Edizione del 15 maggio 2015

Page 1

Quindicinale | petnajstdnevnik - anno | leto L - n. | štv. 9 15. maja 2015 - Euro 1,20

Svet slov. organizacij

Špietarska foranija

Walter Bandelj in Riccardo Ruttar na čelu stran 5

V nedeljo, 17. maja, skupaj na Staro goro stran 7

Volitve v Čedadu

Kanalska dolina

31. maja bodo obnovili občinsko upravo stran 9

Romarska sezona na Višarjah stran 11

Posta Italiane s.p.a. - Spedizione in Abbonamento Postale - D.L. 353/2003 (convertito in Legge 27/02/2004 n° 46) art. 1, comma 1, Ne/PD- in caso di mancato recapito restituire all’ufficio di Padova detentore del conto, per la restituzione al mittente - TAXE PERçUE - TASSA RISCOSSA - 35100 Padova - Italy

UVODNIK

Postrojìmo ruomanje Marino Qualizza

N

a velik jubilej lieta 2000, de bi pobožno končali XX. stuolietje an II. tavžinlietje ter de bi kristjansko začeli ku parjatelji nove cajte, za Majnca smo ruomali na Staro Goro, na dan kàr je biu Sveti Duh dan svietu, ki se je rodiu z Kristusovim ustajenjem. Velika precesija z oflokanimi križi se je zvijala po klancu. Cierku pa nie mogla obdaržati vsieh, zak' nas je bluo zaries puno. Na obrazah vsieh ljudi, ki so se udeležili telega ruomanja, se je videlo veselje, zak' je biu namien, de se od vsieh far Benečije srečamo vsi kupe an damo spoznati našo viero ter tudi željo, za odpustiti vse težave an nevsečnosti, ki so nas spremljale po vojski an ki se niso ble še potolažile. Konac an začetek sta bla prù lepa. Potlè smo precesijo ponovili vsako lieto, četudi ne s tisto gorečnostjo parvega lieta. Lietos pa imamo drugo lepo parložnost, zak' 8. dičemberja začne lieto Božjega usmiljenja, prù na tisti dan, kàr so zaparli Drugi vatikanski koncilj. Imamo takuo dva dogodka, ki nam bota pomagala lepuo obhajati tele svečanosti an ponoviti tisti kristjanski duh, ki nas muora voditi. Srečanje na Stari Gori pomeni srečanje z Božjo milostjo v obrazu Matere Božje, na katero imamo vsi posebno pobožnost. A grede pomeni, de tala pobožnost ušafa korenine tudi v našim življenju, de Božje usmiljenje postane an rata tudi usmiljenje med nami, de naše sarce rata buj mahno, de zgubi kamnito sarovino an nam dà muoč, de postanemo pravi parjatelji, ki se znajo pomagati an zastopiti. Skuoze Božjo milost bomo znali ljubiti našo deželo, naše vasi an družine. Lietos bi mogli tudi postrojiti podobo telega ruomanja. Če je kajšan, ki nie od našega dekanata, težkuo zastope, kaduo smo an odkod parhajamo, zak' vse, kar beremo, molemo an pojemo vaja tud' za tiste, ki parhajajo od Venegazzu-ja. Samuo na koncu, kadar zapojemo »Lepa si, roža Marija«, morebit' de se kajšan sprašuje al' smo Poljaki. V Beneciji skarbimo, vsaj nekateri, de na izgubimo dvieh rečì, viero an kulturo, ki je močnuo povezana z izikam. Tele dvije rečì nieso dobar kup, so dragocene an jih na moremo zapustiti, zak' gre za našo pravo podobo. Če vse tuole povežemo še z našo zemljo, imamo tri točke, ki so naša bogatija an naš ponos, nad katerim Starogorska Mati ima milostljive očì. Na njo zaupamo.

V kratkem cajtu je paršlo vič političnih signalu, ki dajejo trošt in kuražo za naprej

Nova skarb dežele FJK do Benečije zadnjih tiednih je paršla na dan nova skarb dežele Furlanije Julijske krajine do Benečije. V petak, 8. maja, je predsednica Debora Serracchiani oznanila imenovanje nekdanjega šindika v Fojdi in dosedanjega načelnika Demokratske stranke v Deželnem svetu Cristiana Shaurlija za regionalnega odbornika za kmetijstvo. Napuoved je bla med Slovenci v Benečiji sparjeta z veseljem, saj bojo z njim imeli odličnega zagovornika v tako pomembnem organu. Shaurli se je nimar zavzemu za pravice Slovencu, za gorski teritorij in za močnuo sodelovanje s Posočjem. V sriedo, 6. maja, sta se špietarski šindik Mariano Zufferli in podutanski šindik Antonio Comugnaro v Vidnu srečala s podpredsednikam Furlanije Julijske krajine Sergiom Bolzonellom, ki skarbi tudi za ekonomijo in turizem. Poviedala sta mu, de je potriebam projekt za globalni arzvoj Nediških dolinah. Bolzonello je obljubu, de bo obisku kamuna Špietar in Podutana v začetku junja. V torak, 5. maja, je regionalna odbornica za ambient Sara Vito bla v Podutani, de bi spoznala probleme, ki jih imajo s kamnolomi v tistim kamunu in v sosiednjim Špietru. Lokalni administrorij so ji predstavili projekt, ki ga je prapravu tehnik Paolo Venturini, de bi obnovili cieste, ki pejejo v kamnolome, takuo, de bi na šle skuoze vasi. Konac obrila je odbornik za lokalne avtonomije Paolo Panontin obisku Tipano in Ahten, kjer so mu pokazali cieste, ki jih je trieba postrojiti. Poročali smo že, de je regionalna odbornica za infrastrukturo Mariagrazia Santoro dala potriebna diela na nekaterih šuolskih hramah v Benečiji, med prioritete, ki jih je pošjala v Rim. Špietarski kamun, naj bi za dodatne diela za sedež dvojezične šuole, ki ga že strojio, parjeu 766 tavžint evru. Podutanski kamun 590 tavžint evru za šuolski hram v Gorenji Miersi in barski kamun pa 85 tavžint evru za šuolski hram na Njivici. Vsi teli so dobri politični signali, ki dajejo trošt in kuražo za naprej.

V

Veselje ob imenovanju Shaurlija

Shaurli, Bolzonello in Serracchiani.

SOTTO LA LENTE

– beri na 5. in 10. strani –

Papa Francesco ha indicato la manifestazione come occasione per globalizzare la solidarietà

All’Expo pensando a chi ha fame ’Expo a Milano «è un’occasione propizia per globalizzare la solidarietà. Cerchiamo di non sprecarla, ma di valorizzarla pienamente!». Forti le parole di papa Francesco, in collegamento video, alla cerimonia d’inaugurazione dell’esposizione universale dedicata al tema «Nutrire il pianeta. Energia per la vita». La voce del vescovo di Roma, ha detto il santo padre, «è la voce di tanti poveri che fanno parte di questo popolo e con dignità cercano di guadagnarsi il pane col sudore della fronte. Vorrei farmi portavoce di tutti questi nostri fratelli e sorelle, cristia-

L

ni e anche non cristiani, che Dio ama come figli e per i quali ha dato la vita, ha spezzato il pane che è la carne del suo Figlio fatto uomo». Parlando del tema di Expo, il pontefice ha osservato che «anche di questo dobbiamo ringraziare il Signore: per la scelta di un tema così importante, così essenziale… purché non resti solo un ‘tema’, purché sia sempre accompagnato dalla coscienza dei ‘volti’: i volti di milioni di persone che oggi hanno fame, che oggi non mangeranno in modo degno di un essere umano». Il Santo Padre ha affermato che i veri protagonisti dell’evento devono

essere le persone «che hanno fame, e che si ammalano, e persino muoiono,

per un’alimentazione troppo carente o nociva». Riprendendo, poi, un’espressione usata da san Giovanni Paolo II alla Fao, Francesco ha evidenziato «il paradosso dell’abbondanza». Di qui l’invito: «Facciamo in modo che questa Expo sia occasione di un cambiamento di mentalità, per smettere di pensare che le nostre azioni quotidiane – ad ogni grado di responsabilità – non abbiano un impatto sulla vita di chi, vicino o lontano, soffre la fame. Penso a tanti uomini e donne che patiscono la fame, e specialmente alla moltitudine di bambini che muoiono di fame nel mondo».


2

versko življenje

stran

15. maja 2015

dom

PAPEŽ FRANČIŠEK o lepoti začetka nove družinske skupnosti in analogijo med parom mož-žena in Kristus-Cerkev Zgodovina Zgodovina -- kultura kultura

Logo svetega leta je delo Slovenca

Krščanski zakon zakrament, Proglobimo Proglobimo in in premislimo premislimo ki oblikuje tudi Cerkev

P Msgr. Salvatore Fisichella, predsednik Papeškega sveta za pospeševanje nove evangelizacije, je na novinarski konferenci 5. maja v Vatikanu predstavil logo in geslo jubilejnega leta. Geslo je vzeto iz šestega poglavja Lukovega evangelija in se glasi: »Usmiljeni kot Oče«. Vabi nas, naj živimo usmiljenje po zgledu Očeta, ki nam pravi, naj ne sodimo, da ne bomo sojeni, ampak naj odpuščamo in dajemo ljubezen in odpuščanje brez mere. Logo je delo p. Marka Ivana Rupnika in se nam ponuja kot mala teološka suma o usmiljenju. Prikazuje Sina, ki ima na ramenih izgubljenega človeka. Gre za podobo, ki je bila pogosta v starodavni Cerkvi, kajti kaže na ljubezen Kristusa, ki z odrešenjem dopolni skrivnost svojega učlovečenja. Na podobi je razvidno, kako se Dobri pastir do globine dotika človekovega mesa, in to s tako ljubeznijo, ki mu spremeni življenje. Dobri pastir s skrajno mero usmiljenja naloži nase človeštvo, a njegove oči so prekrite z očmi človeka. Kristus gleda z Adamovimi očmi in Adam gleda s Kristusovimi očmi. Vsak človek na ta način v Kristusu odkrije novega Adama, lastno človeškost in prihodnost, ki ga čaka, s tem ko v njegovem pogledu motri Očetovo ljubezen. Celoten prizor je umeščen v podobo mandeljna. Tudi mandelj je pogost element starodavne ikonografije, ki predstavlja soobstoj dvojne narave v Kristusu: božje in človeške. Trije koncentrični krogi, ki prehajajo v vedno svetlejšo modro barvo, nakazujejo gibanje Kristusa, ki človeka nosi iz noči greha in smrti. Po drugi strani pa vedno temnejša barva predstavlja nedoumljivost Očetove ljubezni, ki vse odpušča.

KRISTUSU VNEBOHOD

Kduor bo viervu bo zveličan Evangelij po Marku (16,15-20)

I

n reku jim je: »Puojdite po vsiem svietu an oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu! Kduor bo viervu in bo karščen, bo zveličan; kduor pa na bo viervu, bo pogubljen.« »Tisti pa, ki bojo viervali, bojo imieli par sebe tela znamunja: v mojim imenu bojo hude duhuove izganjali, nove jezike guorili, kače s tli vzdigovali an, če kaj strupenega popijejo, jim na bo škodovalo; na bounike bojo roke polagali an teli bojo ozdraveli.« An Gaspuod Jezus je biu, potlé ki je z njimi guoriu, vzet v nebo an je sédeu na Božjo desnico. Onì pa so šli an učili vsierode an Gaspuod je dielu z njimi an besiedo potarjevau z znamunji, ki so jih dielali.

R. V.

apeževa kateheza med splošno avdienco 6. maja je govorila o »lepoti krščanskega zakona«. Ta ni navadna ceremonija, ki poteka v cerkvi, z rožami, oblekami in fotografiranjem. »Krščanski zakon je zakrament, ki se obhaja v Cerkvi in ki tudi oblikuje Cerkev, ker je začetek nove družinske skupnosti,« je takoj na začetku kateheze izpostavil papež Frančišek. O zakonu govori apostol Pavel v Pismu Efežanom: »Ta skrivnost je velika; jaz pa pravim: glede Kristusa in glede Cerkve« (Ef 5,32). Pavel, navdihnjen s Svetim Duhom, zatrdi, da je ljubezen med zakoncema podoba ljubezni med Kristusom in Cerkvijo, pri čemer je papež poudaril, da gre za »nepojmljivo dostojanstvo«. Ta ljubezen je vpisana v Božji stvariteljski načrt in številni krščanski pari so jo s Kristusovo milostjo, kljub svojim omejitvam in grehom, uresničili. Sveti Pavel, ko govori o novem življenju v Kristusu, pravi, da so se vsi kristjani poklicani ljubiti, kot jih je ljubil Kristus, torej, da se »podrejajo drug drugemu« (Ef 5,21), kar po papeževih besedah pomeni biti na uslugo drug drugemu. Tu vpelje analogijo med parom mož-žena in Kristus-Cerkev. Primerjava je sicer nepopolna, a jo moramo razumeti v duhovnem smislu, ki je največji in revolucionaren, obenem pa preprost in na dosegu vsakega moškega in ženske, ki zaupata v Božjo milost. Mož mora ljubiti ženo »kot svoje

lastno telo« (Ef 5,28), pravi Pavel. Ljubiti jo mora kot je Kristus »vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,25). Papež Frančišek je nadaljeval, da mora biti učinek te radikalne predanosti, ki se zahteva od moža glede ljubezni in dostojanstva žene ter po Kristusovem zgledu, ogromen v sami krščanski skupnosti. »To seme evangeljske novosti, ki ponovno vzpostavlja izvorno vzajemnost v predanosti in spoštovanju, je v zgodovini počasi zorelo in na koncu prevladalo.« »Zakrament zakona je veliko dejanje vere in ljubezni: pričuje o pogumu zakoncev, da verujeta v lepoto Božjega stvariteljskega dejanja in živita ljubezen, ki vedno spodbuja iti onkraj, onkraj sebe in tudi onkraj same družine. Krščanska poklicanost k ljubezni brez zadržka in brez mej je tisto, kar je s Kristusovo milostjo osnova svobodnega pristanka, ki osnuje zakon,« je zatrdil papež. Nadaljeval je, da je Cerkev v polnosti vključena v zgodbo vsakega krščanskega zakona: izgrajuje se z njegovimi uspehi in trpi zaradi njegovih padcev. Zbranim na Petrovem trgu je poudaril, da se kot verniki in kot pastirji moramo z vso resnostjo vprašati, ali v celoti sprejemamo to neločljivo vez med zgodovino Kristusa in Cerkve in zgodovino zakona in človeške družine. Ali smo pripravljeni resno prevzeti to odgovornost, da torej vsak zakon gre po poti ljubezni, ki jo ima Kristus do Cerkve? V globini stvariteljske skrivnosti, prepoznane in ponovno vzpostavljene v svoji čistosti, se odpre še eno

Začetek nove družine je veliko dejanje vere

veliko obzorje, ki zaznamuje zakrament zakona. Odločitev, da se dva »poročita v Gospodu«, vsebuje tudi misijonarsko razsežnost. To pomeni imeti v srcu razpoložljivost, da po Božjem blagoslovu in Gospodovi milosti, postaneta »za vse«. Krščanska zakonca sta namreč soudeležena pri poslanstvu Cerkve. Obhajanje zakramenta ne more izpustiti te soodgovornosti družinskega življenja v odnosu do pomembnega cerkvenega poslanstva ljubezni. »Življenje Cerkve se tako vsakokrat obogati z lepoto zakonske zaveze, kot se tudi osiromaši vsakokrat, ko se iznakazi,« je zatrdil Frančišek. »Cerkev, da bi lahko vsem ponudila darove vere, ljubezni in upanja, potrebuje tudi pogumno zvestobo zakoncev milosti njunega zakramenta! Božje ljudstvo potrebuje njuno vsakodnev-

no pot v veri, ljubezni in upanju, z vsem veseljem in napori, ki jih ta pot prinaša v zakon in družino.« Sled je tako zaznamovana za vedno. Je sled ljubezni: ljubi se kot ljubi Bog, za vedno. Kristus ne neha skrbeti za Cerkev: vedno jo ljubi in vedno jo varuje. Kristus ne neha odstranjevati s človeškega obraza madeže in gube vseh vrst. »Ganljivo in zelo lepo je to izžarevanje Božje moči in nežnosti, ki se prenaša iz para na par, iz družine na družino.« Sveti Pavel ima prav, je pripomnil papež Frančišek, to je zares »velika skrivnost«. Moški in ženske, ki »so tako pogumni, da nosijo ta zaklad v lončenih posodah naše človeškosti«, so bistvena zaloga za Cerkev in tudi za ves svet. »Bog naj jih za to blagoslovi tisoč krat!« je papež sklenil katehezo.

LA CARITAS DIOCESANA ha promosso la 19ª raccolta di indumenti smessi per finanziare la mensa dei poveri

Gli abiti usati diventano pasti caldi

S

abato 9 maggio si è svolta, anche nelle valli del Natisone e del Torre, a Resia e in Valcanale la tradizionale raccolta di indumenti usati organizzata dalla Caritas diocesana. L’iniziativa, ormai giunta alla 19ª edizione, è un’occasione di riflessione e di solidarietà, nonché di incontro e aggregazione con lo scopo di reperire fondi da utilizzare per finanziare interventi a favore dei più deboli e bisognosi e diffondere il valore della solidarietà e dell’attenzione verso i più sfortunati, promuovendo un migliore utilizzo delle risorse. Anche quest’anno la raccolta è destinata al sostegno della Mensa diocesana «La Gracie di Diu». Nel 2014 il ricavato della raccolta ha coperto circa un terzo delle spese annuali della Mensa. Ecco qualche dato su questa importante realtà. Nella struttura operano 70-80 volontari. Le spese riguardano il personale (3 cuoche e 2 operatori), le utenze (telefono, gas, energia elettrica). Le entrate, invece, derivano per un terzo dalla raccolta abiti, un terzo dal Comune di Udine, un terzo da donazioni. Ogni giorno la mensa sfama dalle 180 alle 250 persone.

La raccolta interessa abiti, maglieria, biancheria, cappelli, coperte, scarpe e borse, giocattoli e pelouches. Non si raccolgono, invece, carta, metalli, plastica, vetro, rifiuti e scarti tessili perché non riutilizzabili. Tutto il materiale raccolto viene caricato su camion e portato nella zona di Prato, dove ha sede la ditta Tesmapri, che da molti anni acquista gli abiti usati delle raccolte di primavera e

quelli conferiti lungo tutto l’anno nei cassonetti gialli della Caritas. Il materiale viene tutto sottoposto a selezione per suddividerlo nelle varie categorie merceologiche che, di seguito, elenchiamo in prima approssimazione come pure le percentuali. Per il riciclo: 5% lana,rigenerato,acrilico e fibre miste; 15% sfilacciatura per fare pannelli fonoassorbenti per edilizia e auto; 5% pezzame per

pulizia macchine utensili. Per riutilizzo: 3% vintage (capi d’epoca); 10% abbigliamento di prima categoria; 15% abbigliamento di seconda categoria; 25% abbigliamento di terza categoria (variamente difettato); 10% scarpe, borse, pelle; 5% tessile per la casa. Una percentuale comunque inutilizzabile, ma non rilevante, viene conferita in discarica.


dom

zgodovina - kultura

15. maja 2015

TESTIMONIANZE

stran

3

Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura

A cent’anni dall’inizio della Prima guerra mondiale nelle valli e sulle montagne della Slavia. I diari di don Antonio Cuffolo

«PericolosaProglobimo laProglobimo presenza in premislimo in premislimo di don Dorbolò al confine austriaco» Don Cuffolo lo sostituì durante le feste di Natale e affrontò le guardie di finanza venute per arrestarlo

va capire che le cose andavano bene. Un bel giorno, dopo circa 15 giorni di esilio, me lo vedo capitare in casa. Così io cessai di essere cappellano e ritornai a Platischis, lasciando i contrabbandieri a Prossenicco col naso lungo.

