Page 1

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

TEMA: PREIZKUŠNJA SARA DOLJAK: »Srečna, kljub oviram.« ODGOVORI NA VPRAŠANJA: »Kako naj gradiva edinost, ko pa sva si tako različna?« ANKA IN IGOR DEČMAN: »Tisto, čemur dajemo pozornost, raste.« DAJEMO NAPREJ: Najin Camino – veselje in napor

Revija DiŽ, letnik 16, št. 3, september 2017, ISSN 1855-2110


Šola bridkosti Bridkosti so le šola. množijo zasluge. Res nas potlačijo, hkrati pa nas v duhovnem pomenu dvignejo. Učijo nas, naj ne zaupamo lastnim varljivim močem. To pa zmoremo le s pomočjo Brezmadežne. Gospod Bog pošilja bridkosti le iz svojega usmiljenja. čemu pišem vse to? Sam pri sebi sem izkusil, da je to včasih težko, celo zelo težko … Sv. Maksimilijan Kolbe


Družina in Življenje

3

KAZALO

UVODNA BESEDA

KAZALO..................................................................... 3 PREIZKUŠNJA: Krščanstvo bi bilo za oprat ............................... 4 Bližina v preizkušnji ........................................... 5 Naša učiteljica ljubezni ..................................... 6 NAŠ POGOVOR: Sara DOLJAK: »Srečna, kljub oviram.« ................................................................... 8 POSLUŠAMO MLADE: Dragoceni zaklad prijateljstva ............................................................12 TA STARI IN TA MLADI: (Ne tako zelo obvezne) izbirne vsebine za mlade družine......................13 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: »Kako naj gradiva edinost, ko pa sva si tako različna?« ................14 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Anka in Igor DEČMAN: »Tisto, čemur dajemo pozornost, raste.«.....................................................................16 VILMINA SPODBUDA: Camino me uči hvaležnosti.............................................................20 SEMINARJI NAS BOGATIJO: »Veržej – naš najboljši dopust doslej!« .....................................22 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Psalmi – priložnost za najino srečanje z Besedo................................24 PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE: Še ena štajerska … zakonska skupina Maribor Sv. Rešnje telo..............................................................26 ZA VODITELJSKE PARE: Iščemo zakonce s pomanjkljivostmi in z učečim srcem.................33 DAJEMO NAPREJ: Najin Camino – veselje in napor....................30 Odmik za moške v divjini: Bodi mož!............33 Od skupine do skupine 2017 .................... 34 DAR ŽIVLJENJA.......................................................35 DANIJEV NAGOVOR: Poroka prijateljevega sina...................................36 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES............................38

Meta Halas, urednica revije

Popolnoma nepopolna Ja, sem, res je – ena od tistih, »perfekcionistk«. To je včasih (zelo redko) prednost, na primer takrat, ko je treba biti pozoren na detajle, ki se z nekaj razdalje skoraj ne opazijo ... Se pravi, ko z enim od svojih otrok iščem razlike med dvema skoraj enakima slikama. Da je iskanje popolnosti obremenjujoče za odnose, verjetno ni treba posebej razlagati. A popolnost ima še en drug davek – reče se mu lenoba. Zakaj, bi si mislili, če pa ima perfekcionist rad, da je vse popolno? Tisti, ki imajo podobne težave kot jaz, že vedo zakaj, ostalim pa si ni treba razbijati glave s tem vprašanjem … Zato, ker popolnosti ni mogoče doseči in pika. Večkrat se zato zalotim, da ker nimam dovolj volje, znanja, energije ali preprosto časa, da bi nekaj naredila »v nulo«, kot pravimo, s tem odlašam in odlašam in pogosto se začne na stvari nabirati prah. Dobesedno. A obstaja tudi zdravilo za to, ki sem ga odkrila pred nedavnim in ga z veseljem delim naprej tistim, ki morda trpijo za podobnimi sindromi. Imenuje se delo. Lahko je temeljito, lahko je površno, pomembno je, da je konstantno. Na uho mi je namreč prišel moder rek, ki pravi: »Bolje, da je opravljeno, kot da je popolno.« Se strinjam. Ker popolnosti ni mogoče doseči in pika. Zakaj pa potem Jezus pravi: »Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš nebeški Oče«? (Mt 5,48) In zakaj nam Jakob (Jak 1,2-4) daje taka navodila: »Moji bratje, kadar pridete v razne preizkušnje, imejte to za čisto veselje, saj spoznavate, da preizkušenost vaše vere ustvarja stanovitnost. Za stanovitnost pa naj bo značilno popolno delo, da boste popolni in celoviti in vam ne bo ničesar manjkalo.« O kakšni popolnosti govorijo? Saj ne zahteva Jezus od mene, da se raztrgam na tisoč koncev in naj bom popolna žena, popolna mama, popolna gospodinja … ? Drugi izrazi za popolnost, ki so opisani v tem kontekstu, so celovitost, zrelost, tudi odraslost. Aha, za to troje si že laže prizadevam, si mislim. Da celovito skrbim za otroke in dom, da zrelo gledam na težave in da odraslo vstopam v odnose, na primer. No ja, sliši se kot popolnost. Nikamor ne pridem. Bog, bodi milostljiv meni grešnici! Zdi se mi, da je edina popolnost, ki jo lahko dosežem, ta, da sem popolnoma nepopolna. Da to sprejmem. In da delam. Ne bo vse popolno, bo pa narejeno. To pa se sliši kot odrasla, zrela in celovita rešitev. Vabljeni k branju tokratne številke, ki smo jo posvetili vsem bolj ali manj preizkušenim bratom in sestram na poti popolnosti.


Družina in Življenje

4

PREIZKUŠNJA: PO MOŠKO …

Krščanstvo bi bilo za oprat Vsemogočni dobri Bog, stvarnik neskončnega vesolja in neskončnosti človeške duše, je ustvaril krščanstvo, kot ga poznamo: zahtevno, ki terja svetniško vero in krepostno premagovanje preizkušenj. Krščanstvo, ki ne privlači in se ne prodaja. Ma, ne me hecat! Tako krščanstvo je treba sleči do golega! Ne sleči krščanstva iz sebe, temveč sleči samo predstavo o krščanstvu, ki opredeljuje moja dejanja in odločitve, jo vreči v pralni stroj kot belo perilo, jo prekuhati, razobesiti, posušiti, zlikati. Jo nato občudovati kot kup sveže zlikanega perila in z užitkom obleči. In nositi.

Golo krščanstvo C. S. Lewis v svojem Golem krščanstvu išče bistvo, jedro, srčiko tistega, zaradi česar se smemo veseliti življenja kot otrok zvezdnega utrinka. Ne glede na preizkušnje. So obdobja, ko se spozabim, vse preslišim, vse spregledam. Miže in z zatisnjenim nosom hodim mimo dišečih vrtnic in se pritožujem, da je vse sivo in mračno.

Sam svoj Bog Pred petnajstimi leti – z ženo sva uživala s prvo hčerko Klaro, v obnovljeni hiši, finančno preskrbljena, oba zaposlena - sem se nekega dne slabo počutil. V nekaj urah sem dobil diagnozo vnetega osrčnika, vnetja okoli srca, za katerega se ni vedelo, ali pojenja ali šele nastaja

in kakšen bi lahko bil vzrok. Sledilo je nekaj tednov bolnišničnega opazovanja, nato bolniškega dopusta, skrbi, strahov in končno še neprepričljiva diagnoza, s katero si nisem mogel pomagati, niti biti potolažen. Imel sem veliko časa za premišljevanje o življenju in o tem, kako mi tega res ne bi bilo treba preživljati ... Za pomoč sem se obrnil na gospo, ki menda zna pomagati z drugačnimi, duhovnimi pristopi. Gospa je res dobra oseba - iskrena, delovna, dobrohotna. Vendar se je takrat moje belo krščansko oblačilo precej umazalo in kar čutil sem, ko je nekaj šivov popokalo.

Priprava na izpit Iz te preizkušnje preteklosti se učim dvojega. Prvič, moj beden poizkus reševanja je naredil več škode kot koristi. Reševanje z lastnimi močmi je pokazalo, kako zelo sem bil odklopljen od Boga. Ni mogoče biti hkrati v božji bližini in hkrati ne uživati njegove moči in miru. Drugič, bolj kot preizkušnja sama, je pomembno obdobje pred preizkušnjo. Podobno kot je za študenta pomembnejše obdobje priprave na izpit kot tista ura na izpitu. Če dobro premislim, se je pravi preizkus dogajal veliko preden se

je vnel moj osrčnik. V času blagostanja je v meni zavladala nečimrnost. Bog je bil daleč stran. Moje zavedanje božje bližine se preizkuša, ko brezskrbno uživam ali se soočam s težavo. »Nič ne skrbite, ampak ob vsaki priložnosti izražajte svoje želje Bogu z molitvijo in prošnjo, z zahvaljevanjem.« (Flp 4,6)

Izpitno vprašanje Domišljavost me prepričuje, da bom postal Božji otrok, če bo Bog nekoč presodil, da sem si to s svojimi dejanji nekako zaslužil. V resnici gre za vprašanje, ali sem se Očeta zavedal ... Je Bog ljubezen mojega življenja ali kratkotrajna simpatija? Z ljubeznijo življenja, mojo ženo, se skupaj veseliva in drug drugega tolaživa. Ne ozirava se na okoliščine, starost, zdravje, takšne in drugačne težave, da bi se odločala, s kom jih bova prebrodila. Skupaj sva, ne glede na vse. Za roke se drživa, ko nasmejana tečeva v dolino. Za roke se močno oklepava, ko hodiva ob robu grozečega prepada ali čez nevarno gorsko melišče. Koga bom držal za roko, ni vprašanje. Niti ni vprašanje, čigava roka je vedno blizu mene, pripravljena, da me potegne, poboža ali mi da petko. Odgovor že vnaprej poznava, tako mož kot žena. Še bolj pozna odgovor Bog, ko gre zame in zanj. Takšno naj bo torej moje golo krščanstvo: da me je iz čiste ljubezni ustvarila božja roka, da me je Kristusova roka potegnila iz greha in bo ob meni vse do konca in novega začetka. Ne glede na preizkušnje. Z užitkom ga oblečem, golo krščanstvo. In nosim. Mitja Stantič


Družina in Življenje

5

PREIZKUŠNJA: PO ŽENSKO …

Bližina v preizkušnji Pretekli teden, ko so se vsi trije otroci sončili v lepoti Dotika nebes (Oratorij 2017), sem dneve preživljala dokaj »po moje«: malo sem pospravljala (in vsaj 6 ur se predmeti niso premikali), se pripravljala na (moj) začetek šolskega leta, v hiši sem imela »silentium« – nobena naprava, ki oddaja zvok ni imela možnosti opravljati svojega poslanstva. Privoščila sem si tudi obisk frizerskega salona. Vzrok sem že prej omenila: začetek pouka. Po navadi pri frizerju dobim v roke kakšno revijo in se malo »podučim« o slovenski, jojmene, sceni. Ob vseh senzacionalističnih novicah sem prav hvaležna, da sem čisto navadna vaška učiteljica. Je pa res, da so tovrstni članki, internet, TV in podobna trobila pogosto izhodišče pogovorov, ki se vrtijo okoli teme, kako ljudje trpijo. Če nismo pozorni, nas hitro zapeljejo v modrovanje in iskanje rešitev, dajanje nasvetov, ki pa se pogosto izkažejo za slabo tolažbo.

Svetovati in tolažiti … V času študija sem živela v Mariboru in s »cimro« sva prej srednješolsko prijateljstvo zgradili v trdno zavezništvo. Veliko sva klepetali, se pogovarjali, si zaupali, skupaj hodili na Sinaj k študentskim mašam … Ena z drugo sva delili veselje najinih poročnih dni. Ko pa sem s pogrebci hodila v sprevodu, na čelu katerega je bila ona, 7 mesecev noseča vdova, ki je stopala za žaro svojega moža, mi je rojilo po glavi vprašanje, kaj ji bom rekla, ko se bova srečali. Ob rojstvu njunega sina sem jo prvič obiskala v porodnišnici in tam je klepet stekel brez težav – obe sva čutili moževo prisotnost in mali je itak bil cel ati. Najino drugo srečanje je bilo pri njej doma. Želela sem ji reči kaj spodbudnega in kar naenkrat sem se slišala, da je iz mojih ust priletelo: »Kogar Bog ljubi, tega preizkuša.« Pogledala me je z velikimi sinje modrimi očmi

in mi resno rekla: »Čisto komot me ima malo manj rad!«

… ali molčati in moliti? Kar nisem vedela, katera od naju je v večji preizkušnji. Ona, z dojenčkom v naročju, prestrašena na začetku poti, ki je v hipu postala popolnoma drugačna od načrtovane. Ali jaz, ki sem popolnoma nemočna samo bila ob njima in se nisem mogla spomniti niti ene tolažilne besede. Molk. Takrat sem se odločila, da ljudi v preizkušnjah ne bom več tolažila, ampak zgolj poslušala, kar se da molčala ter prosila Svetega Duha za dar prave besede. Včasih so se mi ljudje v preizkušnjah smilili. Lahko sem celo jokala z njimi ali za njih. Ob spremljanju, opazovanju in doživljanju soljudi v iskanju pravih poti, ob ovirah, na katere naletijo, se mi je postavljalo vprašanje: »Kaj Bog želi od mene, da storim v tem trenutku? Naj bom žalostna z njimi? Naj jim svetujem? Naj skušam omiliti situacijo?« Pričakovala sem zapleten, težko doumljiv odgovor, pa je vendarle prišel tako zelo preprost:

molitev. S preizkušenim, ob njem, za njega in za sebe. Za trdno vero v preizkušnji, moji in sočlovekovi.

»Le v Bogu umiri se srce, od Njega mi pride pomoč …« Z vsako novo (pre)izkušnjo, na kateri se krepi moja vera, se hkrati brusi in dodeluje moj »protokol reagiranja«. Počasi, a vztrajno. Zdaj mi je vsaj to jasno, da je prva pot v preizkušnji vznožje Kalvarije, kjer se nato po kolenih začnem vzpenjati proti križu – vendar vzpenjati se kot kristjan – z vzdignjeno glavo in z neomajnim zaupanjem, ko zrem proti Križanemu in iščem njegov usmiljeni pogled. Svojo preizkušnjo vlečem s seboj in bolj kot se mučim, bolj postaja moja, postaja del mene. Le takšno jo lahko položim pred Odrešenika. Z njo mu izročim sebe in On postane del mene. Ampak trenutno je moja himna tale: »Hodim po tej poti, a moj duh je še mehak. Padam, vendar vztrajno grem naprej!« Angelca Mlakar


Družina in Življenje

6

PREIZKUŠNJA: DUHOVNI POGLED

Naša učiteljica ljubezni Nisem še srečal človeka, ki bi se ob soočenju s preizkušnjo razveselil ali komaj čakal, da se je loti. Nasprotno, v večini preizkušenj se nas najprej poloti občutek nemoči, strahu, jeze, ali pa močna želja, da bi pobegnil in se skril pred njo. Za preizkušnjo lahko rečemo, da je vedno priložnost ali skušnjava. Priložnost, da se ustavim, da pogledam, kje se moji koraki dotikajo tal, kam sem usmerjen, in kako se spoprimem s preizkušnjo, ki je pred menoj. Lahko pa je skušnjava, ki v meni prebudi toliko strahu in obupa, da zakrknem v sebi in samo obsedim nekje sredi življenja. Še bolj nevarno je, da zaradi nje zgradim zid okoli sebe ali pa začnem napadati druge in jih kritizirati.

»Preizkušnja je učitelj, življenje je učilnica, ljubezen pa je test« V zgornji misli neznanega avtorja bi se verjetno lahko prepoznali. Kot otrok in v času šolanja smo bolj ali manj vsi stali pred učiteljem, ki nam je v večini primerov vzbujal strahospoštovanje. Včasih bolj prvo, včasih bolj drugo. Sam se spomnim, da sem želel izvedeti, kako zahteven je, kje popušča, kako preverja znanje in kako bi pri njem najlažje opravili preizkus znanja – izpit. Prav dobro se spomnim v srednji šoli profesorja, ki je bil znan po tem, da ni dajal nobenih signalov, če smo odgovarjali prav ali ne. Kako naporno je bilo, ker nisem vedel, ali so moji odgovori pravilni ali pa sem jo mahnil totalno mimo. Torej strah pred nekom, ki od tebe nekaj pričakuje, ti pa nisi gotov. Bal sem se, da bi naredil napako in posledično dobil slabo oceno. Menim, da se podobno počutimo pred preizkušnjo, saj v večini primerov ne vemo, če jo bomo zmogli premagati. Hkrati pa vemo, da smo »pred tablo« življenja, ko se

ne moreš izmuzniti, ampak moraš odgovoriti s tem, kar si in kar znaš.

Lahko čakam, da mine, lahko pa živim Učilnica je naše življenje, ki je napolnjeno s sošolci take in drugačne vrste. S sošolci, ki mi pomagajo in sošolci, ki mi zavidajo moj uspeh ter mi morebiti zato celo nagajajo ali mečejo polena pod noge. Učilnica je opremljena z učnimi pripomočki, kot so tabla, plakati, morda celo že pametna tabla, projektor, računalniki ipd. Učilnica je »opremljena« tudi

svojega potenciala in tudi učitelja se izogibam. Skupaj s sošolci iščem najkrajšo in najlažjo pot, da bi zadevo opravil in odpravil. Posledično postanem tog, odmaknjen od življenja, sam in brez naboja življenja. Lahko pa je ta ista učilnica kraj srečevanja, kraj, kjer si želim narediti nekaj več iz svojega življenja. Drug drugemu smo lahko v oporo, ko nam učitelj daje težke naloge. Skupaj iščemo rešitve, učitelja sprašujemo, da bi izvedeli še več in na ta način osvojili nove razsežnosti znanja. Enako pot hodimo v učilnici življenja, ko se srečujemo s preizkušnjo. Sošolci – prijatelji, sorodniki, sosedje nas lahko bogatijo in so nam v oporo, ko se soočamo s preizkušnjo. Ko jim pokažem, da se zanimam zanje in dovolim, da se tudi oni zanimajo zame, začenjamo skupno pot, na kateri smo drug drugemu v pomoč, in ko je najtežje, vemo, da nismo sami.

