Jazzopis #5

brezplačni občasnik o slovenski jazzovski glasbi

tema: big bandi

Celjski Plesni Orkester Žabe Big Band GveriLLaz Big Band Krško Big Band RTV Slovenija Jazz Punt Big Band New Times Big Band Šmihel

intervju

letnik 5, številka 1 september 2019

Gordana Buh Žgajner | Braco J. Doblekar | Tomaž Gajšt | Lojze Krajnčan | Izidor Leitinger | Nina Strnad | Blaž Vrbič | Nada Žgur

Goran Bojčevski Kvintet

Mario Vavti – Ride The Slide

Vid Jamnik: Vibrafon Solo

Bird-land – Little Jazz Mass

Predfestivalsko dogajanje Petek, 26. 7. 2019

»» Collegium Artisticum Sarajevo BIH 19:00

Predstavitev Jazzopisa v Sarajevu

Ponedeljek, 9. 9. 2019

»» Trubarjeva hiša literature Ljubljana 19:00

Fotografska razstava Big Band/Big Fun

19:00

Izid 5. številke revije Jazzopis

20:00

Vid Jamnik: Vibrafon Solo

Vsi dogodki, razen koncertov osrednjega festivalskega programa v KMKC Kompleks, so brezplačni.

Boštjan Simon "There Be Monsters"

15.

Festival slovenskega jazza

Vstopnina za petkove in sobotne koncerte v KMKC Kompleks znaša 10€ za posamezen večer, imetniki abonmaja Jazz Ravne imajo vstop prost.

Ravne na Koroškem 17.–21. september 2019

Celoten program in rezervacija vstopnic na www.FSJ.si

Vollmaier igra Laibach

Dej še'n litro

East West Daydreams

Stick Control: Od klasike do jazza

Gal Furlan Solo

Torek, 17. 9. 2019

Petek, 20. 9. 2019

»» ​KOK dr. Franca Sušnika

»» Glasbeni dom Ravne na Koroškem

19:00

Fotografska razstava IZ-bor

15:00

19:30

Gal Furlan Solo

»» KMKC Kompleks

Šola Jazz Ravne

18:00

Fotografska razstava BigBand/Big Fun

18:15

Predstavitev 5. Jazzopisa

»» ​KC Ravne

18:45

Projekcija animiranega filma Guštarija

10:00

Stick Control: Jazz ne grizze :)

19:00

Premiera filma Zvoki jazza – jazz Ravne

11:00

Stick Control: Od klasike do jazza

20:00

Boštjan Simon "There Be Monsters"

21:30

East West Daydreams

Sreda, 18. 9. 2019

Četrtek, 19. 9. 2019

»» ​Štauharija – Koroški pokrajinski muzej 19:00

Kako je nastala Guštarija

Sobota, 21. 9. 2019

»» ​Glasbeni dom 9:00

Šola Jazz Ravne

»» Mestna tržnica in okolica 11:00

Dej še'n litro in šola Jazz Ravne

»» Cerkev Sv. Egidija 18:00

Bird-land – Little Jazz Mass

»» KMKC Kompleks 20:00

Vollmaier igra Laibach

21:30

Mario Vavti – Ride The Slide

23:00

Goran Bojčevski Kvintet

4

kazalo

5 | uvodnik | Naj orkester zaigra 7 | dirigentska palica | Lojze Krajnčan 10 | izza mikrofona | Nina Strnad 13 | jazz med ljudmi | Severino Čelik 14 | jazzorkestri | Big Band Krško 19 | pogled na začetke | Braco J. Doblekar 22 | jazzorkestri | Jazz Punt Big Band 27 | raziskano | Ženske v jazzu 28 | jazzorkestri | Big Band RTV Slovenija 33 | jazznanje | Nada Žgur 36 | zgodba z naslovnice | Tomaž Gajšt 38 | filatelija | Mednarodni dan jazza 40 | jazzorkestri | Celjski Plesni Orkester Žabe 45 | po svetu in doma | Izidor Leitinger 48 | jazzorkestri | Big Band GveriLLaz 53 | jazz med ljudmi | Violeta Potočnik 54 | jazzorkestri | New Times Big Band Šmihel 59 | izza mikrofona | Blaž Vrbič 62 | dirigentska palica | Gordana Buh Žgajner 65 | gostujoče pero | Davor Hrvoj Jazzopis

številka 1 | september 2019

Osrednja tema: big bandi

Izdalo in založilo: KD Drugi zvoki,

Oblikovanje: Katarina Goltez

Na naslovnici: Tomaž Gajšt,

Ravne na Koroškem

Lektorirala: Mateja Celin

trobentač, član Big Banda RTV Slovenija

Idejna zasnova: Robi Jamnik

Promocija: Sabina Dečman

Avtorica fotografije: Nika Hölcl Praper

Vsebinska zasnova: Nina Novak/Jazzetna

Uporabljena tipografija: črkovna družina FF

Glavna in odgovorna urednica: Nina Novak

Tiskano v Sloveniji, Tiskarna Januš,

Tisa in FF Tisa Sans, avtorja Mitje Miklavčiča

Avtorica prispevkov: Nina Novak

Šentvid pri Ljubljani

© Vse pravice pridržane.

Urednica fotografije: Nika Hölcl Praper

2000 izvodov

ISSN 2591-0426

uvodnik

naj orkester zaigra

5

Naj orkester zaigra Nina Novak, urednica

Z letošnjo, že tretjo tematsko, sicer pa že peto številko Jazzopisa, znova izpostavljamo pomen jazzovske glasbe, ki v primerljivo velikih evropskih državah nima izključno sebi posvečenega glasila. Bogat program Festivala slovenskega jazza in abonmajskega cikla Jazz Ravne, pa tudi zelo dobra obiskanost koncertov dokazujeta, da centralizacija kulture v prestolnici ni nujno pravilo. Tudi manjša mesta, kakršno je Ravne na Koroškem, kjer že dobro desetletje potekajo kakovostni, raznoliki in vzgojno-izobraževalni glasbeno-umetniški programi, lahko postanejo središče jazzovske glasbe, ki je ne le sprejeta, temveč – še pomembneje – razumljena. Navsezadnje je slovenski jazz tudi vzniknil na tako imenovanem obrobju, ko je leta 1922 Tržačan Miljutin Negode ustanovil prvo zasedbo, s katero je, med drugim, preigraval tudi jazz.

Naslednji pomembnejši mejnik v zgodovini slovenskega jazza predstavlja leto 1945, ko je bil ustanovljen Plesni orkester Radia Ljubljana, predhodnik današnjega Big Banda RTV Slovenija. Za to gre največ zaslug pripisati Bojanu Adamiču, medtem ko je glasbo omenjenega orkestra v svet ponesel Jože Privšek, ki je vodenje prevzel leta 1961. Orkester deluje neprekinjeno vse od ustanovitve, čeprav swing, ki ga tesno povezujemo prav z big band zasedbami, nima več enake veljave kot nekoč. Kljub temu v Sloveniji zadnje desetletje, morda več, beležimo razmah ljubiteljskih big bandov, zato smo se odločili letošnjo številko v celoti posvetiti prav njim, kar sovpada s predstavitvijo lani posnetega dokumentarnega filma Jumbo Big Band,

ko so se ljubljanski, zagrebški in beograjski orkester po skoraj treh desetletjih ponovno znašli na istem odru. Na naslednjih straneh tako lahko prebirate o Celjskem Plesnem Orkestru Žabe, Big Bandu GveriLLaz, Big Bandu Krško, Big Bandu RTV Slovenija, Jazz Punt Big Bandu in New Times Big Bandu Šmihel.

Ker pa orkester dobro zveni le pod srčno, a strogo dirigentsko palico, smo o vodenju tako številne zasedbe povprašali Lojzeta Krajnčana in Gordano Buh Žgajner ter njun pogled dopolnili z razmišljanjem Nine Strnad in Blaža Vrbiča, dveh vokalistov, povezanih z orkestri.

Tudi drugi sodelujoči so tako ali drugače povezani z orkestrsko glasbo, ki je zvočno bogata. Magična. Navsezadnje z njeno pomočjo najlažje doživimo mogočnost zvoka, ki nas, če mu le znamo prisluhniti in se mu prepustiti, notranje spremeni. Orkestri imajo v našem okolju dolgo tradicijo in prav v Sloveniji poteka največji festival big bandov v Srednji Evropi, MareziJazz, zato je prav, da tovrstno glasbo ohranjamo živo. Predstavlja korenine vsem umetniškim izrazom, s katerimi se kot glasbeniki ali poslušalci srečujemo dandanes in tudi tistim, s katerim se bomo srečevali čez sto ali tisoč let. Je del naše zgodovine in zato tudi prihodnosti. ▪

Foto: Jan Prpič

N O VA S E R I J A

RECORDING CUSTOM R A Z V I TA S P O M O C J O L E G E N D E B O B N A N J A S T E VA G A D D A

ZG O D B A S E N A D A L J U J E .

VSE, KAR STE PRICAKOVALI OD NAJPOGOSTEJE POSNETEGA BOBNARSKEGA KOMPLETA V ZGODOVINI: VISOKONATEZNI NAPENJALCI |

BOBNI IZ 100% BREZE

|

NOVI BARVNI ODTENKI

|

NOVI JEKLENI, ALUMINIJASTI, MEDENINASTI IN

LESENI MALI BOBNI IN ŠE VELIKO VEC …

EUROPE.YAMAHA.COM

#YAMAHADRUMS

dirigentska palica

7

Lojze Krajnčan

lojze krajnčan

»Najbolj zanimiva mi je ustvarjalnost ob rojevanju nove glasbe.«

Foto: Urška Lukovnjak

dirigent Big Banda RTV Slovenija

Za teboj je zavidljivo število koncertov, zato najbrž lahko pojasniš, kakšen je proces dirigentovega dela od izbora skladbe do njene izvedbe.

To se razlikuje od orkestra do orkestra. Mi pri Big Bandu RTV Slovenija imamo veliko naročil televizije in radijskih programov, vendar smo najbolj veseli, ko lahko program predlagamo sami. Dirigent big banda ima malce drugačno vlogo od dirigenta simfoničnega orkestra, saj je obenem tudi aranžer. Big band je bolj vpet v sodobno in aktualno glasbo. V simfoničnih orkestrih povečini izvajajo železni repertoar in mu občasno dodajo nove skladbe.

Mi pa večinoma izvajamo glasbo sodobnih skladateljev, čeprav igramo tudi klasičen jazzovski repertoar. Najbolj zanimiva mi je ustvarjalnost ob rojevanju nove glasbe.

Big Band RTV Slovenija ima več dirigentov.

Kako si razdelite programe?

Nastavljena sva dva dirigenta, jaz in Tadej Tomšič, vendar občasno dirigentsko mesto prevzame tudi kdo drug, bodisi član orkestra ali gostujoči dirigent. Sicer je moje delo sestavljeno tako, da polovico časa dirigiram in polovico pišem aranžmaje. Tako na začetku sezone predlagam projekte, nakar jih umetniški svet potrdi. Včasih za kakšen program porabim tudi četrt leta. Denimo projekt z Ano Bezjak, za katerega sem napisal nove priredbe skladb legendarnega Theloniousa Monka, je trajal dobro uro, kar pomeni, da gre za program, ki je po trajanju tako rekoč identičen klasični simfoniji. Zanj sem porabil vsaj tri mesece. Tudi za koncert avtorske glasbe s Kristijanom Krajnčanom sem za priredbe za big band potreboval tri, štiri mesece. Kljub temu, da so člani orkestra odlični pri branju not in so novo glasbo navajeni brati kot dnevni časopis, bi za avtorske projekte v resnici potrebovali še več časa, ker nova glasba zahteva poglobljen študij.

dirigentska palica

lojze krajnčan

8

Idealno bi bilo, če bi imeli z vsakim projektom turnejo, ki bi ji sledilo snemanje. Sam se trudim za čim več slovenskih avtorskih projektov, čeprav imamo kot hišni orkester veliko obveznosti tudi do radijskih in televizijskih programov.

Omenil si, da so ti nadvse ljubi projekti s slovenskimi avtorji. Je Big Band RTV Slovenija nekakšna odskočna deska mladim?

Gre za uveljavljen orkester, ki neprekinjeno deluje že od leta 1945. V njem so se zamenjale generacije odličnih glasbenikov in danes so skoraj vsi njegovi člani diplomirani jazzovski glasbeniki. Včasih je bilo drugače, ker tovrstnih šol niti ni bilo. Z nami sodeluje veliko mladih jazzovskih glasbenikov, ki skozi muziciranje z Big Bandom RTV Slovenija pridobijo dragocene izkušnje. Danes veliko glasbenikov študira v tujini in prav ti k nam prinašajo nove ideje ter ustvarjalno energijo.

Zamisel, da projekte izvedemo z izjemnimi slovenskimi jazzovskimi glasbeniki mi je zelo pri srcu in koncerti z njimi so za nas nadvse dragoceni. Menim, da bi vsi big bandi, tudi ljubiteljski, morali v svoj program kar največ vključevati slovenske instrumentaliste, soliste, pevke, pevce in avtorje glasbe. Zdi se mi pomembno podpreti naše izvajalce in soliste, slovensko glasbo. Če je ne bomo mi, je ne bo nihče.

Poleg tega, da dirigent izbira program in ga aranžira, je pogosto tudi v vlogi avtorja. Je to prepletanje vlog prednost ali slabost? Verjetno zna biti prehajanje med njimi kdaj tudi nehvaležna naloga.

Dirigentova naloga je najprej naučiti orkester pravilnega izvajanja, mu dati pravi tempo, ga navdušiti in izbrati soliste. Skladbe svetovno priznanih avtorjev in aranžerjev je lažje izvajati, ker lahko poslušaš posnetke na nosilcih zvoka ali na spletu, vendar je precej večji izziv do dobre izvedbe pripeljati orkester z lastno avtorsko glasbo. Ko pišem, imam v mislih točno določenega glasbenika. Po vseh teh letih skupnega muziciranja člane orkestra res dobro poznam, zato lahko vsakemu pišem, kot rečemo, glasbo, pisano na kožo. Tudi skozi zgodovino ni bilo dosti drugače. Že stari mojstri, kakršen je Duke Ellington, so pisali za točno določeno zasedbo in soliste. Pisati glasbo na takšen način je izziv, s katerim spodbudiš glasbenike, da dajo od sebe ves svoj talent in temperament. Menim, da je vloga dirigenta prav ta: navdušiti orkester, da uživa v muziciranju, saj posledično tudi občinstvo uživa v poslušanju.

Dirigent sicer naj ne bi posegal v zapisano, a vsak stremi k temu, da bi se njegova interpretacija razlikovala od ostalih. Koliko je torej svobode?

Svobode je kar precej, čeprav klasikov, kot je Count Basie, ne popravljamo. A na splošno je ogromno popravljanja not, saj imamo vedno nove aranžmaje, v katerih se pojavljajo napake, ki jih mora dirigent slišati in tudi popraviti.

Mi smo najbrž v prednosti, saj smo edini profesionalni big band pri nas, ki ima vaje vsak dan, pa tudi lasten studio, v katerem lahko snemamo. Ne bojimo se narediti česa novega, nekonvencionalnega. Treba je biti pogumen.

»Sam se trudim za čim več slovenskih avtorskih projektov, čeprav imamo kot hišni orkester veliko obveznosti tudi do radijskih in televizijskih programov.« Kakšni so predpogoji za to, da postaneš dirigent?

Prvi pogoj je, da igraš kakšen instrument, ker se tako lažje postaviš v vlogo tistih, ki jim dirigiraš. Nujno je tudi, da si aranžer in skladatelj. Prav tako, da imaš kot glasbenik avtoriteto, saj je ta še kako potrebna pri vodenju orkestra. Pri big bandu hierarhija glasbenikov na prvi pogled morda ni tako jasno začrtana, vendar je prisotno medsebojno spoštovanje glede na to, kaj je kdo v glasbi dosegel. Imamo tudi vodje sekcij, torej prvo trobento, prvi alt saksofon in prvo pozavno, prav tako soliste improvizatorje, ki pa običajno niso na prvih pozicijah sekcij. Igranje na trobila in pihala, še posebno v big bandu, terja izjemen napor, saj gre za igranje glasnih odsekov v visokih legah, kjer je potrebno dati veliko od sebe tako v fizičnem kot psihičnem smislu. Zato so solisti običajno pozicionirani na nižjih glasovih posameznih sekcij, da prihranijo energijo za solistične dele. Pri big bandu se namreč izmenjavajo skupni, orkestralni deli, in solistični vložki, ki pa so zelo izraziti.

Prav improvizacija je tista, ki big bande razlikuje od opernih ali simfoničnih orkestrov.

V simfoničnem orkestru ne poznajo prakse improviziranja, ker gre za drugo, klasično glasbeno izobrazbo, pri čemer se osredotočajo na popolnost izvedbe in umetniški poudarek. Big band ima za razliko od simfoničnega orkestra soliste improvizatorje, ki se izražajo ne samo skozi napisane note, temveč tako, da melodijo ustvarjajo sami in to sproti. Ne gre za nič novega, nekoč je bilo to prisotno tudi v klasični glasbi. Že Ludwig van Beethowen

dirigentska palica

»To je težko reči, kajti danes kot samouk, če nisi genij, nimaš prav nobenih možnosti. Rekel bi, da je treba najti neko vmesno pot, kar pa ni enostavno. Da bi bil svoboden v glasbi, moraš obvladati obrt.« Mora biti dober dirigent najprej dober instrumentalist?

Mislim, da ja. Skozi učenje instrumenta se vsak glasbenik nauči nešteto stvari o glasbi, hkrati pa tudi kot človek pridobiva disciplino, vztrajnost, fokus, potrpljenje in še marsikaj. Dirigentu pride zelo prav poznavanje instrumentov in način igranja na vsak posamezen instrument, saj lahko le na ta način izrabi vse možnosti in iz orkestra izvabi največ. Idealni dirigent bi igral vse instrumente, ki so del big banda.

Je pa res, da večina dirigentov s tem, ko prevzame vlogo vodje orkestra, instrument postavi ob stran.

Tudi sam sem na začetku igral pozavno, pisal priredbe in dirigiral, vendar mi je enostavno zmanjkalo časa zanjo. Igranje instrumenta je kot vrhunski šport. To lahko počneš na visoki ravni le, če vzdržuješ vrhunsko formo. Če to počneš samo občasno, veščine usahnejo.

Pri meni je že bilo tako. Zelo rad sem igral pozavno, a sem preveč pisal in dirigiral, nakar naenkrat ni šlo več. Proces je sicer trajal kar nekaj let, vendar nekega dne navkljub poskusom ni šlo, tako da zdaj ne igram več, česar mi je žal, vendar me pozavna sploh ne uboga.

Zato vedno pravim, da je bila ljubosumna, ker se nisem dovolj ukvarjal z njo, pa me je dala na čevelj.

Kaj pa je osnovno poslanstvo dirigenta, katere so po tvojem odlike dobrega dirigenta?

Osnovno poslanstvo vidim predvsem v tem, da dirigent vse obrne in organizira na način, s katerim pripravi glasbenike k uživanju v muziciranju. Da pripravi aranžmaje in izbere takšno glasbo, ki jim je v veselje, saj je s tem zagotovljen tudi uspeh pri občinstvu. Kadar ljudje vidijo, da glasbeniki uživajo v izvajanju, se te energije nalezejo.

Torej, dober dirigent popelje orkester, ga dvigne in mu je glasba ne glede na žanr na prvem mestu. Nedavno sem gledal dokumentarni film o delu Quincyja Jonesa … zelo zanimivo je, koliko različne glasbe je napisal in s kako raznolikimi glasbeniki je sodeloval. Sprva z Louisom Armstrongom, pa z Milesom Davisom, kasneje z Michaelom Jacksonom in drugimi pop zvezdniki. Vendar pri njem, ne glede na to, kaj je delal, vse zveni perfektno.

Inovativno. Kajti v tem, kar počne, je samo glasba. Nujno se mi zdi v vsakem žanru najti nekaj več.

Vendar moraš za to glasbo resnično čutiti. Morda je večina glasbenikov vendar ne čuti tako globoko.

Različni razlogi za to so, včasih je kriva tudi šola. Ko vadiš, analiziraš, vzdržuješ kondicijo in rutino vsak dan, lahko v nekem trenutku pozabiš, kaj je sploh bistvo glasbe. Tudi mi, ki si z glasbo služimo svoj vsakdanji kruh, se znajdemo na preizkušnji, kako vsak dan ohranjati iskren odnos do nje in iskreno veselje do muziciranja. Je že res, da se ti s tem, ko z leti spoznavaš glasbo in njeno globino, odpirajo vedno novi svetovi, vendar vsak dan ostati glasbeno motiviran v glasbenem studiu zahteva predanost in posebno življenjsko filozofijo. Mislim, da sta ključna veselje do ustvarjalnosti in pravo timsko vzdušje.

Nekateri zagovarjajo stališče, da se glasbe, še predvsem jazza, sploh ne bi smeli učiti na univerzah.

To je težko reči, kajti danes kot samouk, če nisi genij, nimaš prav nobenih možnosti. Rekel bi, da je treba najti neko vmesno pot, kar pa ni enostavno. Da bi bil svoboden v glasbi, moraš obvladati obrt. Če ti tehnična plat instrumenta predstavlja težave, preveč energije porabiš za premagovanje osnovnih ovir. Ustvarjati glasbo lahko zares začneš šele takrat, ko presežeš tehnične, teoretične ali kakršnekoli druge prepreke. Pravi užitek v glasbi nastopi, ko na svojem instrumentu ali ob pisanju glasbe postaneš mojster in lahko daš krila svoji domišljiji.

Je dirigentova interpretacija njegov podpis?

Zagotovo, čeprav bi zase težko rekel, da me ljudje kot dirigenta prepoznajo na posnetku. Prej kot aranžerja.

Vloga dirigenta je po mojem mnenju precej široka, saj obsega pedagoško delo, skladanje, tudi retoriko, organizacijo in sposobnost motiviranja, celo nekaj psihologije pride marsikdaj prav. Sam se trudim po svojih najboljših močeh in po petindvajsetih letih dirigiranja Big Bandu RTV Slovenija še vedno z veseljem začnem vajo ob ponedeljkih zjutraj. ▪

9 lojze krajnčan

je služil svoj kruh tudi tako, da mu je nekdo iz občinstva dal glasbeno temo, na katero je improviziral. Klasični glasbeniki so v osnovi v enaki meri nagnjeni k improvizaciji, vendar je šolski sistem danes naravnan v smer, ki pri njih tega ne razvija, kar je škoda.

izza mikrofona

nina strnad

10

»Vendar je moj začetek zame idealen prav zato, ker me je počasi vpeljal v ta svet glasbe in sem izkušnje pridobivala postopoma. Tega ne bi zamenjala za nič na svetu.«

Nina Strnad

Foto: Jan Prpič

vokalistka Načeloma velja, da je dober glasbenik tisti, ki se zna prilagoditi trenutku in spremljati pevko ali pevca v vseh tonalitetah. Mar ni v primeru sodelovanja z big bandom, ki vključuje veliko število glasbenikov, ravno nasprotno in se mora bolj prilagajati vokalist? Če gre za tvoj projekt, za katerega je nekdo napisal aranžmaje, je prilagajanja malo. Drugače je, če greš tako kot jaz raje v arhiv in izvajaš nekaj, kar je že napisano. Spekter vokala mora biti dovolj velik, zveneč tako v spodnjih kot zgornjih registrih, da lahko odpoješ, kar in kot si želiš, saj se včasih zgodi, da ne najdeš primerne tonalitete za svoj glas. Takrat je treba biti iznajdljiv ter prirediti melodije ali pa pesem preprosto odpade z repertoarja. Na začetku kariere, ko še nimaš toliko znanja, so lahko problematični vstopi in ritmične variacije ter prosta vokalna improvizacija, ki jo je običajno mogoče dopolnjevati

z instrumentalnimi vložki. Pri vsem tem gre predvsem za izkušenost glasbenika. Če si se pripravljen učiti, si nabirati izkušnje in če je tvoje osnovno vodilo ljubezen do glasbe, ki jo rad ne le poslušaš, temveč tudi izvajaš, vse našteto ne predstavlja težav.

Kdaj meniš, da je vokalist zrel za sodelovanje z big bandom, kar je običajno želja vsakega v jazzovsko glasbo usmerjenega pevca?

To je težko reči, kajti nekateri vokalisti so zelo hitro zreli in imajo že po naravi zvok, primeren orkestru. Vsaka barva namreč ni optimalna. Vokal mora biti dovolj prodoren, da pride v ospredje. Za pevca je dobro, če ne gre za njegovo prvo odrsko izkušnjo, saj je ta lahko preveč naporna. Big band je velika zasedba in temu primerna je masa zvoka, ki jo ustvari. Vokalist pa je tam kljub vsemu sam, zato je dobro imeti nekaj podlage, da vsaj približno

izza mikrofona

Tvoje delo je vezano predvsem na Big Band DOM, s katerim si pred leti posnela prvenec Moj Piran, in v zadnjih letih na Big Band RTV Slovenija, vendar deluješ tudi v manjših sestavih.

Kje vidiš prednosti in kje pomanjkljivosti večjih oziroma manjših zasedb ter v čem se razlikuje delo z obema orkestroma, saj je eden amaterske in drugi profesionalne narave?

Z Big Bandom DOM sem začela nastopati leta 2008 in sem zares srečna ter hvaležna Bracu Doblekarju za povabilo, kajti izkušenj, ki sem jih dobila z njimi, je bil verjetno deležen le redkokateri pevec. V tistem obdobju sem bila za to tudi primerno stara, pravzaprav smo bili vsi približno enakih let, v zgodnjih dvajsetih. Mladi, nadobudni glasbeniki, nekateri tudi ljubiteljski glasbeniki, ki smo se srečevali pod Bracovo taktirko in si želeli igrati. Eni bolj, drugi manj, a smo vsi stremeli k istemu cilju. Šlo je za amaterski big band, ki je kljub svoji ljubiteljski naravi dosegel ogromno. Zavedati se je treba, da je zasedba nastala na dokaj majhnem območju Dobrepolja, Vidma in Grosuplja. Da je bilo toliko glasbenikov tam pripravljenih hoditi na vaje in izvajati jazz, je bilo zares izjemno. Dobila sem ogromno izkušenj. Imela pa sem srečo, da me je leto za mojim prvim nastopom z Big Bandom DOM k sodelovanju povabil tudi Big Band RTV Slovenija. Takrat sem pela na koncertu Ženske v jazzu in dobila vpogled v to, kako poteka delovanje na različnih ravneh, torej z Big Bandom RTV Slovenija kot profesionalnim in Big Bandom DOM kot amaterskim orkestrom. Seveda, pozna se, koliko je zasedba vešča svojega dela. Big Band RTV Slovenija deluje že vrsto let in je sestavljen iz poklicnih, šolanih, diplomiranih

glasbenikov, ki svoj instrument obvladujejo. Vendar je moj začetek zame idealen prav zato, ker me je počasi vpeljal v ta svet glasbe in sem izkušnje pridobivala postopoma. Tega ne bi zamenjala za nič na svetu. Kar se drugih zasedb tiče pa je spet odvisno, kako se stvari lotiš. Če govoriva o duetu vokala in klavirja, ta omogoča več prostora, lahko se bolj razpoješ in si tudi intimnejši, vendar se hitro pojavi težava, ker nimaš ritmične sekcije ter lahko zato prevlada enoličnost. Rada dodam vsaj še enega solista, saj se razbije stalnost. Solist doda nove dimenzije in glasba zveni boljše. A po drugi strani si z večjo zasedbo hitro preglasen. Big band je obsežen in ne gre v majhen prostor. V osnovi je ustvarjen za plesne zabave in v resnici je, ker ni bilo ojačevalcev, moral nekako zapolniti prostor, ki naj bi ga dosegel. To so naredili tako, da so pomnožili instrumente in posledično je bila glasba seveda glasnejša, kar je v majhnem prostoru neizvedljivo. V manjši zasedbi si, kar se samega petja tiče, lahko intimen, pripoveden, več prostora imaš za interpretacijo. Pri večji so skladbe aranžirane in v ospredje pridejo druge stvari, interpretacija pa je postavljena drugače, morda z malo manj svobode. Vsekakor mi je oboje v užitek in izziv.

»Big band je obsežen in ne gre v majhen prostor.

V osnovi je ustvarjen za plesne zabave in v resnici je, ker ni bilo ojačevalcev, moral nekako zapolniti prostor, ki naj bi ga dosegel.« Na kaj se najmočneje opiraš pri izvajanju?

Zadnje čase se mi zdi, da se osredotočam predvsem na to, da mi je glasba, ki jo izvajam, všeč. Na začetku kariere poješ, kar pač moraš peti. To je v redu in celo dobrodošlo, saj se na ta način naučiš veliko novih skladb, predvsem takšnih, ki jih sicer ne bi spoznal. A ko si dlje časa v tem, postaneš nekoliko izbirčen. Čeprav to ne pomeni, da je vse, kar izvajaš, fantastično, je pa gotovo tega več in lažje kakšno pesem odkloniš oziroma jo zamenjaš z drugo. To lahko narediš predvsem zato, ker poznaš dovolj glasbe.

Sprva imaš nek nabor pesmi, ki so ti znane, vendar ta ni nujno primeren vsaki situaciji, v kateri se znajdeš. Po več letih ali celo desetletjih, po toliko in toliko aranžmajih, preprosto bolje veš, kje se dobro počutiš in kje so tvoje prednosti. Zato tudi lažje izbiraš.

11 nina strnad

ve, kako naj bi glasba zvenela ter kakšna je vloga pevca in kaj se od njega sploh pričakuje. Če že v osnovi ni prepričan, da bo dobro izpadlo, potem je možnost uspeha precej manjša. Mora biti samozavesten, drugače ga big band preprosto povozi. Gre za določene zakonitosti, ki jih je nujno osvojiti pred sodelovanjem z orkestrom in razumeti, kaj se dogaja. Prav tako izkušnje s koncertov in vaj z različnimi zasedbami, z glasbo v živo, ki je precej drugačna od tiste s posnetka. Živa glasba ima veliko več dejavnikov, ki vplivajo na dolžino, občutek, sporočilo in seveda končni izdelek. Vse jih moraš znati zaznati in sprejeti ter upoštevati, da se lahko v danem trenutku spremenijo, ker ni vedno natanko tako, kot si predstavljaš. Je pa olajševalna okoliščina pri big bandu ta, da so aranžmaji vedno isti. Kar se spreminja, je dolžina cele pesmi zaradi tempa, medtem ko so njeni deli enaki, sploh pri swingu.

izza mikrofona

nina strnad

12

V začetnem, swingovskem, jazzovskem obdobju so bili orkestri pojem. Imeli so točno določenega dirigenta, enako je bilo z vokalisti in instrumentalisti. Navsezadnje so prav iz orkestrov izšli številni izjemni solisti, ki so se pozneje podali v samostojne kariere.

