Page 1

Društvo Druzina in Zivljenje zeli našim druzinam vrniti pravo dostojanstvo veselje Bozjih otrok, zeli jim predstaviti Kristusa. Spodbuja udejanjanje kršcanskih nacel v zivljenju sodobne druzine, da bi tako duhovno prerojena druzina svetu prinašala napredek, stabilnost in mir, novo upanje in ljubezen, ki je v Kristusu Jezusu.

DOGODEK

MAREC

APRIL

MAJ

AVGUST

SEPTEMBER

Enodnevni seminar za zakonce, 29. marec 2008, Dominikov dom na Pohorju

Organizator seminarja: zakonske skupine župnije Slivnica pri Mariboru

Vikend seminar (usposabljanje) za voditeljske pare, 18.-20. april 2008, Ljubelj, Oaza miru

Erika Novak, GSM: 041/459666 Zlatko Novak, GSM: 041/457763 E-mail: erika.novak@guest.arnes.si

2. romarski pohod: nedelja, 11. maj 2008, Golak na Trnovski planoti, 1495 m; zbiranje med 8.45 in 9.00 uro v Ajdovščini na parkirišču nakupovalnega centra Hofer.

Ivan Zorko: GSM: 041/809121; E-mail: irena.zorko@siol.net Ivo Halas: GSM: 041/616534; E-mail: marija.halas@krka.biz

DUHOVNI TEDEN ZA DRUŽINE, 08.-15. avgust 2008; Od petka do petka v Veržeju, MARIJANIŠČE

Andreja in Janko Brumec, GSM: 041/533279 E-mail: janko.brumec@siol.net

Enodnevno srečanje družin, 6. september 2008, Ljubljana, Šentvid, Zavod svetega Stanislava

Tomaž Kržišnik, GSM: 041/550189 E-mail: t.krzisnik@volja.net Lojze Kokalj, GSM: 041/826577 E-mail: alojzij.kokalj@guest.arnes.si

Vikend (nadaljevalni) seminar za zakonce,

SEPTEMBER 12.-14. september 2008, Glavotok, otok Krk - zaključena skupina

SEPTEMBER

ODGOVORNA OSEBA, PRIJAVE, INFORMACIJE...

Regijska srečanja (usposabljanja) za voditeljske pare september 2008; srečanja bodo: Leskovec (Škofija NM in župnije v Posavju), Celje (Škofiji: CE in MB), Veržej (Škofija MS), Ljubljana (Škofija LJ) in Koper (Škofija KP) Vikend (začetni) seminar za zakonce

OKTOBER ZAKONCA NA SKUPNI POTI, 17.-19. Oktober 2008, ANKARAN, Debeli rtič Vikend (nadaljevalni) seminar za zakonce,

NOVEMBER 14.-16. november 2008, Crikvenica, Life Center Vikend seminar TEMELJNA SKUPINA;

NOVEMBER usposabljanje regijskih koordinatorjev; 28. - 30. nov. 2008,

Zakonci župnije Ljubljana Moste, gospod Milan Knep, župnik

Glasilo, Letnik 7, št. 1, marec 2008, ISSN 1855-2110

PROGRAM ZA LETO 2008

O srečanjih bodo po elektronski pošti oz. s pismenim vabilom obveščeni vsi voditeljski pari in duh. asistentje. Turistična agencija BOOM, Krško, Tel.: 07/4921674, GSM: 041/684320 E-mail: boom@siol.net Erika Novak, GSM: 041 459 666 Zlatko Novak, GSM: 041 457 763 E-mail: erika.novak@guest.arnes.si Rajko Šimonka, GSM: 041/434618 E-mail: rajko.simonka@teleing.com

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Glasilo društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Odgovorni urednik Dani Siter (siter.dani@siol.net; telefon: 07/490 35 51; GSM: 041 770 200). Glavna urednica in lektorica Urška Willewaldt (e-pošta: urska.willewaldt@siol.com). Uredniki posameznik rubrik: Dani Siter (Delovanje društva, Vikend seminar, Nadaljevalni seminar, siter.dani@siol.net), Vilma Siter (Pobuda, vilma_siter@email.si), Mirko Nidorfer (Osrednja tema, m.nidorfer@siol.net), Maruša Kržišnik (Starševstvo, e-mail: t.krzisnik@volja.net), Petra Kokalj (Zakonsko življenje, alojzij.kokalj@guest.arnes.si), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom, janko.brumec@siol.net), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin, tratar.miroslav@siol.net), Tanja Mlakar (Voditeljski par se predstavi, tanja.mlakar.jeric@gmail.com), Gregor Lotrič (Kristjani v javnosti, glotric@gmail.com), Marija Halas (Romarsko pohodništvo, marija.halas@krka.biz), Sabina Majcen (Mladi za mlade, marjan.majcen2@siol.net), Mirko Klobučar (Vabilo k branju, mirkoklobucar@gmail.com), Anita Šimonka (Dar življenja, anica.simonka@guest.arnes.si), Oblikovanje in grafična priprava: Katarina in Igor Podgajski (igor.slavnik@gmail.com). Tisk: Tiskarna KOTIS. Naklada: 2500 izvodov. Glasilo je brezplačno. Kdor želi pri izdajanju glasila finančno pomagati, se lahko odloči za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici. Transakcijski račun društva: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00 1-900, namen: podporna naročnina. Z zbranimi sredstvi bomo lahko glasilo še naprej izdajali, plačali stroške za poštnino in druge spremljajoče stroške. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati delo zakonca Siter, ki sta nosilca programov Zakonca na skupni poti, lahko svoj mesečni prispevek nakazujete na transakcijski račun: Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva 4, 8273 LESKOVEC, 02982-0255101623, NLB d.d., podružnica Posavje, Krško, sklic na št. 00-1-901, namen: prostovoljni dar. Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo.

»On pa je nosil naše trpljenje, si naložil naše bolečine. Mi pa smo ga imeli za udarjenega, od Boga zadetega in mučenega. A zaradi naših grehov je bil ranjen, potrt zaradi naših hudobij. Za naše zveličanje ga je zadela kazen, po njegovih ranah smo ozdraveli.« (Iz 53,4-5, EKU) Postoj, prijatelj, ki to bereš! Postoj in se ustavi ob znamenju pred seboj ter ga dobro poglej! Da, na križu Bog visi in za naju teče njegova kri. Zadela ga je kazen, ki sem jo jaz (in si jo ti) zaslužil – umrl je namesto mene (in tebe). Pa ni le umrl in ga ni več v grobu. Vstal je, kot je napovedal. Vstal je in živi! ALELUJA! Da bi v teh svetih velikonočnih dneh z njim tudi mi vstajali iz grobov naše sebičnosti, malodušja, obsodb in krivd! Da bi z njim in zanj tudi mi živeli in bi to življenje radi drug z drugim delili. Sodelavci DiŽ


Ko hodiš, pojdi zmeraj do konca. Spomladi do rožne cvetice, poleti do zrele pšenice, jeseni do polne police, pozimi do snežne kraljice, v knjigi do zadnje vrstice, v življenju do prave resnice, v sebi do rdečice čez eno in drugo lice. A če ne prideš ne prvič, ne drugič do krova in pravega kova poskusi: vnovič in zopet in znova.

POTEK PASTORALNEGA DNEVA SPD bo potekal 10. maja 2008 v Celju na mestnem stadionu Arena od 9.30 dalje. Potek prireditve: – od 9.30: zbiranje na stadionu – udeleženci bodo usmerjeni na različne sektorje (14.000 sedežev) – med zbiranjem igra ansambel ritmično-duhovno glasbo (Tone Pavček)

Uvodnik Ob pastoralnem letu družine Delovanje društva Moj komentar Postno pismo patra Ivana Platovnjaka Duhovna pobuda za postni čas Gospod, nauči nas moliti Živeti s Svetim pismom Moja družina Iz očetovega dnevnika Postni čas - odpoved našim razvadam ali notranji navlaki? Naš klepet Iz življenja zakonskih skupin Voditeljski par se predstavi Vikend konferenca na Debelem rtiču Nadaljevalni seminar na Ljubelju Starševstvo Zakonsko življenje Romarsko pohodništvo Kristjani v javnosti Kamenčki v mozaiku življenja Našim mamam Vabim te … Mladi za mlade Dar življenja Malo za šalo, malo zares Družina in Življenje, marec 2008

3 4 5 7 8 10 11 12 14 15 16 19 23 28 30 31 33 34 35 37 38 39 41 42 45 46

– 10.30: program Za življenje – za družino, ki ga bosta predvidoma prenašala TV Slovenija in Radio Ognjišče – pozdrav celjskega ordinarija msgr. dr. Antona Stresa – na sredini stadiona poteka koreografija, ki jo izvajajo »škofijci« iz Ljubljane – na odru se zvrstijo razni gosti – pričevalci (vsi v povezavi z družino) – med pogovori z gosti potekajo glasbeni vložki – zastopnik SPS poda smernice posinodalnega dneva (PSD); prebrana bo poslanica o družini Za več informacij ali ogled filma lahko pokličete na telefon 041 780Alfonso 863 (Gregor Lotrič) somaševanje bo vodil kardinal López ali pišete na naslov glotric@gmail.com

– 12.15: sv. maša, Trujillo, predsednik Papeškega sveta za družino; somaševali bodo vsi slovenski škofje in škofje iz sosednjih škofij – darove med sv. mašo bodo prinašali predstavniki slovenskih škofij – po sv. maši bo ena družina iz vsake slovenske župnije na tribuni prejela sliko sv. družine – pri sv. maši bodo peli združeni cerkveni pevski zbori z orkestrsko spremljavo – okrog 14.00 zaključek programa – brzojavka sv. očetu – glasba iz vseh slovenskih pokrajin – 15.00 odhod domov


MALO ZA ŠALO, MALO ZA RES

UVODNIK

KDO JE ZARES USPOSOBLJEN?

Dragi prijatelji v Kristusu!

Pismo, ki ga objavljamo, bi prav gotovo prejel Jezus, če bi v njegovem času tako kot danes, delovala podjetja za svetovanje in analize.

Če bi bili ljudje vsaj malo podobni gosem … PREJEMNIK: »Mizarsko podjetje« JEZUS, Nazaret POŠILJA: »Svetovanje in management« JORDAN, Jeruzalem Spoštovani gospod! Zahvaljujemo se vam za poslane življenjepise in izpolnjene vprašalnike za vaših 12 bodočih sodelavcev, ki naj bi v vašem novem podjetju zasedli odgovorna delovna mesta. Naši strokovnjaki so opravili vse potrebne analize. Želimo vam povedati, da nismo upoštevali le naših računalniških testov, ampak smo po predhodnem dogovoru s psihologom in poklicnim svetovalcem opravili tudi vse potrebne razgovore z ljudmi, ki jih nameravate zaposliti. V pismu prilagamo rezultate omenjenih razgovorov in upamo, da jih boste skrbno proučili. Sicer pa za boljše razumevanje in predvsem v pomoč poleg naše uradne analize prilagamo tudi nekaj splošnih in dobrohotnih nasvetov, ki jih strankam, ki se obračajo na nas, radi posredujemo. Nasveti so rezultat izkušenj in širokega znanja naših strokovnjakov in so za vas brezplačni. Mnenje našega tima, ki je opravilo strokovne razgovore z vašimi bodočimi sodelavci, je, da le-ti nimajo ustreznih izkušenj, potrebne izobrazbe in še posebej nimajo smisla za naloge, za katere jih želite uporabiti. Posebej želimo poudariti dejstvo, da ne poznajo in nimajo izkušenj s timskim delom. Predlagamo, da nadaljujete z iskanjem primernejših oseb, ki bodo imele ustrezne izkušnje in vodstvene sposobnosti in bodo to lahko dokazale s potrebnimi dokumenti. · SIMON PETER je čustveno neuravnovešen in nagnjen k nenadnim izbruhom. · ANDREJ nima prav nobenih vodstvenih sposobnosti. · Brata JAKOB in JANEZ, Zebedejeva sinova, svoje osebne interese postavljata pred interese podjetja in bi se znalo pripetiti, da ne bi bila lojalna vašemu podjetju. · TOMAŽEV značaj je vprašljiv in kaj lahko se zgodi, da bo prav on spodkopaval moralo v podjetju. · Smatramo, da je naša dolžnost, da vam povemo, da je MATEJ pri Združenju delodajalcev v Jeruzalemu slabo zapisan in je na njihovem »črnem seznamu«. · JAKOB, Alfejev sin in TADEJ sta nagnjena k pretiravanju in je v njima možno zaznati znake manične depresije. · Eden izmed kandidatov pa je prav gotovo vaša srečna izbira, kajti v njem je velik potencial. Je človek velikih sposobnosti, zelo iznajdljiv, ambiciozen in se zaveda odgovornosti, ki jih prevzema. To je JUDA IŠKARIOT. Priporočamo, da mu zaupate vodenje oddelka za finance in ga postavite za svojega namestnika. O drugih možeh, ki jih nameravate zaposliti, boste morali sami razbrati vse podrobnosti. Z lepimi pozdravi in globokim spoštovanjem.

Prejšnjo jesen sem opazoval gosi, ki so v obliki črke V letele proti jugu. Ko je ptica zamahnila s krili, je ustvarila vzgonski veter za ptico, ki je letela neposredno za njo. Ker so letele v obliki črke V, je bila celotna jata 71 odstotkov hitrejša, kot če bi vsaka ptica letela samostojno. Ljudje, ki so usmerjeni k skupnemu cilju in čutijo vsaj nekaj skupinske pripadnosti, zaradi medsebojnega zaupanja potujejo hitreje in preprosteje. Če bi bili ljudje vsaj malo podobni gosem, bi v taki obliki ostali ne glede na to ali vodimo ali sledimo. Ko se gos utrudi, spusti naprej močnejše gosi. Normalno je da se pri zahtevnejših opravilih menjavamo. Gosi iz ozadja tiste spredaj spodbujajo, da obdržijo hitrost. Ljudje se moramo prepričati, da naši klici iz ozadja tiste spredaj spodbujajo in ne kaj drugega. (Milton Olson)

Odpoved je danes moderna beseda. Ljudje se ves čas čemu odpovedujemo: eni hrani, drugi pijači, tretji potrošniškemu načinu življenja, četrti novemu modelu avtomobila, peti prostemu času, šesti konjičkom, sedmi otrokom, osmi družini, deveti telesni ljubezni, deseti grehu, enajsti … Kogar bi vprašali, vsak bi vedel našteti nekaj, čemur se »mora« odpovedati. Odpoved naj bi prečiščevala telo, dušo in duha. Človek bi moral v njej najti zadovoljstvo in srečo. Odpoved bi mu morala pomagati sprejemati svojo majhnost. Z njeno pomočjo naj bi umiral svoji sebičnosti. Skratka, odpoved naj bi človeka osrečevala. Pa je res tako? Je med nami zaradi vseh prisotnih odpovedi zares več srečnih ljudi? V postno-velikonočni številki g l a s i l a v e l i ko g ov o r i m o o odpovedih. Za nami je že skoraj ves postni čas: čas priprave, očiščevanja, iskanja, umiranja in rasti - skratka čas odpovedi. Odpovedi, h kakršnim nas vabi Jezus, ko pravi: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt, 16,24). Toda ali se naše »odpovedi« zares kaj razlikujejo od odpovedi ljudi, ki ne verjamejo v Boga, ki trdijo, da Kristus ni bil Božji sin, da ni vstal od mrtvih, da ni umrl za nas? Ali res znamo sprejeti svoj križ? Ali res verjamemo, da je Jezus luč sveta, ki nam v temini prinaša luč življenja (Jn 8,12)? Ali res zmoremo pustiti vse za seboj in

postati Jezusovi služabniki in služabniki vseh ljudi (Jn 12, 26)? Se res znamo odpovedati svojemu zemeljskemu bogastvu in z gorečnostjo hrepeneti po bogastvu, ki nas čaka v nebesih? Še nekaj dni časa imamo, da se resno vprašamo, kje smo in do kam si »pustimo« odpovedati. Še nekaj dni nas loči od najbolj globokih trenutkov, ki bodo našo vero ponovno postavili na preizkušnjo. Nikar se jim ne odpovejmo. Odprimo se kriku trpečega Kristusa, ki umira za nas, ki svoje zemeljsko telo daruje za to, da bomo mi nekoč mogli obleči »nebeška telesa«. Njegova daritev na križu nikoli ne bo zaman. Vedno nas čaka. Do samega konca je z nami in nas ljubi kot brate in sestre, pa čeprav se globoko v nas še vedno skriva dvom, ali je vse to vredno. Dragi prijatelji! Osmislite vse svoje odpovedi in postanite srečni ljudje! Sprejmite z odprtim in gorečim srcem svoj križ in stopite za Jezusom po poti trpljenja v večno slavo. Naj njegova daritev na križu res ne bo zaman. Naj vstane za mene, za tebe, za njega, za vse nas in v nas prerodi vero, upanje in ljubezen. To troje je potrebno ponesti v naš svet: Vero, Upanje in Ljubezen. Stopimo za njim in veseli vzklikajmo: »Aleluja! Kristus je vstal in živi! Nekoč vstali bomo tudi mi!«

P.S. Končno spet deluje tudi naša s p l e t n a s t r a n (http://www.diz.si/)! Vsa zahvala gre Mitji Stantiču, ki je pred nekaj meseci prevzel odgovornost za postavitev strani in projekt tudi izpeljal. Vabljeni ste, da spletno stran čim večkrat odprete, kaj preberete in sodelujete s svojimi prispevki. Zlasti vabimo zakonske skupine, da pošiljate svoje prispevke in s svojimi izkušnjami obogatite druge skupine, ki v okviru DiŽ sodelujejo širom Slovenije. Vsak dan nas je več in vsak dan močnejši smo v boju proti tistim, ki hočejo vrednost družine izničiti. Verjetno ste tudi opazili, da je zunanja podoba našega glasila malce drugačna. Naš tehnični urednik je sklenil, da se spodobi, da tako spletna stran društva kot naslovnica glasila nosita isti logotip in napis. Upamo, da vam je všeč. Zdaj pa veselo k branju vsebine, ki prinaša obilo bogatih misli in pričevanj!

Rafael Ben Saba, namestnik direktorja

»Glejte, bratje, svojo poklicanost! Ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta noro, da bi osramotil modre. Bog si je izbral tisto, kar je v očeh sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je močno ..., da se pred Bogom ne bi ponašalo nobeno meso« (1 Kor 1,26-27.29). Družina in Življenje, marec 2008

Družina in Življenje, marec 2008


DAR ŽIVLJENJA

OB PASTORALNEM LETU DRUŽINE Družina – Božja ustanova Gotovo je leto, ki smo mu dali ime Leto družine, »ljubo Gospodu« (Lk 4,19), saj je družina Božja ustanova - Bog sam si jo je zamislil, ko je človeka ustvaril po svoji podobi (»… moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se …««, 1 Mz 1,28-29); Bog sam, ki je popoln odnos ljubezni med Očetom, Sinom in Svetim Duhom, je hotel, da bi tudi mož in žena odsevala to njemupodobnost – to vseobsegajočo edinost, da bi tudi njuna ljubezen odsevala njegovo ljubezen in bi se razlivala na njune otroke … Zato vse ter vsakdo, ki kakorkoli napada oziroma ruši družino, napada in ruši Božje delo. Ker pa je ta ljubezenski odnos, ki je odsev Božje ljubezni, in v katerega sva kot mož in žena vstopila, ko sva drug drugemu podelila sveti zakrament, nekaj živega, morava upoštevati naravne zakonitosti živih organizmov: vse kar je živo, raste ali umira. Prav zato se morava nenehno spraševati, kako negujeva ta najin odnos, kaj narediva za njegovo rast, kaj storiva, ko najin odnos »resno zboli«, kako sploh spoznava, da je najin odnos potreben nege in pomoči, kako postaviva pravo diagnozo, s katerimi »antibiotiki« bo najin odnos zopet ozdravel … Prepričan sem, da se mnogi sprašujejo: »Kje je vendar vir moči za ta veličasten ljubezenski odnos, ki naj bi ga mož in žena živela, ki naj bi ga živeli starši in otroci v družini, ki naj bi ga živeli bratje in sestre …?« Mi, ki se imenujemo kristjani, bi morali biti najsrečnejši ljudje na svetu, saj imamo za življenje v družini, za negovanje tega čudovitega odnosa ljubezni, ki mu pravimo družina, na razpolago neizčrpen vir moči – sam Bog se nam po svojem Svetem Duhu daje v vsej polnosti na razpolago. Vprašanje pa je, če mi ta neizčrpen vir moči zares poznamo; vprašanje je, če vemo, kako »črpati« iz tega studenca milosti; vprašanje je, če smo o tem dovolj poučeni … Č e p o s ku š a m n a j t i u s t r e z n o primerjavo za duhovno življenje (stanje) današnjega kristjana, nikakor ne morem mimo dejstva, da je duhovno življenje današnjega kristjana (vemo, da so povsod svetle izjeme) podobno razpadajoči baraki, Družina in Življenje, marec 2008

ki povsod pušča in je čudež, da se ne zruši … In večkrat se mi zdi, da v Cerkvi še kar naprej mislimo, da bomo v to razpadajočo barako vlagali in jo negovali, ali z drugimi besedami povedano: »Mi kar naprej predpostavljamo, da so verniki poučeni, da so evangelizirani, da so ozaveščeni, da vedo, kaj je temelj njihove vere, da so zapustili »otroško vero« … Nekdo je lepo dejal: »Odraslih problemov ne moremo reševati z otroško vero!« Kako držijo te besede! Kako so resnične!

In prav v tem je problem, na katerega vedno znova naletim, ko se srečujem z zakonci in se soočam z veliko stisko, ki danes vlada v naših družinah – NEVEDNOST - NEPOUČENOST. Kristjani (v mislih imam veliko večino nedeljnikov) niso zapustili svoje otroške vere, niso sami osebno in zavestno povabili Jezusa, da zavzame središčno mesto v njihovem življenju (KJER JE BOG NA PRVEM MESTU, JE VSE DRUGO NA PRAVEM MESTU!) … Tako kot nekoč Nikodemu, bi danes Jezus tudi marsikateremu kristjanu rekel: »Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo. Kar je rojeno iz mesa, je meso, in kar je rojeno iz Duha, je duh« (Jn 3,5-6). Kristjani (možje in žene, starši in otroci) se ne zavedajo, da je krščanska vera OSEBNI ODNOS Z JEZUSOM KRISTUSOM. Ne zavedajo se, da gre pri tem za živ odnos, da je danes Jezus živ, da si želi z njimi preživljati čas, z njimi prijateljevati, se z njimi o vsem pogovarjati, jim svetovati, jim pomagati v trenutkih stiske, jih dvigovati iz ruševin osebnih tragedij, jim pomagati pri osebnih in družinskih odločitvah … Kar tesno mi je pri srcu, ko pomislim na mnoge može in žene, ki ne živijo v edinosti, pač pa iz dneva v dan životarijo in »le zardi otrok« podaljšujejo agonijo sobivanja. Kar tesno mi je pri srcu, ko pomislim na mnoge starše, ki trpijo in nemočni opazujejo svoje otroke, ki se izgubljajo sredi tega »sprijenega in pokvarjenega rodu« (Flp 2,15). Zdi se mi, da današnji kristjan ne ve, da je

Jezus Kristus edini »antibiotik«, ki more pozdraviti zaradi brezbrižnosti in tolikih napadov ranjen odnos, da današnji kristjan ne ve, da samo Jezus zares osvobaja, da nam more samo Jezus zares dati moč za odpuščanje – lahko bi tudi rekli: »Da je Jezus edini, ki more po nas odpuščati, če mu mi dovolimo, da v nas po Svetem Duhu zares živi in deluje z vso svojo vstajenjsko močjo«. Jezus Kristus je torej edini vir moči, ki ga zakonca (starša) potrebujeta za ohranjanje in negovanje odnosa ljubezni, v katerega sta vstopila, ko sta drug drugemu izrekla svoj DA. Kaj moramo storiti, da vstopimo v ta čudoviti odnos z Jezusom Kristusom? Najprej moramo zapustiti svojo otroško vero, ki temelji na odločitvi naših staršev in botrov, ki so se pri krstu »namesto nas odločili«. Moj osebni odnos z Jezusom je stvar moje osebne odločitve – gre za odnos, ki ga vzpostavita dve osebi: JEZUS IN JAZ. In v ta odnos vstopim, ko Jezusu v molitvi sam izrečem svoj osebni DA!: »Da, Jezus, hočem ti pripadati! Hočem te postaviti v središče svojega življenja! Hočem ti prepustiti vodstvo nad mojim življenjem! Zato te, Jezus, osebno vabim, da vstopiš v moje srce, da vstopiš v moje življenje in postaneš moj Odrešenik in moj Gospod. Da, Jezus, dovolim ti, da v meni in po meni živiš in me oblikuješ, dovolim ti, da me opominjaš, učiš, zdraviš in osvobajaš. Pridi, ljubi Jezus! Amen.« Ko sem svoji ženi rekel svoj osebni DA, sem z njo vstopil v (p)oseben odnos, ki je zame pomenil nekaj povsem drugega kot prejšnji »samski« način življenja. Kako neumno bi bilo, da bi po poroki ženo pustil, naj gre svojo pot, jaz pa bi se vrnil na stara pota.

Tako je tudi z mojim odnosom do Jezusa. Ko Jezusu rečem svoj osebni DA, vstopim v (p)oseben odnos z Jezusom – gre za odnos prijateljstva in ljubezni. In ko spoznam, da je Jezus moj najboljši prijatelj, ki je bil pripravljen zame dati svoje življenje, sem vreden pomilovanja, če takega prijatelja pustim samega. Nasprotno.

Prispevke za rubriko dar življenja prosimo pošiljajte na naslov: anica.simonka@guest.arnes.si. Prispevek naj vsebuje sliko otroka in kratek opis.

MIRJAM BOŽNAR Najina prvorojenka Mirjam je na dan prijokala 22. 2. 2008. S tem dnem je najino življenje postalo polnejše in najin zakon bogatejši, saj vsak dan znova odkrivava, kako velik čudež in božji dar je novo življenje. Srečna in hvaležna starša Maja in Blaž

DAVID BRULC Priprave na letošnji božič so bile za našo družino nekaj posebnega. To pa zato, ker smo pričakovali rojstvo novega sončka v naši družini - Davida, ki bi se moral roditi prav na praznični dan. Očitno pa naš mali škratek ni želel praznovati v porodnišnici in je še malo ostal v toplem zavetju maminega trebuha. Pa ne za dolgo. Na ta veliki svet je pokukal 27. 12. 2007 in sestrici Maša in Tjaša sta po dolgih mesecih čakanja, končno dočakali, da sta ga lahko videli ter vzeli v naročje. Občutkov, ki te preplavijo ob rojstvu vsakega otroka, se ne da opisati z besedami. Neizmerno sva hvaležna Bogu za vse tri najine sončke.