Velikokrat mislimo, da smo dobri kristjani, če smo »trpeči kristjani«. V tem primeru je nevarno, da bom ob preizkušnji poteptal samega Na temelju strahu ali sebe. Za kar pa ne verja- ljubezni Ob koncu semestra je na vrsti tudi mem, da je Bogu preizkus znanja. Ta preizkus v življevšeč. nju je »ljubezen«. Vse, česar sem z učiteljem, ki me uči in usmerja. Pomembno pa je, kakšno je moje mesto v tej učilnici. Lahko sem aktiven, zainteresiran, ker želim nekaj narediti iz svojega učnega procesa, beri – življenja, lahko pa pasivno sedem v zadnjo klop in čakam, kaj se bo zgodilo. Čakam, da bo pouk čim prej minil in življenje bo šlo dalje. Ob tem izgubim zanimanje za novo znanje, za nove izzive, za nadgradnjo

se v tej učilnici loteval, ima običajno samo dva motiva. Vse, kar sem delal, vse, s čimer sem se soočal kot s preizkušnjo, vse, kar sem gradil v odnosih, ima običajno samo dva predznaka. Vsa moja dejanja, vsa moja soočanja z učiteljem in v učilnici so lahko bila na temelju strahu ali pa na temelju ljubezni. Na temelju strahu, da bom opravil svojo nalogo, da me ne bo kdo kaznoval, da ne bom koga razočaral, da me ne bodo izločili … ali pa ker želim iz svojega


Družina in Življenje

7

življenja narediti nekaj dobrega, nekaj lepega in božjega. Upam si trditi, da imajo vsa naša dejanja, ki so bila storjena iz ljubezni, pa naj si bo do sebe, bližnjega ali Boga, bistveno večjo moč, kakor tista, ki so bila storjena iz strahu ali pa ker to »mora« biti tako. V soočanju s preizkušnjo iz ljubezni so sadovi preizkušnje gotovo bistveno drugačni, kakor če bi se z njimi soočali zgolj iz strahu ali pa zaradi obveznosti.

Sprejeti v blišču in bedi Nihče izmed nas ne more ubežati preizkušnjam, ki jih prinese življenje. Do neke mere se jim še da izmuzniti, popolnoma pa nikakor. Vsaka preizkušnja je torej šola, ki me lahko ohromi ali pa me na poseben način pripravlja na življenje. Zato lahko rečemo, da je preizkušnja priložnost ali skušnjava. Kako se lotiti in kaj narediti, da bom zmogel šolo življenja oz. preizkušnjo uporabil kot priložnost? Menim, da je dobra pot v soočanju s preizkušnjo predvsem v tem, da zmorem sprejeti svoje življenje v blišču in bedi. V stvareh, kjer sem najbolj dragocen in prav tako v stvareh, kjer sem najbolj ranjen. Svetopisemsko povedano: »Vzemi svoj križ na rame in hodi za Jezusom«. To ne pomeni, da moram jemati križe vseh drugih ali pa si umetno ustvarjati križe, ki me bodo tlačili. Velikokrat je namreč navzoča misel, da smo dobri kristjani, če smo »trpeči kristjani«. V tem primeru je nevarno, da bom ob preizkušnji

poteptal tudi samega sebe. Za kar pa ne verjamem, da je Bogu všeč.

To življenje je moje edino Zato je prvi korak, ki mi lahko pri tem pomaga, iskreno in konkretno srečanje s samim seboj. Zavedati se svojih najdragocenejših biserov in hkrati priznati si svojo največjo nemoč. Priznati si svojo ranjenost, majhnost, jo sprejeti in objeti v zavesti, da je to edino življenje, ki ga imam in da lahko samo z njim, takšnim kot je, nekaj spremenim. Da je to edino življenje, v katerem se lahko uresničim in postanem svet, če v njega povabim Stvarnika, ki dobro ve, zakaj me je poslal v ta čas in prostor ter v čem je srčika mojega poslanstva tukaj na zemlji. V tej luči dobi tudi vsaka preizkušnja drugačno podobo. Kljub temu, da se pred njo počutim nemočnega, se z zavestjo, da nihče ni tukaj zgolj po naključju, lažje soočim z njo. Če je namreč preizkušnja v kontekstu moje poklicanosti v to življenje, je ta lahko tudi zame pot rasti, preko katere bom gotovo naredil korak k svojemu pravemu jazu. K tistemu jazu, ki je zapisan v meni s strani Stvarnika.

Kaj sem danes že naredil lepega za svoje življenje? To ne pomeni, da si privoščim vse, kar si zaželim, ampak da se Dati prostor za zavestno odločam za tisto, odrešenje kar je zame dobro Drugi korak v soočanju s preizkuin to tudi naredim. šnjo je zavest odrešenja. Odrešenje

ne pomeni, da moram biti sam svoj odrešenik z rigoroznim izpolnjevanjem predpisov, ki mi jih predstavlja vera ali religija, ampak, da sem pripravljen v svojo največjo krhkost, največjo ranjenost povabiti Kristusa. Dokler Mu ne dovolim, da On ozdravi moje srce, da On začne delati v meni tisto, česar sam ne zmorem, Mu dejansko ne dam prostora za odrešenje.

Naredi nekaj lepega V tretjem koraku pa bi želel vsakemu izmed nas položiti na srce, da se zavestno odločimo živeti svoje življenje. To pomeni, da se vsak dan znova odločim, da želim narediti nekaj dobrega in lepega za svoje življenje. Samo to življenje imam, ki ga živim tukaj in zdaj. Česar danes ne bom naredil za to, da bom bolj kvalitetno živel, tega ne bom mogel nikoli pozneje nadoknaditi. Kaj sem torej danes že naredil za svoje življenje? To ne pomeni, da si privoščim vse, kar si zaželim, ampak da se zavestno odločam za tisto, kar je zame dobro in to tudi naredim. Preizkušnje pridejo. Boji in napori bodo. A, če se uspem dobro opremiti s temi tremi koraki, se bom gotovo veliko lažje spoprijemal z njimi in bom ob njih lahko rastel. Peter Pučnik, salezijanec


Družina in Življenje

8

NAŠ POGOVOR

Sara Doljak: »Srečna, kljub oviram.« »V mladosti sem bila poskočna, pozitivna deklica, ki sem se v veliki meri razdajala za druge,« svoj opis prične Sara Doljak, ki si je pri izbiranju svoje študijske poti izbrala poklic, kjer je videla priložnost, da bo v življenju lahko počela to, kar si je želela – pomagati in svetovati drugim na področju prava. Postala je odvetnica in predavateljica na fakulteti. Nato pa nadaljuje: »Danes sem žena, mama, hčerka in prijateljica, ki se čudim nad Življenjem in kljub vidnim oviram na poti, srečna. Materialnosti in »prestižu poklica« sem dopustila, da sta me dušila in oropala za pristno in brezpogojno veselje. Še pravi čas sem se tega ovedla in spoznala, kaj v življenju zares šteje. Materialnost mine, kariera mine ... ostanejo pa odnosi. Ponosna sem na vse stkane pristne odnose.« Kaj bi izpostavila, da je pomembno, da vemo o multipli sklerozi in kako je razvoj bolezni potekal pri tebi? Kako se človek sooči s takšno diagnozo? Multipla skleroza je kronična, imunsko vnetna bolezen, ki prizadene osrednji živčni sistem, ta vključuje možgane, hrbtenjačo in vidni živec.

Simptomi bolezni so odvisni od mesta nastanka demielinacijskih okvar in zato niso specifični. Med najpogostejše simptome sodijo: slaba koordinacija, motnje vida, težave z govorjenjem, težave z nadzorom nad mehurjem in črevesom, šibkost udov, težave s spominom in koncentracijo, mravljinčenje ali omrtvelost v udih, spolne težave, utrujenost, bolečine, epileptični napadi, bruhanje, slabost in vrtoglavica ter naglušnost. Ko se je zdravstveno stanje jeseni 2011 poslabšalo, in ko sem aprila 2012 ležala na nevrološki kliniki, sem še vedno živela v zanikanju bolezni in sanjarjenju, kako bom še naprej vse zmogla: biti brezhibna žena, super mama, voditi odvetniško pisarno, predavati študentom na fakulteti, voziti avto, smučati, igrati odbojko. Ničesar nisem hotela izpustiti iz rok. In nisem zmogla moliti, preveč sem se ukvarjala z zemeljskimi stvarmi. Ko me je obiskal g. župnik iz naše župnije, mi je prinesel knjigo: Pogovori z Bogom. Sprva je obležala na omarici bolniške sobe. Po treh dneh sem jo začela listati, po petih dneh brati. Šele takrat sem Jezusa zares povabila v svoje srce in ponovno začela moliti, se zahvaljevati in prositi. Po petih letih še vedno hodim z Jezusom in mu dovolim, da je moj sopotnik. Brez molitve

ne bi zmogla. Bolezen hitro napreduje, a ker sem dovolila in dovolim, da me Jezus po svoji besedi zdravi, mi marsikdo danes reče: »Sara, tako dobro izgledaš.« To potrjuje, da se ta prežetost duha vidi navzven. In moje vodilo je: »Vse zmorem v Njem, ki mi daje moč.« Sprva sem si to narobe razlagala, da je ta Moč moja … sedaj vem, da je podarjena, da je milost. Še januarja 2012 sem smučala, sicer ne več kot pred boleznijo, a dve uri na dan pa, in sem se lahko pridušno nasmehnila in v šali pojasnila: “Vsi bomo enkrat umrli!” Kaj pa danes? “Bom zares Živela?” Drugačno barvo dobi moj glas, ta notranji glas, ki mi šepeta zgodbo o minljivosti tuzemskega bivanja. Po vseh mravljincih v


Družina in Življenje

9

telesu se v očeh in glavi prikaže nova zgodba. Tista o lepoti Življenja. Sara, ko smo govorili o tvoji bolezni in tvojem odzivu nanjo, smo enodušno ugotavljali, da takšna zrelost ne pride sama od sebe. Ti si bila »pripravljena zemlja«. Bi se strinjala s tem? Kaj je tisto, kar je tebe tako dobro pripravilo? Čeprav mi je MS vzela marsikaj zemeljskega, mi duha ni mogla streti. Živim polno življenje; sem srečna, imam rada moža in otroka. Ko sem zbolela, tudi danes ne, nisem potrebovala »soljenja pameti«, trepljanja po ramenu in sočutnih pogledov v smislu »saj bo boljše«, radovednih vprašanj. Potrebovala sem nekoga, ki ga ni strah, ki pomaga nositi križ bolezni, kateremu lahko iskreno zaupam ter se resnično zanesem nanj. Ko človek zboli, se zave svoje minljivosti. Različni ljudje me zasipajo s številnimi nasveti in informacijami, redki pa vidijo mojo prizadetost, da včasih težko ločim zrno od plev. Življenje je postalo drugačno.

Bolezen veleva, pojdi vase, odpri srce, živi ta trenutek, bodi hvaležna za danes.

Začetek je bil težak, nisem vedela, kaj vse bom sploh še lahko počela. Bolezen veliko vzame. Nikoli si nisem predstavljala, da lahko tako ohromi človeka, ga priklene na posteljo, mu ne dovoli niti toliko, da bi lahko sam poskrbel zase, da ne bi bil odvisen od pomoči drugih. Živela sem oboje, biti neodvisna je bilo v času pred boleznijo nekaj samoumevnega, koraki nekaj samoumevnega. Sedaj štejem korake, ki jih naredim. Že pet let imam poleg svojih nog še bergle in voziček. Brez njih si brezskrbnega

koraka, ki je bil pred boleznijo tako samoumeven, ne predstavljam. Bolezen veliko da. Mnogo ljudi sem spoznala, za kar sem hvaležna. Marsikdo v meni pušča pečat, se me dotakne s svojo zgodbo, mi da misliti in mi pomaga k poti duhovne rasti in napredka. Hvaležna sem jim. In veliko jih ostaja še danes ob meni, kot podpora in spodbuda, tudi takrat, ko dnevi niso prijetni. MS je velika učiteljica na več področjih mojega življenja. Predvsem pa me je umestila v spoznanje, kaj je moje poslanstvo tukaj in zdaj. Potem pa je prišel šok. Zaradi nenadne dihalne stiske si pristala na intenzivni negi, kjer si mesec dni preležala … Praviš, da je ta dogodek prelomnica v tvojem življenju, ki je tvoje dotedanje razumevanje življenja in smrti postavilo na glavo. Kaj si doživljala v tistih trenutkih? 22. 6. 2017 sprejem na nevrološko kliniko zaradi motenj požiranja, ob vstavljanju nazogastrične sonde se je zgodilo v hipu: spazem glasil in dihalna stiska. V sekundi me je iztrgalo iz rutine vsakdanjega življenja in me soočilo z razmerami, ki so moje dotedanje razumevanje življenja in smrti povsem postavile na glavo. Nisem vedela, kaj bo z menoj. Ali bom preživela? Med to izkušnjo sem razumela stvari in doživela Ljubezen in mir, kot ju še nikoli prej nisem izkusila. Počutila sem se varno, prežeta z ljubeznijo. Glavo sem imela prazno, brez misli, nobenega vprašanja, ničesar. Bilo je le čutenje, občutenje in čisto bivanje. Nobenih strahov, skrbi, ničesar, kar bi me kakorkoli držalo ujeto. Tiste dni v intenzivni negi sem vse opustila, povsem sem se izročila. In ja: kaj pa naj bi sploh še obdržala? Odpor do

bolezni in bolečine se je sprostil in izničil. Po številnih letih iskanja sem spoznala Sebe. Ljubezen je v obilju in na voljo, ki izvira iz srca in nič od zunaj je ne more nadomestiti. Poslabšanje bolezni mi je omogočilo napredek. Pred tem sem se redko ozirala na svarilna znamenja telesa in preslišala klic na pomoč svoje duše. Hvaležna sem, da sem našla stik s samo seboj, modrost srca in brezpogojno ljubezen. Vse spremembe, ki so izšle iz tega, so podobne novemu rojstvu. 22. 6. 2017 je zame novo rojstvo, začetek nečesa novega. Radovedna in obenem spoštljiva sem do Novega. Ja, v intenzivni negi smo ob prvem snidenju vsi štirje jokali in se objeli. Bilo je pristno in povezovalno. Še bolj nas je povezalo v molitvi in zavedanju, da smo skupaj močnejši. V intervjuju v Primorskih novicah si povedala, da je delež ločitev med pari, pri katerih eden od partnerjev zboli za multiplo sklerozo, trikrat višji


Družina in Življenje

10

kot sicer v populaciji. Kako je bolezen vplivala na vajin odnos z Bojanom na začetku in kako vpliva sedaj? Z Bojanom že vsaj tri leta ne razmišljava o tem, kako bi bilo vse

o kateri pišejo mnogi, pa čeprav so se jo le redki dotaknili. Naglas sva razmišljala in v možganih so se nama vrtele različne slike. Tiste o ljudeh, ki jih imava rada in o trenutkih, ki sva jih preživela nezavedno.

glasu imajo ljudje, sploh sedaj, ko ne govorim in le poslušam. Kaj vse sem videla v tistih trenutkih bolečine zadnji mesec. Koliko lepih majhnih trenutkov, brez katerih sem živela do tedaj, ko sem se utapljala v nepomembnih stvareh. Res je, bolezen ne pomeni konca sveta. Bolezen veleva, pojdi vase, odpri srce, živi ta trenutek, bodi hvaležna za danes. Bolezen me spodbuja, da zares Živim. V tednih v bolnišnici, praviš, da si odkrivala sama sebe, svoj notranji svet in ga v nekaj besedah delila tudi z drugimi preko svojih razmišljanj o življenju, Ljubezni, bolezni … Z njimi si nagovorila mnoge. Očitno so se nanje odzvali tudi tisti, ki niso »verni«. Česa današnji človek po tvojem mnenju najbolj potrebuje?

drugače, če ne bi bilo MS. Zakaj ne? Ker sva sprejela okoliščine in jih, kolikor se da, obrnila v najin prid. Veliko se pogovarjava o tem, kako vse sva blagoslovljena. Veseliva se že najmanjšega izboljšanja zdravstvenega stanja. Najdeva, kar naju veseli. Danes sva preživela tri ure zunaj nevrološke klinike v parku Bistra. Bojan mi je pripravil presenečenje z dovoljenjem zdravnice, da lahko greva za par ur izven bolnišnice. Ko pišem te vrstice, sem že nazaj v bolniški postelji in neizmerno hvaležna za ta dan. Strmela sva v ribnik in ne razmišljala o tem, česar ne moreva več početi, saj bi nama le jemalo pogum, osredinjena sva bila na sedanje razmere. Prestopila sva v drugo sfero življenja. Duhovno sfero,

Bili so dnevi, ko možu nisem pustila blizu. Razumel je, tiho je bil ob meni in mi vedno znova dal čutiti, da me ima rad, da lahko računam nanj.

