Casopis oskar 2017

Page 1

Oskar Časopis OŠ Oskarja Kovačiča

2016/2017 1


Šolsko leto 2016/2017

Oskar Časopis OŠ Oskarja Kovačiča

www.ososkar.si

Urednica: Špela Stele

Zbiranje prispevkov: Učitelji in učiteljice OŠ Oskarja Kovačiča

Oblikovanje: Primož Jan

2


1. NAJPOGOSTEJŠA IMENA NA OSKARJU ………...…...4 2. PORTRET ………………………………………..6 3. SAMO ENA JE MAMA ….….……………….............8 4. POETI ……………………………………..........12 5. MATEMATIKI ……………………………...……..20 6. KAKO SEM NAUČIL MAČKO VOZITI? ………..............23 7. LITERARNI NATEČAJ PIONIRSKEGA DOMA ……….…24 8. BASNI………………………..............................…32 9. JAZ V LETU 2037……………………………….34 10. INTERVJU………………………………….……..38 11. LEPOTA…………………………………..……...40 12. POTEPANJA……………………………….……..42 13. ZANIMIVA ŽIVLJENJA ZNANIH ………….…...…….52

14. KLEPET S PISATELJEM ……………………………56 15. NOČ KNJIGE ………………………….………...57 16. OCENA KNJIGE ……………….………………...62

17. PUST …………...………………………….........66 18. SNEEG ……………………………..…………..68 19. STRIP ………………………………...………...70

20. UČITELJ ZA EN DAN ……………....…...…………71 21. ČRNI HOROSKOP………………..………………72 3


Spraševali sva se, ali sva edini na naši šoli s svojim imenom in katero je najpogostejše

ime na naši šoli. Zato sva se odločili raziskati. Šteli sva imena od šestega do devetega razreda. Najpogostejše ime za punce je Sara, za fante pa Matic. Ker je na šoli kar osem Sar in osem Maticev, sva po-

brskali o podrobnostih teh dveh imen.

4


Ime Sara izvira iz hebrejščine in svetega pisma ter pomeni princesa. Na lestvici najpogostejših imen v Sloveniji zaseda 22. mesto. Pogostost novorojenih deklic imenovanih Sara je bila največja leta 2000, največ pa jih je v osrednji Sloveniji.

Matic izvira iz imena Matija. Po pogostosti je uvrščen na 41. mesto. Pogostost imena Matic je bila najvišja v letu 1995, največ pa jih živi na Gorenjskem.

Maša Verbič in Tinkara Žukovec, 8. a

5


PORTRET PORTRET Moj mlajši bratec Žan, zelo rad zbeži daleč stran. »Beni«, pokliče mlajši brat, MORILKA MICKA »pojdi se raje z mano igrat.« Z sosedom plezata na drevo.

Micka živi v središču mesta,

Rečem: »Ne pasti na glavo!«

je zdravnica, prava čarovnica, ki dela napoje in zavija povoje.

Benjamin Kmetič, 7. b

Ampak Micka zastruplja svoje paciente, Ta Micka Macka je prava packa, svoje ovoje prepoji s strupom,

da pacienti preminejo pod obupom, in pozno v noč se masti s trupli, da zjutraj ji ostane kup kosti. Jutri bo spet nekdo mrtev, ker bo pravšen dan za novo žrtev. Svit Jeram, 7. b

6


EMAN Eman kar na snagici sedi na kontejnarju za smeti. Hoce narediti raketo, da vzleti. A pri tem ga motijo vsi. Eman pozna kup teorij in pri tem premika kante za smeti. Mai Jaklič, 7. b

MOJE BABICE

»Kdaj bova pekli piškote?« me vsako leto za novo leto vpraša babica. Vsako leto komaj čaka, da pridem, in skupaj spečeva piškote. Tisti dan, ko pridem, je testo za maslene piškote že skrbno pripravljeno. Skupaj iz testa izreževa različne oblike piškotov, okrasiva medenjake in spečeva čokoladne piškote. Babica zelo rada kuha in peče in nikoli se ne jezi, če gre kaj narobe. Tudi čez leto se zelo potrudi. Velikokrat od nje dobimo polnjene paprike ali štrudelj, za

rojstni dan pa se vedno zelo potrudi in naredi najboljšo čokoladno torto na svetu. Tudi na martinovo nismo lačni, saj imamo zagotovljeno martinovo pojedino. Poleg tega da veliko kuha in peče, hodi tudi na predavanja zgodovine in hodi na različne ekskurzije, saj jo zanima veliko stvari. Je super babica! Ko sem bila majhna, mi je brala pravljice, medtem ko sem jaz risala, toliko časa, dokler ni bila že čisto hripava. Skupaj sva se igrali veliko različnih iger. Zelo jo imam rada. Lucija Makuc, 7. b 7


MAMICA MOJA, RADA TE IMAM,

JE ERIKA IME.

BODI VEDNO VESELA.

RADA SE IMAVA,

TOLE JE PESMICA

Z ŽOGO RDEČO SE IGRAVA.

ZA TVOJ MATERINSKI DAN.

SAMO ENA JE MAMA

MAMICI MOJI

TVOJA ANAMARIJA

MAMICA ME RADA IMA,

POSPRAVLJA ZA MANO IN SE SMEHLJA.

MAMICA MOJA, RAD TE IMAM.

TVOJ JURE

VEDNO SE S TEBOJ

MAMI, PRIDI VEN NA ZRAK. TAM SO ZVONČKI IN JAZ,

KI TE IMAM RAD.

RAD IGRAM.

MAMICA MOJA,

TVOJ JAKA

TVOJ DEEN

RISATI NE ZNA.

MAMICA MOJA

BERE ČASOPIS,

JE PRIJAZNA ZELO,

KI IMA STRGAN NAPIS. VEDNO SE Z MANO RADA IGRA

IN ME CRKLJA.

MAMI MOJA

A NE DOVOLI

JE VESELA,

NOBENIH LUMPARIJ.

RADA ME IMA

IN SE Z MENOJ IGRA.

TVOJ JAN

TVOJ NATAN

TVOJA PAVLINA

Z MAMICO MOJO

Z MAMI SE VEDNO IGRAVA

RAD SE IGRAM.

SPOMIN IN ČLOVEK NE JEZI SE

POMAGAM JI KUHAT

IN SE RADI IMAVA.

MAMICA MOJA,

MAMI SE VEDNO Z MANO RADA IGRA,

RAD TE IMAM.

V MOJI SOBI SE ŽOGAVA.

KOMAJ ČAKAM,

TVOJA MIA

IN VSE NAPACKAM. TVOJ LEON

DA BO TVOJ MATERINSKI DAN.

8

TVOJ KAJETAN


MAMICA MOJA,

MAMICA, SAJ VEŠ,

V TREBUŠČKU SI ME NOSILA

DA TE RADA IMAM,

IN ME RODILA.

ŠE POSEBEJ

RADA TE IMAM

NA MATERINSKI DAN.

IN SE RADA S TEBOJ IGRAM.

NIKOLI TE STRAN NE PUSTIM, KER RADI SE IMAVA.

TVOJA LINA TVOJA KAJA

MOJI MAMICI IME JE EDINA.

MAMICA MOJA,

JE LEPA,

VEDNO S TABO PIŠEM

MAMICA MOJA

ME OBOŽUJE

IN SE IGRAM.

MORA V SLUŽBO POHITET,

IN RADA ME IMA.

MAMICA, RAD TE IMAM.

DA DOBI DOBRO PET.

MOJA MAMA JE SAMO ENA TVOJ TILEN

IN EDINA.

JUHO DOBRO SKUHA, JAZ PA VEDNO POHITIM

TVOJ DARIS

IN JI POLJUBČEK PODARIM. KO SE Z MOJO MAMICO IGRAM, SE ZELO LEPO IMAM.

MAMICO MOJO

TVOJ IVAN

TVOJ TIMUR

RADA IMAM.

MAMICA MOJA,

SKUPAJ SE UČIVA IN VELIKO GOVORIVA. MAMICA MOJA JE PRIJAZNA ZELO IN SKUPAJ NAMA JE VEDNO LEPO. TVOJA LAMIJA

LEPA SI. MOJA MAMI,

RADA TE IMAM

RAD TE IMAM

IN UPAM, DA BO DANES LEP -

IN NIKOLI

TVOJ MATERINSKI DAN.

TE NE DAM. PRAV ZARES, TE RAD IMAM. TVOJ ALEX

Pesmice so ob materinskem dnevu napisali učenci 1. A za svoje mamice. 9

TVOJA INNA


MOJA MAMI Moji mamici je ime Urška. Ima svetle ravne dolge lase. Velikokrat se obleče v kavbojke in svetlo ali temno majico. Njene oči so modre. Rada pije kavo. Ima očala. Kadar se kdo spomni nanjo, je zelo vesela. A ko se jaz in Miha prepirava, je žalostna. Želim ji, da bi v službi zaslužila veliko denarja. Špela Kralj, 2. c

Moji mami je ime Urška. Ima dolge ravne rjave lase. Je suhe in majhne postave. Oči ima modre. Rada se oblači v obleke. Zelo rada ima zelenjavo in sadje. Rada se liči. Njen hobi je šport. Razjezi jo, ko nisem pridna, razžalosti pa, ko je bolna. Želim ji, da bi bila srečna in zdrava. Zarja Mulh Novak, 2. c

Moji mami je ime Lea. Ima modre oči, kratke svetle ravne lase in je brez očal. Je srednje visoka. Rada se obleče v črne in bele obleke. Obožuje vse barve. Njena najljubša žival je pes. Moja mami je suha. Mojo mami razžalosti le nenarejena naloga. Ne mara kreganja. Želim ji, da bi bila vesela in zdrava do konca življenja. Evita Novak, 2. c

10


Moji mamici je ime Ermina. Ima rjave oči. Lase ima srednje dolge, črne in ravne. Je srednje debela in srednje majhna. Ima malo temnejšo polt. Ravno danes dobi očala. Moja mami ima rada veliko jedi. Ne mara nositi hlač. V službi izdeluje luči za avte. Jezna je, ko ne pospravim sobe. Žalostna je, ko je ne poslušam. Mamica, želim ti lepe reči. Rada te imam. Larisa Adilović, 2. c

Moji mami je ime Rajmonda. Ima črne dolge in ravne lase. Je brez očal in je visoka. Rada obleče črna in rdeča oblačila. Rada ima vse barve. Je suha. Mojo mami razžalosti, če se skregamo. Razjezi pa jo, če sem brez naloge. Zvečer, ko Mark spi, jo razveseli, ker berem in sem tiho. Ruben Miklič, 2. c

Moji mami je ime Edina. Ima rjave in dolge lase. Oči ima zelene. Rada je pito. Moja mami je visoka. Nima očal. Rada kuha in gre v trgovino. Rada se vozi s kolesom. Moja mami se rada lepo oblači. Želim ji, da je zdrava. Belma Kovačević, 2. c

Moji mami je ime Urška. Ima svetle, dolge in ravne lase. Barva njenih las je rumena. Njene oči so modre barve. Je bolj suha. Njena polt je svetla. Rada je krekerje. Našminka se, ko gre v službo. Po poklicu je računalničarka. Razjezi se, če se grdo obnašam. Želim ji, da bo srečna in da se ji nikoli ne bo zgodilo nič groznega. Miha Kralj, 2. c

11


POETI RAP o Povodnem možu So lepe Ljubljanke od nekdaj bile, na Urško prevzetno jezile so se. V nedeljo popoldne na plesa je dan, je Urška prevzetna prilezla na plan.

UČIT'LCA IN ŠOLSKE POTREBŠČINE (po melodiji Kapitana Kljukice)

Med moškimi se Urška prevzetna pretaka, pri mizi rumeni zagleda junaka. Zagrabi jo vodni princ za roko, uzre jo vsako meščansko oko.

Pride učit'lca, strah in trepet sveta, v zvezek hitro mi nakraca velik cvekov, natančneje dva.

Je vlekel, je vlekel veter močan, oblaki ta črni zakrili so dan. Je junak povlekel Urško trepetno, je reka vzela nje srce prevzetno.

A jaz se ne dam! Skrijem se za tram, Tam učit'lca nikakor ne najde me!

KRISTJAN ŠUŠTARŠIČ, 8. c

SANJSKA DEŽELA

A v moji hišici se dogajajo čudne stvari z mačkami, ki raztrgajo cveke vse!

Sanjska dežela je tvoja dežela, samo ti v njej spiš,

samo ti v njej ješ,

Zdaj cvekov ni več samo še petice so. Bine vriska zelo, saj srečen je hudo.

samo ti v njej ležiš in sanjaš. To, kar sanjaš, je tvoja zadeva,

to, kar piješ, je tvoja stvar,

Aleksander Pečjak

vse, kar delaš tam, je tvoja velika skrivnost.

A na žalost sanj konec je, budilka te zbudila je! Bor Mistral

12


GROZNA MAMA EMONA

Moja mama je prijazna, velikokrat se nasmeji, a ko moja soba pospravljena ni, močno se razjezi.

Rimljani gradili so gradove, čeprav imeli so mostove. Zaradi miši bilo jih je strah, zato skoraj pojedel jih je en sam mah.

Ko se mama razjezi, igrače odnese v smeti. Mene to žalosti, bratec pa se mi smeji.

Njihovi dojenčki res so bili nadloga, po domači nalogi so bruhali brez razloga. Vendar zaradi tega odrasli jezni niso bili, saj dojenčkov so se vedno prestrašili.

Naslednji dan se vse ponovi, mi smo vsi žalostni, a ne še čisto obupani, ker mama nič več grozna ni.

Osnovna šola v Emoni res je bila zapor, vsak dan v tednu imeli so en velik zbor. Kjer učitelji solili pamet so učencem, ki jim je šlo na jok, ker učiteljica je pogoltnila zadnji cmok.

SVIT BAŠIN, 3. A

Nekega dne prišel okupator je, požgal je Emono in vse, ki se kam skrilo je. Emone potem ni več bilo, otrokom je na bruhanje šlo, odrasli so dobili izpuščaje, dojenčke je začel zanimati osnutek zakonodaje. Vse se na glavo je obrnilo, mimoidoče vozilo se je izsušilo. In čisto vsak otrok v grlu imel je en velik cmok. Aleksander Pečjak

13


STRAŠANI, STRAŠNI KROKODIL

STRAŠEN KROKODIL Bil je strašen, strašen krokodil, ki sea je majhen rodil.

Strašni, strašni krokodil,

Ostre zobe je dobil, veliko glavo in oči, da se ti kar zvrti.

Ničesar se ne boji,

Strah in trepet,

Gobec iz vode pomoli,

ko že zagledaš ga, si ves napet!

z očmi opreza vse noči.

plava po reki Nil. ker vse pošasti polovi.

