Intervju: Enej Saksida - Vitka proizvodnja je predpogoj za uspešno digitalizacijo proizvodnje

Enej Saksida, ki v podjetju OPL, d. o. o., skrbi za tehnično svetovanje in pomoč strankam, je ocenil stanje industrijske avtomatizacije v Sloveniji – stanje je dobro, so pa omejitve, kaj lahko podjetja sploh dosežejo. Največ rezerv ni v proizvodnji, temveč na področju optimizacije interne logistike.

Globalna industrija stavi na avtomatizacijo in robotizacijo. Kako je v tem pogledu razvita slovenska industrija?

Če bi sodili zgolj po številu prodanih robotov na prebivalca, je Slovenija ne le v evropskem vrhu, temveč med najbolj razvitimi državami. A to je le en statistični podatek. Če sodim po proizvodnih linijah in procesih v sodobnih podjetjih, so slovenska podjetja v primerjavi z drugimi državami v EU v samem vrhu avtomatizacije in robotizacije. Vseeno pa je treba gledati povprečje in potem slika ni več tako zelo rožnata. Ko na sceno stopi kombinacija avtomatizacije in ročnega dela, ali pa zgolj ročna montaža ali proizvodnja, številke povedo svoje – posebej tiste, ki pričajo o tem, da slovenska proizvodna podjetja v povprečju vendarle ne ustvarjajo visoke dodane vrednosti.

Po katerih rešitvah s področja industrijske avtomatizacije slovenska podjetja največ povprašujejo in zakaj?

Trenutno imamo največ povpraševanja na področjih avtomatskih paletnih linij, tekočih trakov, AMR-vozičkov in kolaborativnih robotov, kar nekako sovpada s profilom slovenskih podjetij, kjer prednjačijo dobavitelji avtomobilski industriji. Ta pa je vse bolj zahtevna do svojih dobaviteljev, saj zahteva določena pravila, proizvodne cikle itd. Seveda pa svoje rešitve s področja avtomatizacije, robotizacije in predvsem zagotavljanja vrhunske ergonomije pri ročnem delu nudimo prav vsem panogam in podjetjem, projektiramo tudi rešitve za farmacijo, zobozdravstvo ipd.

Nekoč dobesedno tekoči trak je danes bistveno naprednejši transportni sistem. Kje so največje razlike?

Največja razlika je v natančnosti, tolerancah ter ponovljivosti ustavljanja izdelka in vzdrževanju. Včasih je bil tekoči trak dobesedno samo trak, ki se je premikal. Skozi čas se je razvil v precej naprednejšo rešitev, to je transportni sistem, kjer posamezne dele oziroma gradnike lahko pozicioniramo na desetinko milimetra natančno, vstavljamo vsak kos posebej, skrbimo za zalogo na sami linij in še marsikaj drugega – tega tekoči trak preprosto ne zmore. Oziroma bi morali tekoči trak nadgraditi s tehnologijo računalniškega vida in robotom, kar bi ga naredilo bistveno dražjega od sicer zelo učinkovitega namenskega transportnega sistema.

Trend v proizvodnih podjetjih gre v smeri avtomatizacije logističnih procesov – vedno več delovnih mest oskrbujejo samovozeči vozički ali celo viličarji. Bodo ti v prihodnje povsem nadomestili viličariste?

Menim, da avtomatski vozički, robotski viličarji in kar je še podobnih rešitev s kraticami, kot so AGV, AMR in sorodne, nikoli ne bodo v celoti nadomestili viličaristov. Podobno kot na cestah še nimamo samovozečih avtomobilov. Programske zahteve za kaj takega so izjemno visoke in čeprav sta skladišče ali proizvodnja manj zahtevna od vožnje po odprti cesti, je programska oprema, ki se uporablja v industriji, šele v povojih, upal bi si celo trditi, da je komaj kos enostavnim opravilom, ki jih zaposleni opravi mimogrede. Kje so šele vse izjeme, ki bi jih bilo treba »programirati«. Danes se v podjetjih pogosto pojavljajo težave že zgolj zaradi tega, ker zaposleni ne vedo, kje se v nekem trenutku nahaja embalaža, kam in ob katerem času jo dostaviti, vedenje, ali je na ciljni lokaciji dovolj prostora ipd. Viličaristi, ki delujejo med proizvodnjo in skladiščem, imajo boljši pregled in odločitve sprejemajo skoraj hipno, poleg tega lažje razrešijo morebitne izzive na posameznih proizvodnih ali skladiščnih lokacijah.

Toda to vendarle ni čisto v skladu z vitko avtomatizirano proizvodnjo, kot nam jo rišejo npr. japonska podjetja ...