1. okotbra 2007 je kot nov apostol prišel na svet nasmejani Janez, ki s sestro Julijo lepšata dni očku Mihi in mamici Metki Kvartuh iz zakonske skupine v župniji Velika Dolina.

VID LESNIK Živijo! Čeprav smo že v postnem času, jaz še vedno dišim po božiču, saj sem se rodil dan pred božičnim večerom, čeprav so me pričakovali nekaj dni kasneje. Da sem filozof, je rekel zdravnik, ko me je prvič videl - glede na slikico kar drži, kajne? Svoja starša presenečam z vztrajnostjo (predvsem pri sesanju), radovednostjo in močjo - že p a s e m k r av i c e , ke r s te perspektive vidim več sveta, ki je res lep!

JANEZ KVARTUH

ELA SIRK Pozdravljeni! Sem Ela Sirk iz Lenarta in ta korajžen, nasmejan fant, ki zna prav prijetno pocrkljati, je moj bratec Domen. Tako vesel je, odkar sem privekala na svet. Ati Marjan in mamica Danica pa zame pravita, da imam kljub svoji majhnosti že tisoč obrazov, a jima je od vseh najbolj všeč prav tisti, nasmejan.

MARIJ PALUC Malce prehitro sem 11. 12. 2007 pokukal na svet, ker se mi je mudilo pogledat, če je res tako lepo. Mamica Monika in ati Gregor ime Marij sta izbrala, jaz pa še sedaj ne vem zakaj tako sta me imenovala. Smo zdravi, srečni in veseli, na sliki pa samo mene imeti so hoteli. Lep pozdrav Marij in družina Paluc.

Družina in Življenje, marec 2008


DELOVANJE DRUŠTVA SLIKOVNA KRIŽANKA ZA NAJMLAJŠE

4

1. 2. 3.

4. 5.

2

6. 7. 6

3 1

7 5 Ilustracije: Anže in Nace Podlipnik

PREMETANKA Kaj je angel rekel ženama, ki sta prišli h grobu? Premeči spodnje besede ter jih napiši na črtice, nato pa v navpični smeri preberi črke v osenčenih poljih. Za pomoč lahko pokukaš v Matejev evangelij (Mt 28, 1-10)!

Z njim želim preživeti čim več časa ga tem bolje spoznati. Saj zaupamo lahko le tistemu, ki ga dobro poznamo. In prav za spoznavanje gre – v tem je čar. Apostol Pavel je z navdušenjem govoril o »vzvišenosti spoznanja Kristusa Jezusa« (Flp 3,8), obenem pa je gorel tudi za spoznavanje »moči njegovega vstajenja« (Flp 3,10). Jezus sam je rekel: »Večno življenje pa je v tem, da spoznavajo tebe, edinega resničnega Boga, in njega, ki si ga poslal, Jezusa Kristusa« (Jn 17,3). Prepričan sem, da je, kot je poudarjal pokojni papež, Janez Pavel II, Jezus Kristus edini odgovor, je edina rešitev vsake naše stiske (osebne, zakonske ali družinske). Zato naj bo tudi to leto, ki je posvečeno družini, obarvano in prepredeno s to mislijo. Ne iščimo drugih rešitev, ne bodimo sami pri sebi modri, ne izumljajmo novih zdravil za stisko duše! Saj pravi apostol Peter: »Njegova božanska moč nam je podarila vse, kar je potrebno za življenje in pravo pobožnost, prek spoznanja tistega, ki nas je poklical s svojo slavo in odličnostjo« (2 Pet 1,3). Čas je, da se vsi začnemo zavedati (duhovniki in laiki), da samo Jezus odrešuje, da samo Jezus osvobaja in zdravi, da samo Jezus v polnosti odpušča in ljubi, da more samo Jezus v polnosti potešiti človekovo najgloblje hrepenenje po Ljubezni, ker je on Ljubezen. Čas je torej, da se končno vsi, ki smo poklicani k oznanjevanju, zavemo, da je osvobajajoč osebni odnos vsakega posameznika z Jezusom Kristusom edini odgovor na temeljna človekova bivanjska vprašanja. Naj nas na to pot še enkrat povabi papež Janez Pavel II: »Apostol pripogiba svoja kolena pred nebeškim Očetom in ga prosi, “naj vam da, … da se po njegovem Duhu močno utrdite v notranjem človeku” (Ef 3,16). Ta “trdnost notranjega človeka” je potrebna v družinskem življenju, posebno v njegovih kriznih trenutkih, ko je ljubezen, ki je bila v liturgiji obredne privolitve izražena z besedami: “Obljubljam, da ti bom ostal zvest, … vse dni svojega življenja”, povabljena, da p r e m a g a te ž ko p r e i z ku š n j o ” (PISMO DRUŽINAM, str. 15).

Predstavitev uredniškega odbora Urejanje in oblikovanje glasila iz številke v številko zahteva več časa, tako sva z Danijem že lani jeseni sklenila, da razširiva uredniški odbor in k sodelovanju povabiva še nekatere člane DiŽ. Največ časa namreč vzame zbiranje prispevkov, saj je marsikoga treba zelo dolgo vzpodbujati in prepričevati, da sede za tipkovnico in se loti pisanja, pri marsikom pa niti to ne pomaga. S postavitvijo uredniškega odbora je zbiranje prispevkov steklo bolj tekoče, kar je bil tudi naš namen. Tako sedaj odbor glasila Družina in Življenje šteje 15 članov: odgovorni urednik Dani Siter (ki je urednik rubrik Delovanje društva, Vikend seminar, Nadaljevalni seminar), glavna urednica Urška Willewaldt (ki glasilo tudi lektoriram in urejam rubrike Moj komentar, Duhovni nagovor p. Ivana Platovnjaka, Moja družina, Iz očetovega dnevnika, Naš klepet), Vilma Siter (Duhovna pobuda), Mirko Nidorfer (Osrednja tema), Maruša Kržišnik (Starševstvo), Petra Kokalj (Zakonsko življenje), Janko Brumec (Živeti s Svetim pismom), Darja Tratar (Iz življenja zakonskih skupin), Tanja Mlakar (Voditeljski par se predstavi), Gregor Lotrič (Kristjani v javnosti), Marija Halas (Romarsko pohodništvo), Sabina Majcen (Mladi za mlade), Mirko Klobučar (Vabilo k …) in Anita Šimonka (Dar življenja). V uredniški odbor sodi tudi tehnični urednik, ki je bil vse od začetka izhajanja glasila Rajko Šimonka. Z letošnjim letom je zaradi drugih obveznosti tehnično uredništvo predal Igorju Podgajskemu, ki se je uspešno spopadel z novim izzivom (čeprav ni imel prav nič časa za

učenje!). Za vsemi uredniki stojijo njihove žene ali možje (in tudi otroci), ki jih podpirajo z molitvijo in tudi drugače dejavno pomagajo. Hvala jim za to. Na začetku leta se je uredniški odbor srečal (ne sicer v polni sestavi) na prvem delovnem sestanku, kjer smo dorekli nekaj glavnih smernic za letošnje leto; med drugim smo tudi določili datume izdaje posameznih številk. Zaradi menjave tehničnega urednika s postno-velikonočno številko malce zamujamo, čeprav smo jo nameravali izdati že pred dvema tednoma, ko bi bila zaradi svoje vsebine malo bolj aktualna. Vseeno upamo, da boste med objavljenimi prispevki našli marsikaj, kar vas bo nagovarjalo vse do naslednje številke, ki bo zagotovo izšla po načrtih (jo pa priporočamo v molitev!). Vse, ki bi želeli v glasilu karkoli objaviti, pohvaliti, dati pobudo, vabim, da poiščite v kolofonu elektronske naslove urednikov posameznih rubrik in jim svoje prispevke pošljete (prispevke za naslednjo številko zbiramo do 18. maja). Člankom priložite tudi fotografije v pdf obliki. Vse tiste, ki bi v glasilu želeli objaviti svoje fotografije, vabimo, da jih v pdf obliki pošljete na elektronski naslov tehničnega urednika in pripišete, da dovolite objavo fotografije v katerem od glasil. Seveda upamo in pričakujemo, da se boste vsi povabljeni odzvali k objavi svojih prispevkov. Samo z javnim pričevanje o našem načinu življenja bomo zmogli prepričati »nejeverne Tomaže«, da se je vredno truditi in delati tako, kot nas uči Sveto pismo. Urška Willewaldt, glavna urednica

Dani Siter, voditelj odbora za družino

Družina in Življenje, marec 2008

Družina in Življenje, marec 2008


DELOVANJE DRUŠTVA

MLADI ZA MLADE

Temeljni vikend seminar za zakonce, Ankaran, marec 2008 Pozor: naslednji temeljni vikend seminar bo od petka, 17. Do nedelje, 19. oktobra 2008 v Ankaranu. Prijave že sprejema TA BooM iz Krškega, tel.: 07 492 16 74.

ANA PODGAJSKI, 10.LET, KOPER

Marčevskega vikend seminarja za Odrešenika in Gospoda, saj ga le zakonce se je udeležilo 64 parov na ta način lahko osebno pozna. iz vse Slovenije. Sproščeno Enako velja tudi za naju kot vzdušje, prijetno okolje, dobra zakonca: le tako, da dava Jezusu namestitev in hrana, predvsem pa prvo mesto v najinem življenju mnoge duhovne spodbude in lahko izkušava njegovo ljubezen osebna pričevanja so se tudi in spoznavava njegov načrt za za voditeljske tokrat marsikomu Regijsko globokosrecanje najin zakon« (Jana). pare - Celje, 26.9.2007 zarisali v srce. Da ne govorimo o »Seminar je dober za mlajše tem, kako nas je zaznamovala zakonce, da se bolje pripravijo na obnova poročnih obljub, ki smo jo probleme, ki pridejo, za starejše zakonci drug drugemu izrekli med pa je neke vrste inventura, da Vse pare je blagoslovil blagi gospod sveto mašo, ki jo je za nas daroval vidimo, kje smo, kaj in kje gre škof, Jurij Bizjak gospod škof, Jurij Bizjak, za kar se narobe, kaj je treba popraviti, kje mu iskreno zahvaljujemo. O bi bilo potrebno začeti znova …« seminarju so rekli: (Jože). »Na prvem mestu mora biti Srečanje za žene družina ne pa služba« (Slavko).

MANCA KOLIČ, 7.LET, BREŽICE

»Želim, da bi izkustvo seminarja doživeli tudi moji sorodniki, sosedje, sodelavci – skratka vsi, ki jih imam rada; da bi spoznali, kako pomembno je stopiti na pot pogovora, odpuščanja, p os l uš a n j a , p oz orn osti … « (Štefka). »Prevzela me je misel: 'Blagoslavljajte in ne vračajte hudega s hudim!' Predvsem pa sem utrdil prepričanje, da si moram za dober zakon vzeti čas in moč za gradnjo najinega odnosa črpati iz virov, ki prihajajo od zgoraj – od Boga« (Simon).

ROK KOLIČ, 5..LET, BREŽICE

»Vsakdo mora sam sprejeti Jezusa Kristusa za svojega osebnega Družina in Življenje, marec 2008

KAJA PODGAJSKI, 8.LET, KOPER

43

Družina in Življenje, marec 2008


MLADI ZA MLADE

MOJ KOMENTAR

Najina začetna duhovna rast ob Božji besedi Le kaj naj napiševa o najini duhovni rasti, sva se spraševala v zadnjih dneh. Duhovnost - tako težka, strah vzbujajoča beseda in tabu v današnji družbi. Pa saj to ni za nas mlade, mi ne potrebujemo nikakršne duhovnosti. A na raznih (še vedno jih je premalo) »duhovnih« srečanjih opaziš, da obstajajo tudi mladi, ki skrbijo za svojo duhovno rast, ali si tega vsaj želijo. A kaj sploh midva, kot mlad par, razumeva pod besedo duhovnost oziroma duhovna rast? Izhajava iz (tradicionalno) krščanskih družin in vera nama je bila tako rekoč p o l o ž e n a v z i b e l ko . Ve ro u k , ministriranje, nedeljska sveta maša ali domača molitev so bili sestavni del tedna. In danes, ko so najine odločitve v veliki meri povsem svobodne, vidiva, da je ta otroška vera, ki sva si jo takrat izoblikovala, odličen temelj najine duhovnosti, ki jo skupaj iščeva in po kateri hrepeniva. Tisti prvi objem, prvi poljub, ob katerem sva se odločila, da bova par, je pomenil začetek najine zveze in t u d i z a č e te k i s k a n j a n a j i n e duhovnosti. Danes je za naju vsak poljub in dotik najina molitev in košček v mozaiku ljubezni ter duhovne rasti. Ja, tudi najini telesnosti želiva dati globlji, duhovni pomen, čeprav je velikokrat težko, saj nas na vsakem koraku spremljajo takšne ali drugače telesno seksualne vsebine, ki predstavljajo telo zgolj kot objekt. Najina duhovnost so tudi vse obletnice, najini prazniki, ki jih skupaj praznujeva in negujeva. Tisti drobni, čarobni trenutki, ki te dvignejo kak

meter proti nebu. Ob vsesplošnem pomanjkanju časa se trudiva iskati te trenutke in ob njih tudi duhovno rasti. Ali ni tudi znamenje križa, ki si ga podariva ob vsakem »slovesu« in koncu skupne molitve, najina duhovnost oziroma duhovna rast? Ko sva začela najino zvezo, sva v svojo bližino sprejela tudi Boga. Pred dobrim letom (op. p. še pred začetkom leta Svetega pisma) pa sva se odločila, da bova to bližino, ta odnos z Gospodom še poglobila ob branju Svetega pisma. Jutra, ko so bile prve ure pouka proste, sva tako začela namenjati tudi spoznavanju in prijateljevanju z Božjo besedo. Ob tem sva začela rasti midva, najina ljubezen in duhovnost. To branje, skupna molitev nama pomeni ogromno. Ob Svetem pismu iščeva smisel ljubezni in življenja. Molitev nama vedno bolj postaja hrana, studenec Žive vode, iz katerega črpava energijo za vsakdanje življenje. Ob tem se srečava drug z drugim in z Gospodom. Pridejo trenutki, ko je precej težko vzeti si čas za Sveto pismo, a vedno znova prosiva Gospoda, naj naju uči moliti. Ob posebnih priložnostih pa prebereva Pavlovo pismo Korinčanom, Ljubezen, ki naju vedno nagovori na drugačen, svojstven način in je tudi najin najlepši odlomek Svetega pisma. Ob koncu najdaljših počitnic oziroma začetku študijskega leta sva bila tudi skupaj na duhovnih vajah v tišini, kjer sva stopila še korak naprej v odkrivanju in iskanju najine duhovnosti. Za najino duhovno rast poskrbiva tudi z obiskom različnih predavanj, seminarjev na temo Ljubezni, ki

nama odpirajo nove poglede in dajejo novih smernic za najino ljubezen in duhovnost. Skavti, delo v župniji in različne oblike dela z mladimi so ravno tako priložnost za osebno in duhovno rast. Zavedava se, da sva še nekje na začetku najine skupne poti, kakor tudi na začetku najine duhovnosti, če sva že sploh ugotovila, kaj ta težka beseda pomeni. Veliko se bo treba še naučiti, pretrpeti in ljubiti. A če bova v svetu potrošništva, materializma in virtualnosti uspela (po)iskati najino duhovnost, bo življenje veliko preprostejše in lepše. In vsak trenutek je priložnost za nov korak na tej poti, korak bliže k cilju, ki je zaobjet v stavku: Ljubezen nikoli ne mine (1 Kor 13, 8). Anja Črnčec in Matej Nidorfer

»… moškega in žensko je ustvaril« (1 Mojz 1, 27b) Slovenščina izginja, mar ne? Na to retorično vprašanje so ob svetovnem dnevu maternega jezika hoteli dobiti odgovor vsi »zvedavi« novinarji in ostali praznih rok. Znani pregovor namreč pravi, da je le slaba novica prava novica, in ker so vsi uveljavljeni slovenisti trdili, da slovenščina ne izginja (vsaj ne nič hitreje od ostalih jezikov), za nameček pa smo izvedeli, da ga kljub vsemu ne govori tako zelo malo ljudi, o tem ni bilo vredno izgubljati preveč besed. Kaj pa posamezne besede? O, te pa še kako izginjajo. In to ne le iz slovenščine, pač pa tudi iz angleščine, francoščine, italijanščine, španščine … In s tem se strinjamo vsi, ki imamo bolj »tanek posluh« za jezik sodobne družbe. V začetku februarja sem se v Rimu udeležila mednarodnega simpozija Moški in ženska - človek v svoji drugačnosti. Vsa predavanja so se vrtela okoli apostolskega pisma, ki ga je papež Janez Pavel II. pred dvajsetimi leti napisal o dostojanstvu žene. Prisluhnili smo bolj ali manj globokim teološkim razpravam o posameznih delih papeževe poslanice, ves čas pa ugotavljali, da sodobna družba hoče, da bi izginilo tisto, kar je ustvaril Bog razlika med moškim in žensko.

Zanimivo je, da takšno »izginjanje« spolov za seboj potegne kar nekaj drugih procesov, ki družbi povzročajo globoke rane. Na prvem mestu zagotovo pojav homoseksualnosti, o katerem govorimo že na vsakem koraku. Zakaj je to tako pomembno? Sodobne družbe so namreč zaradi ohranjanja pravice do drugačnosti iz svojega besedišča izbrisale besede kot so družina, mama, oče, hčerka, sin … Nenadoma imamo vsi prosto izbiro biti tisto, kar čutimo, da bi radi bili, in človeka prevzame občutek, da moraš biti gej, če hočeš biti »in«. Zakonca sta (trenutno) lahko le mož in žena, zato rajši govorimo o partnerjih. Oče in mama sta človeka, ki sta določena s spolom, zato rajši govorimo o starših. Družina, o kakršni smo se še pred nekaj desetletji učili (tudi v šoli!), danes ne obstaja več, in kdor si upa na glas in javno spregovoriti o tem pojavu, ogroža človekove pravice drugače mislečih in usmerjenih. Če torej v družbi neznancev želim poudariti, da sem srečna žena in ponosna mama, ki se z vsemi močmi trudi, da bi svojo družino (seveda skupaj z možem!) vozila mimo ostrih čeri, tvegam, da bom s svojimi besedami koga, ki misli drugače, prizadela v njegovem bistvu. Slovenci družino kot vrednoto še vedno postavljamo

na zelo visoko mesto, hkrati pa ne vemo več dobro, kaj naj bi družina sploh še predstavljala. So to mati, oče in otrok, kot je zapisano že v Svetem pismu, ali skupnost drugače usmerjenih ljudi z otrokom, ki naj bi pred zakonom imela enake pravice? Človeka zbega nasilno prepričevanje družbe oziroma zgolj »nekaj« posameznikov (upam si trditi, da so še vedno v manjšini!), ki pa so dovolj glasni, da prevpijejo naše umirjene besede. Pa smo spet na začetku. Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, moškega in žensko je ustvaril. Vsakemu od njiju je dal različne sposobnosti, ki pa jih lahko v polnosti zaživita le skupaj, ko postaneta mož in žena, ko se darujeta drug za drugega, ko medse sprejmeta še tretjega in tako postaneta oče in mati. In vsi trije postanejo družina. Če so vse različnosti dobro vidne, potem nič ne more izginiti. Potem se ni treba spraševati, kaj je prav in kam nas vse vodi. Samo Stvarniku je treba slediti in naša pot bo vedno prava. Pastoralno leto družine tudi katoliško Cerkev v Sloveniji zavezuje, da naredi kakšen bolj dejaven korak za večjo prepoznavnost »naravne« in od Boga dane skupnosti, ki ji še vedno upam reči družina. Ali bo izkoristila to priložnost, je seveda drugo vprašanje. V času ko je v Ljubljani potekala mednarodna konferenca o lezbičnih, gejevskih, biseksualnih in transpolnih družinah, je bila Slovenija preplavljena z jumbo plakati, ki so vabili k »strpnemu« sprejemanju te novodobne »družine«. 10. maja bo v Celju potekal slovenski pastoralni dan, ki bo zunanja manifestacija dogajanj po Plenarnem zboru Cerkve na Slovenskem z geslom: »Za življenje – za družino«. Kaj hočeš povedati svojemu ljudstvu, Gospod?

Urška Willewaldt, glavna urednica

Pomladna risbica Družina in Življenje, marec 2008

Družina in Življenje, marec 2008


POSTNO PISMO p. IVANA PLATOVNJAKA Čas posta – čas ozdravljajoče zakonske molitve Postni čas je čas, ko smo povabljeni, da poglobimo medsebojne odnose in tudi odnos z Bogom. Še posebej ste v tem času povabljeni zakonci, da bi ta čas izkoristili za to, da bi Jezusa še bolj zavestno povabili Jezusa v medsebojne odnose in mu dopustili, da v vas in med vami v večji meri uresniči svoje poslanstvo Zdravnika. Vedno znova me nagovarja srečanje Zaheja z Jezusom (Lk 19,1-10). Menim, da more ta odlomek postati v tem postnem času tudi za vas, dragi zakonci, »prostorje«, kjer boste mogli globlje spoznati, kdo je Jezus in kakšen želi biti do vas, ter mu skupaj z Zahejem dopustiti, da vstopi v vaš dom in vam prinese odrešenje in življenje v izobilju. Seveda je to odvisno tudi od vas samih. Če ne želite sprejeti resnice, da Jezus želi biti vaš Zdravnik, da vas on prvi išče, da si želi priti v vašo hišo, potem za vas pač ne bo mogel postati to, kar si on želi biti in je. Preden greste naprej, se zato vprašajte: »Sem/sva pripravljena sprejeti njegovo željo? Ga želim/želiva povabiti v svoj dom?« Če odgovoriš/ta pozitivno, potem je smiselno, da greš/sta naprej, drugače pa je bolje, da se ustaviš/ta kar tukaj. Kako more Jezus postati tvoj/vajin Zdravnik? Pojdimo skupaj po temeljnih korakih, ki nam jih nakazuje srečanje Zaheja z Jezusom. Molitev lahko opravljata skupaj, toda vsak zase, kajti nihče ne more teh korakov narediti namesto nekoga drugega. Pri tem si lahko pomagata in medsebojno podelita vse, kar vama je bilo preko molitve darovano. Najbolje bo, če bosta to naredila pri petem koraku ali pri refleksiji. (Molitev bo napisana v prvi osebi ednine, da lahko vsak sam čim bolj osebno sledi tem korakom molitve, osebnemu srečanju z Jezusom Zdravnikom.) Prvi korak: Zavem se Božje navzočnosti v sebi in v sozakoncu in prosim Svetega Duha, naj vodi to molitev, da bo resnično obrodila sadove. Priznam svojo nemoč in prosim tudi Marijo in vse svetnike (še posebej tiste, ki so mi blizu) za pomoč, da bi mi izprosili potrebnih milosti, ki jih potrebujem, da bom mogel priti pred Jezusa takšen, kakršen sem, in mu dopustiti, da me ozdravi. Nato počasi preberem evangeljski odlomek (Lk 19,1-10). Drugi korak: Ozaveščanje tega, kje sem. Vprašalnik mi želi pomagati odkriti, kje sem, kaj je v moji hiši oz. kaj zaznamuje najin zakon. Odgovarjam z DA ali NE ali DELNO. Poskušam biti čim bolj iskren. To mi bo pomagalo, da ozavestim svoje dejansko življenje, odnose, občutke, čustva itd. Poskušam zaznati vse, kar sem in kar nosim v sebi. A. Osamljenost 1. Ali velikokrat čutim, da nisem razumljen? 2. Ali v zakonskem odnosu čutim neko stalno žalost?

Družina in Življenje, marec 2008

3. Ali v zakonskih odnosih pogosto zaznavam hladnost (afektivo in seksualno)? 4. Me navdajajo osebni občutki razočaranja, dolgočasja in/ali praznine? 5. Me navdajajo medsebojne napetosti in pogosta nezadovoljstva? 6. Ali med nama vladata neiskrenost in nezaupanje drug do drugega? B. Enoličnost 7. Me ne zanima za partnerja? 8. Se partner ne zanima zame? 9. Opažam pretirano skrb za materialno ali zunanjo plat življenja? 10. Bežim od intime ali netolerance? 11. Opažam dolgočasnost in pomanjkanje veselja v zakonskem življenju? 12. Se v meni porajajo fantazije, ki me vodijo proč od zakonske zvestobe? C. Stanje napetosti 13. Se pogosto ali stalno prepirava in sva v nenehnih konfliktih? 14. Čutim željo, da bi se sozakoncu maščevala oz. da bi se on rad maščeval meni? 15. Sozakonca smešim oz. ga žalim in obratno? 16. So moje izbire egoistične in z njimi sozakonca žrtvujem za svoje interese? 17. Sem nesposoben za veder, miren in spoštljiv dialog? 18. Ne sprejemam pravo avtonomijo sozakonca in sem neupravičeno ljubosumen?

VABILO K BRANJU Stanley Shapiro/ Karen in Richard Skinulis: SOS KNJIGA ZA STARŠE – 50 HITRIH IN UČINKOVITIH REŠITEV ZA TEŽAVE, KI SE NAJPOGOSTEJE POJAVLJAJO PRI VZGOJI Celovec, Mohorjeva, 2006, 206 str., 16,00 EUR V dnevih hude »vzgojne« stiske sem med knjigah, ki jih imava o vzgoji, naletel na knjigo: SOS knjiga za starše, kjer je bil naš problem kratko in jedrnato opisan na treh straneh. Takoj naslednji dan sem imel možnost prebrano preizkusiti in ugotovil sem, da »špila ko ur'ca«! Če bi bilo dovolj že to, da otroke ljubimo, potem skoraj nobena družina ne bi imela težav. Žal samo ljubezen ne zadošča. Je seveda prva in najpomembnejša, a v ta temelj je treba vgraditi tudi veščine reševanja sporov, doslednost, medsebojno spoštovanje, potrpežljivost in zmožnost pozornega poslušanja. Če želimo biti dobri starši, moramo trdo delati. Otroci imajo razloge za to, kako se vedejo. Če razloge prepoznamo, bomo slabe razvade laže obrnili v

dobre navade. Že na samem začetku knjige so zapisana štiri osnovna načela, s pomočjo katerih je moč rešiti skoraj vse težave pri vzgoji otrok. V nadaljevanju knjige so ta načela na kratko in jasno razložena, nato pa je opisano točno 50 najpogostejših vrst neprimernega vedenja, v katerih so zajeti tudi vsi osnovni vzroki, zaradi katerih se starši pogosto počutimo nemočne, utrujene in izžete. SOS knjiga za starše je pregledna in natančna. Kratko in jedrnato opisuje rešitve za 50 najpogostejših težav pri vzgoji, od boja za oblast, laganja, goljufanja, slabih navad, spopadanja s strahovi in močenja postelje, do izbruhov jeze, gospodovalnega vedenja, jezikanja, preklinjanja, prepiranja in bontona pri mizi. Prepričan sem, da je to knjiga, ki jo

boste mnogokrat s pridom vzeli v roke (če le želite vzgajati) in boste njeno vsebino poskušali vpeljati in živeti v svoji družini. Mirko Klobučar

Anselm Grün: ZAKON - BLAGOSLOV ZA SKUPNO ŽIVLJENJE Koper: Ognjišče, 2007, 87 str. Cena: 4,9 EUR

D. Odsotnost Boga 19. Opažam odsotno duhovno življenje ali pa živeto le zasebno (individualno)? 20. Sem nestalen v prizadevanju za krščanske vrednote, za katere sva se skupaj odločila? 21. Opažam odsotnost skupnega poslušanja Božje besede in molitve? 22. Sva se nezmožna spraviti z Bogom in medsebojno? 23. Ali v težkih situacijah in boleznih opažam pomanjkanje vere? 24. Ali opažam pomanjkljivo zakramentalno in evharistično življenje? E. Drugi simptomi, ki uničujejo moje zakonsko življenje 1. …….. 2. …….. 3. ……..

