Ptica Greta, prinašalka sreče
Pred davnimi časi je v istrskem
mestecu živela deklica po imenu
Zarja. Odraščala je z materjo v
mali, revni hišici.
Nekega dne je mati zbolela. Ugotovili
so, da ima parazite v črevesju. Ker pa
je bila družina revna, si ni mogla
privoščiti zdravljenja.
Zarja, ki je bila na svojo mamo zelo
navezana, je bila zaradi nesrečnega
položaja, v katerem sta se znašli, zelo
žalostna, a si je kmalu opomogla in se po
začetnem nelagodju opogumila ter začela iskati rešitev. Odločila se je, da se
bo posvetovala z znanjem, zapisanim v
starih knjigah, ki sta jih z mamo hranili
na podstrešju.
V starodavnem priročniku zelišč je
naletela prav na tisto, kar je iskala: odkrila
je, da je modrikasti pelin, rastlina, ki jo
najdemo predvsem v sušnih območjih ob morju, naravno zdravilo proti vsem
vrstam zajedavcev. Ker je živela zelo blizu
solin, v Strunjanu, se je odločila, da to zdravilno rastlino poišče.
V tistih časih so bili solinarji zelo
zaščitniški do polj, ki so jih obdelovali.
Ker niso želeli, da bi drugi prosto
vstopali v soline, so dostop strogo prepovedali vsem, ki tam niso delali.
Toda Zarja je bila trdno odločena, da bo
našla zdravilo za mamo, zato je bila pripravljena tudi tvegati.
Ne da bi jo kdorkoli videl, se je izmuznila v soline. Ob robu bazena, kjer so solinarji končali z delom, je imela srečo, saj je hitro našla, kar je iskala. Nabrala je velik šop modrikasto listnega pelina.
Bila je nadvse zadovoljna z najdenim,
zato se je urno obrnila, da bi stekla
domov. Ravno takrat pa je zagledala
lepe cvetove visoke rastline, ki se jo je
spomnila iz knjige o zeliščih – bila je to morska sivka, okrasna rastlina, ki se je
uporabljala za okraševanje obredov,
predvsem na porokah. Pomislila je, da bi s šopkom cvetlic sivke razveselila
mamo. Počepnila je, da bi jih nabrala, a je v hipu izgubila ravnotežje in zdrsnila po blatu navzdol v vodo.
Ko se je skobacala na suho, je na grebenu
poleg kupa soli opazila malo čapljo, srednje veliko belo ptico iz solin, ki se ji je približala in se začela z njo pogovarjati. Povedala je, da ji je ime Greta, in Zarjo opozorila, naj se pazi, saj so v bližini solinarji. Nekateri so res opazili prisotnost deklice, ki ni mogla nikamor pobegniti, zato so jo ujeli in zaprli v temno sobo v pritličju solinarske hiše. Sprva jo je bilo strah, a je kmalu prišla k sebi.
Njene oči so se počasi začele privajati na temo. Opazila je majhno okno, ki pa je bilo previsoko v steni, da bi ga dosegla.
Ko je že skoraj izgubila upanje, da bi
se rešila iz ječe, je opazila, da stoji
mala bela čaplja Greta tik ob njej.
Najbrž je vstopila skozi okence. Čaplja
je v kljunu trdno držala ključ vrat, s
katerim je bila zaklenjena soba.
Ukradla ga je solinarju, ko je ta
dremal. Tako je Zarji uspelo odpreti
vrata in pobegniti, medtem ko je moški še spal.
Ko je bila zunaj na prostem, je deklica
začela na vso moč teči in uspelo ji je
pobegniti iz solin. Bila je zadihana, utrujena, a počutila se je varno, ker je
Greta ves čas bega ostala z njo. Ko sta se
ustavili, ji je čaplja s kljunom podala neko
drugo rastlino. Zarja se je spomnila njenih rumenkastih cvetov iz knjige s
podstrešja – bil je morski koromač, zelo
okusna zel, mama jo je uporabljala za začinjanje solate. Izčrpana in lačna je v usta nesla cvet koromača ter grizljala
steblo rastline, ki je bilo prav osvežilnega okusa.
Z lahkoto se je tako vrnila domov, kjer je
modrikasto listni pelin posmukala in ga
natrgala ter dala mami, ki je po nekaj dneh
žvečenja zdravilnih listov ozdravela. Zarja in mama sta ostali prijateljici z Greto, ki ju
je še dolga leta obiskovala. Iz Afrike, kamor
se je vsako leto preselila, jima je prinašala
čudovita darila narave, ki so krepila njuno zdravje in počutje.
Zahvala
Zahvala gre Liji in Nicolòju, ki sta
napisala zgodbo v italijanskem
jeziku, ter Sarah, ki jo je prevedla v slovenski jezik.
Zgodbo so naredili učenci OŠ SE
Dante Alighieri Isola Izola v okviru
projekta Erasmus+ "Salt-work inprogress: young Cicerones" leta 2021.
Osnovna šola Scuola
Elementare
„Dante Alighieri“ Isola Izola, Slovenija
