Page 1


Bog pa izkazuje svojo

ljubezen do nas

s tem, da je Kristus umrl za nas, ko smo bili še grešniki.

(Rimljanom 5,8)

Kristus,

ki je za nas umrl,

zivi !

Pokazal nam je, kako naj se tudi mi ljubimo med seboj v naših zakonih in družinah. Le nesebična ljubezen lahko premaga smrt naših odnosov.

Vsem voščimo

veselo in blagoslovljeno

veliko noč!


Družina in Življenje

3

KAZALO

UVODNA BESEDA

KAZALO .......................................................... stran 3 VZTRAJNOST: Piti pivo – z Jezusom................................... stran 4 Pojavne oblike vztrajnosti v glavi žene in mame................................... stran 5 Vztrajaj, ker bo Gospod pripravil rešitev!................ stran 6 NAŠ POGOVOR: p. Vital VIDER: »Bog si ni mogel zamisliti zakona, ki ne bi bil čudežen, božanski.«.................................... stran 8 MIDVA SVA ZAKON: Je najin zakon »Češnjev vrt«?..................stran 11 STARŠEVSTVO: Kam se bo pa vaš/a vpisal/a?..................stran 12 TA STARI IN TA MLADI: Saj pridete na velikonočni zajtrk, tako kot vedno?.......................................................... stran 14 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: Pornografija – spolni kokain....................stran 15 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: ......................stran 16 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Mihela in Davorin Zamuda: »Ujela sva zadnji vlak.« ................................................ stran 18 VILMINA SPODBUDA: Bojevnice za svoje družine.......................................................... stran 22 SEMINARJI NAS BOGATIJO: V dvorani je vnuk človeka, ki mu je moj oče vzel življenje................................. stran 24 Povabljena v zgodbo ljubezni .................stran 25 ZAKONSKA SKUPINA: Odlašata z zakonsko skupino?..................................stran 26 ZA VODITELJSKE PARE: Varen čas in varen prostor pride z vama......................stran 28 DAJEMO NAPREJ: Družina in Življenje deluje že 18. leto!....................................... stran 30 Regijska srečanja..................................................32 DiŽevo romanje po slovenskem Caminu (od Slovenske vasi do Ljubljane).............stran 32 Pričujeva Zanj!: zakaj, o sistemih, “cerkvenščini” in o pogumu.....................Stran 33 DAR ŽIVLJENJA............................................ stran 34 DANIJEV NAGOVOR: Zakaj smo danes kristjani bosi!...............stran 36 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES.................stran 38

Meta Halas, urednica revije

Neodgovorjeni klici Najbrž so ljudje brez mobilnega telefona le še redki primerki in bodo verjetno kaj kmalu izumrli. Ne glede na to, kako »pameten« ali »neumen« telefon imamo, imajo verjetno vsi naši mobilniki to funkcijo, da nam pokažejo neodgovorjene klice. Včasih se ne »javimo«, ker smo zasedeni z drugim klicem. Jaz, kot žena in mama, priznam, rada »čvekam« in s svojo sestro na primer se po tem, ko se nehava pogovarjati o vremenu in počutju in ko rešiva še vse svetovne probleme, pogosto posloviva po … khm … nekaj desetminutnem pogovoru. Včasih se ne moremo javiti, ker telefon utišamo. Zelo pohvalno, kadar to naredimo pred obiskom sv. maše ali kakšne proslave. Priznam, se mi pa večkrat tudi zgodi, da na tako utišanega pozabim. In se nanj spomnim šele, ko ga spet potrebujem. Po navadi ob zelo nujnih stvareh, kot je, da moram poklicati moža, ker sem na nakupovalni listek pozabila napisati plenice. In saj veste, kako je iskati telefon. Še sploh takega, ki je utišan in ne moreš niti »sam sebe« poklicati. Včasih pa se tudi nočemo javiti. No, vsaj jaz. Ker je na drugi strani oseba, ki nekaj želi od mene. Ali pa ker ne vem, kako naj se z njo pogovarjam. Ali pa vem, da mi bo povedala nekaj, kar mi morda ne bo všeč … Takrat jaz običajno izpustim klic in ga vrnem šele, ko se čutim »pripravljeno«, ali pa ga sploh ne vrnem ... vendar vem, da s tem tvegam tudi, da bom zamudila kaj lepega. Najbrž ste že ugotovili, kam peljem s tem. Ja, tudi Bog me pokliče. Večkrat. Vsak dan. Včasih sem zasedena in zaposlena s čim drugim. Več pozornosti posvečam sebi, svojim skrbem in težavam. Včasih najino povezavo z Bogom utišam (nimam časa ali pa nisem zbrana za molitev, branje Božje besede, sv. mašo …) in ne slišim, ko me kliče in kliče, in se nanj spomnim zopet šele takrat, ko ga nujno potrebujem. Včasih pa ga potem tako »utišanega« tudi težko najdem. In se moram precej potruditi, da najdem samo sebe in da z Bogom spet vzpostaviva zvezo. Včasih pa se tudi nočem javiti. Ker vem, da nekaj želi od mene. Ker ne vem, kako naj se z Njim pogovarjam. Ker mi bo mogoče povedal kaj takega, kar ne želim slišati … A Bog je vztrajen. In kliče. In kliče. In kar slišim, da kliče k rasti najinega odnosa, k boljšemu starševstvu, k večjemu delu, k vodenju zakonske skupine, k pričevanju, k darovanju … Potem se vendarle opogumim: »Halo, vračam klic …« In veste kaj? Povedal mi je nekaj lepega! Verjamem, da Bog kliče tudi vas. Upam, da tudi po reviji, ki jo imate v rokah. Res jo priporočam. Preberite jo celo. Vrnite klic. Dovolite, da vam po njej Bog pove nekaj lepega.


Družina in Življenje

4

VZTRAJNOST: PO mOŠKO …

PITI PIVO – Z JEZUSOm Zadovoljen sedim v raztrganih delovnih kavbojkah in zaprašenih čevljih na deski, umazani od malte, z razbolelim hrbtom in bolečimi rokami, s kakšnim novim žuljem in preznojeno odsluženo kratko majico. »Dobro gre. Hvala, tata,« se zahvalim očetu, ko pozno zvečer dokončava še nekaj metrov zidu okoli najine njive na drugem koncu vasi. Očistila in pospravila sva zidarsko orodje, ki že dolga leta služi svojemu namenu, ker oče tako skrbno pazi nanj. Počistila sva delovišče, zbrala smeti in zaščitila material, da je vse, kot mora biti. Zadovoljna popijeva že skoraj mlačno pivo in kar je še ostalo od pijače. Pokramljava o storjenih napakah in možnih izboljšavah. Jutri bo nov dan. ga že načrtujeva. V mislih riševa dolg podporni zid iz naravnega kraškega kamna, kakršen bo, ko bo delo dokončano: objemal bo rahlo ovinkasto in dvignjeno parcelo ter jo varoval pred stezo pod njo. Utrujena sva, a zadovoljna in na moški način tiho ponosna nase in drug na drugega.

Tudi, ko me ni Takih dni je bilo kar nekaj in vmes še več tistih, ko je oče sam odstranjeval staro kamenje podpornega zidu in ga na novo zlagal do višine, ko sva lahko spet »zalila« nekaj metrov venca. Občudoval sem njegovo vztrajnost, kako je skoraj vsak dan, ko je vreme to dopuščalo, naredil vsaj nekaj na najinem delovišču. Vsak dan se je preoblekel v delovna

oblačila, odšel do njive, počasi nadaljeval z delom, se ukvarjal z vsakim kamnom posebej, zmešal malo malte, odpeljal nekaj materiala … in se vrnil domov. Potrpežljivo in vztrajno.

Vztrajnost in vizija

Bolj kot zidave sem se od očeta naučil, da kakovostno delo terja predanost in vztrajnost. Delo se opravi postopoma tako, da vztrajaš, dokler ni končano. Če delo prekineš drugi ali predzadnji dan, je vseeno – delo ne bo dokončano. Če želim dokončati, moram vztrajati. Če želim vztrajati, moram

imeti vizijo – miselno sliko tega, kar mi pomeni »dokončano«. Vsak dan si jo narišem in živim zanjo. Zadnje mesece redno vstajam kakšne pol ure bolj zgodaj, za kar deloma nosi zasluge naš novi hišni štirinožni prijatelj. Vendar Bach (ja, tako smo mu dali ime) ni razlog, temveč bolj spodbuda. Razlog je v miselni sliki, ki jo želim uresničiti.

Uresničiti misel

miselna slika je ta: sedim na podpornem zidu svojega življenja, življenja svoje žene, svojih otrok, svojega zakona … Ob meni – v raztrganih kavbojkah – Jezus. S ponosom občudujeva uresničeno misel. In pijeva

pivo. Ali karkoli se bo pilo tam zgoraj, v nebesih. misel, ki se oblikuje postopoma, ima več podob. Na začetku je bila zelo splošna: biti bliže Jezusu. Nato sem začel misel razvijati tako, da sedaj postaja Sveto pismo moj vsakdanjik. Nato še bolj tako, da je v mojem avtomobilu kupček listkov s citati iz Svetega pisma, ki jih ponavljam in se jih učim na pamet. Noro? Ne vem. Pomirjujoče? Vsekakor.

Ko zidam sam, podiram

Tako delam na tej misli, ki postaja konkretnejša. Učim se ob vsakdanjem delu, postopoma. mojster Jezus dela glavne stvari, jaz mu pomagam in se veselim njegove družbe. Nastopi dan, tudi dva, ko jutro zbeži mimo mene. Kar naenkrat sem sredi vrveža čisto drugačnih misli, takih, ki izkopavajo nedokončan zid. Kot kamen za kamnom se ruši svet mojih krhkih odnosov. grem in vrnem kamen na svoje mesto. Komaj ga postavim, se nekaj poruši na drugem koncu. Nestrpno odgovorim ženi, grobo zavrnem zamisel otroka, razmetavam s časom, odkljukam molitev, odlagam dobro delo.

Za mojstra je vsak kamen dober

Takrat vem, da mojster išče kamen posebne oblike, da bi zapolnil točno določeno vrzel. Ozre se name in me povabi. Potrebuje mojo pomoč. Želi mojo pomoč. Stopim bliže. Iz mojih rok vzame kamen moje slabosti. Z njim zapolni prazen prostor. Popolnoma se prilega. Mitja Stantič


Družina in Življenje

5

vztrajnost: PO ŽENSKO …

Pojavne oblike vztrajnosti v glavi žene in mame V »športnem vzdušju« minulih olimpijskih iger smo si kot družina ogledali film o ekipi športnikov z Jamajke, ki so sodelovali na zimskih OI v Calgaryju v vožnji z bobom. Film je sicer klasična »pocukrana« ameriška zgodba, napisana po resničnem dogodku. Po ogledu smo komentirali vztrajnost atletov in njihovo neizmerno željo, da sodelujejo na OI. Z možem sva imela občutek, da so otroci občudovali zanos in trdno voljo prikazanih likov. Nekaj dni po ogledu me je sin presenetil z vprašanjem: »Mami, kaj misliš, ali se ljudje še spominjajo, kako vztrajni so bili Jamajčani?« Na prvi posluh nima vprašanje ne glave ne repa, pa mi je vendar dalo misliti.

Ali se nas ljudje spominjajo po vztrajnosti?

Ko razmišljam o ljudeh, ki so zaznamovali moje življenje, ugotavljam, da so mi ostali v spominu tisti, ki so imeli eno skupno lastnost – vztrajnost: moja starša z njunim edinstvenim stilom vzgoje, kaplan v času odraščanja s trdno odločnostjo, da bo iz najstnikov potegnil kar največ odgovornosti in smisla za skupno dobro, skavtska voditeljica, ki je neomajno sledila skavtskim zakonom, prijatelji, s katerimi vzdržujemo prijateljstvo že leta in leta,

fant, ki je postal moj mož ter vztraja ob meni in najini družini, in še jih je, hvala Bogu. Lastnosti vseh teh mojih sopotnikov, vse moje in tvoje majhne, posvetne, včasih brezciljne vztrajnosti so odlična vaja, trening za vztrajnost upanja v Gospoda, kot pravijo Pavel, Silván in Timótej v prvem pismu Tesaloničanom: »Pred našim Bogom in Očetom imamo neprenehoma v spominu vaše delo vere, napor ljubezni in vztrajnost upanja v našega Gospoda Jezusa Kristusa.« (1 Tesaloničanom 1,3)

Vsi vztrajni? Da, vendar na različne načine.

V naši družini je vztrajnosti na pretek ali bolje rečeno: JAZ vidim vztrajnost v različnih oblikah na mnogih mestih. V grobem jo delim na tri skupine. Prvo skupino imenujem vztrajnost otrok. Mirne duše jo prenekateri dan prepoznam v trmastem vztrajanju pri odločitvi, da na primer postelje ni potrebno postlati in da se čevlje itak zjutraj spet obuje (ne glede na to, ali so pospravljeni ali ležijo poleg bratovih). Je pa zanimivo, da otroška vztrajnost začne izgubljati intenziteto, ko je na vrsti zlaganje nogavic. Preprost matematični račun, ki bi

me ob nesodelovanju otrok spravil v izjemno slabo voljo, bo pojasnil o čem govorim: 5 ljudi x 2 nogi x 7 dni = vsaj 70 nogavic na teden, ki iščejo svoj par. Zaenkrat pomaga, da otroke vztrajno opominjam, da bodo brez zloženih nogavic čez nekaj dni hodili okrog v njihovih »mešanih dvojicah«. In že sem pri svoji vztrajnosti (druga skupina). Čeprav ima v mojih ušesih vztrajnost pozitiven zven, se včasih zdim že sama sebi naporna, kadar želim ohranjati hišni red, kadar postavljam meje in zahtevam določeno stopnjo sodelovanja od ostalih. Takrat krivulja mojega razpoloženja zaniha navzdol in potrebujem veliko volje, da se poberem. Me pa spravijo pokonci dejanja. Na primer pospravljena otroška soba ali izpraznjen pomivalni stroj ne da bi to posebej naročila. In takrat dobim potrditev, da je moja vztrajnost dobra, pa čeprav je močno prežeta s prvinami diktatorstva. Dejstvo je, da bi brez tretje oblike vztrajnosti, moške vztrajnosti, pri nas najbrž precej bolj komplicirali, precej bolj drobili in analizirali dogodke kot pa jih sicer. Nekje sem prebrala, da je vztrajnost edina človeška lastnost, ki nam vliva upanje in daje tolažbo, saj po prizadevnem delu vztrajnost vedno rodi sadove. Potemtakem je več kot naravno vztrajati v upanju, v upanju v Gospoda. Angelca Mlakar


Družina in Življenje

6

vztrajnost: DUHOVNI POGLED

Vztrajaj, ker bo Gospod pripravil rešitev! Kot mlad kaplan sem se nekoč na povabilo prijatelja udeležil srečanja mladih navdušencev nad novo evangelizacijo. Realnost dela na obalni župniji me je »sklatila« z oblakov novomašnih slovesnosti v realnost »obalnih Niniv«, na kar nisem bil pripravljen. V meni se je tam prebudil nov ogenj, nove sanje za Cerkev, nova svežina … Le od daleč sem slutil, da ne morem več nazaj na stare poti, na tisto udobno in navajeno, čeprav se vedno znova pojavi skušnjava, da bi se ustavil v naslanjaču. Kajti življenje ni na tračnicah, v ustaljenih vzorcih. Je pot, ki pelje vedno preko znanega in utečenega. A to je bil le začetek ...

Zaupno čakaj

Nimam se za vztrajnega človeka. Hitro me zmanjka. In vem, da se vztrajnosti učim skozi številne padce. Učim se je v trenutkih, ko sem doživel, da mi je zmanjkalo tal pod nogami in da ni več nobene gotovosti. Vedno znova mi je Gospod dal roko, da sem se pobral in šel naprej. Vedno znova me je učil, da se opiram na njegovo zvestobo v iskanju tiste svežine in lepote, ki sem jo izkusil. Zame je vztrajati velikokrat pomenilo, da sem moral zaupno čakati na rešitev, ki jo pripravi Bog, ne jaz. Seveda je bilo napeto. Tako kot pri Izraelcih, ki so se pred Rdečim morjem prestrašili Egipčanov in kar naenkrat jim je postalo žal, da niso ostali sužnji v Egiptu. Potrebovali

so močno Mojzesovo spodbudo: “Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo danes nakloni Gospod” (2 Mojzes 14,13). Pride trenutek, ko te življenje stisne ob zid. Ko veš, da ne moreš več nazaj, čeprav bi si želel. Tako se je zgodilo tudi meni in verjamem, da se lahko dogaja marsikomu prav sedaj. Prav taki časi so na poseben način šola zaupnega vztrajanja. Kajti Gospod je zvest sopotnik. Usmiljen in potrpežljiv. “Dobro je mirno čakati na rešitev Gospodovo” (Žalostinke 3,26).

