Revija Družina in Življenje 4/2018 by Društvo Družina in Življenje

TEMA: Iskrenost Milena Miklavčič: „Nimamo več moralnih zavor, ker smo Boga vrgli ven.“ Metka in Miran Brozovič: „Ljubezen ni le čustvo, ampak predvsem odločitev in garanje.“ Kdaj bo pa poroka? Nočem biti za vedno „junior“

Revija DiŽ, letnik 17, št. 2, junij 2018, ISSN 1855-2110

Ob morju ali v gorah Gospod, vsaj enkrat v letu bi rad za nekaj tednov zaklenil vrata stanovanja in se odpeljal na dopust. Rad bi vstajal, kadar bi mi prijalo, rad bi ležal na soncu in med prsti pretakal pesek. Gospod, pelji se z menoj na dopust ob morju ali v gorah. Bodi z menoj povsod tam, kamor bom odpotoval. Ne gre mi le zato, da ubežim sivi vsakdanjosti.

Iščem mir in tišino, da bi glasneje slišal tvoje besede. Morda bi potem spet znal tudi bolje moliti. Gospod, naj začutim, da imaš ti vedno čas zame. Naj začutim, da potrebujem ne samo sonce in veter, ampak predvsem Sonce in dih tvoje ljubezni. Paul Roth (iz knjige Zakladnica molitve)

Družina in Življenje

KAZALO

UVODNA BESEDA

ISKRENOST: Greva na polno! ........................................ stran 4 Sem iskreno nepopolna ali nepopolnoma iskrena? ............................ stran 5 Iskrenost je med ....................................... stran 6 NAŠ POGOVOR: Milena Miklavčič: „Nimamo več moralnih zavor, ker smo Boga vrgli ven.“ ................ stran 8 MIDVA SVA ZAKON: Politika – najin kamen spotike ...............stran 12 STARŠEVSTVO: Še ptice čebljajo o Bogu ........................... stran 13 TA STARI IN TA MLADI: Kdaj bo pa poroka?? .................................. stran 14 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: Nočem biti za vedno „junior“ ..................stran 15 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Recept, da zadenete na „lotu“.................stran 18 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Metka in Miran Brozovič: „Ljubezen ni le čustvo, ampak predvsem odločitev in garanje.“ .................................................. stran 20 VILMINA SPODBUDA: Tudi ljubezen potrebuje ograjo ...............stran 24 SEMINARJI NAS BOGATIJO: „Pogosto kdo reče, da je to tudi njegova zgodba“ .......................................stran 26 Spolnost je največje darilo Boga človeštvu ..................................................... stran 28 Povabilo na nadaljevalni seminar: Utrdimo klecava kolena ...........................stran 29 ZAKONSKA SKUPINA: Iz priprave na zakon v zakonsko skupino .................stran 30 ZA VODITELJSKE PARE: Od “iskric v očeh” do zakonske skupine ...........stran 32 Na Dajemo naprej! 2018 bomo ‘povečevali ozemlje’ ..................................stran 33 DiŽ-evo romanje po slovenski Jakobovi poti ...............................................stran 34 DAR ŽIVLJENJA ........................................... stran 35 DANIJEV NAGOVOR: „Bog te sreča prav tam, kjer si“ ..............stran 36 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES ................stran 38

