Iskrice 2022/23

Dragi učenci in učenke!

Pred vami je zopet novo glasilo učencev in učenk naše šole. Prepričani smo, da boste ob branju našli marsikatero stvar, ki vas bo navdušila. Saj veste, počitnice se bližajo in kaj bomo delali dva meseca? Najboljše je, da v roke vzamemo knjigo, saj je knjiga naša najboljša prijateljica. Mogoče ne veste, katera je prava knjiga glede na vašo starost? Brez skrbi! Tudi v Iskricah najdete seznam najboljših knjig za prvo, drugo in tretjo triado. Knjige so sanje, ki jih držimo v rokah, je rekel Neil Gaiman. Našli boste tudi nekaj nalog, da preženete dolgčas, če vam zmanjka knjig.

Upamo, da boste uživali ob branju.

Neja Kralj, 6. b

Prijateljstvo

Prijatelj vedno stoji ob strani ti, nikoli te ne izpusti, ko v objem ti prihiti.

Se ti nikoli ne smeji, se nikoli ne zlaže ti. Vedno prijazen je do tebe.

Veš, da je tvoj prijatelj, ko mu lahko vse zaupaš, vedno počaka te.

Te ne izloči iz njegove družbice. Nikoli ne pusti te v temi.

Ela Sušnik, 4. a

Iskrice – glasilo učencev OŠ Ivana Kavčiča

Uredila in oblikovala: Lučka Drnovšek

Mladi uredniški odbor: Neja Kralj, Lili Jenko, Tinkara Cukjati, Anja Trepal, Matevž Miklavčič Literarni in likovni izdelki so nastali pod mentorstvom učiteljic OŠ Ivana Kavčiča

Naslovnica: Tinkara Lavrač Solar, 5. a Izlake, junij 2023

Zakaj imamo radi prijatelje?

Prijateljstvo je zelo fino in nagajivo. Včasih si nagajamo, včasih pa skupaj razgrajamo.

Prijatelje imamo radi, ker ko smo skupaj, se zabavamo in skupaj zmoremo vse.

Takrat se počutimo osupljivo in zanimivo, ko pa po domišljiji tavamo, se zelo zabavamo.

Ne poznamo grdih besed, ker je prijaznost naš svet. Radi se učimo in skupaj pozabimo grde stvari.

Aleš Kos, Bor Osojnik, 5. b

Moja najboljša prijateljica je Maša, ona je prijetna kot Saša. ko sem vesela, z mano balone dela.

Sabina Borštnar, 2. a

Prijatelji so kot angeli, vedno ti pomagajo in ti ob strani stojijo.

Ko si najbolj potrt, ti prijatelj roko poda in te nasmeji.

Včasih se skregata, a se hitro zmenita in ponovno smejita.

Prijatelji zlati so kot sonce, znajo te potolažiti in ti pomagati.

Prijatelj je lahko samo tisti, ki se ti ne laže in te tolaži.

Žana Knez, Nika Ocepek, 5. b

Prijatelja imamo radi, ker nas tolaži, ko nam je hudo, ker nas nasmeji in nam ob strani stoji.

Prijatelj nam dela družbo, ker še ne hodi v službo. Pomaga nam pri kuhi in seveda pri domači juhi. Skupaj se učiva in se v globje teme potopiva. S prijateljem sanjava o štoru, ponoči pa počivava v šotoru.

Vedno pa sva skupaj oba, saj se rada imava midva.

Prijatelj je tisti, ki mi pomaga. Prijatelj je tisti, ki me ima rad.

Taja Jerše, 2. a

Rad imam prijatelje, prijatelje prijazne, z njimi smo se igrali in se tako spoznali.

Rad imam prijatelje, prijatelje smešne, ko smo vsi zaspali, smo se razigrali.

Rad imam prijatelje, prijatelje zabavne, ko smo se igrali, smo vsi zaspali.

Rad imam prijatelje, ene in edine, ko smo v šoli brali, smo se vsi režali.

Gal Kham, Nejc Razpotnik, 5. b

Pravi prijatelj grdih besed ne pozna, saj le prijazne ti da.

Jerca Klopčič, Mila Kozamernik, 5. b

Prijateljstvo je včasih žalostno, včasih veselo, a vedno lepo.

Fiona Kramžar, 2. a

Prijatelji so tisti, ki te razumejo, ti ne lažejo, te spodbujajo in podpirajo.

Prijatelji so zato, da se s tabo igrajo, pogovarjajo in ti pomagajo.

Prijatelje imamo radi, kot skrinjico zaklada, ki je notri polna prijateljstva

Te skrinjice nihče ne more ukrasti, saj vez prijateljstva ne neha rasti.

Tya Kučiš, Lili Podbregar, 5. b

Prijateljstvo

Prijatelji smo mi vsi, veriga večna nas drži. Radi skupaj smo mi vsi in to nas veseli.

Prijateljstvo je lepa stvar, bolj je vredna kot denar.

Ves čas se mi igramo in lepo se res imamo, saj dolgčas nam nikoli ni, ker so tu prijatelji.

Vedno si pomagamo, skrivnosti nikdar ne izdamo, pravi je prijatelj tisti, ki ti vedno stoji v stiski.

Če se ti kdaj zgodi, prijatelj vedno na pomoč pohiti. Radi se imamo, saj smo prijatelji in tako bo to ostalo do konca naših dni.

Amadeja Brajer, Katalea Trebušak, Žana Žerko, 4. b

Moj prijatelj

Prijatelj ni prijatelj, če te zapusti.

Nasvet ti podari, in te nasmeji.

Če padem, me pobere, obriše mi solze in skupaj pohitiva v sončnati zahod.

Vita Arh, 4. a

Mija in prijateljstvo

1. HIŠICA OB MORJU IN DEKLICA Z MORSKO ZVEZDO V ROKAH, V MORJU DELFIN, OB MORJU ŠKOLJKE IN RAKOVICA.

Nekoč je živela deklica Mija, ki je živela s starši v hišici ob morju. Najraje se je igrala s školjkami, se pogovarjala z ribicami in delfini ter morskimi zvezdami. Pomagala je rakovicam, če so šle predaleč na kopno in hranila galebe na obali. S prijatelji so najraje metali kamenčke v vodo. Bila je zelo srečna.

2. NEVIHTA. TORNADO NA MORJU.

Nekoč se je bližala strašna nevihta. Tornado je ustvaril močan vrtinec nad vodo in rušil vse pred seboj. Udaril je ob obalo in uničil vso vas. S seboj je vzel hiše in ljudi. Le Mija se je zbudila pod kupom kamenja. Ko je gledala okrog sebe, je videla, da je vse porušeno. Klicala je na pomoč, vendar je nihče ni slišal. Nikogar ni videla, ki bi ji pomagal. Bila je čisto sama. Brez doma, staršev, prijateljev, hrane, oblek, denarja.

3. V KROGU PRAVLJIČNA BITJA, NA SREDI KROGA MIJA.

V joku se je ozirala okrog sebe. Naenkrat je za seboj zaslišala glas. »Ne joči, draga Mija. Nisi sama. S teboj smo prijatelji, čeprav nas ne vidiš.« »Kdo ste vi?« »Smo pravljična bitja. Tista, o katerih si brala doma, ko je tvoja hiška še stala. Ne živimo samo v pravljicah.« »Kaj želite od mene?«

»Želimo ti pomagati. Naj se ti predstavimo. Jaz sem vila Lili, jaz sem zmaj Maj in jaz sem samorog Bili. Čeprav si ostala sama, ti bomo mi pomagali, ker si bila vedno prijateljska do vseh živali in ljudi.« »Kako pa mi lahko pomagate?« »Ne moremo ti vrniti staršev in prijateljev, lahko pa ti damo darove, s katerimi si boš zgradila novo življenje.

4. VILA PODARJA MIJI BOGASTVO, MOŠNJO CEKINOV.

»Tako ti jaz, vila Lili, podarjam bogastvo. Tu imaš mošnjo cekinov. Mošnja bo vedno polna, kadar boš segla vanjo. Lahko si boš kupila, kar boš hotela.

5. SAMOROG JI DAJE LJUBEZEN – SRČKE, DETELJICO, PODKVE.

Jaz, samorog Bili, ti podarjam lepoto, modrost, srečo v življenju, zdravje in ljubezen.

6. ZMAJ JI DAJE ŠČIT.

Jaz, zmaj Maj, ti podarjam zaščito vsega, kar boš ustvarila. Varoval te bom pred vsemi, ki ti bodo želeli hudega.«

7. SLOVO OD PRIJATELJEV.

Mija ni mogla verjeti svojim ušesom. Bila je presrečna in hvaležna za vse darove, ki so ji jih namenili. Zahvalila se je novim prijateljem - vili, samorogu in zmaju.

8. SREČNA MIJA NA PIKNIKU S SVOJIMI NOVIMI PRIJATELJI.

Opremljena z novimi darovi je Mija odšla v svet močna in njeno glavno vodilo je bila ljubezen. Ustvarila si je lepo življenje, polno sreče, ljubezni in prijateljev. Nikoli več ni bila sama. Bila je zopet srečna.

Saj veš. Če si ti prijateljski do drugih, bodo tudi drugi prijateljski do tebe.

ZAPESTNICE PRIJATELJSTVA Spodbujajmo prijateljstvo

Učenci 2. b smo napisali čisto svojo pravljico Mija in prijatelji, pesmico Mija in prijatelji, izdelali kamišibaj za našo pravljico, izdelali zapestnice prijateljstva.

Pravi prijatelj se z mano igra in me rad ima. Skupaj se smejiva, jočeva in nič slabega drug drugemu nočeva.

Kaja Kham, 2. a Sončni vzhod prebuja naravo, branje knjig razsvetljuje glavo. (mongolski pregovor)

Slab začetek, dober konec

Zgodilo se je okoli dva do tri dni nazaj na povsem normalen dan. Zjutraj v šoli na predhodni uri sem se dobila z mojo prijateljico. Je zelo prijazna, smešna in zaupanja vredna punca. Druga drugo sva za hec spraševali angleščino. Jaz nisem imela pojma. Na vse, kar me je vprašala, sem narobe odgovorila. Ampak me ni bilo strah, saj sem bila stoodstotno prepričana, da me ne bo vprašala.

Angleščino smo imeli že takoj prvo uro. Ko je učiteljica prišla v razred, smo jo vljudno pozdravili in sedli na stole. Malo me je spreletel srh, ko je učiteljica vprašala: "Kdo bi se danes javil?" saj sem vedela, da vedno, ko to vpraša, sprašuje. Naša učiteljica za angleščino je prijazna, a stroga. Še vedno sem bila kar prepričana, da ne bo vprašala mene. Učiteljica je začela gledati, katerega smo bili tisti dan, saj ona sprašuje po datumu. V razredu je bila smrtna tišina. "Pa pridi, Manca," se oglasi učiteljica. Manca in jaz sva se spogledali. Minilo je približno 5 minut, ko se je Manca že usedla nazaj na svoj sedež. Ni izgledala zadovoljna. "Tijana, pridi pred tablo " Takrat se mi je zatemnil cel svet. Srce mi je močno razbijalo, medtem ko sem hodila proti tabli. Stopila sem pred učiteljico. Čutila sem, kako močno se tresem. Učiteljica me je začela spraševati. Zgodil se je čudež. Na čisto vse odgovore sem odgovorila pravilno in brez zadržkov. In po petih minutah tresenja sem končno dobila oceno odlično pet. V tistem trenutku se mi je kamen odvalil od srca. Tresla sem se še do konca ure, ampak sem kar vesela, da me je vprašala, ker sem se rešila še enega ocenjevanja.

Asimetrija, Siena Jacqueline Novšak, 5. a

Jessica Cezar, 4. b

Tijana Kusić, 7. b

Utrinki prvošolcev

V prvem razredu sem zelo užival pri računanju in jogi. Najbolj si bom zapomnila ure športa.

Zelo sem užival, ko smo odšli na kakšen izlet.

Najbolj mi je bilo všeč, ko smo brali zgodbico Drugačen. Všeč mi je angleščina.

Zelo zanimivo mi je bilo, ko smo se učili o vremenu.

Zelo mi je bilo všeč, ko smo izdelovali vrtavke.

Rada se učim črke, najbolj mi je bila všeč črka K.

Zelo rada ustvarjam, najrajši imam likovno umetnost.

Zelo rada sem zunaj. Všeč mi je bilo, ko smo odšli v gozd. Rada imam likovno, ker ustvarjamo.

Všeč mi je glasba, ker se učimo pesmice.

Rada hodim v šolo, ker se veliko naučimo.

Všeč mi je, da imam dobre prijatelje. Rada imam igralnico, kjer se lahko igram. Zelo mi je všeč učiteljica, ker nas veliko pesmic nauči. Všeč mi je tudi, da gremo ven na igrišče, kjer lahko tečemo in skačemo. Rada jem šolsko kosilo.

Bralna značka mi je všeč, ker pripovedujemo knjige in beremo, da smo bolj pametni. Rad imam šport, ker delamo veliko dobrih stvari.

Prvošolci z babicami in dedki

»Zelo je bilo luštno, ko smo z babicami in dedki izdelovali hranilnike pujske.«

»Všeč mi je bilo, ko smo z babicami in dedki sadili in sejali različne pridelke.«

»Všeč mi je bilo, da mi je dedek pomagal izdelati pujska.«

»Zelo mi je bilo všeč, ko smo babicam in dedkom zapeli pesmice, ki smo se jih učili.«

Limbarska gora

Vsako leto gor cvetijo nageljčki rdeči in se od jutra do večera podarjajo v sreči.