Gospodova rešitev

Konkreten primer, kako Gospod pripravi rešitev, smo doživeli pri ustanavljanju zakonske skupine pri sv. Marku. Bili smo zagnani. Res smo se držali “recepta”. Pripravili smo lep večer za zakonce s pričevalskim parom. V anketah je kar 12 parov izrazilo željo, da bi se vključili v skupino. Po enem tednu so se na klic pozitivno odzvali štirje pari. Na dan prvega srečanja zakonske skupine sta dopoldan po SMS-u prišli še dve odpovedi. Oliver je v jezi pustil doma steklenico dobrega vina, ki ga je pripravil za


Družina in Življenje

7

prvo srečanje. Ob uri srečanja smo sedeli v župnijski veži in bili kar malo poparjeni. Skupaj z Almiro in Oliverjem smo doživljali brezplačen “adrenalinski park” dela za Božje kraljestvo, v katerem smo se učili vztrajnega zaupanja. Gospod pa je pripravil svojo rešitev. Po drugih poteh sta še dva druga para zvedela za srečanje in tako smo začeli štirje pari, voditeljski par in duhovni spremljevalec. In ker ima Gospod res veliko domišljijo, se je okrepljena zakonska skupina lani dogovorila, da bo imela piknik ravno v župniji, kamor sem bil premeščen. Almira in Oliver sta se dala na razpolago še enkrat: pripravljena sta bila enkrat mesečno voditi skupino na Mostu na Soči. In Gospod je poklical skupaj še osem parov, ki so se pustili zaplesti v novo avanturo. Res je zanimiv naš Gospod. Vedno znova me uči izpuščati moje načrte, moje predstave, moje poti. Uči me iskati Njega, njegovo misel, njegove načrte. Zato vem, da moram moliti.

Vztrajajte v molitvi (Rimljanom 12,12)

Kaj to pomeni? Trenutno zame to pomeni predvsem poslušati. Nisem pobožen. Premalo sem goreč. Vem pa eno stvar: ko si vzamem čas, da bi mu prisluhnil, ko vzamem v roke Sveto pismo, ko se družim

Zame je vztrajati velikokrat pomenilo, da sem moral zaupno čakati na rešitev, ki jo pripravi Bog, ne jaz. Seveda je bilo napeto. z njegovo besedo, me vedno bolj prevzema. Njegova jasnost, preprostost. Besede, ki okrepijo srce. Besede, ki razjasnijo meglo misli. Besede, ki me potolažijo v žalosti, me opomnijo, ko se prepustim toku, me prebudijo, ko sem zaspan. Prav beseda živega Boga hrani mojo molitev, ker bi sicer postala vrtenje okrog sebe in svojih misli. Molitev poslušanja je postala zame nuja in vedno, ko jo izpustim, vem, da me bo zaradi dehidracije bolela glava. Še nekaj se zgodi, ko vztrajam v molitvi: odkrijem, da nisem sam. Prav v prijateljstvih, ki so se spletla skozi leta, doživljam tisto bližino in povezanost, ki so jo čutili apostoli in Marija v čakanju na Duha (Apostolska dela 2). Nevidne niti prijateljstev, duhovne vezi, ki se pletejo med nami, so tista moč, ki pomaga vztrajati v preizkušnjah. Ko pride bolezen, kriza v odnosu …

Vztrajaj z Gospodom v preizkušnjah

Ko Jezus zbere svoje pri zadnji večerji – koliko topline je bilo tam, koliko bližine src! – jim izreče besede, ki me globoko potolažijo: »Vi ste vztrajali z menoj v mojih preizkušnjah« (Luka 22,28). Jezus

si ni preizkušenj izbiral sam in tudi nihče od nas si jih ne izbira sam. Preizkušnje pridejo. Pretreseta me dve stvari. Prva, da je Jezus hvaležen učencem, da vztrajajo z njim, ko je v preizkušnjah. Kako je ranljiv! In česa uči mene, če ne tega, da se odpovem svojemu lažnemu ponosu in se zahvalim tistim, ki so mi blizu v mojih preizkušnjah? Da se učim biti ranljiv in dovoliti ljudem, da so mi blizu, ko je meni težko? Druga pa je ta, da moje preizkušnje postanejo njegove. Ker sem del njegovega telesa, Cerkve, so moje preizkušnje Kristusove preizkušnje. Tu me Gospod uči hoditi prav blizu njega, z ramo ob rami, z licem ob licu. Kakšna bližina! V času, ko se ljudje tako hitro obrnemo po vetru, po modi, nas želi okrepiti za kljubovanje kulturi začasnosti: »Vztrajaj v ugodnih in neugodnih okoliščinah« (2 Timoteju 4,2). Vztrajaj do konca.

Do cilja

Jezus mi ni obljubil, da bo lahko. Obljubil mi je, da bo lepo in ... težko. »Ker se bo nepostavnost povečala, se bo ljubezen pri mnogih ohladila. Kdor pa bo vztrajal do konca, bo rešen.« (Matej 24,12) Kako res je! Ohladi se ljubezen med možem in ženo. Kar naenkrat odkrijeta, da sta si tujca. Ohladi se duhovnikovo srce. Postane pust, oddaljen, uradniški. Ohladi se materinska toplina redovnice. Kaj se nam dogaja? Nehamo skrbeti za ogenj! V kuhinji imam štedilnik na drva. Kako prijetno se je usesti poleg njega, ko ogenj gori! Kajti vztrajati do konca ne pomeni vztrajati do konca, ampak do cilja. Tega nas uči Jezusova in naša velika noč: gledati na življenje nazaj s cilja. Ker mi pozabimo, da smo udje telesa vstalega Gospoda. Mi pozabimo, da smo v njem že na cilju. Zato bom sedaj zaprl računalnik in se odpravil v cerkev, k maši. Šel bom pogledat na cilj: tja, k mizi, pri kateri izkušam bližino Vstalega. Tja, kjer je gostija odrešenih, tistih, ki so v veri že na cilju. Tomaž Kete


Družina in Življenje

8

NAŠ POGOVOR

p. Vital VIDER: »Bog si ni mogel zamisliti zakona, ki ne bi bil čudežen, božanski.« Ker je tema tokratne številke vztrajnost, smo se odločili, da k pogovoru povabimo p. Vitala Vidra, lahko bi rekli pionirja dela s slovenskimi zakonci in družinami, ki je pred dobrimi štiridesetimi leti začel s prvimi duhovnimi vajami in pozneje s skupinami za zakonce z imenom Najina pot, ki uspešno deluje še danes. Spregovoril nam je o svojih začetkih, o izzivih, ki jih delo z zakonci prinaša, in o pomenu in potrebi vztrajnega dela pri gradnji trdnih in ljubečih odnosov. Kdaj in kako vam je Bog »prišepnil«, da ste začutili veliko potrebo zakoncev in družin po duhovnem zorenju, spremljanju in pomoči oziroma kako je nastala Najina pot? Bog mi je prišepetaval tako, da me je najprej navdušil za lep zakon, ki sem ga doživljal pri svojih starših kot trdnjavo ljubezni in vere. Mladi smo bili v tistih komunističnih časih versko ogrožani in smo nekateri želeli postati prepričani kristjani laiki. Zato smo želeli najti tudi taka dekleta. Potem pa je Božji šepet prešel v drugo smer. Kaj če bi se namesto svojemu lepemu zakonu in družini ves posvetil mnogim, ki bi prav tako želeli biti prepričani poročeni kristjani in bi jim pri tem pomagal? Tako moj duhovniški poklic temelji na tem Božjem šepetu. S kakšnimi izzivi ste se srečevali v prvih letih Najine poti in s kakšnimi se srečujete danes? Ko sem se vrnil v Slovenijo s svojega študija in redovniške vzgoje v Zagrebu, so mnogi slovenski jezuiti bili zaprti, ostali pa pregnani na zapuščeno Valvasorjevo graščino na Bogenšperku. Tam sem se jim pridružil in začel svoje pastoralno delo tako, da sem s sobrati obšel skoraj celo Slovenijo na ljudskih

misijonih. Tako sem imel priliko od blizu gledati v duše in življenje poročenih. Bile so ovce brez pastirja. Čutil sem, da bo treba nekaj storiti. Govorili smo prvič možem in ženam skupaj o Božji zamisli zakona. Nekateri pari so se počasi začeli odzivati in prihajati na ponujene duhovne vaje za može in žene skupaj. Prvič je

Kako to, da se Cerkev zadovolji za prejem življenjskega poklica – zakramenta zakona brez šolanja mladih? Gre za šolanje, ne za neke tečaje, ki so sicer lahko koristni, a popolnoma nezadostni. to bilo 1968. leta. Potem so si nekateri udeleženci takih duhovnih vaj zaželeli redno duhovno pomoč. In leta 1972, 15 let po mojem duhovniškem posvečenju, je zaživela prva skupina Najina pot, ki še danes po 45 letih živi. Do sedaj je nastalo 60 skupin. P. Andrej Benda in jaz sva odgovorna za te skupine.

Dolgoletne izkušnje pri delu z zakonci so vas utrdile v prepričanju, da je za dober zakon potrebno vztrajno in predano delo (večkrat temu delu rečete »garanje«). Kako vam uspeva to pomembno sporočilo položiti zakoncem na srce?


Družina in Življenje

9

Vse, kar je dobro, zahteva določen napor. Večja je vrednota, bolj zahtevno je prizadevanje zanjo. V današnjem skoraj ponorelem svetu, ko je časa za vse nepomembne in še slabše reči, je kar umetnost priboriti si čas za tisto, kar je resnično pomembno. To pa je čas za sebe, za svoj urejen notranji svet in za temeljne odnose človek-človek. Kaj šele, če je v vprašanju odnos mož-žena, jaz-ti. Zakon je odnos med možem in ženo in zakon raste ali nazaduje, stoji ali pada s stanjem tega odnosa. Vse drugo je posledica tega odnosa. Tukaj moram omeniti bistveno, nenadomestljivo nalogo Cerkve v Sloveniji. Kdaj je bilo možno živeti katerikoli poklic brez prejšnjega dolgoletnega šolanja? Kako to, da se Cerkev zadovolji za prejem življenjskega poklica in krščanskega zakramenta zakona brez šolanja mladih? Gre za šolanje, ne za neke tečaje, ki so sicer lahko koristni, a popolnoma nezadostni. Saj sam papež Frančišek trdi: »Naučiti se koga ljubiti ni nekaj …, (kar) je moč narediti v kratkem tečaju pred poročnim slavjem … V veliko pomoč so običajno skupine za zaročence« (Radost ljubezni, 208). Velika večina parov v Najini poti je izšla iz Šole za zakon Najina pot, ki deluje že 40 let. Vse se spreminja, tudi izzivi, s katerimi se srečujejo zakonci. Prav zaradi tega področje zakonske in družinske pastorale od voditelja

terja še večjo budnost. Kako ste lahko vi, p. Vital osebno, toliko let tako dejavno in zavzeto prisotni? Kje vi jemljete moč, da zmorete premagovati vse te napore: nešteto srečanj, duhovnih vaj, pogovorov, pisanje knjig in člankov ...? Če človek ve, da je nekaj njegovo poslanstvo, skuša to z Božjo pomočjo in s

Moč in čas za delo v naših zmedenih prilikah je v železnem urniku, ki ga priporočam tudi poročenim. pomočjo sobratov in sodelavcev živeti. Sicer pa »ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog« (1 Korinčanom 3,7). Moč in čas za delo v naših zmedenih prilikah je v železnem urniku, ki ga priporočam tudi poročenim. Stvari, kot so dihanje, jed in spanje, potem pa lep odnos mož-žena, imajo vedno prvo mesto, tudi pred otroki. Za našteto mora biti čas ali pa ogrožamo telesno, duševno in duhovno zdravje.

Največja moč v zakonu je zakrament zakona, to pa je odnos jaz-ti, mož-žena. Napisali ste knjigo Zakon, ki osrečuje. Kakšen naj bo zakon, da bo zares osrečeval moža in ženo ter njune otroke? Tisti zakon osrečuje, ki je po Božji zamisli. Bog si ni mogel zamisliti zakona, ki ne bi bil čudežen, božanski, saj je vsaka Božja zamisel božanska. In kdor se skuša držati te Božje zamisli, bo imel osrečujoč zakon – ljubezensko dopolnjevanje moža in žene ob posebni osebni Kristusovi navzočnosti med njima po zakramentu zakona in možnost, da soustvarjata nova bitja večnosti, otroke. Kje pri tem pastoralnem delu vidite vlogo duhovnika, kako naj bi bil duhovnik za to delo pripravljen oziroma usposobljen? Kot nima vsak duhovnik večjega daru na primer za otroke ali bolnike ali mladino ali starejše, tako tudi delo z zakonci zahteva neko poznavanje tega življenjskega področja. Najbolj se pa duhovnik usposablja za svoje delo z zakonci tako, da jih posluša. Kakor dober zdravnik zbira obilno znanje o bolezni prav po bolnikih in zato več ve o neki določeni bolezni, kot sam bolnik, tako tudi duhovnik, ki leta spremlja in posluša poročene, jim ve svetovati.


Družina in Življenje

10

Starši za otroke gradimo dediščino moralnih vrednot in zbiramo slike (vtise in doživetja) v otrokovem albumu spominov. Ko bo odrasel, se bo rad vračal v mislih v otroštvo, če mu bomo starši otroštvo obogatili s svojo prisotnostjo in naklonjenostjo. Kako naj starši vzgajamo otroke? Otrok živi in se vzgaja v ljubezni med očetom in materjo. Vsak vzgojni prijem včasih lahko odpove. Če pa je in je bila ljubezen med očetom in materjo močna, deluje tudi pri odraslem otroku. Brez te očitne dolgoletne ljubezni med staršema bo vse drugo prizadevanje zelo šibko in malo uspešno. Kako o dejstvu, da tudi pri nas v Sloveniji že primanjkuje duhovnikov in se vedno več pastoralnih odgovornosti prenaša na laike, razmišljate vi? Župniji naredijo pari največjo uslugo, če se ponudijo dušnemu pastirju kot pomočniki v uvajanju mladine v ta življenjski poklic večine, zakon.

Danes se moramo zakonci spopadati z nasprotovanji, kakršnih pred leti še ni bilo. Namesto da bi družinam pomagali, da bi zares mogle vedno bolj postajati to, kar naj bi bile, se zdi, da se več dela na rušenju družin in spreminjanju osnovne podobe družine. Na kakšne temelje naj zakonca postavita svoj odnos, da bosta mogla preživeti? Okolje je za nas izziv, da namesto razvrednotenja vsega pravega, pristnega skušamo prav te vrednote živeti, o tem govoriti, pisati in vzgajati mlade ter seveda vse to res živeti. Gre za zdravo človeškost, pristno krščanstvo, ki se kaže predvsem v lepih medčloveških odnosih do vseh ljudi, v osebnem odnosu do Boga, v molitvi, v izjemnih možnostih biti deležni Kristusove navzočnosti v zakramentih, v verskem občestvu, v

Cerkvi, župniji. Imamo pa še več papeških dokumentov o zakonu in družini, še posebej Frančiškovo Radost ljubezni. Zakonci, ki se zavedamo, kako pomembne so redne (enkrat letno) duhovne vaje, smo zelo veseli, da vi to tako močno poudarjate. Zakaj je po vašem mnenju in na temelju vaših izkustev odločitev za redne duhovne vaje tako pomembna? V zakonskih skupinah se zakonski pari mesečno med seboj podpirajo, črpajo Jezusov nauk o življenju iz evangelijev in izmenjujejo svoje izkušnje. Ta mesečna srečanja lahko primerjamo s konci tedna, ko ponovno zbiramo moči za naslednji teden. Pa vendar vsi potrebujemo enkrat na leto tudi dopust. Dopust na duhovnem, zakonskem področju so vsakoletne duhovne vaje.

Vsak vzgojni prijem včasih lahko odpove. Če pa je in je bila ljubezen med očetom in materjo močna, deluje tudi pri odraslem otroku. Kaj bi še želeli položiti na srce slovenskim krščanskim zakoncem? Vsak večer si kakšnih pet minut vzemita in si povejta, kaj se je tisti dan dogajalo v vama. Tako ne bosta legala v posteljo kot – tujca. Dragi p. Vital, Bogu smo hvaležni, da vas je poklical na pot darovanja vsem zakoncem in družinam, in tudi vam, da ste se na tako velikodušen način odzvali njegovemu »šepetu«. Obilo blagoslova vam želimo še naprej! Dani Siter


Družina in Življenje

11

MIDVA SVA ZAKON

Je najin zakon »Češnjev vrt«? Ob prebiranju Čehovih – po svojem načinu pripovedovanja zelo izvirnih – dram sem našel veliko vzporednic z življenjem, ki sem ga živel, preden sem spoznal Ines. Po večini liki sanjarijo o drugačnem, vsebinsko polnejšemu življenju, kot ga živijo, a ga niso sposobni spremeniti ali pa jim brezvoljnost to onemogoča; figure govorijo ter živijo drug mimo drugega in s tem kažejo na svojo osamljenost in odtujenost. Češnjev vrt kot prispodoba lepega, a ne preveč rodovitnega vrta, pripravljenega za nekaj večjega, boljšega, se je ponujal sam od sebe, da ga uporabim za izhodišče svojega razmišljanja, kajti tudi moj češnjev vrt je bilo potrebno napolniti z novo vsebino. Med razmišljanjem, s čim vas seznaniti v rubriki, me je venomer spremljala misel, da vam spregovorim tako, kot spregovorim v svoji zakonski skupini: iskreno in odkrito. Odkrival vam bom življenje, kakršnega živiva, Inesin vpliv na moje življenje in najin zakon, kako je vnesla smoter v našo družino ter pregnala brezciljnost. Zaupal vam bom posamezne dogodke iz najinega zakona, katerim se danes nasmehneva, a so takrat dodobra zamajali skupno pot.

