela sem pridobiti pravo jazz izobrazbo, kar pa v Armeniji ni bilo mogoče, saj tam ni dobrih šol jazza. Odšla pa sem tudi zato, ker sem si želela spoznati še mnoge druge glasbenike iz različnih držav in imeti koncerte povsod naokrog, kar pa tudi ni mogoče za jazz pevca v Armeniji. V Armeniji si bila kar znana pevka. Ali ni bilo težko pustiti vse za seboj in začeti »iz nule« v Gradcu?

Slovensko občinstvo te pozna predvsem iz Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, kjer nastopaš. Ali bo tvoj koncert s skupino Stjepka Guta eden tvojih prvih v Sloveniji?

Ne, včasih se rada podam v neznane vode novim dogodivščinam naproti – to mi predstavlja izziv in me naredi močnejšo. Pomaga mi bolje okusiti življenje in me naučiti spoznati, kdo v resnici sem.

V Sloveniji še nikoli nisem nastopila v okviru jazza. Vedno sem sodelovala v gledaliških predstavah SNG v Mariboru.

In kdo je Anush Apoyan? Ljudje te poznamo kot eno najbolj impresivnih mladih jazz pevk in kot vokalno učiteljico jazza.

V jazzu sem našla svobodo. Pred tem sem igrala klavir in učitelj me je vedno okregal, če sem igrala tako, kot sem sama hotela. V jazzu pa preprosto počnem vse, kar želim Rodila sem se v družino samih pevcev. Moja starša sta se spoznala v zboru, tako da mi je bilo petje na nek način že položeno v zibelko in mi ni predstavljalo nič novega. Petje je bilo vedno del mojega življenja in bilo je čisto naravno, kot dihanje ali spanje. Zrastla sem ob klasični glasbi, pa tudi ob Michaelu Jacksonu, skupini The Beatles in Rayu Charlesu. Nekoč sem v svojem življenju prišla do točke, kjer sem bila prepričana, da bom postala slikarka. Velika zaljubljenost v ruskega pop pevca me je hitro vrnila h glasbi in želela sem spet peti. Začela sem poslušati jazz z namenom, da bi pridobila dobro temeljno znanje o glasbi, vendar me je ta glasba čisto prevzela! Kaj je tisto, kar si našla v jazzu, in ki ne obstaja v pop ali klasični glasbi? V jazzu sem našla svobodo. Pred tem sem igrala klavir in učitelj me je vedno okregal, če sem igrala tako, kot sem sama hotela. V jazzu pa preprosto počnem vse, kar želim. foto: Ashkhen Davtyan

Zadnja leta je umrlo veliko znanih in uspešnih jazz pevcev. Ali kdaj zaradi tega občutiš pritisk? Nekdo mora nadaljevati njihovo delo.

Ni naključje, da boš nastopila s Stjepkom Gutom na Ravnah. V obeh je veliko smisla za humor in občutek improvizacije. Ali je to tisto, kar naredi vajine nastope tako posebne?

V bistvu ne občutim pritiska, ker delam to, kar imam trenutno rada in ne morem jamčiti, da bom to počela celo življenje.

Mogoče. Med nama s Stjepkom je neka posebna duhovna povezava, ne vem zakaj. On je bil zame vedno velik navdih.

Ali si nisi nikoli predstavljala sebe kot tisto osebo, ki bi zapolnila praznino ali kot pevko jazza z vrhunsko kariero?

Prepričan sem, da bo koncert eden od vrhuncev naše nove sezone. Kakšne so tvoje zadnje besede ljubiteljem jazz glasbe v Sloveniji?

Hotela sem samo peti v dobrih jazz klubih, delati z vrhunskimi glasbeniki in uživati v tem, kar delam. Nikoli nisem želela postati sužnja zabavne industrije.

Počutim se blagoslovljeno, ker lahko počnem to, kar ljubim. Želim si, da bi se vsi lahko počutili enako!

Ali meniš, da denar pokvari ljudi?

36


Nina Seitl

Nina Seitl

Ian Siegal

Mike Sponza

Že od nekdaj sem vedel, četudi le Če bi moje delo in sporočila pomagala podzavestno, da bom postal glasbenik mladim umetnikom ter prinesla neko Kritike tvojega dela so iz leta v leto bolj pozitivne. Ali mora biti pevec novo zavedanje in motivacijo, bi bilo bluesa starejši, da ga ljudje jemljejo bolj resno? super Menim, da v bluesu in tudi v drugih zvrsteh glasbe človek z leti postaja čedalje boljši. Najbolj se to izraža pri glasu, pa tudi pri pisanju besedil, ki temeljijo na lastnih izkušnjah – preprosto imaš več izkušenj! Mislim tudi, da če kot glasbenik ne napreduješ in se ne izboljšuješ, potem je nekaj narobe. Jaz se nikoli ne neham učiti in poslušati.

Mike Sponza Blues Band je skoraj naša domača blues skupina, saj na Ravne prihajaš že tretjič. Prvič si nastopil s svojo skupino, drugič z Bobom Margolinom in zdaj z Ianom Siegalom. Kot kaže, te imamo radi … ali bolje, ti imaš rad nas.

Ali je bila v tvojem življenju kakšna posebna prelomnica, ko si se odločil, da boš postal pevec bluesa? Kako si sploh postal glasbenik?

Odgovor je glasba. Občinstvo. Dobro počutje. Koncert na Ravnah je zame vedno eden tistih težko pričakovanih nastopov, na katere se dobro pripravim in ki jih zelo cenim. Vi vključite svojo dušo, prav tako jo tudi jaz!

V bistvu ne. Nekako se je kar zgodilo, v glasbo sem zajadral čisto naravno in spontano. Mislim, da sem to vedel že od zgodnjega otroštva, čeprav le podzavestno.

Tudi ti igraš blues s svojim srcem in dušo. Ali lahko rečemo, da ga tudi živiš?

Pred sedmimi leti si nastopal v Postojni, tako da za slovensko občinstvo le nisi popoln neznanec. Ali je bil to tvoj prvi in zadnji obisk Slovenije?

Mislim, da mora takšna zvrst glasbe najti neposredno pot od srca do rok in do občinstva in edini način je igrati to, kar si. Torej moraš živeti brez nepotrebne »strukture« ter podati svojo glasbo brez sprenevedanja in ponarejanja. Ali je način življenja? Ja, zame je. Živi preprosto, igraj preprosto! Ni časa za sranje! Glasba, družina, ljubezen, kitare, dobra hrana in dobro vino.

Ne, v zadnjih letih sem nastopal na kar nekaj koncertih v Sloveniji, vendar sem pripravljen na več! V Postojni si igral s skupino Mike Sponza Blues Band in prav ta skupina te bo spremljala tudi na Ravnah. Ali drži, da boste skupaj posneli novo zgoščenko?

Tvoja glasba je zelo mogočna, vplivna in zabavna ter po drugi strani zelo čutna in čustvena. Ali je grob videz neobritega blues glasbenika samo maska? Človek, ki je napisal do srca segajočo pesem Innocent criminal, mora imeti zelo mehko srce.

Ja, je res. Gre za precej drugačen projekt od vsega, kar smo počeli v preteklosti. Žal ne bo pripravljen do našega koncerta na Ravnah, saj je celoten proces trajal več mesecev. Poprodukcija za nastanek zgoščenke traja dlje časa, četudi bo vse posneto v živo in hitro.

Hahaha, lahko je maska. V mojem primeru je samo lenoba. Zdi se tudi, da je ženskam veliko bolj všeč neobrit videz, samo vprašajte mojo ženo in hčere! In po duši sem nežen človek.

Ali imaš za ta koncert kakšne posebne želje?

Očitno te imajo radi tudi drugi blues glasbeniki. Za Bobom Margolinom zdaj prihajaš z velikim Ianom Siegalom. Z njim si menda delita enako strast do bluesa.

Samo to, da zaigram najbolje in da bo občinstvo uživalo. Vem, da zveni obrabljeno, vendar je to največ, kar si lahko glasbeniki zaželimo. Ljubim svojo službo!

Ja, res si deliva enako strast, vendar kot se velikokrat zgodi pri bluesu, jazzu ali rocku, na enako glasbo gledava z različnih zornih kotov. Sam sem zrasel na britanskem bluesu in šele nato odkril ameriške stile, zato moj glavni vpliv še vedno prihaja z britanske scene. Preprosto ljubim njihov pristop do glasbe! Ianova pozornost je bila vedno bolj usmerjena na Mississippi kot na Temzo in na njega bolj vplivajo stari afroameriški mojstri kot pa njegovi nacionalni heroji bluesa. Kakorkoli že, na koncu vsi govorimo blues! Gre samo za razliko v naglasih in dialektih. Tvoje sodelovanje z Ianom Siegalom bo kmalu okronano z novo zgoščenko … Ja! Šlo bo za poseben koncept albuma, osnovanega na klasičnih latinskih pesmih, preoblikovanih v sodobne pesmi bluesa. To idejo sem imel v mislih že nekaj časa in zdaj jo bomo končno posneli! Za ta poseben projekt bo album v celoti posnet in izdelan v najslavnejšem studiu na svetu - Abbey Road. Britanska revija Bluesmatters te je označila za »blues inovatorja«. Kaj je tako inovativnega v tvoji glasbi?

37


Ajda Hovnik Plešej

Mislim, da so s tem mislili bolj na moj pristop in ideje kot samo glasbo. Nisem revolucionar dvanajstih taktov, vsekakor pa sem Evropi predstavil neke nove koncepte sodelovanja med glasbeniki, pa tudi vrednost skladanja novih pesmi, raje kot igrati vedno isti repertoar. Še vedno je velik del blues glasbenikov, ki ne vedo kako upravljati z avtorskimi pravicami, kako narediti svojo glasbo bolj dragoceno in tako naprej.

Vid Jamnik V življenju je talent pomemben, a je pomembno tudi to, da človek dobi priložnost

Tvoje blues življenje je daleč od omejenega. Dvojni album Continental Shuffle, ki je izšel leta 2011, je rezultat treh let trdega dela s triintridesetimi glasbeniki iz dvanajstih različnih držav. Je kot nek spomenik evropskemu bluesu. Ali na nek način čutiš, da bi v prihodnosti moral sam prevzeti odgovornost za dober blues na tem področju?

Suveren, prezenten, radoživ, vedno nasmejan Vid Jamnik je svojo glasbeno pot pričel na Ravnah na Koroškem. Ljubezen do vibrafona in jazza ga je pripeljala do slovesa najboljšega vibrafonista pri nas. Vid s svojim delom pušča sledi daleč izven meja Slovenije in spada med najbolj talentirane glasbenike v tem delu Evrope. Sodeloval je že s številnimi zvenečimi imeni jazza (Jimmy Cobb, Boško Petrović Trio, Georgie Fame, Stefan Milenkovich, Simone Zanchini, David Gazarov, Gianni Basso, Howard Curtis, Dusko Goykovich, Rob Bargad, Arthur Lipner, Gary Burton …). Trenutno študira na Berklee College of Music v Bostonu (USA). Pravi, da je v življenju talent pomemben, ampak je pomembno tudi, da človek dobi priložnost. Sam jo je dobil, ko je spoznal že pokojnega legendarnega hrvaškega jazzovskega glasbenika, lastnika jazz kluba in promotorja jazzovske glasbe – Boška Petrovića.

Ahahaha, ne! Odgovoren sem samo za svojo glasbo. Če pa moja dela in sporočila nekako pomagajo mladim umetnikom ter prinašajo neka nova zavedanja in motivacijo … no, to bi bilo super! Projekti sodelovanja, orkestralni album in igranje v živo, album Abbey Road … sporočilo je preprosto: »Nikoli ne odnehaj in z dvignjeno glavo glej naprej.« Mike Sponza v prihodnosti? Več bi se rad posvečal orkestru, projektu, ki je nastal s Primožem Grašičem, saj si oba želiva veliko delati na tem. Novi »latino« album bo postal spektakel z glasbo, igralci in zelo zanimivim kulturnim pomenom. V glavi se mi vrti že snemanje novega projekta. In rad bi igral, igral, igral.

Katera stvar ti je najbolj pomagala na tvoji dosedanji glasbeni poti? Če je to lahko oseba, je to Boško Petrović. On je bil prvi, ki me je vpeljal v svet jazza. Bil je prvi, ki me je navdušil za kombinacijo jazz vibrafon. Dal mi je veliko prilik, da sem kot gost njegovih zasedb ogromno nastopal. S tem sem pridobil kar nekaj izkušenj in se v veliki meri znebil treme, kar je zelo pomembno. Seveda so tu tudi starši, ki me že od nekdaj podpirajo pri tem, kar počnem. Vozili so me na vse koncerte, mi omogočili izobraževanje, seminarje. S tem kar počnem, diha celotna družina. Verjetno sva na moje sledeče vprašanje deloma odgovorila že zgoraj, pa vendar … Kateri glasbeniki ti predstavljajo vzor? Pravzaprav res. Sicer je za Boškom prvi, ki mi pade na pamet Gary Burton. Ob tem naj poudarim, da zelo težko govorim o vzornikih, saj sem na svoji dosedanji poti spoznal kopico zares dobrih glasbenikov, ki so hkrati zelo dobri ljudje in težko izpostavim enega samega. O preostalih imenih raje ne bi govoril. Tukaj ni nujno, da gre za priznane glasbenike, ampak govorim o ljudeh, pri katerih me je prevzelo njihovo veselje do glasbe, s katerimi sem se lahko sproščeno pogovarjal, to so ljudje, ki so zabavni in ki uživajo v tem, kar počnejo. Kaj so bile največje ovire, s katerimi si se srečal do zdaj? Do sedaj se nisem še nikoli znašel v situaciji, ko bi pomislil: »Tako pa ne gre več naprej, zdaj je pa konec, ne bom se več ukvarjal s tem, kar počnem.« Do sedaj so vedno prevladale pozitivne izkušnje in ne ovire. Če pa že moram nekaj izpostaviti, je to komponiranje. Sama improvizacija mi ni nikoli predstavljala problema, komponiranje pa je nekaj drugega. Zelo sem natančen in ta natančnost me pri ustvarjanju lastne glasbe kar nekoliko ovira. Konec koncev pa vedno z neko časovno distanco ugotovim, da stvaritve vendarle niso tako slabe. Mogoče je to tisto, pri čemer doživljam največ »frustracij«. Kaj pa institucionalni ustroj, kako ti je država pomagala?

38

Kar se tiče podpore, ki sem je bil deležen pri nas, naj omenim predvsem štipendijo Ministrstva za kulturo, ki sem jo prejemal že kot študent na Konservatoriju za glasbo v Celovcu in ki jo prejemam sedaj za šolanje v Ameriki. Gre za štipendijo, ki je namenjena dodiplomskemu študiju v tujini na področju umetnosti. Glede samega izobraževanja pri nas pa menim, da glasbeniki nimamo veliko možnosti, sploh ne džezisti. Konservatorija v Ljubljani


in Mariboru sicer vključujeta jazz oddelek, a stopnja izobrazbe, ki jo pridobiš, je nižja kot stopnja izobrazbe na Konservatoriju, ki sem ga obiskoval v Celovcu. Kljub temu, da pri nas ni visoke ali višje šole za jazz, naša država velikodušno podpira študij v tujini, kar je zelo dobro. Tega ne najdeš vsepovsod. Kakšno je naše okolje za glasbenike?

Nina Seitl

Eddie Luis

Že če govorimo samo o prizoriščih, kjer se lahko nastopa, kaj hitro ugotovimo, da Slovenija ne premore niti enega pravega jazz kluba. Nekaj možnosti za nastopanje se seveda najde, a če to primerjamo z drugimi glasbenimi prizorišči v tujini, nam postane hitro kristalno jasno, da zunaj meja naše države lažje preživiš kot glasbenik. Pri nas imamo, glede na to, kako majhna državica smo, veliko odličnih jazz glasbenikov. Kar se tiče naših glasbenikov, številka ni zaskrbljujoča. Navdušenje za jazz je vidno že pri najstnikih, okolje pa nam res ni najbolj naklonjeno. Na tem mestu bi rad poudaril, da se nekatere glasbene šole zares trudijo, npr. glasbena šola na Ptuju, kjer imajo mladi možnosti, da se izobrazijo v jazz smeri. Ptuj je po mojem mnenju eno pravo žarišče jazza v Sloveniji. Od tam izhaja cel kup dobrih glasbenikov.

Izredno organizirana institucija Eddie Luis ni samo basist. Lahko rečemo, da je Eddie Luis izredno organizirana institucija z mnogimi drugimi aktivnostmi, ne samo igranjem. Prosim, povej nam kaj več o tem. Na odru sem stopetdesetkrat letno s sedmimi različnimi zasedbami in zelo uživam! Vedno pogosteje dobivam tudi dela kot režiser, ki združuje vse vrste umetnosti, glasbe, plesa in igre. Najraje od vsega imam jazz, vendar ima ta glasba vedno manj podpore v moji državi. Zaradi tega sem ustvaril sistem, kjer moja glasba osrečuje premožne ljudi in zato neposredno podprejo moje projekte. Moje registrirano združenje EDU-ART-Works naredi zase letno 40 jazz koncertov in po nekaj težkih letih zdaj res lahko živim neverjetno življenje tako, da delam to, kar resnično ljubim!

Torej, na kratko … Kaj bi bilo potrebno spremeniti v našem okolju, da bi se potenciali bolje razvijali? V prvi vrsti potrebujemo več prizorišč, torej klubov za izvajanje jazz repertoarja in čim več podpore organizatorjev do domačih glasbenikov.

Mimogrede – nisi omenil Rdečih noskov. Gre za organizacijo, kjer zdravniki oblečeni v klovne otrokom v bolnišnicah narišejo veselje in smeh na obraz. Menda si njihov inštruktor?

»Nič ni zastonj, tudi (in zlasti) kultura ne!« Kaj porečeš na slednjo misel?

Ja, učim Rdeče noske v Sloveniji, na Češkem, Slovaškem, Madžarskem, v Nemčiji in Avstriji. Slovenci so neverjetni! Pravzaprav so vsi!

Zdi se, da se nekateri organizatorji tega premalo zavedajo. Vse pogosteje se dogaja, da se organizirajo tako imenovani jam sessioni, kamor vabijo profesionalne glasbenike, kjer naj bi igrali pod svojo ceno, s čimer si zbijajo vrednost. To vsekakor ni na mestu. Po drugi strani so tu tudi obiskovalci prireditev, ki se morajo zgoraj izpostavljene misli zavedati. Brez obiskovalcev ni organizatorjev, brez organizatorjev ni nas, glasbenikov, ki potrebujemo priložnosti za nastope.

Si se kdaj preizkusil kot klovn zdravnik? Ja, sem, vendar sem kmalu ugotovil, da sem preobčutljiv oziroma preveč ranljiv za to. Kdaj si ugotovil, da boš profesionalni glasbenik?

foto: Jože Požrl

39


www.vertikala-x.com

x

ENERGETSKA SANACIJA IN ZAŠČITA OBJEKTOV PROTIKOROZIJSKA ZAŠČITA SANACIJA IN ZAŠČITA BETONA VIŠINSKA DELA GRADBENI INŽENIRING

VERTIKALA-X d.o.o. Ob Šumcu 5, 2392 Mežica

info@vertikala-x.com TEL.: +386 (0)2 870 3161, +386 (0)2 620 0241 pisarna GSM: +386 (0)41-657-872


Mislim, da sem že pri enajstih letih ugotovil, da vstajanje ob pol sedmih zjutraj ni zame. Vedno sem si želel postati svobodni umetnik, ki zase odloča kaj, kdaj in s kom iti na oder. Od svojih tridesetih let naprej sem se vsak dan za nekaj uric izgubil v glasbi, saj je ta ustvarjala boljši svet v meni, kjer sem lahko rastel in tako postal bolj samozavesten.

in upodabljajočo umetnost v Gradcu zaključujem pedagoško smer. Kakšna je zgodba s klarinetom? Igranja na klarinet sem se naučil sam. Moj oče, sicer pediater, je tudi sijajen violinist. Posebej blizu mu je naša narodna glasba. Z očetom sva skupaj igrala, skupaj sva iskala prave tone na klarinetu. (Smeh.) Tako sem se sploh začel ukvarjati z glasbo.

Ali meniš, da bi glasbena izobrazba morala biti dostopna vsem otrokom?

Torej se diplomant mednarodnega poslovanja bolje počuti v mednarodnih glasbenih skupinah kot pa v pisarni?

Da. Ne bi je smeli brez razloga izločiti iz šol, saj je glasba veliko bolj pomembna za človekovo dušo kot računalniki!

(Smeh.) Na vso srečo nimam pojma, kako sploh zgleda delati v pisarni.

Ena najpomembnejših šol jazza na našem območju je Univerza za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu. Ali si tam spoznal večino kolegov iz svoje skupine?

Vendar dobro veš, kako napraviti dober koncert, ki navduši publiko. Kaj kot glasbenik potrebuješ, da je vse tako, kot mora biti?

Večino da, druge pa sem spoznal okrog pri svobodnem ustvarjanju.

Potrebnih je veliko stvari. Najprej moraš kar se da dobro poznati glasbeno gradivo. To bi lahko primerjali z jezikom, več besed poznaš in razumeš, toliko lažje in lepše se izražaš in komuniciraš. Tudi igranje z isto ritem sekcijo ima veliko svojih prednosti. Na koncu šele pride igranje ali kakor rečete Slovenci, »špilanje«, kar samo po sebi pomeni igro in zabavo. Mi se igramo. Ali ni to sreča?