Giorgio Banchig

A

ccusato ingiustamente di austriacantismo, in quanto organizzatore del contrabbando di farina con i paesi d’oltre confine, il cappellano di Prossenicco, don Eugenio Dorbolò, originario di Biarzo (S. Pietro al Natisone), venne richiamato a Udine dalla curia poiché era venuta a sapere che le autorità italiane lo avrebbero prelevato e internato. «Canaglie!», è l’icastico commento di don Cuffolo. Il Natale a Prossenicco Alla vigilia di Natale, appena ricevuto il telegramma, mi sono precipitato a Prossenicco a vedere come stavano le cose. Da Vittoria, sorella di don Eugenio, ho saputo tutto, ed anzi Vittoria era venuta a sapere che in paese si organizzava una dimostrazione contro don Eugenio alla messa di mezzanotte. Vittoria mi consigliava di non fare la funzione per evitare qualche disordine. A Prossenicco non si sapeva che don Eugenio fosse partito o si credeva che ritornasse. Io non ero del parere di Vittoria ed ho deciso di giocarli. Alle 10 di sera suonò alla funzione ed alle 11 precise io ero in chiesa per cominciarla. La chiesa era deserta, ma sentivo fuori di chiesa uomini che spiavano per la porta. Erano i cantori. Il sagrestano crepava dal desiderio di sapere perché invece di don Eugenio c’ero io, ma non osava domandarmelo. Feci accendere le candele e mi recai in coro per il Mattutino, deciso a recitarlo. Appena quelli di fuori videro me in coro, si precipitarono in chiesa e, presi i libri, si misero a cantare. Nel frattempo la notizia s’era sparsa per il paese ed alla messa la chiesa era piena. Messa cantata, il

RAZISKAVA

Nella foto: La chiesa e la canonica di Prossenicco.

bacio della pace come al solito. Il naso lungo dei finanzieri Bene la seconda messa all’aurora, meglio la grande alle 10. Vidi molti visi allegri con aria di trionfo ma anche molti mesti. Tutti cercavano di complimentarmi, ma nessuno osava chiedere nulla di pre Genio: solo insinuazioni di speranza che io restassi cappellano a Prossenicco. Io non ci davo il gusto di esprimermi. Dopo messa grande vennero a chiamarmi in chiesa: in canonica mi aspettavano guardie di finanza. Che cosa volevano? Nel corridoio mi aspettava un ufficiale di finanza, un brigadiere e non so quanti finanzieri. Dopo i soliti complimenti l’ufficiale mi disse che desiderava di parlare con me. Entrati nella izbà [tinello, ndr], mi presentò un foglio scritto a macchina, e cioè l’ordine che aveva avuto di allontanare da Prossenicco il sacerdote Eugenio Dorbolò di…, di anni… ecc. essendo pericolosa la sua presenza al confine. Lessi ostentando la massima indifferenza, sorrisi e dissi: «Egregi signori, io credo che voi siate stati gabbati: io non mi chiamo Eugenio Dorbolò ma Antonio Cuffolo e, come vedete, non ho tanti anni, né sono pericoloso all’Italia perché finora ho fatto quasi 4 anni sotto le armi». Mi guardarono con sorpresa e me-

raviglia come caduti dalle nuvole. Capii che erano appena arrivati da Tarcento e non sapevano tutto. «Vi avverto, signori, che quelli di Prossenicco sono più o meno contrabbandieri; molti odiano il cappellano appunto perché non approva il loro… mestiere e lo temono più che non i finanzieri. Vi assicuro che oggi a Prossenicco si faranno delle grosse risate, felici di essere riusciti a prendere in giro i finanzieri». Parlando in questo tono li ridussi a tanto che mi chiesero scusa dell’incidente e dissero che avrebbero ragguagliato le superiori autorità di quanto avevo detto. Non è venuto loro in testa di chiedermi da quanto tempo fossi cappellano di Prossenicco e d’altra parte non davo loro il tempo di interloquire, ma parlavo senza riposo come un venditore ambulante confusionandoli. Mi salutarono cordialmente e, convinti di essere stati gabbati, partirono da Prossenicco senza neppure entrare nella caserma della finanza forse per fare gli indifferenti e perché la gente non capisse il motivo della loro venuta. Grosse risate con la sorella di don Eugenio. Rimasi a Prossenicco anche in seguito facendo frequenti puntate a Platischis. Seppi che don Eugenio si trovava già presso il parroco, don Luigi Mas, ad Attimis e ciò mi face-

Cappellano di Canal di Grivò – Podklap Qualche giorno dopo ricevetti una lettera dal Vicario generale, mons. Agostino Fazzutti, lettera in cui mi diceva che, essendo ritornato don Eugenio Dorbolò a Prossenicco, Sua Eccellenza, in vista del fatto che potrei essere richiamato alle armi e che quindi non si poteva affidarmi una cura importante, aveva proposto di mandarmi per intanto quale cappellano a Dolegnano. Risposi immediatamente: «Portare forse per qualche mese i bagagli in un paese così lontano, in pianura, che non faceva per me ecc. non mi conveniva e lo pregavo di trovarmi qualche posto più vicino, possibilmente in montagna, oppure di lasciarmi ancora a casa in attesa di avvenimenti». Non attesi a lungo la risposta. Pochi giorni dopo ricevetti il decreto di nomina a cappellano di Canal di Grivò e contemporaneamente una lettera del parroco di Faedis, don Culotta, che mi diceva di avermi proposto e di venir presto e volentieri. Dovetti rassegnarmi e, caricate su un carro di Suonagio [?] le poche masserizie le mandai a Canal di Grivò, mentre io feci il mio ingresso, solo, solitario ed inaspettato scendendo giù da Porzus, assieme alla mamma. A Canal di Grivò La cappellania, conosciuta non per la sua importanza, ma perché là ordinariamente si mandava i preti che non si sapeva dove mandare. Ogni cappellano andava via dopo un paio di anni perché… non lo pagavano. Anche io sono andato là con quella convinzione, certo che non sarei stato a lungo perché sarei stato richiamato. Arrivato il sabato, la domenica sono stato presentato alla gente dal parroco don Culotta durante la messa. Il parroco era entusiasta di me e si riprometteva molto dal mio zelo an-

che per rialzare il prestigio del prete che era stato abbassato molto dalla condotta del mio antecessore. La cappellania era formata dalle borgate di Canal di Grivò, dove la maggioranza parlava già il friulano, gente poverissima e alcolizzata, e di Stremiz con Globočan, Costapiana con Gradiscutta dove si parlava da tutti lo sloveno. Alla popolazione ho fatto buona impressione e gli sloveni si sentirono felici di aver finalmente un prete col quale potevano conversare nella loro lingua. M’accorsi che era buona gente, ma che era stata trascurata. La canonica era grandiosa e le mie quattro sedie vi si perdevano. Feci in fretta e a credito un po’ di acquisti delle cose essenziali presso la Cooperativa di Faedis, feci fare qualche tavolo, comprai ancora sedie, alcune lettiere di ferro in seminario e così mi impiantai. Un po’ di fagioli, patate e farina avevo portato da casa e la gente di Stremiz, Gradiscutta e Costapiana, che cominciò a volermi bene, mi portava latte, qualche legno, salame ecc. Io ci avevo trovato gusto, tanto che, se fosse passata liscia, pensavo proprio di restare a Canal di Grivò. Nel parroco trovai un amico carissimo e nel suo cooperatore, don Augusto Patriarca, un compagnone incomparabile. Immancabilmente scendevo alla parrocchia ogni giorno, altrimenti venivano o l’uno o l’altro a vedere di me. Di spesso salivo a Canebola a trovare don Antonio Visintini, ottimo sacerdote. Insomma, mi trovavo in ottimo ambiente ed ero contento. Dopo aver vergato il titolo «Una domanda al ministero» don Antonio Cuffolo interrompe inspiegabilmente il suo diario di guerra, almeno nella sua redazione rivista e stesa in anni successivi, com’era solito fare in base agli appunti che scriveva giornalmente in lingua slovena. Ma siamo in possesso di brevi appunti sulla sua dura esperienza fatta sul fronte della Prima guerra mondiale nel Collio sloveno che inizieremo a pubblicare sul prossimo numero in coincidenza con il centenario dell’inizio del conflitto. (9-continua)

o duhovnikih Nediških dolin, ki so s svojim delom ohranili domačo slovensko identiteto na teritoriju

Duhovniki so ohranili slovensko kulturo remo naprej z raziskavo o beneških duhovnikih, ki jo je msgr. Valentin Birtič začel objavljati na Dom decembra 1982. Veliko prestora Birtič namenja Petru Podreki, ki je veliko skrbel ne samo za preživetje slovenske kulture v Benečiji, ampak tudi za ekonomijo teritorija, saj je širil moderno sadjerejo in živinorejo. V Ruoncu je ustanovil eno izmed prvih zadružnih mlekarn.

G

Drugi duhovnik iz starih časov je bil Anton Domenis, kaplan v Lazeh, kjer je umrl in bil tudi pokopan. Iz Ruonca, oziroma iz njegovih naselij sta še dva živeča duhovnika: msgr. Valentin Birtič1, najprej kaplan v Reziji in Marsinu, nato dolgoletni

famoštar v Dreki in zdaj kanonik v čedajskemu kapitlju ter pre Jožef Mucig2, ki je župnik v Cussignaccu pri Vidnu v Furlaniji. Se vrnemo spet v dolino in gremo proti Špietru. V Petjagu se za kratek čas ustavimo, ker iz te vasi je izšel pre Bepo Cedarmaz, ki je bil nekaj let za župnika na Tarčmunu in sedaj vodi župnijo Prapotno. Pod Petjagom, tik ob Nediži, stoji majhni zaselek Bjarč, kjer sta se rodila dva brata duhovnika: Evgen Dorbolò, ki je svoje duhovniško življenje podaril župniji Prosnid v zapadni Benečiji, in Mihael, ki je bil pa za profesorja v videnskem semenišču in umrl nagle smrti leta 1943. Pokopan je v Špietru. Zadnja vasica pred Špetrom

je Sarženta, kjer se je rodil duhovnik Anton Cosmacini; dolga leta je služil v Landarksi fari in tam tudi umrl. Bil je pobožen duhovnik. Iz te vasice sta bila še druga duhovnika: nek Tomasetig3, ki je bil pri Družbi Jezusovi in nek Struzzo4 iz reda Avgustincev. In smo že v Špietru, ki je glavno središče Nediških dolin. Tu se je rodil slavni Peter Podreka (16.2.1822). Poznan je kot prvi pesnik Benečije in kot narodni buditelj in pospeševalec sadjereje v naših krajih. Nekaj časa je bil za kaplana v rojstni vasi, nato na Tarčmunu in zadnja leta v Ruoncu, kjer ga je doletela nagla smrt 4. novembra 1889. Prve njegove poezije so bile natisnjene v goriškem listu Domovina, nekatere so izšle tudi v

Zori in drugih slovenskih časopisih. Med drugim je pisal tudi pridige v slovenskem dialektu in štiri so ohranjene v župnijskem arhivu v Landarju. Posebno v Ruoncu je širil med ljudmi moderno sadjerejo in živinorejo; po njegovem nasvetu in pobudi so postavili v Ruoncu eno prvih (zadružnih) mlekarn v videnski pokrajini in tam so zrasli vzorni sadovnjaki (breskve, jabolka in hruške), zato so ga imeli ljudje zelo radi in ga imenovali »naš pre Pier«. Iz teh razlogov ni čudno, če je njegov spomin še danes živ med ljudmi. Poleg Petra Podreke sta se rodila v Špietru še dva duhovnika, ki sta nosila priimek Strazzolini5; bila sta stric in nečak in dolga leta službovala v dreški župniji prvi

kot famoštar in drugi kot kaplan. (2-gre naprej) Sk. Sl. 1.Valentin Birtič, ki je tudi avtor tega prispevka, se je rodil l.1909 v Ruoncu. L. 1933 je bil posvečen v duhovnika . Umrl je l. 1994. Z Emiljem Cencigem in Marijom Laurencigem je leta 1966 ustanovil časopis Dom. 2. Rodil se je v Ruoncu l. 1933. Bil je član čedajskega kapitlja. Umrl je l. 2001. 3. Mihael Tomasetig (1837-1898). 4. Verjetno gre za Giuseppa Struzza, ki je bil iz Sarženta. Zgodovinarka Liliana Ferrari piše o njem, da je bil mistik in reformator (Il Friuli, Il processo di integrazione nello stato italiano, Istituto italiano per la storia del Movimento di liberazione, 2004). 5. Giovanni in Giuseppe Strazzolini.


4

poglobimo in premislimo

stran

l’Opinione di

15. maja 2015

dom

EVROPSKI POSLANEC PETERLE na posvetu o posledicah druge svetovne vojne Zgodovina Zgodovina - kultura - kultura

Riccardo Ruttar

Benečani plačali ceno razdeljene Evrope

in premislimo in premislimo Per migliorare leProglobimo sorti Proglobimo

delle nostre comunità

ra fine degli anni ’70 e inizio ’80 del secolo scorso, quando, fresco di laurea in quel di Torino, ma con alle spalle già oltre un lustro di insegnamento elementare sulla fascia confinaria, ho iniziato un diverso lavoro, quello di ricercatore nell’Istituto sloveno di ricerche-Slori, nella sede di Cividale. Credo di aver vissuto con passione la mia riconquistata identità linguistica, come uno dei pochi «deassimilati», in quegli anni in cui si identificavano gli sloveni con i comunisti; peggio: «comunisti titini». Per cui a riconoscersi come «sloveno» ci si meritava l’infamia dell’antitalianità. Era normale sentirsi chiedere: «Sei sloveno o italiano?». A chi te lo chiedeva era infruttuoso rispondere che andasse a rileggersi i primi sei articoli della Costituzione, in particolare il terzo, il quale esclude qualsiasi discriminazione per ogni cittadino italiano, compresa esplicitamente quella linguistica. Ho scoperto presto che contro il pregiudizio e la paura artatamente vivificata per malsane convenienze politiche, c’era ben poco da fare. Ragionamenti, dimostrazioni scientifiche, dichiarazioni di diritti umani, dibattiti… tutto inutile, soprattutto se organizzazioni paramilitari segrete continuavano a rimestare nel torbido. E non è finita. Basti prendere in debita considerazione alcuni recenti documenti di amministrazioni locali, in cui si dà pubblico credito a panzane glottolinguistiche che vogliono innalzare dialetti sloveni al rango di lingue autonome e distinte. Questo è uno scorcio del panorama sociopolitico delle nostre vallate di confine, e più ci si addentra nei particolari, più ci si rende conto di quanto siano importanti alla loro sopravvivenza la vitalità, la rinnovata autocoscienza, la coesione, la promozione culturale e linguistica, lo stimolo al recupero degli antichi valori, che vengono promossi dalle strutture, organizzate o meno, che si rifanno alla tradizionale matrice slovena. Mi domando: se fossero mancate queste nostre organizzazioni, i nostri giornali, la scuola bilingue, i mass media, le iniziative culturali, ludiche e quant’altro, che noi sloveni abbiamo promosso e promuoviamo, in che condizioni sarebbero le valli stesse? Sicuramente ancor peggio. Dopo aver studiato e visto che cosa vuol dire il senso di appartenenza nelle altre regioni italiane riconosciute portatrici di altra lingua e cultura – Sud Tirolo e Val d’Aosta – dove il fattore umano e l’orgoglio dell’appartenenza sono sintomo di forza e determinazione, viene da pensare che cosa avremmo potuto essere noi sloveni, se avessimo avuto quel briciolo di autocoscienza e coesione che avevano fatto del nostro popolo il fiore all’occhiello della Serenissima. Per quel che mi riguarda, speravo di potermene stare tranquillo a portare avanti i miei tanti interessi da pensionato, di poter collaborare, sì, dall’esterno, a far crescere la nostra comunità parlando alla radio e scrivendo questo mio piccolo contributo… E invece sono stato «richiamato», come i veterani della tradizione militare. Non è affatto una carica cui anelare quella di presidente provinciale della Confederazione delle organizzazioni slovene (SSO). È un compito arduo, quello di rappresentare con competenza e dignità coloro che operano per migliorare le sorti delle nostre comunità. Ma, ovviamente, è la gente delle nostre valli, tutta, che deve poter cercare e trovare le strade giuste per ottenere quei diritti che le sono stati negati. Farò quel che potrò. Grazie a chi saprà darmi una mano.

E

DNEVNIK ANTONA CUFFOLA

Č

Alojz Peterle *

estitam izdajateljem za Cuffolov dnevnik o drugi svetovni vojni. Gre za pomembno in dragoceno pričevanje nekoga, ki je doživel tisti čas na težek način. Kot geografu, zgodovinarju in politiku se mi zdi, da se prav na začetku najprej spomnimo v kakšnem zgodovinskem prostoru se nahajamo. Prav ta prostor so izredno zaznamovale zgodovinske ločnice. Ne bi šel nazaj v Langobardski limes, ampak bi prvo svetovno vojno že močneje omenil. Tu v bližini so se dogajale ključne bitke. Navsezadnje ne daleč, v Trstu, so se dogajale zadnje bitke druge svetovne vojne, potem pa se je tukaj zgodila Železna zavesa, ki je trdno delila Evropo na njen demokratični in nedemokratični del. Živeti v takem prostoru, na robu, ob meji ni vedno lahko, kot priča tudi Cuffolo. Velika politika ne upošteva identitete manjših skupnosti in jih rada žrtvuje višijm interesom. In tudi zadeve, brez velikega smisla za razlikovanje, poenostavlja. Mene je zelo zanimalo, kakšen je bil odnos v preteklosti med Italijani in Slovenci. Lahko rečemo, da Italijani dolgo niso poznali Slovencev. Poznali so nas bolj v političnem kontekstu. Poznali so nas, tudi Beneške Slovence, kot Slovane, kasneje kot Jugoslovane, malo prej kot ljudi, ki delujejo v avstrijskem interesu. Niso nas priznavali kot narod s svojo identiteto. Šele po osamosvojitvi Slovenije je prišlo do premika, da nas Italija ne doživlja kot neko neprepoznavno entiteto, ampak nas poslej prizna-

va kot narod, ki deli z Italijani isto evropsko kulturo. (...) Beneški Slovenci so bili po vojni na nek način sumljivi. Propaganda jih je predstavljala kot izvidnico Moskve, bili so nekakšni državljani z napako. Hkrati so bili tudi Slovenci z napako, kajti njihovo identiteto se je deskvalificiralo, češ da ne gre za prave Slovence, ampak za ljudi, ki govorijo samo neko narečje. Sicer ta element ni še povsem prešel v zgodovino. (...) Po vsem tem, kar se je zgodilo lahko upravičeno govorimo, da so Beneški Slovenci eni od tistih, ki so plačali ceno razdeljene Evrope. Še pred tem so plačali ceno političnemu razvoju, ki jim ni omogočal popolne povezave z matičnim narodom, ker z njim niso živeli v isti politični tvorbi in to se je seveda poznalo tudi v odnosu do knjižnega jezika. Če nimaš šol v svojem jeziku, so s knjižnim jezikom seveda težave. Če se v Beneški Slo-