Ko ste že omenili Japonsko: tam vitka proizvodnja deluje predvsem zato, ker je rešena celovito. Pri nas pa manjka veliko vmesnih točk. Oziroma, če poenostavim, nam manjka tisto, čemur na Japonskem pravijo sistem hladilnika. Japonci so pragmatični ljudje, vedo, da za pripravo zrezka za kosilo v kuhinji ne rabiš cele krave, temveč dva zrezka. Predstavljati si moramo, da je cela krava t. i. evropaleta, zrezki pa so majhna ergonomska embalaža s točno določenim številom sestavnih delov. In ker je proizvodnja živa in tekoča stvar, za redno obedovanje kupiš 4 zrezke in jih daš v hladilnik, da jih imaš na voljo sproti. To, koliko zrezkov kupiš in postaviš v hladilnik, je pravzaprav odvisno od tega, kolikšni so stroški poti v trgovino oziroma mesnico. Po tej analogiji je pristop k avtomatizaciji proizvodnje, sploh v podjetjih, kjer se z njo srečujejo prvič, podoben vleki krave v kuhinjo. Kar preskočili bi klavnico in pripravo zrezkov, klobas ipd. Slovenska podjetja poznajo proizvodnjo in skladišče, a vsi vmesni deli manjkajo, kot na primer sortirnica sestavnih delov in embalaže, FIFO regali, supermarket skladišča, t. i. »milk run« sistemi ...

Kaj je torej po vašem mnenju vitka proizvodnja?

Vitka proizvodnja je predpogoj za uspešno digitalizacijo proizvodnje! To priznajo tudi Japonci. Brez tega nobena matematika, algoritem ali programska oprema ne pomaga. Cilj podjetij bi moral biti skrajšati čas od prejema naročila do odpreme izdelka – prejema plačila. Čeprav je podjetje OPL specializirano na področju industrijske avtomatizacije, se nikoli ne osredotočamo zgolj na avtomatizirano proizvodnjo, saj se zavedamo, da je v Sloveniji še ogromno ročnega dela, predvsem na področju montaže. Prav zato vedno preverimo in zagovarjamo dve plati: vitko proizvodnjo in ergonomijo pri delu, nato šele sledi avtomatizacija. Prav s tem namenom uporabljamo napredno programsko opremo, ki izriše zaposlenega na načrtovanem delovnem mestu in upošteva »prostorske sposobnosti« prijemanja, dosega, vidno polje itd. z upoštevanjem velikosti izdelka. Šele nato določimo delavcu prijazno/ergonomsko višino, globino in drugo opremo, ki se s posameznim delovnim mestom vklaplja v sistem vitke proizvodnje. Ergonomija na delovnem mestu je izrednega pomena, saj s tem zagotavljamo zadovoljenega delavca in optimalno delo brez napak.

Kakšen je torej najboljši recept za doseganje vitke proizvodnje?

Skrajševanje časa od prejema naročila do izdaje materiala/ izdelka. To je osnova vsega. Držimo se pravil, kot so 5S-metode, sistema FIFO in sistema »vlečenja« sestavnih delov v proizvodnjo in proizvodov med proizvodnimi fazami.

Kje so meje avtomatizacije proizvodnje? Kaj vse še obstaja, a podjetja (za zdaj) še redkeje uporabljajo, če sploh?

Meja praktično ni. Ko gledam ponudnike rešitev za avtomatizacijo, ugotavljam, da imajo izredno domišljijo. A na drugi strani trčijo ob kruto realnost. Podjetja so precej bolj zadržana, sploh do novosti in novih sistemov ter rešitev, ki šele prihajajo. Strah jih je velikih in nepreverjenih novosti, izogibajo se komponentam, ki se še niso dokazale v praksi, so pa običajno cenovno zunaj njihovih dosegov glede na nizko dodano vrednost slovenske proizvodnje. Poudariti je treba, da vse tehnološke novosti zahtevajo tudi obvezno povezavo z oblakom proizvajalca opreme, kar dejansko pomeni delni prenos naše tehnologije možnemu konkurentu.

Pa je ta strah upravičen?

Odvisno od tega, kaj in kako izdelujete. Strah je upravičen, sploh če mora proizvodni sistem delati v režimu 24/7. Enourni izpad proizvodnje v avtomobilski industriji se meri vsaj v 5-mestni številki. V očeh takšnih proizvodnih podjetij neuveljavljeni sistemi nimajo nobenih možnosti. Le redka podjetja si upajo danes tvegati in uvajati cenovno ugodne nepreverjene rešitve ali predajati svoj »know-how« v oblak neznanemu dobavitelju opreme.

Kot človek z odličnim vpogledom v slovenska proizvodna okolja – kaj slovenska podjetja (še) ne uporabljajo, pa bi lahko?

Najbolj pogrešam uporabo transportnih sistemov v logističnih procesih. Medtem ko je avtomatizacija dobro razvita v proizvodnji in marsikje tudi na področju skladiščenja, se zdi interna logistika v domačih podjetjih pozabljen proces. Drži, nadgradnja notranje logistike je draga – a hkrati tudi edina prava pot do vitke proizvodnje, proizvodnje z manj potratami. Posledično je v večini slovenskih proizvodnih podjetij najvišji dosegljiv cilj kopija Toyotinega proizvodnega sistema, več od tega žal ni dosegljivo prav zaradi omejitev interne logistike.

Bodo pametne tovarne res (lahko) delovale brez ljudi?

Ne bodo. Vsaj v bližnji prihodnosti to ni izvedljivo, rekel bi, da je celo nemogoče, saj stroji premorejo mehanske in elektronske komponente, ki jih je treba vzdrževati – pregledati in odpraviti napake. To lahko počno le ljudje. Računalnik da informacijo, kje je prisotna potencialna napaka, a na koncu je človek tisti, ki mora optično, fizično in mehansko preveriti in odpraviti napako. Umetna inteligenca trenutno temu še ni kos.

Več zanimivih vsebin: Revija IRT3000