Jedro tvoje skupine je sestavljeno iz bolj ali manj stalnih glasbenikov. Da, kot si rekel. Veliko igram z različnimi glasbeniki, ki jih zelo dobro poznam. Pri posebnih projektih povabimo goste in to skupini vedno doda še dodatno energijo. Enako je s projektom, ki ga bomo igrali na Ravnah.

Samo Strel

Miloš Milojević Na vso srečo nimam pojma, kako sploh zgleda delati v pisarni Kako je Miloš Milojević začel igrati jazz? Kakšni so bili tvoji prvi stiki s to glasbo? Jazz sem začel igrati pri dvajsetih, ko sem se zaradi študija na ekonomski fakulteti preselil v Beograd. Takrat sem pričel tudi z igranjem saksofona. Kaj naj rečem, »slaba družba« me je vzela v svoje roke, pa sem se zapletel v jazz. (Smeh.) Prvi stik s jazzom sem imel preko prijateljev mojega očeta, ki so kot amaterji igrali jazz standarde po beograjskih kavarnicah. Sicer so ti ljudje profesorji na raznih fakultetah, uspešni ljudje. Moj oče je kot violinist včasih igral z njimi, vendar je igral samo teme, tako da je zanj bila improvizacija nekaj neverjetnega. Mislim, da je to najverjetneje tisto, kar me je v trenutku pritegnilo k jazzu. Kasneje, ko sem začel igrati saksofon, sem videl, koliko različnih stilov lahko pokrijejo jazz glasbeniki. To me je le še bolj potisnilo k temu, da se v življenju posvetim glasbi. Potem si odšel naravnost na akademijo za glasbo v Gradec. Tako nekako. Najprej sem diplomiral iz mednarodnega poslovanja na ekonomski fakulteti v Beogradu in nato leta 2005 odšel na študij v Gradec. Diplomiral sem leta 2010, trenutno pa na Univerzi za glasbo

41


Nina Seitl

Mátyás Bartha Dobro zveneče klavirske ideje Pianisti so večinoma resni gospodje, ki jemljejo svoje delo kot nekaj res pomembnega. Ti si drugačen, poln humorja in poln dobro zvenečih idej. Ali je to vzrok, da si začel igrati jazz? Si se naveličal klasičnega klavirja?

Pravzaprav ne. To poletje sem igral na festivalu v Sloveniji z latinskim ansamblom iz KUG-a (Kunstuniversität Graz). Bilo je v Velenju na Mosaic jazz festivalu. Na Ravnah boš igral čisto drugačen program, kot nekakšen poklon velikemu vibrafonistu Lionelu Hamptonu. Ali te je njegova glasba nekako navdihnila, čeprav Hampton ni bil pianist?

Vedno sem rad igral in poslušal klasično glasbo, vendar sem vedel, da nekako ni zame. Oboževal sem Raya Charlesa in sem hotel igrati jazz, čeprav nisem resnično vedel, kaj je to.

Lionel Hamptonje bil velik vibrafonist, to je res. Poslušal sem ga z Bennyjem Goodmanom, z njegovo skupino ali samo njegovo zgoščenko z Oscarjem Petersonom. Seveda me je navdušil, vendar ne toliko kot Teddy Wilson, s katerim je nekoč igral.

Poleti 2014 si končal Univerzo za glasbo in upodabljajočo umetnost v Gradcu (Universität für Musik und darstellende Kunst Graz). Menim, da zdaj dobro veš, kaj je jazz. Zakaj Gradec? Samo zato, ker je dovolj blizu tvojemu domačemu kraju, Budimpešti? Razlogov je veliko, glavni razlog pa je bil učitelj klavirja Olaf Polziehn. Šele kasneje sem spoznal, da je na šoli pravzaprav več vrhunskih pianistov, kot na primer Renato Chicco ali Dena De Rose. Ta kraj mi je predlagal moj bivši profesor, Janos Nagy. Pa tudi prijatelje sem imel tu. Vseeno pa dokončanje te šole še vedno ne pomeni, da poznam to glasbo, čeprav sem se tu veliko naučil. Madžarska prestolnica je približno šestkrat večja od Gradca. Ali lahko primerjaš jazz sceno v Gradcu in v Budimpešti? V bistvu v Gradcu ni neke prave scene, večinoma so le študenti, ki igrajo okrog. Scena v Budimpešti je drugačna, tam je veliko odličnih profesionalnih glasbenikov. Ali je bil med njimi mogoče tvoj prvi jazz idol? Niti ne. Moj prvi jazz idol je bil Bud Powell, čeprav je imelo poseben vpliv name tudi veliko madžarskih glasbenikov. Navdihnila sta me na primer Kalman Olah ali Daniel Szabo.

Več kot pol stoletja nazaj je bila igrana res izvrstna glasba. Imel boš zelo podobno »instrumentalno zasedbo«, kot je bila v Goodmanovem/ Hamptonovem kvartetu. Ali bomo tudi na Ravnah imeli možnost slišati drobce te čudovite glasbe?

Kaj te je navdušilo na Budu Powellu, ko si bil mlajši in kako gledaš nanj sedaj, kot izobraženi jazz pianist?

Verjetno da, vendar ne bom izbiral programa. Mislim, da bo enak program, ki smo ga uspešno igrali leta 2013 v Avstriji, čeprav to še ni jasno. Nedvomno se bomo imeli zelo lepo!

Imel sem album iz Essen jazz festivala s Colemanom Hawkinsom. Nisem mogel verjeti, da lahko nekdo improvizira tako ritmično in melodično. Še vedno je eden izmed mojih največjih junakov.

Katere so tvoje zadnje besede našemu občinstvu?

Različni pianisti uporabljajo različne stile in pristope igranja klavirja. Kje se najbolje vidiš in kateri je tvoj najljubši stil?

Želim si, da bo publika uživala v naši glasbi in se ne bo dolgočasila. Oboje je odvisno od skupine in od poslušalcev. Zelo se že veselim igranja na Ravnah!

Moj cilj je imeti velik repertoar melodij in glasbenih stilov ter se učiti od različnih pianistov. Všeč mi je pianist McCoy Tyner, prav tako tudi Ahmad Jamal. Ljubim dobro jazz glasbo, saj se lahko igra na mnogo različnih načinov. Pri projektu, ki ga boš pokazal na Ravnah, je veliko pametnih pogovorov med glasbeniki. Ali je zabava na odru najboljši način za dobro predstavo? Je način, vendar ni edini ali najboljši. Z jazz glasbo lahko ustvariš vse vrste razpoloženj. Dobra predstava je, ko občinstvo razume in sprejme razpoloženje, ki ga želiš deliti. Ali bo to tvoj prvi obisk v Sloveniji kot jazz pianist?

42


Nina Seitl

Oleg Markov Bobnar z veliko začetnico Oleg Markov. Bobnar z veliko začetnico. Kako si prišel v Gradec?

Jazz scena v Ukrajini ni slaba. Nekaj je jazz festivalov, kot na primer Jazz v Kijevu. Seveda so tudi drugi festivali v drugih mestih, kot so Lvov ali Charkiv. Obstaja nekaj dobrih glasbenikov in nekaj dobrih skupin.

Najprej je prišel na to univerzo za glasbo in umetnost (KUG) moj prijatelj Mike Evtushenko, ki mi jo je kasneje tudi priporočil. Povedal mi je, da na tej univerzi poučujejo najboljši profesorji, ki prihajajo večinoma iz ZDA. Leta 2009 sem opravil sprejemni izpit in bil sprejet. Tu sem študiral 5 let in pred nekaj tedni tudi diplomiral.

Ali lahko primerjaš jazz sceno v Kijevu in v Gradcu? Če primerjam z Gradcem, potem imam raje Gradec. Tukaj večinoma igram jazz glasbo z uspešnimi in znanimi jazz glasbeniki. V Ukrajini pa sem igral različne stile glasbe, tudi pop, rock, latino in disco. Tukaj v Gradcu si lahko res vzamem čas zase in se osredotočim na jazz glasbo. Prišel sem v super skupine s čudovitimi glasbeniki, kot so na primer: Daniel Cacija Band, Maaike Den Dunnen Quintet, Anush Apoyan Band, Tuomo Uusitalo Trio, Gerhard Ornig Quintet, Matyas Gayer Trio in drugi. Vesel sem, da sem se preselil v Gradec tudi zaradi šole in odličnih učiteljev, s katerimi sem imel priložnost igrati na jazz sceni v Gradcu. Prav tako pa imam tudi možnost veliko potovati po Evropi in igrati z drugimi čudovitimi in uspešnimi glasbeniki iz drugih držav.

Čestitke! Vodja jazz kluba (Royal Garden Jazz Club) v Gradcu Burschi Wachsmann mi je povedal, da sta ti in pevka Anush Apoyan trenutno najboljša mlajša jazz izvajalca v mestu. Kako bi to komentiral?

Trenutna situacija v Ukrajini je daleč od normalne. Kako to vpliva nate? Verjetno mora biti zate zelo težko slediti dogajanjem v domovini in hkrati biti sproščen in srečen na koncertih. Situacija v Ukrajini je zelo slaba! Tam je resnična vojna! Ljudje umirajo vsak dan in zelo mi je težko, da se te stvari dogajajo v moji državi. Sam sem popolnoma proti vojni in resnično upam, da se bo to kmalu končalo. Ja, to je zelo težko zame. In še zadnje vprašanje: kje se vidiš v prihodnosti? O svoji prihodnosti ne morem vedeti. Oktobra bom nadaljeval s študijem na univerzi KUG. Vpisal se bom na magisterij profesorja Howarda Curtisa. Seveda bi rad šel tudi v New York vsaj za nekaj mesecev, vendar še vedno ne vem, kdaj in kako bi dobil vizo … pa tudi denarja nimam dovolj. Ampak bomo videli. To so za enkrat le sanje.

Zelo lepo je slišati tak kompliment od Burschi-ja. Včasih sem pogosto igral v jazz klubu Royal Garden z mnogimi znanimi in legendarnimi umetniki, kot so na primer: Dena De Rose, Stjepko Gut, Kevin Mahogany, Jim Rotondi in drugi. Pa vendar se tvoje bobnarsko življenje ni začelo v Gradcu. Prihajaš iz Ukrajine in tam si najverjetneje začel že kot otrok. Moj prvi inštrument je bila harmonika, ki sem jo v glasbeni šoli igral kar 6 let. Ko sem bil star 6 ali 7 let, sem slišal Michaela Jacksona in se zaljubil v bobne. Kasneje sem študiral bobne v različnih glasbenih šolah, vendar nisem bil zadovoljen z učitelji in informacijami, ki so mi jih dajali, zato sem nadaljeval s proučevanjem bobnov kar sam. Čez nekaj časa sem začel hoditi na privatne ure k »velikemu« bobnarju, ki je nekoč študiral na univerzi za glasbo Berklee v Izraelu. Že od svojega dvanajstega leta naprej igram na raznih jazz festivalih in jazz klubih z veliko starejšim in enim najboljših ukrajinskih glasbenikov. Ko sem bil star 15 let, sem šel študirat na Inštitut za glasbo v Kijev. Tam sem študiral 4 leta in po diplomi odšel v Gradec. Med študijem v Kijevu sem nastopal z mnogimi znanimi glasbeniki, ki so: Frank Lacy, James Spaulding s kijevskim Big Bandom, tudi v triu z Donom Friedmanom (pianistom), v kvintetu na kijevskem jazz festivalu (Kiev Jazz Fest) z Alexom Sipiaginom in Esiet Esiet ter drugimi, pa tudi z velikim pevcem Johnayem Kendrickom.

- servisiranje in vzdrževanje osebnih in dostavnih vozil - prodaja in montaža pnevmatik - kleparske in ličarske storitve (tudi za zavarovalnice) Mariborska c. 9 2392 Mežica

Kako močna je jazz scena v Kijevu in Ukrajini?

43

gsm: 041 976 135

tel.: 02 82 157 05


Ajda Hovnik Plešej

Lenart Krečič Bolj bistveno je sporočilo in čustvo v glasbi, kakor sam matematični sistem za tem Ste fizik in glasbenik, oboje ste študirali v ZDA. Zakaj kombinacija matematične vede in umetnosti? Vsa stvar se je zgodila zelo spontano. Z glasbo sem prišel v stik že pri svojih sedmih letih, ko sem začel igrati klavir. Matematika in fizika sta mi v šoli vedno dobro šli. Zato sem se po končani gimnaziji vpisal na študij fizike. Fizika je veda o naravi, zato je prisotna praktično v vsaki vedi, ki jo študiraš, tudi v glasbi. Znanje fizike mi je potem zelo pomagalo pri razumevanju akustike in zvoka instrumenta. Zdaj, ko sem začel tudi popravljati in uglaševati saksofone, pa je fizika praktično glavni del. Čeprav je do te kombinacije prišlo spontano, mi zdaj teoretično znanje iz fizike še kako prav pride pri ustvarjanju glasbe in uglaševanju glasbil.

zadeva narejena izključno mentalno. Se pa zgodi, da mi včasih pride na misel kak ritmičen vzorec, ki ga moram v glavi razstaviti, da vidim, kaj je in ga potem uporabim pri kakšnih skladbah. Dostikrat vadim po matematičnih konceptih, a pri igranju in skladanju morajo zadeve priti spontano - veliko bolj bistveno je sporočilo in čustvo v glasbi, kakor pa sam matematični sistem za tem. Če tega ni, potem zadeve raje niti ne zaigram oziroma ne napišem. Zato povsem matematičnega projekta v tem smislu ne bom delal, bo pa najverjetneje vsaka stvar nenačrtno vsebovala kaj matematičnih vzorcev, saj je to skoraj neizogibno.

Kaj pravite na izjavo, da spadate med saksofoniste, ki pihnejo tako, da se saksofon zravna? Hm, kaj naj rečem. Bom vzel to kot kompliment (smeh). Upam, da se ljudje ne bodo prestrašili takšnega opisa. Dejansko ne gre toliko za to, da bi tako močno pihal, temveč predvsem pravilno. Znanje o pravilnem igranju instrumentov obstaja in to velja za vsak instrument. Kar se tiče saksofona, se je veliko informacij z leti izgubilo in imel sem to srečo, da sem študiral z Johnom Purcellom, ki je te informacije zbiral več kot 30 let in jih potem predal meni. Še vedno je ogromno stvari, ki jih v primerjavi z njim sam ne vem, vendar pa sem tudi ogromno že izvedel in sam preizkusil. Raziskovanje v tej smeri se nikoli ne neha in ravno to je tisto kar me žene naprej, da zadeve še izboljšam in čim bolj spoznam ta mistični svet saksofona. Katero ime sledi po Massimu Urbaniju, Dexterju Gordonu, Billu Evansu? Že obstaja ime, ki vas je navdihnilo, kot našteti džezisti? Ja, teh glasbenikov je bilo že do zdaj še dosti več. Poleg Sonnyja Rollinsa, Colemana Hawkinsa, Johna Coltrana, Erica Dolphyja, Jaca Pastoriusa, Michaela Breckerja, Crhisa Potterja, Georgea Garzona, Freddieja Hubbarda, Shirley Horn, Nine Simone, sem se v zadnjem času še bolj podrobno posvetil Pharoahu Sandersu in Illinoisu Jacquetu. Lahko bi naštel celo stran glasbenikov, ki me znova in znova navdihujejo. Nekatere plošče poslušam že dvestotič in me znova prevzamejo. Vedno slišim še kakšno novo stvar. Navdiha ni nikoli dovolj, pogosto pa ne najdem dovolj časa, da bi iz vseh navdihov naredil kaj novega. Navdih dobivam tudi od športnikov, ko vidim, kako so predani športu, koliko trenirajo in kako se jim potem ta trening obrestuje, ko nastopijo. Zdi mi, da imam pravi »overdose« inspiracij. Se nam v prihodnosti obeta projekt, ki bo združeval matematiko in glasbo? Ti dve vedi sta se namreč že v preteklosti lepo dopolnjevali. Z matematiko se nisem nikoli toliko ukvarjal, vedno mi je bila bliže fizika, ker je bolj praktična. Je pa res, da fizika vsebuje ogromno matematike, oziroma kot so nam rekli na fakulteti, »fizik mora znati še več matematike kot matematik«. V glasbi je ogromno matematike že v osnovi. Ritmi, štetje dob, deljenje dob, označevanje in povezovanje harmonij ipd. Vse to vključuje številke, seštevanje itd. Nekateri sodobni džezisti in skladatelji zadnje čase pišejo skladbe, ki so izključno mentalno matematično skomponirane. Sam nisem največji ljubitelj takšne vrste skladanja, ker običajno izpadejo te skladbe premalo osebne, imajo premalo čustev. Seveda, saj drugače ne more biti, če je

44


Boris Kozlov Veselim se že koncerta pri vas To bo moj prvi obisk Slovenije in že nestrpno pričakujem to malo turnejo v nove kraje. Slovenska jazz scena mi je namreč dokaj tuja. Poznam le nekatere slovenske glasbenike, vse velikega kalibra, ki jih srečujem v New Yorku. Recimo saksofonista Igorja Lumperta, pa svingajočega bobnarja Gašperja Bertonclja, na čigar zgoščenki tudi igram bas. Seveda je tu tudi Lenart Krečič, s katerim se poznava že nekaj časa, iz minulih skupnih projektov. Za koncert, ki ga bomo igrali na Ravnah, lahko vnaprej zagotovim, da bo vznemirljiv in kreativen, ne glede na to, kako si ga bo Lenart zamislil. Pravkar sva skupaj koncertirala v New Yorku in prav zanimivo mi je bilo opazovati njegovo igranje. Čeprav je pri nas veliko res dobrih saksofonistov, ima on zame najboljši tajming, zvok in zamisli nasploh. Veselim se že koncerta pri vas.

45


Nina Seitl

Nina Seitl

Kevin Mahogany

Martin Spitzer

Letos ste bili precej aktivni po Evropi. Ste že kdaj nastopili v Sloveniji?

Erwin, Mario, Joschi in jaz, stari znanci avstrijske jazz scene, se že zelo veselimo koncerta na Ravnah, saj bomo ponovno igrali skupaj s Kevinom Mahoganyjem, enim največjih še živečih jazz pevcev

Mislim, da sem. Ne spomnim se točno, ker je že dolgo tega. V vsakem primeru - čas je, da se vrnem! Prihodnje leto boste na Ravnah peli s skupino odličnih avstrijskih glasbenikov. Kdaj in kako se je začelo vaše sodelovanje? Začelo se je pred nekaj leti, ko smo igrali na Dunaju v najstarejšem avstrijskem jazz klubu, imenovanem Jazzland. Takrat je bila dobra energija, ujeli smo se in zdaj smo tu.

»S Kevinom sem prvič igral pred petnajstimi leti v klubu Jazzland na Dunaju. Igrali smo tri dni in to je bila res čudovita izkušnja. Kevin je na odru zelo močna osebnost. Sprva sem imel do njega skoraj občutek strahospoštovanja in sem bil nekoliko sramežljiv pri igranju z njim. A Kevin je po drugi plati tudi zelo prijazen in navdihujoč glasbenik in tako so se zgodile tri čudovite koncertne noči. Bilo je čarobno. Nek večer se nam je v Jazzlandu pridružil tudi izjemni kitarist George Benson, takoj po njegovem nastopu v dunajski operi. S Kevinom je odigral tri pesmi in to na mojo kitaro!

Kako bi primerjali ameriško in evropsko jazz sceno? Teh dveh jazz scen ne bi primerjal, ker sta zelo različni. Obe imata nekaj pozitivnega in negativnega. Odvisno je od tega ali igraš na jazz festivalu ali v klubu. Kakorkoli, dobro občinstvo je dobro občinstvo, ne glede na državo. Ste tudi učitelj. Ali pri mladih opažate veliko zanimanja za jazz?

Zdaj Kevin prihaja v Jazzland skoraj vsako leto in skupaj igramo kar cel teden – to je vedno glasbeni vrhunec leta v tem klubu. Mislim, da je eden najboljših jazz pevcev današnjega časa, njegov glas je močan in liričen, njegovo »scat« petje pa je naravnost sijajno. Poleg tega zares obvlada tudi blues. Kevin je na odru odličen umetnik in ima svoj lasten stil – če ste ga že kdaj poslušali, ga boste naslednjič zlahka prepoznali. Novembra bomo v studiu snemali predvsem Kevinove lastne pesmi. Mislim, da bomo na Ravnah igrali veliko skladb s te plošče, pa tudi nekaj Kevinovih originalov, nekaj standardnih melodij, čudovitih balad in seveda blues.

Res opažam, da lahko mladi razvijejo smisel za jazz. Zdi se mi, da je zanimanje … in potem ga nekateri združijo s sodobnimi zvoki in sami poskušajo ustvariti edinstven in originalen zvok. To pa je točno to, kar jazz umetniki delajo - poskušajo najti svoj lasten zvok. Ali si lahko predstavljate, da v Sloveniji niti v prestolnici nimamo enega samega jazz kluba s polnim delovnim časom? To je žalostno, a poznam kar nekaj mest, ki bi lahko imela jazz društva ali klube … ker jih še nimajo! Vaš nastop marca 2015 bo naš zadnji koncert v sezoni 2014/2015. Vedno pustimo najboljše za konec. Kaj lahko pričakujemo in kakšno je vaše povabilo za občinstvo? Od mene lahko pričakujete, da bom dal vse od sebe in naredil najboljšo predstavo. Zabavno bo in za vsakogar nekaj - od jazza, bluesa pa do bosse.

46


Minister za zdravje opozarja: Prekomerno pitje alkohola ĹĄkoduje zdravju!