Z repom miga sem in tja Ne sprašujte, kaj je žrl, žrl je, kar je uzrl!

ter čaka, kaj bo dobrega. Če slučajno žejen si, nikar k reki ne hiti,

Boljše, da vas ni uzrl, ker vas hitro bi požrl!

tam strašni krokodil preži, hop zgrabi, pa te ni.

Ta strašen krokodil!

ZDRAVILO Laura Glamočanin, 3. B

Aida Hodžić 3. B

Zebe, zebe, zebe očka, Čeprav še zime ni. Mraz ga trese, V postelji leži.

Naš očka ni zaspan, Naš očka je bolan. Že dva dni leži, Le čaj pije. Nič mi ne teži, nič ne vpije. Ko mu mami da čebulo, Smrklji se spremenijo v bulo. Til Schlamberger, 3. B 14


SLONOMELA Nekoč v Afriki

KROKODIL

je živela

Bil nekoč je neki krokodil … Kakšen krokodil? Lačen krokodil! Strašen, divji krokodil!

silno nevarna slonomela. Z rilcem kot od slona

Strašno, strašno!

in trebuhom kot dva balona.

Kar po trebuhu se je plazil, in z očmi zavijal, na vse strani …

Z grbo na hrbtu kot kamela,

Strašno, strašno!

Ni čudno,

vsaj enega leva na dan je snela.

da vsi so se je bali, ker nihče še ni videl

Ne sprašujte, kaj je jedel teden dni, plen je hrustal vse noči.

tako strašne živali. David Lucaj, 3. B

Strašno, strašno! Nekoč v temi videl sem oči, usta strašna je odpiral, vse pred njim beži! Strašno, strašno! Na srečo le v mojih sanjah ta strašni krokodil živi. Ga ne vidim več, ko novi dan se prebudi. Anja Malavašič, 3. B

15


OKOSTNJAK, ČEBELA IN SRNJAK V čebelnjak je šel okostnjak,

zgleda nam kot prvak. Prvo mesto si zasluži in s tem vse okuži.

PRAZNIČNA PESEM Iz čebelnjaka gre čebela,

Z NEBA ZAPADEL JE PRVI SNEG.

vsa vesela in debela.

POKRIVA LEPI BREG.

Zabrenči okrog okostnjaka

BOŽIČEK PA JUTRI OBIŠČE VAS,

in piči srnjaka.

TO VESELJE BO ZA VSE NAS. OTROCI ČAKAJO DO POLNOČI,

Srnjak ponori

A GA NI IN NI IN NI.

in se v zraku zavrti.

KO KONČNO BOŽIČEK BO PRIŠEL, VESEL, LEP IN DEBEL,

Vid Strojan, 3. B

PRINESEL NAM DARILA BO IN DAL JIH POD SMREČICO.

VSI OTROCI SO VESELI, KER PESMI BOŽIČKU BODO ZAPELI. Leja Bašnec in Anja Malavašič, 3. b

16


MOJE SLADKARIJE Sladkarije, sladkarije,

kje so moje sladkarije? Hočem svoje sladkarije, drugače počel bom bedarije. Želim si bombon,

ZLATI SONČEK

velik kot balon, pojedel bi tudi čokolado,

Zlati sonček je na nebu,

če pa ne to,

ker na nebu ni oblakov, on se smeji.

pa kruh z marmelado.

In tudi ti se smejiš. Če pa so na nebu oblaki,

Jaka Jurkovič: Čudežni avto

se sonček ne smeji.

Čudežni avto lahko naredi karkoli,

In tudi ti se smejiš.

Če se ti kaj pokvari, takoj popravi.

In če je dež, se ne smejim. In tudi ti se ne smejiš.

Iz Ljubljane v dveh sekundah

Špela Kralj: Sova z modrimi krili

pride do Bohinja in nazaj,

Nekje v goščavi, nekje v daljavi

karkoli rečeš, dobiš,

živi sova z modrimi krili.

in res si ga želim.

Včasih poišče si kakšnega črva,

kdaj gre pa tudi k potoku.

Anže Anzelc

Nekateri jo kličejo Modrijanka. Ta sova je res nekaj posebnega, zato je ne zapirajte v kletko. Daniel Bajrić Modic

17


ČUDNI STOL VRABČEK Tale čudni stol, Dolgo že iščem vrabčka, ki ti poje.

ima zelo rad šov.

Ta vrabček mi je zelo všeč.

Rad se ziba in tudi malo pomiga.

Iščem ga že deset let. Če ga kdo najde, mi ga naj da.

Raztegljiv je kot elastika,

Zelo ga pogrešam.

na njem pa je plastika. Je še rosno mlad,

Ema Lenai Zajc

fuzbal špila rad. Doma ima bazen. zraven pa fen. Poletje je njegov najlepši čas,

tako kot za vse nas.

ŽOGA NA ZNAK

Če zagleda sosedovo kravo,

Rad bi imel žogo na znak,

brž skoči na travo.

če jo brcneš,

Močan je kot krokodil,

rečeš rega rega kvak.

zato plava v mrzli reki Nil.

Upam, da žoga pride domov

Rad ima pico

in da mi bo dres še »prou«.

pa tudi sosedovo Mico.

Če mi pa ne bo »prou«,

Vedno se sladka z medom,

Pa pride kuža, ki dela hov hov.

včasih pa s sladoledom.

Brin Kotnik

Ta stol ni nor. ampak čudni stvor. Ko zagleda lonec, je vsega konec.

18

SVEN STUPAR, 5. a


ŽIVLJENJE

Končno pride del, ko te vsi gledajo tako čukasto,

Najprej se rodiš,

ko moža dobiš,

potem nič več ne spiš.

ki ti bo pel,

Mama pravi tko,

in še lajno zraven imel.

ker miri to punčkico. Ko se upokojiš,

Potlej pride čas,

lepe sive lase dobiš.

ko starši so tečni

Zraven pa še hišico.

in zobki niso mlečni,

lepo malo štihico.

ko odrasteš ti, se vse zgodi.

Ko pa umreš, Na žalost pride čas,

ti rečejo, da lež.

ko v službo prideš za las.

Tvoja duša v nebesih biva,

Natakneš si pas

tam dol pa rožce zaliva.

in sodelavci te gledajo, kot da si za okras. ANJA SILIČ, 5. a

in super nov telefon,

ROJSTNI DAN, RAZIGRAN

da se umiriš. Obstaja en dan tvoj rojstni dan,

Toda to še ni vse,

ko si ves nasmejan

kaj pa ti je?

in čist' razigran.

Super torto še dobiš, da se z njo namastiš.

Kot roža cvetiš, kot sonce žariš,

Toda ko se drugič zbudiš,

ko spiš do devetih,

nis' nasmejan,

greš spat ob desetih.

al' razigran, ker je še en navaden dan.

In kaj vse dobiš? AJLA HUKANOVIČ, 5. a

Leseno staro uro, da mal' pohitiš,

19


MATEMATIKI

ESCAPE CLASSROOM V začetku aprila nas je OŠ Sostro povabila, da preizkusimo njihov escape classroom. To je učilnica, iz katere mora skupina pobegniti z reševanjem logičnih nalog. Ker imamo radi nove izzive, smo povabilo z veseljem sprejeli. Tako smo se odpravili na OŠ Sostro, kjer nas je že čakal kup zanimivih nalog. Razdeljeni v dve skupini in pod pritiskom časovne omejitve smo se lotili nalog. Tudi med reševanjem samim smo se zelo zabavali, ker so bile naloge zanimive in dobro zastavljene. Po nekaj več kot uri reševanja nam je nazadnje le uspelo pobegniti iz učilnice. Nasmejani in zadovoljni smo se odpravili nazaj v šolo. Pia Račič, 8. a

MATEMATIČNI POTEP PO LJUBLJANI V četrtek, 11. 5. 2017, smo se odpravili v Ljubljano na matematični potep. Tam smo preučevali like, računali kote in iskali simetrije. V parku Zvezda smo računali, koliko bo ura čez 75°, na Prešernovem trgu smo ugotovili lastnosti kroga, razmišljali, kako bi Robbov vodnjak izgledal po prerezu, na tržnici računali cene sadja in zelenjave, ocenili in izračunali, kako visoka je piramida na Zoisovi cesti, ugotovili, da je med desetimi slovenskimi glasbeniki najstarejši Jakobus Petelin Gallus.

Po poldnevu matematičnih dogodivščin smo se odpravili še na okusen piškot in domov. Vse, ki zanima matematika, vabimo, da se nam pridružijo naslednje leto. Lucija Makuc, 7. a Lucija Kenda, 7. b

20


POLIEDRSKE DELAVNICE ZA NADARJENE UČENCE 9. RAZREDOV Poliedrske delavnice so bile zanimive, naučili smo se veliko novega o geometrijskih telesih, ki imajo različne lastnosti. Preizkusili smo se tudi v izdelovanju različnih poliedrov in eden od teh je bila tudi nogometna žoga ali prisekani ikozaeder. Pri izdelovanju te smo imeli kar nekaj težav, vendar smo jo na koncu uspeli sestaviti. Bolj natančno smo spoznali še Platonska telesa. Ugotavljali pa smo tudi, kako je sestavljena Eulerjeva formula, ki velja za pravilne poliedre. Lepo smo se imeli!

Maša Selan, 9. C

21


TEKMOVANJE V SESTAVLJANJU RUBIKOVE KOCKE V letošnjem šolskem letu so na naši šoli prvič organizirali tekmovanje v sestavljanju Rubikove kocke 3x3x3. Na dan, ko smo imeli tekmovanje, je v učilnico prišlo veliko učencev. Na interaktivni tabli se je meril čas sestavljanja. Večina učencev je bilo zelo hitrih, nekateri so celo dosegli čas manj kot eno minuto. Najboljši trije učenci so dobili nagrade, ostali pa smo se posladkali s čokolado. Upamo, da bo tekmovanje organizirano tudi prihodnje leto. Med počitnicami pa le pridno trenirajmo, kako najhitreje sestaviti Rubikovo kocko! Lana Golob, 6. D

22


Pridem jaz, Krjavelj, nekega večera v krčmo in vprašam: »Ej, a sem vam že povedal, da sem mačko naučil kolo voziti?« Krčmar je rekel, da še ne, zato sem začel govoriti. »A vi sploh veste, kako težko je mačko naučiti viziti bicikel? Najprej sem moral poiskati mačko. Čez nekaj časa sem le našel mačke, vendar je bila že temna noč. Bilo jih je sedem.« Pa se oglasi Franci: »Kako si kaj videl, če si pa rekel, da je bila noč?« Vsi so se smejali, vendar sem nadaljeval: »Videl sem, videl, bili sta dve črni, dve sivi in dve rjavi mački.« Zdaj me prekine krčmar: »Ali nisi rekel, da jih je bilo sedem?« Razjezil sem se, a sem nadaljeval: »Vzel sem rjavo, ker je imela največji rep, in šel domov. Rekel sem si, da bom to mačko naučil voziti kolo. Zdelo se mi je, da ji bo šlo dobro, zato sem jo postavil na bicikel, pogledal stran in slišal samo žvenk in cap. Znižal sem ji zic in po nekaj dneh ji je šlo že zelo dobro. Vendar se nisem ustavil; v njej sem videl zvezdo, zato sem sklenil, da jo naučim nekaj trikov. Rabila je samo tri dni in sedem noči.« Vsi so se mi režali na ves glas, zato sem užaljeno dodal: »Tako da veste, danes me je pripeljala na balanci do sem!« Bil sem užaljen, zato sem sunil en pir in zbežal domov.

Rok Eberl, 8. c

Mačko je bilo zelo težko naučiti voziti avto, saj ima prekratke noge, da bi lahko pritiskala na pedala. Zato sem ji na tačke prilepil dve zelo dolgi palici, da je z njimi lahko pritiskala na pedala. Vsakič, ko sem ji pokazal, kako se vozi avto, se je polulala. Neke noči, ko sem zelo trdno spal, sem zaslišal, kako se je moj avto prižgal. Mislil sem, da so tatovi, a ko sem prišel do avta, je bila za volanom moja mačka, ki je med vožnjo nazaj plesala s svojim ljubim mačkonom.

Rok Bajt, 8. b

23


AUGUSTOVO POLETJE Poletje se začne z najdaljšim dnem in najkrajšo nočjo. To je kresna noč, noč velikega ognja, ki ima poseben čar in posebno moč. Najdeš lahko zaklad, lahko si neviden, še dedek lahko postane otrok … Povedal vam bom, kaj se je zgodilo letos … Torej, vse se je začelo s kresno nočjo. Vsi so stali okoli velikega ognja, August in njegova družina. Bilo je precej dolgočasno, August si je to moral priznati. Ampak njegov mlajši bratec je bil kot vedno zelo radoveden. Najbrž še v življenju ni videl tako velikega ognja, zato je stekel točno tja in ga hotel prijeti v roke. Močno se je opekel in kričal je, kot da ga počasi slačijo iz kože. Čez pol ure je že bil v bolnišnici, kjer so ob njem vsi stali, kot da je napol mrtev. Bilo je res zelo hudo, saj je imel roke, trebuh, noge, vrat in malo obraza zelo opečeno. Ampak August je bil prepričan, da je sam kriv, saj je enkrat prišel po njega v vrtec in je slišal, da so ravno imeli pogovor o nevarnosti ognja. Čez dva meseca se je družina odpravila na morje. Augustov bratec David je prej šel na terapije v nek dom, kjer je spoznal veliko novih prijateljev, in rekli so, da bo tam ostal najbrž do konca julija. Opekline so bile res zelo grozne in brazgotine bo imel do konca življenja. Vsako leto so po navadi šli v Dalmacijo, letos pa so se odločili, da se odpravijo v Albanijo. In seveda ker sta bila starša tako varčna z denarjem, so se peljali z avtom. Največja muka v Augustovem življenju. Med vožnjo ni mogel biti pri miru in ko so prispeli tja, sta bila starša že čisto na robu z živci. Najeli so stanovanje zelo blizu plaže in plaže tam so bile prečudovite. Prišli so enkrat ponoči, ampak Augustu ni bilo mar. Starša sta zaspala, on pa je začel zlagati iz potovalk in kovčkov.