Vrednost so dobile stvari, ki so del najinega skupnega življenja, a so se nama vedno zdele čisto navadne. V hipu so umrle sanje o karieri, tiste nerealne. Pred seboj sem ugledala odnose, ki jih želim negovati. Videla sem, kakšne lepe obraze in barve

Človek najbolj potrebuje iskrene odnose v družini. To govorim iz izkustva. Po treh letih od diagnoze sem se začela spoprijemati z boleznijo, nisem je premagala, jo pa počasi sprejemam in se navajam živeti z njo. So pa v najinem odnosu nastale spremembe. Pred menoj je mož, ki ga imam rada z vsem srcem, ampak jaz sem drugačna, bolj krhka, ranljiva, pogosto na robu nemoči. Življenje se je za našo družino v marsičem spremenilo, raste pa ljubezen. Ure, ki sva jih preživela skupaj v bolnišnicah, na hodnikih ali v kapeli, so naju zbližale. Bili so dnevi, ko možu nisem pustila blizu. Razumel je, tiho je bil ob meni in mi vedno znova dal čutiti, da me ima rad, da lahko računam nanj. Bili so trenutki, ko je Bojan moral uporabiti tudi trdo besedo, me dobesedno izbezati ven iz stiske. Ko se danes ozirava nazaj, ne sprašujeva več, zakaj. To pot hodiva, da se znava ustaviti drug ob drugem. Preveč sva bila že zatopljena v svoje delo, komaj še kaj časa je ostajalo za naju. Treba je veliko poguma. Črpam ga iz ljubezni do Boga in posledično do moža, predvsem pa naju izročam v božje naročje.


Družina in Življenje

11

Kaj je bilo pa tebi najdragocenejšega v tem stiku z »zunanjim« svetom, ko si komunicirala z mnogimi tudi preko Facebook sporočil? Po dveh mesecih bivanja na nevrološki kliniki in na Soči lahko rečem, da je hudo poslabšanje MS kritična, prelomna preizkušnja, ki me je prisilila v globoko osebnostno preobrazbo. Traheostoma in gastrostoma mi ne delata nobenih problemov, zdaj cenim trenutek življenja tukaj in sedaj. In obe dojemam kot pomoč za dihanje in hranjenje. Brez njiju ta hip ne bi preživela. In še vedno ne zmorem govoriti, zato je pisna komunikacija ta hip edina za sporazumevanje z zunanjim svetom. Veseli me, da se prijatelji znajo ustaviti in zamisliti, kaj vse prinaša Življenje. Tovrstna komunikacija je zame zdravilo in spodbuda, da ne odneham hoditi po Poti. V življenju nas pogosto hromi strah pred boleznijo ali kakšno drugo preizkušnjo. Kaj svetuješ? Kako naj se spopademo z njim?

Ne se zapirati v stene doma, odidite ven in pričujte o dobrih delih, ki vam jih je storil Gospod. In ne bojte se prositi, prositi za zdravje in dobre odnose. Ko že devet tednov več ali manj ležim v bolniški postelji, vedno bolj odkrivam in se zavedam, da je materialnost samo dejstvo življenja, na katerega sem se navadila. Spoznavam tudi, da so vsa priznanja in materialnost, ki jo imam v posesti, porumenela v škatli in postala nepomembna pred obličjem bolezni. V temi, ko nimam spanca, občutim dih Boga Življenja. Spoznavam, kaj zares šteje: medčloveški odnosi in koliko Ljubezni sem vložila v vsa srečevanja, delo, vzgojo otrok ... Bog mi je dal čute, da odkrivam Ljubezen v srcu vsakogar, in ne prevar, ki mi jih prinaša gola materialnost. Hiše in avtov, ki sem jih pridobila v življenju, ne morem nesti s sabo v bolniško posteljo. Kar lahko imam ta hip, ko ležim tukaj, so spomini Ljubezni. To je pravo bogastvo, ki me spremlja, je z mano, in mi daje moč in utrjuje pot za naprej. Zate, za vaju in vajino družino moli veliko ljudi. Zaupanje v moč molitve je v trenutkih preizkušnje verjetno izjemnega pomena … Hvaležna sva, da imava ob sebi veliko znancev in prijateljev, ki imajo radi Jezusa. Vedno so blizu, prinašajo tolažbo, spodbudo in prijateljstvo. Čutiva fizično in duhovno podporo v bolezni. In za to niso potrebni dolgi govori, ampak klic, kratek sms, pozdrav, biti v tišini

poleg, se nasmehniti ob srečanju. Ne utrudijo se. Molitev nas zdravi in povezuje. Vodita oz. obiskujeta pet zakonskih skupin. Kako konkretno so te skupine vplivale na vajino rast? Gospodu sva hvaležna za vseh pet zakonskih skupin, v katerih sva dejavna člana. Hvaležna sva za vse molitve in dobra dela naše župnije in družin. Vesela sva, da sva lahko del te velike družine. In kaj lahko rečem … Ne se zapirati v stene doma, odidite ven in pričujte o dobrih delih, ki vam jih je storil Gospod. In ne bojte se prositi, prositi za zdravje in dobre odnose. Za kaj si danes najbolj hvaležna? Kaj bi želela še položiti na srce bralcem Revije Družina in Življenje? Trpljenje je spoznanje in moje življenje se spreminja, dobiva razsežnost smisla in je priložnost za nekaj boljšega. Poti zrelosti, tudi moje, so tlakovane s preizkušnjami. Najboljši Božji blagoslovi tečejo iz trpkega keliha trpljenja. Vse ima svojo lepoto, tudi trpljenje, ki ga občutim v tišini. Dragi prijatelji, ne želim več na vrh kotaliti skale Življenja, raje ostajam v dolini in objemam skalo Ljubezni, ki preveva vse moje pore. Hvaležna, Sara! Hvala tudi tebi, draga Sara, za tvoje besede, polne življenjske modrosti in upanja. Blagoslova tebi in vsej tvoji družini! Pogovor sem pripravil Benjamin Siter


Družina in Življenje

12

poslušamo mlade

Dragoceni zaklad prijateljstva Slišala sem rek: »Prijatelji so družina, ki si jo izberemo sami.« Hm, ne sliši se napačno. Mnogokrat ne le v družini, temveč tudi v krogu prijateljev občutim varnost, sprejetost, dobim nasvet ali oporo. Nisem pa čisto prepričana, če si prijatelje izbiramo popolnoma samostojno. Verjamem, da nam ljudi na pot pošilja Bog. Da so nam za družbo, v oporo, pomoč. Da nam kažejo pot k Njemu. In mi njim. takrat, ko trpiš, kadar trpi on. Da z njim čutiš njegovo bolečino in stisko, ki postane tudi tvoja. In če je to značilnost pravega prijatelja, potem nam je Jezus lahko velik vzor. On je namreč najboljši pravi prijatelj v vseh pogledih. Nam svetuje, nas tolaži, se z nami veseli in zagotovo trpi, ko trpimo mi. Konec koncev je za nas, svoje prijatelje, dal svoje življenje.

Ko prijateljstvo zaboli Trenutno imam na mojem FB profilu 405 »prijateljev«. Kar smešna številka. Toda definicija prijateljstva je na Facebooku malo drugačna kot v »resničnem« življenju. Seveda poznamo veliko ljudi, toda nekoliko manj jih štejemo pod svoje prijatelje – te, s katerimi se radi družimo in pogovarjamo. Le peščica pa je teh, ki so naši pravi prijatelji, naši zaupniki. Prerok Sirah nam v Svetem pismu svetuje: »Naj bo veliko takih, ki s teboj žive v miru, tvoj svetovalec pa naj bo le eden izmed tisočev.« (Sir 6,6)

Pravo prijateljstvo Pravi prijatelj zna poslušati in slišati, ne zavaja, ampak ti želi najboljše. Pove ti svoje mnenje, a te ne sodi. In ve, kdaj mora le tiho objeti. Njegova rama je pripravljena na solze in njegov nasmeh na veselje. Toda ne gre le za pravega prijatelja. Gre za pravo prijateljstvo. Gre za odnos. In če želim imeti pravo prijateljstvo, moram tudi sama biti pravi prijatelj, pripravljena poslušati, svetovati, ponuditi ramo ter deliti nasmeh. Vse to pa vendarle ni zmeraj tako lahko, kot se sliši. Kot vse odnose tudi prijateljstvo gradimo in negujemo. Vzeti si moramo čas drug za drugega. Ravno skupaj preživeti trenutki povezujejo ljudi in sporočajo, kako pomembni smo drug drugemu. Sama zelo cenim, če si prijatelji zame vzamejo čas, posebno takrat, ko jih potrebujem, saj mi s tem sporočajo, da sem jim pomembna. Na enak način jim to želim vrniti.

Jezus – najboljši pravi prijatelj Da mi je prijatelj pomemben, prepoznam po mnogih stvareh. Po mojem imaš prijatelja iskreno zares rad

Včasih se iz znanih ali manj znanih razlogov, spletov okoliščin in različnih situacij neko prijateljstvo konča. Lahko se eden od prijateljev preseli ali pa na primer pri odhodu v srednjo šolo izgubimo stike. Lahko pa se tudi zgodi, da osebo »prerastemo«. Ljudje namreč neprestano odraščamo in se tako ali drugače spreminjamo (posebej v času mladostništva). Spreminjamo svoje interese, vrednote in tako nam človek lahko postane tudi tujec. Težko je, ko ugotoviš, da je prijateljstvo izpuhtelo ali zbledelo, kot jaz temu rečem. Bolj kot je bilo pristno, bolj boli. Toda zaupam, da je v tem nekaj dobrega, da obstaja razlog za to. Če mi namreč prijatelje na pot pošilja Bog, potem ima tudi ta, izgubljeni prijatelj, pomembno mesto v mojem življenju. Ko gradimo odnose, in tudi ko se ti včasih zrušijo, ljudje rastemo, zorimo in se učimo. Ko se je meni »zrušilo« prijateljstvo, je bilo to zelo težko sprejeti. Sedaj sem hvaležna za vse skupne trenutke in za vse, kar sem se v tem prijateljstvu naučila, kar sem prejela in kar sem lahko dala. In kdo ve, kdaj se prijateljstvo konča in kdaj morda le »zamrzne«?

Moli za prijatelje in za prijateljstvo Neverjetno pomirjujoč občutek je, ko ti prijatelj reče, da bo molil zate. In tudi sama rada molim za svoje prijatelje. Pa ne le za prijatelje, tudi za prijateljstva – odnose, ki jih gradim. Prosim Ga, da blagoslavlja vsa druženja, pogovore … In res, prijateljstva tako postajajo pristnejša in trdnejša. Sirah pravi tudi: »Zvesti prijatelj je močna zaščita, kdor ga je našel, je našel zaklad.« (Sir 6,14) Iščimo svoje zaklade, negujmo jih, molimo in se zanje zahvaljujmo! Ema Verdinek


Družina in Življenje

13

TA STARI IN TA MLADI

(Ne tako zelo obvezne) izbirne vsebine za mlade družine Kolikor se spomnim, so bile obvezne izbirne vsebine aktualne v srednji šoli. Nekateri tako gotovo veste, kaj pomenijo. Če se ne motim, pomenijo, da dijak v šolskem letu določeno število ur zapolni z neko dejavnostjo, delavnicami, izleti ali nečim podobnim, in sicer v času, ki je za to razpisan. Ko se »gradi« mlada družina, je prav, da jo stari starši pustijo pri miru, kolikor se da. Da ne naslavljajo nanjo preveč prošenj po kakršnikoli pomoči. Tudi midva sva (vsaj misliva) poskusila tako ravnati. V nekem trenutku ali občasno pa se od mladih sliši, da so pripravljeni kaj postoriti, a da jim starši sploh ne rečemo in da sploh za to ne vedo. (No, za kakšno večje delo sva jih midva seveda prosila za pomoč.) In tako me je nekaj nagovorilo … Da bi bil volk sit in koza cela, kot pravi pregovor. Morda sem našla rešitev za to, da ne bi prevečkrat svojih odraslih otrok (in njihovih družin) prosili in jih spravljali v nelagodje, ker bi pomoč odrekli, če ne bi mogli, in da jim tudi premalokrat ne bi rekli.

Dati na izbiro, a ne na obvezo Razširjena družina lahko objavi (sporoči) možnost, da se bo neko delo opravljajo, in sicer kaj in kdaj. Da bi lahko vsak izbiral, kaj in kdaj mu ustreza, morajo biti možnosti dane večkrat v letu. Enim morda bolj »leži« generalno čiščenje, drugim sušenje krme, tretjim okopavanje, nekaterim spet beljenje, pobiranje krompirja in še in še je možnosti … Ste se nasmehnili? Fino, to je dobro za srce! Gremo naprej … Če se jih enkrat javi več (če je v družini več odraslih otrok), se delo hitro opravi (in smo veseli), če ne, bo trajalo dlje za naju oziroma za tiste, ki pač bodo delali. Če kdo nič in nikoli ne izbere, je to tudi sprejeto. Leto bo kljub neizbranim uram »izdelal«, kot se je včasih reklo (ne bomo ga kritizirali in mu očitali).

Zaenkrat le teorija Ne vem še, kako bi se (se bo?) obneslo, saj nisem preizkusila, ker je od zamisli do oddaje članka preteklo premalo časa. Sem pa najine otroke enkrat že prosila, da pridejo (isti popoldan, ker se je mudilo) za dve uri pospravljat in čistit hišo. Mož se mi je smejal na začetku, jaz pa na koncu, ko je bilo precej dela pravočasno opravljenega. Če se vam zdi vredno, preizkusite. Jaz bom izbirne vsebine pričela pripravljati.

Morda boste rekli, da je to nesmiselno razpredanje, saj je za neko delo potrebno vnaprej vedeti, kdo bo delal, da bo delo opravljeno. Tudi to lahko dosežemo tako, da vnaprej vprašamo, kdo nam bo priskočil na pomoč, ne da čakamo, kdo bo prišel. Morda se tudi komu zdi, da je sploh neumno prositi za pomoč otroke, saj bi lahko (»prav bi bilo«) sami opazili, da starši potrebujejo pomoč. A naši otroci nimajo naših misli, zato je bolje, da kar povemo, kaj želimo. Ko nekaj le pričakujemo in se ne zgodi, se zlahka v nas rodijo užaljenost, prizadetost, zagrenjenost. S temi občutki v sebi pa gotovo ne pripomoremo k dobrim odnosom med nami in mladimi družinami.

Če je preresno, je pretesno Če se zdi tole moje razmišljanje in početje smešno, celo otročje, se vprašam, zakaj pa tudi ne bi bilo? Ali ni življenje večkrat hudo resno in je v takšnem živeti (pre)tesno? Razrahljajmo ga – s tistim, kar mislimo, da bi ga lahko razrahljalo. Včasih nam prav smešno enostavne rešitve pomagajo lažje dihati. Pa srečno z izbirnimi vsebinami!

Sabina Majcen


Družina in Življenje

14

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Kako naj gradiva edinost, ko pa sva si tako različna? Poročena sva 12 let, imava tri otroke – dve hčerki in enega sina. Materialno nimava večjih težav – nismo v razkošju, pa tudi v revščini ne. Oba sva zaposlena, mož popoldne še doma rad dela v svoji delavnici – ukvarja se s kovaštvom. Ne morem reči, da nimamo časa, čeprav je to danes zelo normalno reči, res pa je, da nimava časa samo za naju. Moje mnenje je, da si ga ne vzameva, mož pa pravi, da ko konča z delom, je preutrujen za kakšen pogovor, sprehod ali branje … in da je tako čisto v redu. Imam občutek, da včasih tudi inteligentno ni na isti valovni dolžini z menoj in zato mu določene stvari niso pomembne. Niti nima želje, da bi se še kaj sam izobraževal na področjih vzgoje ali medsebojnih odnosov ali česa podobnega in tako bi se lahko pogovarjala o mnogih stvareh. Zaradi vsega tega ne vem, kako naj gradiva edinost, če se o (vsaj meni) pomembnih temah, sploh ne moreva pogovarjati. Mislim na edinost, kjer bom tudi jaz čutila izpolnjenost in zavetje pri možu. Kje naj iščeva skupne trdne točke? Sonja Spoštovana Sonja! Nekoč sem slišal, kaj mislijo takoj po poroki žene, in kaj možje. Mož misli: »No, zdaj je pa moja, zdaj se mi pa ne bo treba več truditi, da bi jo pridobil. Lahko se bom posvetil svojemu delu in svojim načrtom.« Žena pa misli: »No, sedaj se bo vse šele začelo. Zdaj bo najin odnos zacvetel, mož me bo razvajal, cartal, osvajal ...« Te besede mi veliko povedo o pogledih (večkrat napačnih), ki jih imamo tako možje kot žene do zakona in drug do drugega. Ne glede na današnjo miselnost smo si moški in ženske precej različni: v razmišljanju, delovanju – in to z razlogom, namreč, da se dopolnjujemo. Lepo je iskati skupne točke, a za trden zakon je potrebna rast. Ta pa se uresničuje predvsem v različnosti, saj se mož in žena dopolnjujeta, nadgrajujeta, drug drugemu pomagata odkrivati nove svetove. Možje smo bolj storilnostno naravnani. Zato vaš mož dela, nekaj ustvarja, da bi imel »izdelke«, na katere je ponosen, obenem pa si

želi potrditve od drugih, najprej od vas. Žene ste bolj usmerjene v odnose – ti vam veliko pomenijo. Zavedate se, da je prav vajin odnos temeljni pokazatelj vajine medsebojne dinamike – vajinega (so)žitja. Vidim, da sem »se ujel« v razmišljanje o petih jezikih ljubezni, o katerih v istoimenski knjigi