Jazzovsko društvo Ljubljana Festival slovenskega jazza prinaša svež, avtorski domači jazz Jazzovsko društvo Ljubljana je bilo ustanovljeno daljnega leta 1959. Organiziralo je prvi jazz festival na vzhodnem koncu Evrope – 1. Jugoslovanski jazz festival, ki je potekal od 15. do 18. septembra 1960 na Bledu. Na njem je v treh dneh nastopilo 35 ansamblov. Ta festival se je leta 1967 preselil v Ljubljano, že pod imenom Mednarodni festival jazza. Z gradnjo Cankarjevega doma, ki je potreboval vsebino, so bili člani Jazzovskega društva povabljeni k sodelovanju kot selektorji, vendar kmalu zamenjani. Za slovensko jazzovsko ustvarjalnost je bilo to zelo neprijetno. Jazzovsko društvo Ljubljana se je nato vrnilo na Bled, kjer je izpeljalo tri festivale v jugoslovanskem okviru, hkrati pa v Ljubljani celih 14 let organiziralo jazzovske večere. Ti so gostovali v klubskih prostorih hotelov Bellevue, Turist in v klubih Metropol in Orto. Leta 1991 je skupini iz kroga Društva slovenskih glasbenikov (DSG) po dolgih letih prizadevanj uspelo ustanoviti Oddelek za jazz kot smer srednjega glasbenega izobraževanja v Sloveniji. Za ustanovitev prve in edine šole jazza v Sloveniji sta zaslužna predvsem takratni predsednik DSG Stane Vavpetič in tajnik France Kapus, ki pa sta uživala tudi moralno podporo znanih slovenskih ustvarjalcev jazza in zabavne glasbe, med njimi Mojmirja Sepeta in Janeza Gregorca. Kot sestavljavci učnega programa in učnih načrtov pa so sodelovali zlasti mladi študentje in diplomanti jazz akademij v tujini. Ta šola že dvaindvajseto leto izjemno uspešno deluje v okviru Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana, ki se je medtem preimenovala v Konservatorij za glasbo in balet Ljubljana kot Oddelek za jazz in zabavno glasbo in je doslej izšolala že vrsto jazzovskih glasbenikov, ki so medtem že postali nepogrešljivi ustvarjalci v slovenskem kulturnem prostoru. Leta 2000 sem kot predsednik Jazzovskega društva (JD) v svoji viziji razvoja društva predvidel ustanovitev festivala slovenskega jazza, organiziranje rednega jazz kluba JD in razširitev delovanja JD z izdajanjem nosilcev zvoka in edicij nasploh. Želeli smo, da bi s tem jazzovsko društvo postalo stanovsko društvo vseh, ki se tako ali drugače srečujejo z glasbo, poleg glasbenikov izvajalcev bi bili dobrodošli tudi skladatelji, aranžerji, tonski tehniki in mojstri, tudi uporabniki te glasbe, torej lastniki klubov, lokalov, uredniki programov itd. Takšna širina je značilna za društva na Danskem in v skandinavskih deželah sploh, po katerih sem se tudi zgledoval.

Leta 2003 nam je uspelo organizirati prvi Festival slovenskega jazza, ki je potekal v dvorani hotela Union. Koncept festivala je bil v tem obdobju zelo strog in omejujoč: glasbeniki, ki so želeli nastopili na njem, so morali v istem letu ustvariti ali vsaj pripraviti avtorski projekt, ki ga izkažejo na zgoščenki. Tako bi na festivalu slovenskega jazza slišali povsem svežo slovensko avtorsko jazz glasbo. Le koncept, ki je temeljil na dejanskih stvaritvah, ki jih oceni strokovni krog, se nam je zdel verodostojen in ne samovoljen. Naj to pojasnim: v naši domovini se je v tistih letih igralo na precej lokacijah, vendar so bili vsi ti ambienti le gostinski lokali, kjer so jazz glasbeniki večinoma preigravali že slišano. S tem njihovih prizadevanj nočem dajati v nič, saj sem bil v zelo veliki meri tudi sam med njimi, dejstvo pa je (bilo), da resnega, koncertnega odra, kjer bi lahko ustvarjalci predstavili sveže koncepte, svojo glasbo, pripravljene avtorske projekte, ni bilo od nikoder. Že od samega začetka je bil namen festivala torej nuditi slovenskim jazzovskim ustvarjalcem kakovostne razmere za koncertni nastop. To je bilo prav gotovo povezano z naraščanjem števila dobro podkovanih, kakovostnih mladih jazzovskih glasbenikov, diplomantov Oddelka za jazz in študentov tujih jazzovskih ustanov. Mladi ustvarjalci, ki so torej prihajali z mednarodne scene, so s seboj pripeljali svoje kolege iz tujine. Zato ni bil festival slovenskega jazza nikoli zapiranje v ozek kulturni prostor. Nasprotno, že od samega začetka je postal prostor, kjer se je naše občinstvo srečalo z mednarodno odprtostjo in sodelovanjem v glasbi, v jeziku, ki ne pozna meja. S Francetom Kapusom (tajnikom JD), Markom Kumrom, avtorjem jazzovskih oddaj na radiu Ljubljana in še številnimi drugimi sodelavci smo z navdušenostjo in zagnanostjo organizirali osem festivalov SloJazzFest. Nova garnitura v mestni občini Ljubljana, ki je v tem času (2010) obnovila zgradbo kina Šiške in v njej odprla kulturni center, nam je odtegnila vsa sredstva za izvedbo festivala. Ponovila se je zgodba z leta 1968, ko je ustanova s političnimi botrstvi brezobzirno piratizirala ves trud in ustvarjalne ideje neformalnih skupin. Vendar smo vsi, ki smo omenjeni v začetku tega odstavka, veseli, da je naš koncept našel voljo do nadaljevanja v skupini delavnih članov Kulturnega društva drugi zvoki, ki prireja prireditve pod znamko Jazz Ravne. Matevž Smerkol

48


Nika Hölcl

France Kapus

Vzdušje kot bi bili v transu, vse do zore...

France Kapus je eden pionirjev slovenskega jazza, vodja imenitnega jazz orkestra Ad Hoc, ki je vzgojil vrsto jazz glasbenikov in veliko naredil za uveljavitev jazza pri nas. Vodil je Slovensko jazzovsko društvo in še vedno aktivno sodeluje pri promociji jazza. Minilo je 54 let, odkar se je zgodil veliki glasbeni dogodek na Bledu – 1. Jugoslovanski jazz festival. S pomočjo Franceta Kapusa lahko skozi nazorne opise potešimo radovednost o tem, kako je v tistih časih potekala organizacija, kako so se takšne prireditve financirale, katere so bile glavne zvezde festivala itd. Leta 1960 so jazz glasbeniki iz vse Jugoslavije pripravili štiri čudovite večere v dvorani Kazina na Bledu. Nastopilo je 21 jugoslovanskih zasedb s 112 glasbeniki. »Zvoki trobent, klarinetov, saksofonov in pozavn so se zlili v prostoru v nenavadne napete harmonije, ki jih je nezadržno poganjal peklenski ritem bobnov, kontrabasa, kitare in klaviatur. Vmes so zazvenele briljantne improvizacije solistov, ki so izzvale spontane ovacije poslušalcev. Dvorana je vedno bolj drhtela, kot bi se polnila z neko kozmično energijo, ki jo je krepil še pogled na jasno zvezdnato nebo skozi odprto streho Kazine.« Slovenski izvajalci na prvem festivalu so bili: Ljubljanski jazz ansambel, Ansambel Mojmirja Sepeta, Kvartet Jožeta Privška in drugi. Od modernejših skupin se je najbolj odlikoval Zagrebški jazz kvartet, občinstvo pa so razigrali mladinci iz dixieland ansambla Sedam mladih iz Kragujevca. Slovenska in jugoslovanska javnost sta festival burno pozdravili, tudi mediji niso skoparili s pohvalami. Bled je videl v festivalu velik uspeh, tudi propagando za kraj, doma in v tujini. Kje se je sploh rodila ideja za tak festival? Pobuda je nastala na Opatijskih dnevih zabavne glasbe leto prej. Posredovali so jo Turističnemu društvu Bled, ki jo je zagrabil z odprtimi rokami. Organizacijski odbor se je razvejal na organizacijsko – tehnična opravila (Turistično društvo Bled) in vsebinsko-strokovna opravila (predstavniki jazz glasbenikov iz Ljubljane, Beograda in Zagreba). Prireditev je ves čas podpirala občina Bled, ki je Turističnemu društvu Bled za njegovo dejavnost namenila celotno turistično takso,

France Kapus in Janez Gregorc, fotografirana na letališču v Kairu, po končani turneji orkestra Ad Hoc, leta 1962.

49


podprla pa je tudi namensko zbiranje prispevkov delovnih organizacij za prireditve in zabavo. Začelo se je z zelo skromnimi sredstvi in brez izkušenj, a prireditev je kmalu postala privlačna za glasbenike, poslušalce, kritike, domače in tuje. Sloves festivala so razširjali domači in tuji jazzovski strokovnjaki, menedžerji, producenti in novinarji. Veliko je prispevala tudi jugoslovanska radiotelevizija. V svojih programih je posnetke nastopov vsako leto predvajalo več kot 20 radijskih postaj v Evropi, Aziji in Ameriki. Orkester Ad Hoc je nastopil na sedmih zaporednih festivalih na Bledu. France Kapus, ki je bil dirigent tega orkestra, je dejal: »Ad hoc je pomenil neko revolucijo v slovenskih razmerah. Ni bil več big bend, ampak je igralo samo enajst ljudi. Takrat je tudi Gil Evans že posnel prvo ploščo z Milesom in tudi mi smo skušali napraviti nekaj podobnega. Takrat sta se nam pridružila Pero Ugrin, ki je bil navdušen za improviziranje in Ati Soss, ki je improviziral že v plesnem orkestru Radia Ljubljana. Janez Gregorc je pisal svoje kompozicije v, rekli smo, avantgardnem stilu. Na blejskih festivalih smo bili prava osvežitev.« Zapisi spominov pričajo o tem, da so po končanem koncertu nekateri odhajali domov polni razgretih čustev, najbolj razpoloženi pa so ostali. Začelo se je muziciranje brez not in aranžmajev, zgodila se je virtuoznost, improvizacija. Do izraza je prišla domišljija solistov. Nastopajoče in poslušalce je zajela evforija, vzdušje, kot bi bili v transu, vse do zore… Je slovenski jazz ohranil takšen karakter tudi danes? Vir: Franc Podjed: Bled, zibelka Jugoslovanskega jazz festivala, 2010.

Plakat 1. jugoslovanskega jazz festivala leta 1960 na Bledu (Vir: kamra.si / ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj)

50


X. 16. - 18. oktober 2014

Šola Jazz Ravne

Koncert šole Jazz Ravne in izid druge številke Jazzopisa

Glasbeni dom, Ravne na Koroškem Četrtek, 16. oktober 2014, ob 10:00

Kulturni center, Ravne na Koroškem Četrtek, 16. oktober 2014, ob 19:00

Lado Jakša Solo

Jure Pukl in Big Band RTV Slovenija

Kulturni center, Ravne na Koroškem Četrtek, 16. oktober 2014, ob 18:00

Gost: Clarence Penn (bobni) Dirigent: Igor Lunder Kulturni center, Ravne na Koroškem Četrtek, 16. oktober 2014, ob 20:00 51


Festival slovenskega jazza Ravne na Koroškem

Jože Požrl

Igor Matković

S Canonom nad jazzerje

Sonic Motion

Otvoritev fotografske razstave

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Petek, 17. oktober 2014, ob 22:00

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Petek, 17. oktober 2014, ob 19:00

Cene Resnik Trio

New Times Big Band

Gostje: Borut Bučar, Andrej Koren, Jani Šuligoj, Eva Hren, Kristina Oberžan, Nina Strnad

Watch for Dogs

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Petek, 17. oktober 2014, ob 20:00

Dirigent: Izidor Leitinger

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Sobota, 18. oktober 2014, ob 20:00

52


PROGRAM:

Lado Jakša Solo

Cene Resnik Trio Watch for Dogs

Kulturni center, Ravne na Koroškem Četrtek, 16. oktober 2014, ob 18:00

KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Petek, 17. oktober 2014, ob 20:00

Lado Jakša je eden najvidnejših slovenskih avtorjev in izvajalcev džezovske ter eksperimentalne glasbe in skladatelj glasbe za film, televizijo, gledališče in umetniški ples. Poznan je po številnih džezovskih koncertih avtorske glasbe ob lastnih foto-multivizijskih projektih širom sveta. Njegova dela zajemajo zavidljivih 12 CD-jev avtorske glasbe, 2 igrana in preko 100 dokumentarnih filmov. Je umetniški fotograf s preko 60 samostojnimi fotografskimi razstavami doma in v tujini, njegova avtorska dela pa so del zbirk številnih galerij po Evropi.

Cene Resnik (tenor saksofon), Giovanni Maier (kontrabas), Zlatko Kaučič (bobni) Cene Resnik vodi sestavo “Cene Resnik Trio Live” z Giovannijem Maierjem in Zlatkom Kaučičem. Vsi trije glasbeniki so izkušeni tako na področju jazz glasbe kot tudi proste improvizirane glasbe. Glasba, ki jo igrajo, predstavlja izvirnost vseh treh izvajalcev/avtorjev ter široko področje improvizacijskih elementov in spontanih kompozicij z razširjeno tehniko igranja na vse tri akustične inštrumente. Tovrstni način glasbenega spogledovanja s prosto improvizacijo in (post)jazzovskimi elementi omogoča triu popolno prepuščenost trenutku ustvarjanja in odpre možnosti, da se lahko zgodi nekaj povsem nepričakovanega. Namreč spontanost ni le pristop k prosti improvizaciji in sami tehniki komponiranja, ampak gre za dejansko stanje kreativnega uma. Takšnemu pristopu pa je moč pripisati, ne samo pogum ampak posledično tudi bogat in vrhunski doprinos originalnosti k slovenskemu free jazzu, tako imenovanemu “instantnemu” komponiranju in improvizacijskemu glasbenemu prostoru pri nas.

Jure Pukl in Big Band RTV Slovenija Gost: Clarence Penn, bobni Dirigent: Igor Lunder Kulturni center, Ravne na Koroškem Četrtek, 16. oktober 2014, ob 20:00 Big Band RTV Slovenija, ki bo kmalu obeležil že 70-letnico svojega delovanja, bo tokrat nastopil v eminentni družbi saksofonista Jureta Pukla, bobnarja Clarenca Penna ter dirigenta Igorja Lundra. Jure Pukl je eden najbolj prodornih in ustvarjalnih slovenskih džezovskih glasbenikov. Zdaj živi v New Yorku, od koder prihaja tudi bobnar Clarence Penn, ki bo kot gost nastopil pri projektu. Clarence Penn velja za izredno iskanega bobnarja, kar seveda potrjuje njegovo odličnost. Na programu bo nekaj avtorskih skladb Jureta Pukla ter Igorja Lundra, dirigenta večera, sicer pa izvrstnega kitarista. Zanimivo bo slišati tudi izvedbe del Jožeta Privška.

Igor Matković Sonic Motion KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Petek, 17. oktober 2014, ob 22:00 Igor Matkovič (trobenta), Marko Črnčec (klavir), Robert Jukič (bas), Vladimir Kostadinović (bobni) Igor Matković “SONIC MOTION” je zasedba, ki jo je Matković

53


ustanovil leta 2011. Gre za idejo o skupini glasbenikov, ki se v enakem sestavu razvija in išče glasbeno obliko, ki je odraz dolgotrajnega skupnega ustvarjanja in poglabljanja. Matković je tukaj opravil vlogo trobentača in komponista. K sodelovanju je povabil odlične glasbenike, ki uspešno delujejo na glasbenem področju doma in v tujini. Poleg Matkovića v zasedbi igrajo še Robert Jukič - bas, Marko Črnčec - klavir in rhodes in Vladimir Kostadinović - bobni. Tokrat Matković predstavlja avtorsko glasbo, ki v svoji osnovi temelji na širokem konceptu vpeljevanja jazza v različne glasbene atmosfere. Glasba na trenutke spominja na filmsko atmosferičnost, ki prehaja od subtilnih ambientalnih delov do energičnih gradacij. Mešanica tradicionalnih swing ritmov, svobodne nestrukturirane improvizacije, efektiranih inštrumentov in ambientalne glasbe je odraz različnih glasbenih vplivov, ki jih je bil deležen v dosedanjem delovanju.

New Times Big Band z gosti KMKC Kompleks, Ravne na Koroškem Sobota, 18. oktober 2014, ob 20:00 Dirigent: Izidor Leitinger Koncert v sodelovanju z Avstrijskim kulturnim forumom

25 let New Times Big band New Times Big band je bil ustanovljen leta 1989 v okviru Društva godba na pihala Šmihel. Glavni pobudnik je bil Jože Kušej, ki je tudi potoval v Ljubljano in od gospoda Jožeta Privška organiziral prve Bigband aranžmaje. Kar nekaj glasbenikov je bilo iz Šmihela, pomagat so pa hodili tudi glasbeniki iz Maribora. Big band je uspešno deloval približno osem let, večkrat so nastopali v Avstriji, Sloveniji in Italiji. Polagoma so nekateri glasbeniki (Tonč Feinig, Stefan Thaler, Mario Vavti) začeli študirati jazz glasbo v tujini (Nizozemska), posledično je postal Bigband zaradi tega le še projektni Big band. Enkrat na leto, v počitnicah, so imeli intenzivne vaje pod vodstvom saksofonista, komponista in aranžerja Heinza von Hermanna, sledilo je nekaj koncertov. Ker je iz leta v leto bilo težje dobiti skupaj glasbenike, je Big band počasi zaspal (1997). Leta 2007 se je v okviru Glasbene šole na Koroškem ustanovil Pop ansambel (klavir, bas kitara, E-kitara, bobni, nekaj pihalcev in trobilcev), ki je postal temelj zdajšnje zasedbe Big banda. Manjkajoči pihalci in trobilci so se jim pridružili iz šmihelske godbe. Tako se je New Times Big band zbudil iz 10-letnega spanca. Mladi, zagnani glasbeniki iz okolice Šmihela so s pridno vadbo pod vodstvom mag. Michaela Vavtija hitro napredovali in tako leta 2012 posneli nekaj skladb za zgoščenko ob 25. obletnici Društva godba na pihala Šmihel. Poleg instrumentalistov pri Big bandu že nekaj let prepevajo vokalistke in vokalist, ki s petjem popestrijo program Big banda. Avgusta 2014 se je Big band udeležil glasbene delavnice za pevke in pevce v Tinjah, kjer ga je vodil znani trobentač, komponist in aranžer mag. Izidor Leitinger, ki živi in ustvarja v Parizu. To je bila edinstvena izkušnja, ki bo za gotovo pozitivno vplivala na nadaljnji razvoj glasbenikov in glasbenic!

54


Samo Strel

Jože Požrl Fotograf Zakaj ravno jazz in ne recimo pop ali pa šport? spomine na koncert, ki si ga spremljal, ali pa so sedaj le še na nek način umetniško in tehnično dovršen posnetek nekega trenutka?

Jazz zato, ker že od srednješolskih let poslušam jazz. Sicer poslušam tudi drugo nekomercialno kreativno glasbo - rock, klasiko ... Mislim pa, da je jazz med najbolj kreativnimi glasbami, ki dopušča glasbenikom tudi mnogo odprtega prostora za improvizacijo in lastni izraz. Zagotovo mi ni vodilo komercialni uspeh, kajti v tem primeru bi se verjetno odločil za šport, golf, konjeništvo, avtomobilizem ali pop; tam se vrti precej več denarja. Ko sem začel pri svojem poklicnem delu tudi fotografirati, pa je bil le majhen korak do povezave fotografije z glasbo.

Seveda. Fotografije me še vedno spomnijo na dogodke okrog koncertov, na glasbenike ... Pri izboru fotografij za razstavo sem res dal poudarek bolj na umetniško, tehnično dovršenost trenutka. V arhivu imam še ogromno fotografij s koncertov, na katerih je bolj izražena strast, akcija, dinamika ...

Pa lahko fotograf, sploh če lahko fotografira celoten koncert, odnese tudi kaj glasbe? Jaz si vzamem čas. Sploh če lahko »fotkaš« cel koncert, je časa tudi za poslušanje. V jazzu najboljše stvari nemalokrat nastanejo spontano, skozi igro, dialoge … Je v fotografiji enako? Mislim, da v jazzovski fotografiji, sploh v živo, večkrat poteka tudi komunikacija fotograf - glasbenik. Seveda včasih v plus, včasih pa gremo tudi glasbenikom na živce s škljocanjem pod odrom. Zato je potrebno paziti, kdaj greš v akcijo, da ni preveč moteče za glasbenike in publiko. Običajno je potrebno za dobro »fotko« čakati, se pa zgodi tudi slučajno. Imam občutek, da jazzovski fotografi, vsaj kar se honorarjev tiče, delite usodo glasbenikov, ki jih fotografirate. Verjetno le redkokdo lahko živi od tega? Mogoče so glasbeniki malo na boljšem. Pri nas honorarjev skoraj ni. V tujini imajo uradne fotografe, ki pokrivajo dogodke in so za njihovo delo kar dobro plačani. Je pa zelo težko, pravzaprav skoraj nemogoče, priti do takega dela. Pri nas ne poznam nikogar, ki bi živel samo od jazzovske fotografije.