To je Limbarska gora.

Dolga pot je do nje, a gor se zabavaš in luštno ti je.

Si cel dan lahko gor na soncu in tudi kuha se tam kaj v loncu.

Za materinski dan je ta pohod, obiskovalci pridejo od vsepovsod.

Na njej lahko se zabavaš kakorkoli, ko gledaš razgled naokoli.

Brina Malnar, 5. a

Okameneli svatje

Na Izlakah živel je bogataš, mogoče ime mu je bilo Tomaž. Sedem je imel otrok, a le eno hčer mu dal je Bog.

Ajda bilo ji je ime, v potok gledala se rada je. Govorila, da je lepa in sijoča, ter da lepša je od sonca.

Sonce se je razjezilo, in nevihto naredilo. Na poroki je okamenela, ker nevihta tako moč je imela.

Z njo so okameneli tudi svatje. Še zdaj v Zelencih živijo, le da kot kipi stojijo.

Larisa Ravnikar, 5. a

1. a razred

Grad Kolovrat

V Kolovratu, moji vasi, je stal mogočen grad, ki ni bil nič zaspan. A zdaj je na premoru, dolgem tem odmoru.

Včasih je bila to kraljevina. A zdaj je le zapuščina. V gradu so živeli kraljice, princi in princese. Kralj je bil vladar te kraljevine, zdaj rečene stare zapuščine.

Ta grad je bil mogočen. A zdaj je zapuščen, ker ni več življenja v njem. Ko nazaj k življenju bi prišla ta zgradba, vas le ne bi bila tako tiha in zaspana.

Tinkara Lavrač Solar, 5. a

Medijski grad

Medijski grad je bil lep, obdan z obzidjem kot oklep.

Še danes je skrivnosten in zanimiv za vse ljudi.

Veliko rovov je, a ta je poseben. Ker grad povezal z vrelcem je.

Grad stoji v dolini Medija, se v Valvasorjevi knjigi prebira.

A vojna uničila ga je. Lepota gradu nam vidna ni.

Izjema je le kapela, ki je Valvasorja v zadnji dom sprejela.

Ostalo so le razvaline in lep spomin.

Klara Zorec, 5. a

Nika Piskar, 9. b

Leja Piskar, 9. b

Med Kisovcem in Trojanami en kraj stoji, kjer

Enkrat bilo je veliko ljudi.

Dolina je ponuja veliko reči,

In danes bi jih radi imeli tudi mi.

Janez je nekoč hodil v te kraje, Skrivnosti razkrival je v knjigi najraje.

Kranjska je bila dežela takratna, Edino zdaj je aktualna še kranjska klobasa.

Toplice so privabljale veliko ljudi, Okopali v njih so se radi vsi.

Postale so s toboganom atrakcija prava.

Ljudje so se vozili – to je bila zabava.

In zdaj je prava žalost od njih ostala.

Cesta s kolesarsko progo zdaj ob njih stoji, Enkrat naj se nam plavalec iz toplic smeji.

Oskar Mlakar, 5. a

Ko bom velik-a, bom …

Ko bom velik, bom policist. Lovil bom lopove in vozil policijski avto.

Lenart Klopčič, 1. c

Ko bom velika, bom Black Pink pevka. Pela bom in nastopala na odru.

Žana Plešec, 1. c

Ko bom velik, bom kuhar. Kuhal bom v svoji restavraciji in pripravljal hamburgerje, juhe, jufke in solate.

Miha Trebušak, 1. c

Ko bom velika, bom učiteljica. Učila bom učence računati in pisati.

Neja Podbregar, 1. c

Ko bom velik, bom gasilec. Gasil bom požare in reševal ljudi.

Marcel Hribar, 1. c

Ko bom velik, bom policist. Nadziral bom promet in ustavljal prehitre voznike

Nejc Bergant, 1. c

Ko bom velik, bom frizer. Strigel bom lase, jih česal in oblikoval frizure. Imel bom svoj frizerski salon.

Miha Dolinšek, 1. c

Ko bom velik, bom smučarski skakalec. Tekmoval bom v Nemčiji.

Jurij Vran, 1. c

Ko bom velik, bom gozdar. Sekal bom drevesa in jih cepil. Na žago bom odpeljal podrta drevesa.

Matevž Florjančič, 1. c

Ko bom velik, bom delal na Sortimu tako kot moj oči. Opremljal bom avte in delal cepilce.

Lenart Medved, 1. c

Ko bom velik, bom gozdar. Sekal bom drevesa.

Erik Podbregar, 1. c

Ko bom velika, bom vzgojiteljica tako kot je moja mami. Vsak dan bom iskala nove ideje za v službo. V službi bom zabeležila, kdo pride v vrtec, potem pa bom svoje ideje tudi preizkusila na otrocih.

Lara Hribar, 1. c

Ko bom velika, bom učiteljica. Učila bom učence in jim prebirala knjige.

Neja Peterka, 1. c

Ko bom velik, bom veterinar. Pomagal bom živalim.

Lovro Hribar, 1. c

Ko bom velik, bom gasilec. Gasil bom požare in vodil gasilske vaje.

Leon Pšeničnik, 1. c

Šla je svojim sanjam naproti

Zgodba se prične se z dekletom z velikimi sanjami in še večjim talentom. Njeno življenje je bilo tedaj kot svet pred zaprtimi vrati. Skrivala so jo pred svetom, v tem majhnem mestecu. V deželi, ki je nihče ni poznal. Na svojo priložnost je čakala 24 let. Nikoli pa si ni upala razmišljati o drugačnem življenju, prav zaradi upov, ki so jih polagali vanjo.

Preden se je izselila iz Slovenije, sva bili sosedi. Dobro sem jo poznala, kajti skupaj sva obiskovali osnovno šolo. V resnici, ko danes premišljujem o tem, ugotavljam, da je nihče ni poznal. Kot bi se v Sloveniji čutila ujeto in neprepoznano v svetu.

V osnovni šoli je bila vedno dobra učenka, v srednji šoli pa bi lahko reki, da je bil odkrit njen talent. Dobila je Zoisovo štipendijo in gimnazijo končala kot diamantna maturantka. Ni bila ravno med najbolj priljubljenimi v šoli. Res ni bila takšna kot jaz in čeprav sem se ji takrat posmehovala, ji danes iskreno zavidam. Vedno je imela dve ali tri najboljše prijateljice ter skupino fantov, s katerimi se je družila v razredu.

Ko je nastopil čas za pomembne odločitve, je kljub močni osebnosti takrat iz nje govoril tisti zadržan in negotov glas. Ni vedela, kaj želi početi v življenju, na srečo pa je bila sprejeta na ljubljansko medicinsko fakulteto.

Po šestih letih na tej fakulteti je bila zopet najbolj nadarjena, da ji ni bil nihče že dolgo kos. V resnici je vse izpite na smeri kirurgija končala s povprečjem 10,0. V Ljubljani takšnega uspeha ni dosegel še nihče.

Potem pa se je zgodilo. Seveda se je želela še specializirati na dvoletni praksi. Takrat pa je iz New Yorka dobila ponudbo za prakso, tam pa bi tudi nadaljevala šolanje. In takrat je zaživela. Kot bi na to priložnost čakala že vse svoje življenje.

Tisti dan se je začelo novo poglavje njenega življenja. Vsi so bili na njo tako ponosni, celo moji starši. To, da se je od vseh poslovila, je bil verjetno najbolj ganljiv trenutek njenega življenja. Po koncu julija pa je Slovenijo zapustila.

Ker sva se v zadnjem času malo bolj družili, sem ji pomagala pakirati. Imela je velik oranžen kovček, v katerega sva zmetali njena oblačila. V tistega, ki ga je vzela s sabo na letalo, pa je shranila vse svoje spomine. Pred odhodom si je dala izdelati nov potni list, da ta morda ne bi postal neveljaven, ko bi bila v ZDA.

Potem pa je prišel tisti četrtek. Nova fakulteta ji je plačala let, ki je bil sicer neposreden (Milano New York), ampak je kljub temu porabila cel dan samo za vožnjo do letališča. Družina je bila z njo, da so še naslednja dva dneva preživeli skupaj in si ogledovali mesto.

Pospremili so jo na letališče in njeno potovanje se je začelo. Let je trajal slabih devet ur. Nikoli še ni potovala tako dolgo in bolela jo je hrbtenica. Ni si predstavljala, da je spanje na letalu lahko tako neudobno. Ko so se bližali New Yorku, je bila še tema. Takrat so jo zaslepile luči mesta, ki se je približevalo. Spominjalo jo se na meglico posajenih zvezd v temi, ki so izžarevale življenje. Ko je stopila iz letala, je bila ura tri zjutraj. Taksist, ki je prišel ponjo na letališče JFK, je zamujal, nato pa črkoval njeno ime, polno šumnikov, čisto narobe. Tako sta potrebovala dobro uro, da sta se našla. Čeprav ni bil videti ravno dobre volje, je znala človeka očarati s svojo pozitivno energijo. Približno ob šestih sta prispela pred Arnold and Marilyn Greenberg Hall (študentski dom), na nasprotni strani ceste pa je stala njena univerza. NYU Grossman School of Medicine. Stavba, katere nadstropij ni bilo mogoče prešteti, se je mogočno dvigovala v nebo. Na koncu ulice, ki ji ni bilo videti konca za obvoznicami, se je vila reka East. Ko je prišla v študentski dom, je bil ta še prazen, saj bo večina študentov prispela septembra. Ko se je tako sprehajala po ulici, ker ni imela drugih idej, kako dobiti službo, je zakorakala mimo studia, v katerem je ravnokar potekala avdicija. Zakorakala pa je naravnost na oder. Takoj se je obrnila k režiji in povedala, da se ni nič pripravljala, da je tam le po naključju. Namesto da bi jo odslovili, si je pridobila njihovo globoko

spoštovanje. Ko je tako zgolj za šalo prebrala besedilo, se parkrat razgledala po praznih stolih in stopila bližje, je režiserju vzelo sapo. Dobila je vlogo.

Naslednji dan pa je obiskala fakulteto in spoznala zdravnika, ki ji je ponudil štipendijo. Vsi so bili videti tako počaščeni, da je bila tam. Predstavili so ji njen urnik. Prvi mesec bo opravljala prakso, novembra pa bo imela popoldanske in dopoldanske tečaje. V vsakem primeru bo imela prosto po drugi uri ali pa bo imela prosto do te ure.

Tako je začela obiskovati amaterska gledališča, kar jo je vse bolj zanimalo, pri predavanjih pa je tudi sodelovala. Sprememba jezika ji je včasih povzročala preglavice. Njen najboljši prijatelj je postal slovar. Ritem življenja je še ni tako zelo motil, vedela pa je, da ji bodo v njenem poklicu jutranje ure povzročale težave. Naslednji dve leti je obiskovala predavanja. Ljudje pa je niso preveč marali. Mogoče zaradi njenega uspeha.

Čeprav je v gledališču zadnje čase bolj uživala, ga je med šolskim letom opustila. Med poletjem pa je sama krila stroške v študentskem domu ter uspela na avdiciji za umetniški film. V njem je mogoče nastopalo deset igralcev ter prostovoljci prvič pa sama ni bila ena izmed njih. Tako sta minili dve leti. Njen film je veliko kritikov oboževalo, po drugi strani pa je ponudbe zavračala vse do konca izpitnih obdobij. V razredu je bilo vsaj 200 študentov, mest v bolnišnici pa ni bilo dovolj za vse.

Študij je zaključila kot najboljša študentka in v tej bolnišnici je bilo na oddelku, za katerega se je potegovala, devet prostih mest. Kandidatov pa deset. Zadnja, ki je stala v vrsti, je bila mulatka. Prihajala je iz Mehike in verjetno bi se kot prijateljici v bolnišnici dobro ujeli. Ker je pristala na zadnjem mestu, ji je bila vseeno ponujena ena služba, saj se je nekdo z oddelka upokojil. Služba pa bi potekala od četrtka do nedelje. Sama pa ni imela štipendije, vzela je kredit, ki ga sedaj ne bo mogla odplačevati. Vse bi ji splavalo po vodi. Takrat pa je moja prijateljica stopila naprej in sprejela njeno službo. Povedala je, da sama nima dolgov in da je še vedno čas za napredovanje. Rekla je, da je plača tako ali tako dovolj velika in da jo prav tako veseli trikrat tedensko delati v gledališču, saj je to postal njen nov hobi. Sama se je pripravljena odreči sedemdnevnemu delavniku od jutra do večera, saj to delovno mesto mulatki veliko več pomeni.

Tako je z izobrazbo postavila temelje svojega življenja, dobila novo prijateljico v službi ter konjiček. Meni, da bo potrebovala tudi nekaj časa, da se privadi na nov življenjski slog, kajti zanjo je že ta prehiter. Res je, da ni pogosto v Sloveniji, ampak spomini ostajajo. Kajti enkrat je le skomignila z rameni in pripomnila: »Ne moreš se večno oklepati preteklosti, živi z njo v prihodnosti.«

Tara Sešlar, 9. a

Moja Afrika

Star sem 31 let in sem kirurg. Zaradi poklica trenutno živim v afriškem mestu Port Harcourt in sem del mednarodne humanitarne organizacije Zdravniki brez meja (MSF).

