Intervju z nominiranko za inženirko leta: Saša Stradovnik

Mehatronika mi je najbolj pisana na kožo

Saša Stradovnik, doktorica znanosti s področja elektrotehnike, zase pravi, da opravlja kar tri različne poklice, ki jih povezujeta robotika in avtomatizacija. V družinskem podjetju Proris, d. o. o., je zaposlena kot razvojna inženirka na področju robotike in avtomatizacije, na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Univerze v Mariboru pa dela kot asistentka in raziskovalka. Torej rada uči robote in ljudi …

Ste prava inženirska večživka. Kaj vas je navdihnilo za inženirski poklic?

Za inženirski poklic me je že v otroštvu navdihnil predvsem oče s tem, ko je odprl podjetje, v katerega je danes vključena praktično celotna družina. Že takrat, stara sem bila enajst let, sem z velikim zanimanjem spremljala, kako iz ideje na listu papirja nastaja stroj oziroma druga naprava. Zanimivo mi je bilo predvsem to, da je bil vsak stroj drugačen, saj je bil izdelan točno po željah kupca.

Desetletje in pol pozneje ste v ospredju vi. Kako ste doživeli kandidaturo za inženirko leta?

Predvsem sem zelo vesela in ponosna, da sem bila del te zgodbe, saj sem spoznala izjemne inženirke, ki so z nami delile zanimive in nadvse navdihujoče zgodbe. Upam, da sem tudi jaz s svojo zgodbo uspela pri kom vzbuditi zanimanje za inženirski poklic.

Kako gledate na vlogo žensk v inženirskih poklicih?

Pogosto se žensk v inženirskih poklicih še vedno držijo stereotipi ali pa so zaznamovane z dvomi, kar lahko pogosto občutim tudi na lastni koži. Ljudje po navadi potrebujejo več časa, da ti začnejo zaupati. Vsekakor pa ženske v sicer razmeroma moški kolektiv lahko prinašajo svoje kvalitete, kot so vztrajnost, natančnost, potrpežljivost in z drugačnim načinom razmišljanja prispevajo k reševanju različnih izzivov.

Gledano skozi vaše oči – kaj naredi dobrega inženirja/ inženirko?

Menim, da je ključna lastnost dobrega inženirja to, da goji strast do spopadanja z izzivi. Ljudje, ki jih ne vsaj malo zasrbijo prsti, ko slišijo za neki inženirski problem, ljudje, ki jim ob tem ne začnejo deževati nove ideje, so po mojem mnenju težko dobri inženirji. Posebej pa tisti, ki iz prve rečejo, da nekaj ni rešljivo. Seveda pa so zelo pomembne tudi druge lastnosti, kot so strokovno znanje, vztrajnost in inovativnost.

Posvetiva se vaši zgodbi. Gimnazijke redko zaidejo na Fakulteto za strojništvo. Kaj vas je vodilo tja?

Ker sem se nad tehniko navdušila že kot majhna deklica in me je reševanje najrazličnejših inženirskih izzivov zelo pritegnilo, nisem veliko razmišljala glede izbire študija. Za študij mehatronike sem se odločila predvsem zato, ker pokriva zelo široko področje, saj združuje znanja s področja strojništva, elektrotehnike in informatike.

Najprej ste torej postali magistrica inženirka mehatronike in nato še doktorica znanosti. Je mehatronika vaša strast?

Če bi se morala odločiti med strojništvom, elektrotehniko ali informatiko, bi se težko odločila samo za eno področje, saj na neki način vedno delujejo v simbiozi eno z drugim. Ravno mehatronika pa je tista veda, ki združuje vsa tri področja, zato je tista, ki mi je najbolj pisana na kožo.

Pravite, da imate radi izzive. Vam robotika in avtomatizacija predstavljata izziv?

Seveda, na področju robotike in avtomatizacije je vsak dan znova veliko izzivov in jim ni videti konca. Iskreno povedano, včasih se celo nakopičijo do te mere, da prerastejo v problem. Reševanje le-teh pa zahteva veliko mero inovativnosti, iznajdljivosti, kreativnosti in iskanja novih rešitev.

Kako ocenjujete stopnjo avtomatizacije v slovenskih proizvodnih podjetjih? Je še veliko prostora za napredek?

Če primerjam Slovenijo z drugimi državami, smo relativno zelo visoko, in sicer na 17. mestu z 183 roboti na 10.000 zaposlenih (10. mesto v Evropi). Evropsko povprečje je denimo 126 robotov na 10.000 prebivalcev. Največjo prednost ima Koreja, kjer imajo skoraj tisoč robotov na 10.000 prebivalcev. Slovenija se lahko pohvali tudi z dolgoletno tradicijo na področju robotike, saj mineva že več kot 40 let od uvedbe prvega robota v industrijo. Dandanes se ponašamo tudi s prvo tovarno robotov v Evropi. Za napredek na tem področju pa bo v prihodnosti ključno predvsem vključevanje novih tehnologij, kot so napredni senzorski sistemi, rešitve robotskega vida ter seveda digitalizacija in umetna inteligenca.