Vse to v želji, da ne ponovite mojih napak in da se iz njih naučite, ker je manj boleče.

Ko se teorija knjig razblini

Nosečnost in pričakovanje najine Mirjam sta bili resnično enkratni izkušnji. Veselje, (hormonske) spremembe, večja občutljivost … na vse sva bila pripravljena. Ogromno sva prebirala, se pogovarjala in skorajda ni bilo zadeve, ki bi naju presenetila. Dan pred rojstvom je Ines odšla v porodnišnico. Preden sva se odpravila, sem jo prosil, da narediva spominsko fotografijo odhoda v porodnišnico. Tisti kiselkasti nasmeh je še danes dober povod v razprtijo, če ji ga samo omenim, kaj šele pokažem. Ampak očitno je postajalo, da se je vsa teorija knjig razblinila in nama ni bila v pomoč. Ko gre v praksi vse v redu, tudi teorije ni težko razumeti. Kadar pa stvari ne tečejo po učbeniku, nas samo misel na avtorja iztiri. Porod ni bil enostaven – trajal je, bolel je in bil nadvse stresen, vendar je Mirjam prišla na svet zdrava. Nadvse hvaležna zanjo se je začela za naju prva prava preizkušnja ...

… čas po porodu

Poporodno okrevanje je bilo za Ines naporno. Če sva obvladala večino teorije poteka nosečnosti, naju je čas po tem zalotil popolnoma naga in nepripravljena. Umirjenost je izginila, k nama se je prikradla živčna napetost, nemir, strah. Knjige, ki govorijo o tem času, naju niso

dosegle in to je bil čas, ko sva se večkrat jezila drug na drugega. Ines je težje sprejemala spremembe po porodu in nadvse pazljiv sem moral biti že pri izbiri besed, kaj šele pri dejanjih. Kakšna dva meseca je bila Mirjam stara, ko sva dovolila na obisk priti tudi malce širši družini. »Spite? Se dojita? Toliko gramov, da je izgubila od rojstva!? Je ne bi bolj oblekla?« Saj poznate. Jaz sem postal trdokožen in odporen na ta vprašanja, nisem jim posvečal posebne pozornosti, Ines pa je iritiralo vsako tako vprašanje posebej. Nisem opazil njenega padca odpornosti do takih vprašanj.

Nerodnost, ki z(a)bode

Vesel sem bil, ko je prišla otročka pogledat moja sestrična, blaga ženska. Med klepetanjem me je pogledala ter uperila vprašanje: »In, David, se je veliko spremenilo sedaj, ko se vama je pridružila Mirjam, kajne?« Odgovor se večini ponuja sam, jaz pa sem hladno, vpričo Ines odgovoril: »Niti ne.« Danes minevajo tri leta od dogodka in z Ines se nasmehneva, ko ga obudiva. Bodoči očetje pa odreagirajte pametneje, kot sem jaz. Preberite kakšno knjigo, ki govori o poporodnem času. Prekrijte oziroma odložite svojo misel. Moja ni bila rezultat najvišje umske dejavnosti, bila je produkt iz časov mojega starega češnjevega vrta – časov sebičnega uživanja v senci tega vrta. Na njegovo mesto sva zasadila neko drugo, najino vrsto. In senca te vrste je veliko prijetnejša. David Križman


Družina in Življenje

12

starševstvo midva sva zakon

Kam se bo pa vaš/a vpisal/a? Za nami so informativni dnevi, vpisi na srednje šole in na fakultete pred vrati. Meni pa se spomini vračajo v čas, ko so se na srednje šole in fakultete vpisovali najini prvi trije otroci.

Še vedno se živo spominjam tesnobnih občutkov izpred desetih let, ko se je v gimnazijo, ki je precej oddaljena od našega doma, vpisovala najina najstarejša hči. Srce se mi je takrat trgalo v bolečini ob misli, da bo moja 15-letnica pol leta zatem zapustila naše družinsko gnezdo, v katerega se bo samo še občasno vračala. Na srečo je moj razum, da je tako prav in najbolje zanjo (to je bila namreč njena edina izbira in hkrati želja), prevladal nad čustvi, ki so mi govorili: »Ne spusti jo še iz rok, prekmalu je ...!« Ona tega mojega notranjega boja takrat (hvala Bogu) ni zaznala. In je lahko zaživela svoje sanje.

Dve leti zatem je odhajal sin

Ravno tako v gimnazijo v drug oddaljen kraj. Pa kasneje še hčerkin vpis na fakulteto, ko sva z možem komajda še sledila, kdaj in kam. Ona je to speljala tako mimogrede, z jasno željo in jasnim ciljem. Jasen cilj in željo glede nadaljnjega vpisa po srednji šoli je imel kasneje tudi sin, ki pa se zaradi 0,27 točke ni izšel. Konkretno se je zataknilo. Pa ne toliko pri njem, ki je imel plan B, kot pa pri naju z možem. Kaj pa zdaj? Vsi iz njegove generacije so se nekam vpisali, razen najinega sina. Ker ni bil sprejet na želeno fakulteto, se pač ni hotel vpisati nikamor drugam. Midva mu tedaj z vsemi pametnimi nasveti o vpisu na kakšno drugo fakulteto in o tem, kaj bi bilo perspektivno, pametno in smotrno, nisva bila ravno v najboljšo oporo. On je vztrajal pri svojem zastavljenem cilju in sledil svojim sanjam, ki so se mu leto kasneje po kar nekaj vloženega dela in truda uresničile. Bogu hvala. Danes je zadovoljen študent, ki mu je tudi delo ob študiju v zadovoljstvo in veselje. Medtem je odšla v gimnazijo v oddaljen kraj še najina tretja hči in moliva zanjo, da bo tudi ona jasno zaznala, kam jo vodi pot oz. sprejela pravo odločitev za nadaljnji študij.

Pesimizem staršev ni najboljša popotnica

Pogosto, ko mamice staknemo glave skupaj, besede nanesejo na naše mlade in odločitve o njihovih nadaljnjih vpisih. Ob teh pogovorih me včasih prav žalosti, da je v starših tako malo optimizma za prihodnost njihovih otrok in hkrati premalo zaupanja, da se otroci zmorejo odločiti sami. Le kakšno popotnico jim dajo, ko na glas dramatizirajo, kako je to za vse težka odločitev, da je vse brez smisla, ker je že samo šolstvo popolnoma zgrešeno zastavljeno in ker potem tako ali tako ne bodo dobili službe?


Družina in Življenje

13

Do kod sega starševska ljubezen?

Pred kratkim sem po radiu poslušala, ko so anketirali starše bodočih študentov, ki se vpisujejo na fakultete. Spraševali so jih, če bodo spremljali njihove mlade na informativne dneve. Le ena mama od desetih vprašanih je rekla, da je ona to za sebe že dala skozi, zdaj je na potezi sin, da to naredi sam. Ostalih devet staršev je 18-letne

Zaupanje, da zmorejo sami

Želim si, da bi najinima mlajšima hčerama, ki ju te odločitve še čakajo, znala z zaupanjem stati ob strani in ju podpirati v odločitvah, da bi sledile tistemu, kamor jih kliče srce, in da jih bova znala spuščati iz rok ob pravem času. In predvsem, da bova znala biti zanje optimistična glede prihodnosti. mislim, da smo danes starši dolžni našim otrokom vlivati optimizem in jih voditi, da v sebi raziskujejo, kaj jih veseli, in jim ob tem zaupati ter jih v njihovih odločitvah podpirati. Še več, kar lahko naredimo, pa je, da se v prošnji za njihove prave odločitve obračamo k Bogu, ki jih edini zares pozna do najmanjše podrobnosti in edini ve, kaj je zanje prav in najbolje.

Včasih me prav žalosti, da je v starših tako malo optimizma za prihodnost njihovih otrok in hkrati premalo zaupanja, da se otroci zmorejo odločiti sami. Kam po najboljši nasvet?

• varno okolje

l

∂ mladinska duhovnost

jih

šo

4 0 te i sk + n d e ih sr 1 kle ed 6 ta n

otroke spremljalo na informativne dneve in jih bo kasneje verjetno tudi na vpise. gre tu še za starševsko skrb in ljubezen ali bi se vendarle morali vprašati, ali nimamo starši pri tem resnega problema z zaupanjem v naše mlade. Jim sploh damo možnost sprejemati odgovornosti zase? Zakaj jih nismo še pripravljeni spustiti iz rok in kdaj bo torej pravi čas za to?

nova enota doma janeza boska v ljubljani

fa n

jan

DIJAŠKI

lju

bl

za

morda nam uspe narediti še korak dlje in jih same napotiti po nasvet k Svetovalcu, ki ima izdelan popoln načrt zanje, v katerem ni prostora za pesimizem, nesmisel, brezup ali brezposelnost. On je našim otrokom dal talente in želi iz njih potegniti tisto najboljše, najučinkovitejše in hkrati tudi najbolj izpopolnjujoče. Bog jim takole obljublja: »Vem za načrte, ki jih imam z vami, govori GOSPOD: načrte blaginje in ne nesreče, da vam dam prihodnost in upanje.« (Jeremija 29,11) Mojca Nuč

INFORMACIJE

DOM

Zavod sv. Frančiška Saleškega Dom Janeza Boska

Peter Končan, ravnatelj 040 367 131 peter.koncan@zelimlje.si

lokacija

Rakovniška 6 1000 Ljubljana mestni avtobus št.

NA RAKOVNIKU

3

√prijateljstvo √povezanost √veselje

Dom vodimo salezijanci po don Boskovem preventivnem sistemu.

∑šport ∑glasba ∑druženje ∑ustvarjalnost


Družina in Življenje

14

TA STARI IN TA MLADI

Saj pridete na velikonočni zajtrk, tako kot vedno? Praznovanja so čudovita stvar v našem človeškem življenju in tudi v življenju družine. V vsaki družini imajo svoj pečat (in prav je tako), in četudi gre za praznovanje istega praznika, je lahko pri nekaterih tako, pri drugih pa malo drugače. Velika noč je največji praznik krščanske Cerkve in tudi praznujemo jo kot krščanska skupnost. Res je, da se ta skupnost sreča samo pri obredih in bogoslužjih, ne pa na zajtrku, kosilu, večerji ali še kako drugače. Zato pa lahko družina kot temeljna celica širše skupnosti praznovanje nadaljuje doma.

Odkrit pogovor in dogovor

Družina je lahko sama ali pa je razširjena s starimi starši, tudi tetami ali strici. Pomembno je, da se o tem, kako in s kom bomo praznovali, odkrito pogovorimo in da ni niti z ene niti iz druge strani že v naprej določenih predpostavk in modelov, kako in kaj mora biti. Iz svojih otroških in mladostniških let se spominjam, da smo se v naši družini na velikonočne praznike zelo temeljito pripravljali. Celoten postni čas smo veliko manj poslušali glasbo, petki so bili sploh postni, kar se jedi tiče, ni bilo nobenih zunanjih praznovanj, tudi če je kdo imel rojstni dan ali god v tem času (smo mu sicer voščili, “fešta” pa je bila po veliki noči). Sveto tridnevje je bilo zelo poseben čas in po 40-dnevnem postu in velikem petku smo komaj čakali veliko soboto popoldne, ko smo po blagoslovu jedil lahko kot družina jedli t. i. “velikonočni žegen”.  Potem smo šli v cerkev k Božjemu grobu in zvečer še k velikonočni vigiliji. V nedeljo je sledila vstajenjska procesija in “velikonočni zajtrk” ter veliko pesmi in veselja.

Naredita tako, da bo smiselno za vaju

Že v študentskih letih sem stopila na neokatehumensko pot, kjer sem med drugim tudi dojela in še globlje doživela, kaj pomeni velika noč zame, za nas kristjane in kaj pomeni vigilija – bedenje na to sveto noč. Takrat mi je tudi bilo logično, da je velikonočni zajtrk pomembno ali smiselno jesti takrat, ko to čutiš in ko je to del praznovanja, ki prihaja iz srca. Pri nas doma smo jedli v soboto popoldne, pri moževih starših so

jedli v nedeljo zjutraj. Midva sva torej prinesla vsak malo drugačno navado glede tega in hvaležna sem tašči in pokojnemu tastu, ki nas nista glede tega nikoli silila v svoje navade (živeli smo namreč v isti hiši). Midva z možem sva tudi temu praznovanju želela dati smisel. Vedela sva, da je velikonočna vigilija “maša vseh maš”, najslovesnejša evharistija, ko praznujemo naše odrešenje, ko kristjani slavimo bistvo naše vere – noč, ko je Kristus prešel iz smrti v življenje, noč, ko je v temo greha zasijala svetloba vstajenja, ki je naše upanje in naš cilj. Tako sva se odločila, da to noč res praznujemo, in ko smo z otroki prišli od vigilije (oblečeni najbolj slovesno), smo nadaljevali še s praznovanjem ob domači mizi. To je bilo običajno sredi noči.

Ohranita bistvo

Tudi kakšen drug praznik lahko vsaka družina doživlja in na zunaj praznuje nekoliko po svoje. Najpomembneje je, da ne zgubimo bistva – da vemo, kaj praznujemo, da si upamo pokazati to, kar v srcu nosimo, da si upamo to povedati tako ta mladi ta starim kot ta stari ta mladim. Ni narobe, da smo različni, narobe zna biti, če hočemo drug drugega zložiti v kalupe. Še najteže pa je to za praznike. Nekaj našega, od naše družine naj vedno ohranita za praznik, kajti to človek nese s seboj v življenje (“pri nas smo pa tako in tako praznovali”) in s tem bogati druge. Je pa tudi primerno, da se družimo in se skupaj veselimo. Tako praznovanje ne bo stvar navade, ampak resničnega veselja, ko dovolimo drug drugemu, da smo, takšni kot smo, in da nas povezuje ljubezen, ki je močnejša od smrti. Marija Halas


Družina in Življenje

15

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Pornografija – spolni kokain Z ženo imava štiri otroke, poročena sva 14 let. Vsako nedeljo hodimo k maši, lahko bi rekel, da je najin zakon v osnovi dober. Ne prepirava se velikokrat, res pa je, da zadnje čase ob vsem delu in skrbi za otroke in dom ne najdeva več časa za naju. Imam že vrsto let težavo, ki pa je sedaj postala vedno večja. Večkrat gledam pornografijo. Čeprav se ob tem ne počutim najbolje, me vseeno to privlači. Kaj naj naredim? Peter Tema, o kateri govorite, gospod Peter, je vredna resne obravnave, zato ne moremo kar na pamet reči: »Ja, to se ne sme. To je moralno sporno in nesprejemljivo za katoliškega moškega.« Mnogi se strinjajo, da človeštvo še nikoli ni živelo v tako stresnem obdobju človeške zgodovine, kot je danes. Razni pritiski, s katerimi se srečujemo, so postali naša vsakodnevna stalnica, mnogi so na antidepresivih, nekateri bežijo v alkoholne ali drugačne omame in ena izmed njih je tudi pornografija. Sicer znanstveniki prav glede zasvojenosti s pornografijo niso enotnega mnenja, vendar mnogi pravijo, da gre tudi pri tej zasvojenosti za neke vrste »kemično substanco«, ki pa ni materialne narave, vendar v človekovih možganih povzroča podobne reakcije. V knjigi Odločitev za moške (Družina 2016, str. 312) beremo: »Pornografija je kot spolni kokain, ki moža zvabi v past, nato pa uniči njegov razum in vest, da postane odvisen, otopel in brezvoljen … Počuti se krivega, mrkega in umazanega, duhovno

oddaljenega od Boga in čustveno ločenega od žene.« Za nameček pa je to »mamilo« dosegljivo s pritiskom na gumb, praktično zastonj, dilerji pridejo na dom, »uporaba« pa je skrivnost.

Začetki pornografije segajo v raj

Pri pornografiji gre za poželenje, ki v samem bistvu pomeni imeti in ne biti in je to popredmetenje osebe. Človekova trmasta samovolja in brezbrižnost do Boga in Božje zapovedi (temu pravimo greh) je privedla do razkola med Bogom in človekom, moškim in žensko, telesom in dušo, čemur pa je sledil sram: »Slišal sem tvoj glas v vrtu, pa sem se zbal, ker sem nag, in se skril« (1 Mojzes 3,10). Pred nastopom greha nagota ni bila sporna, poželenja in sramu še ni bilo: »Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram« (1 Mojzes 2,25). Zakaj ne? Zato, ker je bilo zanju pomembno biti in ne imeti in je bilo med njima spoštovanje, darovanje in sprejemanje – poznala sta dobro.

Kaj je v ozadju?

Spominjam se, kako je sedaj že pokojni pater Metod Jeršin nekoč dejal, da je pornografija zaradi lahke dostopnosti mučeništvo za sodobnega moškega. Želel je reči, da je v ozadju pornografije duhovni boj, kjer nasprotnik napada in želi porušiti Božjo trdnjavo – krščanski zakon. Ali z drugimi besedami: »Satan vas namreč vedno zapeljuje tako, da bi upravičene potrebe po pristni ljubezni zadovoljili na neupravičen način« (Odločitev za moške).