Danes je precej drugače, saj vse temelji na gostovanjih in preteklih sodelovanjih.

Kje vidiš vzroke za te spremembe?

Predvsem v tem, da je šel čas naprej. Ti orkestri so bili nekoč zelo popularni, ker ni bilo drugih načinov, s katerimi bi glasbo prinesli v večji prostor. Ni bilo radijskih sprejemnikov, predvajalnikov glasbe, ojačevalcev.

Halo Tivoli si moral nekako napolniti z zvokom in če si to želel, si moral operirati z zvočno maso, kar pomeni veliko število teh, ki so glasbo izvajali. To ne velja le za plesne, temveč tudi simfonične orkestre. Takrat je bila potreba po tem velika, ker so veliko igrali in ker so muzicirali veliko pogosteje kot danes, je bilo to delo, ne pa le ljubiteljska dejavnost. Zato je imel vsak orkester svoj zven. Orkester Counta Basieja svoj, Dukea Ellingtona svoj. Skladbe so sami tudi pisali. Imeli so dovolj časa za ustvarjanje in obenem možnost izvajanja. Vse to je pripomoglo k popularnosti te glasbe v določenem obdobju, ker pa so veliko igrali, so tudi solisti lahko izstopali, saj so imeli dovolj izkušenj. Danes je tega precej manj, sploh v Sloveniji, kjer je trg zelo majhen. Posledično seveda dobiš manj izkušenj in si srečen, da kot jazzovski glasbenik, jazzovski pevec ali jazzovski kdorkoli sploh, to glasbo lahko izvajaš, ji daješ življenje, da lahko živi naprej v tem prostoru in to kljub temu, da ta čas ni popularna. Menim, da je to tisto, kar je spremenilo potek zgodovine. Takrat ni bilo tehnologije, ki nas vodi v smer, ko tako veliki sestavi niso več popularni. Vprašanje pa je, če jih ne potrebujemo več. Kajti gre za zasedbe, ki držijo neko kakovost, raven, ki jo elektronska glasba le težko. Gre za resnost, angažiranost, virtuoznost, teh pa elektronska glasba ne zahteva, vsaj ne v smislu znanja in obvladovanja instrumentov. Samo zato, ker jazzovska glasba in big bandi danes niso popularni, pravzaprav ne moremo reči, da so odveč. Srečni smo lahko, da jih imamo, vendar ne moremo večno živeti v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja. In tudi verjamem, da niti takrat ni bilo vse idealno. Ko se oziraš nazaj, je lahko govoriti, kako lepo je bilo, vendar sem prepričana, da niti v tistem obdobju ni bilo vse tako krasno, celo v glasbi ne.

Kako bi hierarhično ovrednotila muzikalnost solistov in orkestra kot celote, dirigentsko superiornost ter repertoar?

Pravzaprav je to zelo težko razdeliti, ker gre za tri dokaj velika področja z močnim vplivom. Če imaš slab repertoar, a dobrega dirigenta in dobre glasbenike, glasba ne bo zvenela optimalno. Pa morda je to še najboljša kombinacija, saj iz slabega repertoarja lahko narediš vsaj nekaj. Slabi glasbeniki, dober dirigent in dober repertoar … dirigent mora biti zares odličen in tudi repertoar nadvse dober ali vsaj pametno izbran, da vse skupaj nekako zazveni. Če je slab dirigent, dober repertoar in dobri glasbeniki, je spet težko. Številni menijo, da je v jazzu dirigent nepomemben, vendar ta veliko naredi.

Spreminja energijo big banda, kar se odraža v glasbi.

Zato bi težko hierarhično ovrednotila te tri postavke, saj se mi zdijo kar enakovredne. Je pa odvisno, s čim jih povezuješ. Samostojno so si enake, a v povezavi več ne.

Najboljše je seveda, če vse stoji na svojem mestu.

Je delo big bandov, vsaj kar se vokalne glasbe tiče, pretežno vezano na poustvarjanje?

Mogoče v našem prostoru, sicer ne. Tu, vsaj za vokaliste, res ni najbolj značilno, da bi delali lastno glasbo, vendar instrumentalisti to počnejo. Mi, vokalisti, večinoma poustvarjamo, a to velja bolj ali manj le pri nas, ker je trg tako majhen, da se v resnici z orkestrom ne splača delati nove slovenske jazzovske glasbe. Drugače je s kakšno posamezno pesmijo, a da bi naredili cel projekt … res izjemoma. Instrumentalistom je v tem pogledu lažje, ker niso vezani na jezik in lahko nastopajo zunaj naših meja. Pri nas je pač ta posebnost, da če napišeš pesem v slovenščini, jo boš najverjetneje izvajal le tema dvema milijonoma ljudi, ki tu živijo in od katerih le odstotek posluša jazzovsko glasbo. Tako pridemo do res majhne številke, kar se ekonomsko le redko izplača, saj moraš za svoj čas in energijo nekako vendar nekaj iztržiti.

Kako vidiš razvoj big bandov v prihodnosti in kakšna je sploh njihova funkcija?

Menim, da je največje poslanstvo big bandov to, da ljudem omogočajo slišati jazzovsko glasbo in da ohranjajo izvajalsko kakovost, saj se ta glasba na radijskih postajah danes ne vrti ali se vrti zelo redko ter ob čudnih urah, če smo kruto realni. Tu ne gre za kritiko, takšen je pač ta čas.

Zato ljudje drugače kot prek televizije ali prek koncertov do te glasbe ne morejo priti. Big band je zasedba z močno energijo, ki ljudi pritegne. Njegov repertoar je zelo širok in zajema tako začetke, z izjemno preprostimi aranžmaji ter melodijami, kot bolj zahtevno glasbo. Verjamem, da je še vedno veliko ljudi, ki so s tem žanrom pripravljeni živeti naprej in ga poslušati. Gre za pomembno tradicijo, ki jo je treba ohranjati. ▪

jazz med ljudmi

»Jazz je bogastvo« »Kakovost življenja na Ravnah na Koroškem je na račun vseh dogodkov, ne nujno samo glasbenih, zares visoka,« pove Severino Čelik (1967, Ravne na Koroškem, strojni ključavničar), ki je odraščal v Cerknem, še enem jazzovskem središču Slovenije. Kot veliko mladih, je že zgodaj začutil željo po raziskovanju drugih krajev, dokler se ni ustalil na Ravnah, kjer se je zelo hitro povezal »s krogom ljudi, ki premore smisel za umetnost. Koncerti so običajno uraden dogodek. Nekam se pripelješ, vstopiš z vnaprej kupljeno vstopnico, sediš ali stojiš in se po koncertu vrneš domov. Na Ravnah pa je drugače, saj si ves čas v neposrednem stiku z izvajalci, zato je izkušnja osebna.« Toliko bolj, ker se v popoldanskem času ukvarja z okvirjanjem umetniških del in se je zato v dogajanje vključil tudi kot eden tistih, ki skrbijo za postavitev razstav.

A čeprav pogosto premišljuje, ali se sploh zavedamo, »kakšno srečo imamo, da marsikdaj lahko slišimo imena, ki jih bodo velike prestolnice gostile šele čez leta,« se ne zadovolji kar z vsem in zase meni, da je zahteven poslušalec.

Tako se mu je že zgodilo, da je sredi koncerta preprosto vstal in odšel domov. »Dobil sem občutek, da se glasbeniki na odru delajo norca. Moj čas pa ni na voljo ljudem, ki niso resni. Ne prav pogosto, a občasno žal vendar dobim občutek, da se izvajalci ne potrudijo, ker koncert pri nas dojemajo le kot vajo za Ljubljano. A se je pred občinstvom na Ravnah nemogoče pretvarjati, saj gre za vzgojeno publiko,« pove in doda, da se mu zdi »predvsem do samega sebe pošteno upati si priznati, da mi nekaj ni všeč, če ne zadovolji mojih pričakovanj. Dopuščam sicer možnost, da nisem razpoložen, a navsezadnje je energija tista, ki jo začutiš ali pač ne.« In prav zaradi energije mu koncerti pomenijo več od intimnega poslušanja v domačem okolju, čeprav se rad spominja obdobja, ko si je izmenjeval plošče s prijatelji in ga je Stingov album Bring on the Night začaral za kar leto dni.

Pa vendar, kot ugotavlja, časa za to danes večinoma več ni, prav tako ne za igranje kitare, ki mu je bila nekoč pri srcu kot vsakemu rockerju. »S pomočjo jazzovske glasbe sem spoznal, da je vsak instrument izjemen, vprašanje je le, kdo ga drži v rokah: dober, povprečen ali slab glasbenik.« Navdušujeta ga predvsem ritem in možnosti variiranja, a rad prisluhne tudi pevkam, med katerimi izpostavi Mio Žnidarič in Nino Strnad: »Obe premoreta svežino, ne glede na repertoar. Žar v interpretaciji je tisto, kar me lahko odpelje.« Severinu pa je jazz odkril še eno pomembno sporočilo: »Ko mislim, da nekaj vem, ugotovim, da ne vem prav ničesar.« Širina, ki jo v sebi skrivajo jazzovski glasbeniki, ga očara vedno znova. »Sprašujem se, kakšen človek moraš biti, da bi se razvil v vrhunskega jazzovskega instrumentalista,« razmišlja in ohranja prepričanje, da lahkotnost ter popolnost izhajata iz nešteto ur vloženega dela. Tudi zato meni, da izvajanje jazza zahteva višjo stopnjo zavedanja. Podobno je s poslušanjem. »Določeni ljudje so odprti in vlagajo v duševno hrano, drugi ne. Življenje naredi izbor. Z nekom se o nečem lahko pogovarjaš, z nekom drugim ne,« pove in še pristavi, da moraš »za jazz biti človek, ki ga glasbe ni strah čutiti.« ▪

severino čelik

13

Foto: Nika Hölcl Praper

Severino Čelik

| obiskovalec jazzovskih koncertov

jazzorkestri

big band krško

14

začetek delovanja: 1978

albumi: Crossroads (2009), Depeched (2012) in 40 (2018)

dirigenti: Drago Gradišek, Aleš Suša (od 1994)

projekt: izvajanje avtorskih kompozicij poklicnih članov orkestra

zasedba: klasična s podvojenimi instrumenti in pridruženimi poklicnimi glasbeniki ter vokalistko kot stalno članico

dosežek: album Depeched z glasbo skupine Depeche Mode, prirejeno za big band, s katero se je orkester predstavil na uradni strani kultne zasedbe in leta 2013 z dvema koncertoma nastopil na Montreux Jazz Festivalu

jazzorkestri

orkester iz Krškega

D

rago Gradišek je leta 1972 prišel v Krško za glasbenega animatorja v tovarni papirja Djuro Salaj. Sprva je deloval kot učitelj in dirigent godbe, leta 1978 pa je z željo po razširitvi repertoarja dal pobudo še za ustanovitev big banda.

Ker so v tistem času v Krškem gradili nuklearno elektrarno, je bilo v mestu veliko Američanov in nekega dne je eden od njih prišel do orkestra s prošnjo, da bi se mu pridružil. Ker niso bili prepričani, da premore dovolj znanja, je dirigent odvrnil, naj kar pride, pa bosta videla, kako in kaj. Zares je prišel na naslednjo vajo, in sicer s trobento, zavito v odejo, izkazalo pa se je, da gre za izjemnega glasbenika, ki je potem, ko se je vrnil v Ameriko, big bandu poslal orkestrske note v treh zvezkih in tako poskrbel za temeljni repertoar naslednjih desetih let.

Foto: arhiv zasedbe

poslanstvo: redno delo, ki vodi k nenehnemu napredku, oživljanje starega mestnega jedra Krškega s prirejanjem koncertnih dogodkov v lastnem prostoru, ustvarjanje avtorske glasbe, šolanje glasbenikov, vzgoja občinstva in predstavljanje kakovostne glasbe lokalnemu prebivalstvu

»Širimo se počasi, saj vse počnemo ljubiteljsko. Pomembno nam je izšolati čim več glasbenikov, ustvarjati lastno glasbo, organizirati dobre jazzovske koncerte in na ta način vzgajati občinstvo ter dvigovati raven poslušalstva. Želimo pokazati, da kakovostno glasbeno dogajanje ni le centralizirano in domena Ljubljane.«

15 big band krško

ljubiteljski

Big Band Krško

jazzorkestri

big band krško

16

Osnovo jazzu predstavlja swing, vse do danes najpopularnejša veja tega žanra, ki pa se zadnje čase od njega precej oddaljuje. Skladno s tem se spreminja tudi vloga big bandov.

V zlati dobi swinga je bilo vse omejeno na swing, medtem ko danes orkestri igrajo različne podzvrsti, od popa do alternativnega jazza.

Predvsem je dragoceno imeti ljudi, ki znajo pisati orkestrsko glasbo.

Pred leti so bili morda v Sloveniji trije, štirje, ki so pisali in aranžirali za big band, pa še to je bilo povezano z Big Bandom RTV Slovenija in posamezniki, ki so učili na srednji glasbeni šoli. Ustvarjanje se mi zdi bistveno, je eden od razlogov, da so se orkestri spremenili in poskrbeli za večjo pestrost. S tem dvigujejo raven, kot tudi z živo glasbo. Nadvse pomembno je ljudi ponovno navaditi na obiskovanje koncertov. Nekoč smo kupovali albume, medtem ko jih danes brezplačno prenesemo s spleta, zato je treba zbuditi zavedanje o tem, kako pomembno je podpreti živo sceno.

Pa vendar gre z današnjega stališča za tradicionalno vejo jazza. Bi morali orkestri ohranjati zgodovino živo ali iskati in razvijati nove poti?

Oboje, saj brez tradicije ni napredka, ki bi temeljil na kakovosti. Menim celo, da je vse, kar je resnično dobro, v tesni povezavi s tradicijo.

Ne moreš namreč igrati free jazza, če nisi povezan s temelji. Morda posamezni glasbeniki, usmerjeni v free jazz, to zanikajo in si zato posledično kdaj upajo več, saj so drugi zaradi spoštovanja do tradicije nekoliko bolj zadržani, vendar sem prepričan, da ima njihova glasba večjo težo od tiste, ki ne premore nobenega elementa tradicije.

Big bandi so ena najnaravnejših glasbenih oblik. Zakaj torej potrebujejo ozvočenje, če so pred njegovo iznajdbo odlično zveneli brez njega?

Srečanje orkestrov Skladbam iz ameriške pesmarice so se kmalu pridružile tiste iz arhiva Jožeta Privška. Aleš Suša, današnji dirigent, ki se je orkestru pridružil konec osemdesetih let prejšnjega stoletja, pove, da je big band v tistem času igral priložnostno, približno enkrat letno, kot popestritev godbenih dejavnosti. »Resneje smo začeli delati šele v začetku devetdesetih, tudi zahvaljujoč temu, da sem sam na srednji glasbeni šoli prišel v stik z drugimi glasbeniki, ki so mi priskrbeli nekaj dodatnega notnega gradiva. Od takrat večji poudarek dajemo orkestrskemu zvoku in leta 1994 smo celo organizirali prvi Festival big bandov v Sloveniji.« Zaradi festivala je bil v delovanje orkestra tesneje vpet, istega leta pa je prevzel tudi vodenje big banda, ki vse do danes ostaja v njegovih rokah, čeprav ga namerava čez tri leta opustiti in znova postati le navaden član. »Tri desetletja bodo povsem dovolj,« pravi saksofonist Suša, od nekdaj prevzet z orkestrskim zvokom.

»Gre za nekdanjo živilsko trgovino, ki ima dve veliki izložbi, kar nam omogoča občasno igranje na ulico.

Odpremo vsa okna in zaigramo ter na ta način oživljamo staro mestno jedro.« »Prvič sem resneje prišel v stik z big bandi v Akademskem plesnem orkestru, kot navdušen poslušalec te glasbe pa sem od nekdaj gojil posebno zanimanje zanjo.« Tudi zato je ob organizaciji prvega festivala orkestrov, ki je potekal prav v Krškem, nemalo časa posvetil raziskovanju. »Skušal sem dobiti večino takrat delujočih zasedb. Vsaka od njih se je predstavila s polurnim programom, kar smo v prihodnjih letih ponovili še dvakrat ali trikrat, vendar je bil projekt organizacijsko zelo zahteven, zato smo ga nazadnje opustili.« Doda, da je bil v tistem obdobju Big Band Krško sestavljen iz mladih glasbenikov, zato je bila energija zares dobra. »Preigravali smo funk in fusion, pa tudi druge zvrsti, saj se res trudim, da bi se učili vsega. Prav zato za vsak koncert pripravimo nekaj novega.« V zadnjem času stremijo predvsem k izvajanju avtorske glasbe, kar je mogoče tudi zaradi poklicnih glasbenikov, ki so skupaj z amaterskimi redni člani orkestra.

Depeched »Članov imamo več, kot jih potrebujemo na odru, med njimi Tadejo Molan, ki je kot pevka stalna članica orkestra, prav tako Lovro Ravbar, Rok Lopatič, Rok Štirn, Miha Koretič, Janez Gabrič ter Bojan Zupančič, vsi poklicni glasbeniki, ki jih običajno vključimo v večje koncerte,« pojasni Suša, ki je odraščal ob glasbi skupine Depeche Mode. Ker so bili nad njo navdušeni tudi številni drugi člani orkestra, so se na začetku tega desetletja odločili prirediti njihove skladbe. To je bil velik izziv, saj tega še nihče ni naredil v orkestrski maniri, a ker so njihovi aranžmaji že tako polni, pretiranih dodatkov niti niso potrebovali. »Z Big Bandom Krško smo od nekdaj iskali načine za napredek.

Naše veščine razvijamo postopoma; tako smo prispeli do sedanje ravni, ki pa jo spet poskušamo malce dvigniti,« pove Aleš Suša. Svojo vlogo vidi predvsem v vodenju in organizaciji, medtem ko za saksofon, s katerim se sicer vsak dan druži kot član Big Banda RTV Slovenija, v Big Bandu Krško poprime le izjemoma, pa še to le zato, da bi odigral kakšen solističen vložek.

jazzorkestri

Štiri desetletja delovanja Poleg pisanja avtorske glasbe za lanskoletni album 40, s katerim so člani proslavili štiri desetletja delovanja, Suša kot ključno označuje dogajanje v prostoru, ki so ga najeli v starem mestnem jedru Krškega. »Gre za nekdanjo živilsko trgovino, ki ima dve veliki izložbi, kar nam omogoča občasno igranje na ulico. Odpremo vsa okna in zaigramo ter na ta način oživljamo staro mestno jedro. Krško ima to nesrečo, da je mesto razdeljeno na dva dela in je vmes povsem zamrlo,« ugotavlja Suša ter pristavi, da sicer prostor sprejme ne le celotno zasedbo big banda, temveč tudi do sedemdeset obiskovalcev. V njem so celo posneli album in če se je vse začelo s Crossroads, projektom standardov, je Depeched prinesel lastne aranžmaje, 40 pa zaokrožil zgodbo z avtorskimi skladbami. Aleš Suša upa, da bodo v tej maniri nadaljevali.

»Tovarna papirja je imela veliko posluha za kulturo, zaposlila je celo človeka, ki je vodil godbo in kasneje glasbeno šolo, iz katere so izšli kar trije orkestri: pihalni, simfonični in big band. Vsem trem je bila tudi edini pokrovitelj. Danes si kaj takega težko predstavljamo.« »Širimo se počasi, saj vse počnemo ljubiteljsko. Pomembno nam je izšolati čim več glasbenikov, ustvarjati lastno glasbo, organizirati dobre jazzovske koncerte in na ta način vzgajati občinstvo ter dvigovati raven poslušalstva. Želimo pokazati, da kakovostno glasbeno dogajanje ni le centralizirano in domena Ljubljane,« pove Suša in razkrije, da orkester varčuje za nov klavir. »Želim si, da bi se koncerti v našem prostoru, pri čemer ne gre nujno za izključno koncerte jazzovske narave, odvijali več kot le enkrat mesečno, in nov klavir bi nam to omogočil.« Tudi sicer ima njihovo društvo v lasti večino večjih instrumentov, kadar pa si kateri od članov želi kupiti svojega, mu pomagajo s sofinanciranjem. Na ta način si lahko privošči instrument boljše kakovosti, kar orkester nedvomno poživi, kot ga prav tako oživlja cikel jazzovskih koncertov z gostujočimi solisti in zasedbami. V prvi abonmajski sezoni so tako gostili Matijo Dedića, Lovra Ravbarja in druge, s katerimi so izvedli del njihovega avtorskega repertoarja.

Vzgoja novih generacij In čeprav lahko Big Bandu Krško pogosto pripišemo inovativnost, je Suša prepričan, da gre za tradicijo. »Saj ne počnemo nič avantgardnega. Morda na trenutke, vendar večinoma ne in niti v prihodnjih letih ne pričakujemo nobenih

V določenih prostorih glasba najnaravneje zazveni brez ozvočenja in tudi sami v našem prostoru igramo brez njega, vendar je v večjih prostorih zaželeno imeti dobrega tonskega mojstra, saj lahko z ozvočenjem narediš ogromno škode. Na splošno ozvočenje ni nujno, razen kadar gre za repertoar, ki poudarja ritem sekcijo.

V Sloveniji ima skoraj vsaka vas svoj pihalni orkester, iz katerega običajno vznikne big band. So slednji opozicija prvim ali pa so prav godbe valilnice dobrih glasbenikov?

Godbe so valilnice dobrih glasbenikov, posebej pihalcev in trobilcev, ki jih v big bandu še kako potrebujemo.

A ker gre običajno za bolj ali manj isto zasedbo, zna prihajati do konfliktov, saj z ustanovitvijo big banda določeni člani manj redno hodijo na vaje godbe. Kadar se to po človeški plati uredi, lahko ustvarimo krasno sinergijo, lahko pa pride do zamer in potrebujemo čas, da zaceli rane ter vse vrne na stara pota. Menim, da mora biti, če želimo v okviru pihalnega orkestra ustanoviti big band, nekaj navdušencev nad jazzovsko glasbo in če je med njimi vsaj eden vztrajen, zadeva lahko uspe.

V čem vidiš prednosti in slabosti ljubiteljskih big bandov v primerjavi s poklicnimi?

Ljubiteljski orkester lahko doseže zelo visoko izvajalsko raven, ne more pa držati tempa, kakršnega ima profesionalni orkester, ki vsak teden menja repertoar. Obseg dela je precej manjši, a je v kombinaciji s poklicnimi glasbeniki mogoče doseči marsikaj. Solistov je v ljubiteljskem orkestru seveda manj, zato si morda kdaj kakšnega sposodiš, prav tako ni enak obseg produkcije, vendar to niso ovire. Moja želja je, da bi na koncertu prav vsak ljubiteljski glasbenik zaigral kakšno solistično točko in s tega vidika poskušam naše

17 big band krško

Natanko tako je bilo na Montreux Jazz Festivalu v Švici, kjer so se predstavili z glasbo skupine Depeche Mode, kar doživlja predvsem kot izlet orkestra in iztočnico za naprej. »Lahko se pohvalimo z res močno referenco, čeprav smo od takrat v tujini igrali le še v Budimpešti. Z big bandom je namreč težko prebiti mejo,« je realen dirigent. Omenjeni nastop jim je prinesel mednarodno prepoznavnost, vključno z odzivom Alana Wilderja, nekdanjega člana zasedbe, katere glasbo so izvajali. »Naše delo je pohvalil in v letu, ko je skupina prepustila administracijo uradne strani na facebooku nekaj navdušencem, smo bili med njimi tudi mi, tako da smo delili nekaj video posnetkov in na ta način okrepili promocijo svojega ustvarjanja.«

jazzorkestri

big band krško

18

člane stimulirati. Zamisli je veliko, a ker imamo vaje le enkrat tedensko, jih je dokaj težko uresničiti.

V Sloveniji je orkestrska tradicija bogata. Je glasbenikov morda celo več kot občinstva in ali ni delovanje vseh teh orkestrov torej namenjeno samemu sebi?

Večkrat se zgodi, da so koncerti slabo obiskani, a to ni povezano s tem ali gre za big band ali neko manjšo zasedbo. Vse, kar počnemo, je pomembno v smeri napredka in dvigovanja kakovosti izvajanja glasbe. Tudi zato sami organiziramo koncerte, na katerih naši člani poslušajo glasbo, ker brez poslušanja ni nič. Pri ljubiteljskih glasbenikih je to še toliko pomembneje, saj na ta način dobijo navdih in so spodbujeni k tistemu več, kar bi morda lahko dosegli na svojem instrumentu. Glasbena scena tako raste, tako izvajalska kot poslušalska.

drastičnih preskokov.« Kljub temu so se reševanja kadrovskih težav lotili nadvse praktično, saj so skupaj s selitvijo v nove prostore ustanovili glasbeno šolo. »Naše člane smo organizirali in postavili kot učitelje, ker težko pridemo do novih glasbenikov, saj tisti iz klasične glasbene šole sodelujejo v pihalnem ali simfoničnem orkestru.« Da bi se to dolgoročno spremenilo, vsem, ki jih glasba in jazz zanimata, omogočajo pouk, neodvisen od šolskega leta in tega ali gre za mlade ali nekoliko starejše glasbenike s predznanjem ali brez.

Na ta način, je prepričan Suša, pomembno prispevajo k vzgoji mesta, ki je bilo nekoč kulturno zelo ozaveščeno. »Tovarna papirja je imela veliko posluha za kulturo, zaposlila je celo človeka, ki je vodil godbo in kasneje glasbeno šolo, iz katere so izšli kar trije orkestri: pihalni, simfonični ter big band. Vsem trem je bila tudi edini pokrovitelj. Danes si kaj takega težko predstavljamo. S privatizacijo in prehodom v tržno gospodarstvo se je namreč vse spremenilo na slabše.« Vendar se zaradi vztrajnosti in volje ter veselja do dela njihova dejavnost kljub vsemu krepi. »Skrivnost uspeha se skriva v rednih vajah, ki ne smejo nikoli odpasti, saj če jih že samo enkrat ni, naslednjič vsi mislijo, da vaje ni in zadeva se hitro razpusti.

Potrebovali smo veliko časa, da smo odkrili to “modrost”, vendar se je vztrajnost obrestovala, saj imamo zdaj zares dobro udeležbo,« še pove Aleš Suša, ki želi v prihodnjih treh letih, svojih zadnjih letih vodenja, z Big Bandom Krško nanizati lepo število novih dosežkov. ▪

VABLJENI NA KONCERTE V STUDIO 44 September, četrtek 19.9.

GABRIČ-KAMPL-LEONARDI TRIO

Zasedba: Janez Gabrič –bobni, Tadej Kampl – bas, violina, Igor Leonardi - električna midi kitara.

Oktober, četrtek 17.10.

MIHA KORETIČ “UNWIRED”

2019

Zasedba: Miha Koretič - kitara, Rok Lopatič – klaviature, Miha Koren – bas, Janez Gabrič – bobni.

BOJAN ZUPANČIČ HAMMOND TRIO Zasedba: Bojan Zupančič - alt saksofon, Erik Marenče – hammond, Janez Gabrič – bobni.

December, četrtek 12.12.

BIG BAND KK in gost JURE PUKL December, petek 27.12.

ALEŠ SUŠA KVARTET

Zasedba: Aleš Suša – saksofoni, Miha Koretič – kitara, Jure Lopatič – bas, Jakob Avsenak – bobni.

AZZ

V STUDIU 44

oglas BB Krško

November, četrtek 14.11.

BIG BAND KRŠKO

Big band KK v letu 2019 vstopa v drugo sezono organiziranja glasbenega cikla JAZZ V STUDIU 44, ki ga preko projektnega razpisa v obdobju 2018-2021 sofinancira Ministrstvo za kulturo. JAZZ V STUDIU 44 je zaokroženo zasnovan cikel 7 jazz koncertov na letni ravni, ki se izvajajo v Studiu 44, na CKŽ 44 v Krškem, v starem mestnem jedru.

Studio 44 je v kratkem času zaživel kot prijeten klubski prostor, odprt vsem starostnim generacijam. Odlično muziciranje in sproščeno vzdušje je tisto, ki tako glasbenike kot tudi poslušalce združuje, bogati in plemeniti z nepozabnimi koncerti in pozitivno energijo. Big band KK s projektom Jazz v Studiu 44 utrjuje prepoznavnost mesta Krško kot mesta glasbe ter ga vse bolj umešča na domači in mednarodni 'zemljevid' jazz glasbe, ki se tukaj ustvarja in igra.

Pridružite se in bodite del koncertnega dogajanja tudi vi! Lepo vabljeni!

pogled na začetke

Braco J. Doblekar klarinetist, saksofonist, tolkalec, dirigent in pedagog

Foto: Klemen Ceglar

Odraščali ste v času, ko pridobivanje glasbene izobrazbe ni bilo ravno na dosegu roke, ste pa kot dejaven glasbenik kljub temu osvojili znanja, ki so vam kasneje še posebno koristila pri pedagoškem delu.

Začelo se je po naključju. Preprosto imel sem srečo. Doma sem iz Št. Jurija pri Grosuplju in igrati sem začel pri štirinajstih letih, ravno v času, ko so se pojavili Avseniki.

Njihova glasba je bila zelo popularna in kmalu so jo vsi ansambli igrali na veselicah. Tako sem tudi sam postal član zasedbe, ki je potrebovala klarinetista. Moji začetki torej segajo v narodnozabavno glasbo. Z jazzom pa sem se prvič srečal prek svojega učitelja. Bil je Slovenec, ki je s starši živel in odraščal v Franciji, kjer se je učil violine, klavirja in trobente. Ko se je po drugi svetovni vojni vrnil v domovino, je v naši vasi ustanovil godbo na pihala in tja povabil tudi mene. Poleg godbeništva in igranja v kvintetu nas je navduševal za jazz. Takoj po odsluženem vojaškem roku sem z narodnozabavnim ansamblom odšel v tujino, saj je bil to čas, ko so si ljudje ob polki in valčku od navdušenja pulili lase, kot ob glasbi skupine The Beatles. Po dobrem letu igranja sem prestopil v zabavno glasbo in v skupini Chorus sedel za bobne. Kasneje je iz tega nastal nov, mednarodni sestav The Generals.