Deseti festival slovenskega jazza sovpada s tvojimi desetimi leti fotografiranja jazzovskih dogodkov. Se je v teh desetih letih jazzu na Slovenskem kaj spremenilo? Mislim, da ja. Kar nekaj novih glasbenikov je prišlo na sceno, pa tudi več koncertnih prizorišč, klubov in festivalov je. Kakovost po moje raste. Precej slovenskih glasbenikov sodeluje s kolegi po svetu, snemajo, koncertirajo, dosti pa se jih v tujini tudi šola, tudi na prestižnih šolah. Vpliv tega se pozna tudi na višji kakovosti glasbe, ki se igra po naših klubih, festivalih.

Pa vendarle imamo tudi pri nas precej odličnih fotografov, ki pokrivajo tudi jazz ali predvsem tega. Ima jazz kakšen poseben čar? Res je, za tako majhen prostor, kot je Slovenija, imamo dosti odličnih fotografov. Ne bi hotel govoriti v imenu drugih, a vsaj zame ima jazz poseben čar.

Kakšen je zate kot fotografa idealen koncert, idealno prizorišče, organizator?

Zaradi tega, ker so tako glasbeniki kot organizatorji v jazzu precej bolj odprti kot na primer v klasiki, kjer se glasbeniku med koncertom niti ne moreš prav približati?

Ja, idealen koncert … Fotografi si želimo predvsem dobre luči, recimo. Z novimi LED lučmi se je, vsaj barvna fotografija, precej zakomplicirala. Konec koncev moramo iz še tako slabih pogojev nekaj izvleči. Zato sem tudi jaz kar malo obupal in ”prešaltal” na črnobele.

Tudi, čeprav je vsak koncert izziv zase. Koncertov klasične glasbe sem fotografiral zelo malo. Tudi tam moraš čakati na kakšen fortissimo da se ”škljoc” izgubi. Je precej bolj zahtevno kot pri jazzu. Poleg tega je tudi jazzovska publika, vsaj večinoma, bolj tolerantna. Na koncertu klasične glasbe hitro dobiš ubijalske poglede, če se le malo sliši ogledalce fotoaparata. Fotografije, ki jih boš razstavljal na Ravnah med 10. Festivalom slovenskega jazza, so nastajale preteklih nekaj let. Ti še vedno obudijo

55


56


Cecilija Piko

Hubert Stopar DUŠA NAŠE KUHINJE Prazen žakelj ne da zvoka od sebe« je glasbenikom prirejen star slovenski pregovor. Da se z odra Festivala slovenskega jazza sliši vse tako, kot je treba, skrbi že drugo leto zapored eden najbolj kreativnih koroških kuharskih mojstrov, Hubert Stopar – Hubi

Cecilija Piko: Barvitost, okusnost in impresivnost so tri glavne sestavine kuharskega mojstra, ki se posveča kuhanju, ustvarjanju in eksperimentiranju na Koroškem. Pri njem se sodobna estetika hrane prepleta s starimi, preizkušenimi recepti babic, naravno ima prednost pred hitrim, svojo tehtnost jedem pa ponudi z dodajanjem sebe. Pravi, da se jedi ustvarjajo tako, kakor se človek počuti. In da lahko s pripravo hrane, kakor solist ali team glasbenikov, improvizira, frazira in komunicira. Vsak dan enako ali pa vsak dan drugače. »Cooking is like music« navaja Charlie Trotter v svoji knjigi The kitchen sessions. In taka je tudi Hubijeva kuharska pot. Črnjan torej, ki bere prej da kuha, ki posluša prej da reče in pomije vse za sabo preden gre. Kot je treba!

Z nekaterimi kuharji, s katerimi se družimo, večkrat na različnih krajih in srečanjih izmenjamo ideje, potem pa nastopi jazz. Vsak poskuša svoj krožnik izdelati po trenutnem navdihu, seveda pa je treba za to porabiti vse znanje, pa tudi kakšno noro idejo. Trendi seveda tudi naredijo svoje, moram pa reči, da se kot tako imenovana moda v kuhinji zadnje čase vrača k domačemu in enostavnemu, naravnemu in lokalnemu. Sem šteje tudi uporaba starih posod, miz, stolov ... Vse pa mora biti ravno prav. Mene osebno pa zanima tudi, kako stare domače koroške jedi pomladiti in jih predstaviti v novi moderni obliki, predvsem z manj maščobami in z novimi tehnikami priprave. To je zdaj že kar trend in kar nekaj pokrajin v Sloveniji ima zelo lepe nove prezentacije starih domačih jedi. S tem se veliko ukvarja mladinska kuharska reprezentanca, ki je zelo uspešna.

Kje si izvedel za lansko leto preminulega jazzerja med kuharji, Charlieja Trotterja?

Se bo kaj iz zgoraj omenjenega udejanilo tudi v okviru 10. Festivala slovenskega jazza na Ravnah?

S Petrom Lenčejem, lastnikom gostilne Pri Škrubiju, sva se pogovarjala po tistem, ko je našel knjigo v antikvariatu.

Moja pobožna želja je, da bi enkrat naredili jazz večer v restavraciji in ob tem združili glasbeno in, seveda, tudi mojo improvizacijo na krožnikih. Jazz and kitchen session na način Huberta Stoparja.

In kaj je rekel o njej, da si jo vzel v roke? Slučajno je našel to knjigo in potem sva se začela pogovarjati o primerjavah jazza in kuhanja. Jaz sem potem počasi našel nekaj prevodov njegovih misli o vzporednosti igranja in kuhanja, o minljivosti idej, ki jih pustiš na krožniku ali v zraku, vsega še ne vem, kaj je v knjigi, ker ne obvladam tekoče angleško. Sem pa seveda takoj začel z idejami, kako to poteka v moji glavi. Doma so vsi glasbeniki in sem potegoval misli pravzaprav tudi iz osebnih izkušenj, ko sem poslušal igranje tako klarineta kot saksofona, najbolj pa ob igranju orgel, ki me najbolj fascinirajo. To je bilo ravno lani, ko smo se spoznali pred devetim Festivalom slovenskega jazza, zato sem tudi omenil knjigo in vse v zvezi s tem. Naključja so zgolj naključna. Smo se pač morali najti … Očitno. Moje kuhinjske ideje ter ustvarjanje krožnikov in ... Jazz & Kitchen session mi ves čas rojijo po glavi in upam, da nekega dne skupaj naredimo nekaj lepega in uspešnega. To me je še kar obsedlo in sem »čisto not’ padu«, kot se reče. Charlie pravi, da je pripravljanje hrane poseben nastop, posamezen obrok pa isto kot poslušanje koncerta – doživetje, v katerem smo uživali, ampak po koncu nikoli več ne bo takšnega, kot je bil. Ostajajo samo spomini na nekaj, kar za razliko od knjige, slike ali filma lahko ponovno slišimo ali vidimo, ne more pa se ponoviti v popolnoma isti obliki, to je nekaj, kot občutek zadovoljstva po sijajni izvedbi, še bolj, ker v obeh primerih to doživetje delimo z drugimi. To so njegove besede, ki so mi med drugimi sedle v srce in dušo. Poznan si po tem, da pogosto nenavadne jedi spravljaš iz teorije v prakso. Nenazadnje je marsikatera tvoja odbita domislica v preteklosti zaživela tudi v kuhinjah najbolj poznanih slovenskih kuharjev. So te posnemali ali pač vsi sledite nekim trendom in do tega, hote ali nehote, prej ko slej pride?

foto: Metka Razdevšek

57


Nika Hölcl

Lado Jakša Multivizionar zahteva polno spoštovanje njihovih zvočnih zakonitosti, intenziven in poglobljen dialog z njimi, kar šele lahko ustvari skladno in celovito glasbeno pripoved. Seveda nam pri tem tudi sodobna audio tehnika pogosto pomaga, da akustična zvočna slika dobi še dodatne prostorske in izrazne dimenzije. Tudi v fotografiji me na eni strani posebej zanima raziskovanje nenavadnih optičnih ambientov, igra ostrine in neostrine, uporaba “namerne neostrine”, sfumata in nadzorovanih zdrsov ali zamikov kamere med fotografiranjem, izzivalni zorni koti in perspektive ... na drugi strani pa me navdihujejo tudi vsebinsko angažirane teme, ki kritično komentirajo naše medsebojne odnose in človeško aroganco do našega edinstvenega planeta. Pri tem v svojih multivizijah, ki jih “ozvočim” z živo izvajano avtorsko glasbo, pogosto uporabljam tudi umetniško besedo, predvsem slovenskih sodobnih avtorjev, ki s svojo pomensko magijo odpira vedno nove zvočne in fotolikovne izzive.

Lado Jakša je skladatelj, umetniški fotograf, vsestranski umetnik. Nagovorila nas je njegova eksperimentalna glasba, občutek za improvizacijo ter njegova izvirnost, angažiranost, ki jo odsevajo njegove multivizije. Je tenkočuten ustvarjalec, ki zna mojstrsko združiti vidno in slišno, predvsem pa je zanimiva in strastna oseba, iskriv sogovornik. Kdo je Lolita (preko katere smo vas spoznali na lanskem Jazz festu)? S Primožem Simončičem, saksofonistom in idejnim pogonom Lolite, sva pred časom skupaj v duetu nastopala po Ameriki. Kasneje sem sledil njegovemu iskrivemu ustvarjanju in pred dvemi leti z veseljem sprejel njegovo povabilo, da zaigram z Lolito. Tako najini saksofonski dueti lahko dobijo novo vsebino, s svojimi klaviaturami pa imam ogromno svobode za ustvarjanje novih zvočnih barvnih prostorov skupaj z izvrstnimi glasbeniki. Vaše dojemanje saksofona je izredno zanimivo. Likovno ste ga predstavili na eni svojih fotografskih razstav. Igrate kar nekaj instrumentov; kateri vam ponuja največ, kateremu lahko daste največ?

Kdo je Lado Jakša, ko improvizira? Prisluškuje svetu, sebi? Kaj je bistveno za vaše multivizionarstvo?

Vsako glasbilo je magija zase in neznansko uživam v raziskovanju njegovih možnosti in skritih akustičnih življenj, ki se odpirajo, če se jim približamo s prave strani, če se jih dotaknemo z občutkom, pa tudi z energijo, če jim dopustimo, da zazvenijo tudi drugače, kot se od njih običajno pričakuje /npr. ko klavir postane tolkalo ali brenkalo, ko se dobro ozvočena kalimba prelevi v zvonove ali kozmično harfo, ko keramične posode v objemu poudarjene akustike prostora zvenijo kot vizionarska tolkala, ko zvoki posneti v tovarni aluminijastih izdelkov simulirajo orkester, ko odzveni narave sami zase ustvarjajo popolno partituro.../. Seveda so skoraj vsa glasbila s svojo estetiko tudi zelo “fotogenična”, mene pa kot fotografa zanima predvsem “odslikati njihov zvok”, optično in vizuelno vibracijo, ki jo sevajo v prostor okoli sebe. Zato ne želim nobenega od svojih glasbil privilegirati, saj mi vsako po svoje nudi v določenem trenutku in prostoru /tudi glede na njegovo akustiko/ nekaj enkratnega in posebnega. Tako imam vedno s seboj kakšno manjše glasbilo /kalimbo, flavte, klarinet .../ in obenem tudi snemalnik, saj se nikoli ne ve, kdaj se bosta združila pravi trenutek in pravi navdih. Seveda tudi kamera ne sme manjkati, da zvočna partitura lahko dobi tudi likovno dimenzijo.

Pri improvizaciji, sprotnem ustvarjanju, se dogaja to oboje, poleg tega pa gre za združitev spontanega navdiha in skrbno oblikovane glasbene forme, za navidez paradoksalno sintezo sproščene trenutne kreacije in discipline, muzikalne celovitosti ter vsebinske prepričljivosti. Ob vsem tem pa se pretaka še, kot ste lepo povedali, prisluškovanje svetu in sebi. Moje “multivizionarstvo”, kot ste ga imenovali, me spremlja od diplomske naloge na Filozofski fakulteti v Ljubljani, ki govori o povezavi glasbe in likovne umetnosti, preko prvih “fotolikovnih partitur”, ki sem si jih začel pripravljati za različne glasbene nastope, do potovanj po svetu s svojimi koncerti in multivizijami, ki so mi vedno znova izziv za nove zvočne in likovne eksperimente, nove vsebine in angažirana razmišljanja o dogajanju danes. Filozofi so radi govorili o glasbi kot o sferi svobode, onkraj skrbi in potreb, prostor, kjer se človek odloči za harmonični način življenja. Kako vi vrednotite glasbo? Obstaja za vas nekaj, čemur bi lahko rekli glasbena etika? Seveda se mi ob ustvarjalnem delu ves čas zdi bistveno in nujno delovati zavzeto in angažirano, se boriti za etične ideje, jih živeti in “jih tudi muzicirati”. Večina glasbenikov se tega zaveda in skuša to tudi izpovedati s svojim glasbenim opusom, pa tudi z mentorskim delovanjem, seminarji, ustvarjalnimi delavnicami in pedagoškim delom. Tudi sam zelo uživam v delu z mladimi in v svojih delavnicah redno povezujem te ideje z glasbo, fotografijo, umetniško besedo in drugimi mediji. Vse to pa hkrati preveva tudi radost svobodnega ustvarjanja, težnja po harmoniji v zvoku in življenju, po viziji “onkraj”, kot ste citirali filozofe v vašem vprašanju. Saj je doživetje spontanega dialoga s svojim

Zdi se, da je “pravi navdih” prisoten na vsakem vašem koraku. Kje najdevate osnovni vir vaše ustvarjalne moči? Osnovni vir navdiha mi je polno doživljanje vsakega trenutka, ob tem pa v glasbi raziskovanje zanimivih zvočnih ambientov, ki se odstirajo tako v naravi kot v arhitekturnih prostorih. V njih akustična glasbila reagirajo zelo različno in pogosto muziciranje na takšnih mestih

58


Vaši projekti so inovativni, prodorni ... Kaj pripravljate za jesensko gostovanje na jubilejnem festivalu slovenskega jazza na Ravnah?

glasbilom in magijo zvočne akustike okoli njega res “doživetje onkraj”. Podobno se dogaja tudi ob sozvočju z drugimi glasbeniki, ko vse preplavi magnetizem zvoka in se zlije v magiji ustvarjalnega trenutka.

Na Festivalu slovenskega jazza na Ravnah želim akustične in likovne navdihe ter razmisleke povezati med seboj v multiviziji in sočasnem koncertu avtorske jazzovske glasbe. Trudim se, da bi fotografska slika na poseben način “odsevala” glasbene dimezije, glasba pa ob njej slikala likovno samosvojo partituro, obe pa skupaj z nekaterimi izbranimi mislimi o glasbenem in predvsem, jazzovskem ustvarjanju ter improvizaciji ustvarili celovito in izzivalno večmedijsko doživetje.

V tem sozvočju se zgodi pripovedovanje zgodb. Kako na to zgodbo vpliva publika? Vsekakor publika vpliva na “pripovedovanje zgodb”, ki pa so pri meni pogosto vnaprej navdahnjene s temo, ki sta jim koncert ali multivizija posvečena. Posebna zbranost občinstva, ko se sliši vsak pianissssssimo, je enkratno doživetje, pogosto pa ob pubiki igra zelo pomebno vlogo tudi akustika prostora, kvaliteta ozvočenja in posebna magija, ki jo prostor muziciranja seva.

Big Band RTV Slovenija Big Band RTV Slovenija deluje neprekinjeno že od leta 1945 in z nemajhnim ponosom lahko rečemo, da je ena najstarejših tovrstnih zasedb na svetu. Za začetke njegovega delovanja je v največji meri zaslužen dirigent in komponist Bojan Adamič (1912-1995), ki je imel svoj orkester že med drugo svetovno vojno. Takoj po osvoboditvi, 8. maja 1945, je začel zbirati razkropljene glasbenike in kmalu mu je uspelo postaviti dovolj dober orkester, ki je imel svoj prvi javni nastop ob ponovni otvoritvi Postojnske jame, 27. junija 1945. Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL), kot se je orkester takrat imenoval, je Adamič, ki si je s svojim svetovljanstvom in umetniško širino prislužil vzdevek “mojster”, uspešno vodil vse do začetka 60.-ih let. Najvidnejši solisti v tem obdobju so bili Ati Soss, Dušan Veble, Mojmir Sepe, Zoran Komac, Albert Podgornik, Franci Puhar, producenta pa Dušan Hren in Jože Kampič. Leta 1961 je za dirigentsko palico prijel mladi, izjemno talentirani Jože Privšek. Privšek (1937 - 1998) je že pred tem pokazal veliko mero spretnosti na klavirju in vibrafonu. Njegove največje kvalitete pa so se pokazale na področju kompozicije, aranžiranja in vodenja orkestra. Plesni orkester Radia Ljubljana je popeljal v najvišji kvalitetni razred. Njegova dominacija v prostoru bivše Jugoslavije je bila nesporna, prav tako pa je bil PORL cenjen tudi zunaj naših meja. Privšek je svoje glasbenike poznal do obisti. Njegove priredbe, preko štiri tisoč jih je, so jim bile pisane, kot pravimo, na kožo. Tako so lahko do polnega sijaja prišli solisti, ki so desetletja predstavljali vrh slovenskega jazzovskega ustvarjanja - Petar Ugrin, Andrej Arnol, Tone Janša, Silvester Sting, Ratko Divjak, Ladislav Rebrek, Milan Ferlež, izpostavljeno in odgovorno delo prvega trobentača pa je vse do upokojitve izjemno zanesljivo opravljal Pavel Grašič. V tem času se je PORL tudi preimenoval v Big Band RTV Ljubljana, po osamosvojitvi Slovenije pa Big Band RTV Slovenija. Po Privškovi upokojitvi leta 1992 je vodstvo orkestra prevzel Lojze Krajnčan, poleg njega pa še Petar Ugrin, Milko Lazar, Emil Spruk in drugi. V goste smo vabili tudi vodilne tuje jazzovske dirigente (Peter Herbolzheimer, Mercer Ellington, Maria Schneider, Jerry van Rooyen, Carla Bley, Herb Pomeroy, Mathias Rüegg, Miljenko Prohaska, Mike Westbrook, David Murray, George Lewis, Bill Holman, Michael Abene, Bob Mintzer, Lars Moller, Rob McConnell) in soliste (Clark Terry, Stjepko Gut, Johnny Griffin, Ack van Rooyen, Toots Thielemans, N.H.Ø. Pedersen, Diane Schuur, Jiggs Whigham, Jon Hendricks, Albert Mangelsdorf, Nancy Marano, Bobby Shew, Mario Gonzi, Duško Gojković, Bosko Petrović, John Riley, Dennis Mackrel, Bojan Z, Eric Vloeimans, Peter Erskine, Ronnie Cuber, Mads Vinding, Paquito D’Rivera, Mike Stern, Chris Minh Doky, Joe Lovano, Ernie Watts, Patti Austin, Kurt Elling, Nicholas Payton). Danes je Big Band RTV Slovenija močno pomlajen. Večina njegovih članov prihaja iz jazzovskih akademij v tujini in vsi po vrsti so virtuozi na svojih inštrumentih. Umetniško je orkester med letoma 2002 in 2013 vodil Hugo Šekoranja, sicer dolgoletni saksofonist orkestra. Big Band RTV Slovenija ima od leta 2014 kolektivno umetniško vodstvo,

ki ga sestavljajo glasbeniki orkestra Adam Klemm, Aleš Suša in Blaž Trček. Solisti, ki osvajajo srca ljubiteljev jazza tako doma kot v tujini, so zdaj Primož Grašič, Tadej Tomšič, Dominik Krajnčan, Tomaž Gajšt, Blaž Jurjevčič, Matjaž Mikuletič, Aleš Avbelj, Aleš Suša, Blaž Trček, Primož Fleischman, Aleš Rendla in drugi. Glasbeni producent orkestra je Grega Forjanič. Tradicija sedmih desetletij je za vse tiste, ki jo nadaljujemo, velika čast in obveznost. Spoštovanje do zgodovine na eni in ogromen umetniški potencial na drugi strani so dobra dota in porok, da se za razvoj orkestralnega jazza v Sloveniji ni bati. Na veselje vseh, ki nas radi poslušate. GLASBENIKI Trobente:

Andy Pesendorfer Darko Sedak Benčić Dominik Krajnčan David Jarh Tomaž Gajšt Pozavne:

Klemen Repe Emil Spruk Matjaž Mikuletič Rok Štirn Marjan Petrej Saksofoni:

Primož Fleischman Aleš Suša Tadej Tomšič Miha Hawlina Adam Klemm Blaž Trček Klavir:

Blaž Jurjevčič Kitara:

Primož Grašič Bas:

Aleš Avbelj Bobni:

Aleš Rendla Dirigenta:

Tadej Tomšič Lojze Krajnčan

59


Tina Lešničar

Jure Pukl V New Yorku se moraš znati zaščititi in hkrati ostati odprt

odprt in pripravljen na vse.

Repertoar, s katerim boš z Big Bendom RTV otvoril Festival slovenskega jazza v Ravnah, je precej raznolik. Kdo ga je izbral in zakaj?

Je ta Amerika drugačna od tiste, ki si jo spoznal v času študija na Berkleeju?

Program sem izbral sam. Igrali bomo skladbe štirih slovenskih skladateljev; Impresijo Kaje Draksler, ki jo je napisala za EMJO (European Movement Jazz Orchestra), kjer sem včasih tudi sam igral kot solist. Nato bomo izvedli Suito za jazz kvartet in orkester Igorja Lundra, ki jo je Igor napisal posebej zame, pa nekaj skladb Jožeta Privška - ob tem vedno znova spoznavam kako dober in cenjen je bil v tujini. Zaigrali pa bomo tudi eno skladbo izpod mojega peresa. Poleg naštetih bomo izvajali še glasbo Charlesa Mingusa in Marie Schneider. Program je res raznolik, vendar še vedno v okvirih jazza in improvizacije. Konec koncev so bile vse skladbe napisane v zadnjih petdesetih letih. Ni ravno tako, kot pri klasičnih izvajalcih, ki včasih izvajajo glasbo iz 18. stoletja, takoj za tem pa iz 21. stoletja.