Kako se boriti proti pornografiji?

Ker gre za duhovni boj, se človek ne more boriti sam s svojimi močmi. V tem boju potrebuje Božjo (po)moč oziroma Božjo bojno opremo, o kateri govori apostol Pavel v Pismu Efežanom 6,10–20. Po apostolu Pavlu nam Bog sporoča resnico o spolnosti, ko pravi, naj bomo okoli ledij (ledja so del telesa, kjer so umeščeni spolni organi) opasani z resnico. Z drugimi besedami nam želi reči, naj ne dovolimo, da nam o spolnosti lažejo in izkrivljajo njeno pravo – Božjo – podobo: »Ko je Bog ustvaril spolnost, ki je namenjena samo možu in ženi, je njen užitek za vekomaj navezal na zakon, ljubezen, spolnost in njuno vseživljenjsko povezanost (Odločitev za moške). Zato vas vabim, spoštovani gospod Peter, da najprej opravite dobro spoved in se zavežete, da boste vsako jutro v molitvi izročili svojo spolnost in svoje poglede Bogu. Obenem si vzemite k srcu in z Bogom sklenite zavezo, da boste vsako jutro vzeli v roke Sveto pismo in boste tako z Božjo besedo prenavljali svoje mišljenje in svoje srce. Prosite ga vsak dan znova, naj zavaruje vaše oči in vam nakloni milost, da boste mogli reči: »Ne«, ko se pojavi »ponudba«, da boste mogli svoje misli in svoje poglede usmeriti v resničnost in se ne boste dali vpregati v jarem virtualnih zadovoljitev vaših potreb po ljubezni. Bog nas namreč po apostolu Janezu opogumlja, ko pravi: »Tisti, ki je v vas, je večji od onega v svetu« (1 Janez 4,4). Dani Siter

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.


Družina in Življenje

16

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Kako se spopasti z Goljati življenja Sveto pismo ima na naša življenja dosti večji vpliv, kot se običajno zavedamo. Kadar iščemo grešnega kozla ali praznujemo abrahama in se nam ob tem cedita mleko in med, nevede uporabljamo frazeme, ki izvirajo iz Svetega pisma.

izjemno velik – visok več kot 2,8 metra. Zgolj njegov oklep je tehtal blizu šestdeset kilogramov. Celotna Savlova vojska je pred takšnim velikanom “pokleknila” in se pustila več tednov zasramovati zjutraj in zvečer. Že tu lahko potegnemo vzporednice z našim življenjem. Kolikokrat se pustimo predolgo “vleči” po blatu slabih občutij, skušnjav, greha in tudi slabega ravnanja s strani drugih, morda celo Enega takšnih uporabimo tudi, zasmehovanja, preden se odločimo kadar se v življenju spopadamo pogledati navzgor? z izzivi, ki nas močno presegajo. Pravimo, da smo se znašli v boju Davida proti Goljatu. Ker se v življe- David – le predrzen nju vsi pogosto srečujemo s takšni- “mulc”? mi in drugačnimi “goljati”, smo na To je namreč storil mladenič David, regijskih srečanjih voditeljskih parov ki je svojim starejšim bratom, ki zakonskih skupin “zagrizli” prav v to so bili del Savlove vojske, prinesel zgodbo in bili še sami presenečeni malico. Kot vsak normalen mlanad njeno aktualnostjo za naše židenič je takoj skočil v prvo vrsto. vljenje danes. Tam je zgrožen videl, kako Goljat “zasmehuje bojne vrste živega Boga” (26) in kako se vojščaki boVstopimo v eno jijo tako mogočnega nasprotnika. najbolj znanih zgodb v Prestrašen odziv vojakov je bil običajen, jeza starejših bratov na zgodovini “mulca”, ki je prišel to zasramovaPreden boste brali članek, pripo- nje opazovat, razumljiva. Njegov ročam, da vzamete v roke Sveto nenavaden pogum, ki ga je kasneje pismo in ga odprete v 1. Samuelovi izkazal, lahko poskusimo odpraviti knjigi v 17. poglavju. Če Svetega z mladostniškim idealizmom in pisma nimate, vpišite v spletni predrznostjo. Lahko preprosto brskalnik www.biblija.net in vpišite rečemo, da se “mulc” ni zavedal “1 Sam 17” v iskalnik po Svetem pi- nevarnosti. smu. Preberite zgodbo, potem pa se Vendar pa iz bibličnega teksta jasno lahko s pomočjo skupnih spoznanj, razberemo vir njegovega neobičajki smo jih dobili ob branju odlomka nega poguma. Gre za jasno zavena regijskih srečanjih, podamo na danje, da ne gre zanj. Vpričo kralja raziskovanje ene najbolj znamenitih Savla se javi za boj. Celo ko mu kralj, zgodb v zgodovini. najvišja avtoriteta v državi, reče, da Goljat, mož, ki je bil določen za ni primeren za boj, ga to ne odvrne. posredovalca, ki bo v boju z enim Ob tem smo se voditeljski pari samim možem odločil o izidu vprašali, koliko znamo starši podbitke med Filistejci in Izraelci, je bil preti idealizem naših lastnih otrok,

najstnikov. Vsakega, ki ima pogum in se izpostavi, bi morali podpreti in pohvaliti ...

Bogastvo globokih uvidov

Zanimivo dogajanje, polno bogatih uvidov, pa se tu šele zares začenja. Najprej opazimo Davidovo neomajno zaupanje v Boga. To izvira iz njegovih preteklih izkušenj z Bogom. David se dobro spominja, kako ga je Bog v preteklosti že rešil “iz levjih in medvedjih šap” (37), in trdno veruje, da ga bo rešil tudi tokrat. David tudi nas spomni, da se moramo vedno znova spominjati stvari, ki jih je Bog že storil v naših življenjih, saj se le na ta način lahko upremo težavam. Spominja nas, da Bog rešuje tiste, ki so ponižni, ki se ne postavljajo na mesto Boga, ampak mu zaupajo, ker vedo, da on najbolj ve, kaj je zanje dobro.

Kako nevarni so Goljati v resnici?

Goljat je od daleč v svojem svetlečem, mogočnem bronastem oklepu zgledal strašljivo, v resnici pa je morda bolehal za gigantizmom (akromegalija) – boleznijo, katere stranski učinek je tudi slabši vid. Tudi velikani v našem življenju pogosto ne vidijo prav dobro. Ko se je David podajal v boj, mu je Savel – spomnimo se: najvišja državna avtoriteta – skušal nadeti svoj oklep in ga tako narediti za primernega bojevnika. Če bi ga David poslušal, bi se obenem povsem prilagodil sovražnikovi taktiki boja od blizu in si tako onemogočil


Družina in Življenje

17

možnosti za uspeh. David se je k sreči še enkrat izkazal in je, rekoč, da “ni vajen” nositi oklepa, tega snel iz sebe. Odločil se je za način boja, ki ga je bil vajen.

Zaupajmo v izkušnje, ki jih že imamo

David je pobral pet gladkih kamnov iz potoka, vzel fračo v roko in šel proti Filistejcu (39–40). V boj torej ni šel praznih rok in v slepem zaupanju v Boga. Uporabil je fračo, ki je bila ena najbolj natančnih orožij tedanjega sveta. Z njo je znal mojstrsko rokovati, saj je pogosto vadil na paši, ko je moral varovati zaupano mu drobnico. Tudi mi moramo iti v boj s tem, kar smo; kar znamo in kar imamo. Včasih se moramo celo upreti kakšni “avtoriteti”, ki nam skuša – običajno v dobri veri – določiti način bojevanja. Z zdravim zaupanjem v svoje sposobnosti moramo pogledati

izven ustaljenih okvirov in se podati v boj. Poleg zaupanja v Boga, moramo tudi sami nekaj dati v torbo. Na srečanjih smo ugotovili, da se moramo tudi voditelji zakonskih skupin pripraviti in dati od sebe najboljše, kar imamo, ostalo pa moramo znati prepustiti Bogu. Nadalje smo razmišljali, kaj je naša “frača” in kaj so naši “kamni”, s katerimi se lahko podajamo v boj z goljati današnjega časa. Ugotovili smo, da je to naš zakonski odnos, če je trden; to so lahko naše izkušnje iz zakonskih skupin in to je naša osebna izkušnja z Bogom, ki jo pridobivamo preko rednega srečevanja z Njim preko molitve, branja Svetega pisma in zakramentov.

V boju nismo sami

Pred dejanskim bojem med Goljatom in Davidom poteka besedni boj. V njem David vseskozi ponavlja, da je boj Gospodov; da je on tisti,

ki mu bo naklonil zmago; njegova želja je, “da vsa zemlja spozna, da ima Izrael Boga” (46). Vedno znova moramo preverjati naše motive za delovanje. David je s svojo fračo meril natančno in zadel velikana naravnost v čelo. Nato ga je dokončno pokončal z njegovim lastnim orožjem. In sovražna vojska je pobegnila. Največji Goljat našega časa je neresnica, ki prihaja med nas z lažjo, prevaro ter pritiskom javnega mnenja. Naši Goljati so lahko tudi naši strahovi, občutki nesposobnosti, nemoči; lahko so to ideologije, potrošništvo, zasvojenosti, mediji, sodobne tehnologije … Mi se mu moramo zoperstaviti z Resnico in se zanjo pogumno izpostaviti. Ugotovili bomo, da imamo “za cel avtobus” talentov, za katere sploh nismo vedeli, da jih imamo. In ugotovili bomo, da je z Bogom tudi to, kar se je zdelo nemogoče, mogoče. Benjamin Siter


Družina in Življenje

18

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

Mihela in Davorin Zamuda: »Ujela sva zadnji vlak.« Na pogovor smo povabili zakonca Mihelo in Davorina Zamudo iz Radencev. Sta starša dveh najstniških otrok, ljubeča zakonca, zvesta sodelavca DiŽ-a in zelo prijetna ter odkrita sogovornika z bogato življenjsko potjo. Imata prav posebno zgodbo o tem, kako sta se spoznala. Skoraj filmsko. Davorin: Prepričana sva, da je On hotel, da se srečava na tako nenavaden način. Nikoli ne bom pozabil tistega junijskega dopoldneva, ko me je vzgojitelj v internatu (sedaj moj tast) vprašal, kaj bom delal po srednji šoli in če imam kaj časa za študentsko delo. Takoj sem pokazal zanimanje. Takrat se nisem zavedal, da mi je ta trenutek začrtal življenjsko pot. Bodoči tast mi je povedal, da gre za delo v manjši trgovinici z elektronskim materialom in fotokopirnici in da mi bo v prihodnjem tednu podrobnosti prišla predstavit njegova starejša hči. In je prišla, bil sem v internatu v sobi s svojima sostanovalcema, sedaj dobrima prijateljema. Na njen obisk seveda nisem bil pripravljen, nisem pričakoval, da se bo res oglasila. Moram priznati, da se do takrat nisem pogovarjal z bolj prijazno gospodično. Minile so počitnice, Mihela me je uvedla v delo, oglasila se je enkrat dnevno. Njeni in moji prijatelji so že od prvega srečanja vedeli, da to ne bo samo poslovno sodelovanje, saj sva se baje gledala in pogovarjala na prav poseben način. Začutila sva, da

sva sorodni duši in po nekaj mesecih sva postala par. Na moji domačiji v Radencih sva si uredila dom. Leta 2000 sva se poročila v mariborski stolni cerkvi. Leta 2002 se nama je rodila Jana, leta 2006 pa Luka. Mihela: Ko naju je moj oče predstavil, mi je bilo prijetno. Davorin je bil in je še simpatičen, nasmejan in pripravljen sodelovati. Zdaj lahko rečem, da je bila ljubezen na prvi pogled, takrat pa sem bila najprej njegova 'šefica'. A mislim, da tega nisem izkoriščala, vsaj ne namenoma. Danes vem, da je on glava družine, sem ponosna nanj, ga ljubim in spoštujem. Iz kakšnih družin izhajata? Davorin: Prihajam iz verne delavske družine. Oče je bil šofer, mama je ostala na manjši kmetiji, s pomočjo katere sta naju s starejšo sestro Lidijo ob eni delavski plači izšolala in pripeljala do kruha. Družino bom imel vedno v lepem spominu, starša sta naju s sestro vzgojila v odgovorni

in samostojni osebi. Čeprav doma nikoli ni bilo pretiranega časa za počitek, smo si vsako leto privoščili dopust na morju (kar je zame bil Božji dar). Oče in mama sta zelo verna, vere nama s sestro nikoli nista vsiljevala. Prvič sem začutil, da naša družina ne bo več nikoli popolna, ko se je sestra omožila in si ustvarila svoj novi dom v Murski Soboti. Kot mlajši brat nikoli nisem znal izraziti čustev, kako sem jo takrat pogrešal. Drugič je našo družino pretresla bolezen očeta, možganska kap in demenca sta ga za zmeraj zaznamovali. Predvsem mami v teh trenutkih ni lahko, ostala je tako rekoč sama, oče živi zaradi bolezni v domu starejših v Radencih. Pomagamo ji, kolikor ji lahko, tudi ona nam je v veliko oporo in pomoč. Najbolj pa to »razširjeno družino« pogrešata Jana in Luka, ki sta preživela lepo otroštvo v objemu dedka in babice. Mihela: Moja starša sta se spoznala na plesnih vajah. Večkrat sta povedala, kako se je učitelj glasbe zaljubil


Družina in Življenje

19

v prikupno plesalko in dobro pevko (gradbenico), jo tudi osvojil in se kasneje z njo poročil, čeprav je oma imela 'v načrtu' nekega obrtnika zanjo. Zato je bilo nekaj zamer, ki sta jih z leti tudi moja starša predelala, napetost med njima zaradi očitkov pa sva čutili tudi midve s sestro. Tako sem spoznavala, da ni vedno tako, kot načrtuješ. Bila sem krščena in tudi k obhajilu sem šla v Olimju, kar moji pet let mlajši sestri ni bilo dano. Hvaležna sem svojim staršem, da sem lahko nabirala izkušnje in se učila odgovornosti, tudi ko smo vsi štirje skupaj kuhali nedeljska kosila. Skoraj vsak vikend smo šli v uro vožnje oddaljeno Olimje in nazaj. Tam smo delali v vinogradu rezali, vezali, kosili, škropili, prirejali trgatve in martinovanja. Starša sta postavila vikend z vinsko kletjo in najela zemljišče za tenis igrišče. S sestro sva bili pridni v šoli, trenirali sva tenis in pri vseh opravilih pomagali. Moja starša sta zelo družabna in prijetna in znata živeti – uživata življenje.

