Page 1

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej

Letnik , št. , junij , ISSN –2

Družina in Življenje

Tema: Sreča Naš pogovor: Boštjan Hari Zgodba zakonskega para: Franc in Irma Koren


Moja Slovenija Nad morjem dviga se pogled z gora, med griči spušča se do ravnega, z občutkom lepega gre do srca – moja Slovenija, pozdravljena.

Foto: Slavko Štern

V dvojini rima se in se smehlja, spreminja v pesem se in se igra, odpira vrata vsa – je kdo doma? – moja Slovenija, pozdravljena.

Daljav dotika se kot mavrica, na pot odpravlja se, je brez meja, a zmeraj vrača se kot lastovka, moja Slovenija, pozdravljena. Za mizo vabi te, te potreplja, kot bratu vse ti da, se ne proda, zdravica dviga se – izpij do dna! – moja Slovenija, pozdravljena. Feri Lainšček


Družina in Življenje

Kazalo SREČA 4 Srajca srečnega človeka 5 Vem, da sem poklicana za srečo 6 Izviri mojega veselja NAŠ POGOVOR 8 Boštjan Hari: »Veliko psihosomatskih bolezni, ki jim sodobna medicina ni kos, izhaja iz duhovnih bolezni« MIDVA SVA ZAKON 12 Kdo mi bo kupil šopek rož? TA STARI IN TA MLADI 13 Iz roda v rod Duh išče pot SEMINARJI NAS BOGATIJO 14 ePričevanja: Pojdite po vsem svetu … in po spletu! ODGOVORI NA VPRAŠANJA 16 Kako naj otroke spraviva stran od zaslonov? ZGODBA ZAKONSKEGA PARA 18 Franc in Irma Koren: Nobena generacija ni izgubljena generacija VILMINA SPODBUDA 22 Pot od srca do obisti ŽIVETI S SVETIM PISMOM 24 Ljubezen je iznajdljiva ZAKONSKA SKUPINA 26 Zakonska skupina Preska 2: Prva skupina, ustanovljena prek spleta ZA VODITELJSKE PARE 28 Srečanja zakonskih skupin po epidemiji DAJEMO NAPREJ 30 Kam gremo: strateško načrtovanje DiŽ STARŠEVSTVO 33 Mama osmih otrok, ki je skoraj postala nuna 34 DAR ŽIVLJENJA DANIJEV NAGOVOR 36 Kaj imata skupnega Bog in radijski oddajnik v Frankfurtu? 38 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Uvodna beseda

In živela sta srečno … do konca svojih dni Marjeta Bec, urednica

S

te tudi vi ob pogledu na naslovnico revije, kjer piše, da bomo tokrat govorili o sreči, malo zavili z očmi? Sreča se zdi dandanes tako pogo­ sto uporabljen pojem, da ga imamo verjetno vsi že malo čez glavo (pojma samega, ne sreče kot take). Zdi se, da je sreča končni cilj našega življenja na tem svetu. Vsaj tako nas želijo prepričati marketinški strokovnjaki, ki nam za dosego tega cilja ponujajo najrazličnejše storitve, pripravke in izdelke. Mi, ki se imenujemo kristjani, pa življenja na zemlji ne dojemamo kot končni cilj, zato hrepenimo po večni sreči v nebesih. Če je bilo včasih nekako razumljeno, da je količina trpljenja na tem svetu nekakšna »vstop­ nica« za nebesa, danes na to gledamo precej drugače. Še več, trpljenju se želimo izogniti za vsako ceno. V sodobnem času je sreča za vsako ceno postala tako malikovan pojem, da ima vsakdo, ki ni srečen, občutek, da je z njim nekaj hudo narobe. Trplje­ nje, bolečino in bolezen skrivamo pred drugimi. Svetovni splet in družbena omrežja so polna popolnih podob in srečnih ljudi. Večina njih nam sicer prodaja srečo kot rezultat potrošništva, kot nekaj, kar se da kupiti. Ko sem pred časom poslušala pogovor z Aljošem Bagolo, »marketinškim gurujem«, je ta povedal, da je bila ena najtežjih stvari, ko je pristal v izgore­ losti, zanj ta, da se je njegova podoba navidezne sreče zrušila. Ne le njemu samemu, temveč tudi vsem, ki so ga spremljali in imeli za nezlomljivega. Kaj pa nas v resnici osrečuje? Bralci naše revije pravijo: dober odnos z možem in otroki, sprehod v naravi, besede potrditve, pohvala, vera v Boga in zaupanje v Božjo pomoč, vrtnarjenje, izleti z družino, tek, sveta maša v živo … »Receptov« za srečo je veliko. Tako kot smo si različni ljudje, nas osrečujejo tudi različne stvari. In kaj pravijo raziskave? V harvardski raziskavi o razvoju odraslih ljudi so skupine raziskovalcev kar 78 let sledile življenjem 724 moških – gre za eno najdlje trajajočih raziskav o življenju odraslih, ki so jih kdaj opravili. Raziskovalci so vsaki dve leti moške izprašali o fizičnem in duševnem zdravju, profesionalnem življenju, prijateljstvih, ki jih gojijo, in zakonskem življenju. Eden izmed glavnih izsledkov je ta, da smo srečnejši in bolj zdravi, če gojimo dobre odnose z drugimi, medtem ko nas osamljenost ubija.  Po letu in pol epidemije in omejenih stikov lahko ugotovitvam razis­ kave pritrdimo tudi iz lastnih izkušenj. Ob mnogih stvareh, ki so nam bile odvzete, so ostali odnosi med nami. V svoji najboljši ali najslabši verziji. Videli smo družine, ki so se še bolj povezale, in spremljali tudi družine, kjer so se odnosi znašli v velikih preizkušnjah. Kako pomembni so dobri odnosi, se v Družini in Življenju zavedamo že od vsega začetka. To je temelj našega poslanstva. Graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej, je naša pot, po kateri hodimo sreči naproti. Pridružite se nam na tej poti!

3


4

Sreča: po moško …

Družina in Življenje

Srajca srečnega človeka

V

naši kulturi se fantek rodi kot pravljični kralj (se opravičujem možem, ki iz takšnega ali drugačnega razloga niso imeli srečnega otroštva). Ves vesoljni svet obstaja zgolj zato, da otroku služi. To je njegova sreča, sreča sloneča na egocentričnosti, ki jo pri­ nese s seboj kot Božji dar, da sploh lahko preživi. Vendar se ta pravljica zelo hitro konča, čeprav se je težko sprijazniti s tem. Pojavijo se stvari, ki nočejo ali ne zmorejo ponižno služiti takemu kra­ lju. Lahko je to težava z zdravjem, s šolo, rivalstvo med otroki, materialne okoliščine … Če ne prej, se v puber­ teti spremeni pogled na starše: iz ustrežljivih, prijaznih bitij postanejo nesposobni zoprneži, ki nič ne vedo (torej uporni kralju; starši seveda to upornost doživljamo ravno obratno). Moški vstopi v pravljico »Srajca sreč­ nega človeka«. Kralj, ki ima vse, neoz­ dravljivo zboli. Ker mu zdravniki ne morejo pomagati, mu eden izmed njih predlaga, naj poišče srečnega človeka

Foto: Canva

Pred nekaj leti sem zelo natančno preštudiral knjigo Richarda Rohra Moški na duhovni poti. Ko sem bil povabljen, naj napišem nekaj o moškem vidiku sreče, sem se najprej spomnil na to knjigo. Vse hrepenenje, ki moškega spremlja v duhovnem razvoju, je iskanje sreče.

in obleče njegovo srajco. Tako bo spet našel svoje zdravje in srečo. Začne se iskanje te srajce, ki je v realnem življenju lahko najhitrejši avto, denar v banki ali v zlatu, kariera, slava … Lahko je ta srajca tudi med stvarmi, ki se danes prodajajo kot zdrav življenj­ ski slog: taka in taka prehrana, taka in taka telesna vadba, videti vse zna­ menitosti tega sveta, joga, meditacija … V pravljici sicer najdejo srečnega človeka, toda ko kralj hoče obleči nje­ govo srajco, ugotovi, da ta srajce sploh nima. Posledično kralj zaradi žalosti umre. Stvari ne morejo osrečiti. Vendar je tu priložnost, da moški naredi nov korak in prvič v življenju stopi iz pravljičnih okvirov v resnično življenje, da odraste. Gotovo priča­ kujete, da bom rekel, da je ta korak življenje za druge, pa ne bom. Čeprav imate po večini prav, je to, kar se navzven kaže kot življenje za druge, še vedno lahko le iskanje omenjene srajce. Kolikokrat v raznih intervjujih s t. i. dobrimi ljudmi slišim odgovore

v stilu: to počnem iz neke notranje potrebe, in ko to opravim, se počutim zadovoljenega, dobim občutek, da sem nekaj dobrega naredil. Velikokrat je to še vedno vrtenje okrog samega sebe. Srečen moški je bitje odnosov. Moški (seveda tudi žene) smo ustvar­ jeni po Božji podobi, to je po Sveti trojici. Če bi bil Bog le eno večno, vsemogočno (in zato nespremenljivo) bitje, bi bil to, kar mnogi danes imajo za boga: neka neimenovana kozmična sila. Ker pa je troedin, je odnos med Očetom, Sinom in Duhom tisti, ki ustvarja dinamiko. V tej dinamiki je najprej ustvaril moža, da bi bil v odnosu z Njim. In nato še ženo, da bi se število odnosov širilo. To je bil raj, ki je trajal, dokler ni človek pomislil, da bi mu materialni sadež lahko nado­ mestil ta odnos. Če iščemo srečo, se moramo poskusiti vrniti v eden. Srečen moški je moški odnosov in to na več nivojih. Najprej odnos z Bogom: biti z njim in preseči raven, ko se ga spomnim le takrat, ko ga potrebujem, da mi služi ali me oblači v dobro počutje. In povsem enako z ženo, z otroki, s sodelavci … Tu nastopi tisto svetopisemsko vprašanje: kdo je moj bližnji? Vsakdo, s katerim stopim v stik, se ga tako ali drugače dotaknem in ne grem mimo po svo­ jih opravkih. In še en odnos: tudi člo­ vek sam je troedin iz telesa, duše in duha. Graditi je potrebno tudi skladen odnos v samem sebi. Ko Gospod daje zapoved ljubi Boga, ljubi svojega bli­ žnjega kot ljubiš samega sebe, govori prav o tem. In lahko te odnose poime­ nujemo ljubezen, ker se On imenuje Ljubezen. ● Mirko Robba


Sreča: po žensko …

Družina in Življenje

5

Vem, da sem poklicana za srečo Hvaležna sem za izkušnjo, ki se je porodila iz preizkušnje. Ne govorim o sreči, govorim le še o trajni sreči, ki je stanje duha. Trajajoča sreča je preprosto živeti.

iti to, kar sem: ljubeča, hvaležna, pripravljena pomagati in opazo­ valka lastnih misli. Dovolim si zgolj biti v danem trenutku in biti zanj hva­ ležna. Ne osredotočam se na to, kaj vse bi morala narediti, želim le prepro­ sto živeti kljub gibalnim omejitvam. Nezmožnost govora mi je dala spo­ znanje, da gre za pripravljenost srca, mimiko obraza in lesket v mojih očeh. Vse našteto se je poklopilo in preto­ pilo v sedanji trenutek kot spodbuda, da ustvarjam dalje. Pravo je odgovorilo na vsa moja karierna upanja in pričakovanja, ni pa odgovorilo na vprašanje trajne sreče. Diploma v roki, pravosodni izpit v žepu in ime na vratih lastne odvetniške pisarne so mi odprli vrata v svet »mla­ dih, bogatih in uspešnih«. Tako nam svet pravnikov rišejo stereotipi ameri­ ških filmov. Tudi sama sem skoraj pod­ legla temu. Ure in ure sem lahko sedela v pisarni in delala pozno v noč. Svo­ jemu notranjemu svetu nisem prisluh­ nila. Živela sem na površju, zanimala me je le fasada – obleka, videz, ugled. Moja sreča je nihala kot morje. Med študijem prava sem prevečkrat slišala besede: »Vi boste elita družbe!« Treba je stopati višje, narediti uspešno kariero, služiti veliko denarja, se zabavati, imeti donos, vse to so nam vtepli v glavo. Kot da bi bila sreča odvisna od imetja! Pred stanjem, v katerem sem danes, sem bila usmerjena le v to, da sama vse zmorem in imam lahko veliko. Danes sem drugačna. Ko se je v meni začelo prebujati upanje, nekaj lepega, sem iz dneva v dan postajala močnejša. Moje misli in moje zdravje so se spremenili v upanje. V preizkuš­ nji, ki jo živim, sem spoznala bistvo in pomen življenja, ki sta vedno pre­ pletena z vero. Čeprav mi je multipla

Foto: Canva

B

skleroza, ki je kronična nevrološka bolezen, vzela marsikaj zemeljskega, mi duha ni mogla streti. Živim polno življenje; sem srečna, imam rada moža in oba otroka. V času, ko sta bila pomembna kariera in dobiček, je v meni svetlikal žarek, ki se je porajal iz osebne goto­ vosti, da sem neskončno in nadvse ljubljena. V najtežjih trenutkih bolezni sem dovolila, da se je začelo porajati veselje vere kot skrito, a trdno zaupa­ nje v preizkušnji, ki še vedno traja. Za resnično srečo je potrebno malo: sebe, bližnje in vse, kar imam, sprejemati kot dar. Vem in ne samo verujem, da sem poklicana za srečo, ki jo daje Bog, ki nikoli ne razočara. Srečna sem, ker sem se prepoznala za pomoči potrebno pred Bogom. Veselje se je naselilo v meni, ko iz posedovanja dobrin tega sveta nisem delala mali­ kov. Trajna sreča ni v končnih stvareh, v izrednostih, ki jih povzdiguje ta svet. Vse, kar se vidi, je minljivo in kratko­ trajno. Neskončno je tisto notranje, tisto, kar je za ta svet preveč navadno.

To je logika majhnosti in hkrati traj­ nega veselja. Sreča ni odvisna od zuna­ njih dejavnikov, ker je vedno stvar naše notranjosti. Prav tako ni odvisna od zdravja niti od bolezni. Sreča tudi ni odvisna od dobrin, saj imamo le redko vse, kar menimo, da potrebu­ jemo. Vedno smo lahko srečni! Hudič nam ponuja iluzije o sreči, ker nas vsa­ kodnevno lažno nagovarja, kaj nas bo osrečilo. Če iluzijam nasedemo, nas vodijo v hrepenenje po zunanjih stva­ reh, po rešitvah zunaj nas in pozab­ ljamo na veselje in hvaležnost Bogu, da to, kar potrebujemo, že imamo. Pavel v pismu Filipljanom nazorno pove: »Navadil sem se, da sem zadovoljen v vsakršnem položaju. Znam biti reven in znam biti v obilju. Na vse mogoče sem se navadil: biti sit in biti lačen, biti v obilju in biti v pomanjkanju.« (Filiplja­ nom 4,11–14) Vse, kar za resnično srečo potre­ bujem, se skriva v odnosu z Bogom, ki me je iz ljubezni poklical v življenje zato, da bi bila v sodelovanju z njim večno srečna in srečno večna. ● Sara A. Doljak


Družina in Življenje

Foto: Freepik

6

Izviri mojega veselja Duhovnika Marka Čižmana, ki je župnik v Podutiku in tudi duhovni spremljevalec zakonskih skupin, nekateri morda poznate po receptih za okusne jedi. Ker ga poznamo tudi po tem, da je rad nasmejan in dobre volje, smo ga prosili, naj z bralci naše revije podeli nekaj »receptov« za veselje.

V

edno, ko premišljujem o viru veselja, se zavedam dejstva, da nanj najprej vpliva karakter vsakega človeka. Ljudje smo tu precej različni. Nekdo je po karakterju bolj vesele narave, drugi je tak, da hitro opazi pozitivno plat življenja, spet tretji se manj sekira; nekateri ljudje vse stvari vzamejo bolj zares (nekateri še preveč zares) in so ljudje, ki se sekirajo, še preden se z neko težavo zares spopa­ dejo. Ko pa razmišljam o viru svojega veselja in o stvareh, ki mi pomagajo, da veselje ohranjam, se mi pred očmi zvrstijo tile poudarki.

