Zoran Srdić Janežič Ich bin ein BerlinerFrankfurter Münchner
A #LongWalk through the #StreetsOfBerlin with a black #Puppet with a face of a #BlackWoman in arms is a #Hommage to #AntonAžbe, a #GreatMaster of #Painting who gave lessons among others to #WassilyKandinsky in his private school in #Munich back there in #1890's and who painted this #Beautiful and #Perfect #Portrait of a #BlackGirl who came #FromAcrossTheSea (Slovenian: #Zamorka) and was a #Prestigious, #Exotic and #Romantic image of then #Contemporary #Imperialist #Society without thinking about #PoliticalCorrectness, #EconomicExploitation or #Migrations.
* Dolg sprehod po ulicah Berlina s črno lutko z obrazom črne (temnopolte) ženske v rokah, je hommage Antonu Ažbetu, velikemu slikarju, ki je na svoji zasebni šoli v Münchnu med drugim poučeval Wassilya Kandinskega v daljnih 1890-ih in ki je naslikal ta čudovit in popoln portret temnopolte deklice, ki je prišla prek morja (slovensko: Zamorka) in je bila prestižna, eksotična in romantična podoba takratne sodobne imperialistične družbe, ne da bi razmišljala o politični korektnosti, o ekonomskem izkoriščanju ali selitvah.
O hoji in identitetah S
prehod, oziroma hoja je v sodobni umetnosti pogosto uporabljen medij. Pomen se najbrž skriva že v dojemanju premikanja kot 4. čuta po definiciji Rudolfa Steinerja. Človek ki hodi, ne le čuti prostor, temveč ustvarja razdaljo in tudi nove kompozicije v prostoru/času. Na to je mogoče gledati s formalnega stališča in vleči linije po prostoru, kot je to počel Richard Long z A Line Made By Walking (1967) ali risati karte, mapirati prostor in se vanj vpisovati virtualno v dveh ali treh dimenzijah, kar je z novimi tehnologijami postala pogosta praksa v prvem desetletju 21. stoletja, na primer BridA, Trackeds (2008/2010) ali trije Janezi Janše s performansom
Signatura Dogodek Kontekst, ki so ga leta 2008 izvedli v Berlinu. Hamish Fulton, ki sam sebe označuje kot hodečega umetnika, pa se raje izogiba puščanju sledov, temveč dopušča, da hoja po prostoru pušča sledi v njem samem. S podobnega stališča se kažeta tudi The Lovers – The Great Wall Walk (1988) Ulaya in Marine Abramović ter One Year Performance (1981) Tehchinga Hsieha. Slednji je eno leto prežiel na prostem, ne da bi vstopil v kako zgradbo ali vozilo. Zoran Srdić Janežič je avgusta 2013 že enkrat izvedel performans s hojo po Dunaju. Takrat je v rokah nosil hobotnici iz blaga, ki ju je povzel po kranjskem vodnjaku z
Janezom Nepomukom Franca Bernekerja iz leta 1913. Srdić Janežič je sprehod začel pred Akademijo likovne umetnosti, kjer se je stari mojster šolal, in končal ob železniški postaji Meidling, kjer je do vpoklica med 1. sv. vojno imel svoj kiparski atelje. Tokratni poklon v Berlinu je namenjen Antonu Ažbetu, enemu od največjih slovenskih mojstrov slikarstva. V devetdesetih letih 19. stoletja je imel slikarsko šolo v Münchnu, kjer so učili slikarstva mnogi slovenski, pa tudi drugi slikarji. Izmed najslavnejših je zagotovo vredno izpostaviti Vasilija Kandinskega, pa tudi Riharda Jakopiča, Matijo Jamo in Ivana Groharja. Med Ažbetovimi ključnimi deli je tudi portret temnopolte ženske iz leta 1895, ki se ga je v slovenskem jeziku prijel naziv Zamorka. Na sliko je bil avtor posebej ponosen, saj izkazuje slikarsko virtuoznost upodabljanja svetlobe na temnih oblinah in jo je uporabljal kot študijski pripomoček. Poleg tega so bila umetniška dela z motivi, ki so spominjali na eksotične kraje, priljubljena v meščanski družbi tistega časa. Imperializem, lastništvo in oblastništvo nad oddaljenimi ozemlji in