Politika jim ni dovolila povezave z ostalimi Slovenci

veniji ni pojavila raba knjižnega jezika, je seveda zaradi tega. Niso krivi Beneški Slovenci. Ko sva se nekoč v Gorici srečala dva zunanja ministra, že pokojni Emilio Colombo in jaz, sva se pogovorila tudi o teh bolečih zadevah, tudi o tem, kar se je zgodilo v tem prostoru v času fašizma, med vojno in po njej. Takrat sva se dogovorila, da ustanovimo mešano kulturno zgodovinsko komisijo, v kateri sta bila tudi pisatelja Fulvio Tomizza in Saša Vuga. Odkar imamo njeno poročilo, o teh zadevah govorimo drugače. Po petdesetih sestankih je mešana komisija podpisala skupno zgodovino Italianov in Slovencev v tem prostoru. S skupnim jezikom so povedali, kaj so bili fašizem, nacizem, komunizem in kaj je vse to za te ljudi in te kraje pomenilo. Zelo sem vesel, da je bilo to poročilo uspešno zaključeno, žal pa mi je, da politika ni izkoristila dela zgodovinarjev z večjo politično ambicijo. (...) Vsi manj številčni narodni smo se v preteklosti borili za svojo identiteto, za pravico do jezika, za pravico do političnega zastopstva. Danes je naša identiteta priznana, spoštovana, dobrodošla, bogati evropsko zvezo in jaz bi si samo želel, da je ta občutek navzoč povsod v Evropski uniji za vsako mejo, da nihče ne bo prizadet ali ogrožen, zato ker govori svoj jezik, ker misli po svoje in tako naprej. Želel bi, da ta nova evropska kultura doseže vsa evropska območja, zlasti obmejna. (...) Naša skupna dolžnost je, da izkoristimo državna, deželna in evropska sredstva za razvoj, da bi preprečili nadaljne propadanje. Želel bi seveda, da bi živela manjšina, in njene organizacije še naprej, tako da bi bili vsi skupaj bogatejši. * iz posega 24. aprila v Špietru

je pomemben zgodovinski vir za Benečijo, Posočje in celotno Slovenijo

Komisarji so partizanom naredili veliko škodo

D

nevnik Antona Cuffola je pomemben zgodovinski vir za Benečijo, Posočje in tudi za Slovenijo. (...) Najdaljše obdobje, ki ga v dnevniku opisuje Cuffolo, je čas druge svetovne vojne. Zapiski iz tega obdobja so velika dragocenost za boljše razumevanje medvojnih dogodkov. Vojna je s sabo prinesla lakoto, nasilje, ropanja, trpljenje in vesti o mrtvih domačinih, padlih na bojiščih Evrope in Afrike. Tudi Cuffolo je med vojno zelo trpel, saj je doživel mnogo neprijetnih trenutkov. Njegov prvi stik s slovenskimi partizani je zabeležen koncem leta 1942. Maja 1943 zapiše, da se partizani obnašajo zelo korektno. Vse, kar pojedo, pošteno plačajo. Nikogar ne nadlegujejo, nič ne vzamejo, ne da bi vprašali. Zvečer molijo rožar. Pri ljudeh so zaenkrat napravili najboljši vtis in zato jih ljudje podpirajo in zagovarjajo. Domačini jih ne izdajajo. To je bil čas, ko sta bili v nediških in terskih dolinah na prvem pohodu Gregorčičeva in Gradnikova brigada. V teh dveh brigadah so bili le Primor-

ci. Največ jih je bilo iz Posočja in Brd. Tisti partizani so dobro poznali razmere v Benečiji, dobro so poznali dušo Benečana. 25. julija 1943 je padel fašizem in v zapiskih je zaznati nepopisno veselje Cuffola. Fašisti so namreč za Cuffola zapisali, da »ima preveč vpliva na ljudi in je zagrizen Slovenec. Treba ga je spraviti proč, spraviti ob ugled pred ljudmi.« Zelo veliko zabeležk je Cuffolo zapisal v obdobju po premirju od 8. septembra do začetka novembra 1943. To je bil čas Kobariške republike, ki je bila veliko osvobojeno ozemlje ter je obsegalo Posočje, Brda, nediške in terske doline ter Rezijo. V dveh mesecih obstoja republike je nastalo veliko novih partizanskih enot z nekaj tisoč borci. Cuffolo je tedaj zapisal, da se končno lahko govori slovensko in v cerkev se je po desetih letih ponovno vrnila slovenska molitev in slovensko petje. Odprte so bile slovenske šole. Benečani so množično vstopali v partizanske vrste. Nastale so tudi beneške čete kot npr. nediška, klodiška in nimiška, ki so jim poveljevali domačini. Prvi me-

sec obstoja Kobariške republike je bil najpomembnejši politični organizator Ferdo Kravanja-Peter Skalar, doma iz Čezsoče. Najpomembnejši vojaški voditelj je bil Franc Uršič-Joško, doma iz Kobarida. Cuffolo se čudi, ker so Benečani v partizanih postali tako zavedni in navdušeni Slovenci. A že v zadnjih dneh Kobariške republike so se pojavila razočaranja nad pridiganjem političnih komisarjev, ki so prišli iz osrednje Slovenije. Niso poznali razmer v Benečiji in niso poznali duše Benečanov. Ti komisarji so partizanom in osvobodilnemu gibanju naredili veliko škodo. Kobariško republiko so Nemci zavzeli v začetku novembra 1943. Cuffolo je zapisal: »Konec je naše sreče, naše svobode, našega miru!« Začel se je nepopisen nemški teror. Mnogo je bilo mrtvih, vasi so bombardirala nemška letala. Februarja 1944 Cuffolo zapiše, da so Benečijo ponovno preplavili partizani. Tedaj je bila na pohodu po nediških in terskih dolinah 30. divizija s tremi brigadami z več kot 2200 borci. Namen pohoda 30. divizije v Bene-

čijo je bil tako vojaške kot politične narave. Cuffolo zelo pohvalno piše o poveljniku bataljona Briško-beneškega odreda Marku Redelonghiju, ki je bil doma iz Zapotoka. Opiše ga kot najdrznejšega beneškega partizana. (...) V nadaljevanju dnevniških zapisov se vrstijo vojni prizori s prihodi Nemcev, ozopovcev, kozakov, garibaldincev, partizanov in lažnih partizanov,

domobrancev, Turčinov s Kavkaza, republikinov. Zelo pretresljiv je zapis o tem, kako je Cuffolo 31. decembra 1944 rešil vas pred kozaško nevarnostjo. Pri tem je pokazal izreden pogum, modrost in premetenost. Vojna leta se zaključijo v prvih majskih dneh, ko pridejo v doline Angleži in se morajo partizani umakniti. S podboneškega županstva je izginila slovenska zastava. Cuffolo piše, da nekdanji fašisti in podrepniki prevzemajo oblast. Močno je razočaran. Cuffolo je na koncu dnevnika zapisal: »Prišli smo iz dežja pod kap!« Anton Cuffolo je živel v dramatičnem obdobju. To je bil čas, v katerem se niso upognili in zlomili le najtrdnejši značaji. In Cuffolo je bil tak. Kljuboval je nasilju nad nemočnimi in zatiranimi. Zaničeval je podrepnike in tiste, ki so se obračali po vetru. Zato moramo pogosto v roke jemati njegov Dnevnik, da bi bolje razumeli preteklost in znali pravilno ravnati v sedanjosti. Zdravko Likar

* iz posega 24. aprila v Špietru


dom

v ospredju

15. maja 2015

GRANDE ATTENZIONE

stran

5

della Giunta Serracchiani per valliiz delnaših Natisone Torre. Cristiano Shaurli sarà assessore all’Agricoltura iz našihe del dolin dolin

La Regione si impegna per la Slavia terske terskedoline doline Sarà vera inversione di rotta?

S

rezija/kanalska rezija/kanalskadolina dolina

J. H.

egnali di grande attenzione alla Benečija-Slavia Friulana sono giunti nel giro di poche settimane dalla Regione Friuli Venezia Giulia. Sono stati accolti dagli amministratori locali e dalla popolazione con soddisfazione, unitamente alla speranza che rappresentino l’inizio della tanto attesa inversione di rotta. L’8 maggio, la presidente, Debora Serracchiani, ha annunciato la nomina di Cristiano Shaurli ad assessore alle Politiche agricole, assumendo la delega del vicepresidente, Sergio Bolzonello, che assumerà la delega alle Politiche comunitarie. Shaurli, già da sindaco di Faedis/ Fuojda, e poi nei due anni da capogruppo del Partito democratico in Consiglio regionale, ha dimostrato grande attenzione per le problematiche degli sloveni delle valli del Natisone e del Torre, di Resia e della Valcanale. Da sempre è anche sostenitore di forti rapporti tra la fascia confinaria della provincia di Udine e l’alta valle dell’Isonzo. Un messaggio di congratulazioni al neo assessore è arrivato anche dal presidente della Confederazione delle organizzazioni slovene-SSO, Walter Bandelj. La sua nomina «è un importante segnale per la comunità slovena della Benečija, ma anche per coloro che vivono nella Val Resia e nella Val Canale, che avranno in lei un eccellente interlocutore per un settore di estrema importanza per i territori montani e di confine», ha scritto. Agricoltura, turismo e sviluppo del territorio sono stati i temi dell’incontro che si è svolto il 6 maggio a Udine tra il vicepresidente della Regione Friuli Venezia Giulia, Sergio Bolzonello, e i sindaci dei Comuni di San Pietro al Natisone/Špietar, Maurizio Zufferli, e di San Leonardo/Sv. Lienart, Antonio Comugnaro. Due le richieste avanzate: che vengano messi

IZVRŠNI ODBOR

POCHE NOVITÀ NELLA RIFORMA DELLE AUTONOMIE

posoc posoc ˇje ˇje

L

sport sport Nella foto: (da sin.) Mariano Zufferli, Sergio Bolzonello e Antonio Comugnaro.

Cristiano Shaurli

in atto interventi regionali a sostegno delle attività agricole e agro-forestali dell’area e previsti piani di manutenzione del paesaggio rurale per valorizzare le potenzialità del territorio anche sotto il profilo turistico e ricreativo. «Si tratta di una progettualità – ha detto il vicepresidente Bolzonello – coerente con l’impostazione del Programma di sviluppo rurale 2014-2020, al cui interno vi è la possibilità di favorire sinergie tra attività agricole, agro-forestali e di sviluppo turistico, ma che presuppone il forte coinvolgimento delle comunità locali e soprattutto delle imprese che operano sul territorio». Dopo aver precisato che l’approvazione del PSR regionale presso la Commissione Europea è alle strette finali, Bolzonello ha dato la propria disponibilità a una visita a San Pietro al Natisone e a San Leonardo a inizio giugno. Il 5 maggio nella sede municipale di San Leonardo, si è svolto un’incontro dell’assessore regionale all’Ambiente, Sara Vito, insieme ai consiglieri regionali Cristiano Shaurli e Giuseppe Sibau, ai tecnici dell’Arpa e del Servizio geologico della Regione, con gli amministratori

locali. È emersa la chiara volontà di risolvere in modo definitivo il problema della viabilità che collega l’area delle cave di pietra piasentina, nei Comuni di San Leonardo e San Pietro al Natisone, con le strade a fondo valle. Il transito dei camion con pesanti carichi di pietra rappresenta un problema di sicurezza e di disagio per la popolazione della zona. Il traffico dei grandi mezzi danneggia le strade. La questione è da anni fonte di tensione fra i cavatori e la cittadinanza. Si prospetta una soluzione. I sindaci Comugnaro e Zufferli hanno illustrato a Vito le bozze di due progetti riguardanti gli interventi di sistemazione di due strade (a Tarpezzo/Tarpeč e in direzione di Azzida/Ažla), che permetteranno di collegare l’area delle cave con la strada provinciale 11 senza passare quindi per i centri abitati. Il progetto, ha spiegato l’assessore Vito, sarà ora valutato dai tecnici dei Comuni e della Regione. Il passo successivo prevede l’istituzione di un gruppo di lavoro tra la Regione e i cavatori della pietra piasentina, che sembrano condividere la nuova viabilità. Il 28 aprile l’assessore regionale alla Protezione civile, Paolo Panontin, e Shaurli hanno effettuato dei

sopralluoghi nei Comuni di Attimis/ Ahten e Taipana/Tipana, per accertarsi dello stato delle viabilità locali (leggi l’articolo a pag. 10). Il 17 aprile, la Giunta regionale, su proposta dell’assessore alle Infrastrutture e all’edilizia, Mariagrazia Santoro (che era stata a San Leonardo e a San Pietro il 27 marzo), ha approvato la graduatoria per la ripartizione dei 29 milioni messi a disposizione del Fvg dalla Banca europea per gli investimenti, attraverso il decreto ministeriale dello scorso gennaio, che assegna i fondi per l’accensione di un mutuo destinato alla copertura di interventi di manutenzione straordinaria delle scuole. Per completare la ristrutturazione della sede dell’istituto comprensivo bilingue, al fine di consentire di accorpare in un unico plesso tutte le attività didattiche, il Comune di San Pietro al Natisone dovrebbe ricevere un contributo aggiuntivo di 766 mila euro. 590 mila euro dovrebbero andare al Comune di San Leonardo per lavori urgenti nel suo plesso scolastico a Merso Superiore/Gorenja Miersa e 85 mila euro al Comune di Lusevera/Bardo per interventi sulla cucina e la mensa, nonché interventi di manutenzione nel plesso di Vedronza/Njivica.

e Unioni territoriali intercomunali (Uti) saranno diciassette e, salvo pochissime eccezioni, nei confini stabiliti lo scorso febbraio dalla Giunta regionale. La perimetrazione definitiva è imminente. Slitterà al 2018 la scelta, da parte dei Comuni, delle funzioni che verranno gestite in forma associata. Dal primo gennaio 2016 le Uti dovranno gestire solo i servizi sociali e la programmazione europea. È quanto emerso dalla due giorni – 11 e 12 maggio – dedicata dal Consiglio regionale del Friuli Venezia Giulia alla riforma delle Autonomie locali, in fase di attuazione, e quella del Consiglio delle autonomie. Va ricordato, comunque, che sulla riforma degli enti locali pende il ricorso presentato al Tar da 57 Comuni, tra i quali Drenchia, Grimacco, Pulfero, San Leonardo, San Pietro al Natisone, Resia e Tarvisio, che ritengono incostituzionale l’obbligatorietà di adesione alle Uti per le municipalità sotto i tremila abitanti in montagna e cinquemila in pianura. Hanno presentato ricorso al Tar anche il Comune di San Floriano del Collio e sei cittadini di lingua slovena al fine di impedire «le importanti violazioni introdotte dalla legge sul fronte della minoranza slovena». Questo perché le Uti diventano ente a tutti gli effetti, modificando lo status quo, senza garantire il grado di tutela delle minoranze oggi assicurato dai singoli Comuni.

Sveta slovenskih organizacij je v Čedadu izvolil novega predsednika in podpredsednike

Bandelj in Ruttar na čelu SSO

W

alter Bandelj je novi predsednik Sveta slovenskih organizacij. Izvolil ga je v sredo, 6. maja, na zasedanju v Čedadu izvršni odbor SSO. Podpredsedniki, ki so obenem pokrajinski predsedniki, so Igor Švab za Tržaško, ki je torej bil potrjen, Franca Padovan za Goriško in Riccardo Ruttar za vidensko pokrajino. Bandelj, ki je bil doslej goriški pokrajinski predsednik SSO in je goriški občinski svetnik Slovenske skupnosti, je nasledil dosedanjega predsednika Draga Štoko, ki jo po devetih letih in pol zapustil vodenje te krovne organizacije. V videnski pokrajini se je na čelo SSO po devetnajstih letih vrnil Ruttar, potem ko se je dosedanji predsednik Giorgio Banchig poslovil od vsakaršne funkcije že na kongresu krovne organizacije, ki je bil 17. aprila na Opčinah. »Moč novega vodstva SSO ni v predsedniku, ampak v celotni sesta-

vi izvršnega odbora, ki je zelo pomlajen. Na začetku mandata bomo pripravili iztočnice, ki bodo izhajale iz predlogov vseh članic. Delali bomo na teritoriju, kar pomeni biti blizu našim ljudem. Še posebej bomo od strani naši mladini,« nam je povedal Bandelj. Novi predsednik dela v Čedadu in je v Benečiji praktično doma tudi iz osebnih razlogov. »Benečija mi je pri srcu, kakor sta mi pri srcu tudi Rezija in Kanalska dolina. Trenutno je najbolj pereče vprašanje lokalnih narečij, ki jih občinske uprave v Podbuniescu in v Reziji ne priznavata kot slovenska. Bistvenega pomena je tudi povezava s Posočjem,« je dodal Bandelj. Novega predsednika, ki ga je spremljal član Izvršnega odbora Ivo Corva, je 11. maja sprejel na prvi uradni obisk v Ljubljani minister za Slovence v zamejstvu in po svetu Gorazd Žmavc.

Minister je Bandlju čestital ob izvolitvi in poudaril, da bo skušal upoštevati čim več njegovih pobud. Strinjala sta se, da je v dobrem dialogu in s skupinskim delom mogoče reševati vsa odprta vprašanja. Bandelj je poudaril, da je novo vodstvo SSO zelo pomlajeno, kar vzbuja upanje, da bodo uspešno kos izzivom, ki jih pred slovensko skupnost v Italiji prinaša današnji čas, tako z vzpostavitvijo dodatnih ekonomskih mehanizmov, kot z okrepljenim sodelovanjem z drugo krovno organizacijo, Slovensko kulturno gospodarsko zvezo, ter ne nazadnje z aktivnim delom v vseh treh pokrajinah, v katerih živi slovenska avtohtona narodna manjšina. Oba sogovornika sta izrazila zahvalo za izredno delo dosedanjega deželnega predsednika Draga Štoke in dosedanjega predsednika SSO za pokrajino Viden, Giorgia Banchiga. Novemu predsedniku Sveta slo-

Riccardo Ruttar

Walter Bandelj

venskih organizacij za Benečijo, Rezijo in Kanalsko dolino Riccardu Ruttarju je minister Žmavc ob izvolitvi izrekel naslednje: »Zaupali so vam pomembno nalogo, ki jo je do

sedaj nadvse uspešno opravljal vaš predhodnik gospod Giorgio Banchig. Zavedam se, da je videnska pokrajina zelo ranljiva, a prav zato neprecenljiva za obstoj slovenstva na tem področju. Zato vam na tej poti prizadevanja za skupno dobro za vse Slovence v Furlaniji Julijski krajini želim obilo modrosti, moči in sposobnosti za iskanje skupnih ciljev.« U. D.