Redna molitev Velikokrat sem že doživel, da Bog po molitvi umiri mojo notranjost. Lažje se zberem in Bog mi v molitvi nakaže kakšno rešitev, ki je prej nisem videl. Ob redni molitvi težje pozabljam, da nisem

samo jaz gospodar svojega časa, ampak tudi Bog bdi nad mano in mojim delom. To mi pomaga, da se manjkrat prepuščam pretirani zaskrbljenosti in »sekiranciji«. Poleg tega mi daje Bog preko molitve tudi moč, da sem lažje potrpežljiv s soljudmi, ki me obdajajo. Delo s srcem Veliko stvari mi morda ni všeč oz. mi ne pašejo ali pa zanje nisem razpolo­ žen. Kljub temu se skušam zavestno potruditi, da jih opravim kar najbolj s srcem in s čim več dobre volje. Ljudje pridejo na vrata župnišča velikokrat tudi izven uradnih ur. Lahko bi se jezil. Namesto tega jih skušam z vese­ ljem sprejeti in se potruditi, da dobro uredimo tisto, zaradi česar so prišli. Potem pa nadaljujem z opravili, sredi katerih so me zmotili. Če sem zelo zaposlen, tudi ne dvigujem telefonov,

ker vem, da bi se pogovarjal živčno in na hitro. Zato dostikrat na vprašanje klicatelja: »A lahko govorite?« odgo­ vorim: »Pozdravljeni. Če ne bi mogel govoriti, ne bi dvignil. Povejte, kako lahko pomagam.« Tudi sam sem vesel, kadar me ljudje sprejmejo brez slabe volje, in tako se skušam truditi tudi jaz. Opažam, da delo, ki ga skušam opraviti s srcem, opravim hitreje, bolje in z manj izgubljene energije. Brez »jamranja« Saj vemo – če je nekdo »redni jamrač« gremo raje čez cesto, da ga ne bi sre­ čali, saj si ne želimo, da bi z jamra­ njem še nam pokvaril dan. Iz srca sem se nasmejal nekemu 50­letniku, ki mi je nekoč rekel: »Veš, zdaj sem pa že toliko star, da si lahko sam izbiram, s kakšnimi ljudmi se bom družil. Tako se večino časa raje družim s pozitivnimi


Sreča: duhovni pogled

ljudmi in čim manj z jamrači!« Jamra­ nje in jadikovanje ne obrodi nobenih sadov, večinoma pa nam pobere še tiste moči, ki bi jih lahko porabili za reševanje težav. Naučil sem se, da se v življenju vedno najde rešitev. Morda ni idealna, je pa znotraj dane situacije vseeno kar dobra. Dopuščanje nepopolnosti Nisem idealen in popoln, zato tega tudi od drugih ljudi ne pričakujem. Tako mnogo lažje živim z njimi. Pa tudi to sem se naučil, da večinoma ljudje nismo namenoma hudobni, ampak smo velikokrat zelo nerodni in kakšne stvari zamočimo preprosto zaradi svoje nepopolnosti. Brez zamer Zgodi se vsakemu človeku, tudi meni, da ti kdo »stopi na žulj«, te užali ali kaj naredi drugače, kot sta se dogovorila. Če bi pogreval vse zamere, bi zares

Družina in Življenje

težko živel. Tako pa dostikrat rečem: »Jezus, tebi prepuščam tega človeka. Ti ga sprejmi …« In potem se z zamero nočem več ukvarjati. Meni to pomaga, da mnogo mirneje živim. Zavestno iskanje pozitivnega Ljudje smo tako narejeni, da najprej vidimo nevarnosti in negativne plati. Če tega ne bi delali, najverjetneje kot človeška vrsta ne bi preživeli. Tudi jaz ne zapiram oči pred negativnimi stvarmi, skušam pa poiskati tudi pozi­ tivne. Saj vemo: vsaka medalja ima dve plati, in če gledamo samo na nega­ tivno, smo lahko hitro zagrenjeni. Če pa zavestno poiščemo tudi dobro plat, se v našem srcu razvija hvaležnost. Hvaležnost pa je eden od pogojev za zadovoljno življenje. Čas za sproščeno igro ali razvedrilo Včasih mislimo, da so igre samo za

7

otroke, ko pa odrastemo, hitro zač­ nemo misliti, da se ne spodobi več igrati. Igra prinaša dobrodošlo spre­ membo v vsakdanjo rutino. Opazil sem že, kako otrokom veliko pomeni, kadar se igri pridruži tudi eden od staršev. Vedno, kadar je na primer v nogometno igro vstopil tudi oče, je njegov otrok dobesedno »poletel« v igri. Če ne bi tega večkrat videl na lastne oči, ne bi verjel! Tudi kadar si dva zakonca znata vzeti čas za igro, pa naj so to karte ali kakšna druga dru­ žabna igra, lahko to blagodejno vpliva na njun odnos. Lahko bo kdo ob tem zapisu zamahnil in rekel: »Mah, to ni zame. Življenje je resno in tako ga moramo jemati!« Se strinjam, toda če ga zači­ nimo s kančkom humorja, veselja in dobre volje, je življenje vseeno lažje (in lepše) živeti. ● Marko Čižman


8

Naš pogovor

Družina in Življenje

Boštjan Hari: »Veliko psihosomatskih bolezni, ki jim sodobna medicina ni kos, izhaja iz duhovnih bolezni«

Boštjan Hari je magister teologije, sodeluje v Zavodu Kerigma in je avtor knjige Božja ljubezen odpušča in ozdravlja: zdravilna moč zakramenta sprave. Njegova osebna želja je, da bi čim več ljudi spoznalo Kristusa in katoliški nauk, ki je zanj osebno največji zaklad na tem planetu, da bi ljudje verovali Kristusu in vzpostavili z njim živ, oseben stik. Gre namreč za stik z Zdravnikom in Odrešenikom. ob nedeljah sem moral hoditi k maši. To sem počel tako, da sem čas med mašo preživljal v parku pred cerkvijo. Z molitvijo se mi je odprl odnos do Boga, medtem ko sem imel do Cerkve in vsega, povezanega z njo, izreden odklon. Pri štirinajstih letih sem imel trenerja odbojke v osnovni šoli, ki mi je veliko govoril o Jezusu. Prihajal sem k njemu, ko so me v šoli zaradi moje nemirnosti pošiljali iz učilnice. On je bil prvi, ki je zdržal z menoj in to je bilo odrešujoče. Zdržal je mojo nesra­ mnost, vzvišenost, preklinjanje. Ko sem videl, da me sprejema takšnega, kakršen sem, sva postala prijatelja. Pri šestnajstih sem se še zaljubil v punco,

ki je bila v mojih očeh popolna in zaradi katere sem se odločil, da dam Kristusu prostor. Kako se je pa to zgodilo? Boštjan: Ko sem se zaljubil, sem to povedal trenerju. Rekel mi je: če ti ne boš spremenil življenja, če ne boš pre­ nehal s pornografijo, s samozadovolje­ vanjem, s tem, da se »igraš« s puncami, preklinjanjem …, ne bo blagoslova v tvojem življenju. Zelo je poudarjal čistost. Če pa se boš odločil, da greš k spovedi, da izpoveš vse svoje grehe, prenehaš z grehom pornografije in samozadovoljevanjem in nato 40 dni živiš čisto življenje, ti jaz zagotavljam,

Foto: osebni arhiv

Odkar te poznam, si zagret za Jezusa. Ni bilo pa vedno tako. Kako je bilo s teboj in z odkrivanjem tega zaklada, ki je naša vera? Boštjan: Res je. Tudi v mojem življe­ nju obstaja čas pred Kristusom in po Kristusu. Zelo pomemben trenutek v mojem življenju se je zgodil pri 11 letih, ko mi je za rakom umrla mama. Spremljal sem jo, kako je bolezen napredovala, in čeprav so bili znaki zelo očitni, sam niti pomislil nisem na to, da bi ona lahko umrla. Dva dni pred njeno smrtjo me je sredi pouka prišla iskat v šolo sestra, vsa objokana. Takrat sem prvič dojel, da gre zares. Umrla je v bolnici, kar smo ugotovili šele, ko smo prišli na obisk in je bila njena postelja prazna. Pozabili so nas namreč obvestiti o njeni smrti. To je bil zame velik šok. Ključno zame pa je bilo to: kakšen večer po njeni smrti se je v mojo zavest prikradla misel, naj vsak večer zanjo molim Očenaš, Zdravamarijo in Slava Očetu. To je bilo zame nekaj presenetljivega. Kljub temu, da sem imel vero v Boga, mi je bilo v cerkvi dolgčas. Klepetali smo, jedli sladkarije (predvsem v maju, ko so bile šmarnice), bil sem zelo nemi­ ren. Tisti večer sem začel moliti za svojo mamo, k verouku pa sem nehal hoditi ravno v tistem obdobju zaradi konflikta s katehistinjo. To je bilo na podeželju leta 1998, kjer sem bil edini, ki sem si »upal« pustiti verouk. Doma so mojo odločitev stežka sprejeli, a


Družina in Življenje

da ti bo Bog dal to punco. To je bila moja motivacija. Odločil sem se, da se bom odpovedal pornografiji, ne bom se več samozadovoljeval, skušal bom krotiti svoj jezik in šel bom k spovedi. Spodbudil me je tudi k vsakdanji moli­ tvi, za katero sem si vzel več časa kot doslej. Ljubezen je bila moja motiva­ cija za spremembo življenja. Zdržal sem teh 40 dni in neko nedeljo sem med sveto mašo prek njenih pogledov in telesne govorice jasno doumel, da si želi moje bližine in naklonjenosti. To mi je tudi potrdila z SMS-om, ki je »priletel« po sveti maši. Predtem me je namreč zavrnila, po 40 dneh od moje odločitve za čistost na področju spolnosti in spovedi pa takšen izje­ men preobrat. Dogajanje med sveto mašo, posebej v času prejemanja sve­ tega obhajila, je bilo zame središčni dogodek, ki me je močno pritegnil h Kristusu. V tem dogodku sem začu­ til njegovo bližino, dobroto, ljubezen. Po tej izkušnji nisem več dvomil o obstoju Boga, o njegovi navzočnosti in dobroti. To me je pripeljalo tudi do študija teologije. Najlepše stvari, ki jih je Bog ustvaril, kot je ljubezen do dekleta, do telesa, so ikone, ki kažejo na višjo, neskončno, Božjo ljubezen. Tebi je Bog skozi to ikono pokazal, da obstaja še nekaj več. Problem sodobne družbe pa je v tem, da začnemo častiti, celo malikovati to ikono in mislimo, da je to naš končni cilj. Boštjan: Naš katekizem pravi, da »lepota stvarstva odseva lepoto Stvarnika«. Ženska kot najlepše bitje v stvarstvu je na poseben način odsev Stvarnika v svoji lepoti. Ljudje pa se ustavimo na tej točki in pričakujemo absolutno potešitev od človeka, ženske ali moškega, ki pa jo lahko da samo Bog. Mnogi ne vedo, da so v nas naj­ močnejša hrepenenja prav hrepenenja po neskončnem: neskončni ljubezni, lepoti, dobroti, sreči. Z eno besedo so to hrepenenja po Bogu. Človek, ki je minljivo, končno bitje, ne more

v nas potešiti neskončnih hrepenenj. Zato drugemu, kadar od njega priča­ kujemo, da bo izpolnil vsa naša hre­ penenja, delamo veliko krivico. Naša hrepenenja ne bodo na zemlji nikoli v polnosti potešena. Niti sam Bog jih v zemeljskem življenju ne poteši, ker človeško srce znotraj časa in prostora ni sposobno tega sprejeti. To se bo zgodilo šele v nebesih. Ljubezen, zdravje, telo so teme, s katerimi se ukvarjaš. Kako je s kultom zdravja v sodobnem času? Boštjan: Vsi lahko opazimo, da nas svet bombardira z raznimi nasveti, tako z vidika medicine kot tudi z osebnimi trenerji, strokovnjaki za prehrano. Govorijo o pomenu vitami­ nov, gibanju, zadostni količini spanja … To je sicer res pomembno, toda ljudje pozabljamo, da človek ni samo telesno bitje in da sta v človeku tudi duša in duh. Ta dva morata biti v prvi vrsti zdrava. To nam jasno razkriva Sveto pismo. Ogromno psihosomat­ skih bolezni, ki jim sodobna medicina vključno s psihiatrijo ni kos, izhaja iz bolezni duha, obolelosti duha. Gre za duhovni virus, ki mu v katoliški teo­ logiji rečemo greh. To je nevidna sila zla, ki je v meni, in okužuje, zastru­ plja mojega duha. Vame se naseli, ko v glavi dopuščam nečiste misli, ko jih gojim v sebi. Te prebujajo v meni tudi negativna čustva: jezo, bes, obtoževa­ nje, obsojanje, sovraštvo, maščevanje, prezir. To se v nas kopiči in postane najhujši parazit. Tu nastopi Bog, kajti samo on me lahko očisti negativ­ nih misli, čustev, posledic negativnih dejanj in namenov, ki se porajajo v moji notranjosti in srcu. Premalo osve­ ščamo ljudi o teh nevidnih notranjih sovražnikih. V Svetem pismu beremo o hromem mladeniču, ki so ga štirje prijatelji prinesli pred Jezusa in ga prosili, naj ga ozdravi telesne paralize. Jezus ga pogleda in vidi, kje tiči vzrok za njegovo bolezen – v grehu. Vsak dober zdravnik ne zdravi le simpto­ mov, zunanjih posledic, temveč išče korenino zdravstvenega problema, da

9

Noben guru ali zdravilec ne ponuja Božjega odpuščanja, ker ga niti ne more. Oni tudi ne spodbujajo ljudi h kesanju, obžalovanju in k spreobrnjenju. postavi pravo diagnozo. Ker je Jezus najboljši in edinstven zdravnik, je videl, da je korenina telesne paralize v njegovem grehu, zato mu odpusti grehe. Ko so mu bili grehi odpuščeni, je bil ozdravljen tudi telesne paralize. S to zgodbo oz. primerom ne želim reči, da je prav vsak oseben greh pove­ zan z našimi telesnimi boleznimi in bolečinami. Ogromno pa je takih pri­ merov. Ne zavedamo se, koliko raz­ ličnih čustev potlačimo; dejstvo je, da nas večina ne odpušča sproti, da se ne kesamo pred Bogom takoj, ko zagrešimo, da pogosto sploh ne obža­ lujemo vseh svojih nečistih misli, ki jih gojimo v sebi, dejanj in besed, ker imamo izgovore zanje. Tako se ti zaje­ davci zažirajo v nas in se prej ko slej izrazijo tudi na telesu. Verjetno pa ni vsaka jeza greh in ni prav, da jo potlačimo?  Boštjan: Vsa čustva so moralno nev­ tralna. Jeza je pozitivna, kadar se nam zbudi ob krivicah. Ta jeza nas moti­ vira, da nekaj spremenimo. Da pre­ prečimo, da se zlo nadaljuje. Problem je, ko jeza v nas ostaja. Strokovnjaki pravijo, da je med jezo in sovraštvom razlika v tem, da je sovraštvo trajajoč proces jeze. Jeza sama je intenzivno čustvo. Tudi Jezus, ki je bil brez greha, se je razjezil. Ni problem, če se raz­ jeziš. Potrebno je potem razčistiti, se pomiriti in odpustiti, če želimo biti v notranjem miru. Če tega ne storim, se telo muči in posledice pridejo. Ko pri­ dejo, se čudimo, ne zavedamo pa se, da smo prej npr. 15 let v sebi tlačili jezo, gojili negativne misli in čustva.


10

Naš pogovor

Družina in Življenje

Veliko ljudi je krščenih, tradicionalno vernih, pred epidemijo so redno hodili k maši. Ti so naša prva ciljna publika, ki mora slišati za to odrešujoče oznanilo krščanstva v konkretnih odnosih, v konkretnem življenju. Ljudje iščejo odrešenje, vendar ga iščejo povsod drugod kot v krščanstvu. Kaj to pomeni? Boštjan: Danes cvetijo zdravilci, nekonvencionalne oblike zdravlje­ nja. Uradna medicina se zaveda svoje omejenosti. Človeka sicer obravnava celostno, vendar zgolj na ravni telesa, na duhovno raven pa se ne spušča. Človeško telo jemlje kot stroj, pri kate­ rem išče napake v delovanju. Ker ima medicina svoje omejitve, ljudje iščejo še drugod. Zato imamo celo poplavo ponudnikov celostnega zdravja, ki ponujajo tudi razne duhovnosti, odpi­ ranje čaker, povezovanje z bioener­ gijo, planeti … Skupni imenovalec metod zdravljenja z energijami je v tem, da neka neosebna, za njih božan­ ska energija mora priti v človeka ali jo mora odkriti v sebi, da bi mu vzpo­ stavila ravnovesje, prinesla zdravje in harmonijo. Ključni problem glede nji­ hove uporabe za kristjane je v tem, da je celostni zdravnik lahko samo Jezus Kristus. On je edini, ki človeka lahko ozdravi na duhovni ravni. Duhovna raven človeka je kot temelj pri hiši. Če ne skrbimo za temelje, da so »zdravi«, tj. dovolj zaščiteni pred vlago in oja­ čani, je nesmiselno, da popravljamo stene, ko se na njih pojavijo madeži zaradi dviga vlage. Jezus je edini, ki nas lahko ozdravi na duhovni, duševni in telesni ravni. Ključna pa je ozdra­ vitev na duhovni ravni, da v meni ni greha – nevidnega zajedavca. Do tega pridemo, ko Jezusu iskreno priznamo svoje grehe, katere tudi obžalujemo. Noben guru ali zdravilec ne ponuja Božjega odpuščanja, ker ga niti ne more. Oni tudi ne spodbujajo ljudi h kesanju, k obžalovanju in k spreobr­ njenju. Zato ljudje veliko raje hodijo tja, ker se jim ni potrebno spreme­ niti. Spreobrnjenje je garanje. Moram

se kesati, se ponižati, reči: »Gospod, oprosti mi, da gojim takšne misli, da sem sovražno nastrojen, da obsojam in obtožujem.« Če ni konkretne spre­ membe v življenju, ni dolgoročnega učinka. Je samo trenutni boljši obču­ tek. In to se dogaja pri mnogih instant zdravilskih ponudbah. Težava je verjetno tudi v tem, ker ljudje mislijo, da škoditi ne more. V resnici pa lahko zelo škodi, prav na duhovni ravni. Boštjan: Res je. Vse te ponudbe zdravja, ki ne priznavajo Stvarnika za Boga, ki ne verujejo v razodetega Boga, iščejo neko duhovno moč, ki jo tudi malikujejo. Za temi duhovnimi silami pa stojijo padli angeli, ki želijo človeka zavesti, da ne bi častil Stvar­ nika in se obračal nanj. Ko se posa­ meznik odpira tem duhovnim silam, lahko pride do zvezanosti z njimi in končno obsedenosti s hudim duhom. Katoliška vera je največje bogastvo tega sveta. Zakaj? Kaj je temelj krščanskega oznanila in v čem se razlikuje od vseh ostalih? Človek se vse od Stare zaveze ni spremenil; potrebuje Odrešenika, vendar je vedno v skušnjavi samoodreševanja. Boštjan: Človek je bil postavljen v zemeljski raj, kjer je doživljal harmo­ nijo v odnosu do Stvarnika, stvarstva in sočloveka. Ni bilo napetosti, konflik­ tov, nerazumevanja, dokler ni prišlo do prvega greha. Greh je človeku vzel to harmonijo, zato sta bila Adam in Eva ločena od Boga. Na to sta bila že prej opozorjena. Bog pa človeka ni zapustil. Vsi se rodimo z neko »negativno silo«, ki nas nagiba k slabemu, k sebičnosti. Smo stalno v boju z njo. Ker nimamo naravnih moči, da bi se ji zoperstavili, grešimo. Ko pa grešimo, padamo pod oblast sil zla. Tako postajamo zasvo­ jeni, navezani, odvisni in nesvobodni. V hebrejščini je beseda za greh oz. grešiti »hatah«, ki pomeni zgre­ šiti cilj, tarčo. In mi vsi hrepenimo po ljubezni, miru, svobodi, sreči. Ko

grešimo, zgrešimo cilj in si sami nako­ pljemo negativne posledice. Bog nam je dal svobodno voljo in to je najvišji izraz Božje ljubezni. On nas ne prisi­ ljuje, da mu vračamo ljubezen. On nas ne sili v poslušanje in zvestobo. Ljube­ zen se vedno odraža v svobodi. Ljube­ zen, ki pogojuje, ni ljubezen, ampak manipulacija, zasvojenost. Vsak greh mi jemlje svobodo in mir. Bog pa nam prinaša ponudbo – spravo – preko Jezusa, ki je brez greha. Po njem mi ponuja Božje odpuščanje, ki iz mene izčisti vse strupe ter ozdra­ vlja rane, ki so mi jih povzročili grehi. To je prvi del odrešenja. Drugi del odrešenja pa je v tem, da mi Bog po Jezusu daje Svetega Duha, ki mi daje moč, da se borim proti tem slabim nagnjenjem v sebi in postajam globlje in globlje osvobojen od njih. Daje mi tudi moč in pogum za delanje dobrega. To je paket daru odrešenja. Jezusov del »paketa« je bistven zato, ker človek ne more sam sebe potegniti navzgor, se rešiti. Ko smo s svobodno voljo izbrali greh, smo se ločili od Boga in pri tem nas ne more rešiti nobena tehnika samoodrešitve. Boštjan: V moji knjigi Božja ljubezen odpušča in ozdravlja je moja glavna želja to, da bi ljudje spoznali, kaj greh sploh je. V njej so aktualizirane Božje zapovedi z namenom, da bi ljudje spoznali greh, njegove posledice in v zakramentu sprave, ki je zakrament duhovnega ozdravljenja, izkušali Božjo ljubezen, ki odpušča in ozdra­ vlja. Danes ni samoumevno, da ljudje sploh še vedo, kaj je zlo.  Na primer reduciranje greha na čokoladico sladki greh.  Boštjan: Mene zelo moti, kako zlo­ rabljamo glagol grešiti, ko govorimo npr. o čokoladi in rečemo: »Pregrešil sem se.« In s tem mislimo na košček ali kos torte, ki mi lahko povzroči kakšen gram pri teži. To nima nikakr­ šne povezave z grehom in njegovo vse­ bino. Samega sebe ne morem očistiti