Razveseljuj se z ženo svoje mladosti. Njena čustva naj te vsak čas opajajo, bodi vedno zamaknjen v njeno ljubezen. (Prg 5, 18-19) Avtor skuša spregovoriti o najglobljem bistvu krščanskega zakona, zato je knjiga razdeljena na tri poglavja: Zakrament zakona, Obhajanje poroke, Umetnost življenja v dvoje in dodatek Pogled naprej. Za pokušino predstavljam kratek odlomek: »Predpogoj, da se zakonca lahko veselita drug drugega, je to, kar je resnično, biti resnicoljubni. To pomeni razkriti sozakoncu svoje osebno resnico in verjeti, da to zmore tudi sozakonec. Ni treba, da sozakonca prepričujemo s pretvarjanjem, ker ima vse, kar je v nas, pravico obstajati in sozakonec mora to videti. Vse, kar mu zamolčimo, razkriva pomanjkanje vitalnosti v nas samih in v našem odnosu, kar še posebej velja za naše slabosti. Samo če sozakonca seznanimo tudi s svojimi napakami in

šibkimi stranmi, se odnos lahko razvija, in to odnos, v katerem ni strahu in v katerem je prostor za veselje« (str. 74). Knjiga je namenjena tako zaročencem kot poročnim pričam in prijateljem in seveda vsem tistim, ki bi se radi na izviren način približali veliki skrivnosti življenja v dvoje v Kristusu (torej tudi nam, ki imamo za seboj že dolgo skupno pot). Zato avtor zaključi knjigo s poglavjem Pogled naprej, kjer pravi: »Bilo bi zelo lepo, če bi si ob obletnici poroke zavestno vzeli čas za premislek o življenju v dvoje. /…/ Nekateri zakonski pari so uvedli tudi zunaj pomembnejših obletnic neke vrste obrede, da bi obnovili svojo zakonsko zavezo.« (str. 82-83). PRIHAJAJOČE BRANJE V tisku je knjiga istega avtorja: Bojevnik in ljubimec (o moški duhovnosti). Naslednjič ste povabljene žene, da spregovorite o tej

knjigi, ki jo boste zagotovo kupile svojim možem ob prazniku 40 mučenikov. Želim vam ljubeč objem ob branju Mirko Nidorfer

Družina in Življenje, marec 2008


NAŠIM MAMAM Ena napaka na ženski Ko je Bog ustvarjal žensko, je delal že šesto naduro. Prišel je angel in ga vprašal: »Zakaj pa se tako dolgo ukvarjaš z njo?« In Bog je odgovoril: »Ali si morda pogledal navodila za sestavo? znati mora prati, ne sme biti iz plastike, imeti mora več kot 200 gibljivih delov, ki jih je mogoče zamenjati. Njeno telo mora delovati brezhibno, čeprav je na dieti. Imeti mora naročje za najmanj štiri otroke hkrati. Njen poljub mora zdraviti vse, od odrgnjenih kolen do zlomljenega srca. In za vse te številne naloge, ki jih mora opraviti, ima na voljo le dve roki.«

POSTNO PISMO p. IVANA PLATOVNJAKA Ne boš verjel, kaj vse lahko vzdrži.« »Ali zna misliti?« vpraša angel. Bog odgovori: »Ne le to. Zna tudi oceniti in se pogajati, odločati in se zavzemati.« Nato je nekaj pritegnilo angelovo pozornost. Stegnil je roko in se dotaknil lica ženske. »Ojoj, mislim, da pušča. Saj sem ti rekel, da je to preveč dela za en dan.« »Nič ne pušča ... to je solza,« ga zavrne Bog. »Čemu pa služi solza?« vpraša angel. Bog mu odgovori: »Solza je njena možnost, da izrazi svoje veselje, žalost, skrb, ljubezen, razočaranje, osamljenost, bolečino in ponos.« To je na angela naredilo velik vtis: »Bog, ti si genij. Na vse si mislil. Ženska je osupljivo bitje!« To je res! Ženske so močne, ko prenašajo stisko in nosijo težka bremena. A poznajo tudi srečo, ljubezen in znajo izražati svoje mnenje. Smejejo se, ko želijo kričati. Pojejo, ko želijo jokati. Jočejo, ko so srečne, in se smehljajo, ko so nervozne. Borijo se za to, v kar verjamejo. So proti krivici. Ne sprejemajo zavrnitve, če menijo, da obstaja drugačna in boljša rešitev.

Vsemu se odpovejo, da imajo njihove družine to, kar potrebujejo. Prijateljico spremljajo k zdravniku, ker vedo, da jo je strah. Njihova ljubezen je brezmejna ... Jočejo, ko njihovi otroci v življenju doživljajo kaj novega, in so vesele dobrote svojih prijateljev. Vesele so vsakega novega rojstva in vsake poroke. Njihovo srce je zlomljeno, ko izvedo za smrt ljubljene osebe. Žalujejo za izgubljenimi osebami, vendar so močne tudi takrat, kadar menijo, da ni več ničesar, za kar bi se bilo še vredno boriti. Ženske vedo, da poljub in objem zdravita zlomljena srca.

Tretji korak: Jezus ne želi, da bi se najprej vsega tega očistil, temveč želi vstopiti prav v to in prinesti odrešenje. Prav tako kot je želel vstopiti v Zahejevo hišo, preden se je Zahej spreobrnil oz. karkoli spremenil. Seveda je odvisno od mene, ali ga bom v svoji svobodi v to povabil in mu dopustil, da bo lahko začel vse to s svojo navzočnostjo ozdravljati. Počasi grem še enkrat skozi vprašalnik in v vse to, kar sem ob njem zaznal, s svojim besedami in z vero, ki jo premorem, povabim Jezusa Kristusa.

vsak dan ali vsaj vsak teden preverljiva. Ko sta si vsak zase izbrala, za kaj se želita še posebej truditi, si lahko vzameta še nekaj časa za to, da skupaj vidita, kako je kdo odgovoril na vprašanja pri drugem koraku. Poskušajta z vso spoštljivostjo sprejeti različnost vajinega doživljaja in razumevanja. Tako bo med vama moglo rasti zaupanje in odprtost za vajino različnost. Nato skušajta najti nekaj, za kar bi si lahko skupaj prizadevala in bi vaju moglo bolj zedinjevati.)

Četrti korak: V veri sprejmem Jezusovo navzočnost v vsem tem, v kar sem ga povabil. Tudi če ne čutim nobene spremembe, verujem, da je vstopil. Zato se mu z vsem srcem in močjo zahvalim. Motrim Jezusa v vsem tem, kamor sem ga povabil: Kako se obnaša? Kaj dela? Kako ga doživljam? Kaj njegova navzočnost prebuja v meni?

Šesti korak: Kličem Jezusovo ime (lahko uporabim litanije Jezusovega imena). Ob tem ga prosim, da blagoslovi mojo odločitev in mi da moč, da bom vedno znova gledal njega, njegovo ozdravljajočo moč, kajti le tako ne bom omagal v svoji nemoči in obupoval nad seboj in sozakoncem. (To lahko molita tudi skupaj. Tako bosta v še večji meri deležna Jezusove obljube tistim, ki ga prosijo v medsebojni edinosti.)

Peti korak: S čim želim odgovoriti na Jezusovo navzočnost v meni? Zahej je napravil en sklep. Kaj bi rad jaz ponudil Jezusu v tem postnem času, v katerega sem danes stopil? Kaj bi rad napravil jaz sam? Kaj bi rad napravil skupaj s sozakoncem? (Znova lahko preberem odgovore na vprašanja pri drugem koraku in izberem tisto, kar se mi zdi bistveno, da bi začel spreminjati oz. na katero stvar bi rad začel polagati več pozornosti. Izberem si največ eno stvar, in še to takšno, ki je možna in tudi

Refleksija: podelita si med seboj, kako sta doživljala molitev, kaj vama je bilo darovano, v čem vama je pomagala, da se bolj sprejemata in dopustita, da postane Jezus vajin resnični Zdravnik in Rešitelj. p. Ivan Platovnjak

Vseeno pa se je v Božjo stvaritev prikradla napaka ...

ŽENSKA POGOSTO POZABI, KOLIKO JE V RESNICI VREDNA.

Angel se je začudil, ko je slišal, kaj vse je zahtevano v navodilih za s e s t av o . » L e d v e r o k i . . . Nemogoče! In to pri standardnem modelu?! To je preveč dela za en dan ... Spočij si in jo dokončaj jutri.« »Ne, ne bom,« je protestiral Bog. »Zdaj sem že tako blizu temu, da dokončam to bitje, ki mi je priraslo k srcu, da se nočem ustaviti. Ko zboli, se zna že sama zdraviti in lahko dela 18 ur na dan.« Angel se je približal in se dotaknil ženske. »Toda, Bog, napravil si jo tako mehko ...« »Res je mehka,« se je strinjal Bog, »toda naredil sem jo tudi močno. Družina in Življenje, marec 2008

Družina in Življenje, marec 2008


DUHOVNA POBUDA ZA POSTNI ČAS

Med odpuščanjem in neodpuščanjem Ljudje me pogosto sprašujejo, ka ko s e m l a h ko » p u s t i l a « medicino in šla z možem na novo, socialno negotovo pot. Priznam, da taka vprašanja v meni še vedno prebudijo spomine na leta, ki sem jih preživljala v ambulanti. Večkrat sem premišljevala o svojih pacientih in njihovih b o l e z n i h te r ve d n o z n ova ugotavljala, da so le-te v mnogih primerih posledica nepravilnih medsebojnih odnosov. Prepričana sem, da nas je Bog ustvaril s potrebo po bližnjem potrebo po medsebojnem sprejemanju, spoštovanju in ljubezni. Če hočemo drug z drugim živeti v miru, slogi in veselju, moramo hoteti in znati odpuščati. V s i v e m o , k a ko j e p r av o odpuščanje težko in kako največkrat presega naše človeške moči. Mnogi se pritožujejo: »Zakaj bi moral prav jaz, ki se mi je zgodila krivica, prvi odpustiti?« Znanstveniki dokazujejo, da neodpuščanje deluje razdiralno ne le na naše odnose, pač pa tudi na naše zdravje. V postnem in velikonočnem času je prav, da o tem več premišljujemo in se zavemo, da med odpuščanjem in neodpuščanjem stoji Jezusov križ. Odpuščanje je najprej Božja zahteva, ki je jasno izražena v molitvi Oče naš, saj Jezus pravi: »… in odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom« (Mt 6,12). Biti moramo pozorni na te besede, saj je narobe, če mislimo, da nam Bog vse odpusti, četudi mi ne odpustimo drugim. Ni res. Bog nam odpusti toliko, kolikor smo mi odpustili. Sicer pa se moramo zavedati, da je odpuščanje nujno potrebno, če se hočemo izogniti Satanovi zanki. Neodpuščanje je namreč vstopno mesto številka ena, po kateri Satan vstopa v življenje človeka. Zato glede tega Sveti Pavel v pismu Efežanom daje zelo jasna navodila: »Naj izginejo med vami vsakršna Družina in Življenje, marec 2008

ujedljivost, vsakršno besnenje, jeza, rohnenje in preklinjanje z vsakršno hudobijo vred. Bodite drug do drugega dobrosrčni in usmiljeni ter drug drugemu odpuščajte, kakor je tudi vam Bog milostno odpustil v Kristusu« (Ef 4,31-32).

Nekaj misli o odpuščanju Odpuščati pomeni delati, da preneha zaradi neprimernega ravnanja, vedenja povzročen negativni odnos do koga (SSKJ). Odpustiti pomeni osvoboditi zapornika in pri tem vedeti, da sem ta zapornik jaz (C.S. Lewis). Odpustiti ne pomeni pozabiti. Ljudje, ki mislijo, da bodo dogodke, ki so jih prizadeli, pozabili in bodo tako problemi sami po sebi rešeni, se motijo. Dobro je, da vemo, da odpustiti moramo, ni pa treba, da pozabimo. Sicer pa pozabiti ne moremo, ker vse, kar smo in kar doživljamo, ostaja zapisano na straneh našega spomina. Odpustiti pomeni odpovedati se maščevanju za storjeno krivico: »Odpustim in ne zahtevam povračila in opravičila.« Povabljeni smo, da ponudimo usmiljenje in pustimo pravico Bogu. Ljudje pravijo: »Ne morem odpustiti. Tako zelo boli.« Res je, večkrat zelo boli, zato nihče ne more zares odpustiti, če prej v vsej polnosti ne prizna svoje bolečine. Res pa je tudi, da bolečina ostaja še naprej v nas, če ne odpustimo. Odpuščanje je namreč edini način, da to bolečino predamo Bogu in tako sami sebe osvobodimo bolečine.

NAŠIM MAMAM Praktični namig: Včasih pomaga, da si imena ljudi, ki jim še nismo mogli odpustiti, napišemo na list papirja, zraven pa poskusimo zapisati svoje občutke: p r i z a d e to s t , z a g r e n j e n o s t , zamera, zavrnitev, zavrženost, pomanjkanje ljubezni, zloraba ... Nevarno je, če občutke ne ozavestimo in jih potisnemo vase. To pomeni, da nismo odpustili. Vso stvar smo le zakopali vase in v nas živi naprej: še naprej ruši naše medsebojne odnose, naše počutje in naše zdravje. Ko pišemo seznam, imamo v mislih predvsem naše najbližje, Boga in samega sebe - tudi sebi moramo odpustiti. In tu stopi v ospredje križ. Po Kristusovem križu nam je darovana možnost za odpuščanje. Jezus je nase prevzel vse moje grehe in tudi vse grehe tistega, ki je mene prizadel. Za naše grehe je umrl »enkrat za vselej« (Heb 10,10), pravični za krivične in pravici je bilo zadoščeno. Čeprav moje srce v bolečini vpije: »To ni pravično! Kje je pravica?« je odgovor vedno enak: » Na Kristusovem križu.« Zato naj se postna pobuda dotakne vsakogar izmed nas: ne dovolimo, da bi Jezus zaman umrl! Ne klecajmo pod bremenom neodpuščanja in ne jadikujmo zaradi bolečin! Odločimo se za odpuščanje. »Unovčimo« Jezusovo smrt in se sklicujmo na njegovo zmago. Vilma Siter

Pubertetnikov račun Pubertetnik pride v kuhinjo, kjer mama kuha kosilo, in ji pred nos pomoli list papirja, kjer piše: 1. Za pomite stopnice: 10 evrov. 2. Za dobro oceno v šoli: 12 evrov. 3. Za pospravljeno sobo: 11 evrov. 4. Ker sem odnesel smeti: 5 evrov. 5. Ker sem opral solato: 5 evrov. 6. Ker sem posesal stanovanje: 15 evrov. SKUPAJ: 58 evrov. Mama se obrne k njemu, ga nežno pogleda, si obriše roke v predpasnik, vzame list papirja, ga obrne in začne pisati: 1. Za to, da sem te 9 mesecev nosila pod svojim srcem: 0 evrov. 2. Za to, da sem te rodila: 0 evrov. 3. Za vse prečute noči, ko te je bolel trebušček in si jokal: 0 evrov. 4. Za vse poljube, ko si bil žalosten: 0 evrov. 5. Za vse previte ritke, ko si bil pokakan: 0 evrov. 6. Za vse sendviče: 0 evrov. 7. Za vse molitve, ko si imel v šoli kontrolke: 0 evrov. SKUPAJ : 0 evrov. List je vrnila sinu. Ko ga je fant prebral, so mu po licih začele polzetisolze. Vzel je list papirja in na svoji strani brez besed napisal: PLAČANO!

Draga naša mama! Danes smo se zbrali ob tebi, da se Bogu skupaj zahvalimo za 90 let tvojega življenja. Kako lepa številka - 90. Če te postavimo ob tvojega najmlajšega vnuka, jih imata skupaj 100. Ampak to so le številke. Ko pa človek pomisli, kaj vse se je zgodilo od tvojega rojstva, potrebuje zgodovinski priročnik: tri države, tri valute, d v e v o j n i , p o j a v s t r o j e v, avtomobilov in Bog ve kaj še. Ampak tudi to je samo zgodovina, ki velja za vse. Za nas, 8 otrok, 3 zete in 4 snahe, 16 vnukov in 8 pravnukov pa si prav ti ena in edina mama. Mama, ki je po vrnitvi iz izgnanstva z možem odločno in pogumno ustvarila varen dom za svoje otroke. Mama, ki je z veliko ljubeznijo in skrbjo sprejela vsako novo življenje. Mama, ki je spekla nešteto hlebcev kruha,

pa ni nikoli pričakovala zahvale. Mama, ki je nase prevzela mnoge skrbi za kmetijo, pa je vseeno vedno kazala dobrovoljen obraz. Mama, ki je znala s toplim pogledom in prijazno besedo potolažiti odraščajoče otroke in jim vliti poguma ... Draga mama, hvala za vse to. Hvala tudi za vse tisto, kar si naredila, pa sploh opazili nismo. Hvala za tvoje odprte roke in ljubeč nasmeh, ki smo ga deležni vsakič, ko se vidimo. Hvala za napolitanke, ki so vedno na tvoji mizi, kadar pridemo k tebi domov - vemo, da nas pričakuješ in smo dobrodošli. Hvala, da še vedno skrbiš za nas, čeprav smo vsi tvoji otroci že zdavnaj odrasli in smo sami očetje in matere. Predvsem pa hvala, draga mama, za tvoje molitve. Morda bi zašite luknje na raztrganih oblačilih, obrisane solze z

otroških lic, hlebce kruha in spodbudne besede še mogli prešteti, a darov, ki si nam jih izprosila s svojimi molitvami, ne bomo nikoli mogli našteti. Draga mama, danes ti iz srca želimo vse najboljše, ker si samo najboljše tudi zaslužiš. Želimo ti obilo Božjega blagoslova, miru in veselja, ki ga more dati samo Bog. Želimo ti zdravja in dobre volje in da bi nas na domačem pragu še dolgo sprejemale tvoje odprte roke. Čisto na koncu pa ti želimo povedati, kar že veš: da te imamo radi in smo Bogu neizmerno hvaležni, da nam je podaril tako dobro mamo. Tvoji otroci, vnuki in pravnuki.

Družina in Življenje, marec 2008


KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

Boltežar in njegovi občutki Zanimivo se mi zdi, da velikokrat lažje razumemo dogodke takrat, ko so že za nami. Pri sebi vidim, da to drži. Letos smo imeli v naši župniji že tretje leto zapored božično igro. Naša Martina dobi že nekje v avgustu navdih, da napiše besedilo, v mislih dodeli vloge, sliši že, katere pesmi se bodo pele … Jaz pa se ne morem prepričati, da bi njeno pisanje sploh prebrala. Kako naj mislim na božič, če je zunaj 35 stopinj in dobivamo pozdrave z morja? Tako navadno traja tudi štirinajst dni, preden sedem za računalnik in poskušam prebrati in se mogoče vsaj malo vživeti v besedilo. Dotakne pa se me nič. ''Daj, no, mama, nisi nič navdušena? Povej, če je dobro napisano!'' vztraja Martina. Nekje novembra začnem tudi sama sodelovati in vzamem stvar zares. Takrat, ko so vloge razdeljene in navadno že stečejo vaje. Martinino vztrajnost na tihem občudujem. Vedno je prepričana, da bo igra uspela, pa naj stvari še tako slabo kažejo. Letošnja igra je bila bolj resna, ker je bilo leto Svetega pisma in to so resne stvari. Tema je bila dobesedno vzeta iz Svetega pisma. Uprizorjeni so bili odlomki obiskov Božjega angela, Marije pri Elizabeti, Jožefa in Marije, pastirjev ter obiska treh modrih. In tu se je vse skupaj malce zapletlo. Martinina prijateljica se ni strinjala, da bi iz pripovedovalke postala Boltežar. ''Za tiste tri stavke ne mislim hoditi na vaje, imam preveč drugega dela …'' Seveda nikomur ni bilo vseeno, vendar tudi prosil je ni nihče. Do igre je bilo še nekaj vaj, pa še to nikoli s popolno udeležbo, Boltežar pa ni želel biti nihče. ''Mama, kaj naj naredim?'' je obupano vprašala Martina. ''Veš kaj, bom pa jaz!'' sem se odločila. In tako sem začela hoditi na vaje. ''Kaj se greš?!!'' mi je prišepetaval hudiček v meni. ''Ti pa javno nastopanje?!! Še berila ne prebereš. Neumna si …'' Ampak je šlo! Čeprav s tremo, je šlo. Po koncu igre so bili občutki mešani. Nisem bila vzhičena, a tudi umirjena ne. Stala sem pred vsemi tistimi ljudmi in se spraševala, kaj neki je v meni tako močnega, da me je javnih nastopov strah. Ali ni strah tisti, ki zakriva v meni Boga, ker se namesto z bistvom ukvarjam s tremo?! Saj branje berila ni nastop pred ljudmi, to je služenje Gospodu. Počasi se mi odpira zastor. Gospod ne zahteva od mene popolnosti, niti me nima nič manj rad, če preberem berilo ali ne. Vse to zahtevam sama! Sama otežujem stvari, se obtožujem, jezim, v bistvu pa se od Boga oddaljujem. Ko sem bila pri neokatehumenskem bogoslužju (z možem sva v neokatehumenski skupnosti), sem v odmevih bratov in sester dojela, kako pomembno vlogo so odigrale vse osebe, ki so povezane z božično skrivnostjo. Nikoli se nisem poglabljala v vloge Heroda ali kraljev, še manj sem Družina in Življenje, marec 2008

GOSPOD, NAUČI NAS MOLITI poskušala to prenesti v svoje življenje. Kolikokrat ogrnem Herodov plašč, ko se jezim, ko se zaderem na otroke, ko sem nepotrpežljiva, ko mislim, da mora biti vse po moje ali hočem imeti glavno besedo. Tudi takrat, ko koga žalim, ko v njem ubijem Jezusa, sem podobna Herodu. Ko me je strah, sem podobna pastirjem, ko ne verjamem in omahujem, sem podobna Jožefu. Marija je popolno zaupanje in predanost Bogu, mogoče mi na trenutke uspe zaupati, predati svoje življenje. Kaj pa kralji?. Predstavljajo mi vero, močno zaupanje Bogu. Predstavljajo mi odprtost za delovanje Svetega duha, kako bi se drugače mogli prikloniti dojenčku v hlevu? Mu prinesti darove, ga občudovati, prepotovati vso dolgo pot (in verjetno na kamelah potovanje ni udobno), samo da se mu poklonijo?! Božji angel mi predstavlja moj notranji glas, mojo vest, ki me vedno nagovarja k izpolnjevanju Božje besede. Srečna in umirjena sem takrat, ko Mu prisluhnem. Verjetno ni naključje, da sem letos sprejela vlogo v igri. Gospod mi po vsaki situaciji poskuša nekaj povedati, poskuša odpreti moje duhovne oči. Če ne v tistem trenutku, pa Ga kasneje vedno vprašam: ''Jezus, kaj mi hočeš povedati?! KAJ SE NAJ IZ TEGA NAUČIM? In če dobro poslušam, vedno dobim odgovor: po bratu in sestri, po Svetem pismu, po kakšnem drugem dogodku, celo po TV oddaji. Res me nikoli ne zapusti.

Molitev s Svetim pismom Branje in premišljevanje odlomkov Svetega pisma je ena od možnih oblik skupne zakonske molitve. Večkrat pa naju privede tudi do prošenj, ki jih med molitvijo izraziva nebeškemu Očetu. So plod premišljevanega odlomka, ki se naju je v danem trenutku dotaknil.

Kako neizmerno moč ima Gospod, ko naju nagovarja v Svetem pismu! Postavlja naju pred dejstvo, da brez Njegove pomoči tudi najina skupna pot ne more biti enostavna. Morda izpostavljeni odlomki nagovorijo še koga …

»Ljubezen je potrpežljiva, dobrotljiva je ljubezen, ni nevoščljiva, ljubezen se ne ponaša, se ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, ne da se razdražiti, ne misli hudega. Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane« (1 Kor, 13,4). Te besede Pavel nameni prebivalcem Korinta. Kot zakonca sva jih neštetokrat prebrala. V njih najdeva veliko vzpodbudo, iz njih črpava pogum in vidiva oporo na zastavljeni poti.

“Usmiljen in milostljiv je GOSPOD, počasen v jezi in bogat v dobroti,” bereva v Psalmu 103 (Ps 103,8)

Gospod, pomagaj nama in vsem, ki stopajo po poti skupnega življenja, da bomo močni v svoji veri in trdni v koraku po zastavljeni poti. Psalm 32 se zaključi z naslednjimi besedami: »Veselite se v GOSPODU, radujte se, pravični, vriskajte vsi, ki ste iskreni v srcu« (Ps 32, 11).

Gospod, pomagaj nama, da bo vsak nov dan prežet z najinim veseljem nad življenjem.

Učiva se od Gospoda. Posnemajva ga v najinih medsebojnih odnosih. Sprejemajva drug drugega in najina dobrota naj ne bo nikoli skopo odmerjena. V Petrovem pismu sva brala: »Kolikor ste soudeleženi pri Kristusovem trpljenju, bodite veseli, da se boste veselili in radovali tudi, ko se bo razodelo njegovo veličastvo« (1 Pt, 4,13). Vsi vemo, da se včasih trpljenju in nenazadnje smrti ne da izogniti. Tega je človeka predvsem ob misli, da bi to doletelo njegovega bližnjega, najbolj strah.