ljudstvi je bila takrat pozitivna vrednota in vse, kar je prihajalo od tam, je nosilo prizvok prestiža. Družbeni diskurz ni poznal politične nevtralnosti, superiornost belega človeka evropskega porekla nad ostalimi ljudstvi pa je bila samoumevna in se je z vsakim takšnim eskotičnim objektom samo še bolj potrjevala. Evropejec je potoval iz pridobitniških razlogov, naj je bilo to iz materialnih, intelektualnih ali političnih koristi in je v tujih deželah deloval podobno eksotično, kot tujci v Evropi. Za razliko od slednjih, ki so bili v najboljšem primeru zanimivost in okras, je on tam nastopal na položaju moči. Za performans Ich bin ein BerlinerFrankfurterMünchner si je Zoran Srdić Janežič zamislil lutko iz črnega blaga v naravni velikosti, za obraz pa ji je prišil fotografijo obraza Ažbetove Zamorke. Lutko si je oprtal na hrbet, da jo je na sprehodu nosil kot svoj alter ego, kot drugo identiteto, kot drugi Janusov obraz, ki gleda nazaj. S to gesto je izjavil svojevrsten »Je suis Zamorka« in se postavil v vlogo nasprotnika rasizma, ksenofobije, pa tudi mizoginije. Sprehod
je začrtal po tistih ulicah in krajih, kjer je predvideval največ občinstva, ob spomenikih in turističnih znamenitostih, kar ga kot umetnika, mogoče tudi v vlogi obrtnika postavlja ob bok uličnim prodajalcem in tistim, ki hodeč ponujajo svoje usluge. A njegovo poslanstvo je bilo izpolnjeno že s samo hojo in biti opažen. Dovolj je bilo, da s svojim skoraj gledališkim aktom zmoti ulični vsakdan, vanj vnese nenavadno duhovno, mogoče tudi duhovito vzdušje in odide dalje. Kot bi izvajal procesijo z relikvijo, vendar brez religioznega sporočila. Sporočilo tega performansa je predvsem družbeno in politično. Izpostavlja odnos do preteklosti, razumevanja takratnega dogajanja, kontekstov, ustvarjanja pomenov ter delovanja simbolov. Pomenljivo je preimenovanje starih umetniških del v muzejih v današnjem času, da ne bi njihovi naslovi zbujali nelagodnosti z besedami kot so črnci, pritlikavci in Indijanci. Hkrati pa meri na vprašanje identitete v sodobni družbi, v kateri je vsaka lastnost ali okoliščina povod zanjo. Tako se človek dojema kot skupek različnih identitet, ki živi v najboljšem primeru konglomerat, mnogo pogosteje pa kot shizofrena osebnost, ki se v vsakem identitetnem fragmentu počuti ogrožen, pa
naj bo ženska, kadilec, poročen, vegan, umetnik itd. Na humoren in duhovit način o tem govori predvsem naslov performansa. Nemška oblika »Je suis ...« na prvi pogled predpostavlja poistovetenje s prebivalcem Berlina, nato Frankfurta in nazadnje Münchna. Asociacija je oseba-migrant, ki se seli iz mesta v mesto in glede na trenutno bivališče menja tudi identiteto. München res potegne povezavo z Antonom Ažbetom, ki Zamorko, sliko vrne v njeno izhodišče, toda Berliner, ki je tudi naziv za slaščico iz jajc in moke in Frankfurter, kakor v nemško govorečem okolju imenujejo vrsto hrenovke, postavita identiteto v precej bolj absurden položaj. Nekaj je gotovo, Srdić Janežičeva zamorka ni veganka. Vasja Nagy Dunaj, julij 2017
Meditacija o preprostosti V zasnovi kiparskega sprehoda Ich bin ein B̶e̶r̶l̶i̶n̶e̶r̶F̶r̶a̶n̶k̶f̶u̶r̶t̶e̶r̶Münchner sem razmišljal o povezavi vsebin multikulturne skupnosti kot je danes Evropa (z njeno zgodovino, strahovi in upanjem) z mestom slovenskih umetnikov v njej, posebej v obdobju velikega imperija, ko smo bili del večje skupnosti. Evropa s svojo bogato zgodovino se danes kaže bolj celovita kot v preteklih obdobjih. Primerjava multikulturnosti pred velikama vojnama z današnjo se vzpostavlja v okviru strahu pred nacionalizmom (ki sam konstruira strahove ker je iz njih črpa moč), ki preči tej multikulturnosti. Prevladujoče razpoloženje Evrope je postalo nacionalistično kot odgovor na umiranja za različne vojne med tedanjimi evropskimi državami.