Družina in Življenje

11

greha. Nemira, ki mi ga je povzročil greh, ne morem odstraniti sam. Ne z dihalnimi vajami, ne z vzhodnjaškimi meditacijami, ne z energijami, ampak izključno tako, da sprejmem dar Bož­ jega odpuščanja po Jezusu, da sprej­ mem Jezusa za svojega Odrešenika in da k njemu pristopam iskreno, s poniž­nostjo in prošnjo za odpuščanje. Bolj kot priznavam svojo grešnost, več prostora v mojem srcu dobiva Bog, da me rešuje strupov, ki sem si jih nako­ pal. Na ta način prenavlja moje življe­ nje in mi daje novega. Da bi zadihal s polnimi pljuči. Kristjan lahko živi v moči Boga Stvarnika, ki je Sveti Duh. Če tega ne živi, je njegovo življenje eno samo naprezanje. To navadno ljudje vidijo. Kako naj jaz povabim Svetega Duha v svoje življenje in kakšno vlogo imajo pri tem Sveto pismo in zakramenti? Boštjan: Ko se pogovarjam z never­ nimi ljudmi, vidim, da nas imajo za mučenike, ki se moramo kar naprej upirati grehom in ves napor vlagati v to, da ne bi grešili. Ne razumejo, da je bistvo krščanstva v tem, da nas Bog osvobaja od sil zla, v katere se uje­ mamo, da bi bili svobodni, da nam daje moč, da se lahko proti tem silam borimo. Ne gre za naprezanje. Mnogi, ki Kristusa ne priznavajo, so ujeti v razne strasti in nagone, ki jih ne morejo krotiti, in si ne morejo pred­ stavljati, da obstaja še drugačno živ­ ljenje, kjer so nagoni obvladljivi. In to je mogoče z močjo Svetega Duha. Če želimo biti povezani s Svetim Duhom,

Če v mojem srcu ni vere, da Bog deluje po zakramentih, če ne verjamem, da želi Bog prek njih vstopiti v moje življenje, mi dajati moč, me ozdravljati, tolažiti, ta milost ne bo v polnosti delovala.

moramo tudi sami nekaj narediti za to. Sodelovati z njim. Katekizem nas uči, da so sadovi zakramentov odvisni od prejemnikove razpoložljivosti. Če v mojem srcu ni vere, da Bog deluje po zakramentih, če ne verjamem, da želi Bog prek njih vstopiti v moje življenje, mi dajati moč, me ozdravljati, tolažiti, ta milost ne bo v polnosti delovala. Zato se je potrebno na zakramente pripraviti, če želimo, da Božja milost v polnosti deluje. Premalo priprave je usmerjene v to, da bi doživeli izkustvo Jezusove, Božje prisotnosti, izkustvo srečanja z njim. Ker ni tovrstne pri­ prave, se danes dogaja, da ni poguma v zvezi z oznanjevanjem, pričevanjem za Kristusa niti pri nas teologih, ki naj bi bili oznanjevalci, kaj šele pri pov­ prečnih kristjanih. Ogromno oznanje­ valcev ne upa povedati resnice ljudem. Smo mlačni in politično korektni, olepšujemo in nismo konkretni. Ker nismo konkretni, ker ne oznanjamo konkretne Jezusove besede, Jezus po naših besedah ne deluje, on deluje po svojih besedah. Takrat se dotika src ljudi in jih rešuje ter spreminja. Tudi z molitvijo je podobno. Kate­ kizem nas uči, da je kristjan, ki redno ne premišljuje evangelija, podoben prvim trem tlom iz prilike o sejalcu. Če ne premišljujemo o Bogu, se pri molitvi vrtimo okrog sebe. Večina kristjanov moli tako, da med izgo­ varjanjem Očenaša ali Zdravamarije

razmišlja o svojih težavah, Bog pa nikoli ni središče njihove misli. Boštjan, kaj bi povedal našim bralcem za zaključek? Boštjan: Ljudje ne vedo, da je življenje z Bogom boljše, bolj kakovostno. Ljudi je potrebno motivirati, da začnejo iskati Boga, hrepeneti po njem, vzpostavljati odnos z njim. Treba jim je povedati, da Bog prinaša koristi v življenje človeka. Da imamo veliko od tega. To se lahko komu sliši sebično in morda pohuj­ šljivo, a je resnica. Mi ne bi bili verni in hodili z Bogom, če v tem ne bi doživljali boljšega, kakovostnejšega življenja. Če ne bi bilo tako, je hoja z Bogom, izguba časa in nesmiselna. Kakor se človek motivira za stvari, ki ga veselijo, privla­ čijo, v katerih vidi korist, tako je treba motivirati ljudi tudi za Boga, ki je naj­ večji zaklad in korist za človeka. Tako, kot je mene motiviral trener. Če jaz ne bi imel motivacije, če ne bi videl kori­ sti v življenju z Bogom, ne bi bil z njim in ga danes ne bi oznanjal. Ljudem je treba konkretno povedati, da je življe­ nje z Bogom lažje in bolj kakovostno. Oni tega ne vedo. In k temu spodbujam vaše bralce.   Boštjan, hvala. Prepričan sem, da je tale pogovor marsikomu pokazal pot v pristen, oseben odnos z Bogom. ● Pogovor sem pripravil Benjamin Siter.


Midva sva zakon

Družina in Življenje

Kdo mi bo kupil šopek rož?

Foto: Freepik

12

Nedolgo nazaj smo odšli z družino na izlet na Trdinov vrh. Sin, ki ima sicer polno energije, je že ob pričetku vzpona rekel, da se mu ne ljubi hoditi, da je ‘predaleč’. Ponudila sem mu roko in skupaj sva se podala v klanec.

V

nekem trenutku sem ugotovila, da sama sopiham, medtem ko je on že odskakljal naprej kot Elija (z imenom sva zadela v polno). Energija se mu je povrnila in s starejšo hčerjo sta hodila pred mano in možem, ki je v nosilki nosil našo najmlajšo. On, poln veselja, jaz, zadihana, sem vedno bolj postajala nejevoljna in komaj sem čakala, da prispemo na vrh. V nekem trenutku sem iz super mamice, ki dirja po gozdovih vsa nasmejana z otroki in možem, prešla v tiho ženo in mamo, naveličano napora. Razmišljala sem o stvareh, ki jih moram še postoriti in ki jih – seveda – ne zmore in ne vidi nihče drug, le jaz. V nekem trenutku sem se streznila in videla, da misli in občutki, ki so me odvedli daleč od našega izleta, nimajo tu kaj iskati. Opazila sem, da sem se odlično znašla v vlogi žrtve, ki mora postoriti vse, kar se od nje pričakuje oz. kar pričakuje sama od sebe. Vedela sem, da to ni prava pot. Zato sem pogled usmerila v noge in se zahvalila, da lahko grem v hrib. Pogle­ dala sem moža in v srcu začutila mir in veselje, ker je ob meni. Nasmejani otroci pa so mi dajali tempo, da sem hodila z njimi. Presenečena sem bila,

kako hitro sem lahko, ko sem se v sebi odločila, spremenila svoje počutje, kar je vplivalo na ves naš družinski izlet. Saj veste, kaj pravijo: »Happy wife, happy life.« (Srečna žena, srečno življenje.) Danes pričakujem ... Na izletu sem pričakovala drugačno pot, in ko me je začela utrujati, so se začele tudi moje predstave o lahko­ tnem nedeljskem pohodu rušiti. Pri sebi sem ugotovila, da sem zaradi napačnih predstav začela jamrati in posledično na svojo slabo voljo pripe­ njati vse stvari, ki so mi v tistem tre­ nutku visele nad glavo. Podobno se mi zgodi doma, ko pri­ čakujem, da bodo otroci sami videli, da je potrebno pospraviti, ali pa pri­ čakujem, da bodo pripravili obrok, ko jim prvič rečem. Ko se to ne zgodi, se lahko hitro začnem zapletati v priča­ kovanja, ki so nadstandardne narave in niso del naše družine. Pričakova­ nja, ki so vsakodnevna oz. niso tako pomembna, me razočarajo in v meni vzbudijo občutke o lastni nemoči. O tem, da ne zmorem, in o tem, da se lahko spet začnem smiliti sama sebi. Zato se moram vsakodnevno odločiti, ali bom gledala na stvari realno ali ne.

Mož ne bere mojih misli Ko sem bila majhna deklica, sem si vedno predstavljala, kako bom imela v svojem domu vse pospravljeno, mizo pa bo krasil šopek rož. Ko sva se z Davidom poročila, sem imela pričako­ vanja, kako bo mož šopek prinesel iz trgovine ravno tisti dan, ko si jih bom zaželela. Začuda moj mož še vedno ne bere mojih mislih in šopkov marsik­ daj ni. Ker vem oz. se učim, da mož ne prepozna (vseh) mojih misli, sta možnosti, ki ju imam na izbiro dokaj jasni: ali se prepustim malodušju in sivemu razpoloženju ali pa lastna pri­ čakovanja mestoma izpolnim sama. Tako sem nekega dne odšla v trgo­ vino in si kupila rože. Namesto raz­ očaranja ali česa podobnega sem se nasmejala, ko sem šopek zadovoljno opazovala ob pitju kave. Vesela sem bila, da sem ga kupila, in ponosna, da sem vseeno potlačila svoj “ego” in misli: »Saj bi se mož lahko spomnil.« Seveda se še vedno razveselim šopka, ki mi ga prinese mož, vendar pa tudi sama skrbim, da sem zadovoljna. Če svojih misli ne znam izreči na glas, pa jih skušam sama večkrat uresničiti. ●

Ines Križman


Ta stari in ta mladi

Družina in Življenje

Foto: Canva

Iz roda v rod Duh išče pot

13

»Iz veka v vek, iz roda v rod, kri gre v tek, duh išče pot …« (O. Župančič)

T

ako je zapisal Oton Župančič, mene pa vse bolj mika, da bi bese­ dico Duh zapisala z veliko začetnico. Vem, da za mnoga področja pravimo, da v njih vlada nek duh – kulturni duh, športni duh, delovni duh, duh upanja, duh brezupa … Vse to se mi zdijo bolj razpoloženja ali pa posledica prisotno­ sti ali odsotnosti Božjega Duha, duha Jezusa Kristusa. Ko človek postaja starejši, ko si babica ali dedek, ko se približujem pokojnini ali jo že uživam, razmišljam bolj pogosto o tem, kaj zapuščam otrokom, vnukom, kaj sem prejela od staršev, starih staršev, kaj je tisto, kar je zares vredno; kar je najbolj vredno. To je gotovo tudi vprašanje namena mojega in tvojega življenja, in dokler to življenje imam, lahko pot vedno še preusmerim, popravim. Ob takem razmišljanju se moj pogled nehote ustavi na otrocih in vnukih. Tam gledam kot v ogledalu, kaj zapuščam in kako zapuščam tisto, kar je najbolj pomembno. Pogosto ne želim videti tega ogledala takšnega, kot je, ampak nekoliko retuširano sliko. Včasih si razlagam, da je zunanji vpliv tak, da se ne vidi tako, kot bi jaz rada. V vsakem primeru pa imam pogosto skušnjavo, da bi bile slike videti take, kot so bile včasih – gasilske, črno­bele,

»pošlihtane« … Tehnologija pa se je spremenila, paleta barv je možna tudi na slikah in ločljivost je veliko večja, če govorim v prispodobi. Duh pa je ostal isti – tisti Božji Duh, ki veje, kjer hoče, in najde pot v vsaki tehnologiji. Pomembno je, da si izostrim sliko v ogledalu naslednje generacije in ne glede na čas, ki mi v življenju še ostaja, naredim popravek ali več popravkov na svoji poti. Zadnje leto in pol se bistveno manj pogovarjamo z otroki, ker se pač ne družimo. Ko pa smo se lahko, so že v svoji odraslosti vsaj včasih pove­ dali nekatere stvari, ki sva jih nare­ dila narobe v letih, ko so bili z nama. Enkrat so nama rekli, da se o spolno­ sti, ki naj bi jo par živel pred poroko, nisva kaj dosti pogovarjala z njimi – predvsem ne dovolj odkrito in pogo­ sto. Takrat sem se spomnila mojih staršev, ki so v nekem obdobju, ko smo bili še v osnovni šoli, prosili neko sestro redovnico, da nam je določene stvari na temo dozorevanja in spolno­ sti razložila. Ko smo bili starejši, pa je oče dokaj odkrito govoril z nami tudi skozi svojo izkušnjo prav s področja spolnosti. Stvari se v bistvu niso spre­ menile. Tako vidim, kako ni nikoli pre­ pozno in kako je pomembno, da se v

mladih letih že zavemo, da prihajajo za nami novi rodovi, za katere smo odgo­ vorni. Ko se mi danes zdi, da je nekaj narobe pri otrocih ali njihovih dru­ žinah, dvakrat premislim, zakaj tako vidim – ali je to samo nova tehnologija slike ali je dejansko nekaj, o čemer bi se morali pogovarjati. Večkrat ugoto­ vim, da predvsem način, kako dolo­ čene stvari živijo, ne gre v moj okvir. Ko pa vidim vsebino, pogosto vem, da je prav, da je dobro, da se trudijo, da so odprti Božjemu Duhu. Vedno bolj ugotavljam, kako je pomembno izročiti naslednjemu rodu bogastvo Duha Božjega, ki je temelj za trdne odnose, za razvijanje bogastva talentov v posamezniku, za to, da drug drugega podpiramo na poti, ki jo je za vsakega od nas Gospod določil. V moči Božjega Duha smo lahko ali smo lažje v oporo tudi starejši mla­ dim in mladi starejšim. Pot na zemlji se namreč konča s smrtjo in vstopom v večnost in do takrat je vse mogoče. Tako nas iz roda v rod povezuje isti Duh in pomembno je, da se v vsa­ kem življenjskem obdobju tega zave­ damo. Vedno je nekdo pred nami, in če imamo otroke, tudi nekdo za nami – iz roda v rod. ● Marija Halas


14

Družina in Življenje

ePričevanja: Pojdite po vsem svetu … in po spletu!

Na pragu pomladi smo se na dveh skupnih srečanjih zbrali pričevalci Družine in Življenja – od pričevalcev z dolgo kilometrino pa vse do čisto »svežih« pričevalskih parov. Na srečanjih smo obnovili bistvene poudarke in namen pričevanj ter se dogovorili, da se damo na razpolago za pričevanja preko spleta. Tako se je v zadnjih mesecih po vsej Sloveniji vritualno zvrstilo več kot 25 pričevanj, namenjenih posameznim zakonskim skupinam, mladim, duhovnikom, župnijam, škofijam …

Gradijo se novi, boljši odnosi. Kamenček na kamenček. S temi besedami je svoje vtise po e-pri­ čevanju Romana in Rebeke Ravš, ki se ga je udeležilo več kot 450 udeležen­ cev, strnil Bruno. Roman in Rebeka Ravš sta nas v pogovoru z Benjaminom Siterjem popeljala po svojem življenju. Rdeča nit njunega pričevanja je rast v veri. Od tradicionalne vzgoje in odpada od vere in Cerkve po birmi do spreobr­ njenja in gorečnosti, ki jo izžarevata danes. Nagovarjala sta nas svojo nepo­ srednostjo, pristnostjo in iskrenostjo.