Gospod, pomagaj nama, da bova znala tudi v trenutkih morebitne bolezni in bolečine sprejeti preizkušnjo. Naj jo s Tvojo pomočjo premagava. Vendar ne najina, ampak Tvoja volja naj se zgodi!

O, moj Bog, kje si?

»Znašli ste se le pred človeško preizkušnjo, Bog pa je zvest in ne bo dopustil, da bi bili preizkušani čez svoje moči, ampak bo ob preizkušnji tudi omogočil izhod iz nje, da jo boste mogli prestati«(1 Kor, 10,13). Apostol Pavel ne vzpodbuja samo vernike tedanjega časa, besede so vzpodbuda vsakomur, ki se ga dotaknejo.

In da res govori, naj pove naslednji primer. Ena od sester je v bogoslužju pri odmevih dejala, da so se letos odločili, da se za sveti večer ne bodo obdarovati. ''Naj bo Jezus tisti dar,'' je rekla. Mislila sem si, da je to pri nas nemogoče, saj npr. naš Andrej živi za darila. Pa to drži? Po božični igri smo vsi zelo zboleli. Z darili sem, sama ne vem, zakaj, odlašala do zadnjega dne. Z možem sva si celo ogledala, kaj bova štiriindvajsetega zjutraj kupila, pa sta za nameček zbolela še babica in dedek. S kupovanjem daril ni bilo nič, saj smo komaj okrasili smrekico in postavili jaslice. Hrana nam ni dišala. Ko smo zvečer sedeli pred jaslicami in nam je Martina zaigrala Sveto noč, smo molili, povedali prošnje in zahvale. Sama sem rekla: ''Dragi moji otroci, letos pa nimava nobenega darila za vas - edino darilo je Jezus.« Verjemite, da so me te besede zelo ganile, saj mi je Gospod ponovno dokazal, da je pri Njemu vse mogoče. Andrej je rekel: ''Saj Jezus je največ kar imamo, mama, pač ni daril.'' Martina je pripomnila, da ji je ta sveti večer ravno zato lep, ker smo prej vedno hitro zmolili, da smo lahko pogledali, kaj je kdo dobil, letos pa je dobil svoje bistvo - Jezusa. In topline, ki je zajela moje srce, ne bi zamenjala z nobenim darilom. Simona Ješovnik

Gospod, vsak dan vsakogar izmed nas postavljaš pred najrazličnejše preizkušnje, naj bodo povezane z denarjem, medsebojnimi odnosi, vero Vate ali še čim. Vedno znova spoznavava, da brez zaupanja v Tvoj načrt najina pot ne bo enostavna. Stoj nama ob strani v vsakršni preizkušnji slehernega dne. Jezus v evangeliju pravi: »Resnično, povem vam: Če se ne spreobrnete in ne postanete kakor otroci, nikakor ne pridete v nebeško kraljestvo« (Mt, 18,3). Močna vzpodbuda in hkrati precej zahtevna naloga. Vsak hip znova se nama dozdeva, da sva odrasla in da sva morda »nekaj več«. A vedno znova v naju odzvanja: »Če ne postanete kakor otroci…« A ni prav to tisto, kar sva želela prerasti?

Prosiva te, Oče, pomagaj nama, da nikoli ne izgubiva občutka, da sva Tvoja. Kot vsak otrok naj se tudi midva trudiva za preprosto in iskreno življenje.

Neizmerno moč lahko prinese molitev, ki je prežeta z globino osebnih prošenj. Morda tudi vaju vzpodbudi kateri izmed odlomkov Svetega pisma, ki ga s skupnim premišljevanjem podrobneje odkrijeta. Katja in Andrej Knez

Družina in Življenje, marec 2008


ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Odkar pomnim, je Sveto pismo zavzemalo pomembno mesto v naši družini (ne zgolj na polici). Že v mladostnih iskanjih sem spoznal, da je Božja beseda pomembna za osebno srečanje z živim Bogom, z ženo Sašo pa enako ugotavljava tudi v družinskem življenju. Vesel sem, da sem svojo prvo zaposlitev dobil pri Svetopisemski družbi Slovenije, ki kar največjemu številu ljudi omogoča, da se po Božji besedi srečajo z živim Bogom.

Svetopisemska družba je leta 1996 izdala Slovenski standardni prevod Svetega pisma, kar pa je bralcem glasila DIŽ gotovo znano. Svetopisemska družba Slovenije (SD) j e o r g a n i z i r a n a kot d r u š t vo , ustanovljeno leta 1993 na pobudo zveze Združenih svetopisemskih družb (United Bible Societies - UBS), krščanskih cerkva v Sloveniji, sodobnih slovenskih biblicistov in nekaterih ljubiteljev Svetega pisma. Deluje kot medkonfesionalna oz. ekumenska organizacija, katere nameni so: razširjanje in p o p u l a r i z a c i j a , p r eva j a n j e i n i z d a j a n j e S vete g a p i s m a te r svetopisemske literature. Založniška dejavnost torej ni končni cilj delovanja SD, njeno temeljno vodilo je izpolnitev Jezusovega vélikega naročila »Pojdite po vsem Družina in Življenje, marec 2008

svetu in oznanite evangelij vsemu stvarstvu« (Mr 16,15), v luči besed: »Zastonj ste prejeli, zastonj dajajte« (Mt 10,8b), ki nakazujejo, da gre v osnovi za dobrodelno ustanovo. Od leta 1996 je SD članica Združenih Svetopisemskih družb (UBS), zveze, v katero je vključenih več kot 140 nacionalnih svetopisemskih družb z vsega sveta. UBS si prizadeva, da Božja beseda doseže vsakega človeka in po tem načelu SD vsaka dva meseca namenja darove članov in donatorjev ljudem širom sveta, ki še vedno živijo v revščini in si Svetega pisma ne morejo kupiti. Cilj letošnjega delovanja SD je obeležitev praznovanja 500 letnice Primoža Trubarja, saj je morda manj znano, da je Trubar v okviru svojih prizadevanj za prevajanje, tiskanje in distribucijo (tudi dobrodelno!) Svetega pisma v Bad Urachu v Nemčiji ustanovil Biblijski zavod, in sicer celih 240 let pred nastankom Britanske in inozemske svetopisemske družbe, ki je bila ustanovljena leta 1804 in velja za prvo Svetopisemsko družbo. Tako moramo biti Slovenci nanj še posebej ponosni, saj v naših očeh velja za ustanovitelja prve Svetopisemske družbe na svetu. V sodelovanju s protestantskimi cerkvami pripravljamo posebno izdajo Svetega pisma, posvečeno Primožu Trubarju. Že obstoječo svetopisemsko razstavo bomo dopolnili s panoji o Trubarju, njegovem času in delu ter jo skušali predstaviti kar najširšemu krogu ljudi.

KRISTJANI V JAVNOSTI o b d e l a n a eva n g e l j s k a b e r i l a katoliškega bogoslužnega leta. Pri izdaji, ki bo za katoličane izjemna priložnost za poglobljeno branje in doživljanje Božje besede, bodo sodelovale različne katoliške ustanove in gibanja. Vesel sem, da bom v prihodnjih številkah glasila DiŽ smel predstaviti še druge dejavnosti in projekte SD.

Vemo, da delo ni popolno, če ga ne posvetimo Gospodu, in da brez Božje milosti in podpore tistih, ki za nas in za naše delovanje molijo, ne zmoremo storiti ničesar.

Vabim vas k ogledu internetne strani SD: www.drustvo-svds.si. Pod rubriko » D r u š t vo « n a j d e te ko n k r e t n e možnosti sodelovanja z našim poslanstvom in vas vabim, da se nam pridružite kot molitveni partnerji (naj poudarim, da to ne pomeni, da ste obvezani moliti vsak dan!), prostovoljci, člani (člani imajo 20% popust pri nakupu vseh naših knjig) ali donatorji. Ob veliki noči vam voščim, da bi vstali Jezus tudi po Božji besedi bogato prebival med vami (prim. Kol 3,16). Benjamin Siter

Vzporedno s tem potekajo drugi projekti, s katerimi želi SD približati Božjo besedo širšemu krogu vernikov. Poleg obeležja Trubarjevega leta bo največji projekt izdaja knjižice »Lectio divina«, kjer bodo po starodavni meniški tradiciji, katere večno aktualnost vedno bolj odkrivamo, kontemplativno

Kolpingovo združenje Slovenije

Združenje Kolpingovih socialnih dejavnosti Slovenije ( Kolpingovo združenje Slovenije) kot katoliška izobraževalna in socialna laiška organizacija na Slovenskem deluje že dobrih 100 let. Ustanovitelj je bil blaženi Adolf Kolping (1813-1865), eden prvih socialnih reformatorjev in »oče rokodelcev«, ki je ustanavljal katoliška rokodelska društva po Nemčiji in drugih evropskih državah in s tem nudil mladim rokodelcem pomoč poklicnega in verskega izobraževanja, socialno pomoč in varnost. Njegovo zgodovino delimo na dva dela: 1. 1855-1945: 26. 12. 1855 je bilo ustanovljeno Katoliško društvo rokodelskih pomočnikov Maribor. 4. 5. 1856 je Adolf Kolping blagoslovil prapor ljubljanskega društva. Po 2. svetovni vojni je bilo društvo prepovedano. 2. Ponovno se je obudilo 1993, ko ustanovijo Kolpingove družine Kamnica, Tezno, Pobrežje in druge. Sklepni dokument Plenarnega zbora cerkve na Slovenskem priznava delovanje Kolpingove ustanove v preteklosti predvsem na področju sociale in izobraževanja delavske mladine. Danes ima Kolpingovo združenje Slovenije razvejano dejavnost od ustanavljanja Kolpingovih družin kot malih občestev v župnijah, do vseživljenjskega izobraževanja, izvajanja socialnih projektov, družinske politike, pastoralne aktivnosti, kulturne aktivnosti, športno-rekreacijske aktivnosti, izdajateljske aktivnosti, mladinske aktivnosti, mednarodne aktivnosti, aktivnosti v partnerskih organizacija v Sloveniji, aktivnosti po sekcijah, kot sta Kolpingova sekcija mladih družin »Družinska sreča« in Kolpingova sekcija seniorjev »Kolpingova srebrnina«. Danes šteje Kolpingovo združenje Slovenije preko 1.200 članov. Predsednik Kolpingovega združenja Slovenije je Franjo Šauperl. Izdajamo tudi glasilo Kolpingov bilten, ki je letos s pomočjo tujega donatorja iz

Nemčije izšlo v novi preobleki. Ker je glasilo Družina in Življenje namenjeno predvsem zakoncem in družinam, naj nekaj več povem o delovanju Kolpingovega združenja Slovenije na tem področju. Leta 2004 je bil v Kančevcih v sodelovanju in s financiranjem Eurofamilia organiziran izobraževalno-duhovni seminar, kjer smo se pogovarjali, da bi se z družinami tudi čez leto kdaj dobili. In tako je bila 1. decembra 2004 v Kolpingovem domu v Slivnici ustanovljena Kolpingova družinska sekcija »Družinska sreča«. Leta 2005 smo v Veržeju v okviru Eurofamilia organizirali tretje srečanje, ki se ga je udeležilo 20 družin z 89 udeleženci. Po tem srečanju so potekali tudi pogovori z Ministrstvom za družino, ki naj bi podprlo takšne izobraževalne seminarje družin, vendar se naslednje leto ministrstvo na naš projekt ni odzvalo. Leta 2006 smo s pomočjo Kolpingove zveze iz Švice organizirali poletni družinski tabor v Žički kartuziji, ki se ga je udeležilo pet družin. Leta 2007 je potekal poletni družinski tabor na Dominikovem domu na Pohorju, ki se ga je udeležilo 7 družin, v oktobru pa izobraževalni-duhovni seminar v Veržeju, ki se ga je udeležilo 21 družin s 100 udeleženci. Projekt v Veržeju je financiral anonimni donator iz Nemčije.

V Kolpingovem združenju s pomočjo raznih donatorjev, sponzorjev in projektov družinam nudimo vseživljenjsko izobraževanje v njihovem temeljnem poklicu: biti zakonca in družina. Še posebej smo veseli, ker se v te projekte vključujejo družine, ki si zaradi šibkega finančnega položaja nikoli ne bi mogle privoščiti takih seminarjev in izobraževanj. Tako lahko uresničujem temeljno poslanstvo Kolpingove vizije o družini, ki pravi: Odrešitev človeštva se začenja z vzpostavitvijo družine, najsvetejše, najnežnejše, najčastljivejše in najdražje zveze, ki na zemlji povezuje človeka s človekom in obnovo družinske zveze.« V letošnjem letu družine smo pripravili razvejan izobraževalnoduhovni program: fotonatečaj na temo Družinska fotografija, okrogla miza o družini, družinsko romanje po Prlekiji, poletni družinski tabor in izobraževalni vikend za družine, vključevanje v projekte Evropske unije za vseživljenjsko izobraževanje, sodelovanje s sorodnimi društvi, združenji, ki jim je družina vrednota, kakršno je tudi društvo Družina in življenje. Trenutno smo angažirani pri širjenju Peticije za ohranitev dejanske vrednosti pojma družine, ki je dobila vseslovensko podporo med družinami. Mirko Nidorfer, vodja sekcije »Družinska sreča« in podpredsednik IO Kolgingovega združenja Slovenije

Družina in Življenje, marec 2008


ROMARSKO POHODNIŠTVO Sv. Tilen nad Repnjami Na letošnji prvi romarski pohod smo se podali v soboto, 1. marca. Glede na to, da nas je več tednov pred tem datumom Stvarnik obdarjal s čudovitimi (skoraj pomladno toplimi) dnevi, nas je presenetilo, ko smo se ravno v soboto, rezervirano za romarski pohod, zbudili v oblačno jutro. Vreme nam res ni bilo naklonjeno, saj je malo pred deveto uro, ko naj bi krenili na pot, rahlo deževalo, veter pa tudi ni obetal nič dobrega. Kljub temu se je ob cerkvi sv. Urha v Smledniku zbralo kar nekaj korajžnih in vedro razpoloženih pohodnikov. Z dežniki in v pisanih pelerinah smo zapustili parkirišče in korake usmerili proti vznožju Smledniškega hriba. Od tod se pot v serpentinah vije po gozdni poseki, kjer so na obeh robovih izmenično postavljene lepo obnovljene kapelice križevega pota. Tu smo – postnemu času primerno – opravili pobožnost križevega pota. Ob svetopisemskih odlomkih smo premišljevali o Gospodovi poti sprejemanja trpljenja ter ob zgledu pšeničnega zrna odkrivali lastno poklicanost k darovanju.

Družina in Življenje, marec 2008

Na vrhu smledniške Kalvarije je bil zahtevnejši del poti za nami, saj smo se s precej izpostavljenega in vetrovnega čela hriba umaknili v zavetje gozda. Pot smo nadaljevali v smeri Starega gradu, vendar se tokrat nismo ustavili ob njegovih ruševinah in skrivnostnih zgodbah, ki jih pripovedujejo, pač pa smo se po dobro uhojeni gozdni poti podali proti cerkvi sv. Tilna nad Repnjami. Glavnina romarjev je hitro napredovala po nezahtevni in zložni poti po grebenu hriba, tisti z manjšimi otroki pa smo potrebovali nekoliko več časa. Vseeno je bila pot zelo prijetna, saj so bili otroci zelo potrpežljivi in vztrajni, najbolj pa se je izkazal še ne dveletni Miha, ki je dobršen del poti želel prehoditi sam. V prijetnem pogovoru je čas res hitro mineval, tako da so nas ostali pohodniki, ki so že dospeli na cilj, res težko pričakovali. Ko smo tudi zamudniki dospeli do lepo obnovljene cerkve sv. Tilna, smo takoj obhajali sveto mašo, ki jo je za slovenske družine daroval prof. dr. Marjan Peklaj. V krajšem nagovoru nam je osvetlil podobi farizeja in cestninarja, ki sta prišla v tempelj molit.

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Kako Božja beseda deluje in spreminja najino življenje

Povabil nas je, naj - podobno kot cestninar – Bogu priznamo svojo nemoč in slabotnost ter se tako odpremo neskončnemu usmiljenju, ki nam vedno znova daje možnost za nov začetek. Ob taki drži pred Gospodom bomo iz cerkve odhajali spremenjeni, saj bomo osvobojeni bremen lastnega napuha. Tako prenovljeni bomo lahko izpolnjevali poslanstvo, h kateremu smo poklicani: da bomo v svetu vesele priče Njegove ljubezni. Po končani maši, pri kateri smo sodelovali tudi z ubranim petjem, je sledilo skupno fotografiranje, nato pa malica iz popotne torbe. Zaradi slabega vremena smo se kmalu poslovili od zanimive cerkvice s taborskim obzidjem in se vrnili proti izhodišču pohoda. Maruša

V zadnjih letih postaja prebiranje in razmišljanje Božje besede vedno rednejši sestavni del najinega vsakdana. Zahvala za to gre predvsem spodbudam Vilme in Danija. Pri tem je še veliko bolj reden Igor. Pred časom sva se dogovorila, da se bova, če bo le mogoče, zjutraj temu skupaj posvetila. Vendar je od najinega dogovora ostalo bolj malo, kajti Igor je bolj jutranja ptica in običajno vstaja prvi. Z Božjo besedo se želi srečati preden se loti svojih obveznosti in me tako ne more počakati. Sama priznam, da se mi velikokrat zgodi, da na to duhovno hrano povsem pozabim. Kadar nama uspe skupaj prebrati svetopisemski odlomek in ob njem razmišljati, drug drugega obogativa z izmenjavo misli o tem, kako je vsakega od naju Gospod nagovoril. Naj omeniva dogodek, ko je Igor odhajal daleč od doma (v Argentino), ob čemer se je obema vsiljeval občutek negotovosti. Prešinila me je misel, da bom Igorju predlagala, naj s seboj vzame Sveto pismo, da bo vsak dan preko Božje besede najprej vzpostavil zvezo z Gospodom ter da bo ob morebitnih nevšečnostih lahko preko Svetega pisma prisluhnil Bogu. Še preden sem mu lahko to predlagala, sem med pripravljeno prtljago zagledala tudi Sveto pismo. Pred časom naju je zelo obremenjevalo vztrajno nagajanje nekih ljudi, ki so se na različne načine trudili, da bi nam škodili. Tako sva se v nekem trenutku združila v skupnem kritiziranju in jamranju: »Zakaj so ti ljudje tako pokvarjeni?! Samo za svoj osebni interes se grebejo in to tako, da neupravičeno ovirajo druge in jim želijo škoditi. Da jih ni sram! Naj bi raje ves ta trud vložili v bolj ustvarjalno in pošteno delo. Kako morejo biti taki?! Ali ni že čas, da bi jim to tudi povedali?! Pa saj ne bi pomagalo. Še bolj bi se razbohotila njihova maščevalnost

in sebičnost …« In bolj ko sva z ogorčenjem razpredala, bolj so v nama naraščali pritisk, jeza in vznemirjenost. Počutila sva se kot aktivirani bombi, ki ju bo vsak hip razneslo. V tem razpoloženju se nama je posvetilo: Najine misli in besede naju samo še bolj vznemirjajo. Dajva besedo raje Bogu. Odgovor, zakaj Bog to dopušča, zakaj je to dobro, sva poskusila najti v Svetem pismu. »Na slepo« sva ga odprla in pozornost nama je pritegnil naslov odlomka Ljubezen do sovražnikov (Mt 5, 43-48). Takoj nama je bilo jasno, d a n a j u vo d i S v. D u h . V pričakovanju, da nama bo Gospod po tem odlomku resnično spregovoril v najini konkretni situaciji, sva se že čutila nekoliko pomirjena. Prebrala sva si odlomek in najbolj naju je nagovoril stavek: »Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo.« Torej Bog pričakuje od naju, da jih kljub vsemu ljubiva in za njih moliva. Poskusiti sva hotela kar takoj. Združila sva se v molitvi nekako takole: »Gospod, ti nama pomagaj, da bo najina molitev za naše nasprotnike čimbolj iskrena. Pomagaj nama, da bova lahko tudi v njih videla tebe. Tebi jih izročava, blagoslovi jih, Gospod, blagoslovi jih. Ti jih ljubiš, Gospod;

tudi midva bi jih rada ljubila, toda Ti veš, da pri tem potrebujeva tvojo pomoč.« Skoraj nisva mogla verjeti, toda oba sva bila nenadoma popolnoma pomirjena. do njih nič več nisva čutila negativnih čustev, samo še usmiljenje. Ob tem sva doživela globoko osebno izkustvo, da Božja beseda, če jo poslušamo in uresničujemo, resnično deluje ter spreminja nas in naše življenje. Ta izkušnja naju je tako prevzela in navdušila, da sva jo svojim otrokom posredovala še isti dan, z veseljem pa jo ob različnih priložnostih podeliva tudi drugim. Pa tudi midva še vedno vsak dan zajemava iz nje. Darja in Igor Jurinčič

Družina in Življenje, marec 2008


MOJA DRUŽINA

ROMARSKO POHODNIŠTVO Spoštovani pohodniki, dragi romarji!

Moje odpovedi

»Lisice imajo brloge in ptice neba gnezda, Sin človekov pa nima, kamor bi glavo naslonil.« (Mt 8,20)

Ti, družina, si mi vse. Zlahka priznam, koliko bolečin Ti prizadevam vsak dan. Zlahka povem, koliko jeznih trenutkov se nabere v dnevu. Zlahka preštejem vse glasne besede, ki zletijo iz ust nepremišljene. Vse Tebi, družina. Ti, družina, si mi vse. Vem, kdaj Te moram poslušati. Vem, kako Te lahko razvajam. Vem, kje naj Te najdem. Zato, ker Te poznam. Ti, družina, si mi vse. Sleherni čas se spominjam, kdaj si nastala. Spominjam se Tvojih nebogljenih začetkov, prvih jokov, prvih žalosti, prvih sreč. Ti, družina, si mi vse. Prosim Te odpuščanja za vse moje napačne odločitve. Obljubljam Ti, da se bom trudil biti boljša. Nočem, da Te boli. Ti, družina si mi vse. Bog Te je ustvaril po svoji podobi. Tomaž, Zala, Jurij, Anej, Neža. Mama o odpovedi skoraj nikoli ne razmišlja. Drobna odrekanja vedno povezuje s katerim od otrok, z možem, s starši. Tu se pisanje lahko konča. Toda. Teden dni sem pisala spisek odpovedi: premalo spanja, premalo denarja za obleke, premalo časa za nabiranje kondicije, neustaljen urnik zaradi obveznosti vsakogar v družini, premalo domačega prostora, neuresničena potovanja, n e d o ko n č a n e a m b i c i j e g l e d e specialističnega študija, neobiskane kulturne prireditve, preslišane pevske revije, spregledane gledališke in operne predstave, predrage vstopnice za kopanje v toplicah, visoke cene vstopnic za cirkus, odpoved mirnim, samovšečnim večerom, odpoved sebičnosti, nenehno prilagajanje drugemu, nenehno tehtanje med prav in narobe v vzgoji … Toda. Vse je v odločitvi, za nič od tega mi ni hudo. Vse je vprašanje organizacije, volje in postavljanja prioritet. Prioriteta pa je moja družina. Res je, da pod težo v s a k d a n j e i n f l a c i j e n a ku p ov, izvenšolskih dejavnosti in službenih obveznosti kar naprej tehtam. Pridejo obdobja, ko sem mnogo dejavna »zunaj« in obdobja, ko zradiram vse

Družina in Življenje, marec 2008

zunanje, kar je mogoče. Ugotovitev, da se je splačalo, je stalnica. Ključno vprašanje pri »tehtanju« pa je: Kaj imam od tega jaz? Kaj bo imel od tega moj sin? Ali bo zaradi tega moj mož srečnejši? Ali bo zaradi tega moja hčerka bolj odrasla? Kdo je moj bližnji? Odgovori, priznam, so pogosto v prid meni ali komu drugemu in ne družini. Ker sem samo človek, grešen človek. V svojem ponosu bi si tukaj lahko tako izpraševala vest: »Kaj se pa greš? Kdo pa je bil sinoči pri otrocih, ko si bila na zakonski?« »Učila sem se razumeti moža.« »Kaj si pa delala pri maši, ko je tvoja najmlajša glasno oponašala duhovnika?« »Od sramu sem zlezla pod klop.« Vendar vprašanja obrnem: »Kakšna bi šele bila, če Gospod ne bi tako vstopil v moje življenje?« Zato mi smer kaže Gospodova beseda v Svetem pismu. Zapisano je: »Nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražujte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všeč in popolno« (Rim 12,2). Vsakič znova moram spreminjati in obnavljati svoje razmišljanje tako, da »slišim« Svetega Duha. To pa občutim samo, ko sem z

Njim v tesni navezi. »Pridite, v molitvi padimo na tla, pokleknimo pred Gospodom, ki nas je ustvaril. Zakaj on je naš Bog …« (Psalm 95,6-7). In jaz se obrnem in grem. Novim življenjskim odpovedim naproti. Tokrat ne sama. Z Gospodom. Milena Žičkar Petan

Gospod je bil torej na tem svetu dobesedno romar, pohodnik, če vemo, da je hodil iz kraja v kraj, ali kakor pravi sam Jezus, ni imel, kamor bi glavo položil. Dragi prijatelji, naši romarski pohodi naj bi bili vsaj nekaj tega, nekaj, kar nam lahko pomaga tudi k temu, da se zavemo, da bivališče, ki ga imamo kot tako imenovano “stalno bivališče”, ni res stalno bivališče in predvsem ne trajno. Smo na poti v bivališča, ki nam jih je Gospod pripravil tako, da je šel pred nami po poti križa, smrti in vstajenja v Življenje. Zato lepo povabljeni, da se z družinami pridružite vsaj kateremu izmed letošnjih romarskih pohodov. To niso le športno-turistični izleti, ampak je vsak tak pohod osredinjen s sv. mašo v romarski cerkvi ali kapelici ali pa tudi na prostem. Prvo romanje letos je za nami, naslednjič pa se dobimo v maju (glej opis spodaj). Za letošnje leto so poleg teh planirani še trije pohodi, in sicer daljše poletno romanje in dve jesenski. V letu družine smo pogumno zastavili avgustovski romarski pohod družin k Mariji Snežni na Kredarico oziroma tisti najbolj pogumni do Aljaževega stolpa na Triglavu. Romanje bo trajalo dva ali celo tri dni. Začeli bi v nedeljo, 3. avgusta popoldne, oziroma v ponedeljek, 4. avgusta zgodaj zjutraj, in se vračali domov v torek, 5. avgusta, popoldne. Podrobnosti bomo objavili v poletni številki glasila. Jesenska romarska pohoda bosta enodnevna: prvi v soboto, 27. 9. 2008 , drugi pa tudi v soboto, 8. 11. 2008. Tudi o teh dveh romarskih pohodih bomo pisali še v naslednjih številkah, danes samo toliko, da si boste rezervirali termine.

