POSTNI ČAS - ODPOVED HRANI ALI NOTRANJI NAVLAKI
NADALJEVALNI SEMINAR NA LJUBELJU
Moj čas posta – čas milosti Rojstni dan. Nekaj, kar z veseljem pričakujemo, praznujemo in nam je žal, ko je mimo. Po veselih božičnih dneh nastopi drugi spomin, spomin na konec, trpljenje in smrt. Človek s podedovanim izvirnim grehom potrebuje tako prvo kot drugo dejanje. Prvo ga zanese v oblake, drugo postavi v realnost, ga prisili v razmišljanje o smislu trpljenja ter razmišljanju o tistem, kar je preko črte smrti. Postni čas se začne z obredom pepelenja, ki me opominja na mojo minljivost in tudi dolžnost oznanjevanja, in mi ni najbolj pri srcu. Z veseljem bi vzkliknila s Kristusom: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene« in ne bi imela nič proti, če teh dni ne bi bilo. A še v istem hipu se zavem, da čas spreobrnjenja in poglabljanja vase zelo potrebujem. Nekdo me mora malo potisniti, da se ponovno zavem, da človek ne živi samo od kruha, temveč od vsake Božje besede, da je trpljenje v pomoč mojemu dozorevanju, da je čistka moje notranjosti vedno znova še kako potrebna. Moram se ozavestiti, si priznati svojo grešnost, se pogledati v ogledalo in zaznati pomanjkljivosti ter se spopasti z njimi. V izobilju današnjega materializiranega sveta, v preglasnem trušču življenja, v vseh velikih in malih skrbeh je iti vase velikokrat problem. N ave l i č a n a v s e g a , p r e s i t a preobilice hrane in drvenja se za delček sekunde zazrem vase. Soočim se z vsemi velikimi in
malimi napakami, s katerimi imam še veliko dela in za katere si vzamem premalo časa. V času posta se skušam poglobiti sama vase, prisluhniti Božjemu šepetu, začutiti njegovo bolečino ob moji grešnosti in bolečino vseh tistih, ki jim moje napake grenijo življenje. Vsega tega se lotevam lažje, če najprej zmorem opraviti s svojo človeško »požrešnostjo« in se delno ali povsem odpovem hrani. Slišim zunanje pripombe, da to ni najpomembnejše, toda jaz vem, da je ta odpoved zelo težka in če bom zmogla odpovedovanje na materialni ravni v obliki hrane, jo bom sposobna tudi drugje. Ob vseh mojih odpovedih me spremlja dejstvo, da je bilo Kristusovo trpljenje za druge, tudi zame. Zato mora moja žrtev odpovedi biti za druge, ker šele takrat bo imela smisel in jo bom zmogla prestati. V dneve posta grem najprej z glavo, razmislim smisel in cilj, se priporočim v Božjo pomoč ter se trudim biti čim več časa sama s sabo. Moji dnevi odpovedi in molitve so tako namenjeni ljudem, ki so v danem trenutku najbolj potrebni pomoči. V ospredju so člani moje družine, mož v svoji življenjski stiski, otroci na razpotju življenja, starši v nemoči staranja, znanci v neozdravljivih boleznih ali življenjskih stiskah. V teh dneh je telo neobremenjeno s hrano, zato deluje drugače, je počasnejše, bolj umirjeno, zahteva večjo skrb zase v smislu higiene in skrbi za temperaturo. Um in vsa notranjost se umiri, poglobim se vase,
sodelujem v komunikaciji z Bogom, lažje odkrivam svoje napake in jih poskušam odpravljati. Ob postenju odkrivam nove energije, ki jih ima moje telo, čeprav ga ne polnim s hrano. Kljub postu z lahkoto zmorem vse službene obveznost, vse dolge kilometre teka,gospodinjska opravila in še več. Dosegam zelo dobre rezultate na vseh področjih, podiram rekorde in se dobro počutim. Priznati pa moram, da brez povezave z Bogom, brez misli na osebo, ki ji namenjam svojo odpoved, ne bi zmogla. Zelo težko je v svetu, ki ob tebi živi normalno potrošniško življenje, izvajati dneve posta. Beremo, da se je tudi Kristus umaknil v puščavo, kar bi bilo v tem hipu dobrodošlo, a je žal neizvedljivo. Kristusovih štirideset dni posta je zame le želja in sem zadovoljna s svojim desetdnevnim odpovedovanjem hrani in hitremu tempu življenja. Zavedam se, da šele ponavljajoče urjenje pripelje k zastavljenemu cilju in da sem trenutno šele na poti. Zato, Gospod, potrebujem tvojo pomoč, tvoje opogumljanje, tvojo roko ob padcih, tvojo tolažbo, ko mi ne uspe, in pohvalo, ko dosežem zastavljeni cilj. Potrebujem te, da mi vedno znova kažeš pot, tudi s pomočjo postnih dni in s tvojim velikim dejanjem vstajenja.