24


Vedno je bil bolj nočni tip, zato zdaj nikakor ni mogel zaspati. Ko je bilo končno vse pospravljeno, je bila ura okoli šest zjutraj. August je šel v vodo, mami in očetu pa je pustil sporočilce. Potapljanje je bil še eden izmed njegovih skritih talentov. Ampak nikoli ni uporabil nobene potapljaške opreme, saj se mu je to zdela velika ovira. Potapljal se je na dah in imel je veliko srečo, ker je bila voda zjutraj tako mirna in čista. Pod vodo je videl precej jasno in oči ga niso nič pekle. Sapo pa je lahko zadržal za skoraj dve minuti, če se je zares potrudil. Z vodo se je počutil kot eno. In pri temu so mu bile ovira tudi kopalke. Pogledal je okoli in ni videl čisto nikogar. Slekel je kopalke in svobodno zaplaval. Imel je zaprte oči in je samo plaval pod vodo. Nato pa je zaslišal nekaj glasnega. Hitro je odprl oči in videl še nekoga, ki se je bližal. Hitro si je hotel nadeti kopalke, ampak so mu že ušle iz roke. Naglo je plaval in jih zagledal plavati daleč stran. Hitro je zaplaval, da jih dobi, in v zadnjem trenutku jih je pograbil, a so mu ušle iz rok točno pred plavalca, ki je plaval mimo. Augusta je čudno pogledal in ga po angleško vprašal, če so kopalke njegove. August je močno zardel in odgovoril, da so. Tujec pa se je samo zasmejal in mu jih podal. Šele nato ko je bil August oblečen in ni nič več zardeval od sramote, je opazil, da je bil tujec tudi najstnik njegovih let, ocenil bi kakšnih štirinajst ali petnajst. August je bil 14. Tudi on se je začel smejati, da bi prerezal napeto ozračje in skupaj sta priplavala do plaže. Malo sta se še pogovarjala v angleščini, saj sta oba govorila zelo dobro. Tujcu je bilo ime Liam in ugotovila sta, da živita samo nekaj hišic narazen. Liam se je poslovil, ker je imel opravke, August pa se je odpravil nazaj k njihovem apartmaju. Starša sta še vedno spala, zato je listek, ki ga jima je napisal, vrgel v smeti in začel pripravljati zajtrk. Starša sta bila zelo vesela zajtrka. Po tem sta onadva hotela na plažo in čeprav se Augustu ni ljubilo, jima je ustregel. Ampak ko so prišli, je bila velikanska gneča. Polna plaža dežnikov in brisač, glasnih otrok ter ostale šare. Augustu ni bilo več tako prijetno iti v vodo. Nato pa mu je v oči spet padel nekdo – Liam! Pomahal mu je in Liam ga je zagledal. Spet sta skupaj šla v vodo. Liam ga je v angleščini vprašal, če spet misli plavati brez kopalk, in August je še enkrat skoraj umrl od sramu. Izkazalo se je, da sta oba dobra plavalca. Potapljala sta se na dah in našla sta veliko stvari na dnu. Augustu se je to res zdelo eno obetavno prijateljstvo. Liam se je najbrž počutil enako, saj ga je prijel za roko. Augusta je stresla elektrika, ampak ni izpustil njegove roke. Ko sta prišla ven, ga je Liam povabil na odbojkarsko igrišče, rekel je, da pozna še nekaj prijateljev. Ko sta prišla tja, je bilo tam še nekaj najstnikov. Vsak se je predstavil in povedal, iz katere države je. Vsak je bil iz druge države. Nato pa se je Liam lopnil po glavi in Augustu po angleško povedal, da je iz Slovenije. Vanj je strmel z odprtimi usti in izgledalo je precej čudno. Šele ko ga je nekdo vprašal, če bo zaprl usta, jih je. Nato se je razveselil in Liamu po slovensko povedal, da je tudi on Slovenec. Oba sta začela veselo razglabljati drug čez drugega v slovenščini in vsem se je to zdelo zelo smešno. Odigrali so eno igro odbojke in August je bil pri tem precej zanič, ampak to ni nikogar motilo.

25


Po enem tednu so člani družbe postali kot riti in srajce. Vsak prosti trenutek so šli na plažo ali igrat odbojko. Enkrat pa je August prespal v Liamovem stanovanju. Njegovi starši so bili zelo prijazni. Vendar August ni imel nobene spalne vreče, zato sta mu jo dala Liamova starša. Bila je zelo stara in smrdljiva, zato sta se oba strinjala, da bosta spala na zakonski postelji, ki je bila res zelo široka – vsaj dva metra. Pozno v noč sta se še pogovarjala o vsem mogočem. O šoli, o aktivnostih , morju, njunemu otroštvu … Ta dva sta se res ujela. Zaspala sta z mislimi o tem, kako dobra prijatelja sta.

Zjutraj se je August naglo zbudil. Slišal je kričanje. Tudi začutil je, da se nekaj pod njim premika. Nato je ugotovil, da kričanje prihaja od Liamove mame. Upal je, da je to samo nočna mora, ampak ni bila. Glasno je klicala svojega moža Matjaža in ko je vstopil, sta oba stala z odprtimi usti. Šele zdaj se je tudi Liam prebudil in zavedal se je, da ga August objema. Tako sta zaspala. Oba sta hitro vstala in začela pojasnjevati, da ni tako, kot izgleda. Vendar ni nič pomagalo. Slika v glavi staršev je bila že narisana. In k temu je najbolj pripomoglo dejstvo, da je Liam spal v samih spodnjicah, August pa še s spodnjo majico. Oče je svojega sina klofnil, njegova mama pa je že pospremila Augusta ven. Zaloputnila mu je vrata pred nosom in ga pospremila do njihovega stanovanja. Tam se je o tem šokirana pogovorila z njegovimi starši, ki so bili prav tako navdušeni kot Liamovi. In nato so jima prepovedali druženje. Tako ali tako je bila Augustova družina namenjena domov. Čez en mesec se je August sprehajal po Ljubljani, saj so bile še vedno poletne počitnice. Bilo mu je precej dolgčas. Nato pa je na koncu ulice zagledal znano postavo. Hitro je stekel do nje, ampak ni bila oseba ki jo je iskal. Neznancu je povedal, da išče svojega prijatelja. Nato je malo naprej zares zagledal Liama. August ga je poklical po imenu, vendar ga Liam ni slišal. Nato se je neznanec tako močno zadrl, da so stran zleteli vsi golobi iz bližnjih dreves. Oba sta bila zelo vesela, da se spet vidita. Šla sta na sok, nato na sprehod, nato pa sta se pogovarjala, kje živita. Izkazalo se je, da živita zelo blizu. Vendar njuni starši niso pozabili dogodka v Albaniji, nasprotno, skoraj vsak dan so ju spominjali na to.

Začela sta se vsak dan dobivati. Starši pa nad to idejo nikakor niso bili navdušeni, zato so pustili, da se družita, le če ju opazujejo in poslušajo vsako sekundo. Zato sta se po navadi dobivala v kavarni. In ostala sta najboljša prijatelja. Mislila sta, da bo za vedno. Na žalost pa je Augusta čez tri leta povozil vlak. Liam je bil najbolj žalostna oseba na njegovem pogrebu. SVIT JERAM, 7. razred OŠ Oskarja Kovačiča

26


NA KRILIH DOMIŠLJIJE Nalia se je sesedla na mokra tla, drobne ročice pa so se ji od celodnevne ježe po nebu močno tresle. Pa vendar je bila mnogokrat srečnejša, kot bi lahko bil kdorkoli drug. Počasi je vstala in se napotila proti koncu zmajske jame. Plamen, Naliin ognjenordeči zmaj, je ležal na koncu jame in si pretegoval krila. Ko je Nalia prisedla k njemu, je dvignil glavo in obraz preoblikoval v nekaj, kar bi lahko pomenilo zmajevski nasmeh. Bil je dobre volje, kar je pomenilo, da je čas za zgodbo. Deklica se mu je zleknila med prednji šapi in glavo udobno namestila na njegove hladne luske. Toda Plamen jo je tokrat pogledal izjemno resno, kar zanj nikakor ni bilo značilno, in počasi začel: »Nalia, morda si premlada za to, kar ti bom zdaj povedal, pa vendar sem mnenja, da moraš to prej ali slej izvedeti.« Plamen je še enkrat vzdihnil in videlo se je, da mu gredo besede le stežka z jezika: »Že dolgo časa živiš med zmaji in kot veš, imamo veliko skrivnosti. Toda ta, ki ti jo bom zdaj povedal, je večja kot katerakoli.« Zmaj se je ozrl naokoli in se sklonil k Nalii, kot da bi ga lahko slišal še kdo razen nje. »Zmaji smo na svetu z razlogom; še več, na svetu smo s poslanstvom. Varujemo namreč najpomembnejši predmet, kar ga premore ta dežela. Verjetno si že slišala mnoge govorice o njem, pa vendar gotovo niti v sanjah ne bi pomislila, da imamo ta predmet mi.« »Kakšen predmet pa je to?« je vprašala Nalia in se od vznemirjenja presedla. »Meč viharjev,« je dejal Plamen in zdelo se je, da je ozračje ob njegovih besedah vzdrgetalo. »Vendar ali ni ta meč pred več stoletij za vedno izginil? Ali je to res meč, ki premaga tudi najhujšega sovražnika? Morda bi ga bilo pametno odnesti na kraljevi dvor, kaj praviš?« Vprašanja so kar vrela iz Nalie, toda Plamen je le zmajal z glavo in se otožno nasmehnil. »Kot sem rekel, premlada si, da bi razumela. Ta meč je mogočno orožje le, če ga vihti nekdo, ki je res dober človek. Poleg tega dvomim, da je najnevarnejše orožje daleč naokoli pametno odnesti na kraljevi dvor. Kakorkoli, za zdaj je važno le, da o tem nikomur ne poveš, razumeš?«

27


Nalia je pokimala in Plamen ji je pokimal nazaj, češ, s tem je pogovor zaključen. Nato se je obrnil v svoj kot in zaspal. Nalia pa še dolgo v noč ni mogla zatisniti očesa. Za Meč je že mnogokrat slišala, a vedno je bila prepričana, da so vse skupaj le zgodbice. Nikakor ji ni bilo jasno, zakaj zmaji niso želeli Meča odnesti na dvor. Dežela je bila namreč že nekaj let v razsulu zaradi vojne, v kateri sta umrla tudi njena starša. Le nekaj zamahov z Mečem in težav bi bilo v trenutku konec ... S temi mislimi je končno utonila v globok spanec, poln mračnih sanj. Ko se je Nalia zbudila, je bila jama prazna, daleč naokoli pa je odmeval žvenket orožja. Nalia je stekla ven in pogled ji je zastal na Plamenu, ki se je obupano boril z jekleno mrežo. Še preden bi mu dekle lahko skočilo na pomoč, jo je možak, velik kot medved, divje dvignil in jo odnesel do razkošnega šotora, ne meneč se za obupane brce in udarce. Še preden se je dodobra zavedla, je že sedela nasproti kralja, ki ji je iznad svojih premnogih podbradkov zrl v oči. »Najbrž ne razumeš, za kaj gre, kajne?« je začel kralj s pretirano sladkobnim glasom. »Koliko let imaš? Devet, deset?« »Dvanajst,« je z nekoliko očitajočim glasom dejala Nalia, ki se kar ni mogla načuditi velikosti šotora. »Kakorkoli,« je nadaljeval kralj. »Moj lovec se je včeraj slučajno sprehajal tod okoli in slišal prav lep pogovor med tabo in tvojim zmajem.« Nalia je otrpnila od strahu, kralj pa je nadaljeval. »Gotovo se zavedaš, da ni prav, da pred kraljem skrivaš tako pomembno stvar, kajne? Torej, kje je Meč?« Deklica je že hotela odvrniti, da se ji sanja ne, ko jo je prešinilo, da je v jami nekoč našla vrata v temen hodnik. Takrat se je spraševala, kaj je v njem, zdaj pa se ji je odgovor zdel kot na dlani. Kralj je očitno opazil, da razmišlja. Rahlo je zmajal z glavo, nato pa pomignil enemu od pomočnikov. Ta je prihitel k njemu in nekajkrat pokimal, ko mu je kralj nekaj šepetal. Pomočnik je odšel k deklici, se sklonil in vprašal: »Zakaj ti to toliko pomeni?« Deklica je hotela povedati, da si ni želela prepira, verjela je, da se zaupanje in nezaupanje širita kot roj kobilic, želela je zaupanju pripraviti prostor. Pa vendar je v daljavi slišala zmajevo rjovenje in ugotovila je, da je nič na svetu ne bi moglo pripraviti, da bi izdala prijatelja. Le zmajala je z glavo in povesila pogled. »Glej,« je začel pomočnik »Kot veš, je naša dežela že dolgo brez miru. Si res tako sebična, da boš preprečila srečno življenje stotinam ljudi? Meč bi le poslali na fronto, kjer bi ga zavihtel eden bolj dobrosrčnih mož, potem pa bi ga vrnili. Poleg tega so naši ljudje v vajini jami. Če nam ne boš povedala, kje je Meč, ga bomo našli sami.« Nalii so misli švigale po glavi. V kratkem trenutku je, čeprav še sama ni vedela zakaj, planila k vhodu v šotor. Kratek trenutek presenečenja ji je priskrbel dovolj prednosti za beg. Vsa zadihana je stekla proti mreži, kjer je bil ujet Plamen. Ko jo je zmaj zagledal, je od presenečenja otrpnil. Nalia je počepnila k njemu tako, da se je ni videlo. »Plamen, kje je Meč?« Vprašanje ji je kar samo zletelo iz ust. Plamen jo je strogo premeril: »Zakaj te zanima? Kaj načrtuješ?« »Če že mora kdo reševati deželo, želim, da sva to ti in jaz. Meča pač ne moreva zaupati komurkoli, kajne?« je suvereno odvrnila deklica. 28


»Prav imaš, vendar mislim, da že veš, kje je Meč. Pojdi ga iskat, jaz bom zamotil stražarje. Dobiva se tukaj.« je odvrnil Plamen. Še preden bi Nalia lahko kaj rekla, je začel rjoveti in opletati s krili, kakor lahko to počne samo zmaj. Nalia jo je ucvrla proti jami. Iz nje je pravkar stekla gruča vojakov, očitno namenjenih proti Plamenu. Deklica se je neopazno izmuznila v jamo in zagrnila jo je tema. Splazila se je na konec jame in poiskala ozko režo v steni. Izdihnila je in se stisnila skozi špranjo. Tukaj je bila tema še bolj popolna, zato se je skozi tunel bolj pretipala. Nenadoma jo je zajela nežna svetloba. Meč je preprosto ležal tam in ni izgledal posebno močno orožje. Toda ko ga je Nalia pobrala s tal je začutila močen sunek energije, ki je stresel telo. Ni se dobro zavedala, kako je prišla ven, toda nenadoma je spet tekla na vso moč. Plamenu se je nekako uspelo osvoboditi mreže in zdaj se je boril z ducatom vojakov. Nalia ga še ni videla tako besnega. Ko jo je zmaj zagledal, se je mimo dveh nasprotnikov prebil do nje in deklica se mu je pognala na hrbet. V nekaj trenutkih sta že letela nad oblaki. Nalia se je vzravnala. »Zakaj ste zmaji skrivali ta meč? Mislim, lahko bi že zdavnaj rešili deželo!« Plamen je žalostno zagodel: »Se spomniš, ko sem ti rekel, da meč lahko vihti le resnično dobra oseba? No, na tem je malo več. Legenda pravi, da bo tisti, ki vihti Meč, nazadnje pokončan tudi sam. Do zdaj v naši deželi preprosto ni bilo nikogar, ki bi bil to res pripravljen storiti.« »Jaz bom!« je nekoliko trmasto dejala Nalia, medtem ko je opazovala, kako se spuščata. »Dvomim, da si to res želiš, a če je to tvoja volja, te ne morem ustaviti,« je dejal Plamen in po gobcu mu je spolzela ogromna solza. Nalia je pomislila in nato počasi pokimala. V tistem trenutku je Meč v njenih rokah mogočno zažarel v močni modri barvi, zmajeve šape pa so se staknile s tlemi. Plamen je spodbudno pokimal Nalii, ki se je z mečem v rokah postavila v prvo bojno vrsto. Sovražnik je padal kot dež in zmaj je prestrašen ugotovil, da njegova prijateljica ob vsakem zamahu bolj bledi. Ko ni bilo na bojišču niti enega sovražnika več, je Nalia, ki se jo je komaj še videlo, pristopila k Plamenu in v njegovem objemu dokončno zbledela, zmaj pa je ostal sam sredi praznega bojišča z mečem pred nogami in solzami v očeh.