Ko je svet obnorel Woodstock in ko smo zagledali Carlosa Santano, sem se tudi sam navdušil nad tolkali ter postal kongoist, kar je bilo v tistih časih nekaj novega. Začeli smo igrati modernejšo glasbo in koketirali z jazzom.

Menim, da se je v glasbenem smislu v sedemdesetih letih največ dogajalo. S skupino The Generals smo se vrnili

v Jugoslavijo na turnejo Adriatic Show, po razpadu skupine pa z Janezom Bončino ustanovili Srce, Jugoslovansko pop selekcijo in kasneje September. S slednjim smo imeli turneje po Kubi, Ameriki, Rusiji in Evropi, nakar smo nekaj časa ostali v Ljubljani in začel sem delati kot producent v studiu Akademik. Kasneje smo ustanovili zelo uspešno pop skupino Hazard, čeprav so mi nekateri zamerili, da sem šel v popularne vode, toda od nečesa je treba živeti in ker sem v tem času tudi bolje zaslužil, sem se jazzu lahko resneje posvetil. Vendar priznam, nisem nek strašen jazzist, saj nimam šole, ker je takrat pri nas niti ni bilo. Z Društvom slovenskih glasbenikov zabavne glasbe smo si dolgo prizadevali, da bi jazz poučevali v srednjih glasbenih šolah. Starejši glasbeniki so bili namreč znani po tem, da so vse držali zase, mladi pa so odhajali na šolanje v Gradec in nekateri še naprej, v Ameriko, najpogosteje na Berklee. Menda je danes tam vsega, le jazza bolj malo. Gre samo še za denar. Če imaš sredstva, te naučijo tudi igranja. Nekoč so se z glasbo ukvarjali tisti bolj talentirani, danes pa se da marsičesa naučiti samo s pridnostjo. Mladi so zdaj nedvomno boljši od nas, ker so bolj strokovno podkovani, saj smo se mi učili le s posnetkov. So vešči instrumentalisti, a morda nekaterim primanjkuje malo dušice. Potrebno je imeti oboje in številni premorejo tako eno kot drugo, zato navdušijo. Eden takšnih primerov je denimo Marko Črnčec in še kar nekaj zelo dobrih glasbenikov imamo.

Danes vas številni prej kot po glasbenem udejstvovanju prepoznajo kot pedagoga.

Dolga leta ste poučevali na glasbeni šoli,

19 braco j. doblekar

»Resnica je, da smo ljubili to glasbo. In ko ljubiš tako močno, premostiš vse ovire ter težave.«

pogled na začetke

braco j. doblekar

20

ob tem pa na noge postavili več big bandov.

Je vrnitev iz tujine prinesla novo poslanstvo?

Po vseh turnejah v tujini z različnimi zasedbami sem bil kar precej utrujen in sem začel razmišljati o drugih rečeh. Ko so odpirali oddelek za jazz na ljubljanskem konservatoriju, so bile težave s kadrom, saj so bili profesorji klasično izobraženi. Jazzistov je bilo premalo. Na srečo je v tistem času na graški jazzovski akademiji iz kontrabasa diplomiral Matevž Smerkol, tako da je potem on prevzel oddelek za jazz in zabavno glasbo. Težava pa je bila, kaj naj bi učenci sploh igrali na sprejemnih izpitih za jazzovski oddelek. Ker sem zaradi udeležbe na številnih seminarjih v tujini premogel ustrezno znanje, smo na Društvu slovenskih glasbenikov ustanovili nekakšno pripravnico, ki je trajala leto dni in na kateri so mladi spoznali osnove jazzovske improvizacije ter s pridobljenim znanjem potem lahko odšli na sprejemne izpite. Na to sem zelo ponosen, prav tako na seminarje, ki sem jih prirejal v devetdesetih. Leta 1996 pa sem dobil ponudbo za poučevanje klarineta in saksofona na Glasbeni šoli Grosuplje, kjer me je takratni ravnatelj Franc Korbar zelo kmalu pričel nagovarjati, da bi ustanovil še orkester. Bili smo ena prvih šol z big bandom, vendar so me mnogi spraševali, zakaj mlade mučim z jazzom, saj moraš zanj najprej zaključiti akademijo. A sem se ravno takrat udeležil seminarja pri Dušku Gojkoviću in ga povprašal, kdaj meni, da je najprimernejši čas za spoznavanje z jazzom. Jasno, odvrnil je, da čim prej.

Big Band Grosuplje uspešno deluje še danes, a ste se vi kmalu preusmerili v Big Band DOM. V tem delovanju sem bil nekakšen pionir, zato sem se soočal z različnimi težavami. Danes je drugače, ker ljudje poznajo različne žanre in je ogromno glasbenikov, ki si želijo izvajati tovrstno glasbo. Dobivali smo številna povabila in na tem področju orali ledino. V Grosuplju me je leta 2003 nasledil Igor Lunder, kasneje Klemen Kotar.

Ker pa sem klarinet in saksofon učil še v Dobrepolju, so me prosili, da bi big band ustanovil še tam, kar se je nazadnje tudi zgodilo. Mladi so redno hodili na vaje, me poslušali in bili zato zelo uspešni. Ko smo v svoje vrste dobili pevko Nino Strnad, nam je zares steklo, a vsaka stvar enkrat mine. Člani so doštudirali, dobili službe, nekateri so se poročili in tako smo leta 2017 zaključili s to zgodbo, čeprav ostajamo v prijateljskih stikih.

Vendar zdaj big band vodite v Stični. Želja po izzivih torej še ni ugasnila.

Z Big Bandom DOM smo se razšli tudi zato, ker sem zbolel in veliko časa preživel po bolnišnicah. A sem se

pozdravil. In nekega dne so me poklicali mladi glasbeniki iz Stične, če bi še tam ustanovil big band. To misel sem si že povsem izbil iz glave, zato sem rekel, naj me pokličejo znova, če si bom morda premislil. Pa sem si v resnici že isti trenutek in se še tisti večer odločil za sodelovanje. Spet je bilo treba začeti na začetku. Prijavilo se jih je precej, a jih je kar nekaj kmalu odpadlo. Najbrž so mislili, da bo lažje. Kljub vsemu delamo naprej. Upam si trditi, da se za jazz bolj zanimajo mladi in malo starejši, medtem ko srednjo generacijo zanima manj, saj je v tej zvrsti bolj malo zaslužka. Dejstvo je, da večina ljudi jazza ne potrebuje. Marsikdo mi je dejal, da je jazzovska glasba prezahtevna, saj je ob današnjem ritmu življenja glasba le nekaj, kar šumi v ozadju, da pa bi poslušal jazz, se moraš umiriti in si vzeti čas. Če se še malce ozreva v začetke vašega dela z orkestri: v tistem obdobju najbrž niti ni bilo lahko priti do aranžmajev, napisanih za big bande.

Danes se praktično vse dobi na spletu, medtem ko je bilo na začetku precej težko. Prve aranžmaje sem dobil od Franceta Kapusa, ki je nekoč vodil mladinski big band Ad Hoc. Napotil me je v skladišče in mi povedal, da je tam not, kolikor jih želim. Zares sem našel kup listov in kakšen teden sem brskal med njimi, da sem nabral ter izbral aranžmaje, s katerimi smo lahko z Big Bandom Grosuplje začeli muzicirati. Gre za repertoar, ki so ga igrali takoj po vojni pa tja do šestdesetih let – Glenn Miller in drugi klasiki. V Sloveniji je bil dixieland zelo priljubljen. Radi smo poslušali Louisa Armstronga, tudi zato, ker je nastopil v Ljubljani, medtem ko Miles Davis, John Coltrane, Charlie Parker in ostali beboperji niso bili sprejeti v enaki meri.

Big Band DOM je bil znan po zares visoki izvajalski ravni, morda ravno zato, ker je nastal iz srčne želje po muziciranju in ne kot del šolskih obveznosti.

Natanko tako. Resnica je, da smo ljubili to glasbo. In ko ljubiš tako močno, premostiš vse ovire ter težave. Problemi so bili. Več članov je igralo v godbi in big bandu, a so bile neprestano pripombe, da na vaje big banda hodijo, medtem ko jih h godbi ni. Bili smo zares dobra ekipa, veliko pa je prinesla tudi Nina Strnad. Takrat smo se pravzaprav imeli najboljše, saj smo igrali na zahtevnih odrih, tudi na televiziji. Posneli smo dve zgoščenki, eno instrumentalno Doin‘ Basie‘s Thing in eno z Nino z naslovom Moj Piran. Nina je nedvomno ena najbolj profesionalnih pevk, na vaje je vedno prišla pripravljena,

pogled na začetke

Morda se uspeh skriva v dejstvu, da je bilo takrat precej manj možnosti za izvajanje tovrstne glasbe, obenem pa so bili člani približno enako stari, zaradi česar so se čutili enakovredne.

Bili smo med prvimi, medtem ko je danes ogromno ponudbe. Nekatere današnje zasedbe se dobijo na vaji ali dveh, nakar že koncertirajo na odru. Da je zasedba uigrana in skupaj zadiha, potrebuje kar nekaj časa. Vendar, to je treba priznati, amaterski big band nikoli ne more zveneti tako kot poklicni. Določene težave je nemogoče premostiti. Zvok je takšen, kot je, saj če glasbe ne študiraš in ne preigraš določenega števila etud, nikoli ne razviješ lastnega zvoka. To se sliši, a smo navkljub temu, da smo bili amaterji, bili še kako živi.

Koliko profesionalnih glasbenikov je izšlo iz Big Banda DOM? V Celovcu sta glasbo doštudirala le pianist Gaber Drobnič in saksofonist Jaka Ahačevčič. Slednji namesto mene

Foto: Nika Hölcl Praper

poučuje v Glasbeni šoli Grosuplje. V Ameriki je doštudiral tudi bobnar Andrej Hočevar, vendar je bil naš član le kratek čas.

In kako bi z vsemi izkušnjami, ki jih imate, ocenili aktualno jazzovsko dogajanje pri nas?

Predvsem sem zelo vesel. Kar ne morem si zamisliti, kako bi se vse skupaj razvijalo, če ne bi naredili vsega, kar smo, saj je vsak korak pripomogel k temu, da smo vzgojili lepo število dobrih glasbenikov. V mislih imam seveda jazzovski oddelek na konservatoriju. To dejstvo se mi zdi nadvse spodbudno. Vendar je res, da je danes vse nekako zastarelo … Večkrat mi kdo reče, da se posvečam le klasičnemu jazzu, medtem ko imajo mladi danes radi druge reči. Veliko jih zna dobro igrati in tudi improvizirati, čeprav improvizacija v našem okolju nima ravno tradicije, a so se jo mladi skozi izobraževalne programe naučili. Je pa treba tudi poslušati, v sebi moraš imeti nešteto fraz, da bi lahko igral svoje. Danes vlada sodoben jazz, kar je razumljivo. Tako kot je moja generacija želela nekaj svojega, mladi danes iščejo svoje smeri. Kljub temu opažam, da se glasba nekako podira. Glasbeniki znajo vse več, a da bi naredili vtis … Imamo Igorja Lumperta, ki je doštudiral v Linzu in odšel v New York, Jureta Pukla in še mnoge druge saksofoniste. Ti zares znajo! A niso več tu. Upam, da se nekoč vrnejo in prenesejo svoje bogato znanje na mlajše. ▪

foto utrinek | jazzopis 2018

21 braco j. doblekar

jaz pa sem poskušal najti zanjo primeren repertoar.

Nastopili smo na domačih in tujih jazz festivalih. Ko je odšla na šolanje v Ameriko, je z nami sodelovala Ana Soklič, z njo smo bili celo na jazz festivalu v Benetkah.

Največ težav smo imeli z bobnarji, saj smo si jih morali sposojati. Sem pa vesel, da v Big Bandu Stična bobne igra moj sin, ki je star osem let in je že povsem enakopraven član zasedbe.

jazzorkestri

jazz punt big band

22

Jazz Punt Big Band

ljubiteljski orkester iz Tolmina

Z

ačetki Jazz Punt Big Banda segajo v leto 2005. Takrat sta Miha Vehar in Aljoša Križnič predlagala Matiji Mlakarju, da bi ustanovili svoj orkester, saj sta si želela igrati več swinga ter funka, kar jima sodelovanje v pihalnem orkestru ni omogočalo. Vsi trije so bili sicer dejavni v Big Bandu Nova v Novi Gorici in čeprav so sprva dvomili, da bodo v Tolminu našli dovolj glasbenikov, ki bi si želeli enakih izzivov, je bilo tistih, ki so iskali tovrstno izpolnitev, veliko več kot so sploh upali.

»Vsak orkester izvaja nekaj drugega in tako hitro pridem do zaključka, kaj bi bilo primerno za nas. Obenem slišim razlike, kaj pri katerem big bandu funkcionira bolje kot v našem, na čem moramo še delati. Povsem standardno: dobre lastnosti skušaš prevzeti, slabe odpraviti.«

začetek delovanja: 2005 dirigent: Matija Mlakar zasedba: klasična z vokalistko kot polnopravno članico orkestra album: A Tribute to The Beatles (2019)

jazzorkestri

jazz punt big band

23

Foto: Jože Požrl

projekta: International Jazz Day Preparty, tradicionalni koncert ob Mednarodnem dnevu jazza konec aprila, ki ga orkester izvede s člani gostujoče slovenske jazzovske zasedbe, in Miklavžev koncert, tradicionalni letni koncert, na katerem orkester predstavi nov program ter v goste povabi različne glasbenike (Nina Strnad, Ana Bezjak, Karin Zemljič, Boštjan Gombač in drugi)

dosežka: osvojeno prvo mesto na tekmovanju big bandov v Budimpešti na Madžarskem (2013) in osvojeno prvo mesto na 16. mednarodnem tekmovanju big bandov v Češki Kamenici (2015) poslanstvo: skupno, kompleksnejše muziciranje, izobraževanje članov, dvigovanje kulturne ravni domačega kraja in širše okolice, osebna izpolnitev ter zabava

jazzorkestri

jazz punt big band

24

Osnovo jazzu predstavlja swing, vse do danes najpopularnejša veja tega žanra, ki pa se zadnje čase od njega precej oddaljuje. Skladno s tem se spreminja tudi vloga big bandov.

Začneš z osnovami, kot so Glenn Miller ali Count Basie, saj nekako moraš spoznati temelje, vendar potem zrasteš in iščeš nek svoj jaz. Vprašanje, kakšna je vloga big bandov, je enako, kot je vprašanje, kakšna je vloga glasbenikov na splošno. Menim, da bi osnovno gonilo moralo ostati to, da igraš nekaj, kar ti je všeč in kar te izpolnjuje.

Pa vendar gre z današnjega stališča za tradicionalno vejo jazza. Bi morali orkestri ohranjati zgodovino živo ali iskati in razvijati nove poti?

Oboje. Treba se je zavedati tradicije, a mi je všeč, če glasbeniki igrajo drugače. Živimo v enaindvajsetem stoletju in smo naravnani k novostim, vendar pri tem seveda črpamo iz znanja, ki je plod prednikov. A sem sam prej tradicionalist kot inovator.

Big bandi so ena najnaravnejših glasbenih oblik. Zakaj torej potrebujejo ozvočenje, če so pred njegovo iznajdbo odlično zveneli brez njega?

V resnici ga ne potrebujejo. Če big band dobro zveni na suho, potem ozvočenja ne potrebuje, razen v primerih, ko to zahteva dvorana. Če orkester že v osnovi nima kompaktne zvočne podobe, mu niti ozvočenje ne bo pomagalo. Celo nasprotno, največkrat ozvočenje zvok še dodatno popači, kar se na suho ne dogaja.

Navsezadnje vadimo brez ozvočenja in imamo izdelano razmerje med sekcijami, torej gre bolj za to ali zna tonski mojster to dejstvo izkoristiti.

V Sloveniji ima skoraj vsaka vas svoj pihalni orkester, iz katerega običajno vznikne big band. So slednji opozicija prvim ali pa so prav godbe valilnice dobrih glasbenikov?

Menim, da gre za valilnice, vsaj v našem primeru je tako, saj so člani

Želja po več Vodenje orkestra je že takoj prevzel pozavnist Matija Mlakar, ki ni tipičen dirigent. »Že od samega začetka tudi igram. Torej kot vodja orkestra le odštejem začetke skladb in vmes kaj pokažem. Zdi se mi, da je vloga dirigenta prav ta, da usmerja orkester kot celoto in nakaže začetke, konce ter po potrebi še kaj vmes.« Ker gre za ljubiteljski orkester, včasih učenje katere od skladb traja nekoliko dlje. »Prav tako se zgodi, da imam velika ušesa, a potem vidim, da gre za pretežke aranžmaje in tako poiščemo kaj lažjega.« Pri tem mu pridejo v veliki meri prav izkušnje, pridobljene iz sodelovanj z drugimi big bandi, saj na ta način spozna široko paleto skladb. »Vsak orkester izvaja nekaj drugega in tako hitro pridem do zaključka, kaj bi bilo primerno za nas. Obenem slišim razlike, kaj pri katerem

»Tekmovanja v resnici niso pomembna, pravzaprav jih je treba doživljati izrazito netekmovalno, vendar predstavljajo izziv, ker si postaviš cilj, da boš izbrani repertoar zvadil do najvišje mogoče ravni. Obenem slišiš druge, kar je lahko le dobro.« big bandu funkcionira bolje kot v našem, na čem moramo še delati. Povsem standardno: dobre lastnosti skušaš prevzeti, slabe odpraviti,« pove pozavnist, ki je strog pri tem, da so vaje prav vsako nedeljo, pred letnim koncertom, novimi projekti ali gostovanji pa skliče še intenzivne vaje, ki jih vidi predvsem kot možnost, da se člani povežejo tako z izvajano glasbo kot drug z drugim. »V dejstvu, da gre za ljubiteljski orkester, vidim tako prednosti kot slabosti. Gotovo je enostavno, če vodiš poklicni orkester in lahko narediš le dve vaji, da imaš skladbe postavljene. Vendar amaterski big band premore druge odlike. Toliko časa smo že skupaj, da se zares dobro poznamo in smo nadvse uigrani, prav tako je člane lažje dobiti na vaje, saj nimajo še deset drugih zasedb, s katerimi sodelujejo. Obenem verjamem, da jim gostovanja več pomenijo kot bi jim, če bi se nanje odpravljali redno,« razmišlja Mlakar, poleg pevke Tanje Srednik edini profesionalni član Jazz Punt Big Banda. »Tanja se nam je pridružila leta 2010 in od takrat je naša stalna članica, saj je z nami na vseh koncertih. A kadar imamo kakšnega gosta, ima seveda manjšo vlogo.« Vendar pa je vokalna glasba na njihovem repertoarju stalnica.

Oživitev jazzovske glasbe Na začetku so k sodelovanju vabili predvsem znana imena kot so Oto Pestner, Nuša Derenda in Darja Švajger, medtem ko danes sodelujejo z mladimi, manj znanimi vokalisti ter solisti, saj ljudje na njihove koncerte zdaj prihajajo z zaupanjem. »Razlog temu gre najbrž iskati v zaokroženosti samega repertoarja. Običajno namreč določimo neko tematiko, nakar raziščemo, kaj je na voljo.

Pomembno je, da je že sama skladba dobra, da nam je težavnostno primerna in da je v pravi tonaliteti, če gre za vokalno skladbo, a tudi, da je celoten repertoar uravnotežen. Tako smo ob obletnici Jožeta Privška koncert posvetili prav njegovim kompozicijam in aranžmajem.« Svoje dosežke običajno pokažejo na že tradicionalnem Miklavževem koncertu, kjer so doslej gostili Ano Bezjak, Karin Zemljič, Boštjana Gombača in druge.

jazzorkestri

Uspehi na tekmovanjih To se je še posebno pokazalo pri projektu A Tribute to The Beatles, za katerega so aranžmaje prispevali Vid Žgajner, Goran Krmac in Anže Vrabec.

Z njim so se predstavili na tekmovanju v Budimpešti, kjer je Matija Mlakar že sodeloval, zato je ocenil, da bi bilo tekmovanje primerno tudi za Jazz Punt Big Band. »Tekmovanja v resnici niso pomembna, pravzaprav jih je treba doživljati izrazito netekmovalno, vendar predstavljajo izziv, ker si postaviš cilj, da boš izbrani repertoar zvadil do najvišje mogoče ravni. Obenem slišiš druge, kar je lahko le dobro,« pove dirigent, ki tovrstna potovanja doživlja predvsem kot gostovanja, na katerih se družijo in hkrati drugim pokažejo svoje veščine.

Tako so se leta 2013 podali na Madžarsko in za svojo predstavitev izbrali skladbe, za katere se jim je zdelo, da jim ležijo, svoj nastop pa so sklenili z While, You Needn‘t v aranžmaju Izidorja Leitingerja, ki je nekoliko drugačen. »Tanja je celo repala in nasploh gre za igrivo funky priredbo, zaradi katere smo najbrž izstopali,« pove ob razmišljanju o tem, da večina orkestrov še vedno izvaja standardni repertoar.

Drugačnost se jim je očitno obrestovala, saj so osvojili prvo mesto, eden od članov strokovne žirije pa jih je povabil na Češko, kamor so se odpravili dve leti kasneje in znova zasedli najvišje mesto. Matija Mlakar je prepričan, da se je že v Budimpešti pokazala njihova uigranost, medtem ko je bil v Češki Kamenici gotovo odločilen repertoar. »Takrat smo ravno obeleževali deseto obletnico delovanja in pripravili program A Tribute to The Beatles, zato smo se predstavili kar z njim, kar se je izkazalo za dobro odločitev. Težava tekmovanj je ta, da si časovno vedno omejen in moraš zares skrbno izbrati skladbe. V času, ki ga imaš na voljo, moraš namreč pokazati kar najširši spekter.« Kar njim očitno ni povzročalo težav. Tekmovali so v drugi kategoriji, nad petindvajset let, in sicer z orkestri iz različnih evropskih držav. In če so na Madžarskem prejeli le plaketo, so na Češkem v dar dobili še alt saksofon.

Potovanja v svet »Treba je vedeti, da pri nas ne igramo kompleksne jazzovske glasbe in tudi solistični vložki so na ravni ljubiteljskih glasbenikov, kar pomeni, da je improvizacija v manjšini,« je realen Mlakar, najbolj ponosen na lanskoletno gostovanje na Big Band Festivalu Šiauliai v Litvi in sodelovanje na Nišvillu v Srbiji pred tremi leti. Na obeh so se predstavili z A Tribute to The Beatles, za kar sta jim vstopnico nedvomno vsaj delno priskrbeli zmagi na tekmovanjih. »Mislim, da je nastop na Nišvillu naš največji dosežek, saj gre za svetovni oder, na katerega se ne more povzpeti kar vsak,« razmišlja in nadaljuje, da je bil zanje ta koncert

pihalnega orkestra želeli nekaj več.

Navsezadnje gre za zelo privlačno glasbo. Bistveno razliko med big bandom in godbo vidim ne samo v tem, da igrata drugačna stila glasbe, temveč se v pihalnem orkestru običajno parti podvajajo, pri big bandu pa ne, ker vsak part igra samo en član. Posamezni glasbenik nosi del odgovornosti in če imaš večjo odgovornost, je tudi sam izziv mnogo globlji. Prav tako je v big bandu večja dinamika in če izbereš tehnično težji repertoar, zahtevnost znova naraste.

Izziv je spet drznejši in posledično tudi odziv občinstva, saj rasteš kot glasbenik in kot oseba. Gotovo je v pihalnem orkestru več instrumentov in ima zato njihova glasba več barve, vendar je big band bolj energičen.

V čem vidiš prednosti in slabosti ljubiteljskih big bandov v primerjavi s poklicnimi?

Prednost ljubiteljskih je gotovo ta, da izobražujejo svoje člane, ker gre zanje za nekaj novega in s tem rastejo. Govoriva o ljubiteljski kulturi, kar je včasih lažje in drugič težje, saj je odvisno od njihove zavzetosti.

Poklicni orkester, kakršen je Big Band RTV Slovenija, je nedvomno v veliki prednosti, ker so njegovi člani poklicni glasbeniki, ki so vsak dan na vajah v polni postavi, kar omogoča hitro menjavo programa, čeprav je morda včasih tega že kar preveč.

Poleg tega ima takšen orkester v svojih vrstah aranžerje, ki se ves čas ukvarjajo z repertoarjem. Krasno je, da delajo nove projekte, še posebej te z mladimi glasbeniki, ki so ta čas navzoči na sceni, saj je treba promovirati domače. Vmesna veja, kot Big Band GveriLLaz, verjetno deluje v najtežjih razmerah, vsaj po mojih opažanjih. Vsi člani so zelo zasedeni profesionalci, zato jih je težko dobiti na vaje, še težje pa je s financiranjem, saj ne spadajo pod nobeno občino. A z manj vajami dosežejo

25 jazz punt big band

Zadnjih nekaj let je eden njihovih večjih projektov tudi koncert ob Mednarodnem dnevu jazza 30. aprila, vendar so se odločili za njegovo obeležitev nekaj dni prej. Priložnost so izkoristili za jazzovski dan. »Šli smo do enega od lokalov in se dogovorili, da se ves dan vrti le jazzovska glasba, fotograf Jože Požrl pa nam je poslal nekaj fotografij, tako da smo imeli tudi fotografsko razstavo,« pove Mlakar, ki je ta praznik z orkestrom obeležil že šestkrat. »Vsakič k sodelovanju povabimo eno od jazzovskih zasedb, katere člani potem gostujejo pri našem orkestru.« Tako se je zgodilo, da imajo dva letna koncerta, enega ob koncu leta in enega na koncu sezone, pri čemer se trudijo ves čas širiti repertoar ter pri tem biti kar se da izvirni.

jazzorkestri

jazz punt big band

26

višjo raven, tako da pri vseh treh oblikah vidim prednosti in slabosti.

V Sloveniji je orkestrska tradicija bogata. Je glasbenikov morda celo več kot občinstva in ali ni delovanje vseh teh orkestrov torej namenjeno samemu sebi?

Imamo ogromno glasbenih šol, ki izšolajo veliko dobrih glasbenikov in ti si želijo glasbenega udejstvovanja. Običajno pristanejo v pihalnih orkestrih, od tam pa je le majhen korak do big banda. Nekateri iščejo dodatne izzive, kar močno podpiram.

Dobro je, da je orkestrov veliko, saj se s tem pojavlja konkurenčnost, dviga se kakovost, vedno več je idej in vsak se trudi biti drugačen ter boljši.

V vsej poplavi glasbe je tradicijo big bandov treba spodbujati, saj gre za kakovostno glasbo in če bomo poslušalce navadili nanjo, se bo dvignila celotna raven poslušanja.

potrditev. »Dal nam je vedeti, da delamo dobro in da je naše delo obrodilo sadove.

Poleg možnosti, da se predstavimo na takem festivalu, in to na osrednjem odru, smo bili tudi zelo dobro sprejeti,« pove dirigent orkestra, ki je letos presenetil s projektom Kling Klang, poklonu skupini Kraftwerk, in s prvim albumom.

Na pobudo Janeza Lebana, organizatorja festivala Sajeta, se je orkester namreč spoprijel z glasbo znamenite skupine Kraftwerk. »Glede na to, da smo se v preteklosti soočali pretežno s klasičnim orkestrskim repertoarjem, je ta program za nas zelo zanimiv. Prvič smo uporabili tudi nekaj več elektronike.« Za izdajo albuma so se odločili predvsem zato, ker se je program skupine The Beatles izkazal kot uspešen. Z njim so odigrali lepo število koncertov doma in v tujini, medtem ko album predstavlja trajen spomin na projekt ne le za njih same, temveč tudi za poslušalce, ki so zanj pokazali nemalo zanimanja.

V Tolminu je torej vzniknil big band, na katerega še kako velja računati. Od drugih tovrstnih orkestrov se razlikuje predvsem po zaokroženih tematskih večerih, drznem repertoarju in trudu, vloženem v to, da bi jazzovsko glasbo približal poslušalcem, ki doslej še niso prišli v stik z njo. Njihov vodja meni, da jih razlikuje predvsem dejstvo, da nimajo dirigenta v klasičnem smislu. »Kar je na nek način težje, vendar se je po drugi strani marsikdaj izkazalo za dober izziv, saj so zaradi tega vsi odvisni od sebe in medsebojnega poslušanja,« kar je navsezadnje ne le odlika dobrih glasbenikov, temveč tudi dobrih ljudi. ▪

PRONORM d.o.o.

Celjska cesta 39 2380 Slovenj Gradec

PRONORM GmbH Miegerer Strasse 12 9065 Ebenthal (Celovec)

raziskano Ženske so v jazzovski glasbi od nekdaj prisotne, vendar je njihovo delo z izjemo nekaj pevk in pianistk prezrto. Nekoč so imele manj možnosti za nastopanja in snemanja, medtem ko so danes zapostavljene tako v glasbeni periodiki kot v zgodovinskih monografijah. Do porasta števila glasbenic, ki so ali igrale ali poučevale, so med drugim pripeljale ameriške migracije na sever Združenih držav v začetku dvajsetega stoletja. Kljub temu pa je bilo žensko izvajanje glasbe v tistih časih večinoma omejeno na domače okolje, vse dokler ni založba Okeh Records leta 1920 izdala prve blues plošče Crazy Blues s temnopolto vokalistko Mamie Smith, katere uspeh štejemo za začetek dobe klasičnega bluesa. Kot ena prvih instrumentalistk je bila na posnetek skupine Papa Celestin‘s Original Tuxedo Orchestra leta 1923 sicer vključena pianistka Emma Barret, a so življenje posvetile jazzu tudi Lil Hardin Armstrong, ki je napisala lepo število skladb in ustanovila ter vodila več zasedb, in Lovin Austin, uveljavljena predvsem kot vodja pododrske gledališke glasbene skupine.