Stanka Nidorfer
V objemu gora, v srcu Božjega stvarstva, ki ga kot sinji pajčolan odeva modro nebo in tudi v teh zimskih dneh razvaja toplo sonce, je v Oazi miru na Ljubelju potekal nadaljevalni seminar za tiste, ki so se nekoč že udeležili temeljnega vikend seminarja. Zbrali smo se iz vseh krajev naše lepe dežele. Ker je osnovni namen vsakega nadaljevalnega seminarja poglabljanje vere, smo tudi mi prosili Gospoda, naj nas nagovori z istimi besedami kot nekoč apostole: »Varujte se! Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpústi. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: ›Kesam se,‹ mu odpústi.« Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna” (Lk 17,3-6). Vemo, da je odpuščanje temeljna krščanska vrlina, da je odpuščati krščansko, vendar so včasih rane pregloboke in človek nima moči, da bi odpustil. Prav zato potrebuje pomnožitev vere v Gospoda in Moč njegovega vstajenja, vere v Svetega Duha, ki je prišel, da poveliča Kristusa in nas vodi k popolni resnici, nas prepriča o grehu in nas nauči učinkovito moliti ter nas usposobi za življenje v obilju, da tudi mi rodimo duhovne sadove in z Njim zmagujemo sredi vsakdanjih tegob. Med najpomembnejše resnice krščanskega življenja gotovo sodi naročilo apostola Pavla Efežanom, ko pravi: »In ne opijanjajte se z
»Cudili so se in spoznali, da sta se družila z Jezusom.« ( Apd 4,13) kakor hitro ga prosim (1 Jn 5,14-15).
vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh« (Ef 5,18). Spraševali smo se, kaj danes za nas pomenijo te besede in zakaj večina sodobnih kristjanov ni napolnjena s Svetim Duhom - zakaj Sveti Duh v njih le prebiva, ni mu pa dovoljeno, da bi kraljeval. Spoznali smo, da je to v prvi vrsti zaradi nevere in nevednosti. Dobro je, da vemo, da smo kristjani le po veri, zato smo lahko s Svetim Duhom napolnjeni le po veri. Preden pa Svetega Duha prosimo, naj nas napolni, po veri Bogu priznamo vse svoje grehe (priznanje, kesanje in obžalovanje zaradi storjenega ter trden sklep, da določenega greha ne bomo več ponovili) in ga zopet po veri prosimo, naj nam naše grehe odpusti (1 Jn 1,9). Tudi naslednji korak je stvar naše vere: v molitvi po veri prosimo Svetega Duha, naj nas napolni. In S v e t i D u h t o s t o r i ,
To nenehno napolnjevanje s Svetim Duhom nekateri imenujejo duhovno dihanje. Zakaj duhovno dihanje? Ker se to (kesanje, odpuščanje in napolnjevanje s Svetim Duhom) dogaja neprenehoma - večkrat na dan (To ni nadomestilo za sveto spoved!). Jezus je rekel: »sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22).
Med temeljna spoznanja sodi tudi misel, da krščansko življenje ni zapleteno, pač pa zelo preprosto in se mnogi ob njegovo preprostost nenehno spotikajo. Obenem pa je to življenje tako neizmerno težko, saj gre v bistvu za nadnaravno življenje in ga samo Jezus Kristus lahko v polnosti živi. Torej je na nas kristjanih le, da dovolimo Kristusu, da po Svetem Duhu v nas živi (ne životari), ljubi, odpušča - prosmo Svetega Duha, naj nas napolni in zavzame središčno mesto v našem življenju ... V album lepih spominov smo shranili tudi prijazne obraze v domu duhovnih vaj, dobro hrano, pohod na Stari Ljubelj, pridne animatorke: sestro Simono, Barbaro, Ano in Suzano ... Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam to druženje omogočili in se izročamo v Gospodove roke, naj nas On vzgaja in oblikuje, da bomo vedno bolj postajali Njegovi učenci (Mt 28,18-29). Dani Pohod na stari Ljubelj
Družina in Življenje, marec 2008
Družina in Življenje, marec 2008