29


UKRADENA PODKEV

Poletje se začne z najdaljšim dnem in najkrajšo nočjo. To je kresna noč, noč velikega ognja, ki ima poseben čar in posebno moč. Najdeš lahko zaklad, lahko si neviden, še dedek lahko postane otrok … Povedala vam bom, kaj se je zgodilo letos … Bil je večer 30. aprila. Dan, ko smo se jaz, Tia in najini družini odpravili na kresovanje na Straži na Bledu. Sedeli smo na manjši klančini in opazovali ogenj, med uživanjem v dobri hrani. Ko sva s prijateljico pojedli, sva se odločili, da malo raziščeva bližnji gozdiček. Hodili sva po ozkih, že kar precej zaraščenih poteh. Našli nisva nič posebnega, zato sva se želeli vrniti. Tam pa se je zapletlo. Bilo je že temno, poti so vodile v neznano ali pa se vrtele v krogu in vsaka veja, ki je počila ob koraku, je zvenela bolj strašno. Tako sva tavali po gozdu in obupovali, ko sva naenkrat zagledali slepečo belo svetlobo. Počepnili sva za grm in opazovali. Nisva mogli verjeti svojim očem. Valovita griva z vpletenimi rožami, dlaka, ki se je kar svetila v soju mesečine, na glavi pa je kraljeval rog. Da, bil je samorog. Stresel je z glavo in prisluhnil. Zadržali sva dih. Še zdaj ne veva kako, ampak nekako je začutil, da sva v bližini. Počasi se nama je približeval. Vsakič, ko se je skoraj neslišno dotaknil tal, je v nama vzbujal večje strahospoštovanje. Ko je prišel do naju, je samo prijazno sklonil glavo in nama rekel, naj se ničesar ne bojiva. Povedal nama je, da mu je ime Lionel in da je predstavnik miru in pravice, vendar zadnje čase na razmere v našem svetu ne more kaj dosti vplivati, saj mu je njegov nasprotni samorog – samorog teme – izmaknil čarobno podkev. Zlobni Merlin želi svet napolniti s temačnostjo in grozo. Podkev je v njegovi palači, ki pa je preveč dobro zavarovana, da bi se lahko Lionel zmuznil noter. Odločili sva se, da mu bova pomagali. Odpeljal naju je skozi gozd do palače, ki ni bila videti nič kaj prijazna. Temne zidove je prekrival bršljan, grozljivo oblikovana okna so osvetljevale sveče, pred vrati, od katerih te je ob pogledu nanje oblil srh, pa so stali stražarji, katerih nisem prepoznala za človeške. Sklenili smo, da je sedaj prenevarno za raziskovanje, zato smo počakali do jutra. Ko se je zdanilo, so se nekateri od stražarjev umaknili. Očitno niso bili ravno navdušeni nad svetlobo. Z varne razdalje smo se za grmičevjem tihotapili okoli gradu in iskali kaj nenavadnega. Mislili smo že, da to počnemo za prazen nič, a nenadoma je prijateljica zagledala grmičevje, ki je bilo pri tleh nekoliko poteptano in uničeno. Pritajeno smo se odpravili do tja in razmaknili grmičevje. In smo imeli kaj videti. Bil je tunel, ki je vodil v neznan mrak, a na koncu tunela se je nekaj svetilo. Odločili smo se, da se jaz odpravim pogledat, prijateljica in Lionel pa ostaneta zunaj in stražita. Strop je bil res nizek, tako da sem se morala po vlažnem tunelu skoraj da ne plaziti. Ko sem prišla do konca tunela, sem skozi rešetke videla veličastno dvorano, narejeno iz samih majhnih ogledalc, na sredini prostora pa je bila na podstavku čarobna podkev.

30


Potiho sem dvignila loputo in se prikradla do podkve. Skrila sem jo pod plašč in se vrnila do tunela. Bila sem srečna in komaj sem čakala, da to povem prijateljema. Z veselim obrazom sem pogledala iz grmovja, a pred sabo sem videla le stražarje, nekaj metrov stran pa sta bila obkoljena tudi Lionel in Tia. Bili smo ujeti. Stražarji so nas zvezali in odpeljali k Lionelevemu zlobnemu bratu Merlinu. Določil je, da gremo v ječo. Tam smo bili kar dolgo, dokler se nam ni ponudila priložnost za pobeg. Stražar pred našo ce-

lico je zadremal, njegovi ključi pa so bili na dosegu roke. Tia jih je vzela in odklenila vrata. Ko jih je odprla, so glasno zaškripala. Stražar se je zdrznil, a se ni prebudil. Tiho smo se zmuznili iz celice. Zelo tiho smo odšli do stopnišča, ki je vodilo iz ječ. Tam sem Lionelu hitro predala podkev in z njeno močjo nas je pričaral na drugo stran stene – ven iz palače. Zunaj sva se s prijateljico usedli na Lionelev hrbet, se dobro oprijeli grive in ponesel naju je daleč stran od temačnega sveta. Ko smo bili na varnem, se nama je iskreno zahvalil za vso pomoč in naju zato tudi nagradil. Podaril nama je moč večnega prijateljstva, kar je največje darilo, ki ga lahko dobiš. Od takrat naprej se ne spomnim nič več, razen tega, da sva se zbudili na istem mestu, kjer sva prej opazovali ogenj. Starši naju nič niso spraševali, kje sva bili, saj je očitno za naju čas tekel čisto drugače. Še danes ne veva, ali sva le sanjali ali se je to zares zgodilo, vendar v gozdu včasih opaziva skrivnostne bele meglice, ki naju vodijo po pravi poti ven iz gozda, pa tudi ljudje okoli naju so zadnje čase veliko bolj veseli in si med seboj pomagajo. Morda je to samo naključje, ampak jaz verjamem v moč skrivnostne podkve. 31


BASNI

JAZ PIŠEM, TI PIŠEŠ … BASEN

ŽABA IN ČAPLJA Nekoč je živela žaba Regica. Neprestano je regljala in se hvalila, koliko muh je ujela in kako daleč je skočila, da je šla že vsem na živce. Bil je lep pomladni dan, ko je čaplji zakrulilo v želodcu. Odpravila se je v močvirje, da si nalovi nekaj žab. Ko so jo žabe opazile, so se poskrile, a na lokvanju je še vedno sedela ena žaba. To je bila Regica. Tako je bila zatopljena v regljanje, da slišala čaplje, ki se ji je približala. Regica je opazila, da okoli nje ni nobene žabe, zato se je razgledala na okoli, a ko se je obrnila je videla le velik odprt čapljin kljun.

Takrat se je zavedla, da se ji to ne bi zgodilo, če ne bi bila tako gostobesedna. Nauk te zgodbe je: Molk je zlato. Lucija Makuc, Medard Verbinc, Erleta Latifi in Denis Kranjc, 7. b

GEPARD IN GAZELA Gazela se je hotela okrepiti pri jezeru na gepardovem teritoriju. Ko je pila vodo, jo je gepard zagledal in ona njega prav tako. Gazela je nato začela bežati, gepard pa jo je začel loviti. Gepard ni prav vzdržljiv, zato je ni ujel. Gazela se mu je potem malo približala in ga je začela žaliti, da ni sposoben ujeti niti ene gazele. Nato je odšla. Naslednje jutro sta se zopet srečala, a takrat gazela ni videla geparda, on pa njo je. Gepard se je zelo približal gazeli in jo potem v enem skoku ujel ter ubil, da bi ji vrnil za tiste žalitve prejšnji dan. Nato je še rekel: »Kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje.«

Alja Trček, 7. b

PUJSEK IN KOKOŠ Nekega dne so na stari kmetiji živali čakale, da kmetje razdelijo hrano. Pujs in kokoš sta bila neučakana, zato sta se prerivala, kdo bo prej dobil hrano. Kokoš je bila vzvišena in lepa, zato je pujsa začela žaliti, da je debel in neumen. Pujsek se ni zmenil za njene žaljivke. Odločila sta se, da bosta tekmovala v teku in tisti, ki bo zmagal, bo obveljal za pametnejšega. Pujsek je bil pameten in je tekel po bližnjici, kokoš pa je neprestano krožila in ni prišla do cilja. Pujsek je hitreje pritekel do hrane in tako zmagal ter prvi dobil hrano. Pujsek in kokoš sta ugotovila, da lepota ni vse in da je tudi pamet pomembna, če hočeta kaj doseči v življenju.

Nika Uranič, 7. b 32


KAJ SE JE ZGODILO S SAPRAMIŠKO? Vsi poznamo Sapramiško in njene dogodivščine. Učenci 3. d pa smo napisali nadaljevanje zgodbice.

Sapramiška je šla teč v gozd. Spotaknila se je ob korenino. Sapramiški so priskočili na pomoč medved, lisica, zajec, volk, sinička in mravlje. Medved je poklical reševalca kosa. Kos je ugotovil, da si je Sapramiška zvila gleženj. Dali so ji povoj. Vseeno je lahko hodila. Natalija Milovanović

Sapramiška je šla na sprehod. Zlomila si je nogo. Odšla je k zdravniku. Zdravnik ji ni mogel pomagati. Šla je domov. Prišel je duh. Dal ji je čudežno zdravilo. Sapramiška ga je popila in ozdravela. Postala je najsrečnejša miš na svetu. Peter Koren Nekega dne je šla Sapramiška v trgovino. Kupila je smuči, palice, smučarske čevlje in čelado. Usedla se je v avto in se je odpeljala v gozd. Šla je na največji hrib in se je spustila po njem. Videla je medveda in se je hotela ustaviti. Ker se ni mogla, se je zaletela vanj. Odšla je k zdravniku. Zdravnik Volk ji je povedal, da ima zlomljen hrbet. Rekel je, da bo morala nekaj časa počivati.

Aleksandra Žerovnik Sapramiška je prišla v gozd in zagledala ježa Petra in ga je lepo pozdravila. Vprašala ga je, če bi se igral z njo. »Seveda«, je rekel Peter. »Kaj se bova igrala, Sapramiška?« »Igrala se bova skrivalnice, ti šteješ, Peter!« Sapramiška se je skrila v jamo. Ko je zaslišala glas medveda, se je prestrašila in zbežala nazaj k Petru. Juš Žagar

33


JAZ V LETU 2037 Odprl bom delavnico. Popravljal bom avtomobile. Imel bom veliko denarja.

Bom računovodja, imel bom dva otroka. Poročil se bom in imel hišo in čoln. Veliko bom potoval.

Čez 20 let se vidim s farmacevtsko službo, da delam v zelo dobrem farmacevtskem podjetju, sem poročena in imam enega otroka.

Hodil bom v službo. Upam, da se poročim in imam tri otroke in psa. Pomembna mi bo družina in prijatelji.

Delala bi v lekarni kot farmacevtka z dokončanim faksom. Imela bi 2 otroka (fantka in punčko). Največ bi mi pomenila družina.

Čez dvajset let se vidim kot dobro izobražena oseba in mislim, da bom opravljala službo, ki me bo veselila (za zdaj še ne vem, katera bo). Do takrat verjetno ne bom imela več kot 2 otroka. Mislim, da mi bo pomembno, kakšni ljudje bodo takrat okoli mene.

Jaz se vidim v pisarni ali kot veterinarka. Ko bom imela 33 let, bi imela 2 otroka. Pomembna bi mi bila družina.

Bom lastnik podjetja. Imel bom 3 otroke in ženo. Pomembna mi bo družina in tudi malo služba.

Bom veterinarski tehnik. Veliko mi bo pomenila družina. Imela bom uspešno službo. Upam, da bom imela 2 otroka, 2 pa bom po mojem posvojila. Pomembna mi bo družina in prijatelji.

Delal bom v svoji firmi za programiranje, imel bom 2 otroka. Redno bom obiskoval starše.

34


Po izobrazbi bom elektrotehnik. Imel bom podjetje, ki bo sestavljalo novo tehnologijo. Imel bom družino, verjetno 2 otroka. Vrednote, ki mi bodo pomembne: denar, zdravje, sreča. Čez 20 let si predstavljam sebe kot nekoga, ki ni ne bogat in ne reven. Upam, da bom šel/šla v tujino, ker ne vem še, kaj bi postal/-a. Imel/-a bi enega otroka, ki bi ga vzgajal/-a, da bo preprost in srečen. Moje vrednote so, da ne lažeš nekomu.

V letu 2037 mi najbrž ne bo več pomembno, kakšen telefon imam in ali sem modno oblečena. Najbrž bom že imela družino, ampak bom najprej kot mlada po šoli poskušala čim bolj uživati. Glede izobrazbe pa še ne vem, ampak zagotovo nekaj, kar me bo veselilo.

Vidim se v uspešnem podjetju in s 3 otroki. Imel bom veliko denarja, zdravja, sreče.

Imel bom svoje podjetje in bom služil denar. Imel bom družino in 2–3 otroke. Imel bom veliko denarja, zdravja in sreče.

Delal bom v solidni firmi. Igral bom veliko stav. Redno bom obiskoval stare starše.

Imel bom 3 otroke. Vrednote: družina, izobrazba, denar.

Končan faks (če ne bo šolanja prekinila glasbena pot), 2 otroka. Vrednote: denar, kitara.

Upam, da bo diploma oz. opravil še kakšno višjo izobrazbo. Imel bi družino, ne vem pa, kakšno bi imel.

Končana fakulteta, že zaposlen, (mogoče) 2 otroka. Imel bom magisterij (če bo možno). Vrednote: služba, mir.

Želim biti arhitektka, ki s partnerjem potuje po svetu. Pomembna je družina, zato bom velikokrat obiskala starše.

Želim biti arhitekt in imeti 1 otroka. Pomembno mi bo znanje in denar (verjetno).