Matej in Petra Berčan

Mnogi smo se prepoznali v njunih sti­ skah, v njunem iskanju poti do Boga in drug do drugega. Iskrena, iskriva in zaljubljena. Matej in Petra Berčan sta navdušila s svojim pričevanjem v maju. V pogo­ voru z Benjaminom sta nas spustila v svoje odkrivanje skupnega pogovora, iskanja pristnega odnosa z Bogom, spreobrnjenja na temeljnem seminarju in pomena poročne sveče, ki pri njima gori ob prav posebni priložnosti. J Mnogi pari so se prepoznali v Mate­ jevem deloholizmu in se tudi sami

vprašali, ali njihovo življenje odraža prave vrednote. Udeleženci pričevanj so bili zbrani iz vse Slovenije in celo iz tujine (Bru­ selj, Anglija, Kanada …). Čutiti je bilo eno veliko hvaležnost, da se lahko vsem omejitvam navkljub (ali pa prav zaradi njih) srečamo v tako velikem številu in da smo, čeprav fizično daleč, vseeno blizu drug drugemu. To bližino smo še posebej začutili, ko smo se po pričevanju zbrali v manj­ ših skupinah, v katerih so podelitev moderirali DiŽ-evi zakonci, povečini voditeljski pari zakonskih skupin. Pari


Seminarji nas bogatijo

so podelili, kaj se jih je v pričevanjih najbolj dotaknilo. Povabili smo jih tudi v zakonske skupine in kar nekaj parov se je po pričevanjih vabilu odzvalo. Hvaležni Bogu, da preko naših pričevalcev deluje in nam daje moč, da gradimo odnose, obljubljamo, da bomo podobna srečanja organizirali tudi v prihodnje. Ugotavljamo namreč, da tudi tisti, ki morda že imamo ose­ ben odnos z Jezusom, potrebujemo takšna pričevanja, da nas utrdijo, v nas zanetijo nov plamen in nas vabijo, da o tem, kaj v naših življenjih dela Bog, pričujemo tudi sami. Takole so vtise po ePričevanju strnili nekateri udeleženci: • Vsi smo bili navdušeni nad priče­ vanjem. Izpostavljena je bila Mate­ jeva zaljubljenost v Boga po Anka­ ranu, ki je nato prerasla v ljubezen,

Roman in Rebeka Ravš

Družina in Življenje

• •

njuna zvestoba v gradnji odnosa z Bogom in med njima, Petrina vztrajnost in iznajdljivost v molitvi, njuna radoživost, iskrenost v priče­ vanju tudi o zelo intimnih temah. Petra in Matej sta kot žarek, izžare­ vata veselje in veliko energije. Petra in Matej sta prepričala s svojo iskrenostjo in menda sta na tre­ nutke kar žarela od ljubezni. Pre­ pričal je tudi Matej z moško odpr­ tostjo o sebi in o »moških« stvareh, ki jih vsak dedec ne pove kar tako.  Nagovorila nas je predvsem Rebe­ kina vztrajnost v molitvi. Res. Mene še posebej. Da je kar dve leti molila za moža in ni obupala. Tudi midva sva hvaležna za pode­ ljeno osebno zgodbo, za njuno iskrivo in iskreno pričevanje. Vedno znova spoznavava, da so Božji dotiki res pravi blagoslov, dar

15

in milost, s katerimi nas Gospod bogato obsipava, samo tiste pri­ stne, otroške vere, zaupanja vanj ne smemo pozabiti, zanemariti, ampak nenehno negovati in graditi odnos z Bogom in med seboj, drug z drugim, med zakoncema, v dru­ žini … Dotaknila se me je izjava: »Ko začutiš Boga, ne moreš stran /… / dotik Boga, pogled Jezusa, toplina /…/ takrat se je vame vrnilo življenje.« • Seveda je lepše, če se vidimo v živo, vendar je tudi tak način blagoslov, ker ne vem, če bi si vsi vzeli čas in odšli npr. v Ljubljano na tako pri­ čevanje. To je bilo večkrat izpo­ stavljeno. Še današnja prigoda iz službe: vidim sodelavko in se ji posmejim, potem pa obe hkrati rečeva: »A ni bilo včeraj čudovito?« ●


16

Odgovori na vprašanja

Družina in Življenje

Kako naj otroke spraviva stran od zaslonov? Sva starša petih otrok: ene dijakinje, treh osnovnošolcev in enega malčka. V zadnjem letu smo zaradi epidemije kar nekaj mesecev preživeli vsi skupaj doma. Šolarji so se šolali na daljavo, midva sva delala od doma, malček je bil z nami. Šolarjem smo za potrebe šolanja priskrbeli prenosne računalnike, saj so imeli precej videokonferenc. Tudi sicer so pred računalniki presedeli skoraj ves dan. Na začetku sva mislila, da imajo toliko dela, potem pa sva jih začela malo nadzorovati in sva ugotovila, da v dopoldanskem času, ko naj bi delali za šolo, vmes počnejo še vse kaj drugega. Poslušajo glasbo, gledajo različne posnetke, našli so en kup brezplačnih igric. Zalotila sva jih celo pri tem, da so posnetke gledali med poukom. Najstarejša hči je ure in ure preklepetala s sošolkami. Saj nama je jasno, da je pogrešala druženje, ampak večino časa je preždela zaprta v svoji sobi. Računalnikov nisva zaklepala z gesli, ker bi bilo čisto preveč zakomplicirano, če bi jih morala vsakemu posebej kar naprej odklepati. Zavedava se, da so otroci med brskanjem po spletu lahko naleteli na vse živo in naju kar malo skrbi. Tudi malček je, kadar sva imela nujne stvari za službo, dobil kakšno risanko (preveč). Po uri ali več sedenja pred ekranom je bil seveda precej razdražen. Če potegneva črto: v vseh teh mesecih smo bili seveda v veliki stiski, kako delati za službo, skrbeti za šolanje na daljavo ter za varstvo. Enostavno nisva zmogla imeti vsega pod kontrolo. Vidiva pa, da so otroci zdaj že kar malo zasvojeni z vsem, kar jim je bilo vse te mesece tako lahko dostopno. Kaj lahko narediva zdaj? Pred nami so šolske počitnice. Kako naj jih zavarujeva pred tem, da bi celo poletje preživeli pred ekrani? Najraje bi jim prepovedala uporabo računalnikov, vendar se nama zdi, da to ni prava pot. Sandi in Majda

V

eliko se dogaja v tem čudnem času v družinah. Na veliko stvari sta opozorila: na poslušanje glasbe, gleda­ nje ‘risanke preveč’, na neskončne kle­ pete najstarejše hčerke s sošolkami, na računalniške igrice, na to, da so otroci gledali različne posnetke (pa karkoli ta različnost pomeni), na dejstvo, da so se otroci s pomočjo vsega tega izogi­ bali pouku, na to, da so morda že kar malo zasvojeni z vsem tem. Naj vama najprej čestitam, da sta vse to kar kmalu opazila in tudi za to, da vama je mar. Če ne bi opazila in če vama ne bi bilo mar, bi me močno skr­ belo. Pravita, da se vama prepoved ne zdi prava stvar. Res je tako. S prepo­ vedjo stvar postane še bolj mikavna. Po drugi strani bi pa rada preprečila zasvojenost. Tu vmes bo treba pla­ vati. In še tole: ni pomembno samo KAJ delajo otroci na ekranih, pač pa še bolj, česa vse NE delajo, ker so toliko na ekranih. Pomembno pa je

tudi, da preprečita najhujše poškodbe – pri fantih (tudi pri puncah, a manj) poškodbe zaradi pornografije, da ne govorimo o črnem spletu. O dopaminu Gotovo se zavedata, da so vse te zadeve namerno narejene tako, da so zasvaja­ joče. Ko namreč igramo igrice, ko kli­ kamo po socialnih omrežjih, ko gle­ damo filme na YouTubu …, možgane preplavlja nevrotransmiter dopamin, eden od hormonov sreče. To možgani čutijo kot ugodje, si zapomnijo, od kod je prišlo in nas silijo, da to pona­ vljamo tudi v prihodnje. Čez čas pa se možgani navadijo in naredijo vse manj in manj dopamina, zato je za isti občutek sreče potrebno več udejstvovanja in večja intenziv­ nost. Če se ne udejstvujemo, pride do znižanja nivoja dopamina, kar vodi v odtegnitvene simptome (znake). To se kaže kot nemir, težave pri koncentra­ ciji, nihanje razpoloženja, depresija in

slabost. Enako kot pri drogah. In nika­ kor si ne želita vajinih otrok pripeljati do stanja zasvojenosti. Vključita se še vidva Predlagam, da se v vse to vključita tudi vidva, da sploh vesta, od kod vse pre­ žijo nevarnosti. Ni hujšega kot starši, ki so odmaknjeni od ponudb tega sveta, češ, midva se s tem ne ukvar­ java, ker sva tako sveta. Namenoma se prijavita v različna orodja: v dobri stari Facebook, če še nista, v What’sApp, Viber, Tik-Tok, surfajta po YouTubu, začnita igrati priljubljeno igrico svojih otrok … Pa ne zato, da bi se zasvojila še vidva, pač pa zato, da bosta vedela, kako nevarne zadeve so na spletu in bosta »s svojim telesom« občutila nevarnosti, ki pre­ žijo na vajine otroke. Da bosta nevar­ nosti jemala resno. Dedek igra otroško »streljačino« Sam sem se, potem ko sta mi vnučka na


Družina in Življenje

17

Foto: Canva

za starše pripravili slovenski pediatri. Najdeta jih tule: https://www.logout. si/assets/Datoteke/smernice-za-upo­ rabo-zaslonov.pdf Dobro je tudi narediti družinski načrt uporabe zaslonov v vajini družini. Tule najdeta dobro pomoč pri izde­ lavi načrta: https://www.logout.si/sl/ za-druzine/druzinski-nacrt-uporabe­ -zaslonov

skupnem pohodu na Kurešček ognje­ vito pripovedovala, da igrata igrico Brawl Stars, že tam pri Mariji Kraljici miru prijavil in se pustil podučiti, kako se igra. Čisto sta bili navdušena, da sta mi lahko pomagala. Ali se meni zares ljubi igrati? Sploh ne, nasprotno, odveč mi je. Želim pa spoznati pasti, v katere malčki lahko padejo. Veliko jih je. Igrica je pri­ vlačno oblikovana, ima nizek vstopni prag (brezplačna), na začetku hitro napreduješ, da se navdušiš, zasvoji fante (potegne noter, ker »vsi igrajo«), narejena tako, da si želiš več in več »moči« likov, kar sčasoma potegne denar iz žepa (trenutno so mi na raz­ polago kar zastonj, da se navadim, vidim pa, da mi že poskušajo izpuliti po kakšnih 10 € iz žepa). Samo eno trimestno kodo s kartice bi vtipkal … Že na Kureščku sem od vnukov tudi izvedel, da jim je oče (Bogu hvala za takega očeta) strogo omejil čas in prostor igranja. Igrajo namreč lahko izključno v soboto in nedeljo, še to le na maminem telefonu, imajo na minute omejen čas igranja (desetle­ tnik 30 minut, osemletnik 20 minut, šestlet­ nik 10 minut). Vsi skupaj morajo imeti samo en profil, tako da so eno moštvo in med igranjem navi­ jajo drug za drugega. Sam sem si čas igranja seveda tudi omejil – na deset minut na teden. Pol

manj kot najmlajši :). In omejitve se tudi držim, četudi me vnuki spodbujajo, naj jo kršim, češ da zet nima komande nad menoj. Ko igram teh 10 minut na teden, so oni vedno zraven in mi pomagajo z nasveti ter navijajo zame. Kaj se naučimo iz te zgodbe? Iz te zgodbe se da potegniti nekaj pra­ vil, ki naj veljajo za vse ekrane: 1. pravilo: Bodi z otroki (biti z je naj­ pomembnejša kombinacija besed v vzgoji), da veš, kaj počnejo na ekra­ nih, in bodi tak oče/mama, da ti otroci lahko kaj povejo. 2. pravilo: Omeji čas in prostor igra­ nja. Čas naj bo skrbno omejen in tega se morajo držati. Brez popuščanja. Igrajo naj v skupnem prostoru in ne v samoti svojih sob ter na maminem ali očetovem telefonu. Otroci naj ne bodo lastniki pametnih telefonov, lahko pa jih uporabljajo. 3. pravilo: S starostjo lahko narašča čas uporabe ekrana, a vedno naj bo omejen. 4. pravilo: Tudi ti in žena uporabljajta ekrane zmerno in bodita zgled disci­ pliniranosti. 5. pravilo: Nobenega denarja ne »investirajta« v internetne zadevščine. POMEMBNO: Dobre SMERNICE ZA UPORABO ZASLONOV PRI OTROCIH IN MLADOSTNIKIH so

Kontrolirati? Najraje ne bi, kajne? A kontrola je kljub vsemu potrebna. Zaupanje je dobro, a pogosto so vse te reči pre­ močne za otroke (pogosto tudi za odrasle) in jih premamijo. Saj gotovo ne bi svojih otrok spustila v samo sre­ dišče – recimo – kriminalne združbe, ki se ukvarja z drogami. Najbrž bi naredila vse, da jim to preprečita. Tudi kontrolirala bi. Prav tako je z zasloni. Preveč poškodb se lahko zgodi. Midva z ženo sva drug na drugem potrenirala in preizkusila aplikacijo Family Link od Googla za nadzor pametnih telefonov. Za naju je dobro delovala. Otroci pa bodo morda čez čas iznašli način, da jo obidejo. Na trgu se dobi tudi veliko progra­ mov za starševski nadzor. Nekaj naj­ bolje ocenjenih najdeta tule: https:// www.pcmag.com/picks/the-best-parental-control-software Ponudita jim nekaj drugega Najboljša preventiva so pa seveda dobri odnosi med vama in to, da je bivanje pri vas prijetno. Ponudita otrokom, pa tudi malo jih pahnita, če bo treba, v naravo, recimo v atraktivne družin­ ske pohode – v gozdove, hribe, v grape, k slapovom … Kjer boste vsi ves dan ali več dni preživeli brez enega samega pogleda na zaslon. Tudi vidva. ● Aleš Čerin

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.


Družina in Življenje

Foto: osebni arhiv

18

Franc in Irma Koren: Nobena generacija ni izgubljena generacija Tokrat smo v goste povabili zakonca Irmo in Franca Korena. Irma dela na odgovornih položajih v gospodarstvu, Franc pa je zdravnik. Sta starša štirih že odraslih otrok ter tudi stari tata in stara mama. Se nam lahko najprej predstavita? Franc: Živiva na Colu, blizu Ajdo­ vščine. Pozimi lahko pri poročilih dostikrat slišite za Col, ker postane cesta zaradi burje in snega slabo pre­ vozna. Na Colu imamo tudi župnijo. Midva sva poročena 36 let, imava štiri otroke: Marka in Klemna ter Tamaro in Lucijo, ki sta nama bili podar­ jeni kot dvojčici. Trije od otrok so že poročeni in imava šest vnukov, pri­ čakujemo pa še sedmega v jeseni. Ko gledava, kako se naša družina širi in nastajajo nove družine, to čutiva kot velik Božji blagoslov. Trenutno še delava, jaz sicer samo po štiri ure, sva pa vseskozi aktivna v župniji kot bralca beril, sam sem izred­ni delivec obhajila in vitez Bož­ jega groba. Že več kot 30 let sodelujeva tudi na pripravi na zakon v dekaniji.

Kot pričevalca sodelujeva tudi na Ško­ fijski gimnaziji Vipava. Pred nekaj leti sva pristala pri DiŽ-u, ko sva šla na temeljni seminar v Njivice. Po zadnjem misijonu smo tudi v župniji na Colu oblikovali zakonsko skupino. In zdaj sva prav na sveže tudi pričeval­ ski par v okviru Družine in Življenja. In imata zdaj svoje prvo pričevanje kar v naši reviji, kajne? (smeh) Omenila sta že, kakšen blagoslov je dočakati otroke svojih otrok, kot slišimo v prošnji pri poročni maši. Pa me zanima, kako sta se vidva spoznavala kot fant in dekle. Kje sta se našla? Irma: Oba prihajava iz krščanskih družin, sva iz iste župnije, hodila sva v isto osnovno šolo, k verouku. Skupno pot pa sva začela kot študenta

v dramski skupini na vasi. Ko smo se pripravljali na igro, je bilo veliko pri­ ložnosti za spoznavanje, odkrivanje drug drugega. Zanimivo je, da so iz te dramske skupine nastali kar štirje zakoni. Midva sva takrat zahrepenela drug po drugem, bila sva zaljubljena do ušes, česar nisva mogla skriti. Hitro sva odkrila, da imava veliko skupnih vrednot. Duhovnost nama je obema veliko pomenila. Drug v drugem sva odkrivala lepe stvari. Franc mi je pisal pesmi. Tudi ljubezenske? Irma: Ja, tudi ljubezenske. Ves čas sva bila aktivna. Kot študenta sva hodila v mladinsko skupino na Colu pa tudi v Ljubljani, kjer sva hodila v študentsko veroučno skupino. Rada sva molila skupaj. Večkrat sva peš poromala k


Zgodba zakonskega para

Mariji v Log pri Vipavi. Takrat sva zgradila kar trden in dober temelj za najino bodočo družino. Franc: V Logu pri Vipavi sva se tudi poročila. Za naju je to milosten kraj.  Kako je bilo prva leta po poroki, ko so prihajali otroci? Franc: Po navadah in običajih sva si bila zelo podobna, ker sva odraščala v istem okolju, zato nisva potrebovala toliko prilagajanja. Prvi otrok, Marko, je prišel že prvo leto po poroki. Po njegovem rojstvu pa so nama »padle z neba« dodatne obveznosti. Meni so v službi ponudili specializacijo za pljučne bolezni in sladkorno bolezen. Ponudbo sva sprejela. Nekaj mesecev kasneje so tudi Irmi ponudili mož­ nost nadaljnjega študija – magiste­ rija – v Ljubljani. Povrh vsega pa smo v tem času še gradili hišo. Tako so ta leta hitro tekla. Ko zdaj gledava nazaj, se sprašujeva, kako sva takrat vse to sploh zmogla. Jaz sem bil v Ljubljani, na Golniku in tudi Irma je bila veliko v Ljubljani zaradi študija. Čeprav je bilo veliko prilagajanja, sva se naučila, da se nima smisla prepirati. Nisva pa pozabila na skupno molitev, čeprav je bila takrat morda kratka. Težko je bilo tudi zato, ker sva nekaj let po poroki oba ostala brez staršev in nisva imela njihove pomoči. Kako pa sta potem zmogla usklajevati študij, službi, specializacijo, skrb za družino in še gradnjo hiše? To je namreč slišati čisto »noro«. Irma (smeh): Ja, če gledaš s človeškimi očmi, se res zdi, da je vse te obvezno­ sti nemogoče zložiti skupaj. Po drugi strani pa je bilo enostavno. Ker nisva imela možnosti razmišljati o tem, kateremu od staršev reči za varstvo, sva se morala organizirati sama. Ko so meni v službi rekli: Irma, čez vikend bo treba na izobraževanje, sem vedno rekla, da moram to uskladiti doma. Sva pa imela v službi razumevajoče šefe, ki so nama prihajali naproti. Za vsako odsotnost sva najprej preverila

najine urnike in se dogovorila med sabo. Oba sva bila namreč na odgovor­ nih položajih, sama sem bila na direk­ torskem položaju v gospodarstvu. To je pa zanimivo, da sta bila oba tako karierno vpeta v svojih službah. Kadar sta oba zakonca na odgovornih položajih, si mislim, da si morata znati prihajati naproti? Irma: Obema hkrati so v istem letu ponudili napredovanje. Francu so po končani specializaciji ponudili, da postane strokovni vodja zdravstve­ nega doma, meni pa so ponudili funk­ cijo direktorice vodenja kakovosti. Takrat sva se spogledala, se vprašala, ali bova zmogla, in oba sprejela ponu­ jeni mesti. Tudi otroci nama dostikrat povedo, da naju občudujejo, kako sva zmogla. Midva lahko pričujeva, da se to da. Je pa res, da moraš biti zelo pri­ den. Franc: Pomembno se mi zdi, da sva drug drugemu zaupala, da sva vedela, da se lahko nasloniva drug na dru­ gega. Ko smo čakali na naši dvojčici, je bila Irma zadnje mesece v bolnici. Takrat sem v zdravstvenem domu pro­ sil, če lahko vse dni delam ob dopol­ dnevih, da sem lahko popoldne poskr­ bel za fanta. Tudi kuhali smo sami, prali, skrbeli za gospodinjstvo. Edino za likanje smo imeli pomoč Irmine nečakinje. Ker je meni mama umrla še pred poroko, sem se že takrat navadil kuhati, saj bi sicer po njeni smrti živel samo od salam, klobas in kruha. In to mi je prišlo prav, ko smo bili s fantoma sami.  Franc, nam lahko zaupaš, kako si gledal na to, da tvoja žena »dela kariero«? Si nisi želel imeti doma žene, ki bi bila bolj gospodinja, da bi skrbela za domače ognjišče?  Franc: Ne, jaz od Irme nisem pričako­ val, da bi bila samo gospodinja, tudi nisem prinesel takega vzorca iz svoje družine. Pri nas doma sta bila oče in dedek navajena kaj postoriti v kuhinji. Ko sem odraščal, smo k maši hodili še peš, eno uro hoda. In doma smo imeli

Družina in Življenje

19

tak red, da je tisti, ki je šel k prvi maši, potem doma skuhal kosilo za ostale, ki so šli k maši kasneje. Izkušnje, da je žena samo za štedilnikom in z otroki, jaz nisem imel. In to sega v naši dru­ žini že več kot 100 let nazaj. Nam lahko zaupata zgodbo o pričakovanju vajinih dvojčic? Irma: Sama sem iz družine s štirimi otroki in to je bil moj ideal. Moj cilj je bil imeti štiri otroke. So pa študij­ ska leta oddaljila čas za otroke. Marka sem rodila pri 26 letih, Klemna pri 30 letih in potem sta začela oba fanta zelo navijati, kdaj bomo imeli še kakšno punčko. Rekla sem jima, da takrat, ko se bomo vselili v hišo. Prej nismo imeli pogojev. Leta 1993 smo se vse­ lili v novo hišo. Spomnim se, kako sta sedela na krušni peči in ponavljala: Mama, kdaj bomo dobili kakšno punčko? Z možem sva se spogledava in rekla: Prav. In očitno je bila želja res tako velika, da sta potem dobila celo vsak svojo. Čeprav sem zadnje mesece preležala, me ni bilo strah, čutila sem Božjo milost in rojeni sta bili samo tri tedne pred rokom. Franc: Sva pa v zvezi s to zgodbo že prej doživljala tudi druge Božje dotike. Ko sva bila poročena 6 let, so se mi začele težave z vidom, za katere se je izkazalo, da so posledice tumorja na hipofizi. Takšna diagnoza te sesuje. Pri meni je bila potrebna operacija. Ope­ racija v glavi že sama po sebi ni lahka stvar, vendar so pri meni uspeli celo

Tisti večer, preden je šel Franc v bolnico na operacijo, me je prosil, naj ga ne pustim samega, tudi če ne bo več normalen, ko se bo zbudil. Že takrat sva razumela, da ima Bog neke načrte z nama.