Skozi Otliško okno se nam dpira prekrasen pogled na Vipavsko dolino

Romarski pohod na Golak na Trnovski planoti v soboto, 3. maja 2008 Na dan pohoda se bomo zbrali med 8:45 in 9:00 v Ajdovščini na parkirišču nakupovalnega centra Hofer. Po hitri cesti se bomo pripeljali do izvoza za Ajdovščino, v prvem semaforiziranem križišču zavijemo desno, kjer že lahko vidimo parkirišče. Pot bomo nato z avtomobili nadaljevali skozi Lokavec in mimo Predmeje do parkirišča pod Golakom, ki je s svojimi 1495 m najvišji vrh Trnovske planote. Po pol ure hoda bomo prišli do Iztokove koče pod Golakom. Od tu imamo slabo urico do vrha. Na vrhu Golaka je prelep razgled po naših gorah od Julijskih alp, Karavank, Kamniško-Savinjskih alp, Dolomitov v sosednji Italiji; pogled se nam razprostre čez Tržaški zaliv in na jug proti Snežniku in Učki. Pri vračanju v dolino se bomo ustavili pri koči, kjer si bomo vzeli čas za okrepčilo. Okrepimo se lahko z malico iz nahrbtnika ali pa s hrano in pijačo, ki jo nudijo v koči.. Po kosilu se bomo spustili do avtomobilov in se odpeljali na Otlico, kjer bomo imeli v cerkvi sv. Angelov varuhov ob 14,00 uri sveto mašo. Po sveti maši si bomo ogledali še naravno znamenitost Otliško okno. Od cerkve do okna je 15 minut hoje po ravnem terenu.

Otliško okno je kraški pojav in velja za naravno znamenitost Slovenije. Po naravnem oknu (mostu), oziroma 'votli steni', skozi katero se odpira pogled v Vipavsko dolino, je dobila ime vas Otlica. Okno je nastalo, ko je voda na mestu vrtače našla pot čez kamnino in z erozijo in korozijo razširila razpoko. Pot nas bo vodila tudi mimo kamnite spirale ali kamnitega polža, kot so ga poimenovali domačini. Gre za diplomsko delo mladega arhitekta, ki je s pomočjo domačinov v eni od kraških dolinic speljal posebno skulpturo. V dolino se bomo vračali po cesti, ki pelje proti Colu. Med potjo se bomo peljali mimo visokega Sinjega vrha, domačije, kjer se umetniki že od leta 1995 zbirajo v likovni koloniji in ustvarjajo dela za dobrodelno akcijo »Umetniki za karitas ». Če bo zanimanje, se bomo zapeljaji na domačijo, od koder je lep razgled po Vipavski dolini. Informacije: “dežurni” GSM 041/648-215 (Dragotin) ali 041/616-534 (Marija). V primeru slabega vremena pred odhodom od doma pokličite eno izmed dežurnih telefonskih številk. Marija Halas Družina in Življenje, marec 2008


ZAKONSKO ŽIVLJENJE Milost posta Najina skupna pot je "zrasla" iz posta. Nisva se poročila prav rosno mlada. Preden sva se spoznala, sva nekaj let preživela sama - sicer v krogu svoje družine, pa vendar brez "fanta" ali "punce". Za naju oba je bil to čas, ki bi ga lahko imenovala post - post od nekoga, ki bi se mu lahko izpovedal, od nekoga, ki bi te poslušal, tolažil, opogumljal, od zaljubljenosti, lepih trenutkov v dvoje, ko ljubiš in si ljubljen. Kljub temu sva samska leta lepo preživela in se malo zresnila; imela sva čas za razmislek, kaj pravzaprav želiva v življenju, a želja po življenju v dvoje je bila vseskozi v najinih mislih kot zarja velikonočnega jutra najinega "samskega" posta. In se je zgodilo! Tisto pomlad pred devetimi leti sva se bliže spoznala in najin "samski" post se je kot ledena kocka stopil na soncu ljubezni, ki je tako močno in tako naenkrat ogrel najini srci, da ne moreva reči drugače kot čudež - čudež Božje ljubezni! In to ljubezen sva čez leto in pol kronala s poroko - zakramentom svetega zakona. No, pa da ne bi bilo vse kot v pravljici. Tudi midva morava premagovati preizkušnje, enkrat lažje, drugič težje. Resda se v marsičem zelo u j e m av a i n n a m a t o o l a j š a marsikatero težavo, a ženska in moška narava v nama vsaka po svoje kliče po spoznavanju, upoštevanju in spoštovanju drug drugega. Gradnja lepega in bogatega odnosa med nama vsekakor ni enostavna. Ne manjkajo povzdignjeni glasovi, prizadetosti, užaljenosti, pa tudi opravičila, priznavaje zmot in na koncu vedno roka sprave, poljub in zahvala Bogu, da sva še za korak bliže drug drugemu in da "sonce ni zašlo nad najino jezo" (Ef 4,26). Ravno post je ključni element, ki daje rast najinemu odnosu in najini družini. Najin "samski" post hrepenenje po ljubljeni osebi - nama v temini spora še vedno kot sončni žarek razsvetli veliko vrednost najine podarjenosti drug drugemu in vrednost Božjega daru, da sva danes mož in žena, družina s hčerko in sinom in z upanjem na še kakšnega otročička! Tudi najino življenje v družini je v neki meri post - pravzaprav eno samo prepletanje posta in velike noči: post v potrpežljivosti, služenju drug drugemu, v odpovedi času zase, v trudu za dobro vzgojo otrok, v odpovedi materialnim dobrinam; Družina in Življenje, marec 2008

IZ OČETOVEGA DNEVNIKA po drugi strani pa že v naslednjem trenutku velika noč v prejemanju hvaležnosti, ob pohvali, v odkrivanju biserov, ki se skrivajo v sozakoncu in otrocih, v drobnih rezultatih truda za vzgojo otrok in v spoznanju, da sreča ne izhaja iz materialnih dobrin. O d p ove d n i ve d n o l a h k a i n mnogokrat nam je naložena brez našega soglasja. V letih najinega zakona sva doživela dva spontana splava. Težko je bilo sprejeti, da se nekaj tako lepega, kot je novo življenje pod srcem, ne nadaljuje z rojstvom na ta svet, ampak z vstopom v večnost. Težko se je odpovedati svojim načrtom, ko že premišljuješ, kakšno bo življenje z novim družinskim članom. Post za naju je bil v tem, da namesto svojih načrtov sprejmeva Božji načrt. Po krstu želja sva prejela mir brez grenkobe in zavest, da sta dva najina otroka že pri Bogu, da ju lahko pokliče po imenu in da lahko upava, da se enkrat srečamo …

In letošnji postni čas? Na najinem pravkar doživetem romanju v Medjugorje sva sklenila, da se bova postila vsak od svojih slabih navad: od hitre jeze, nepotrpežljivosti in egoizma, ter da si bova vzela čas za otroke in drug za drugega. Tak post bi pravzaprav morala živeti skozi vse leto in nagrada zanj je dana sama po sebi v lepšem življenju brez slabih navad. A kako naj nama ta post uspe uresničiti? "Molite in postite se" nas prosi Kraljica miru v Medžugorju in po tem zagotovilu post pri hrani skupaj z molitvijo utira pot odpovedovanju vsem drugim stvarem. Naj naju ta postni čas spremeni tako, da ne bova samo komaj čakala in končno uživala velikonočno potico, temveč da na "potico" ne bi bila tako navezana in da bi jo znala deliti z drugimi.

Sobota, 9. 2. 2008

Četrtek, 7. 2. 2008 Tončka in Tine Ažbe

Danes je bilo v službi bolj zaspano. Napetost je narasla zvečer, ko sem upal na »prijetne stvari« s Heleno, pa ni bilo nič iz tega. Ob 22:00 je s terena klical kolega, da bo moral sistem resetirati. Ob 23:00 kliče ponovno in prizna, da se je znašel v temi in da se sistem ne postavi pokonci. Ni vedel, kaj naj naredi. Tako sva zadevo reševala do pol dveh zjutraj. Klical me je vsakih 20 minut. Vmes sem dremal v trenirki s slušalko pod blazino. Vsakič ko se je oglasil telefon, je Helena v snu zagodrnjala nekaj podobnega kot: »Pa dej, pa nej gre že dam pa da mir …«

Petek, 8. 2. 2008 Kulturni praznik. Zbudil sem se ob 7:15 in Heleno začel božati pod rokavom ter upal na »prijetne stvari«. Milo me je prosila, če lahko drema še 15 minut. Pa sem zadremal še sam. Zbudila me je Helena z velikim pladnjem, na katerem so bili kruh, čaj, sadje in aktimel. Zajtrk v postelji? P r i j e t n o p r e s e n e č e n j e , o ku s gosposkosti. Še ves dremav sem pogledal na uro: deset minut do desetih! Vsi ostali so bili že zdavnaj pokonci. Po zajtrku in krajšem pospravljanju smo šli opoldne v mesto, v katerem je bilo živahno, ker je bil Prešernov sejem. Kočije, v stare obleke oblečeni sprehajalci, stojnice, igre, folklorni nastopi, lajnarji ... Prav zanimivo in veliko ljudi. Vsi muzeji so bili odprti. V galeriji smo si ogledali Tuttove slike (meni so bile všeč) in nato zavili v Prešernovo hišo. Janez, ki je pred kratkim s šolo obiskal iste prostore, mi je razložil, zakaj je imel

Prešeren tako majhno posteljo. Helena je kupila spominsko skodelico za mojo mamo, ki zaradi prehlada ni mogla ven. Na stojnicah sem kupil kozarec medu in stekleničko borovničevca. Sama zdravila proti prehladu. Pri nas pravijo, da je od vseh stvari, ki nič ne pomagajo, šnops še najboljši. Po kosilu (juha, pica, kremne rezine) sem spet padel dol in zaspal. Tako se mi zgodi, kadar se dolgo kronično odpovedujem spanju. Večkrat se sprašujem, zakaj se odpovedujem spanju. Ker zvečer končno pridem na svoj račun in si lahko privoščim kakšno razvedrilo po svojem okusu. Tako potem lažje funkcioniram v družini, izpolnjujem svoje dolžnosti. Pa ker je treba kaj narediti za dom ali za službo, za to pa potrebujem mir, ki je zvečer ... Tako se vrtim v začaranem krogu. Odpoved spanju, pa odpoved sebi, pa odpoved spanju, pa odpoved sebi... Zbudili so me otroci, ki so se neusmiljeno drli. Šel sem posesat stopnice. In spit čaj. Miha se je šel stuširat. Ko je spet odprl vrata kopalnice, sta ven bušnili vročina in vlaga. Kot iz glavne carigrajske mestne savne. Ravno takrat je bil po dnevniku prispevek o zmanjševanju porabe energije v gospodinjstvih, in sicer s pomočjo prehoda na lesne brikete in z menjavo oken. Kaj pa z menjavo najstnikov, sem si mislil.

Grem na hišo, kjer sestavljam pohištvo in odstranjujem smeti. Vmes premišljujem, kaj pravzaprav živim. Je to ena sama odpoved? Ali je to moj poklic? Saj konec koncev je dela res veliko in do časa za sebe le redko pridem. Včasih ga ne najdem niti za britje, in to po cel teden. Pa vendar v zapravljanju časa za neke neplodne stvari niti ne bi hotel živeti. Verjetno je bolje tako. Človek se zateka tja, kjer upa na mir duha. S Heleno sva imela ponovno eno tistih debat, ki naju vedno znova spravijo v slabo voljo in hkrati poživijo, potegnejo narazen in spravijo skupaj. Vztrajno se upiram temu, da bi sprejel vsakomesečni post »najinim prijetnim stvarem« kot nekaj samo po sebi umevnega, p ot r e b n e g a i n ko r i s t n e g a . Z nikakršnim argumentom me še nihče ni prepričal. V potrebo po poseganju Cerkve na to področje ne verjamem. In si nekih stvari ne pustim narekovat. Pač mislim, da je Bog enako dober do ovčic kakor tudi do bikov. Žal mi to nič ne pomaga pri moji (biko)borbi. Stališča ostajajo vsako na svojem bregu. Kot vsakič, tudi tokrat napraviva mali mostič preko ... Gradiva vsak s svoje strani. K sreči. Da življenje ostane vsaj znosno, se je treba nečemu odpovedati. Jaz skušnjavi da bi gospodoval, ona skušnjavi da bi me spreminjala.

Družina in Življenje, marec 2008


POSTNI ČAS - ODPOVED HRANI ALI NOTRANJI NAVLAKI

STARŠEVSTVO

Teden zdravilnega posta Post ima svoje korenine v mnogih religijah in kulturah, ne samo krščanski. Sega vse do Stare zaveze in še dlje. Prvotno je bil post resna stvar: le pijača in nič hrane. Toda ljudje so vedno iskali poti, kako bi si askezo olajšali. Tako smo tudi v krščanstvu pomen posta preveč razvrednotili. Post daje možnost za versko izkušnjo, da začutiš edinost telesa, duše in duha. To najdemo ob izvirih skoraj vseh religij. Včasih so se morala ljudstva občasno postiti zaradi preživetja, ker niso imeli dovolj hrane. To je delovalo na ljudi. Postali so bolj mirni, zdravi, manj agresivni. Sveto pismo priporoča post. Jezus se je postil. Krščansko izročilo pozna post predvsem pred veliko nočjo. Postimo se pod zdravstvenim, duhovnim in socialnim vidikom. 1. Zdravstveni vidik: osvobajamo se odvečnih maščob, odmrlih celic, strupov, ki slabijo obrambne moči. Telo se utrjuje in pomlajuje. Ob postenju oblikujemo drugačno zavest o svojem telesu in prehrani. 2. Pod duhovnim vidikom se v času postenja sproščajo zavore. Marsikatero stvar prevrednotimo, bolj smo odprti za življenje in svobodne odločitve. Post je priprava na odločitve, na srečanje z Bogom.

Družina in Življenje, marec 2008

3. Tudi pod socialnim vidikom precej dozorimo, ker post nastopa v trojici, skupaj z molitvijo in miloščino. Srce se spreobrne. Do sočloveka postajamo bolj sočutni, dobrine nimajo več istega pomena. Počutimo se del celotnega stvarstva, bolj se nas dotaknejo krivice do ljudi in sveta. Zagotovo je zelo pomembna dobra motivacija: pripravljenost za odpoved, notranje očiščenje, osmišljanje. V Domu duhovnosti Benedikt v Kančevcih organiziramo tedne zdravilnega posta že od postnega časa leta 2002. Mnogi se vračajo, saj jim post postane samoumeven, in to ne zgolj zaradi čiščenja telesa, ampak tudi zato, da postajajo vedno bolj preprosti. Pomaga pri preprosti molitveni poti navznoter, k lastnemu središču. Odpoved ne vzame, ampak predvsem da moč preprostosti. Razveseljivo je, da zanimanje za postenje raste. Čeprav pripadamo skupini in sprejemamo odgovornosti pri skupnem dnevnem redu, gre vsak svojo osebno pot. Dnevni red je v pomoč, vključuje meditacijo, ples, izmenjavo izkušenj, prosti čas, adoracijo in evharistijo. Pri postenju smo spremljani. Mnogi poznajo postenje na dragih klinikah, pri nas težimo k preprostosti. Na postnem tednu poskrbimo sami zase, kar pomeni, da vsak prevzame tudi kakšno odgovornost (kuhanje čajev, priprava postne juhe,

čiščenje …). Iz naše krščanske duhovnosti vemo, da je človeštvo kot živo Kristusovo telo. Postenje prebuja zavest povezanosti tudi s celotnim stvarstvom, ki želi biti o d r e š e n o . V te m p ro c e s u odrešenja ima vsak svojo nalogo in že na svojem telesu po očiščenju in prenavljanju pomaga k odrešenju celotnega Kristusovega telesa. Povezani smo, znotraj tega pa vsak v molku prehodi svojo pot. Ne govorimo, ker dovolimo vsakemu njegov proces. Vedno bolj mi postaja jasno, da procesa očiščenja ne potrebuje le vsak zase, ampak da to potrebujejo tudi naši odnosi. Dobro bi bilo in upam, da bo v prihodnosti mogoče organizirati ločene postne tedne z intenzivnejšim spremljanjem za z a ko n c e , z a ko n c e v k r i z i , razporočene, ovdovele, samske, ker so vse to izkušnje našega življenja, ki kličejo po očiščenju in odrešenju. Br. Miha Sekolovnik

Poudariti moramo tudi prednosti, ki se ne merijo z denarjem in katerih vrednost je neprecenljiva. Bolj sem umirjena, več časa imam za pogovor z otroki in tako več vem o njihovih doživljanjih, razmišljanjih, potrebah, čustvih … Včasih sploh ni potrebno, da to izrazijo z besedami. Čudovito je, ko jih tako lahko začutim. Verjamem,da je to povezano tudi z leti. Ko smo starejši, bolj cenimo dar starševstva in smo zanj tudi bolj hvaležni. Dopoldanski čas je n a m e n j e n r a z n i m o p r av ko m , gospodinjskim opravilom, ki jih nekaj vedno pustim tudi za popoldne, da jih opravijo otroci, saj je tudi to del vzgoje za življenje. Ne želim, da bi bila čistoča stanovanja pomembnejša od našega druženja, ker vem, da se bodo otroci spominjali naših skupnih trenutkov druženja in ne brezhibno pospravljenega stanovanja. Seveda pridejo tudi dnevi, ko ne teče vse tako gladko kot bi želeli. Včasih so tudi naši odnosi bolj napeti. Večkrat pogrešam čas, ki bi ga preživela samo zmožem. Ko sem bila še zaposlena, sem večkrat vzkipela na otroke zaradi napetosti, ki sem jih prinašala iz službe. Kadar je bilo ponoči zaradi bolezni ali drugih težav otrok bolj nemirno, me je že skrbelo, kako bom lahko tako neprespana delovala v službi. Verjetno je vse to pripomoglo k temu, da sem večkrat na prvo mesto dajala svoja občutja in sem zato težje prisluhnila težavam in potrebam svojih najbližjih. Na službo imam povečini lepe spomine. Tam sem preživela nekaj prijetnih let in stkala iskrene prijateljske vezi. Tudi občutek, da si na nekem področju uspešen in lahko nadgrajuješ svoje znanje, je prijeten. A prepričana sva, da je bila odločitev o prekinitvi delovnega razmerja prava. Pot, po kateri hodimo, je za nas pravilna. Naložba v družino in naše odnose je največ, kar si lahko želimo. Zavedava se, da je za to sicer potrebno tudi marsikaj storiti, se čemu odpovedati. V kolikor ne bi v zadnjih letih rasla tudi najina vera, zaupanje v Boga in Božjo besedo, bi se najine življenjske odločitve gotovo močneje podrejale miselnosti in skrbem tega sveta. Tako pa naju opogumljajo besede: »Ne skrbite torej in ne govorite: ›Kaj bomo jedli ali kaj bomo pili ali kaj bomo oblekli?‹ Po vsem tem sprašujejo pogani. Saj vaš nebeški Oče ve, da vse to potrebujete. Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo

pravičnost in vse to vam bo navrženo. Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Mt 6, 31-34) Alenka Kosmač

Obema je lepo

Kdo pride dlje

VSESLOVENSKA MOLITEV ZA DRUŽINE 2008 Sveti Troedini Bog, ti si ljubezen. Slavimo te in hvalimo, ker si ustvaril družino, da se tvoja ljubezen po njej uresničuje in razširja. Milostno se ozri na družine, da bodo uresničevale tvoj načrt. Daj zakoncem gotovost, da bodo s tvojo pomočjo lahko sprejemali odgovornost. Staršem in starim staršem vlij moči, da bodo z zgledom verskega življenja mladi rod opogumljali za zakonsko in družinsko življenje. Zaceli rane in ozdravi boleče spomine v razbitih in neurejenih družinah. Naj v bolnih, starejših in invalidnih osebah po naših družinah prepoznamo tvoj obraz. Opogumi pare, ki še ne zmorejo zgraditi varnega odnosa in se odločiti za poroko, da to storijo. Izročamo ti fante in dekleta, ki še iščejo življenjskega sopotnika, ter zakonce, ki iz različnih razlogov ne morejo sprejeti življenja. Izročimo naše družine tudi varstvu Marije, Jožefa in drugih zavetnikov. Sprejmi naše prošnje in jih usliši po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

Družina in Življenje, marec 2008


STARŠEVSTVO Ker smo že krepko zakorakali v postni čas, vam beseda »odpoved« gotovo zveni že precej domače. Verjetno ste se tudi vi že spraševali, čemu bi se v tem času odpovedali. Saj veste: da ne bo pretežko, a vseeno učinkovito; da me bo res zbliževalo v odnosu do Boga in do mojih najbližjih, ne pa spravljalo v slabo voljo, sitnarjenje, nerganje, ker mi bo primanjkovalo nekaj, na kar sem bil doslej močno navajen in navezan. Morda se k postu in odpovedovanju zatekate tudi v trenutkih, ko se soočate s težavami in preizkušnjami, ki presegajo vaše moči; ko so se v boju z boleznijo ali trpljenjem znašli vaši bližnji; ko želite Bogu na poseben način priznati svojo slabotnost in nemoč in ga prositi za različne potrebe. Ne glede na okoliščine, ki prispevajo k odločitvi za odpoved, se mi zdi najpomembneje, da je smisel in vodilo odpovedi pravzaprav poglobitev ljubezni ter nov korak v veri. Pri tem gre lahko za odpoved v majhnih stvareh, nemalokrat pa v imenu ljubezni odpoved koreniteje zareže v življenje zakoncev, staršev in družine. O tem boste lahko prebrali tudi v naslednjih prispevkih, ko bomo spoznali družino, ki se je v dobro ohranitve medsebojne povezanosti odločila za izselitev v daljno Avstralijo in se s tem odpovedala utečenemu življenju v domovini, ter mamo, ki jo je ljubezen do moža in otrok, skrb in predanost gnala do odločitve, da se je po rojstvu petega otroka odločila, da se za daljši čas odpove poklicni poti in se posveti družini.

Družina in Življenje, marec 2008

POSTNI ČAS - ODPOVED HRANI ALI NOTRANJI NAVLAKI Zbogom, domovina Ob premišljevanju berila 2. postne nedelje se v nama zopet glasneje oglaša spomin na trenutke, ko sva skupaj z odraščajočimi otroki zapuščala “svojo deželo, svojo rodbino in hišo svojega očeta” (1Mz 12, 1). Odpovedala sva se svojim domačim, prijateljem, znanemu načinu življenja in “se napotila proti kanaanski deželi” (1 Mz 12, 5). Od tega je sedaj že več kot eno leto. Leto upanj, sprememb, učenja in prilagajanja. Ko se ozirava na prehojeno pot, sva vesela, da se bistvo našega družinskega življenja tu, pod južnim križem, ni spremenilo, ampak bolj poglobilo in utrdilo. Tudi v novem svetu so za nas velikega pomena krščanske vrednote, molitev, obisk svete maše, prejemanje zakramentov, pa tudi naše obnašanje v javnosti in znotraj družine. Vsak se trudi po svojih močeh. Najina družina je še vedno prostor sprejemanja različnosti in drugačnosti. Na prvem mestu ostaja pogovor med nama ter med nama in najinimi otroki. Biti na voljo, sproti reševati probleme in prisluhniti drug drugemu. Poseben pomen dajeva zgledu, saj se s tem fantje učijo biti zahtevni do sebe, pri tem pa sta jim v pomoč najina spodbuda in varovanje. Veliko truda vlagava v družinsko spoštovanje. Zaradi številnih obveznosti in prilagajanja na nove razmere ne gre vse gladko, a se vsak trud izplača. Ceniva, da fantje opazijo razlike med domovino in tukajšnjim življenjem. Te razlike so velike, zlasti na duhovnem področju. Tako opažava, da otroci sedaj bolj spoštujejo daritev svete maše, saj se je na žalost lahko udeležimo le v nedeljo – samo enkrat na teden. Na voljo ni toliko aktivnosti z a m l a d e ( a n i m a c i j e , z b o r, ministrantske in duhovne vaje) kot v domovini, midva pa najbolj pogrešava zakonsko skupino. Manj organiziranih dejavnosti pa ne zmanjšuje možnosti za molitev in lahko rečeva, da smo vsi napredovali v skupni in osebni molitvi. Velikokrat se pogovarjamo, kako daleč smo morali iti, da smo ugotovili, kako lepo je, ko imaš vedno vse „pri roki“, a tega ne znaš ali nočeš izkoristiti in ceniti. Zato smo hvaležni, da nam je bilo dano, da smo iz domovine prinesli bogato doto, iz katere črpamo in gradimo dalje. Imeti družino je za naju življenjsko delo, pri katerem se trudiva rasti v ljubezni, potrpežljivosti, pokorščini in

skušava biti odprta za delovanje Svetega Duha. Zavedava pa se, da bo na tej poti tudi v bodoče potrebno še veliko darovanja in odpovedi, da bomo skupaj z otroki uživali „miren sad pravičnosti“ (Heb 12,11), zaradi katerega smo pravzaprav stopili na novo pot. Renata in Robi

Najina odločitev Nedeljsko popoldne počasi prehaja v večer. Z družino smo ga preživeli na manjšem hribčku v gozdu, kjer so otroci znova uživali na starih razvalinah gradu. Palice so postale meči pogumnih vitezov, oživela je kraljična, grajska ječa se je spet napolnila … Staro, posušeno drevo se pod težo moža in otrok podre na tla in hoja po njem je lahko pravi izziv. Kdo bolje lovi ravnotežje, kdo pride dlje? Tudi mož je igriv kot otroci in prav to jim prinaša na obraz še večji nasmeh. Spet se zavem, da sem lahko hvaležna Bogu, da mi je na pot poslal tako dobrega moža. Sama narave ne bi znala otrokom nikoli predstaviti in jih v njej animirati tako, kot zna to on. Iz razmišljanja me predrami najmlajši, dvigne rokice in mi tako pokaže, naj ga vzamem v naročje. Tako objeta stojiva in opazujeva ostale pri njihovi igri. Nedelja se počasi poslavlja in pred nami je ponedeljek. Še vedno se ob misli na nov začetek tedna spomnim na službo. Po rojstvu zadnjega, petega otroka sva se z možem odločila, da za nekaj let pustim službo in se lahko tako bolj umirjeno popolnoma posvetim vsem družinskim članom in obveznostim, ki jih prinaša družina. Seveda odločitev ni bila enostavna, saj je bilo treba misliti tudi na finančna sredstva. A upoštevati moramo, da je zelenjava z domačega vrta skoraj brezplačna in bolj zdrava. Da doma pripravljene solate, marmelade in sokove cenimo bolj kot kupljene, pa čeprav zavite v najbolj bleščečo embalažo. Kruh, ki ga že nekaj let pečemo sami, je mnogo cenejši … Za tako vodenje gospodinjstva pa je potreben čas, ki ga ob službi in ostalih obveznostih ne bi našla. Tudi moževa služba nima običajnega urnika in večkrat zahteva njegovo celodnevno odsotnost.