6

iz naših dolin

stran

LO SCRITTORE SLOVENO DI TRIESTE

15. maja 2015

dom

iz iz naših naših dolin dolin

è intervenuto a San Pietro al Natisone alla presentazione della sua biografia «Così ho vissuto»

Boris Pahor: «La fedeltà alla propria terske terske doline doline identità è un’estensione dell’amore»

L

Larissa Borghese

a fedeltà «alla propria storia e alla propria identità e cultura è un’estensione dell’amore, che rappresenta il principio della vita dell’uomo e ne abbraccia l’intera esistenza». Lo ha evidenziato lo scrittore Boris Pahor, giovedì 30 aprile negli spazi dell’Istituto per la cultura slovena a San Pietro al Natisone, al folto pubblico che ha assistito alla presentazione della sua biografia curata da Tatjana Rojc nel libro «Così ho vissuto. Biografia di un secolo». L’opera, pubblicata lo scorso anno su proposta della casa editrice slovena Cankarjeva založba è suddivisa in quattro filoni: il racconto di Pahor in prima persona, la vasta produzione letteraria segnata dalle sue esperienze di vita e costellata di figure letterarie, il racconto fotografico, attraverso immagini tratte dall’archivio privato di Pahor, dalla Biblioteca nazionale e degli Studi di Trieste e dagli archivi di Lubiana e la contestualizzazione storica. «E soprattutto nella versione italiana (pubblicata da Bompiani) un capitolo molto ampio sulla Trieste slovena», ha detto l’autrice. E proprio dalla Trieste slovena in

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina posoc posoc ˇjeˇje sport sport

cui nel 1920 a soli sette anni ha assistito insieme alla sorella all’incendio per mano fascista del Narodni dom, fulcro e centro propulsore dell’anima slovena della città, è iniziato il racconto dello scrittore. Pahor, che il prossimo agosto compirà 102 anni, ha quindi ripercorso, in modo chiaro e lineare, le tappe della sua vita: dalla scuola elementare, frequentata brillantemente in lingua slovena fino alla classe quarta (dopodiché il processo di italianizzazione del regime fascista segnò i suoi insuccessi scolastici scaturiti da una formazione imposta in una lingua e cultura che non era la sua) agli anni

Nella foto: Boris Pahor e il pubblico intervenuto alla presentazione.

del seminario (dopo il quale intraprese e abbandonò gli studi di Teologia, deludendo le aspettative di sua madre), una struttura privata il cui diploma non gli venne riconosciuto e che conseguì solo a Bengasi, durante la guerra in Libia; dalla laurea in lettere conseguita a Padova al suo impegno nella lotta per la liberazione dal nazifascismo; dalla sua deportazione nei campi di concentramento in Germania alla sua convalescenza in un sanatorio in Francia, dove la relazione con l’infermiera Arlette lo

riportò alla vita; dal suo ritorno in una Trieste divisa e in un dopoguerra deludente, segnato da lutti familiari, e nel contesto internazionale da crimini e insabbiamenti al suo matrimonio con Rada Premrl, dal quale sono nati i figli Adrijan e Maja; dalla più che ventennale attività di insegnante di lingua e letteratura nelle scuole medie e superiori alla continua e fervida attività letteraria, frutto di un lavoro faticoso, costante e intenso di recupero nella formazione in lingua slovena, spezzata dal Ventennio fa-

scista. «La questione slovena è innanzitutto europea», ha detto Pahor, sottolineando la necessità di coltivarla e difenderla in base ai principi di libertà e uguaglianza. «Prima che cittadini europei di nazionalità slovena – ha detto – siamo bilingui e l’italianità non incide negativamente sulla nostra identità slovena anzi ne rappresenta un arricchimento». Un concetto questo che dovrebbe fare proprio chi, ancora oggi nella Slavia friulana-Benečija («dove si fa ancora confusione tra identità e nazionalità e spesso è un atto voluto» ha detto Pahor) osteggia il dialetto locale e lo vuole estraniare dalla matrice slovena. «Senza una verità propria nel proprio essere e nella propria lingua sei un uomo sperduto» ha detto Pahor, e ha aggiunto che «i bambini che frequentano la scuola bilingue hanno due lingue e hanno due amori, verso sé stessi e verso chi parla italiano e ne hanno due in uno solo quando parlano entrambe le lingue». L’incontro è stato moderato da Antonella Bukovaz e organizzato dall’Istituto per la cultura slovena, a nome del quale la presidente Bruna Dorbolò ha omaggiato lo scrittore sloveno con alcune pubblicazioni curate dall’Istituto.


dom

iz naših dolin

15. maja 2015

stran

7

NA GUOD KRISTUSOVEGA VNEBOHODA bo šestnajsto skupno ruomanje far Nediških dolin iz iz naših naših dolin dolin

Na Staro goro vterske parpravo terske doline doline na Sveto lieto usmiljenja

Ž

Na srečanju, ki nosi naslov »Slovenci od Alp do Jadrana«, se bojo v pandiejak, 18. maja, v muzeju umetnosti in navad v Rimu, predstavli tudi Slovenci vidanske province. Pobudo je dalo ministarstvo za kulturo, de bi ljudje buojš spoznali manjšine, ki so zgodovinsko parsotne v Italiji. V Rimu bojo najprej prozdravili predsednica Inštituta za slovensko kulturo Bruna Dorbolò, parlamentarka Tamara Blažina in slovenski veleposlanik v Italiji Iztok Mirošič. Natuo bo Giorgio Banchig predstavu slovensko manjšino v Italiji in arzluožu pomembno vlogo, ki jo ima v odnosih s Slovenijo. Živa Gruden, tridesetlietna direktorica dvojezične šole, bo guorila pa o dvojezičnem inštitutu v Špietru, medtem ko bo Jole Namor poviedala, zaki je kultura takuo pomembna za arzvoj cielega teritorija. Donatella Ruttar bo predstavila multimedijski muzej Smo. O sekciji muzeja »Jezik skozi čas« bo pa spreguoril Cosimo Miorelli, ki jo je uresničiu. Slovenski dan se bo zaparu z nastopam folklorne skupine iz Rezije.

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina

U. D.

e 15 liet, odkar je sveti papež Janez Pavel II. lieta 2000 vprašu odpuščanja za karvice, ki jih je katoliška cierku zagrešila, in parporočiu, naj Sveto lieto pusti kajšno znamunje, de bi lahko lieto za lietan živieli v duhu jubileja, fare iz Nediških dolin kupe ruomanjo na Staro goro. Tekrat so duhovniki in pastoralni svet (konsej) špietarske foranije pomislili, de bi bluo dobro, če bi se ljudje Nediških dolin med sabo buojš spoznali in če bi odpustili zamiere, ki jih imajo med sabo. Takuo se bo tudi v nediejo, 17. maja, na guod Kristusovega vnebohoda (Velik križ) na Stari gori zbrali duhovniki in vierniki špietarske foranije. Lietos na bo posebno le, kier je petnajst liet od parvega ruomanja, pa tudi zatuo ki bo skupna moliteu pred začetkam Svetega lieta usmiljenja, ki ga je arzglasiu papež

ZDRUŽENJE BLANKIN

Slovenci videnske province v Rimu

Frančišek. Vse fare Nadiških dolin se bojo, ku ponavadi, vsaka s svojin oflokanin križan, srečale ob 11. na starogorskin placu. Ob 11.15 bo precesija do svetišča, med katero bojo piel’ litanije Device Marije. Ob 11.30 bo sveta maša. Molili bojo Marijo Devico s Stare gore, ki je od nimar pomočnica ljudi Nediških dolin. Po maši bojo vierniki imieli parložnost, de se srečajo, spoznajo in guorijo med sabo. V Benečiji so ljudje zelo pobožni do Marije Device na Stari gori. Zatuo je ruomanje liepa parložnost, de bi ljudje v svoji glavi in v svojin sarcu ponovili vsako lieto veliki jubilej lieta dvatavžint in se parpravli na Sveto lieto usmiljenja, ki bo začelo 8. dičemberja lietos. Na smiemo pozabiti, de je par nas kristjanska vera močnuo povezana s slovenskin jezikan, saj je prù cierku v mračnih lietah ohranila po zaslugi domačih duhovniku slovenski jezik in slovensko kulturo.

posoc posoc ˇjeˇje sport sport

Orso goloso di miele a Cornappo/Karnahta

Ruomanje špietarske foranije na Staro goro lani.

se že parpravlja na nadaljevanje dejavnosti za predšuolske otroke

Naprej po slovensko tudi v Vidnu

K

onac obrila so paršle h kraju dejavosti po slovensko za prešuolsle otroke, ki sta jih v Vidnu parpravli združenji Blankin iz Čedada in Alpi iz Vidna v sodelovanju z vidanskim kamunam in trečo vidansko vičstopinsko šuolo. Srečanj, ki so se žačela 8. novemberja in so šla naprej šest miescu vsako soboto po dvie uri v šoli Dante sred Vidna, se je udeleževalo 16 otrok od 2. do 5. let starosti. Dejavnosti je vodila vzgojiteljica Tina Cencič Fratina iz Kobarida. Iz raziskau je paršlo von, de okuole dest par stuo ljudi, ki živé v Vidnu, ima slovenske korenine. Zatuo je pomembno, de se slovenski jezik in kultura ohranjata tudi v te narbuj velikim furlanskim miestu. »Že puno cajta je bluo trieba, de se kiek začne gibat tudi v Vidnu in ne samuo na teritoriju, kjer uradno živé Slovenci – nam je poviedu Riccardo Ruttar, ki je koordinator skupine Sv. Hieronima-Slovenci v Vidnu, ki je v okviru združenja Blankin parpravla telo dejavnost – samuo malo cajta od tega je vič ku kajšna slovienska družina, ki živi v Vidnu, zastopila, de je pomembno (important), de se ohrani tudi v mieste slovenski jezik. Seviede

je dvojezična šuola v Špietru, ampa je za tistega, ki živi v Vidnu, težkuo voziti otroke gor vsak dan.« Skupina svetega Hieronima se je rodila prù z namienam, de bi združila Slovence, ki živé v Vidnu in de bi stuorla poznati tudi mlajšim generacijam domačo slovensko kulturo. Ime je vzela po bratovščini svetega Hieronima, ki se je rodila lieta 1452, je daržala kupe Slovence v miestu in jim pomagala. V Vidnu seviede nieso slovenske dejavnosti samuo za otruoke. Konsiljer na videnskem kamunu Mario

Canciani, že puno liet v sklopu projekta »Interkultura« parpravja v faružu v Godiji par Vidnu tečaj slovenskega jezika tudi za odrasle. V telem okvieru parpravjajo tudi tečaje in izlete v Sloveniji. Lietos bojo nomalo dni v Bovcu. Dičemberja lani so telim študentam predstavli tudi čezmejni projekt »ZborZbirk«. Glede, tečaja po slovensko za predšuolske otroke, združenje Blankin ga misli parpraviti tudi v novim šuolskim lietu, saj so bli otroci in njih starši zelò veseli. Parporočili so se, de dejavnost puojde naprej.

»Troštamo se – je še poviedu Ruttar – de bomo mogli ponuditi otruokam še kiek vič. Dobro bi bluo, če bi paršla kajšna pomuoč od zuna, če bi bluo še vič otruok in tud vič cajta na razpolago. Četud nieso vsi otroci, ki so hodili na korš, sinuovi Slovencu, je interešant pogledati, kakuo tudi v Vidnu starši italijanskega jezika čejo, de se njih otroci učé po slovensko. Tuole pomeni, de se je kiek ganilo okuole nas in de tisti strah in občutje malovriednosti, ki je ostu v nekaterih Slovencih, niema nobenega smisla.«

I. B.

BK EVOLUTION BOJO 15. MAJA GODLI NA EXPO 2015 V MILANU

T

udi slovenska manjšina v Italiji je parsotna na univerzalni razstavi Expo 2015 v Milanu in bo v petak, 15. maja, v slovenskem paviljonu na oder stopu tudi beneški band Bk evolution. Predstavitev Slovenije so parpravli takuo, de bo vsaka od desetih slovenskih regiji imiela cajt dva tiedna, de bi pokazala svoje kulturne, ekonomske in kulinarične značilnosti. V cajtu namenjenu istarski

in kraški regiji, se pravi od 1. do 15. maja, so povabili tudi Slovence v Italiji. Ob teli parložnosti je Svet slovenskih organizacij v sodelovanju s Slovensko prosveto, Zvezo cerkvenih pevskih zborov iz Trsta in iz Gorice, Zvezo slovenske katoliške prosvete in združenjem Blankin organizira v petek, 15. maja, prevoz z avtobusom iz Gorice in Trsta. Drugi avtobus je parpravla ZSKD.

Škoda blizu skupine Bk evolution nieso povabili drugih ljudi iz naših kraju, de bi pričali, kakuo živi slovenska skupnost v Benečiji, Reziji in Kanalski dolini ter katere bogatije lahko ponudi na ogled in pod zob. Svetovna razstava pa bo šla naprej do konca otuberja, zatuo je trošt, de bo v Milanu parložnost, de bi se predstavili tudi Slovenci iz videnske province. Slovenski nacionalni dan bo 19.

junija. Tekrat bo na Expo šu tudi slovenski predsednik Borut Pahor.

La piccola frazione di Cornappo-Karnahta nel comune di Taipana è stata visitata nei giorni scorsi da un orso già monitorato. Il plantigrado ha fatto visita ad alcuni alveari che si trovano lungo la pista forestale Cornappo- Sella «Zaulaca». Il proprietario, recatosi di buon mattino per il controllo degli sciami, ha notato che alcune arnie erano state spostate e scoperchiate. L’orso, facendo incetta di miele e qualche danno, ha lasciato i suoi segni e le sue impronte. Il fatto è stato immediatamente segnalato al gruppo di ricerca e monitoraggio degli orsi. Sul posto anche gli agenti della polizia forestale. (testo e foto di Maurizio Miscoria)

Nordic walking a S. Pietro al Natisone Avrà luogo nelle giornate del 13, 20 e 27 maggio dalle ore 18. alle 21. a San Pietro al Natisone il corso di Nordic walking, organizzato dall’APR Buttrio con gli insegnanti Sara Pacco e Ivano Tecco. Camminata nordica in italiano, il Nordic walking è una disciplina sportiva che consiste nel camminare utilizzando due bastoncini e coordinandosi con movimenti studiati appositamente. Il Nordic walking è un attività completa, dai molteplici benefici, con la possibilità di venir praticato in qualunque luogo. Si contraddistingue inoltre per essere una disciplina sportiva adatta a tutti, dal bambino all'anziano.


KNJIGE LAHKO KUPITE PRI/LIBRI IN VENDITA PRESSO: Coop. Most - Čedad/Cividale - B.go S. Domenico, 78 Libreria Bront - Čedad/Cividale - piazza Paolo Diacono, 2 Libreria Ubik - Čedad/Cividale - corso Mazzini, 10/12 La Libreria - Čedad/Cividale - via Manzoni, 3 Edicola Domenis - Špietar/S. Pietro - via Alpe Adria, 31

Edicola Sittaro - Škrutove/Scrutto, 19 Libreria Odos - Viden/Udine - vicolo della Banca, 6 Katoliška knjigarna - Gorica/Gorizia - p.zza Vittoria, 25 Fundacija Poti miru v Posočju - Kobarid - Gregorčičeva, 8 Tolminski muzej - Tolmin - Mestni trg, 4


dom

čedad

15. maja 2015

stran

9

DOMENICA 31 MAGGIO si vota a Cividale. Candidati sindaco: Stefano Balloch, Massimo Martina e Michele Guastamacchia

iz naših iz naših dolin dolin

Quale futuro per la minoranza terske terske doline doline slovena a Cividale del Friuli? rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina

R. D.

D

omenica 31 maggio si voterà anche a Cividale. A contendersi lo scranno di primo cittadino ci sono tre candidati: il sindaco uscente Stefano Balloch, sostenuto da Lega Nord, Udc, Forza Cividale e Lista Balloch; Massimo Martina, sostenuto dalle liste Alternativa libera, Partito democratico, Cittadini per Massimo Martina sindaco e Rinascita; Michele Guastamacchia, sostenuto dal Partito liberale italiano. Scorrendo le liste, è impossibile non notare che molti dei candidati hanno un cognome sloveno, segnale che la minoranza slovena è saldamente radicata anche nel territorio del Cividalese. Oltretutto va ricordato che dopo il riassetto delle autonomie locali previsto dalla Regione con ogni probabilità, le valli del Natisone verranno assorbite dal Cividalese. Abbiamo chiesto ai candidati sindaco come guardino al futuro della comunità slovena. Non abbiamo avuto risposta da Massimo Martina che però sul profilo Facebook della sua lista ha scritto: «Credo che per amministrare Cividale si debba partire da punti di riferimento fondamentali: trasparenza e partecipazione dei cittadini alle scelte, tutela e valorizzazione dell’ambiente, del territorio e del nostro patrimonio storico e artistico, solidarietà, difesa e promozione delle attività produttive e commerciali. Ho il desiderio di dare una svolta, servono forti scelte amministrative

posoc posoc ˇje ˇje sport sport Massimo Martina

Stefano Balloch

Michele Guastamacchia

ispirate alla difesa del bene comune e dell’interesse collettivo dei cittadini». Il sindaco uscente Balloch fa sapere che durante il suo mandato ha lanciato qualche segnale di collaborazione con la comunità slovena. Dal 2012 è aperto lo sportello linguistico presso il circolo Ivan Trinko a Cividale e sempre dal 2012 è possibile ottenere la carta di identità bilingue. Nel 2013 nell’ambito della riforma sanitaria, che prevedeva una riduzione della gestione delle emergenze nell’ospedale di Cividale, Balloch, sostenuto dai sette sindaci delle valli dei Natisone e da Buttrio, Corno di Rosazzo Manzano Moimacco, Premariacco Prepotto Remanzacco, San Giovanni al Natisone Torreano, aveva lanciato un appello ai Comuni di Bovec, Tolmin e Kobarid, per una collaborazione anche in questo ambito. Il Comune di Cividale è, inoltre, anche parte del progetto «Bimobis»,

che prevede la creazione di una pista ciclabile che passando nei comuni di San Pietro e Pulfero e dalla parte opposta, calcando il territorio di Corno, si ricongiungerà oltre confine a Tolmino, in Slovenia. «Il nostro programma – ha risposto invece Michele Guastamacchia – intende valorizzare le minoranze presenti nel Cividalese, in particolare quella slovena che è molto presente sul territorio. Mi piacerebbe organizzare un percorso culturale dedicato a questa realtà. All’interno della nostra compagine ci sarà una persona che sarà incaricata a mantenere i rapporti con le realtà ‘minori’ per capire quali siano le esigenze, in un’ottica di fratellanza tra le realtà presenti sul territorio». Per quanto riguarda il riassetto delle autonomie locali, quindi, secondo Guastamacchia non c’è pericolo che le valli vengano penalizzate a favore dei grandi numeri. «La politica dei grandi numeri viene a cozzare con la

mia visione. Le piccole realtà vanno valorizzate non solo per farle crescere, ma per la loro peculiarità. Le situazioni vanno quindi studiate caso per caso». L’art. 8 (comma 4) della legge di tutela 38/2001 prevede che nelle città di Trieste, Gorizia e Cividale «le singole amministrazioni interessate istituiscano anche in forma consorziata, un ufficio rivolto ai cittadini ancorché residenti in territori in cui non è presente la minoranza slovena che intendono avvalersi, però dei suoi diritti». Questa esigenza, quindi non è soddisfatta con lo sportello che il Comune di Cividale ha aperto nell’ambito del Circolo culturale Ivan Trinko. «Penso che questo dipenda solo dalla buona volontà di un sindaco e noi siamo qua per questo. L’applicazione di questa norma va vista soprattutto in un’ottica europea. Penso che le leggi vadano rispettate soprattutto da parte delle istituzioni».