Že od nekdaj sem čutil potrebo pomagati ljudem. Moje sanje od malih nog so bile spremeniti svet na bolje in svoje ime zapisati v zgodovino. Po koncu gimnazije sem se brez premisleka vpisal na fakulteto za medicino in se potem odločil za specializacijo za kirurga. Nekaj let sem delal v bolnišnici, nato pa sem priključil organizaciji Zdravniki brez meja. Vedel sem, da ne bo lahko in da me čaka težka pot, ni se namreč lahko posloviti od vsakdanjega življenja, od prijateljev in družine, ki so bili opora v težkih časih. Na afriško okolje in podnebje še vedno nisem navajen, saj je v primerjavi z evropskim pravi kulturni in naravni šok. Moje delo je zares naporno in težavno, včasih moram delati dan in noč, vendar me nič na svetu ne razneži bolj kot nasmeh na obrazu in solze v svetlikajočih se očeh, ki jih vidim ob reševanju ljudi, katerih sreča ni na njihovi strani. Menim, da je moje delo eno najtežjih, a obenem najbolj srčnih poklicev na svetu in mislim, da sem bil rojen za to. V Afriki nimam stalnega stanovanja, saj se vsakih nekaj tednov selim k drugemu plemenu, vendar sem trenutno ustaljen v mali kolibi na robu Port Harcourta. Nimam možnosti dostopati do hrane, ki smo je navajeni v domovini Sloveniji, a sem zadovoljen s tisto, ki jo imam. Dostop do vode tu je seveda težaven, ker je primanjkuje. Moj moto, da zdržim v tako drugačnem in predvsem revnem okolju so nasmehi ljudi na obrazu, ko jim rešujem življenje. Po pravici povedano, lakota in pomanjkanje vode ni nič v primerjavi z mentalnim zdravjem. Tukaj sem videl in doživel grozote, ki jih ne bi želel niti svojemu največjemu sovražniku. Občasno se ob koncu dneva vržem na skromno posteljo in zaspim v solzah. Prvi razlog za moje solze so seveda vse te nehumane stvari, ki jih mora preživljati večina Afričanov. Poleg lakote, dehidracije, smrti, obupne vročine … se prebivalci spopadajo tudi z velikim pomanjkanjem pravic. Tu bi omenil, da je bilo veliko Afričank spolno, telesno napadenih in tudi prisiljenih v poroko (že v najstniških letih). Druga stvar, ki mi počasi lomi srce, je to, da pogrešam svojo domovino. Topel objem mame, nasvete mojih prijateljev, vonj po pleskavicah, ki jih pripravi moj oče, in pa nasploh dom. Do svoje domovine Slovenije čutim pripadnost in pogrešam občutek varnosti.

V Afriki praktično nimam družabnega življenja. Večino časa delam, vendar na vse skupaj gledam s pozitivnega vidika. Ob meni so še ostali zdravniki, s katerimi se odlično razumem. Sklenil sem tudi ducat prijateljskih vezi z ljudmi, ki jim pomagam.

Trenutno po Afriki potujem že sedem mesecev in nameravam ostati še pol leta. Življenje na tej kruti, a prečudoviti celini ima dobre in slabe plati. Veliko ljudi bi v mojem delu videlo le temačnost in krutost življenja, vendar ti ljudje verjetno nikoli niso čutili, kako je rešiti življenje človeku; kako je materi povrniti otroka; kako je nahraniti lačna usta in kako je videti ljudi jesti čokolado prvič v življenju. To so občutki, ki jih nikdar ne bom znal opisati. V svojem življenju sem srečen in ne mislim se ustaviti z uresničevanjem mojih sanj, za katere sem delal celo življenje.

Anaya Gaja Vozel, 9. a

Branje dobrih knjig je kot pogovor z najboljšimi

ljudmi preteklih stoletij. (Descartes)

Izselil sem se v Nemčijo

Anej je povsem običajen šestnajstletnik, ki je obiskoval športno gimnazijo v Celju. Kot večina njegovih sošolcev je tudi on treniral rokomet. Njegovo življenje je teklo povsem običajno, dokler ni v njegovo življenje stopila zelo velika in pomembna sprememba.

Pisal se je 24. julij 2019, ko je Anej Vrhovec ležal na domačem travniku za hišo in gledal v nebo. Bil je še malce utrujen, saj je z družino dan prej pozno zvečer prišel z morja. Poskušal se je skriti pred mlajšo sestro, ki se je ves čas hotela igrati z njim. Dremež na travniku pa je prekinila njegova mama, in s sicer s pismom, ki ga ni pričakoval.

Anej se je ves naveličan primajal v kuhinjo, kjer ga je čakala posebna pošiljka. Pismo je prišlo iz Nemčije, natančneje iz Kiela, vsebina pa je fanta šokirala. Zaradi svoje nadarjenosti je dobil ponudbo, da v naslednji sezoni zaigra v nemškem klubu THW Kiel. Ob prebranem je bil navdušen, a hkrati zaskrbljen, saj ni vedel, kaj bo naredil s šolo, prijatelji in družino. Po dolgem premisleku se je Anejeva družina odločila, da bo sprejela ponudbo in prvega septembra 2019 je začel obiskovati športno gimnazijo v Kielu. Prvih nekaj tednov se je počutil kot begunec, saj mu je bilo vse tuje. Bilo mu je težko, saj je bil prvič tako daleč stran od družine in vedel je, da jih ne bo kmalu videl. V veliko pomoč so mu bili soigralci, ki so mu pomagali pri spoznavanju in učenju jezika. Z nemščino je imel kar nekaj težav, čeprav se je je prej dve leti učil v šoli v Sloveniji. Veliko so mu pomagali tudi sošolci, s tem, da so prve mesece z njim hodili v trgovino, do dvorane, v kateri je imel treninge, in do dijaškega doma, saj so ga s tem privadili na njemu tujo okolico. V družbo se je dobro vklopil in se po nekaj mesecih počutil, kot da tam živi že celo življenje. Od prvega dne naprej pa ga je motila onesnaženost zraka in gneča v trgovinah, na cestah in na javnem prevozu. Anej je v Sloveniji živel na vasi in imel težavo že čas preživljati v Celju, zdaj pa je v nekajkrat večjem mestu včasih deloval še bolj izgubljeno. Imel pa je srečo, saj se je vedno lahko obrnil na nove prijatelje, tako v klubu kot v šoli. Kljub temu da je prišel iz oddaljene države Slovenije, to dijakov ni zmotilo, ravno nasprotno, Aneja so se razveselili in ga vzeli pod svoje okrilje.

Jaka Grbec, 9. a

Knjiga je v celoti pot od zlega k dobremu, od krivice k pravici, od napačnega k resničnemu, od noči k dnevu.

(Victor Hugo)

Svinčnik proti lepilu

Nekoč, leta 2023 je deček Lan šel s svojo mami v knjigarno. Tam, na polici, je ležal svinčnik in ko ga je fant prijel, je oživel. Na sosednji polici je ležalo lepilo, ki ga je Lan pobral in tudi lepilo je oživelo. Seveda vsi vedo, da ko primeš stvari iz police, te oživijo.

Ko je Lan prišel domov, je dal svinčnik in lepilo v puščico. Svinčnik in lepilo sta se v puščici tako sprla, da se nista mogla več gledati. Zjutraj, ko je Lan prišel v šolo, je bila prvo uro matematika. Vzel je svinčnik in začel računati. Svinčnik je bil zelo zadovoljen, da Lan piše z njim zelo težke račune, seveda pa je bilo lepilo ljubosumno. Po matematiki je bila na vrsti slovenščina. Učiteljica je učencem razdelila učne liste, ki so jih morali prilepiti v zvezek za slovenščino. Takrat je Lan vzel lepilo in list papirja nalepil v zvezek za slovenščino. Svinčnik je bil tako jezen, da se mu je radirka na vrhu svinčnika pobarvala na temno rdečo barvo. Po drugi uri je nastopila malica. Takrat se je začela vojna med svinčniki in lepili. Svinčniki so si ošilili konice, lepila pa so si iz lepilnega traku naredili topovske krogle in topove. Lanovega soseda ni bilo, zato so si razdelili območje. Svinčniki so imeli svojega na Lanovi strani, lepila pa svoje na sošolčevi strani. Začela se je vojna, svinčniki so napadli prvi, svoje konice so dali na vzvod in jih ustrelili. Lepila so za napad uporabila orožje, peresnice so bile ščit, ampak veliko svinčnikov je poletelo za peresnico in so lahko napadli. Eden izmed lepil se je pretihotapil skozi obrambo in ujel podpredsednika svinčnikov. Ko je lepilo prišlo nazaj v tabor, so ga vsi pohvalili, da je ujel podpredsednika svinčnikov. Podpredsednika svinčnikov so izprašali, povedal jim je, da bodo napadli iz ozadja in jih spravili v kot. Ko jim je povedal njihov plan, so ga zaklenili v kletko, v zapor. Ko je to videl eden izmed zelo mladih lepil, se mu je zasmilil in je šel do njega ter ga vprašal, če želi pomoč, da ga reši. Svinčnik je odvrnil, da lahko. Lepilo je iz police vzelo ključe in odklenilo ječo. Svinčnik se mu je zahvalil in ga vprašal, zakaj ga je rešil. Lepilo je povedalo, da nasprotuje vojnam ter, če želi izničiti vojne in svinčnik je prikimal. Odplazila sta se ven na igrišče in naglas zakričala: »Zakaj se je vojna sploh začela?« Nihče ni vedel zakaj.

Zato so glasovali, kdo je za vojno in kdo ni. Zmagali so tisti proti vojni, zato se je ta končala in obe strani sta se združili in sta zavedno prijateljici. Zdaj pa en svinčnik in eno lepilo za pomoč, zavij se, pokrij se ter hitro zaspi.

Maks Herakovič, 4. a

Maša Drobne, 3. a

Patricija Škrbec, 4. a

Sara Drnovšek, 3. a

Čarobna mavrična čebelica Mija

Nekoč za devetimi gorami in devetimi vodami je živela čebela, a nenavadna, ampak čarobna. Bila je še majhna in ni imela družine. Nekega torka, katerega ni vedela, je srečala metulja. Ker ga ni poznala, ga je vprašala kdo je. Odgovorila ji je, da je metuljčica Lili. Tudi Mija se je predstavila. Metuljčica Lili je Mijo prosila za usluga. Zelo rada bi poiskala svojo družino. Čebelica Mija je seveda z veseljem pomagala metuljčici in ji našla mamo. Kmalu je Mija srečala pikapolonico. Tudi pikapolonico ni poznala, zato sta se najprej predstavili. Pikapolonici je bilo ime Kaja in tudi ona je potrebovala pomoč. Iskala je svojo družino. Čebelica Mija ji je z veseljem pomagala in našli sta Kajinega očeta. Mija je ostala sama. Temnilo se je že, zeblo jo je, a je potrpela. Zjutraj je je prebudila v čudovito jutro in ob sebi zagledala prelepo mavrično rožo. Tudi sama je postala mavrična čebela Mija. Vsem, ki so potrebovali pomoč, je pomagala. Vsem polžem, pajkom, muham, pikapolonicam, metuljem je našla družine. Tudi sama je našla mamo. Tako so bili na cvetočem travniku vsi srečni in veseli.

Sara Drnovšek, 3.a

Narobe pravljica

Nekoč je živela žena, ki si je nadvse želela imeti otroka. Šla je k čarovniku, ki ji je dal seme korenja. Posadila ga je v posodico. Čakala je štiri mesece in ven je pokukala velika deklica. Po štirih tednih je bila velika že osem metrov. Žena je bila presenečena in ji dala ime Velika.

Nekega dne, ko je Velika spala, je mimo priletel kačji pastir. Veliko je odnesel k ribniku. Zbudil je deklico in le ta je zbežala. Našel jo je medved. Všeč mu je bila, zato jo je zaprosil za roko. Velika pa je hitro zbežala. Našla jo je velikanska ptica, ki se je selila na sever. Velika jo je prosila, če gre lahko z njo. Ptica je privolila. Skočila ji je na hrbet in odleteli sta. Na severu je za velikimi listi našla velikane. Vsi so se je razveselili in bili z njo prijatelji. celo poročila se je z kraljem. Dobila je novo ime, klicali so jo Liza.

Sara Drnovšek, 3.a

Najboljša knjiga je najboljša družba.

Viktoria Vozelj, 3. a

Hana Drašlar, 7. b

Narobe pravljica

Nekoč je živela majhna žena, ki si je želela otroka. Odšla je k čarovniku. Čarovnik ji je dal žito. Posadila ga je. Čez čas je zrasla velika punčka. Ponoči jo je obiskal krastač in jo odnesel s seboj v svoj brlog. Krastač si je mislil, da bi se poročil z njo in postala bosta lep par. Zjutraj se je deklica zbudila in ni vedela, kje je. Predstavila se ji je majhna riba. Punčka jo je vprašala, kako naj odide nazaj domov. Riba se ji je ponudila, da jo odnese. Punčka je bila vesela. Nato je spoznala ptico lastovico. Postali sta prijateljici. Jeseni jo je lastovica vprašala, ali bi odšla z njo v druge kraje. Deklica je privolila in odleteli sta. Spoznala je kralja in takoj sta postala prijatelja. Tudi poročila sta se. Če sta živa, še danes srečno živita.

Žan Božič, 3.a

Čarobni zajčki

Nekoč za sedmimi gorami in devetimi vodami so živeli čarobni zajčki. Če so videli zlobne ljudi, so jih začarali v prijazne. Nekega dne se je eden od zajčkov izgubil v šoli. Šel je namreč pogledat, ali se vsi učenci in učenke učijo. Ko je čarobni zajček slišal hrup, je postal neviden. Po končanem pouku so učenci odprli vrata in tako ustrašili zajčka. Deklica Elizabeta je videla prestrašenega zajčka. Doma pa je ostalih deset zajčkov zelo skrbelo, kje je njihov bratec. Odpravili so se od doma, da ga poiščejo. Razdelili so se in iskali v manjših skupinah. Dva zajčka sta izgubljenega zajčka našla na avtobusni postaji. Bil je zelo vesel, ko ju je zagledal. Skupaj so odšli domov. večer so si privoščili obilno korenčkovo večerjo. Če so živi, še danes srečno živijo.