Poslana sta drug drugemu, da živita zavezo, ki sta jo izrekla na poročni dan: »V sreči in nesreči, v bolezni in zdravju te bom ljubil/a in spoštoval/a vse dni svojega življenja.« govori njen avtor, Gary Chapman. Zelo jo priporočam. Če se le da, bi bilo prav, ko bi jo prebrala oba. Hm, kako do tega pripraviti moža, ki ne bere? Težko. Ni pa nemogoče. Moja žena pravi, da žena to

zna, če le hoče. Morda mu greste v kovačnico »delat družbo«, mu prinesete tisti priboljšek, ki ga ima najraje, in nekaj minut (pol ure) preživite z njim in ob njem. Ob tem ste lahko čisto tiho, ali pa ga vprašate, kaj ustvarja in mu dovolite, da vam odkrije svoj svet najprej s tem, kjer se on počuti samozavestnega. Verjetno boste s pristnim zanimanjem za njegov hobi ali njegovo delo odkrili tudi njegove spretnosti, sposobnosti in znanje s tega področja. Prav je, da mu, če tako čutite, tudi namenite iskreno besedo pohvale ali občudovanja. In ko mu boste delali družbo in ga ne boste nadlegovali z njemu »težkimi« vprašanji o odnosih in vzgoji, mu bo postalo prijetno ob vas in vaju bo to povezalo. Nam, moškim, ni v naravi, da bi znali veliko govoriti o odnosih. Saj veste, kako se fantki igrajo: avtomobilčki se »ne pogovarjajo« med seboj, oni brnijo, se zaletavajo, prekucavajo … in pri tem se slišijo razni zvoki, ne pa besede. Tako ne morete pričakovati od moža, sploh če ne bere, ne vem kakega besednega zaklada, s katerim bi


Družina in Življenje

15

znal opisati, kako se počuti, kaj misli o odnosih, o vzgoji … Za nas, može, so včasih te teme lahko tudi zastrašujoče in raje delamo cele dneve v kovačnici ali pa v vinogradu, kot da bi morali razmišljati o teh težkih temah. »Žal« je tudi vaš mož moški. Pa saj ste želeli poročiti moškega, kajne? Bojite se, da nista na isti valovni dolžini. Verjetno veste, da obstaja veliko več vrst inteligence kot zgolj verbalna ali logična. Če se sami čutite »močnejši« na tem

področju, ste povabljeni, da tudi njemu približate ta svet, vendar ne tako, da od njega pričakujete, da se bo znal takoj izražati in miselno povezovati stvari, kot bi želeli. Tudi vi verjetno ne bi takoj znali prav zavihteti kladiva, da bi udarilo na železo točno tja, kamor

mora, kajne? Prav tako pa tudi vi pokažite zanimanje za njegove inteligence in sposobnosti, tako da bosta drug pri drugem odkrivala nepoznane svetove in rasla skupaj. Rad bi vaju še povabil na vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju. Marsikatera žena pove, da se je morala zelo potruditi, da je moža »zvlekla« na seminar. Pove, da ga je bilo najtežje prepričati, da bo lahko čisto neopazen tiho sedel nekje v kotu dvorane, da mu ne bo treba nikomur pripovedovati, kdo je, od kod je, koliko časa je poročen, kako mu/jima gre v zakonu itd. Osebno zelo cenim vsak poročeni par, še posebej tiste, ki doživljajo stiske, podobne vašim. Na lastne oči sem videl že veliko mož in žena, ki so po takem vikend seminarju začeli drugače sprejemati sebe, svoj odnos do sozakonca in otrok. Predvsem pa je najpomembnejše to, da se vi, Sonja, zavedate najprej, da vidva nista prišla slučajno skupaj, kajti še las z glave nam ne pade brez Božje volje, pravi Sveto pismo (prim. Mt 10,31), kaj šele, da bi se dva tako različna svetova, kot sta moški in ženska in še z različnimi interesnimi področji, intelektualnimi sposobnostmi … srečala in začutila, da bo njuna življenjska pot skupna. Torej, poslana sta drug drugemu, da živita zavezo, ki sta jo izrekla na poročni dan: »V sreči in nesreči, v bolezni in zdravju te bom ljubil/a in spoštoval/a vse dni svojega življenja.« To pogosto ni lahko in ni romantično, ampak je resničnost, ki jo je v moči zakramenta možno živeti v vsakdanu. Živeti to obljubo pomeni spreminjati vsak dan znova sebe in ob tebi se spreminja tudi tvoj sozakonec. Dani Siter

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.


Družina in Življenje

16

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

Anka in Igor DEČMAN:

»Tisto, čemur dajemo pozornost, raste.« Na pogovor smo povabili Anko in Igorja Dečmana iz Ponikve pri Šentjurju – rojstnega kraja blaženega Antona Martina Slomška. Poročena sta 9 let in imata (trenutno, pravita) 5 otrok. Najstarejša Lana bo kmalu štela 10 let, Mija 8, Eva 6, Zala je stara 4 leta in pol, najmlajša Iza pa 2 leti. Njuno življenje opisujeta kot pestro, blagoslovljeno, naporno, utrujajoče, polno presenečenj, smeha, radosti, joka, vrišča, preizkušenj, učenja odpuščanja in molitve. Spregovorila sta o svoji družini, veselih in težkih trenutkih, v katerih se kaže njuno prepuščanje Božji volji in Božjemu usmiljenju. Anka in Igor, najprej ne moremo mimo dejstva, da sta blagoslovljena s petimi otroki, pa še zelo mlada. Sta se zgodaj poročila? Je bila vedno pri obeh prisotna želja po več otrocih? Anka: Zdaj vem, da je Sveti Duh deloval že od začetka najinega spoznavanja. Po daljši zvezi sem bila že dve leti sama in potem je prišlo do točke, ko sem imela vsega dovolj. Z Bogom sem imela kratek pogovor: »Čim prej mi pošlji nekoga po tvoji volji, drugače se bom zelo spremenila.« Kmalu po tistem sem spoznala Igorja. Bil je drugačen – bolj tih od drugih, kar mi je bilo takrat všeč, nekaj časa nazaj pa me je to strašno motilo J. O velikosti družine nisem prej kaj dosti razmišljala. Želela sem si otroke – morda dva ali tri. Ko sva imela prvi dve deklici, sem v molitvi prosila, da bi z Igorjem bolje sodelovala in tako sva prišla do številke pet. Za vseh pet čudežev življenja sva neizmerno hvaležna, saj nama vse deklice pomagajo graditi najin odnos, ki na začetku to sploh ni bil. Igor: Preden sem spoznal Anko, nisem veliko razmišljal o družini – predvsem ne o velikosti družine (»imel bom nekaj podobnega kot moja ati in mami«). Po pravici povedano tudi kasneje, ko sem jo spoznal, nisem razmišljal o tem. Želja po večji družini je v meni nastajala

sproti. Večji kot smo postajali, večje zadovoljstvo in radost je to sprožalo v meni. Poročila sva se dokaj pozno, stara 31 in 28 let, vendar sva to nadoknadila. Po dveh letih »ogledovanja« sva se odločila za poroko. Odločitev je bila

seveda moja, ker je bila Anka odločena že prej J. Zamujen čas sva nadoknadila s konstantnim tempom – dve leti razlike med puncami. Nikoli ne bom pozabil prijatelja, ki mi je nekoč dejal: »Če to delaš vsaki dve leti, se ti jih v šestih letih lahko kar nekaj nabere!«


Družina in Življenje

17

Kako pa je biti mama/oče kar petim deklicam? Igor: Biti oče petim otrokom ni lahko, še posebej, če gre za pet deklic. Živim kot moški v svetu žensk. Res je, da sem v manjšini, a to ne pomeni, da sem podrejen ali manjvreden. Vsak dan se borim za svoje mesto v družini in se učim razumevanja žensk – k sreči mi tu vseskozi pomaga Anka in seveda v največji meri tudi On, brez katerega moje in naše življenje ne bi bilo takšno, kot je. Anka: Naši dnevi so zelo pestri, nekateri bolj mirni, drugi razigrani, spet drugi malo žalostni. Hvaležna sem, ker nama z Božjo pomočjo uspeva graditi varen prostor, v katerem lahko izražamo svoja čustva – veselje, žalost, hvaležnost, strah, ljubezen, jezo. Hvaležna sem tudi za spoznanje, da smo vsi ranljivi in grešni, in da je zato pravi blagoslov, če se lahko doma učimo hvaležnosti, odpuščanja ter sprejemljivega izražanja drugih čustev. To namreč pomeni, da je naša družina zdrava, in da nihče od nas nima občutka, da je idealna. Kako usklajujeta delo in skrb za otroke? Anka, ti si učiteljica in si sedaj po petem otroku ostala doma. Kako sta skupaj sprejela to odločitev? Anka: Želja po ostati doma je pričela počasi prihajati po rojstvu prve deklice in je z vsakim novim rojstvom postajala močnejša. Zaupala sem jo Igorju, vendar je morala odločitev dozoreti. Zorela je skozi osebno in najino skupno molitev, razmišljanje, gradnjo najinega odnosa. Igor je zelo preudarno preveril, kako bi bilo, če bi ne hodila v službo. In ko je prišel pravi čas, sem ostala doma – hvaležna Bogu in mojemu možu, ki je sprejel breme, da finančno poskrbi za najino družino, na svoja ramena. Igor: »Ostati doma« je bila vse prej kot lahka odločitev. Za ta korak sva potrebovala dve leti. Odločitev je bila bolj kot ne na meni. Temeljila je na dvoletnem natančnem spremljanju in planiranju družinskih dohodkov

in odhodkov. Kljub temu, da je »simulacija« kazala, da je ta podvig mogoč, sem potreboval kar nekaj časa, da sem sprejel to odločitev. Na koncu sva vse skupaj predala Gospodu in zgodilo se je. Igor, ti si torej zaposlen. Čutiš veliko odgovornost ob dejstvu, da finančno preskrbiš družino? Je to morda tudi vir kakšnih napetosti, strahov? Igor: Prevzeti odgovornost za finančno preskrbo družine ni lahka odločitev in je bila vsekakor vir napetosti in strahu, ki sta v večji meri botrovala prepirom in slabi volji. Neskončno sem hvaležen Anki, ker je mojo težo skušala razumeti in je bila velikokrat vreča za praznjenje, čeprav ji to ne bi bilo potrebno.

Hvaležna sem za spoznanje, da smo vsi ranljivi in grešni, in da je zato pravi blagoslov, če se lahko doma učimo hvaležnosti, odpuščanja ter sprejemljivega izražanja čustev. To pomeni, da je naša družina zdrava, in da nihče od nas nima občutka, da je idealna. Moram pa tu še omeniti, da je pred nami še večji podvig, kot je bil ta, in ko to predhodno preizkušnjo (če jo lahko tako imenujem) gledam danes, se mi zdi neskončno majhna in se sprašujem, zakaj tega nisva naredila že prej. Naučila me je, da če stvar preveriš in vse skupaj izročiš Gospodu, ne moreš zgrešiti. Pomembna je predvsem predaja Gospodu. Na koncu se je namreč

izkazalo, da sva z odločitvijo bistveno več pridobila kot izgubila. Tema te številke je preizkušnja. Tudi sama sta doživela že več preizkušenj, predvsem z boleznimi vajinih hčerk … Kako sta skozi preizkušnje ohranila vero? Igor: V najinem skupnem življenju sva »preživela« dve večji preizkušnji, ki sta nama pomagali postati to, kar danes sva in smo. Prva preizkušnja je bila bolezen prvorojenke Lane, ki je zbolela za hudo pljučnico. Njeno zdravje in življenje je bilo takrat izmoljeno s pomočjo molivcev karizmatične molitvene skupine. Skozi njeno bolezen in dogajanje med in po njej me je Gospod pripeljal nazaj na pot vere. Anka: Ko je zbolela Lana, sem se obrnila na Gospoda, ki me je pomiril. Že preden sta šla Lana in Igor v bolnišnico, sva z Lano skupaj molili in pri sebi je želela imeti zapestnico z desetko, ki ji jo je stara mama prinesla iz Međugorja. Igor je bil z Lano v bolnišnici skoraj teden dni. Ko pogledam nazaj, sem bila takrat neverjetno mirna in nisem občutila strahu, čeprav sva kasneje izvedela, da se je bil boj za življenje najine prve deklice. Bog je res velik in nas ima neizmerno rad, saj je odgovoril na naše molitve in prošnje, ko je pozdravil Lano. Kasneje sva ugotovila, da je bila ta preizkušnja velik blagoslov za naju, saj sva po njej začela graditi odnos in skupaj hoditi za Jezusom.


Družina in Življenje

18

da bo Gospod naredil tisto, kar je v Njegovih očeh najbolj prav in zopet naju je uslišal. Rodila se je čudovita deklica Zala. Porod je bil hiter in prijeten, saj je v ta namen molila kar lepa množica ljudi, Gospod pa naju je zopet blagoslovil in nas vse še naprej blagoslavlja. Nato pa se je pojavila nenavadna bolezen … Kako ste preživeli to obdobje?

Anka, praviš, da tudi pri eni od nosečnosti ni bilo vse brez skrbi … Anka: Najina vera je bila ponovno postavljena pred preizkušnjo, ko sem bila četrtič noseča. Šla sem na pregled nuhalne svetline, kjer mi je zdravnica svetovala splav, saj naj bi z otročkom ne bilo vse v redu. Medicinska sestra me je vprašala, koliko otrok imava, in ko sem ji odgovorila, da imava že tri deklice, je rekla, da je najbolje, da tega otroka odpraviva. Njeno mnenje je bilo, da bodo deklice zelo trpele, če bi se rodil otrok z Downovim sindromom. Ko sem bila v ambulanti, sem komaj čakala, da bom lahko šla domov; kar slabo mi je postalo od vseh napotkov, ki niso bili v skladu s tistim, v kar sem verjela. Zdravnica in sestra pa sta vztrajali, naj se odločim, če bom opravila amniocentezo ali se morda že kar takoj odločila za splav. Bogu hvala, da sem se spomnila na Igorja in rekla, da se morava midva pogovoriti o tem. Po skupni molitvi in pogovoru sva sklenila, da vse predava Gospodu, pa naj se zgodi Njegova volja. Večkrat sem tudi šla na srečanje karizmatične molitvene skupine in bila od tistega časa čisto pomirjena. Zaupala sva,

Igor: Druga preizkušnja, ki nas je zelo zaznamovala, je bila bolezen najine četrte hčere Zale, ki so ji potrdili razpad mišic. Bolezen nas je kot družino razbila za skoraj dva meseca in nama pokazala, kako zgraditi trdne temelje naše družine. Anka: Ko je Zala pri dobrih dveh letih in pol zbolela, je bilo zelo hudo. Takrat se je zamajal svet pod mojimi nogami, in ker smo bili ločeni (Igor je bil z Zalo v bolnišnici v Ljubljani), sem moža in hčer zelo pogrešala. Nikoli ne bom pozabila, kako spremenjena je bila Zala v bolnišnici. Bila je čisto zabuhla in Igor je začutil mojo bolečino in strah. Komaj sem zadrževala solze, Igor pa je rekel: »Ne boj se, bodi močna. Vse bo v redu«. In to je bilo v tistem trenutku dovolj, da sem lahko šla skozi preizkušnjo. Potrebovala sem Igorjevo podporo in njegov objem, ker pa ni bil doma, sem padla pred križem na kolena. Jokala sem in vse predala, potem pa me je On, ki je naša pot, resnica in življenje, zopet dvignil in mi dal novih moči za Življenje. Živite v isti hiši kot Ankini starši. Kako vam uspeva medgeneracijsko sobivanje? Kako kljub vsemu dobremu, kar sobivanje prinaša (podpora pri vzgoji, varstvo otrok, pomoč v gospodinjstvu …), postavljati meje, pravila, se osamosvajati? Je to potrebno za dobre odnose? Igor: Gradimo temelje svoje družine in se prebijamo skozi različne ovire. Dejstvo je, da so za uspešno sobivanje potrebne jasno določene meje, ki jih morajo sprejeti tako otroci kot tudi starši in bližnja okolica. Brez

meja in pravil osamosvajanje ni možno. Moje prepričanje je, da je vzgoja naloga staršev, vsi ostali udeleženci pa so lahko samo in zgolj v pomoč. Anka: Ljudje imamo na splošno težave s postavljanjem meja ali pa s spoštovanjem meja drugih ljudi. Življenje brez meja je zelo naporno in v takšnem primeru smo vsi ujetniki – nihče ni svoboden, ker je zvezan. Velikokrat ne znamo poslušati in slišati drugega, ker poslušamo skozi lastno prizadetost, hrepenenja in pričakovanja. Bog pa je tisti, ki nas lahko spreminja, nam odpira ušesa, oči, usta in srce ter nas tako uči sobivanja. Ker prej omenjenega nismo znali, se zdaj učimo in hvala Bogu za Marijo in Boga, ki nam vsem pomagata, da preraščamo sami sebe in se učimo sprejemanja.

Ugotovila sva, da zares postajava močnejša, ko se oba zavestno odločiva, da bova pri drugem gledala dobre stvari in to pohvalila. Anka in Igor: Zelo sva hvaležna najinim staršem za vso podporo in za vse dobro, ki ga izkazujejo nama in najinim otrokom – njihovim vnukinjam. Kaj vama pomeni vključenost v DiŽ-evo družino? Kako sta prišla v stik z DiŽ-em in kakšne »koristi« imata vidva kot osebi ali vajin zakon od tega? Igor: Sva DiŽ-eva odvisnika, če lahko tako rečem. Z DiŽ-em sva se srečala po rojstvu drugorojenke. Najprej sva se vključila v zakonsko skupino in kmalu za tem obiskala vikend seminar za zakonce. Od leta 2010 dalje smo vsako leto prisotni na duhovnem tednu za družine v Veržeju. Postala sva tudi voditeljski in pričevalski par.