MITTELFEST Presentata l’edizione 2015 in programma tra il 18 e il 26 luglio sotto il titolo «Il colore dell’acqua»

Il Mittelfest valorizza il territorio

U

na forte connotazione internazionale, produzioni e ospitalità italiane, anche in anteprima assoluta, ed alcune imprescindibili eccellenze artistiche espresse dal nostro territorio regionale, delineano l’edizione 2015 di Mittelfest, di scena quest’anno dal 18 al 26 luglio nel consueto scenario di Cividale del Friuli, che del suo paesaggio e dei dettagli urbani ha fatto un palcoscenico a cielo aperto. A partire dall’edizione 2015, il direttore, Franco Calabretto – sempre affiancato dalla consulenza sul settore Teatro di Rita Maffei, per il Css-Teatro stabile d’innovazione – ha voluto aprire una trilogia che vedrà, fino all’edizione 2017, susseguirsi i temi dell’Acqua, dell’Aria e della Terra: elementi distinti, e beni comuni. Nell’anno dell’Expo, l’acqua e i suoi colori sono centro tematico del festival: tutela del territorio da un lato e mobilità delle genti, dall’altro. Elemento materiale in pericolo, bene comune e non illimitato dell’umanità, ma anche figura dell’immaginario e via di comunicazione per eccellenza. Con un calendario di quasi sessanta spettacoli in nove giorni, il festival cividalese, che quest’anno titola «Il colore dell’acqua», estende i suoi orizzonti geografici, prolungando

Aziende insieme per il tempietto

lo sguardo dall’area culturale della Mitteleuropa verso il Mediterraneo: da qui l’ospitalità del più importante musicista armeno Arto Tuncboyaciyan e la presenza della Istanbul Symphony Orchestra, impegnata nella prima esecuzione italiana del concerto «Water Dances», firmato dal pianista e compositore Michael Nyman. «Una duplice presenza che vuol anche essere un virtuale tentativo di conciliazione turco-armena, all’interno di un festival che da sempre promuove ideali di incontro e pacificazione», spiega Calabretto nell’anticipare alcuni eventi di punta dell’imminente edizione. «Ancora nel segno dell’incontro, l’attesa presenza del Duo Amal. Due pianisti, uno è israeliano, l’altro palestinese che suonano assieme in sincronia perfetta e spontanea empatia: Amal, in arabo, vuol dire speranza. Potremo, poi, ammirare al festival due grandi icone della danza mondiale, a partire da Carolyn Carlson, coreografa che all’acqua ha dedicato alcune fra le sue creazioni più intense, che al festival presenterà il trittico Short storie con la prima esecuzione italiana di “Immersion”. Con una bellezza oggi più morbida e ancor più consapevole di sé, Alessandra Ferri ha ripreso il suo lavoro di palcoscenico, e potremo ammirarla a Mittelfest in

Nella foto: «Trash Cuisine».

una delle sue pochissime date estive. Aveva 19 anni quando fu nominata prima ballerina al Royal Ballet inglese, danzatrice dell’anno nel 1983 secondo la rivista internazionale Dance and Dancers e il New York Times. Più di trent’anni dopo, questa splendida signora della danza ci assicura che, per i grandi artisti, la maturità è un dono: la sfida di idee nuove e nuove sfumature». L’attrice Stefania Rocca sarà protagonista con Franco Castellano del debutto in prima assoluta di «Scandalo (Das Vermächtnis – 1898)», un’opera di Schnitzler mai rappresentata finora in Italia: una coprodu-

zione con il Teatro stabile del Friuli Venezia Giulia per la regia di Franco Però, in cui l’autore rivela la spietatezza e la violenza di uno scontro famigliare molto attuale. Importante evento internazionale quello con il Belarus Free Theatre. Ricercati, arrestati, o in esilio dal loro Paese – dove è al potere l’ultima dittatura d’Europa – gli artisti bielorussi hanno un sola arma: il potenziale esplosivo del loro teatro. E nello spettacolo in prima italiana a Mittelfest Trash Cuisine la puntano verso una questione che ancora affligge 94 paesi al mondo: la pena di morte.

Una cordata di aziende per un progetto scientifico di altissimo profilo con finalità culturali, turistiche e sociali hanno di recente effettuato i rilievi con laser scanner del Tempietto Longobardo (e di parte del Monastero di Santa Maria in Valle), patrimonio dell’Unesco, unicum al mondo dell’arte longobarda. Le fasi di acquisizione delle immagini, già terminate, hanno previsto i rilevamenti laser scanning 3D di tutti gli stucchi presenti sulla facciata interna del Tempietto, sulla lunetta della porta d'ingresso composta dagli intrecci di vitigni con grappoli incorniciati da rosette, fregi soprastanti e sei figure di Sante, sulle altre pareti dell’Oratorio stesso. I lavori hanno comportato l’allestimento, all’interno del Tempietto Longobardo, di un importante ponteggio il cui materiale è stato concesso gratuitamente dalla Pilosio di Tavagnacco. Saranno riprodotte in maniera virtuale 3D le figure femminili in stucco presenti sul lato ovest del Tempietto per essere successivamente inserite all'interno di una APP scaricabile e fruibile tramite un monitor touch screen direttamente all'interno del Tempietto. Oltre a questo, grazie alla virtualizzazione 3D dell'opera, la parete con gli stucchi sarà riprodotta in scala per gli utenti non vedenti ed ipovedenti ed esposta direttamente all'interno del sito.

Concerto per la pace sul Kolovrat Mercoledì 20 maggio sul monte Kolovrat, nell’ambito della 20a edizione del Mittelteatro per ragazzi, si terranno la marcia e il concerto della pace per ricordare la prima guerra mondiale. L’evento sarà dedicato a Marjan Bevk, il regista sloveno, che ha collaborato per lunghi anni con il Mittelteatro, scomparso lo scorso marzo. Programma: alle 9 partenza da Cividale; alle 10.30 inizio della marcia della pace, lunga 5 km; alle 12.30 pranzo, alle 14 saluto delle autorità. Seguirà il concerto della pace, durante il quale verrà eseguito l’inno europeo con ragazzi provenienti da tre nazioni diverse. All’iniziativa partecipano i cori delle scuole di Podbrdo e Kobarid, il coro «Neue MIttelschule Villach-Landskron», il coro della scuola bilingue di San Pietro al Natisone, il coro della scuola «Piccoli» di Cividale del Friuli, la scuola secondaria di I grado di San Pietro al Natisone e la minibanda del Corpo bandistico di Cividale.

V Špietru je umarla Anna Maria Vogrig 3. maja je v Špietru na naglin umarla Anna Maria Vogrig, uduova Petricig, ki je živiela v vasi an je bla doma iz Gabruce, u sauonjski dolini. Bluo je okuole 11., Anna se je bla napravla za iti h maš, a tu ‘an magnjen je padla na tla. Ljudje so letiel’ na pomuoč, poklical’ 118, a za Ano nie bluo vič pomoči. Za njo jočejo sin Fabrizio s Fabiolo an Chiaro, mama Tonina, bratje Luciano an Giuseppe, žlahta an parjatelji. Tudi tisti od Auserja – Auser Valli del Natisone, s katerimi je puno sodelovala.


10

terske doline

stran

15. maja 2015

dom

TAIPANA - ATTIMIS Lo scorso 29 aprile l’assessore Panontin con Shaurli, Rocco, Del Fabbro, Grassato, Berra e Cecutti

iz iz naših naših dolin dolin

In maggio a Pradielis rosario tutti i giorni

Sopralluogo della Regione terske terske doline doline per dissesti e viabilità

A

Paola Treppo

La chiesa di Pradielis.

La comunità dell’Alta Val Torre si riunisce in preghiera per tutto maggio, mese dedicato alla Madonna, per la recita del rosario. I fedeli si incontrano ogni giorno, la sera, nella chiesa di Pradielis/Ter, alle 20, per chiedere l’intercessione della Vergine e anche per stare insieme, mantenendo così sempre vivi i legami tra le famiglie. Un grazie alla disponibilità del sacrestano Valeriano, valido supporto per il parroco, don Antonio Villa.

Lusevera e Taipana ricordano il terremoto

Il campanile della chiesa di Cesariis.

Le comunità dell’Alta Val del Torre e di Taipana hanno ricordato, il 6 maggio scorso, le persone che hanno perso la vita nel tremendo terremoto del 1976. A Cesariis/Podbardo di Lusevera, la popolazione si è incontrata per una messa officiata nella piccola chiesa della frazione da don Antonio Villa che ha ricordato le sei vittime della prima scossa. È quest’ultimo borgo, infatti, che pagò maggiormente gli esiti del terremoto, anche se molte altre frazioni della vallata furono fortemente danneggiate per la parte delle case, in particolare Pers/Breg e Pradielis/Ter, ove tutto poi è stato ricostruito nel rispetto dei moderni criteri antisismici. Taipana/Tipana fu risparmiata per i lutti: non ci furono morti ma il comune risultava uno tra i più colpiti dalla scossa del sei maggio e da quella di settembre. Oggi anche nel “paese dell’orso” ogni edificio è stato riedificato o ristrutturato. Il sindaco Claudio Grassato ha partecipato alla cerimonia ufficiale in ricordo di tutte le vittime organizzata a Gemona.

Il Bacio delle croci il 31 maggio a Monteaperta

Foto di una precedente edizione.

Si rinnova domenica 31 maggio, nella chiesa del santuario della Santissima Trinità, a Monteaperta/Viškorša di Taipana, il tradizionale e antichissimo rito cristiano del “Bacio delle Croci”. Una cerimonia di grande suggestione che dà il via, poi, fin all’autunno, a un “pellegrinaggio” delle croci delle diverse parrocchie tra le vallate di Taipana/Tipana, Nimis/Nieme e Lusevera/Bardo. Per Monteaperta c’è la novità dell’ingresso, nel consiglio pastorale, di due nuove volonterose parrocchiane.

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina gionale, Cristiano Shaurli, unitamen-

nche la Regione e la Protezione civile del Friuli Venezia Giulia si sono rese conto della necessità di mettere mano al più presto alle opere di messa in sicurezza della strada che da Platischis/Plestišča di Taipana porta alla frazione, sempre più vivace e abitata, di Prossenicco/Prosnid, e che da lì conduce poi nel territorio montano di Attimis/Ahten, mettendo in collegamento tra loro borghi e località delle alture di questa strategica zona al confine con la Slovenia. «La Regione provvederà a individuare gli opportuni interventi, in collaborazione con gli amministratori locali» ha detto, non a caso, l’assessore regionale alla Protezione civile, Paolo Panontin, che il 29 aprile scorso si è recato sul posto per rendersi conto personalmente dello stato dei luoghi. Ad accompagnarlo è stato il capogruppo del Pd in consiglio re-

te agli amministratori municipali di Attimis e di Taipana: rispettivamente il sindaco, Sandro Rocco e il suo vicesindaco, Ennio Del Fabbro, e il primo cittadino Claudio Grassato, il suo vicesindaco Elio Berra e l’assessore Alan Cecutti. Il sopralluogo, fondamentale per comprendere le condizioni di dissesto in cui versano questi territori della cosiddetta “montagna povera”, ha dato modo di accertare anche le situazioni relative alla strada comunale in località Borgo Sicura, in Attimis, e di quelle sulla strada comunale che porta alle malghe di Porzûs, sempre più utilizzata per chi vuole recarsi al santuario partendo dalla Val Malina e per chi desidera rendere omaggio, con una visita, ai luoghi della tristemente nota strage fratricida. «Per il tratto Platischis-Prossenicco - riferisce il sindaco Grassato - il problema più grande è rappresentato dallo smottamento in prossimità di Ponte Vittorio, dove una frana, che

posoc posoc ˇjeˇje sport sport

Nella foto: Berra, Grassato, Panontin e Cecutti.

procede lenta, oramai da anni minaccia sia la percorrenza di persone e mezzi, che, in caso di eventi meteorologici importanti, lo stesso cimitero. Ci rendiamo conto, tuttavia, della scarsità dei fondi. Per una buona messa in sicurezza le cifre da mettere in campo sono notevoli. Così come risulta altrettanto onerosa l’eventuale realizzazione di una seconda strada, che bypassi quella in cedimento; in quest’ultimo caso, oltre alla questio-

ne monetaria, si pone pure il problema del forte dislivello. In generale, infine, va sottolineato come il nostro comune sia a costante rischio idrogeologico: sappiamo che anche in futuro dovremo affrontare frane, smottamenti e altre problematiche attinenti. Non vorremmo trovarci impreparati e contiamo di lavorare in squadra con tutti gli Enti preposti e le strutture della Regione che possano darci una mano».

DAL 16 AL 31 MAGGIO VILLANOVA FESTEGGIA I PRIMI 90 ANNI DELLA GROTTA NUOVA

S

ono passati 90 anni, ma sembra ieri per il grande entusiasmo e l’emozione che contraddistinsero, allora come oggi, la scoperta di una cavità spettacolare, nel cuore dell’Alta Val Torre. Sì, perché la voglia di indagare, di continuare a cercare, di migliorare sempre e di far conoscere questo tesoro sotterraneo non si è mai affievolita. Anzi. La costante promozione e la passione che l’associazione Gelgv ci mette per far affluire in grotta migliaia di persone ogni anno, e da ogni dove, è in costante crescita, anche grazie all’aiuto degli Enti che hanno creduto e supportato il progetto turistico ma anche, non di secondaria importanza, di formazione didattica per le scuole. Il 2015 è un anno speciale per il complesso ipogeo delle Grotte di Villanova/Zavarh, cavità che ribattezzarono addirittura l’abitato, un

La «Sala Regina Margherita» all’interno delle Grotte di Villanova.

tempo conosciuto con un altro toponimo: si festeggiano infatti i “primi” 90 anni dalla scoperta della Grotta Nuova. Per l’evento, il Gelgv, unitamente a Turismo Fvg, col patrocinio del Comune di Lusevera/Bardo e il supporto della Federazione speleologica regionale del Friuli Venezia Giulia, ha organizzato una ricchissima serie di incontri. Il programma prende avvio il 16 maggio per chiudersi in bellezza il 31 dello stesso mese con un evento di

(foto S-Team)

notevole spessore: l’inaugurazione del nuovo percorso turistico e la visita guidata alla scoperta della “Sala Regina Margherita”, della durata di 2 ore. Interverranno il sindaco Guido Marchiol e l’architetto Tiziana Bossi del Municipio di Lusevera. Per motivi di sicurezza i posti sono limitati e vanno prenotati contattando, anche per tutte le altre informazioni, il numero 392.1306550. Si parte il 16 maggio con delle interessanti visite guidate al sismografo del-

la “Sala del Duomo” e, alle 20.30, con una serata conoscitiva sulla sismologia e i terremoti. Si prosegue il giorno successivo con nuovi convegni e nell’area parcheggio del Terminal Grotte il mercatino dell’artigianato e della creatività; nell’area reception, invece, stand espositivi con animazione a cura del Villaggio degli Orsi di Stupizza e del Parco naturale delle Prealpi Giulie. Il 30 maggio spazio alla storia e ai ricordi con la presentazione del libro «Grotte a confine est. Speleologia in Fvg» e un momento informativo dedicato al territorio carsico di Taipana. In serata si assisterà alla preparazione e quindi si potrà degustare la bevanda tipica dello speleologo il «Gran Pampel». Per non farsi mancare nulla sarà allestita, infine, una mostra fotografica. P. T.

PORZUS Nel santuario alla Madonna. Lo chiedono i fedeli, che si appellano alla bolla di Papa Francesco

Aprire una porta santa per il Giubileo

S

ono i fedeli stessi, i devoti della Madonna di Porzûs/Porčinj, quelli che da anni venerano da Vergine della dolina, a chiedere che anche nel santuario del verde borgo sopra Attimis/Ahten si possa aprire una Porta Santa. Richiamano, per questo, la Bolla di Papa Francesco: dopo l’apertura della Porta Santa della Cattedrale di Roma, e dopo l’apertura delle Porte Sante delle altre Basiliche Papali, infatti, il Pontefice ha stabilito che in ogni Chiesa particolare, e anche nei Santuari, si apra per tutta la durata dell’Anno Santo una uguale «Porta della Misericordia». Questo affinché il Giubileo possa essere celebrato anche a livello locale, in maniera per così dire, “dif-

fusa”, quale segno di comunione di tutta la Chiesa. Un Anno Santo, quindi, che non vede unicamente Roma come luogo di riferimento, comunque cuore della cristianità, ma che nasce all’insegna della “decentralizzazione”, affinché tutti i fedeli possano prendere parte attivamente al Giubileo, direttamente nei loro paesi. Da qui l’appello dei devoti alla Madonna di Porzûs di ricevere questo regalo. Un’istanza che arriva veramente dalla comunità, strettamente legata al luogo di fede, meta ogni anno di pellegrinaggi da parte di singoli, comitive e famiglie provenienti da ogni dove e, in particolare, negli ultimi tempi, dalla vicina Slovenia. La richiesta si

Statua della Madonna in chiesa.

basa sulla storia del luogo, conosciuto per l’Apparizione della Vergine alla piccola veggente, Teresa Dush, di cui quest’anno ricorre il 160° anniversario. Molti fedeli ritengono che, oggi, tra i luoghi sacri del Friuli Venezia Giulia dove si ricorda il

miracolo dell’apparizione della Madre di Cristo, quello di Porzûs sia il più importante, il più frequentato e allo stesso momento spazio intimo e lontano dalla confusione del mondo moderno; quello che meglio rappresenta, insomma, in un contesto di ricerca del perdono o del ricevimento di una Grazia, il luogo ideale per il pellegrino alla ricerca della pace nel conforto nella fede. Se l’appello sarà accolto, allora la Porta Santa potrebbe essere aperta non tanto nella piccola Cappella eretta nella dolina ma nella chiesa che sorge nel cuore del paesino, ove si celebra la messa e ove, sempre secondo la tradizione, la Vergine si manifestò a Teresa, vicino all’altare maggiore. P. T.


dom

rezija/kanalska dolina

15. maja 2015

stran

11

V SOBOTO, 30. MAJA, se bo začela romarska sezonaiz na Svetih Višarjah, ki bo šla naprej do 4. oktobra naših dolin iz naših dolin

Svete Višarjeterske so stičišče doline terske doline vseh narodov, ki živijo v FJk rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina

A CAMPOROSSO FESTA PER SAN FLORIANO PATRONO DEI POMPIERI

Luciano Lister

udi letos se bo proti koncu pomladi začela poletna romarska sezona na višarsko svetišče. Ob stari romarski pešpoti, ki gre iz Žabnic do Svetih Višarij, bo torej za romarje (in seveda tudi za turiste) po določenih urnikih redno obratovala žabniška žičnica. Prvič bo žičnica spet odprta v soboto 30. maja – in bo potem obratovala vse do 2. junija. Potem bo odprta samo v soboto in nedeljo vse do 14. junija; od 20. junija do 20. septembra pa bo obratovala dnevno. Spet bo obratovala samo v soboto in nedeljo proti koncu sezone – vse do nedelje 4. oktobra. Kolikor zadeva urnike, bo žičnica obratovala od 9. do 17.15 ob delavnikih ter od 8.30 do 18.15 ob nedeljah in praznikih. Žabniški župnik msgr. Dionisio Mateucig, ki je pristojen tudi za višarsko svetišče, nam je pojasnil, da bodo maše ob delavnikih ob 10., 11. in 12.; ob praznikih pa tudi popoldne in sicer ob 15. Msgr. Mateucig, ki je letos med štirimi slovenskimi zlatomašniki iz videnske pokrajine, bo zelo verjetno obhajal zlato mašo prav na Višarjah. Med najpomembnejšimi dogodki v okviru letošnje romarske sezone, ki jih je župnik Mateucig omenil, so najprej letošnja izvedba Srečanja treh dežel, potem pa tudi Romanje treh Slovenij, ki se bo odvijalo v nedeljo 2. avgusta. Veliko romarjev bo zelo verjetno tudi ob prazniku Marijinega vnebovzetja 15. avgusta. Poletna romarska sezona se bo sicer otvorila in zaključila z dvema procesijama po višarski vasi. Prva se bo odvijala v nedeljo, 14. junija; druga pa prav za zadnjo nedeljo obratovanja žičnice (4. oktobra).