Ajda Rozman, 3.a

Prijazni volk

Nekoč pred davnimi časi, za enajstimi gorami in enajstimi vodami je živel prijazni volk. Vsi so ga imeli radi, zato ni bil osamljen. Nekega dne, ko se je igral z drugimi živalmi, je prišel trop volkov. To je bila družina prijaznega volka. Ko so videli, da se igra z drugimi živalmi, so ga zapustili in mu prepovedali, da se še kdaj vrne v njihov trop. Volkec je bil užaljen, a so ga živali hitro potolažile. Naslednji dan je svojemu tropu tudi povedal, da ne bo več lovil živali, da je prijatelj živali. Kmalu se je zgodil čudež. Trop volkov se je vrnil. Volku so povedali, da bodo vsi volkovi postali prijatelji živali. Skupaj so se igrali in zabavali. Srečno so živeli do konca svojih dni.

Jan Trepal, 3.a

2. c razred

Sanje so čarobno zakopane

Nekoč v daljnem mestecu je živela prečudovita, vitka punca, ki je bila prijazna, spoštljiva in potrpežljiva. Njena mati je bila revna, očeta pa niti ni poznala, saj je še pred njenim rojstvom umrl.

Deklica je bila zelo ˝letalska˝, rada je imela letala, rada je potovala, a kot otrok ni bila nikjer. Ko je bila polnoletna, se je zjutraj zbudila in na njeni nočni omarici jo je čakalo sporočilo ter čarobna zlata ogrlica. Na listku pa je pisalo: »Nosi, da se ti sanje uresničijo.« Že od otroštva je namreč sanjarila, da bo postala stevardesa. Želela je videti pol sveta, spoznati veliko novih ljudi, načinov in običajev. Ko je prišel njen devetnajsti rojstni dan, se je deklica odločila in se trikrat prijavila za delo stevardese. Nato so ji po enem mesecu in petnajstih dneh odgovorili, da je sprejeta za službo stevardese. Po novici, da je bila sprejeta, je morala opraviti zdravniški pregled. Tam so ji povedali, da tega dela ne more opravljati, saj preslabo vidi. Deklica je bila žalostna in odkorakala po deževnem dopoldnevu domov. Najprej se je splazila do čudežne skrinje, kjer so bile skrite stvari njenega starega očeta. Brž jo odpre in zasvetijo se ji oči. V skrinji je našla očala, si jih nataknila in videla bolje. Nato se je spet trikrat prijavila in čez vse je šla in nato postala del kabinskega osebja. To je bilo zanjo noro. In njen prvi let je bil Ljubljana–Istanbul. In tako je deklica srečno živela do konca svojih letalskih dni.

Neja Kralj, 6. b

V slogi je moč

Zunaj je bila strašna nevihta. Na morju je plula ladja. Valovi so jo premetavali sem in tja. Maček Muri je bil kapitan na ladji. V roke je vzel mikrofon in opozoril svoje potnike, naj ne zapuščajo svojih kabin.

Ob obali je drvel vlak. Strojevodja Slon je opazil, da je ladja v težavah. Zatrobil je s svojim rilcem tako močno, da ga je v sosednji vasi slišala sramežljiva Sara. Prisluhnila je čudnemu zvoku in svoj pogled usmerila skozi okno. Na razburkanem morju je opazila ladjo.

Stekla je do telefona in poklicala mornarja Lovra, v katerega je bila na skrivaj zaljubljena. Vprašala ga je, če je vse v redu z njim. Lovro ji je povedal, da so vsi potniki sicer v redu, vendar prestrašeni. Na ladji so opazili luknjo, ki bi jo morali čim hitreje popraviti. Naleteli so na težavo, saj so visoki valovi v morje odnesli čisto novo kladivo. Kapitan Muri je vsem potnikom naročil, naj vsak vzame vsaj tri žvečilne gumije in jih dobro prežvečijo. Prežvečene žvečilne gumije so nalepili ob luknjo ter nanje pritrdili največjo pokrovko.S skupnimi močmi jim je uspelo zakrpati luknjo in kapitan Muri je ladjo varno pripeljal v pristanišče.

Sramežljiva Sara je stekla do pristanišča in na vso moč objela mornarja Lovra. Strojevodja Slon in kapitan Muri sta vse zbrane pozdravila in povabila na pico, saj jim je s skupnimi močmi uspelo premagati nevihto.

1. c razred

Palček Dolibar

Pred davnimi časi je živel Palček Dolimaritobar. A vsi so ga klicali Dolibar. Nekega dne se je palčku Dolibarju zgodilo nekaj nenavadnega. Že nekaj dni ni šel na vece. Zato je odšel v lekarno po tri zdravila ter jih pojedel. Tistega večera pa je bila zabava na kraljevem dvorišču. Zbralo se je tisoč palčkov. Dolibar je bil na sredini dvorišča in kar naenkrat mu je nekaj ušlo. Palčki zelo dobro vohajo, zato so takoj zavohali smrad. Obrnili so se proti sredini, saj je smrad prihajal od tam. Dolibar je hitro zbežal domov. Naslednjega jutra se je spomnil dobre ideje. Odšel je v kuhinjo ter zamesil dvanajst kil testa in potem odšel k čarovniku Halaralatusu. Ko je prišel do njega, je naročil, naj mu da dvanajst stekleničk najmočnejšega napoja, ki ima učinek, da zelo zasmrdiš. Čarovnik mu je dal dvanajst stekleničk s tem napojem. Dalibar je doma v dvanajst testov vmešal napoje ter jih dal peči. Na naslednji kraljevi zabavi je vsak palček pojedel košček testa, celo kralj. In popolnoma vsi so zasmrdeli. Tako se ni nihče več spomnil Dalibarjevega smradu.

Dolibar pa je čarovniku plačal za napoje tako, da mu vsak teden tisoč let prinese štiriperesno deteljico. In ko je nekoč čarovnik imel poln lonec deteljic. Mu počil je lonec in pravljice je konec.

Miha Miklič, 6. b

Skrivnost v školjki (iz čustvenčkov v besedilo)

Že dolgo je iskal, ampak nikoli ni vedel, kaj. Prebral je vse knjige, ki jih je le našel, vendar s tem ni nič ugotovil. Točno ve, kaj je krivo vsega. Zelo je osamljen in utrujen. Z napol živimi očmi preučuje okno. Pogled mu švigne na stavbe, tako velike so in preveč prazne. On ve, da je blizu, a se mu ne sanja, blizu česa. Napiše nekomu. Žal je preveč utrujen, da bi se spomnil imena. Nikoli mu ne odpišejo nazaj, tako osamljen je. Prestrašen je do smrti, hitro prebira papirje, ki jih je preveč. Kmalu ga bodo vsi ti dokumenti prekrili z glavo. Zdaj točno ve, kje mora iskati. Dovoli si en dan počitka, potem pa takoj odpotuje k obali. Na tisti školjki je našel slino. Nekdo je kriv. V tej slini je virus, ki je kriv vsega. Mark Jacobus, zadnji človek na Zemlji. Virus je kriv vsega.

Soša Abramova, Maja Razpotnik, Maša Udovič, 7. b

V 3. a pečemo piškote

Perkmandeljc Srečko

Nekoč je živela perkmadeljka Maša. Rudarjem je prvi dan ugasnila luči. Drugi dan jim je pojedla malico. tretji dan pa jih je uspavala s praškom. Vas zanima kaj je naredila četrti dan? Četrti dan jim je podrla hiške. Rada se je zabavala z rudarji, jih žgečkala in včasih jim je skrila tudi oblačila.

Maša Drobne, 3. a

Navihan' Perkmandeljc Srečko je šel v jamo po kulm z vrečko.

Tam pridnim je knapom funšterc vzel, v temo pobegnil in glasno prdel.

Ko knapi imel' so mal'co, Srečko strašil jih je s pal'co.

Jezil' na njega so se vsi, saj po mal'ci lačn' so b'li.

Po šihtu je Srečko knapom zavpil, da v jami ne bo več nobeden strašil. Usedel se je v škripajoč hunt in čakal, da ga knapi odpeljejo na grunt.

Po šihtu so knapi v vašhavi se umil', doma frišn funšterc na mizo dobil.

Jaz sem perkmadeljka Sara. Rudarjem bi prvi dan vzela malico in se najedla do sitega. Drugi dan bi jim skrila obleke, ki jih nosijo v rudniku. Tretji dan bi jim ugasnila luči. Četrti dan bi jih strašila, da bi se na smrt prestrašili. Peti dan bi jih le pustila pri miru, da bi se odpočili. A šesti dan jim podrem hiško v kateri počivajo med delom. Sedmi dan bi jim skrila nakopani premog in bi ga iskali cel ljubi dan. Navihano, kajne. Raje sem kar Sara.

Sara Drnovšek, 3. a

Če bi bil perkmandeljc, bi rudarje strašil, jim kdaj pa kdaj skril orodje, mogoče pa pri kakšen delu tudi pomagal. Lahko bi jih tudi zabaval. Mogoče bi jim kdaj vzel malico in jo doma pojedel. Rudarjem bi povedal tudi kakšen vic ali jim zastavil uganko. Šel bi tudi v muzej in se delal, da sem kip.

Jan Trepal, 3. a

2. b razred

1. c razred

1. c razred

Tudi jaz potujem …

Planote so hitele mimo mene, motor vlaka pa je bil tako glasen, da sem komaj slišala svoje misli. Prvič sem na vlaku. Tako različnih ljudi še nisem videla nikoli. Vsak s sabo nosi svojo zgodbo in živi svoje življenje

Ali sem naredila napako, ko sem šla na ta vlak? Mama mi pravi, da mi v Ameriki sploh ni zagotovljena služba in boljše življenje, vendar sem se odločila, da je vredno poskusiti. Čeprav sem ženska, sem prepričana, da obstaja vsaj en dobrosrčen in pošten človek, ki bo dal priložnost tudi meni. Ljudje me gledajo in vem, da me obsojajo, češ kaj bo ženska sama na vlaku. Vendar mi je vseeno. Vem, da to zmorem. Vsem ljudem, ki so me danes, včeraj, predvčerajšnjim, vse dni prej in jutri in naprej obsojali in mi delili čudne poglede, bom dokazala, da jaz to zmorem.

Uro za uro smo bližje Ameriki, državi upanja. Na vsaki postaji so ljudje odhajali, novi prihajali. Vsako sekundo sem bila bolj živčna. Razmišljala sem celo, da bi izstopila in se vrnila v domovino, ko sem zagledala žensko. Bila je v istem položaju kot jaz. Takrat sem se začela zavedati, da v tem nisem sama. Nimam samo jaz želja, sanj in ambicij. Pogledali sva se in takrat sem ugledala svojo zgodbo skozi njene oči. Tako sem vedela, da moram ostati na vlaku in tudi bom.

Končno smo prispeli. V trenutku, ko sem stopila z vlaka, sem vedela, da sem sprejela pravo odločitev, ko nisem prepustila strahu, da bi omejil mojo srečo. Zajela sem globok dih in vedela, da je zdaj čas, da se dokažem in začnem svoje življenje končno resnično živeti.

Tjaša Ravnikar, 9. a

Najboljši dan v mojem življenju (nadaljevanje dnevnika Jadrana Krta)

Petek, 30. januar

Naj začnem na začetku. Pandora je vedela, da sem zaljubljen vanjo, saj ji je Nigel vse razložil. Ko sem se pogovarjal z njo, se je veliko smejala mojim šalam. Celo REKLA mi je, da sem smešen. Sedaj ko je bolje spoznala mojo osebnost, se mi je že zdelo, da se več druži z mano kot z Nigelom. Zdelo se mi je zelo nenavadno, a sem bil vesel. Še bolj sem bil vesel, ko mi je namigovala, da se je zatreskala vame. Naslednjo uro je to ugotovil Nigel. Rekel je, da se bosta s Pandoro razšla, potem pa je, še preden je odšel, pripomnil, da tako ali tako ni bil zaljubljen v njo, samo mene je želel narediti ljubosumnega. Pandora je bila žalostna in presenečena, ampak je za njim zaklicala, da je tako in tako vame. Jaz sem žarel od veselja in jo vprašal, če bo moja punca. Žalost na njenem obrazu je izginila in je rekla, da bi bila z veseljem. Bil sem zelo vesel. Za Nigela mi je bilo po resnici povedano čisto vseeno. Ko bom končal svoj dnevnik, ga bom dal prebrati Pandori. Upam, da bova skupaj ostala več let ali celo za zmeraj.

Sara Ceferin, 7. a

Razdrto prijateljstvo (nadaljevanje dnevnika Jadrana Krta)

Sreda, 28. januar

Ko sem včeraj prišel domov, sem pustil sliko na moji pisalni mizi. Šel sem na stranišče, starša sta bila v moji sobi in gledala mojo sliko; ustrašil sem se. Mislil sem, da bom kaznovan, ampak sta rekla: ,,Kaj je narobe?'' Nisem jima hotel povedati. Po tem sem šel v posteljo in zaspal v hipu.

Četrtek, 29. januar

8. zjutraj: AAAAAAAAAHH!! Zakaj se to dogaja meni!?

8.30 zjutraj: ''Živijo, Jadran!''