Darovati življenje za religijo ali cesarja je oboje konstrukt patriotizma, domoljublja ter drugih ljubezni, ki so jih tedaj vzpostavljale države. Napredek (v izobraževanju, napredek demokracije, tehnološki napredek, komunikacije ...) so pomenili potrebo po novih idejah za katere se je ljudem vredno boriti. Ideje, ki so jim bile bolj imanentno blizu (kot npr. cesarska družina to ni bila) in nacionalizem/ internacionalizem je bil ena izmed njih. Ivana Kobilca ter Anton Ažbe sta pred vojno ustvarjala na področju današnje Nemčije, Ivana v Berlinu, Ažbe v Münchnu. Kljub temu, da sta bila v državi tujca, sta izhajala iz ene izmed nemških dežel. Domnevam, da jima je bilo zato malo lažje, vsaj v okviru njunega stutusa bivanja ter dojemljivosti za njuno delo.
Delo obeh iz tega odbobja je (dokaj) neznano, izpostavljeno mitu. Iskanje njune dediščine (kulturne, umetniške ...) bi pomenilo vzpostaviti sistem, v katerem bi z dalj časa trajajočo raziskavo ter preko različnih institucij ter zasebnih zbiralcev lahko prišli do morda še obstoječih del. Morda je to moja prikrita želja, vsekakor pa težka naloga, ki se ji ne bi mogel približati v času bivanja v Berlinski rezidenci. Ažbetova dela so se prodala v Berlin, sam ni mnogo potoval iz Münchna. Kot multikulturno mesto je v njem našel karkoli ga je zanimalo, tudi temnopolte modele. Medtem ko za Zamorko v okviru Narodnega doma lahko pogojno govorimo kot o orientalizmu, je bila verjetno raznolika kulturna sestava prebivalstva tudi za tedanji München dokaj običajna. Za slikarja pišejo, da so ga intrigirali slikarski problemi, zato je bilo slikanje temnopoltih skoraj identičen problem kot narisati senčenje bele in črne krogle. Lahko pa vzpostavimo tudi domnevo, da ga je – kakor se to paradoksalno sliši – slikanje temnopoltih modelov nekako spominjalo na domače kraje ter otroštvo. Naključna zgodovinska povezava Škofje Loke s Freisingom (oziroma danes s Münchenško-Freisinško škofijo)
je vidna v grbu postavljenega mavra (moor, zamorec) s škofovsko krono, kar bi lahko prav tako naključno oziroma nezavedno pripisali Ažbetu, ki si je morda kot otrok grb ogledoval. Izbiri mesta delovanja bi prav tako lahko pripisali nezavedne povezave med tem, da bi Ažbe moral postati duhovnik. Kljub nezdravemu slogu življenja lahko rečemo, da kot svojevrsten menih ni imel doma, zgolj meniško celico. Tudi krčma Simplicissimus, ki jo je pomagal ustanoviti in se je v njej neprestano zadrževal, spominja na zgodbo puščavnika iz Simplicius Simplicissimus. München je leta 1158 ustanovil bavarsko-saški vojvoda Henrik, ki je menihom podelil tržno pravico: izvorna beseda münch pomeni menih. Tako bi lahko tudi rekli: Ažbe je slikar/duhovnik, slika/ustvarjanje (kreacija) je njegov bog. Kdo je Ažbetova Zamorka s skorajda izklesanim obrazom ter zabrisano (non finito, nedokončano) frizuro ter kostumom? Je žalostna, je bogata ali revna, ali občuti razredno ali rasno razliko, je občutila rasizem? Zamorka je obraz/pogled in če bi se lahko nanjo nanašali z James Baldwinovim citatom: Not everything that is faced can be changed, but nothing can be changed until it is faced (Ne moremo
spremeniti vsega s čimer se soočimo, a nič ne moremo spremeniti dokler se ne soočimo). Vsekakor se je geopolitična in multkulturna karta iz Ažbetovega časa do danes krepko spreminjala. Ažbe ni dočakal združitve Slovenije s Kraljevino Jugoslavijo (1905 je bil ponosen na red zaslug sv. Save), kasnejše multikulturne ideološke federacije ter samostojne Slovenije. V srčiki vprašanja o multikulturnosti tako danes portret Zamorke ostaja kot problematično polje politične korektnosti ujete med različnimi interesi.