Ženske v jazzu

povzeto po diplomski nalogi Teje Pribac (Filozofska fakulteta, Oddelek za sociologijo, 2016)

27

Drugačna obravnava žensk se je kazala v zahtevi po glamurozni, pogosto povsem nepraktični garderobi, zaradi katere so morale bobnarke skrivaj sezuvati čevlje z visoko peto, saksofonistke trpeti skelenje obdrgnjene kože okoli vratu, ki jih je vanj rezal nosilni pas, medtem ko so se basistke zaradi oblek brez naramnic pogosto spopadale z razgaljenostjo. Ženske zasedbe so postale vidne in iskane šele med drugo svetovno vojno, a so morale po njenem koncu znova prepustiti svoja mesta moškim. Najbolj sprejemljiva odrska vloga za ženske je bila pravzaprav vloga vokalistke, saj je dobra pevka predstavljala dodano vrednost orkestra. Številne med njimi so se kasneje podale v solistične kariere, denimo Billie Holiday, Ella Fitzgerald, Connee Boswell. Vendar kljub uveljavitvi žensk na različnih instrumentih jazzovska glasba celo danes še vedno velja za pretežno moško domeno, da pa je bilo biti ženska glasbenica, še posebno jazzovska, v preteklosti zares nadvse nehvaležno, najbolje kaže primer (Dorothy) Billyja Tiptona, ki je kar več kot petdeset let skrival(a) svoj pravi spol. ▪

ženske v jazzu

Med letoma 1920 in 1933 je blues prevladoval na tržišču črnske glasbe in takrat so pevke Ma Rainey, Bessie Smith, Ida Cox ter številne druge v skladbe vnesle osebne izkušnje z močnimi vplivi družbenih problemov takratnega časa. Za razliko od njih so bile ženske instrumentalistke, čeprav obravnavane kot manjvredne v primerjavi z moškimi kolegi, praviloma šolane, poklicne glasbenice, včlanjene v Ameriško združenje glasbenikov. Vendar je ta, še posebej ob koncu druge svetovne vojne, svoje članice omejeval, saj je ob več priložnostih zahteval, da organizator poleg ženskega sestava najame še rezervni moški orkester. Ena najuspešnejših ženskih zasedb, Hour of Charm Orchestra with Phil Spitalny, je ameriškemu občinstvu dokazala, da so ženske še kako sposobne igrati, vendar je hkrati ustvarila podobo glasbene feminizacije, ta pa je žal spremljala tudi vse kasnejše ženske skupine.

Obiskovalci njihovih koncertov so namreč prejeli v roke barvno zloženko s programom in fotografijami ter biografijami članic, ki so poudarjale osebna zanimanja glasbenic, a zanemarile njihove delovne izkušnje. Tudi imena zasedb so imela močno feministično konotacijo, orkestri so se imenovali Darlings, Sweethearts, Paygirls in podobno.

Priporočeno branje: • Linda Dahl: Stormy Wheather: The music and lives of a century of jazzwoman • Angela Davis: Blues legacies and black feminism • Buzzy Jackson: A bad woman feeling good: Blues and the woman who sing them • Diane Middlebrook: Suits me: The double life of Billy Tipton • Sherrie Tucker: Swing Shift: All-girl bands of the 1940s

jazzorkestri

big band rtv slovenija

28

začetek delovanja: 1945

zasedba: klasična

dirigenti: Bojan Adamič (od ustanovitve do 1961), Jože Privšek (med 1961 in 1992), Milko Lazar, Emil Spruk, Petar Ugrin, Lojze Krajnčan (od 1992) in Tadej Tomšič (od 2005)

dosežek: dolgoletna tradicija in poklicna raven

umetniški koordinator: Lenart Krečič

projekti: koncertni večeri z mladimi slovenskimi solisti, abonmajski cikel v SiTi Teatru, koncertiranje s tujimi instrumentalnimi in vokalnimi gosti, tudi dirigenti, izobraževalni programi, dobrodelno udejstvovanje in spremljanje televizijskega ter radijskega programa

jazzorkestri

edini poklicni orkester v Sloveniji

Big Band RTV Slovenija

L

eta 1945 je Slovenija kot prva država v Jugoslaviji dobila poklicni orkester v službi radijskega in televizijskega programa, po tem vzoru pa sta kasneje nastala sorodna orkestra na Hrvaškem ter v Srbiji. Za ustanovitev današnjega Big Banda RTV Slovenija, nekoč imenovanega Plesni orkester Radia Ljubljana, gre največ zaslug pripisati Bojanu Adamiču, ki je zasedbo dolgo tudi vodil. Zatem pa je vodstvo skupaj z dirigentskim delom leta 1961 prevzel Jože Privšek.

Foto: Nika Hölcl Praper

poslanstvo: širjenje kulture na najvišji glasbeni ravni, vzgoja mladih, izvajanje in snemanje avtorskih projektov gostujočih vokalistov, instrumentalistov, aranžerjev ter skladateljev, izvajanje žanrsko raznolikih repertoarjev in prirejanje koncertnih večerov s slovenskimi ter tujimi gostujočimi vokalisti, instrumentalisti in dirigenti

»Zasedba se je pomladila. Imamo vse možnosti, da zvenimo vrhunsko, saj so danes glasbeniki izjemno izobraženi in odprti, stremimo pa h kakovosti, ne glede na žanrsko usmeritev.«

big band rtv slovenija

29

jazzorkestri

big band rtv slovenija

30

Osnovo jazzu predstavlja swing, vse do danes najpopularnejša veja tega žanra, ki pa se zadnje čase od njega precej oddaljuje. Skladno s tem se spreminja tudi vloga big bandov.

S swingom se je vse skupaj začelo in ta nedvomno daje klasični zvok orkestru. Zasedbo in žanr nekako kar povezujemo, vendar danes big band izkoriščamo predvsem v smislu orkestracije. Gre za telo, iz katerega lahko dobimo izjemen volumen, pridružena mu je ritem sekcija, obenem pa so v njem improvizatorji, ki vsakič znova skladbo odigrajo drugače, kar je dodana vrednost.

Vloga se je zato nedvomno spremenila in danes klasični orkestrski postavi pogosto dodajamo instrumente, medtem ko je stil pač stil.

Veliko glasbenikov še danes ustvarja v tem duhu. Zgodovine ne moremo izbrisati, saj vse temelji na njej.

Pa vendar gre z današnjega stališča za tradicionalno vejo jazza. Bi morali orkestri ohranjati zgodovino živo ali iskati in razvijati nove poti?

Krog mora biti sklenjen, saj kdor prereže vez z zgodovino, ne zmore v celoti razumeti glasbe. Spoznal sem glasbenike, ki igrajo le free jazz in to se sliši, še posebej pa jih omejuje. Za primer: lahko se odločimo, da ne bomo obiskovali šole, ker nas ukaluplja in bomo zato denimo matematiko raziskovali sami, doma.

Po desetih letih raziskovanja bi lahko prišli do Pitagorovega izreka. Če bi to sami odkrili, bi bilo naravnost genialno! Edina težava je, da je bila zadeva odkrita že pred tisočletji.

Torej, če pozabimo vse, kar je bilo doslej narejenega, lahko tratimo čas za raziskovanje stvari, ki so že znane. In zakaj bi izgubljali čas s tem? Zakaj se ne bi preprosto pozanimali, kaj že obstaja in na osnovi tega gradili nekaj novega? Brez preteklosti je tudi prihodnost slaba, saj se naučimo zelo malo novega.

Prepoznavnost širom Evrope Lenart Krečič, saksofonist in umetniški koordinator Big Banda RTV Slovenija, pravi, da ni povsem jasno, kako je prišlo do njegove ustanovitve. »Orkestri so obstajali že pred tem, saj smo imeli denimo vojaške, menim pa, da so za orkester, ki bi bil povezan z radijsko in televizijsko hišo, videli veliko priložnost. Danes gre predvsem za kulturni objekt v službi radijskih in televizijskih programov, ki predstavlja najvišjo kakovostno raven glasbe tega žanra v Sloveniji ter v Evropi.« Da je temu tako, se gre zahvaliti tudi Jožetu Privšku, v tujini delujočemu pod psevdonimoma Jeff Conway in Simon Gale, ker je pod njegovim vodstvom orkester zablestel. To dejstvo ne preseneča, saj gre za glasbenega genija. »Kar je Privšek naredil in kolikor je naredil v svojem času, upoštevajoč še, za kakšno raven gre, je naravnost neverjetno. Seveda, bil je v službi in je izpolnjeval naročila hiše, zato se vmes najde tudi kaj bolj preprostega, saj so nekateri žanri že v osnovi takšni,« razmišlja Krečič, ki se je s Privškovimi deli dodobra spoznal med brskanjem po arhivu za projekt Trenutki z Jožetom Privškom skupaj z Nino Strnad, predstavljenim v letu 2017. A doda, da se je kljub vsemu treba zavedati prisotnosti drugih. »Poleg Privška so imeli pri ustvarjanju glasbe v šestdesetih in sedemdesetih, tudi kasneje, pomembno vlogo še Jure Robežnik, Janez Gregorc, Mojmir Sepe, prav tako Dečo Žgur, čeprav morda niso podpisani.« Ob tem velja omeniti, da takratni člani orkestra niso premogli glasbene izobrazbe, medtem ko so kasnejše generacije formalno znanje pridobivale v tujini. In skladno s tem se je postava Big Banda RTV Slovenija menjala.

»Slovenska popevka je dala veliko izjemno kakovostnih skladb. Prinesla je obilo dobrega, zato zdaj s kakovostnimi aranžmaji skušamo dvigniti tudi njeno raven.« Orkester dobi novo vodstvo Lojze Krajnčan je dirigentsko palico prevzel leta 1992 in si jo občasno delil z Milkom Lazarjem, Emilom Sprukom ter Petrom Ugrinom. Na začetku je bil tudi umetniški vodja orkestra, nato pa je to nalogo za dobro desetletje prevzel Hugo Šekoranja. Danes o programih odloča umetniški svet skupaj z umetniškim koordinatorjem, vodjo projektov in inšpektorjem orkestra. »O vsem se posvetujemo, četudi gre za projekte, ki jih predlagajo radijski ali televizijski uredniki. V osnovi smo namreč v službi programov in njihovih naročil.« Ker za vsak projekt potrebujejo aranžmaje, za kar zadnja leta skrbita Lojze Krajnčan in Tadej Tomšič, oba zaposlena delno kot dirigenta in delno aranžerja, je posvet toliko pomembnejši. Vsi si namreč želijo ohraniti in tudi izboljšati kakovost. »Zasedba se je pomladila. Imamo vse možnosti, da zvenimo vrhunsko, saj so danes glasbeniki izjemno izobraženi in odprti, stremimo pa h kakovosti, ne glede na žanrsko usmeritev,« pojasnjuje Krečič, prepričan, da se je vloga orkestra močno spremenila ne le v vsebinskem, temveč tudi kadrovskem smislu. »Nekoč je vsaka sekcija premogla solista, morda dva, medtem ko od drugih sodelovanja v solističnih točkah niso pričakovali. Danes je to že samoumevno.« Krečič

jazzorkestri

Projekti izkazujejo žanrsko pestrost Ljubitelji jazza se radi spominjajo koncertov, ki so se pred leti odvijali v Studiu 14. Pogosto je šlo za koncerte manj znanih glasbenikov, na katere so prihajali resnični ljubitelji, vendar projekt že nekaj časa miruje zaradi prenove studia. Ena osrednjih nalog orkestra, poleg izpolnjevanja naročil RTV hiše, je tudi sodelovanje na festivalih, kakršen je Slovenska popevka, ki je imela v preteklosti ogromno vlogo. »Slovenska popevka je dala veliko izjemno kakovostnih skladb. Prinesla je obilo dobrega, zato zdaj s kakovostnimi aranžmaji skušamo dvigniti tudi njeno raven,« pove Krečič in doda, da je pravzaprav veliko odvisno od prijaviteljev ter njihovih skladb. »Trudimo se zveneti enako dobro ali celo bolje kot drugi svetovni orkestri. San Remo je denimo odmeven festival, nekoliko primerljiv s Slovensko popevko. Nekatere naše produkcije se mi

»Vrednost svojega dela vidi tudi v sodelovanju vseh treh orkestrov iz regije; ljubljanskega, zagrebškega in beograjskega. “Raven vseh treh se je zelo dvignila in Jumbo Big Band zveni zares bombastično.« ne zdijo prav nič slabše od njihovih, kljub temu da je Italija po številu prebivalcev tridesetkrat večja. Orkester imamo vsekakor boljši!« Ob izobraževalni in dobrodelni funkciji je eden osrednjih projektov še koncertiranje s katerim od znanih jazzovskih pevcev, kar običajno pomeni združitev s Simfoničnim orkestrom RTV Slovenija. »Imamo veliko zelo dobrih slovenskih glasbenikov, zato seveda poskušamo sodelovati z njimi. Precej pozornosti zdaj usmerjamo v abonmajsko sezono v SiTi Teatru,« pojasnjuje Krečič. Ta se je nekoč odvijala v Hotelu MONS, danes pa je sestavljena iz petih vokalnih ter enega instrumentalnega koncerta pretežno slovenske glasbe. »Programska shema je nekoliko na robu, saj ne gre ne za strogo umetniški repertoar in ne za komercialnega, žanrsko pa se sprehajamo,« pravi Lenart Krečič in dodaja, da vsak koncert tudi snemajo. A je izdaja albumov s teh koncertov odvisna od številnih dejavnikov. Večinoma gre za slovenske

Big bandi so ena najnaravnejših glasbenih oblik. Zakaj torej potrebujejo ozvočenje, če so pred njegovo iznajdbo odlično zveneli brez njega?

Večino naših koncertov snemamo in če jih želimo dobro posneti, moramo imeti mikrofone. Ko pa smo že ozvočeni, želimo tudi občinstvu omogočiti kar najlepši zvok. Nekoč je bilo drugače, Count Basie in drugi glasbeniki so vse igrali na en sam mikrofon in ker druge možnosti ni bilo, so se nanjo navadili. A je dejstvo, da moraš nekatere instrumente ozvočiti, če želiš imeti saksofone z vsemi različicami, kakršne so flavte in klarineti, enakovredno glasne kot trobente, ki so preprosto že v osnovi glasnejše.

Veliko je odvisno tudi od aranžmaja.

Dejstvo pa je, da je naraven zvok najboljši in naloga tonskega tehnika je prav ojačitev naravnega tona.

V Sloveniji ima skoraj vsaka vas svoj pihalni orkester, iz katerega običajno vznikne big band. So slednji opozicija prvim ali pa so prav godbe valilnice dobrih glasbenikov?

Iz godb je prišlo zelo malo poklicnih jazzovskih glasbenikov, Gašper Bertoncelj in morda še kdo. Če pa se ozremo na Big Band Krško, Big Band Grosuplje, Big Band DOM, Big Band Radlje, Toti Big Band, Plesni orkester Žabe, Big Band Radovljica in še kakšnega, so ti brez dvoma zaslužni za veliko število dobrih glasbenikov.

A je veliko odvisno tudi od vodstva.

V čem vidiš prednosti in slabosti ljubiteljskih big bandov v primerjavi s poklicnimi?

Vsekakor imajo ljubiteljski big bandi veliko vlogo pri vzgoji mladih glasbenikov. Izobraževalna vrednost je pri njih večja kot pri nas, saj močneje vplivajo na mlade, ki dobijo priložnost in izkušnje iz prve roke.

Po drugi strani pa imajo ljubiteljski orkestri običajno nižjo raven glasbenikov, saj tisti, ki postanejo dobri, odidejo na študij in jim čas ne

31 big band rtv slovenija

prav tako poudarja, da so v preteklosti orkester sestavljali glasbeniki, ki so bili v določenem obdobju na najvišji mogoči ravni. »Jože Privšek, Tone Janša, Petar Ugrin in številni drugi … vsi odlični izvajalci so prej ali slej prišli v orkester, medtem ko je danes toliko več glasbenikov, kar omogoča, da v orkester pridejo sami vrhunski instrumentalisti.« A je odvisno, kaj razumemo pod vrhunski. »Primerjati denimo Marka Črnčca in Gregorja Ftičarja nima smisla. Njuna stila sta popolnoma različna, oba pa sta izjemna in vsak v sebi nosi genialnost. Vendar v Big Bandu RTV Slovenija igra edinstveni virtuoz Blaž Jurjevčič, ki vedno navduši s svojstvenimi blues-soulovskimi linijami. On jih čuti, kot jih nihče drug ne in je v tem genialen.« Nekoč so člani orkestra torej bili bolj ali manj edini glasbeniki v regiji, medtem ko so danes številni zaposleni na jazz oddelku Konservatorija za glasbo in balet Ljubljana ali pa delujejo samostojno, vendar je koordinator prepričan, da jazzovske scene brez vsaj enega poklicnega big banda preprosto ni, ker je ta eden glavnih stebrov jazzovskega dogajanja.

jazzorkestri

big band rtv slovenija

32

dopušča več igranja v ljubiteljskem big bandu. Raven je posledično omejena, vendar je dobra stran ta, da v njih igrajo glasbeniki, ki to počnejo z veseljem. Zato ljubiteljski big bandi pogosto zelo dobro zazvenijo, čeprav je res, da program vadijo veliko dlje od poklicnih orkestrov.

V Sloveniji je orkestrska tradicija bogata. Je glasbenikov morda celo več kot občinstva in ali ni delovanje vseh teh orkestrov torej namenjeno samemu sebi?

Kolikor sem igral z amaterskimi orkestri, težav z občinstvom nismo imeli, saj se je treba zavedati, da so vsi big bandi lahko tudi občinstvo drug drugemu. Na naših koncertih velikokrat vidim glasbenike iz ljubiteljskih orkestrov. Navsezadnje gre za glasbene navdušence. Zato menim, da imamo precej dobro poslušalstvo in se moramo še naprej truditi s programom ter s kakovostnim zvokom, zaradi česar bomo lahko samozavestno rekli, da je to najboljše, kar lahko ponudimo v danem trenutku. Zaenkrat ni bojazni, da bi bila naša dejavnost namenjena sama sebi. Tudi sam sem glasbenik, ki hodi na koncerte big bandov kot tudi manjših zasedb. Vsi smo občinstvo in upam, da bomo v prihodnje lahko drug drugega še bolj podpirali.

glasbenike, še posebno tiste, s katerimi pripravljajo zdaj že tradicionalni koncert v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, kamor povabijo enega od predstavnikov mlajše generacije slovenskih glasbenikov. V zadnjem času so tako sodelovali z Boštjanom Gombačem, Markom Črnčcem in Kristijanom Krajnčanom, v preteklosti, na drugih prizoriščih, z Žanom Tetičkovičem, Juretom Puklom, Gašperjem Bertoncljem, Janijem Modrom, Robertom Jukičem ter drugimi. Vsakih nekaj let se člani orkestra predstavijo s svojim projektom in nazadnje je kot solist igral David Jarh, ki je v projekt vključil še godala iz simfoničnega orkestra, kar je dogodek popestrilo.

Tradicija živi naprej Čeprav vse našteto kaže na zares bogat opus, se Lenart Krečič kljub temu zaveda, za kako redko priložnost gre. »Obstaja veliko ljubiteljskih big bandov, vendar tovrstnih, poklicnih sestavov na vsem svetu ni več prav veliko,« je realen umetniški koordinator, ki vrednost svojega dela vidi tudi v sodelovanju vseh treh orkestrov iz regije; ljubljanskega, zagrebškega in beograjskega. »Raven vseh treh se je zelo dvignila in Jumbo Big Band zveni zares bombastično,« o čemer se je bilo letošnjo pomlad mogoče prepričati ob ogledu istoimenskega dokumentarnega filma.

Dirigiranje danes ni le ekskluzivna domena enega samega glasbenika. »Če nekdo na željo gosta pripravi aranžmaje za cel koncert, pogosto prevzame tudi dirigiranje, kar sicer ni nujno,« ugotavlja Krečič. Tako je nekaj projektov vodil sam, zadnje čase pa sta se v tej vlogi preizkusila še Tomaž Gajšt in Aleš Avbelj. »Zasedbo vsi zelo dobro poznamo in vse, kar je treba, dorečemo že na vajah. Če so aranžmaji dovolj jasno napisani, je toliko lažje delati z orkestrom,« meni Krečič in ostaja prepričan, da je imeti možnost snemanja z big bandom velik privilegij. »Še posebno, ker gostujoči glasbenik prinese glasbo, medtem ko je vse drugo, vključno z organizacijo koncerta, aranžerjem, dirigentom, poklicnimi glasbeniki, studiem in tehnično ekipo, zagotovljeno.« Tudi zato bi bilo treba ceniti orkester, ki je doslej preživel vse težke preizkušnje. »Njegov uspeh se skriva v neprekinjenem delovanju v izvirni sestavi že od leta 1945. Za vse je dobro, da to imamo in upam, da bomo imeli čim dlje,« še zaključi umetniški koordinator Big Banda RTV Slovenija Lenart Krečič. ▪

foto utrinek | šola jazz ravne 2018

Foto: Nika Hölcl Praper

jazznanje

Nada Žgur vokalna pedagoginja

»Če je oseba poklicana za pevca, bo pela tudi duša.« Foto: osebni arhiv

Danes večina mladih po opravljenem konservatoriju odide na študij v tujino, vendar so bile možnosti za kaj takega nekoč veliko bolj omejene. Na kakšne načine ste sami pridobivali znanje?

Končala sem študij petja in pedagogije na Akademiji za glasbo v Ljubljani, na klasični smeri, vzporedno delala kot studijska pevka in se kmalu zatem posvetila družini. Kasneje sem za eno leto odšla na specializacijo na Berklee, saj me je zanimalo, kako tam učijo reči, za katere sem mislila, da se jih naučiti ne da. Srečala sem se z različnimi študijami, kar mi je zelo koristilo, dobila sem uvid v to, kako pristopiti k poučevanju, videla, kakšen je ameriški sistem, imela vpogled v preplet teorije in prakse, v širino glasbe ter razlikovanja žanrov. Vse se mi je povezalo. Dobila sem potrebno samozavest, ki je prej nisem imela in začutila, da lahko skozi poučevanje nekaj dam. Po vrnitvi sta predsednik in tajnik Društva slovenskih glasbenikov zabavne glasbe France Kapus in Stane Vavpotič ocenila, da je treba mlade izobraževati tudi v jazzovski smeri. Takrat je Kapus razpisal prvo pevsko avdicijo, na katero so se odzvali številni mladi in

ta prva generacija je vključevala Alenko Godec, Damjano Golavšek, Marto Zore ter druge, še danes delujoče glasbenike in glasbenice. Kasneje smo oblikovali jazz smer na Konservatoriju za glasbo in balet, ob tem pa sem trinajst let poučevala na Jazz inštitutu graške umetniške univerze. Tudi tam sem se izoblikovala kot pedagoginja in se imela čast družiti z eminentnimi, predvsem ameriškimi jazzovskimi umetniki, kot so Sheila Jordan, Jay Clayton, Michelle Hendricks, Mark Murphy … Pridobljene izkušnje ob pisanju nekoliko zahtevnejših aranžmajev za vokalne zasedbe in poučevanju nadarjenih študentov so bile zelo dobrodošle.

Je res, da učenost za pevca ni pogoj, medtem ko za instrumentalista je?

Imeti takšno stališče zahteva ali zelo redke, izjemne talente ali pa od pevcev ne pričakuje kaj dosti. Pri nas je denimo izjemen vokalist Oto Pestner, a tudi on ve, kako pomembno je poznavanje svojega vokala. Torej, gre za smešno trditev in se seveda s takšnim stališčem ne strinjam. Vsi moji pevci vedo, koliko dela je treba, da vzpostaviš nadzor nad svojim glasom, da ne govorim o drugih sposobnostih, ki jih poklicni pevec mora imeti.

Kot vokalna pedagoginja sem običajno zaslišala, kje so pomanjkljivosti in negotovosti. Nekateri so slabši v harmoniji, drugi v ritmu, tretji so morda ujeti v določene vzorce, ki jim jemljejo svobodo in jih moraš zato odpeljati drugam, da se osvobodijo. Iz jazzovskih standardov, a tudi repertoarja slovenske popevke se da veliko narediti, če veš, kaj želiš. Jožeta Privška, denimo, so že nešteti interpretirali, a da bi pevec v določeno skladbo lahko dal pristnost, mora v sebi poiskati nekaj svojega.

V tem pogledu je zelo močna Nina Strnad, saj je, kar se

33 nada žgur

Dolga leta ste poučevali na Konservatoriju za glasbo in balet Ljubljana ter v Gradcu. Oblikovali ste številne glasove slovenske glasbene scene.

Morda veste, koliko pevcem ste bili mentorica?

Tega ne vem, ker nikoli nisem preštevala, sem pa predvsem prvo desetletje zasebno poučevala ogromno pevk in pevcev. Čakalna lista je bila precej dolga, a sem sprejemala tiste, ki so imeli potencial, saj so včasih starši pripeljali svojega nadobudneža, ki bi rad pel, a je imel le veselje do posluha, kot bi rekel Jože Privšek.

jazznanje glasbe tiče, pravi domoljub. To se čuti in zato jo poslušalstvo ter kolegi tako dobro sprejemajo.

nada žgur

34

Tudi pevska tehnika znotraj jazzovske in zabavne glasbe za razliko od klasične glasbe menda ni jasno razdelana.

Treba je razumeti, da klasično petje izvajamo v akustičnih ambientih kot so koncertne dvorane, atriji in cerkve, kjer je pevec ob spremljavi akustičnega instrumenta ali orkestra s svojim volumnom z lahkoto slišen. Glavni cilj je izkoristiti ves potencial zvoka, ker pevci večino repertoarja pojejo brez mikrofona. Tehnika petja zabavne oziroma pop in rock glasbe pa je zelo blizu italijanskemu belcantu. Veliko je “beltanja”, načina, ko se barva spodnjega, prsnega registra uporabi v visokih legah. Gre za zahteven princip, ki ga le redki zares obvladajo, saj za to potrebujemo naravne dispozicije, sicer se lahko glas usodno uniči do te mere, da ima pevec težave celo z govorom. Rock pevec se s svojim glasom seveda ne more kosati z glasnostjo rock skupine, zato mora peti z mikrofonom. Pri tehniki izvajanja jazza je po mojih izkušnjah dobrodošlo poznavanje obeh pravkar opisanih načinov. Dober jazzovski pevec potrebuje svobodo v pevskem izražanju, fraziranju, improvizaciji, interpretaciji … zato tudi izrablja svoj glas v vsem obsegu, dinamiki, čustveni prisotnosti. V interpretaciji besedila se nikoli ne oddalji od govornega načina podajanja in zato morajo biti besede razumljivo artikulirane.

Nekoč je bil javni prostor namenjen le najboljšim, saj je bilo snemanje drago, medtem ko se danes skoraj vsak lahko posname že v domači dnevni sobi. Katere lastnosti so po vašem mnenju tiste, ki zagotavljajo obstoj in drugačnost posameznega vokalista?

Ker je danes na voljo toliko informacij in lahko poslušaš dobesedno vse, zlahka najdeš tisto, kar te notranje prijetno vznemiri. V obdobju, ko sem začela poučevati, v osemdesetih in devetdesetih torej, je bila pot povsem drugačna in tudi daljša. Če sem pevcem želela približati jazzovsko glasbo, ki sem jo spoznala in vzljubila v Ameriki, sem se morala tega lotiti postopoma, preko tistega, kar so imeli radi sami. Tako so korak za korakom odkrivali glasbo različnih žanrov. Nekdo je bil odličen v baladah, drugi v bluesu, kakšen pa je ostal v pop glasbi.

Danes je pritisk na mlade ogromen, ker je ponudbe in raznih tekmovanj toliko, da glasbe ne raziskujejo, temveč le stremijo k približku izvirnika. Zato je za vsakega mladega pevca zelo pomembno vodstvo dobrega pedagoga.

Po čem je najlažje prepoznati dobrega oziroma slabega pevca?

Pri dobrem se oči kar svetijo, ko zapoje. Tako zelo je potopljen v glasbo, da je tam vsa duša, in če ima tremo, to kaj dosti ne vpliva na glas ter interpretacijo. Ko poje nekdo brez pravega potenciala, je petje nesproščeno, čuti se, da je nekje drugje … zdi se, kot da njegovo voljo nekaj zavira. Torej, če je oseba poklicana za pevca, bo pela tudi duša. Takrat so običajno prav tako prisotni popolna intonacija, ritem, vibrato, obvladovanje forme skladbe, veselje do petja okoli melodije. Če morda kaj od naštetega še ni popolno, je to mogoče odpraviti.

Denimo čustvene izraznosti se gotovo ne da priučiti.

Karizma je tako čudovita stvar in se kaže povsod, v umetnosti še toliko bolj. Treba je znati povedati zgodbo.

V načine, kako to sposobnost razviti, smo pri pouku veliko vlagali. Pri baladah sem pogostokrat ravnala tako, da sem jim igrala osnovo pesmi, učenci pa so morali besedilo govoriti, recitirati. Nad tem običajno niso bili najbolj navdušeni, vendar jim je zelo koristilo izkusiti moč samih besed in sporočila.

So pevci v zadnjih letih vašega poučevanja v prvi letnik prihajali bolj izoblikovani kot pred leti, morda celo bolj kot so nekoč odhajali iz četrtega letnika?

To drži. V začetku se je dogajalo, da so pred sprejemnimi izpiti spraševali, kaj pomeni “skladba v swing ritmu”.

Danes se to ne zgodi več, saj poučujejo številni naši nekdanji dijaki. Raven kandidatov na sprejemnih izpitih je zato nekoliko višja, vendar je izjemnih vokalistov na jazz oddelku kljub temu bolj malo. Po mojem merilu so to tisti, ki so sposobni uspešno in samostojno speljati večji projekt, npr.: že prej omenjena Nina Strnad, pa Irena Vidic, Kristina Oberžan, Nina Rotner, ki je zdaj v Berlinu, Ajda Stina Turek je v New Yorku, Veronika Kumar na Nizozemskem, Blaž Vrbič, Tanja Srednik, Ana Čop je v Gradcu, Iva Stanič, Simona Plut, Lea Bartha Pesek...

Se zgodi, da učenec preseže učitelja?

Vedno. Upam si reči, da so to dosegli prav vsi izmed pravkar naštetih. Lep občutek je, ko poznaš njihov razvoj. Videl si, kako je prišla k tebi na ure punčka, ki bi rada pela in si čutil, da swinga, vendar ni vedela, kako in kam se usmeriti. Pomagal si ji z jazzovsko teorijo, tehniko, harmonskimi vajami. Potem pa to dekle prispe do diplomskega koncerta, ob katerem si mislim, da bi se za takšno izvedbo še sama morala precej potruditi.

jazznanje

Pevci in pevke iz nekdanje Jugoslavije so bili pred več desetletji tudi mednarodno prepoznani. V mislih imam Iva Robiča, Marjano Deržaj, pa Radojko Šverko in številne druge.

Danes je dogajanje bolj ali manj omejeno le na Slovenijo, razen kadar kdo odide na študij v tujino in vzpostavi stike s kolegi, s katerimi sodeluje v nadaljevanju kariere.

So torej možnosti zdaj kljub vsemu manjše?