T

SANDRO QUAGLIA PREDSEDNIK KULTÜRSKE HÏŠE

V

soboto, 25. aprila, se je v ravanskem kulturnem centru »Ta rozajanska kultürska hïša« odvijal redni letni občni zbor istoimenskega društva, ki od 1983 v dolini Rezija deluje na kulturnem področju. Društvo se še posebej prizadeva za ohranjanje domačega slovenkega rezijanskega narečja. Med raznimi točkami na dnevnem redu so bile tudi volitve organov v okviru društva. Novi predsednik društva je Sandro Quaglia; ob njem pa sestavijo novi upravni odbor tudi podpredsednica Luigia Negro, tajnica Catia Quaglia, svetovalci Dino Valente, Daniela Negro, Giovanni Negro in Mara Paletti ter nadzorni odborniki Sandro Pielich, Carmela Barile in Chiara Di Lenardo. V novem upravnem odboru ni več Luigija Palettija, ki je bil med ustanovitelji društva in bil tudi rezijanski župan. Na občnem zboru so se mu zahvalili za obilo dela.

posoc er ˇje quest’anno posoc è toccato aˇje centesca. Camporosso/Žabnice ospitaIl Corpo pompieri volontari di

P

re la tradizionale messa cui prendono parte i Corpi pompieri volontari valcanalesi in occasione della ricorrenza del proprio patrono, San Floriano. La funzione è stata officiata nella chiesa di Santa Dorotea dal parroco, mons. Dionisio Mateucig, e vi hanno preso parte, oltre al locale Corpo pompieri volontari, anche quelli di Valbruna/Ovčja vas, di Ugovizza/Ukve e di Malborghetto/Naborjet. A celebrazione terminata, è seguita la benedizione dei due nuovi dipinti apposti sulla facciata della casermetta del Corpo pompieri volontari di Camporosso/ Freiwillige Feuerwehr Saifnitz e realizzati dall’artista tarvisiano Carlo Faleschini. Il primo raffigura proprio il santo patrono, San Floriano, mentre il secondo riproduce in salsa camporossiana il motto comune ai corpi pompieri volontari di retaggio asburgico: «Gott zur Ehr dem Nächste zur Wehr» («In onore di Dio in aiuto del prossimo»). I Corpi pompieri volontari della Valcanale sono nati già in epoca austroungarica. Tra di essi, il più vecchio è quello di Malborghetto, istituito nel 1879. Nel periodo del secondo dopoguerra ha interrotto la propria attività a causa delle pressioni delle autorità italiane, ma ha nuovamente ripreso il servizio grazie alla gioventù del posto dopo il terremoto del 1976. Questo si rispecchia nelle stesse uniformi da parata del corpo, che grosso modo seguono il modello di divisa otto-

sport

Na sliki: msgr. Dionisio Mateucig.

Po starem izročilu, je žabniški pastir leta 1360 iskal izgubljene ovce in jih končno našel prav na Višarjah. Klečale so okrog rušja. V grmovju je pastir našel lesen kip Marije z Detetom. S sabo ga je odnesel k župniku v Žabnice. Naslednij dan pa se je kip čudežno vrnil na Višarje. Čudež se je ponovil: Tretji dan, ko so kip še enkrat nesli v Žabnice, vendar so ga kasneje ponovno našli na Višarjah. Z dogajanjem je žabniški župnik seznanil oglejskega patriarha, ki je dal postaviti kapelico na kraju, kjer so našli sveto podobo. Od te prve kapelice ni ostalo nič; med stoletji je pa nastalo današnje svetišče, ki dandanes povezuje Slovence, Furlane, Nemce in Italijane.

Ugovizza, invece, è nato nel 1896. Diversi eventi calamitosi avvenuti nel paese (fra i tanti alluvioni ed un incendio) hanno fatto sì che andassero perdute diverse testimonianze circa i suoi primi anni di attività. Nel 1922 edificò a proprie spese la propria casermetta, rimasta in uso fino al 1976. Dopo il terremoto ebbe in consegna una nuova sede sistemata con fondi provenienti dal Tirolo. Il Corpo pompieri volontari di Valbruna è nato nel 1912. A parte un periodo in cui ha operato nell’ambito del Corpo pompieri volontari di Ugovizza, per una serie di problematiche che ne hanno compromesso l’autonomia, dal 1982 è stato pienamente ricostituito in forma a sé stante e dal 1992 dispone di una nuova sede. Il Corpo pompieri volontari di Camporosso nacque nel 1898, col sostegno dell’allora comune autonomo di Saifnitz/Žabnice (Camporosso). Il primo finanziamento venne erogato direttamente dall’imperatore Francesco Giuseppe. Tutti i Corpi Pompieri Volontari della Valcanale, accomunati nello sforzo della prevenzione e della tutela di popolazione e territorio rispetto a eventi calamitosi, intrattengono buoni rapporti con gli analoghi corpi delle vicine Slovenia ed Austria – per quest’ultima, in particolar modo con quelli della vicina Carinzia. (l.l.)

sport

A CENT’ANNI della prima guerra mondiale Messa nella chiesa dedicata ai caduti

Azioni per l’ambiente

I

l gruppo Ana Val Resia, che ha sede il località Sella Zagata, nei primi mesi di quest’anno, come molte altre associazioni di Resia, si è dedicato alla pulizia della fitta boscaglia che invadeva il sito dove è collocata la chiesetta dedicata ai caduti della Val Resia e la baita alpina sede dello stesso sodalizio. Questo intervento segue, infatti, molte altre simili pulizie che sono da considerarsi dei veri e propri disboscamenti. Gli stessi abitanti si stanno rendendo conto come il bosco prevalga ormai sugli spazi a prato e che, a volte, tale situazione compromette le stesse strutture esistenti, ad esempio i numerosi stavoli disseminati in tutta la vallata. È stata risistemata e liberata dalla vegetazione, quindi, la chiesetta dedicata ai caduti, che fu fatta costruire da Anna Schmidt di San Giorgio di Resia, nota taumaturga di origine ungherese e conosciuta per le sue doti in tutto il Friuli. La chiesetta è custodita dallo stesso gruppo, che se ne prende cura già da molti anni. Per la ricorrenza del centenario

Povezava s Slovenijo in Posočjem odprta Po prvomajskih praznikih je rabeljska povezava s Posočjem in s Slovenijo spet prevozna. 4. maja je družba Anas spet odprla cesto na Predel in s tem spet čez istoimenski bivši mejni prehod omogočila promet. Ponovno odprtje vsekakor za zdaj velja le za manjša vozila – oziroma za vozila do 3,5 tone skupne mase. Za večja vozila ostaja cestna povezava še naprej zaprta.

Na koncu maja glasbeno tekmovanje Od 28. do 31. maja se bo v Beneški palači v Naborjetu odvijalo tretje Mednarodno glasbeno tekmovanje »Tomaž Holmar«, ki ga organizirajo Kulturno društvo »Tomaž Holmar«, »Glasbena matica« in slovensko kulturno središče »Planika«. Namen tekmovanja je spodbuditi učenje glasbe med mladimi. Prireditev je posvečena slovenskemu skladatelju Tomažu Holmarju, ki je v prvi polovici 20. stoletja v Kanalski dolini sestavil veliko zborovskih pesmi v slovenščini. Veliko število tekmovalcev iz mnogih držav se bo za priznanja in nagrade potegovalo v petih sekcijah (klavir - solisti; klavir - štiriročno; harmonika - solisti; harmonika - komorne skupine; harmonikarski orkestri). Avdicije po določenem programu se bodo za udeležence začele ob 9.30 v četrtek 28. maja in ob 9. v petek 29. in nedeljo 31. Odvijale se bodo tudi popoldne. Nastopajoče bo ocenila komisija sestavljena iz priznanih glasbenikov in pedagogov. Več informacij o prireditvi in celoten program avdicij tekmovalcev je objavljeno na spletni strani tomazholmar.com

Gornjesavska dolina v razstavi v Naborjetu V soboto, 9. maja, zvečer so v naborješki Beneški palači otvorili razstavo z naslovom »Kulturna in naravna dediščina Gornjesavske doline«, ki jo je uredil Gornjesavski muzej Jesenice. Na otvoritvi je bil govor o kulturni dediščini občine Kranjska Gora, s posebnim ozirom na Rateče, ki je sicer prva vas, ki se po Beli Peči nahaja onstran meje v Sloveniji. V okviru večera so predvajali krajši film z naslovom »Oblečene po ratešk« in so nekatere Ratečanke predstavile ročna dela. Otvoritev so glasbeno popestrili gojenci z ukovške podružnice Glasbene matice in z Glasbene šole Jesenice. Razstava, ki jo prireja ukovško Slovensko kulturno središče »Planika« v sodelovanju z Gornjesavskim muzejem Jesenice in Etnografskim muzejem pri Beneški palači v Naborjetu, bo odprta do 7. junija. Razen ob ponedeljkih je na ogled vsak dan, od 10.30 do 12.30 ter od 15. do 18.

Ti rozajonski plesawci tu-w Rimi

Nella foto: La cappelletta a Sella Zagata.

dell’inizio della prima guerra mondiale domenica, 5 luglio alle ore 11 verrà celebrata da padre Ippolito, cappellano alpino, nello stesso sacello, una Santa Messa a suffragio dei caduti di tutte le guerre. Nello stesso giorno, per gli appassionati di trekking, verrà organizzata anche

una camminata, non competitiva, con partenza alle ore 9.30 da Prato di Resia. Per tutti i partecipanti infine è previsto un momento conviviale, che verrà predisposto dallo stesso gruppo Ana, durante il quale ci sarà anche l’esibizione della banda di Cassacco. Sandro Quaglia

W saböto 16 dnuw moja rïwčić judi, ki broni to rozajonsko cïtiro ano ples (Gruppo Folkloristico “Val Resia”), bo plesel tu-w Rimi za pokazet nes ples ano pražantet nošo dolïno. Tu-w Rimi bo pražanten pa lïbri »Roberto Leydi e il ‘Sentite buona gente’ – Musiche e cultura nel secondo dopoguerra« ki napïsel Domenico Ferrero.


12

posočje

stran

15. maja 2015

dom

JEVŠČEK Na nedeljo Sv. Florijana so Livčani s prizorom ta etnološki spomin slavnostno odprli javnosti

iz naših iz naših dolin dolin

Na Vrsnem pridobili nov defibrilator-AT Na Vrsnem, so v nedeljo, 19. aprila, svečano predstavili in predali svojemu namenu nov defibrilator-AT. Zasluge za pridobitev novega, za današnji čas nujno potrebnega medicinskega aparata imajo zanesljivo aktivni člani Turističnega društva Vrsno. O namembnosti in uporabi aparata sta zbranim vaščanom Vrsna in bližnjih vasi spregovorila predsednica TD Tamara Bonasera in dipl. zdravstvenik Sašo Rosič. AT je namenjen predvsem Vrsencem, vaščanom sosednjih vasi in turistom, ki vse pogosteje obiskujejo in preživijo krajši čas v planinskem raju pod Krnom. Za operativno enoto PGD Vrsno, ki je aparat sprejelo v varstvo, je iz rok predsednice TD prevzel vodja enote Boštjan Gregorčič. (PaČ )

V Baški grapi je 3. maja bil praznik Sv. Florijana V Oblokah nad Hudajužno v Baški grapi so 3. maja praznovali praznik sv. Florjana - zavetnika proti požarom in zaščitnika gasilcev. Čaščenje tega svetnika, ki se nahaja v stranskem oltarju cerkve sv. Treh kraljev, se je začelo leta 1766, ko je skoraj do tal pogorelo Podbrdo. Takrat so se Podbrčani zaobljubili, da bodo za god sv. Florjana vsako leto romali v Obloke k sv. maši s prošnjo, da jih obvaruje podobne nesreče. Še desetletja po drugi svetovni vojni so celo pot prehodili peš v procesiji. Zatem je zavzetost praznovanja nekoliko popustila, pred petnajstimi leti pa ga je obudilo in popestrilo Turistično društvo Podbrdo – odsek Hudajužna – Obloke. Pri organizaciji sodelujejo gasilci in gasilke Prostovoljnega gasilskega društva Podbrdo, v procesiji iz središča Oblok do cerkve pa s prapori tudi druga gasilska društva iz Baške grape in obiskovalci od vsepovsod. Tudi letos je bilo Florjanovo praznik celotne zgornje Baške grape. Sveti maši za pokojne gasilce in gasilke je sledil koncert nabožnih in črnskih duhovnih pesmi, ki ga je izvedel ženski pevski zbor Žarek Šentviška gora. Povezovalka je prelistala vsebino zadnjih petnajstih praznovanj in se zahvalila gasilcem iz PGD Podbrdo in pevcem cerkvenega pevskega zbora iz Podbrda in Stržišč za vsakoletno obogatitev sv. maše. V središču vasi pa so združili moči gasilci iz PGD Podbrdo, Grahovo ob Bači in Kneža in s pomočjo modernih gasilskih vozil prikazali vajo gašenja požara in reševanja osebe iz goreče stavbe. Pridne gospodinje so vse obiskovalce pogostile z domačimi dobrotami. Paznik je obogatila tretja letošnja Graparska tržnica, ki jo je Iniciativa za trajnostni razvoj Baške grape postavila v prostorih krajevne skupnosti v Hudajužni.

Iz Mengor do Gorice ob dnevu Upora Športno rekreacijsko društvo Migavci iz Tolmina, je tudi letos obudilo spomin na vrle može, ki so se davnega 1713 leta uprli izkoriščanju takratne grajske gospode. Tik pred »Dnevom upora proti okupatorju«, so Migavci organizirali tradicionalni pohod po poteh tolminskih puntarjev iz Mengor do Gorice. Kolesarji, ki bolj kot pešačenje ljubijo poganjanje pedal, so se na daljšo pot odpravili s kolesi. Na Travniku v Gorici se je zbranim pohodnikom in kolesarjem pri polaganju venčka k spominski plošči pridružilo tudi nekaj mimoidočih domačinov in Tolmincev. Žal so tudi tokrat na tolminske puntarje in pohodnike pozabili politiki iz dolin ob Soči. Pohodniki pa so se po povratku v Tolmin razšli s pozdravom: »Nasvidenje aprila 1916«. (PaČ )

Nježna terske hiša pod Matajurjem terske doline doline je pričevalka zgodovine vasi

P

Katja Roš

rezija/kanalska rezija/kanalska dolina dolina

o maši na nedeljo Svetega Florjana v Jevščku so Livčani pred Nježno hišo pripravili prizor, s katerim so ta etnološki spomenik slavnostno odprli javnosti. Nježna hiša v Jevščku je spomenik nekdanjega življenja ljudi pod Matajurjem. V okviru projekta Zborzbirk jo je obnovila kobariška občina. Hiša ima žensko hišno ime. V njej še vedno vlada duh njene zadnje prebivalke, Jožefe Matelič-Pepe (1894-1974). Vlogo Pepe Nježne je na prireditvi odigrala Jožica Medved. Bruno Grosar, Oton Zabreščak in pevski zbor Klaudije Uršič so ustvarili prizor iz časa soške fronte oziroma jutra, v katerem so se Jevščani srečali z nemško vojsko pod vodstvom Ervina Rommla. Prizorišče je bilo zavito v dim, ki se je, kot v starih časih, valil skozi vrata Pepine črne kuhinje. Konec prizora se je zgodil na podstrešju Nježne. Tam je livška pripovedovalka Loredana Hrast prebrala pravljično izvedbo Pepine zgodbe. Napisala jo je Katja Roš. Pepa Nježna je zaradi dramatičnih življenjskih okoliščin imela moč ustaviti čas. Ustavila ga je v zakajeni kuhinji, pri ognjišču, v izbi, kamricah in pri otrocih, ki so se zbirali okoli njenega ognja. Ognjišče je leta 1974 ugasnilo. Otroci so odrasli. A Nježne do danes niso pozabili. Pepa Nježni je šla v legendo, visoka, v črnini do tal, s koščenim obrazom in grčastimi rokami, z ruto nizko na čelu, z nebeško modrimi očmi in z zgodbami, ki jih je v zakajeni kuhinji ob ognju pripovedovala jevški mladeži. Pepino življenje pred stotimi leti se v glavnem ni kaj dosti razlikovalo od življenja preostalih več kot sto

posoc posoc ˇje ˇje sport sport

Jevšanov. Pepa, Nježna hiša in vsa vas so bili priče prihajanju in odhajanju šestih različnih vojsk: avstrijske, italijanske, nemške, spet italijanske, spet nemške, partizanske, zavezniške in za bridki konec po drugi vojni še jugoslovanske. Kolo zgodovine je v Jevščku kruto mlelo in je marsikaj zmlelo. Pepe in Nježne hiše ni uničilo. Tako se zdi. Tik pred prvo vojno se je takrat dvajsetletna Jožefa Matelič poročila s sosedom Alojzom iz hiše Gočin. Le nekaj dni po poroki pri Sv. Jakobu na Livku so Alojza poklicali k vojakom in ga poslali v boje za avstrijskega cesarja. Kmalu za tem je umrl. Vzela ga je klavnica Galicije. Mlada Pepa se je takrat oblekla v črno in je v črnem do tal ostala do smrti. Ujela se je past, iz katere ni bilo rešitve. Da ni bilo rešitve sklepamo po tem, da Pepa v nobenem obdobju svojega 80 let dolgega življenja ni imela moči, da bi hišo obnovila, da bi zgradila vsaj dimnik in se rešila dima. Pri njej je vse, hiša in življenjske navade, ostalo kot je bilo pred stoletji. Pred očmi Pepe Nježne pa se je kar naprej odvijala zgodovina. Avstrijci so odšli in v zavetju Jevščka so se ugnezdili Itali-

Posnetka iz uradne otvoritve Nježne hiše.

jani. Ostali so dokler jih ni pregnala Rommlova vojska. Konec prve vojne je namesto miru Jevščku prinesel fašistično strahovlado. Pepa pa je kar vztrajala ustalejenem življenju in v vdovskem stanu. Na njivah v gozdu, v hlevih in v hiši je delala od jutra do mraka. Skrbela je za bolno mater, za očeta in potem še za nečake, sinove ubožne sestre iz Peratov. Njen zadnji sopotnik je bil nečak Janko. V času druge vojne je bil zakotni Jevšček kraj za pomembne stvari od-

(fotografij Jernej Grosar)

porniškega gibanja in partizanov. Ko se je druga vojna končala, se je nad Jevščku podobno kot po prvi vojni namesto obljubljene svobode zgrnilo novo gorje. SFR Jugoslavija je od vojn utrujeno vas spremila v nekakšen geto obkrožen z goloseki in zastražen s pol stotnije graničarjev. Utesnjeni Jevščani so bežali, hiše so se praznile, pašniki, njive so se zaraščali…Ta krivica je trajala do leta 1976. Nježa tega olajšanja ni dočakala.