Kaj bi svetovali podjetjem – kje oziroma kako naj se lotijo (vsaj delne) avtomatizacije?

Podjetjem z velikoserijsko proizvodnjo bi svetovala, da se lotijo robotizacije delovnih mest, kjer bi lahko nadomestili ljudi, ki opravljajo monotona in težaška dela in bi lahko delovna mesta v celotni nadomestil recimo robot. Ker za zdaj umetna inteligence še ni tako močno prisotna v industriji, je tudi zelo pomembno, da se lotijo robotizacije delovnih mest, kjer lahko zagotovijo čim bolj konstantne pogoje dela, vstopnega materiala itd. Prav tako je zelo pomembno, da že ob razvoju izdelka upoštevajo oziroma predvidijo tehnološke izzive, ki jih bo prinesla avtomatizacija.

Za manjša in srednja podjetja so vedno bolj zanimivi kolaborativni roboti, ki so na nek način enostavnejši za programiranje in dovoljujejo, da si robot in človek delita delovni prostor, robot pa tako deluje kot človekov pomočnik, ga razbremeni monotonih ponavljajočih del, deloma pa delo še vedno opravlja človek.

Je morebiti programiranje vaša strast? Kaj najraje programirate – robotske linije/celice/servo motorje/kaj tretjega?

Programiranje se mi zdi izredno zanimivo, saj lahko nekaj ustvariš praktično iz nič. Imaš nek problem, do katerega vodi veliko različnih rešitev. Tu imaš res proste roke in takšno delo dopušča veliko mero ustvarjalnosti, kreativnosti in inovativnosti.

Industrija s pridom začenja izkoriščati strojni vid. Mar ta dela robote in druge industrijske aplikacije boljše, zakaj?

Z vključevanjem strojnega vida so roboti postali precej bolj fleksibilni in prilagodljivi na različne vplive iz okolice. Včasih, ko strojni vid še ni bil tako močno prisoten v robotiki, je moralno biti vse v naprej določeno, sicer sistem ni deloval. Dandanes so se posledično precej razširile možnosti in priložnosti uporabe robotov, zato lahko definitivno potrdim, da strojni vid dela industrijske aplikacije boljše. Verjamem pa, da bodo z vključevanjem umetne inteligence v prihodnosti še boljše.

Kako je v praksi videti vaše delo?

Moji delovni dnevi so zelo razgibani in skoraj vsak dan prinaša nekaj novega, drugačnega. Del tedna preživim v podjetju Proris, kjer iščem rešitve za različne probleme avtomatizacije v industriji, pri tem pokrivam predvsem programiranje prosto-programirljivih krmilnikov, robotov in področje strojnega vida. Drugi del tedna pa preživim na Fakulteti za elektrotehniko, računalništvo in informatiko v Mariboru, kjer opravljam pedagoško delo asistentke za predmete, povezane z robotiko in avtomatizacijo, ter izvajam raziskave predvsem na področju kolaborativne robotike.

Kaj se zgodi, če pri svojem delu naredite napako? Jo kdo opazi, popravi?

Noben človek ni nezmotljiv, zato so tudi napake del vsakdana. Ne nazadnje se na njih tudi učimo. Če napak ne opazi kdo drug, se napake vedno slej ko prej pokažejo same. Zato seveda vedno stremim k temu, da je napak čim manj.

Kako pa gledate na vlogo umetne inteligence? Bi se je morali bati?

Robote in umetno inteligenco si pogosto napačno predstavljamo prav zaradi predstave iz znanstveno-fantastičnih filmov, kjer so roboti predstavljeni s človekom podobnimi lastnostmi in pogosto v vlogi oziroma zgodbi, kako bodo prevladali nad svetom. Trenutno stanje umetne inteligence v robotike je za zdaj daleč od tega, posebej v industriji. Raziskovalci na tem področju se trudijo predvsem, da bi se bili roboti na podlagi podatkov iz okolice sposobni samostojno odločati in učiti. Seveda pa je tu veliko priložnosti in tudi nevarnosti. Prav tako umetna inteligenca v robotiki odpira številna etična vprašanja.

Bi se morebiti radi preizkusili še na kakšnem novem področju? Katerem?

Moje področje dela je že sedaj precej široko, saj skoraj vsak nov projekt posega na povsem drugo področje industrije. Sicer pa sem trenutno s svojim delom zaposlena do te mere, da o novih področjih niti ne razmišljam. Sem tip človeka, ki v prihodnosti ne izključuje možnosti, da me ponese tudi na kako novo področje.

Morda veste, kaj bi počeli v življenju, če ne bi bili inženirka?

Verjetno bi bila detektivka ali pa bi opravljala kakšen podoben kreativen poklic, poln raziskovalnih izzivov. Ne nazadnje se tudi v mojem poklicu večkrat počutim kot inženirski detektiv, ko skušam pridobiti čim več informacij, hkrati razumeti širšo sliko in okoliščine in med sabo povezati ključne podrobnosti ter iz tega izluščiti rešitev problema.