Če sem odkrit, Amerike v času študija na Berkleeju nisem resnično spoznal. Študij se je odvijal hitro, poleg tega sem v Bostonu živel samo eno leto. Mislim, da takrat, leta 2002, tudi zrelostno nisem bil pripravljen na mesto, kot je New York. Zato Ameriko zares spoznavam šele zdaj. S kom boš snemal svojo novo ploščo? Na novi plošči bodo igrali virtuozni kitarist Adam Rogers, mladi pianist Sam Harris, ki vzbuja pozornost v kvintetu Ambrosa Akinmusira, pa basist Joe Sanders, moj dobri prijatelj in fenomelnalen glasbenik, ki je igral tudi na moji zadnji plošči Abstract Society in pa Rudy Royston, tolkalec, ki igra z Billom Frisellom in Davom Douglasom ter vodi svojo skupino, ki je nastopila tudi v slavnem Village Vanguardu v New Yorku. Na albumu bosta še dva gosta, Melissa Aldana, saksofonistka iz Čila, ki je lani zmagala na največjem saksofonističnem tekmovanju Monk Competition, kar se je zgodilo prvič v zgodovini tega tekmovanja - namreč, da je zmagala instrumentalistka. Pri eni skladbi pa bo sodeloval odličen pevec Sachal Vasandani, ki mi je posebej pri srcu. Ob tem naj dodam, da ni veliko moških vokalistov, ki so mi všeč.

S seboj boš pripeljal tudi ameriškega bobnarja Clarenca Penna. Maria Schneider, v katere big bendu igra, je pohvalila njegovo karizmo, dramatičnost in muzikalnost. Zakaj si se odločil, da pripelješ “svojega” bobnarja v ta projekt? Tako je, z mano prihaja svetovno priznani bobnar, tolkalec in skladatelj Clarence Penn, ki je prvič nastopil v Sloveniji leta 1991 z legendarno Betty Carter, kasneje pa tudi z Davom Douglasom. Ker smo se z vodstvom Big Banda RTV pogovarjali, da bi pripeljal gosta, sem takoj pomislil na bobnarja, saj je ritmični del zame kot solista zelo pomemben. Prav tako bi bilo nesmiselno pripeljati še enega solista, vsaj v tem primeru, ko smo izbirali samo enega gosta.

Pred tabo je precej delovno obdobje. Po Festivalu slovenskega jazza in koncertu v Cankarjevem domu boš s kvartetom nastopil tudi drugod po Sloveniji in bližnjih državah. Sledi azijska in južnoameriška turneja ... S katerimi projekti, glasbeniki in repertoarjem se boš predstavil novemu trgu?

Odkar živiš v New Yorku, nastaja tvoja sedma avtorska plošča. Je novo okolje, v katerega si se preselil pred dobrim letom, vplivalo na novo glasbo? V septembru snemam novo ploščo za mednarodno priznano založbo Fresh Sound New Talent iz Barcelone. Tu so začeli velikani kot Brad Mehldau, Kurt Rosenwinkel, Robert Glasper in podobni, zato mi je v veliko čast, da so izbrali tudi mene. Glasba je delno nastajala v New Yorku, delno pa na stari celini. Skladbe so tudi starejše, tiste, ki jih do zdaj še nisem posnel ali izdal na kakšni drugi plošči. Mislim, da New York ne vpliva drastično na moje komponiranje, saj sem skoraj vsako leto obiskal to mesto, vsaj za kakšen mesec ali dva. Prav tako sem glasbo iz tega mesta poznal in ji sledil že prej. Kljub temu, da morda trenutno ne čutim vpliva, pa se v meni zagotovo nekaj spreminja. Kako težko je ob vseh zanimivih smernicah in vtisih ohraniti svoj izraz? New York ima res močan vpliv, tako na osebni kot tudi na umetniški ravni. Mesto je polno različnih ljudi in vsak ima svojo zgodbo, močno zgodbo. Lahko se je izgubiti v morju s takšnimi močnimi tokovi in valovi. Ampak sčasoma se naučiš, navadiš in se še bolj zaveš, kdo bi rad postal. Mesto je tudi kruto, danes si, jutri te ni in nihče te v resnici ne pogreša. Ko pa prideš spet nazaj, se v trenutku spet počutiš kot doma. V New Yorku se naučiš biti ti, sam svoj kritik in sam svoj fan, naučiš se potrpežljivosti, ker se na silo ne da narediti kaj dosti, naučiš se sprejemati in spoštovati uspehe drugih, saj je to mogoče ideja, motivacija ali odskočna deska tudi za tvoj napredek, prav tako se nehaš ukvarjati z vsakim “sosedom”, saj jih je preveč in bi te to pokopalo. V tem mestu je treba znati “dozirati” energijo, se zaščititi in hkrati ostati

foto: Jože Požrl

60



Igor Lunder

Po evropski turneji in projektom z Big Bandom RTV Slovenija bom odigral še nekaj koncertov po Madžarski, Italiji, Avstriji in Sloveniji, zatem pa se vračam v New York, kjer bom že naslednji dan po prihodu nastopil v Bronxu, na proslavi za Bertho Hope, vdovo legendarnega komponista in pianista Elma Hopa. V veliko veselje in čast si štejem njeno povabilo na ta dogodek in še nekaj naslednjih koncertov. Decembra odhajam na turnejo na Japonsko - to je želja, ki se mi je po dolgih letih uresničila. S promotorjem sva sestavila turnejo in predstavil bom avtorsko glasbo na petih koncertih v Tokiu in Osaki, prav tako bom v Tokiu vodil mojstrski tečaj. Januarja se odpravljam v Čile, kjer bom nekaj koncertov odigral s svojim triom, z Melisso Aldana pa bova skupaj odigrala še nekaj koncertov v kvintetu. Februarja se spet vračam v Evropo, kjer bom skupaj z nemškim trobentačem Bastianom Steinom odigral osem koncertov po Nemčiji, Avstriji, Italiji in Sloveniji, kot gost pa bo z nami nastopil tudi priznani Nasheet Waits na bobnih.

Robi Jamnik

Glasbeniku dosti pomeni, če so dobri pogoji za delo, če je dobra atmosfera. Seveda potem lahko posledično tudi bolje in dlje igra Pri nas si bil prvič pred petimi leti kot vodja Big Band Grosuplje, ki je bil prvi big band na našem odru. Se še spominjaš tistega koncerta?

Že nekaj let programsko usmerjaš jazz festival v Velenju, kjer se z novimi projekti predstavljajo mlajši slovenski glasbeniki. Kako ocenjuješ avtorsko bero mlade generacije zadnjih nekaj let?

Seveda se ga spominjam. Koncert imam še danes v lepem spominu in se že veselim ponovnega koncertiranja pri vas. Tokrat z drugim big bandom in z dvema solistoma.

Mislim, da je mlada slovenska jazzovska scena v razcvetu. Še nikoli nismo imeli toliko glasbenikov, ki se šolajo v tujini, še nikoli prej ni bilo toliko glasbe komponirane in posnete, izdane na zgoščenkah. Verjamem, da bo tudi pomanjkanja prizorišč (jazzovskih klubov) z leti manj in da bomo znali podpirati slovensko jazzovsko ustvarjalnost. V Velenju se trudimo delati manjši klubski festival, za katerega sem se odločil, da ga “ohranim” za slovenske glasbenike. Ti sicer lahko v bend pripeljejo tujce, ampak vodja projekta mora biti Slovenec. Slovenskim glasbenikom primanjkuje klubskih nastopov, zato se mi zdi nesmiselno nameniti takšen festival tujim umetnikom, ki tako ali tako dosti nastopajo tudi pri nas.

BB ima ker nekaj dirigentov. Kako to, da ga boš ravno ti vodil na 10. Festivalu slovenskega jazza na Ravnah? BB RTV ima več svojih dirigentov, ki se menjajo glede na naravo projekta, sodeluje pa tudi z zunanjimi gosti dirigenti, med katerimi sem tudi jaz. Zasedbi sem že nekajkrat dirigiral pri raznih projektih. Tokrat me je k sodelovanju povabil Jure Pukl, solist koncerta. On me je tudi predlagal vodstvu big banda, ker želi izvajati mojo Suito za saksofon in jazzovski orkester, približno polurno skladbo v treh stavkih. Gre za prijateljske vezi še iz študentskih let? Skupaj z Juretom sta tudi na dveh izdanih CD-jih iz leta 2004 in 2005. Da, z Juretom se že dolgo poznava in sva veliko sodelovala pri raznih projektih. Poleg sodelovanja v občasnih skupnih zasedbah je Jure igral v moji zasedbi Igor Lunder with Reeds in leta 2003 tudi v Igor Lunder Sextet. Zanj sem po naročilu napisal skladbo, ki jo je kot solist s Pihalnim orkestrom Slovenske vojske izvedel na Svetovnem kongresu saksofonistov leta 2006 v Ljubljani. Kot gosta (on solist na saksofonu, jaz pa dirigent) sva s programom mojih skladb sodelovala z BB Radiotelevizije Srbija v Beogradu leta 2009, potem leta 2010 z BB Hrvatske radiotelevizije v Zagrebu in nato še z BB Grosuplje. Poleg tega sva sodelovala na CD-jih Jazz Club Gajo – Live Sessions kot Igor Lunder Quintet in nato še na Igor Lunder with Zagreb Saxophone Quartet & Guests–Reeeeeeeeds.

Clarence Penn Hvala za povabilo na vaš festival! Zelo me veseli, da bom ponovno igral v Sloveniji. Prvič sem bil pri vas leta 1990, ko sem igral z legendarno Betty Carter na 31. Jazz festivalu Ljubljana. Potem sem se še enkrat vrnil s trobentačem Davom Douglasom in še danes se spominjam prijaznih ljudi. Veseli me, da bom tokrat igral tudi glasbo Jureta Pukla, saj ga cenim kot izvrstnega glasbenika.

Se solist bolje počuti, lahko da več od sebe, če ga spremlja zasedba pod vodstvom dirigenta, ki ve kako on funkcionira?

foto: Jure Urek

62


Verjetno se. Odvisno od vsakega posameznika. Vsekakor je lažje za oba, če se poznata, ker vesta, kaj lahko drug od drugega pričakujeta.

neuveljavljenih avtorjev ali izvajalcev kot nikoli poprej. V ta namen izvajamo razpise, bodrimo mlade jazz aranžerje in izvajalce, mladim dajemo priložnost. To je del našega poslanstva. Trenutno sta stalna dirigenta Big Banda dva: Lojze Krajnčan in Tadej Tomšič.

V čast si štejemo, da boste enega od koncertov vaše krajše turneje izvedli tudi na 10. Festivalu slovenskega jazza na Ravnah. Kje, poleg Raven, boste še nastopili?

Poleg Big Banda RTV Slovenija je tudi Simfonični orkester RTV Slovenija širši javnosti poznan po izredno uspešnem sodelovanju z različnimi pop in rock ustvarjalci, kot so na primer Siddharta, Dan D, Neisha, Terrafolk … Nazadnje ste s skupino Tabu razprodali Križanke. Kako potekajo tovrstna sodelovanja?

Igramo v Ljubljani, v Cankarjevem domu, kjer bo naš koncert del cikla Cankarjevi torki. Poleg tega igramo še na Dunaju v elitnem jazz klubu Porgy&Bess, pa morda se še kaj v zadnjem hipu uspemo dogovoriti. Ker imajo praktično vsi organizatorji velike finančne probleme, to na koncu občutite tudi glasbeniki. Je velika razlika med današnjimi in nekdanjimi prireditvami, kar se tiče honorarjev, sprejema izvajalcev itd.?

Ob Big Bandu tudi naši Simfoniki orjejo ledino v žanrskih preskokih že 60 let, saj je orkester bil ustanovljen predvsem za glasbene potrebe programov, ki pa seveda vedno prestopajo meje drznosti in prav je tako. Morda bi si želel še več drznosti in velikopoteznih, seveda premišljenih, projektov - in tu in tam se res zgodijo. Največkrat pa smo v Glasbeni produkciji tisti, ki sugeriramo in izpeljemo kaj izven serijskega. Sodelovanje z orkestri RTV, kjer seveda Big Band in niti otroški in mladinski zbor niso izjema, je postal prestiž in čast, za katerega si prizadevajo mnogi izvajalci in skupine. Nazadnje res Siddharta, pa Silence … V Ljubljani smo posneli ploščo s Josejem Carrerasom (in gosti: Lang Lang, Jose Feliciano, Richard Galliano, David Garrett in Alison Balsom), junija pa s Tabuji napolnili Križanke. Vmes pa še dvakrat napolnili dunajski Musikverein in Konzerthaus, opravili turnejo po Nemčiji, Belgiji, Nizozemskem ipd. Ko pravzaprav takole pogledam nazaj, premalo se znamo pohvaliti.

Gotovo se pozna, tako pri podpori projektom, kot pri samih koncertih in obisku. A upajmo na boljše čase. Na Ravnah še vedno gojimo tisti staromodni čut za gostoljubnost. Praviloma nam to glasbeniki izdatno vrnejo, tako v dolžini kot tudi kakovosti koncerta. Je ta naša staromodnost vendarle dobra naložba? To je zelo dobra naložba! Glasbeniku dosti pomeni, če so dobri pogoji za delo, če je dobra atmosfera. Seveda potem lahko posledično tudi bolje in dlje igra. Tega se mnogo prirediteljev žal vse premalo zaveda.

Sezona Big Banda na pragu svoje 70-letnice je zelo pestra, tudi žanrsko.

Robi Jamnik

Patrik Greblo

Tako je. Ta sezona še ni jubilejna, a seveda nakazuje in ohranja tradicijo velikih mednarodnih sodelovanj. Sezona je zelo pestra, saj je tako tudi naše poslanstvo, ki sicer ni primarno koncertantno, temveč predvsem v bogatenju nacionalnega zvočnega in avdiovizualnega arhiva z izvedbami današnjih ustvarjalcev in poustvarjalcev.

Vodja organizacijske enote Glasbena produkcija RTV Slovenija: »Bodrimo mlade jazz aranžerje in izvajalce, mladim dajemo priložnost.« Od leta 2012 ste zaposleni kot vodja organizacijske enote Glasbena produkcija RTV Slovenija. V tem času je Big Band RTV Slovenija doživel kar nekaj sprememb, kajne? Pod okriljem Glasbene produkcije RTV Slovenija delujeta tako Big Band kot Simfonični orkester, trije zbori (otroški, mladinski in komorni zbor) ter skupina glasbenih producentov. Oba orkestra sta se v zadnjih nekaj letih pomladila, v kar nas je spodbudila zakonodaja in so glasbenike, ki so imeli pogoje za upokojitev, zamenjali mladi. Dobrih glasbenikov z diplomo pa je danes izjemno veliko. Obenem je umetniško vodenje po desetletju, ki ga je zaznamoval Hugo Šekoranja, prevzel umetniški odbor, ki ga sestavljajo glasbeniki iz Big Banda. Z obstojem Big Banda RTV Slovenija se zagotovo povezuje dve veliki imeni slovenske glasbe, to sta Bojan Adamič in Jože Privšek. Prepoznate koga iz mlajše generacije glasbenikov, ki bi lahko dosegel karizmo velikih mojstrov? Bojan Adamič je brez dvomov opravil veliko delo, ko je proti vsem političnim tokom ustanovil orkester, ki je muziciral po zgledu zahoda. To je pred 70. leti omogočilo začetek ustvarjanja domače slovenske zabavne in jazz glasbe. Jože Privšek, ki ga je nasledil na mestu dirigenta in vodje, pa je edinstveni glasbeni genij, ki ga dvamilijonski narod dobi morda enkrat na 300 let. Vseeno pa sem vesel, da je Glasbena produkcija RTV Slovenija danes bistveno bolj odprta do mladih in

foto: Jani Ugrin

63


Nika Hölcl

Zlatko Kaučič

Vaše glasbeno ustvarjanje traja že 36 let… A res? Ooou. (smeh) Veš, nisem še štel. Za 30 let vem, da sem šel skozi, ampak 36... Ok, jubileji… 30 let narediš, da se spomniš da si še živ, ostalo je življenjski bonus in se moraš tega bonusa tudi zavedati, da izkoriščaš vsak trenutek v svojem življenju. Posebej v glasbi, da jo ustvarjaš s polno paro. Na kakšen način se je že pred tem pojavljala glasba v vašem življenju? Glasba je življenje, glasba ni šola. Ne glede na to, da gre moja generacija po vseh mogočih šolah in da na koncu iz tega pridejo že tako konfuzni z vsem svojim znanjem, da so videti kot roboti. Včasih me kar strese. Šole so v redu, da jih delaš nekaj časa, potem greš v življenje. Življenje te bo naredilo glasbenika, takšnega ali drugačnega. Moje življenje je bilo polno izzivov, presenečenj. Živel in delal sem v okoliščinah, ki so bile super. Španija, Nizozemska, Portugalska in cel kup drugih držav. Edino srečo sem imel v tem, da je bil čas zelo dober za jazz in drugo glasbo, moderni ples. Ni bilo ekonomskih ali kakšnih drugih preprek in pomembno je bilo, da si sodeloval in igral s starejšimi glasbeniki, ki so ti dajali napotke. To zdaj počnem z mlado generacijo, torej štafeta potuje naprej in upam, da se bo tudi mlada generacija zavedala njene pomembnosti. Kakšen bi bil vaš odgovor ljudem, ki očitajo jazzu neko »narejenost«? Ko vi govorite o jazzu, govorite o demokraciji, prijateljstvu, sodelovanju. Glasba nima meja ne starosti, to si je treba zapomniti. Jazz je poseben jezik, ki se ga moraš naučiti. Imaš dober ali slab jazz. Ponosen sem, da sem dal skozi jazz obdobja in igral z inovatorji kot sta John Lewis in Steve Lacy. Ti so mi dali zagon za skok iz t.i. ameriškega jazza. Bolj sem se prilagodil na naš, evropski jazz. Govorim o improvizirani, evropski glasbi, ki je po mojem okusu daleč pred ameriško. Z razlogom - imamo bogato kulturo klasične glasbe, etno glasbe, kulturo hrane, vina… in to pripelje do izvajanja drugačne glasbe. Seveda, prej kot se izoblikuješ, bolje zate, a stvari se odvijajo zelo počasi, saj ima življenje veliko presenečenj. Ne moreš pričakovati, da boš prišel iz Berkleeja in naredil tukaj živžav. Zavedaš se, da si v Sloveniji in njenem okolju. Jaz sem tukaj že od 1992. Če si čuden človek, glasbenik, kaj šele kreativen glasbenik, ostaneš čudak za večno. Kultura gre pri nas zelo počasi. Kaj je bil razlog vaše vrnitve v Slovenijo? Želel sem iti v Los Angeles, v Ameriko, tam sem imel svojo bejbo, pevko. Želel sem delovati na področju filmske glasbe. Ko sem po dvajsetih letih prišel domov, je zbolel oče in sem se odločil ter rekel »adijo vse« in tukaj začel od začetka. Imel sem kontakte v Italiji in Sloveniji in počasi, počasi sem začel delati tisto, kar delam. Prvi jazz koncert na festivalu sem imel leta 2000. Prvi koncert pa na Drugi godbi leta 1999. Potreboval sem torej devet let, da so me v Ljubljani sploh vzeli resno. Če danes pogledamo mlade glasbenike, pridejo iz šole in po prvi zgoščenki so že na festivalu. Ok, to je super, jaz sem si tukaj moral orati ledine.

V glasbenika, takšnega ali drugačnega, te bo naredilo življenje

Z enega vaših koncertov pred leti se mi je vtisnilo v spomin, kako svobodno se gibate. To se je stopnjevalo na vašem lanskem nastopu na Jazzu Ravne, saj ste uporabljali svojevrstne bobne. Kako vi dojemate talne bobne? Gre za to, da dosti potujem z letalom in sem želel drugačno postavo zvočnih zadev, base, srednje zvoke, visoke tone. Želel sem narediti paleto zvokov, ki je v mojem dosegu v sekundi, v delčku sekunde. Stvar je v tem, da vedno znova iščem nove poti, nove rešitve, da imam čim večji razpon. Včasih igram neko etno zgodbo. Z Boštjanom Gombačem imava »Nebulozen aus Slovenijen«, ki bo kmalu na voljo. Z Milkom Lazarjem nastaja spet povsem druga glasba s talnimi bobni,

64


pa z Evanom Parkerjem, Agusti Fernandezom… To so neskončne možnosti, ki jih imam. Jasno, to niso bobni, da boš tam udrihal kot kakšen podivjani medved. Je stvar subtilnosti, ima svojo moč. Dam jih v kovček, na letalo in na festivalih nisem odvisen od nekih bobnov.

A nikoli ne veš, kaj se lahko zgodi, nesreča ne počiva. Za zdaj je vse v redu. Živite posebno zgodbo, doma ste na podeželju. Kar nekoliko žalostno je, da je to nekaj tako posebnega, da to nenehno poudarjajo, ko pa je to zelo normalen način življenja v katerem lahko človek ustvarja, v miru in da ne potrebuje centra za to.