Meta Halas, urednica revije

„Včasih sem sitna“ Mislim sitna tako, da z vztrajnimi zahtevami povzročam komu neprijetnosti, slabo voljo (SSKJ). In še nemir, bi dodala. Sebi in drugim. Opažam, da se zelo pogosto ujamem v to past, da sem sitna, kadar sem lačna. Ker če si sit, ne moreš biti siten, kajne? Razen, kadar si sit nedoseženega ideala. Recimo večkrat ponovljenih navodil, ki še vedno niso bila upoštevana, dolgega čakanja v ambulanti, ko zdravnik že eno uro zamuja na delo, ali neutrudnega otroškega prigovarjanja, naj preberem še enkrat, naj poslušam to ali ono, naj nekoga vzamem v naročje, medtem ko moram kuhati kosilo, da ne bomo več vsi skupaj lačni. In sitni. In sigurno so me moji najbližji siti, kadar sem sitna. Ampak včasih moram biti sitna. Sitna je bila že moja mami in njena mama in prav gotovo tudi njena babica in ves moj rod tja nazaj vse do Eve, ki je bila seveda sitna prva. Ni bila sicer lačna, ker je le pojedla tisto jabolko. A prav zato je takoj zatem gotovo postala sitna. Ker je vedela, kako lepo je bilo v raju in se ji je tožilo po njem. Ker si je želela, da bi bilo spet tako, in vsi vemo, da je sitnoba izraz nezadovoljstva nad nedoseženim idealom. Kolikokrat hrepenimo po idealu: dejstvu, da ne bi nikoli več grešili, možu, ki bi razumel svojo ženo, otrocih, ki bi ubogali na prvo besedo, taščah in tastih, ki bi dali mir … Mir. Kako hrepenimo po miru! In smo nemirni, ker nam ga svet ne more dati. In smo sitni. Ideali zato morajo biti. Da nam kažejo pot navzgor. Proti Bogu. Proti edinemu Idealu. Ki ni dosegljiv, razen če se oklenemo Kristusa. On ga je že dosegel in nam pomaga, da ga bomo enkrat dosegli tudi sami. Tako, da objamemo križ in svojo sitnobo in rečemo – Bogu hvala, da sem sitna. Tako vedno vem, da sem nepopolna in da potrebujem Odrešenika. Sitnoba mi pomaga, da se ne prevzamem nad tem, kako „fajn“ sem sicer. Sitnoba me obvaruje greha napuha, ker me postavi na realna neidealna tla. Sitnoba je kot Eva, ki hrepeni po raju. Hvala Bogu, da nam je poslal novo Evo. Marija ni bila sitna. Verjetno zato, ker ni bila lačna. Vsaj ne duhovno, saj vemo, da je bila napolnjena s Svetim Duhom. Res, da je enkrat imela tisto vztrajno zahtevo o vinu na svatbi in ji je Jezus (slabe volje?) rekel: „Kaj imam s teboj, žena!“ Vendar je ohranila mir. In je takoj zatem mirno naročila strežnikom, naj naredijo, karkoli bo rekel njen sin. Biti napolnjen s Sv. Duhom pomeni biti duhovno nasičen. In miren. In če si resnično sit, ne moreš biti siten, kajne? V tokratni številki revije smo iskreno pogledali nazaj in se z upanjem ozrli naprej. Voditeljski pari in tisti, ki boste to še postali, ste še posebej povabljeni jeseni k „Dajanju naprej“. Vsem želim obilo dobrega duhovnega branja, ki naj vas vsaj malo nasiti.

Družina in Življenje

ISKRENOST: PO MOŠKO …

Greva na polno! Pogost mladostniški izgovor ali utemeljitev za (pozne, glasne in »nore«) zabave je, da je treba življenje živeti na polno in brez obžalovanj. Težko ugovarjam.

Išče se pristnost

V tej iskreni in plemeniti želji, začinjeni z mero hrepenenja po pristnih prijateljstvih in opogumljeni od mladostne naivnosti, se skriva globlja potreba: biti svoboden, da sem lahko, kakršen sem. Brez mask, brez predsodkov, brez nepotrebnih pravil. Brez okvirjev ideologij in sistemov. In ker smo ustvarjeni kot nemirno iščoča in svobodna bitja, se zdi mladostniška želja po druženju in uživanju življenja povsem na mestu. Če želim najti srečo ob drugem, se moram z njim srečati. Vendar ni vsako druženje tudi srečevanje. Življenje često zavije nekam po svoje. Vpeti v obveznosti, skrbi, zadolžitve in odgovornosti hitro začnemo preračunavati. Je dobro, da sem pristen? Sem lahko zares iskren do nadrejenega? Bom staršema dveh razgrajaških paglavcev, ki se ne moreta umiriti v cerkveni klopi tik za menoj, povedal, kar jima gre? Bom duhovniku

povedal, da je bila njegova zadnja pridiga … no ja, saj veste kakšna? Bom kolegu povedal, da je nestanoviten, da se obrača po vetru, da naj že vendar spelje en projekt do konca in neha z vedno novimi idejami?

Pretkani igralci

Najbrž ne bom. Naj me družba raje vidi takšnega, kakršnega me želi videti – tako me bo sprejemala in odobravala. Ko dajem vtis prijaznega, strpnega, sočutnega, plemenitega, sodobnega, lepega in zdravega, tedaj nabiram všečke. In tu nastopi naivnost: čeprav vse to počnem zato, da bi bil sprejet in imel dobre odnose, v resnici iz dneva v dan soustvarjam družbo pretkanih igralcev in zaigranih, navideznih poznanstev. Dovolim se jim spoznati toliko, kolikor me lahko razpoznajo s skrbno izbrane fotografije. In ko se vrnem iz uličnega vrveža in zaprem vrata svojega doma (ali samo ugasnem svoj mobilni telefon), ostanem sam s svojimi skrivnostmi, postaran in utrujen od vsega tega igranja ter žejen pristnosti.