Družina in Življenje

19

Od društva dobiva veliko duhovne hrane, pravih napotkov, zgledov, motivacije … Tudi vodenje skupine in pričevanje imava za velik dar, ker iz priprav ogromno pridobiva pri skupnem razvoju in edinosti. Ob pripravah na pričevanje sva npr. ugotovila, da prihajava iz zelo, zelo podobnih družin, čeprav sva prej mislila drugače. Anka: Vodenje skupine naju je bolj povezalo in naju naučilo sodelovati. Skozi priprave na vodenje skupine (trenutno ne vodiva nobene skupine) in priprave na pričevanja se učiva vedno bolje sodelovati. Ugotovila sva, da zares postajava močnejša, ko se oba zavestno odločiva, da bova pri drugem gledala dobre stvari in to pohvalila. Kajti tisto, čemur dajemo pozornost, raste. Pomembno je tudi, da v skupini ustvarimo varen prostor, v katerem vsi čutijo, da se lahko odprejo in se pokažejo takšne, kot so. To pa je zelo

pomembno tudi za naju in najin odnos ter za najino družino – varen prostor, v katerem si lahko res takšen, kot si; z vsemi plusi in minusi. Ker veš, da boš sprejet in objet v veselju, žalosti, strahu, bolečini, jezi … Tako v bistvu v zakonski skupini in na pričevanjih trenirava za boljše in lepše življenje. Kaj pa vama prinaša molitev, kako jo vključujeta v družinsko življenje in kaj vse obsega molitev v vajinem življenju (kot posameznika, zakonca, starša)? Igor: Brez molitve si enostavno ne predstavljam dneva. Molitev nas spreminja, izgrajuje, krepi, tolaži, osrečuje. Molimo v najrazličnejše namene in priložnosti. Molitev je pri naju del vsakdanjega življenja – od jutranje osebne molitve, molitve preko dneva ter skupne družinske in najine večerne molitve. Poleg tega pa pri nas doma že peto leto

vsako sredo zvečer poteka molitvena skupina, s katero v hišo prihaja še dodaten blagoslov. Anka: Tako kot telo potrebuje vodo in hrano, da lahko deluje, naša duša potrebuje molitev – molitev je torej dihanje duše. Skozi molitev prihajam bližje sami sebi. Želim si, da Bog iz mene odstrani vso navlako, ki mu preprečuje, da bi lahko v polnosti deloval v meni in po meni. To je lepo, a obenem tudi težko, saj je potrebno pogledati globoko vase in se soočiti z vsemi strahovi, bolečinami in grehi, ki so v meni. V Svetem pismu piše: »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.« In če se ne spoznaš, če ne greš globoko vase in se ne zazreš v ves »drek«, ki ga nosiš v sebi … Kako boš ljubil drugega, če ne znaš imeti rad samega sebe? Ljubil ga boš skozi svoje rane in ga s tem ranjeval. Bog pa je vsemogočen in zmore »drek« spremeniti v humus. In ko se želim videti skozi Jezusove oči, ugotovim, da je vsakdo sam odgovoren za svojo srečo, in da se moram potruditi, da iščem minuse (grehe) pri sebi in jih izročim Bogu v zakramentu spovedi – On pa jih potem spremeni v pluse (blagoslove). Molitev je način življenja; je zaupanje v Boga; je trdna vera, da On ve, kaj potrebujemo v danem trenutku in je vera, da nam po svoji dobroti da tisto, kar ga prosimo. Če prosimo prav. Kajti prav prosimo takrat, ko prosimo tisto, kar je Njemu po volji. Je odločitev za naju, za najin odnos; je odločitev za najino družino in naše odnose; je odločitev, da si upamo biti drugačni in plavati proti toku; je odločitev, da otroke sprejemava kot Božji dar in jih želiva vzgajati v skladu z Njegovo voljo. Zato pa se morava midva dati voditi Bogu. Kajti otroci se nama pustijo vzgajati natančno toliko, kolikor sva se midva pripravljena pustiti voditi Bogu. Draga Anka in Igor, iskrena hvala za vajino pričevanje prepuščanja Božjemu vodstvu in obilo blagoslova celi vajini družini še naprej! Intervju sem pripravila Meta Halas


Družina in Življenje

20

vilmina SPODBUDA

Camino me uči hvaležnosti V mislih se pogosto vračam na pota, po katerih sva hodila 38 dni. To so bili dolgi, neskončni kilometri. Pred nama so se risali vedno novi pogledi, širna prostranstva. Nikoli do sedaj nisem tako močno občutila te prostranosti in res ni čudno, da sem večkrat pomislila, ali bom zmogla prehoditi to pot.

Dosti je dnevu lastna teža Pravzaprav sem takoj na začetku sklenila, da o samem cilju ne bom niti razmišljala. Dosti je dnevu lastna teža. Tudi Izraelci so v puščavi nabirali mano samo za en dan. Učila sem se Bogu zaupati za vse, kar bo prišlo in kar nama bo dan prinesel. Prepuščanje, zaupanje, hvaležnost – to so tudi sicer najtežje lekcije v mojem življenju. Kaj šele na Caminu! Tam sem imela več priložnosti za učenje kot kadarkoli prej. En dan mi ni bila všeč postelja, drugi dan hrana, bolel me je kolk - ne, oba kolka, imela sem težave s hrbtenico, da žuljev sploh ne omenjam. Zame je bil Camino res velika preizkušnja, vsak dan nova in vsak dan je imela drugačen, neprepoznaven obraz. In tako ni le na Caminu, pač pa tudi v življenju. Mnoge med vami sva prav na Caminu spremljala skozi težke preizkušnje. In ko sem molila zdaj za enega, jokala za drugega, pa za domače, sem si rekla: »Če lahko oni to preizkušnjo preživljajo, bom tudi jaz zmogla še ta hrib in ta dež, ta mraz, to vročino …« Tako sem vam hvaležna, da ste tudi vi meni pomagali hoditi, me učili vztrajnosti, hvaležnosti in ponižnosti.

Naj mu dam prav, tudi ko nima? Sicer pa sem imela veliko časa in priložnosti razmišljati o najini

medsebojni dinamiki, ki naju povsod, kamor greva, spremlja. Neverjetno . In ta je tako zanimivo povzeta v pismu Efežanom: »Iz strahospoštovanja do Kristusa se podrejajte drug drugemu. Žene naj bodo podrejene svojim možem kakor Gospodu, mož je namreč glava ženi, kakor je Kristus glava Cerkvi: on, odrešenik telesa. In kakor je Cerkev podrejena Kristusu, tako naj bodo v vsem žene možem. Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe« (Ef 5,22-25). Pred toliko leti tako pronicljivo napisane smernice - tako za može kot za žene! Nam, ženam, je naloženo to, kar je za nas najtežje: biti podrejena možu in se odpovedati nadzoru nad vsem in nad vsakim. Možem pa je prav tako naloženo to, kar je za njih najtežje: ljubiti svojo ženo in se zanjo odpovedovati lastnim projektom. Zame je zanimivo to, da sem tik pred odhodom na Camino prebrala knjigo »Poroči se in bodi podrejena«. Čeprav se že dolgo poglabljam v to tematiko, sem vesela, da pisateljica Costanza Miriano na tako zanimiv način predstavlja nove odtenke teh svetopisemskih resnic, ki so v današnjem svetu ne le spregledane, pač pa celo osovražene. Največkrat je problem v napačni razlagi pojmov. Npr. pojem podrejenost se še vedno razume, kot da gre tu za oblastnost ali premoč enega nad drugim. V resnici pa v svetopisemskem smislu ta pojem pomeni globoko osebno in svobodno izbiro, ki te dejansko osvobodi.

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

V omenjeni knjigi me je najbolj zanimal odgovor na vprašanje pisateljičine prijateljice, ki sprašuje: »Mu moram dati prav tudi takrat, ko nima?« Pisateljica odgovarja: »Da, predvsem zato, ker se tebi zdi, da nima prav. In če je on tisti, ki te vodi k tvoji polnosti, k tvoji popolnosti, je to prav takrat, ko drugače razmišljata … Če sprejmeš samo tisto, kar je primerno tebi in kar misliš ti, nisi poročena z moškim, ampak sama s seboj. Njemu se moraš podrediti … Zaupaj, pusti, da ima on zadnjo besedo … Bala se boš, saj je strašno opustiti svoje prepričanje. A ne skačeš v prazno, skačeš v njegovo naročje.«

Podrejenost lahko osvobaja Na poti sem se vedno znova srečevala s to dilemo. Npr. ob vprašanju, kje naj prenočiva. Ali nimam jaz več intuicije, v katerem prenočišču bo bolje? In ko sem na začetku kar nekajkrat izsilila, da je bilo po moje in morala kasneje priznati, da ni bila ravno dobra izbira, sem se končno spomnila, da je on tisti, da je on glava, da naj on odloči. Seveda mu prej lahko sporočim svoje želje in sem aktivno vključena v debato o tem, kaj bi bilo dobro in najboljše, vendar pa moram odločitev prepustiti njemu. In se je obrestovalo. Vedela sem, da bo on naredil to, kar bo najbolj primerno in dobro za oba, torej bo upošteval tudi moje argumente. Naučila sem se mu bolj zaupati in prepuščati. To mi je


Družina in Življenje

21

prineslo neko novo svobodo. Vedela sem, da ima on o marsičem veliko širšo sliko kot jaz. Če bi ostala sama s svojo lastno nemočjo, nerganjem, nezadovoljstvom in zmedenostjo, bi nama ne bilo dobro. Tako pa sem imela ob sebi trden steber, ki me je vedno znova vabil k drugačnemu, širšemu pogledu na stvari.

Mož kot dar Tako me je mož vedno znova bodril, opogumljal, tolažil in mi »posojal« svojo dobro voljo. O, kako sem bila vesela te njegove dobrovoljne narave! Vse bolj sem se zavedala dejstva, da imam ob sebi moža, ki me dopolnjuje prav tam, kjer meni zmanjka in bi dal vse za moje dobro počutje. Pripravljen se je bil odpovedati lastnemu tempu hoje, lastnemu počutju, da je skrbel za »šibkejši člen«. Videla pa sem, da sem prav tako, kot je on umiral zame, tudi jaz na tej poti umirala sebi, saj sem se vendarle odločila, da grem z njim prav zaradi njegove velike želje, da bi šel na Camino. Vesela sem, da sem mu sledila in doživela toliko lepega in bogatega. Vesela sem, da je on tisti, ki je glava v najinem zakonu, obenem pa tudi vem, da mu tega ne dam vedno vedeti in se moram to še vedno učiti.

Daljnosežne posledice naših odločitev Ko sva pred nekaj dnevi na morju praznovala najino 39. obletnico poroke, sem se zjutraj v svojem tihem času z Gospodom vprašala o svojih najglobljih občutkih, kako se počutim kot žena in ali sem zadovoljna s tem, kako kot žena opravljam svojo vlogo. V svoj zvezek sem to jutro zapisala: »Danes je najin dan!!! 39 let z osebo, ki mi je bila podarjena in sem se ji zavezala za celo življenje. To so bila zares polna in izkustveno bogata leta, najvažnejše pa je, da je bil Gospod z nama.« Da, lepo napisano, skoraj za objavo, čeprav tisto jutro tega nisem napisala za objavo, pač pa samo za svoj dnevnik. Tisti dan, na dan najine obletnice, sva namreč potovala iz Splita na Korčulo, kamor so naju za nekaj dni povabili prijatelji. Ko sva čakala na trajekt, prejšnji nama je namreč odpeljal pred nosom, sva sedla, da bi popila kavico. In tedaj se je iznenada kot strela z jasnega pojavila najina nova (stara) »učna ura«. Dani je odprl knjigo obrazov (FB), jaz pa sem si želela, da bi »umrl zame« in bi bila v tistem trenutku »edini obraz na tem svetu«, ki bi ga zanimal. Saj razumete - obletnica poroke. Pa se je spet zakresalo. Pravzaprav ne, nastal je mrk. Saj veste, tisti »mrk«, ko ženi ugasnejo vse lučke in se to pozna na

njenem obrazu in imajo vsi okrog kaj od tega. Ko je Dani prepoznal vse odtenke tega trenutka (mrka), je kmalu spoznal, da nikakor ne more »prodreti« s svojimi logičnimi vprašanji. »Delovalo« je šele kasneje, ko sva sedela na trajektu in me je, popolnoma nelogično, brez besed, razglabljanja in iskanja krivca, objel. Takrat sem začutila, da je bil - kot že tolikokrat poprej - spet pripravljen umreti zame, umreti svoji logiki in svoji sebičnosti, da je bil spet pripravljen zame dati svoje življenje. Videla sem, kako se najin Camino nadaljuje v realnem življenju in kako morava vedno znova premagovati razne vzpone in spuste. Zame pa je pomembno to, da se s polnim srcem zavedam: temu možu pripadam, njemu sem obljubila zvestobo v sreči in nesreči, njemu hočem biti naklonjena, njegove želje so tudi moje želje. Najin Camino traja torej že 39 let. Hodiva ga skupaj – z roko v roki, drug drugemu podrejena v ljubezni. In prav iz te najine skupne hoje se plete tudi zgodba o DiŽ-u. To je zgodba poslušnosti Božjim zapovedim. Iz te poslušnosti midva gradiva najino zgodbo (najin Camino), vidva vajinega in tako vsi po vrsti. Samo tako se po naši lepi deželi gradi zaščita za naše družine, obenem pa naj gre za vse hvala in slava Bogu, našemu Gospodu.


Družina in Življenje

22

SEMINARJI NAS BOGATIJO

»Veržej – naš najboljši dopust doslej!« »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje (in sestre) složno prebivajo skupaj!« (Ps 133,1) pravi Davidov psalm. V današnjem času je to razkošje redka dobrina, ki nam jo je bilo to poletje dano kar dvakrat doživeti. V dveh duhovnih tednih za družine v Veržeju sta se namreč v Marianumu zvrstili skupini po 30 družin. Družine, ki so bile tokrat z nami prvič, so se že po nekaj dneh počutile, kot bi v Veržej prihajali že od nekdaj. Ena od njih je veržejski teden na koncu opisala kot »najboljši dopust doslej«. Staršem sta bili všeč predvsem domačnost in sproščenost, seveda pa tudi življenjske vsebine, ki so jih bili tam deležni. Poudarili so tudi vrednost izdatnega časa, ki ga imajo na voljo za sproščen klepet, v katerem si izmenjamo življenjske ter starševske izkušnje pa tudi zagate. Na dopoldanskih predavanjih so starši najprej prisluhnili Alešu Čerinu s predavanjem »Vzgoja za točko dovolj« ter Benjaminu Siterju s predavanjem »Vzgoja v času, ki se

spreminja«. Z njima sta »pripravila teren« Marku Juhantu, ki je bil v obeh terminih z nami po tri dni. S svojo »specialno« pedagogiko in večdesetletnimi izkušnjami nas je postavil na trdna tla in nam iz (kratkega) rokava stresal številne praktične starševske nasvete. Kot npr. tiste o ravnanju z denarjem. Udeležencem je predlagal, naj ima otrok žepnino, ki naj ne bo pogojena z njegovo »pridnostjo«, pač pa naj jo prejema zato, da si nabere kar največ izkušenj ravnanja z denarjem.

Zato jo mora prejemati tedensko; 52 izkušenj na leto je pač mnogo bolje kot le 12. Otrok se tako uči varčevanja in pričakovanja nečesa, česar ne more dobiti takoj. Marko Juhant pa o izkušenjskem učenju ni želel le govoriti. Za nas, starše, je pripravil tudi zanimivo delavnico. »Morali« smo slikati po navodilih, ki nam jih je dal »učitelj« Marko – podobnih tistim, ki jih dobijo naši otroci v šoli. Po začetnih občutjih nelagodja in negotovosti (ki so seveda del učnega procesa)


Družina in Življenje

23

smo tudi starši ugotovili, da se v nas skrivajo nesluteni talenti. Tako smo starši na lastni koži doživeli to, kar v šoli in doma stalno doživljajo naši otroci. Neprecenljivo je bilo tudi, da nas je v obeh terminih poleg Marka Juhanta obiskala tudi soavtorica knjige Mali nasilnež Teja Bučinel. Oba sta nesebično namenila svoj »prosti« čas individualnim pogovorom s številnimi starši. Ob koncu našega druženja smo bili počaščeni nad njunim opažanjem. Povedala sta, da sta med našimi družinami lahko opazovala, kaj je (oz. bi moralo biti) normalno. Torej; v nas nikakor nista videla družin brez težav, vsekakor pa sta videla družine, kjer so se ob soočenju s težavami starši pripravljeni najprej vprašati: »Kaj naj storimo, da se tej težavi zoperstavimo?« In ne, kot se vprašanje običajno glasi v današnji družbi: »Kdo drug je kriv

za moje težave in za težave mojega otroka?« V tem tednu sta nas navduševali tudi hrana in oskrba, ki so nam jo zavzeto nudili v Marianumu. Zares hvaležni smo bili celotni ekipi z Markom Štajnerjem na čelu, ki je vsak trenutek skrbela za naše dobro počutje. Ob jutranjih svetih mašah in zadnje dopoldne smo starši prejemali posebej močno duhovno hrano, ki nam jo je serviral »Masterchef«, salezijanec Peter Pučnik. S svojimi kratkimi, jasnimi in življenjskimi nagovori se je prav vsem parom »usedel« v srce. Duhovno bogati so bili

tudi večeri, ko smo skupaj prebirali Jakobovo pismo in se ob njem učili živeti vero v vsakdanjem življenju. Dopoldanska skrb animatorjev za naše otroke in mladino, popoldanski skoki v osvežilno vodo bazenov v Banovcih, kolesarski izleti po Prlekiji, plezanje v adrenalinskem parku na Bukovniškem jezeru ter obiski drugih lokalnih znamenitosti, kot je npr. za otroke vedno zanimiv park Vulkanija, so bili »pika na i«. Vse našteto za mnoge pomeni, da se bo leto spet štelo »od Veržeja do Veržeja« J. Benjamin Siter


Družina in Življenje

24

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Psalmi – priložnost za najino srečanje z Besedo Vedno bolj se zavedamo, da si moramo pari zavestno vzeti čas drug za drugega. Vendar če si čas drug za drugega vzamemo le občasno, je to lahko še vedno premalo. Zato si morava ustvariti vsakodnevne »mikro« navade, s katerimi si zavestno »ukradeva« v dnevu čas, ki je namenjen samo nama. To je lahko tudi čas za molitev ali duhovno branje v dvoje. Prebiranje starodavnih psalmov je lahko odlično zdravilo za naglico in potrošniško miselnost sodobnega sveta. Že s svojo poetično formo, ki se ne pusti ujeti v »naravoslovni pogled« na svet, pač pa se posveča bistvenim bivanjskim vprašanjem, od nas zahteva, da na življenje gledamo z očmi srca. Nadalje nas – kot vsaka poezija – povabi, da se vanjo poglobimo z vsem svojim bitjem. Tudi v tem smislu je zdravilo, saj je današnji človek, v veliki meri vajen le še kratkih člankov ter zvočnih in video dražljajev, v precejšnji meri izgubil sposobnost poglobljenega vztrajanja pri eni temi. V želji po deljenju vseh svojih vtisov, dogodkov in občutij na družbenih omrežjih izginja tudi sposobnost globokega razmisleka o stvareh, ki so v življenju res bistvene. Kralj David, ki je napisal največ psalmov (75), pa tudi drugi psalmisti

so s pesmimi, usmerjenimi k Bogu, izražali svoje veselje, zahvaljevanje, slavljenje, pa tudi strah, negotovost in večkrat tudi jezo. V psalmih se jasno vidi, da so njihovi avtorji vzeli Boga zares. Ves njihov govor je usmerjen k Njemu. Z rednim srečevanjem s psalmi lahko tudi mi vstopimo v takšen način razmišljanja in svoje mišljenje ter občutja usmerimo k Bogu. David in drugi psalmisti nam skozi psalme nenehno kažejo, kje naj iščemo vir svoje potrditve in popolne sprejetosti. David nam je zgled v tem, kako je v živem ter odkritem odnosu z Bogom nenehno iskal svoj življenjski pogum: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? Gospod je trdnjava mojega življenja, pred kom bi moral trepetati?« (Ps 27,1). V Psalmu 34,5 nadalje pravi: »Iskal sem Gospoda, in me je uslišal, vseh mojih strahov me je rešil.« David

je bil gotovo mož, ki je v vsem »iskal Gospoda«.