20

Družina in Življenje

ohraniti del te žleze, pri čemer so mi dali vedeti, da je veliko vprašanje, ali bova po tem še lahko imela otroke. Ko sta prišli dvojčici, je bil to zame never­ jeten Božji dotik. Čutil sem hvaležnost za ta čudež. Irma: Tisti večer, preden je šel Franc v bolnico na operacijo, me je prosil, naj ga ne pustim samega, tudi če ne bo več normalen, ko se bo zbudil. Že takrat sva razumela, da ima Bog neke načrte z nama. To pa ni bila edina vajina preizkušnja, povezana z zdravjem. Sama se spomnim, da sem prvič slišala za vaju, ko smo bili naprošeni, naj molimo za Franca, ko ga je zadela kap. Franc: To je bilo pred dvema letoma. Bil sem v službi, in ko sem pregledoval prvo pacientko, sem začutil, da z levo polovico telesa nekaj ni v redu. Šlo je za možgansko kap. Obležal sem v bol­ nici v Šempetru. Hudo je bilo, ker se je stanje še dodatno slabšalo, tako da leve polovice telesa sploh nisem več mogel premikati. Nisem mogel hoditi, dvigniti roke. Zapletal se mi je jezik, težko sem požiral. Edino spomin in razmišljanje nista bila prizadeta. Molil sem: Ljubi Jezus, samo govor in spomin mi pusti. To sem ponavljal v nedogled. Pristal sem na intenzivnem

oddelku, v cevkah, na monitorjih, v plenicah, tako kot vsak človek s tako boleznijo. Naslednji dan je na pobudo Irme prišel duhovnik, ki mi je prine­ sel Najsvetejše in mi podelil bolniško maziljenje. Irma je sprožila plaz moli­ tev zame, ogromno molivcev, tudi v DiŽ-u. Po prejemu zakramentov sem doživel milosten Božji dotik. V sebi sem postal popolnoma miren, niče­ sar več me ni bilo strah. Dobil sem neizmerno zaupanje v ozdravljenje. In končno sem lahko zaspal, prej na intenzivni sploh nisem mogel zaspati. Stanje se je začelo čudežno popravljati in vedel sem, da ima Bog še kakšen načrt z mano. To zavetje molitve me je spremljalo in me še vedno spremlja. Nobena beseda molitve ni vržena v veter in tega bi se morali bolj zavedati. Ko so me premestili na oddelek v Staro goro na rehabilitacijo, sem čudežno hitro napredoval, česar niti kot zdrav­ nik ne znam razložiti. Napredek je bil tako hiter, da sem bil v dveh mesecih spet doma, kamor sem prišel s pohod­ nimi palicami.   Kako si kot zdravnik po poklicu v tem času preizkušnje »vozil slalom« med svojim medicinskim znanjem in vero v Boga ter zaupanjem v njegovo pomoč?  Franc: Za zdravnika je taka pre­

izkušnja verjetno res težja, ker veš, kam lahko padeš, kaj te čaka, če bo šlo na slabše. Po drugi strani pa sem začu­ til svojo majhnost in nebogljenost. Karkoli imam, vse bi dal, da pridem do zdravja. Vsi zakladi, ki jih ljudje nabi­ rajo, niso nič v primerjavi s tem. Kako dobro, da imamo Boga. Da se lahko ozremo nanj. Jaz sem čutil, da je Jezus z mano. Mislim, da se pri zdravju pre­ malo poudarja ta dimenzija. Človek ni samo telo. Ali pri svojem delu, pri pacientih opažaš razlike v soočanju s težavami (tudi epidemijo) med tistimi, ki imajo Boga, in tistimi, ki ga ne poznajo? Franc: Tisti, ki poznajo Boga, lažje shajajo skozi življenje. V Boga moraš verjeti. To je velika mera zaupanja. Posledično dopuščaš odprta vrata tudi za to, da ti bo neka stvar pri zdravlje­ nju bolj pomagala, kot če si nek nihi­ list in z ničimer nisi zadovoljen ter se ti zdi, da so vsi proti tebi, dvomiš v cepiva in verjameš v teorije zarote. Če nimaš zaupanja, si bolj dojemljiv za take stvari. Podobno je v družini. Kjer je zaupanje, družine boljše funkcioni­ rajo. Moji pacienti me poznajo, in če za koga vem, da je v stiski, mu povem, da bom molil zanj.


Zgodba zakonskega para

Res? Prav v ordinaciji, v javnem zdravstvenem domu poveš, da moliš zanje? Franc: Ja. Ali pa jim rečem: zdaj pa lahko darujete za mašo, ker se je neka zadeva lepo razpletla. Jaz svoje vere nikoli nisem skrival in ljudje to vedo. Z vero gremo lažje skozi preizkušnje, smrt, žalovanje – skozi vse stvari, ki so zelo človeške. Tega ne moremo razlo­ žiti samo s psihologijo in znanostjo. Ljudje smo presežna bitja. Irma, kako si pa ti doživljala tisti čas, ko je Franca kap? Te je tudi tokrat vprašal, če ga boš še imela rada? Irma: Tokrat me pa tega niti ni mogel vprašati, ker sem bila na službeni poti na Danskem. V petek me je poklical sin Marko in mi povedal, da je tata v bolnici, da ga je kap. Takoj sem preki­ nila izobraževanje, poklicala na agen­ cijo in prosila, naj mi čim prej uredijo povratek domov. Kljub temu da so mi našli zgodnejši let, se je na koncu zaradi zamude letala razpletlo tako, da sem se domov vrnila šele naslednji dan. Ko sem popoldan čakala na leta­ lišču in nisem imela pojma, kako je s Francem, ali je sploh še živ, sem samo mobitel priklopila na polnjenje in poši­ ljala prošnje za molitev ves popoldan, vsakomur, na kogar sem se spomnila. V soboto popoldne sem prišla k njemu in sva lahko še govorila. Ne vem, kako bi vse to prestala brez molitve in brez vere. Je pa tokrat v meni ostala ranje­ nost, ki še ni čisto zaceljena. Spoznala sem, kako blagoslovljeni smo bili ves

Ko sem popoldan čakala na letališču in nisem imela pojma, kako je s Francem, ali je sploh še živ, sem samo mobitel priklopila na polnjenje in pošiljala prošnje za molitev ves popoldan, vsakomur, na kogar sem se spomnila.

ta čas, ko nam je vse uspevalo doma in v službi, ko je bilo skoraj prelepo, da bi bilo res. Ves ta čas sem bila prepri­ čana, da sem zelo samostojna, trdna, da veliko zmorem sama. Šele ta preiz­ kušnja me je naučila, da ne moreš biti sam trden steber. Zdaj sem odkrila, da sama nisem nič. Da sem vredna samo toliko, kolikor sem ob njem (možu) in kolikor je on ob meni. Potem si se šele zdaj soočila s svojo ranljivostjo in nemočjo? Irma: Pravzaprav res. Ali zdaj živita kaj drugače? Franc: Ta preizkušnja naju je gotovo še bolj povezala. Zdaj moliva drugače, kot sva prej. Zavedava se svoje krhkosti.  Irma: Vesela sva, da nama je dano, da sva še skupaj. Lahko tudi ne bi bila več. Franc: Tudi jaz na svoje delo gledam na drugačen način. Eno je teorija, drugo je praksa. V teoriji smo vsi močni. V praksi pa ni tako lahko. Jaz delam s sladkornimi bolniki, ki dosti­ krat težko spremenijo življenjski slog. Zdaj jih bolje razumem, kako doži­ vljajo svojo bolezen, zakaj se kakšni stvari ne morejo odpovedati, čeprav jim škodi. Tudi pacienti so veseli, da spet delam.  Si bolj sočuten kot prej? Franc: Ja, sem. Ko si sam na inten­ zivni, priklopljen na aparate, gle­ daš medicino tudi z drugih vidikov. Kirurg hitro vidi svoj uspeh, veliko pa je bolezni, kjer stvari niso tako očitne. Ljudje potrebujejo razume­ vanje, pogovor, da jih nekdo posluša. Zdaj, ko je korona, imamo več časa za paciente, ker niso naročeni tako »na gosto« in se lahko več pogovarjam z ljudmi. Sedem minut na pacienta je premalo. Včasih v enem obisku sam spregovorim 15 besed, pacientka jih pove 500, na koncu pa se mi zahvali, ker sva se tako lepo pogovorila.  Pomembno je torej, da se pacienti čutijo slišane. Verjetno bi bilo potrebno predpisati bistveno

Družina in Življenje

21

manj zdravil, če bi zdravniki imeli dovolj časa, da bi pacientom res prisluhnili? Franc (kima): Ja, res je. In ti zaupajo marsikaj, lahko bi pisal knjige. To se tudi navezuje na delo, ki ga opravljamo v Družini in Življenju, kjer sta tudi vidva aktivna kot člana zakonske skupine in kot pričevalca na pripravi na zakon. Kako vidva doživljata mlade generacije, ki prihajajo na pripravo? Ali vidita kaj upanja za našo prihodnost? Irma: Zadnja leta opažava obrat na boljše. Se mi zdi, da je bilo pred dese­ timi, petnajstimi leti bolj kritično. Tiste generacije sploh niso bile pripravljene slišati kakšnega drugega mnenja. Zdaj­ šnje generacije se mi zdijo bistveno bolj odprte, razgledane, z zanimanjem poslušajo in tudi že veliko vedo, na pri­ mer o naravnih načinih urejanja spo­ četij. Zdaj o tej temi na pripravi skoraj ne govorimo več, ker je veliko parov že zelo poučenih o tem. Jaz imam zaupa­ nje v današnjo mladino. Franc: Tudi bolj se sprašujejo, ne nasedajo tako hitro. Ko jih vprašava o kontracepciji, že poznajo škod­ ljive učinke, ker imajo na razpolago veliko informacij. Moje mnenje je, da nobena generacija ni izgubljena gene­ racija, tudi zdaj, v času epidemije ne. Življenje prinese preizkušnje, treba se je soočiti z njimi in iti naprej. Za prihodnost je treba delati, se ukvar­ jati z ljudmi. Ne smemo pa pozabiti, da je zraven tudi Božje delo. Na Boga ne smemo nikoli pozabiti. Generacije bodo šle naprej.  Draga Irma in Franc, hvala za vajino pričevanje. Lepo je videti zakonca, ki po 36 letih zakona še vedno z žarom govorita drug o drugem in o lepoti skupnega življenja. Naj vama Bog, v katerega zaupata, nakloni še veliko lepih skupnih let. ● Intervju sem pripravila Marjeta Bec.


22

Družina in Življenje

Foto: Canva

Vilma Siter, skupaj z možem Danijem ustanoviteljica društva DiŽ

Pot od srca do obisti

Spomnim se fanta iz našega kraja, ki sem ga srečala na oddelku novomeške bolnišnice v času mojega stažiranja. Bil je leto dni mlajši od mene in je veliko časa preživel v bolnišnici. Prav takrat so mu odkrili močno napredovano odpoved ledvic. Čakala ga je dializa kot edina rešitev, ki mu lahko podaljša življenje.

K

ar nekaj časa sem preživela ob nje­ govi bolniški postelji, kjer sva se veliko pogovarjala o njegovem stanju ter skupaj gledala v njegovo prihod­ nost. Kmalu je zares pristal na dializi. Pozneje sem izvedela, da se je poročil, imel družino in otroke. Čeprav je sedaj že nekaj let pokojni, mu je bilo življe­ nje s strokovno medicinsko pomočjo znatno podaljšano. Na to zgodbo sem pomislila ob branju današnje Božje besede. Pa poj­ dimo lepo po vrsti … Zjutraj sem s hvaležnostjo v srcu pomislila na prejšnji dan. Kljub lepoti dneva se je z večerno temo v moje srce priplazila kopica strahov, neizpolnjenih

pričakovanj in posledično tudi obsodb. Čeprav se je zdelo, kot da so se te misli vzele od nikoder, sem spoznala, da so privrele iz mojega srca. Ko je moj dragi mož vstopil v dnevno sobo ravno v času navala teh misli, so le-te nekontrolirano planile na plan. Zdelo se je, kot bi se nagr­ madile pred štartno črto in se bale, da ne bi prišle vse na vrsto v pravem trenutku. »Še jaz, še jaz!« so kričale ena za drugo. Ko sem z nepremišljeno izrečenimi besedami že zaplula v kalne vode, sem opazila, da sem nad njimi izgubila nadzor. Zdelo se je, kot bi se srce prestrašilo misli, ki bi lahko zastrupile mojo notranjost.

Pogovori, začeti z napačno intonacijo Hotela sem le zmanjšati notranjo napetost svojih občutkov. Kaj pa sem dejansko storila? Svoje strahove in obsojajoče misli sem, kot že tolikokrat prej, brez pravega premisleka stresla na svojega bližjega. V njegovih napakah, ki sem jih takrat »vzela pod drobno­ gled«, sem našla razlog za svoje stra­ hove, težke misli in posledično tudi slabo počutje. Le kako je mogoče, da vedno, ko se znajdem v podobni situ­ aciji, pozabim na vsa pravila dobrega dialoga, ko naj bi vnaprej premislila o načinu podajanja svojih misli in skrbi. Tak nepremišljen način vodi do


Vilmina spodbuda

težkega pogovora posebej takrat, ko »sfalim« že v štartu. Najti pravo pot iz take situacije, se v trenutku, ko se dogaja, zdi misija nemogoče. Kasneje se sprašujem, ali naj s pogovorom sploh nadaljujem, kako naj gradim ponovno zaupanje, kako naj odpiram varen prostor za pogovor, ko sem ga že s prvimi besedami zapravila in povo­ zila. Kadar svojim občutkom dovo­ lim, da sedejo za volan, to samodejno povzroči odziv pri mojem najbližjem. Takrat se tudi on težko prepusti Sve­ temu Duhu. Kako si želim, da bi v takih »zavoženih« poskusih vsaj eden (moj mož J) vstopil v območje sve­ tega in dovolil, da bi se Božja ljubezen po njem razlila tudi name! Tako sva se objela šele zjutraj, potem, ko je mož dal pobudo za spravo. »Blagoslovljen mož, ki zaupa v Gospoda« in ne le v svojo ženo in njene občutke. Nepremišljeno začeti pogovori – nove priložnosti Čustva in odzivi so sicer moji dobri zavezniki, saj mi pomagajo prepo­ znavati dogajanja v srcu. Ko so le-ta razburkana, mi sporočajo nekaj, kar ne sme ostati prikrito in nenagovor­ jeno. Zato se tudi nepremišljeno začeti pogovori, ki sprva izgledajo kot »le še eden izmed mnogih kiksov«, lahko spremenijo v nove priložnosti in nama pomagajo razvozlati čustvene vozle. Za nas, zakonce, je odločilnega pomena, da se teh stvari zavedamo. Res pa je, da je v našo dobro komu­ nikacijo treba vložiti veliko truda. Ni druge poti! V zadnjem času so nama v veliko pomoč oddaje Odnosi so zakon, ki so objavljene na naši (DiŽ-evi) spletni strani. V njih najdeva veliko snovi – veliko novih lekcij za gradnjo naji­ nega odnosa. Tako so me v eni od teh oddaj nagovorile besede Tonija Mrvića, ki pravi, da si vsako čustvo, pa naj bo ugodno ali neugodno, zasluži svoje mesto in svoje dostojanstvo. Če čustva namenoma spregledamo ali jih

Družina in Življenje

oviramo, lahko škodujejo našim odno­ som in celo našemu zdravju. Zato se morava (na)učiti drug drugemu dovo­ liti govoriti o čustvih. Še ena misel me je zelo nagovorila: da se morava učiti sprejemati odgovornost za svoja čustva in počutja, ne pa za svoje slabo počutje obtoževati drugega. Prepričana sem, da lahko sodobna psihologija v mnogočem pomaga nam, zakoncem, pri gradnji naših odnosov. Zato vem, da ni narobe, če se, kadar je to potrebno, zakonci poslužimo vodenih pogovorov pri usposobljenih terapevtih. Jutranja konkretna lekcija Božje besede Potrebno pa je tudi delo na osebnostni rasti, saj brez tega najin odnos ne bi napredoval. Ko o tem premišljujem, najprej pomislim na preiskovanje vzgibov mojega srca in na iskreno molitev, v veliko pomoč pa mi je tudi Božja beseda. Današnja pravi takole: Srce je zvijačnejše od vsega in zahrbtno; kdo ga more doumeti? (Jeremija 17,9) Božja beseda govori o srcu kot sre­ dišču čustvenega dogajanja. Tudi svet, v katerem živim, me prepričuje, da moram za vsako ceno poslušati svoje srce, sicer ne bom srečna: »Če se sama ne boš borila zase, kdo te bo upošte­ val in spoštoval.« V tem stavku je sicer veliko resnice, vendar mi Božja beseda razodeva polno resnico. Poslušati srce in ga upoštevati je potrebno, ni pa dovolj. Ko ga najprej sama preiščem, nastopi trenutek, da ga prepustim pre­ iskati še Svetemu Duhu, ki je glavni preiskovalec srca. Vem, da me On pozna bolj, kot poznam sama sebe. Zato me danes po Božji besedi opozarja, da zna biti človeško srce tudi zahrbtno in zvi­ jačno. To pa pomeni, da me trenutne želje srca lahko zapeljejo v napačne odločit­ve in dejanja, ki imajo lahko daljnosežne posledice in lahko pri­ vedejo do smrti najinega odnosa, podobno kot lahko spregledana bole­ zen vodi v smrt telesa. Dejanja štejejo, ne le občutki mojega srca.