Gotovo je danes celo izjemnemu talentu, ki nima za seboj promocijskega podjetja, težje uspeti na mednarodnem področju, saj ko se glasbena “mašinerija” odloči v nekoga vlagati in ga promovirati, gre za zgodbo, podobno bitki med Davidom in Goljatom. Pa vendar, tako kot pri velikanu in fantiču: če je potencial pravi in če je pevec ali pevka vztrajen, bo uspel. Zelo pomaga, če si tip človeka, ki prenese pritisk domotožja in odsotnosti podpore, ki jo doma gotovo prejemaš tako od medijev kot od družine.

In zdaj sva pri ključnem: vidim, kako pomembna je ob

Foto: Nika Hölcl Praper

strokovni podpori tudi podpora družine, lahko samo mame ali očeta, ki je vedno tu in zna v točno določenem trenutku povedati prave reči, tudi pokritizirati.

Opazila sem, da so pevci in pevke, ki so uspešni, imeli močno temeljno celico. Podpirala jih je natanko takšne, kakršni so. Ne trdim, da nekdo iz neurejene družine ne more uspeti, tudi takih je veliko, vendar sem videla, koliko lažje je umetniku, ki ima doma zaledje. Šele potem pridejo na vrsto pedagogi, prijatelji, scena, mediji.

V tujini namreč zlahka podležeš psihičnemu pritisku, s katerim se moraš znati spopasti. In ker ste ravno omenili Radojko, tudi sama jo občudujem, še danes je velika umetnica, dama, a obenem srčna ter preprosta. Kako ji je uspela mednarodna kariera? Morda je bil nek manager na počitnicah v Dubrovniku, jo slišal, prepoznal njeno karizmo, masivni vokal in globoko interpretacijo ter si mislil, da bi bila v Parizu zanimiva. V resnici ne vem ali je res bilo tako. Danes so možnosti za kaj takega resnično majhne. Prodreti, če nisi del gigantske založbe, je skoraj nemogoče.

Upoštevajoč vsa leta pedagoškega dela, vas je poučevanje kot poklic izpolnilo?

Vsekakor, in to do te mere, da sem se pred tremi leti lahko sproščeno upokojila ter se morda kar preveč oddaljila od te dejavnosti. Vendar mi je na nek način odleglo, ker sem svoje delo vedno jemala zelo odgovorno. Popolnoma me je posrkalo. V tem poslanstvu sem seveda čutila veliko veselje, ki sem ga morala izživeti. Čutim, da mi je ta po-klic omogočil izživeti tisto, za kar sem bila poklicana.

A da ne bo zvenelo tako presežno: dejstvo je, da sem s poučevanjem imela veliko več veselja kot z lastnimi projekti. Lahko bi sicer nastopala in si organizirala razne projekte, saj sem bila vedno v stiku z eminentnimi glasbeniki, a mi je bil večji izziv pomagati drugim razviti tisto, kar je v njih. ▪

foto utrinek | šola jazz ravne 2018

35 nada žgur

Kaj v slovenski vokalni glasbi najbolj pogrešate? Morda moške vokaliste, ki jih, z nekaj izjemami, ni … Zakaj pravzaprav ne, saj moških vokalistov v tujini ne manjka? Ženske so, tako se zdi, vztrajnejše. Moških interpretov jazzovske glasbe je veliko manj, vendar ne razumem, zakaj tako malo angažirajo celo te, ki jih imamo. Denimo Blaža Vrbiča, morda Matevža Vidica, za katerega pravzaprav ne vem, kje je zdaj. Pogrešam ju, zelo. Zdi se, da pevca, ki ni všečen čisto vsem, preprosto zavržemo.

Morali bi jim dati več možnosti. Včasih je bilo nekoliko lažje, ker je bila na radiju aktivna ekipa glasbenikov, vključno z mojim soprogom Dečom, pa Jože Privšek in Mojmir Sepe, ki so nekomu, za kogar so izvedeli, dali priložnost. Z njim so izvedli projekt, snemali in na ta način je nastal bogat radijski arhiv.

zgodba z naslovnice

tomaž gajšt

36

Tomaž Gajšt

trobentač in improvizator, član Big Banda RTV Slovenija Foto: Nika Hölcl Praper

Tvoje ime predstavlja že kar sinonim za Big Band RTV Slovenija, čeprav redno igraš tudi v manjših zasedbah. Kdaj si se zavedel, da bodo glasba, jazz in orkester tvoje življenje?

Zgodil se je preliv iz točke, na kateri sploh nisem vedel, da se bom ukvarjal z glasbo, v tisto, ko sem se ukvarjal samo še z glasbo. Igrati sem začel pri desetih letih, vendar je bila takrat glasbena šola zame le obstranska dejavnost, s katero sem zapolnil dan. Nisem imel prave

motivacije niti posebnih ciljev, a me je tik pred tem, ko sem vse skupaj nameraval pustiti, profesor vprašal ali bi prišel igrat v pihalni orkester. Šel sem na vajo in bilo mi je zelo všeč. Sicer pa niti na srednjo glasbeno šolo nisem bil sprejet v prvem poskusu, temveč šele v tretjem letniku gimnazije. Očitno mi takrat še ni šlo in verjamem, da so profesorji vedeli, zakaj me niso takoj sprejeli. Na nek način mi je to pomagalo, saj je misel o glasbenem življenju zorela počasi, a neustavljivo. Že v

zgodba z naslovnice

Priložnostno tudi poučuješ. Želiš svojo ljubezen do glasbe prenesti na druge?

Pravzaprav poučujem zelo malo. Otroci imajo široko željo po znanju, vsaj upam, da govoriva o tem, in kar jim imaš dobrega dati, to bodo sprejeli. Se mi pa zdi, da dober učitelj spozna svoje vrline in te tudi najprej deli, nakar ostaja odprt za učenje novega. Kot učitelj si otrokov motivator in če prav razumem, jim je treba vrata odpreti v tej meri, da sami začutijo ter tudi ocenijo, kakšni so njihovi občutki med ustvarjanjem glasbe. Ker ko te enkrat potegne v vrtinec, je konec.

Rekel bi, da sta zelo pomembna stalnost in zdrav odnos brez pretiravanja. Bistveno je, da veš, kako se počutiš, če vadiš vsak dan. Tisti, ki jim je ta občutek všeč, bodo napredovali tako ali drugače, ne glede na končni rezultat pa s pomočjo instrumenta pridobiš delovne navade, kar se mi zdi za življenje mladega, odgovornega človeka zelo pomembno.

Veljaš za enega najboljših improvizatorjev in bolj nadarjenih trobentačev, a čeprav omenjaš trud in čas, ki si ju vlagal v svoje veščine, daješ vtis, kot da o tem sploh ne razmišljaš. Tvoja pozornost je usmerjena v svet, kjer navdih nikoli ne presahne in je vse naravno, spontano …

Vse našteto si štejem v veliko čast, vendar se mi zdi največje tekmovanje tisto, pri čemer se soočaš s seboj.

Igrati je namreč treba tako, da ostaneš ti sam, kar vedno sicer ni izvedljivo, a gre nedvomno za cilj. Takrat ni več pomembno le, kaj znaš, temveč kakšna je tvoja zmožnost poglobiti se v glasbo in se ji prepustiti. V glasbi je veliko elementov, ki jih preprosto moraš izvesti, ker so napisani ali zapovedani, onstran teh pa obstaja morje možnosti, kako denimo zaigrati prvo otroško pesmico, ki si se je kadarkoli naučil.

Verjamem, da največje mojstre odlikuje ravno sposobnost spoznavanja sebe in izvajanja glasbe, kot bi krasili božično drevo z mislimi. Pomemben je tok misli, njihova povezanost … Glasba, ki jo izvajamo v določenem trenutku, odraža ravno ta trenutek, pri čemer ni pomembno ali je napisana ali improvizirana.

Kljub temu pa, čeprav je vsaka improvizacija na nek način avtorska, nisi avtor.

Pravzaprav to šele postajam. Vrata v sobo, v katero sem doslej le kukal skozi ključavnico, se odpirajo. Igral sem se že v neštetih sobah drugih, vendar bi zdaj rad tudi sam povabil kolege v svojo sobo in jim pokazal, kakšne Lego kocke imam ... Od nekdaj sem mislil, da bom pisal takrat, ko bom imel ogromno znanja in vrsto let muziciranja za seboj, kar je klasična začetniška napaka, ki se zlahka prevesi v večletno čakanje na izliv nalivnika po notnem papirju. Glede na to, kako malo glasbe sem napisal, bi vsem svetoval, da naj ne čakajo.

Nikoli namreč ne steče samo od sebe. Projekti, pri katerih sem sodeloval doslej in jih dojemam kot šolo, so mi, upam, dali avtorsko širino, a je res, da ta ničesar ne pomeni dokler glasba ni tudi izvedena.

Je trobenta, čeprav nisi takoj vedel, da se boš poklicno ukvarjal z njo, najpomembnejše, kar imaš?

Veliko mi pomeni, a bistven je trud, ki ga vlagam v to, da s časom poskušam postati boljši. Trobenta je psihično zahteven instrument. Vedno so nihanja in kadar ne gre, je treba biti močan, vendar je, ko ne gre, moč tudi najtežje obdržati. Imam tesno povezavo z instrumentom. Gre za neke vrste ljubezenski odnos, vendar težave, ki jih imaš ali s trobento ali sam s seboj, vedno rešuješ sam. Ona le modro molči in čaka, da premagaš to ali ono oviro. ▪

37 tomaž gajšt

otroštvu sem sicer rad gledal fante iz našega orkestra, ki so veljali za prvake skupne igre na širšem območju.

Dojemal sem jih kot viteze, mušketirje, tako glasbeno kot vizualno. Vendar sem sam začel “kopati” po jazzu razmeroma pozno. Prvi v moji zbirki so bili albumi Wyntona Marsalila in kompilacija petih albumov Louisa Armstronga. Zaradi nenehnega prevrtavanja so te kasete zdržale nekoliko manj, kot je bilo predvideno, je pa ta nakup v moje življenje prinesel ogromen preobrat. Vse se je odvijalo po nekem načrtu, kot preproga.

Postal sem popolnoma osredotočen na trobento in glasbo, zato so se začeli vrstiti izzivi. Igral sem v različnih big bandih, manjših zasedbah, pop skupinah, pihalno-trobilnih sekcijah … Takrat sem glasbo začel dojemati kot nekaj, kar bo v mojem življenju ostalo na glavnem tiru.

filatelija

mednarodni dan jazza

Mednarodni dan jazza

38

Letos je na mednarodni dan jazza, ki ga po vsem svetu obeležujemo 30. aprila, izšla poštna znamka, katere motiv v središče zanimanja postavlja jazzovsko glasbo. Za tem projektom stojijo Jazz Ravne, Koroško filatelistično društvo z oblikovalcem Borutom Bončino in slikar Stojan Brezočnik.

Oblikovalec je povedal, da gre za projekt, pomemben v svetovnem merilu. »V Sloveniji je sicer ob petdeseti obletnici Jazz festivala Ljubljana že izšla znamka z motivom jazza, vendar takšne, ki bi bila v povezavi z mednarodnim dnevom jazza, še ni bilo.« Tudi sicer z izjemo Amerike znamk z jazzovskimi motivi ni najti nikjer drugje na svetu, zato so se sodelujoči odločili, da tokrat ob izidu pripravijo tematsko razstavo, razširjeno z grafikami Stojana Brezočnika in fotografijami Nike Hölcl Praper, dogodek pa je pospremil tudi koncert. »Če smo predstavljali jazz, je predstavitev morala biti zvočna,« doda Borut, ki mu gre pripisati zasluge za to, da so sočasno nastali še razglednica, kuverta in žig. Ta je bil v uporabi le na dan izida in tudi kuverte so izšle v omejeni nakladi, namenjeni predvsem zbirateljem, medtem ko so razglednice ter znamke izšle v tisoč izvodih.

Razglednica in znamka vključujeta logotipa Mednarodnega dneva jazza ter Jazza Ravne in grafike Stojana Brezočnika. Zamisel se je utrnila ob želji po zbliževanju zvočnih krajin, zaradi česar uporabljeni grafični list nosi naslov pokrajine, kar je dovolj pripovedno, da seže do človeškega duha in tukajšnjega glasbenega dogajanja. »Ko sem razmišljal, kaj bi bilo primerno za to filatelistično izdajo, me je vodila misel na nekaj toplega, prijetnega,« pove Brezočnik. Bončina doda, da »z neba padajo strune, medtem ko so spodaj stilizirani ljudje. Grafika je disharmonična, vendar kontrolirana, kar vleče vzporednice z glasbo, kjer je vse svobodno, a načrtovano.« Tudi dotisk na kuverto je tesno povezan z glasbo, saj je namesto v klasično podlogo jedkan na zgoščenko, ki, kot pove Brezočnik, »zaradi okrogle oblike že vnaprej določa kompozicijsko rešitev. Ob druženjih se odprejo različna vprašanja in tehtni pogovori o glasbi so rodili motiv, zgrajen prav na jazzovskem dogajanju, zato je spodaj skupina glasbenikov, medtem ko so v ozadju poslušalci.« Bončina meni, da gre za v trenutek zamrznjen zapis nekega glasbenega dogajanja. »Kot bi bilo vse v mirovanju, a se vsak trenutek lahko zavrti naprej. Enako je v improvizaciji. Nikoli ne veš, kaj te čaka in morda celo od iste zasedbe glasbenikov vsak dan dobiš nekaj drugega, drugačnega.« Za razliko od znamke, ki je po mnenju Bončine »vrhunska zgodba na minimalni površini,« naj bi razglednice služile kot vabila in dokument, na katerega bi se vsi nastopajoči podpisovali ter na ta način sčasoma ustvarili nekakšen artefakt. Pri tem ne gre za drugačnost, temveč prej za nekaj, kar »znamo, zmoremo in hočemo. Ta filatelistični sklop bo izšel v Sloveniji, kar je velikega pomena za vse nas, pa čeprav je dejstvo, da to počnemo na Ravnah, najbrž bistveno le nam.« Stojan Brezočnik je prepričan, da je treba videti širšo podobo. »Jazz, ki se dogaja na Ravnah, če pomislimo na prostor, je neprecenljiv dosežek in presežek. V večjih urbanih središčih je tovrstno dogajanje mnogo lažje obuditi v življenje, medtem ko gre pri nas skoraj za fenomen, zato projekt, ki združuje jazz, filatelijo in likovnost, na nek način utrjuje kulturni prostor ter ga umešča v okolje.« Tudi zato je želja vseh sodelujočih, da bi se jazzovski motivi na znamkah pojavljali pogosteje, kar bodo sami skušali uresničiti že kmalu, in sicer z novo forma vivo. ▪

celjski plesni orkester žabe

jazzorkestri

40

začetek delovanja: 1946

zasedba: klasična

ustanovitelji: Vendelin Videc, Marjan Nunčič, Milan Gorjanc in Norbert Drugovič

albumi: 55 let Celjskega Plesnega Orkestra Žabe (2001), 60 let Celjskega Plesnega Orkestra Žabe (2006), 65 let Celjskega Plesnega Orkestra Žabe (2011)

dirigenti: Norbert Drugovič in Vendelin Videc, Edvard Goršič, France Kapus, Lojze Krajnčan, Tomaž Grintal, Klemen Repe, David Jarh in Roman Fonda (od 2010)

dosežek: ljubiteljski jazzovski orkester z najdaljšim delovanjem v Sloveniji

ljubiteljski orkester iz Celja

Foto: arhiv zasedbe

poslanstvo: vzgojno-izobraževalno udejstvovanje, s pomočjo katerega se je v sedmih desetletjih izoblikovalo več kot dvesto instrumentalistov in vokalistov, številni od njih pa so se glasbi posvetili tudi poklicno

Celjski Plesni Orkester Žabe Z

godba Celjskega Plesnega Orkestra Žabe oziroma Big Banda Žabe se je začela tri mesece pred ustanovitvijo Big Banda RTV Slovenija, katerega dirigent je bil Bojan Adamič.

Big Band Žabe je zrasel iz male zasedbe, na pobudo Vendelina Vidca, Marjana Nunčiča, Milana Gorjanca in Norberta Drugoviča. V začetku jim je primanjkovalo notnega materiala, vendar se je to kmalu spremenilo, saj so izkoristili prijateljske vezi, ki so pogosto segale vse do Nemčije, zato so kmalu lahko zaigrali skladbe Bennyja Goodmana, Glenna Millerja in drugih takrat priljubljenih avtorjev ter aranžerjev. »V preteklosti smo pogosto igrali na dogodkih, namenjenih plesu, prirejali pa smo jih tudi sami. “Tradicionalni žabji plesni koncerti” so bili pojem zase, zato so se jih udeleževali številni ugledneži iz vse Slovenije.

Danes je tega precej manj, vendar za starejše skladbe še poprimemo, saj nas od preostalih ljubiteljskih big bandov loči prav to.«

celjski plesni orkester žabe

jazzorkestri

41

celjski plesni orkester žabe

jazzorkestri

42

Osnovo jazzu predstavlja swing, vse do danes najpopularnejša veja tega žanra, ki pa se zadnje čase od njega precej oddaljuje. Skladno s tem se spreminja tudi vloga big bandov.

Swing je najbolj poslušljiva big bandovska glasba. A seveda, glasbeniki so želeli naprej, zato so ji dodali sodobne elemente. Nekateri orkestri se posvečajo svobodnim jazzovskim oblikam in skladba ali dve repertoar lahko popestrita, sicer hitro postanejo pretirano dolgočasni. Opažam, da danes nekateri jazzovski glasbeniki, ki končujejo visoke šole v tujini, nočejo priznati vloge tistih pred njimi. Mi smo vedno radi poslušali druge in se učili od njih, vendar mladi danes preveč vidijo samo sebe. Na primer Petar Ugrin je bil v Sloveniji vse svoje ustvarjalno obdobje pravi pojem med trobentači. A mu zelo malo mladih slovenskih jazzovskih trobentačev izreče pohvale, ki si jih zasluži. Nekoč smo se družili in igrali v zasedbah, ki so imele poleg ritmične sekcije vsaj nekaj pihalno-trobilnih instrumentov, danes pa je tega kljub velikemu številu dobrih glasbenikov precej manj.

Tudi finančno gre jazzovskim glasbenikom zdaj slabše, saj nimajo toliko možnosti igranja kot nekoč. Veliko je tudi individualistov v zelo malih zasedbah, kar argumentirajo s tem, da želijo razvijati svoj slog. Izkušeni glasbeniki vemo, da je to delno res, a vemo tudi, da vsi gradimo na podlagi že velikokrat preigranih fraz vrhunskih glasbenikov iz preteklosti.

Pa vendar gre z današnjega stališča za tradicionalno vejo jazza. Bi morali orkestri ohranjati zgodovino živo ali iskati in razvijati nove poti?

Seveda bi morali zgodovino nekako peljati naprej in vanjo vključevati nove prijeme. Vsaka skladba mora imeti zgradbo. Danes se veliko dogaja na ritmičnem področju, saj glasbeniki vključujejo bizantinske,

Zavidljiv arhiv Zaradi tega je orkestrski arhiv, kot pove aktualni dirigent Big Banda Žabe Roman Fonda, tudi danes nadvse bogat. »Obsega približno petsto aranžmajev in veliko jih je iz obdobja, ko smo iz tujine prejemali izvirnike. Zato ne gre le za številko, prav zaradi omenjenega je arhiv dokaj poseben.« Na ta način je zasedba delovala vse do leta 1963, ko so glasbeniki zaradi kadrovskih, kot tudi povsem osebnih razlogov za nekaj časa prenehali sodelovati. »Takrat sta iz te ene vzniknili dve dixieland postavi, za kateri je aranžmaje pisal Videc. Big band je nekaj let miroval, obudil pa ga je Edvard Goršič, znan profesor in zborovodja v Celju z doslej najdaljšim stažem vodenja orkestra,« poudarja Fonda, ki po stažu za Goršičem ne zaostaja več veliko. Del repertoarja je ostal bolj ali manj isti, saj je bil plesni orkester, kot že samo ime pove, v preteklosti najbolj znan prav po igranju na plesih in koncertih, med katerimi izstopa tisti na Dunaju.

»V preteklosti je bil najbolj prepoznaven po prestižnih božično-novoletnih koncertih, katerih so se udeleževale pomembne osebnosti iz sveta politike, kulture in gospodarstva.« »V preteklosti smo pogosto igrali na dogodkih, namenjenih plesu, prirejali pa smo jih tudi sami. “Tradicionalni žabji plesni koncerti” so bili pojem zase, zato so se jih udeleževali številni ugledneži iz vse Slovenije. Danes je tega precej manj, vendar za starejše skladbe še poprimemo, saj nas od preostalih ljubiteljskih big bandov loči prav to – drugi big bandi se naučijo deset ali petnajst skladb in jih predstavijo na koncertu, medtem ko se mi vedno lahko sprehodimo čez naš bogat arhiv ter repertoar prilagodimo posamezni priložnosti,« ugotavlja Roman Fonda, sicer trobentač, ki pa je pred dvema desetletjema s trobente presedlal na saksofon. Za ta instrument z veseljem poprime, ko orkester izvaja njegove avtorske skladbe, ki jih je na vsakem koncertu vsaj nekaj. »Veliko tujih skladb tudi priredim, vendar načeloma le dirigiram, kar zahteva precej časa in izkušenj.« Drugačnost Celjskega Plesnega Orkestra Žabe je tudi v tem, da se Fonda kot dirigent razlikuje od večine. »Ne želim predvidljivosti pri instrumentalnih solistih. S tega vidika sem precej prilagodljiv, zato dopustim solistom dosti svobode. Ko vidim, da si med izvajanjem solistične točke te želi še kakšen drug glasbenik, mu to z veseljem omogočim, upoštevajoč njegove sposobnosti. Zaradi tega imamo včasih v eni skladbi cel pregled instrumentov, kar je za vzdušje zelo pozitivno. Spontano je.« Dirigentska palica je prehajala iz rok v roke Ko je Goršič vodenje orkestra opustil, je prišel čas za profesionalizacijo.

Dirigentsko mesto je za nekaj let prevzel France Kapus, kasneje pa je to vlogo za kratek čas prevzel Lojze Krajnčan, današnji dirigent Big Banda RTV Slovenija. Nasledili so ga njegovi orkestrski kolegi, sprva Tomaž Grintal, ki je Celjskemu Plesnemu Orkestru Žabe dirigiral kar deset let, zatem Klemen Repe, pod katerima je po mnenju Romana Fonde big band zvenel najbolje. »V tistem obdobju smo vadili vsaj enkrat, če ne dvakrat na teden, saj sta Tomaž in Klemen nalogo opravljala več kot odlično. Bila sta prava profesionalca, ki sta vadila z vsako sekcijo posebej, zato se je raven kakovosti močno dvignila. Potem pa je, kot je to običajno, prizadevanje nekoliko usahnilo. Zagnanost je bila nekoliko

manjša, vendar menim, da smo takrat zares blesteli, saj smo imeli pred seboj avtoriteti.« Svežo energijo je kasneje prinesel tudi David Jarh.

»Žabe so leta 1948 izvajale ameriški repertoar, zaradi česar so bili vsi ustanovitelji poklicani na policijsko zaslišanje. Seveda so obtožbe, da so izvajali tuje skladbe, zanikali in se po zaslugi Vidca, ki je znal rusko, izvlekli tako, da je naslove skladb prepisal v cirilico ter zatrdil, da gre za ruski repertoar.« »Danes, čeprav ne vadimo toliko kot v preteklosti, zvenimo še bolje,« je prepričan Fonda, ki orkester vodi zadnjih devet let. »Skupna izvedba skladb je dobro urejena, vendar so solistično močnejše, kar gre pripisati boljšim, mlajšim glasbenikom.« Postava Big Banda Žabe zajema tudi več “stalnih profesionalnih substitutov”, kot jih imenuje dirigent. Gre za mlade glasbenike, ki se še šolajo v jazzovski smeri, zato ne manjka dinamike in izraznosti. Ob tem vsak projekt zahteva tudi manj časa, saj gre za glasbenike, ki so vajeni igranja in znanja ne pozabljajo iz vaje v vajo, kot se je to dogajalo pri prejšnji, starejši zasedbi, sestavljeni skoraj izključno iz ljubiteljskih glasbenikov.

Na mladih svet stoji Mladi so po besedah dirigenta ključni, saj imajo energijo ter znanje, zaradi katerega se je v zadnjih dveh desetletjih povečalo tudi število drugih jazzovskih orkestrov po vsej Sloveniji. Vendar, ugotavlja Fonda, so številni nastali v okviru glasbenih šol, kar je povsem drugače in lažje z vidika delovanja, saj imajo ti podporo institucij. Zaradi finančnih razlogov Big Band Žabe ne izvaja več projekta, ki je požel nemalo uspeha med mladimi poslušalci srednjih šol, saj je imel vzgojno-izobraževalni pridih. »Izpeljal sem projekt, ki sem ga imel že dolgo v mislih, in sicer komentiran koncert, na katerem smo predstavili različne jazzovske podzvrsti, od dixielanda, bluesa, swinga, rocka, do latino ritmov. Pri tem se nam je pridružila tudi komentatorka, ki je med našim izvajanjem mladim podala vse potrebne informacije. To je bila nekakšna delavnica, na kateri smo mlade s pomočjo primernih skladb iz zgodovine jazza učili, kaj je big bandovska glasba. Imeli smo močan izobraževalni moment in odzivi so bili izjemno pozitivni, seveda vsaj malce tudi zato, ker je tisti dan odpadel pouk na šolah,« zaključi Fonda.

Na ta način so člani orkestra širili ljubezen do jazzovske glasbe, posneli pa so tudi tri albume. Celjski Plesni Orkester Žabe je bil v preteklosti najbolj prepoznaven po prestižnih božično-novoletnih koncertih, ki so se jih udeleževale pomembne osebnosti iz sveta politike, kulture in gospodarstva.

Vendar teh danes ni več, namesto njih odigrajo dva ali tri koncerte letno. »Težava se je pojavila s številnimi decembrskimi in poletnimi dogodki na prostem, ki so za obiskovalce brezplačni. Celjski organizator nas v tovrstne programe ne vključuje, najema tuje izvajalce, večkrat že sivolase “Jugo zvezde”. Kljub temu pa mi s precejšnjimi stroški podarimo Celjanom in drugim gala koncerte z vrhunskimi instrumentalnimi ter vokalnimi solisti.«

makedonske, srbske ritmične in melodične vzorce. Swing je preprosta glasba in v preteklosti so skladbe gradili predvsem s pomočjo dinamike ter s posameznimi vložki, medtem ko jih danes nadgrajujejo ritmično in harmonsko. S tega vidika sem nedvomno pristaš razvoja, ne maram pa pretirano atonalne glasbe. Kadar vidiš, da nekdo obvlada različne žanre in ima dobro tehniko ter ritem, lahko zaide v svobodnejše, abstraktnejše oblike, če pa nekdo le preskoči prvih nekaj stopnic, zelo hitro slišiš, da glasba ne prihaja iz njega.

Big bandi so ena najnaravnejših glasbenih oblik. Zakaj torej potrebujejo ozvočenje, če so pred njegovo iznajdbo odlično zveneli tudi brez njega?

No, ravno odlično brez ozvočenja niso zveneli, danes pa je za izravnavo razmerij med sekcijami ozvočenje nujno. Vsaka sekcija potrebuje vsaj dva mikrofona, čeprav bi bilo najbolje, da ima vsak instrument svojega.

Tako lahko na mešalni mizi zvok obdelamo, da se slišijo vsi instrumenti, kar je izjemno pomembno za dober zvok. Nekoč ozvočevalne tehnike ni bilo in ko gledamo stare posnetke, so imeli orkestri le dva mikrofona, enega za soliste in enega za pevca.

Morda še viseči mikrofon, ki je lovil zvok celotnega prostora, a prav zato na njih ni nobenih pravih razmerij.

V Sloveniji ima skoraj vsaka vas svoj pihalni orkester, iz katerega običajno vznikne big band. So slednji opozicija prvim ali pa so prav godbe valilnice dobrih glasbenikov?

Večinoma so valilnice. V preteklosti so bili v godbah starejši glasbeniki, ki so kasneje pritegnili mlade in ti so želeli igrati modernejšo glasbo. Razlika je v tem, da pri godbah prevladuje enostavno dvoglasje, izjemoma triglasje, medtem ko ima big band vedno štiri ali večglasje, ki je zanimivejše.

celjski plesni orkester žabe

jazzorkestri

43

celjski plesni orkester žabe

jazzorkestri

44

V čem vidiš prednosti in slabosti ljubiteljskih big bandov v primerjavi s poklicnimi?

V ljubiteljskih imajo možnost igrati glasbeniki, ki so doštudirali jazz ali tudi klasiko. Drugje je nimajo. Big Band RTV Slovenija je en sam, v Ljubljani pa poleg omenjenega obstaja še nekaj orkestrov, vojaški, policijski, simfonični, ki pa se ne posvečajo jazzovski glasbi. Zato je prav, da obstaja toliko ljubiteljskih big bandov, čeprav med njimi vlada konkurenca, ki pa je pravzaprav zdrava, saj se na ta način lahko ugotavlja, kdo ima boljšo skupno igro ali soliste. Vesel sem, da imajo možnost delovanja, a so vsekakor premalo finančno podprti.

V Sloveniji je orkestrska tradicija bogata. Je glasbenikov morda celo več kot občinstva in ali ni delovanje vseh teh orkestrov torej namenjeno samemu sebi?

Celje, Šentjur, Laško, Krško, Slovenska Bistrica, Ptuj, Maribor, če omenim le to območje, imajo delujoče big bande, ki niso namenjeni samim sebi, saj imajo glasbeniki, ki igrajo v njih, družino, sorodnike, prijatelje in druge zveste poslušalce. V zadnjih letih je dobrih ljubiteljskih orkestrov precej, nekateri so tudi prenehali igrati, a prihajajo novi, še boljši, kar posledično izboljšuje kader.

Žanrsko raznoliki tudi z manjšo zasedbo Prav zaradi finančnih omejitev je iz big banda na pobudo Romana Fonde nedavno nastala še ena, manjša zasedba Brazzz Band, ki poleg ritem sekcije vključuje dve vokalistki in močno pihalno-trobilno sekcijo. »Igramo jazzovske evergreene, latino ritme, kakršna sta bossa nova in samba, ter druge sodobne skladbe. Podobne žanre izvajamo tudi z big bandom, saj vedno gradimo na raznolikosti, s katero ohranjamo pravo mero presenečenja,« poudarja Fonda, prepričan, da veliko pripomorejo tudi instrumentalni gostje kot so sloviti Duško Gojković, Primož Grašič, Lenart Krečič, Vid Žgajner, Gregor Kozar, Matjaž Kajzer, Igor Bezget in drugi, ki jih povabijo na odmevnejše koncerte.