Z vsem tem v mislih sem zasnoval kiparski sprehod s podobo Ažbetove Zamorke. Blago, iz katerega je kip narejen, je bel lanen prt s črno vezenino, ki črno pobarvan deluje kot reliefen ornament (brazgotinjenje). Kip je narejen za nošnjo (animiranje) na hrbtu, obrnjen proč od osebe, ki kip nosi. Na ta način kip ni neposredno animiran kot lutka, animacija je v tem primeru slepa in lutka je bolj objekt/kip. Dobra lastnost kipa na hrbtu je, da mimoidoči opazijo nenavadnost, vendar lahko vsebino dojamejo šele, ko vidijo kip z druge strani.
Ich bin ein BerlinerFrankfurterMĂźnchner
Ich bin ein B̶e̶r̶l̶ i̶n̶e̶r̶F̶r̶a̶n̶k̶f̶u̶r̶t̶e̶r̶ Münchner
N
aslov sprehoda Ich bin ein B̶e̶r̶l̶i̶n̶e̶r̶F̶r̶a̶n̶k̶f̶u̶r̶t̶e̶r̶Münc hner se nanaša na urbano legendo Kennedyjevega govora in izhajajočih šaljivk na njegov račun. Ich bin ein Berliner oz. jaz sem Berlinčan (rojen in živeč v Berlinu) / za razliko od jaz sem prebivalec Berlina (oziroma v njem prebivam, tu imam urejeno začasno bivališče)/ je citat z njegovega govora 26. junija 1963, ki ga je imel v Rathaus Schöneberg v zahodnem Berlinu. V njem je želel dati tako moralno in politično podporo ZDA kot dejansko ekonomsko in vojaško prebivalcem zahodne Nemčije po skoraj dveh letih, ko je sovjetska vzhodna Nemčija postavila Berlinski zid, da bi pre-
prečila množično izseljevanje na zahod. Two thousand years ago, the proudest boast was civis romanus sum [„I am a Roman citizen“]. Today, in the world of freedom, the proudest boast is „Ich bin ein Berliner!“... All free men, wherever they may live, are citizens of Berlin, and therefore, as a free man, I take pride in the words „Ich bin ein Berliner!“
Pred dvema tisočletjema je bila ponosna hvalnica civis romanus sum [„Jaz sem rimski državljan“]. Danes je v svobodnem svetu najbolj ponosna hvalnica „Ich bin ein Berliner!“ ... Vsi svobodni ljudje, kjerkoli živijo, so državljani Berlina, zato tudi sam kot svobodni človek s ponosom izjavljam „Ich bin ein Berliner!“
Govor je bil velika moralna podpora, ki bi jo – če bi zamenjali civiliste, ki so jo poslušali, z vojaki – lahko zamenjali tudi z govorom pred bitko. Danes ga s precejšnjo mero časovne oddaljenosti od dogodka lahko razumemo v bolj sproščeni luči, ki v svobodnih deželah dovoljuje ljudem, da so palačinke, če si oni sami tako želijo. Danes lahko delamo karkoli iz preteklih dogodkov. Zgodovina je konstrukt kot so tudi vsa naša življenja konstrukt. Edino, kar nas morda osvobodi občutka konstruirane resničnosti, pa naj jo konstruiramo sami ali pa jo drugi konstruirajo za nas, je trenutek, v katerem je možnost dejanske ali fiktivne spremembe. V trenutku Kennedyjevega govora, ter za tem, ko so ga sporočali javnosti, je nekih 450.000 gledalcev občutilo pomiritev: vse bo še v redu. Mi smo z vami. Mi smo vi. Na isti strani smo.