TOLMIN Porodila se je jeseni leta 2013 in s svojimi pobudami dosegla nepričakovan in velik odziv med ljudmi

DobroSočnost v pomoč potrebnim

I

deja o DobroSočnosti se je porodila nekega jesenskega dne leta 2013 ob druženju med prijatelji. Bližajoči se božično-novoletni prazniki so navdahnili z željo, da bi jih polepšali tudi tistim, ki se v vsakodnevnem življenju srečujejo s takšnimi in drugačnimi stiskami. Čeprav se je ideja nadgrajevala sproti, je dosegla nepričakovano velik in pozitiven odziv med ljudmi. V štirih zaporednih vikendih so tako zbrali ogromno količino življenjskih potrebščin, katere je CSD Tolmin zapakiral v pakete in jih razdelil med socialno ogrožene družine po celotnem Posočju. Preostanek so predali humanitarnim organizacijam Rdeči križ in Karitas v Tolminu. Deležni so bili velike podpore javnosti in dobili mnogo pohval. Prav to je ponovno združilo in vlilo energije za novo poglavje v letošnji dobrosočni zgodbi, ki je razdeljena na dva dela. Zbiranje življenjskih potrebščin so izvedli 25. aprila po celotnem zgornjem Posočju, Baški

grapi in Šentviški planoti. Nabral se je kar lep kup oblačil, hrane, šolskih potrebščin, higienskih izdelkov, plenic, čistil… V začetku maja je bil izveden bogat kulturno-športni program, katerega glavni namen je bilo zbiranje sredstev za otroke iz socialno ogroženih družin, z željo omogočiti nepozabne počitnice ob morju. V ta namen so se povezali tudi s Centrom za socialno delo Tolmin in taborniki Roda puntarjev Tolmin. Prvi bodo pripravili karseda objektiven seznam otrok, slednji pa poskrbeli, da se bodo malčki nazaj vrnili s čudovito izkušnjo in lepimi spomini. V sodelovanju z Glasbeno šolo Tolmin so pripravili dve prireditvi; »DobroSočno Sožitje zvokov«, kjer so se v petek, 8. maja, predstavili pevski zbori Musica Viva, Planinska roža Kobarid in Canto Ergo Sum, plesna skupina ArtFit in Plesna šola Urška, večer pa se je zaključil s kinom na prostem. V soboto dopoldne je potekala »DobroZvočnost«, na ka-

Skupina mladih prostovoljcev dobrodelne akcije Dobrosočnost.

teri so se predstavili nadobudni učenci glasbene šole. Istočasno je na športnem parku Brajda v Tolminu potekala »DobroŠportnost«, na kateri so se mladi zabavali ob igrah brez meja, igranju košarke, nogometa in odobojke, najmlajši pa so se razveselili otroških delavnic. Tudi vikend je bil pester, saj je Tolmin obiskal Matej Markovič, ekstremni športnik

in velik človek, ki je za sabo dal že veliko odmevnih dobrodelnih akcij. Kot se spodobi, za konec v diskoteki Bugatti pripravljajo zabavo, s katero bodo zaključili letošnjo uspešno akcijo. Če bi tudi vi želeli kaj prispevati, lahko to storite do konca meseca maja. Vse podatke dobite na spletni strani www.dobrosocnost.net. Premaknimo kamen, spremenimo svet!


dom

13

šport

15. maja 2015

stran

CALCIO Savognese sconfitta ai rigori nella prima gara deiiz play-off. La Valnatisone conclude all’ottavo posto. Nel calcio a cinque vantaggio per i Merenderos naših iz naših dolin dolin

Drenchia/Grimacco resta in Prima tersketerske dolinedoline categoria grazie alla disciplina La squadra salvata dalla correttezza e dalla vittoria della Savognese sui Readskins. Allievi e Giovanissimi alle ultime fatiche Bepo Qualizza

N

on sempre i calciatori danno importanza alla correttezza in campo, e sbagliano. Questo aspetto, infatti, è stato determinante per i giocatori del Drenchia/Grimacco che alla fine del campionato hanno evitato la retrocessione in 2a categoria del “Collinare”, proprio al migliore piazzamento nella particolare classifica “discipli-

rezija/kanalska rezija/kanalska dolinadolina posocˇje posocˇje sport sport

La formazione del Drenchia/Grimacco.

na” rispetto ai Readskins. La squadra del presidente Cristian Rucchin non ha disputato un campionato brillante in materia di risultati ottenuti sul campo, anche per inconvenienti legati all’utilizzo del terreno di gioco di Merso Superiore che l’hanno costretta anzitempo a cercare “ospitalità” a Savogna, condizionando così non poco la preparazione. Ma il mezzo miracolo è stata la vit-

CIVIDALE Organizzata dal Gs Natisone il 10 maggio

Nicola Terlicher dei Giovanissimi.

toria della Savognese sui Readskins nella gara di recupero, quindi parità di punti in classifica tra la compagine udinese e quella valligiana, premiata poi, come si è detto, dalla classifica “disciplina”. La Savognese, a campionato concluso, ha disputato la prima gara dei play-off dove è stata sconfitta, 5-3, ai calci di rigore dal Drug Store, dopo che i tempi regolamentari si sono

SAVOGNA Il maltempo non frena il successo della competizione del Matajur

In 208 alla 19a edizione del Triajur con il campione olimpico Giorgio Di Centa

Oltre 400 podisti da tutto il FVG alla Coppa Friuli

O

ltre 400 podisti di tutta la regione si sono trovati a Cividale, domenica 10 maggio, per la quarta prova di Coppa Friuli, organizzata dal Gs Natisone. Sono scattati alle 9.30 in punto dall’area del Convitto Nazionale “Paolo Diacono” (per il secondo anno consecutivo base logistica della manifestazione) e dopo aver attraversato il ponte del Diavolo e il centro storico hanno raggiunto la frazione di Sanguarzo, per costeggiare poi il Natisone lungo borgo Brossana e tornare sul ponte del Diavolo prima dello sprint finale. In tutto 9 chilometri e 150 metri, resi impegnativi non solo dal tracciato mosso ma anche dal primo vero caldo della stagione. Vittoria in campo maschile per Alessio Milani della Fincantieri Monfalcone, al traguardo in 30’55” precedendo i portacolori dell’Atletica Buja Franco Plesnikar e Gilberto Tiussi.

S Podio femminile composto invece da Erika Bagatin (Maratonina Udinese), Laura Buttignol (Azzano Runners) e Eva Vignandel (Podisti Cordenons). La squadra di casa gioisce per il secondo posto nella categoria SM50 di Guido Costaperaria e il quarto SF45 di Federica Qualizza. Oltre i dieci atleti al traguardo in casacca gialloblu, sono tanti i “valligiani” che hanno partecipato come volontari per le iscrizioni, i ristori e la chiusura del traffico. Lorenzo Paussa

VOLLEY, REGOLAMENTO PLAY-OFF DA RIVEDERE

D

conclusi sullo 0-0. Il passaggio di turno è compromesso; da considerare che la Savognese è scesa in campo con una formazione di emergenza in seguito alla defezione di alcuni giocatori tra i quali quelli di Livek, assenti a causa di un grave lutto che ha colpito la comunità. Si è concluso il campionato dei Dilettanti, con la Valnatisone che si è congedata con un 3-1 inflitto al

Costalunga. Con l’attuale rosa di giocatori non è utopico per la squadra aspirare alle prime posizioni nel prossimo campionato, ma a condizione che il gruppo non si sgretoli. Calato il sipario anche per Allievi che sul terreno di casa hanno superato la Gemonese 4-1. La Sperimentale Giovanissimi ha fermato sull’1-1 la seconda in classifica, il Monfalcone. La nostra formazione non aveva la pretesa di primeggiare considerato il girone proibitivo nel quale è stata inserita. Del resto nel corso del torneo la compagine “ha dato del filo da torcere” a squadre di rango, quali Pordenone calcio, Sacilese e San Giovanni Trieste. Prosegue la fase eliminatoria di Coppa Friuli nel calcio a cinque con i Merenderos che superano il Paradiso dei golosi, 4-3 e sono avvantaggiati dopo il clamoroso 10-0 inflitto al River Platano. È poco influente, ai fini della classifica, la vittoria del Paradiso dei golosi, 13-6, sui Diavoli volanti.

esta non poche perplessità il regolamento che determina la classifica di seconda divisione, che interessa il sestetto femminile della Polisportiva San Leonardo. Così si è espresso il presidente del sodalizio Ettore Crucil, il quale sottolinea che in questa fase partecipano solo le giocatrici impegnate nel campionato di questa categoria, ma le società più blasonate includono anche quelle utilizzate nelle gare dei tornei di seria B e C come il Metallfer Rizzi che milita in ‘C’. Le ragazze della Polisportiva, quindi, non hanno avuto scampo, sconfitte 3-0. È probabile si ripeta lo stesso esito nelle prossime due gare. Per una questione di correttezza, alla Federazione dovrebbero essere forniti i nominativi di giocatori e giocatrici che prendono parte ai campionati nelle varie categorie, questo per evitare travasi proprio in occasione delle fasi finali, play-off o play-out. Con il sistema attuale, invece, si cerca di mettere in campo la migliore formazione a discapito di quelle società che non dispongono di un adeguato numero di tesserati. B.Q.

ono 208 gli atleti, di cui 52 solisti, che hanno partecipato venerdì 1° maggio alla 19a edizione del Triajur, sfidando il freddo, la pioggia, la nebbia e il vento. Un successo, al quale hanno concorso la presenza del testimonial, il campione di sci alle Olimpiadi di Torino nel 2006, Giorgio Di Centa, e l’efficienza organizzativa della manifestazione, articolata in tre percorsi impegnativi (in mountain bike da Savogna a Montemaggiore e a piedi, in salita fino alla cima del Matajur e in discesa fino all’abitato di Masseris). È stata la squadra Us Aldo Moro Paluzza, composta da David Bevilacqua, Tiziano Moia e Alessandro Morassi a strappare il trofeo offerto da Beppo Auto (con il tempo di 1:38:38); seguita da Atletica Buja in blu con Andrea Zatti, Alessandro Forte e Federico Gerin (1:42:60) e da Ovaro con Elia e Fabio Della Pietra e Alex Danelutti (1:43:63). Alla sua quarta edizione e per la quarta volta primo tra i solisti, sesto in classifica generale, lo sloveno Simon Alič, che ha coperto l’intero percorso in 1:48:18 aggiudicandosi il trofeo Memorial Marino Iussig, offerto dalla famiglia del compianto promotore del Triajur, scomparso dieci anni fa. Obiettivo del Triajur è valorizzare il territorio montano e rafforzare l’amicizia con gli atleti della vicina Slovenia, che anche quest’anno hanno partecipato numerosi. Lo ha sottolineato Marino Gosgnach, presidente della Polisportiva Monte Matajur, sodalizio organizzatore, che ha chiesto ai politici “un occhio di riguardo per i nostri paesi” e ha ringraziato quanti hanno collaborato nell’organizzazione (Cacciatori, Alpini e Protezione civile) e gli sponsor. Nell’abitato di Masseris, questa

La prima squadra classificata (Moia e Morassi, manca Bevilacqua) con Di Centa e Gosgnach; la partenza a Savogna; Simon Alič in mtb. (foto Lara Braidotti)

volta in canonica e sotto due tendoni allestiti per l’occasione, alla pasta sono seguite le premiazioni e la lotteria riservata agli atleti. Alle premiazioni, presentate con il solito slancio da Chiara Cont, l’importanza della manifestazione è stata sottolineata dai politici presenti: i sindaci di Savogna, Germano Cendou, San Pietro, Mariano Zufferli, Pulfero, Camillo Melissa, Stregna, Luca Postregna, per il Comune di Drenchia Ugo Bucovaz, e dal consigliere regionale Stefano Pustetto, che ha portato i saluti del presidente del Consiglio regionale, Franco Iacop.

Era presente Daniele Damele, dirigente nazionale e regionale dell’Aido, che ha consegnato una maglia agli organizzatori e una targa a Di Centa, per l’insegnamento educativo profuso attraverso lo sport. Di Centa, che ha lasciato la squadra nazionale italiana ed è attualmente impegnato con il Centro sportivo carabinieri in gare a livello nazionale ed internazionale, si è ripromesso di tornare sul Matajur in una giornata di bel tempo per ammirare il suggestivo panorama che si domina sulla pianura friulana fino al mare. L. B.


14

domača kultura

stran

MIESAC MAJ U NAŠIH DRUŽINAH Patroni pomočniki: sv. Janez Nepomuk U saboto 16. maja je praznik svetega Janeza Nepomuka. Z imenan Jan Welflin se je rodiu oku lieta 1350 u kraju Pomuk na Češkem, blizu glaunega miesta Prage. Biu je sin krajevnega sodnika. Po dobrin šuolanju u bližnji cistercijanski abaciji, se je upisu na univerzo, ki jo je biu u liete 1348 ustanoviu imperator Karel IV. U teli univerzi je Janez dosegu doktorat iz teologije. Natuo se je upisu na univerzo u Padovi, kjer je do konca študiju za doktorat kanonskega prava. Pred njin je imeu zaries veliko parhodnost, pa njega želja je bla bit dušni pastier. Deset liet je opravju notarsko dielo u bližnji nadškofij. U liete 1380 je biu posvečen u mašnika. Opravju je tolo službo u cierkvi sv. Gala u kraju Novo mesto, blizu Prage, kjer predusien je skarbeu za niemške trgouce an niemške kupce. Devet liet potlé ga je nadškof Jan Jenštejn imenovau za generalnega vikarija nadškofije u mieste Praga. Češki kralj je biu Venčeslav IV, sin kralja Karla IV. Janez je biu nimar upleten u huduo preperjanje med krajan an nadškofan Jenštejn. Bluo je 16. maja lieta 1393, kàr kralj Venčeslav je stuoru ujet Janeza an kuazu ga groznuo maltrat, natuo pa ga ulieč' po potieh miesta. Zvezal' so mu noge, roke an na koncu ga vargli u rieko Vltavo (Moldava). Šele donas se ne zna zakì kralj Venčeslav ga je stuoru ubit. Oku tele smarti pa se je spledlà legenda. Po teli legendi Janez je biu spovednik Venčeslanove žene, lepe krajice Ivane, ki u zadnjih cajtih se je hodila pogostu spoviedat h njemu. Kralj, ki je biu zlo ljubosumen, geložast, je 'teu viedet od Janeza, keri so bli griehi, ki kraljica mu jih je spovedovala. Duhounik Janez, pa nie mù nič poviedat, sa je biu vezan na skriunost. Natuo kralj se je groznuo razjezu an ga stuoru ubit. Drugi pravejo pa, de kralj Venčeslav je stuoru ubit generalnega vikarja Janeza, zak' tele nie pustu, de kralj se bo umešavu u cerkvene opravila an se je zatuo uperju na njegove ukaze. Za nimar počiva u srebarnin sarkofage u veliki cierkvi Sv. Vida v Pragi, kjer šele donas puno ruomarju hode molit an uprašat tolažbo. Če gresta u Prago, sigurno bota videl Karlu muost. Parbližno na pu muosta je postavjen kip, štatua Janeza Nepomuka, glih tan, kjer so ga vargli u rieko.

hhh

Kajšna ura bo Nova luna pandiejka 18. maja parnesè daž, buskanja, garmienje an buj nizko temperaturo. Puojde takuo napri za kajšan dan, potlé se ura zbuojša. Parvi kuart lune pandiejka 25. maja parnesè spet oblačno an učasih dažeuno uro. Zbuojša se samuo na koncu miesca.

hhh

Za naše zdravje Al' vesta de u Italiji 71% medežin antibiotik jih dajejo žvinan za rejo an kerih mesuo pride u naš tont? Vi porčeta, kaj slavega? Slavega je, de tele buoge žvine muorejo uzet antibiotik tud', če nieso bune. Zauoj tuolega ratuva, de bakteriji, ki bi jih muorli ubit' antibiotiki, ratuvajo nimar buj močni an zatuo je nimar buj težkuo ušafat te pravi antibiotik, ki naj bi ustavu infekcijone. OMS - svetouna organizacjon za zdravje prave, de teli novi bakteri uničejo popunoma pomuoč navadnih antibiotiku. Zatuo je nimar buj težkuo ozdravit od infektiunih boliezni, ku polmonite pa tud' tuberkoloza. Zadnji študij an statistike pravejo, de samuo u Europi usake lieto umarjé skor 25 taužint judi, zauojo ki bakteri so ratal' buj močni ku usakesort antibiotik. Danska, Švedska, Norveška an Holanda, ki so se tuolega dovizal', so drastično znižale tele antibiotike, ki na zadnjo, kàr tiste mesuo pride na mizo, jih požgremo tud mi! O tuolin premišljuvajo an se menajo na Europski komisiji. Upanje je, de tud' u Italiji, storejo drastično znižat' take medežine. Seviede industrije multinacional', ki dielajo za tele antibiotike, pa tud tiste, ki pardieluvajo mesuo, se trudijo od zjutra do zvičer, de bi se na paršlo do tega, zak' takuo bi se drastično znižala prodaja. Mi pa upamo, de se pride hitro do tega an tuole, za ovarvat prihodnost žvin, pa tud' usieh nas.

Riceta KROSTATA IZ BOROUNIC Če cjemo napravt krostato iz borounic al' čarnic, takuo ki jin pravejo par kajšnin kraju, muoremo parvo rieč napravt testuo. Za testuo nucamo 3 ete ušenične moke, 1 eto cukerja, 1 eto an pu masla, 3 čarnjake, 'no prežo soli an zribano olubje adnega limona. Tu parmierno posodo denemo čarnjake, malo soli, zribano olubje limona, mahnuo maslo an ušenično moko. Lepuo umiešamo an udielamo, dok testuo se na sparjema vič h rokami. Natuo mu damo obalasto obliko, pokrijemo s cunjo an denemo u hladni prestor za pu ure. Uzamemo posodo za foran, jo pomažemo s maslan, potrosemo z moko, pokrijemo s tankuo stegnjienin testan an denemo u hladni prestor. Tentega napravemo kar nucamo za napunt našo krostato. Zatuo nucamo 5 etu borounic, 3 jajca, 2 eta cukerja, pu eta ušenične moke, 2 eta pane (smeta), ki muore bit tista freška an brez konzervantu.Tu 'no posodo denemo jajca an jih udielamo s cukerjan, s moko an s smetano. Sada uzamemo testuo iz hladnega prestora, ga aztegnemo, položemo u že objejeno posodo za foran, po varh potrosemo borounice, parpravo s smetano an denemo u foran že gorak 200° za 20 minut. Natuo znižamo gorkuoto forna na 160° an pustmo naj se krostata peče še za 30 minut. Loretta Primosig

15. maja 2015

dom

JEŠIŠKE ZGODBICE

Akacijo bi parglihu liepi pa hudi neviesti, ki počaso šieri suojo oblast Buog je človieku dau drevesa an mu parporočiu: Nuci jih pametno (4) Jur Zad Tih

Z

a šacat dost je po naših brezieh razšierjena akacija, vaja se ogleduvat prostore, kàr cveti. Biele magle se lepuo videjo po gozdu an, če se gre miez, se cuje lepo dišavo telega cvietja. Pravejo, de je akacija paršla do nas iz Australije, pa tista, ki rase po naših dolinah, je merikanska. Tle se je zasijala an je takuo živahna, de kàr se zasede, jo je težkuo ustavit. Navien kamu parglihat tel poseban drieu. Mi nie kaj dost ušeč, čeglih ima soje posebne dobruote. Akacijo bi jo parglihu adni liepi pa hudi neviesti. Kàr se zajavi u družino, kjer je puno bratru an sestri, se od sparvič podlože an se ogledava okuole sebe, kje bi lahko pošedala prestor za se arzšarokiet. Potlé utakne soje armene krampje pod zdol miez druzih tu zemjo an šigurno na upraša dovoljenja. Kar doseže, pride use pod nje oblast. Kàr pride usiečena, se nje tapi na zasuše ku tisti od drugih dreves, pa vepahajo okuole nje nove akačice, ki veliezejo uoz tapja ku čarvje, an uzamejo prestor druzin drevesan, ki rasejo blizu nje. Takuo naglo rasejo, de počaso pomorijo use, kar je okuole njih. Tarni, ki jih imajo na olubu, daržé deleč žvino, ki bi mogla skodovat. Od sparvič akacija nardi ‘an garim, ki naglo zrase – tud’ po dva metra

tu ‘no lieto – an se razšiere. Počaso druge rastljine buj šibke, ki ji rasejo blizu, posahnejo, zak’ jin skriva luč takuo, de zaspiejo le pokoncu, začefani tu gošči. Še garbida ji na more pruot stat. Počaso se tud’ ona zgubi tu gošči. U pomladi ocvedé an nardi ku bielo maglo u zelenin gozdu s sojmi bielimi rožami, ki majé ku grozdiči an se njih delikatna dišava šiere okuole po ajari. Bušele imajo senjan okuole njih, kier jih njih sladak nektar močnuo vabe na pašo. Duo na pozna an na veselo uživa sladkega an čistega akačjevega medu? Pruot jesen se zdrelieje sienje, ki je podobno grahovin kozulan, samuo nomalo buj šaroke so an do zime ostanejo parpete po viejah. Zimski vietar jih arznaša na okuole zlo deleč takuo, de se akacija zasadi tud’ deleč od debla. Na gleda, če je puoje posiečeno al’ usijano. Velieze pouserod. Če gruntar zamudi ‘no lieto, za jo verit, dokier ima šele kratke kornine, preca rata prepozno an je na prežene vič. Naši te stari so jo sovražili, zak se je zajavila, buj ki so jo kopal’. Le buj je rasla. Proval’ so burit olubje dol za krajan par tli, kàr se je majlo, pa nie bluo pomaganja. Le nazaj je vepahnila. Sada jo po usieh naših dolinah rigiera, kjer pride štieta od tistih, ki udelavajo darva, zaki je ‘an lies, ki rad gori frežak, lohni buj ku suh, diela ‘an liep bieuhast pepeu, njega vogje grieje posebno tu furnelu al’ tu