David – popoln mož po Božjem srcu?! Pri nas, Slovencih, je navada, da imamo človeka, ki »išče Gospoda«, že kar za popolnega. No, ali pa vsaj mislimo, da bi takšen moral biti. Gregor Čušin v svojem znamenitem nagovoru »Krščansko vzgojo bi bilo treba prepovedati« pravi, da smo bili Slovenci prav po janzenistično vzgajani za to, da smo »pridni«. To »pridnost« – v odnosu do Boga in do bližnjega – pogosto pomotoma enačimo z vero. No, branje knjige psalmov nam lahko ta enačaj hitro izbije iz glave. In nas nauči iskrenosti. Popolne iskrenosti. Do sebe, svojih občutkov, do Boga in do bližnjega. Prav v tej popolni iskrenosti do Boga pa je tudi ključ do naziva, ki ga kralju Davidu pripiše apostol Pavel, ko ga


Družina in Življenje

25

opiše kot moža, ki je »po Božjem srcu« (Apd 13,22). Premišljujoč o tem nazivu sem se vprašal, kako je mogoče, da je bil David »mož po Božjem srcu«, saj poleg njegovega iskrenega odnosa z Bogom vendarle poznamo tudi njegove grehe. Govorimo vendar o človeku, ki je prešuštvoval z ženo dobrega prijatelja, in ko je ta zanosila, je dal njenega moža ubiti (2 Sam 11–12). Resnično, tudi kralj David, avtor večine psalmov, je bil velik grešnik. Vendar pa je njegova najpomembnejša lastnost, zaradi katere je bil poimenovan »mož po Božjem srcu«, ta, da je kljub grešnosti želel najprej graditi svoj odnos z Bogom. In da se je bil v ključnem trenutku, ko mu je prerok Natan razodel njegov greh, pripravljen spreobrniti. Preroka bi bil lahko v svoji kraljevski moči in oholosti namreč tudi ubil. Ravno ob tej priložnosti, ko se je David zazrl v svojo dušo in se iskreno pokesal svojega greha, je nastal čudoviti spokorni Psalm 51: »Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti, po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe! Popolnoma me operi moje krivde, mojega greha me očisti!« (Ps 51,3–4)

Psalmi tudi mene vabijo k spreobrnjenju K temu psalmu se tri tisoč let kasneje vračam vsakič, ko v življenju spoznam, da sem grešil. Tudi jaz sem namreč kot mož in oče velik grešnik. Vse prevečkrat podležem sebičnim željam in hotenjem. Možje in žene smo pogosto oholi, vzvišeni in prepričani v svoj prav. In ko zaslišimo preroški glas našega lastnega »Natana« – ki prihaja od žene, moža –, se lahko odločimo, da jo/ga bomo »ubili« z ostro pripombo, z neodobravajočim pogledom, z nepripravljenostjo spremeniti se. Lahko pa se kot David zazremo vase in se zavemo, da je popolnost mogoče najti le v Bogu – ne pa v zakoncu in tudi ne v samem sebi.

Izkušnja: Psalmi kot zatočišče v zakonskih težavah Ko se človek nanje navadi, lahko postanejo psalmi tudi zatočišče v trenutku stiske. Kot rečeno, to, da človek »išče Boga«, ne pomeni, da je v njegovem življenju vse popolno in da se v življenju takšnega človeka ne zgodi noben prepir. Seveda se. Tako je bilo tudi nekega jutra pri nama z ženo. Že navsezgodaj sva se zapletla v prepir, ki je oba »spravil na obrate« in po katerem je med nama zavladala mučna tišina, ki je sicer nisva vajena. Spominjam se notranjih monologov o tem, kdo ima prav. Zavedal sem se, da ne vodijo nikamor, in spomnil sem se, da se »moram« obrniti na Boga. Vendar pa se je v tistem trenutku molitev zdela kot dejanje čiste hinavščine. Zdelo se mi je, kot bi mi hudič prišepetoval: »Pa menda ja ne boš šel tak molit; kaj bi zdaj odpiral Sveto pismo ... a se ne zavedaš, kako hinavsko je to ...« Toliko izkušenj s tem nasilnim »prišepetovalcem« in tudi z Božjo besedo pa že imam – saj se že dalj časa vadim v prisluškovanju mnogo nežnejšemu glasu dobrega pastirja (Prim. Ps 23) –, da vem, da moram storiti prav to! In v takšnem vzdušju sem začel brati Božjo besedo dneva. Tisti dan sem dnevni Psalm 57 prebral v celoti in ne le v skrajšanem delu, ki je bil »na sporedu«. Še dobro; tam bi našel samo del psalma, v katerem psalmist pravi, da bo prebujal jutranjo zarjo in hvalil Gospoda. Jaz pa v tistem trenutku še nisem bil čisto »tam«. Najprej sem se moral – skupaj s psalmistom – podati v proces. Tudi moje počutje je bilo namreč takšno, da bi najraje – skupaj s psalmistom – vzkliknil, naj Bog pošlje kaj iz nebes in me reši! Tudi moja duša je bila, kot bi bila »sredi med levi«. Dobesedno! Tudi jaz sem »ležal med takšnimi, ki požirajo človeške sinove.« Prav res. Če bi »levom« svojih trenutnih občutij dovolil, da podivjajo, bi lahko požrli mene in »moje sinove«. Če bi namreč dovolil,

da moj jezik, ki je pogosto kot »oster meč«, »požre« moj odnos z ženo, bi to lahko imelo uničujoč vpliv na naslednje generacije. Ob prebiranju tega psalma sem počasi doživljal spremembo odnosa do žene, do najinega prepira, do življenja na splošno. Tako sem lahko na koncu skupaj s psalmistom zares vzkliknil: »Moje srce je pripravljeno, o Bog, moje srce je pripravljeno. Peti hočem in igrati«. Moja duša »se je zbudila«, in spet sem bil pripravljen odpustiti in prositi odpuščanja. Kot psalmistovo se je tudi moje občutje spremenilo med branjem samega psalma. Po tem, ko sva svojo bolečino izlila pred Gospoda, sta se v nama ponovno naselila mir in veselje: »zvečer se naseli jokanje, proti jutru pa pride vriskanje« (Ps 30,6). Benjamin Siter (Povzeto po predgovoru za knjigo Psalter za pare, ki bo izšla pri Družini)


Družina in Življenje

26

PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE

Še ena štajerska … zakonska skupina Maribor Sv. Rešnje telo Na Štajerskem je malo zakonskih skupin, ki bi delovale po programu Družine in Življenja. Zato je toliko bolj hvale vredno, da se zakonci iz različnih župnij poiščejo in sami povežejo v novo zakonsko skupino. Ena takih je tudi v Mariboru v župniji Sv. Rešnje telo, kjer se mladi zakonci uspešno srečujejo že nekaj let. Pri vodenju skupine se menjujejo. Eden od razlogov za to je tudi njihova mladost, ki ima za posledico pogosto pričakovanje dojenčkov in se je temu pač potrebno prilagoditi. Zakonsko skupino spremlja gospod župnik, Franček Bertolini. Člani zakonske skupine pravijo, da si je brez župnika ne morejo zamišljati, saj predstavlja tisto dodano vrednost, ki zna odstreti duhovni pogled na konkretne zakonske izzive. Na zakon oz. družino gleda od zunaj, morda s ptičje perspektive, zato lahko zakonce laže usmerja. Prav tako je nepogrešljiv razlagalec situacij z duhovnega, teološkega in svetopisemskega vidika. Predvsem pa je zakoncem dober zgled osebnega odnosa z Bogom.

globok pogovor in za poslušanje in slišanje sozakonca. Zmenki pa so prijetna »nadloga«, saj nama trenutno ob treh majhnih otrocih hitro zmanjka časa samo za naju. Zato so nama kot obveza v pomoč, da se laže najdeva.«

Jasmina in Marko o izkušnjah z domačimi nalogami »Vprašanja, ki po srečanju skupine ostanejo za domače delo zakoncem, so dober način za osebno razmišljanje,

Alenka in Dušan o pomenu zakonske skupine v družini »Zdi se nama, da smo v skupini mladi zakonski pari, ki se dobro dopolnjujemo. Bog poskrbi, da določen par preko drugega para dobi odgovor na vprašanje, ki ga v danem trenutku išče. Zakonska skupina dobro vpliva na najino družino, ker s tem dajeva otrokom zgled, kako pomembno je, da živimo karseda po krščanskih načelih. Stik in dobri zgledi podobno mislečih so pomembni še posebej za odraščajoče otroke, ki še nimajo v celoti razvite svoje osebnosti.«


Družina in Življenje

27

Urška in Dani o tem, zakaj sta se odločila sodelovati v zakonski skupini »V zakonsko skupino sva se vključila z željo po obogatitvi zakona. S tem sva si vzela čas za pogovor o temah, o katerih brez zakonske skupine ne bi toliko govorila. Pomemben razlog je tudi druženje z drugimi pari in duhovnim voditeljem, s katerimi lahko delimo izkušnje, ki dajejo zagon na zakonski poti. V pripravi na skupino in na srečanjih se med nama kot zakoncema ter med pari odpirajo iskreni pogovori, v katerih je moč čutiti hvaležnost, spodbudo in biti slišan. Da naju to bogati, se prepričava vsakič, ko se po srečanju peljeva domov, saj ugotoviva, da je vzdušje med nama drugačno – vedno v pozitivni smeri.«

Klavdija in Miran o tem, kaj pridobivata v zakonski skupini »Izkušnje, ki si jih podelimo, nas bogatijo in nam pomagajo, da rastemo, ne da bi dejansko morali iti skozi nekatere preizkušnje. Izkušnje dojamemo, ozavestimo in jih tako predelamo v sebi, ne da bi jih morali dejansko doživeti. Preko učbenika se soočamo z življenjskimi vidiki, ki nam pomagajo preplezati ovire, ki bi se nam sicer zdele nerešljive. Ozaveščamo stvari, ki preprečujejo nalaganje smeti, ki bi lahko zrasle v zidove na naši zakonski poti.«

Priložnost za boljši odnos Sodelujoči pari se strinjajo, da je zakonska skupina odlična priložnost tako za poglobitev in rast osebnega odnosa z Bogom kot tudi medsebojnih odnosov v zakonu, družini in družbi. Takole vabijo tiste, ki se še niso odločili pristopiti: »Obiskujte zakonsko skupino, ker boste dobili nova spoznanja, poglede, izkušnje drugih. Spoznajte, da niste sami, da imajo drugi podobne težave, in poglejte, kako to drugi rešujejo. Spoznajte, da lahko s pomočjo prisotnosti Boga v zakonu pridete do kvalitetnejšega življenja.« »Kdor ve, da je vredno vlagati v zakonski odnos, in si želi v tej smeri nekaj narediti, je zakonska skupina idealna priložnost za rast zakoncev. Možje, pustite se pregovoriti ženam.  Kasneje jim boste hvaležni.« 


Družina in Življenje

28

ZA VODITELJSKE PARE

Iščemo zakonce s pomanjkljivostmi in z učečim srcem V Družini in Življenju pogosto govorimo o pomenu voditeljskih parov za uspešno nastajanje novih zakonskih skupin in ohranjanje starih pri življenju. Pogosto nagovarjamo zakonce, da bi prevzeli vodenje zakonske skupine, da bi prišli na izobraževanje za voditeljske pare, na regijsko srečanje za voditeljske pare. Tudi vas, dragi voditeljski pari, pogosto prosimo, da se ozrete po svojih skupinah in povabite k vodenju primeren voditeljski par. Pa se zakonci pogosto izgovarjajo, kajne? Da niso primerni, da ne znajo, da nimajo časa … Kakšen par pa naj imamo pred očmi, da ga nagovorimo za vodenje?

Prvič in najpomembnejše: iščemo par s pomanjkljivostmi. Če kakšen par nima nobene pomanjkljivosti, preprosto ni primeren za vodenje v Družini in Življenju. Mož ali žena naj torej imata kakšno pomanjkljivost, da bosta lahko vodila zakonsko skupino :) Ene pomanjkljivosti pa ne smeta imeti: neučljivega srca – srca, ki se zapira pred učenjem. Uči pa nas Bog, učimo se lahko sami ali preko dejavnosti.

Bog kliče pomanjkljive Bog je iskal in še vedno išče voditelje s pomanjkljivostmi. Bog je prav zanimiv, ker izbira to 'kar je v očeh tega sveta noro, slabotno, neplemenito in zaničevano' (prim. 1 Kor 1,27–28). Morda prav zato, da nam dá zgled, da nas usmeri – od popolnosti k pomanjkljivostim. Že v Stari zavezi je Bog klical v vodenje pomanjkljive. Recimo Mojzesa, ki je potem uspešno vodil ljudstvo iz

sužnosti v svobodo. Ali ste vedeli, da je bil Mojzes človek z govorno napako, najbrž je jecljal. Si predstavljate voditelja izvoljenega ljudstva, ki jeclja? (… nikoli nisem bil spreten v besedah, … moja usta so okorna in moj jezik okoren. (2 Mz 4,10)). Pa mu je Bog priskrbel pomoč – brata Arona, ki pa je bil spreten v govorjenju (2 Mz 4,14). Tudi nas zakonce Bog tako »pokombinira«, da nam dá različne, dopolnjujoče lastnosti.


Družina in Življenje

29

mojzes tudi ni imel pojma o poverjanju nalog – o pomembni spretnosti voditelja. Šele tast Jitro ga je poučil. Ni bilo torej hudo, da ni znal, hudo bi bilo, če se tastu ne bi pustil poučiti, če bi imel 'neučljivo srce' ali, po domače, če bi bil poln napuha. Preberi si celotno poglavje Jitrov nasvet (2 mz 18,13–27). mnogo nepopolnih voditeljev je še najti v Svetem pismu: Abraham je bil star in ženo je »posodil« faraonu (1 mz 12,13), da se je sam rešil. Jakob je bil mamin sinček (1 mz 25,28) in prevarant (1 mz 27,1–33). Egiptovski Jožef je bil v mladosti silno nadut in scrkljan (1 mz 37,1–11), Bog je bil z njim, zato je bil uspešen človek (1 mz 39,2). mogočni kralj David je bil (tudi) pohotnež in morilec (2 Sam 11,1–26), a je poslušal preroka Natána in se pokesal. modri kralj Salomon je imel 1000 žensk – 700 žena in 300 ljubic (1 Kr 11,3), ki so ga nagovorile k drugim bogovom. Peter je bil svojeglav in impulziven, pa vendar je iz Jezusovih rok prevzel vodenje Cerkve (Jn 21,2–19). Pavel je bil v mladosti oster preganjalec

Bog očitno za mogočna dejanja uporabi ljudi z velikimi pomanjkljivostmi, ki pa imajo učljivo srce in so se pripravljeni v svojih pomanjkljivostih obrniti k Njemu po pomoč.

kristjanov, ki ga je Bog vrgel ob tla, ga oslepil (Apd 9,3–8) in ga poklical v vodenje (in postavljanje voditeljev) prvih Cerkva. Še veliko bi jih lahko našteli. Bog očitno za mogočna dejanja uporabi ljudi z velikimi

pomanjkljivostmi, ki pa imajo učljivo srce in so se pripravljeni v svojih pomanjkljivostih obrniti k Njemu po pomoč. Take iščemo tudi v Družini in Življenju.