Z Žabami so sodelovali vsi vidnejši slovenski vokalni solisti.

Pri izbiri žanrske usmeritve je pomembna svoboda, ki pa je po Fondinih besedah nekoč vendar bila omejena: »Žabe so leta 1948 izvajale ameriški repertoar, zaradi česar so bili vsi ustanovitelji poklicani na policijsko zaslišanje.

Seveda so obtožbe, da so izvajali tuje skladbe, zanikali in se po zaslugi Vidca, ki je znal rusko, izvlekli tako, da je naslove skladb prepisal v cirilico ter zatrdil, da gre za ruski repertoar.« Današnji dirigent Roman Fonda je moral podobno zvijačo pred kratkim uporabiti tudi sam. »Pred petimi leti smo nastopali na protokolni proslavi v Celju in kljub že potrjenemu programu so nam dva dni pred koncertom ukazali, da moramo igrati samo slovenske skladbe. Ker je naš repertoar obsegal skladbe domačih in tujih avtorjev, sem v časovni stiski dobil idejo, da tudi jaz samo prevedem naslove tujih skladb v slovenščino. Po svečanem dogodku sem organizatorjem povedal, kaj sem storil. To, po njihovem predrzno dejanje, pa so mi tako zelo zamerili, da so naše možnosti igranja za občinske strukture zelo omejene.« Zgodovina se tako ponavlja. Ameriška kultura je ob določenih priložnostih očitno še vedno nezaželena, ni pa treba skladb prevajati v ruščino, temveč zadostuje, da »In the Mood« prevedeš v »V razpoloženju« in »On Sunny Side of the Street« postane »Na sončni strani Alp«. Vendar se zdi, da je ta izkušnja drago stala orkester z najdaljšo tradicijo v Sloveniji, ki je v sedmih desetletjih delovanja požel številne pozitivne odzive poslušalstva, zadnja leta pa se sooča s finančnimi težavami, ki krčijo njegovo delovanje. ▪

foto utrinek | festival slovenskega jazza 2018

Foto: Nika Hölcl Praper

po svetu in doma

Izidor Leitinger trobentač, dirigent, skladatelj in aranžer

»Za to navsezadnje tudi gre: da deliš svoje izkušnje, ker je to nekaj najbolj pristnega.

Težko je učiti, česar nisi doživel, nekaj, kar nimaš zapisanega v sebi.«

Začetki vašega muziciranja in ustvarjanja segajo v sodelovanje z Big Bandom Šmihel in Big Bandom Radlje ter The Fool Cool Jazz Orchestro. Še danes ste tesno vpeti v orkestrsko glasbo. Vas je to obdobje tako močno zaznamovalo ali zgoščenost zasedb pred vas preprosto postavlja večje izzive?

Moji začetki segajo še pred ta čas, saj je v Radljah že prej obstajal big band, ki ga je vodil Konrad Doler. Ko sem bil star štirinajst let, so me povabili, da kot najmlajši zaigram z njimi, kar me je fasciniralo. Takrat je imel očim težave s srcem in je odšel v zdravilišče Radenci, tam pa je potekalo letno srečanje orkestrov iz Jugoslavije, zato je poklical domov ter naročil mami, naj me vzame iz šole, ker to preprosto moram slišati. Natanko tako je tudi bilo. Šel sem in čez dan poslušal vaje, zvečer koncerte, ta zvočna masa pa se me je močno dotaknila. Tako sem se podal v izziv. Na začetku ni bilo mišljeno, da bi dirigiral, vendar se je kar zgodilo. Občutek, ko stojiš pred big bandom in z glasbeniki vzpostaviš stik kot dirigent, je nekaj posebnega. Začutiš energijo, ki potuje med teboj in glasbeniki, občinstvom, solisti. Že ko pišeš, je prisotna, ker porodi posamične ideje, najprej na klavirju ali le v glavi, nakar jih prineseš na prvo vajo, kjer vidiš, kako glasbeniki čutijo tvojo glasbo, jo prenesejo, se identificirajo z njo, kako gre do publike … Pride do zelo lepe igre.

V preteklosti sem pisal tudi za manjše zasedbe, a mi morda večji izziv res predstavljajo orkestri. To mi ugaja in v vlogi dirigenta se dobro počutim.

Ste tako dirigent, avtor in aranžer, kot trobentač ter pedagog. Bi rekli, da gre za skupno poslanstvo, ki ima smisel šele

v prežemanju vseh vlog, ali pa je vaš cilj v vsaki od njih popolnoma drugačen?

Kot umetnik in glasbenik imam različne vloge, med katerimi nekako krmarim, včasih pa me življenje samo pelje po svoji poti. V določenem obdobju, predvsem v Parizu, sem delal vse hkrati, kar je bilo nedvomno zanimivo, vendar sem kasneje svoje delovanje precej spremenil in rekel bi, da se posameznim funkcijam posvečam po obdobjih. Pri pedagoškem delu ni občinstva, a na splošno gre za to, da ima vsako od naštetih poslanstev svojo energijo. Ta čas znova razmišljam o poučevanju, saj se mi je zadnja leta nabralo precej izkušenj in čutim, da bi jih lahko delil. Za to navsezadnje tudi gre: da deliš svoje izkušnje, ker je to nekaj najbolj pristnega. Težko je učiti, česar nisi doživel, nekaj, kar nimaš zapisanega v sebi. Ljudje začutijo, da ne govoriš iz lastne izkušnje.

Kadar pa izhajaš iz sebe, tudi v drugih prebudiš občutek sposobnosti in želje.

Kolikor vem, največ delujete kot gostujoči dirigent. Sklepam torej, da ne pišete za točno določeno zasedbo in glasbenike.

Dejansko po The Fool Cool Jazz Orchestri nisem imel svoje orkestrske zasedbe, kar je gotovo izziv, saj se moraš z vsakim sestavom na nek način povezati in se vsakič znova spustiti v drug orkester, začutiti, kaj je njegova posebnost, a ne le orkestra kot celote, temveč tudi solistov, pevcev, ritem sekcije. Kateri so tisti elementi, ki jih želijo izpostaviti, prav tako, kaj čutiš in vidiš sam. Vsakič znova skušam napisati kompozicijo ali aranžma, ki kar najbolje ustrezata in spodbujata sposobnosti določene zasedbe. Skozi zgodovino je bilo precej skladateljev, ki so imeli svoje orkestre, kar je postalo del zgodovine jazza.

izidor leitinger

Foto: Patricia Lopez Menadier

45

po svetu in doma

izidor leitinger

Meni se zdi zelo zanimiva komunikacija. Z naročniki se vedno pogovarjam o tem, kako si kdo predstavlja projekt, kaj želi z njim, pa tudi sam poslušam koncert, vajo …

Nathalie Pubellier, koreografinjo, s katero sodelujem v Parizu, vprašam, kakšna je njena notranja zgodba naslednje kreacije, nakar govorim še s plesalci. Glasbe namreč ne vidim kot objekt ali izdelek, pri čemer se nekam postaviš in le daješ. Gre za izmenjavo, saj če te ni, je vse samo enostranska pot energije, kar pa v vesolju ne obstaja. Vse kroži. Gre torej za dialog in večkrat ko zamenjaš zasedbo, večkrat si postavljen pred nove izzive, saj ne smeš dvajset- ali tridesetčlanski zasedbi vsiljevati svojega ega ter glasbenih načel. Lep glasbeni jezik moraš ustvariti v sodelovanju z njimi.

46

Dandanes le malokateri big band izvaja klasični swing, saj gre za glasbo, znotraj katere se prepletajo raznoliki vplivi. Menite, da se s tem izgublja vrednost orkestrov ali s širino, ki je posledica mešanja žanrov, ti pravzaprav postajajo bolj prepoznavni in priljubljeni tudi med občinstvom, ki sicer ne bi poseglo po resnejši ter zahtevnejši glasbi? Če igraš v orkestru, ki izvaja klasičen repertoar, denimo Counta Basieja ali Glenna Millerja, igraš glasbo teh, ki so ta jezik razvili in mu postavili temelje. Dobro je poznati njihove skladbe, ker te naučijo poslušanja in skupinske igre. Z njihovo pomočjo postaneš občutljiv za reči, ki delujejo, vendar to ne pomeni, da določen big band dobro zveni le s tem repertoarjem. Je pa res, da dobro odigrati kompozicijo, kakršna je Lil Darling Counta Basieja, ni preprosto. Drugi aspekt je ta, da swingovskih orkestrov v njihovem času niti niso poslušali, saj so bili namenjeni plesu in so se šele kasneje spremenili v koncerten repertoar, kar nekoliko spremeni njihov namen. Danes je izvajanje te glasbe, ki še vedno ima svoje občinstvo, nekakšna relikvija. Kot trobentaču mi jo je zanimivo igrati, misel, da bi skladal v tem stilu, pa mi ni blizu.

Vprašati se je treba, v kakšnem času živimo in kaj želimo s svojim ustvarjanjem povedati. Kajti, vsaj zdi se mi tako, v Sloveniji manjka avtorske glasbe za orkestre. To si lahko privošči Big Band RTV Slovenija, ker ta skrbi za novonastale kompozicije, ki vzamejo veliko časa in je avtorje treba temu primerno honorirati, vendar na splošno velja, da je orkester s skoraj dvajsetimi člani težko prodati, toliko težje, če vsi igrajo podobno glasbo, zato je edina rešitev, da bi big bandi igrali več avtorske glasbe ter s tem postavljali svoje smernice. V Sloveniji je veliko dobrih glasbenikov in orkestrov, čeprav jih imenujemo amaterski, vendar le zato, ker od svoje dejavnosti ne

morejo preživeti. Po ravni izvajanja to še zdaleč niso amaterski orkestri, saj je ta v Sloveniji izredno visoka.

Kar manjka, sta le izvirnost in drznost.

Vpeti ste tako v slovenske glasbene kroge kot avstrijske in francoske, bivate pa v Južni Ameriki. Kakšna je tradicija orkestrske in nasploh jazzovske glasbe v vseh naštetih državah, oziroma, kje po vaših izkušnjah glasba big bandov ostaja najbolj živa?

V Parizu sem imel možnost igrati in biti del dveh orkestrov, ki sta zelo moderna, čeprav igrata tradicionalno glasbo. Tudi v Lionu obstaja orkester, ki ves čas meša žanre, celo s pripovedovalci in igralci. Takih reči je ogromno in Pariz nedvomno premore močno orkestrsko gibanje. Znana sta Surnatural Orchestra in Le Sacre du Tympan. V Avstriji že dolgo nisem aktiven in ne bi vedel, kakšna je tamkajšnja scena, medtem ko ima Nizozemska, vsaj kolikor se spomnim, odlično orkestrsko tradicijo. Vedno mi je bil vzor Metropole Orchestra, ki ga je vodil Vince Mendoza, s katerim sem imel pred letom in pol čast tudi sodelovati kot prvi trobentač. Njegov način skladanja … res se ne čudim, da je prejel pet, šest grammyjev in je sodeloval z vsemi velikani jazzovske glasbe, pa tudi zvezdami popa, medtem ko je njegov album z Jonni Mitchel Both Sides Now zame še vedno nekaj izrednega. V Santiagu de Chile se še nisem zares infiltriral v sceno, čeprav so prisotni dobri glasbeniki in obstajata dva orkestra. Morda si bom celo izmislil kaj novega … Zanima me, kaj bi se zgodilo, če bi v ospredje potisnili orkestrsko in elektronsko glasbo.

Po šestmesečni meditaciji v Urugvaju se je v vas naselila sedemdelna suita za jazz orkester Ushai. Kakšno je razmerje med kompozicijami, ki izhajajo iz vašega notranjega sveta in tistimi, ki nastanejo za točno določene potrebe ali po naročilu? Gre za dve plati iste glasbene osebnosti ali se ti med seboj razlikujeta?

Pravzaprav ne vem, kdaj sem nazadnje pisal le zato, ker sem se zbudil in si rekel, da bom napisal denimo suito za orkester. Ne razlikujem pisanja iz lastnih vzgibov od naročil. Do končnega izdelka mora pač preteči določen čas. Običajno sprejmem projekt in že v tistem trenutku postanem pozoren na notranje impulze, pogosto si naredim tudi skico. Dobim zamisel, jo zapišem, morda maketiram, odvisno od stila, nakar zadevo spustim. Zato v času dogovarjanja za nov projekt že imam nekaj zamisli, ki jih lahko uporabim. Osebno mi je najpomembnejše delo z motivi, ki me notranje tako močno navdihujejo in

Foto: Nika Hölcl Praper

imajo v sebi toliko naboja, da jih lahko razvijem v daljša ali večja dela. Moram začutiti, da ima določena fraza energijo in moč, ki tišči dalje ter mi omogoča razvoj. Del ne zaključujem zato, da bi jih napisal. Ogromno delcev si zapišem čez dan, ko delam nekaj povsem drugega, in jih potem kasneje uporabim.

Rekel bi, da sem ves čas na lovu za notranjimi impulzi in da imam srečo, ker sem imel v preteklosti toliko naročil, da sem vse zamisli moral zelo hitro uporabiti ter razviti naprej, za najrazličnejše zasedbe in žanre, od filmskih, gledaliških ter plesnih, pa tudi za Nathalie, s katero sodelujem že petnajst let. Skozi njih sem se ogromno naučil. Kot skladatelj moraš začutiti, kakšno vlogo ima glasba v določenem projektu. Ne smeš biti protagonist tam, kjer ni tvoje mesto in ne smeš zavzeti preveč prostora. Skladanje za plesne predstave mi je sploh v zadovoljstvo. S telesom delam spoštljivo. Jakost ne sme biti preglasna, da se telo čuti in so gibi slišni. Vsi ti zvoki so mi pravzaprav celo zanimivejši kot neka zaigrana ali posneta glasba. Treba je najti ravnovesje in če se vrnem k dialogu, gre za to, ali znaš določen projekt ugledati globalno ter se vprašati, kako se vidi od daleč, z distance. Poslušanje in opazovanje sta bistvena.

VID JAMNIK UPORABLJA www.mikebalter.com

Marsikdo pravi, da so vse skladbe že napisane in če temu pritrdiva: mar ni največja vrednost in prednost umetnika danes novo videnje, drugačen ter svež spoj vsega, kar že obstaja, vključno z vnašanjem pristnosti krajine, v kateri se počuti doma, čeprav pri tem ne gre nujno za rojstno deželo?

Se popolnoma strinjam. Kot sem že prej omenil: naprej bi bilo treba potisniti nove stvaritve in izvirnost, čeprav gre za tveganje. Vendar bi se big bandi morali zagnati v neko svežino, v neznano. Ne bi smeli uporabljati znanih formul in se ubadati z vprašanjem, kako bo to všeč občinstvu, kolegom, glasbenikom. Človek vedno išče neko zunanjo potrditev, a s tem se pustiš zapeljati v tok, ki ne pelje k novim kombinacijam in navdihom ter izzivom. K neznanemu. Treba je poskusiti to, česar še nihče ni poskusil in čeprav je danes težko odkriti nekaj svežega, gre pri tem bolj za to, da kot avtor samega sebe postaviš v novo zgodbo ter novo okolje. Danes je vse povezano s tem, kako boš projekt financiral in spravil naprej, vendar moraš v kotičku uma imeti zavest, da lahko kompoziciji vedno dodaš vsaj nekaj malega. Lahko določene smeri tudi le nakažeš. S tem se spodbudiš k novemu, drugačnemu, kar bo občinstvo zaslišalo. Pri glasbi marsikdaj pozabljamo, da umetnik ni tu zaradi ugajanja občinstvu. Umetnik mora poslušalstvo provocirati, ga izobraževati, pokazati stvari, ki jih še niso videli ali slišali. Gre za pomembno poslanstvo. Ne smemo se ustaliti v tem, za kar vemo, da deluje, saj je znano, da kar deluje, že stagnira. ▪

izidor leitinger

po svetu in doma

47

jazzorkestri

Big Band GveriLLaz

projektno delujoč orkester poklicnih

big band gverillaz

glasbenikov

48

Č

lani Big Banda GveriLLaz, projektno delujočega profesionalnega orkestra, ki sta ga leta 2014 sestavila saksofonista Dano Ličen in Jani Šepetavec, so v letu 2016 začeli pripravljati repertoar z glasbo Franka Zappe, kar je zahtevalo delno reorganizacijo orkestra. Zato se je zasedbi kot član, vodja projekta in dirigent pridružil violinist Peter Ugrin, diplomant ljubljanske Akademije za glasbo, deželnega konservatorija v Celovcu in ameriške New School for Jazz and Contemporary Music v New Yorku.

»Želela sta big band, alternativen vsem drugim, ne nujno usmerjen tržno, temveč k različnim zahtevnim repertoarjem, ki bi temeljili na izzivu. K resnemu koncertiranju, skratka.«

začetek delovanja: 2014 organizatorja in pobudnika za ustanovitev: Dano Ličen in Jani Šepetavec dirigenti: Dano Ličen, David Jarh, Goran Krmac, Vid Žgajner, Peter Ugrin (od 2016)

big band gverillaz

jazzorkestri

49

Foto: Peter Ugrin

zasedba: klasična, sicer odvisna od projekta, pri čemer violina predstavlja posebnost projekti: Big Band GveriLLaz plays Bob Brockmayer, Big Band GveriLLaz plays Frank Zappa

dosežek: prvo mesto na tekmovanju big bandov Corendon IBBC International Big Band Competition na Nizozemskem (2018) v kategoriji Top Class poslanstvo: koncertiranje na resnih odrih z žanrsko raznolikimi, izvajalsko zahtevnimi, a vendar poslušljivimi repertoarji, interpretacijska dovršenost, vzpostavitev medsebojnega zaupanja in stremljenje k izvajanju avtorske glasbe ter konceptualnih glasbenih projektov

big band gverillaz

jazzorkestri

50

Osnovo jazzu predstavlja swing, vse do danes najpopularnejša veja tega žanra, ki pa se zadnje čase od njega precej oddaljuje. Skladno s tem se spreminja tudi vloga big bandov.

Sam celo upam, da se je vloga orkestrov spremenila, vendar na način, da se je ta preobrazil v veliko komorno zasedbo. Morda je to nekoč že bil in niti ne gre za spremembo, tega ne vem. Ne le, da je premalo orkestrov, ki bi izvajali swing, verjetno je premalo kakovostnih big bandov, ki bi resno izvajali temeljno swing glasbo, saj ta navsezadnje predstavlja začetek vsega. Tega ne bi smeli pozabiti.

Pa vendar gre z današnjega stališča za tradicionalno vejo jazza. Bi morali orkestri ohranjati zgodovino živo ali iskati in razvijati nove poti?

Sem velik zagovornik tradicije in tradicionalne jazzovske ter swing glasbe, a sem obenem prav tako velik ljubitelj progresije, zato si takšnega delovanja želim tudi od big bandov. Pogosto se pogovarjam z mladimi glasbeniki, ki iščejo nujen preskok, a ob tem pozabljajo, da brez temeljev ne moreš nikoli naprej. Vloga vsakega jazzovskega glasbenika je do inovacije priti s pomočjo tradicije.

Big bandi so ena najnaravnejših glasbenih oblik. Zakaj torej potrebujejo ozvočenje, če so pred njegovo iznajdbo odlično zveneli brez njega?

Morda predvsem zaradi spremembe oziroma prilagoditve potreb temu, za kar se danes big bandi sploh uporabljajo. Obstajajo namreč orkestri, ki izvajajo zelo raznoliko glasbo, jazza, katerega je vsekakor bolje izvajati akustično, pa v veliko manjšem odstotku kot bi si želeli sami. Ta dejavnik ima gotovo precejšen vpliv.

Drugi razlog se skriva v tem, da pri nas, v Evropi, ali vsaj v Sloveniji, vse temelji na močnem ozvočenju. Ko sem poslušal big bande v New Yorku, so večinoma vsi igrali brez njega.

Menim, da orkester sodi v klubsko

Želja po drugačnosti »Dano in Jani sta imela ob ustanovitvi Big Banda GveriLLaz zelo jasno začrtano pot,« pove današnji vodja in dirigent Peter Ugrin. »Želela sta big band, alternativen vsem drugim, ne nujno usmerjen tržno, temveč k različnim zahtevnim repertoarjem, ki bi temeljili na izzivu. K resnemu koncertiranju, skratka.« Prepričan je, da sta postavila trdne temelje, vendar je bilo treba kar nekaj časa, da je zasedba postala enovita. »Morali smo zamenjati nekaj ljudi in verjetno jih nekaj še bomo, kljub temu pa smo zdaj vzpostavili medsebojno zaupanje, kar je zelo dragoceno.« Danes orkester sestavljajo sami poklicni glasbeniki ali tisti, ki zaključujejo šolanje, pri čemer so člani izjemno motivirani. Ugrin drugačnost vidi v "vsebinski zaokroženosti in igranju na resnih odrih", na kar so ponosni, ter doda, da se dirigiranja ter vodenja pravzaprav ni nikdar učil.

»Tekmovanja so, ko enkrat vodiš večjo skupino glasbenikov, lahko zelo dobrodošla motivacija. So druženja z različnimi ljudmi in so izmenjava informacij.« »Za to vlogo moraš biti inovativen že pri zamislih. Potrebuješ vizijo in cilj, saj le tako lahko pridemo do zaupanja, iz katerega se rodi tudi razumevanje določenih značilnosti posameznih instrumentalnih sekcij. Seveda orkester potrebuje dirigentsko vodenje skozi vse skladbe in forme, a je pomembno vedeti, kako delujejo, saj četudi kakšnega instrumenta ne poznaš do potankosti, lahko s pomočjo glasu ali svojega instrumenta, v mojem primeru je to violina, pokažeš, kaj želiš doseči.

Bistvena je interpretacija in to, kako jo članom orkestra jasno ter ekonomično predstaviš.« Delo je, odkar so glasbeniki v stalni postavi z enako vizijo, veliko lažje, vendar bo svoje mesto z veseljem prepustil komu drugemu in odstopil, če se le pokaže dobra programska usmeritev, saj kot pravi, Big Band GveriLLaz ni njegova last. »Vodje posameznih sekcij imajo že zdaj veliko vlogo, saj s pomočjo mojih usmeritev poskrbijo, da je vsaka sekcija pripravljena do popolnosti. Zaradi tega smo prešli na povsem drugo muzikalno raven.« Frank Zappa jih je zaznamoval in jim dal nov zagon Veliko vlogo pri tem je imel projekt z glasbo Franka Zappe, ki sta si ga zamislila ustanovitelja, in za te potrebe dirigentsko mesto prepustila Ugrinu. »Z mojim prihodom se je postava Big Banda GveriLLaz spremenila. Čim smo vključili violino, zasedba ni bila več klasična,« pove dirigent, ki ga je navdušila zamisel za aranžmaje Eda Palerma in Patrika Ehrnborga. »Vsaka skladba je slogovno povsem drugačna. Zappa je bil genij in je imel eno najboljših zasedb, delovali so zares uigrano.« Kot danes zvenijo tudi slovenski “gverilci” GveriLLaz. »Projekt nas je nedvomno zaznamoval, dal nam je zagon. Morali smo zvaditi zares zahteven repertoar, a smo prav z njegovo pomočjo ob vsej že prej omenjeni raznolikosti ugotovili, da zmoremo doseči zelo visoko raven. Zappina glasba to preprosto narekuje.« Kot vodja Peter Ugrin stremi k temu, da bi se orkester na odru igral z začetki, zaključki in medsebojnimi linijami, s katerimi glasbeniki že tako polno glasbo še dodatno nadgradijo. Odzivi na njihovo delo so pozitivni,

saj številni poznavalci iz tujine izpostavljajo izvirnost zamisli in vrhunske interpretacije. Med njimi je tudi Bart Van Lier, legenda pozavne, ki je bil osrednji predstavnik mednarodne žirije na najprestižnejšem tekmovanju big bandov v Evropi, Corendon IBBC International Big Band Competition na Nizozemskem, kamor se je orkester prijavil predvsem zato, da je predse postavil nov izziv. »Glasba Franka Zappe, pa tudi to tekmovanje, sta nam omogočila, da se zasedba, ki je že zasnovana ambiciozno in široko, osredotoči na izvajanje sodobne jazzovske glasbe zaokrožene, če ne celo programske usmeritve,« je prepričan Ugrin, ki se je glasbenih tekmovanj pred tem že udeleževal, a z lastno zasedbo Artbeaters, s katero je prav tako osvojil prva mesta tako doma kot v tujini.

Dovršenost brez meja »Tekmovanja so, ko enkrat vodiš večjo skupino glasbenikov, lahko zelo dobrodošla motivacija. So druženja z različnimi ljudmi in so izmenjava informacij,« ugotavlja dirigent, ki v njih vidi predvsem avanturo, kot tudi sicer dojema življenje. »V primeru Corendon IBBC International Big Band Competitiona v Hopsdorfu na Nizozemskem je pet različnih kategorij in v vsako od njih se skozi predizbor, ki temelji na posnetku, zvrsti pet big bandov. Nas, Big Band GveriLLaz, so uvrstili v najvišji razred.« V uspeh je verjel od samega začetka, vendar zmage vendarle ni pričakoval, saj je bila konkurenca zelo močna. »Vsi smo igrali avtorsko glasbo, vendar sem že ob prijavi, zato sem sploh izpolnil prijavnico, vedel, da imamo kaj ponuditi, predvsem s finalnim programom avtorskih kompozicij. Ni namreč običajno, da ima big band v svoji zasedbi tudi violino. In res se je to dejstvo izkazalo kot zanimivost,« se spominja Ugrin, ki je moral program pripraviti do sekunde natančno, pri čemer je želel vključiti kar največ solistov, da bi bil pokrit celoten zvočni spekter big banda, kar je bil velik izziv.

Ker tekmovanje poteka pred občinstvom, so bili odzivi takojšnji. »Iskreno lahko rečem, da smo poželi največji aplavz. Naredili smo dober vtis; ljudje so prišli do nas z željo po zmagi, medtem ko sem sam upal, da bi prišli vsaj v finale.« To se je nato tudi zgodilo. Program v tem delu tekmovanja je moral temeljiti na avtorskih kompozicijah. Peter se še vedno spomni komentarja enega od članov strokovne komisije, v katerem prepozna največji poklon: »Dejal je, da bi se najraje kar preselil v državo, iz katere prihaja big band, ki je nastopil pred nami, saj ga je povsem prepričal in navdušil. Potem je pri vseh sodelujočih izpostavil dobre in manj dobre plati, nakar je dejal, da če dobro premisli, bi se vendar raje preselil v Slovenijo. V tistem trenutku sem vedel, da smo zmagovalci prav mi.« Za uspeh je Big Band GveriLLaz prejel denarno nagrado, ki je zadostovala za del stroškov, pa tudi uvrstitev v tekmovalni del iste kategorije v letošnjem letu, vendar so se temu takoj odpovedali.

Slovenska glasba v svetu Za to, da bi izkušnjo, ki kljub uspehu ni bila lahka, ponovili, bi potrebovali nekoliko večji odziv slovenskih institucij in podporo iz celotne Slovenije. »Gre za to, da sem kot vodja zasedbe na Nizozemsko peljal osemnajst ljudi, glasbenikov, ki so dali od sebe kar največ, in zmagali na največjem jazzovskem tekmovanju v Evropi, kjer nismo predstavljali le sebe, temveč Slovenijo. In to prvič v zgodovini,« poudarja dirigent Ugrin, nekoliko razočaran nad ciničnimi komentarji posameznikov. »Nekateri ljudje imajo do našega uspeha zadržke,

ozračje, veliko bolj kot na stadion, in v klubu zlahka igra neozvočeno, pri čemer moraš seveda upoštevati dinamiko prostora ter zasedbe.

V Sloveniji ima skoraj vsaka vas svoj pihalni orkester, iz katerega običajno vznikne big band. So slednji opozicija prvim ali pa so prav godbe valilnice dobrih glasbenikov?

To, da ima vsaka vas svoj big band, se mi zdi dobro, vendar menim, da mora imeti vse večje število big bandov dobre vodje. Ti so najpomembnejši. Morajo doseči zaupanje, zaradi katerega skupino glasbenikov peljejo naprej, ne da bi se izziv končal. Seveda je to težko, še posebno, ker ne premoremo festivala big bandov, ki bi bil programsko jasno začrtan in bi s pomočjo podpore ene od močnih kulturnih institucij potekal redno.

Na njem bi se kot nosilec kakovosti vsako leto preprosto moral predstaviti Big Band RTV Slovenija in že samo skozi to primerjavo z ostalimi poklicnimi ter polpoklicnimi big band zasedbami bi se lahko orkestri razvijali na višji ravni, ne le po številčnosti, temveč tudi izzivu.

V čem vidiš prednosti in slabosti ljubiteljskih big bandov v primerjavi s poklicnimi?

Big bandov pravzaprav niti ne poznam dobro. Veliko sem jih poslušal, z njimi odraščal, zato mi niso tuji, vendar jih premalo spremljam, da bi si jih upal komentirati. Vesel sem, da ima večina orkestrov letne koncerte, vendar je vse odvisno od dirigenta in njegove vizije. Programska usmerjenost je ključnega pomena, saj imajo glasbeniki, ki igrajo, v tem pogledu zares majhen vpliv.

V Sloveniji je orkestrska tradicija bogata. Je glasbenikov morda celo več kot občinstva in ali ni delovanje vseh teh orkestrov torej namenjeno samemu sebi?

Menim, da je občinstva ogromno in to prav zaradi tradicije … Big Band

big band gverillaz

jazzorkestri

51

big band gverillaz

jazzorkestri

52

RTV Slovenija sega daleč nazaj, po drugi strani pa ima vsak kraj svoj big band. Gre za mogočno glasbo, mogočno tako v svoji veličini kot majhnosti. A so glasbeniki absolutno najslabši poslušalci. V Sloveniji najprej seveda zaradi vsesplošne razdeljenosti, a tudi zato, ker imamo toliko jazzovskih glasbenikov, da je to že povsem noro. Resno. Kljub temu pa se zelo hitro pustimo zmanipulirati in voditi ljudem, ki imajo povsem drugačne namene od premagovanja razlik in spodbujanja kakovosti.