Najbolj si želim, da bi ljudje pričeli razmišljati o medsebojnih odnosih v okolju, v katerem živijo. Da bi se znali pozdravljati, si podeliti nasmeh, nasvet, da bi se znali poslušati, pomagati drug drugemu. Da bi pričeli živeti složno. Kakšen poklic sta si izbrala in ali bi rekla, da vaju vajino delo bogati? Davorin: Zaposlen sem na Občini Radenci kot referent za okolje in gospodarske javne službe. Poklic, ki ga opravljam, me še vedno veseli. Delo s strankami je včasih težavno, a če ga opravljam spoštljivo do osebe, ki stoji da drugi strani, je skoraj vsak

problem rešljiv. Želim si, da bi vsi občani imeli enake možnosti in pogoje za življenje v naši lokalni skupnosti, od vsega pa si najbolj želim, da bi ljudje pričeli razmišljati o medsebojnih odnosih v okolju, v katerem živijo. Da bi se znali pozdravljati, si podeliti nasmeh, nasvet, da bi se znali poslušati, pomagati drug drugemu. Da bi pričeli živeti složno. Mihela: Sem vodja financ in računovodstva v Dosorju že deset let. Čeprav je zelo odgovorno, je zanimivo in raznoliko delo. Je pa to področje – oskrba in nega starejših – tudi zahtevno. Zato mi pri tem zelo pomaga poznavanje Sv. pisma, vse, kar slišiva na DiŽ-evih seminarjih in tudi gradivo na srečanjih zakonske skupine v Radencih in na Pertoči. Trudim se delati dobro in z Božjo pomočjo mi uspeva, v zavedanju, da se sproti učim delati bolje (biti dobra žena, mati, uslužbenka). Še danes se učim in ugotavljam uporabnost ekonomije, financ in računovodstva. Vedno poskušam poenostaviti nekatere stvari, a dobronamerno. Mislim, da moramo postaviti prioritete in se nenehno prilagajati okoliščinam. So pa stvari, ki morajo biti narejene do roka, in večkrat naletim na nevarnost v odlašanju, saj kakšno stvar prelagam do skrajnega roka. Dogaja se mi tudi, da zamujam. Nimam takšnega reda kot Davorin recimo, sem pa z veseljem sprejela njegov priimek in mi je tudi izgovor, če kdaj zamudim. Pri Družini in Življenju velikokrat ponavljamo, da je za dobre odnose treba delati, se potruditi. Vendar je to naporno delo, saj vsak zakonec prinese svoje vzorce iz primarne družine. Kako se vidva trudita graditi to edinost? Mihela: Že pred poroko sva se morala usklajevati in se dogovarjati o skupnih stvareh, ko pa smo se pogovarjali z mojimi starši in Davorinovimi, pa sva morala dokazovati, kateri imajo bolj prav in kako bova shajala z enimi in drugimi. Mogoče so moji starši sprva mislili,

da mi Davorin ne dovoli več k njim. Res smo manjkrat šli v Olimje, a skupaj sva si v Radencih ustvarila novo življenje kot mož in žena. Zdaj pa se meni tudi kdaj ne da tako daleč voziti, pa me Davorin prepriča, da le gremo k mojim na Kozjansko. Davorin: Tudi moji starši so se večkrat z nami peljali na obisk k Mihelinim staršem in se dobro razumemo. So se pa moji starši na začetku najine skupne poti bali, da ne bi mi prevečkrat hodili v Olimje, doma pa se ne bi postorilo potrebno. Mama je bila v strahu, da se ne bi kaj zgodilo, ko se vozimo tako daleč in je svoj strah prenašala na naju, v ozadju pa je bilo čutiti tudi njeno navezanost, željo po imeti otroka zase, pri sebi, pod kontrolo. Mihela: Da pa sva lahko to prebrodila, sem imela v mislih zakrament sv. zakona, najino odločitev pred Bogom za skupno pot. Odločila sem se biti možu podrejena in pomočnica in mislim, da s tem služim Bogu. Pri tem me vodi 1. pismo apostola Pavla Korinčanom, 7. poglavje,


Družina in Življenje

20

vrstice 32–35. Pred poroko sem od birmanske botre dobila knjigo Resnica se začenja v dvoje avtorja Michaela Lukasa Moellerja, ki mi je pomagala, da sem začela razmišljati o najinem skupnem življenju in se z Davorinom več pogovarjati o vseh stvareh, tudi o tem, kaj razmišljava. Pa še vedno moram paziti, da se ne čutim manjvredne, saj s tem drugega razvrednotim. Spoznanje, da je vsak sam odgovoren za svoja čustva, me opomni, da sem lahko srečna, če hočem. In sem srečna in Bogu hvaležna za mojega moža. Vsak dan se obračam k Njemu, molitev me umiri, da ne gnjavim drugih preveč, da sem vesela kristjanka. Sta starša dveh najstnikov. Starši pa moramo otroke slej ko prej izpustiti iz varnega naročja doma. Kaj za vaju pomeni dobro pripraviti otroka na srečanje s pastmi življenja? Davorin: Ko se je rojevala Jana in so zapleti pri porodu bili rizični, sem molil, prosil sem Jezusa naj me usliši in pomaga, da bo ta deklica rojena in če se le da zdrava. Tedaj sem mu jo zavestno predal v roke. Rekli so mi, da se pri takšnih zapletih (imela je šibek srčni utrip in je bil nujno potreben carski rez) otrok lahko rodi s trajnimi posledicami. Bil sem uslišan, Jana je zdrava, še kako živa. In sedaj, ko je najstnica in mi »kravžlja živce«, bi rad na vsakem trenutku vplival nanjo, jo usmerjal, kontroliral,

nadziral. Pa vendar sem jo takrat predal Jezusu … Priprava najinih otrok na življenje je to, kar smo, kar živimo: dober zgled. Lepo je, da se o vseh stvareh pogovarjamo, tudi o najinih slabih zgledih in napakah, ki jih imava veliko. Bojim se, da preveč. Sva daleč od idealnih staršev. Včasih po kakšnem prepiru vprašava otroka, kako bi pa onadva odreagirala na najinem

Za naju je vključitev v zakonsko skupino in v DiŽ bil verjetno zadnji vlak, preden bi se začeli ustvarjati veliki prepadi in odtujenost med nama.

Mihela: »Zaupanje je lepo, a kontrola je boljša,« pravi Janina botrica. Ja, Davorin skuša biti strog oče. Hvala Bogu, saj je meni iz mojega otroštva znana permisivna vzgoja, ki je preveč rizična v smislu, kdaj in kako bo otroka življenje izučilo, da bo lahko prevzel odgovornost za svoja dejanja. Rastemo vsi v medsebojnih odnosih z odkritim pogovorom. Luka hitro zapade pod vpliv televizije. Včasih ga je treba spodbuditi, ga odgnati stran od elektronskih naprav … Najraje si pa igrače izdeluje kar sam, kot Davorin v otroških letih. Dobro se je dogovarjati, načrtovati, izbirati prave stvari, so tudi kvalitetne oddaje, dokumentarci in tako spodbujam otroke, da skupaj kaj pogledamo in se učimo za življenje. Kako in kdaj sta se prvič srečala z Družino in Življenjem in kaj vaju je takrat najbolj nagovorilo? Mihela: Konec leta 2007 sva začela obiskovati 2. zakonsko skupino po mojem trenutnem navdihu. »Zakaj pa ne,« sva se odzvala tudi vabilu na temeljni vikend seminar na Debelem rtiču, kjer sva komaj sledila vsemu, kar so pričevalci povedali. A nama je ostalo bistveno, da so v Svetem pismu navodila, da si morava vzeti čas drug za drugega, se naučiti pogovarjati z Bogom in med seboj. Ponovitev obljube pred Bogom pa nama je ozavestila zakrament sv. zakona, svetost najine ljubezni in skupnega življenja. Kaj za vaju pomeni to, da sta voditeljski par?

mestu. Odgovor sledi, včasih tudi po eni uri, da enako in da imava prav. Pomembno se nama zdi, da nama otroka zaupata svoje stiske in da se nama lahko zaupata, da ne držita stiske v sebi. Vsak človek rabi na svoji življenjski poti nekoga, zaupnika, ki mu poleg Boga lahko zaupa, mu pove svoje stiske, ga vpraša za nasvet. Verjamem, da jima bo uspelo, če bosta znala postaviti Boga na prvo mesto.

Mihela: Včasih sem pomislila, da nisva primerna za voditeljski par. (Mogoče to izhaja iz mojih korenin, ko smo doma rekli, da se ne bomo hvalili.) A sem ponosna, da imava to priložnost »dajati naprej«, saj tudi sama čutiva, koliko nama ta srečanja dajejo in kaj pomeni biti član te širše družine Družina in Življenje. Davorin: V bistvu nama dobro dene ponovno poglobljeno z drugega vidika predelati gradivo in poglobiti odnos z Bogom. Čeprav nama je


Družina in Življenje

21

mlajši sin že rekel, kako da se še nisva naučila tega, da morava toliko tja hoditi. Poleg tega sta že nekaj let vztrajna sodelavca našega temeljnega seminarja Nepozabni trenutki za naju v Njivicah, kjer pomagata z ozvočenjem. Od kod črpata moč še za ta angažma? Davorin: Lepo je videti poročene in ponoviti svečano zaobljubo, in kar sva sama doživela, privoščiva tudi drugim, zato rada sodelujeva, če je le možno. Glede na trud, ki ga v te dogodke, predvsem pa v ta seminar vlagata Dani in Vilma in tudi vsi ostali, se spodobi, da je pričevanje parov slišno na profesionalni ravni. V veselje nama je, da je tudi z najino pomočjo seminar uspešno izpeljan. V teh vikendih pa si seveda napolniva baterije za naprej. Jana in Luka pa sta z veseljem, če jima šolske obveznosti le dopuščajo, tudi animatorja za majhne otroke na seminarju. Imata tudi veliko hobijev in zanimanj. Mihela, ti si prava športnica, Davorina pa zanima glasba in še kaj?

Mihela: Ja, sprehodi, kolesarjenje, igranje tenisa, plavanje. Rada plešem in želim, da greva še na kak plesni tečaj. Predvsem pa res oba živiva za glasbo, Davorina zanima vse okrog predvajanja in reprodukcije glasbe in v to tudi vlaga največ svojega prostega časa. Za lastne potrebe si preurejamo gospodarsko poslopje, kjer si želimo urediti svojo glasbeno sobo. Davorin: Mene zanima tudi restavriranje starih avtomobilov. V preteklosti sva s pomočjo prijateljev preuredila starega hrošča. Pri obnovi sva bila vztrajna, avto je bil v zelo slabem stanju. Nisva obupala in obnovila sva res lep hrošček, na katerega imava lepe spomine in je še vedno vozen (na žalost pri drugem lastniku). Na stara leta, ko bo čas dopuščal, bi rad obnovil še kak star VW. Kakšno je vajino sporočilo možem in ženam, ki hodijo (ali želijo stopiti) na podobno pot, kot je vajina? Mihela: Tudi naju je bilo potrebno prepričevati, preden sva stopila na to pot, predvsem Davorina, ki je poleg prenatrpanega urnika dobil

še eno veliko obveznost. Pa to ni le obveznost, je obveza in zaveza, da obvaruje družino, da jo z zgledom in navodili, ki jih črpa iz DiŽ-a, uspe peljati preko čeri sodobnega načina življenja. Za naju je bila vključitev v zakonsko skupino in v DiŽ verjetno zadnji vlak, preden bi se začeli ustvarjati veliki prepadi in odtujenost med nama. Davorin: Vsem možem in ženam, ki prebirate to najino pisanje, bi priporočil, da si vzamete trenutek – vajin trenutek in pridete na enega od naših dogodkov, seminarjev ali na predavanje, se vključite v zakonsko

Spoznanje, da je vsak sam odgovoren za svoja čustva, me opomni, da sem lahko srečna, če hočem.

skupino. Pridite iz radovednosti, pridite brez pričakovanj, naj vam ne bo nerodno. Tudi midva nisva bila izzvana pred množico in nihče ni, razen če v to privoli in si tega zares želi. Nihče vam ne bo ničesar vsiljeval, midva na začetku nisva vedela nič. Bila sva toplo sprejeta, v družbi te velike družine DiŽ, ki nama je na svoj način pokazala pot k Bogu. Čutiva, da je to tisto, za kar je vredno živeti. Sigurno bi bilo v nasprotnem primeru življenje prazno, najine vsakodnevne obveze bi naju odpeljale po svoji poti, otroci bi verjetno bili prepuščeni sodobni medijski komunikaciji … Vprašanje je, če bi še bili DRUŽINA. Od trenutka, ko sva postavila Boga na prvo mesto med naju, pa če je še toliko dnevnih obveznosti na urniku, nama gre dobro. Hvala vama, Mihela in Davorin, za zgled in iskrene besede. Bodita še naprej tako blagoslovljena pri vsem, česar se lotita! Meta Halas


Družina in Življenje

22

vilmina SPODBUDA

Bojevnice za svoje družine Ker sva skupaj tako zelo različna svetova, kot sta moški in ženski svet, je potrebno razviti pravo strategijo, pravi starejša žena v filmu Vojna soba. Strategija je namreč potrebna v vsaki vojni in naša življenja so velikokrat bojišče, pa če to priznamo ali ne. Res je, da smo žene ustvarjene za odnose, cel naš telesni, hormonski, čustveni ustroj je narejen tako, da bi lahko živele prave odnose in v njih izpolnile poslanstvo, ki nam je bilo zaupano. Zato je prav, da se za odnose, ki so nam blizu in so nam pomembni, učimo na način, ki vodi k pravemu cilju. Res pa je, da se žene na poti velikokrat utrudimo in bi večkrat odnehale, če ne bi bilo naših mož, ki nam lahko pomagajo s svojo moško vzdržljivostjo, močno voljo in trdnostjo. Vendar so tudi naši možje izpostavljeni trendom in vse, kar se dogaja v družbi, je lahko zelo vabljivo zanje. Izpostavljeni so lepo urejenim sodelavkam, ki se lahko tudi zelo trudijo, da bi vzbudile pozornost pri svojih sodelavcih (beri tvojemu možu). One so v službi vedno nasmejane, dobre volje in celo pripravljene poslušati kakšno mnenje naših mož in jih celo pohvaliti. Točno to naredijo, kar si naši možje želijo bolj kot karkoli drugega na tem svetu: nedeljene pozornosti, da so za nekoga glavni, smešni, dovtipni, pametni. Želijo si pohval, želijo si imeti prav, želijo si, da bi v očeh drugih izgledali dobro in bili predvsem sprejeti takšni, kakršni so ...

Komandiranje ni skrb za njega in njegove potrebe

O, da, naši možje so na udaru. In ker doma ne naredijo vsega, kar bi

me želele, ker imamo me vedno večje zahteve, kot so jih oni sploh sposobni sprocesirati, in ker jih me zaradi tega »res moramo« kar naprej opominjati, skrbeti za vsako malenkost, saj vemo, da sicer mož ne bi vzel niti ene tablete, ki jo mora jemati, pa čeprav samo tri dni, to vse skupaj vodi v določene vzorce, ki se razvijejo med nama, ki nikakor niso naklonjeni najini edinosti. In pride do tega, da mož, ki ima cel kup potreb, ki jih žene iz dneva v dan, iz leta v leto ignoriramo, in je njegova ranljivost na tem področju zato zelo načeta, lahko mimogrede tudi pade. In mnogi padejo. Vsi poslušamo prav zgodbe, ki se ne končajo dobro za naše družine.

Imamo me torej kaj pri tem?

Smo mogoče vendarle spregledale svojo vlogo pri tem? Smo poklicane, da postanemo bojevnice ne le za svoje otroke, pač pa tudi za svoje može? Ezer kenegdo je ime, ki ga grški prevod vzame za to, kar se pri nas prevaja pomočnica, njemu primerna. Tu je naš jezik prekratek in ne pove vsega, kar bi Božja beseda rada povedala. Pri nas ima ta beseda celo negativni prizvok in nobena žena, kateri ni razložen širši pojem te besede, ne želi biti to, kar v našem jeziku pomočnica pomeni. Ezer pomeni moč in bi jo lahko prevedli kot bojevnik, ker se nanaša samo še na Boga v primerih, ko pride in

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ


Družina in Življenje

23

reši. Ezer kenegdo torej pomeni tisti, ki rešuje življenje. Torej že po imenu, ki nam ga je Bog namenil, ugotovimo, da je nam, ženam, zaupana posebna naloga, da smo v družini tiste, ki nosimo življenje, ga varujemo in negujemo kot največji zaklad.

»Lačen, si ful drugačen.« Naši možje se izgubljajo v raznih fantazijah, pornografiji ali pa kar čisto zares. Tudi čustveno sanjarjenje o drugih ženah je prešuštvo in pika.

Tako pravi Jezus: kdor si v srcu poželi drugo ženo, je že prešuštvoval. Pa boste rekle, kaj zdaj govorim o tem nam, ženam. Povej to možem. Upam, da bo marsikateri mož to tudi prebral. Pa vendar govorim nam, ženam. Prav zaradi te ranljive moške narave, njegove fiziološke potrebe po potrditvah, pohvalah, po telesni intimnosti, imamo me svoj veliki delež, kam in v katero smer se bodo obrnili naši možje. Ni vseeno, ali hodijo okrog po svetu zanemarjeni in lačni, kar se tiče njihovih osnovnih potreb, in kot taki veliko bolj ranljivi in veliko bolj dojemljivi za greh. Zato on ne potrebuje le pomočnice, pač pa Ezer kenegdo.

Razviti bojno strategijo

Vsak dan, v vsakem trenutku smo izpostavljeni raznim bitkam. Kako to vem? Ker se mi dogaja. Poslušam pa tudi od drugih, da se nam vsem dogaja. Borba namreč. In pri tem je dobro prepoznati, kdo je naš pravi sovražnik. Sicer vedno znova ponavljam napako, da svojega moža opredelim kot sovražnika in se tako tudi obnašam do njega. Ob vsem, kar se nam dogaja, pozabim, kdo je moj pravi sovražnik. Zaradi lastnega egoizma, ranjenega ponosa ne naredim prvega koraka nazaj v odnos. Sama sebe zagovarjam in se opravičujem sebi v prepričanju, da sem že prevečkrat jaz popustila in da je zdaj pa res on na potezi. Prišla sem torej do spoznanja, da nas naša neizpolnjena pričakovanja zaparkirajo v odnos, lahko pa nas celo zabetonirajo, zaledenijo. Zato mislim, da si moramo žene narediti pravi strateški načrt, kako priti ven iz takega stanja in kako tudi ena drugi pomagati pri teh problemih.

Ista lekcija vedno znova

Zjutraj sem vstala prepozno po svojih merilih in načrtih, ki sem jih imela za tisto jutro. Želela sem si umiti lase, skuhati kavo, telovaditi, brati Božjo besedo, moliti ... Pa vstopi Dani in me prosi, če lahko zakurim peč, če mu lahko prepošljem neke slike, zelo

enostavne stvari, ki jih sicer rada in brez problemov naredim. Tokrat pa zmotijo moje točno določene načrte. Kaj je zdaj tu bolj pomembno? Moji načrti ali njegova prošnja? Šla sem in zakurila peč, vendar je zaznal, da mi je bilo to težko in da tega nisem naredila z veseljem. Božja beseda tega dne pa je spet priletela kot puščica v moje srce. Jezus me je namreč vabil, naj vendar ostanemo v njegovi ljubezni, ker samo tam bomo lahko veseli, samo v Njegovi ljubezni bomo lahko srečni. Zagotavlja nama, da je Njegova ljubezen tako velika, kot je bila Očetova ljubezen do Njega. Mogočna primerjava, ki se zdi neverjetna in težko sprejemljiva. Ampak On jo je dokazal! On je umrl namesto mene in umrl za moje grehe in grehe mojega moža, da bi najina ljubezen lahko živela in preživela. Meni pa je tako težko umreti svojim trenutnim načrtom in sem se v tistem trenutku bitke pripravljena boriti za svoj ego in svoj prav. In v takem trenutku tako težko prepoznam, da se s tem dejansko odpovem ljubezni in ogrozim najino edinost. Je res vredno? Sem res srečna in vesela, če zmaga moj ego? Jasno, da ne.