špurgetu. Če nje kalance goré na odpartin ognjišču, akacija rada strieja, poka an razmieta po hiši gorečo vogje. Zatuo je naobarno pustit, de gori brez kake parmierne ograje s posebno mriežo, ki ustave vogje od nje strejanja. Muora reč, de ima akacija tud’ sovražnike, ki so jo kopac začefat tudi njo. Dvie posebne tarte sta, ki s cajtan znajo pomorit le buj veliko deblo. Sta brušjan an lazina. Tele dvie botre se pliezejo gor po deblu buj naglo an buj vesoko, se arzplate po viejah an jih počaso čefajo. Tud’ akacija jo muora poginit. Uoz telega drevesa so naš’ ti stari napravial’ kolè za venjike. Usako lieto so jih predajal’ laškim vinogradnikan. Lepe sude so poteguval’ tisti, ki so imiel’ akacijove hosti. Uoz akacije so dielal’ količe za luojtra, pa tudi za vozove, za kolesa od vozou, zak’ je buj tečna an tarda ku drug lies. Tud’ ona pa ima ‘no pečo. Rada se zviegne, zauojo tega so jo nucal’ posebno za kratke lesene kose. Lieta nazaj so runal’ uoz nje daščice za palkete od podu. Prideio lepi podi posebno tu kambrah. Donas, de se na akacjin lies zvarže, ga sušijo tu fornah ku drugi lies. (85 - gre naprì)

LJUDJE V POSOČJU

S kamionom v prepovedan svet

V

povojnih letih so politiki vsega sveta razdelili svet, ljudi in narode. Vse do sredine petdesetih let so meje pred navideznimi sovražniki iz vzhoda ali zahoda varovali vojaki vseh barv. Čez strogo varovane mejne prehode so se lahko odpravili le redki, zanesljivi ljudje in posamezni lastniki zemljišč tu in onkraj mejne črte. Ker so oblastniki skrbno nadzorovali tudi prehod dobrih informacij, so na to stran meje, po skritih poteh prihajale le vesti o blagostanju in idealnem življenju na zahodu Evrope in v Ameriki. Pomanjkanje dela, težko in skromno življenje na podeželju je pri mladih povečalo hrepenenje po neznanem lepšem življenju. Vedno je najslajši prepovedan sadež, zato se je veliko mladih po skritih poteh odpravilo preko meja v neznane obljubljene dežele in v svet, včasih krute realnosti. V mali mejni vojašnici je za vojake, ki so nadzorovali mejo med Benečijo in Posočjem, skrbel mlad podoficir iz neke južne republike, takrat še skupne domovine. Čeprav so ga

nekje na jugu domovine med drugim naučili tudi kako je potrebno varovati mejo, je tudi sam večkrat pogledoval po vaseh onkraj in ponoči sanjal prepovedan svet tujine. Nekega dne, je mlad vojak s kamionom pripeljal iz doline opremo in potrebščine za vojake, ki so varovali mejo. Vojaki iz stražnice so blago iztovorili. Šofer je že sedel za volan, zapeljal proti meji, da bi že v prepovedanem sto metrskem mejnem pasu vozilo previdno obrnil in se odpeljal v dolino. Mladi podčastnik je strogo stopil

do šoferja in mu po vojaško ukazal: »Izlazi!« (izstopi), potem pa nadaljeval: »Ti ne smeš do meje, za to nimaš dovoljenja, bom jaz odpeljal in obrnil kamion!« Šofer, ki mu je bilo vozilo zaupano, je nejevoljno izpolnil ukaz nadrejenega, izstopil in prepustil kamion neizkušenemu poveljujočemu podoficirju. Vojaki so nezaupljivo gledali za vozilom, ki ga je v ovinek odpeljal komandir stražnice. Toda tik pred mejno rampo oplemeniteno z klopci bodeče žice, je varuh meje napravil kruto vojaško napako. Namesto na zavoro, je z nogo silovito pritisnil na plin. Rampa in žice so poleteli v zrak, kamion pa je oddrvel v prepovedan svet. Vozilo sivo zelene barve se je ustavilo šele pred prvo hišo, ki jo je krasila tabla »Carabinieri«. Po diplomatskem postopku so pregledano vojaško vozilo vrnili preko meje, vendar brez pregrešnega voznika, ki je zaprosil za azil. Kako in kje je prebežnik doživel novo življenje, pripovedovalcu te zgodbe ni bilo znano. PaČ


dom

15

druga svetovna vojna

15. maja 2015

stran

v benečiji 7

Lieto 1939 - Finis Poloniae!/Konac Poljske strip MORENO TOMASETIG - besedilo g. ANTON CUFFOLO iz dnevnika o drugi svetovni vojski Sedandeset liet odtuod, lieta 1945, je končala druga svetovna vojska. Kar se je pred njo, med njo in po nji gajalo v Benečiji je lažanski famoštar g. Antonio Cuffolo (1889-1959) napisu v dnevnikah po slovensko in po italijansko. V drugi pregledani in dopunjeni izdaji, ki jo je urediu Giorgio Banchig, sta izšla par zadrugi Most lieta 2013. Moreno Tomasetig je slovenski Cuffolu dnevnik spravu v strip , ki ga v beneškoslovenskem dialektu obljavljamo v vsaki številki Doma. 30. LUJA 1939. NA POTI, KÁR SMO SE VRAČALI IZ LJUBJANE, SAM MISLU NA FINANCE, KI SO NA VLAKU HODILI OD VOZA DO VOZA AN NIČ NIESO UŠAFALI. HVALA BOGU! NO! VSE, KAR SAN DOŽIVEU, JE BLUO KAKOR SANJÀ, PA VSEGLIH MI JE POMAGALO POZABITI NA TARKAJ GRANKIH REČI, KI SAM JIH DOŽIVEU DOMA.

31 LUJA 1939. PRUOTI VIČERU JE PARGUČU V VAS AVTO, IZ KATEREGA SO STOPILI IN SE MI PREDSTAVILI TRIJE GOSTJE: NEKDANJI SLOVENSKI DEPUTAT V RIMSKEM PARLAMENTU, DRUG PRIMORSKI ČLOVEK , IN ZLOČINSKI BENEŠKI SLOVENEC D. - IZDAJALEC V SLUŽBI FAŠIZMA. NA BUOJTE SE, GASPUOD CUFFOLO. VESTE, SE JE SPREOBARNU ... PRODANA DUŠA SE NA BO NIKOLI POBUOJŠALA! A STA TUDI VIDVA PADLA V SKOPAC?

24. VOŠTA 1939. HITLER IN STALIN STA SE OBJELA, NIE ŠE SIGURNO, AL' STA SE TUDI ... POLJUBILA! VSE ZAPADNE DARŽAVE SO V ZADREGI IN STRAHU.

GDANSK

WARSAWA

POLSKA

29. VOŠTA 1939. HITLER JE NAPADU POLJSKO. NOBEDAN SE NIE TUOLEGA ČAKU. S TE DRUGEGA KRAJA MU BO POMAGU STALIN! 3. ŠETEMBERJA 1939. ZAVEZNICI POLJSKE, VELIKA BRITANIJA IN FRANČIJA, STA NAPOVIEDALI VOJSKO HITLERJU. JEST SAM MU JO ŽE PRIET!

17. ŠETEMBERJA, FINIS POLONIAE (KONAC POLJSKE). ZAČELI SO NIEMČI IN SO JO ZA HARBATAM NAPADLI ŠE RUSI. NIEMAC JE POHRUSTU AVSTRIJO, ČEŠKO IN SADA ŠE POLJSKO, RUS PA ESTONIJO, LITVIJO IN LATVIJO IN GRE PRUOTI NA FINSKI.

NIEMČIJA

VELIKA BRITANIJA

POLSK A

FRANČIJA

ITALIJA ŠPANIJA Riassunto in italiano -

MUSSOLINI ČAKA, DE BO HITLER TUDI NJEMU PUSTU ZMAGOVITE POHODE ...

JUGOSLAVIJA 7 - GRE NAPREJ

Nel 70° della fine della seconda guerra mondiale (1945), Moreno Tomasetig ha trasformato in fumetto i diari del parroco di Lasiz, don Antonio Cuffolo (1889-1859). In questa puntata. Di ritorno da Lubiana, il 31 luglio 1939 riceve una visita a sorpresa. Tra i tre ospiti c’è anche «D», uno sloveno delle Benecia che definisce come traditore, mettendo in guardia gli altri due. L’ex deputato sloveno gli risponde che la persona in questione si è convertita, ma don Cuffolo resta sulle sue. Il 24 agosto Hitler e Stalin stringono alleanza. È il preludio all’attacco sincronizzato, tedeschi da Ovest e russi da Est, alla Polonia. Il 3 settembre Gran Bretagna e Francia, in risposta, dichiarano guerra alla Germania, ma il 17 settembre la Polonia capitola. Don Cuffolo annota le brame di Mussolini di partecipare alle invasioni. (7 - continua)


16

zadnja stran

stran

Kaj kje kam kadà kuo Nediške Doline Sveta Maša po slovensko

fotografij Planinskega društva Tolmin. Odparta je vsak dan od 17. do 19. ure. Ob tistih urah je odpart tudi multimedijski muzej Smo.

>>KOLOVRAT (DREKA) >> v sriedo, 20. maja

Vsako saboto, ob 19.15, v farni cierkvi v Špietru. V saboto 23. maja bo par maši pieu zbor Planinska roža iz Kobarida

>>VABILO NA KOSILO SPOMLADI >> do 2. junja namien iniciative je stuort zapoznat tipična jedila, napravjene z zejan an z domačimi pardielki. Sodelujejo gostilne: Alla Cascata an Alla Posta par Hločje, Le Querce v Špietru, Gastaldia D’Antro v Landarju, Al Giro di Boa an Le Valli par Muostu, Al Vescovo v Podbuniescu, Da NA.TI v Ošnijen, Ai Colli na Špesi, Da Walter v Utani, La Casa Delle Rondini na Dugah, Monte Del Re v Klenju, koča na Solarjeh, Al Trivio v Jagnjedu an agriturizem Te Cort da Rino v Tauarjani. Je trieba prenotat. Info:invitoapranzo.it.

znotra 20. Mittelteatro bo Pohod an Koncert miru v spomin na 1. svetouno uisko (posvečeno Marjanu Bevku). Program: ob 9. se gre iz Čedada, ob 10.30 bo pohod miru, ob 12.30 bo kosilo, ob 14. pozdrav oblasti an koncert - evropska himna z mladimi iz Italije, Slovenije an Avstrije. Sodelujejo dvojezična šuola iz Špietra an večnamenski inštituti iz Špietra an Čedada.

>>KULTURNO DRUŠTVO REČAN >> v saboto, 23. maja

organiza izlet u Slovenijo. Program: ob 9. uri se gre iz Hlocja, ob 10. gresta gledat mlekarno Planika u Kobaride, ob 13. na Mostu na Soči boste šli z ladjo po jezeru, na ladji bo tudi kosilo, ki pride 18 euro. Ob 16.30 bo ogled z vodičan muzeja Smo u Špietru. De bi vič zviedli an de bi se upisal' pokličita do 13. maja na 333 6167608.

LETNA/ANNUALE € 20 PODPORNA/SOSTENITORE € 40 € 25 Naročnine SLOVENIJA/SLOVENIA EVROPA/EUROPA € 30 nti Abboname SVET/EXTRA EUROPA € 40

>> ŠPIETAR >> v petak, 15. maja, ob 17.

v Beneški galeriji bo zakjučna konferenca ciklusa, ki ga vodi ikonograf Paolo Orlando an bojo požegnil' ikone.

>> ŠPIETAR >> do 20. maja na ogled

Poštni račun/Conto corrente postale n. 12169330 intestato a Most scarl, borgo San Domenico 78, 33043 Cividale del Friuli/Čedad Bančni račun/Conto corrente bancario IBAN: IT37 O086 3163 7400 0000 0815 095 BIC/SWIFT: RUAMIT22XXX

v Beneški galeriji skupinska razstava

>>PETJAG - ŠPIETAR >> v nediejo, 24. maja

bojo inaugural' kolesarsko stazo, Pro loco Petjag pa suojo turistično sezono.

15. maja 2015

dom

Domača modruost Nie trieba gledati, kje mačka spi. Le de miš lovi

>>PLANINSKA DRUŽINA BENEČIJE >> v saboto, 23. maja, okuole 20.30

v slovienskin kulturnim centru bojo predstavli piesmarico Planinske družine, kjer so pobožne an posvietne piesmi, ki jih puojejo planinci. Pieu bo zbor Planinska roža iz Kobarida.

>> v saboto, 30. maja

bo Tek parjateljstva Sužid - Nokula odg. Igor, tel. 0432 727631.

>> PLANINSKO DRUŠTVO CAI >> v nediejo, 31. maja

vabe na pohod po kolesarski an turistični poti S. Candido - Lienz.

>> AŽLA >> v torak, 2. junja

11. Memorial Vlady. Garo, ki jo organiza športno društvo Gs Azzida, se runa na dva (al pa na adan) an je arzpartjena na dva kosa: te parvi dug 9 km se ga naprave par nogah, te drug je dug 16 km an se ga runa z bičikleto mtb (moreta imet kasko za sabo). Gara se začne ob 10.30 s kraja, kjer je pasnjak u Klenju, an se konča u Ažli. Upisovanje pride 10 euro (pašta, pijača an pomuoč za zdravje); upisovanje na dan gare, od 8.30 do 10. ure, u baru Rinascita u Ažli. Info: 3397799442

Terske doline >> 21. POHOD PARJATELJSTVA ČANIEBOLA-ROBIDIŠČE-PODBELA AN 8. MEMORIAL ADO CONT >> v nediejo, 14. junja

Je cajt do 7. junja de bi se upisal'. Program: ob 9.30 uri se bojo usi udeležanci zbral’ na placu v Čanieboli, ob 8. uri v Podbieli-Robidišču Kamp Nadiža; ob 10. uri začetak pohoda Čeniebola-Podbela (14 km) an Robidišče-Podbela (7 km), ob 11-12 prihod v Podbelo (Kamp Nadiža), kjer bo pašta, ob 13.30 bo premiacjon, bogat kulturni program an ples. Upisnina 8 euro za spominsko majico an za pastašuto. Upisnine sparjemajo v

Italiji: bar La Taverna v Čanieboli, tel 0432 728709; družina Cont v Fojdi, tel. 0432 728545; gostilna Bristol v Fojdi, tel. 0432 728580 an targovina giornalju Guion Matteo v Fojdi, tel. 0432 728828; v Sloveniji: trgovina an gostilna v Podbeli, tel. 05 3849011; kamp Nediža v Podbeli, tel. 05 3849110; bar Kuzma v Borjani, tel. 041 289286, Kobariški muzej v Kobaridu, tel. 05 3890000.

Čedad >> 23. an 24. maja od 9. do 18.

na sedežu Somsi bo osnovni korš od Pranic Healing.

>> ČARARIJA >> vsako sriedo ob 20.30

v agregacijskem mladinskem centru je Meditacija sorodnih sarc. Info: Danila, 339 3116666.

Laške >> VIDEN >> v saboto, 30. maja, ob 16.30

bukvarna Feltrinelli (ul. Canciani 15) vabe na Malico s hudičan an gubanco. Prebral' bojo odlomke iz bukvi »Il diavolo e la gubana«, za malico bo gubanca. Iniciativo, ki je namienjena otrokan od 3 liet napri, organizajo kupe Arlef an Slowfood.

Posočje >> DOLENJA TREBUŠA >> v saboto, 16. maja

bo 15. tradicionalni pohod po Kosmačevi učni poti. Odhod ob 8.30 pred Kulturnim domom, potlé kulturni program, vožnja z ladjo Lucija, kulinarika, spoznavanje kulturne an naravne dediščine. Pohod se bo zakjuču ob 15.30 pred knjižnico Cirila Kosmača v Tolminu. Info: jasminaluketa@domenih.si

V prihodnji številki bomo objavil’ prireditve do polovice junija. Pošjajte nam obvestila do 25. maja na: larissa@dom.it Tel.-Fax 0432 701455 Sul prossimo numero pubblicheremo gli appuntamenti fino a meta giugno. Inviateli entro lunedì 25 maggio a: larissa@dom.it

NA SPLETNI STRANI www.dom.it VSAK DAN NOVICE IN PRIREDITVE

dom

KULTURNO VERSKI LIST

Petnajstdnevnik | Periodico quindicinale Odgovorni urednik | Direttore responsabile Marino Qualizza Založba | Editrice Most società cooperativa a r. l. Uredništvo | Redazione Uprava | Amministrazione 33043 Čedad - Cividale del Friuli Borgo San Domenico, 78 tel. - fax 0432 701455 e mail: redazione@dom.it www.dom.it Iscrizione Roc n. 5949 del 10.12.2001 Stampa: Centro Stampa delle Venezie soc. coop. via Austria, 19/B, 35129 Padova Registrazione Tribunale di Udine n. 8 - 8. 4. 2003 Redakcijo smo zaključili 12. maja ob 15. uri

Najbolj brano na naši spletni strani I più letti sul nostro sito internet 1. 2.

Vsak dan ob 20.30 Tv dnevnik po slovensko

Ob 70-letnici konca 2. svetovne vojne Convegno a 70 anni dalla liberazione

Seguici! Sledite nam!

Primo maggio con il 19° Triajur Prvega maja bo 19. Triajur

3.

Ne prezrite v Domu 30. aprila Anticipazioni del Dom del 30 aprile

4.

Druga svetovna vojna v stripih La seconda guerra mondiale a fumetti

5.

Shaurli postal deželni odbornik Shaurli assessore regionale

Diventa nostro amico Postani naš prijatelj

Vsak dan, od pandiejka do sabote, poročila: ob 7.00, 8.00, 10.00, 13.00, 14.00, 17.00 an ob 19.00. www.sedezfjk.rai.it Ob nediejah: poročila so ob 8.00 in 9.45 (pregled zamejskega tiska), 13.00, 14.00, 17.00 in 19.00; ob 9. uri sveta Maša. ODDAJE ZA VIDENSKO PROVINCO Usako saboto: ob 12.00 iz Rezije »Ta rozajanski glas«; ob 14.10 »Nediški zvon« iz življenja Beneških judi. Vsako zadnjo saboto v miescu ob 12.30 iz Kanalske doline »Tam, kjer teče bistra Bela«. Vsako sriedo ob 9.10 pregled slovenskega tiska v Videnski provinci (Dom ob 10.40) v oddaji »Prva izmena«.

V saboto ob 21.00 in v nediejo ob 21.00

OKNO V BENEČIJO

tudi na internetu: www.radiospazio103.it


Issuu converts static files into: digital portfolios, online yearbooks, online catalogs, digital photo albums and more. Sign up and create your flipbook.