Post začneva z duhovnimi vajami Ljubelj, Oaza miru – petek, 8. februar 2008 Po enem letu sva spet v Oazi miru. Prišla sva, ker sva slišala Tvoj klic, Gospod: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek … učite se od mene … kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko (Mt 11,28-30). Res je, potrebovala sva počitek od vsega vrveža vsakdana, ki naju premetava, jemlje energijo, upanje, mir. Postni čas sva začela z duhovnim vikendom za zakonce, kjer sva se lahko zazrla vase in drug drugemu v oči ter klicala medse Boga v oporo, pomoč. Skozi današnjo Božjo besedo pri večerni sveti maši nama svetuješ: »Glejte, postite se tako, da se pravdate in prepirate … mar ni post, da odpreš krivične spone in razvežeš vezi jarma, da odpustiš na svobodo zatirane … daješ lačnemu svoj kruh … nagega oblečeš ... (Iz 58,4-7). Nič mi ne pomaga postenje pri hrani, če ga bo spremljalo »pravdanje in prepiranje«. Težje, a veliko bolj odrešujoče za najin odnos, se je odreči svoji zadnji besedi »saj sem ti rekla…«, popuščati in iskati srednjo pot in odpuščati sedem krat na dan (Lk 17,3). Nagovarjaš naju, naj se v postnem času osvobodiva krivičnih spon in jarma sebičnosti, ki nama otežujejo iskreno se ljubiti in razdajati drug drugemu, odpustiti se v svobodo Božjih otrok, kjer naju Ti hraniš s kruhom večnega življenja in oblačiš nebogljeno nagoto v obleko Tvoje brezpogojne ljubezni. Usmiljeni Jezus, ki vidiš najine stiske in slišiš najino molitev, podpiraj naju v teh dneh. Ob večernem branju Sv. pisma se spomniva Stanke in Mirka, s katerima naju povezuje veliko dobrih stvari, tudi branje Božje besede.

Sobota, 9. februar 2008 Prebudila sva se v sveže, jasno jutro in planine okrog Oaze miru so se kopale v soncu. Po zajtrku smo v molitvi Bogu izročili sebe in nov dan pred nami. Začeli smo ga z Božjo besedo, ki naroča: »Ponašamo se z upanjem na Božjo slavo ... ponašamo se s stisko, saj vemo, da stiska rodi potrpljenje, potrpljenje p r e i z ku š e n o s t , p r e i z ku š e n o s t upanje. Upanje pa ne osramoti … (Rim 5,2-5). Vsemogočni, tukaj,

v Tvojem objemu, ti prepuščava vse najine težave, stiske, preizkušnje. Ti jih oplemeniti, da ne bodo le težke, žalostne, neizprosne, zalite s solzami in zapečatene z molkom, ampak izvir neusahljivega Upanja, ki ne osramoti. V prizadevanjih za kvalitetnejši odnos v najinem zakonu bodi Ti, Gospod, tisti, ki naju boš vedno vodil, nasičeval dušo v suhih krajih, okrepil kosti, da postaneva namakan vrt, vodni vrelec, ki ne usahne (prim. Iz 58,11). Po razmišljujočem dopoldnevu smo se odpravili na enourni pohod na Stari Ljubelj. Krasno sončno vreme in midva z roko v roki med planinami. Že dolgo je tega, kar sva nazadnje tako sproščeno uživala v lepotah narave. Ko sva se vračala po spolzkem ledu in snegu nazaj v dolino, sva pot primerjala z najinim življenjem. Ko že misliva, da nama gre dobro in popusti pozornost, pazljivost, že naju nevarno spodnese, loviva ravnotežje, da ne padeva. Takšni vikendi nama vedno znova pomagajo utrditi klecava kolena in jih pripraviti za »poledico« zakonskega življenja. Med večernim bogoslužjem se z zaupanjem in vero izročava Njemu, ki zdravi in boža najine rane, saj ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni (Lk 5,31).

Nedelja 10. februar 2008 Razmišljamo o Svetem Duhu in v Sv. pismu iščemo vse, kar nas čimbolj usmerja v življenje po veri, v moči Svetega Duha. »Najsi torej jeste ali pijete ali delate kaj drugega, vse delajte v Božjo slavo« (1 Kor 10,31). »Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu (Kol 3,12-13) .»Vidiš, da je vera sodelovala z njegovimi deli in da je šele zaradi del postala popolna. Kakor je namreč telo brez duha mrtvo, tako je mrtva vera brez del« (Jak 2,22.26). Božja beseda in razmišljanje ob njej nas vse vznemirja, saj ugotavljamo, kako majhni smo v svojih prizadevanjih in kako velik, usmiljen in strpen je Vsemogočni. Umaknem se v samoto svoje sobe, kjer izpovem Gospodu vse, kar sem nosila na duši zadnje čase in nisem zmogla predelati ter odvreči. Pri bogoslužju beremo in poslušamo o nevarnostih in zapeljivosti skušnjave. Jezus, varuj in vodi naju skozi postni čas, da se bova učila vedno bolj živeti ne le od kruha ampak od vsake besede iz Tvojih ust (prim. Mt 4,4). Snježana in Karli Veber

Družina in Življenje, marec 2008


POSTNI ČAS - ODPOVED HRANI ALI NOTRANJI NAVLAKI

NADALJEVALNI SEMINAR NA LJUBELJU

Moj čas posta – čas milosti Rojstni dan. Nekaj, kar z veseljem pričakujemo, praznujemo in nam je žal, ko je mimo. Po veselih božičnih dneh nastopi drugi spomin, spomin na konec, trpljenje in smrt. Človek s podedovanim izvirnim grehom potrebuje tako prvo kot drugo dejanje. Prvo ga zanese v oblake, drugo postavi v realnost, ga prisili v razmišljanje o smislu trpljenja ter razmišljanju o tistem, kar je preko črte smrti. Postni čas se začne z obredom pepelenja, ki me opominja na mojo minljivost in tudi dolžnost oznanjevanja, in mi ni najbolj pri srcu. Z veseljem bi vzkliknila s Kristusom: »Oče, naj gre ta kelih mimo mene« in ne bi imela nič proti, če teh dni ne bi bilo. A še v istem hipu se zavem, da čas spreobrnjenja in poglabljanja vase zelo potrebujem. Nekdo me mora malo potisniti, da se ponovno zavem, da človek ne živi samo od kruha, temveč od vsake Božje besede, da je trpljenje v pomoč mojemu dozorevanju, da je čistka moje notranjosti vedno znova še kako potrebna. Moram se ozavestiti, si priznati svojo grešnost, se pogledati v ogledalo in zaznati pomanjkljivosti ter se spopasti z njimi. V izobilju današnjega materializiranega sveta, v preglasnem trušču življenja, v vseh velikih in malih skrbeh je iti vase velikokrat problem. N ave l i č a n a v s e g a , p r e s i t a preobilice hrane in drvenja se za delček sekunde zazrem vase. Soočim se z vsemi velikimi in

malimi napakami, s katerimi imam še veliko dela in za katere si vzamem premalo časa. V času posta se skušam poglobiti sama vase, prisluhniti Božjemu šepetu, začutiti njegovo bolečino ob moji grešnosti in bolečino vseh tistih, ki jim moje napake grenijo življenje. Vsega tega se lotevam lažje, če najprej zmorem opraviti s svojo človeško »požrešnostjo« in se delno ali povsem odpovem hrani. Slišim zunanje pripombe, da to ni najpomembnejše, toda jaz vem, da je ta odpoved zelo težka in če bom zmogla odpovedovanje na materialni ravni v obliki hrane, jo bom sposobna tudi drugje. Ob vseh mojih odpovedih me spremlja dejstvo, da je bilo Kristusovo trpljenje za druge, tudi zame. Zato mora moja žrtev odpovedi biti za druge, ker šele takrat bo imela smisel in jo bom zmogla prestati. V dneve posta grem najprej z glavo, razmislim smisel in cilj, se priporočim v Božjo pomoč ter se trudim biti čim več časa sama s sabo. Moji dnevi odpovedi in molitve so tako namenjeni ljudem, ki so v danem trenutku najbolj potrebni pomoči. V ospredju so člani moje družine, mož v svoji življenjski stiski, otroci na razpotju življenja, starši v nemoči staranja, znanci v neozdravljivih boleznih ali življenjskih stiskah. V teh dneh je telo neobremenjeno s hrano, zato deluje drugače, je počasnejše, bolj umirjeno, zahteva večjo skrb zase v smislu higiene in skrbi za temperaturo. Um in vsa notranjost se umiri, poglobim se vase,

sodelujem v komunikaciji z Bogom, lažje odkrivam svoje napake in jih poskušam odpravljati. Ob postenju odkrivam nove energije, ki jih ima moje telo, čeprav ga ne polnim s hrano. Kljub postu z lahkoto zmorem vse službene obveznost, vse dolge kilometre teka,gospodinjska opravila in še več. Dosegam zelo dobre rezultate na vseh področjih, podiram rekorde in se dobro počutim. Priznati pa moram, da brez povezave z Bogom, brez misli na osebo, ki ji namenjam svojo odpoved, ne bi zmogla. Zelo težko je v svetu, ki ob tebi živi normalno potrošniško življenje, izvajati dneve posta. Beremo, da se je tudi Kristus umaknil v puščavo, kar bi bilo v tem hipu dobrodošlo, a je žal neizvedljivo. Kristusovih štirideset dni posta je zame le želja in sem zadovoljna s svojim desetdnevnim odpovedovanjem hrani in hitremu tempu življenja. Zavedam se, da šele ponavljajoče urjenje pripelje k zastavljenemu cilju in da sem trenutno šele na poti. Zato, Gospod, potrebujem tvojo pomoč, tvoje opogumljanje, tvojo roko ob padcih, tvojo tolažbo, ko mi ne uspe, in pohvalo, ko dosežem zastavljeni cilj. Potrebujem te, da mi vedno znova kažeš pot, tudi s pomočjo postnih dni in s tvojim velikim dejanjem vstajenja.

Stanka Nidorfer

V objemu gora, v srcu Božjega stvarstva, ki ga kot sinji pajčolan odeva modro nebo in tudi v teh zimskih dneh razvaja toplo sonce, je v Oazi miru na Ljubelju potekal nadaljevalni seminar za tiste, ki so se nekoč že udeležili temeljnega vikend seminarja. Zbrali smo se iz vseh krajev naše lepe dežele. Ker je osnovni namen vsakega nadaljevalnega seminarja poglabljanje vere, smo tudi mi prosili Gospoda, naj nas nagovori z istimi besedami kot nekoč apostole: »Varujte se! Če tvoj brat greši, ga pograjaj, in če se skesa, mu odpústi. Če greši sedemkrat na dan zoper tebe in se sedemkrat na dan obrne k tebi ter reče: ›Kesam se,‹ mu odpústi.« Apostoli so rekli Gospodu: »Pomnôži nam vero!« Gospod pa jim je dejal: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, bi rekli tej murvi: ›Izruj se s koreninami vred in se presadi v morje,‹ in bi vam bila pokorna” (Lk 17,3-6). Vemo, da je odpuščanje temeljna krščanska vrlina, da je odpuščati krščansko, vendar so včasih rane pregloboke in človek nima moči, da bi odpustil. Prav zato potrebuje pomnožitev vere v Gospoda in Moč njegovega vstajenja, vere v Svetega Duha, ki je prišel, da poveliča Kristusa in nas vodi k popolni resnici, nas prepriča o grehu in nas nauči učinkovito moliti ter nas usposobi za življenje v obilju, da tudi mi rodimo duhovne sadove in z Njim zmagujemo sredi vsakdanjih tegob. Med najpomembnejše resnice krščanskega življenja gotovo sodi naročilo apostola Pavla Efežanom, ko pravi: »In ne opijanjajte se z

»Cudili so se in spoznali, da sta se družila z Jezusom.« ( Apd 4,13) kakor hitro ga prosim (1 Jn 5,14-15).

vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh« (Ef 5,18). Spraševali smo se, kaj danes za nas pomenijo te besede in zakaj večina sodobnih kristjanov ni napolnjena s Svetim Duhom - zakaj Sveti Duh v njih le prebiva, ni mu pa dovoljeno, da bi kraljeval. Spoznali smo, da je to v prvi vrsti zaradi nevere in nevednosti. Dobro je, da vemo, da smo kristjani le po veri, zato smo lahko s Svetim Duhom napolnjeni le po veri. Preden pa Svetega Duha prosimo, naj nas napolni, po veri Bogu priznamo vse svoje grehe (priznanje, kesanje in obžalovanje zaradi storjenega ter trden sklep, da določenega greha ne bomo več ponovili) in ga zopet po veri prosimo, naj nam naše grehe odpusti (1 Jn 1,9). Tudi naslednji korak je stvar naše vere: v molitvi po veri prosimo Svetega Duha, naj nas napolni. In S v e t i D u h t o s t o r i ,

To nenehno napolnjevanje s Svetim Duhom nekateri imenujejo duhovno dihanje. Zakaj duhovno dihanje? Ker se to (kesanje, odpuščanje in napolnjevanje s Svetim Duhom) dogaja neprenehoma - večkrat na dan (To ni nadomestilo za sveto spoved!). Jezus je rekel: »sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22).

Med temeljna spoznanja sodi tudi misel, da krščansko življenje ni zapleteno, pač pa zelo preprosto in se mnogi ob njegovo preprostost nenehno spotikajo. Obenem pa je to življenje tako neizmerno težko, saj gre v bistvu za nadnaravno življenje in ga samo Jezus Kristus lahko v polnosti živi. Torej je na nas kristjanih le, da dovolimo Kristusu, da po Svetem Duhu v nas živi (ne životari), ljubi, odpušča - prosmo Svetega Duha, naj nas napolni in zavzame središčno mesto v našem življenju ... V album lepih spominov smo shranili tudi prijazne obraze v domu duhovnih vaj, dobro hrano, pohod na Stari Ljubelj, pridne animatorke: sestro Simono, Barbaro, Ano in Suzano ... Zahvaljujemo se vsem, ki ste nam to druženje omogočili in se izročamo v Gospodove roke, naj nas On vzgaja in oblikuje, da bomo vedno bolj postajali Njegovi učenci (Mt 28,18-29). Dani Pohod na stari Ljubelj

Družina in Življenje, marec 2008

Družina in Življenje, marec 2008


VIKEND KONFERENCA NA DEBELEM RTIČU

NAŠ KLEPET

»Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda« ( Apd 5,14 )

Z veseljem sva sprejela dar Čas tako hitro teče, da nama je že kar nerodno, da sva s pisanjem toliko časa odlašala. V srcu in mislih nama odzvanja Jezusova prilika o desetih gobavcih, predvsem tisti del, ko se je Jezusu prišel zahvalit le eden (?!) izmed ozdravljenih. Ali jim nismo tudi današnji kristjani precej podobni? Hvala Bogu, imava lep zakon. Bog naju je obdaril s šestimi otroki. Preko njih resnično čutiva Božjo navzočnost in blagoslov. Po šestnajstih letih zakona in skrbi za družino sva si priznala, da sva utrujena in nekako izpraznjena. Zato sva z veseljem sprejela dar zakonskega para (DARILNI BON), ki nama je omogočil udeležbo na vikend seminarju v Ankaranu. Sedaj veva, da nama je to podaril sam Bog, ki naju ima kot orodje v svojih rokah. Zaupala sva mu vseh šest otrok in odšla po novo moč, nov zagon, močnejšo vero, predvsem pa po brezmejno in brezpogojno ljubezen. In kaj sva dobila? Vse to in še veliko več! Najino življenje od sedaj naprej še bolj zaupava Bogu, vodi naju po svoji besedi, ki nama jo vsak dan podarja v Svetem pismu. Govori nam, naj skrbimo kako živimo, naj bomo modri in naj skrbno izrabljamo čas, kajti dnevi so hudi, naj bomo razumni in naj spoznavamo njegovo Družina in Življenje, marec 2008

voljo, naj se ne opijanjamo z vinom, temveč naj nas napolnjuje Duh, naj se med seboj nagovarjamo s psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi in naj slavimo Gospoda (Ef 5,15-20). To pomeni, da se moramo nenehno za vse zahvaljevati ter se iz strahu pred njim podrejati drug drugemu. O, kako se vse to sliši enostavno! Pa je temu res tako? Poizkusimo to tudi mi in k vsemu temu dodajmo še moč blagoslova, pa se nam res ni treba bati, da to ne bi delovalo. V mislih si predstavljam, kako »dobra bo ta juhica« - že sedaj diši! Moč blagoslova pa je bila tema, ki naju je najbolj »zadela«. To je tisto, kar naju najbolj »prazni« (če tega ni, seveda). Zato sva sklenila, da bova brzdala svoj jezik pred zlobnim govorjenjem, da bova zlu obračala hrbet, da bova delala dobro in bova mirovna pobudnika, ne pa iskalca prepirov. Če nama bo to vsaj malo uspevalo, bova to čutila najprej sama, takoj za nama pa otroci, čeprav ne bova pretiravala s skrbjo za njih, pač pa bova bolj zaupala Bogu, da jih bo on varoval in vodil. Sedaj se počutiva močnejša in ne več tako osamljena, saj sva na seminarju videla in srečala veliko parov, ki jim ni vseeno, kaj se dogaja v naših zakonih in naših družinah, kaj se dogaja v naši ljubi Sloveniji. Hvaležna sva za vse sodelavce in pričevalce, ki so sooblikovali

seminar, predvsem pa sva hvaležna ljubemu Bogu, da nam jih je podaril. Vsem, ki se za tak korak odločate, kličeva: »Pridite! Ne bo vam žal! Mogoče bo to za vas nov začetek, začetek, o katerem še sanjati ne upate! Ali pa?!« Naj zaključiva z geslom oratorija: PREKLOPI SANJE NA DEJANJE! Dani in Janez Rihar

P.S.: Otroci so bili zelo zadovoljni, da so bili lahko sami doma. Hvaležni so nama (predvsem starejši), da sva jim toliko zaupala … Torej otroci sploh niso ovira, da ne bi mogla iti od d o m a . N a s p rot n o . Ž e s e d a j sprašujejo, kdaj se bova šla zopet poročit (za šalo zaradi slik, ki smo jih dobili za spomin na sveto mašo, pri kateri smo imeli nepozabno obnovitev poročnih obljub).

Gregor Čušin Tokrat sem h klepetu povabila nekoga, za katerega bi v Sloveniji težko našli človeka (tudi med otroci), ki ga ne pozna. Gregor Čušin je i g r a l e c , p i s e c , r e ž i s e r, kristjan, mož in oče - verjetno ne čisto v tem vrstnem redu in verjetno bi sam dodal še kaj. Z njim je vedno prijetno pokramljati in kadar v Družini preberem njegov prispevek, se mi na ustnicah nariše nasmeh.V širši slovenski javnosti ga mogoče najbolj poznamo kot pisca, režiserja in igralca v monodrami Hagada, ki je doživela že več kot 220 ponovitev, kmalu pa jo bo po številu izvedb dohitela tudi njegova druga monodrama, Evangelij po Čušinu, ki je predvsem v katoliški javnosti doživela različne odmeve in marsikomu 'razburkala' vero. Naj izdam skrivnost, da se je resno lotil že tretjega dela svojih svetopisemskih prigod. Upam, da boste ob prebiranju njegovih gostobesednih odgovorov uživali. 1. Kdaj si se prvič srečal s Svetim pismom? Kot otrok sem zelo veliko bral. Moja prva »ta prava« knjiga je bil roman Quo vadis v obliki stripa, ki je bil prežet s svetopisemsko tematiko. Zelo rad sem prebiral Sveto pismo s slikami in še danes vidim slike, ki sem jih tolikokrat »preučeval«. V prvem letniku srednje šole sem prišel v mladinsko skup ino, p revedel mjuzikal Jezus Christ Superstar in uprizorili smo pasijon. To je bil moj prvi poskus prenosa svetopisemskega jezika v gledališki jezik. Temu so sledili še drugi pasijoni. Že od nekdaj so me ti deli Svetega pisma najbolj privlačili, se pravi pasijon in sami evangeliji. Pa ne v čisto originalnih oblikah. Zbiram filme o Jezusovem življenju in vsak me privlači na poseben način, saj vsak Jezusa prikaže malo drugače. Navduši me osebni pogled na njega, ki ga pokaže posamezni režiser. Tudi v kanonskih evangelijih najdemo različne opise Jezusovega delovanja, vsak evangelist je podal drugačne poudarke, včasih celo na drugih mestih, ob drugih priložnostih. Kdo bo v tem iskal nedoslednosti. Mene to prav nič ne vznemirja. Tudi v »svojem evangeliju« Pavlove besede o ljubezni

polagam v Jezusova usta. Če verjamemo, da je Beseda večna, potem je to, kar je rekel Pavel, lahko rekel tudi Kristus. Ljudje Sveto pismo gledamo preveč dobesedno ali pa preveč v prispodobah, zato pravimo, da to ne gre. Marsikdo je šele ob gledanju moje igre slišal »pravo lepoto« svetopisemskih citatov in tako doumel njihovo veličino. Zapisane besede so mrtve in oživijo šele z glasnim branjem. Nekoč mi je neki duhovnik dejal, da to, kar verujemo, tudi izgovarjamo. Če si torej glasno govoriš, da je Bog ljubezen, boš počasi začel dojemati, da to drži. 2. Kako si prišel na idejo, da bi se v javnosti izpostavil tudi z gledališkima igrama, ki se močno dotikata Svetega pisma, krščanstva in tvojega osebnega odnosa do vere? Kot igralec sem tako ves čas izpostavljen (smeh). Z vsakim likom, ki ga igram, se zelo intimno srečam. Nekemu liku namreč posodiš ne samo obleko, ampak svoje telo, glas, način razmišljanja, srce ... Vsak lik me osebno prizadene, tako kot vsak človek, ki ga v življenju srečam - ko rečem prizadene, s tem ne mislim, da je to nujno negativno. Z likom se torej

srečaš kot z živim človekom. Ker je igra nekaj tako intimnega, sam večkrat pravim, da je še dolgo trajalo, da sem kot kristjan naredil nekaj krščanskega. Jaz temu rečem krščansko, čeprav se vsi s tem ne bi strinjali (smeh). Ljubezen do Svetega pisma mi je bila dana kot neki talent. Ker pa sem tudi igralec, doživljam svojevrstno bolečino, ker v našem prostoru ni gledališča, ki bi na oder postavilo igro z versko vsebino. Verjetno sem tudi zato stopil na to pot. Zamisel je rastla iz dveh koncev. Kot igralec sem si na nek egoistični način želel ustvariti nekaj svojega. Kmalu po akademiji sem sodeloval z Zijahom Sokolovićem, ki me je s svojim načinom igranja prevzel, in takrat sem si zastavil življenjsko nalogo, da bom tudi sam nekoč izpeljal nek samostojen projekt.

Cudež božicne noci

Kristusa so imeli med seboj, pa so ga na koncu vseeno križali. Mi pa pričakujemo, da bodo imeli radi nas, ki smo manj kot fotokopija Kristusa. To je povsem nemogoče.

Družina in Življenje, marec 2008


NAŠ KLEPET Nikakor ni naključje, da sem si za prvi projekt izbral krščansko tematiko. Že leta sem zbiral šale, anekdote in zgodbice z versko, krščansko vsebino, tudi zato, ker sem se vedno rad pošalil na svoj račun in če sem kristjan, sem se rad pošalil tudi na račun kristjanov. Ves nabrani material sem prepletel z ljudsko pesmijo hagada in nastala je igra, za katero bi težko rekel, da je nastala iz verskih nagibov. Bolj je šlo za igralski poskus. Šele kasneje se je izkazalo, da igra pravzaprav odpira zelo veliko pastoralnih možnosti. Kolegica v gledališču mi je rekla, da bom igro lahko igral le po »farovžih«, ker ne bo za »normalne« ljudi. Pa se je zelo zmotila. Na presenečenje vseh ima Hagada po petih letih neuradno več kot 220 ponovitev, in to predvsem pred neko čisto gledališko, posvetno publiko. Evangelij je bilo logično nadaljevanje. K pisanju me ni vzpodbudil le uspeh Hagade, pač pa tudi Da Vincijeva knjiga pa Evangelij po Judu in različne neumne interpretacije spisov, ki so se v zgodovini pojavljali. Tako sem sprva sklenil, da bom kanonske evangelije povezal s poklici, ki so jih imeli evangelisti (zdravnik, cestninar ...). Potem pa sem uvidel, da bo vse skupaj izpadlo zgolj kot neko norčavo zabavanje brez globljega sporočila. Zato sem se odločil, da bom prebral vso mogočo literaturo (apokrifni evangeliji, raznorazni komentarji naletel sem na marsikaj, kar nima nobene prave vrednosti, ljudje pa v njih najdejo nek odlomek in ga prodajajo za čisto resnico) in napisal svoj lastni evangelij. Tako sem vstopil v zgodbo in se pogovarjal z Jezusom tako kot se z njim pač pogovarjam v molitvi. Zastavljal sem mu vprašanja, ki so na nek način moja, zlasti pa javna: Zakaj so duhovniki takšni? Zakaj ljudje trpimo? Zakaj Bog ne ukrepa? Skratka, izpostavil sem stvari, ki vsakega človeka v nekem trenutku začnejo motiti ali pa se o njih sprašuje. Nanje sem preko Svetega pisma, se pravi čisto citatno, skušal odgovoriti. In tako je nastala kar zanimiva predstava (150 ponovitev), ki mi vedno znova odpira nov pogled na kakšno stvar in zato lahko rečem (čeprav bo mogoče zvenelo precej bahavo), da je na neki način bila navdahnjena. Med pisanjem sem se velikokrat moral samemu sebi začuditi. Brez kančka napuha sem si večkrat občudujoče dejal, da sem kaj zares dobro izpeljal. Seveda se dobro zavedam, da sem jaz samo pritiskal Družina in Življenje, marec 2008

VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI na tipke. Vidim, zakaj so določeni ljudje ob tem tako dotaknjeni, prizadeti, ganjeni, vznemirjeni in potolaženi. Če je Hagada bolj prostodušna in norčava, namenjena bolj široki publiki, tistim, ki so ostali na stopnji otroka, potem je Evangelij en korak naprej, je bolj globoka in ni za vsakogar. 3. Ob obeh igrah si naletel na različne odzive javnosti, tudi med kristjani. Si se kdaj vprašal, kje so meje, kje se konča tvoj osebni odnos do Božje besede (če se sploh konča)? To mejo ima pravzaprav vsak sam določeno in je tam, kjer je zanj prav. Vsaka od teh mej je prava. Nihče nima pravice drugemu vsiljevati svoje meje. S svojo predstavo ljudem pokažem svojo mejo. Če se kdo ne strinja, je to prav, čeprav me vsakič prizadene, ko vidim, da je moja predstava koga užalila.