Hvaležnost za možnost ponovnega popravljanja

Po vsaki taki lekciji sem neizmerno hvaležna Ljubezni, da lahko jemljem od Nje, da srkam Njeno usmiljenje. To so vendarle najini okopi, ki varujejo najino družino pred zlom, ki je tako močan v tem svetu. Vendar sva se v vseh teh letih naučila zaupanja, da »On, ki je v nama, je večji, kot tisti, ki je svetu« (prim. 1 Janez 4,4), in verujeva, da On je svet že premagal in da sva midva v najinem odnosu lahko »več kot zmagovalca«, pa čeprav po mnogih bitkah in po mnogih ponovljenih lekcijah. To pomeni za naju vztrajnost v odnosu, ki nosi s seboj pravo dediščino za naše naslednje generacije. Takrat se zavem, da nobeno umiranje lastnemu egu, pa naj bo še tako naporno in boleče, ne bo ostalo brez sadov.


Družina in Življenje

24

SEMINARJI NAS BOGATIJO

V dvorani je vnuk človeka, ki mu je moj oče vzel življenje Predstavljajte si seminar Ko pridejo preizkušnje, kjer dva zakonska para, v življenju zelo preizkušana in zato polna izkušenj, pričujeta kakim 35 zakonskim parom. Pričujeta o tem, kako prestajata svoje preizkušnje.

sva tri nerojene otroke in po dvajsetih letih zakona skoraj drug drugega, ločujeva se, izterjevalci pred vrati našega doma, izgubil sem službo, hči ne živi tako, kot sva jo učila … Čutilo se je tudi iz vzdušja med nami in iz hlipanja v robčke med pričevanji.

Dva moža – nepoznana, a povezana

Od petka popoldne pa do sobote zvečer je bilo med vsemi nami, pričevalci in udeleženci – kako naj rečem – vse več Svetega Duha. Med nami sta sedela tudi dva moža, ki se do seminarja nista poznala. Nismo slutili, a v enem od njiju je Duh delal velike premike. V soboto zvečer je voditelj seminarja povabil k pričevanju udeležence. Veliko se jih je zvrstilo, veliko težkih zgodb. Potem pa pride pred nas mož, skupaj s svojo ženo, mož, v katerem je Duh delal premike.

Ustvarjanje območja delovanja Duha

V petek popoldne, soboto dopoldne in popoldne smo poslušali pričevanja zakoncev Bojana in Sare Doljak o preizkušnji multiple skleroze Sare in kako je to vplivalo na njun odnos ter zakoncev Mirana in Metke Brozovič, ki sta govorila o preizkušnji večkratnega premagovanja raka in tudi o preizkušnji finančnega bankrota družine zaradi gospodarske krize. Med udeleženci je bilo veliko parov s težkimi preizkušnjami. Videlo se je iz zapisanega na plakatu: rak, izgubila

Začne daleč, daleč nazaj, ko sam niti še ni bil rojen – v letu 1945, v času po drugi svetovni vojni. Govori o tem, da očeta ni poznal, ker je umrl, ko je bil star 18 mesecev, da je bilo po vojni težko, da so se borili za preživetje, da o preteklosti niso govorili. Potem pa: »Nekdo v dvorani je vnuk človeka, ki mu je moj oče poleti leta 1945 vzel življenje.« En od zakonskih parov se divje objame in začne jokati. Mož nadaljuje: »V imenu mojega očeta bi se mu rad opravičil in ga na tem mestu prosim odpuščanja.« Cela dvorana plane v jok, moža pa si skočita v objem. Neutolažljivo jokata in cela dvorana z njima. Vnuk je sprejel opravičilo in povedal, da želi, da duša Jordanovega očeta doseže mir in pokoj.

Iz dvorane se zasliši glas voditelja seminarja: »Kakšna svatba je sedaj v nebesih!« In da ni treba nobenih besed več. Zakonci se objeti in v solzah razidemo. V dvorani sta obsedela le dva para – Tomaž in Marjana Bric ter Jordan in Sonja Černe. Držali so se za roke in se pogovarjali dolgo v noč. Takole je zapisal Tomaž nekaj mesecev pred smrtjo: »Kako rad bi, da bi vsa žlahta bila priča temu trenutku, tem besedam, na katere so čakali naši starši. Bog pa si je vzel več časa. Več kot 70 let si je vzel, da je »zrežiral« ta dogodek, ki me je pretresel do globine srca, do globin našega družinskega drevesa. Vzel si je čas, da se je na eni strani prečistila bolečina in na drugi strani dozorela odločitev za tako pogumen korak.«

Upanje je!

Dobri Bog, hvala za to izkušnjo, hvala za to praktično izkušnjo sprave. Sedaj vidimo, da se da! Sprava v slovenskem narodu je mogoča! Ustvariti moramo le območje delovanja Svetega Duha, da lahko pripravi srce, ki v poslušnosti potem naredi takrat, ko je treba, to, kar je treba – pogumno dejanje. Začelo se je med dvema, med dvema možema je prišlo do sprave. Moža sta se tesno objela. Ni ostalo na tem nivoju, objem se je takoj razširil na nas, priče tega dogodka, ki o tem pričujemo. Objem se je razširil na dve rodbini, na dve vasi v Vipavski dolini. Verjamem, da se objem širi po celi dolini in že sega naprej v druge pokrajine. Procesa ne bo več moč zaustaviti. Je upanje za te naše preizkušane pokrajine, upanje, porojeno iz Duha in poguma enega moža.

Aleš Čerin


Družina in Življenje

25

Tomaž Bric (1965–2018)

»Vse premorem v njem, ki mi daje moč,« so besede apostola Pavla, ki so bile močna opora v življenju pokojnega moža in očeta ter zavzetega člana DiŽ-a. Tomažu je bila vera še iz časa otroštva najvišja vrednota. Že kot dijaku srednje šole mu je bolezen spremenila mladostniške poti, kar mu ni vzelo volje do življenja. Leta 1992 se je poročil z Marjano, a leto po poroki je bolezen zopet privrela na dan. Z vero in zaupanjem jo je premagal.

V oporo so mu bili najdražji domači in člani zakonske skupine v župniji Dornberk. Družina je bila vrednota, za katero sta se kot zakonca krepko zavzemala ves čas Tomaževe zemeljske poti. V župniji Beltinci sta se takoj po preselitvi v Prekmurje vključila v zakonsko skupino. Medsebojna povezanost in predanost sta bili ostalim članom v velik navdih in vzor. V spoznanju, da le Bog usmerja naša pota, čeprav ne vedno v skladu z našimi človeškimi pričakovanji, sta se po dvanajstih letih zakona razveselila posvojitve Tije in Sare. Tomažev odnos do hčera je temeljil na neizmerni ljubezni in hvaležnosti do Božje ljubezni. Poleg očetovske vloge je njegova skrb za zdrave odnose in trdno slovensko družino segala tudi izven domače župnije. Z Marjano sta nekaj let vodila zakonsko skupino v Veliki Polani, pred izbruhom zadnje

bolezni pa tudi v Turnišču. Bila sta zares aktivna pričevalca zakonske ljubezni, čemur smo bili priča vsi, ki smo se z njima srečevali na srečanjih voditeljskih parov, na Tednih za družine v Veržeju ter mnogih vikend seminarjih v organizaciji Diž-a. V zadnjih letih preizkušenj smo mu po besedah Marjane bili v veliko oporo predvsem zakonci iz zakonskih skupin in gibanje Družina in Življenje. S Tomaževim odhodom v večnost smo dobili velikega priprošnjika pri Bogu. Njegov pogled je bil uprt v Boga vse do konca. Kakor je živel, tako je odšel. Mirno, skromno, z Jezusom. In Bog mu je namenil milost, da je ob slovesu bila ob njem žena Marjana. Njuna trojna vrvica se nikoli ni pretrgala. Matej Zavec

Povabljena v zgodbo ljubezni

Vabilo na seminar

V srcu vsakega človeka se bije boj med ljubeznijo in poželenjem. V začetku pa ni bilo tako: »Bila pa sta oba naga, človek in njegova žena, a ju ni bilo sram,« beremo v 1. Mojzesovi knjigi. V najglobljem kotičku srca vsakega človeka pod pepelom njegovih predstav in miselnih vzorcev o življenju tli »iskrica iz raja«, ki komaj čaka, da se ponovno vname in zagori v vsej svoji moči. Na seminarju bomo odkrivali odgovore na človekovo iskanje smisla in njegovo hrepenenje po ljubezni. Spoznavali bomo, zakaj se pri iskanju te izpolnitve, ljudje prehitro zadovoljijo s ponaredki in resnične ljubezni ne najdejo. In končno, kako naj zakonci v izpolnjujoči spolnosti živimo svojo moškost in ženskost ter s telesno ljubeznijo slavimo Boga.

Da bi se naučili prav ljubiti in prav spoštovati samega sebe, drug drugega in Boga, vaju vabimo, da se udeležita vikend seminarja za zakonce z naslovom Povabljena v zgodbo ljubezni, ki bo potekal od 27. do 29. aprila 2018 v Life Centru v Crikvenici. Vikend seminar, utemeljen na Teologiji telesa svetega Janeza Pavla II., je namenjen vsem zakoncem, ki želijo svoj odnos poglobiti in utrditi, ki se želijo naučiti ljubiti, kakor ljubi Bog.


Družina in Življenje

26

ZAKONSKA SKUPINA

Odlašata z zakonsko skupino? Nikar! Zakonska skupina prinaša mnogo prednosti zakoncema, ki si želita vedno večje povezanosti, ljubezni in spoštovanja. Največja napaka, ki jo v zakonu lahko naredimo, je, da odnos pustimo pri miru. Dobro se je zavedati, da bova samodejno zdrsela na pot odtujenosti, če ne bova zavestno gradila najinega odnosa. Odtujenost zakoncev pa je največji vzrok ostalih težav v zakonu, ki lahko privedejo tudi do ločitve.

V zakonski skupini se ne zbiramo »odpisani primerki« niti ne »popolni zakonci«

Ne prvih ne drugih pravzaprav ni. Čeprav nekateri pari urgentno potrebujejo pomoč pri gradnji odnosa, so zakonci, ki imajo resnično velike težave v zakonu, najprej povabljeni, da razmislijo o strokovni pomoči in se šele nato pridružijo zakonski skupini. Čeprav je med nekaj tisoči zakoncev v DiŽ-evih zakonski skupinah veliko izvrstnih mož in žena, popolnih zakoncev (še) nismo odkrili. Zato je zakonska skupina kraj, kjer se zakonci med sabo in z drugimi pari pogovarjamo o poročenosti (lepoti in težavah), se med sabo spodbujamo in gradimo zdrave krščanske odnose.

Gradivo, ki je zasnovano z mislijo na vaju

Srečala se bosta z različnimi temami, od komunikacije do grajenja

samopodobe, od vzgoje otrok do medgeneracijskih vprašanj. Gradivo, po katerem bosta delala, je bilo ustvarjeno posebej za zakonce. To pomeni, da se bosta zlahka prepoznala v problematikah skupnega življenja in s pomočjo primerov, svetopisemskih citatov in v skupini podeljenih mnenj delček za delčkom gradila vajino zgodbo.

Osebno delo še nikoli ni bilo tako enostavno!

Velik poudarek pri DiŽ-evih zakonskih skupinah je osebno delo zakoncev oz. zmenki. Ja, mesečni zmenki so pri nas obvezni, ker verjamemo, da se zakonca nikoli ne nehata spoznavati in odkrivati globin drug drugega. Tako kot sta to počela pred poroko, je tudi v zakonu ključnega pomena, da si postajata vedno bližje. Zavedamo se, da je v zakonu pogosto težje najti »snov« za pogovor, kot je bilo to v času skupne hoje. Vendar ne skrbita. Prav zato so DiŽ-eva gradiva zasnovana tako, da bosta s preprostim sledenjem gradivu dobivala veliko spodbud in idej za pogovor v dvoje na vajinih zmenkih, ki so najbolj dragocen del zakonske skupine.

Delo z zakonci nam je tako pomembno, da vztrajamo na zastonjskosti

Zavedamo se, da je zakonska zveza zelo pomembna za vaju in je hkrati tudi pomemben del družbe. Po drugi strani pa se ji v družbi ne namenja dovolj pozornosti in skrbi. V Družini in Življenju delujemo po principu »dajemo naprej« (»Zastonj ste

prejeli, zastonj dajajte.« Matej 10,8), zato ni v DiŽ-evih zakonskih skupinah nikakršne članarine, vpisnine ali drugih stroškov, voditeljski pari pa za svoje delo ne prejemajo plačila (razen tako, da se jima trud obrestuje na njunem odnosu).

Naj spregovorijo kar pari sami …

V zakonski skupini sva našla dodatne napotke, informacije, odgovore na mnoga vprašanja, ki so nama bili nedostopni. Albina in Danilo Blizu nama je DiŽ-ev način poteka posameznih srečanj, prepleten z Božjo besedo in našimi konkretnimi življenjskimi izkušnjami. To naju opogumlja, da lažje rešujeva najine konflikte in poglabljava najino ljubezen. Bernardka in Marko Tematike na srečanju so zanimive, zelo priročne za zakonsko življenje. Velikokrat se pogovarjamo o stvareh, pri katerih sama ne bi prišla do zaključka. Tolaži naju tudi dejstvo, da imamo vsi zakonci vzpone in padce. Simona in Matjaž Ob vsem dobrem nama je zakonska skupina dala tudi prijatelje, s katerimi si delimo izkušnje in spoznavamo, kako različno dojemamo življenjske prigode. Spoznavava, kako lepo je živeti različnost. Alenka in Davorin Predvsem sva ponosna na spremembo  komunikacije med nama in v najini celotni družini, saj drži, da imaš nekoga »neizmerno« rad, vprašanje pa je, ali mu znaš to


Družina in Življenje

27

pokazati in povedati na pravi način. Upava, da se bo to le še izboljševalo. Marta in Miran Pogosto se zgodi, da se nama enostavno ne da iti na skupino, a domov vedno prideva prenovljena in dobre

volje, čemur botruje tudi ogromno smeha, ki se poraja ob skupnem učenju in spoznanjih. V tem svetu nemira in mnogih nerazumevanj je lepo imeti oazo, kjer lahko svobodno deliš z drugimi to, kar si. Janja in Damijan

Zacneva Kako se pridružiti zakonski skupini? Nič lažjega … 1. Obiščita našo spletno stran: www.diz.si 2. Odprita zavihek: ZAČNEVA/ Zakonska skupina/RAZIŠČIVA Tam bosta dobila vse potrebne informacije. Če bosta potrebovala še dodatne informacije ali bi se o vsem skupaj raje pogovorila v živo pokličita 041 328 101 ali pišita na: benjamin@diz.si.

Pridita, ne bo vama žal.

Zahvaljujemo se zakoncem iz zakonske skupine sv. Jakoba v Ormožu, da so z nami delili svoje vtise in izkušnje!


Družina in Življenje

28

ZA VODITELJSKE PARE

Varen čas in varen prostor pride z vama V Družini in Življenju o varnem času in varnem prostoru v zakonskih skupinah ne govorimo veliko. Posredno ju slutimo v dveh načelih: v načelu pravice do molčečnosti (po domače: ni ti treba govoriti, če nočeš ali ne moreš) in v načelu diskretnosti (po domače: o tem, kar govorimo v skupini, se ne govori okoli). A varen čas in varen prostor sta več kot to. Varnost je eden od najpomembnejših dejavnikov, ki omogočajo življenje skupine. Šele v varnem času in v varnem prostoru lahko pride do deljenja življenjskih izkušenj, še posebej težkih. Ravno težke izkušnje ter način, kako sva jih prešla z Božjo pomočjo, prinašajo možnost za rast v najinem zakonskem odnosu, da nama ni treba narediti prav vseh napak. Šele v varnem času in v varnem prostoru lahko zakonska skupina postane kraj, kjer si zaupamo, kjer lahko slišimo dobre prakse ter se počutimo sprejete. Le v varnem času in prostoru se lahko zgodi, da zakonci, ki so v stiski, od prijateljev v zakonski skupini dobijo tolažbo in molitveno podporo. Ker si upajo izreči.

Kaj sta varen čas in prostor? Na prvi pogled se ne zdi smiselno govoriti o kakovosti časa in prostora. Zdi se nam, da bi lahko bila vsak čas in vsak prostor dobra za srečanje zakonske skupine. Pa iz življenjskih okoliščin vemo, da s časom in prostorom ni tako, da je včasih pravi čas za kakšen poglobljen pogovor z najstnikom, včasih pa ni. Da je včasih potreben pravi prostor, da mož in žena v komunikaciji lahko »odrineta na globoko«. Čas in prostor nista samo suha samostalnika, pač pa je primerno in prav, da se jima daje pridevnike. Tokrat govorimo o varnem prostoru in času.