9. zjutraj: Ne morem gledati, kako se Nigel prilizuje Pandori. Zgleda, da ji to ni všeč. Moram iti tja. Misli: (Kaj, če me bo Nigel pretepel in mi grozil?)

10. zjutraj: Pandora me že danes čudno in žalostno gleda, kot da bi se nekaj zgodilo. Skrbi me zanjo, kaj če ji je Nigel naredil kaj? Moram iti do nje .

Petek, 30. januar

Danes ima Pandora rd., povabila me je, Nigela pa ne. Nekaj se je zgodilo med njima. Danes oz. jutri jo bom na zabavi nekaj vprašal.

Sobota, 31. januar

14.00 popoldne: Danes sem 100% prepričan, da bo rekla JA. Ko sem prišel do nje, so jo njene prijateljice zvlekle na stranišče. Ko je prišla nazaj, sem jo lahko vprašal, če bi bila skupaj, in rekla je JA!

Nedelja, 1. februar

Danes je moj najboljši dan. Zakaj? Zato, ker se starša spet razumeta in se imata rada in zato, ker sem s Pandoro. Danes se dobiva na sladoledu. Ko sem prišel tja, je bil tam moj bivši bestič. Rekel sem: ,,Kaj on dela tu?'' Pandora se je takrat umaknila in Nigel je rekel, da se morava pogovoriti. Samo poslušal sem ga. Ko je zaključil, je še rekel, da mu je žal za to ,kar je naredil. Nekako sem mu oprostil, ne vem še, če sva spet bestiča

7 let kasneje

Jaz, Pandora in Nigel smo bestiči (No, jaz in Pandora sva zdaj že uradno skupaj in sva stara 24 let). Zdaj imava, kar 3 otroke, živiva res lepo, v lepi hiši in sva srečna skupaj. Nekaj časa je moralo miniti, da sva se z Nigelom pobotala oz. da sem mu oprostil. UPPPSSS, pozabil sem povedati, da bom Pandoro zaprosil za roko, zdaj bova še bolj srečna. (In živela srečno do konca svojih dni.)

Žana Rupnik, 7. a

Anej Izlakar, 3. a

Lovro Taškar, 3. a

Kajuhovo in Tavčarjevo leto

Vlada je leto 2023 razglasila za leto Karla Destovnika - Kajuha, ki bi decembra 2022 dopolnil 100 let, leto Edvarda Ravnikarja, v spomin na 30-letnico njegove smrti in za leto Ivana Tavčarja, ki je umrl pred stotimi leti.

Karel Destovnik Kajuh se je rodil 19. decembra leta 1922 v Šoštanju. Umrl je 22. februarja leta 1944 (starost 22 let in 2 meseca). Umrl je med 2. svetovno vojno. Odšel je k partizanom in z divizijo čez Hrvaško na Štajersko na pohodu ob nenadnem napadu nemške patrulje padel. Pesmi je pisal že v otroških letih, v njih je pritegnil ljubezenske motive. Hrabrile pa so tudi ljudi v ječah, pregnanstvu, tolažile matere padlih partizanov in vlivale pogum borcem med narodnoosvobodilnim bojem. Pesniške zbirke, v katerih so zbrana Kajuhova dela: Moja pesem, Kajuhove pesmi, Zbrano delo.

Karel Destovnik Kajuh, Naša pesem

Moja pesem ni le moja pesem, to je krik vseh nas!

Moja pesem ni le moja pesem, to je boj vseh nas!

Biti mlad v teh težkih časih, to se pravi brez mladosti biti mlad, zreti starega sveta propad, skrivati premnogo nad, to se pravi biti mlad ...

Pa je vendar sreča biti mlad, biti mlad in poln nad!

Bine Klopičič, 8. b

Ivan Tavčar se je rodil 28. avgusta leta 1851 v Poljanah nad Škofjo Loko in umrl 19. februarja leta 1923 v Ljubljani. Po poklicu je bil pisatelj, odvetnik in politik. S svojim pripovedništvom je zasedel enega od vrhov slovenske pripovedniške proze. Njegovo najbolj znano delo je Cvetje v jeseni, po katerem je bil posnet tudi film.

Nekaj Tavčarjevih del: Visoška kronika, Mrtva srca, Grajski pisar, Mlada leta.

Lili Jenko, 6. b

Luka Antunovič, 3. a

Lana Keršnik, 6. a

Lili priporoča

Med šolskimi dnevi si je fino vzeti nekaj časa in v roke vzeti kakšno dobro knjigo. Sama sem si izbrala mladinski roman Kot v filmu, ki vam ga bom predstavila. Napisal pa ga je pisatelj Vinko Möderndorfer.

Roman govori o skoraj dvanajstletnem fantu Gašperju, ki se mu življenje kar naenkrat obrne na glavo. Rad hodi v šolo, ima prijatelja Marka in s »prijateljico« Tino se redno pogovarja preko skajpa. Raziskuje stvari na internetu in gleda filme. Med sošolci ni najbolj priljubljen, učitelji pa ga imajo radi, ker je priden in poslušen. Stvari pa se začnejo spreminjati. Mama ostane brez zaposlitve in cele dneve presedi ob oknu, oče pa večkrat skrivnostno izgine. Začne primanjkovati denarja.

Gašperjeva starša se prepirata vedno pogosteje in njegova mama se odloči, da odide. Oče nekaj časa skrbi za Gašperja, potem pa ga odpelje k belolasemu velikanu Maksu. Tam pa sreča tudi nenavadnega hišnega ljubljenčka, Katarino Veliko. Velikan pa v svojem domu nima računalnika, kaj šele interneta. To je za Gašperja na začetku hud udarec, a počasi se privadi na novo življenje. Z Maksom pripravljata zajtrk in bereta knjige, a kmalu se razkrije velika skrivnost … Zgodba je zanimiva, razkriva probleme življenja današnjih otrok. Na prvi pogled se vse zdi zelo običajno, čez čas pa se reči začnejo hitro spreminjati Pisatelj pogosto uporabi smešne izraze, s katerimi popestri celotno dogajanje.

Priporočam jo vsem, ki imate raje daljše branje realističnih pripovedi. Dogajanje se razvija počasi in postopoma. Möderndorferjevo delo je berljivo, sprva deluje kot lahkotno branje, a vsebuje tudi nekaj grenkih trenutkov.

Lili Jenko, 6. b

Te zanima, zakaj je dobro brati?

Če znaš dobro brati vidiš in slišiš več. Branje zboljšuje spomin.

Otroci, ki berejo, so v življenju uspešnejši.

S pomočjo knjig se lahko spoznamo. Branje nas umiri in sprošča.

Če bereš, lažje razumeš druge ljudi. Knjige pomagajo rešiti probleme.

Branje boljša fokus in koncentracijo. Branje spodbuja domišljijo.

Z branjem si izboljšujemo besedni zaklad.

Branje je okno v svet, od koder vidiš tudi domov.

Z branjem lahko preženemo svoje strahove.

Branje zmanjšuje stres. Branje je najboljše za naše možgane.

ZAPOMNI SI: Branje je brezplačna zabava!

Zapisala Neja Kralj, 6. b

Zvezde so jima jo prav zares zagodle

Ocenila bom knjigo Krive so zvezde (v izvirniku The fault is in our stars) avtorja Johna Greena. Prevajalec knjige je Boštjan Gorenc-Pižama. Knjiga je izšla leta 2014 pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani. Je mladinsko-romantičen roman.

Avtor knjige, ameriški pisatelj John Green, je rojen v Indianapolisu, ki spada v zvezno državo Indiana. Njegov roman se v Indiani tudi dogaja. Hazel Grace je 16-letno dekle, ki se bojuje z rakom celo življenje. Njena mama jo vozi na srečanja rakavih bolnikov, kjer spozna Isaaca, ki na eno izmed srečanj pripelje svojega prijatelja Augustusa Watersa. Že v trenutku, ko sta se spogledala, sta že vedela, da bo med njima nekaj lepega. Tako sta se zaljubila in skupaj z Augustusovo zadnjo željo odpotovala v Amsterdam, kjer je Augustus Hazel povedal, da se mu je ponovno pojavil rak. Po tej novici je Hazel z njim preživela vsak dan, mu pomagala in ga še vedno ljubila, tako kot prej, s tem pa na trenutke pozabila na svojo bolezen. Ob takšnih trenutkih sem lahko videla, kako trmasta pa vendar dobrosrčna je Hazel, za kar mi je prirasla k srcu. Augustus pa se je kljub bolezni še vedno trudil biti le najboljša različica sebe za Hazel. Dokler ga spet ni prizadela bolezen, je bil poln življenja, veselja in pozitive, tega ni izgubil po ponovnem pojavu bolezni, mu pa je počasi začela ugašati iskrica v očeh, kar je močno prizadelo Hazel. Skupaj sta ostala vse do njegovega zadnjega izdiha v bolnišnici. Stranskih oseb je kar precej, eden izmed njih je bil tudi Hazelin in Augustusov skupni najljubši pisatelj Van Heouten iz Nizozemske, ki se je na koncu izkazal za pravega alkoholičnega norca, kar je Hazel močno potrlo. Čez celotno literarno delo nam vsebino pripoveduje Hazel v obliki prvoosebne pripovedovalke, kar je meni omogočilo vpogled v njene misli in čustva, kar mi je bilo zelo všeč. Sporočilo knjige je po mojem mnenju, kako naj nas naše razlike, kdaj tudi okvare ne definirajo kot celoto in da moramo kljub oviram živeti življenje s polno paro, tako kot je v mojem najljubšem citatu izjavil Augustus: »Sem na zabaviščnem vlakcu, ki pelje samo še navzgor.« Tema romana je ne tako tipično najstniško življenje, saj ni vsakodnevno, da ti umre ljubljena oseba in da moraš živeti z boleznijo, ki ti lahko skrajša življenje za dobro polovico. Roman je prejel obilico nagrad, tako kot njegov avtor, in to čisto zasluženo, saj je knjiga res izvrstna.

Knjiga je name naredila izredno pozitiven vtis, takšnega, kot ga še ni nobena. Je polna smeha, zabave, humorja, saj avtor s svojim načinom pisanja približuje vsebino ciljni skupini, mladini. Hkrati pa brez robčkov sploh ne bo šlo. Knjigo definitivno ocenim s čisto desetko, edino konec je bil sicer realističen, pa vendar zelo žalosten. Literarno delo je primerno za čisto vsakega, ki se zna dobro potopiti v knjigo, sočustvovati z osebami, pa tudi uživati v branju, saj je knjiga kar precej dolga.

Ariana Lavtar, 9. b

Sara Razpotnik, 7. a Zala Herman, 4. b

Razširjeni program

Razmišljanje ob knjigi Mali princ

Knjigo bi posvetila 17-letnikom, saj je to njihovo zadnje leto, preden postanejo “odrasli”. S tem bi sporočila, da smo po srcu vsi otroci in da ni nič narobe, če se občasno želimo vrniti v otroštvo. Življenje se vse hitreje izteka; zdi se mi, da ne smemo hiteti z odraščanjem in moramo za vedno ohraniti nekaj otroka v sebi. Otroci namreč vidijo pravljičen svet brez skrbi, odrasli pa se stalno obremenjujejo s stvarmi, ki v resnici niso pomembne. Te skrbi jim uničijo pogled na svet in zamorijo srečo.

Malega princa si predstavljam kot odraslo osebo, ujeto v podobi mladega srca. V moji domišljiji ima deček pšenično zlate lase, nežna in mehka zardela lica, sijoče modre oči, rdeče polne ustnice. Je krhke postave, nosi laneno obleko. V njegovih očeh je videti otroško nedolžnost, v njegovih modrih besedah pa odraslo razsodbo. Ko razmišljam o princu, me obda občutek sreče, topline, njegov vonj pa me spominja na otroštvo.

Naše življenje temelji na pravilih in navodilih. Življenje je usmerjeno. Vsi se rodimo, gremo v vrtec in nato v šolo, kjer prilezemo do poklica. Opravljamo službo, dokler ne gremo v pokoj, in čakamo, kdaj bo smrt potrkala na naša vrata. To je cikel življenja. V večini mu sledimo vsi. V službi, šoli, doma, v družbi … nas vedno vežejo neka pravila in navodila. Če se zamislim, lahko opazim, da je naše življenje sestavljeno iz navodil.

Za domišljavce so vsi ljudje občudovalci. Od njih zahtevajo, da jih občudujejo in hvalijo. Zmenijo se samo za to, da so najboljši. Mislijo, da se nihče ne more primerjati z njimi. Tudi na našem svetu je tako. Ljudje se hvalimo dneve in dneve. Hvala nam je včasih pomembnejša od drugih življenjskih vrednot. Ko gremo na dopust, dobimo dobro oceno, kupimo nov avto, imamo oblačila slavnih oblikovalcev, novo igračo …, je prva stvar, ki jo storimo, hvaljenje. Pomembno se nam zdi, da nam bodo drugi zavidali, za dobljeno stvar pa se sploh ne zmenimo. Ljudje smo domišljavci.

Svet je zares krut planet. Lažemo, pobijamo, krademo. Brat bratu gleda v oči in mu laže. Pa vseeno je tudi prečudovit! Pomagamo, rešujemo, ozdravljamo. Ta stavek si razlagam tako, da materialne stvari niso nič. Nekdo nam lahko vzame avto, hišo, denar, nov telefon, nikoli pa nam ne more vzeti ljubezni, sreče, topline, ki jo nosimo v naših srcih. Če bi bili ljudje podobni ljudem in bi razmišljali s srcem, bi bil svet že skoraj pravljičen. Ko molimo, sanjamo, se poljubimo, objamemo … ponavadi zapremo oči. Te stvari čutimo v srcu in so najlepši trenutki, kar jih človeštvo premore. Ko zapremo oči, ne vidimo denarja, materialnih stvari. Uživamo v trenutku in ga opazujemo s srcem.