Učinek v nastopu je neverjeten, tudi če izvzamemo praktične razloge. Ja, hvala da ste to ugotovili, večinoma me o tem sprašujejo tujci, pridejo slikat to zadevo. Tuji kritiki me vprašajo za postavo od zvončkov do vsega ostalega. Povem jim, da sem si vse to zamislil kot nekakšen klavir, keyboard klavir. Na ta način sem igral tudi kalipso, jazz. Druga plat medalje pa je fizični pristop, ki je izjemno težak, nenehno je potrebno vaditi za hrbtenico.

Ja, res je. Živel sem v vseh velikih mestih v Evropi, potoval po veliko mestih, polnih cementa. Tudi po lepih mestih, kot so Barcelona, Amsterdam, Lizbona in tako dalje, a sem zmeraj sanjal, da se bom vrnil tja, kjer sta moja nona in nono, na podeželje. In nisem okleval niti za sekundo. Oče mi je pustil barako, vikendico. Po njegovi smrti sem se preselil tja, v naravo. Prav to mi je dalo zagon za razmišljanje o veliko stvareh, možnost biti miren, videti kaj zvezdic, videti naravo, vohati travo, slišati čričke, ki jih ni v mestu… Tega, kjer sem zdaj, ne bi zamenjal za nič na svetu, ne glede na to da sem obkrožen z vinogradi, kjer s škropljenjem napadajo štiri mesece na leto in to mi gre zelo na živce.

Na kakšen način lahko to funkcionira dolgoročno? Dolgoročno ne gre. Izkoriščam te trenutke. Hrbtenica se že pritožuje, nisem več tako mlad. Fizično sem dobro in upam, da bom še nekaj časa, a to ne gre v nedogled. Mislim že na kak drug koncept, minimalističen. Vse je odvisno od mene, kaj si bom zamislil z glasbo, na področju kompozicije, improvizacije.

Hvala vam za to pripoved. Naslednja se nam obeta na Ravnah. Ravne so fascinantna stvar. Robija in ekipo je treba posebej pohvaliti, da držijo ta klub pokonci. Tudi dvoranica se mi zdi posrečena, pa tudi publika. Glede organizacije in programa poznam le še en tak jazz klub, Jazz Hram v Divači. Zahvaljujem se vam za pogovor. Se vas veselimo v oktobru. Takoj bomo tam!.

Samo Strel

foto: Jože Požrl

Cene Resnik

Marca lani smo vas slišali na Ravnah v družbi Šalamona in McCandlessa. Letos boste spet v troje. Cene Resnik je povedal, da se nam poslušalcem obetajo trije spontani pripovedovalci zgodb, pot v neznano.

Spontana improvizacija

Škoda, da ne morem priti na Ravne na Koroškem s svojim projektom. Vedno me kliče mlada generacija. Tokrat gre za idejo Ceneta Resnika, za trio. Giovanni Maier je eden najboljših italijanskih basistov na področju jazza in improvizirane glasbe, je tudi profesor na konservatoriju v Trstu. Je človek s katerim se že dolgo poznava. Cene je vskočil v to gnezdo dveh glasbenikov, ki sta že ustvarila veliko stvari. Je v prijemu - ali bo igral ali bo zapustil oder, v tem humorističnem, ironičnem kontekstu. Koncert je popolnoma improviziran, ni nobenih komadov. Komadi lahko nastanejo tudi na odru.

Si eden redkih slovenskih glasbenikov, ki je na svoji še danes dokaj mladi koži izkusil življenje slovenskega rockovskega zvezdnika in življenje jazzovskega glasbenika, usmerjenega v raziskovanje glasbe, iskanje novih glasbenih izrazov, iskanje doslej še neslišanega, še neodigranega. Je svoboda, ki ti jo daje ta način igranja, to, kar si pogrešal v zasedbi Siddharta, s katero si konec koncev preživel več kot deset let? V Siddharti je bila glasba na prvem mestu. Pa vendar sem začutil, da saksofon ponuja veliko več, kot je bilo moč slišati v tisti glasbi. Od nekdaj sem imel rad jazz, za katerega me je prvi navdušil moj učitelj klarineta Sine Lenarčič, kasneje pa tudi glasba in orkester g. Jožeta Privška. Tudi delavnice Braca Doblekarja so bile posebne. Pri študiju jazz glasbe v Avstriji me je vedno bolj zanimala improvizacija, spontana improvizacija, kar sem predvsem občutil in slišal tudi od velikih mojstrov jazz glasbe. Saksofonist Charlie Parker je bil eden najbolj naravnih, spontanih improvizatorjev in izjemen glasbenik v svojem času, eden največjih umetnikov in ne “obrtnikov”. Potem so mu glasbeniki hoteli slediti in so se pojavile fraze, patterni, študije bebopa, kar na žalost še danes učijo na skoraj vseh šolah v Ameriki in Evropi. Zato večina glasbenikov džezistov zveni enako, tehnično super a dolgočasno in prazno! Sam sem čutil, da moram najprej spoznati sebe, svoj zvok, skozi katerega bom lahko izražal in opisoval lastne

Nekoč ste povedali, da tudi če se vam streha sesuva nad glavo, boste še vedno vse kar dobite od glasbe, dali nazaj v glasbo. Kako je zdaj z vašo streho? Popravil sem jo. Hvala bogu, da sem dobil Prešernovo nagrado in sem investiral v ekološko streho. Dežuje neprestano, dežuje vse leto, skratka vesel sem in ponosen na to zadevo. V svojo ljubezen seveda vložiš največ stvari. Živiš samo enkrat in če je ljubezen to, da si glasbenik - in biti glasbenik je težko delo - še posebej na področju jazza in improvizacije, se moraš zavedati, da si ranljiv, se moraš zavedati odrekanj. Si v nenehni bitki za preživetje. Sam sem zdaj statusno na boljšem, saj je videti, da starejši kot si, več možnosti imaš. Vabijo te na festivale v tujino, mladi hočejo igrati s tabo. Prav tako imam tolkalsko šolo v Novi Gorici v Točki ZKD. Zelo vesel sem dela v tej smeri. Ekonomsko se trenutno preživljam normalno. Brez panik.

65


življenjske izkušnje vsem poslušalcem. Pri tem ti lahko pomagajo potovanja v tuje kraje in spoznavanje drugih kultur. Zato so me potovanja v Ameriko in Indijo obogatila, spremenila način razmišljanja in predvsem z vsakodnevno meditacijo pripomogla k bolj spontanemu življenju in pristopu k improviziranju. Namreč, s svobodo, ki ti jo omogoča prosta improvizacija, lahko veliko bolj naravno prikažeš svoj svet, lastne izkušnje vsem poslušalcem. Pri vsem zgoraj napisanem pa nikakor ne pomeni, da se ti ni treba ukvarjati vsak dan s svojim inštrumentom in seveda tudi s študiranjem - spoznavanjem različnih glasbenih kultur. Vsak dan se je dobro posvečati igranju, sebi. Sam to počnem tako, da preživim veliko časa v naravi. Drevesa, ptice in reke so poslušalci v zvočnih pokrajinah, kjer je zelo lepo in navdihujoče improvizirati vsem čutečim bitjem. Če sem te prav razumel – greš v naravo in igraš tam namesto doma ali v kakšni pusti sobani, kleti, zaklonišču, kot to počne večina glasbenikov? Tam, v naravi, črpaš ideje iz okolice in istočasno deliš svoje glasbene zamisli z okolico? Ti uspeva pustiti vsa svoja, kot jim praviš priučena obrtniška znanja nekje drugje in pustiti, da okolica igra nate, skozi tebe? Kako je potem, ko iz vendarle uglašene narave prideš v kaotičen jazz klub, poln nekih povsem drugih zvokov, druge energije, poln neštetih motečih elementov? Ni čisto tako. Igram tudi doma in tudi v drugih prostorih, podhodih, v mestu na ulicah, v parkih, klubih, dvoranah. Ideje črpam tudi iz urbanega okolja, iz vsakdana. Povsod prakticiram spontanost in ne naučene izoblikovane fraze. Pa je glasba, ki jo v tebi spodbudi narava, drugačna od tiste, ki nastane v urbanem okolju? Ali pa je to bolj odvisno od počutja in zasedbe, s katero igraš? Vplivi na glasbo so različni. To je tudi čar improvizirane glasbe. Seveda obstaja nek lasten, oseben zvok, a nikoli ne veš, kaj te čaka, ko stopiš na oder. Kako se pripraviti na nekaj, kar boš zaigral spontano? To je nemogoče. Zato vpliv publike na koncertu, zvok v klubu ali dvorani, utrip srca in še marsikaj drugega definitivno vpliva na igranje, na sam koncert. Prav tako tudi igranje v naravi, v gozdu ... Projekt “Watch for Dogs”, ki ga boš predstavljal na 10. Festivalu slovenskega jazza na Ravnah, poleg tebe tvorita še dva izvrstna improvizatorja - Zlatko Kaučič in Giovanni Maier. Koliko izvedenega na vaših koncertih je dogovorjenega vnaprej? Kako se lotevate izvedbe posameznih skladb?

Sama izvedba vnaprej ni dogovorjena. Skladbe nastajajo sproti, kar pomeni izredno kreativnost, zbranost - pozornost, potrebno je imeti dobro kondicijo, ker tovrstno muziciranje potrebuje živo energijo. V nasprotnem primeru zadeva lahko izzveni dolgočasna, nepovezana, kot pravijo, brez repa in glave. Treba je imeti občutek za kompozicijo, dodajanje barv, intenzitete in tudi umirjenega igranja. Konec koncev igramo glasbo, skozi katero pripovedujemo zgodbe. Zgodbe, ki nastajajo sproti. In velik del teh zgodb v živo je seveda tudi publika. Je tak način muziciranja zate končna stopnja razvoja jazzovskega glasbenika, največ, kar se lahko trenutno v jazzu naredi? Ali pa je to le en od neštetih obrazov jazza? Ni končna stopnja, končne stopnje ni. In seveda, obrazov in načinov igranja je veliko. Samo ta, spontani pristop k improvizaciji, je meni najbližji. Najbolj svobodnega se počutim, če lahko povem skozi igranje, kar želim oziroma čutim. Zahteva razumevanje te glasbe izobraženega poslušalca, jazzovskega poznavalca? Ali pa je tudi laiku dovolj, da se le prepusti glasbi in bo našel v njej odigrane zgodbe? To je glasba za vsakega, ki rad posluša glasbo v živo. Takšna glasba zahteva le ušesa brez predsodkov. Naj se vsak prepusti toku zgodb vseh treh inštrumentov. Kdaj si začel konkretneje sodelovati z Zlatkom Kaučičem? Je kot eden naših najbolj aktivnih jazz edukatorjev nate vplival že pred pričetkom skupnega muziciranja? Konkretneje sodelujeva zadnja tri leta. Prej se niti nisva dobro poznala, sem pa spremljal njegovo pot. Največ se lahko naučiš od mojstrov, ko z njimi igraš. Kako se ujamete v zasedbi? Oba, tako Zlatko kot Giovanni bi ti lahko bila najmanj očeta. Prinašata onadva v zasedbo izkušnje, znanje, ti pa mladostno energijo, zagnanost, nove ideje? Očeta v izkušnjah definitivno. Energijsko in v idejah, smernicah, pa dopolnjujemo en drugega. Mnogo je zasedb, ki vztrajajo v kar se da istih sestavah cela desetletja. Je pa na primer New Garry Burton Quartet s prihodom mladega Juliana Lagea dobil povsem nov izraz. Zdi se mi, da ste vendarle mladi tisti, ki vlečete voz naprej, kar je tudi prav in nekako logično. Da, kot pravijo - na mladih svet stoji. Učiti se od starejših mojstrov je edina prava pot! Tako se nadaljuje tradicija znanja in izkušenj - s prenašanjem tega na mlajšo generacijo. Kaj lahko pričakujemo od vaše zasedbe na Ravnah? Nekaj povsem nepričakovanega. Polno energične kreativne improvizirane glasbe, ki se lahko popolnoma umiri, postane nežna in igriva. Nato pa se razburi v zvočno odprta potovanja neznano kam.

foto: Jože Požrl

66


Tina Lešničar

Igor Matković

ki je pravo čudo in je še danes pomemben (iz)vir mojega navdiha. Zasedba, s katero boš igral tudi na Ravnah, je tvoja stalna zasedba. Zakaj se ti zdi pomembno igrati z istimi glasbeniki - kar je v jazzu sicer redko, in kaj Marko Črnčec, Robert Jukič in Vladimir Kostadinović prinesejo v tvoj glasbeni koncept?

Odkar pomnim je bila zraven trobenta

Glasbeno pot vseh treh spremljam že zelo dolgo. Nekatere poznam iz Gradca, kjer smo študirali ali pa smo se spoznali v zasedbah, kjer smo sodelovali. Res je, da sem za svoj stalni band vsakega od njih izbral prav z razlogom. Vsak glasbenik ima določene vrline oziroma h glasbi prispeva s svojimi specifikami igranja. Marko recimo, je tehnično zelo dobro podkovan in ima izrazit jazzovski jezik, hkrati h glasbi pristopa zelo široko, uporablja klaviature, sintetizatorje in igra različne glasbene stile in s tem odpre tudi moje glasbene koncepte. Z njim je zelo enostavno preizkušati nove zvoke, kar me v glasbi zanima, po drugi strani pa lahko od njega pričakujem tudi popolnoma tradicionalen solo. Tudi Robi ima širok pogled na glasbo in s svojim igranjem velikokrat preseneti. Iz kontrabasa izvabi kakšen zvok, ki je netipičen za ta inštrument. Vladimir pri svojem igranju izhaja iz tradicije in ravno to potrebuje moj projekt. On je tisti, ki drži ritem, skrbi za groove in prizemlji vso zadevo. Nenehno nas opozarja, od kod prihajamo.

Oče trobentač in tudi prvi učitelj. Najbrž prav veliko manevrskega prostora pri vprašanju »kaj bom, ko bom velik«, ni bilo … Vse se je zdelo precej samoumevno, da. Odkar pomnim, je bila zraven trobenta. Oče jo je imel spravljeno pod posteljo in kot otrok sem jo večkrat jemal iz kovčka in pihal vanjo. Ne spomnim se sicer prvega trenutka, ko sem se odločil, da se bom z glasbo zares ukvarjal. Očitno sem bil glasbenik že rojen. Spomnim pa se, ko sem bil star 15 let in je oče prinesel domov ploščo Duška Gojkovića z njegovim avtogramom in tudi njegovo trobento, ki jo je kupil. Ploščo sem položil na gramofon in je dolgo časa nisem snel. Prepisal sem njegove sole na papir in se jih naučil na pamet. Še zdaj jih znam. To je bil tisti resen ovinek k jazzu.

K zadnjemu projektu, ki si ga predstavil tudi v okviru Cankarjevih torkov, si povabil priznanega poljskega pianista Marcina Wasilevskega, s katerim nameravaš še sodelovati. Kako pomembno je imeti v zasedbi tuje glasbenike?

Prej je bila klasika in celo nagrade na tekmovanjih. Te to ni premamilo, da bi naprej študiral klasično trobento? Morda bo slišati čudno, a ko sem še kot klasični trobentač nastopal v orkestrih in dvoranah, sem se na odru vedno počutil nekako tuje. Tista tišina, zbranost poslušalcev in tisti odmev ... Bliže mi je bila atmosfera v klubu. Nekoč me je oče peljal v jazz klub, kjer sem bil očaran ravno nad to živahnostjo dogajanja. Nekdo igra na odru, ljudje so sproščeni, slišiš kozarce kako trkajo, šume izza točilnega pulta, medklice ... Še vedno sem sicer prepričan, da je vsaj na začetku klasična izobrazba za vsakega glasbenika pomembna, da izpopolni tehniko igranja na svoj inštrument. Klasika te prisili, da vadiš - kakovost svojega tona, gibčnost prstov, povezave med toni, različne registre, hitrost izvajanja ... Pri jazzu se hitro soočiš s kreativnostjo v trenutku, ko moraš komponirati tukaj in zdaj in nimaš časa, da bi se ukvarjal s tehniko. Če si jo osvojil prej, ti je veliko lažje. Med študijem si, kot tudi veliko drugih trobentačev, naletel na tehnične težave z ambažuro. Za nekaj časa si celo presedlal na klavir. A ko je kriza minila, si vseeno ostal pri trobenti ... Ta kriza je v bistvu samo utrdila mojo odločenost, da hočem igrati ta inštrument. Nisem si predstavljal življenja brez trobente. Sploh nisem hotel sveta doživljati drugače, kot preko glasbe. Vsak glasbenik s svojim inštrumentom vzpostavi poseben odnos. Saj z njim preživi večino časa. Pri trobenti je še posebej tako. Nisem še slišal za trobentača, ki ne bi vadil in bi zares dobro igral. Če hočeš igrati in od tega živeti, moraš vsak dan preživljati čas z inštrumentom.

V povezovanju s tujimi glasbeniki, ne vidim nič slabega, dokler je to v korist glasbe. Čeprav veliko glasbenikov najema in z lastnim denarjem plačuje draga tuja znana imena predvsem zato, da si zagotovi nastope na določenih večjih glasbenih festivalih, ki to zahtevajo. A taka manipulacija glasbe ima lahko negativne posledice. Namesto, da nekdo na silo vpeljuje tuje vplive v svojo glasbo, bi lahko dal priložnost lokalnim glasbenikom in z njimi gradil svoj zvok, ki bi bil prepoznaven tudi drugod. Marcin Wasilewski je dolga leta igral z zelo znanim poljskim trobentačem Tomaszom Stankom, ki je v veliki meri vplival na moje glasbeno ustvarjanje. Ta projekt sem hotel uresničiti z nekom, ki pozna ta zven, zato sem se tudi odločil za to sodelovanje.

Na svojem prvem albumu Sonic Motion, ki je bil izdan pred dvema letoma, si dokaj jasno napovedal glasbeno smer in stil igranja, ki ga razvijaš dalje. Gre za atmosferično glasbo, podprto tudi z zvočnimi efekti, nekakšne lirične pejsaže. Kje se glasbeno navdihuješ? Navdih črpam iz zelo različnih virov. Bodisi iz narave, odnosov, druge glasbe … Gre za to, kaj bi rad v nekem obdobju skozi glasbo povedal. Zdi se mi, da smo ljudje zelo močno vpeti v vsakdanjik, ki nam ga največkrat narekujejo drugi ali pa sam potrošniški način življenja. V glasbi bi se rad tega močno zavedal in ostal svoboden, kolikor je le mogoče. Močan vpliv pri navdihu je tudi slovenska pokrajina. V naši deželi imamo veliko lepih kotičkov, kjer si človek lahko napolni baterije. V otroštvu sem veliko časa preživljal na Cerkniškem jezeru,

Sodeluješ s številnimi zasedbami; v pop vodah s Katjo Šulc, z etno obarvanimi Fake Orchestra, disko cover skupino Xequtifs, zvočne vtise ustvarjaš tudi na literarnih dogodkih ... Kaj te stranske poti prinesejo v tvoj glavni tok jazzovske misli?

67


Zgornje vprašanje je bilo seveda mišljeno bolj kot pohvala za tvoje delo v zadnjih letih. Kar nekaj se je zgodilo v njih?

Zanimajo me projekti, kjer je prisoten vokal oziroma beseda nasploh. Včasih v glasbi pogrešam to, da bi se lahko bolj specifično izrazil. Opisal konkreten občutek, dogodek ... V glasbi - čeprav radi rečemo, da je glasba vedno vtis nečesa, kar se nam je zgodilo - ostaja to večino časa odprto, neizrečeno, abstraktno. Rad sodelujem s tistimi, ki mi predstavljajo glasbeni izziv, čeravno niso v jazzovskih vodah. Projekt Katje Šulc na primer temelji bolj na elektroniki, zvok je digitalno produciran. To me prisili, da bolj intenzivno uporabljam efekte in s trobento raziskujem nove zvoke. In tako pridam glasbi neko novo dimenzijo. Ta element kretivnosti v glasbi, svoboda in možnost izražanja samega sebe skozi svoj zvok, ki upam, da se je v teh letih že oblikoval, me vedno znova navdihuje.

Res se je veliko dogajalo. V zadnjih petih letih sem izdal 3 avtorske zgoščenke (Signature - 2010, B.A.S.E., Moral Interchange - 2010, B.A.S.E. in Devotion - 2014, Whirlwind Recordings). Predvsem zadnja je naletela na veliko dobrih kritik po jazz publikacijah širom sveta. Vesel sem, da smo lahko predstavili glasbo s te plošče tudi na nekaj turnejah. Poleg tega sem sodeloval v veliko različnih projektih in snemanjih, izpostavil bi turneje z newyorškim salsa bendom La Excelencia, nastop v newyorškem jazz klubu Blue Note z Jonathan Powell & NuSangha. Sodeloval sem tudi pri najnovejši Jonathanovi plošči, ki bo izšla jeseni tega leta. Na splošno pa se mi zdi “uspeh” to, da lahko konstantno igram in ustvarjam glasbo ter od tega živim.

Tudi sam poučuješ jazz trobento na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana. Kaj je tisto, kar hočeš vzbuditi v svojih učencih?

Razpetost med New Yorkom in Slovenijo je značilna še za mnoge druge slovenske džeziste. Čemu?

Najprej se trudim, da bi v učencu vzbudil raziskovalni duh. Da ga glasba začne zanimati do te mere, da začne sam brskati za podatki. Jaz ga pri tem lahko samo usmerjam. Ponavadi jim rečem, naj najdejo tisto, kar jih najbolj premakne in temu sledijo. Tisto, kar jim bo dalo motivacijo, da bodo vsako jutro vstali in vadili trobento oziroma svoj inštrument. Tisto, kar jim bo dalo moč, da bodo vsakič, ko jim bo kdo zaprl vrata pred nosom, našli drugo pot do tega, kar si želijo.