Varen prostor je prostor, kjer ni motenj ali jih je vsaj čim manj. Je prostor, kjer med zakonci ni komunikacijskih ovir.

katedrom ali – bognedaj – dvignjenim na oder. Tako komunikacija ne more steči.

Čisto tehnično: če želite okolje varnosti, odstranite vse ovire med ljudmi. Pogosto so to mize v veroučnih učilnicah. Usedite se v krog. Krog je geometrija za dobro komunikacijo. To dejstvo je večkrat preverjeno v praksi in vedno je delovalo. Če krog ni mogoč, se usedite v elipso, nikoli pa ne v obliki razreda ali kinodvorane, z voditeljskim parom za

Sicer pa, ali ste že kdaj slišali za kvadrat prijateljev, za družinski pravokotnik? Gotovo se pa slišali za prijateljski ali družinski krog – dobra komunikacija. Seveda ste slišali tudi za ljubezenski trikotnik! Kakšna pa je tu komunikacija? Varen čas je čas, kjer zakonci zmorejo v miru povedati to, kar je treba, do globine, ki jo zmorejo. Varen čas ni čas


Družina in Življenje

29

priganjanja, ni čas nepotrpežljivosti. Ravno obratno. V varnem času se sprejemamo take, kot smo, v varnem času se ne bojimo posmeha ali celo norčevanja. Slutite vlogo voditeljskega para?

Kdo ustvari in kdo skrbi za varen čas in varen prostor?

Varen čas in prostor se vedno začneta z voditeljskim parom. Onadva sta zgled, onadva se pripravita – vsak sebe in oba skupaj – za ponižnost: ne veva vsega, nisva popolna, ne poučujeva … in za pristnost: govoriva o sebi, govoriva resnico in govoriva do globine, ki jo trenutno zmoreva. Varen čas in prostor sta okolje miru, h kateremu najbolj pripomore skupna molitev na poti na srečanje (velja za vse

udeležence) in izročanje iz svojih rok v odločno ukrepati le, če se krši temeljna načela (za to ima voditeljski par »radarBožje. je« stalno vključene) in če se zaide od Voditeljski par je najboljši, teme v splošnosti (avtomobili, nakupi, nadaljevanke …). Voditeljski če je popolnoma neviden dopust, par omogoči izmenjavo misli, nikakor in totalno prisoten … pa ne vodi pogovora kot televizijski … obenem pa v varnem času in pro- voditelj, ne povzema povedanega in storu pogovor med udeleženci lepo ne dela zaključkov. teče. Voditeljskemu paru ni treba, da Voditeljski par omogoči, da si zakonse oglasi vsakič, ko kdo od zakoncev ci podelijo izkušnje do globine, do kaj pove, niti ni treba, da povedano katere tisti večer zmorejo, in ne da potrdi, še manj, da povedano ovrže. skrbi, da zakonci »vsi zadihani stečePovedanega ne komentira in ne pa- jo skozi lekcijo«. Včasih so pogovori metuje. Vsak je namreč strokovnjak globoki, včasih pa tudi niso. Če niso, za svoje izkušnje. In za delitev izku- voditeljski par ne sili drugih v globišenj gre. Če deluje, je voditeljski par ne, pač pa se, če zmore, sam odpravi tiho oziroma se »spremeni« v enega tja. In če more, pove nekaj o sebi, če se da nekaj, na kar nista ponosna. To od udeleženih parov. Varen čas in prostor je treba obdržati dobro dene, to ustvarja varen čas in ves čas srečanja in tudi sicer v komuni- prostor. Ni pa lahko. kaciji. Voditeljski par se odloči mirno, a

Aleš Čerin

DAJEMO NAPREJ

DiŽevo romanje po slovenskem Caminu 11.–17. JUNIJ 2018 Ko te Camino »zgrabi«, te ne izpusti. Zato bomo DiŽevci tudi letos romali. Prehodili bomo del slovenske Jakobove poti: iz Slovenske vasi do Ljubljane (cca. 150 km). V preteklih letih so prizadevni člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba to pot primerno označili in napisali dobre napotke: kako, kje, kdaj … za kar se jim iz srca zahvaljujemo.    Naše romanje bomo začeli v ponedeljek 11. junija v Slovenski vasi, zaključili pa predvidoma v nedeljo 17. junija pri sv. Jakobu v Ljubljani. Povprečno bomo

prehodili približno 22 km na dan. Prenočevali bomo, kjer bo le mogoče, pri članih DiŽ-evih zakonskih skupin ali pa na primernem kraju, za prehrano bomo skrbeli sproti. Namen našega romanja je molitev in priprošnja k svetemu Jakobu za naše zakonce in družine. Več podrobnosti (dolžina posameznih dnevnih etap, količina prtljage, primerna obutev, stroški …) bomo objavili na naši spletni strani www.diz.si, kjer se bo v kratkem tudi možno prijaviti. Za zdaj le toliko, da si boste na svojih koledarjih rezervirali čas našega romanja. Pa NE POZABITE kmalu sedaj začeti »nabirati kilometrino«, da ne bo naša pot pretežka. Vsem, ki boste z nami romali, in tistim, ki nas boste spremljali z molitvijo, lep romarski pozdrav. BUEN CAMINO!


Družina in Življenje

30

DAJEMO NAPREJ

Družina in Življenje deluje že 18. leto! Včeraj sem s solzami v očeh izvedel za propad še ene družine. Takšne, za katero si ne bi nikoli mislil, da se ji to lahko zgodi. Zdi se, da je v naših ustih družina še vrednota, v praksi pa se dogaja prava pandemija ločitev. Lahko bi rekli, da so to družbeni pojavi, na katere nimamo nobenega vpliva in se pač dogajajo. Dejstvo pa je, da se mnogi od teh pojavov ne dogajajo kar »sami od sebe«. Za njimi stojijo izjemno mogočni ljudje, katerim je eden glavnih interesov prav oslabitev družinskih vrednot. Eden takšnih je tudi ameriški milijarder madžarskega rodu George Soros. Ta je ob koncu leta 2017 svoji fundaciji za »odprto družbo« (Open society foundations), ki financira predvsem organizacije z jasno izraženo LGBT agendo po svetu in tudi pri nas, daroval nepredstavljivih 18 milijard ameriških dolarjev. Za primerjavo v smislu učinka: spletni portal “Techtimes” poroča, da bi lahko z “zgolj” 10 milijardami priskrbeli čisto pitno vodo vsem ljudem na planetu. S Sorosevo donacijo je ta organizacija postala tretja največja nevladna organizacija na svetu.

močno zrasli in za širjenje vpliva potrebujemo tako redne prilive kot podporo prostovoljcev. Zato se ob takšnem stanju v družbi, ki jo aktivno razgrajujejo svetovni mogočniki z neomejenimi sredstvi, pri Družini in Življenju počutimo kot majhen deček, poslan na veliko bojišče. Počutimo se kot David, ko je bil poslan v boj z Goljatom. Vendar pa se deček David ni zanašal nase in na svojo moč. Kot David se tudi mi zanašamo na Boga in zanašamo se na vas, dragi prijatelji. Z Božjo in vašo pomočjo nam uspevajo stvari, ki so za naše razmere velike.

Pregled delovanja v letu 2017 Povečanje števila zakonskih skupin

Z veseljem opažamo, da se število parov, ki se želijo pridružiti zakonskimi skupinam, nenehno povečuje. Septembra 2016 smo pri Družini in Življenju imeli 152 zakonskih skupin, danes (marec 2018) se pari srečujete že v 186 zakonskih skupinah! V tem času je sicer nekaj skupin tudi prenehalo z delovanjem, kar se tudi zgodi. To pomeni, da smo v omenjenem obdobju ustanovili kar 37 novih zakonskih skupin. Ker je v povprečju v zakonski skupini 6 parov, smo v tem letu in pol pomagali vstopiti v zgodbo gradnje boljših odnosov preko 220 parom. Pomislimo, kolikšen vpliv imajo ti pari še na svoje sorodnike, prijatelje, sosede, sodelavce … Čestitke in hvala vsem novim voditeljskim parom, ki ste pripravljeni žrtvovati svoj čas in talente! Za porast števila zakonskih skupin je v veliki meri zaslužnih 21 pričevalskih parov, ki so bili v letu 2017 pripravljeni pričevati na kar 64 različnih dogodkih po vsej Sloveniji!

Številni novi seminarji

Od jeseni 2016 smo obstoječim seminarjem dodali 7 novih vikend seminarjev na leto. Uvedli smo:

Smo polnoletni deček

Delovanje DiŽ je v največji meri odvisno od donatorjev – fizičnih oseb, saj so finančna sredstva iz drugih virov zgolj simbolična in ne zadoščajo niti za redno delovanje, kaj šele za rast in razvoj našega društva. Nepogrešljivi del delovanja društva bo vedno temeljil na prostovoljstvu, obenem pa je za razvoj delovanja nujno potrebna določena mera profesionalizacije, saj smo v 18 letih

ŠŠ Dajemo naprej! – izobraževalni seminar za voditeljske pare (september 2016 in 2017); ŠŠ Pričujeva Zanj! – izobraževalni seminar za pričevalske pare (januar 2017); ŠŠ testni nadaljevalni seminar za ožjo skupino regijskih voditeljskih parov; ŠŠ tri povsem nove tematske seminarje (Najin odnos do denarja 2-krat ter Ko pridejo preizkušnje enkrat);


Družina in Življenje

31

ŠŠ dodaten majski termin temeljnega seminarja Nepozabni trenutki za naju na Rogli (izveden v Zrečah). V letu 2017 smo torej skupno izvedli 17 vikend seminarjev.

Prenovljena medijska podoba Družine in Življenja

V lanskem letu smo prenovili tudi revijo Družina in Življenje, ki jo sedaj prejema že preko 3.800 naslovnikov. Prenovili smo tudi 1. letnik gradiv za zakonske skupine, trenutno pa prenavljamo 2. letnik. Povsem na novo smo postavili tudi našo spletno stran www.diz.si, kjer boste našli vse aktualne dogodke, na katere ne pozabite povabiti tudi svojih prijateljev, pa tudi veliko koristnih člankov, ki vam bodo pomagali graditi odnos. Vabimo vas, da članke delite s svojimi prijatelji po e-pošti ali družbenih omrežjih (Facebook, Twitter), saj na ta način prispevate k ustvarjanju zakonu in družini prijaznega ozračja na spletu in v družbi. Z začetkom letošnjega leta pa smo začeli pošiljati tudi redno e-pošto na vsakih 14 dni. Če je še ne prejemate, se lahko prijavite preko naše spletne strani.

Povsem nov program: Učenčevstvo

V zadnjem letu in pol sta Vilma in Dani zasnovala povsem nov program intenzivnega duhovnega usposabljanja,

Za vse to delo in trud pa potrebujemo tudi materialno osnovo – brez te tudi zgoraj omenjenega razvoja ne bi bilo. Hvala vsem, ki ste se na našo lansko decembrsko prošnjo odzvali in finančno podprli naše delo. Prav posebej se zahvaljujemo vsem, ki ste se odločili za redno mesečno podporo preko trajnega naloga.

ki smo ga poimenovali Učenčevstvo. Trenutno program izvajata z 21. pari. Z njimi se mesečno srečujeta v šestih skupinah v vseh slovenskih regijah, v katerih so po trije oz. štirje pari. Ob koncu programa bodo ti pari usposobljeni, da novo pridobljeno znanje predajo naslednji generaciji parov.

Kako naprej?

Kot vidite, se pri Družini in Življenju trudimo, da zaupano delo opravljamo zavzeto in kakovostno. Z Božjo pomočjo smo zastavili pogumno vizijo – da do leta 2025 v zgodbo gradnje pristnih in ljubečih odnosov povabimo 25.000 parov in tako k boljšim odnosom pomagamo celotnim družinam in verjamemo, da tudi družinam naših otrok in nekoč vnukov. Zastavili smo si konkretne, merljive cilje in zasnovali strategijo, kako do tega priti. Hvaležni smo vsem govorniškim, pričevalskim, regijskim in voditeljskim parom, ki z neštetimi urami prostovoljnega dela bistveno pripomorete k uresničevanju te vizije. Pari, ki ste se odločili in darovali nekaj svojega časa, ste opazili, kako s tem, ko dajemo naprej, kar smo prejeli, ponovno prejmemo. Hvala vam in hvala vsem parom, s katerimi se srečujemo v zakonskih skupinah in tako prinašamo upanje v ta svet.

Takšna oblika darovanja nam omogoča, da vključimo pričakovane darove v naše načrte in povabimo vedno nove družine v gradnjo odnosov, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej. Tragične zgodbe z začetka članka se bodo vedno dogajale. Mi pa lahko – kot deček David – z neomajnim zaupanjem v Boga in pogumnim delovanjem mnoge med njimi preprečimo in z delom za boljše odnose celim generacijam omogočimo veliko bolj kvalitetno življenje. Če sta pri Družini in Življenju v zakonski skupini ali na seminarju tudi vidva prejela veliko za vajin odnos, vaju vabimo, da se odločita tudi z rednim mesečnim darom preko trajnika dajati naprej. Na spletni strani www.diz.si bosta našla gumb “darujta” in vsa potrebna navodila. Že vnaprej hvala za vajino podporo!


Družina in Življenje

32

DAJEMO NAPREJ

Regijska srečanja – kraj duhovne rasti Konec januarja in začetek februarja smo se voditeljski pari zakonskih skupin v zelo lepem številu udeležili regijskih srečanj, ki so bila v Ljubljani, Krškem, Novi Cerkvi, Veržeju in Črničah. Ker ima vsaka dobro zgrajena stavba trdne temelje, smo se v uvodnem delu srečanja ob svetopisemskem odlomku, ki govori o boju Davida z Goljatom, najprej posvetili duhovni

rasti. Del naših odmevov najdete v posebnem članku v tej reviji. V praktičnem delu srečanj, ki so jih pripravili regijski voditeljski pari, smo predstavili celotno sliko dogajanja pri Družini in Življenju in voditelje zakonskih skupin povabili, naj to delo aktivno spremljajo in člane zakonskih skupin kar najbolj vključujejo v dogajanje. Seznanili smo se z vsemi možnostmi za udeležbo na nadaljevalnih in tematskih seminarjih. Omenili smo, da je za rast odnosa voditeljskega para nujno, da se vsaj enkrat letno udeleži kakšnega nadaljevalnega ali

tematskega seminarja. Le tako bo par lahko »dajal naprej«, kar je sam prejel. Kot eden izmed primerov dobre prakse, ki smo si jih tudi podelili med seboj, je bil omenjen primer, ko je voditeljskemu paru sledila celotna zakonska skupina. To je pogosto zelo dobro »zdravilo« za malodušje, ki se pogosto pojavlja v skupinah, ki »na polno« ne dihajo z DiŽ-em. To se v mnogih skupinah vidi tudi v vestnosti pri opravljanju domačih nalog in randijev – pari v skupini sledijo zgledu voditeljskega para. V življenju skupine se na dolgi rok še kako pozna, ali je voditeljski par tam zgolj zato, da »odkljuka« še eno obveznost, ali pa se je v skupini pripravljen zares odpreti in biti obenem učljiv. Spregovorili smo tudi o tem, kako pomembno je, da se voditeljski par pravočasno poslovi od zakonske skupine in preda vodenje paru, ki ga prepozna kot pravega. Sicer se lahko vsi »zasedijo« in rasti ter napredka ni več. Poudarili smo tudi, kako dragoceni so v življenju zakonske skupine dobri duhovni spremljevalci, kjer jih imajo. Ob koncu srečanj smo povabili še k rednemu spremljanju spletne strani www.diz.si ter na izobraževanje Dajemo naprej 2018, ki bo 8. in 9. septembra v Ljubljani, ter na dolžnost voditeljskih parov, da se izobraževanja udeležijo. Kar nekaj regijskih srečanj se je v druženju zavleklo pozno v večer. In ja, tudi prijateljski klepet ob dobri jedači in pijači je bistven za dobro počutje vseh, ki se srečujemo v okviru Družine in Življenja. Benjamin Siter


Družina in Življenje

33

Pričujeva Zanj!: zakaj, o sistemih, “cerkvenščini” in o pogumu “Bi vidva šla pričevat o vajinem odnosu in o komunikaciji med vama? Bi vidva prišla kaj povedat o vzgoji? Bi vidva …!” Sta že dobila tako povabilo? Midva sva! In veste, kaj nama najprej pade na pamet? “Kako midva? Kje so naju našli? Saj nimava kaj pametnega povedati? Ne, midva res ne!” Gospod pa lahko po nama pove marsikaj … Tako sva se v soboto 13. 1. 2018 udeležila izobraževanja PRIČUJEVA ZANJ!, pripravljenega za vse pričevalske pare, ki se na to zanimivo pot podajamo pod okriljem Družine in Življenja.

Dani in Vilma: Zakaj pričevati?