Vidim se v normalni hiši, s psom. In delal bom v trgovini. 35


V SLOVO SLOVO OD NAŠEGA DRAGEGA HIŠNIKA MILANA PINČARJA

V preteklem letu se je s sveta poslovilo veliko znanih osebnosti, pri nas na OŠ Oskarja Kovačiča, pa nas je najbolj presunila novica, da nas je zapustil naš dragi hišnik Milan. Moj najbližji sosed, saj je imel svoj kabinet zraven mojega, nas je po navadi zjutraj pozdravil in pristavil še kakšno besedo s svojim značilnim nagajivim nasmeškom, čeprav je sam prihajal v službo že par ur pred nami. Kar koli smo potrebovali, nam je takoj priskrbel ali stvar popravil, pa naj bo to luč ali okno, televizor ali DVD-predvajalnik. Vedno je pripravil tudi vse za prireditve in brez besede tudi vse pospravil. O naši šoli je vedel vse in vedno smo se lahko obrnili nanj. Tudi po delovnem času je prihajal nazaj, če je bilo potrebno. Znal je biti tudi odločen, kadar je kdo izmed učencev kršil pravila, in dajal nam je občutek varnosti na šoli. Na začetku je bil bolj resen in strog, vendar sem se odločila, da ga bom vedno poskušala nasmejati in omehčati s prijaznostjo. V zadnjih letih je res postal tudi bolj umirjen in nasmejan, učenci so ga radi ljubkovalno klicali »hiško«. Ko je teden mineval, nas je ob četrtkih rad potolažil: »Saj je že mali petek.«

36


Na njegov zadnji delovni dan, dan pred prazniki, sem imela čast z njim še zadnjič sodelovati na božični prireditvi. Deloval je sicer bolj tih in utrujen kot običajno, vendar mi je rekel, naj nič ne skrbim, in je vse uredil po svoji stari navadi. Po končani prireditvi sem se mu zahvalila in rekel je, da je to pač njegova služba. Sama sem mu odgovorila, da ni samo to, da se vedno zelo potrudi in mu za božič dala darilce, čokoladni bombon. Ko sem pred odhodom domov slišala, kako hodi gor in dol mimo moje pisarne, nisem vedela, da je to zadnjič, in tudi ne, da bi se lahko že čez nekaj tednov upokojil.

Ko smo prišli po počitnicah v službo, nas je ravnateljica seznanila z njegovim kritičnim zdravstvenim stanjem in čez slabih 14 dni je umrl. Na pogrebu ni bilo suhega očesa. Jokali smo vsi, skupaj z njegovo družino. Od šoka preprosto nismo mogli verjeti, kako hitro je bilo slovo. Žalostni so hodniki, kjer smo poslušali njegove odločne korake, polne energije in delovne vneme. Čakamo, da bomo spet slišali njegov glas, videli njegov nagajiv nasmešek in iskrive oči. A zaspal je za vedno. Delal je do zadnjega in vsem nam bo v spominu ostal kot vzor energičnega človeka, predanega službi. Naj počiva v miru. Vedno se ga bomo spominjali.

Maja Horvat Lampe

37


ULA ILAR: NEVERJETNA NAJSTNICA Veliko učencev zanima šport, zato sva se odločila, da bova intervjuvala Ulo Ilar, ki je mnogim vzor, morda pa dobite tudi kakšen nasvet. Je dvakratna športnica šole, ostalo pa si preberite sami. Kateri šport sploh treniraš?

INTERVJU

Treniram plavanje in atletiko. Na kateri dosežek si najbolj ponosna?

Ponavadi sem najbolj vesela, če dosežem cilj, ki si ga zadam. Drugače pa sem najbolj ponosna na rezultate državnih prvenstev v akvatlonu. Ob kateri uri imaš ponavadi treninge?

Plavalne treninge imam vsak dan, ponavadi zjutraj in zvečer – od približno šeste do osme ure. Kakšni so tvoji cilji za prihodnost? Trenutno mi je največji cilj uspešno zaključiti s plavanjem in še bolj intenzivno začeti z atletiko. Glede na to da si odlična učenka in vrhunska športnica, ali imaš sploh kaj prostega časa? Kako ga porabiš? Časa res nimam ravno na pretek. Prosti čas po navadi porabim za počitek, šolske obveznosti ali druženje s prijatelji. Ali si imela kdaj že hujšo poškodbo? Kakšno? Res hude poškodbe še nisem imela. Razen preteklo jesen, ko sem si zvila stopalo, kar me je prikrajšalo tudi kupu treningov in pomembnih tekem. Ali spremljaš šport na TV? Kateri šport? Šport spremljam tudi na televiziji. Kakšen je čisto odvisno od časa. Trenutno spremljam zimske športe, poleti pa sem rada spremljala tudi olimpijske igre. Erazem Bartol in Aljaž Kurent, 8. a 38


Z učiteljem se je za Oskarja pogovarjal Tim Erman.

TIM: Kateri je vaš najljubši šport? UČITELJ: Smučanje.

TIM: Kako pogosto se ukvarjate s športom? UČITELJ: 3 do 5-krat na teden. TIM: S katerim športom ste se ukvarjali v mladosti? UČITELJ: Z gimnastiko in rokometom. TIM: Pri katerih predmetih v šoli niste bili najbolj uspešni? UČITELJ: Pri matematiki. TIM: Če bi vam lahko uresničili katero koli željo, kaj bi si zaželeli? UČITELJ: Smučanje s helikopterjem (Heliskiing). TIM: Kateri šport najraje spremljate na televiziji? UČITELJ: Nogomet. TIM: Kaj je poleg športa vaš najljubši hobi?

UČITELJ: Kuhanje. TIM: Kdo je vaš najljubši športnik? UČITELJ: Rafael Nadal. TIM: Ali ste se udeležili kakšnega tekaškega maratona ?

UČITELJ: Sel sem na Ljubljanski maraton (21 km).

INTERVJU

INTERVJU Z UČITELJEM MIHOM KASTELCEM

TIM: Katero mesto ste dosegli ? UČITELJ: Nisem tekmoval. TIM: Zakaj ste se odločili za poklic učitelja? UČITELJ: Zaradi dinamičnosti tega poklica. TIM: Kako se počutite, ko vidite uspešne učence – se vam kdaj zdi, da so vam podobni ? UČITELJ: V njih vidim sebe v mladih letih. TIM: Najlepša hvala za sodelovanje!

39


LEPOTA FRIZURE MODA V LASEH Trend mode za frizure je ponovno zašel v 70. leta z minimalnimi posodobitvami. Izstopajo naravne barve, to so zemeljski odtenki. Med temi so aktualni tudi rumeni, oranžni, modri, peščeni in zlati odtenki. Vmes je tudi bordo rdeča, ki je dodana rjavemu odtenku (kostanj). Različne frizure 2017 pri mladostnikih izražajo pogum in samozavest. Stranski deli naj bodo močno zabriti, daljše lase na vrhu je možno urediti na različne načine, kjer je potrebno uporabiti domišljijo. Trend teh frizur je nepogrešljivo poudariti z divje živahnimi toni (živo rumena, roza, zelena, oranžna ...)

TREND MOŠKIH FRIZUR 2017 je močno zabritje ob straneh z natančnim prehodom v daljši del frizure. Temelj frizure tega leta je ponovno zgornji del z izrazitim volumnom, počesani lasje nazaj, speti v čop ali natančno počesani na stran z močnim utrjevanjem las. Velik poudarek je na volumnu, ki bo sporočal eleganco in naredil moške še bolj zanimive. Trend moških frizur se kaže tudi v prehodu iz las v brado, ki mora biti lepo oblikovana, ravno tako brki.

TREND ŽENSKIH FRIZUR 2017 Ženske kratke frizure so sprejete ponovno z močnim britjem stranskih delov, pobarvanim s hladnimi blond odtenki. Temelj frizure se ponovno odraža na zgornjem delu, ki je lahko skuštran, strogo počesan ali prosto padajoč. Kratke frizure bodo zahtevale dodatek pramenov v živahnih odtenkih,kot so rumena, roza, modra, zelena in rdeča. S to tehniko bomo dosegli maksimalen rezultat. Paž frizure 2017 so napredovale v močni asimetriji. Asimetrija frizure nam linije obraza naredi drugačne in k osebnem stilu doda igrivost. Paž frizura se lahko nosi gladko počesano, ta linija pa nam poudari stil elegance. Lahko si jo z malo domišljije spremenimo s valovi, debelimi kodri na stranskem delu, in na ta način pridobimo bolj mehke linije ter malo bolj romantičen stil. K taki frizuri se lepo poda čokoladno rjav odtenek barve, kjer se vmes skrivajo tanjši prameni.

40


Za tiste ki bodo želele speti lase v celoti, bodo vsi lasje v rahli figi, v čopu na eni strani ali kite Karadashiank, ki bodo naredile preproste in elegantne frizure v 2017 še bolj zanimive. Sandra Vojvodić, 8. c

LIČENJE ŠKODLJIVOST LIČIL Ali bi jedli rakotvorne spojine, dražilce hormonov ali elergene? Zakaj jih potem uporabljate za nego in ličenje? Naučite se brati sestavine na izdelkih.

NAJLJUBŠI IZDELKI 2017 Veliko Youtuberjev in kozmetičnih industrij je izdalo nove izdelke. Kakor sem sledila po internetu, si veliko ljudi želi doseči naraven mladosten videz. Najbolj prodajani izdelki so Elf, Kylie cosmetics, Tarte ...

NASVETI ZA POPOLN MAKE-UP 1. Če je vaša maskara strjena, jo dajte za 10 minut v vročo vodo. 2. Če imate polomljeno senčilo, mu dodajte alkohol. Naslednji dan bo kot nov. 3. Namesto eyelinerja lahko uporabljate maskaro 4. Ličila lahko odstranite z koksovim oljem. Ema Beganović, 8. c 41


POTEPANJA LIZBONA IN MADEIRA

Za prvomajske počitnice smo se z družino odpravili na izlet po Portugalski in Madeiri. Po krajši vožnji z letalom smo pristali v glavnem mestu Portugalske. Lizbona je glavno mesto ob izlivu reke Tejo v Atlantski ocean. Nad mestom stoji grad Sao Jorge, ki je bil zgrajen v 11. stoletju. Z njega je čudovit razgled na reko in skoraj celo mesto. Pod gradom je mestni predel Alfama, ki je najstarejši. V Lizboni še vozijo tramvaji. Najbolj znani tramvaj je številka 28. Med priljubljenimi deli mesta je tudi okrožje Belem. Tam je samostan Monastery, Belemski stolp iz belega kamna. Obiskali smo tudi Oceanografic in živalski vrt, po katerem se lahko pelješ z gondolo. Imajo tudi veliko areno, v kateri se še vedno odvijajo bikoborbe. Naša naslednja postaja je bil otok Madeira. Otok ima vzdevek večne pomladi. Že na letališču smo se zabavali ob kipu Cristiana Ronalda, ki je zelo popačen. Madeira je zelo majhen otok v Atlantiku z glavnim mestom Funchal. Na otoku je veliko rož in nasadov banan. Je vulkanski otok, zato je zelo razgiban, z visokimi klifi in soteskami. Znan je tudi po dobri hrani, vinu in sadju, ki ga med seboj križajo. Poizkusili smo križanec med ananasom in banano ter marakujo in banano. Prevozili smo velik del otoka in videli zares ogromno lepih kotičkov. Seveda smo si ogledali tudi muzej nogometaša Cristiana Ronalda, ki se je tam rodil. Imeli smo čudovite počitnice in upam, da se tja še vrnem. Tjaša Kerpan, 6. D

42


MOJE POTOVANJE V AMERIKO V sredo, 26. 4. 2017, smo se z družino in prijatelji odpravili v Ameriko. Let v Pariz smo imeli iz Benetk. Že ob sedmih zjutraj smo se odpravili, a do 11.20 nam ni uspelo priti, saj je bilo na cesti veliko zastojev. Nato smo na letališču uredil vse potrebno za premestitev na drugo letalo za v Pariz, od tam pa v New York. Ko smo prišli v Pariz, smo čakali eno uro, nato pa se vkrcali na letalo z največjimi propelerji na svetu. Na letalu smo imeli majhne televizije na dotik, na katerih smo lahko gledali filme in še veliko različnih stvari.

V New Yorku smo si najprej sposodili kombi, nato pa se odpeljali k prijatelju, pri katerem smo prespali. Tam smo si tri dni ogledovali znamenitosti, kot so: Brooklyn bridge (Brooklynski most), China town (Kitajska četrt), na Brodway-u smo si ogledali predstavo Cats (Mačke), Little Italy (Mala Italija), z ladjico smo se peljali okoli Kipa svobode in šli smo pogledat spomenik (stavba in vodnjak) na Dvojčka. Zanimivo je, da je v parku zelo veliko veveric, kakšno pa najdeš tudi na pločniku. Potem smo se odpravili še v Pennsylvanio, kjer smo šli po mestu Philadelphia, v katerem je zibelka ameriškega naroda in fakulteta Georgea Washingtona. Naslednji dan smo šli v Washington. Videli smo Belo hišo, največji spomenik na svetu, muzej zgodovine letal in vesoljstva, Pentagon (največja stavba na svetu). Potem smo se odpravili proti Niagarskim slapovom. Na poti do tja smo šli še v tovarno čokolade. Na Niagarskih slapovih smo se z ladjo odpravili mednje. Vsi smo bili zelo mokri, čeprav smo imeli pelerine. Ker je bila Kanada čez most, smo se odpravili še tja. Pojedli smo kosilo in se odpravili nazaj v New York.

Prispeli smo bolj pozno, saj so bile nekatere poti, kot je ta, dolge tudi po sedem ur. Šli smo na večerjo, kasneje pa še na Times square. Pot nazaj je minila brez težav. Na parkirišču v Benetkah se nam je pokvaril avto, a na koncu se je vse dobro končalo.