Zaradi motivacijskih razlogov, po moje. New York je vseeno meka jazza. Tam imaš prav vsak dan priložnost videti okoli petdeset vrhunskih jazz koncertov, da sploh ne omenjam ostale glasbe. Lahko tudi vsak dan igraš, diskutiraš z ljudmi, ki jih zanimajo iste stvari. Vsekakor lahko tam bolj “živiš glasbo”. Pri nas se petdeset jazz koncertov letno v enem mestu zvrsti le v Ljubljani. Na celotnem Koroškem jih toliko težko naštejemo v enem letu. Je to za slovenskega džezista velika ovira?

Kratke izjave:

Vladimir Kostadinović Z Igorjem Matkovićem se poznava od leta 2000, spoznala sva se v Gradcu na akademiji. Sledilo nekaj koncertov, kjer sva bila gosta, ampak ni bilo nič prav pomembnega. Potem je prišel Sonic Motion, zasedba, za katero lahko povsem brez pretiravanja trdim, da diha skupaj. V zadnjih letih sva se prek igranja v tem bendu spoznala na povsem drugem nivoju.

Ni velika ovira, je pa vsekakor ovira. Odvisno kaj pričakuješ od sebe in svojega dela. Realnost je, da samo od koncertiranja po Sloveniji ne moreš živeti. Zadnje čase tudi sodelovanje v različnih glasbenih projektih ne pomaga več. Treba je pokukati čez slovensko mejo. Tudi čakanje doma, da te ljudje pokličejo na koncerte, ni prava pot. Potrebno se je družiti z glasbeniki. Ta del se mi zdi zelo pomemben, ampak veliko glasbenikov ga zanemarja. Tvoj zadnji CD Devotion je bil zelo dobro sprejet v tujini. Posneto leta 2012, izšlo letos. Ob pravem času? Ne vem, če lahko temu rečem pravi čas, Tako dolgo sem potreboval, da sem našel založbo in človeka, ki je verjel v mojo glasbo. Simple as that. Sem pa res vesel, da prihajajo dobre kritike. Ni lepšega, kot videti, da ljudje uživajo ob tvoji kreaciji.

Januša Skornšek

Marko Črnčec Res sem vesel, ko prihajajo dobre kritike, saj ni lepšega, kot videti, da ljudje uživajo ob tvoji kreaciji. Verjetno si rekorder po številu nastopov na Festivalu slovenskega jazza. Brez tebe pač ne gre? Ne vem, a res? Nekajkrat sem nastopal, ja. Verjetno jih ji še kar nekaj, ki so nastopali večkrat ... To je pač logična posledica stanja slovenske jazzovske scene, ki je res majhna in se kreirajo več ali manj podobne zasedbe. Na koncu koncev nas je veliko dobrih prijateljev med džezisti, radi igramo drug z drugim in se pač kdo ponovi tudi večkrat.

foto: Jaka Vinšek

68


Robi Jamnik

Robert Jukič Podpreti je treba dobre stvari, pomagati pri razvoju, odpirati vrata v svet, ne pa podpirati povprečja, nevestnega in neodgovornega delovanja

Si eden prvih slovenskih džezistov, ki nam je pred osmimi leti velikodušno pomagal postavljati na noge Jazz Ravne. So bili takrat časi jazzu bolj naklonjeni kot danes?

Veliko časa si preživel v Avstriji. Kaj je danes potrebno, da kot Slovenec postaneš del neke tuje jazz scene? Vsepovsod moraš najprej vzpostaviti svojo mrežo, spoznati ljudi, občinstvo te mora videti, moraš postati del njihove scene. Biti moraš zelo aktiven, oddajati energijo, jo izmenjevati z drugimi. S sedenjem v stanovanju tega pretoka energije ni in ne prideš nikamor.

Za jazz niso časi nikdar ugodni, niti za kulturo nasploh ne. Pridejo sicer leta debelih krav, a je dejstvo, da to ni oblika kulture, ki bi imela množično podporo niti si ne smemo delati utvar, da jo bo imela v bodoče. Zakaj je temu tako, se je treba vprašati na ravni kulturne politike vsake države posebej. Kam hoče država pripeljati svojo kulturo, kulturo bivanja, kako izobražene državljane želi imeti. Če gledamo New York, svetovno prestolnico jazza, tudi tam ni lahko. Obstajajo sicer uspešni jazz klubi, ki imajo primeren program, a večina se dogaja na underground sceni. Velika težava je vrivanje drugih stvari v jazz. Organizatorji skušajo biti moderni, izvajalci ne vedo več, kam se prijaviti in se pač prijavljajo na jazz festivale, saj je jazz zelo odprt in širok pojem. A ni ravno tako. Jazz ima svoj začetek, korenine in je popolnoma jasno, kaj je tradicija in kje je izročilo. To vrivanje, to izrabljanje pojma jazz in hkratno izrivanje izročila, tradicije, pa že malo meji na perverzijo.

Si tam, v tujini, vedno tujec ali pač le glasbenik, za katerega je pomembno samo to, da dobro igra? To je bolj odvisno od vsakega posameznika, kako on sam dojema besedo tujec. Pa seveda od države, kako so odprti oziroma zaprti njeni državljani, vlogo igra tudi velikost mesta, kjer se kot tujec med mešanim prebivalstvom niti ne počutiš tujca. Povsod je lepo, lahko pa rečemo tudi nasprotno. Če igraš dobro, je gotovo povsod lažje. Tvoji albumi so vedno nekaj posebnega - tako slogovno, kot tudi oblikovno. Kam te zdaj vodi tvoja jazzovska pot? Kaj bo zdaj, ne vem prav dobro. Ena plošča je v nastajanju, a ni jazzovska. Nekako ribarim med idejami, čakam na pravo idejo, da se utrne. Ne bom se lotil nečesa samo zato, da se tega lotim. Želim, da je narejeno na osnovi prave ideje. Tvoj pogled na našo jazz sceno? Bolj je treba ceniti domače znanje, ocenjevati pa ga morajo kompetentni ljudje z ustreznim znanjem, ne pa da je to stvar osebne preference. Pomembno je ločiti zrnje od plevela. S kritično distanco povedati, kaj je jazz in kaj ni. Lahko je glasba super, a če nima elementov jazza, pač ni jazz in tega ne smemo več mešati v jazz. Podpreti je treba dobre stvari, pomagati pri razvoju, odpirati vrata v svet, ne pa podpirati povprečja, nevestnega in neodgovornega delovanja.

foto: Jože Požrl

69


Ajda Hovnik Plešej

Avstrijski kulturni forum

Živahen čezmejni dialog Marjeta Malus, avstrijski kulturni forum

»Dejstvo, da se slovenščino govori na obeh straneh avstrijskoslovenske meje, je bilo in je včasih še vedno povod za napetosti v sosedskih odnosih, kar pa je obenem tudi izraz še vedno nadvse tesnih kulturnih meddržavnih odnosov. Iz tega razloga je Avstrijski kulturni forum v Ljubljani, ki je bil leta 1990 ustanovljen kot kulturni oddelek pri takratnem generalnem konzulatu v Ljubljani in ki je pridobil kot samostojna ustanova večji pomen, dejaven na vseh področjih kulturnega dialoga,« je zapisano na internetnih straneh avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani. O ‘živahnem čezmejnem dialogu’ je spregovorila asistentka direktorice Kulturnega foruma v Ljubljani Marjeta Malus.

razstave, lutkovne predstave za najmlajše, literarna branja … Tukaj je zelo dejavno Društvo slovensko-avstrijskega prijateljstva, ki si zelo prizadeva za izmenjavo kulturnih stikov na obeh straneh meje. Vse prireditve, ki jih mi prirejamo, oni še dodatno podpirajo. Živimo v času, ko si moramo vsak dan prizadevati, da bodo stvari samo še boljše. Sodelovanje, kjer se meje skoraj popolnoma zabrišejo, je nujno. Zdi se, da se Slovenci in Avstrijci precej razlikujemo. Tudi na področju kulture. Gre za popolnoma drugo klimo. V Avstriji vlada red, ki so ga ljudje navajeni spoštovati. Mi pa reda kar ne spoštujemo več, med ljudmi vlada apatija, prepričanje, da se ničesar ne izplača spoštovati. Tega nam manjka. Vlada pomanjkanje optimizma, zagona, v končni fazi tudi domoljubja. Nimamo več nobenega odnosa do svoje domovine. Ne slišimo več, da bi kdo dejal: »S ponosom povem, da sem Slovenec.« Menim, da je za to deloma kriva tudi država. Gre za množično depresijo. Ko bomo razčistili, da smo ponosni, ker smo Slovenci, bomo na vseh področjih boljši. Ko se denar reže, se reže na področju kulture. Kratkoročno kultura sicer nima velikega pomena oz. nima neke konkretne koristi, na dolgi rok pa jo ima. Kultura je del narodne identitete, je delček, ki pri ljudeh spodbuja domoljubje oz. vzgaja odnos do države, dela, reda na vseh področjih in zato je v Avstriji klima nekoliko drugačna od tiste pri nas. Ljudje čez mejo niso toliko apatični. Vesela sem, da lahko delam tukaj, kjer delam. Vsak dan znova spoznavam lep in spoštljiv odnos do kulture, do širjenja kulture in do izmenjav različnih kultur.

Delovanje Avstrijskega kulturnega foruma se odraža predvsem v znamenju »Kulturne platforme – Srednja Evropa«, ki podpira vključevanje Slovenije v celotni srednjeevropski kulturni dialog. Osrednje poslanstvo Avstrijskega kulturnega foruma, ki deluje v okviru avstrijskega veleposlaništva, je predvsem predstavljanje avstrijske kulture slovenskemu občinstvu ali gledano širše, naš poglavitni cilj je promovirati avstrijsko kulturo izven meja države Avstrije. Predvsem smo tukaj osredotočeni na neuveljavljena imena, takšna, ki potrebujejo pomoč in podporo, da se lahko prebijejo čez mejo. Npr. dunajski filharmoniki ne potrebujejo kakršnekoli promocije, če pa govorimo o mladih glasbenikih, literatih, slikarjih ali fotografih, smo mi nekakšen vezni člen. Poiščejo nas slovenski prireditelji ali sami avstrijski umetniki in nas prosijo za pomoč. Tako slednjim pomagamo najti pot, da se predstavijo na slovenskih festivalih in drugih kulturnih prireditvah, prireditelje pa večkrat finančno podpremo. Časi so pač taki, da vsaka pomoč prav pride.

‘Poslušanje je zgolj posebna oblika dotika,’ je nekoč dejal neznani avtor. V kolikšni meri smo se letos pod okriljem Avstrijskega kulturnega foruma lahko dotikali jazza?

Živahen čezmejni dialog’ je pisalo na vaši spletni strani. Ali govoriva o vašem sloganu?

Na splošno smo letos veliko podpirali glasbene dogodke. Glasba je tista, ki vzdržuje ljudi. Je tudi tista, ki pritegne največji del ljudstva. Bili smo priča tudi nekaj jazzovskim dogodkom. Konkretno smo jazz podprli na Festivalu Lent, kjer smo gostili duo Pavlik in Vrabič, potekala so dogovarjanja z Jazzom Cerkno, pokrivamo pa tudi delček ravenskega jazzovskega dogajanja. Prevladuje podpiranje posamičnih koncertov. V preteklosti smo podpirali tudi Jazz Kamp Kranj, Jazz Cerkno in druge.

Pravzaprav ja. Na obmejnem področju želimo biti še bolj aktivni. Žal je tako, da je Slovenija še vedno zelo centralizirana. Večina stvari se še vedno dogaja v Ljubljani, a mi si želimo prodreti tudi v kraje zunaj tega centra. Z veseljem povem, da naše prireditve potekajo tudi v Murski Soboti, v Velenju sodelujemo na festivalu, na Primorskem itn. Ja, recimo, da je živahen čezmejni dialog naš slogan. … in hkrati želja za prihodnost?

Kakšna je razlika med projekti zasebnega sektorja oz. manjših projektnih skupin v primerjavi s projekti, ki jih snujejo ustanove v državni lasti?

Zagotovo. Na teh obmejnih predelih vidimo nove priložnosti, saj se zdi, da so se meje zabrisale in gre tukaj za vsakodnevni pretok obeh kultur. To je realna priložnost za prost pretok vseh umetnikov, ki jih je potrebno predstavljati na slovenskem in avstrijskem območju. Pohvaliti moram državo Avstrijo, ki resnično dobro skrbi za svoje umetnike. Vzemimo primer s področja glasbe, kjer izberejo snopič glasbenikov, ki so potenciali, in zaprosijo, da jih mi umestimo v razne glasbene festivale na Slovenskem. Zdi se, da so slovenski glasbeniki veliko bolj prepuščeni sami sebi od avstrijskih.

Vidim razliko med javnimi zavodi in entuziastičnimi skupinami, kjer program zahteva ogromno dela, truda in prostega časa. Najbrž pa je tukaj potrebno izpostaviti tudi lastna sredstva, da se določene kulturne dejavnosti lahko izpeljejo. V projektih Jazza Ravne se da videti dušo in srce ljudi, ki ustvarjajo. Gre za to, da se v tovrstnih organizacijah ljudje ne polenijo. Zdi se, da vsako leto delajo, da bodo naslednje leto še boljši kot leto poprej. Vsak zaključen uspešen projekt, ki je gostil veliko obiskovalcev in je bil dobro sprejet med publiko, jim da motivacijo za naprej. Tako je lahko naslednji projekt samo še boljši.

Nekdanji avstrijski veleposlanik Geržina je nekoč dejal, da imata Avstrija in Slovenija kakovostno sosedstvo? Ga imata? Na področju kulture vsekakor. Izpostavim lahko koroške dneve v Ljubljani, letos so potekali štiri dni. Te obišče veliko ljudi. Kar se tiče področja kulture, lahko rečem, da je sodelovanje več kot odlično. Dogodki so zelo dobro obiskani. Gostili smo koncerte,

70


Maša Špiler

MIHA VAVTI

NEW TIMES BIG BAND Iz leta v leto si postavimo nove cilje in se močno trudimo, da jih dosežemo New times big band je edini slovenski zamejski big band, ki se pod vodstvom Mihe Vavtija že vrsto let uspešno bori za obstanek na avstrijski strani Koroške. Ne glede na težave, s katerimi se šmihelski orkester spopada, pa so se pri New times big bandu v 25 letih njegovega obstoja kalili številni uspešni glasbeniki, znani tako v Sloveniji kot tudi drugod po Evropi.

glasbenikov, ki jih takrat v Šmihelu ni bilo. Vmes je bilo 7 let, ko band ni deloval, in to zato, ker so naši člani odšli na študij na Nizozemsko. To so bili Tonč Feinig, Štefan Thaler, Mario Vavti, trije zelo pomembni člani banda – pianist,basist in prva pozavna – drugih glasbenikov, ki bi jih nadomestili, takrat ni bilo, zato smo morali narediti premor. Sedaj pa je že sedmo leto, odkar delujemo neprekinjeno.

Kot edini slovenski big band, ki deluje izven meja Slovenije, ste že sami po sebi nekaj posebnega. Kako je voditi slovenski big band v Avstriji?

Se pravi, da iz vaših vrst izhaja kar nekaj glasbenikov, ki nekaj pomenijo v Avstriji, Sloveniji in tudi v širšem evropskem merilu?

Vodenje big banda ni težko, vse ostalo je težje. Prostori, finančna podpora … to je težko. Na šmihelski občini ni prav dosti posluha za nas. Že sedem let se borimo za večje prostore, ki so sicer v Pliberku za nas že pripravljeni, vendar občina ne želi plačati najemnine.

Ja, kar nekaj jih lahko naštejem. Svojo jazzovsko pot so pri nas v Šmihelu začeli Izidor Leitinger, Matjaž Stošič, Janez Vovk, Saša Kužnik … koncert podpira:

Čeprav je New times big band amaterski band, mora vseeno biti deležen profesionalnega pristopa. Glede na to, da so glasbeniki amaterji, mora biti pristop še bolj profesionalen kot pri profesionalnih orkestrih, sicer nikoli ne dosežeš določene kvalitete. Od januarja do sedaj smo imeli vaje štirikrat do petkrat po sekcijah in vsaj enkrat na teden ali dva tedna skupne vaje.

Kaj pa prihodnost, kje vidite vaš big band v naslednjih nekaj letih? Upam, da bo mladina, ki trenutno sodeluje pri bandu, ostala tako zagnana, kot je sedaj. Iz leta v leto si postavimo nove cilje in se močno trudimo, da jih dosežemo. Veliko vadimo in ker vaja dela mojstra, tudi zelo napredujemo. Upam, da se bo ekipa obdržala, ker če kdo odide, se bojim, da novih glasbenikov nimamo.

Letos New times big band praznuje 25 let obstoja, to je zavidljiva obletnica. Seveda. Je pa res, da big band teh 25 let ni deloval neprekinjeno. Big band je bil ustanovljen leta 1989, takrat sem hodil na srednjo glasbeno šolo v Mariboru, tako so moji sošolci igrali pri bandu namesto tistih

Eva Hren o New Times Big Bandu Zelo spoštujem ljudi, ki se zavzemajo za svojo kulturo, svoj jezik ... In ta zavest je ponavadi pri ljudeh, ki so na nek način ločeni, dosti močnejša, kot pri tistih v matični domovini. Vsi mi bi se lahko veliko naučili iz tega. Zelo se veselim tega sodelovanja. Večinoma sem z big bandi sodelovala s svojim projektom Etno, kjer smo ljudske pesmi preoblačili v jazz. Z Big Bandom iz Šmihela pa nas združuje ravno to: narodna zavest in jazz.

foto: Hugo Šekoranja

foto: Marjan Laznik

71


Kristina Oberžan V Sloveniji imamo izjemno število talentiranih mladih jazz virtuozov, na katere smo lahko zelo ponosni. Naslednja naloga, ki si jo moramo zadati, je, da bodo vsi naši jazz glasbeniki imeli več priložnosti, da svojo ljubezen do glasbe in igranja delijo oziroma podajajo publiki, ki bi jih z velikim veseljem poslušala in prejemala njihove glasbene darove. Festival slovenskega jazza je vsekakor eden od najbolj pozitivnih dogodkov, ki služi ravno temu namenu, da se ljubezen do slovenske jazz glasbe in glasbenikov z velikim spoštovanjem goji in širi še naprej. Velika hvala organizatorjem tega festivala!

Nina Strnad Menim, da slovenska jazz scena v zadnjih letih doživlja neke vrste razcvet. Veliko je odličnih in delovnih glasbenikov, ki prispevajo k pestrosti jazza v našem delu Evrope. Seveda pri tem pomagajo tudi v Sloveniji precej razširjeni festivalski in koncertni jazz odri, ki glasbenikom omogočajo podajanje svoje glasbe. Morda je moja edina želja v prihodnosti slovenskega jazza, da bi bila celotna scena malo bolje medijsko podprta in bi tako pridobila še kakšnega poslušalca na svojo stran.

foto: Miha Kolar

72


IZIDOR LEITINGER

Maša Špiler

Predstavil se bom z orkestrom, kjer sem pred več kot 20 leti začel svojo pot

Izidor Leitinger v Parizu prebiva že desetletje, njegovi orkestrski začetki segajo k šmihelskemu New times big bandu. Pred dobrimi 20 leti je kot dirigent, aranžer in komponist združil nekaj mladih glasbenikov v Big band Radlje, ki ga je vodil 7 let. S svojim entuziazmom, temperamentom in delavnostjo je zaznamoval mladi rod koroškihglasbenikov, ki pri omenjenih orkestrih delujejo še danes. Velik pečat, ki ga je pustilo ustvarjanje Izidorja Leitingerja na šmihelski orkester, je botrovalo k njegovemu ponovnemu sodelovanju z New times big bandom, ki se bo Korošcem pod Leitingerjevo taktirko predstavil v zaključnem večeru 10. Festivala slovenskega jazza na Ravnah na Koroškem.

Ne vem, če ravno jazzovskega. Na sploh se mi zdi, da je dobro, da si odprt, da delaš v več različnih smereh, če te seveda to zanima. Če ti uspe, seveda lahko delaš samo jazz, tudi tako se da preživeti, vendar mene zanimajo tudi druge stvari, ne samo v smislu komponiranja, ampak tudi v smislu biti trobentač in igrati več različnih stilov, biti del različnih projektov. Mogoče jazza v nekem klasičnem smislu v končni fazi igram najmanj. Pariz je na srečo takšno okolje, ki ti nudi veliko različnih glasb in umetnosti. Kot svobodni umetnik si včasih prisiljen, včasih pa na srečo moraš, delati različne stvari, kar te samo bogati, ker se moraš odpreti in spustiti v vode, ki jih ne poznaš. Situacija v Parizu me je veliko naučila. Teh 10 let mi je dalo veliko na področjih, ki jih prej nisem poznal. Gre za izražanje, ki presega okvirje, kar pa te konec koncev samo obogati, ko greš zopet nazaj v tradicionalne glasbene okvirje. Na koncu je vedno zanimivo, da prideš do nekih stvari, ki si jih že delal. Že dve leti igram v Big bandu Archija Sheppa, ki je v zadnjih letih zopet zelo blizu bluesu in gospelu. Tako sem zopet v stiku s čisto tradicionalnim sporočilom.