Vrtnica Malega princa je edinstvena v vseh pogledih. Na videz obstaja še tisoče takšnih, vendar nobena ni njegova. Za nobeno od teh vrtnic ni porabil toliko časa, skrbi. Svojo vrtnico ljubi in bi storil vse, da jo zaščiti. Po vesolju je šel, da bi našel nove prijatelje, nove ljudi, nova bitja. Mislim, da je na koncu spoznal, da sta mu dovolj njegov dom in njegova cvetica, ki se ne more primerjati z nobeno drugo.

Zvezde se smejejo, a njihove oči so solzne. Čeprav je princ iz pisateljevega življenja odšel, je pisatelj srečen, da ga je imel priložnost spoznati. Vsi spomini mu bodo večno ostali. Čeprav je bilo slovo boleče, bo princ vedno ostal del njega.

Mislim, da se ljudje oddaljujemo, ker v tem svetu štejejo denar in vpliv. Najprej opazimo materialne stvari in naredimo vse, da bi prišli do velikih vsot denarja. Ne zmenimo se za človekove pravice, npr. nihče se ne zmeni za od žeje umirjajoče Afričane, ženske, ki jih silijo v poroke, zlorabljene, revne, od življenja utrujene ljudi. Gledamo le in zgolj nase. S tem humanost počasi umira. Zdi se mi, da se zgodovina ponavlja, mi pa tega sploh ne opazimo. Razmišljamo ozkogledo; kako se počutimo danes, ne razmišljamo pa v širših časovnih obdobjih ali populaciji. Iz zgodovine se nismo naučili ničesar; to dokazujejo vojne, ki ravno v tem trenutku mnogim vzamejo dih.

Prepričana sem, da bi vse nesporazume in vojne lahko rešili s pogovorom. Ozemlje, naravna

bogastva, denar. Vse to ni nič v primerjavi s človeškim življenjem. Za nobeno ceno ne bi smeli prodati svoje duše.

Zelo žalostno je tudi to, da v 21. stoletju ženske še vedno veljamo za manj vredno polovico. Na papirju je sicer vse pravljično, vendar se kot mlado dekle v družbi soočam z neenakopravnostjo. Mnogo deklet po svetu je prisiljenih v izvajanje spolnih uslug, v poroke zaradi družinskih interesov, so spolno zlorabljene … Tudi v družbi okoli sebe lahko opazim, da za ženske velja, da naj bi bile podrejene moškim. Vsaka od nas je že bila v neprijetnih situacijah zaradi neprimernih opazk drugega spola. Upam, da nam nekega dne uspe priti do enakopravnosti tudi izven zakonov.

Svet je obdan s težavami, o katerih bi lahko govorila dneve in dneve. Mislimo, da se to dogaja nekje daleč v tujini, vendar so del našega vsakdana. Kljub vsemu imam še vedno upanje, da nam lahko uspe; da je svet lahko lepši. Ni vse temačno, so tudi lepe stvari v človeških srcih. Kaj pa bi rekla pijancu, da bi ga potolažila? Vem, da ne vidiš izhoda. Nič več ni pomembno, piješ zato, da nekaj čutiš. Moram ti povedati, da te razumem. Vsi smo obsedeni z nečim, kar utiša naše občutke. Za nekatere je to kajenje, pijančevanje. Za druge nezdrava zveza, za katero mislijo, da jo lahko popravijo, ali pa razrezana stegna. Obstajajo tudi tisti, ki se zavežejo tišini in pustijo, da jih bolečina razjeda. Vsi imamo svoje razloge. Obsesije, ki nas zamotijo, in naše probleme dajo na stran. Nič drugačen nisi od mene, vrstnikov, predsednikov, domišljavcev, učiteljev, zdravnikov …, kajti vsi imamo svoje razloge. Čeprav ne vem, kako naj ti zares pomagam, se lahko vedno zaneseš name. Vedno te bom razumela oz. te skušala razumeti. Prav rada ti povem, da v tem nisi sam. Življenje je polno od sreče iskrečih se trenutkov. Na tebi je, kako se boš odločil. Nikoli ne moremo rešiti nekoga, ki noče biti rešen. Čutim, da imaš dobro srce, vendar so te ljudje prizadeli in te je podrla krutost življenja. Vem, da ti bo nekega dne uspelo. Ponosna sem nate, da še vedno vztrajaš, tudi če je težko.

Kaj pa bi napisala pisatelju, če bi srečala Malega princa? S težkim srcem vam sporočam, da sem spoznala Malega princa. Po nekem naključju sem se znašla sredi puščave, čisto sama in izgubljena. Mislila sem, da bo moja duša zapustila svet, vendar se je pojavil z vrčem vode, ki je prijal kot vroča prha po koncu napornega zimskega dneva. Stal je in me gledal z očmi, ki so spominjale na poletno nebo in izžarevale toplino. Ko sem si ga bolje ogledala, sem opazila, da je Mali princ. Imel je tono vprašanj, na katera sem mu dneve in dneve odgovarjala. Bil je prav takšen, kot ste ga opisali; bil je kot padla zvezda. Naučil me je pomembne življenjske lekcije in mi spremenil pogled na svet; odprl mi je oči. Neizmerno sem hvaležna, da sem ga imela priložnost spoznati. Pred odhodom mi je povedal vse o vas. Med pogovorom je imel solzne oči in čutila sem bolečino v njegovem glasu. Dejal je, da vas na vajinem mestu, tam pod zvezdami v puščavi, čaka darilo. Darilo je njegova cvetica. Vem, da ste se spraševali, če je preživela. Zaradi žalosti ob odhodu princa je žal obupala. Mali princ jo je našel dehidrirano; rožnati lisi so bili izsušeni, po steblu pa je tekla solza. To je princa uničilo. Odločil se je, da umrlo cvetico podari vam, saj ni nikogar v vesolju, ki bi ga razumel tako, kot ga razumete vi. Vem, da vam je težko, vendar verjemite mi, da vas je imel goreče rad. Ste edini, v komer je videl dobrino. Obljubil je, da se bosta ponovno srečala. Preden je odšel s tega krutega planeta, je dejal: “Dokler se spet ne srečava.” In na tla položil krhko cvetico.

Odločila sem se, da vam to povem, ker vem, da ste čakali odgovore in sedaj ste jih končno dobili. Vem, da vas nekje na nebu čaka in opazuje z zvezd. Nikoli ne obupajte, imejte upanje v ponovno srečanje. Cvetice so mogoče res minljive, a ljubezen ni. Srečno!

Anaya Gaja Vozel, 9. a

Če želiš priti daleč v življenju, moraš prebrati veliko dobrih knjig. (Roald Dahl)

Včasih dobesedno poletim, kadar imam tiste lepe sanje, se prebudim in ves drhtim, res verjamem vanje.

Spomnim se lanskega poletja, ko zaslišal se je oster krik, izza vogala zaslišalo se je petja, ki božalo me je kot dotik.

Lili Jenko, 6. b

Budilka

Budilka je zaspana, budilka je zasanjana, glavo že poveša ali pa se ji le meša.

Kadar je zaspana, njena glava nad oblaki plava, preveč je zaspana in nič kaj ne odobrava, ko pa je preveč nenaspana.

Ura je že skoraj sedem, budilka tiho je, mi pa smo zaspali, budilka zbudi se!

Anja Trepal, 6. a

Pomlad

Ko zima se poslovi in kukavica prijazno zažvrgoli, vemo, da prišel najlepši čas je, čas pomladi.

Spomladi zaspana drevesa cvetijo in otroci se veselijo. Vsi medvedi, ki spijo se zbudijo in ptički prešerno žvrgolijo.

Vsak spomladi zacveti kot pisani cvetovi. Spomladi krtkovi rovi, so že gotovi.

S pomladjo veselje pride, ki prav prijetno pozdravi. Ko pa sonce zaide, prijatelji ne igrajo se več na travi, ampak uživajo na pomladni zabavi.

Lara Evita Božič, 7. a

Leja Piskar, 9. b

Nuša Brodnik, 7. a

Tiste lepe sanje

Tinkara Cukjati, 6. b

Ariana Lavtar, 9. b

Luna

Skrivnostna

ponoči čez nebo roma, tako tako svetla, tako mila, ki nič ti ni storila. Svoje skrivnosti skriva.

Luna čudovita

starejša kot Elizabetha. Že tisočletja gleda ta naš svet. In se smehlja z neba nam neobvladljivega.

Ana Škrinjar, 8. b

Roka

Z roko se dela veliko stvari, kuha, piše, riše in briše. Imeti dve levi roki je težko, saj se rokavice težko nadenejo .

Ko imaš polne roke dela, moraš biti zelo vesela. Takrat skačeš do stropa, kot dva majhna otroka.

Tinkara Levičnik, 6. b

Bolečina

Bolečina je občutek, ki grozi in iz dneva v dan te duši.

Bolečine so lahko moreče in imajo rane, ki so zelo kričeče.

Če te nekdo prizadene ali ujame, je bolečina grozna.

Iz nje je težko priti, saj ti srce preneha biti.

Zala Redl Kolar, 8. b

Roka

Roka je kot mama, poboža te kar sama. Pošteno delo opravlja, časa ne zapravlja.

Obstajajo svetle in temne roke. Te lahko napišejo kar kdo ve! Roka lahko roko umije ali pa se v molk zavije.

Včasih med resne reči poseže roka pravice. Prinaša zanimive novice, razreši velike krivice.

Lili

6. b

Blaž Berk, 8. a

Jenko,

Valerija Felicijan, 6. a

Eva Kos, 6. a

Jutro

Jutro pride in se poslovi. Ko noč se zaključi, jutro dan lovi.

Zjutraj utrujenost vlada, a vseeno je treba vstati, tudi če se nam ne da.

Vsako jutro za večerom gleda, vse mu želi povedati, ne da bi mu pobegnila beseda.

Izklopiti bo treba sanjanje, zares življenje začeti, vsakega dneva ponavljanje.

Katja Razpotnik, 8. b

Narava umira (rap)

Narava umira zaradi nas, Sami smo si uničl ta lajf, narava umira zaradi nas, ta osnaževanja uničujejo našo naravo.

Kaj se bo zgodilo, ko ne bo zraka, bo Zemlja en navaden planet, brez lajfa?

Bo kot Mars. Planet bo mel sam odpadke, brez življenja, mi si uničujemo ta lajf. Planet bo onesnažen do konca Na njem se ne bo vidlo ne Lune ne Sonca, sama megla in smog.

Stavbe bodo zaraščene do konca, uničili smo življenje na Zemlji, nebo duše, vse bo tiho tko kot duh.

A ni še, da ga rešimo Vsi skupaj lahko rešimo naš planet.

Tim Krznar, 6. b

Šnofijeva druščina, Lucija Smrkolj, 6. b

Ariana Lavtar, 9. b

Življenje je sreča (rap)

Življenje ni tekma, življenje je sreča. Naj nas ne odnese ena stara vreča.

Ni važno, kaj imaš, važno je, kar daš. Bodi prijazen, da vrne se ti to, da vrne se ti to.

Stare navade pokopal je čas, to kar maš, maš. Roka v roko in se zresnimo.

Življenje ni denar. Važno je, da imaš par. A ti je mar za vse ljudi?

Poskoči v zrak, pridi nazaj. Zresni se zdaj, bodi prijazen do ljudi.

*Bodimo to, kar smo, bodimo to, kar znamo, zadovoljimo se s tem, kar 'mamo.

Ljubezen ni tekma, ljubezen je lajf. Skupaj stopimo, se veselimo.

Slabo, dobro, ni važno kaj dobiš. Vedno se smej, življenje slabo ni.

Če si mlad, če si star, bodi srečen še naprej.

*Bodimo to, kar smo, bodimo to, kar znamo, zadovoljimo se s tem, kar 'mamo.

*Bodimo, kar smo, bodimo to, kar znamo, zadovoljimo se s tem, kar 'mamo.

* = refren

Neja Kralj, 6. b Krik

Krik ni le beseda ali zvok. Lahko je občutek, lahko se izraža kot jok. Krik nas od znotraj grize in dokler nas celih ne poje, ne gre od mize.

Krik je noter, v globini zadržan, mi pa samo želimo, da gre stran. Ni važno, če je nenaden, glasen ali tih. Zaradi njega nas vse boli, kakor bi nam ledvice prehladil prepih.

Leja Piskar, 9. b

Ela Gobovc, 8. b

Življenje ni tekma (rap)

Življenje ni tekma, zato ne rab bit prfektna, pa tut če kadiš, nobenmu usluge ne narediš.

Ej!

Življenje ni tekma, zato včasih ne dobiš in ne bit odprtih ust, če najdeš kak popust.

Ouuuuuu … Življenje ni tekma, zato se nehi sekirat in sanje podirat, used se dol in posluši rokenrol.

Življenje ni tekma

Življenje ni tekma dolgo je kot ketna Se hodi naokoli se važi, kdo je boljši.

Ljudje se kregajo, drugim se smejijo, vsi se kregajo se samo odrivajo.

Nihče se ne razume, tu se samo tekmuje. Imajo najboljše stvari, a denarja nič več ni.

Začnejo se dregati in se špikati Tu prijateljstva ni, kako se sploh živi.

Za njih ta bitka je zelo kratka, na koncu nič ne ostane in vse zaman je.