Lana Golob, 6. d

43


PARIZ Že več let sem si želel iti v Pariz in v torek, 25. 4., se mi je ta želja uresničila. Tisti dan smo se zjutraj zbudili že zelo zgodaj. V svoje kovčke smo spakirali še zadnje stvari in se usedli v avto. Leteli smo iz beneškega letališča, zato smo se morali tja še odpeljati. Na letališče smo prišli dve uri pred vzletom našega letala. Ob 15.30 smo poleteli iz Benetk in ob približno 16.45 že pristali na pariškem letališču. Takoj ko smo stopili iz letala, sem postal poln navdušenja. Na letališču sem opazil veliko število varnostnikov in oboroženih vojakov in se skoraj malo ustrašil. Iz letališča smo se s podzemno železnico odpravili do našega apartmaja. Bil je že večer, a ker smo živeli zelo blizu cerkve Sacre­­-cour, ki spada med ene največjih znamenitosti Pariza, smo jo tisti dan tudi obiskali. Bila je ogromna in zelo fascinantna. Naslednji dan smo si šli najprej ogledat Slavolok zmage. Njegova velikost me je zelo presenetila, saj sem vedno mislil, da je manjši. Na njegovih stenah so bile čudovite predstavitve bojev in lova, ki so mi bile zelo všeč. Nato smo odšli še na Eifflov stolp, kjer nam na srečo ni bilo treba veliko čakati. Na najvišji ploščadi je bil razgled neverjeten! Videle so se vse glavne znamenitosti Pariza, opazil pa si tudi lahko, kako velik je Pariz in kako majhen si ti v njem. Potem smo se skupaj sprehodili po mestu in prišli do muzeja moderne umetnosti, kamor je sestra res zelo želela. Tudi mama je bila zelo navdušena, zato sta skupaj obiskali muzej. Medtem sva z očetom obiskala gilijotinski trg, kjer so včasih obglavljali pomembneže, danes pa tam stoji velik egipčanski obelisk oz. Kleopatrina igla. Zvečer smo se dobili še z Ano, ki je sestrična očetove mame in živi v Parizu. V četrtek smo si na otoku na Seni, imenovanem Ile cite, ogledali še dve zelo zanimivi cerkvi. Kasneje tisti dan pa smo si ogledali še Louvre, svetovno znan muzej s številnimi fascinantnimi razstavami. Moja najljubša je bila egipčanska, navdušila pa me je tudi svetovno znana slika Mona Lisa slikarja Leonarda da Vincija.

Petek je bil moj najljubši dan, saj smo si popoldne ogledali katakombe, dopoldne pa sva z očetom odšla v tehnični muzej, kjer me je najbolj navdušil ogled notranjosti prave podmornice. Mama in sestra pa sta si ogledali razstavo znanega umetnika Dalija. Katakombe so mi bile zelo všeč, po drugi strani pa so bile malce strašne, saj so v njih shranjene kosti šestih milijonov ljudi. Čeprav smo v vrsti čakali eno uro in pol, se je splačalo. Naslednji dan smo si dopoldne ogledali razstavo kipov znanega umetnika Gaudija. Ta razstava mi ni bila všeč. Popoldne smo si ogledali nekaj razstav v galeriji moderne umetnosti Pompidu. V soboto smo se pred odhodom na letališče z ladjico peljali po Seni in si ogledali mnoge znamenitosti Pariza. Čeprav sem v Parizu zelo užival, sem bil ob prihodu domov zelo vesel.

Jan Gosenca

44


TABOR NA KOZJAKU

Učenci tretjih razredov smo imeli decembra tabor v CŠOD Škorpijon na Kozjaku. Pisali smo dnevnik. Nekaj zapisov, ki so najbolj zanimivi:

a) Prvi dan: Ko smo prišli, so nas v domu razdelili po sobah. Jaz sem bila v sobi Ovca. Potem smo si postlali postelje. Kmalu smo šli na kosilo. Po kosilu smo šli na Žavcarjev vrh. Vrnili smo se zvečer. Po poti smo si svetili z baterijami.

Imeli smo dobro večerjo in po večerji smo zunaj opazovali luno. Nina Milovanović

b) Drugi dan: Zbudila sem se in že smo imeli zajtrk. Po zajtrku smo šli v gozd preučevat plodove in drevesa. Po tem smo šli jahat konje in pogledat živali. Nato smo imeli dobro kosilo. Po kosilu smo imeli lokostrelstvo.

Zala Vrtačnik

c) Tretji dan: Zjutraj sem vstal in šel pakirat. Potem smo šli na zajtrk. Po zajtrku smo šli nabirat storže, liste, palice, lubje in še kaj. Iz tega smo naredili sliko. Mi smo naredili pajka. Morali smo tudi plesati. Jaz sem plesal. Vsi so se smejali, ker sem bil dober. Nato pa smo imeli še kurjenje ognja. Bert Zorčič

45


PLANINSKI KROŽEK na izletu v KAMNIŠKO BISTRICO (900m) v soboto, 20. maja 2017 Vremenska napoved: deževno. Naša »meteorologinja«, mentorica planinskega krožka učiteljica Petra, je po pregledu meteoroloških kart in po posvetovanju z vodnikom Rašem napovedala sončno vreme, zato smo se odločili, da gremo. Kamniška Bistrica z okolico se je bleščala v jutranjem soncu. Z nasmehom na obrazu in dobro voljo smo se od izvira odpravili raziskovat njeno okolico. Pod vodstvom planinskega vodnika Raša smo se najprej ustavili pri velikanski skali Lepi kamen, ledeniškega nastanka, imenovani balvan. Lesene stopnice so nas peljale na njen vrh, kjer je lovska koča. Čudovit pogled na s soncem obsijane Kamniško-Savinjske Alpe je jemal dih. Obiskali smo tudi ledeniški balvan Žagana peč, ki nas je navdušil s povsem ravno razpoko. Od tam nas je pot vodila v spominski park umrlim slovenskim alpinistom. Sonce so pričeli prekrivati oblaki, nas pa je pot peljala do Plečnikovega lovskega dvorca. V prelepem okolju arhitekturne umetnije smo imeli kratek postanek. Ob koncu krožne poti smo na licih začutili dežne kapljice. Do planinskega doma v Kamniški Bistrici je bilo le nekaj ovinkov. Pred dežjem so nas ščitili dežni plašči in dežniki. V planinski koči smo se spočili in okrepčali. Ustavili smo se še pri soteski Velikega in Malega Predáslja, kjer si je reka izrezala globoko in ozko korito. Na poti do Ljubljane so bile dežne kaplje vse gostejše in močnejše. Vodnik Rašo nas je nasmejal s pripombo »dež bo«. Zares je deževalo. Mi pa smo bili veseli in zadovoljni, saj smo bili kljub slabi vremenski napovedi večji del poti obsijani s soncem. Doživeli smo čudovit planinski izlet. Majda Primec

46


47


OBISK MESTNEGA MUZEJA VEŠČINE IZ PRADAVNINE

Prišli smo v muzej. Tam smo spoznali koliščarje. Koliščarji živijo v hišah, ki so na stebrih na vodi tako, da so stebri v vodi. Da jim je bilo pozimi toplo, so se ogrnili v živalsko kožo. Moški so lovili z lokom. Tudi jaz sem preizkusil. Ženske so prale, kuhale ali kaj drugega.

Jurij Omejec, 2. d

Prišli smo v muzej. Ogledali smo si koliščarsko vas in se učili. Videli smo, kako so uporabljali stvari. Oblekli smo se v takratna oblačila. Imeli smo delavnice. Lokostrelstvo, drobljenje žita, luknjanje kamna in druge. Na koncu smo si na roko narisali tetovažo. Slekli smo obleke in odšli v vrsto. Dobili smo tudi delovni list. Din Salešević, 2. d

Danes smo šli v muzej. Tam so bile tri gospe, ki so nas sprejele. Pogovarjali smo se o koliščarjih, ki so živeli 5000 let nazaj. Živeli so na Ljubljanskem barju. Imeli so lesene hiše na kolih. Na roke smo si risali tetovaže. Všeč mi je bilo, ko sem streljal z lokom. Tudi moko smo delali. Poslušali smo pravljico. Imel sem se lepo. Lan Bricelj, 2. d

48


V muzeju smo se pogovarjali o koliščarjih. To so bili ljudje, ki niso imeli tovarn. 5000 let nazaj so bile na Ljubljanskem barju lesene hiše na kolih. Koliščarji so imeli talismane in pomembne znake. Pozimi so se greli z ovčjo kožo. Kladiva so izdelovali vsaj en mesec. Žito so ročno predelovali v moko. Koliščarji so bili dobri ljudje. Kristina Einspiler, 2. d

Šli smo v muzej. V muzeju smo si ogledali stare stvari izpred 5000 let. Vodičke so nam pokazale maketo koliščarske vasi. Raziskovalci so odkrili kole. Gledali smo orodja, kako so izdelovali moko. Naredili smo hišo, ki so jo imeli koliščarji. Poslušali smo pravljico.

Alana Košir, 2. d

Vse se je pričelo, ko smo se z razredom odpravili v Mestni muzej. Na poti smo pojedli sladoled. V muzeju smo si ogledali, kakšne so bile vasice pred 5000 leti. Povedali so nam tudi, kako so delali orožje. Razložili so tudi, kako so kuhali in streljali z lokom. Potem smo se preoblekli v obleke, ki so jih takrat nosili in še sami poizkusili te stvari. Ta dan mi je bil zelo všeč. Hana Košorok, 2. d

Prišli smo v muzej. Tam smo spoznali vodičke. Šli smo v sobo. Tam smo na sliki videli koliščarje. Ena od vodičk nam je pokazala zemljevid. Nato nam je druga pokazala, kako streljati z lokom. Ogledali smo si hišo iz starih časov. Videli smo tudi maketo Ljubljanskega barja. Oblekli smo oblačila iz starih časov. Poizkusili smo različno težke stvari. Nato smo se usedli okoli ognjišča. Vodička nam je povedala pravljico.

Karolina Popović, 2. d

49


ZIMSKI ŠPORTNI DAN Danes smo šli na športni dan. V šoli smo se pripravili in s sankami odšli na avtobusno postajo. Avtobus nas je odpeljal na Polževo. Tam je bilo velika snega. Bilo je tudi zelo mrzlo. Bili smo zelo veseli. Pili smo topel čaj. Pojedli smo svoje sladkarije. Šli smo se še malo sankat. Z avtobusom smo se odpeljali nazaj v šolo. Hana Košorok, 2. D Z avtobusom smo se peljali na Polževo. Ko sva se z Nalom sankala, sva padla. Z Aleksom sva podrla rekord. Ko sem bil žejen, sem šel pit čaj. V odmoru smo jedli sladkarije. Zelo smo se zabavali. Ko sem se sankal, me je zeblo. Na koncu smo se slikali. Lan Bricelj, 2. D

Odšli smo na avtobus. Medtem ko smo se peljali, smo opazovali naravo. Ko smo prispeli, smo poiskali svoje sanke. Nahrbtnike smo odložili na klopico. Učiteljica je postavila stožce. Začeli smo se sankati. Sankala sem se z Lovrom. Potem smo se posladkali. Utrujeni smo šli na avtobus. Ula Gulič, 2.d

Šli smo na Polževo. Veliko smo se sankali. Potem je bil odmor in smo jedli. Pili smo tudi čaj. Bil sem izmučen. Potem smo z avtobusom odšli nazaj v šolo. Ko smo prišli v šolo, smo pojedli kosilo. Tian Kuhar, 2. d

Šli smo na Polževo. V avtobusu je bilo zelo udobno. Bil je mraz. Veliko smo se sankali. Sankala sem se s Hano. Po sankanju smo imeli počitek.

Živa Ficko, 2. d

Danes smo imeli športni dan. Videl sem veliko zanimivega. Voznik avtobusa nam je dal ven sanke. Učiteljica je dala na hrib stožce. Potem smo sanke s sabo odvlekli na hrib in se spuščali po hribu navzdol. Ko smo se sankali, smo se smejali in bili zelo veseli. Šli smo na čaj. Z avtobusom smo se vrnili v šolo. V šoli smo se slekli in preoblekli. Din Salešević, 2. d 50


51


ZANIMIVA ŽIVLJENJA ZNANIH

Rodil se je 23. januarja leta 1872 v Gradišču, središču Ljubljane. Imel je tri brate ter eno sestro. Njegov oče Andrej je bil mizar, njegovi mami je bilo ime Marija. Šola mu ni šla. Raje, kot da bi se učil, je očetu pomagal v mizarski delavnici. Z risbami in načrti se je izkazal na štiriletni obrtni šoli v Gradcu. Izučil se je za umetnostnega mizarja in načrtovalca pohištva. Po študiju v Gradcu, kjer je bil učenec Leopolda Theyerja, je odšel na Dunaj. Nad arhitekturo se je navdušil, ko je na razstavi videl načrte reformatorja dunajske sodobne arhitekture Otta Wagnerja za berlinsko katedralo. Po kratki dobi na splošnem oddelku Umetnostne akademije na Dunaju ga je vzel Wagner k sebi v delavnico, kjer so izdelovali njegov veliki, za sodobno arhitekturo pomembni, načrt za mestno železnico na Dunaju. Wagner ga je cenil in mu začel odstopati svoja dela. Kot nagrado za izvrstno izdelano diplomsko delo o nizozemskem letovišču Scheveningen je prejel Rimsko štipendijo, ki mu je omogočila potovanje po Italiji ter krajši obisk v Franciji. Leta 1901 je odprl samostojno arhitekturno delavnico na Dunaju. Neuspešno je kandidiral za Wagnerjevega naslednika na Dunaju. Od leta 1911 je bil profesor na umetniško-obrtni šoli v Pragi, kjer je tudi živel med prvo svetovno vojno. Predsednik Masaryk mu je takoj po ustanovitvi Češkoslovaške republike zaupal vodstvo arhitekturne preureditve gradu na Hradčanih v Pragi. To delo je pod Plečnikovim vodstvom potekalo do leta 1939. Leta 1920 je bil izbran za profesorja arhitekture na praški umetnostni akademiji, a je odklonil. Še isto leto je sprejel povabilo na Tehniško fakulteto Univerze v Ljubljani. Od 1921 naprej je predaval na Tehniški fakulteti v Ljubljani. Preselil se je v Ljubljano, v Trnovo, kjer je zase in sorodnike uredil in dozidal hišo. Nikoli se ni poročil.