Anton Ažbe: Zamorka
A
nton Ažbe: Zamorka. Portret, en face, doprsna podoba, oljna slika na deski, s podosnovo v temperi, 552 x 395 mm. Signirana spodaj na desni: ’Ažbe. München’ (poslednja beseda v slepem utisku). - Okvir sodoben, pozlačen, s črnim vložkom; slika pod steklom. Slika datirana v leto 1895, je bila obešena (kot didaktični pripomoček) na glavni steni v ateljeju Ažbetove šole v Münchnu. Leta 1896 je bila razstavljena v Münchnu v Glaspalastu, leta 1900 je razstavljal na I. splošni slovenski umetniški razstavi in s podporo dveh madžarskih aristokratov, grofa Crenevilla in grofa J. Zichyja, avstro-ogrskega poslanika na bavarskem dvoru, dobil za kulturno delovanje zunaj meja avstro-ogrske monarhije odlikovanje cesarja Franca Jožefa. Ob koncu I. jugoslovanske umetnostne razstave v Beogradu
(1904) ga je srbski kralj Peter za šolanje južnoslovanskega umetniškega podmladka odlikoval z redom sv. Save. Sliko Zamorke je pred 5. novembrom 1904 Ažbe podaril grofu J. Zichyju, grof Zichy pa jo je po Ažbetovi smrti 1905 daroval Narodnemu muzeju v Ljubljani. Med vsemi Ažbetovimi portreti, ki so se nam ohranili, je Zamorka, njegovo najznamenitejše delo, nesporna mojstrska študija ter tudi najbolj navajana Ažbetova slika.
O modelu
I
z spominskih zapisov z leta 1924 Emila Pacovskyja, Ažbetovega učenca, je opazno Ažbetovo zanimanje za realistično odlikavo inkarnata temnopoltih portretirancev »Posebno rad je slikal zamorce in kakor hitro se mu je ponudila prilika, je tudi v šolo privedel zamorca za model, da je lahko pokazal novim učencem, kako težavno je naslikati tako temen obraz, njegov topli vijoletni lesk, žametasto kožo in vse te nenavadne ter zato težavne stvari.« Ko je slika Zamorke po 1905 prešla v Narodni muzej je tedanji ravnatelj Narodnega muzeja, Josip Mantuani je v seznam muzejskih slik ob popisu o njej zapisal: Ažbe, Anton (1862-1905). Gospa Darius, zamorka iz St. Pierre de Martinique, bogata žena, ki je bila leta 1902 slučajno v Monakovem, ko je izbruhnil v njeni domovini Mont Pelee požar in uničil vse njeno imetje. Mantuani je bil seznanjen z modelom, odprto ostaja vprašanje, ali se ti podatki ne nanašajo na neki drug, danes neznan portret temnopolte gospe Darius, ki naj bi jo
O slikarski metodi Ažbe upodobil leta 1902. V zadnjem času je Zamorka dobila novo osvetlitev v Ažbetovem osebnem izboru slikanja temnopoltih modelov, ne zaradi tedanje mode, ki se je v delih nanašal na orientalizem oziroma eksotične vsebinske smisle, temveč kot izziv lastni likovni koncepciji trdne plastične forme in ustrezne barvne obravnave.
A
žbeta so v prvih letih v Münchnu zanimali barvni problemi in osvetljava, kar ga je privedlo do širokega slikanja in tako do preloma z akademsko maniro. Ob študiju na akademiji je služil denar s slikanjem portretov in krajin, za prodajo je kopiral slike v münchenski Pinakoteki. Kot risarja in slikarja ga je zanimal predvsem človek, od glave in portreta do polakta, akta, oblečene figure in figuralne kompozicije. Ažbe je pri poučevanju je izhajal iz lastnih izkušenj in iz analize realističnih stilov tedanjega slikarstva. Svojih izkušenj in učnih metod ni nikoli zapisal. Učil je risanje in slikanje po modelu, anatomijo in perspektivo ter posamezne študije glave, akta in kostumiranih modelov. Izhodišče je predstavljala ateljejska tonska svetlo-temna metoda študija po modelu ter metoda redukcije modela na glavno obliko oz. na (1) glavno linijo in (2) oblikovanjem risbe na temeljih načela krogle (Kugelprinzip), učinkovitima prijemoma za dojemanje risarskih prvin in za poglobljeno razumevanje form.
