Nominiranka za inženirko leta - Anka Ilc

Gradbeniki moramo biti predvsem prilagodljivi

Anka Ilc kot vodja laboratorija v podjetju Structum skupaj s svojo ekipo skrbi za kontrolo kakovosti največjih gradbenih projektov. Aktivno sodeluje pri tehnologiji gradnje betonskih konstrukcij, kot so viadukti na drugem tiru, projekti v Luki Koper ipd. Ugotavlja, da, podobno kot objekti, tudi inženirji potrebujejo trdne temelje in da je moč marsikaj tudi spremeniti in izboljšati.

Se lahko na kratko predstavite?

Sem univerzitetna diplomirana inženirka gradbeništva in delam kot vodja laboratorija v podjetju Structum. Študirala sem na ljubljanski Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo, kjer sem tudi doktorirala na področju masivnih betonov. Moje delo obsega tako vodenje laboratorija z 20 zaposlenimi, kjer izvajamo preskuse na betonu in zemljinah na terenu in v laboratoriju, kot tudi tehnološko podporo izvajalskim gradbenim podjetjem, predvsem glede priprave ustreznih betonskih mešanic in skrbi za njihovo ustrezno vgradnjo. Sem tudi mati treh otrok, v prostem času pa se rada gibam v naravi in potujem.

Kako ste doživeli nominacijo za inženirko leta? Je šel naziv v prave roke?

Nominacijo za inženirko leta sem doživela predvsem kot priznanje mojemu delu, saj je pobuda za kandidaturo prišla s strani Fakultete za gradbeništvo in geodezijo, ki ni moj delodajalec. Menim, da bi bile prave roke vsake od nominirank, a Ljupka ima zanimivo zgodbo in upam, da ima tudi čas in energijo, da bo kos vsem obveznostim, ki jih prinaša naziv.

Kje ste vi našli navdih za inženirski poklic?

Že v šoli so mi bili bližje naravoslovni predmeti, saj je bilo treba snov samo razumeti in se ni bilo treba skoraj nič učiti na pamet. Manj truda, več intelektualnega užitka. (smeh) Pri inženirskih poklicih mi je bilo vedno všeč, da je rezultat otipljiv, da se naredi nekaj konkretnega, da se rešuje neki stvaren izziv, da lahko svojo rešitev vidiš v praksi. V tem je bila zame prednost inženirskega poklica, ki je bolj aplikativen v primerjavi s teoretično znanostjo, ki je tudi po svoje zanimiva, a mene pač pritegne otipljiv končni rezultat. Pri gradbeništvu mi je všeč predvsem dejstvo, da dela ni treba opravljati zgolj v pisarni, ampak grem tudi ven, na teren, v naravo. Ko sem se odločala za poklic, sem čutila, da mi bo to področje ustrezalo – in po šestnajstih letih dela se mi zdi, da se nisem zmotila.

Kako gledate na vlogo žensk v inženirskih poklicih?

Ženske smo v inženirskih poklicih danes bolj prisotne kot včasih in po mojih izkušnjah tudi dobro sprejete. V osnovi se naša vloga ne razlikuje od vloge naših moških kolegov, opravljamo strokovno enakovredno delo. Smo pa vseeno ženske, sama še vedno kdaj spomnim sodelavce, da bo na nočni betonaži mraz tudi sredi poletja in da jopica ne bo škodila. (smeh) Skrb za druge ima večina žensk v krvi, pa tudi sicer smo, sploh v povprečju, različne od moških. Tako kot smo ženske v povprečju nižje od moških, je med nami tudi manj zanimanja in najbrž tudi talenta za inženirske poklice. A tako, kot je lahko neko dekle visoko 190 cm, je prav, da ji okolica pove, da je super, da je tako visoka, da lahko igra košarko ali odbojko ali pa svojo višino izkoristi kako drugače, tako je prav tudi, da se dekle, ki ima zanimanje in talent za inženirske poklice, spodbudi, da svoj talent razvije. Tako kot bo 190 cm visoka gospa imela ukrivljen hrbet in težave s hrbtenico, če se bo hotela pokazati manjša in bo ves čas sključena, po mojem mnenju ženska, ki bi rada postala inženirka, ne bo srečna, če bo to zatrla v sebi le zato, ker družba ali okolica meni, da to zanjo ni primerna karierna pot. Iskrico in talent za inženirski poklic je treba spodbuditi, ne pa zatreti zaradi pričakovanj družbe. Temu, kar kot posameznik nosiš v sebi, je treba slediti.

Kaj pa v vaših očeh naredi dobrega inženirja/inženirko?

Predvsem to, da zna ločiti bistvo od »nebistva«. Inženirji moramo pogosto v realnem – oziroma v res kratkem –času podati rešitev nekega problema, zato je ključno, da veš, kaj vse vpliva na tvoj problem. Potem veš, kaj je treba spremeniti ali izboljšati, da bo zadeva delovala. To je strokovni del, potem pa so tu še mehke veščine – v gradbeništvu je ogromno ekipnega dela. Pri nas je vsak izdelek edinstven in vsak inženir nosi s seboj svoje zgodbe in izkušnje. Pri novem izzivu moramo zato te izkušnje združiti in spisati novo zgodbo. Sposobnost komunikacije je pri tem ključna.

Posvetiva se vašemu delu. Ko sem ob vaši prijavi videl napis Zveza za beton, sem takoj vedel, da vas moram vprašati naslednje: v neki tv-serij, ki sem jih gledal, so omenjali samopopravljivi beton, torej beton, ki sam zaceli razpoke in »rane«. Mar kaj takšnega res obstaja?