Pripravljam tretje nadaljevanje, ki bo še en korak naprej. Se mi zdi, da si z vsakim besedilom upam iti malo bolj globoko. Seveda se še vedno sprašujem, ali se sme ali ne, kje je ta meja, za katere tudi sam ne vem čisto dobro, kje jih Bog postavlja. Vse delam z dobrim namenom. Ampak glede na odzive ljudi bi lahko rekel, da vseeno marsikaj pade na bolj ali manj plodna tla. 4. Zakaj so ljudje ob tvojih besedah užaljeni? Kako si to razlagaš? Bog se ljudem različno razodeva. Ljudje ga različno čutijo in ga molijo in se z njim pogovarjajo. Jaz nikomur ne morem ukazati, kako naj se z Bogom pogovarja. Jaz se z njim pogovarjam zelo sproščeno. Moja mama mi je nekoč rekla, da sem predrzen, ker sem od Boga zahteval, da mi pomaga izpeljati načrte, v katere me je »zapeljal«. Pa vendar se je že Abraham na predrzen način obračal na Boga, ko ga je prosil, naj se usmili grešnega mesta. Pa Noe, ki je bil po

ljudskem izročilu menda prvi človek, ki je molil. Tudi on se je »kregal« z Bogom. Vsak človek ima torej svoj odnos do Boga. In če se pač z njim ne pogovarja tako sproščeno kot jaz, če ga ne doživlja na podoben način, potem ga moja predstava žali in trdi, da se to ne sme. In ima prav. Zanj velja tako. Ko govorimo o Svetem pismu, smo hitro na spolzkem področju. Meni velikokrat rečejo, da se norčujem iz Svetega pisma, pa temu ni tako. Trudim se le, da bi kakšno globoko in zelo osebno stvar prikazal na bolj hecen, sproščen način, mogoče tudi na norčav način, čeprav se nikoli ne norčujem. Smeh je izhod, ki nam je dan zato, da si kaj olajšamo. Seveda sem imel zaradi Evangelija precej resnih pogovorov s teološko izobraženimi ljudmi in seveda človeka to vznemiri. Med pisanjem sem ogromno preštudiral, veliko premislil, kadar pa nekdo pride s trdnim argumentom, se ponovno ustaviš in zamisliš nad tem, kdo ima prav. Tudi na publiko se včasih ni dobro zanašati, ker to, kar je njim všeč, ni nujno, da je dobro. Vendar pa vedno znova dobim potrditve, da moje besede padejo na plodna tla in da se tudi za eno ovco splača voziti na drugi konec Slovenije. In če se vrnem k vprašanju meje: Zavedam se, da je moja meja veliko bolj ohlapna, zato jo vedno znova preverjam pri ženi, starših, prijateljih. O svoji veri razmišljam precej drugače o d v e č i n e k r i s t j a n o v, z l a s t i duhovnikov. Se mi zdi, da večina duhovnikov živi v zelo varnem zavetju svoje fare in so obkroženi z ljudmi, ki so verni, prijazni, dobri, ki mu skušajo pomagati. Zelo redko stopijo drugam, če pa že, potem druge ljudi občutijo kot nasprotnike.

otrok mislila, da sva le midva odgovorna za njih in njihovo vzgojo. Od takrat veva, da nisva sama, ki se trudiva na temu področju. Otroke nama pomaga vzgajati Bog! Bogu zdaj priznam, da sem nemočen. Povem mu tudi, da se trudim, a ker sem preobremenjen, poln neznanja, ga prosim, naj mi pomaga. In Bog mi pomaga! Ravno tako je tudi na drugih področjih, v službi npr. ko sem pred težkim sestankom. Tudi takrat se zatečem k njemu in ga prosim za njegovo vodstvo! Od tedaj dalje drugače gledam na te stvari. Zdaj vem, da me Bog ne ljubi zato, ker sem popoln ali nepopoln, ampak zato, ker verjamem v njegovega sina, po katerem imam življenje! Je bilo še kakšna prelomnica, ki vaju je zaznamovala? Martina: Velika sprememba se je v najinem odnosu zgodila tudi potem, ko sva se udeležila seminarja p. Jamesa Manjackala na Sveti Gori. Takrat sva se odločila, da bova tista dva dni posvetila samo najinemu odnosu. In kmalu sva videla, kako prav je bilo, da sva se tako odločila! Do tedaj sva v najin zakon namreč stalno poskušala vpeljati redno molitev, a nama to ni uspevalo. Prav na temu seminarju pred dvema letoma in pol sva prejela milost, da sva začela z redno molitvijo. Zdaj vsak dan začneva in zaključiva z molitvijo. Zdaj je v naši družini res prisoten živi Jezus! In še nekaj se je po tistem seminarju zgodilo. Ko sva imela že tri otroke, sva se z možem odločala, ali naj ostanem doma. Dolgo sva o temu premišljevala, sama sem bila slabotna in nemočna. Nisem zmogla sprejeti te odločitve sama, pa tudi z možem nisva zmogla sprejeti končne odločitve. Potem pa sva Jezusa povabila, naj nama pomaga. In Jezus nama je dal

znamenje, kaj naj storiva. Ko sem Bi rada našim bralcem še kaj potem ostala doma pri otrocih, sem v povedala? VIKEND KONFERENCA DEBELEM sebi začutila velik mir. Zdaj ne hodim Martina:NA Naj še povem, da sva RTICU se z več v službo in sem zelo hvaležna, da možem tudi odločila, da iz našega sem sprejela ta blagoslov, ki nam je doma odstranimo televizijo. Tega bil namenjen. Čutiva veliko milost, da nisva storila zato, ker bi bila televizija si tako situacijo lahko privoščiva. tako slaba. Vendar sva ugotovila, da nama krade čas, ki bi ga sicer Kako sta se vključila v zakonsko namenila drug drugemu oziroma skupino? najinemu odnosu in odnosu do otrok. Martina: V zakonsko skupino v naši Zdaj ta čas raje preživljamo skupaj. župniji sva bila vključena vrsto let. Mitja: Vsem staršem, ki imajo Potem je ta skupina razpadla in majhne otroke, bi rad povedal, kako vseskozi sva iskala, kam bi se lahko izjemna izkušnja je bila za najino vključila. Čutila sva namreč potrebo, družino udeležba na počitnicah v da bi bila povezana z enako mislečimi Veržeju. Naši otroci, ali bolje rečeno, zakonci in družinami. In ko sva našla otroci iz krščanskih družin, so v povabilo društva Družina in Življenje današnjem času "čudni", če se npr. v za duhovne počitnice v Veržeju, sva šoli pokrižajo, preden začnejo jesti. In pomislila, da bo morda to prava pot. ker so v manjšini, se otroci potem ne Pozneje sva videla, da ne bi mogla počutijo dobro. Na teh počitnicah je bolje izbrati! Tam, na tistih npr. najina najstarejša hči spoznala, počitnicah, sva se počutila kot doma. da ni samo ona tako vzgojena. Tam so Bila sva nagovorjena, našla sva bili otroci s podobno vzgojo. Otroci, ki enako misleče ljudi. Že med potjo molijo, pojejo, se pokrižajo. In tudi domov sva sprejela odločitev, da vzorniki teh naših malih otrok, greva še na začetni seminar v animatorji, so pravi blagoslov za njih! Ankaran. Potem sva šla še na Za najino hči je bila to nova izkušnja. nadaljevalni seminar in zdaj sva Videla je, da se tudi drugi otroci dobila še to možnost, da sva lahko obnašajo tako, kot jo učiva midva. To postala voditeljski par. Tega sva bila je največje bogastvo tega duhovnega zelo vesela. Zdaj sodelujeva kot tedna! Zakonce bi rad vzpodbudil tudi voditeljski par v zakonski skupini v za začetni vikend seminar v Novi Gorici, na Kapeli. Ankaranu, ki je bil za naju in za vsak Mitja, kakšno sled je vaša bolezen par, ki sva ga uspela nagovoriti za ta pustila v vas? seminar, prelepa izkušnja. Zato je Mitja: Moja bolezen je v moje prav, da vsi, ki smo se tega seminarja življenje prišla nenapovedano. Enako že udeležili, vztrajno vabimo še ostale je tudi odšla. Hvala Bogu, zdaj sem pare. zdrav. Lahko povem, da sem spoznal, da vsa alternativa, ki sem jo Pogovarjala sem se: poizkušal, ni bila prava pot. Na Tanja Mlakar seminarju p. Jamesa sem tudi spoznal, da se moram tega svojega newagevskega udejstvovanja očistiti, se ga spovedati. Dobil sem to milost, da sem to začutil. Hvala Bogu, da me je odrešil zmotnega razmišljanja in tega bremena, ki sem ga nosil v sebi.

»Vse bolj je rastlo število mož in žená, ki so verovali v Gospoda.« ( Apd 5,14 )

Neveren človek ne more razumeti vernega. Verni človek nevernega laže razume, ker ima vsak vernik obdobja stiske, dvomov, nevere. Neverni človek pa obdobij vere nima, zato nikoli ne more razumeti vernega.

Družina in Življenje, marec 2008


VODITELJSKI PAR SE PREDSTAVI

NAŠ KLEPET

Martina in Mitja Stantič Zakonca Stantič, sta se z veseljem odzvala vabilu na pogovor. In čeprav mlada zakonca, sta mi povedala marsikaj, kar sama prepogosto pozabljam: naše življenje lahko dobi smisel, za katerega se prepogosto trudimo sami in le z lastnimi močmi, le s popolno in predano vero v Jezusa Kristusa! Prevečkrat pozabljamo, da imamo ob sebi stalno "pomočnika", le obrniti se je treba nanj ....

Kako bi predstavila svojo družino? Mitja: Poročena sva 10 let in imava tri otroke. Klaro, ki je stara 7 let, Katarino, ki je stara 4 leta in Kristino, ki ima dve leti. Izhajam iz Komna na Krasu, kjer sedaj tudi stanujemo. Martina se je v Komen preselila iz 50 kilometrov oddaljenega Gradca pri Pivki.

znala dokončno pomagati. Takrat se je v meni nekaj prelomilo. Nisem bil več tisti, ki odloča o svojem življenju, bil sem nemočen. Nisem vedel, kako naj si pomagam. Spraševal sem se, k a m n a j p o s t av i m t o s v o j e krščanstvo, če pa je zdaj, v tej konkretni situaciji, v moji bolezni, tako neuporabno.

Kako se je začela vajina skupna pot? Je bil Bog že od nekdaj prisoten v vajinem življenju? Mitja: Od nekdaj sva bila oba z ženo v svojih župnijah aktivna na različnih področjih. Lahko rečem, da je bil Bog vedno prisoten v mojem življenju. Vedno sem ga prosil za pomoč in se mu zahvaljeval. Moje predstave o krščanstvu so bile take, da si blagoslove, ki nam jih Bog podarja, moramo zaslužiti. S svojimi darovi, s svojo vrednostjo in dosežki! To predstavo sem res imel vklesano v svoje srce. Lahko povem, da sva bila z ženo deležna njegovih milosti. Npr. ko sva po končanem študiju stanovala v Ljubljani in sem moral na civilno služenje vojaškega roka, sem po njegovi milosti prejel klic na služenje tega roka le 400 m od doma, kjer sva tedaj stanovala. To nama je takrat veliko pomenilo. Žena je bila že noseča, v službi je opravljala pripravništvo in to v vseh treh izmenah, saj je po poklicu diplomirana medicinska sestra in takrat bi nama bilo težko, ko bi bil jaz poslan kam daleč stran. A Bog je to vedel, zato nama je v najini prošnji ustregel. To sva čutila kot velik blagoslov! Kljub vajini povezanosti z Bogom se je potem v vajinem življenju marsikaj spreobrnilo. Kako? Mitja: Kmalu po tem, ko se nama je rodila prva hčerka, sem nenadoma zbolel. Lahko bi rekel "čez noč". Dobil sem vnetje osrčnika. Medicina mi ni

Kaj se je zgodilo potem? Mitja: Takrat sem se zatekel k alternativnemu zdravljenju. Kmalu sem začutil, da to prinaša v moje življenje nek nemir. Zdaj vem, da ta odločitev ni bila prava. Namesto, da bi se obrnil k Bogu, ki je stal ob meni in čakal, če mi lahko kaj pomaga, sem se takrat od njega oddaljil. Martina: V temu času sva se z možem tudi odločila za drugega otroka, ki pa ga kar nekaj časa ni bilo. Prvo hči sva dobila takoj, ko sva si jo zaželela, zdaj, ko sva se odločila za drugega otroka, pa ni šlo vse po najinih načrtih. Kar nekaj časa sva bila neuslišana, nesrečna in zmedena. Potem sem le zanosila, a kmalu spontano splavila. To je bil čas, ko sva oba z možem doživljala težke preizkušnje. Najino neplodnost sva težko doživljala. Sama sem se spraševala, zakaj otroka ni, kaj sva naredila narobe. Pogovor z Bogom se je sprevrgel v moledovanje za uresničitev najinih sebičnih načrtov. Prišlo je tako daleč, da sem videla, da tako ne gre več naprej! Ta najina preizkušnja je začela preveč kvarno vplivati na najin odnos in na najino družino.

Družina in Življenje, marec 2008

Kako sta našla rešitev iz teh težkih trenutkov? Martina: V nekem trenutku sem se odločila, da moram te težave izročiti Bogu! Rekla sem mu: Poglej, Gospod, midva sva naredila vse, kar je bilo v najini moči! Če naju ti vidiš na najini

skupni poti le z enim otrokom, potem bova to sprejela. To svojo bolečino zdaj prenašam na tvoje rame in ti vodi najino življenje. Jaz sem se zdaj odločila, da ti svojo bolečino predam! Po tistem, ko sem to naredila, sva se oba z možem umirila in čez dva meseca sem ponovno zanosila. Takrat sem zelo močno čutila, kako Bog lahko začne delovati, ko se človek odloči, da mu preda svoje življenje! Mitja: Rad bi povedal, kako je v najino življenje potem spet posegla Božja milost. Približno 6 mesecev po rojstvu druge hčerke, ko smo se odpravljali na dopust, je žena nekje dobila knjigo, ki govori o moči slavljenja. Ko je prebrala prvo poglavje, je prišla k meni in mi rekla: To morava midva brati skupaj! In lahko rečem, da nama je tista knjiga odprla nova spoznanja. Najprej sva spoznala, da si ljudje Božje naklonjenosti ne služimo z našimi dobrimi dejanji in z našim trudom, temveč nam vse to daje Bog po veri v Jezusa Kristusa. Vse, kar moramo narediti mi, je, da verjamemo vanj, v njegovo ime, v njegovo moč in potem postanejo vse stvari enostavnejše, bolj osrečujoče! Potem zapovedi niso več neka ovira ali cilji, za katerega se trudimo in nikoli v celoti ne uspemo, ampak postanejo nekaj samoumevnega! Potem se trudiš živeti po teh zapovedih iz ljubezni in z Božjo pomočjo! Drugo spoznanje, ki nama ga je prineslo prebiranje te knjige, je bilo, da se je potrebno v življenju zahvaljevati tudi za preizkušnje, tudi za slabe trenutke. Sam sem spoznal, da moja bolezen ni prišla zato, da bi Boga spraševal zakaj. Spoznal sem, da je imel Bog z menoj svoje načrte. Ti dve spoznanji sta res spremenili najino življenje. Prej sva z ženo pri vzgoji

Jaz sem pa vsak dan na prvi bojni liniji, med ljudmi, ki jim je vera zadnja stvar, ki v Cerkvi vidijo nasprotnico in sovražnika. Med njimi moram svojo vero živeti in kazati drugače kot duhovnik. Tudi doumevam jo drugače. Živeti jo moram med samimi nasprotniki, ne med enako mislečimi. Velikokrat sem zaradi tega zelo osamljen. Včasih mi rečejo, da sem aroganten, ampak to je aroganca izkušenega vojaka, ki je vsak dan poslan v izvidnico na sovražnikovo ozemlje in proučuje njihove postojanke in bojne načrte. Ko pridem nazaj, se seveda »ponorčujem« iz generalov, ki sedijo v varnem zavetju in ob skodelici kave in z zemljevidi pred seboj dokazujejo, kako jim je vse jasno. Moja aroganca (kar ni najbolj posrečen izraz) je odziv izkušenega vojaka na novince, sovernike, ki živijo v nekem varnem okolju. Velikokrat mislijo, kako sem predrzen, ker si upam kar nekaj govoriti.

Sam imam popolnoma drugačno izkušnjo. Med svojimi kolegi sem kot nekakšen most med levim in desnim bregom. Nekoč mi je kolega rekel, da sem edini »krščanar«, s katerim se da normalno pogovarjat. Sprva sem to vzel kot kompliment, kmalu pa sem se začel spraševati, če je mogoče z menoj kaj narobe, če sem izgubil pravi kompas. O tem se vsak dan znova sprašujem in to sprejemam kot prave skušnjave. In svoje kolege moram prav pohvaliti (ter se jim zahvaliti), kajti moji veri se v vseh teh letih nikoli nihče ni posmehoval. Vedno pa sem bil dežurni krivec za vse »napake«, ki jih je naredila Cerkev. Tudi sam si jih včasih »sposodim«, ker kar ne morem razumeti, da akademsko izobraženi ljudje nimajo pojma o stvareh, ki se tičejo naše kulture, kaj šele da bi karkoli vedeli o bolj globokih teoloških vprašanjih.

5. Se ti zdi, da bi bilo za kristjane bolje, če bi se v javnosti znali bolj postaviti zase in za svojo vero? Sam sem bolj gandhijevski tip človeka. Že v Svetem pismu piše, da nas bodo preganjali, zato se mi zdi na neki način neumno, da bi se morali proti temu boriti; vsekakor je nesmiselno na tem svetu pričakovati, da nas bodo sprejeli. Sprejetost v družbi je lahko varljiva, ker to pomeni, da smo postali del tega sveta. Kristus pa je rekel, da mi nismo od tega sveta in da nas ne bodo imeli radi. Zdi se mi napačno, da se toliko vznemirjamo, ker nas ne marajo. To bi morali sprejeti kot dejstvo. Seveda ne mislim, da bi vedno morali biti tiho in potrpeti; najti bi morali mero, ki smo jo sedaj mogoče malo prekoračili. Mogoče bi Cerkev lahko kdaj naredila kakšno gesto iz povsem moralnih nagibov (npr. da se škofija v korist Karitas odpove vsem avtomobilom), ki bi javnost presenetila in bi potem na njo gledali v čisto drugačni luči. Na tak način bi javnosti zavezali jezike. Sedaj pa lahko karkoli rečejo: Cerkev je bogata, verni imajo veliko svobode (lastni mediji, šole) in vse to drži. Kristusa so imeli med seboj, pa so ga na koncu vseeno križali. Mi pa pričakujemo, da bodo imeli radi nas, ki smo manj kot fotokopija Kristusa. To je povsem nemogoče. Neveren človek ne more razumeti vernega. Verni človek nevernega laže razume, ker ima vsak vernik obdobja stiske, dvomov, nevere. Neverni človek pa obdobij vere nima, zato nikoli ne more razumeti vernega. Zato je na forumih toliko hudih besed o nas. In če se postavim v kožo nevernika, ki mu nekdo začne govoriti o angelih in Mariji, mi je jasno, zakaj so prepričani, da verjamemo v bajke in pravljice. 6. Se ti zdi, da ljudje še vedno mislimo, da je vera neka osebna, privatna zadeva? Seveda. Komunizem nam je to toliko let vbijal v glavo, da bo trajalo še nekaj generacij, preden bomo zmogli preseči takšno razmišljanje. V bistvu pa to tudi drži. Vera je moja osebna zadeva, ki pa se ne tiče moje privatnosti. Privaten sem doma, ko pa stopim ven, privatnost izgine. Ali torej to pomeni, da sem lahko kristjan le za svojimi vrati, zunaj pa ne? Ker ljudje na področju vere niso dovolj izobraženi, stvari ne poznajo, jih tudi ne morejo razumeti in sprejeti. Vera je za takšne ljudi bolj

okrasna rastlina in je še niso dojeli kot hrano. Nekoč je nekdo rekel, da bo pri nas nastopila verska svoboda, ko se bosta lahko dva vernika v javnosti sprla zaradi različnega gledanja na isto stvar. Dokler morata kljub nestrinjanju stopiti skupaj, da ne bi govorili, da se še med seboj ne znamo dogovoriti, toliko časa verske svobode ne bo. Danes sem tudi sam velikokrat »prisiljen« zagovarjati stvari, s katerimi se povsem ne strinjam, ker pa sem član katoliške Cerkve, čutim dolžnost, da to storim.

Ključ je verjetno v sprejemanju stvari. Če jih zmoreš sprejemati iz dneva v dan, potem večjih preizkušenj ni.

7. Pa se kot član katoliške Cerkve kdaj čutiš ujetega? Trdno verjamem v Cerkev, v skupnost, zato sem na neki način res ujet. Prepričan sem, da je ladja prava in da pluje v pravo sme; kako je s krmarjem in posadko, to je že drugo vprašanje. Če se včasih sprašujem, ali gremo po pravi poti, pa o ladji ne dvomim. Ona je že prava, le njeni člani smo malce slabotni in delamo slabe stvari. V Cerkvi obstajajo pravila, ki se jih moramo trdno držati. Če prekršimo eno od desetih zapovedi, padejo vse. O tem bi se morali ljudje malo bolj spraševati.

Spoznala sva, da je tistih skoraj osem let, ki sva jih kot fant in dekle živela v vzdržnosti in čistosti, dota, iz katere še danes črpava. Vse tisto, kar sva posejala, še vedno raste, midva samo še žanjeva.

Družina in Življenje, marec 2008


NAŠ KLEPET 8. Omenil si že svoj poseben odnos do Boga, zato me zanima, kako izgledajo tvoja osebna molitev, zakonska molitev in družinska molitev? Pri družinski molitvi sem velikokrat odsoten. Pri nas skupaj molimo zvečer, jaz sem pa takrat ponavadi v službi. Kadar sem doma, z veseljem sodelujem. Otroci so zelo veseli, kadar sem pri molitvi z njimi. Oblikujejo jo sami in je bolj preprosta, otroška, kaj zaigramo, zapojemo. Otroci velikokrat izrazijo kaj, kar me včasih spravi v smeh in si mislim, kako so otročji. Potem pa se malo zamislim in vidim, da sam nisem dosti boljši, kadar se s prošnjo ali zahvalo obrnem na Boga. Moja osebna molitev trpi, kadar sem doma. Molim namreč med vožnjo v službo in domov. Ko pridem domov, so okoli mene takoj otroci, zvečer pa je tudi že tako pozno, da imam le redko še kaj moči za resen pogovor z Melito. Avto je moja kapelica. Roke imam zasedene, zato je moj odnos do Boga mogoče res bolj neposreden. Redno zmolim rožni venec, pa še mi ostane čas za »neposreden pogovor«. Zakonska molitev zelo trpi. Vedno znova imava kakšnega majhnega otroka, ki nama poruši urnik, ki sva si ga komaj uspela sestaviti. Kmalu bo spet prišel trenutek, ko bo za to več priložnosti.

V Cerkvi obstajajo pravila, ki se jih moramo trdno držati. Če prekršimo eno od desetih zapovedi, padejo vse. O tem bi se morali ljudje malo bolj spraševati.

9. Od kod potem črpata moč za to, da kljub tvojemu urniku sploh zmoreta ohraniti pravi stik med možem in ženo in tako delovati tudi v družini? O tem sem se že sam velikokrat spraševal. Dokler je tudi Melita delala, je bilo sploh zelo hudo. Vseeno nimava nobenih globokih zakonskih kriz. Včasih si rečeva, da sva kakšno temo na zakonski skupini ali duhovnih vajah že davno prerasla, da naju ne zanima več. Potem se pa sprašujeva, če je to spet neka vrsta arogance, če je res vse tako v redu. Družina in Življenje, marec 2008

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Pred kratkim sva sodelovala v različnih radijskih in televizijskih oddajah, ki so govorile o predzakonski čistosti. Spoznala sva, da je tistih skoraj osem let, ki sva jih kot fant in dekle živela v vzdržnosti in čistosti, dota, iz katere še danes črpava. Vse tisto, kar sva posejala, še vedno raste, midva samo še žanjeva. Tako si jaz to razlagam. Nehote sva postala bogata, čeprav nisva vlagala s takšnim namenom. Melita je nekoč rekla, da sva bila za to odločena še preden sva se spoznala. Imela sva blagoslov, da sva se našla ravno midva in nama nikoli ni bilo treba nikogar prepričevati. Tudi ko poslušava initmne izjave zakonskih parov na srečanju zakonske skupine, spoznavava, kako blagoslovljena sva. Zaenkrat imava miren in čudovit odnos. Še preden sva dobila prvega otroka, sva morala skozi hudo zdravstveno preizkušnjo za katero danes rada rečeva, da je bilo najlepše leto najinega življenja ki naju je naučila živeti za vsak dan posebej in drug za drugega. Mogoče je tudi to del blagoslova, iz katerega zajemava. Melita se je morala že med mojim študijem navaditi, da bodo najini skupni večeri redki. Podobno je sedaj z otroki. Ključ je verjetno v sprejemanju stvari. Če jih zmoreš sprejemati iz dneva v dan, potem večjih preizkušenj ni. 10. Omenil si, da sta z Melito v zakonski skupini. Kakšno vrednost vidita v povezovanju z drugimi zakonskimi pari? Pobudnica za nastanek naše zakonske skupine je bila Melita.

Tretje »moško« srečanje

Zakonske skupine ne dojemam kot nekega terapevtskega krožka, pač pa kot idealno središče za preventivo, ki lahko marsikaj prepreči.