Metoda krogle je predvidevala izris vsakega portreta iz sferične oblike, pri čemer je skupna podobnost v senčenju. Načelo, ki je sledilo je predvidevalo gradnjo portreta (teles) iz več ploskih stranic ter ostrih robov. Realistično slikanje barvnih portretov oziroma figur je zahtevalo predhodno obvladanje linijskega risanja oblik ter anatomije. Pri uporabi barv je poudarjal polaganje drugo poleg druge v intenzivnih potezah na platno, tako da nastane iz ustrezne oddaljenosti bleščeč vtis barvne kristalizacije. Namesto mešanja odtenkov barve na paleti je Ažbe priporočal slikanje s širokimi čopiči. Ažbe je pogosto primerjal oljno sliko z diamantom, kjer morajo surove barve ohraniti svojo neodvisnost, kot so fasete na brušenih dragih kamnih. Ažbe je sam sprejel ta slog sredi 1890, ki ga je kasneje poimenoval kristalizacija barve. Uporabe metode je bila dokaj zahtevna, terjala je dosti vaj in spretnosti, kar pa je lahko vodilo v maniro. Zaradi tega se je do same metode razvil bipolaren odnos, pri
čemer so nakateri hvalili ta slog in ga povzdigovali na raven celega sistema, ki se je razvijal vzporedno s impresionizmom (Igor Grabar), medtem ko so drugi metodo imenovali za domišljijski čarovniški trik ... za barvito, a mastno sliko, brez lastnega bistva (Mstislav Dobuzhinsky). Vodilne Ažbetove metode so pripomogle k pojavu ali razvoju novih smeri v likovni umetnosti (ekspresionizma, kubizma idr.) ter so se z njegovimi učenci širile v pedagoških centrih po vsej Evropi.
O Ažbetovi šoli
Z
aradi nezadovoljstva študentov z delom na akademiji (ki je v Münchnu 1892 povzročilo tudi nastanek društva Secesija) je Ažbe na pobudo prijateljev slikarjev Ferda Vesela in Riharda Jakopiča ustanovil svojo zasebno šolo, ki je na začetku delovala bolj kot prijateljski krožek. Prijavilo pa se je toliko študentov, da je sklenil odpreti poseben atelje, v katerem bi vodil risanje po modelu, opravljal slikarske korekture in usmerjal študijsko ustvarjalno delo. Spomladi 1891 je odprl šolo na Türkenstrasse s približno dvajsetimi učenci, njihovo število pa je kmalu naraslo na sto in več, zato je moral šolo preseliti v večjo stavbo na Georgenstrasse 16 v Schwabingu, kjer so živeli münchenski boemi. Stanoval je v lastnem ateljeju na Georgenstrasse 40. Lesena stavba, v kateri je bila šola, je imela v pritličju veliko delavnico in več manjših prostorov v nadstropju, pozneje je Ažbe najel še eno stavbo na bližnji Amalienstrasse. Imenovali so jo damska šola (Damenschule), za razliko od prvotne šole za gospode (Herrenschule), čeprav so obe obis-
kovali študentje obeh spolov... Ažbetova šola je bila slavna po vsej Evropi, občudovali so jo celo na peterburški akademiji, kjer so jo primerjali s šolo tamkajšnjega pedagoga Pavla Petroviča Čistjakova in z znano Holossyjevo šolo, ki je podobno privlačila mlade slikarske navdušence. Na začetku je šolo vodil sam, po 1896 pa se mu je pridružil Igor Grabar s peterburške akademije: Ažbe mu je zaupal dolžnost reditelja (prej jo je opravljal Čeh Emanuel Zamrazil), kmalu pa mu je prepustil tudi vodenje pouka krajine in tihožitja. Ko se je tudi teoretično izobraženi slikar vrnil s študijskega potovanja iz Pariza, kjer se je seznanil s sodobnejšimi metodami likovnega pouka, mu je Ažbe uvidevno prepustil skupino predvsem ruskih učencev, ki so si zaželeli novih učnih prijemov. Šola se je takrat preimenovala v Ažbè und Grabarschule. Tako je ostalo do 1900, ko je Grabar nehal poučevati in se vrnil v Rusijo. Zadnjih pet let je Ažbe šolo spet vodil sam in se je zato preimenovala v Ažbè Schule.