Ne pričujeva zase, čeprav nama to vedno koristi, in dobiva veliko več nazaj, kot pa dava. Ne pričujeva s svojo modrostjo in znanjem – sva, pač kakršna sva. Ne pričujeva, da bi poučevala druge – tega smo vsi že siti, saj se nenehno nekaj učimo. Pričujeva, da bi svojo življenjsko zgodbo prepletla z Božjo zgodbo in jo zaupala drugim. V to razmišljanje sta nas prijazno s prvim nagovorom uvedla Vilma in Dani. Ob nizanju številk statistike za leto 2017 sta hkrati opozorila, kako potrebno je, da se pogumno odpravimo na pot pričevanja in predvsem ZAKAJ je to tako potrebno! Slovenska družina je pod mnogimi pritiski, družbena klima ji ni naklonjena, mnoge družine razpadejo, so ranjene … In vse to naj bi bilo normalno? Zato je res opogumljajoče, če se vsak pričevalec zaveda, da ni sam in po svoji volji poslan na to pot,

odnos z Bogom, občestvo …) razlagamo vsak po svoje. In iz vsega tega se je napletla lepa misel, da smo mi krščanski zakonci skupaj in kot posamezniki edini evangelij, ki ga ljudje berejo. Saj nas opazujejo, kako se obnašamo, kaj delamo in kaj govorimo.

Gregor Čušin: Se upamo izpostaviti? temveč smo vsi le orodje v Božjih rokah, s katerim popravlja naše človeške anomalije in zablode.

Benjamin in Aleš: O sistemih in o “cerkvenščini”

V nadaljevanju nas je Benjamin Siter opozoril, kako vsak sistem (podjetje, družina, Cerkev) deluje na podobnem principu. Pogledali smo si, kje na krivulji se nahaja naša, slovenska Katoliška cerkev. Z žalostjo ugotavljamo, da se stvari ne bodo same od sebe obrnile navzgor in da včasih prevečkrat rešujemo slabo stanje, namesto da bi se osredotočili na novo, ki že klije. Ena takih stvari so gotovo pričevanja nas, zakoncev, do katerih so na marsikateri župniji duhovniki še malo rezervirani in prestrašeni, češ kaj da oznanjamo. Aleš Čerin pa nas je opozoril na to, da so ljudje, ki nas poslušajo, iz vseh vetrov: od nevernih do tradicionalno vernih in tistih, ki že živijo vsakdanji odnos z Gospodom, in da moramo biti zelo previdni pri izbiri jezika, ki ga uporabljamo. Tako imenovana “cerkvenščina” je še za marsikoga od nas trd oreh, in če smo iskreni, si res cerkvene pojme (npr. kaj je zakrament, milost,

Proti koncu pa smo se razveselili obiska gledališkega igralca in družinskega očeta Gregorja Čušina. Prišel je z ženo Melito, ker sta tudi sama večkrat vabljena na kakšno pričevanje. Gregor nas je s svojim hudomušnim načinom opogumil, da je prav VSAK primeren za pričevanje, saj pri tem ne gre za prepričevanje, pač pa za to, da ljudem povemo tisto, kar živimo, kar smo. Vprašanje je le, če si upamo povedati svojo zgodbo naprej. Se upamo izpostaviti in tvegati, da se potem o nas pogovarjajo, nas opazujejo …? Če bi gledali na vse skupaj samo s človeškimi očmi in močjo, potem se človek hitro ustraši, si jemlje pogum in po začetni vnemi zapade nazaj k vprašanju: Zakaj midva? A s pomočjo sobotnega izobraževanja gremo opogumljeni na to pot z zaupanjem, da bo Gospod naredil in dodal našim šibkostim vse tisto, česar sami ne zmoremo. Bog povrni vsem predavateljem! Vsakemu paru, ki je poklican k pričevanju, pa želim, da bi res z veseljem in z zaupanjem PRIČEVALI ZANJ! Mašo je takoj zjutraj daroval br. Primož Kovač, ki je pri kapucinih odgovoren za Družino in Življenje. Primož je bil celo dopoldne z nami. Dan pa je v celoto povezoval Benjamin. Duhovito. Petra Berčan


Družina in Življenje

34

DAR ŽIVLJENJA

Klara Valner

Bog naju je blagoslovil s prvorojenko Klaro. Hvaležna mami Veronika in ponosen ati Klemen

Simon Peter Merljak

Že avgusta se je naši družini pridružil Simon Peter, naš tretji fant. Navdušeno in pogumno smo zakorakali novim dogodivščinam naproti. Veselje delimo še z vami mami Anamarija, tata Vid ter brata Ruben in Janez Pavel

Marina Korpar

Pod okriljem Rožnovenske Matere Božje nas je 7. 10. 2017 s svojim prihodom razveselila naša Marina. Sestrica Julija komaj čaka, da malo zraste, da se bosta lahko skupaj igrali. Hvaležni Damijan, Janja in Julija Korpar


Družina in Življenje

35

DAR ŽIVLJENJA

Jon Pevec

Hvaležni Bogu, da se je naši družini pridružil Jon, rojen 16. 5. 2017. Družbo dela sestrici Nini, bratcu Niku, atiju Toniju in mamici Andreji

Urh Pevec

Bogu smo hvaležni, da se je naši družini pridružil Urh. Dar in veselje bratu Lenartu in sestrici Viti. Hvaležna mamica Milena in ati Robi

Ela in Jakob CIGLER

Začetek letošnjega leta je bil za najino družinico nekaj res posebnega, saj sta naju v sredo, 10. 1. 2018, po slabih 8 mesecih razveselila najina prva sončka Ela in Jakob. Gospod, hvala ti za ta prečudovit dar.

mami Barbara in ati Matej

Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova! Še naprej nam pošiljajte fotografije z opisi vaših dojenčkov in malčkov na naslov: meta.halas@gmail.com.


Družina in Življenje

36

DANIJEV NAGOVOR

Zakaj smo danes kristjani bosi! Čuden naslov, kajne? Morda bo kdo rekel: »Saj nisem bos. Imam obleko, čevlje …« Pa kljub temu mislim, da hodimo naokoli bosi oziroma ne nosimo pravih sandal. Ta misel, da hodimo naokoli bosi, me je zadela ob prebiranju Svetega pisma. Že večkrat sem bral Pavlovo pismo Efežanom, pa tega, kar sem zdaj opazil, nisem še nikoli prej ozavestil. To le še potrjuje, da je beseda, zapisana v Svetem pismu, vedno nova in sveža – seveda, če jo prebiram z radovednostjo, odprtim srcem in pričakovanjem.

Živimo na bojnem polju

V 6. poglavju pisma Efežanom Pavel govori o boju proti zlu. Pouči

nas, da se naš boj ne bije proti »krvi in mesu«, to je proti človeku. Naš pravi nasprotnik torej ni človek, pač pa so »zlohotne duhovne sile«. Apostol uporabi še več izrazov, da nam razjasni, kdo je v vsakodnevnih bitkah naš pravi nasprotnik. Želi, da bi mi nasprotnika dobro poznali, da bi vedeli, proti komu se dejansko borimo, kdo je tisti, ki nam želi zlo, ki želi, da bi mi trpeli stiske, da bi se med nami razraščali jeza, sovraštvo, preganjanje, prizadetosti, bolečine, maščevanje, neodpuščanje … Pavel nas spodbuja, naj si prizadevamo spoznati nasprotnikovo taktiko, njegovo orožje in njegove napade, obenem pa nas opogumlja, naj se za boj proti zlu primerno usposobimo in primerno opremimo.

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Kako prepoznamo nasprotnikovo taktiko?

In kakšna je taktika tega Božjega in našega nasprotnika? Laž in zavajanje. Jezus je bil glede šefa nasprotnikove vojske jasen: »On je bil od začetka morilec ljudi in ni obstal v resnici, ker v njem ni resnice. Kadar govori laž, govori iz svojega, ker je lažnivec in oče laži« (Janez 8,44). Tudi danes oče laži še vedno laže in zavaja, saj nas želi preslepiti in prepričati, da je to, kar je zapisano v Svetem pismu, preživelo in je za na smetišče zgodovine, da besede, ki so jih govorili preroki, apostoli in Jezus, danes več ne veljajo itd … Na nas pa je, da razmislimo in se odločimo, kaj je res in kaj ni, komu bomo verjeli, ali Bogu ali očetu laži, ali bo za nas Sveto pismo knjiga, vredna zaupanja in treznega razmisleka, ali ne ...

Odločil sem se!

Sveto pismo je zame knjiga knjig. V njej so zapisane večno veljavne resnice o človeku in Bogu. Je knjiga, v kateri je Bog, ki me je ustvaril (sem namreč njegova umetnina – njegov unikat – njegov design), zapisal navodila za uporabo mojega življenja – navodila za mojo srečo in uresničitev. In sam se teh navodil ne sramujem, ker so se zame že neštetokrat izkazala kot resnična in delujoča. Med biseri, ki jih je mnogo in jih želim vzeti zelo zares, močno izstopajo besede, ki so mi že mnogokrat pomagale pri mojem odnosu do žene: »Možje, ljubíte svoje žene, kakor je Kristus vzljubil Cerkev in dal


Družina in Življenje

37

zanjo sam sebe« (Efežanom 5,25). Po teh besedah mi Bog sporoča, da je ljubiti ženo zame akcija – sem na potezi. To pa pomeni, da moram nekaj storiti, pa če mi to v določenem trenutku paše ali pa ne, če si žena to zasluži ali pa tudi ne … Ljubiti je moja odločitev in moja dolžnost, ki sem jo prav moji ženi pred Bogom in pričami osebno in zavestno izrekel.

Biti usposobljen in primerno opremljen!

Zato tudi Pavlove besede, ko mi naroča, kako naj se zoperstavim zlu, jemljem zares. Zame so te besede navodilo, kaj moram storiti, da me zlo ne bi doseglo oziroma porazilo, kaj moram storiti, da zlo premagam. Pavel govori o »Božji bojni opremi«. Če je torej Božja, ni zemeljska – je nadnaravna, saj je tudi nasprotnik »nadnaraven«. Gre namreč za »zlohotne duhovne sile«, proti katerim se ne morem boriti s človeškimi močmi in človeško pametjo. Zato mi Pavel predstavi Božjo bojno opremo, da bi se mogel »ob hudem dnevu (na dan hude bitke) upreti, vse premagati in obstati« (Efežanom 6,13). Da pa bi to zmogel, me Bog želi usposobiti za duhovni boj in opremiti s svojo »bojno opremo«: pas resnice, oklep pravičnosti, sandale pripravljenosti za oznanjevanje evangelija miru, ščit vere, čelado odrešenja in meč Duha. Vsak del omenjene opreme bi zahteval svojo razlago, vendar pa tokrat pomislim le na to, da danes kristjani hodimo naokoli »bosi«, da nimamo obutih sandal pripravljenosti za oznanjevanje evangelija miru. Zakaj tako razmišljam? Zato, ker mi postaja vedno bolj jasno, da so nam uspešno oprali možgane. Prepričali so nas, da danes ni moderno govoriti o Bogu in o veri, da je bolje, če vero v Boga in govor o Bogu zadržimo zase ali pa vsaj za zaprt krog poslušalcev …, da je vera opij za ljudstvo in bergla za slabotne, da verujejo le še tisti, ki živijo v iluzijah, oziroma tisti, ki ne gredo v korak s časom in razvojem, da lahko o Bogu govorijo samo »profesionalci« (duhovniki, redovniki, misijonarji …). In tako smo

kristjani tiho (smo bosi). V večini primerov o Bogu ne govorimo niti doma.

Kaj opredeljuje kvaliteto bivanja?

Pa se nad tem zamislim. A res? Je ponudba »kulture smrti« (tako jo je imenoval sv. Janez Pavel II.), ki se izogiba Bogu in govoru o njem, boljša

»Danes kristjani hodimo naokoli »bosi«, ker postaja vedno bolj jasno, da so nam uspešno oprali možgane.« od kulture veselja, resnice, miru in upanja? Mar tisti, ki Boga zavračajo in ga mečejo v staro šaro, bolje živijo kot jaz in moja družina, se imajo rajši, imajo boljše in lepše odnose, se bolj spoštujejo, so bolj sočutni drug do drugega …? Saj gre vendar za kvaliteto življenja; gre za odnose, v katerih se ljudje uresničujemo in osmišljamo svoje bivanje! Saj človek še vedno hrepeni po sprejetosti, spoštovanju, ljubezni in naklonjenosti sočloveka! Zakaj je potem danes

med ljudmi toliko depresije in slabe volje?

Čas je, da poiščemo sandale in jih obujemo!

Sprašujem se: Kaj nam, ki se imenujemo kristjani, vera dejansko pomeni? Se zavedamo, da je vera odnos – moj odnos z živim Bogom in ne mrtva črka na papirju (tudi krstnem ne)? Vemo, da je ta odnos (tudi in predvsem moj odnos z Bogom) živ in zato potrebuje hrano in nego (kot dojenček, ki nujno potrebuje nego in varen objem staršev)? Nam odnos z živim Bogom pomaga živeti in premagovati vsakodnevne ovire in obveznosti, nam pomaga ljubiti, odpuščati, spoštovati, izkazovati sočutje in usmiljenje …? Če smo na večino gornjih vprašanj odgovorili pritrdilno, nimamo več opravičila in časa, da bi naokoli hodili bosi, pač pa moramo čim prej poiskati sandale pripravljenosti za oznanjevanje evangelija (Efežanom 6,15), jih obuti in začeti srčno in neustrašeno oznanjati veselo novico miru in upanja. Saj bomo lahko le tako z našim Francetom Prešernom, še naprej prepevali: »Dokaj dni naj živi Bog, kar nas dobrih je ljudi!« Kdor meni, da bi želel kot pričevalec oznanjati evangelij miru, pa ne ve kako, naj nam piše na info@diz.si in mu bomo pomagali.


Družina in Življenje

38

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Moj sin: »Papa, se kam odpravljaš?« Jaz: »Ja, na moško skupino.« Sin: »Ma kaj tam delate?« Jaz (v hecu): »Debatiramo o problemih, ki jih imamo z ženami.« Sin: »Aha, torej te dolgo ne bo domov.«

sv. Luciji, sv. Lovrencu in sv. Tobiji pogosto pridruži še kakšen sv. ati, sv. mami ali kaj podobnega. Ker so Luciji (6) v tem obdobju strašno zanimivi določeni deli telesa, se ji nekega večera zdi nadvse primerno, da doda še sv. Rito. Na njeno začudenje ji mami odgovori: »Prosi za nas.« Nato ji obrazloži, da svetnica po imenu

Rita resnično obstaja in je zavetnica nemogočega. Seveda pa Lovro ne bi bil Lovro, če ne bi dodal še svojega pečata. Zato začne razmišljati, kako bi lahko tudi on obogatil večerno molitev. Odgovor je na dlani: »Kaj pa sv. luli?« Na tej stopnji jih starša seveda ustaviva in iz preventivnih razlogov odstraniva tudi sv. Rito.

Lovro (2,5 leta) in njegov oče sedita za mizo, ko začne Lovro naštevati: »Lovro je fant, mami je fant, Lucija je fant in ati je fant.« Oče se opazki nasmehne, vendar ga mora po svoji starševski dolžnosti popraviti: »Res je. Lovro je fant. A mami je ženska, Lucija je punca, ati pa moški.« Na to Lovro navdušeno odgovori: »Jaz sem tudi moski. Moski pes.« Po večerni molitvi se v naši družini navadno priporočimo še krstnim zavetnikom. Otrokom je to najbolj zabavni del molitve, saj se sv. Marti,

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica: Meta Halas (meta.halas@gmail.com) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, siter.dani@gmail.com), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma.siter@gmail.com), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail.com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@cerin.si).  Viri fotografij: Benjamin Siter, Slavko Štern, Aleš Čerin, zakonca Zamuda, Meta Halas, Dani Siter, unsplash. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 4500 izvodov. Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporno naročnino, ki jo nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!


Družina in Življenje

39


Program DiŽ za leto 2018 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8.

9. 11. 12. 13. 14. 15. 16.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 6.–8. april 2018, Hotel Rogla na Rogli Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 13.–15. april 2018, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Povabljena v zgodbo ljubezni (Teologija telesa Janeza Pavla II.), 27.–29. april 2018, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, POZOR! Sprememba datuma. 4.–6. maj 2018, Life Center, Crikvenica Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 11.–13. maj 2018, Hotel Rogla na Rogli Duhovni teden za družine – Veržej 1 27. julij–3. avgust 2018 Duhovni teden za družine – Veržej 2 3.–10. avgust 2018 Usposabljanje voditeljskih parov Dajemo naprej 2018, 8.–9. september 2018, Zavod sv. Stanislava, Ljubljana. Info: benjamin@diz.si Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 5.–7. oktober 2018, Hotel Rogla na Rogli Tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 19.–21. oktober 2018, Zavod marianum, Veržej Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 26.–28. oktober 2018, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena, 9.–11. november 2018, Life Center, Crikvenica Tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 16.–18. november 2018, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena, 23.–25. november 2018, Life Center, Crikvenica Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Utrdimo klecava kolena, 30. november–2. december 2018, Life Center, Crikvenica

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran dogodki/seminarji). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite 041/459 666 (ga. Erika Novak).

Revija Družina in Življenje 3/2018  
Revija Družina in Življenje 3/2018  
Advertisement