Model situacijskega vodenja Pa uporabimo še model situacijskega vodenja iz poslovnega sveta za iskanje primernih voditeljskih parov! če model prilagodimo našim razmeram, bi lahko rekli, da je zakonski par glede vodenja v teh situacijah: 1. Ne zna in noče. 2. Ne zna in hoče. 3. Zna in noče. 4. Zna in hoče. Te situacije seveda niso črno-bele, pač pa v različnih odtenkih. Očitno je najboljša situacija 'zna in hoče', ko imamo pred seboj zakonski par, ki zna voditi (vsaj eden od zakoncev) in to tudi hoče početi. Take takoj povabimo k vodenju. Pomeni, da se obrnete na Družino in Življenje in se pogovorimo. Zelo očitna je tudi najslabša kombinacija – 'ne zna in noče'. Take pustimo (zaenkrat) pri miru, dokler

se ne premaknejo – recimo v 'ne zna in hoče'. Ostaneta še dve situaciji. Prva je 'ne zna in hoče' situacija. To je par, ki je pripravljen voditi, pa še ne zna. To največkrat pomeni, da

par še nima vseh znanj in spretnosti. Ti pari so izjemno dragoceni, ker so učljivi. In učenje jim v Družini in Življenju tudi omogočimo: Dajemo naprej!, regijska srečanja, materiali. Vabimo vaju, da pomislita na take pare in jih povabita na dogodke, jih morda vzameta v svoje mentorsko okrilje. Zadnja situacija – 'zna in noče' – je povezana s pomanjkanjem motivacije, največkrat z izgovorom o pomanjkanju časa. Take pare spodbujamo k 'hoče' s tem, da jim dobro – pomeni pričevanjsko – predstavimo pomen 'gradnje odnosov med možem in ženo' in kakšen vpliv bo to imelo na njiju, na njune otroke in da bo odmevalo tudi v naslednje generacije. Potreba po voditeljskih parih v Družini in Življenju je velika. In še večja bo. Vabimo vas, dragi voditeljski pari, da se ozrete po svojih zakonskih skupinah in povabite – nepopolne, a učljive – k vstopanju v DiŽ-evo zgodbo 'dajanja naprej'. Aleš Čerin


Družina in Življenje

30

DAJEmO NAPREJ

NAJIN CAMINO – VESELJE IN NAPOR Prešeren je v enem od sonetov zapisal: »Marskteri romar gre v Rim, v Kompostelje«. To nam pove, da so bila romanja za tiste čase nekaj povsem običajnega, da so tudi naši predniki peš romali v daljne kraje prosit milosti zase, za svoje in za domovino. Najino romanje je imelo enak namen. Sam sem dokaj pozno slišal za »El Camino« (v španskem jeziku besedica »camino« pomeni pot). Niti ne vem, kdo mi je prvi o tem pripovedoval, vem le, da sva se, ko je že tlela v meni želja, da bi tudi sam oziroma da bi midva romala k svetemu Jakobu v Kompostelo, o tem pogovarjala s prijateljem, sedaj že blagopokojnim Bogdanom Žoržem in njegovo ženo Zdenko. Nikoli ne bom pozabil, kaj mi je Bogdan odgovoril, ko sem ga vprašal, če je bil hvaležen za vsak prehojeni kilometer: »Ne za vsak kilometer, za vsak korak sem bil Bogu hvaležen!« Sedaj vidim in vem, kako prav je imel.

Odločitev je zorela več let Naši predniki so v Kompostelo, Rim, Einsiedeln … od doma romali peš. Danes se za to redki odločijo (jih je pa še nekaj). Pa čeprav se do določenega kraja peljemo z avtom, vlakom ali letalom, odločitev za tako dolgo romanje (več kot 800 km) ni enostavna. Spominjam se, da je bila v letu 2014 najina želja že zelo močna, vendar nisva imela pogojev

(čas in denar). In sva si rekla: »Kaj ko bi nekaj tega »romarskega Duha« doživela kar v Sloveniji!« In rodilo se je DiŽevo romanje Od skupine do skupine za dobro družine. Tako smo v letu 2014 prehodili pot iz Leskovca do Razkrižja (257 km), v letu 2015 iz Leskovca do Kopra (363 km), lani pa iz Novega mesta preko Bele krajine do Kureščka (211 km) – skupaj 831 km (približno tako dolga je Francoska pot, ki sva jo prehodila letos).

Letos konec maja sva se odpravila na pot Lani jeseni sva se začela bolj intenzivno zanimati za Camino de Santiago (pot sv. Jakoba). Začela sva zbirati in prebirati knjige, raziskovati po spletu, spraševati ljudi, ki so na Caminu že bili … Februarja letos sva začela »zbirati opremo« (nahrbtnik, čevlji, pelerina, spalna vreča, nogavice, majice …) in takoj, ko so bili čevlji kupljeni (čevlje je treba dobro uhoditi!), sva začela hoditi nekajkrat na teden po 5–10 km (danes vidiva, da je bilo to premalo, sploh pa sva premalo »vadila« s polnimi nahrbtniki). Dovolj zgodaj sva kupila tudi letalski

karti – za eno smer, saj nisva vedela, kakšen bo najin »tempo«, kdaj bova končala. Zaradi cenovno ugodne variante sva letela iz Benetk preko madrida do San Sebastiana, kjer sva prenočila, in potem naslednji dan z vlakom preko Bayona do SaintJean-Pierre-de-Porta (SJPDP), ki je izhodiščno mesto za Francosko pot in leži ob vznožju Pirenejev na francoski strani. Do tja se da priti tudi kako drugače, vendar redki uspejo to razdaljo premagati v enem dnevu. V SJPDP sva najprej poskrbela za romarski pasoš (Credencial) in si poiskala prenočišče. Vilma je tisti dan zbolela in je morala začeti z antibiotiki, vendar sva se v nedeljo 28. maja zgodaj zjutraj kljub vsemu odpravila na pot. Po dobrih 10 km naporne hoje navkreber sva se ustavila v albergue Orizon (albergue = prenočišče), kjer sva zaradi Vilminega slabega stanja tudi prenočila. Naslednji dan sva večino časa hodila v dežju in vetru, vsa premočena prečkala francosko-špansko mejo in končno


Družina in Življenje

31

le prišla v prvi večji albergue v Španiji – Roncesvalles. Naj na tem mestu spomnim, da ima vsakdo med nami »svoj tempo« v življenju – vsak hodi svoj Camino. Bog želi, da se z nikomer ne primerjamo, da skušamo razumeti, kako je vsakdo med nami Njegova enkratna umetnina (vsakdo je unikat – posebna Božja mojstrovina) in ima za vsakogar izmed nas poseben načrt, ki ga moramo vedno znova odkrivati. Na Caminu prav zato nisva z nikomer tekmovala. Šla sva svoj tempo in po 38 dneh prišla k sv. Jakobu. Nekateri (tisti, ki veliko hodijo in imajo dobro kondicijo) so pot prehodili prej kot v enem mesecu. Pa kaj zato. Važno je, da imamo v življenju cilj in da vemo, da smo na pravi poti. Midva sva vedela, da sva na pravi Poti. To nama je večkrat potrdil napis: »YO SOY EL CAMINO, Y LA VERDAD, Y LA VIDA« (Jaz sem pot, resnica in življenje, Jn 14,6).

Doživela sva vročinski val, mraz, dež, točo … Prvi dnevi po slikoviti španski pokrajini so bili za naju zelo naporni, saj nisva imela dovolj kondicije – sploh pa ne kondicije z 8–10 kg težkim nahrbtnikom na rami. Čeprav Camino v veliki meri poteka po španski planoti med 500 in 900 m n.v., skoraj ni bilo dneva, da ne bi bilo vzponov in

spustov. Spominjam se (Dani), da sem se kdaj jezil, češ, 'spet vzpon' (zame so vzponi naporni), pa mi jeza ni nič koristila. Hvala Bogu, da je bila z menoj moja Vilma, ki me je spodbujala: »Prej boš to sprejel, bolje bo zate.« Dejstvo je, da so tudi na »Caminu našega življenja« razni vzponi in spusti, megla, dež, veter, vročina … Ali z drugimi besedami: hodimo po življenjskih poteh in nas zdaj »boli« to, zdaj ono. Boli nas, ko nismo razumljeni in sprejeti, ko nas kdo obsoja in zavrača, ko se nam zdi, da so nas vsi zapustili – še posebej nam je hudo, ko mislimo, da so nas

'zapustili' naši najbližji, ki bi nam vendar »morali prisluhniti« in stati ob strani. Popadeta nas malodušje in osamljenost. Zdi se nam, kot bi nas sredi prostranega polja zajela huda nevihta in bi po nas padala debela toča ... Sprašujemo se, kaj sploh lahko storimo, ko smo pa tako nemočni? Danes vem, da je najslabše, če ne storimo ničesar, če obtičimo »zaparkirani« v svoje bolečine in samopomilovanje. Tedaj se naše življenje ustavi. Hkrati pa danes tudi vem, da nam Bog vedno daje možnost izbire: »Nebo in zemljo kličem danes za pričo proti vam: predložil sem ti življenje in smrt, blagoslov in prekletstvo. Izberi torej življenje, da boš živel ti in tvoj zarod« (5 Mz 30,19). Na Caminu to zgleda nekako takole: po končani dnevni etapi, ko si na smrt utrujen, si želiš samo počitka. Veš pa, da moraš prej poskrbeti še za formalnosti registracije v albergue, za tuširanje, pranje in sušenje perila in še kaj. Šele zatem je na vrsti počitek. Po večerji je na vrsti nega stopal in mišic, nato pa se še vedno utrujen zlekneš v tujo posteljo in pogosto pomisliš: »Bom jutri sploh še lahko hodil?« Ko se zjutraj zgodaj zbudiš (okoli 5.00), veš, da moraš dalje. Pred seboj imaš cilj (Santiago de Compostela) in veš, da ga boš dosegel le, če se boš potrudil prehoditi novo dnevno


Družina in Življenje

32

etapo. Avtomatično vstaneš in se ne sprašuješ, če se ti ljubi ali ne, je sploh treba vstati, kaj ko bi še malo poležal …, stisneš zobe, si zavežeš čevlje, zadeneš nahrbtnik na rame in začneš hoditi. Prvi koraki so težki, po dveh ali treh kilometrih pa se telo spet »navadi na hojo«. Ker ti še ni do pogovora, je tiha osebna molitev nekaj najlepšega, kar se ti lahko zgodi – kot da bi »v korake polagal« svoje domače, prijatelje, sodelavce, sorodnike … in bi jih »po korakih« potiskal v Božje srce … Tako se vsak korak »posvečuje« – postaja blagoslov, ki se ti vrne. Kasneje pride na vrsto tudi najina skupna molitev. Tako kljub bolečinam in naporu postaja vse, kar vidiš in doživljaš, dar. Ne vidiš več samo kamnite, asfaltirane ali peščene poti, pač pa vidiš tudi rože ob poti, oblake, žitna polja, vinograde, mesta in vasi, cerkve in samostane, evkaliptusove gozdove … Vidiš lepoto Božjega stvarstva, ki kot žarek Božje ljubezni presvetljuje naša srca in jih tako ogreje, da srce kipi od hvaležnosti.

Spremljalo naju je 5 simbolov Camina RUMENA PUŠČICA: Simbol varnosti in zavedanja, da sva na pravi poti in da ne hodiva zaman. Če pot zgrešiš, je edina rešitev, da se vrneš na mesto, kjer si nazadnje videl rumeno puščico. Mnogi hodijo skozi življenje,

ne da bi poznali cilj, proti kateremu naj gredo, zato niti ne vedo, katerim »puščicam« v resnici sledijo. NAHRBTNIK: Opozarja na to, koliko je zares dovolj. Kaj vse »nosimo skozi življenje s seboj«: zamere, rane, bolečine, neodpuščanje, pričakovanje popolnosti od drugih … Vedno znova se je vredno vprašati, kaj lahko odložimo, kaj zares potrebujemo, koga lahko prosimo, da nam pomaga nositi nahrbtnik … OBLIŽI: Ni Camina brez bolečine! Bolečine in rane nas spremljajo – ne moremo se delati, kot da jih ni. Ranjeni smo zaradi grešnosti,

nagnjenosti h grehu, idealiziranja. Ko smo na Caminu (to je naše življenje), smo povabljeni, da Boga kličemo v našo realnost – v naše konkretne stiske. Samo tja lahko Bog prihaja, ne v naše iluzije. POHODNE PALICE: so na Caminu nujen pripomoček – brez njih ne bi zmogla. Marsikdaj sva bila drug drugemu »pohodna palica« (pomoč, brez katere ne bi šlo) – pravzaprav sva bila podarjena drug drugemu (primerna pomoč). Pomagali so nama tudi drugi romarji in midva njim – načelo vzajemnosti in bratske pomoči. PAHLJAČASTA (Jakobova) ŠKOLJKA: je znamenje spreobrnjenja – spremenjenega življenja. Camino je pot ponižnosti in pot spreobrnjenja. Sedaj – po Caminu – se pravi Camino šele začenja. Gospod naju vabi, da vedno znova stopava na pot spreobrnjenja, da živiva, kot je živel Kristus, da delava dobra dela, kot jih je delal on. Ko je nekoč romar nosil Jakobovo školjko, se je s tem poistovetil s Kristusom – je ljudem dal vedeti, komu pripada in komu hoče slediti. O tem najinem življenjskem izkustvu bova z velikim veseljem še kdaj spregovorila. Vsem želiva obilo blagoslova in Buen Camino! Dani in Vilma


Družina in Življenje

33

DAJEMO NAPREJ

Odmik za moške v divjini: Bodi mož!

Odmik – kaj je to? Odmikanje od problemov ali morda od rutiniranega vsakdana in odločitev, da si vzamemo nekaj časa za pogled na naše življenje z drugačnega zornega kota? Že lani me je Aleš Čerin vabil na prvi tak podvig. A prehoditi več kot 100 kilometrov za nekatere od nas mož ni samoumevno. Ne v fizičnem ne v psihičnem pogledu. Zato sem se vabilu odzval po enoletnem premisleku in z zavestjo, da bo treba najprej nabrati kondicijo in zmanjšati vpliv gravitacije. Zato sem fizične priprave začel 120 dni pred odhodom in v tem času uspel okrepiti mišice na nogah in zmanjšati obremenjenost podplatov za 20 kilogramov.

In smo šli Od Iške vasi do Ilirske Bistrice. Po hribih in dolinah vsega skupaj približno 105 kilometrov od 24. do 28. junija leta Gospodovega 2017. Prvi dan z avtobusom iz Ljubljane do Iške vasi. Nato pa peš iz Iške vasi preko Krvave peči do Mohorja. Drugi dan iz Mohorja mimo Bloškega jezera, Nove vasi, Fare, Metulja, Markovca do Starega trga pri Ložu. Tretji dan iz Starega trga pri Ložu mimo grada Snežnik do Mašuna. Četrti dan iz Mašuna preko gore Snežnik do Sviščakov. Peti dan s Sviščakov do Ilirske Bistrice. Nato pa z vlakom nazaj v Ljubljano. Suhoparno naštevanje poti, kajne? Seveda je bil odmik veliko več.

Sestre palice, moški pogovori ob ognju in medvedi Fizični napor smo različno prenašali. Nekaterim to sploh ni bil problem, saj je telesna rekreativna dejavnost del njihovega vsakdanjika. Drugi pa smo še kako dobro čutili, kaj pomenijo sveži žulji, ki se nenapovedano pojavijo tam, kjer smo po tihem upali, da jih ne bo. Po tako dolgi hoji na razgibanem terenu so pohodne palice postajale naše sestre palice, ki nam pomagajo varneje premagati pot. Vztrajnost in zaupanje sta nas gnala naprej. Četudi smo kdaj zašli, smo vedno uspeli priti nazaj na začrtano pot. Vreme nam je Gospod naklonil po lastni presoji. Doživeli smo vroče, hladne in tudi deževne ure. Tovarištvo se je razvijalo iz ure v uro. Drug drugega smo spodbujali, včasih zaskrbljeno spraševali če »gre«, ponudili energijsko ploščico, zaščito pred soncem ali dežjem … Medsebojni pogovori so nas na tej dolgi poti povezovali v čedalje bolj homogeno skupino. Po štirih dneh fizičnih in psihičnih preizkušenj je bil skupen moški pogovor ob ognju kot pika na i našega povezovanja.

Hrana je bila v domeni vsakega posameznika. Vsak si je na pot vzel tisto, kar je čutil, da bo potreboval prva dva dni in kupil v trgovini še za nadaljnje tri dni. Seveda pa je hrana slajša, če si med seboj tudi kaj podelimo – in to smo tudi delali. Občudovanja stvarstva na poti se res ne moreš ogniti. Od rastlin tik pod nogami do lepih razgledov, ki so se nam odpirali na vrhovih in prepadih. Spanje je vsekakor obvezen del noči za počitek in pridobivanje novih moči. Spali smo v »škednji«, pod napušči, v hiši in enkrat pod milim nebom v gozdu. Ljudje ob poti so nas pozdravljali, spraševali, ponujali streho, hrano in pijačo. Vseeno še svet ni tako egoističen, kot človek dobi občutek, če spremlja dnevne medije. Strah pred nevarnostjo je v našem primeru še posebej zaznamovala prisotnost medvedov na območju, kjer smo hodili. Sicer nobenega na srečo (ali na žalost) nismo videli, vsekakor pa smo videli odtise njihove prisotnosti. Fizična odsotnost materialnega ugodja in odsotnost od najbližjih družinskih članov sta nam še toliko bolj pokazali, kako dobro nam v resnici gre in da je bolje videti kozarec na pol poln kot na pol prazen. Duhovnost je v največji meri posredoval »naš« duhovnik Marko. S pripravljeno knjižico posebej za tak odmik nas je napotil na razmišljanja in puščave, ki smo jih na poti bili deležni. Razmišljali smo o umrljivosti, smislu moškega poslanstva, služenju družini, ponižnosti, skrbi za telo in čistost v tej dobi bombardiranja preko vseh medijev. Možje, ki ste bili z mano, hvala vam za vašo prisotnost. Hvala vam za vašo sočutnost in včasih tudi nejevoljo. Pet dni brušenja nas je kar precej nabrusilo, da smo nekoliko zrelejši in sočutnejši spet odšli v svoje vsakodnevno poslanstvo. Janez Bohanec


Družina in Življenje

34

Od skupine do skupine 2017: »Vsi smo romarji«

Mesec junij je bil čas, ko smo DiŽ-evci na različnih koncih in krajih Slovenije – in celo sveta – obuli pohodne čevlje in šli. Peš. Daleč. Dani in Vilma seveda najdlje – vse do Camina, DiŽ-evi možje na pohodu za može pa po divjini iz Iške vasi do Ilirske Bistrice. In to nikakor ni bilo vse. Zdaj že tradicionalni pohod Od skupine do skupine za dobro družine se je letos pomnožil na kar pet različnih tras, po katerih so udeležence vodili pari – voditelji posameznih pohodnih skupin. Prekmursko navezo, ki sta jo vodila zakonca Herman in Melita Kisilak, je tridnevna pot vodila od Cankove preko Pertoče, Kuzme, Kančevcev vse do Turnišča. Prvi večer sta navzočim zakoncem pričevala zakonca Jan in Daniela Škrobar, drugi večer v Turnišču pa je bilo pripravljeno pričevanje zakoncev Kisilak. Tako se je prvotni namen romanja, ki sta ga Dani in Vilma začela pred štirimi leti, vršil naprej – ozaveščati udeležene pare in tiste, ki jih srečamo na poti ter ob zaključkih dnevnih etap, o pomenu oz. nuji gradnje dobrih odnosov v družinah.