Znani študenti
(skupno okoli 150)
Rihard Jakopič (1892–)
Kuzma Petrov-Vodkin (1901)
Ludvík Kuba (1895–1904)
David Burliuk and Vladimir Burliuk (1903)
Ivan Grohar (1896–) Igor Grabar (1896–1901)
Karl Friedrich Lippmann (1903– 06)
Risto in Beta Vukanović (18911898)
Eugeniusz Żak (1903–1904)
Alexej von Jawlensky (1896– 1905)
Leonhard Frank (1904)
Hakob Kojoyan (1903–1905)
Dmitry Kardovsky (1896–1900)
Oskar Herman (1904)
Marianne von Werefkin (1896– 1905)
Josip Račić (1904)
Matija Jama (1897–) Wassily Kandinsky (1897–1899) Yelena Makovskaya (1897– 1899) Pavel Shmarov (1897–1898) Matej Sternen (1897–1905) Nadežda Petrović (1898–1901) Ivan Bilibin (1899) Olga Della-Vos-Kardovskaya (1899–1900) Mikhail Shemyakin (1900–1902) Mstislav Dobuzhinsky (1899– 1901) Roza Klein Sternen (1901-1905) Oleksandr Murashko (1901)
Konstantin Dydyshko (1905) Abraham Manevich (1905) ...
O avtorju
A
nton Ažbe (Dolenčice nad Škofjo Loko, 1862 – München, 1905) Komaj osemletnemu je oče umrl za tuberkulozo, zato sta z bratom dvojčkom Alojzijem kmalu dobila skrbnika. Zaradi slabega zdravja – vedno je bil bolehen, imel je poškodovano hrbtenico, bil je zelo nizke postave in pogosto je imel bolečine v nogah – je njegov skrbnik sprva predvidel, da se bo izobrazil za duhovnika, nato pa ga je poslal v Celovec, da bi se izučil za trgovskega vajenca. Od tam se je preselil v Ljubljano, kjer je po naključju spoznal uglednega slikarja Janeza Wolfa. Pri njem si je Ažbe pridobil temeljno risarsko znanje, kar mu je bilo v veliko pomoč pri nadaljnjem študiju na Dunaju, leta 1882 kamor je bil sprejet kot gostujoči študent likovne akademije (Akademie der bildenden Künste). Ker dunajska akademija s konvencionalnostjo učnih in metod njegove ustvarjalnosti ni spodbujala, se je jeseni 1884 vpisal na likovno akademijo v Münchnu. 1885 se je vpisal na splošno slikarsko šolo (Allgemeine Malschule), kjer je
osvojil smernice slikovitega realizma. Kot nadarjen študent je dobil od akademije brezplačen lastni atelje, razstavljal je v Stekleni palači (Glaspalast) in 1891 zaključil študij. Zaradi risarske spretnosti, občutka za proporce in kompozicijo ter smisla za barvno toniranje je nastopal v vlogi korektorja, še posebej so bili dragoceni njegovi anatomsko natančni popravki. Spomladi 1891 je tako odprl svojo šolo, najprej kot prijateljski krožek za ožji krog tovarišev, med katerimi sta bila Ferdo Vesel in Rihard Jakopič, po dveh mesecih pa je pridobil mnogo učencev in šolo razširil. Sodobno razumevanje Ažbe osebnosti temelji na pristranskih razlagah njegovih študentov in tovarišev. Ažbe se ni nikoli obotavljal ponuditi brezplačno šolanje študentom v stiski ali jim celo posojati denar. Fizično je Ažbe ni bil pritlikav, imel je nenavadno kratke in šibke noge s prepleteno zgornjo hrbtenico. S svojimi dolgimi brki je ohranil slog Wilhelma II. Vedno je nosil črno obleko, ki jo je pozimi
nadgradil z visokim orientalskim klobukom. S čudnim okusom za obleko, počasno hojo, verižnim kajenjem ter bohemskim načinom življenja je Ažbe postala tarča tabloidov in karikaturistov. Nemške izgovorjave ni obvladal, še posebej besedo nähmlich (namreč, to je, oz. sicer), zato se ga je oprijelo poimenovanje profesor Nähmlich. Običajno je govoril nemško, vendar je med poukom slovanskih učencev v šoli uporabljal slovenski jezik. Bil je dvakrat zaročen in oba poskusa poroke sta propadla. Poseben odnos je gojil do Kathi Kobus, lastnice krčme Simplicissimus, pri kateri je sodeloval pri njeni ustanovitvi in kjer je vodil debate ali samogovore o slikarski problematiki. Ažbe nikoli ni imel pravega doma, spal na nepospravljenem kavču v ateljeju, napolnjenem s slikami svojih učencev. Zelo verjetno je, da je mnoge svoje slike podaril prijateljem in znancem, nekatere pa so bile tudi uničene med drugo svetovno vojno. Ob njegovi smrti so iz njegovega ateljeja več slik prodali v München in Berlin. München je zapustil le enkrat, da je obiskal Benetke leta 1897, drugače se je njegovo življenje odvijao med šolo in lokalnimi krčmami. Njihovi lastniki so pijanemu Ažbetu redno dovoljevali prespati v prostorih gostiln. Ažbe se je s starostjo vse manj
gibal, ter zamenjal vsakodnevne sprehode s krožno vožnjo na tramvaju. Zadnja leta je živel samotarsko in se vdajal pijači. Vsak dan je hodil od svojega ateljeja do šole, od tam pa do restavracije Maximiliankeller ali kavarne Stephanie, na koncu se je obvezno ustavil v krčmi Simplicissimus. Umrl je za posledicami operacije grla, ter zmanjšani odpornosti telesa. Pokopan je v Münchnu. Ažbetov nekrolog je pisal o njem kot o osebi pregovorne skromnosti ter eni od najbolj izvirnih in znanih osebnosti v Münchnu.