Sam na začetku nisem bil preveč navdušen in še danes večkrat manjkam zaradi svojega poklica. Sedaj vidim, da je takšno združevanje pomembno. Sploh si ne znam več predstavljati, da skupine ne bi bilo več. Tako spoznavaš, da imajo vsi pari probleme, da se vsi spotikajo ob ovire, ki jih srečujejo na poti. Zdi se mi, da je en vir tolažbe, saj dobiš vzpodbudo, da se zmore preseči tudi hude ovire. Če sem na začetku hodil bolj s težavo, si danes urnik skušam organizirati tako, da sem tisti večer prost. Zakonske skupine ne dojemam kot nekega terapevtskega krožka, pač pa idealno središče za preventivo, ki lahko marsikaj prepreči. Naš duhovni vodja je p. Beno Lavrih. Redko nas obišče tudi domači župnik. Gregor, hvala za prijeten klepet. Želim ti še veliko uspeha pri tvojem delu, vsej družini pa doživeto praznovanje velikonočne Skrivnosti. Pogovarjala se je Urška Willewaldt

Januarsko sobotno jutranje moško druženje je bilo zelo zanimivo. Ugotovili smo, da ni težko zgodaj vstati, še posebej, če nas Edi postreže (Edi, bilo je vrhunsko, vendar bomo, da se ne bi kdo med nami slabo počutil, ker ti ne more konkurirati, »nazaj uvedli« jutranjo kavico, čaj in obvezni Pečjakov kifeljc). Po uvodni molitvi in krepkem zajtrku je pogovor stekel nekako takole: · kultura, v kateri živimo, »zaznamuje« moškost s primesmi, ki odstopajo od tistega, za kar naj bi bil moški ustvarjen, · ponujajo se vzorci moškosti, kot je: uspešen športnik, tisti ki »uspešno« zapeljuje ženske, tisti, ki že od otroštva doseže vse, kar hoče (če je le dovolj trmast in uporniški), · kot »frajer« se prikazuje moški, ki preživlja svoj čas za šankom. Kaj to v resnici pomeni? Ločimo priložnostni obisk gostilne (kavica, žeja, kratek klepet s prijateljem) od preživljanja dolgih ur za šankom ob dejstvu, da je žena sama doma z otroki. · Ugotovitev: mnogi moški po poroki niso zapustili »samskih modelov in miselnih vzorcev« ter tako ostali na miselni stopnji samskega moškega, saj niso vstopili v bistvo življenja v zakonu in ne razumejo, da sta si mož in žena podarjena, da se med seboj dopolnjujeta in tako gradita odnose.

Sicer pa smo pod drobnogled vzeli gradivo z vikend seminarja za zakonce - poglavje z naslovom Moževa vloga v zakonu in družini. Poskušali smo ozavestiti dejstvo, da je prav to področje ključnega pomena za dober razvoj odnosov v naših družinah, da moramo možje pri tej vlogi drug drugega podpirati, se opominjati in nenehno spodbujati, da bomo zmogli vlogo moža, ki je v tem, da ljubi, vodi, opogumlja in ni osoren, vzeti zares. Dani Siter

Obletnice porok Zakonski pari v zakonski skupini so lahko še na poseben način povezani, če si naredijo seznam obletnic porok vseh zakonskih parov. Voditeljski par pripravi seznam v obliki zloženke in ga pokloni vsakemu zakonskemu paru. Ko ima neki zakonski par obletnico, se ga na tisti dan vsi drugi spomnijo v molitvi, lahko jima pošljejo SMS sporočilo, voščilnico ali elektronsko sporočilo, prižgejo poročno svečo in ob njej molijo za ta par in vse pare v zakonski skupini. Tako za zakonce kot zakonsko skupino je pomembno, da si ob obletnici poroke vzamemo čas za ovrednotenje obnove svoje zakonske zaveze, da ocenimo, kje smo po 5, 10 ali 30 letih zakona, da se za to zvestobo zahvalima Bogu, ki je ves čas z nami, v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju … Poskusite in ko bosta na dan vajine obletnice dobila SMS sporočilo, bosta vedela, da nista sama, da so z vama prijatelji iz zakonske skupine, ki se veselijo ljubezni, ki nikoli ne mine. Mirko Nidorfer

Družina in Življenje, marec 2008


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Praznik Svete družine v župniji Ljubljana - Podutik V naši zakonski skupini, ki šteje 6 parov, je vedno dobrodošla razprava o tem, kako prenašamo vero v vsakdanje življenje. Ker vemo, da je danes ob pomanjkanju časa, preobremenjenosti staršev in otrok družinsko življenje velikokrat zapostavljeno, smo se odločili, da praznik Sv. družine preživimo aktivno. Na mesečnem srečanju smo se dogovorili, da bi bilo lepo, če bi v zahvalo za Božje varstvo v družinah na praznik Sv. družine naša skupina darovala za mašo, pri kateri bi tudi sodelovali. Uvod v sv. mašo smo začeli z molitveno prošnjo, v kateri smo se priporočili nebeškemu Očetu, da nam pomaga pri prizadevanjih v naših medsebojnih odnosih in je bila namenjena tako staršem kot otrokom, ki bodo nekoč sami oblikovali družine.

RAD BI BIL BOLJŠI OČE (iz knjige PROŠNJA ZA PRAVO BESEDO Molitve iz Ognjišča) Gospod, zaupal si mi otroke. Vsakega od njih si ustvaril po svoje in vsak me vsega potrebuje. Toda, Gospod, imam svoj poklic, v katerem se trudim prav zanje. In moje delo me zavaja, da skrb za otroke večkrat popolnoma prepustim svoji ženi. Priznam, morda je zraven tudi nekaj lagodnosti, toda po napornem delu se jim je težko posvetiti. Čutim nevarnost, da bi nanje stresal svojo slabo voljo, da bi jih naredil za lutke, ki se ne smejo ganiti; ali pa bi jih brezbrižno pustil letati naokoli in se potem jezil, če zaidejo na kriva pota. Gospod, vem, da me moji otroci potrebujejo takšnega, kakršen pogosto ne znam biti: sproščenega, in odločnega obenem. Potrebujejo očeta, ki ima čas in potrpljenje za vsakogar od njih, ki jih jemlje tudi v malenkostih. Pokaži mi vedno, Gospod, kdaj moram biti samo njim na razpolago, in daj mi moč, da bom z njimi potrpel. Družina in Življenje, marec 2008

Nočem pozabiti, kaj sem jaz kot otrok zahteval od svojih staršev. Osvobodi me težnje po oblastnosti, ki se skriva za besedami »disciplina in red«. Daj, da močna roka, ki jo potrebujejo, ne postane trda. Gospod, ti veš, da jim pogosto dajem slab zgled. Obvaruj me pa tudi domišljavosti, da bi hotel vedno veljati za nepogrešljiv vzor. Daj mi pogum, da bom odkrito priznal svoje napake. Daj, da v naši družini beseda »ODPUŠČANJE« ne bo tujka. Pomagaj otrokom, da se bodo naučili odpuščati svojim staršem, kakor poskušamo vsi eden drugemu odpuščati in kakor ti nam vsem odpuščaš. Pomagaj nam staršem, da ne bomo hoteli postati otrokom kaj več kot kažipot k tebi; da se naši otroci na tem nevarnem svetu, v katerega jih moramo poslati, ne bodo izgubili v slepih ulicah, temveč bodo hodili po ravni cesti resnice in svobode. (Paul Roth) Po nagovoru g. župnika Marka so sledile prošnje za vesoljno Cerkev, za duhovnike in za to, da bi se vsaka družina lahko veselila rojstva svojega otroka. Slovesnost sv. maše je povzdignil krst male Neže, ki je glasno sodelovala pri obredu. Na koncu maše smo prejeli slovesni družinski blagoslov. Izpostavili smo že, da vera ne pomeni samo okvir Cerkve, ampak je globoko povezana z našim vsakdanjim življenjem, zato smo se po sv. maši vsi zakonski pari s svojimi otroki srečali na prazničnem kosilu, kamor smo povabili tudi gospoda župnika, ki bdi nad našimi srečanji. Njemu gre tudi zahvala, da je bilo kosilo podkrepljeno ne samo z molitvijo ampak smo ob zvokih kitare in petju otroških, cerkvenih in narodnih pesmi pričarali pravo družinsko vzdušje. Kosilo smo zaključili z medsebojnim obdarovanjem in lepimi mislimi. Ker pa dobri prijatelji, kar nedvomno smo, nismo nikakor mogli narazen, nas je Mateja povabila še na ogled domačih jaslic in topel čaj. Tudi tukaj je padlo nekaj modrih in pomembnih odločitev, predvsem o načrtih za nadaljnje delo naše skupine. Tako

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN smo vedno bolj prepričani, da stopamo po pravi poti, na kateri se počutimo iz trenutka v trenutek bogatejši in zrelejši. Vsem družinam želimo v novem letu ve l i ko p r i j et n i h t r e n u t kov i n zaključujemo z mislijo Georga Bernarda Shawa: »Zame življenje ni hitro gorljiva sveča. Je neke vrste enkratna bakla, ki sem jo za hip prevzel, da bi razplamtel njen ogenj in da bi zagorela kar se da svetlo, preden jo predam prihodnjim generacijam.« Mojca Škof

ZAKONSKE SKUPINE IN DUHOVNI POKLICI Ko danes srečamo mlade in jih vprašamo, kaj jim v življenju največ pomeni, je družina, v kateri bi se dobro počutili, bili sprejeti in ljubljeni, na zelo visokem, če ne celo na prvem mestu. Veseli smo, ko to slišimo. Veseli smo tega pristnega hrepenenja in smo Bogu hvaležni za iskrene želje, saj le-te izhajajo iz resničnih potreb in so temelj, na katerem lahko gradimo upanje za jutrišnji dan. Pa vendar ob razkoraku med željami in realnostjo obnemimo. Na eni strani tolikšno hrepenenje mladih, da bi živeli v dobrih in prijaznih družinah, na drugi strani pa dejstvo, da zaradi (splošne) brezbrižnosti naše družine postajajo vedno manj kraj varnega zavetja, toplega sprejemanja, ljubeče naklonjenosti staršev do otrok, prijaznega medsebojnega podarjanja med zakoncema, kraj miru, edinosti in ustvarjalne vneme; namesto tega je v naših družinah vse pogosteje prisotno ozračje stisk, obupa, trpljenja, n e s p o r a z u m ov, p r e p i rov, nerazumevanja, neprijaznosti, osebnih agonij, nasilja ... in smo na žalost priče pravim družinskim tragedijam. Če smo slučajno med peščico srečnežev, ki katere izmed prej omenjenih grozot še ni doživela, radi potisnemo glavo v pesek in si po tihem mislimo: »Da se le meni in mojim bližnjim kaj takega ne zgodi!« Pa smo zares trdno prepričani, da se nam ne more nič zgoditi? Smo se pripravljeni soočiti s tem velikim izzivom današnjega časa?

Smemo še naprej stati križem rok? Se zavedamo, da smo odgovorna generacija? Hvaležni smo Bogu, da so mnogi zakonci, da bi se temeljiteje soočili z izzivi, s katerimi se srečujejo oni sami in njihove družine, že vključili v zakonske skupine. Kaj je zakonske skupina? Prepričani smo, da je biti mož in biti žena, biti oče in biti mati eden izmed najpomembnejših in danes tudi najzahtevnejših poklicev. Zato smo še toliko bolj prepričani, da je za dobro opravljanje tega poklica potrebno posebno »permanentno izobraževanje«. In zakonska skupina je prav to! Je okolje, v katerem se zakonca ob spodbudi in podpori podobno mislečih parov učita spoznavati mnogotere razsežnosti tega zahtevnega poklica; je okolje, kjer se učita v vsej realnosti spoznavati in sprejemati samega sebe, drug drugega, svoje otroke, starše, brate in sestre; je okolje, kjer odkrivata in spoznavata vrednoto zakona in družine, vrednoto podarjenosti, vrednoto življenja; je okolje, kjer se učita umetnosti dobre komunikacije, reševanja sporov, obvladovanja stresov; je okolje, ki zakoncema pomaga, da se vedno bolj zavedata vrednote vere in osebnega srečevanja z Bogom. Zakonca, ki v zakonski skupini spoznavata vrednoto in pomen osebne, zakonske in družinske molitve, branja Božje besede in evharistije, postajata vedno bolj pripravljena te vrednote redno udejanjati v svojem življenju in v življenju svojih otrok. Vedno bolj se zavedata pomena vere kot

temeljne človekove vrednote ter dejstva, da je vera tista dragocena duhovna dediščina, ki jo hočeta podariti svojim otrokom. Pa še to! Pregovor pravi: Družina, ki skupaj moli, skupaj ostane! Statistika to potrjuje. Med ločenimi redko najdemo člane zakonskih skupin. Tudi odprtost za življenje je ena izmed temeljnih značilnosti članov zakonskih skupin - pogosto se odločajo za večje število otrok.

In kako je z duhovnimi poklici? V družinah, ki so »prepredene« z molitvijo, Božjo besedo in evharistijo, kjer se starša trudita za to, da Bogu vsak dan znova dajeta prvo mesto v svojem življenju in v življenju otrok, je duhovni poklic »naravni sad«. Apostol Pavel naroča Timoteju: »Že od otroštva poznaš Sveto pismo in to ti more po veri v Jezusa Kristusa dati modrost, ki pelje v rešitev. Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za p o u č ev a n j e , s v a r j e n j e , z a poboljševa nje in v zgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo« (2 Tim 3,15-17). Zato, dragi starši, prisluhnite vabilu – Bog vas vabi! Premagajte predsodke! Odločite se in se priključite zakonski skupini! To je morda največ, kar lahko naredite za sebe in svoje otroke. Otroci, ki rastejo ob očetu in materi, ki se imata zares rada, prejemajo za svoje življenje največ: trdnost, varnost, vztrajnost in zavest, da so ljubljeni. Dani Družina in Življenje, marec 2008


IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN Zakonska skupina Frankolovo

Zakonska skupina Frankolovo je ena izmed treh skupin, ki delujejo v dekaniji Nova Cerkev. Začetek našega delovanja sega v leto 2005. Pari, ki smo bili pred tem že dve leti vključeni v zakonsko skupino v Celju, smo začutili, da bi to, kar prejemamo, radi podelili še z drugimi zakonci v domačih župnijah. Brez oklevanja in z veliko dobre volje smo ob pričetku šolskega leta šli tudi mi novim izkustvom naproti. Na predstavitveno srečanje, ki smo ga organizirali »celjski pari« na Frankolovem in ki sta ga z izčrpnimi in zanimivimi pričevanji podkrepila naša gosta Vilma in Dani Siter, smo povabili zakonce iz vse d e k a n i j e . D a n e s z ve s e l j e m ugotavljamo, da smo vse tri »zakonske« (Vojnik, Nova Cerkev in Frankolovo) ne samo ustanovljene, ampak tudi pridno delamo s pomočjo voditeljev – zakoncev, v naši duhovni rasti pa nas podpirajo domači župniki. Zakonska skupina Frankolovo je ob ustanovitvi »štartala« z devetimi pari. Pet »domačih«, dva iz Nove Cerkve, po eden pa iz Dobrne in Vitanja ter naš duhovni asistent p. Branko, smo sestavili pestro »družino«, ki si ima na vsakem srečanju kaj povedati. Srečujemo se enkrat mesečno od septembra do maja. Pastoralno leto pričnemo s sv. mašo, ki jo za nas daruje p. Branko, ki nas tudi sicer potrpežljivo spremlja in spodbuja k duhovni rasti. V juniju se k zahvalni sv. maši zberemo zakonci z družinami, ko se na prekrasni Lindeški dolini in v objemu okoliških vrhov Bogu zahvalimo za njegovo pomoč, ki nas vedno spremlja. Sledi družabno srečanje, ki je svojevrsten in težko pričakovani dogodek tudi za naše otroke, čeprav se prav po otročje veselimo in igramo tudi odrasli. Sicer pa so naša srečanja v Aletinem domu na Frankolovem delovna, vsebinsko in duhovno bogata. Različne življenjske izkušnje in Družina in Življenje, marec 2008

spoznanja, ki si jih podelimo, nam odpirajo nova obzorja in nas bogatijo. Spoznavamo, kako Bog na različne načine vstopa v naša življenja. Čas, namenjen srečanju, nam pogosto prehitro mine. Dostikrat se niti dobro ne zavedamo, da zaradi vsebine, ki jo obravnavamo, pozabimo na čas. Neredko se po zaključenem uradnem delu srečanja kar ne moremo raziti, saj si moramo povedati še to in ono. Seveda se znamo ob dogodkih, ki osrečujejo naša življenja, ali pa tudi »kar tako« in brez razloga poveseliti. Z majhnimi stvarmi uspemo »pridelati« veselje in zadovoljstvo v skupini, kar je nenazadnje tudi eden izmed motivatorjev za dobro delo. Po dveh letih in pol našega delovanja smo vstopili v program tretjega letnika z naslovom: Drug drugemu pomagava graditi samopodobo. V zakonsko skupino nas je sedaj vključenih osem parov, od katerih je eden na porodniškem dopustu. Skupaj smo našteli že 136 let zakonske kilometrine, 21 otrok, enega pa veselo pričakujemo. Misli zakoncev: Naša srečanja naju spodbujajo k razmišljanju o veri in nama pomagajo v duhovni rasti. Tu se srečujeva z ljudmi, ki cenijo podobne vrednote kot midva. V pogovoru spoznavava, da nisva edini par s težavami. Potem težave postanejo manjše in laže rešljive. Po srečanju večkrat razmišljava o najinih pogledih na obravnavano temo. Tako odkrivava drug drugega. Všeč nama je branje svetopisemskih odlomkov, ki jih zna naš duhovni vodja p. Branko zelo lepo razložiti in umestiti v naš čas. Potrditev, da sva med pravimi ljudmi, sva dobila, ko sva povedala, da pričakujeva tretjega otroka. Vsi so se veselili z nama, kar nama zelo veliko pomeni, saj sva bila od marsikaterega znanca deležna le začudenih pogledov in nerazumevanja. Seveda naša srečanja ne bi bila ta prava, če ne bi imeli čudovitih voditeljev Irene, Vesne, Ivana in Marka. Usmerjajo nas v pogovoru in prijazno opominjajo na randije in domače naloge. Vsako srečanje zaključimo z molitvijo in blagoslovom, potem pa se posvetimo prijateljskemu klepetu in igranju namiznega nogometa. Žene bodo kmalu premagale može!

IZ ŽIVLJENJA ZAKONSKIH SKUPIN O odnosih med vključenimi pari ... Srečevanje zakoncev v skupini doživljava kot priložnost, da pogledava na zakon tudi od zunaj, z druge perspektive. Notranjost najinega zakona že poznava, vsaj tako misliva (pa vendar vedno znova ugotavljava, koliko je še neodkritega). Ko kramljamo o izbrani temi, ko predstavljava najine poglede na določeno situacijo, ali ko debatiramo o reakcijah v situacijah, ki nastajajo, spoznavava tudi poglede, mišljenja in odzive ostalih zakoncev. V teh razpravah so si naši pogledi in stališča precej podobni, mnogokrat pa dobimo preblisk, drugačno razlago, pogled, mišljenje, idejo. To zagotovo daje priložnost, da razširimo svojo perspektivo, da smo pripravljeni sprejeti drugačno mišljenje, da v življenju ne gledamo le črno-belo, temveč ga vidimo kot raznobar vni mozaik različnih možnosti. Morda bi lahko dejala, da se kdaj primerjamo, vendar to doživljamo bolj kot spoznavanje, raziskovanje in dopolnjevanje. Naši odnosi so pristni in iskreni. O tematiki govorimo odkrito in sproščeno. V razpravo se vključujemo, kadar to želimo. Medsebojno se podpiramo. V skupini smo zbrani v Njegovem imenu, zato se čuti naklonjenost in pripadnost. Zagotovo je tudi to vir, iz katerega črpamo moč za obvladovanje vsakodnevnih dogodkov. Edita in Janez Karo

V času divjega tempa življenja, ko smo postali sužnji časa, nama zakonska skupina daje veliko dobrega, kar lepša in bogati najin zakon. Je čas, ki ga nameniva samo nama in s tem ozavestiva najin zakon. Pomaga nama, da najin pogovor preide na višjo raven in da se pogovarjava o stvareh, o katerih se sicer ne bi. S tem se bolje spoznava in lažje hodiva po skupni poti. Biti del zakonske skupine pomeni za našo družino najboljšo »naložbo«, ki prinaša z Njegovo pomočjo odlične odnose!!

Spoznavava, kako Božja volja deluje v najinem zakonu. Kljub že skoraj 30-letnemu zakonskemu stažu še vedno odstirava nekatere skrivnosti in pasti (bolj ali manj) uspešnega zakonskega in družinskega življenja. Tretje leto delovanja naše skupine pomeni tudi tretje leto medsebojnega spoznavanja, tretje leto gradnje prijateljstva, sproščenih srečanj med seboj zelo različnih ljudi, ki vsak mesec prihajamo v Aletin dom z enim samim namenom - skrb za rast krščanskega zakona, skrb za osebno rast zakoncev. Sonja in Dolfi Jakop

V zakonsko skupino sva začela hoditi pred 3 leti. Vmes sva imela tudi enoletni premor, letos pa ponovno hodiva k skupini. Obiskovanje skupine naju spodbuja, da si vzameva nekaj časa za naju, “domačo nalogo” in randi. Pa tudi sicer naju spodbuja, da si vzameva vsaj nekaj trenutkov za skupni sprehod, pogovor, rekreacijo, kino in druge stvari, ki naju povezujejo. Vzeti si čas za partnerja je nujno potrebno, sicer je nevarnost, da se postopno odtujiš. V današnjem svetu naglice, zahtevnosti služb, malikovanja potrošništva je to lahko problem. Skupina naju spodbuja, da si redno vzameva vsaj nekaj časa, ki je samo najin, da ohranjava obljubo, ki sva jo sklenila pri poroki, da si bova stala ob strani vse življenje. To odločitev je potrebno obujati in obnavljati. V skupini se druživa s podobno mislečimi ljudmi, ki imajo drugačne lestvice vrednot. Lepo in spodbudno je, ko vidiš, da tudi drugi podobno razmišljajo o življenju zakoncev in družine. Skupina nudi tudi duhovno podporo in molitev za drugega. Tudi v zakonu in družini smo potrebni Božje pomoči. Naša volja, naš trud so sicer potrebni, vendar je brez Božjega blagoslova včasih vsak trud zaman. Vera Horjak-Kravos in Andrej Kravos

Pred dvema letoma in pol se nama je zdelo nemogoče, da bi prevzela sovodenje zakonske skupine. Nisva se čutila dorasla tej vlogi, saj je bilo v najinem odnosu še veliko neurejenega. Zavedala pa sva se, da sva prepad, ki se je bohotil med nama, premostila z milostnimi darovi Božjega usmiljenja, in čutila sva potrebo, da o tem spregovoriva. V teh letih se je najin odnos spremenil, doživljava vzpone in močnejša obdobja, veliko je padcev, neuspehov in dogodkov, ob katerih se učiva potrpežljivosti. Še vedno sva daleč od tistega, kar si v najinem odnosu želiva, in če bi čakala na idealen čas za vodenje skupine, bi ga tudi sedaj še ne bilo. Vesela sva, da sva del te skupine. Čas, ki sva ga vložila v pripravo srečanj, se je bogato obrestoval v najinem odnosu. Marsikateri dan, ki se je pričel z jutranjo naglico in napetostmi v službi, je bil zaznamovan z naelektrenim popoldanskim vzdušjem in pogledi na uro. Bližal se je večer, utrujenost je postajala očitna in namesto na srečanje bi raje šla spat. Toda Gospod preseneča, kadar računava Nanj, se mu prepustiva in dovoliva, da naju uporabi. Pogosto ugotavljava, da srečanje zakonske skupine odtehta vse neprijetnosti v dnevu in naju napolni z novo energijo. Veva, da v skupini prejemava mnogo več kot dajeva, saj sva se od članov skupine marsičesa naučila. Ob neuresničenih sklepih bi človek kar obupal nad seboj, saj v trenutkih razočaranja pogosto mislimo, da drugi pari nimajo tovrstnih težav, le nama ne gre in ne gre. Ugotovitev, da tudi drugi bijejo te bitke in doživljajo poraze, je kot obliž na rano. Drug drugemu smo opora, spodbujamo se in skupaj rastemo v pripetosti Nanj, ki edini zmore spreminjati naša srca. Gospod je moč, ki nas povezuje, njegova Beseda je luč, za katero hodimo v temini vere, in Sveti Duh je ogenj, ki nas poživlja. Vsaka priprava na srečanje je priložnost, da se v življenjski naglici ustaviva. Vsako srečanje je dar, ko teče čas le za naju in za prijatelje v skupini. Vsaka skupna molitev je priložnost, da tebe, Kristus, ki živiš v n a s , s p r e j m e m o ko t O č e t o v odrešenjski dar.

Za naju je to čas in prostor, ki ga zakonci zapolnimo s svojimi različnimi zgodbami, izkušnjami in tudi težavami, kjer se ob vsakem novem srečanju napolniva z novo energijo, ki jo potrebujeva, da znava v vsakdanjem življenju prepoznati in u p o š teva t i n a j i n o r a z l i č n o s t . Predvsem pa nas v skupini združuje in povezuje Stvarnik. Vse bolj spoznavava, da sva brez njega nič. Veseli naju, da vsi v skupini razmišljajo in predvsem verjamejo v to in prav vsem sva hvaležna za trenutke, ki jih preživljamo skupaj. Vesna in Marko Zevnik

Za duhovnika je zakonska skupina gotovo poseben izziv. Bodisi, ker je zakonska in je duhovnik celibater, bodisi ker gre za delo z ljudmi srednjih let, s katerimi duhovniki običajno ne delamo veliko. Znamo z otroci in starejšimi, malo pa smo skupaj s svojimi vrstniki, če se tako izrazim. Ta dvojen izziv živo čutim v matični zakonski skupini, ki se dobiva na Frankolovem. Vendar me večer z zakonci ne bremeni in utruja, kar se zna dogajati pri verouku, temveč obratno, srečanje z zakonci me sprošča in bogati. Zakaj? Ker ni ves večer odvisen od mene, ker sem manj v učiteljski in bolj v dialoški drži, ker se pogovarjamo tehtne zadeve na prijeten in nevsiljiv način. Najbolj zanimivo se mi zdi, ko delam primerjave zakonskih odnosov s pastoralnimi odnosi, ki jih vsakodnevno živim. Hitro ugotovim, da biti poročen in biti fari zavezan župnik odgovarja podobnim zakonitostim medosebnega odnosa. p. Branko Cestnik

Irena in Ivan Zorko

Helena in Klemen Birk Nives in Roman Kričaj Družina in Življenje, marec 2008

Glasilo-1-2008a  

SEPTEMBER SEPTEMBER SEPTEMBER MAJ Enodnevni seminar za zakonce, 29. marec 2008, Dominikov dom na Pohorju Vikend (začetni) seminar za zakonce...

Read more
Read more
Similar to
Popular now
Just for you