Zato se to kreganje naprej odlije spet vojna se začne in spet nič ni fer.

Lili Jenko, 6. b

Katalea Trebušak, 4. b

Luka Rozman, 6. b Sara Razpotnik, 7. a

Žiga Sešlar, 6. a

Klara Zorec, 5. a Siena Jacqueline Novšak, 5. a

Haiku pod cvetočimi češnjami

Zapihal topel veter in skrajšal naše dolge rokave.

Hana Drašlar, 7. b

Pomlad prebuja željo po soncu vzbuja, cvetje ponuja.

Ariana Lavtar, 9. b

Roža mi diši, čutim, da pomlad hiti in me prebudi.

Špela Kolar, 9. b

Ko pada listje z neba tam nad mostom. Ona je odšla.

Tara Sešlar, 9. a

Vse se prebudi, pomlad nam vest pomiri, nebo se zjasni.

Lara Lamovšek, 9. b

Me prvi smuti razveseli, ko ga iz češenj naredim.

Leja Piskar, 9. b

Upaj v dobrem, prihodnost je v zvezdah, čudež se zgodi.

Ana Škrinjar, 8. b

Pomlad nam kima, igrišče žogo kliče, pričara nasmeh.

Benjamin Ostrožnik, 8. a

Ptice sinice čivkajo melodijo sveže pomladi.

Anamarija Zupančič, 8. a

Pomlad me kliče. Na staro kolo zbežim. Čutim svobodo.

Blaž Berk, 8. a

Je preteklost tam, nihče ji nič ne more. Čuječ sem zdaj sam.

Lina Kralj, 9. a

(Haikuja Blaža Berka in Line Kralj sta bila nagrajena na literarnem natečaju »Haiku pod cvetočimi češnjami«)

Po pomladi vonj vabi v naravo. Svet se ne gane.

Katja Razpotnik, 8. b

Hladna, ledena, oddaljena, skrivnostna čarobna voda.

Ana Škrinjar, 8. b

Sredi pomladi v šoli sedim in trpim. Čakam na zvonec.

Martin Lenart Bedrač, 8. a

Veter nas boža, sonce z listjem poigra, je pomlad prišla.

Pia Ravnikar Sušin, 7. b

Ali slišiš to?

Ptički in rože. Pomlad je vse naokrog.

Maša Udovič, 7. b

Ptice letijo in pesmi žvrgolijo se veselijo.

Ajda Miklič, 9. b

Kolo popravljam, pomlad me pozdravlja, čustva prebuja.

Gal Bolte, 8. a

Samopodoba, tako krhka in kruta. Izgine takoj.

Sara Razpotnik, 7. a

Nastali iz zvezd, moramo se vrniti, a ko pride čas.

Ana Škrinjar, 8. b

A friend

I’ve got some friends who are always there, They’ve helped me through life’s ups and downs, We laugh and cry, and show we’re feeling down.

Klemen Berdajs, 7. a Song

You. It's me on the mic.

I like cows, pigs and goats (Neymar).

I don't like school

But I still listen to the teachers yell.

So that is it from me today

See you next time boys.

Drejc Šikovec, 7. a

The bee

The bee

The little bee

Flies around

Above the ground. And the bee Is very wee.

It makes honey, Doesn’t get money. Does that for free Because it’s a bee.

Jošt Lebar, 7. b

Dogs

Dogs are pretty. When they are small They look like a sweetie.

They have a small nose Which can smell the rose.

They have lovely eyes Which look very nice.

They have shiny fur Which makes them beautiful.

They are our best friends Because they love us Till the end.

Lia Laznik, 7. b

Stars

Sky has some dots That shine at night And don't at day. Relax and watch the wonder we call Stars.

Lia Laznik, 7. b

Lana Sušnik, 3. c

Butterflies dance

Butterflies are flying slowly As if dancing in the air. You look and become Numb from their little Gentle dance.

You will look at this For a long time Until the butterflies fly away. And then you will Look at me and say “Do you want to run away?”

Sofia Abramova, 7. b

There is a bee in a tree

It’s waiting for a fly to go very high.

There is a dog

It’s waiting for a frog to walk and talk.

There is a cat

It’s waiting for a bat to catch some mice.

It could be so nice.

Pia Ravnikar Sušin, 7. b

Nothing

You’re born with nothing And better off that way. Soon as you’ve got something they send Someone to try and take it away. You can ride this road till dawn Without another human in sight. Just kids wasted on Something in the night.

Nothing is forgotten or forgiven

When is your last time around. I got stuff running around my head That I just can’t live down.

Gaber Sušnik, 8. a

Ajda Rozman, 3. a

A poem

In this poem

I don’t know who I really am. So I don’t know what I’m writing And I’m happy as I am.

Ana Škrinjar, 8. b

Parents

One time parents are strict, One time they are good.

One time they are angry, One time they are happy.

But everytime they are the best.

David Štikavac, 7. a

Maik Izlakar, 3. a

Look at nature,

See its beauty.

Mountains, rivers, forests And you will discover more. It is peaceful, beautiful and quiet, You can think in it.

It calms you, in it you can daydream.

Anamarija Zupančič, 8. a

Love

Love brings good and bad, kind, happy, mean, disgusting. When you feel love, you fly, you live, when you lose love, you die, wither. Love is felt by the heart and hot heat, it fills the void and you only think of it. Some love, some never, some find out too late. Lobe can make you suffer, cry and laugh out loud. Love may not be something to study, it is real, strong and something to learn.

Lara Evita Božič, 7. a

Find someone

Many people will smile at you, many people will promise everything. But when the shadows obscure your steps, Take all the false heroes into the darkness.

So find someone who has already found themselves, Who will be able to see you in an empty world. Who will heal all pain with colours, trapped in the greyness of the long nights.

Julija Rožič, 7. a

You must love someone

You must love someone always and forever Even if they don't love you enough, Even if you always find it tough.

There's always someone out there Who will sit with you on a chair. You can run your fingers through their hair And they would still protect you from a mouse or a bear

You'll always find it hard Whether you're together or apart. But you'll love them always and forever Because they've got your heart.

Ela Gobovc, 8. b

Monotipija, Doroteja Dolšina, 5. a

Monotipija, Tinkara Lavrač Solar, 5. a

Ko bereš dobro knjigo, se lahko zgodi nekaj zelo čarobnega.

(J. K. Rowling)

Leja Piskar, 9. b

2. TRIADA:

- Roald Dahl, Matilda, Čarovnice

- Uroš Hrovat, Huda tabletka

- Tadej Golob, Zlati zob

- Nataša K. Lorenzutti, Kakšno drevo

- zraste iz mačka?

- Desa Muck, Blazno resno o šoli

- - L. Pichon, Tomaž Golob in njegov genialni svet

1. TRIADA:

- Roald Dahl, Čudoviti lisjak

- Leopold Suhodolčan, Na večerji s krokodilom,

- Hans Christian Andersen, Grdi raček

- Saša Vegri, Jure kvak kvak

- Svetlana Makarovič, Sovica Oka

- Katja Gerhmann, Medved in mali

3. TRIADA:

- Nataša Konc Lorenzutti, Avtobus ob treh

- Niko Greafenaur, Skrivnosti,

- R. J. Palacio, Čudo

- Anne Frank, Dnevnik Anne Frank

- Mojca Rudolf, Prelomno poletje

- Nataša Mrvar, Ela

- Mateja Gomboc, Balada o drevesu

Lahko pa prebereš še kakšno izmed knjig v angleškem jeziku, ki so primerne za učence od 5. razreda.

- Richard Scarry's, A day at the airport,

- Penguin readers, The cup in the forest

- Roald Dahl, Charlie and the cocholate factory

- Penguin readers, A surfer

- Gaia Lerace, Dracula and his family

- Petra Boh, Granny Mary thinks differently

- Barbara Ingham, Festival fun

Seznam knjig pripravila Neja Kralj, 6. b

Poezija

Beseda poezija je pesništvo. Pomeni da pesnik izpoveduje čustva in ustvarja nove besede. Tovrstna besedila pišejo pesniki, na primer Tone Pavček, Feri Lainšček, Bina Štampe Žmavc, Dane Zajc … Poezija sodi h književnosti, ker so to umetnostna besedila, ki božajo našo dušo. Sama mislim, da je poezija potrebna, ker moramo brati in znati razumeti več vrst besedil v različnih oblikah To nam pomaga tudi pri iskanju rim.

Lili Jenko, 6. b

Če ti bo med poletjem dolgčas, ti predlagam, da si prebereš seznam najboljših knjig, se odpraviš v knjižnico ter uživaš v branju.

TEKMOVANJE IZ ZNANJA O SLADKORNI BOLEZNI

BRONASTO PRIZNANJE

Anaya Gaja Vozel, 9. a

Matija Guna, 8. a

Hana Knez, 8. a

Vid Kovač, 8. b

Sara Pavšek, 9. b

ZLATO PRIZNANJE

Anamarija Zupančič, 8. a

Mentorica Sonja Pevc

ZGODOVINA

BRONASTO PRIZNANJE

Anže Drnovšek, 8. b

Jaka Grbec, 9. a

Tara Sešlar, 9. a

ZLATO PRIZNANJE

Anamarija Zupančič, 8. a

Mentorica Sanja Šikovec

KEMIJA

BRONASTO PREGLOVO PRIZNANJE

Vid Kovač, 8.b

ZLATO PREGLOVO PRIZNANJE

Matija Guna, 8. a

Mentorica Nives Žabkar

MATEMATIČNO TEKMOVANJE KENGURU

(6.–9. razred)

PRIZNANJE KENGURU

Jakob Macerl, 6. a

Sara Razpotnik, 7. a

Blaž Berk, 8. a

Benjamin Ostrožnik, 8. a

Anamarija Zupančič, 8. a

Aljaž Drnovšek, 8. b

Maša Ceferin, 9. a

Jaka Grbec, 9. a

Tara Sešlar, 9. a

Matic Burkeljc, 9. b

Žiga Premk, 9. b

BRONASTO PRIZNANJE

Lovro Levičnik, 7. a

Klara Razpotnik, 8. b

SREBRNO PRIZNANJE

Jošt Lebar, 7. b

Vid Kovač, 8. b

Brin Osojnik, 8. b

ZLATO PRIZNANJE

Miha Miklič, 6. b

Mentorji Kristina Arh, Ajda Zubak, Iztok

Ostrožnik

FIZIKA

PRIZNANJE ČMRLJ

Marcel Knez, 8. a

Katja Razpotnik, 8. b

Niko Sešlar, 8. b

Tinej Reberšek, 9. a

BRONASTO STEFANOVO PRIZNANJE

Vid Kovač, 8. b

Anamarija Zupančič, 8. a

Žiga Premk, 9. b

ZLATO STEFANOVO PRIZNANJE

Brin Osojnik, 8. b

Mentorja Ajda Zubak, Metod Bajde

TEKMOVANJE BOBER

BRONASTO PRIZNANJE

Miha Miklič, 6. b

Tim Krznar, 6. b

Eva Kos, 6. a

Lovro Levičnik, 7. a

Sara Razpotnik, 7. a

Vid Doberšek, 8. b

Matija Guna, 8. a

Anamarija Zupančič, 8. a

Benjamin Ostrožnik, 8. a

Katja Razpotnik, 8. a

Lara Brajer, 8. a

Marcel Knez, 8. a

Luka Smrkolj, 8. a

Maša Ceferin, 9. a

Tara Sešlar, 9. a

SREBRNO PRIZNANJE

Brin Osojnik, 8. b

ZLATO PRIZNANJE

Jošt Lebar, 7. b

Vid Kovač, 8. b

Mentor Iztok Ostrožnik

LOGIČNA POŠAST

BRONASTO PRIZNANJE

Matic Premk, 6. a, Miha Miklič, 6. b

Tim Krznar, 6. b, Lovro Levičnik, 7. a

Zala Ule, 7. a, Lili Sešlar, 7. a

Sara Razpotnik, 7. a, Nuša Brodnik, 7. a

Lia Laznik, 7. b, Jošt Lebar, 7. b

Gašper Dolšina, 8. a, Niko Sešlar, 8. b

Klara Razpotnik, 8. b, Nik Simonič, 8. b

Brin Osojnik, 8. b, Kaja Brodar, 9. a

Tara Sešlar, 9. a, Maša Ceferin, 9. a

Žiga Premk, 9. b, Matic Burkeljc, 9. b

BISERNO PRIZNANJE

Vid Kovač, 8. b

SLOVENŠČINA

CANKARJEVO PRIZNANJE:

Anamarija Zupančič, 8. a

Iva Martinčič, 8. b

Matija Guna, 8. a

Ana Škrinjar, 8. b

Anže Drnovšek, 8. b

Klara Razpotnik, 8. b

Jaka Grbec, 9. a

Anaya Gaja Vozel, 9. a

BRONASTO PRIZNANJE:

Anamarija Zupančič, 8. a

Iva Martinčič, 8. b

Matija Guna, 8. a

Jaka Grbec, 9. a

SREBRNO PRIZNANJE:

Matija Guna, 8. a

Mentorica Lučka Drnovšek

ANGLEŠČINA

BRONASTO PRIZNANJE

Val Tement, 9 a

Jaka Božič, 9 a

Neža Kovač, 9. b

Mentorica Petra Štendler

RAZVEDRILNA MATEMATIKA

BRONASTO PRIZNANJE

Brin Osojnik, 8. b

Klara Razpotnik, 8. b

Mentor Iztok Ostrožnik

PROTEUSOVO TEKMOVANJE IZ

BIOLOGIJE

BRONASTO PRIZNANJE

Anamarija Zupančič, 8. a

Mentorica Ines Prapertnik Drnovšek

16. MEDNARODNI LIKOVNI NATEČAJ

BODI UMETNIK »IGRAJ SE Z

MANO«

RAZSTAVA IZDELKOV

Zoja Razpotnik, 5. a

Tijana Kusić, 7. b

Mentorici Ivica Strehar, Tina Lesjak

LIKOVNI NATEČAJ »NARAVNE IN

DRUGE NESREČE «

Lara Hribar 3. c

Tijana Kusić 7. b

Hana Drašlar 7. b

Mentorici Irena Ravnikar Hriberšek, Tina

Lesjak

TEKMOVANJE IZ SLOVENŠČINE MEHURČKI

CANKARJEVO PRIZNANJE

Jurij Klopčič, 2. c

Fiona Kramžar, 2. a

Leon Humer Kreft, 2. b

Ema Razpotnik, 2. b

Sabina Borštnar, 2. a

Urh Rome, 2. b

Jerca Sopotnik, 2. a

Nastassia Abramova, 2. a

Bine Močnik, 2. b

Maša Pančur, 2. a

Žana Vozel, 2. b

Nik Stopar, 2. b

Lana Joger, 3. b

Ajda Rozman, 3. a

Jaka Zore, 3. c

Lana Ule, 3. b

Lana Sušnik, 3. c

Sara Drnovšek, 3. a

Jakob Rožanec, 3. c

Maša Drobne, 3. a

Viktoria Vozelj, 3. a

Adam Štrajhar, 3. b

Ana Zupanc, 3. c

Enej Arh, 3. a

Karin Štikavac, 3. b

Manca Vran, 3. c

Pia Simonič, 3. b

Jan Trepal, 3. a

Katarina Cukjati, 4. b

Patricija Škrbec, 4. a

Zala Herman, 4. b

Tara Koritnik, 4. a

Katja Pikelj, 5. a

Jerca Klopčič, 5. b

Mila Kozamernik, 5. b

Izak Sejdinovič, 5. a

Matevž Miklavčič, 6. b

Sofia Abramova, 7. b

Sara Razpotnik, 7. a

Mentorice Jasna Dvornik, Tjaša Krautberger, Špela Paš Juvan, Gordana Vidmar Smrkolj, Špela Erjavec, Kristina Bec, Maruša Grošelj, Nataša Juvan, Ivica Strehar, Tanja Starc

Novak, Petra Klenovšek

LITERARNI NATEČAJ HAIKU MED CVETOČIMI

ČEŠNJAMI

NAGRADA

Blaž Berk, 8. a

Lina Kralj, 9. a

Mentorici Lučka Drnovšek, Petra Klenovšek

MATEMATIČNO TEKMOVANJE

KENGURU (1.–5. razred)

PRIZNANJE KENGURU

Nace Psarn, 1. b

Jure Herakovič, 1. b

Leon Pšeničnik, 1. c

Amadej Klančišar, 1. b

Tilen Laznik, 1. a

Nejc Bergant, 1. c

Lara Hribar, 1. c

Lovro Hribar, 1. c

Lenart Klopčič, 1. c

Tija Levc, 1. b

Neja Podbregar, 1. c

Izak Štrajhar, 1. b

Tristan Rozina, 2. a

Jurij Klopčči8č, 2. c

Hana Kos, 2. b

Nik Stopar, 2. b

Jakob Premk, 2. a

Luka Ocepek Sešlar, 2. b

Urh Rome, 2.b

Kevin Cezar,3. b

Lana Ule, 3. b

Manca Vran, 3. c

Žiga Trebušak, 3. c

Jan Trepal, 3. a

Adam Štrajhar, 3. b

Tristjan Leon Gošte, 4. a

Patricija Škrbec, 4. a

Nejc Zakrajšek, 4. b

Gal Kham, 5. b

Janez Martinčič, 5. b

Miha Razpotnik, 5. b

Bor Osojnik, 5. b

Katja Pikelj, 5. a

Lucija Klopčič, 5. a

Aleš Kos, 5. b

Gal Sešlar, 5. a

Izak Sejdinovič, 5. a

Mentorice: Jana Naraglav, Andreja Medved, Irena Ravnikar Hriberšek, Špela Paš Juvan, Gordana Vidmar Smrkolj, Špela Erjavec, Kristina Bec, Nataša Juvan, Maruša Grošelj, Ivica Strehar, Tanja Starc Novak

PODROČNO PRVENSTVO V STRELJANJU S SERIJSKO ZRAČNO PUŠKO

1. mesto: Jaka Božič, 9. a

1. mesto: Leja Piskar, 9. b

3. mesto: Nika Piskar, 9. b

1. mesto: Jaka Zore, 3. c

5.mesto: Matija Podlesnik, 2. c

VZORCI BISERNO PRIZNANJE

Lucija Rozman, 1. a

Žan Humer Kreft, 1. a

Kaja Lavrač, 1. a

Nejc Keršnik, 1. a

Rožle Grum, 1. a

Franja Modic, 1. b

Izak Štrajhar, 1. b

Špela Štrajhar, 1. b

Nace Psarn, 1. b

Oskar Engelman, 1. b

Luka Arh, 1. b

Lenart Klopčič, 1. c

Jurij Vran, 1. c

Marcel Hribar, 1. c

Matija Podlesnik, 2. c

Jurij Klopčič 2. c

Eva Klančišar, 2. c

Leon Klopčič, 2. c

BRONASTO PRIZNANJE

David Herman, 1. a

Miha Dolinšek, 1. c

Lenart Medved, 1. c

Jan Trepal, 3. a

Tomaž Martinčič, 3. a

Ajda Rozman, 3. a

Maša Drobne, 3. a

Sara Drnovšek, 3. a

Lovro Taškar, 3. a

Viktoria Vozelj, 3. a

Jaka Zore, 3. c

Zala Trebušak, 3. c

Manca Vran, 3. c

Lana Sušnik, 3. c

Ana Zupanc, 3. c

Patricija Škrbec, 4. a

Dani Novšak, 4. a

Laura Laznik, 4. a

Adrian Joger, 4. a

Vita Arh, 4. a

Živa Juvan, 4. a

Tim Jerše, 4. b

Jessica Cezar, 4. b

PRIZNANJE

Ela Sušnik, 4. a

Mentorice Jana Naraglav, Andreja Medved, Marija Kovačič, Irena Ravnikar Hriberšek, Špela Paš Juvan, Gordana Vidmar Smrkolj, Kristina Bec, Nataša Juvan, Maruša Grošelj

VESELA ŠOLA PIL

BRONASTO PRIZNANJE

Patricija Škrbec, 4.a

Miha Razpotnik, 5.b

Mentorica Nataša Juvan

DRŽAVNO TEKMOVANJE “ZDRAV DIH ZA NAVDIH”

SREBRNO PRIZNANJE (TRSTIKA):

Leja Piskar 9. b

Nika Piskar 9. b

Sara Pavšek 9. b

Špela Kolar 9. b

SREBRNO PRIZNANJE (TRSTIKA):

Lara Lamovšek 9.b

Ines Prapertnik Drnovšek

EVROPA V ŠOLI

LIKOVNI IN VIDEO NATEČAJ NAGRADA NA PODROČNEM TEKMOVANJU

Tim Jerše, 4. b

Anaya Gaja Vozel, 9. a

Soša Abramova, 7. b

Maja Razpotnik, 7. b

Aljaž Markelj, 8. b, Anaya Gaja Vozel, 9. a

Hana Sejdinovič, 9. a, Brin Osojnik, 8. b, Mark

Tian Hriberšek, 9. b, Zala Ule, 7. a, Tara

Sešlar, 9. a

Mentorice Maruša Grošelj, Tina Lesjak, Lučka

Drnovšek

LOKALNO TEKMOVANJE IZ ZNANJA PRVE POMOČI

2. MESTO:

Marcel Knez, 8. a, Katja Razpotnik, 8. b, Ana Škrinjar, 8. b, Jakob Lazar, 9. b, Žiga Premk, 9. b, Nejc Rebolj, 9. b, Sergej Mišakov, 9.b

4. MESTO:

Taj Maselj, 9. b, Matic Smrkolj, 9. b, Jaka Pogačar, 9. b, Mark Tian Hriberšek, 9. b, Jona Udovič, 9. b, Sara Pavšek, 9. b

Ajda Miklič, 9. b

Mentorica Ines Prapertnik Drnovšek

SMUČARSKI SKOKI Z ALPSKIMI

SMUČMI

PODROČNO PRVENSTVO ŠTAJERSKOKOROŠKE REGIJE

Dečki 1. razred: 1. mesto: Jurij Vran, 1. c

Deklice 3. razred: 1. mesto: Manca Vran, 3. c

Deklice 4. razred: 2. mesto: Žana Žerko, 4. b

DRŽAVNO PRVENSTVO

Dečki 1. razred: 1. mesto: Jurij Vran, 1. c

Dečki 2. razred: 5. mesto: Žan Žerko, 2. c

Deklice 3. razred: 1. mesto: Manca Vran, 3. c

Deklice 4. razred: 3. mesto: Žana Žerko, 4. b

Mentor Iztok Ostrožnik

Špela Kolar, 9. b

Tisa Pinosa Levičnik, 6. a 3. a razred

KVIZ O SLOVENIJI

Reši kviz. Obkroži črke pred pravilnimi odgovori in jih zapiši v spodnjo tabelo. Ko dobiš skrito geslo, ga vpiši na nagradni kupon.

2. Katero je drugo največje mesto v Sloveniji?

P Kranj

R Bohinj

A Maribor

5. Kateri je najvišji vrh v Sloveniji?

P Grintovec

A Triglav

L Zasavska Sveta gora

8. Katerega meseca praznujemo dan reformacije?

N oktobra

U maja

B januarja

3. Kdaj Slovenci praznujemo dan državnosti?

D 26. 12.

G 25. 6.

S 17. 5.

6. Na katero žival spominja površina Slovenije?

J kokoš

K krokodil

I miš

9. Kje se nahaja Postojnska jama?

V v Cerknici

C v Postojni

Ž v Logatcu

1. Koliko prebivalcev šteje Slovenija.

O 3 milijone

N 2 milijona

A 1 milijon

4. Slovenska himna je _____ kitica Prešernove Zdravljice.

R 7.

E 6.

A 8.

7. Katera je najbolj znana slovenska jed?

F piščanec

T sladoled

E potica

10. Katera je najdaljša slovenska reka?

D Drava

U Soča

I Sava

Rešitev vpiši na nagradni kupon in ga najkasneje do četrtka, 15. junija 2023 oddaj v nabiralnik v svetovalni službi. Izžrebali bomo 5 nagrajencev

NAGRADNI KUPON

REŠITEV NAGRADNEGA VPRAŠANJA: ______

IME IN PRIIMEK: ________________________________, RAZRED: ______________

Iskrice 2022/23

Psi jazbečarji

Kakšni so jazbečarji?

Jazbečarji so malo trmasti. Težje jih je naučiti različnih trikov. Imajo lovski nagon, zato so tudi zelo divji in radi kopljejo zemljo kot krti. Poznamo več različnih vrst jazbečarjev. Imajo občutljivo hrbtenico, zato ne smejo hoditi po stopnicah. Potrebujejo veliko sprehodov in časa za igro. Zaradi hrbtenice ni dobro, da skačejo na višje površine. Jazbečar na sliki je zelo smešen, zelo je hecen, ko koplje, ko spi, ko se igra in ko pridejo moji starši domov. Mami se uleže na noge ali se uleže na hrbet, v upanju, da bi ga pobožali po trebuščku.

Kako skrbeti za jazbečarja?

Preden se odločite za jazbečarja, še malo premislite, saj ga je težko učiti trikov. Ker imajo lovski nagon, so tudi bolj divji. Pred nakupom preverite, da imate zanj:

- dovolj veliko kletko oz. prostor,

- vse potrebno za nego (šampon, pribor za striženje krempljev …), hrano in priboljške ter posodici za vodo in hrano (najljubšo hrano si izbere s poskušanjem različnih znamk hrane, če mu ena znamka ni všeč poskusi drugo, enako je za priboljške), Foto: Tinkara Cukjati

- povodec, pasje oblačilo (saj imajo jazbečarji manj dlak in bi jih zeblo), ovratnico proti zajedavcem (npr. klopi)

Kaj moram vedeti, ko kupujem jazbečarja?

✓ Verjetno ti bo razgrizel, kakšno igračo, zato bodi previden/-a.

✓ Kot vsak pes se bo rad valjal v tujih iztrebkih, zato bo potreben kopanja.

✓ Radi se božajo in so zelo prijetni.

✓ Ima lovski nagon, zato bo želel lajati na druge živali (jazbečarja na sliki smo morali odvaditi lajanja na ljudi, še vedno pa rad laja na naše kokoši, da jih spravi v njihovo hiško, ko so vse v hiški je zadovoljen) Anja Trepal, 6. a in Tinkara Cukjati, 6. b

V mreži poišči in prečrtaj naštete besede. RAVNILO

Evropska vas

Mladi planinci

Povzpeli smo se na Zasavsko Sveto goro, Goro Oljko, Planino nad Vrhniko, Ljubelj, Lisco in Zajamnike. Planinci spoznavajo nove prijatelje in uživajo v čudoviti naravi naše lepe Slovenije.

Bralna značka

»Zelo mi je bilo všeč, ko nam je Anja Štefan povedala nekaj ugank, mi smo pa ugibali.«

»Zelo sem uživala ob pripovedovanju pravljic.«

Spoznavali smo Irsko in jo predstavili obiskovalcem na Evropski vasi.