V šali pravim, da je Izidor Leitinger ena največjih slovenskih izgub. Ne bi te smeli izgubiti. Smeh. Vsak organizator ve, koliko truda je potrebnega, da se koncerti izpeljejo. Na koncu si sicer zadovoljen, ko vidiš zadovoljstvo publike in glasbenikov, s katerimi sodeluješ. Vendar… Že nekaj let je, odkar nisem aktiven v slovenskem prostoru, in sicer od zadnje turneje European movement jazz orchestra, tako da niti ne poznam trenutne situacije, če se je morda tukaj kaj izboljšalo in ali je več posluha za delovanje orkestrov. Ko sem še delal v Sloveniji, so bile stvari organizacijsko zelo zahtevne. Na koncu prejmeš aplavz in zadovoljstvo publike, to je fantastično, vendar bi v nekem momentu potreboval še malo več podpore. Sedaj vidim, zakaj nekateri orkestri v tujini, ki so ali niso stoodstotno financirani iz državnih blagajn, lahko funkcionirajo. Ker so subvencije dovolj visoke, da lahko orkester plača nekoga, ki vodi organizacijo, sem pa spada marsikaj. Poznam orkestre v Parizu, ki imajo dovolj subvencij, da imajo lahko nekoga redno zaposlenega, nekoga, ki vodi celotno produkcijo. Potem si razbremenjen in se lahko posvetiš ustvarjanju samih projektov. Dovolj je financ, da lahko orkester odide na intenzivne vaje itd.

Kaj pa trenutni projekti? Letos sem s koreografinjo na pariškem glasbenem konservatoriju vodil projekt modernega plesa in glasbe v živo na odru. Ko nama je bil projekt ponujen, sem se takoj odločil, da si želim delati s študenti klasične glasbe. Zame je bila to dobra izkušnja, ker sem se spomnil, kako je bilo, ko sem sam študiral klasiko, kako dobrodošlo je, da se malo razbijejo določene strukture in da se tudi kot študent klasične glasbe spoznaš z improvizacijo, vendar ne samo z improvizacijo po nekih harmonijah, ampak kako se izražati s svojim instrumentom, kako se izražati z instrumentom poleg nekoga, ki pleše, to je zelo močna energija. Rezultat je bil zelo dober in tudi študenti so bili navdušeni, saj jim je odprlo veliko novih horizontov na tem področju. V zadnjih letih sem res manj komponiral, manj kot prej, dosti bolj se posvečam trobenti. Letos bo predvidoma izdan album, ki smo ga

Se pravi, da je v tujini življenje jazz glasbenika veliko lažje?

73


ustvarili s Sašom Vollmaierjem in Lukom Jamnikom. Zelo zanimiva kombinacija glasbe, vse stvari, ki smo jih v zadnjih letih počeli, v enem albumu, ki bo elektro akustičen.

mi je takrat zdelo »frajersko«. Bil sem star šele 14 let, no, potem pa se je začelo z New times big bandom. Bil sem vesel, da me je Miha zopet povabil na njihove delavnice in da bomo skupaj nastopali na Ravnah.

Oktobra prideš iz 13-milijonskega mesta v 2-milijonsko Slovenijo, na Ravne na Koroškem kot vodja in solist New times big benda iz Šmihela.

Kakšen koncert lahko pričakujemo na Ravnah v zaključnem večeru festivala slovenskega jazza? Kar se tiče samega New times big banda, bo šlo za medgeneracijsko srečanje. Smeh. Predstavil se bom z orkestrom, kjer sem pred več kot 20 leti začel svojo pot. Ne gre zanemariti dejstva, da slovenski big band na avstrijskem področju obstaja že 25 let in da bo na festivalu spremljal vrhunske glasbenike. New times big band se bo na oder na Ravnah postavil po svojih najboljših močeh in sposobnostih. Pri amaterskem big bandu, kot je New times, gre v prvi vrsti za srčno odigrano glasbo, prisoten pa je tudi neke vrste pedagoški moment, kjer je orkester sredstvo, da mladi glasbeniki dobijo priložnost spoznati nov repertoar in nove ritme, to je najpomembneje.

V New times big bandu sem začel igrati leta 1991, ko sem prvič prišel na vaje preko Mihe Vavtija. Takrat je Janez Vouk bil še v trobentarski sekciji, na kitari pa Matjaž Stošić, potem so bili tukaj še Tonč Feinig, Štefan Thaler, Mario in Miha Vavti … Trenutno je New times big band pomlajen, glasbeniki niso več isti. Pred 20 leti je imel New times big band določen vpliv name, kljub temu da sem študiral klasično glasbo, so me ti koncerti in delavnice, ki smo jih imeli takrat s Heinzem von Hermannom navdušili. Torej lahko rečemo, da je imel New times big band vpliv na širše svetovno jazzovsko dogajanje?

… in če pred takim big bandom stoji še Izidor Leitinger?

Smeh. Z Mihom Vavtijem sva skupaj preživela dosti časa, saj sva skupaj študirala. Ko sem bil star 14 let, sem že igral v tistem prvem radeljskem big bandu, ki ga je vodil, mislim da Konrad Doler . To se

Smeh. Potem v Kompleksu, kjer bomo igrali, ne bo več prostora za obiskovalce.

74


Maša Špiler

Andrej Koren Jazz je za ljudi, ki se počutijo svobodne

Njegovo dolgo in pestro glasbeno življenje ga je naučilo marsikaj, anekdot je bilo veliko, pravi, da bi lahko posnel večurni film o vsem, kar se mu je zanimivega pripetilo. Na koncertu Dizzyja Gillespieja v Berlinu je njegov vzornik, kralj bebopa, po vrhunsko izpeljanem koncertu za konec zaigral še balado, I remember Clifford, posvečeno preminulemu Cliffordu Brownu. Spominja se, kako kristalna je bila pesem, ko je Gillespie kar naenkrat močno zgrešil ton. V tistem je prekinil svoj orkester, stopil do mikrofona in rekel občinstvu, da je to naredil nalašč, samo za tiste, ki komaj čakajo, da bi naredil napako. Ta pripetljaj se je Korenu za vedno vtisnil v spomin. »Veste, človek pri ljudeh ne sme gledati samo na napake, ampak na celoto, ki jo izraža.« Srečanje z jazzom. Ko sem leta 1964 zapustil Jugoslavijo in odšel na študij v Amsterdam, sem se tam moral preživljati z glasbo. Tam sem se spoznal s tradicionalnim jazzom, ki ga še danes zelo aktivno igram. V Amsterdamu sem igral v več ansamblih, ki so igrali izredno avtohtono in lepo tradicionalno jazz glasbo, ki je sam do tedaj še nisem osvojil. Moram reči, da nikoli nisem bil enak kot oni, ki so že od nekdaj bili v tej glasbi, jaz pa sem se komaj navajal. So pa bili to prvi kontakti z jazzom, ki ga še danes z velikim veseljem igram.

na celoten jazz, na ogromno fantastičnih trobentačev vseh časov, kot sta Miles Davis in kralj bebopa Dizzy Gillespie. Kaj pa slovenski trobentači? V Sloveniji sploh ni veliko trobentačev, kaj šele dobrih. Zame najboljši, tudi v okvirih jazza, je vedno bil in bo ostal na žalost preminuli prijatelj Petar Ugrin. Kaj boljšega po njem za zdaj pri nas še ni bilo. Seveda imamo dobre trobentače, vendar, če si trobentač v velikem bendu, še ne pomeni, da si tudi kreativen. To se pokaže šele pri improvizaciji. Ali človek v vaših letih občuti jazz oziroma glasbo nasploh kaj drugače? Leta ne igrajo velike vloge. Glasba je glasba in čutiš jo tako ali drugače. Morda celo intenzivneje, ko si star, ker imaš izkušnje in na svet in vse življenje gledaš drugače. V mojih letih mi glasba pomeni veliko več, kot mi je kadarkoli prej. Zrelost naredi svoje in tudi glasba postane zrelejša, vendar s tem ne mislim, da sem boljši, ker sem star. Če se človek pri osemdesetih lahko izrazi tako, da ga ljudje razumejo in občutijo njegov izraz, pomeni, da še vedno lahko navdihuje.

Kako se je po vašem mnenju spremenila definicija jazza in odnos do te zvrsti pri nas od šestdesetih let do danes? Jazz je za ljudi, ki se počutijo svobodne. Mislim, da se odnos do jazza ni prav dosti spremenil. Jazz bo vedno ostal eno in isto. Jazz je jazz. Morda je odnos veliko bolj pozitiven, kot je bil, to se razvija. Ljudje so se ozavestili in se počutijo svobodnejše, zato je tudi njihovo sprejemanje glasbe postalo širše, ljudje bolj razumejo. Je pa res, da je krog ljudi, ki poslušajo in razumejo jazz ter mu dajejo prednost pred drugimi zvrstmi, veliko manjši kot pri kakšni drugi zvrsti. V svoji karieri ste sodelovali s številnimi glasbeniki, katera sodelovanja so se vam najbolj vtisnila v spomin? V Amsterdamu sem končal študij na konservatoriju klasične glasbe, vendar je moja duša vedno živela za to, da muziciram v svobodnem orkestru, ki se ukvarja s svobodnejšimi zvrstmi, kakršen je tudi jazz. Med študijem sem sodeloval s skupino, ki je igrala zmes južno in srednjeameriške glasbe, katere člani so prihajali iz Arube, Trinidada, Venezuele… V tem ansamblu sem dobil izreden navdih, saj so me južni karakterji ter njihova glasbena sposobnost popolnoma prevzeli in navdušili. To praktično ni bil jaz, je pa bil delček, ki je tudi sestavni del jazza. Sam sem v tem orkestru nadvse užival, ker je bilo čutiti posebno moč in veliko čustev. Pomemben delež pri ansamblu so predstavljale konge. Z nami je igral tolkalec, ki je pozneje igral pri Carlosu Santani. Na sodelovanje z njim sem zelo ponosen. Kateri glasbeniki so na vas najbolj vplivali? Ker sem tudi sam trobentač, lahko rečem, da so to bili v prvi vrsti trobentači. Clifford Brown je bil vzor ne samo meni, temveč je vplival

75


Samo Strel

Jani Šuligoj Kot mladenič sem se ob skladbi Revolution zasedbe The Beatles drl na ves glas - takrat je to bila avantgarda Na Ravne prihajate z Andrejem Korenom, celjskim trobentačem, s katerim imata dosti skupnega.

Ste bili tudi sami v mladosti takšni? Ja, sem (smeh). Že kot mladenič sem bil zagovornik dolgih las. Imel sem srečo, da me je strigel kar moj oče in mi je to dopuščal. Potem sem si dal na gramofon Beatle in se ob skladbi Revolution drl na ves glas. Takrat je to bilo avantgarda.

Z Andrejem se poznava že več kot trideset let. Ne le poznava, veliko sva tudi igrala skupaj. Najino sodelovanje sega še v obdobje v osemdesetih letih, ko sem se poklicno ukvarjal z igranjem. Na nekem koncertu v tujini me je ogovoril in povabil k sodelovanju v Celjskem dixieland ansamblu. Seveda tega nisem mogel odkloniti, saj sem se skozi to igranje lahko tudi dosti naučil.

Tega verjetno na 10. Festivalu slovenskega jazza ne bomo slišali? Ne, tega zagotovo ne. Ali pa tudi - izbor programa namreč prepuščam svojim starejšim kolegom in New Times Big Bandu. Štejem si v čast, da bom lahko nastopil z njimi. Že kot študent sem oboževal Green town jazz band in Boruta Bučarja na klarinetu, zato mi bo ta koncert v izredno veselje in ga že težko pričakujem. Bo pa tudi brez Revolution veselo, v to sem prepričan. Smo pristaši hitrih, razvedrilnih ritmov.

Kako gledate na današnji in takratni jazz? Tako kot se je v zadnjem stoletju razvijala tehnologija, znanost, vse okoli nas, se je razvijal tudi jazz. Dixielanda današnja mladina skoraj ne pozna, takrat, ko so pri nas obstajali le Avseniki in Slaki, pa je to bilo to nekaj povsem novega. Sam sem že v zgodnjih najstniških letih začel poslušati jazz, Louisa Armstronga, predvsem trobilce, ker sem pač sam pozavnist. Takrat je bila ta glasba nekakšna avantgarda. To, kar je bilo včasih avantgarda, je kmalu postalo mainstream, danes je mainstream povsem nekaj drugega, morda bebop, cool, free, to kar se dogaja na zahodni ameriški obali... Avantgarda je obstajala ves čas, tudi v klasični glasbi, čeprav je to v klasiki precej bolj okorelo. Saj se vse razvija, tudi rock. Rock, kot je bil takrat, ko se je razvil iz boogiewoogieja, niti ne obstaja več, je povsem drugačen. Glasba je živa. In prav je, da mladi iščejo nove poti, nove oblike. Da so uporniki.

Prijavi se že zdaj na

JazzRavne@gmail.com

Šola Jazz Ravne 2015 Hostel Punkl in OŠ Prežihovega Voranca, Ravne na Koroškem Petek, 15. – nedelja, 17. maj 2015

foto: Slavko Rajh

76


Maša Špiler

Borut Bučar V temi kinematografov smo si poskušali zapisovati note

Jazzovska pot Boruta Bučarja sega v zgodnja 50. leta, ko je bil jazz pri nas še v povojih, oblasti pa tovrstni glasbi niso bile najbolj naklonjene. Leta 1958 je začel igrati na slovenskem radiu in v ljubljanskem jazz ansamblu, katerega člani so orali ledino takratne jugoslovanske jazz scene in so zaslužni za 1. jazz ploščo v bivši Jugoslaviji.

vzhodnonemški, težak in okoren, ampak lahko sem posnel glasbo z radia, izmenjavali smo si tudi trakove. Kasneje, v šestdesetih letih, so magnetofoni zelo napredovali, prišli so kasetofoni. Spomnim se prvega jazz koncerta v Ljubljani, to je bil nastop Tonyja Scotta na gospodarskem razstavišču, kasneje tudi Louisa Armstronga. Konec petdesetih let je bilo končno mogoče potovati v tujino, moj prvi angažma v tujini je bil v Vrbi na Vrbskem jezeru v Avstriji. Kaj je bilo odločilno, da igram jazz, čeprav sem se šolal ko klasični glasbenik, kot pač vsi, saj takrat v glasbenih šolah jazza niso učili, pravzaprav težko rečem, spominjam pa se, da sem na radiu Voice of America slišal nekaj povsem novega in kaže, da sem se takrat »okužil« in to traja že vse moje življenje. Letos je 60 let mojega poklicnega udejstvovanja v jazz glasbi.

Razmere na področju jazzovske glasbe v letih po 2. svetovni vojni in odnos oblasti do jazza pri nas nista bila rožnata … Po koncu druge svetovne vojne je mlada generacija glasbenikov že nastopala na plesnih prireditvah, ki so bile zelo priljubljene in predvsem redne, kar je bilo glasbenikom v veliko pomoč, včasih tudi edini redni zaslužek. V Ljubljani je takrat delovalo kar nekaj velikih bendov, najbolj znana med njimi sta bila Veseli berači in Plesni orkester Radia Ljubljana (PORL) pod vodstvom Bojana Adamiča. Nova glasba, ki je prihajala iz Združenih držav Amerike, novim povojnim oblastem ni bila po volji in je veljala za »izrojeno«, moralno pokvarjeno glasbo, ki ima na mladino kvaren vpliv. Člani Veselih beračev so bili za izvajanje take glasbe na plesih kaznovani z denarnimi kaznimi, ki so bile za takratne čase zelo visoke in so večkrat presegale njihove mesečne honorarje. Eno takih sodnih odločb hrani družina pokojnega saksofonista Jožeta Baloha, kopija je bila dolga leta atrakcija v jazz klubu Gajo v Ljubljani. Tudi sam sem bil zaradi svoje glasbene usmeritve večkrat v težavah, v srednji glasbeni šoli sem moral na zagovor k direktorju in svečano obljubiti, da te zavržene glasbe nikoli več ne bom igral. Obljubo sem seveda nemudoma snedel, ampak hujših posledic, hvala bogu, ni bilo.

Kaj so na jazz takrat porekli glasbeniki klasične glasbe? Ko so povojni politični pritiski na jazz glasbo popustili, je bilo še čutiti odpor klasičnih glasbenikov do jazza, sam sem to občutil kar doma, a je šlo predvsem za starejše generacije, ki pa so imele precejšen vpliv in so o marsičem odločale. Postopoma so prišli mlajši in odpor do jazza je začel popuščati, tako so postali odnosi med »klasiki« in »jazzerji« vse boljši, saj je postajalo več kot očitno, da je staro poimenovanje in domnevno kakovostno razlikovanje med klasično in jazz glasbo odveč. S spoznanjem, da je za kakovostno izvajanje jazz glasbe poleg talenta potrebnega tudi veliko resnega dela, so se stvari pričele urejati in končno prišle na raven medsebojno spoštljivega odnosa. So se v tedanji skupni Jugoslaviji vendarle kazale kakšne razlike v jazz sceni med Ljubljano in ostalimi glavnimi mesti?

Kje ste se potem glasbeniki izobraževali o jazzu in kakšen je bil pritok informacij o jazzovskih trendih?

Povsod v takratni Jugoslaviji so bile razmere za mlade glasbenike, ki so želeli igrati jazz, približno enake. V večjih centrih: Ljubljani, Zagrebu, Beogradu, Novem Sadu in še kje, so v okviru radijskih hiš delovali veliki jazz orkestri, ki so poleg svetovnega repertoarja igrali tudi domačo, izvirno glasbo. Seveda je šlo tudi za zabavno glasbo, spremljavo pevcev itd. Pojavili so se številni festivali zabavne glasbe in s tem tudi veliko dela, prav to pa je jazz glasbenikom omogočilo poklicno preživetje. Ljubljanski PORL, ki se je kasneje, ko je vodja orkestra postal Jože Privšek, preimenoval v Big Band RTV Slovenije, je že od začetka imel vodilno vlogo v bivši Jugoslaviji in tako je v tem prostoru še danes.

Začetki so bili, kot sem že omenil, težki, ko pa so oblasti že dovolile potovanja v tujino, smo hodili poslušat tuje znane glasbenike in se jim trudili v igranju približati. Nastopali smo veliko, to je bila pravzaprav najboljša šola – poslušati in igrati ter se tako praktično preizkusiti. Mimogrede, vsi velikani jazza, od Duka Ellingtona, Counta Basieja, Bennyja Goodmana v obdobju big bendov in še prej, v časih Fatsa Wallerja, Bixa Beiderbecka, Louisa Armstronga, kakor tudi v številnih generacijah, ki so sledile, so se šolali tako − v praksi. Organizirano šolanje jazz glasbenikov se je pričelo kasneje, najprej v ZDA, nato se je novi trend bliskovito razširil po celem svetu, tudi v Evropi, tako da so se kasneje številne generacije naših glasbenikov šolale na takih šolah po vsem svetu, največ gotovo v sosednji Avstriji, na graškem inštitutu za jazz glasbo, kjer so nekateri postali tudi predavatelji. Kaj pa vaši prvi stiki z jazzom? Ker sem odraščal v prvih povojnih letih in ta jazzu pri nas niso bila naklonjena, so bila edina možnost za poslušanje jazza tuje radio postaje, med njimi je bila daleč najpomembnejša Voice of America Jazz Hour, ki jo je bilo mogoče slišati ob enih ponoči. Vodil jo je slavni urednik in poznavalec jazza Willys Conover, njemu gre zasluga za popularizacijo jazza po vsem svetu. Govorim seveda o petdesetih letih prejšnjega stoletja, to so bili moji prvi pravi stiki z jazzom. Filmi, v katerih je bila jazz glasba, so prišli kasneje. Včasih smo šli gledat isti film večkrat, morda tudi desetkrat, da nam je v temi uspelo zapisati toliko not, da smo potem lahko slišano in zapisano sami igrali. Pomembna prelomnica je bila prihod magnetofona. Moj prvi je bil

77


foto: Miha Kolar

Za ta snop papirja je resnično garala kopica nedolžnih zanesenjakov, ki sem jih povsem neprostovoljno potisnil v garaško delo pod pritiskom bližajočega se roka za oddajo prispevkov. Največja zahvala Anici za potrpljenje. Zahvala vsem pišočim dekletom in fantu: Ani, Maši, Nini, Niki, Mateji, Januši, Petri, Tini, Ajdi, Cilki, Luciji in Samu. Velika zahvala lektorjema Mateji in Mirku, fotografom Niki, Mihi in Jožetu, zahvala Stojanu za teženje, predvsem pa zahvala enemu največjih kreativnih naivnežev tega sveta – Juretu, ki je vse to postavljal v nemogočih razmerah in ob nemogočih zahtevah. Obljubljam, da vam kaj takega nikdar v življenju več ne naredim! Robi Jamnik

JAZZOPIS Občasnik KD drugi zvoki Ravne na Koroškem Izdajatelj: KULTURNO DRUŠTVO DRUGI ZVOKI, Na šancah 13, 2390 Ravne na Koroškem Zanj odgovarja: Robi Jamnik Grafično oblikovanje: Enain20, Jure Praper s.p. Fotografija: Miha Kolar, Jože Požrl, Nika Hölcl, Dobran Laznik, arhivi izvajalcev Fotografija na naslovnici: Jože Požrl Lektorirala: Mateja Celin, Miroslav Osojnik

Jazz Ravne T: ++386 (0) 31 629-914 W: http://www.JazzRavne.si E: JazzRavne@gmail.com

Tisk: Delo d.d. Naklada: 5.000 Oktober 2014

78



Millions discover their favorite reads on issuu every month.

Give your content the digital home it deserves. Get it to any device in seconds.