Literatura https://en.wikipedia.org/wiki/ Anton_A%C5%BEbe (Victor Baranovsky, Irina Khlebnikova (2001) (in Russian). Anton Ažbe i hudozhniki Rossii (Антон Ажбе и художники России). Moscow State University. ISBN 96190936-0-7) Ivanović, Nataša: Ažbe, Anton (1862–1905). Slovenska biografija. Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi132240/#novislovenski-biografski-leksikon (4. avgust 2017)
Ksenija Rozman: Portreti temnopoltih modelov v slovenskem slikarstvu okoli 1890, Zbornik za umetnostno zgodovino = Archives d‘histoire de l‘art = Art history journal. Nova vrsta ISSN: 0351-224X.- 28 (1992), str. 8590 (https://www.dlib.si/details/ URN:NBN:SI:doc-FND9G7HN) https://en.wikipedia.org/wiki/ Ich_bin_ein_Berliner
Zahvala
Kolofon
Avtor: Zoran Srdić Janežič Naslov: Ich bin ein B̶e̶r̶l̶i̶n̶e̶r̶F̶r̶a̶n̶k̶f̶u̶r̶t̶e̶r̶Münchner Lokacija in datum: Bildhauerisher Spaziergang, Berlin
Kiparski sprehod je nastal v okviru projekta rezidenčnega bivanja v Berlinu, Ministrstva za kulturo Republike Slovenije ob podpori Slovenskega kulturnega centra v Berlinu, pri Slovenskem veleposlaništvu v Berlinu Zahvaljujemo se ekipi in sodelavcem celotnega projekta od zasnove in izvedbe, soglasja za uporabo fotografij ter izvedbe umetniškega dela v Berlinu: Maja Peterlin, Narodna galerija in njeni zaposleni, posebej Jassmina Marijan, Slovenski kulturni center – Slovensko veleposlaništvo v Berlinu ter njihovi zaposleni, posebej Gregor Jagodič, Ministrstvo za kulturo RS, Rezidenčni atelje ministrstva za kulturo RS v Berlinu, Performing Arts Festival Berin, Parapetto, Projektna soba Ventilator, Franz in Florence, Vasja Nagy, Jürgen Sendel ter nenazadnje Jani Putrle Srdić za vso podporo
-
17. June, 6pm, Projektraum Ventilator 24, Katzbachstrasse 24, Berlin
-
20. June, 10. am - 22.pm Projektraum Ventilator 24, Katzbachstrasse 24, Berlin
-
26 June, 11am, Slowenische Botschaft in Berlin, Hausvogteiplatz 3-4 , Berlin > Mitte
Produkcija: Slovenski kulturni center, Slovensko veleposlaništvo v Berlinu, zanj Gregor Jagodič / Zavod za sodobne umetnosti in kulture Gulag, zanj Jana Putrle Srdić Koprodukcija: Gemelos 2000, Performing Arts Festival Berin Spremno besedilo: Vasja Nagy Oblikovanje in izdelava (šivanje) kipa Zamorke: Maja Peterlin Avtorji fotografij: Jürgen Sendel Fototečno gradivo: Anton Ažbe (1862-1905), Zamorka, 1889,olje, les, 55,2 x 39,4 cm, inv. št. NG S 1 © Narodna galerija, Ljubljana (Fotograf: Bojan Salaj) Str: 56 Ljubljana, 2017