Zato je glasbenik, vsaj zaenkrat, najslabši poslušalec, kar bi si jih želel na koncertu. Tisti brez znanja bo glasbo ne glede na žanr poslušal povsem neobremenjeno, iskal v njej sprostitvene, intelektualne ali kakšne tretje elemente, vendar to v resnici sploh ni pomembno. Bistveno je, da posluša. Glasbenik žal ne.

a le zato, ker gre za jazzovsko glasbo. Vendar so na tem tekmovanju sodelovali big bandi iz vse Evrope in raven vseh je resnično zavidljiva. Mi smo se predstavili z našo, slovensko glasbo, kar je strokovna komisija tudi začutila in poudarila. Zato ne gre za subjektivnost. Navsezadnje obstajajo tekmovanja celo za skladatelje in povsod ocenjujejo tako tehnični del kot tisto neopisljivo drugačnost, ki pa se lahko odraža na različne načine.« Peter Ugrin je kot vodja že od začetka priprav premogel močno vizijo in tudi v prihodnosti si želi izvajanja projektov na najvišji mogoči ravni. »Stremim k zaokroženim koncertom in čeprav smo doslej izvajali le instrumentalno glasbo, menim, da se bomo v prihodnosti v enaki meri posvetili vokalni.« To se že kaže v skladbi, pri kateri se je instrumentalistom pridružila Anja Hrastovšek. »Zmago na Nizozemskem smo obeležili s snemanjem štirih avtorskih skladb, ki bodo ostale za vse večne čase, kot dokument nekega obdobja, saj vzpostavljeno zaupanje, h kateremu je pripomoglo tudi tekmovanje, dojemam kot največji dosežek, pri čemer ima izredno veliko vlogo Domen Gracej,« izpostavi Ugrin, ki se zaveda, da gre zmago v enaki meri pripisati tudi vodjem posameznih sekcij, ki so med pripravami obilo pripomogli k dobremu izidu. Čeprav vedno znova poudarja, da je zmaga na tekmovanju v resnici prinesla le zaupanje znotraj orkestra in vzbudila zavedanje o tem, da lahko dosežejo marsikaj, če le vsak posameznik prispeva k celoti po svojih najboljših močeh, gre vendar za dosežek, zaradi katerega se je Slovenija v svetu jazzovske glasbe znova zapisala v svetovno zgodovino, kar nikakor ni zanemarljivo. ▪

jazz med ljudmi

»Jazz izpuli dušo«

Ne preseneča torej, da je njeno zbliževanje z jazzom, s katerim se je sicer prek radia srečala že zgodaj, potekalo postopoma. »Kot žanr mi je bil izredno zanimiv, vendar ga dolgo nisem zares vzljubila in tudi ne razumela, saj se mi je zdelo, da nekaj manjka,« kar bi navsezadnje lahko pripisali samemu dejstvu, da se v Ljutomeru, kjer je odraščala, ni imela možnosti srečati z jazzom na koncertnih odrih. »S prijateljem, ki je bil nekaj let starejši, sva občasno odšla na kakšen koncert, vendar sem bila premlada, da bi lahko ostala še na jam sessionu, kjer se je po njegovih trditvah glasba šele zares razvila. Tako sem jazz dojemala kot nekaj višjega, boljšega, a hkrati nekaj, za kar potrebuješ določeno znanje.« Prav zato se mu je približala neštetokrat, a se vsakič znova od njega oddaljila, vse dokler se mu ni pri dvajsetih letih povsem prepustila. »Jazz spodbuja ustvarjalnost. Zanj moraš biti zelo osredotočen, orientiran in pripravljen na sodelovanje. Toliko glasbenikov je na odru in toliko tem, ki jih morajo obdelovati družno, da gre nedvomno za visoko umetnost. Kot bi bili med seboj telepatsko povezani. Jazz me je pravzaprav pritegnil, ko sem dojela, da gre za glasbo sodelovanja,« pove Violeta Potočnik, ki je prelomni trenutek doživela v Bratislavi. Izkušnjo še danes opisuje kot nekaj najlepšega, kar se ji je zgodilo v življenju: »Jazz me je prijel za dušo in me tako razveselil, da sem pozabila na vse. Bila sem samo v glasbi, postala del nje in se ji prepustila, da me nosi.« Vendar mu je srce začela odpirati že nekaj mesecev poprej na koncertu Jimmyja Stanića v Zagrebu.

Tja se je odpravila v družbi prijateljev, ki so ta žanr dobro poznali, ker pa so bili prezgodnji, so se udeležili še koncerta, na katerem je »Jimmy Stanić odpel “bye, bye”, nakar je v dvorani nastala grobna tišina. Ko je glasba izzvenela, so vsi družno zapeli “blackbird” in to me je navdušilo, čeprav sem cel večer ostajala še dokaj hladna ter ravnodušna.« Povsem drugače je bilo na Slovaškem, kjer so »zasedbe, ki so se zvrstile na odru, iz mene izpulile dušo. Da lahko to opišeš, preprosto potrebuješ doživetje, obenem pa moraš prebrati še vsaj sto knjig, da dobiš ustrezen besednjak.« Gre za čarovnijo, v katero moraš, kot v življenje samo, dati veliko sebe in ki bi si jo moral dovoliti vsak. »Govorim o doživljanju. In vse, kar doživimo, v nas pusti povsem drugačne sledi kot če se o tem le učimo.« ▪

Foto: osebni arhiv

Violeta Potočnik

| poslušalka jazzovske glasbe

violeta potočnik

Prva glasbena izkušnja Violete Potočnik (1962, Ljubljana, učiteljica) ni bila najbolj pozitivna, saj sta jo starša v želji, da bi pridobila glasbeno izobrazbo, ki je sama nista imela, vpisala k pouku harmonike. Ta pa je v njej zbujala strašanski odpor. »Želela sem igrati klavir, a sem pristala pri harmoniki in jo sovražila vseh osem let, čeprav sem imela prečudovito učiteljico, ki sem jo naravnost oboževala,« se spominja in doda, da med obiskovanjem glasbene šole ni pokazala kančka sreče. »Na nastopih nikoli nisem pogledala v občinstvo, čeprav me je učiteljica moledovala, naj se ozrem po dvorani, vendar sem vsakič samo prišla na oder, sedla, si dala harmoniko pod brado, odigrala in hitro stekla stran.« Danes pozna široko paleto glasbenih žanrov, ki vključujejo tudi harmoniko, zato obžaluje, da ji v otroštvu niso znali dati dovolj širine, s pomočjo katere bi v igranju našla zadovoljstvo.

53

new times big band šmihel

jazzorkestri

54

začetek delovanja:

zasedba:

vodja:

projekt:

1989

Michael Vavti dirigenti:

Hannes Košutnik, Heinz von Hermann, Izidor Leitinger, Markus Geiselhart, Michael Vavti (od 1998)

klasična, vendar z mladimi, še šolajočimi se člani izdaja albumov, s katerimi Društvo godba na pihala Šmihel obeleži vsako petletno obdobje delovanja in na katerih mesto najdejo vsi odseki društva – poleg pihalnega orkestra in kombo zasedbe z nekaj skladbami svoj repertoar predstavi tudi New Times Big Band Šmihel

jazzorkestri

orkester zamejskih Slovencev

P

isalo se je leto 1989, ko je šmihelski pozavnist Jože Kušej sedel v avto in se odpeljal v Ljubljano, da bi potrkal na vrata Jožeta Privška ter ga zaprosil za note, primerne za orkester. Maestro je bil znan po tem, da skladb ni delil z nikomer, a ker je šlo za zamejske Slovence, je naredil izjemo in tako se je član šmihelskega pihalnega orkestra vrnil domov z aranžmaji. Delo New Times Big Banda Šmihel se je lahko začelo, čeprav so se morali glasbeniki naučiti prav vsega, saj o fraziranju in igranju jazzovske glasbe niso vedeli ničesar.

Foto: Nika Hölcl Praper

dosežek:

edini slovenski big band zunaj meja Slovenije poslanstvo:

odpiranje horizontov mladim glasbenikom in vpogleda v druge glasbene zvrsti, učenje poslušanja tako sebe kot tistih, s katerimi muzicirajo, prav tako skupinske igre, usmerjanje v jazzovsko in popularno glasbo, izobraževanje ter posredovanje vrednosti žive glasbe

»Dosežkov v klasičnem pomenu naš orkester nima. Vendar je v mojih očeh neizmeren uspeh, da nam je v vasi, kakršna je Šmihel, ki šteje le nekaj več kot petsto prebivalcev, uspelo ustanoviti in obdržati big band. Koroški Slovenci smo na to izjemno ponosni.«

new times big band šmihel

ljubiteljski

New Times Big Band Šmihel

55

new times big band šmihel

jazzorkestri

56

Osnovo jazzu predstavlja swing, vse do danes najpopularnejša veja tega žanra, ki pa se zadnje čase od njega precej oddaljuje. Skladno s tem se spreminja tudi vloga big bandov.

Seveda se spreminja, mladina ima drugačno dojemanje. Radijske postaje vrtijo glasbo, ki jo poslušalci želijo slišati in obratno, zato je težko priti iz začaranega kroga. Težava se prav tako kaže v tem, da mladi radia skoraj ne poslušajo. V mojih časih je bilo treba dolgo varčevati, da si lahko kupil ploščo in jo potem poslušal vse dokler ni razpadla. Danes hitro prideš do ogromne količine skladb vseh zvrsti, a se v nobeno nihče več ne poglobi, ker je vse prenasičeno.

Vrednost glasbe je upadla, tudi zato, ker ni vse dobro. Včasih so si snemanje lahko privoščili le vrhunski izvajalci, ker je bilo tako drago, medtem ko je zdaj vse na dosegu roke. Vložiš zares malo denarja in pripravljen si na delo. Zato menim, da ljudje, ki ljubijo zvok big banda in njegovo energijo, zanimanje za to glasbo ohranjajo, drugi pa niti ne vedo, kaj zamujajo. Kdor enkrat sliši orkester, se na njegove koncerte vrača, ker orkester premore energijo, ki jo manjše zasedbe ne.

Pa vendar gre z današnjega stališča za tradicionalno vejo jazza. Bi morali orkestri ohranjati zgodovino živo ali iskati in razvijati nove poti?

Nove smeri se razvijajo ves čas, kar je zelo dobro, vendar menim, da se mora vsak glasbenik, ki igra v orkestru, še kako zavedati korenin. Da bi lahko vrhunsko igral glasbo, moraš poznati preteklost, takšna je vsaj moja filozofija. Gre namreč za proces.

Big bandi so ena najnaravnejših glasbenih oblik. Zakaj torej potrebujejo ozvočenje, če so pred njegovo iznajdbo odlično zveneli brez njega?

V resnici ga ne potrebujejo, vsaj ne, če so na razpolago akustični

Neizbežnost prilagajanja Vodenje je sprva prevzel takratni dirigent pihalnega orkestra Hannes Košutnik. Večina glasbenikov je igrala tako v godbi kot big bandu, vendar se je že kmalu pokazala potreba po intenzivnih delavnicah. Na začetku devetdesetih let minulega stoletja je New Times Big Band Šmihel zato nabiral znanje s pomočjo Heinza von Hermanna. »Teden dni je delal z nami, nakar smo za zaključek odigrali koncert in morda kasneje še enega ali dva,« se spominja današnji vodja, saksofonist Michael Vavti. V takratnem obdobju so se posamezniki tehnično in izrazno močno razvili ter se odločili za poklicno glasbeno pot, zato so odšli na študij v tujino, kar je privedlo do pomanjkanja ključnih članov. Orkester se je bil primoran preobraziti v kombo zasedbo.

»Naša posebnost so mladi in posledično najbrž najmanj izobraženi glasbeniki, vsaj v primerjavi z večino slovenskih big bandov. Naši člani so stari štirinajst, petnajst let, v povprečju ne več kot štiriindvajset.« Vavti pove, da je takrat prevzel vodenje, big band pa so znova obudili leta 2008 in od takrat delajo resno ter redno. Kljub temu sebe označuje predvsem za vodjo, ne pa tudi dirigenta. »Manjše koncerte, tiste torej, ki smo jim dorasli sami, zvadimo z mojo pomočjo, brez dirigenta, medtem ko imamo sicer delavnice z gostujočimi dirigenti. Zadnja leta delamo z Markusom Geiselhartom, pred tem pa smo sodelovali z Izidorjem Leitingerjem. V načrtu je, da se dirigenti menjajo, vendar prihaja do ponavljanj.« Pojasni, da sam preprosto vse preveč rad igra, da bi stal spredaj. »Zato le nakažem začetek skladbe in na koncu vstanem, da bi orkester vodil čez zaključni del. Kar pomeni, da so glasbeniki dokaj samostojni, saj vsak nosi svoj del odgovornosti.« Uspešnost svojega dela meri na različne načine, a mu kot učitelju s srcem in dušo največ pomenijo odzivi glasbenikov. »Tisti trenutki, ko vidim, da so zgrabili za delo in vadijo z vnemo. Iz njih črpam energijo za bodoče delo.« Trideset let delovanja Zanos ne pojenja, čeprav big band letos slavi že trideset let delovanja. Ob tej priložnosti k sodelovanju ne bodo povabili le gostov, kot so to počeli doslej, temveč tudi nekdanje člane, vključno s Tončem Feinigom, Stefanom Thalerjem in Mariom Vavtijem, saj je iz te ljubiteljske dejavnosti v vseh letih delovanja izšlo lepo število poklicnih glasbenikov. »Naša posebnost so mladi in posledično najbrž najmanj izobraženi glasbeniki, vsaj v primerjavi z večino slovenskih big bandov. Naši člani so stari štirinajst, petnajst let, v povprečju ne več kot štiriindvajset,« pove dirigent, ki vrednost svojega dela vidi predvsem v pedagoškem pristopu. »Seveda lahko s poklicnimi glasbeniki ali glasbeniki, ki so zaključili vsaj srednjo šolo, delaš na povsem drugi ravni, vendar je pri nas pot ravno obratna in morda koga z vodenjem skozi skupinsko igro spodbudim k študiju.« Da bi glasbo približal mladim nadobudnežem, v repertoar vse bolj vključuje popularno glasbo, ki se dotika popa in fusiona, a posega tudi po swingu iz petdesetih let, ki so ga v preteklosti precej igrali. Vavti je prepričan, da

moraš v glasbenikih zbuditi zanimanje. »Naš orkester ima povsem klasično postavo, vendar gre za amaterske glasbenike, ki imajo za seboj v večini primerov le štiri ali pet let glasbene šole. A ker vadijo, temu primerno tudi napredujejo.« Prav zato si je želel obletnico obeležiti z izdajo albuma, saj imajo ob repertoarju, aranžiranem prav zanje, nekaj avtorskih skladb, ki so plod razpisa Pisana promlad. »Gre za celovški natečaj, na katerega pevci in pevke pošljejo svoja besedila, medtem ko izbrana pesem za nagrado prejme uglasbitev. Skladbo Najin svet je napisala Anja Smolnik, ki jo je tudi zapela, sam pa sem prispeval glasbo. Za aranžma je poskrbel moj brat Mario Vavti. Ob teh, a tudi vseh drugih aranžmajih, ki smo jih doslej zbrali, bi bil album lepa nadgradnja, vendar se žal zamisel še ne izide.« Iz malega zraste veliko Delno razlog za to tiči v omejenih finančnih sredstvih, še bolj v dejstvu, da Društvo godba na pihala Šmihel vsako petletno obdobje obeleži z izdajo albuma, kamor uvrsti tudi tri ali štiri skladbe big banda. »Težava je v tem, da sam vodim tako big band kot pihalni orkester in potem hitro pride do situacije, ko ena od zasedb malce zaspi. Če se pretirano osredotočim na big band, se manj posvetim godbi in obratno. Glede na prostorsko stisko, s katero se soočamo že dolga leta, se raztrgati preprosto ne morem,« iskreno pove Michael Vavti in pojasni, da vsa leta vadijo skoraj izključno po sekcijah, saj je prostor tako majhen, da vsi člani preprosto nimajo možnosti priti na vaje istočasno.

A z nasmeškom pristavi še, da v kratkem dobijo novo dvorano, zgrajeno prav za potrebe pihalnega orkestra in big banda, kar jim bo delo v marsikaterem pogledu olajšalo.

Kljub ne najboljšim razmeram je New Times Big Band Šmihel dosegel veliko.

Navsezadnje gre za edino tovrstno zamejsko zasedbo pri nas. Tako dirigent kot člani med večje dosežke štejejo sodelovanje na intenzivnih glasbenih delavnicah v Tinjah. »Tam že več let potekajo vokalne šole, v zadnjem času pod vodstvom Ane Bezjak, Vesne Petković in Karin Zemljič, mi pa smo jih kar dve leti zapovrstjo imeli možnost spremljati. Na ta način smo tudi sami imeli delavnice,« ki so jih, kot pravi Michael, pripeljale na višjo raven. Zato, čeprav povprečno izvedejo le dva ali tri koncerte letno, vse pogosteje razmišljajo o izmenjavah s slovenskimi big bandi, kakršni so Big Band Krško, Big Band Radlje in Big Band Radovljica. »Dosežkov v klasičnem pomenu naš orkester nima. Vendar je v mojih očeh neizmeren uspeh, da nam je v vasi, kakršna je Šmihel, ki šteje le nekaj več kot petsto prebivalcev, uspelo ustanoviti in obdržati big band. Koroški Slovenci smo na to izjemno ponosni,« pove vodja orkestra.

Vsi za enega, eden za vse »Zavedati se je treba, da na podeželju jazzovske tradicije ni, zato repertoar vsakič vsaj delno prilagodimo tudi občinstvu, ki je navdušeno.« Michael pri muziciranju velik poudarek daje improvizaciji. »Težava mladih glasbenikov je, da se ne upajo izraziti, ker nimajo samozavesti. Zato še posebno v manjših zasedbah delamo na improvizaciji, saj kdor ne poskusi, nikoli ne zna.« Kljub temu opaža, da na vajah postajajo pogumnejši, povsem drugače pa je s koncerti, kjer večino solističnih vložkov še vedno izvede sam. Poleg izraznosti največ pozornosti namenja skupinski igri, saj opaža, da obstajajo »množice klasično izobraženih glasbenikov, ki vsak zase misli, da igra vrhunsko. Kar ni daleč od resnice, vendar

instrumenti. Težava je, da večina dvoran in prostorov, v katerih igramo, nima klavirja. Podobno je s kontrabasom, ki je imel v starih časih svoj oder, da je zvok neslo skozi prostor. Vsi parametri so bili premišljeni in prilagojeni potrebam. Danes kontrabasa preprosto ne moremo imeti neozvočenega in tudi pevci potrebujejo mikrofon. Korekcije so v večini primerov sicer minimalne in najbrž bi se dalo muzicirati tudi brez, vendar bi morali iti, kar se dinamike tiče, korak nazaj. Orkestri v resnici zahtevajo manj ozvočenja od katerekoli druge zasedbe, saj ima vsaka posamezna pihalno-trobilna sekcija le po dva mikrofona. Ob tem je ritem sekcija seveda ozvočena posebej. Razlog, da je ozvočenje vendar prisotno, gre pripisati temu, da so danes nadvse popularne močne, poudarjene nizke frekvence, kar pa brez ozvočenja ne gre.

V Sloveniji ima skoraj vsaka vas svoj pihalni orkester, iz katerega običajno vznikne big band. So slednji opozicija prvim ali pa so prav godbe valilnice dobrih glasbenikov?

Vse izhaja iz godb, niti en big band ne bi obstajal, če ne bi obstajali pihalni orkestri. Z izjemo poklicnih, seveda. Ljubiteljski so vzniknili preprosto zato, ker mladi niso želeli igrati izključno maršev, temveč še kaj drugega, bolj modernega. A je pihalni orkester brez dvoma vrtec vsakemu big bandu. Od tam pravzaprav črpamo glasbenike.

V čem vidiš prednosti in slabosti ljubiteljskih big bandov v primerjavi s poklicnimi?

Tega sploh ne gre primerjati ali metati v isti koš. Kar je ljubiteljsko, je ljubiteljsko, medtem ko morajo profesionalci od tega živeti in preživeti, kar amaterji ne bodo nikoli.

V Sloveniji je orkestrska tradicija bogata. Je glasbenikov morda celo več kot občinstva in ali ni

new times big band šmihel

jazzorkestri

57

new times big band šmihel

jazzorkestri

58

delovanje vseh teh orkestrov torej namenjeno samemu sebi?

Tega ne bi trdil, čeprav se je poslušalstvo res spremenilo, kar gre opaziti tudi pri zborovskem petju. Nekoč so bile dvorane polne, danes je vse skupaj omejeno na glasbenike in njihove družine. Pri nas imamo denimo to težavo, da se le malo otrok odloči igrati trobila ali pihala in, kolikor sem se pogovarjal s kolegi, tudi na srednjo glasbeno šolo sprejmejo kandidate, ki jih pred tremi desetletji nikakor ne bi. Raven se je preprosto znižala.

Res pa je, da je nekoč srednja šola obstajala le v Ljubljani in Mariboru, medtem ko so danes še v Celju, Velenju in Kopru. To se seveda pozna.

Kljub temu je v Sloveniji ogromno dobrih glasbenikov, sploh jazzovskih, veliko več kot v Avstriji, ker je v Sloveniji tudi veliko boljše šolstvo. Zaradi vsega naštetega v Avstriji ni veliko ponudbe, upam pa verjeti, da se bo vse obdržalo ne glede na občinstvo.

v orkestru frazira vsak po svoje, in tu nastane težava. Posamezne sekcije morajo dihati skupaj in se spojiti k drugim.« Ponosno doda, da v New Times Big Bandu Šmihel tovrstnih težav ni: »Predvsem ker nihče nič ne zna in so vsi naučeni, naučeni pa so enako, saj se vsi učijo pod mojim mentorstvom.« Največ glasbenikov k big bandu in pihalnemu orkestru povabi kar v glasbeni šoli, kjer je član izpitnih komisij. »Ko vidim, da nekdo dobro igra, a vem, da bo kmalu zaključil s šolanjem, ga povabim h godbi. Ta je zaradi big banda naravnost zacvetela, saj si vsak želi igrati nekaj zahtevnejšega, vendar jim povem, da se morajo najprej naučiti skupinske igre. Kar deluje,« zvito pove Vavti, ki bi si v prihodnosti želel pisati avtorsko glasbo, kar mu bodo skupinske vaje, posledica selitve v nove prostore, morda omogočile. Meni, da so glasbeniki kljub nizki izobrazbi zaradi rednih vaj natančni. »Vendar pritiska ne morem izvajati. Če koga ni, ga pač ni. Trudijo se in pridejo, a včasih ne gre drugače, kot da na pomoč pokličem kakšnega poklicnega glasbenika. V tem se amaterska zasedba precej razlikuje od poklicnih, saj moraš vedno biti poleg vodje še dober psiholog in paziti, kaj rečeš. Za vzgojo sem potreboval leta. Na začetku sem koga opozoril na napako, pa se je pripetilo, da je najprej zardel, nakar je vstal in ga ni bilo več na vaje.« Prav zato danes ceni vsakogar, tudi tiste manj muzikalne. »Imamo zelo omejeno število članov. A se zavedam, da jih lahko učim in naučim česa novega. Le traja nekoliko dlje,« še pove Vavti, ki občuduje vsestranskost mladih glasbenikov, sodelujočih tako v big bandu kot pihalnem orkestru in drugih zasedbah, katerih del so v prostem času.▪

Jazz Club Ljubljanski grad Skalna dvorana Vsak konec tedna ob 21.00 Preverite program na www.ljubljanskigrad.si Pokrovitelji:

@Ljubljanskigrad

Ljubljana Castle

ljubljanacastle

ljubljanskigrad.si

izza mikrofona

»Za jazz si je namreč treba vzeti čas, kar je v popolnem nasprotju z današnjim hitrim potrošništvom življenja in glasbe, ko velja, da te mora vse pritegniti v prvih nekaj sekundah, sicer to takoj zavržeš.«

Foto: Matej Kolaković

blaž vrbič

Blaž Vrbič vokalist Načeloma velja, da je dober glasbenik tisti, ki se zna prilagoditi trenutku in spremljati pevko ali pevca v vseh tonalitetah. Mar ni v primeru sodelovanja z big bandom, ki vključuje veliko število glasbenikov, ravno nasprotno in se mora bolj prilagajati vokalist?

Mislim, da je res tako. Eden glavnih razlogov, zakaj sem se v življenju odločil ukvarjati z glasbo, je bil prav zvok big banda. Zvenelo je tako dobro, da sem začel raziskovati, še posebno Franka Sinatro in Tonyja Bennetta. Sploh slednji je bil na svojem vrhuncu pevec z velikim razponom in pritegnili sta me njegova spontanost ter prilagodljivost. Čutil je, kaj se dogaja za njim in fraziral vsakič malo drugače, povsem iz trenutka, kar me je zelo pritegnilo. Kot pevec big banda moraš dobro poznati aranžma in vedeti, kje imaš prostor ter si v teh odsekih pustiti kar največ svobode. V primerjavi s triom moraš torej pazljiveje

izbrati trenutke, v katerih se lahko prepustiš, a če to znaš, gre za eno najlepših reči – za igro med orkestrom in vokalistom. Ta spontanost mi je ključna. Pomeni, da znaš svojo interpretacijo prepustiti trenutnemu navdihu, tako kot to počnejo jazzovski instrumentalisti. Lahko se zgodi, da bo nek večer orkester malce tišji, morda bo skladba zvenela bolj razposajeno, kitarist lahko igra bolj izrazito, bobnar glasneje, tempo je drug, morda je dvorana bolj intimna in publika bolj razvneta … kot pevec moraš to začutiti in se temu vsakič prilagoditi.

Dober big band pevec ali pevka se zna suvereno postaviti v skladbo in se poigravati z melodijo, ritmom, frazami.

Vse to so elementi, ki naredijo petje živo, čarobno, in to skušam početi tudi sam. Menim, da se sliši, kadar z orkestrom pojejo pevci, ki nimajo jazzovske afinitete, saj zapojejo povsem enako kot pevec izvirnika. Vendar lahko počnejo karkoli, lahko popolno izvedejo prosto

59

izza mikrofona vokalno improvizacijo, a če samo replicirajo, kar so nekaj dni prej naštudirali doma, ostaja vprašanje, ali to sploh še lahko imenujemo jazz.

Se ti morda zdi, da slabši pevci orkester in veliko število glasbenikov izkoristijo za to, da se skrijejo za polnim zvokom?

Tudi, v zadnjem desetletju kariere Sinatre na primer nismo imeli možnosti slišati s triom. Njegov glas je slabel, tako da je ob koncu kariere sodeloval le še z mogočnimi revijskimi orkestri. Big band nedvomno lahko zakrije slabši vokal, po drugi strani pa mora biti za petje z njim tvoja tehnika na visoki ravni. Sam sem bil pri prvem sodelovanju z orkestrom kar v šoku. Doma sem vse zvadil, a potem je na vaji manjkala polovica pihalno-trobilne sekcije in je vse razbijalo, da se nisem znal orientirati.

Vokalna linija tako ni bila čista. Zato starejšim pevcem morda pomaga, da zakrijejo določene nepopolnosti, vendar moraš načeloma imeti zelo zasidran vokal, saj te poln zvok orkestra v nasprotnem lahko zmede.

blaž vrbič

»Očitno imamo Slovenci željo po muziciranju, kar je treba spodbujati.«

60

Kdaj meniš, da je vokalist zrel za sodelovanje z big bandom, kar je običajno želja vsakega v jazzovsko glasbo usmerjenega pevca?

Nekateri nikoli, drugi zelo kmalu. Verjetno boš big band težko obvladoval, če nimaš prezence in si negotov že z manjšo zasedbo. Muzikalnost je ključna. Pri triu imaš vse odprto, medtem ko je pri sodelovanju z big bandom ta prednost, da kot pevec natanko veš, kje vstopi pihalno-trobilna sekcija in posledično, kje je prostor za tvoje izražanje. Če ne želiš podvajati interpretacije Michaela Bubléja, moraš njegovo petje preprosto izbrisati iz spomina in potem na aranžma postaviti svoj zvok. Pomemben je tudi občutek za ritem in swing, saj sicer to glasbo zelo težko fraziraš. In pa tehnična podkovanost vokala. Pevci šibkega glasu težko pojejo z orkestrom, saj se v določenih delih skladb pogosto zgodi, da tako ritmična kot pihalno-trobilna sekcija zazvenita ob vokalu, ga skoraj preglasita, in če nimaš možnosti, da noto držiš dlje ter daš od sebe več jakosti in podpore, je najbrž bolje, da se osredotočiš na petje z manjšimi zasedbami.

V začetnem, swingovskem jazzovskem obdobju so bili orkestri pojem. Imeli so točno določenega dirigenta, enako je bilo z vokalisti in instrumentalisti. Navsezadnje so prav iz orkestrov izšli številni izjemni solisti,

ki so se pozneje podali v samostojne kariere.

Danes je precej drugače, saj vse temelji na gostovanjih in preteklih sodelovanjih.

Kje vidiš vzroke za te spremembe?

Razlog je po mojem mnenju povsem enostaven in izvira iz neambicioznosti. Lažje je vsako leto narediti dva koncerta in izvesti iste vokalne skladbe, a povabiti vsakič drugega gostujočega pevca. Kar sem sam želel z Big Bandom Grosuplje, je prav prepoznavnost in zgodba. To sicer ne pomeni, da oni ne igrajo z drugimi, vendar se ve, da kadar pojem skladbe Franka Sinatre, nastopam z Big Bandom Grosuplje in obratno. Ljudje so se na to navadili in na koncertih imamo vedno odličen obisk. Igramo zelo obsežen in ambiciozen vokalni repertoar, ki je v tem prostoru unikaten. Če se ozreva na Sinatrine začetke, je bilo podobno. Prišel je na oder, odpel eno skladbo in odšel, a kasneje so pevci postali tako popularni, da so ljudje zahtevali čedalje več vokalne glasbe. Danes, ko orkestrov skoraj nimamo priložnosti srečati, tovrstni tandemi in big bandi nasploh nimajo več veljave. Sodobna glasba ima pač druge zakonitosti, saj so tudi časi drugačni. Zavest o big bandih je vse manjša in povprečnemu poslušalcu je verjetno povsem vseeno, ali pevec poje z orkestrom ali brez. Vendar le dokler jim ne pokažeš razlike, saj ljudje naposled prepoznajo in cenijo kakovost, sploh na dolgi rok. Pravzaprav danes v glasbi lahko razberemo dve ideologiji. Prva zagovarja neizobraženost in plehkost ljudi, zato jim ponuja prav takšno glasbo ter na ta račun ustvarja posel. Veliko je glasbenikov, ki le sledijo modernim smernicam drugih, a premalo tistih, ki se vprašajo, kaj bi želeli sporočiti preko svoje glasbe. Prvi bodo vedno sledilci: danes bodo oblekli narodno nošo in raztegnili harmoniko, jutri bodo trdili, da je glasba z živimi instrumenti stvar preteklosti. Prepričan pa sem, da bi bil svet lepši, če bi bilo več ustvarjalnih ljudi, ki ne bi bili pripravljeni sklepati pretiranih kompromisov na račun slave in denarja.