23

Jaz, GOSPOD, preiskujem srce, preizkušam obisti, da dam vsakemu po njegovih potih in po sadu njegovih dejanj. (Jeremija 17,10) Zgodba iz »medicinskega obdobja« mojega življenja Dogajanja v srcu, tudi če gledamo zgolj anatomsko, ne ostanejo le v srcu, pač pa gredo naprej do ledvic, ki pre­ čiščujejo našo kri. Obisti so namreč star izraz za ledvice, ki ležijo najbolj »zadaj« od vseh notranjih organov našega telesa. Ledvice pa niso »zahrb­ tne« le topološko, glede na mesto, kjer se nahajajo, pač pa tudi glede težav­ nosti odkrivanja nepravilnosti v nji­ hovem delovanju. Večkrat se namreč zgodi, da se bolezen ledvic prikriva do zadnjega trenutka – tik pred njihovo odpovedjo. Ko ledvice več ne oprav­ ljajo svoje funkcije, človeško telo pro­ pade in brez strokovne pomoči hitro umre. Točno to se je zgodilo fantu, o katerem sem pisala na začetku. Božja beseda me torej opozarja na nevarnost neprepoznavanja tega, kar se nahaja v mojem srcu. Spregledane stvari, kot so na primer zamere, neod­ puščanja ali celo sovraštva, se lahko premaknejo naprej do »obisti«, torej v našo podzavest, v naše globine. Zato je tako pomembna čuječnost in preisko­ vanje želja in vzgibov že prej, dokler so še v srcu. Vabim vsak zakonski par, da se z veseljem in zaupanjem prepusti Prei­ skovalcu src, ob globokem zavedanju, da so naša srca in globine (do obisti) varne v Njegovih rokah. Ko nas osvo­ baja slabih vzorcev in nam daje življe­ nje v izobilju, nikogar ne obtožuje, pač pa nas varno vodi po poteh ozdravlje­ nja. Tako ozdravljeni in v edinosti drug z drugim lahko postajamo zgled našim zanamcem in celotni družbi, da bi mnogi zaživeli odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Naši otroci in naši vnuki so vredni vsakega napora, ki ga mi vložimo v izboljšanje naših pogovorov. ● Vilma


Družina in Življenje

Ljubezen je iznajdljiva P

ri naši družini smo pred dnevi po dooolgih mesecih omejenega zbiranja ob rojstnem dnevu našega najmlajšega na piknik povabili ožje sorodstvo, kar je v našem primeru pomenilo, da se nas je zbralo krepko preko trideset, pa se piknika niti niso mogli vsi udeležiti. Dan prej sva z ženo nakupila vse, razen pijače. Tako sem se na dan piknika, tik pred prihodom gostov, že nekoliko v časovni stiski, ponovno znašel v trgovini. Pred njo zadnje čase pogosto poseda gospa, brezdomka, ki prodaja revijo Kralji ulice. Z ženo sva se z njo že večkrat zapletla v pogovor, kupila omenjeno revijo in ji primak­ nila še kak evro.  Ko sem ji tokrat omenil, da nimam s seboj niti evra gotovine, mi je poto­ žila, da bi si želela nakupiti dovolj hrane za čez vikend, vendar je danes bolj slabo, saj gredo vsi le mimo. V trgovini sem se spomnil nanjo, vendar

mi v tistem trenutku še ni prišlo na misel, kaj bi lahko – brez gotovine – storil zanjo. Na poti do avta sem ji ponudil kupljeno pivo, vendar je pove­ dala, da ne pije. Ko sem sedel v avto, pa me je pre­ šinila misel, ki zagotovo ni bila moja, pač pa je bila od tistega, ki je v ravno takrat, v binkoštni osmini, še vedno praznoval – torej od Svetega Duha: “Pojdi s to gospo v trgovino in ji pla­ čaj njen nakup s kartico.” Moj prvi odziv na to misel je bil: “Dobra ideja. Vidiš, Bog, prav imaš, ljubezen je res iznajdljiva (prim. 1 Korinčanom 13), vendar tega zagotovo ne misliš zame danes. Meni se zdajle že pošteno mudi, gostje bodo kmalu pri nas, pa toliko je še za postoriti. To idejo pa shranim za enkrat drugič.” Tihi notranji glas pa spet: “Zdaj je dan rešitve (2 Korinča­ nom 6,2), kar takoj to naredi”.  Ker sem se že večkrat znašel v situa­ ciji, ko se “prepiram” s Svetim Duhom,

Foto: Unsplash

24

sem vedel, da je najbolje kar ubogati, saj “kar Sveti Duh stori, vedno prav stori”. Tako sem izstopil iz avta, šel h gospe in ji ponudil, da se sprehodiva skozi trgovino in ji jaz s kartico pla­ čam nakup. Najprej ni mogla verjeti, nato pa je z veseljem nakupila nekaj hrane za čez vikend. Oba sva se poslovila s solznimi očmi, vendar vem, da sem bil jaz zago­ tovo še bolj vesel kot ona. Domov sem dobesedno “poletel”. Upam, da ste tudi sami že kdaj doživeli, kako je kakšna beseda, zapisana v Svetem pismu, v nekem trenutku pred vami povsem na novo oživela. V tistem trenutku sem se na povsem nov način spomnil Jezu­ sovih besed: “Večja sreča je dajati kot prejemati” (Apostolska dela 20,35). Tisti dan in še ves vikend za tem sem to srečo povsem živo občutil. Te zgodbe nikakor nisem zapisal zato, da bi se hvalil; v izogib temu sem celo razmišljal, da bi jo zapisal v tretji


Živeti s Svetim pismom

osebi, v smislu: “Prijatelj mi je zadnjič pripovedoval, kako je nekoč, ko je šel v trgovino …” Pa sem se odločil, da to ne bi bilo iskreno in tudi ne smi­ selno. Pomembno se mi namreč zdi, da si poleg primerov, ko nam ne uspe biti poslušen navdihom Svetega Duha (in to pri DiŽ-u pogosto namenoma podelimo, saj ne želimo idealizirati), povemo tudi, ko nam kdaj kaj uspe. Zato, da se iz tega vsi skupaj, tudi jaz, naučimo, kaj zares pomeni živeti krščansko življenje v poslušnosti Svetemu Duhu. Prepričan sem, da je takšno življenje bistveno tudi za grad­ njo boljših odnosov. Živimo v zahtevnih časih Obenem pa vidim sam pri sebi pa tudi slišim od parov iz vse Slovenije, kako nam to v tem nenavadnem, zahtevnem času pogosto ne uspeva. Vse prepogosto se čutimo povsem nemočni spričo okoliščin, v katerih

Družina in Življenje

smo se znašli; otroci so ob prekucijah s šolo na daljavo in vrnitvijo v šolske klopi in v “stari tempo” življenja prav tako zmedeni in zahtevni … Druž­ bena izolacija nas je oropala mnogih stikov s prijatelji in nam s tem vzela tudi veliko življenjskega veselja, veliko volje. Moči za spremembe in delo na odnosih kar ni in ni. Znašli smo se v jami pesimizma in naveličanosti in potrebujemo nek nov “sunek”, ki nas bo spravil pokonci. Zdi se mi v redu, če se veselimo počitnic, morja, sprostitve ukrepov, piknikov in vsega, kar je še lepega v življenju. Vendar ne pričakujmo, da bomo v tem našli popolno zadovolji­ tev naših hrepenenj. Ne pričakujmo, da bo to tisti “sunek” za spremembe, ki ga vsi potrebujemo.  Zato skušajmo povezati “teorijo s prakso”. Svojo naveličanost, strahove, lenobo, brezbrižnost prinesimo pred Boga. Ta poziv vzemimo zares in si

25

zjutraj (vsaj) privoščimo stotinko dneva zanj in za njegovo Besedo. S tem se bomo vsak dan urili v prisluškova­ nju njegovemu glasu. Zakaj? Da bomo potem lahko čez dan, vsak dan, sposobni prepoznati njegove nav­ dihe, ki nas bodo pozivali k dejanjem, kakršno je bilo preprosto dejanje lju­ bezni, ki sem ga opisal zgoraj.  Večkrat ko se bomo pustili nagovo­ riti Svetemu Duhu, lažje nam bo in več veselja bo v našem srcu. Začeli bomo zares, izkustveno spoznavati, da je pri­ stno krščansko življenje pustolovščina, kjer ni prostora za naveličanost, stra­ hove, negotovost in mlačnost. Ver­ jemite, to je “sunek”, ki ga iščemo in potrebujemo.  Vabljeni na pustolovščino! ● Benjamin Siter


26

Družina in Življenje

Zakonska skupina Preska 2: Prva skupina, ustanovljena prek spleta Poročena sva 18 let in starša hčerki ter trem sinovom, čuvata pa nas tudi naša dva angelčka. Živimo v Zbiljah pri Medvodah. Kar dolgo sva se upirala klicu od zgoraj, lani oktobra pa sva le šla v akcijo in kljub omejitvam korona časa začela z ustanavljanjem nove zakon­ ske skupine. Postati voditeljski par je bil za naju velik izziv, ki pa sva ga z veseljem sprejela. V zakonski sku­ pini se družimo od lanskega oktobra, ko je »korona vzdušje« dodobra zao­ ralo med nami. Čeprav se zaenkrat še nismo dobili v živo, nas vsako srečanje preko Zooma obogati, napolni z ener­ gijo ter dodatno utrdi zaupanje, da je naš Gospod z nami do konca dni. K temu znatno pripomore tudi župnik Jure, ki s svojo poglobljeno, a hkrati tako življenjsko razlago Božje besede poskrbi, da nihče ne ostane hladen. Zbira se nas sedem parov, vsi v zgo­ dnjih do poznih štiridesetih, skupaj imamo 25 otrok. Smo pisana druščina in prav vsak od nas prispeva pomemben delček k našemu skupnemu mozaiku. Barbara in Matija Obolnar, voditeljski par

Poročila sva se 22. oktobra, ki je naknad­no postal godovni dan Janeza Pavla II. V najinem zakonu močno čutiva prisotnost tega svetnika in var­ stvo nebes nasploh. Kot Božji poseg razumeva tudi vabilo v zakonsko sku­ pino. Všeč nama je program DiŽ-a. Z vprašanji, razmišljanji in pričevanji naju vodi v vsebine, ki sva se jim včasih izogibala. Uči naju spoštovati in razu­ meti drug drugega, tudi najine šibkosti in ranljivosti. Zelo nama je všeč deli­ tev, ki jo imamo (prek Zooma), še bolj

pa je dragocena najina priprava na sre­ čanja. Najin pogovor, najin zmenek, najin stik, najin čas. Priporočava! Ani in Primož Zdešar

skupne molitve in nenehnega pove­ zovanja Boga v najin odnos, ki sva ga pred tolikimi leti pred oltarjem pova­ bila, naj bo najin sopotnik in vodnik. Patricia in Gregor Nosan

V naši župniji po programu DiŽ delu­ jeta dve novoustanovljeni zakonski skupini, za kar sem DiŽ-u, predvsem pa Bogu zelo hvaležen. Res gre za dru­ žino in življenje v njej. Vedno znova sem navdušen, kako se program na vse možne načine trudi poglobiti živ­ ljenje krščanskih vrednot najprej med zakoncema, nato pa neopazno pre­ haja na celo družino. Vedno bolj pri­ haja v ospredje misel, da je zakonska skupina ena najbolj konkretnih odlo­ čitev za družino in življenje oziroma za kakovostno življenje v družini. Jure Koželj, župnik

Letos se približujeva polnoletnosti najinega zakona, v katerem sva izku­ sila neizmerno zaljubljenost, dobila dom, štiri otroke, zabredla pa tudi v številne preizkušnje, okušala solze in preživljala dneve samote in tišine srca … Na prehojenih poteh skupnega živ­ ljenja sva preko številnih ovinkov spo­ znavala zrelo ljubezen, verjetno tako, kot jo opisuje apostol Pavel. Redno srečevanje v zakonski sku­ pini, zlasti pa najine priprave na sre­ čanja nama pomagajo, da ne pozabiva na pomembnost drobnih elementov take ljubezni, kot so pogled, srečanje, poslušanje, pogovor, razumevanje, prilagajanje in potrpežljivost. Pa tudi ne poživljajočih trenutkov, name­ njenih izključno nama, in zmenkov, podobnih tistim iz časov zaljublje­ nosti. In končno tudi ne na pomen

Ob povabilu v skupino sva malo okle­ vala, saj sva že del ene zakonske sku­ pine, kasneje pa sva se priključila z mislijo, da od viška glava ne boli, še posebej, ko gre za zakonski odnos. Odločitev je bila pravilna. Zelo rada prisluhneva ostalim zakoncem, drug drugega podpiramo in se nasmejimo. Veseliva se dneva, ko se bomo prvič srečali v živo, čeprav so tudi srečanja prek spleta lepa in pristna ter nama ob odraščajočih otrocih in dojenčku omogočajo, da sva lahko prisotna oba. Najbolj sva vesela mesečnega zmenka, ki nama predstavlja kar velik izziv. Duhovno vodstvo z župnikom Juretom obogati srečanja, popelje naju v razmišljanje Božje besede ter pred­ stavi pomen svetega zakona tudi skozi Božje oko. Ksenja in Miha Močnik

Pobude za vključitev v zakonsko sku­ pino sva bila vesela, saj sva želela spo­ znati zakonce v župniji, hkrati pa nare­ diti nekaj za najino duhovno rast. Naša srečanja so postala svetle točke v dolgi, temni zimi. Vsekakor izmenjava izku­ šenj prek ekranov ni najina prva izbira, vendar sva se bila pripravljena prilago­ diti v teh negotovih časih. Priprave na srečanja in sama srečanja delajo najin odnos zelo živ, prebujajo nama spo­ min na drobne pozornosti, ki sva jih kdaj v preteklosti že dobro obvladala. Obenem pa so tudi prostor gradnje


Zakonska skupina

Družina in Življenje

Alenka in Uroš Starman Alič

Jure Koželj

Foto: Osebni arhiv

Ani, Primoz Zdešar

Ksenja in Miha Močnik

poglobljenega odnosa, saj vedno znova odkrivava stvari, za katere sva se še vedno pripravljena skregati J. Alenka in Uroš Starman Alič

Čeprav nisva razmišljala o vključit­vi v zakonsko skupino, saj sva se kot

27

Matija in Barbara Obolnar

Gregor in Patricija Nosan

Urška in Mik Šetina

zakonca dobro razumela, sva v skupini spoznala, da imava še veliko možno­ sti za boljši odnos. Vidiva, da so pod­ ročja, kjer ne najdeva pravih besed in sva težje sočutna. Čeprav oba delava z ljudmi, žena kot učiteljica, mož pa kot terapevt, spoznavava, da najino zna­ nje z rastjo občutka za drugega dobiva

nove razsežnosti in kvalitete. Ob tem čutiva, da tako tudi najlepše uresni­ čujeva krščanske vrednote znotraj družine in da tudi najinima hčerkama omogočiva, da na svoj poseben način odkrijeta lepote medsebojne poveza­ nosti in skupnosti. Urška in Mik Šetina


Družina in Življenje

Foto: arhiv DiŽ

28

Srečanja zakonskih skupin po epidemiji Za nami je neobičajno šolsko leto. Večino leta so se naši otroci šolali od doma. Od doma smo »hodili« tudi k maši in na srečanja zakonske skupine, v kolikor smo se uspeli dogovoriti, da se začnemo srečevati preko videokonference. Od doma smo »šli« na seminar ali se udeležili e-Pričevanja.

V

času izida te revije večina ome­ jitev, s katerimi smo živeli dolge mesece, ne velja več. Veliko zakonskih skupin se je uspelo vsaj enkrat pred začetkom počitnic dobiti na sreča­ nju skupine v živo. Mnoge skupine se bodo v teh poletnih mesecih družile na piknikih ali odšle skupaj na izlet.

Res je pomembno, da se v tem času, ko se epidemija umirja in se življe­ nje vrača v znane tirnice, potrudimo in obnovimo stike v živo v zakonskih skupinah. Po njih hrepenimo vsi. V tem članku bi želela osvetliti nekaj izkušenj, ki so jih voditeljski pari podelili iz časa epidemije.