52


Plečnik je vedno nosil temna oblačila in obutev. Do naročnikov je bil spoštljiv. Naročnika je sicer poslušal, a je naredil po svoje. Če je naročnik zelo vztrajal pri svojih željah, se je lahko tako razjezil, da je opustil sodelovanje. Projekt je začel s skico. Zelo lepo je risal, zanj je bila skica, risba – izpoved duše, izraz misli. Po njegovem prepričanju mora arhitekt brezpogojno dobro risati. Plečnikova skica ni bila jasna samo vsebinsko, ampak je bila narisana v proporcih. S svojim čutom za proporce je že samo z očmi zadel geometrijsko razmerje. Imel je neskončno domišljijo, njegove skice so bile umetnine, ljubil je umetnost. Zelo pa je cenil obrtno znanje – zlatarsko, pasarsko, kamnoseško. Prepričan je bil, da mora pravi arhitekt poznati material in ga pravilno uporabiti. Plečnik je še kako poznal materiale. Poznal jih je tako dobro, da je tudi obrtnike marsičesa naučil. Bil je tudi mojster detajla. Med obema vojnama je spremenil podobo Ljubljane s svojimi arhitekturami in ureditvami. Leta 1938 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Izvoljen je bil za častnega meščana mesta Ljubljana, prejel je odlikovanje Zasluge za narod, Prešernovo nagrado, promoviran pa je bil tudi za častnega doktorja Tehniške visoke šole v Ljubljani in na Dunaju. V času svojega življenja je naredil veliko načrtov. Med pomembnejše v Sloveniji sodijo Žale, Narodna in univerzitetna knjižnica, Tromostovje, ljubljanska tržnica, stadion Bežigrad. Umrl je v 85. letu svojega življenja, 7. januarja 1957 na svojem domu v Trnovem. Pokopan je v družinskem grobu na Žalah, ki ga je sam zasnoval. Miha Vodopivec Rozman, 8. c

53


WALT DISNEY

Predstavila vam bom človeka, ki je v svojem življenju naredil ogromno za otroke. Brez njega bi bil animirani film danes popolnoma drugačen. Ustvaril je Miki Miško, Sneguljčico, racmana Jako, slončka Dumba in mnoge druge nepozabne like. Gotovo že veste, o kom govorim. Walt Disney je bil ameriški producent, režiser, scenarist, igralec, animator, podjetnik, vizionar in človekoljub. Rodil se je 5. decembra 1901 v Chicagu, večino otroštva pa je preživel v Missouriju. Bil je sin Flore in Eliasa Disneyja in je imel tri brate in eno sestro. Oče je bil do otrok zelo strog, navajal jih je na trdo delo. Walt ni imel niti igrač niti žepnine. Najbolje se je razumel s starejšim bratom Royem, ta pa je neke noči na skrivaj odšel, saj je imel dovolj takega življenja. Njegov nenadni odhod je Walta zelo prizadel, saj mu je starejši brat pomagal in ga ščitil. Leta 1917 se je družina preselila nazaj v Chicago, kjer je Walt začel obiskovati srednjo šolo, ponoči pa se je šolal še na umetniškem inštitutu. Tam je zbujal pozornost z duhovitimi stripi, ki jih je objavljal v šolskem časopisu. Pri 16-ih letih je Walt opustil šolanje in začel z umetniško kariero. S prijateljem sta ustanovila podjetje, ki pa je kaj hitro propadlo. Čez nekaj let, ko je imel že hude finančne težave, pa se mu je le nasmehnila sreča in z bratom Royem sta ustanovila podjetje Disney Brothers' Studio. Tudi to podjetje je sicer imelo kar nekaj vzponov in padcev, a se brata nista vdala. Zaposlila sta veliko uslužbencev, med njimi tudi čedno Lillian Bounds, s katero se je Walt kasneje poročil.

Disney si je od nekdaj želel postati oče in leta 1933 se mu je rodila hčerka. Z ženo sta bila presrečna in leto kasneje sta posvojila še eno deklico. Prva Disneyjeva uspešnica je bil animiran lik miške. Sprva sicer ni pritegnila pozornosti gledalcev, saj je bila nema, zato je Walt naredil novo, ozvočeno risanko z Miki Miško. Sam je posnel vse zvočne efekte in Mikiju dajal tudi glas.

54


Waltov studio je bil eden najuspešnejših, vendar je imel sam še višje cilje. Začel je načrtovati celovečerni risani film, čeprav so druga podjetja v filmski industriji in njegova družina dvomili o tem podvigu. V kinematografe je tako leta 1938 prišel prvi barvni zvočni celovečerni film z naslovom Sneguljčica in sedem palčkov. Požel je velik uspeh.

Med drugo svetovno vojno je studio izgubil veliko denarja. Vojska jim je namreč naročila, naj delajo le filme, ki bodo pomagali pri urjenju vojakov. Po vojni pa je studio ponovno doživel obdobje uspeha. Podjetje se je začelo širiti na vse strani sveta. Posneli so prvi v celoti igrani film, naredili pa so tudi svojo televizijsko oddajo. Ustvarili so veliko uspešnic in odprli tematski park Disneyland. Kralj filmskega sveta je umrl leta 1966 zaradi raka na pljučih, ki je bil posledica kajenja. Po njegovi smrti so njegov brat in ostali sodelavci še naprej ustvarjali in uresničevali njegove sanje.

Za konec pa še nekaj zanimivosti:   

Obstajajo dvomi, da si je Walt Disney res izmislil Miki Miško, saj mnogi verjamejo, da je bil ta lik pravzaprav plod domišljije Waltovega dolgoletnega sodelavca in prijatelja. Miki Miška se je sprva imenovala Mortimer, kasneje pa jo je Disneyjeva žena preimenovala. Zanimivo je tudi, da so morali otroci za ogled filma Sneguljčica in sedem palčkov plačati le 10 centov. Kljub temu pa se je nabralo dovolj denarja, da je Disey lahko odprl nov studio in nadaljeval z izdelavo celovečernih animacij. Zelo me je presenetilo, da je Disney ustvarjal tudi poučne filme o vesolju, ki so pritegnili celo pozornost ruskega vesoljskega programa. Seveda pa moram omeniti, da ima Walt Disney rekord, kar se tiče oskarjev. Nominiran je bil kar 59-krat, prejel pa je 22 oskarjev, eden od njih mu je bil podeljen posmrtno.

Zdi se mi, da je naredil res veliko za nas otroke oziroma mladostnike in je kralj animiranih filmov. Vsi bi se lahko zgledovali po njegovi vztrajnosti in delavnosti, jaz pa najbolj občudujem njegovo izjemno domišljijo. Danes njegovo delo nadaljujejo drugi ustvarjalci, ki z risankami pod imenom Walta Disneyja še danes razveseljujejo otroke po vsem svetu. Lina Lengar, 8. b

55


V sredo, 19. 4. 2017, nas je ob zaključku bralne značke obiskal pisatelj Peter Svetina. Priprave na ta dogodek so se začele že pred mesecem in vse je potekalo kot po maslu. Za učence prvih in drugih razredov so najprej tri učenke iz 5. c-razreda zaigrale na prečno flavto čudovito pesem Ave Maria. Nato je učenka Karolina Neva Škulj recitirala pesem Pesem za bralno značko. Nato smo vajeti prepustili pisatelju, ki nam je povedal par čudovitih zgodb. Za starejše učence smo po začetnem uvodu učenke Zala Berdajs, Karolina Neva Škulj in jaz pripravile okroglo mizo. Pisatelju smo postavljale vprašanja o njegovem ustvarjanju za mlade bralce. Ob koncu smo tudi vse ostale učence povabile, naj pisatelju postavijo kakšno zanimivo vprašanje. Bilo je zelo zabavno in veselo. Ostalo nam bo v lepem spominu. Ajla Hukanović, 5. a

56


NOČ KNJIGE NOČ KNJIGE NA RAZREDNI STOPNJI V šoli smo se zbrali v petek, 21. 4., ob 18. uri. Letošnja Noč knjige je bila namenjena Roaldu Dahlu, znanemu angleškem pisatelju. V letošnjem šolskem letu smo meseca septembra praznovali 100-letnico njegovega rojstva. V njegovi domovini Veliki Britaniji, sploh

pa v Walesu, kjer se je rodil in živel, je to praznovanje trajalo celo leto. Učenci tretjih razredov smo se zbrali v razredu in najprej predstavili svojo najljubšo knjigo. Nato smo odšli v knjižnico,kjer smo se najprej pogovarjali o življenju in delu znanega pisatelja. Nato smo dobili delovne liste, ki smo jih reševali skupinsko. Vodje skupin Vid, Rok, Tristan in jaz smo ob koncu naredili plakat o njegovem življenju.

Vredno se je bilo potruditi. Bilo je super! Tisa Bogme, 3. c 57


NOČ KNJIGE NA RUDNIKU Imeli smo Noč knjige. V avli smo se pogovarjali, nato smo odšli v učilnice. Tam smo prebrali knjigo in se pogovarjali. Izdelali smo svojo knjigo. Za lahko noč nam je učiteljica povedala pravljico Lunino jezero.

Tian Kuhar, 2. d

21. aprila smo imeli Noč knjige. Brali smo knjige. Ustvarjali smo svojo knjigo. Dala sem ji naslov Packa Mimi. Nato smo malicali. Ko smo pojedli, smo poslušali pravljico Lunino Jezero. Karolina Popović, 2. d

Imeli smo Noč knjige. V zgornji avli smo se mapogovarjali. Odšli smo v svoj razred. Kasneje smo jedli malico. Napisali smo tudi knjigo. Nasmo počivali na blazinah in poslušali pravljico Lunino jezero.

lo

to

Sandra Gajić, 2. d

58


Imeli smo Noč knjige. Najprej so nas učitelji sprejeli, nato smo šli v razrede. Tam smo naredili knjige. Poslušali smo pravljico Lunino jezero. Ležali smo in nekateri so tudi zaspali. Pal Černe Penzeš, 2. d

Najprej smo se vsi zbrali v zgornji avli. Prvi razred je sedel na tleh v koloni, kar je bilo zelo smešno. Malo smo se pogovorili o poteku dogodka, potem pa smo se razdelili v skupine. V učilnici 5. razreda smo bili petošolci in četrtošolci z učiteljico Barbaro. Vsak je predstavil knjigo, ki jo je prinesel s seboj, nato pa smo začeli z glasnim branjem Velikega dobrodušnega velikana. Vsak je prebral eno poglavje. Med poslušanjem zgodbe smo barvali in izdelovali knjižice. Kdor je želel, je lahko bral svojo knjigo. Izdelali smo tudi plakat z odtisi naših rok. Na koncu smo si ogledali še en del filma, posnetega po knjigi, ki smo jo brali – Veliki dobrodušni velikan. Zraven pa smo se posladkali z rogljički. Bilo nam je zelo všeč. Zala E., Ula, Lana in Anžej , 5. d

59


NOČ KNJIGE NA PREDMETNI STOPNJI PREDSTAVITEV PISATELJA ROALDA DAHLA IN POGOVOR O NJEGOVIH KNJIGAH. HUMORNOST IN FRAZE V DELU FRANA MILČINSKEGA, 100-LETNICA IZIDA MARTINA KRPANA, OGLED FILMA VDV. V petek, 21. aprila, smo imeli Noč knjige. Zbrali smo se ob 18. uri v šolski knjižnici. S seboj smo prinesli tudi spalne vreče in podloge za spanje, saj smo v šoli prespali. Na Noč knjige smo smeli priti le izbrani učenci, ki jih je izbrala gospa knjižničarka. Izbrala je tiste, ki so opravili bralno značko in ki so tekmovali na Cankarjevem tekmovanju. Ko smo prišli, smo po tleh med knjižnimi policami razgrnili svoje spalne vreče. Na to smo začeli spoznavati avtorja mnogih knjig, Roalda Dahla. Ob 19. uri smo imeli večerjo. Jedli smo pice. Ko smo jih pojedli, smo spet odšli v knjižnico. Reševali smo križanke, brali odlomke knjig, se pogovarjali in smejali. Približno ob 21. uri smo s sošolkami zaigrale odlomek iz knjige Matilda, ki jo je napisal Roald Dahl. Potem smo imeli kratek odmor. Med odmorom smo lahko jedli pokovko, sladkarije in pili Coca-colo. Imeli smo se zelo lepo. Ko smo spoznali Dahlovo življenje, smo brali Martina Krpana, ki ga je napisal Fran Levstik. Potem pa še Butalce, ki jih je napisal Fran Milčinski. Ob 23. uri smo si ogledali še film VDV. Dolg je bil dve uri, zato smo šli spat ob enih zjutraj, nekateri učenci pa so šli spat že med filmom. Čeprav se je film kar naprej zatikal, mi je bil zelo zanimiv. Zbudili smo se med knjigami okoli 7.30. ure. Za zajtrk smo jedli rogljičke in mleko, potem pa smo odšli domov. Meni je bilo najbolj všeč, da smo spali med knjigami. Maša Kastelec, 6. D 60


NOČ KNJIGE je bila zabavna in hkrati tudi poučna. Letos sem jo doživljala drugače, ker sem jo vodila. Predelali smo Roalda Dahla, Frana Milčinskega in Levstikovega Martina Krpana. Za konec smo si ogledali še film VDV. Te noči ne bom nikoli pozabila. Maša Selan, 9. c Na Noč knjige sem malo zamudila zaradi drugih obveznosti, a mi je bila zelo všeč. Vsi učenci so se zelo dobro pripravili, zato je vse potekalo gladko. Na Noči knjige sem sodelovala že tretjič in mislim, da smo se na tej noči najbolj sprostili. Nekaj problemčkov je bilo le, ko se je film zatikal. Drugače pa sem se imela zelo dobro in če ne bi bila v devetem razredu, bi se naslednje leto noči knjige z veseljem udeležila. Živa Gartner Cerkovnik, 9. a Letošnja prireditev Noč knjige je bila zame zelo zanimiva. Ob branju Butalcev smo se zelo zabavali in preizkusili v rimanju pesmi. Zelo me je razveselilo branje knjig Roalda Dahla. Brali smo tudi pripovedko Martin Krpan, ki sem jo rad poslušal, ko sem hodil v vrtec. Martina Krpana sem osebno prebral tudi na Noči knjige. Želim si, da bi na Noč knjige drugo leto prišlo še več učencev. Tadej Pisić, 6. a

Na Noči knjige smo se pogovarjali o pisatelju Roaldu Dahlu in rešili kviz o njem. Govorili smo tudi o slovenski zgodbi Martin Krpan, ki ga je napisal Fran Levstik. Ko smo postali lačni, smo prigriznili piškotke in jagode. Na koncu smo si še ogledali film VDV in odšli spat. Spali smo med knjigami. Na Noči knjige mi je bilo zelo všeč in jo priporočam tudi drugim. Lucija Makuc, 7. b 61


OCENA KNJIGE DAVID HILL - DUET: PREDSTAVITEV KNJIGE

Predstavil vam bom knjigo avtorja Davida Hilla z naslovom Duet. Delo govori o prijateljstvu, ljubezni, glasbi in zapletih v najstniških letih. Glavna junaka sta kitarist Kallum in flavtistka Paige, ki se spoznata v mladinskem orkestru in zaljubita. V knjigi spoznamo tudi njuna najboljša prijatelja, bobnarja Saula in violinistko Brahmini, stara Kallumova prijatelja Rica in Jasa in druge.

Kalluma je Saul povabil, da bi igral kitaro v mladinskem orkestru. Tam je spoznal Paige, flavtistko, s katero naj bi igral v duetu. Takoj mu je bila všeč, on pa njej. Veliko sta vadila skupaj, tako pri njem kot pri njej doma. Večkrat sta z njima vadila tudi Saul in Brahmini. Starši so bili zadovoljni. Kallum in Paige sta si bila čedalje bolj všeč in kmalu sta se zaljubila. Vse je bilo videti idealno. Kljub temu da se je Paige na začetku upirala, nista ostala le pri objemih in poljubih. Nasprotno. Kadar staršev ni bilo doma, sta imela spolne odnose. Kallum je sicer kupil kondome, vendar jih nikoli nista uporabila, saj jima je bilo nerodno. Ker ni dobila menstruacije, jo je zaskrbelo, da je zanosila. Odšla je k svetovalni delavki na šoli, ta pa jo je napotila k zdravniku. Ugotovil je, da je Paige noseča. Kalluma in Paige je postalo neznansko strah. Dolgo časa sta zbirala pogum, a nazadnje sta le povedala staršem, kaj se je zgodilo. V tem času se je bližal tudi koncert, ki je Paige in Kallumu najbolj pomagal, da sta skozi to trpljenje postala bolj zrela. Kallum se je odločil, da bo stal Paige ob strani, ne glede na to, kaj se bo zgodilo.

