Družina in Življenje
9
telesu se v očeh in glavi prikaže nova zgodba. Tista o lepoti Življenja. Sara, ko smo govorili o tvoji bolezni in tvojem odzivu nanjo, smo enodušno ugotavljali, da takšna zrelost ne pride sama od sebe. Ti si bila »pripravljena zemlja«. Bi se strinjala s tem? Kaj je tisto, kar je tebe tako dobro pripravilo? Čeprav mi je MS vzela marsikaj zemeljskega, mi duha ni mogla streti. Živim polno življenje; sem srečna, imam rada moža in otroka. Ko sem zbolela, tudi danes ne, nisem potrebovala »soljenja pameti«, trepljanja po ramenu in sočutnih pogledov v smislu »saj bo boljše«, radovednih vprašanj. Potrebovala sem nekoga, ki ga ni strah, ki pomaga nositi križ bolezni, kateremu lahko iskreno zaupam ter se resnično zanesem nanj. Ko človek zboli, se zave svoje minljivosti. Različni ljudje me zasipajo s številnimi nasveti in informacijami, redki pa vidijo mojo prizadetost, da včasih težko ločim zrno od plev. Življenje je postalo drugačno.
Bolezen veleva, pojdi vase, odpri srce, živi ta trenutek, bodi hvaležna za danes.
Začetek je bil težak, nisem vedela, kaj vse bom sploh še lahko počela. Bolezen veliko vzame. Nikoli si nisem predstavljala, da lahko tako ohromi človeka, ga priklene na posteljo, mu ne dovoli niti toliko, da bi lahko sam poskrbel zase, da ne bi bil odvisen od pomoči drugih. Živela sem oboje, biti neodvisna je bilo v času pred boleznijo nekaj samoumevnega, koraki nekaj samoumevnega. Sedaj štejem korake, ki jih naredim. Že pet let imam poleg svojih nog še bergle in voziček. Brez njih si brezskrbnega
koraka, ki je bil pred boleznijo tako samoumeven, ne predstavljam. Bolezen veliko da. Mnogo ljudi sem spoznala, za kar sem hvaležna. Marsikdo v meni pušča pečat, se me dotakne s svojo zgodbo, mi da misliti in mi pomaga k poti duhovne rasti in napredka. Hvaležna sem jim. In veliko jih ostaja še danes ob meni, kot podpora in spodbuda, tudi takrat, ko dnevi niso prijetni. MS je velika učiteljica na več področjih mojega življenja. Predvsem pa me je umestila v spoznanje, kaj je moje poslanstvo tukaj in zdaj. Potem pa je prišel šok. Zaradi nenadne dihalne stiske si pristala na intenzivni negi, kjer si mesec dni preležala … Praviš, da je ta dogodek prelomnica v tvojem življenju, ki je tvoje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavilo na glavo. Kaj si doživljala v tistih trenutkih? 22. 6. 2017 sprejem na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja, ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasil in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti povsem postavile na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Med to izkušnjo sem razumela stvari in doživela Ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prežeta z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakorkoli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila. In ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do
bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala Sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in preslišala klic na pomoč svoje duše. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. 6. 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do Novega. Ja, v intenzivni negi smo ob prvem snidenju vsi štirje jokali in se objeli. Bilo je pristno in povezovalno. Še bolj nas je povezalo v molitvi in zavedanju, da smo skupaj močnejši. V intervjuju v Primorskih novicah si povedala, da je delež ločitev med pari, pri katerih eden od partnerjev zboli za multiplo sklerozo, trikrat višji