Prednosti srečanj prek spleta Mnogi voditeljski pari, predvsem tisti, ki vodijo mlajše skupine, poročajo o večjem obisku srečanj zakonske sku­ pine, ko so le-ta potekala preko video­ konference. Ko se rodi dojenček, ko zboli kateri od otrok ali ni možno­ sti varstva, se je ta oblika izkazala za


Za voditeljske pare

mladim družinam veliko bolj prijazno in praktično, saj sta se zakonca lahko srečanja udeležila v vsakem primeru. Tako so nekatere skupine, ki so se prej soočale s slabim obiskom, čisto dru­ gače zaživele, ko prej naštetih ovir za srečanja ni bilo več. Ker vemo, da je med nami kar nekaj zakonskih parov, ki udeležbe v živo iz takšnih ali drugačnih razlogov ne zmorejo (skrb za ostarele starše, kmetija, hudo bolni otroci, bolezen katerega od zakoncev), resno razmiš­ ljamo o tem, da bi v jeseni ponu­ dili možnost sodelovanja v zakonski skupini, ki bi se srečevala samo prek spleta. Pred epidemijo za pare, ki si želijo v zakonske skupine, pa na sre­ čanja v živo ne morejo, sploh nismo znali poskrbeti, saj je bila ideja o sre­ čevanju prek spleta za vse nas nekaj popolnoma neznanega. Zdaj pa tudi v tem, da smo bili prisiljeni v nove oblike dela, vidimo velik blagoslov, saj zaradi njih lahko dosežemo ljudi, ki jih prej nismo mogli. Hibriden način dela Odkar smo postali bolj domači s sple­ tom, so nekatere skupine že začele

Družina in Življenje

uporabljati hibriden način srečanj. Kaj to pomeni? Skupina se dobi v živo, prek videokonference pa se srečanju pridruži tisti par (ali več parov), ki na srečanje v živo zaradi objektivnih razlogov ne more priti. Tako ostane skupina povezana in vsi pari lahko sodelujejo. V tem primeru mora vodi­ teljski par seveda poskrbeti za raču­ nalnik in ga namestiti tako, da par, ki se srečanja udeležuje prek video pove­ zave, lahko vidi in sliši vse udeležence. Pri tej obliki srečanj je potrebno še posebej paziti, da udeleženci ne govo­ rijo hkrati ali drug čez drugega, da lahko par na drugi strani ekrana dobro sliši in sledi vsemu povedanemu. Za to obliko je tudi lažje, če pogovor v skupini vsaj pri nekaterih vprašanjih poteka v krogu; da torej vsi sodelujejo, posameznik pa govori samo takrat, kadar je na vrsti. V živo po dolgem času Skupine, ki so v času epidemije opustile srečanja in ostajale povezane na druge načine, vabimo, naj prvo srečanje, ko se boste dobili v živo, posvetite temu, da se spet začutite med sabo. Pode­ lite si, kako ste živeli v teh mesecih,

29

s kakšnimi preizkušnjami ste se sre­ čali in kaj ste lepega doživeli. Tudi v naših zakonskih skupinah so pari, ki jih je epidemija zelo prizadela in kate­ rih odnosi so se znašli na preizkušnji. Bodimo pozorni nanje. Če se kateri od parov »po epidemiji« ne bo vrnil v sku­ pino, se pozanimajmo, kaj se dogaja. Pokličimo in ponudimo pomoč. Tako kot vidimo v naših cerkvah osip obiska svetih maš, se lahko zgodi tudi določen osip v zakonskih sku­ pinah. Kaj to pomeni? Par, ki se ne odziva na vabila na srečanja, je morda presodil, da zakonska skupina ni zanj. To je čisto mogoče. Toda če gre za par, ki je bil v skupini več let, zdaj pa ga kar naenkrat ni več zraven, obstaja mož­ nost, da se je znašel v resnih težavah in potrebuje pomoč, pa mu je o tem težko govoriti. Edini način, da ugotovimo, kaj se dogaja z našimi zakonci, je ta, da stopimo z njimi v stik, jih pokličemo in jih povprašamo, kako so. Za pare in družine, ki potrebujejo terapevtsko pomoč, obstaja možnost brezplačne pomoči prek zavoda Iskreni.net, ki je še posebej namenjena tistim, ki jih je prizadela epidemija. Jesen in nove skupine Upamo, da se bomo v jeseni lahko začeli srečevati v živo. In želimo si tudi, da bi v jesenskem času nastalo čim več novih zakonskih skupin. Zato vas že zdaj vabimo, da razmislite, ali bi lahko v vaši župniji, kraju ali regiji nastala nova skupina. Izkušnje e-Pri­ čevanj v aprilu in maju kažejo, da je tudi ta oblika, torej organizacija priče­ vanja preko spleta, dober način, kako o pomenu vključitve v zakonsko sku­ pino spregovoriti parom, ki so možni kandidati za zakonsko skupino. E-Pri­ čevanje lahko organiziramo za ožji krog, recimo znotraj župnije, bomo pa z organizacijo e-Pričevanj nadalje­ vali tudi »centralno«, za vso Slovenijo. Izkoristimo to novo obliko, ki jo je pri­ nesla epidemija, da v gradnjo odnosov povabimo nove pare. ● Marjeta Bec


Družina in Življenje

Foto: arhiv DiŽ

30

Osebno povabilo – kako povabiti ljudi v gradnjo odnosov?

V letu 2020 smo v Družini in Življenju praznovali 20-letnico našega delovanja. Da bi ovrednotili naše delo in delo zakonskih skupin, smo med člani naših zakonskih skupin izvedli anketo. V njej nas je med drugim zanimalo tudi to, kako so zakonci v skupinah spoznali DiŽ, kdo jih je prvi povabil na temeljni seminar, na pričevanje, v zakonsko skupino. Anketa je tudi s številkami potrdila to, kar že dolgo vemo: ko ljudi vabimo na pot rasti v odnosih, je najpomembnejše in tudi najbolj učinkovito osebno povabilo. V zadnjih mesecih v Družini in Življenju poteka strateško načrtovanje našega dela za naslednje obdobje. Eno ključnih vprašanj, o katerih se pogovarjamo, je naslednje: kako daleč naj sega naše nagovarjanje ljudi, ki jih vabimo v gradnjo odnosov? So naša prva ciljna skupina nedeljniki, morda občasni obiskovalci cerkve, vsi krščeni ali tudi tisti, ki v cerkev še nikoli niso vstopili?

Krščanski »mehurček« Vsi vemo, kako hitro nas potegnejo reklame, še posebej tiste, ki so plod obširnih in dragih marketinških akcij, v katere so vložena velika finančna sredstva. Vemo tudi, da občasno takim reklamam nasedemo celo tisti, ki se imamo za izbirčne in ozaveščene

potrošnike. Toda »produkt«, ki ga »pro­ dajamo« v Družini in Življenju, ni pri­ merljiv z izdelki in storitvami, ki nam jih ponujajo običajne reklame. Zato tudi naša marketinška strategija ni in ne more biti postavljena na istih temeljih. Prav vsi naši seminarji, duhovni tedni za družine, odmiki za moške,

moški in ženski zajtrki so praviloma polni in potrebe presegajo naše tre­ nutne možnosti. Toda to nas ne sme uspavati. Parov, ki potrebujejo pomoč pri gradnji odnosov, je veliko več, kot jih je trenutno vključenih v Družino in Življenje preko zakonskih skupin in seminarjev.


Dajemo naprej

Ključno vprašanje našega prihod­ njega delovanja tako postaja nasled­ nje: kako nagovarjati pare, ki so izven našega »krščanskega mehurčka«? Koronačas nam je prinesel nova orodja, ki nam lahko pri tem poma­ gajo. Če smo na pričevanje, ki poteka v okviru župnije in po možnosti celo v cerkvi ali župnijskih prostorih, težko povabili nekoga, ki ni povezan s cerk­ vijo, smo v epidemiji dobili možnost pričevanj preko videokonferenc, ki predstavljajo veliko nižji vstopni prag. Na e-Pričevanje lahko prideš iz zave­ tja domače dnevne sobe, priključiš se lahko z ugasnjeno kamero in mikro­ fonom in pred nikomer se ti ni treba izpostavljati. Osnovno vprašanje pa še vedno ostaja: kako nagovoriti zakonce, naj se takega dogodka sploh udeležijo? Na kaj tisti, ki so oddaljeni, pomislijo ob besedi pričevanje? Ali dobijo občutek, da gre za nekaj zelo pobožnega, cer­ kvenega? Borimo se za vsak par Na srečanju voditeljskih parov Dajemo

Družina in Življenje

naprej pred nekaj leti smo si ogledali izsek iz filma, v katerem vojak, ki se je odpovedal nošenju orožja in služil v vojski kot bolničar, z grebena sredi fronte rešuje svoje ranjene tovariše. Izčrpan je, na koncu svojih moči. Ranjencev je veliko, on je sam. Žene ga misel: samo še enega rešim, samo še enega. S to mislijo je med streli sovraž­ nikov spravil v zavetje 75 soborcev in jim rešil življenje. Velikokrat se tudi nam zdi, da je naše delo podobno boju v vojni. V času, ko besede zvestoba, družina, mož in žena, Bog zvenijo skoraj zasta­ relo, se borimo za vsak par. Kako pa se borimo? Preden povabim, molim Ko hočemo nekoga osebno nagovoriti, ni dovolj, da mu samo prepošljemo vabilo, po možnosti tako, da smo vanj vključili vse naše stike v elektronski pošti. Osebno povabilo je več kot to. Zadnje tedne berem knjigo Božja pre­ nova avtorja Jamesa Mallona, ki govori o tem, kako prenoviti naše župnije. V njej je dobro opisano, na kakšen način

31

vabimo ljudi na naše dogodke, v naše skupine. Gre za zavesten proces v več korakih. Najprej razmislim, kdo od mojih prijateljev, sorodnikov, znan­ cev, sodelavcev … je tisti, ki bi ga rad nagovoril. Že v tej fazi, ko razločujem, prosim Svetega Duha, da mi pomaga prepoznati, katere ljudi je potrebno nagovoriti. Ko jih prepoznam, zanje molim. Molim za prave besede, ko bom pristopil do njih in jih povabil. V tem primeru ni nujno, da gre za vabilo v živo, iz oči v oči, lahko napišem tudi kratko sporočilo, elektronsko pošto, osebno sporočilo na Facebook ali opravim telefonski klic. Pomembno pa je, da si vzamem čas za tega človeka, da sem mu pripravljen prisluhniti, vstopiti v njegov svet. V knjigi avtor navaja, da lahko pričakujemo, da bo za en pozitiven odziv potrebno pova­ biti pet ljudi. Ne smem biti torej razo­ čaran, če povabim samo en zakonski par, pa se ta ne odzove. Naša naloga je, da vabimo, odziv pa ne sme biti naša odgovornost, temveč se moramo, ko opravimo svojo nalogo, zanesti na delovanje Svetega Duha. Le-ta deluje v svojem času in sadovi morda ne bodo vidni takoj. Naj nas to ne ustavi in ne razočara. Avtor knjige Božja prenova pravi tudi: »Največji dejavnik, ki prepre­ čuje 80 % članom povprečne župnije, da ne vabijo drugih, je strah. Strah pred zavrnitvijo, strah, da bomo videti čudno … » (Božja prenova, str. 206). Pravi, da je potrebno ta strah prepo­ znati in ga prinesti pred Gospoda v molitvi, da bomo zaslišali njegov odgovor: Ne bojte se! Ko ne moreš, da ne bi Ljudje smo različni. Tisti, ki so bolj odprte narave in bolj družabni, se tudi sicer bolje počutijo v vlogi nekoga, ki vabi. Ni jim težko navezati stikov, začeti pogovora. Drugi, ki smo po naravi morda bolj zadržani in se težje izpostavimo, potrebujemo več poguma (in več molitve). Toda vsem nam je skupno nekaj: ko postanemo goreči, ko v nekaj res močno verjamemo, ker


32

Dajemo naprej

Družina in Življenje

smo sami izkusili moč spreobrnjenja, ne moremo biti tiho. Prav to izkustvo naših ustanoviteljev, Danija in Vilme Siter, je »krivo«, da Družina in Življenje obstaja, živi in se širi že več kot 20 let. Blaženi Anton Martin Slomšek je rekel: Kdor hoče druge vneti, mora sam goreti. In kdor gori, ne vabi iz občutka dolžnosti, temveč zato, ker želi to, kar je sam doživel ali spoznal, dati naprej. Ker novice o tem, da se da živeti lepše in bolj polno življenje, ne želi zadržati zase. Izkoristimo poletne mesece, ko bo več časa in tudi možnosti za druženje

in pogovore. In povejmo našim znan­ cem, prijateljem sorodnikom o tem, kako lahko gradijo odnose med sabo in z Bogom. Ni nam treba na silo »vleči« ljudi v zakonske skupine, če na ta korak še niso pripravljeni. Nesimo jim izvod revije, povabimo jih k ogledu katere od oddaj Odnosi so zakon ali k ogledu posnetkov naših e-pričevanj. In prosimo Svetega Duha za goreč­ nost, da bomo vabili z veselim srcem. Ker to, kar govorimo, tudi živimo in privoščimo tudi drugim. ● Marjeta Bec

Kam gremo: strateško načrtovanje Družine in Življenja V zadnjem letu se je svet, v katerem živimo, zelo spremenil. Do sprememb prihaja tudi v Družini in Življenju, kjer sta Dani in Vilma lani septembra na praznovanju 20. obletnice DiŽ v Stični s simbolično predajo štafete vodenje Družine in Življenja predala novi generaciji.

V

se te spremembe so nas vodile do spoznanja, da se je potrebno pri Družini in Življenju  podati na skupno pot  strateškega načrtova­ nja naše prihodnje poti. Smo namreč v zgodovinskem trenutku, ki kliče po tem, da skupaj presodimo, kakšna so znamenja časa, v katerem živimo, in prisluhnemo »kaj govori Duh Cer­ kvam« (Raz 2,17) – torej tudi nam, DiŽ-evcem. Skupaj želimo razmisliti, kako lahko v teh hitro spreminjajočih se časih na najboljši možen način izpol­ njujemo svoje poslanstvo in gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej, da se bo naše delo dotaknilo in povabilo k pristni spre­ membi, spreobrnjenju čim več zakon­ cev in parov. Kot rad večkrat rečem – ukvarjamo se z »neskončnim prob­ lemom«, ki je obenem tudi neskončno pomemben. Prepričan sem, da pri svojem delu na terenu to skoraj vsak dan izkušate naši voditeljski pari, naši pričevalci in vsi drugi sodelavci. 

Kako poteka proces strateškega načrtovanja? K sodelovanju pri načrtovanju smo kot moderatorja povabili strokovnjaka na tem področju, Mateja Cepina iz Socialne akademije. Po nekaj začetnih sestankih z njim smo se dogovorili, da je najbolj smiselno, da v nekate­ rih fazah procesa sodeluje zgolj ekipa (sodelavci v pisarni), v nekatere faze pa smo povabili tudi najožje sodelavce DiŽ-a: regijske voditeljske pare, člane Upravnega odbora društva in priče­ valske pare. Tako smo se v soboto, 22. maja, dobili v širši zasedbi v Domu svete Marjete v Šmarjeti. Veseli, da se lahko ponovno objamemo in se vidimo v živo, smo razmišljali o tem, katere so tiste ciljne skupine, ki jih nagovar­ jamo, katere bi morda morali nago­ varjati, pa jih (še) ne, kako vidimo temeljne vrednote našega delovanja, kakšne so težave in izzivi pri njiho­ vem uresničevanju. Pregledali smo obstoječe programe, ki jih že izvajamo,

in se vprašali, katere cilje dosegamo z njimi. Razmišljali smo tudi o morebit­ nih novih programih in vsebinah, ki bi jim morali v prihodnje posvetiti še več pozornosti. Proces načrtovanja bo na podoben način potekal še naslednjih nekaj mese­ cev. Izzivi, ki so pred Slovenijo pa tudi pred Družino in Življenjem, so veliki in na trenutke se zdi, da močno prese­ gajo naše zmožnosti. Toda tudi v tem procesu se, tako kot že od vsega začetka delovanja DiŽ, zanašamo na delovanje Svetega Duha in moč molitve. Vabilo k molitvi Zato tudi vas, dragi bralci te revije, vabimo, da z molitvijo podprete proces razločevanja, na katerih področjih in na kakšne načine naj deluje DiŽ v prihodnjih letih, da bomo s svojim delovanjem odgovarjali na potrebe ljudi in da bo naše delovanje v skladu z Božjim načrtom. ● Benjamin Siter


Starševstvo

Družina in Življenje

33

Mama osmih otrok, ki je skoraj postala nuna Prijateljica mi je pripovedovala, kako jo je ob pogledu na svojega novorojenca pretresla misel: »Mama sem in to za vedno, vedno, vedno. Otrok bo odrasel in šel, jaz pa bom še vedno mama …« Zdelo se mi je, da jo je bilo strah nove vloge.

Foto: Canva

S

ama sem svoje poslanstvo kar nekaj časa odkrivala, tako po ovinkih. Kaj je Božja volja zame, je postajalo jasno z leti. Meni pa se je tako mudilo odkriti jo. Srečala sem namreč sestre usmi­ ljenke in se podala za njimi. Tam sem ob duhovnem življenju spoznavala še praktične vidike gospodinjstva – vse od pospravljanja pa do šivanja, lika­ nja in kuhanja. Takrat se mi je zdelo to nekoliko nepotrebno, danes pa sem hvaležna za to šolo. Nekega jesenskega jutra sem od starejše sestre slišala novico o prometni nesreči, v kateri sta sin njene nečakinje in njegova mala hči ostala sama. Bilo mi je hudo za njiju in želela sem jima pomagati. A še isti hip sem se opomnila, da to ne gre, saj sem vendar v noviciatu. Odločila sem se, da bom pridno molila za njiju, da se nastala rana čimprej pozdravi. Nekaj tednov sem res vztrajala v svoji odločitvi, potem pa sem kar pozabila na ta dogodek in mojo zavezo. Tri leta kasneje mi je bilo kri­ stalno jasno, da je moja pot v življe­ nju v dvoje. Spet sem molila – tokrat za dobrega moža. Bogu sem naročila, naj mi pošlje poštenega človeka in še celo čas (do kdaj) sem mu določila. Ne, to ni bila predrznost, ampak proš­ nja za resno znamenje. In Gospod je odgovoril kmalu in konkretno. Kakšne štiri leta pozneje sem izvedela, da mi je poslal prav tistega ovdovelega moža, za katerega sem molila v noviciatu. Že dolgo se mu zahvaljujem zanj. Nje­ gova Anita me je prav kmalu začela klicati mami. Zame je bilo to čudovito odkritje. Manjkala so mi štiri leta nje­ nega otroštva, a je kljub temu zrasla vez, ki naju še vedno povezuje. Aniti so se kmalu pridružili trije bratci in sestrica. Bilo je smeha, joka, vreščanja,

veselega valjanja po tleh, igranja v peskovniku, malih del v hlevu in zla­ sti zvečer sklepanja rok v zahvali za iztekajoči se dan. Danes se najmlajši trije še vrtijo okoli naju, starejših pet je vedno bolj samostojnih. Veseliva se že štirih vnukov in kličeva blagoslov nanje. Biti mama se ne naučiš, mama se rodi z vsakim otrokom posebej, z njim raste in odrašča, ljubezen v njej zori iz trenutka v trenutek. Ob otrocih se utrjuje, brusi in obrusi, da se ji zasveti srebro v laseh, ko pozdravijo svet vnuki. Prav gotovo bi ne bila ne žena ne mama, če bi ob sebi ne imela moža, ki me ima rad kljub mojim pomanj­ kljivostim. Iz otroštva sem prinesla nekaj krame, ki me večkrat ovira in je zaradi nje potrebno kar precej napora, da zaupam otrokom, ko delajo prve korake v svet. Dokler jih imaš okoli sebe kot koklja piščance pod perutmi, je lažje, čeprav je tam spodaj gneča.