62


Kallum ni bil preveč dober kitarist. Ko pa je bil sprejet v mladinski orkester, je veliko vadil in na koncertu sta s Paige skladbo odigrala zelo dobro. Kallum je bil tipični najstnik. Rad je poslušal glasbo, rad je imel punce in ni bil preveč zagret za šolo. Po življenjski preizkušnji s Paige pa je postal bolj zrel. Paige je bila zelo lepa, vitka in visoka petnajstletnica. Na začetku je delovala bolj zrela od Kalluma, vendar se je tudi ona nepremišljeno spustila v nevarnost. Bila je dobra flavtistka in s Kallumom sta postajala čedalje boljša glasbenika.

Ta knjiga mi je bila zelo všeč, ker opisuje tipično najstniško življenje in kaj se zgodi, če se obrne na glavo. Osvetljuje družbeni problem najstniške nosečnosti in njene posledice. Prikazuje, kako sta se najstnika spustila v spolni odnos, ne da bi pomislila na to, kaj bi se lahko zgodilo. Medčloveški odnosi so dobri in pozitivni. Všeč mi je, da pisatelj občasno uporablja slengovski jezik. Najbolj tipični izrazi so hudiča, model, faking ... Motilo me je, da sta se Kallum in Paige spustila v nekaj, kar jima je za vedno spremenilo življenje. Karakterno mi je najbliže Kallum, saj ima tako kot jaz rad glasbo, se druži s prijatelji. Ko pa gre zares, vzame odgovornost v svoje roke.

Mislim, da je ta knjiga zelo poučna, zato vam priporočam, da jo preberete. Nazorno prikaže najstniške stiske in spoprijemanje z njimi. Opisuje, kako najstniki doživljajo svoje življenje, kako se zabavajo, kako jih je strah in kako postanejo pogumni.

Tadej Grum, 9. a

63


OCENA KNJIGE R.J. PALACIO: ČUDO

Danes vam bom predstavil knjigo Čudo. Napisala jo je izjemna pisateljica Raquel Jaramilo Palacio in čeprav je to ena njenih prvih knjig, Čudo še vedno kraljuje na vrhu lestvic. Knjiga govori o Augustu Pullmanu, 10-letnem dečku, ki skuša najti prostor med svojimi vrstniki, kar pa mu njegova deformacija obraza ne dopušča. Knjiga predvsem govori o drugačnosti in občutkih nepripadnosti. V knjigi nastopajo tudi Augustova starša, psička Marjetica, njegova sestra Olivia in njen fant Justin, Jack Will, Summer ter Julian. August je mlad fant iz Manhattna, ki trpi za hudo bolezen, čigar posledice so vidne na njegovem obrazu. Do svojega 10. leta je imel veliko operacij, s katerimi so ga zdravniki hoteli ozdraviti. Ker se njegovima staršem smilil, sta mu kupila psičko Marjetico. Nekega dne sta ga njegova starša pretentala, da si ogleda novo šolo. Sprva mu 5. razred ni bil nič kaj všeč, a po podrobnem ogledu šole z Jackom Willom, Julianom Albansom in Charlotte Cody si je August premislil. Po nervoznem začetku prvega dne pa August pri malici spozna Summer, prijazno in veselo dekle, s katero se kaj kmalu spoprijatelji tako kot z Jackom. Oktobra je nato praznoval svoj rojstni dan, bližala pa se je tudi noč čarovnic. Na noč čarovnic se je hitro oblekel v Krvavi krik in nato izvedel, da ga je Jack Will zmerjal. Nato se je pretvarjal, da mu je slabo in mama ga je odpeljala domov. Olivia pa je med prihodom v srednjo šolo izgubila stike z najboljšima prijateljicama in padla v veliko depresijo. Ko se ji August potoži in ji pove, da ne bo več hodil v šolo, mu Olivia razloži, da bi zato potreboval boljši razlog kot zmerjanje. Nekaj dni kasneje Summer namigne Jacku, da je užalil Augusta, a po prepiru z Julianom se Jack in August spet pobotata. Čez nekaj dni Jack izve, da je vse več sošolcev pristajalo na Julianovo stran, a se vseeno ne zmeni za to in se čez nekaj časa dobita pri Augustu doma, da dokončata njun projekt za naravoslovje, kjer spoznata tudi Oliviinega fanta Justina, s katerim se kmalu spoprijateljita. Justin hodi z njo že dva meseca in medtem sta z Olivio dobila vlogo v šolski predstavi Naše mesto. Čez nekaj dni pa umre psička Marjetica, kar je Augusta močno prizadelo, a 3 mesece po njeni smrti se je bliža predstava. Po odlični predstavi se Pullmanovi srečajo z Mirando, Oliviino ˝bivšo˝ prijateljico. August medtem dobi slušni aparat in postane precej priljubljen na šoli. Kmalu pa se je odpravil na 3-dnevni šolski izlet v Naravni park Broarwood v Pensilvanijo. Prvi dan so zaradi dežja preživeli ob igranju Pac-mana, drugi dan pa so jezdili konje, se vzpenjali na drevesa in šli v zabaviščni park. Zvečer je bil čas za kino v stadionu s filmom Moje pesmi moje sanje. Ko pa sta se August in Jack vračala iz gozda s stranišča, sta naletela na skupino sedmarjev, ki so ju skušali pretepsti, a nato ju reši njun sošolec Amos in skupaj zbežijo v koruzno polje. 64


August izgubi slušni aparat, a si vseeno opomore in vse o dogodku pove ravnatelju. Po prihodu domov pa ga Olivia in njegov oče presenetita, saj sta mu kupila psa po imenu Medo. Na koncu ga ravnatelj izpraša o šoli in August se tako odloči, da bo še naprej hodil v šolo. Na podelitvah na šoli pa ga presenetijo z nagrado Henryja Warda Beecherja za karakterni zgled.

OSEBE: AUGUST PULLMAN August je 10-letni fant, ki se je rodil s hudo deformacijo obraza. Njegovi lasje so rahlo rjavoblond. Njegove oči stojijo poševno in so zaradi majhnih očesnih jamic videti majhne, nima izrazitih ušes in njegove ušesni votlini sta ozki. Oblači se svojim letom primerno, torej v dolgo majico, kavbojke in pulover. Je prijazen, sočuten, pameten, a kljub vsemu rahlo zaprt vase in sramežljiv. Je glavni lik in zato se celotna zgodba praktično odvija okoli njega. Skozi zgodbo postane bolj samozavesten po pretepu na šolskem taboru in razumevajoč do Jacka Willa in njunega prijateljstva. OLIVIA PULLMAN Olivia je 15-letna punca in je Augustova starejša sestra. Po izgledu je povprečna najstnica z rjavimi lasmi. Oblači se v ozke kavbojke, dolgo ali kratko majico in občasno nosi tudi pulover. Je prijazna, pametna, skrbna in odgovorna, sočutna, a vseeno zbrana, vzorna in razumevajoča. V zgodbi vpliva na Augustove odločitve in ga prepriča v tisto, kar je dobro zanj ter mu predvsem dobro svetuje. Njena skrbnost in odgovornost sta vidni skozi celotno zgodbo, saj jo vedno skrbi za njenega brata. Razumevajoča in samostojna postane predvsem, ko ji starša ne posvečata dovolj pozornosti ali se znajde v situaciji v njenem zasebnem življenju. MNENJE Knjiga je bila zame po vseh pričakovanjih odlična. Všeč mi je, ker se posveča problemu, s katerimi se skoraj vsak mladostnik spopade; z drugačnostjo in občutki nepripadnosti. Ta problem nastane ob oceni in kritiziranju tuje osebe, ki jo označijo kot drugačno ali nenormalno. V knjigi so odnosi med osebami precej podobni tem v sedanjosti, so precej verjetni in realni. Jezik v knjigi je berljiv, v nekaterih delih se opazi uporaba slenga. Malce moteče pa je bilo preskakovanje med osebami, ker se zgodba nadaljuje z druge perspektive. Poleg tega nisem opazil drugih nevšečnosti. Najbolj sem po karakterju podoben Augustu, čeprav bi sebe tudi primerjal z Olivio, ki pa mi je bila po svojih dejanjih najljubša oseba v knjigi. ZAKLJUČEK To knjigo bi priporočil tistim, ki radi berejo knjige, ki so vezane na običajne probleme najstnikov in mladostnikov. Predvsem jo priporočam tistim, ki so že imeli izkušnje s podobnimi dogodki. Moja misel o drugačnosti in nepripadnosti pa je, da na svetu ne obstajajo drugačne stvari ali osebe, ampak drugačne perspektive in drugačne misli o teh osebah ali stvareh. Verjemite, jaz bi že vedel. Matic Nered, 9. d 65


66


67


SNEEEG OKUSNE SNEŽINKE NARISALI SMO OTROKE, KI VESELO LOVIJO SNEŽINKE. TOPLO SO OBLEČENI, DA JIH NA SNEGU NE BI ZEBLO. OKUSNE SNEŽINKE SO JIM ZELO VŠEČ, SAJ SI Z NJIMI HLADIJO USTA. MED OTROKI JE TUDI STARA MAMA, KI SI HLADI PROTEZO. TO SMO NARISALI ZATO, KER SI TAKO MOČNO ŽELIMO SNEGA. TE SLIKE SPODBUJAJO LJUDI, DA SE VESELIJO SNEGA. SLIKE SMO RISALI UČENCI 5. C-RAZREDA.

68


AVTORICE BESEDILA SO : ZOJA NINA GARAFOL, 5. C

NINA KRISTINA KORENČIČ, 5. C SARA GLOBOKAR, 5. C

69


STRIP

70


UČITELJ ZA EN DAN UČITELJ SLOVENŠČINE ZA EN DAN Ura je bila načrtovana in izvedena v okviru projekta ZRSŠ Učitelj za en dan na temo medgeneracijskega povezovanja in medsebojne pomoči. Pred izvedbo sem učencem razdelila vso potrebno literaturo za teoretično izvedbo učne ure. Nato smo se dobili trikrat po eno šolsko uro. Posredovala sem jim ključne informacije za izvedbo predavanja, jim posredovala pisna navodila za delo, nato pa smo izvedli še simulacijo učne ure. Učenci – učitelji so za uvodno motivacijo uporabili kviz, pri katerem so bili odgovori na zastavljena vprašanja števniki. Nato sta sledila frontalna razlaga in zapis v zvezke. Na koncu v sintezi so razumevanje preverili z igro BINGO (učenci 5. razreda so dobili kartončke z vrstilnimi in glavnimi števniki, nato so morali pravilno pokriti 3 števnike). Igra je izredno dobro preverjala ločevanje med obema vrstama števnikov, utrjevala je pravilni zapis glavnih in vrstilnih števnikov s številkami (pika ali ne) ter urila učence v poslušanju. Z učno uro je bil dosežen cilj, ki smo si ga zastavili ob začetku projekta, in sicer povezava dveh generacij učencev (hkrati tudi povezava šole na dveh lokacijah) skozi učenje in igro. Povratne informacije tako učencev – učiteljev kot učencev 5. razreda so bile samo pozitivne, izkazalo se je, da si učenci takšnega sodelovanja želijo tudi vnaprej. Učenci – učitelji pa so dobili občutek in potrditev, kako uspešni bi bili v poklicu učitelja/ predavatelja v prihodnosti. Mentorica: Špela Stele

71


ČRNI HOROSKOP Kozorog: Leni ste, da bi lahko celo življenje preživeli v pižami, ampak ko gre za zgled se izkažete in pokažete pravi vtis. Ko boste na koncu šolskega leta poslušali, kaj so dobili drugi, boste užaljeni, saj sami ne boste dobili, kar ste želeli..

Vodnar: Radi se vtikate v tuje zadeve. Ni vam mar za druge, ker mislite, da je svet samo vaš in da je svet naklonjen samo vam. Kmalu boste dobili prekrasno darilce, ki vas bo vrglo s tira. Ribi: Med vsemi horoskopskimi znamenji ste vi najbolj nesamostojni in malo strahopetni. Če vas pa kdo obtoži, da lažete, pa zbežite ali se obranite. Letos boste imeli nepozabne počitnice.

Oven: Živite v svojem svetu. Vsi mislijo, da ste ves čas pridni in nikoli ne grešite. Zelo radi drugim jemljete svobodo. Ne verjamete v horoskop. Na ples boste odšli samo zaradi pritiska prijateljev. Bik: Ste zelo uporni. Vztrajate do konca meja. Če vas nekdo vrže iz tira, mu s polno močjo vrnete udarec. Na poletni zabavi boste v krogu pozornosti zaradi vašega načina plesanja.

Dvojčka: Radi izdajate tuje skrivnosti in veliko govorite. Na življenje gledate površno, zelo radi se družite. Ste zelo ubogljivi, kadar gre v vašo korist. Na morju boste izvedeli veliko skrivnosti o svoji simpatiji.

72


Rak: Vsi mislijo, da ste zelo ranljivi, saj tudi ste, ampak se tistemu, ki je kriv za vaše solze, dobro maščujete. Na plesu boste začarali veliko samskih oseb. Lev: Želite biti videni povsod. Pred sabo se zdite popolni v vseh pogledih. Druge prezirate. Imate zelo dober smisel za humor. Na počitnicah boste letos spoznali veliko novih prijateljev. Devica: Obožujete čistočo in urejenost. Včasih ste z njo obsedeni. Nihče k vam ne prihaja na obisk, ker imate tako čudne navade čiščenja. Avgusta boste nekomu poslali pismo, ki ne bo prav nič romantično. Tehtnica: Tako ste leni, da bi lahko celo življenje preživeli v pižami, ampak ko gre zares se izkažete. Na morje sploh ne veste, če bi šli. Nekateri boste ostali sami doma … Škorpijon: Če se vam ena ideja ne zdi v redu, pokvarite vse. Imate to lastnost, da kadar se potapljate, se potopite do dna. To poletje se prepustite in zaupajte idejam prijatelja.

Strelec: Zavedate se svojih napak in jih skušate tudi popraviti. V ljubezni ste zelo nestabilni, saj ne veste, kaj čutite. Pazite na lepega škorpijona. Ina Marinović in Taja Juvančič, 8. b

73


OŠ Oskarja Kovačiča Ob dolenjski železnici 48 1000 Ljubljana

74