Kakšno je tvoje stališče o pevcih, ki so le interpreti in nimajo lastnih prepoznavnih značilnosti, zaradi česar postane povsem vseeno, kdo skladbo izvaja?

Težko bi kupil vstopnico za koncert takšnega izvajalca.

Sam pri pevcih in pevkah že po nekaj frazah vidim ali imajo kaj povedati ali pa pojejo le zato, da bi hranili svoj ego. Živimo v času družbenih omrežij, ki nas spodbujajo k obsedenosti s samim seboj, zaradi česar je ego še bolj izpostavljen in hitro dela zvezde iz ljudi, ki v življenju še niso ničesar ustvarili. Slabo uslugo jazzovski glasbi dela tudi danes prevladujoča instantnost. Za jazz si je namreč

izza mikrofona

Kako bi hierarhično ovrednotil muzikalnost solistov in orkestra kot celote, dirigentsko superiornost ter repertoar?

Vse troje je pomembno. Običajno je tako, da potrebuješ nekaj tehnično dobro podkovanih glasbenikov, ki lahko igrajo solistične vložke in vodijo posamezne sekcije.

Vendar je jasno, da v amaterskem big bandu ne bodo sami profesionalni glasbeniki. Pravzaprav je težko reči, kaj je najpomembnejše. V zgodovini so obstajali big bandi, ki so bili slavni zaradi svojega vodje in njegove karizmatične osebnosti, zato je uspel tudi orkester kot celota. Menda se je Count Basie le usedel za klavir in začel migati z glavo, pa je orkester prav neverjetno swingal, medtem ko z nekom drugim ni imel pravega zvoka.

Torej, dirigent je nedvomno pomemben, saj predstavlja navdih vsem drugim. Obstajajo takšni, ki že odštejejo na način, da glasbeniki dobro igrajo. Tudi tehnična podkovanost članov ni zanemarljiva, saj jih nekaj mora izstopati. Potrebuješ pa tudi dobro ritem sekcijo. Če je bobnar problematičen, bo celota zvenela slabše. Po drugi strani sem bil priča precej dobremu orkestru, ki pa zaradi anemičnosti dirigenta ni zazvenel, kot bi moral, zato bi tako dirigenta kot glasbenike postavil nekoliko nad sam repertoar.

Tvoje delo je vezano predvsem na Big Band Grosuplje, s katerim ste pripravili zaokrožen program s skladbami Franka Sinatre in Tonyja Bennetta. Meniš, da tovrsten pristop predstavlja novost v našem prostoru?

Zagotovo, saj večina big bandov iz leta v leto izvaja isti nabor vokalnih aranžmajev, ki nato krožijo med orkestri.

Tudi zato smo se mi tega lotili drugače. Konec leta 2012 me je poklical Klemen Kotar, ki je takrat ravno prevzel Big Band Grosuplje, in sicer z željo po tem, da skupaj naredimo kakovosten swing program, zasnovan na glasbi Franka Sinatre. Seveda sem nemudoma pristal.

Glasbi sem se namreč posvetil dokaj pozno in zaradi nje tudi zamenjal kariero. Prej sem delal v diplomaciji in v nekem trenutku se je bilo treba odločiti ali bo glasba vse življenje le konjiček in bom pel izključno karaoke ali pa želim na tem področju narediti nekaj bolj resnega. Hkrati

sem čutil, da se z glasbo preprosto moram ukvarjati, saj bo sicer trpela moja psiha. Kmalu zatem so se pojavile priložnosti za sodelovanja z različnimi big bandi, nakar smo z Big Bandom Grosuplje začeli graditi to zgodbo, ki temelji na Sinatri in Bennetu, v zadnjem času pa smo vključili še nekaj skladb Michaela Bubléja ter Harryja Connicka Juniorja. Ustvarili smo zares obsežno knjižnico izbranega repertoarja, saj smo si želeli celovit program za več let. Zdaj imamo kar blizu petdeset aranžmajev, zato poslušalci lahko slišijo tako New York, New York ali My Way kot The Lady‘s In Love With You ali Yellow Days.

Je delo big bandov, vsaj kar se vokalne glasbe tiče, pretežno vezano na poustvarjanje? Če primerjava izvirnike in priredbe, je statistika nedvomno na strani poustvarjanja, ker je to močnejši magnet za ljudi. Če bi mi najavili koncert kot sodelovanje Big Banda Grosuplje in Blaža Vrbiča, to pravzaprav ne bi kaj dosti povedalo, je pa povsem drugače, če napovemo koncert, na katerem Blaž Vrbič z Big Bandom Grosuplje izvaja skladbe Franka Sinatre. Ljudje ljubijo zvok Sinatre in ga povezujejo z big bandom, zato si želijo bogatega orkestrskega zvoka. Zlata doba te glasbe je mimo, zato večinoma poustvarjamo. Bi si pa sam želel več izvirnikov. V Sloveniji imamo srečo, da obstaja odličen Big Band RTV Slovenija, ki se financira z javnimi sredstvi in dela raznolike projekte, tudi nove aranžmaje, kar se mi zdi zelo pomembno. V Ameriki si podobna sodelovanja z nekim solistom, nove skladbe in celoten koncert z aranžmaji za orkester lahko privošči samo kakšen milijonar ali institucija s številnimi pokrovitelji, kakršen je Jazz at Lincoln Center v New Yorku, ki ima svoj big band.

Kako vidiš razvoj big bandov v prihodnosti in kakšna je sploh njihova funkcija?

Menim, da ni bojazni za izumrtje vseh teh amaterskih big bandov, ki obstajajo pri nas. Še naprej bodo delali, ker imajo ljudje to radi. Pustimo ob strani, kakšen repertoar izvajajo, kot tudi dejstvo, da je večina nagnjena k recikliranju skladb z vsakič drugimi gosti. Bo pa orkester moral sam najti svoj prostor pod soncem, kar je v precejšnji meri odvisno tudi od teh, ki pišejo glasbo zanj. Težko je reči ali jim bo uspelo vključiti big band v naš vsakdan ali bodo le pustili, da nekajkrat letno spremljajo pevce. Po drugi strani ima ljubiteljska kultura pri nas zelo močne temelje. Očitno imamo Slovenci željo po muziciranju, kar je treba spodbujati, saj imamo veliko godb, big bandov, simfoničnih orkestrov in pevskih zborov, ki so na zavidljivo visoki ravni. Želim si, da bi s svojim petjem še naprej pomagal oživljati orkestrsko glasbo. ▪

blaž vrbič

treba vzeti čas, kar je v popolnem nasprotju z današnjim hitrim potrošništvom življenja in glasbe, ko velja, da te mora vse pritegniti v prvih nekaj sekundah, sicer to takoj zavržeš. Vendar verjamem in upam, da še vedno obstajajo ljudje, ki so si za poslušanje pripravljeni vzeti čas in žrtvovati nekaj evrov za vstopnico. V nasprotnem se nam slabo piše.

61

dirigentska palica

gordana buh žgajner

»V vseh svojih vlogah, tako dirigentski kot izvajalski in pedagoški, neznansko uživam, zato lahko delam tudi več ur brez premora.

Odpreti partituro in voditi glasbenike skozi različne dele, ki nazadnje zazvenijo v sozvočju, je čista čarovnija.«

62

Gordana Buh Žgajner

Foto: Amadeja Smrekar

dirigentka Špickuc Orchestre in Big Banda Gb‘s Lab

Tako jazz kot dirigiranje sta pretežno moška domena. Se moraš, ker si ženska, v tem izrazito moškem svetu še bolj dokazovati, da te glasbeniki in splošna ter strokovna javnost jemljejo resno? Že sedemnajst let vodim Špickuc Orchestro, kamor sem prišla na pobudo svojega strica, ki me je prosil, da mu strokovno pomagam. A postopoma so se glasbeniki menjali in vsakič sem k sodelovanju povabila katerega od svojih kolegov poklicnih glasbenikov, zato nisem nikoli imela nobene težave, ker sem ženska. V tej zasedbi smo vsi prijatelji. Pri Big Bandu Gb‘s Lab je malce drugače, saj gre za dolgoletno željo. Želela sem se izpostaviti s svojim imenom in z vrhunsko zasedbo, kar pa je trajalo več let. Sprva sem o tem zaradi velikih strahov le sanjala, a je prišel trenutek, ko preprosto ni bilo druge rešitve kot da z njimi opravim. Zato Big Band Gb‘s Lab

ni le moj glasbeni, temveč moj osebni projekt, ker se z njim soočam. Zelo me je bilo strah poklicati kolege in jim povedati, da sem se odločila za poklicno zasedbo, za katero verjamem, da bo našla svoje mesto v našem prostoru, ter jih vprašati, ali bi igrali v njej. Gre za na vseh področjih angažirane glasbenike, ki sem jih pri razmišljanju, koga povabiti k sodelovanju, uvrstila na svoj seznam. In vsi so nemudoma pristali. Pravzaprav jim je bilo to povsem samoumevno, le v mojih očeh je šlo za ogromen obrat. Da sem se tako izpostavila, sem morala namreč odmisliti vse strahove in iti samo naprej, ne več niti koraka nazaj. Kar ni enostavno, vendar smo zdaj tu in delamo, saj ti glasbeniki ob vseh drugih rečeh nimajo časa, da bodo malce poskusili še z mojim projektom, ki bo morda celo uspel. Vsi vemo, koliko je propadlih zasedb. Pri nas redko vidimo skupino, ki bo čez pet let še vedno delala v isti postavi, in to se čuti

dirigentska palica

»Vesela sem, če kdo prinese lastno kompozicijo, ker si želi, da jo izvede profesionalni big band ali ker bi rad igral točno določeno skladbo zaradi solistične točke v njej.« Omenila si, da ste medsebojno povezani, vendar v večjih zasedbah običajno kljub vsemu vlada nekakšna hierarhija.

Smo prijatelji, vendar sem se hkrati postavila dovolj visoko, da me upoštevajo. Nočem pa, da gre za mojo skupino, želim ustvarjati skupaj z vsemi, zato je orkester varen prostor, kjer ima vsak možnost izražanja. Vesela sem, če kdo prinese lastno kompozicijo, ker si želi, da jo izvede profesionalni big band ali ker bi rad igral točno določeno skladbo zaradi solistične točke v njej. Pri nas ta prostor obstaja in takšne želje družno podpremo.

Nikogar se nikamor ne tlači in ne sili. Vsak je tam, ker ve, da je to natanko tisto, kar želi početi.

Na ta način najbrž rasteš tudi sama, tako kot dirigentka, a tudi kot glasbenica.

Na vsaki vaji se česa naučim in dobim nove izkušnje.

Imam ekipo, ki mi to omogoča in cenim njihovo znanje ter izkušenost. Pri tem se dopolnjujemo. Jaz imam izkušnje z vodenjem, oni z igranjem.

V orkestru niso le jazzovski, temveč tudi klasični glasbeniki. Se njihove vloge razlikujejo, drugače pristopajo h kompozicijam, toliko bolj k improvizaciji?

Posegam tako po jazzovskih kot pop in fusion skladbah, celo funk nam ne uide. Vsi glasbeniki, četudi klasično izobraženi, imajo veliko izkušenj z igranjem v big bandu, ker pa so vsi predvsem vrhunski glasbeniki, ni prav nobene težave. Navsezadnje sem tudi sama klasično izobražena. Preprosto delamo, kar nam leži.

Lahko ponazoriš, kakšen je proces od izbire skladbe do njene izvedbe?

Morda bodo drugim dirigentom moji odgovori nenavadni. Pri meni je običajno tako, da se z družino vozim

v avtu in poslušamo širok nabor big bandov, ki jih ima na zalogi soprog Vid Žgajner, nakar vzkliknem, da želim točno to skladbo, ki jo pravkar poslušamo. Nato ga poprosim, da najde aranžma za big band in običajno ugotoviva, da ga pri nas ni ter da ga je treba kupiti. Predvsem mi je všeč mladosten jazz, še posebno so mi blizu aranžmaji Boba Curnowa, ki sodeluje s Patom Methenyjem. Za Špickuc Orchestro je doslej vse aranžiral Vid, medtem ko za Big Band Gb‘s Lab aranžmaje kupujem, čeprav med orkestri in dirigenti nek standardni repertoar običajno kar kroži. Izvajamo predvsem glasbo, ki je poslušljiva laičnim poslušalcem in zelo zanimiva glasbenim sladokuscem, saj želim imeti širok krog poslušalcev, tistih, ki pridejo na koncert, sedejo in uživajo, pri čemer ni nujno, da so glasbeni, še manj jazzovski poznavalci.

Vendar vedo, da gre za kakovost, saj si prizadevam izbirati zahtevne skladbe in vsakemu članu ponuditi dovolj prostora za izražanje. Na ta način namreč motiviram tudi glasbenike – s skladbami, ki jih drugje ne morejo igrati. Vaje so jim zato v izziv in pridejo, ker vedo, kdo vse bo tam, ker drug drugega spoštujejo in ker imajo preprosto radi glasbo.

Dirigent naj ne bi posegal v zapisano, vendar najbrž vsak stremi k temu, da bi se njegova interpretacija razlikovala od ostalih. Na kakšen način skušaš v glasbo vnesti svoj jaz?

V glasbeni zapis ne posegam. Po eni strani je dobro poslušati izvirnik, vendar potem želiš tudi sam zveneti tako.

Velikokrat se ustavi pri izjavah, da je po posnetku tako in tako. Prav, vendar je meni všeč drugače in si to pravico do sprememb kar vzamem, medtem ko me ostali pri tem podprejo. Seveda gre tukaj za male stvari, kot je denimo artikulacija določenih delov ali njihova dinamika.

Naloga vodje orkestra pogosto ni le izbiranje programov, temveč tudi aranžiranje in marsikdaj celo skladanje. Pri tem pa jih večina svoj instrument postavi ob stran. Se ti zdijo ta prehajanja iz ene vloge v drugo nehvaležna?

Tudi sama sem pričakovala, da bom končala študij flavte, se vrnila v Slovenijo in imela obilo koncertov. Pa ni šlo.

Zato sem se povsem posvetila poučevanju. Vendar to nima ničesar s tem. Če imaš željo igrati instrument, boš pač vadil in ga igral. Sama jo imam. Zakaj pa instrument številni opustijo, ne znam povedati. V vseh svojih vlogah, tako dirigentski kot izvajalski in pedagoški, neznansko uživam, zato lahko delam tudi več ur brez premora.

Odpreti partituro in voditi glasbenike skozi različne dele, ki nazadnje zazvenijo v sozvočju, je čista čarovnija.

gordana buh žgajner

tudi na odru. Zato mi veliko pomeni dejstvo, da so vsi pristali, ker verjamejo vame in v projekt. Sami vedo, da bo v primeru nedoslednosti in nediscipline vse skupaj le še en izgubljen poskus.

63

dirigentska palica

gordana buh žgajner

Postati dirigent najbrž zahteva posebna znanja.

Potrebuješ osnove dirigiranja. Moraš veliko gledati in poslušati druge izvajalce ter dirigente. Razmišljati, kako boš nekoga usmeril, predvsem, kako ga boš pravočasno usmeril in mu dal prostor za vdih. Na študiju se naučiš, kako pravilno odšteti, kako glasbenike peljati čez določene odseke, kako jim dajati dinamiko. Tudi kako le z malimi gibi ustvariti atmosfero. Prav tako je drugače, če kot dirigent stojiš ali sediš. Menim, da je vloga vodje orkestra predvsem ta, da razmišlja. Zavedam se, da je moja pot precej drugačna od drugih, vendar je prava vse dokler vidim, da je uspešna, da me glasbeniki upoštevajo in vse dokler čutim rezultat. Ne morem pa razlagati o študiju jazza, ker tam nisem bila, čeprav sem vzporedno obiskovala ure jazza in popa, kot stranski študij. Ker me profesorji pač niso vrgli iz učilnic, sem igrala v šolskem orkestru. Nasploh bi rekla, da sem jazz vzljubila med študijem, ob obiskovanju koncertov kolegov in ob ogromnih količinah preposlušane glasbe s svojim sedanjim soprogom, posebno vlogo pri tem, kar zdaj počnem, pa je imelo gotovo tudi branje ritma. Pri vodenju orkestra stremim k umetniškemu delu, saj mi omogoča študij skladb. V moji glavi preprosto živi velika želja po zlaganju glasbenih enot v celoto.

64

Mora biti dober dirigent najprej dober instrumentalist?

Nikakor. Menim, da ni nobene potrebe po tem, da je dirigent najprej dober instrumentalist. A seveda to ne pomeni, da ni zaželeno dobro igranje. Bolj je pomembno, da je dober glasbenik. Biti dober glasbenik pa je širok pojem. Za dirigenta je pomembno poznavanje določenih lastnosti instrumentov, ki jih ima v zasedbi in da se mu medtem, ko bere partituro, v glavi že riše orkestrska slika, kako naj bi skladba zvenela. Branje partiture je ena od reči, ki jih je potrebno zvaditi, tako postane tvoj instrument orkester in tega moraš obvladati.

Je dirigentova interpretacija njegov podpis?

Seveda, imaš različne dirigente, pri čemer nimam v mislih le tistih, ki vodijo big bande, temveč predvsem klasične orkestre. Slišala sem o dirigentih, ki samo stopijo pred orkester in glasba zazveni. Glasbeniki so v vsakem tonu, igrajo, povsem osredotočeni, a le ob točno določenem dirigentu. Skupaj vdihnejo in začnejo z izvajanjem glasbe. Ta osredotočenost je izjemna in prav po tem razlikujemo enega dirigenta od drugega, znano pa je tudi, da isti big band lahko pod drugim vodstvom zveni povsem drugače. Gre za karizmo dirigenta.

V čem se razlikujejo dirigenti jazzovskih in simfoničnih ter opernih orkestrov?

Sama glasbenikom in skladbi rada sledim. Nekdo mi je rekel, da je morda to za profesionalne glasbenike preveč, vendar meni ustreza, da gremo skupaj čez vsak takt. In so se navadili. Pred določenimi deli me vedno pogledajo, skupaj vdihnemo in gremo naprej, kar povzroči povsem drug učinek. Brala sem, da v klasični glasbi s pomočjo dirigentske palice daš v vsak ton vso svojo energijo in da s tem, ko vodiš orkester, glasbo rišeš. Glasba je čista, kristalno jasna zadeva. Če imajo štiri trobente skupen vstop, naj vstopijo skupaj. Zato najraje analiziram in zlagam v celoto vse te izredno prečiščene dele, ki predstavljajo osnovo, saj sem dobra v postavljanju temeljev, nakar imajo glasbeniki povsem proste roke, da skladbo vsak obarva po svoje. Gre za ljudi, ki jim zaupam in vem, da v vsako skladbo vsi sodelujoči dajo svoj jaz. Torej, osnova dirigentskega položaja naj bi bila v vseh primerih enaka, ne glede na to ali gre za klasično ali jazzovsko glasbo.

Dirigent vodi orkester, vnaša v glasbo svojo interpretacijo, svojo karizmo in svoje videnje določene skladbe.

Dirigiranje pa se seveda razlikuje že po gibanju dirigenta in načinu usmerjanja orkestra.

»Razčistiti z egom in dojeti, da si zmotljiv, je velik napor, vendar celo vrhunski glasbeniki kdaj spregledajo kakšen predznak.« Katere so po tvojem odlike dobrega dirigenta?

Pravzaprav nimam vzorov in se ne zgledujem po nikomer, čeprav zelo cenim denimo Sigija Feigla. Načeloma skušam biti svoja. Vem, da potrebujem karizmo, da me bodo poslušali in da moram biti strokovno podkovana.

Seveda me bodo ujeli na jazzovskih elementih, vendar sem morala opraviti tudi s tem. Ne morem vedeti vsega.

Pomembno je znati se opravičiti, če pride do napak, in se zahvaliti za opozorilo. Razčistiti z egom in dojeti, da si zmotljiv, je velik napor, vendar celo vrhunski glasbeniki kdaj spregledajo kakšen predznak. Kljub vsemu moraš kot dirigent imeti v rokah vse niti v smislu, da si pripravljen na vajo in da dobro poznaš skladbo ter znaš voditi orkester. A je ob tem vedno znova treba upoštevati tudi človeški faktor. Vsi smo zmotljivi. ▪

gostujoče pero

Sodelovanja hrvaških in slovenskih jazzovskih glasbenikov: pogled s hrvaške strani piše: Davor Hrvoj | hrvaški jazzovski novinar

Mračno deževno popoldne, idealno za spanje ali dremanje ob prijetni glasbi. Ni je reči, ki bi vas zvabila iz postelje in zaradi katere bi odšli iz topline doma. Ali pa morda vendar obstaja?

Jazz je nedvomno sila, ki poganja svet in zaradi katerega sem zdaj na poti. S saksofonistom Sašo Nestorovićem se voziva proti Ljubljani.

In brisalci delajo v ritmu swinga! Ali pa se le meni zdi tako. Datum: 9. maj 2019. Destinacija: Ljubljana, Jazz Paradise, čeprav mi je ljubše reči Jazz Club Gajo. To vsi razumejo. Nastopa: Saša Nestorović Quartet, ki ga, poleg tenor saksofonista Saše, sestavljajo pianist Blaž Jurjevčič, kontrabasist Nikola Matošić in bobnar Drago Gajo. Nihče ne spregovori o tem, da gre za slovensko-hrvaško navezo. Ker je razumljivo, običajno.

V občinstvu se pojavi Lenart Krečič. Seveda, pogovarjava se o njegovem sodelovanju s hrvaškim pianistom Zvjezdanom Ružićem. Kajti, on je, kot Tomaž Gajšt, stalni član Ružićevega seksteta. Oba sta sodelovala pri snemanju njegovih albumov The Knightingale Cabaret, Elgin Farawell in Pandaland, pa tudi na številnih koncertih.

Po koncertu klepetam z Jurjevčičem in Matošićem, dolgoletnima sodelavcema hrvaškega saksofonista in flavtista Mire Kadoića. Seveda se spominjamo njihovih skupnih nastopov, a prav tako albuma Vitro Kadoićevega sestava Ten Direction, kjer sta igrala Matošić in pozavnist Matjaž Mikuletič. Kadoić je Slovencem zaupal tudi na snemanjih drugih albumov. Na Dry se mu je pridružil basist Žiga Golob, na Free

Point Jurjevčič, Matošić in bobnar Gašper Bertoncelj, na Endless Summer Matošić, Mikuletič in pianist Marko Črnčec, na Human Link Mikuletič, Jurjevčič, Črnčec in Matošić, na Night Out pa bobnar Kristijan Krajnčan. Navsezadnje je bil Kadoić skoraj petnajst let član Big Banda RTV Slovenija in je živel v Ljubljani, kjer je sodeloval s številnimi slovenskimi jazzovskimi glasbeniki, med drugim z Dragom Gajom in Petrom Ugrinom.

Pogovor moderira Gajo, ki je igral s toliko hrvaškimi glasbeniki, da bi to lahko bila povsem svoja zgodba. Kakorkoli, Gajo je naredil toliko, da si zasluži obsežnejši prispevek. Eden njegovih dolgoletnih sodelavcev je basist Saša Borovec, ki je dvajset let živel v Ljubljani, kjer je že kot študent Akademije za glasbo začel igrati v Big Bandu Srednje glasbene in baletne šole Ljubljana pod vodstvom Dušana Vebleta, kasneje v Big Bandu Društva slovenskih glasbenikov, ki ga je vodil France Kapus, Simfoničnem orkestru RTV Slovenija in občasno Big Bandu RTV Slovenija z Jožetom Privškom. Sodeloval je z nizom slovenskih jazzovskih glasbenikov, kot so Renato Chicco, Peter Mihelič, Dejan Pečenko, Petar Ugrin, Primož Grašič in Milko Lazar, pa tudi Nino Mureškič, s katerim je bil član zasedbe hrvaške pevke Jasne Bilušić, prav tako slovenskega Greentown Jazz Banda, v katerem so igrali še drugi Hrvatje, denimo Ratko Divjak in Salih Sadiković.

Vključim se v pogovor in spomnim na koncert, ki smo ga v drugi polovici osemdesetih let minulega stoletja organizirali ob 101. oddaji Jazz

»Skratka, slovenski in hrvaški glasbeniki so še pred popularizacijo meddržavnega povezovanja gradili prav neverjetno mrežo na področju jazzovskega sodelovanja. Širili so zavest o vrednotah, blizu tistim, o katerih danes govorijo politiki naklonjeni Evropski uniji.«

davor hrvoj

Foto: osebni arhiv

65

gostujoče pero

»Obstaja zamisel, da bi se spomladi prihodnje leto, ko bomo obeleževali trideset let od skupnega koncerta v letu 1990, organizirali koncerte v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani.«

Miljenko Prohaska je pisal glasbo za slovenski vokalni zasedbi New Swing Quartet in Perpetuum Jazzile, ki jima je tudi dirigiral, slovenski klarinetist Borut Bučar in pianist Silvester Štingl pa sta bila redna gosta B. P. Cluba Boška Petrovića. Ratko Zjača zadnje čase ustvarja projekte z Renatom Chiccom, s katerim igra v Noctural Four, Tihomir Pop Asanović v svoj sestav ponovno vabi Slovence, Elvis Stanić se jim prav tako ni mogel upreti …

Posebno zgodbo tvori najprepoznavnejši hrvaški jazzovski glasbenik Boško Petrović, ki je mladost preživel v Škofji Loki in je sodeloval s številnimi Slovenci. Ob basistu Mariu Mavrinu je bil del njegovega najbolj obstojnega tria ves čas slovenski kitarist Primož Grašič, mentor nekaterim hrvaškim kitaristom, ko pa se je ob koncu kariere odločil posneti album z big bandom, je bil to prav Big Band RTV Slovenija pod dirigentsko taktirko Lojzeta Krajnčana.

(V želji po kar najboljšem informiranju in točnosti podatkov naj se vsi tisti, ki zaradi skopega prostora ali neznanja avtorja niso omenjeni, javijo uredništvu, ki je že začelo zbirati podatke za nadaljevanje zgodbe.)

davor hrvoj

66

štand na Radiu 101. Krasna priložnost, da ob Saši Nestoroviću, Krunoslavu Levačiću, Petru Herbertu in Alanu Praskinu zaigra slovenski pianist Dejan Pečenko, ki je kasneje gostoval pri Zagreb Jazz Portraitu. Dvajseta obletnica omenjene oddaje je obeležena s koncertom v ZeKaeM, na katerem je nastopil Boilers Big Band, ki so ga, med drugim, sestavljali tudi slovenski jazzisti: trobentača Dominik Krajnčan in David Jarh, pozavnist Matjaž Mikuletič, alt saksofonist Aleš Suša ter tenor saksofonist Klemen Kotar. Zabeležen je na albumu Live in ZeKaeM.

Tamara Obrovac je prav tako tesno povezana s Slovenijo in Slovenci. Del glasbenega izobraževanja je prejela v Ljubljani, kjer ji je bila mentorica Nada Žgur, od zgodnjega obdobja kariere pa je njen stalni sodelavec kontrabasist Žiga Golob, medtem ko v Transhistria Ensembleu že leta igra kitarist in mandolinist Uroš Rakovec.

Matija Dedić, ki organizira koncerte v zagrebškem klubu Kontesa, je prejšnjo sezono gostil več zasedb, ki so jih vodili slovenski glasbeniki. Z nekaterimi med njimi tudi nastopa, denimo z Igorjem Lumpertom in Juretom Puklom, kot je bilo na omenjenih koncertih opaziti.

Goran Rukavina, še en “hrvaški Slovenec”, živi in deluje v Ljubljani, kjer vodi klub Slamič ter igra s slovenskimi glasbeniki. Hrvaški trobentač in violinist Petar Ugrin ter bobnar Ratko Divjak sta se prav tako odločila za življenje v Sloveniji. Oba sta bila del Big Banda RTV Slovenija in sta muzicirala z neštetimi slovenskimi glasbeniki. Njuni zgodbi bi morali napolniti svoji knjigi.

Sodelovanja so potekala tudi v okviru jazzovskih orkestrov. Izmenjave glasbenikov so bile na ravni solistov in dirigentov, denimo Silvija Glojnarića ter Saše Nestorovića s hrvaške strani in Milka Lazarja, Tadeja Tomšiča ter Lojzeta Krajnčana s slovenske. Nepozabna so nekdanja srečanja orkestrov v Radencih, kar so obnovili v preteklem letu. Koncert Jumbo Big Banda, sestavljenega iz ljubljanskega, zagrebškega in beograjskega – vsi so nastopili tudi samostojno –, se je namreč odvil 17. novembra 2018 v Novem Sadu na 20. Novosadskom Jazz festivalu, medtem ko potekajo dogovori za nadaljnja sodelovanja. Obstaja zamisel, da bi se spomladi prihodnje leto, ko bomo obeleževali trideset let od skupnega koncerta v letu 1990, organizirali koncerti v Beogradu, Zagrebu in Ljubljani.

Skratka, slovenski in hrvaški glasbeniki so še pred popularizacijo meddržavnega povezovanja gradili prav neverjetno mrežo na področju jazzovskega sodelovanja. Širili so zavest o vrednotah, blizu tistim, o katerih danes govorijo politiki naklonjeni Evropski uniji.

Ta suhoparni članek, v katerem predvsem naštevam, se mora zaradi omejenega prostora končati s tremi pikami, sredi stavka … Za vse tiste sočne jazzovske zgodbe, ki spremljajo omenjena sodelovanja, morate namreč priti h Gaju v klub, začutiti atmosfero in se družiti z jazzovskimi glasbeniki.

Za pogled s slovenske strani bi se moral potruditi kakšen slovenski kronolog, za vseobsežno analizo mednarodnih sodelovanj pa slovensko-hrvaški tim muzikologov, ki bi brez težav lahko dokazal, da slovensko-hrvaške naveze zavzemajo pomembno mesto v zgodovini evropskega jazza. ▪

foto utrinek | abonma jazz ravne 2018

Foto: Nika Hölcl Praper

organizatorji:

SOORGANIZATORJI:

PARTNERJI:

DISTRIBUTERJI:

SPONZORJI:

MEDIJSKI PODPORNIKI:

Jazz Ravne in Festival slovenskega jazza podpirata Občina Ravne na Koroškem

#CenimKulturo

ISSN 2591-0426

Kultura je temelj naĹĄe duhovne moÄ?i.

Brez nje se znejdemo v plitvini in praznini.

Podprimo ustvarjalce s svojo navzoÄ?nostjo na kulturnih dogodkih in bogatili bomo tudi sebe.