A ko se podajo v svet, vidiš nevar­ nosti, na katere oni niti ne pomislijo. Mamino srce pa še vedno bije zanje z vso ljubeznijo. A strah ne reši veliko. Po naravi sem hitro navdušena za lepo, pa tudi zelo eksplozivna ob nesporazumih. Mož me je vedno spodbujal in mi stal ob strani, ko mi je bilo najtežje. Mnogokrat sem se zahvalila Bogu za vero, za zaupanje Mariji, ki me je učila ponavljati: zgodi se. Ob njej sem se učila zaupati Gospodu. Spoznavala sem njegovo ljubezen do mene in do slehernega človeka. Prejemala sem odpuščanje za svoje grehe in vedno bolj razumela, da moram odpuščati tudi jaz. Vsak lep dogodek je v tej luči še lepši in vsak težek trenutek lažje in bolj mirno sprejmem kljub bolečini, ki stiska srce. To mi je bilo dano. To ni moja zasluga. ● Marija Kern


34

Dar življenja

Družina in Življenje

Jožef Čarman

»… Nekdo se pravkar je rodil. In to je najlepša pesem.« (Tone Pavček)

Skupaj z dojenčkom Jožefom pesem veselja in hvaležnosti že od prvega meseca tega leta pojemo sestrica Mirjam, bratec Janez ter starša Karmen in Tomaž.

Rebeka Marija Žemva

Na praznik sv. Jožefa (19. 3.) se nam je pridružila Rebeka Marija, ki je godovala na praznik Gospodovega oznanjenja Mariji in god svetopisemske žene Rebeke (25. 3.). Veliko veselje in blagoslov v naši družini :) Mami, ati, Martin, Danijel, Frančišek, Zofija in Štefan


Družina in Življenje

35

Drejc Jakob Obolnar

Lanskega avgusta so naši srčki zatrepetali od sreče, saj se je mamici in očku ter Zali, Filipu in Adamu pridružil še zadnji družinski član Drejc Jakob. Dolgo smo ga čakali, sedaj je naše gnezdo polno. Hvaležna sva Njemu, da sva lahko še enkrat okusila Njegov blagoslov. Družina Obolnar

Jakob Močnik

V začetku leta, 19. januarja, se je tri peresni deteljici deklet pridružil bratec Jakob. Bogu hvaležni za dar življenja očka Miha in mamica Ksenja, ter sestrice Zala, Julija in Anamarija.

Rebeka Klara Horvat

V najine roke je bil zaupan velik dar, naši družini se je pridružila Rebeka Klara. Dobrodošla, najina čudovita majska deklica. Aleš, Kristina in bratec Jurij Pavel

Vsem družinicam čestitamo in želimo obilo Božjega blagoslova! Za objavo v reviji nam fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka pošljite na naslov: marjeta@diz.si.


36

Danijev nagovor

Družina in Življenje

Kaj imata skupnega Bog in radijski oddajnik v Frankfurtu?

Pri nas imamo v jedilnici že vsa leta stensko uro. Zadnjih nekaj let je bila to ura, ki sva jo prejela v dar od našega gospoda župnika na srečanju jubilantov (40. obletnica poroke). Bila je lepa, vendar je zadnje čase zaostajala in se končno ustavila. Ker sva najprej pomislila, da je problem prazna baterija, sva jo zamenjala, pa ura kljub novi bateriji ni več delovala. Pomislila sva, da je čas za nakup nove. In kot sva že nekaj časa nameravala, sva se tokrat odločila za nakup radijsko vodene ure. Šel sem v akcijo (mimovrste.si) in našel lepo uro za primerno ceno.

K

o jo je poštar dostavil, sem jo takoj razpakiral in prebral navo­ dila. (Kdor me pozna, ve, da je zame to dokaj nenavadno: »Kaj pa se je zgodilo? Dani bere navodila.«) Mojo pozornost je pritegnila informacija, da je v ozadju celotnega sistema velik oddajnik v Frankfurtu (oddaja signal cca. 1500 km naokoli), iz katerega vse take in podobne radijsko vodene ure prejemajo signal in se ta signal zaradi točnosti vsak dan 12-krat obnovi. Pa še to je pisalo v navodilih, da če smo “dovolj blizu velikega oddajnika”, se bo po vstavitvi baterije in pritisku na gumb »start« ura “sama naravnala”, sicer pa priporočajo, da gremo za prvo uravnavanje ven iz hiše, kjer signala ne bodo motile betonske ali elektronske ovire. Tako sem šel z uro na teraso, vsta­ vil baterijo in pritisnil na gumb start. Kazalci na uri so se začeli samodejno premikati in se kmalu ustavili na 12.00. Ni mi bilo jasno zakaj, zato sem postopek ponovil. Glej ga šmenta, spet so se ustavili na 12.00. Skoraj sem že pomislil, da je ura pokvarjena, zato sem šel ponovno brat navodila. Tokrat sem bil bolj pozoren kot prvič in sem opazil, da ura sama potrebuje od 3 do 5 minut ali morda celo več, da se naravna na trenutni čas. Zato sem jo pustil na 12.00 in po nekaj minutah so

se kazalci zares začeli samodejno pre­ mikati in se ustavili na 17.06. Zakaj tako dolg uvod? Vem, da se sprašujete, kaj ima to skupnega z nami, kaj imam za bregom. Poskusil bom razložiti, kako jaz gledam na te reči. Kot običajno tudi tokrat najprej pomislim nase in na moje življenje – kako so lahko načela, ki jih zazna­ vam pri radijsko vodeni uri, praktično uporabna tudi zame. Moja nova ura tudi po tem, ko sem vstavil baterijo, ni delovala. Zakaj ne, kaj je bilo narobe? Mar ni imela vsega, kar je potrebo­ vala? Ker sem vztrajno iskal vzrok, sem kmalu spoznal, da je manjkal bistveni element – moje sodelova­ nje (moja odločitev – moje dejanje). Katero? Jaz sem se moral odločiti in pritisniti na tisti gumb, kjer piše start – jaz sem moral to uro zagnati. Šele po tem, ko sem to storil, se je ura »pri­ ključila na oddajnik« v Frankfurtu in od njega začela prejemati moč za svoje delovanje (poslanstvo). Mi vsi smo podobni takim uram, ki morajo biti, če hočejo normalno funk­ cionirati (opravljati svoje poslanstvo), povezane (priključene) z Oddajnikom. »Oddajnik« sem tokrat namenoma zapisal z veliko začetnico. Zakaj? Zato, ker je zame Bog moj Oddajnik, on je vir mojih moči za opravljanje poslan­ stva, ki ga imam (sem kristjan, mož,

Dani Siter, skupaj z ženo Vilmo ustano­ vitelj društva DiŽ

oče, sin, dedek, brat, prijatelj, sodela­ vec, upokojenec …), in zato moram od nekod prejemati moč. Ura je imela vstavljeno baterijo, pa ni delovala. Ni bila »povezana« z oddajnikom. Tudi mi imamo po krstu »vstavljeno baterijo« – prejeli smo Svetega Duha in smo s tem na nek način že »povezani z Oddajnikom« – zadovoljili smo »pogoje za normalno funkcioniranje« kristjana, vendar … Če to misel razvijam naprej, se ne morem izogniti vprašanju, ki sem ga pred leti slišal in me je močno zabolelo, saj je vame butnilo z vso silo: »Zakaj pa je danes toliko krščenih poganov?« Ko to vprašanje prevedem, ga slišim nekako takole: »Zakaj je pa danes toliko krščenih (nominalni, pasivni in nedelujoči kristjani, ki so zapisani le na nekem papirju), ki živijo, kot da Boga ni oziroma se zanj ne zmenijo?« Na to vprašanje jaz odgovarjam takole: »Zato, ker se niso »priključili« na Božjo Moč oziroma niso pritisnili na gumb start!« Gre za ljudi, ki nikoli niso razumeli, kaj sploh pomeni biti kristjan, ljudi, ki nikoli niso doživeli osebnega srečanja z živim Bogom, ljudi, ki se nikoli niso osebno odlo­ čili, da želijo biti priključeni na Božji Oddajnik, in niti ne vedo, kako se priključiti oziroma kaj sploh pomeni biti priključen na tak Oddajnik in kaj


pomeni prejemati signal – moč – od tega Oddajnika. Želim poudariti, da je logično dejstvo, da se kristjan, ki želi živeti svoje življenje v skladu z Božjo voljo, zaveda, da svojega poslanstva (svoje poklicanosti in smisla svojega življenja) ne more živeti sam – iz svo­ jih moči, pač pa mora biti nenehno priključen na Božjo moč – mora od Boga samega prejemati »signale« za svoje funkcioniranje. Pomembno je tudi védenje, da pri tem ne gre za neko neznano in »nevi­ dno moč« – za neko kozmično ener­ gijo, pač pa za duhovno načelo, ki ga je utemeljil Jezus Kristus, edinorojeni Božji Sin. Jezus je govoril o privilegiju, ki pripada tistim, ki se zanj odločijo. Preden se je od učencev poslovil, jim je rekel: »Vi pa ostanite v mestu, dok­ ler ne boste odeti v moč z višave.« In je nadaljeval: »Prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta« (Apostolska dela 1,8). Ta Moč oziroma ta privilegij – ta Božji dar – je Sveti Duh. On je na razpolago vsakomur, ki ga želi prejeti in se zanj svobodno odloči. Ko bi se le znali ustaviti in o tem premisliti! Ko bi le razumeli, da je za »normalno delovanje kristjana« ta Moč nujno potrebna, da je pravo krščansko življenje Božja prisotnost v človeku in po njem v svetu! Pa še to: ta dar (privilegij) – ta Moč – ni le neka sila, ki nas žene, pač pa je Oseba – je Bog sam, je Bog, ki želi pre­ bivati v mojem in tvojem srcu, Bog, ki si je sam zgradil svoj tempelj (niso ga naredile človeške roke, pač pa on sam in je ta tempelj moje in tvoje srce). In on želi v svojem templju prebivati (ne počivati) – želi biti vedno aktivno pri­ soten. Nekdo je rekel, da je ta, ki trka na vrata mojega in tvojega srca (Raz­ odetje 3,20), džentelmen, ki se niko­ mur ne vsiljuje. Ve, da nam je daroval svobodno voljo. Zato želi, da se vsak človek sam osebno odloči in »pritisne na gumb start«. To zgodbo bi lahko opisoval na sto­ tine načinov, vendar ne bi nikoli mogel

37

Foto: Unsplash

Družina in Življenje

spremeniti dejstva, da je Bog vsakemu človeku vedno na razpolago, da je vsak človek vedno osebno povabljen v to zgodbo, povabljen, da se »sam priključi« na Boga – na Božjo Moč. Ko se zgodi ta »priključitev«, se vzpo­ stavi z(a)veza dveh src. Zgodi se nekaj, kar je človeškemu umu nedoumljivo: zgodi se združitev dveh oseb – nastane sobivanje moje in Božje osebe (tretja Božja oseba – Sveti Duh). V bistvu se zgodi »pobožanstvenje«. Da ne bo pomote! Ne postanem jaz Bog, pač pa postanem pretočen za Božjo Moč – Bogu dovolim (paradoks: stvar dovoli Stvarniku – tako velika vrednota je svobodna volja), da v meni živi in dela, da me uporabi za uresničitev svojega načrta zame in za moje bližnje. POZOR – ZELO POMEMBNO: če se tega zavedamo ali ne, je nesporno dejstvo, da je danes »v zraku« na tisoče raznih signalov (radijskih in telekomunikacijskih …). Moja ura je morala med vsemi signali najprej »prepoznati signal« iz Frankfurta in se z njim uskladiti, šele nato je lahko začela kazati pravi čas – udejanjati svoje poslanstvo. Če se to ne bi zgo­ dilo, bi bil to le brezvezen nakup ali kot

večkrat rečem: »Še tako drag električni aparat je popolnoma neuporaben, če ga ne priključimo na elektriko.« Tudi mi, kristjani, bomo ostali za Boga »neuporabni«, če bomo le pasivni nedeljski opazovalci še tako lepe in izpiljene »župnikove predstave« (pridige) oziroma če bomo mislili, da zmoremo sami z lastnimi močmi živeti krščansko življenje. Jezusove besede: »Brez mene ne morete ničesar storiti« (Janez 15,5) so krute, zato nas Jezus vabi, da živimo iz trenutka v trenutek priključeni na Božjo Moč. Moramo pa, kot moja ura, najprej »prepoznati« Božji signal – slišati Božji glas, ki nas danes vabi in nam govori: »Ne boj se! Glej, stojim pred vrati tvojega srca in trkam (Razodetje 3,20). Ustavi se za trenutek, zapri oči in se umíri. Dovoli mi, da te objamem in te ljubim. Začuti utrip mojega srca, ki bije zate.« Naj bo ta binkoštni čas tudi za naju življenjska prelomnica – čas priznanja, da brez Njega ne morem/va ničesar storiti, čas uglasitve z Božjim signa­ lom, čas priključitve na Božjo Moč, da se bodo uresničile Jezusove besede: »In boste moje priče!« ● Dani


38

Družina in Življenje

Malo za šalo malo zares

Župnik po končani pridigi vpraša nemirno deklico: – Zakaj pa ti ves čas hodiš po cerkvi gor in dol, ko vsi drugi mirno sedijo v klopeh? – Zakaj pa vi kar naprej govorite, ko vsi drugi molčijo?

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec. Glavna urednica: Marjeta Bec (marjeta@diz.si) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Marjeta Bec (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja, Za voditeljske pare, marjeta@diz.si), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Mateja Jemec Tomazin (Malo za šalo, malo zares). Grafična priprava in tisk: Tiskarna Povše BM d.o.o. Naklada: 5000 izvodov. Fotografija na naslovnici: Canva Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: revija – dar, referenca: SI 00 760 110. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI 00 760 111. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Voznik z avtom povozi pešca. Skoči iz avta, steče do ponesre­ čenca, ki ves potolčen leži na tleh in ga tolaži: »Imate pa res srečo, da sem vas povozil ravno na tem križišču. Prav v tej hiši stanuje zdravnik. Vse bo v redu, takoj bom skočil ponj.« »Nič ne bo v redu,« jezno odvrne ponesrečenec. »Zakaj pa ne?« »Ker nimam sreče.« »Kako to?« »Jaz sem tisti zdravnik.« Prijateljici se pogovarjata: »Tako so nas prestrašili s tem virusom, da ko grem v restavracijo, v WC-ju vrata odpiram s komolcem, pokrov na stranišču dvigujem z nogo, s kolenom potegnem vodo, vrata zapiram z ramo in se vračam k mizi čez celo restavracijo – tam pa opazim, da nisem gor potegnila gat.« Nekaj let po koncu epidemije: Oči, kje sta se z mami spoznala? – Na hitrih testih. Včasih smo bili kar divji … jedli smo torto, potem ko smo vsi pihali vanjo.

Zakonski nasvet iz ljudske zakladnice O sreči imamo v slovenskem jeziku mnogo rekov. Pogo­ sto rečemo, da ima nekdo več sreče kot pameti, sreča se komu nasmehne, hitro pa znamo dodati, da je Vsak sam svoje sreče kovač. O tem je pisal že Valentin Vodnik, ki je v pesmi Dramilo (saj jo znamo vsi na pamet, mar ne?) zapisal /…/ Za uk si prebrisane glave,/ pa čedne in trdne postave,/ išče te sreča,/ um ti je dan,/ našel jo boš,/ ak’ nisi zaspan. Slovarji srečo opisujejo kot ‘razme­ roma trajno stanje velikega duševnega ugodja’. V nobenem od slovarjev pa ne najdemo tega, kar je Vodnik v vznesenem tonu želel sporočiti našim prednikom: »Zmoremo, le ne smemo stati križem rok.« Sreča je namreč dosegljiva z Božjo pomočjo in z mnogo podpore naših sozakoncev v mnogih preizkušnjah, ki nam pridejo naproti. Res se zdi, da ima kdo drug kdaj več sreče kot mi sami, toda srečni smo lahko tudi zato, ker drugemu pri­ voščimo njegovo srečo, ker je večja sreča dajati, kakor prejemati (Apostolska dela 20, 35) in ker smo srečni, saj nas ljubi Nebeški Oče (in še sozakonec za piko na i)! Pripravila Mateja Jemec Tomazin


PROGRAM DiŽ ZA LETO 2021 1.

Duhovni teden za družine Veržej 1, 1, 23.–30. julij 2021, Zavod Marianum (POLNO; prijave so zaprte)

2.

Duhovni teden za družine Veržej 2, 2, 30. julij–6. avgust 2021, Zavod Marianum (POLNO; prijave so zaprte)

3.

Odmik za moške v divjini divjini, 25.-29. junij 2021 (POLNO; prijave so zaprte) Vodijo Aleš Čerin, Marjan Čater in Slavko Štern.

4.

Dajemo naprej 2021, usposabljanje za voditeljske pare in sodelavce DiŽ, 25. september 2021 (lokacija bo sporočena naknadno), prijave na www.diz.si

5.

Temeljni seminar Nepozabni trenutki za naju, 1.–3. oktober 2021, hotel Rogla, Rogla (prednost pri prijavi imajo pari, ki so bili prijavljeni na lanski – odpovedan – seminar)

6.

Temeljni seminar Nepozabni trenutki za naju, 15.–17.oktober 2021, hotel Rogla, Rogla (prednost pri prijavi imajo pari, ki so bili prijavljeni na lanski – odpovedan – seminar)

7.

Tematski seminar Najin odnos do denarja, 22.–24.oktober 2021, Zavod Marianum Veržej, prijave na: www.diz.si

8.

Nadaljevalni seminar Ustvarjeni za nekaj več, 5.–7.november 2021, Terme Čatež, prijave na: www.diz.si

POMEMBNO: Pridržujemo si pravico do dodatne omejitve števila udeležencev, spremembe načina izvedbe ali odpovedi seminarja glede na epidemiološke razmere in ukrepe, ki bodo veljali v času izvedbe seminarjev in dogodkov. Prijavljeni boste o teh spremembah obveščeni po e-pošti, ostale ažurne informacije pa lahko spremljate na naši spletni strani.

Foto: Slavko Štern

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (zavihek dogodki/seminarji), kjer boste našli tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite na 041/459 666 (Erika Novak).

Foto: Slavko Štern

VARSTVO OTROK: Na jesenskih seminarjih zaradi omejitev števila udeležencev ne bo organiziranega varstva, zato otrok ne morete navesti ob prijavi na seminar (izjema so dojenčki). Prosimo za razumevanje.

Profile for Društvo Družina in Življenje

Revija Družina in Življenje JUNIJ 2021  

Advertisement
Advertisement
Advertisement

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded

Recommendations could not be loaded