DAJEMO NAPREJ

Dolenjska ekipa je bila številčno nekoliko manjša, njena dvodnevna pot pa je potekala po prelepih dolenjskih gričih in vinogradih. Prvi dan so pod vodstvom Iva in Marije Halas hodili od Dobrave pri Škocjanu do Šmarjete, kjer so se romarji srečali s člani nove zakonske skupine. Naslednji dan so preko Mokronoga nadaljevali pot vse do Šentruperta. Gorenjska naveza pod vodstvom Mirka in Darje Robba se je iz Žirov podala na enodnevno pot po Gorenjskem. Tudi na tem delu poti so starši in otroci skupno odkrivali lepoto pokrajine, še posebej mladim pa je dan popestrila »romarska« malica – na ognju pečene hrenovke. Na Štajerskem je pot pod vodstvom Janka in Andreje Brumec potekala od Slovenske Bistrice preko Žič in Makol do Majšperka. Tisti, ki so se poti udeležili, so vedeli povedati, da je bil zanje preživeti čas na poti velik blagoslov. Vodenje primorskega romanja sta prevzela zakonca David in Katarina Ipavec, povezano pa je bilo s 300-letnico kronanja milostne podobe na Sveti Gori. Že dan pred romanjem so se zakonci iz primorskih zakonskih skupin zbrali pri sv. maši ob novih mozaikih p. Marka Rupnika v Vrhpolju v Vipavi. Naslednje jutro so se nekateri odpravili na pot prav od doma z začetno molitvijo na domačem pragu. To je bilo zelo pomenljivo. »Romanje, še posebej peš romanje, nas spomni, da bomo nekoč vse zapustili, tudi dom. To pa ni beg od doma. Romanje ti da nov pogled na poslanstvo v domači »hišni Cerkvi«, saj smo vsa Cerkev potujoče ljudstvo, ki se je že znašlo v Kristusovem telesu. Smo torej že doma in se več ne bojimo in zato želimo to sporočilo prinesti tudi drugim,« je ob tej priliki zapisal duhovni voditelj poti župnik iz Kamenj Rafko Klemenčič. Kljub hudi vročini je med romarji prevladovalo dobro vzdušje. Na koncu poti so možje iz vej ob poti naredili preprost križ, žene pa so ga okrasile z nabranim cvetjem. Zadnji del poti so si ga romarji v tišini podajali drug drugemu. Romarje je na vrhu čakalo še presenečenje, za nekatere kar malo šokantno. Zadnji delček poti so šli skozi goro po rovu, izkopanem na fronti prve svetovne vojne. To jih je povezalo z velikim trpljenjem in žrtvami mladih fantov, ki so tu pustili svoja mlada življenja in niso mogli ustanoviti svoje družine. G. Rafko Klemenčič je strnil svoja doživetja v naslednji misli: »Vsi pa smo samo na romanju. In ko prideš nazaj med stene domače hiše, drugače vidiš tisti svoj križ. Drugače začneš tudi oznanjati čudovito resnico, da nismo sami na naših napornih poteh. Tudi danes je treba prenašati naporno vročino okolice, posvetne miselnosti. Tudi danes se znajdeš kar naenkrat v predoru, kjer čakaš na majhno lučko na koncu in upaš, da je izhod, ter se prepustiš, ker pred teboj gredo tudi drugi.« Benjamin Siter


Družina in Življenje

35

Noel Belcl

DAR ŽIVLJENJA

25. avgusta 2017 nas je razveselil Noel in v naš domov prinesel to, kar nosi njegovo ime – božič. Bogu hvaležna mami Mojca in ati Kristjan

Tobija Emeršič »Bog je ljubezen in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem.« (1 Jn 4,16) Resnično smo hvaležni, da nam je Bog v svoji ljubezni podaril našega Tobija, ki je pokukal na dan v sredini letošnjega maja. Bog je dober – kar pomeni tudi samo ime Tobija. J Družina Emeršič

Lučka Kuzma Bog je našo družino blagoslovil s punčko Lučko. Fantje so neizmerno veseli in neučakani, kdo jo bo najprej ujčkal, ati in mami pa sva hvaležna za dar novega življenja. Kuzmovi

Avguštin Čelik Naši družini se je v avgustu pridružil še četrti fantek Avguštin. Navdušeni bratci ga že veselo crkljajo. Hvaležni Bogu za nov dar življenja vzklikamo: mamica, očka, Tilen, Izak in Viljem.

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova! Še naprej nam pošiljajte fotografije z opisi vaših dojenčkov in malčkov na naslov: meta.halas@gmail.com.


Družina in Življenje

36

DANIJEV NAGOVOR

Poroka prijateljevega sina Večkrat se zalotim, da premišljujem o poroki, o tem, kako je z mojim zakonom danes, koliko »leska« je še ostalo v mojih/najinih očeh, kaj po toliko letih sploh še lahko narediva, da bi najin odnos ne le preživel ali zgolj životaril, pač pa živel in kot luč v temi svetil vsem, ki z nama potujejo skozi življenje in jim kazal pot. Kaj sploh še lahko storiva, da bi radostno izkustvo poročnega dne ohranila živo, da bi se ne izbrisalo ali izgubilo. Te misli me vznemirjajo in nagovarjajo, vendar ob njih nehote »zadenem tudi ob vprašanje«, katera je največja odločitev v mojem življenju in kako me je zaznamovala. Odgovor je jasen in nanj ni treba dolgo čakati. To je gotovo odločitev za poroko – odločitev za skupno pot z mojo izvoljenko, z osebo, ki sem ji svobodno izrekel svoj DA in mi je na poročni dan pomenila več kot vse na svetu. Pa spet vprašanje: »Kaj pa danes? Mi to pomeni še danes?«

Filipova poroka – odsev raja Bila sva na Filipovi poroki. Filip je sin najinih prijateljev Tomislava in Zorice. V popoldanskih urah smo se zbrali pred cerkvijo. Igral in pel je manjši tamburaški orkester, vreme nam je bilo naklonjeno in kmalu se je pojavil mladi par. Navdušenje, objemi, stiski rok … Ob dogovorjeni uri smo najprej šli v cerkev svatje, in ko se je s kora zaslišala poročna koračnica, sta v cerkev vstopila ženin in nevesta s pričama. Vsi štirje so zasedli lepo okrašene sedeže pred oltarjem. Rekli boste: »Kaj je pri tem tako nenavadnega? Saj vsi poznamo take poroke!« Potrpite! O tem, kar je bilo zame posebno, bi želel sedaj spregovoriti.

Diakonova pridiga Kmalu k oltarju pristopijo tri posvečene osebe: dva duhovnika in

diakon. Duhovnika sedeta na sedeža pri oltarju, diakon pa s križem začne obred poroke. Po prebranem berilu in evangeliju je na vrsti pridiga. Ker jo imam pred seboj, vam jo želim predstaviti. Takole nas je nagovoril diakon: »Psalmist pravi: 'Blagor vsakemu, ki se boji GOSPODA'. Na prvi pogled to ne zveni logično, saj nikoli ne rečemo 'blagor človeku, ki se boji'. Pa vendar imajo psalmistove besede v hebrejskem jeziku globlji pomen: 'Srečen, kdor ima vero in hodi za Gospodom.' To pa je nekaj drugega in že sta pred nami dve vprašanji: smo srečni in ali imamo vero? Ko mlade pripravljam na poroko, jih vprašam, kaj si v življenju najbolj želijo. Odgovori se vrtijo okoli družine, zdravja, ljubezni, miru in kariere, vendar kmalu skupaj ugotovimo, da nas vse to do konca ne izpolni in ne osreči. Problem, ki nastane, je v tem, da ta največji cilj v življenju pogosto zameglijo mnogi »pol-cilji« in pogosto niti ne vemo, kaj je prava sreča, ki jo želimo in po kateri hrepenimo, kaj nas sploh lahko osreči in kaj moramo storiti, da bomo to srečo zares dosegli in bomo tako kot psalmist lahko rekli: »Blagor mi/nama.« Normalno se nam zdi, da imamo pri delu jasen cilj, strategijo, načrt aktivnosti, potrebne korekcije, razvojne komponente … Ko pa gre za našo srečo oziroma to, kar je za nas

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

v življenju najpomembnejše, smo pogosto brez cilja in brez načrta. In vendar nas ob tem nenehno dramijo psalmistove besede: »Blagor vsakemu, ki se boji GOSPODA.« Poročni obred, ki ga imate na zgibankah, sta sestavila mladoporočenca. Ko sem dobil njun predlog, v katerem sta predlagala samo dva odlomka iz Svetega pisma in nekaj besed, sem jima rekel: »Kje so pa besede poročne obljube, kje je blagoslov mladoporočencev, kje so prošnje …?« In Filip je tedaj odgovoril: »Ali ni vse to zajeto v svetopisemskih odlomkih? Ali ni vse, kar je pomembno za poroko in zakon, zajeto v teh besedah?« Njegov odgovor me je presenetil in sem se zamislil. Moral sem priznati, da sem tudi sam ujet v zanko, v katero se v Cerkvi pogosto ujamemo, ko zaradi mnogih besed spregledamo bistvo, nekaj dodajamo, formuliramo, kompliciramo …, poslušamo, pa ne slišimo, kaj nam želi povedati Bog … In sreča, o kateri sem prej govoril, se nam tako nenehno izmika. Poskušajmo se spomniti, kdaj smo bili nazadnje v tišini, kdaj smo nazadnje ozavestili, da nismo le materija, kemija ali fizika, pa tudi ne občutek … temveč da je tisti »Jaz« v nas nekaj več, nekaj (Nekdo), kar v nas hrepeni po pravi sreči. Naše telo ne hrepeni po sreči. Naše telo pozna poželenje, ki nas le kratkotrajno zadovolji, Duh,


Družina in Življenje

37

ta Božji delec v nas, pa nenehno želi in išče nekaj več. Tudi farizeji so iskali srečo – celo v ločitvi zakona, saj so menili, da mora mož za pravo srečo najti drugo in boljšo ženo. Nič novega, boste rekli, saj je danes razprav o zakonu, družini, spolnosti, ljubezni in sreči na vsakem koraku nešteto, v odnosu med možem in ženo pa se skozi vso zgodovino ponavljajo iste rane. Jezus je farizejem povedal, zakaj je temu tako: »Zaradi vaše trdosrčnosti.« Kot sta mene presenetila mladoporočenca, je tudi farizeje Jezus opozoril na prve strani Svetega pisma: »Od

svojo privolitev in bo ta privolitev »postala meso«, bosta na poseben mističen način postala zakrament – znamenje trajne Božje prisotnosti v svetu. Bog sam je absolutna ljubezen in nenehno podarjanje (to je Božja podoba), zato si je tako zamislil tudi zakonsko zvezo med moškim in žensko, ki naj bo Bogu podobna v: popolni predanosti, brezpogojni ljubezni in nenehnem podarjanju. Zakaj? Zato, da bi mož in žena, njuna družina in ves svet na ta način postajali boljši. Ko bo, kot nekoč v Kani Galilejski, tudi v vajinem zakonu zmanjkalo vina, ko bodo besede »v sreči in

»začetki«, da bi se spomnili prvih trenutkov naših zakonov, kako smo se imeli radi in kako smo bili pripravljeni vse dati in vse žrtvovati za svojega sozakonca. Naj današnja slovesnost tudi nama pomaga najino Božjo podobo malo zakrpati, če je potrebno, da se preko obnove najinih poročnih obljub tudi midva vsaj za nekaj časa vrneva v edenski vrt – v Božjo prisotnost, da tam iščeva, poskušava razumeti in živeti smisel najinega življenja, najinega zakona in najine sreče. Vsem nam želim, da bi lahko rekli: »Blagor mi/nama/nam in blagor vsem, ki ljubijo Gospoda. Amen.«

začetka pa ni bilo tako.« Da pa bi mogli razumeti, kaj ta »začetek« pomeni, kako si je pravo človekovo srečo zamislil Bog, moramo vedeti, kaj je temeljno merilo človekove sreče. To so nič manj kot nebesa in večnost. Nič manj ne more povsem zadovoljiti človekovega najglobljega hrepenenja. Tu pred nami so nebesa: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril.« Ko bosta mladoporočenca drug drugemu izrekla

nesreči, v bolezni in zdravju« postale vajina resničnost, se spomnita današnjih Jezusovih besed: »Od začetka pa ni bilo tako.« Tedaj ponovno vstopita v edenski vrt – ali drugače rečeno: tedaj se vrnita na »začetek« – na današnji dan. Vsem bodočim zakoncem želim, da bi skozi dobro pripravo na zakon našli svojo pot v Eden, da bi mogli na svoj poročni dan zares postati iskrena in trajna Božja podoba. Nam, ki smo poročeni, pa želim, da bi se danes tudi v nas prebudili naši

In kdo je bil diakon? To je bil najin prijatelj Tomislav, Zoričin mož, oče treh hčera in Filipov oče. On je pripravil in poročil svojega sina in njegovo izvoljenko Linneo. To me je nagovorilo in me nagovarja. Naj se tvoje besede, dragi Tomo, uresničujejo v Filipovem in najinem zakonu ter v zakonih vseh, ki stopajo na skupno pot – na pot sreče, ki jo more človek v polnosti najti le v Bogu.


Družina in Življenje

38

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES 10 Murphyjevih zakonov za mamice 1. Če boš oblečena v črno, jim bo teklo iz noska. 2. Če boš oblečena v belo, bodo imeli blatne roke. 3. Če jih boš previla, se bodo takoj pokakali v svežo pleničko. 4. Če boš pomila po tleh, bodo nekaj polili. 5. Če si boš obula sveže nogavice, boš stopila v to, kar bo polito. 6. Če je nekaj popolno, bodo to takoj popravili. 7. Če boš kaj rekla, bodo to ponovili. 8. Če je pomembno, bodo pozabili. 9. Če boš utrujena, oni ne bodo. 10. Če jih imaš rada, boš v vsem tem videla lepoto materinstva.

10 pravil malčkove lastnine 1. 2. 3. 4.

Če mi je všeč, je moje. Če držim v roki, je moje. Če ti uspem vzeti, je moje. Če sem se s tem igral jaz nekaj časa nazaj, je moje. 5. Če je moje, ne sme nikoli izgledati, kot da je tvoje. 6. Če kaj delam ali gradim, so vsi koščki moji. 7. Če je videti enako, kot moje, je moje. 8. Če sem to zagledal prvi, je moje. 9. Če se igraš in to potem odložiš, avtomatično postane moje. 10. Če je pokvarjeno, je tvoje.

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Meta Halas (meta. halas@gmail.com), odgovorni urednik Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101). To številko sta lektorirali Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) in Milena Petan. Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor), Dani Siter (Danijev nagovor, siter.dani@gmail.com), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma.siter@gmail.com), Ema Verdinek (Poslušamo mlade, ema.verdinek@gmail.com), Sabina Majcen (Ta stari in ta mladi, sabina.majcen61@ gmail.com), Meta Halas (Tema glasila, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Andreja Brumec (Predstavitev zakonske skupine, andreja.brumec@gmail.com), Marija Halas (Odgovori na vprašanja, marija.halas@krka.biz), Benjamin Siter (Živeti s Svetim pismom), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@cerin.si). Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, Slavko Štern, Sara Doljak, zakonca Dečman, Dani Siter, unsplash, pixabay. Grafična priprava in tisk: ART32 d.o.o., ŠPES grafični studio, Novo mesto. Naklada: 4500 izvodov. Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporno naročnino, ki jo nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!


Družina in Življenje

39


Program DiŽ za leto 2017/18 1.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 06.–08. oktober 2017, Hotel Rogla na Rogli

2.

Tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 13.–15. oktober 2017, Zavod marianum, Veržej

3.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 20.–22. oktober 2017, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

4.

Tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 27.–29. oktober 2017, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

5.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 03.–05. november 2017, Life Center, Crikvenica (čakalna lista)

6.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 17.–19. november 2017, Life Center, Crikvenica (čakalna lista)

7.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 24.–26. november 2017, Life Center, Crikvenica (čakalna lista)

8.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 06.–08. april 2018, Hotel Rogla na Rogli

9.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 13.–15. april 2018, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

10.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 11.–13. maj 2018, Hotel Rogla na Rogli

Spomladanske termine za tematske in nadaljevalne seminarje še usklajujemo in bodo najpozneje novembra objavljeni na spletni strani. Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran seminarji/ razpored seminarjev). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali kličite 041/459 666 (ga. Erika Novak).

Revija Družina in Življenje 9/2017  

gradimo odnose za katere je vredno živeti.

Revija Družina in Življenje 9/2017  

gradimo odnose za katere je vredno živeti.

Advertisement