Tanke razpoke lahko beton sam zaceli, ker vedno vsebuje nekaj t. i. nezreagiranega cementa, ki ob stiku z vodo reagira, prav tako se dogaja karbonatizacija betona (gre za tvorbe apnenca). Seveda mora biti v razpokah prisotna voda in za zapolnitev tankih razpok je potreben čas. Pri širših razpokah pa ta proces žal ne deluje.

Vaša specializacija je na področju betonskih konstrukcij. Se današnja gradnja bistveno razlikuje od tiste z začetka tisočletja – po čem, kje so največje razlike?

Današnja gradnja je predvsem hitrejša, roki za izgradnjo so bistveno krajši in kdaj celo nemogoče kratki. Ljudje hočemo pač vse imeti takoj, vse nam poteka prepočasi. Gradi se praktično v vseh vremenskih razmerah, kar pri betonu obvladujemo z dodatki. Na račun kemičnih dodatkov so betoni tudi lažje vgradljivi, potrebnega je manj fizičnega dela ob vgradnji. Za nas gradbenike je bila, ker delamo tudi na terenu in v odročnih krajih, pomembna sprememba tudi splošna uporaba mobilnih telefonov. Prenos informacij danes poteka zelo hitro in včasih je prav lepo biti v predoru, kjer ni signala.

Kako dober je slovenski beton – mar sploh obstajajo kakšne mednarodne primerjave?

Zabavno vprašanje – to je podobno, kot če bi se vprašali, kako dobra je slovenska hrana. Beton je dober, če ustreza svojemu namenu uporabe, potem bo trajen in tudi dolgo nosilen. V Sloveniji seveda lahko naredimo in v veliki večini delamo ustrezen beton. Kdaj se pa kaj tudi ponesreči – tudi v kavo kdaj zaide sol namesto sladkorja. (smeh) Mednarodne primerjave pa ni, saj niti ne more obstajati. Proizvodnja betona je izrazito lokalne narave.

Česa se pri delu bolj bojite – potresov, poplav, morebitnih nesreč, kaj drugega?

Žal največji stres v gradbeništvu trenutno predstavljajo časovni pritiski. Skrbi nas, da ne bomo pravočasno opravili dela. Zaradi velikih nihanj obsega javnih naročil je gradbeništvo trenutno kadrovsko zelo podhranjena panoga. Sicer pa je po mojem mnenju potres tisti, ki se ga je treba najbolj bati. Potresa ni mogoče napovedati, pravočasna evakuacija je nemogoča in v nekaj sekundah lahko ubije ogromno ljudi in poruši veliko stavb. V Sloveniji je ogromno potresno nevarnih objektov, ki se kljub temu uporabljajo za bivanje in delo. Stroka na ta problem opozarja, a ni politične volje, da bi se ga začelo reševati. Če je osnovna človekova pravica res pravica do življenja, bi moralo to obsegati tudi pravico do bivanja in dela v varni stavbi.

Kaj vam sicer predstavlja največji izziv v poslu?

Najti tehnološko rešitev, ki bo zadovoljila čim večji del želja vseh udeležencev in to pravočasno. Poseben izziv je tudi komu razložiti, da se nečesa vendarle ne da narediti. Na področju vodenja ekipe pa mi je izziv to, da kljub neprestanim spremembam in prilagoditvam, ki so potrebne zaradi vedno novih projektov, naša ekipa uigrano deluje.

Kako pa gledate na nove tehnologije – stavbe tudi že 3D-tiskamo. Bo 3D-tiskanje betona naslednja velika stvar?

Mogoče bo, a predvsem za manjše stavbe. Beton je podoben črnilu v tem, da je najprej tekoč in se potem strdi, tako da je primeren za metodo tiskanja, drugače pa je z armaturnim jeklom. Glede na to, da je Slovenija na potresnem območju, je uporaba jekla v betonu nujna skoraj povsod in če želimo 3D-tisk uporabiti pri resnejših objektih, bo treba razviti še sistem armiranja takih stavb.

Kakšen je vaš vidik glede starih stavb in drugih objektov – bi vse po vrsti porušili in zgradili nove ali pa bi se raje lotili obnove?

Menim, da je poslanstvo gradbenika, da v prvi vrsti zagotovi varnost objekta. Če se lahko objekt ustrezno obnovi, torej da sta njegova nosilnost in stabilnost zagotovljeni – in to ni predrago –, potem je obnova smiselna, v nasprotnem primeru je rušenje boljša rešitev. Še vedno se lahko nov objekt postavi tako, da posnema starega oziroma se ustrezno vklaplja v okolico. Vsekakor moramo ohranjati spomenike kulturne dediščine za prihodnje rodove, a ti ne smejo postati nagrobniki njihovih uporabnikov.

Kako gledate na nadaljevanje svoje kariere, kakšni so vaši načrti?

V gradbeništvu gremo od projekta do projekta, nihče ne ve, kaj bo »na meniju« čez dve leti. Vsekakor bi me veselilo nadaljevati delo z večjimi projekti, ne delam pa pretiranih načrtov. Gradbeniki moramo biti predvsem prilagodljivi.

Morda veste, kaj bi počeli v življenju, če ne bi bili inženirka?

Tega si sploh ne znam predstavljati. Če ne bi bila inženirka gradbeništva, bi najbrž izbrala drugo inženirsko panogo.