Strah nekega moža

Te dni sva z ženo praznovala dvajseto obletnico poroke. Naj bom iskren z

vami: tega dne me je bilo strah. Bolj kot se je bližal dan, bolj me je skrbelo, kaj naj naredim kot mož, da bom razveselil svojo Martino. Res sem si želel, da bi obletnica uspela. Se spodobi kupiti zlato verižico? Jo zasuti z rožami? Pripraviti nepozabno presenečenje? Dnevi so drveli nesramno hitro. Nekega dne sva vnaprej kupila nočitev v hotelu v Bovcu. A kaj je to? Saj vendar praznujeva okroglo obletnico … Dan prej sem sodelavcem na kosilu častil pijačo na račun obletnice. Natakar me je vprašal, kaj mora človek narediti, da je lahko dvajset let poročen. In sem ga v šali dopolnil, da kaj mora šele narediti, da na ta račun ponosen plača pijačo …

Dan na polno

Jutro sva na dan obletnice začela z objemom in poljubom. Brez vsake naglice sva se uredila, zajtrkovala, spakirala in začela pustolovščino po krajih Benečije, Rezije in Posočja. Imela sva se čudovito. Kot dva sveže zaljubljena sva se z roko v roki sprehajala po teh (nekoč) slovenskih vaseh ter uživala v naravi, arhitekturi in znamenitostih. Imela sva dan samo za naju. In večerjo ob sveči. In … no, vsega ne smem povedati. Najlepše darilo zame in zanjo. Dan na polno! Moj strah je bil odveč. Skoraj bi pozabil, koga imam ob sebi. Ženo, s katero sva v vseh teh letih gradila brez igranja in pretvarjanja. Ker se ne splača. Ne v zakonu. Zato se dobro poznava in bolje od oglasov veva, česa si želiva. Živeti na polno pomeni iti v odnos na polno in popolnoma iskreno. Brez ličil in zaigranih besed, neposredno, da se ti pokažem takšen, kot sem. In sem pripravljen tvegati, da me raniš in da bo zabolelo. Ker se ti popolnoma zaupam in odprem, ker želim biti ljubljen in te ljubiti – na polno. Mitja Stantič

Družina in Življenje

ISKRENOST: PO ŽENSKO …

Sem iskreno nepopolna ali nepopolnoma iskrena? Drage žene, ne vem za vas, zase pa mirne duše trdim, da sem brez večjih težav popolnoma iskrena z možem in otroki, ko vidim, da so neko delo opravili pomanjkljivo ali pa ga sploh niso. Precej več napora pa od mene zahteva iskrenost na področju čutenja in doživljanja. Torej se postavlja logično vprašanje: Ali si oziroma kje si jaz kot žena, mama, hčerka, župljanka, uslužbenka upam ali ne upam priznati svojega čustvovanja, mišljenja in razmišljanja? V zadnjih dneh aprila so najini trije skavti peš romali iz Ptuja na Ptujsko goro. Starši smo se skupaj z romarji udeležili popoldanske svete maše. Vesela, da sem lahko bila »pod Marijinim plaščem« skupaj s toliko mladimi, ki so po naporni poti spoštljivo in povezani v bratskem duhu slavili Boga in njegovo Mater, sem bila pripravljena na začetek šmarnične pobožnosti. Vsaj zdelo se mi je tako. Na polovici Marijinega meseca pa sem razočarana nad seboj, saj mi šmarnični večeri prinašajo vse prej kot spokojnost in veselje. »Sejmarsko« razpoloženje otrok in staršev, ki prihajajo k pobožnosti, me navdaja z žalostjo in malodušjem (za osvetlitev dodam, da se v naši župniji na prejem prvega svetega obhajila in zakrament sv. birme vsako leto pripravlja okoli 200 otrok). Mož me tolaži, naj potrpim, da bosta mimo birma in prvo sveto

obhajilo, pa bo spet mir. Mene pa vznemirja nekaj drugega.

Gloda me črv dvoma

Čemu bi svoje otroke spremljala, spodbujala ali celo primorala, da se vključujejo v neko dejavnost (kot so na primer verouk, sveta maša in zakramenti), za katero bi sama mislila, da je itak nekaj »kar tako, ker pač je«? Zavestno se trudim ne soditi in obsojati. Poudarek je na »trudim« – ker mi nikakor ne uspeva vedno in povsod. Zato sem skušala tega mojega črva dvoma razumeti obratno. Kaj meni Bog sporoča s tem živžavom in skoraj da brezbožnim obnašanjem v svetišču? Ker ženske po navadi iz male stvari znamo narediti velik problem, s ponosom povem, da mi je tudi tokrat uspelo!

Iskrenost z ljubeznijo

Ravno v času pisanja pričujočega članka je mož preverjal sinovo pripravljenost na spraševanje nemščine in iz sobe je vsake toliko prišlo: »Mami, ti povej, kako se pravilno reče ...« Hči se je ukvarjala s ploščinami in obsegi likov in iskala vmesne potrditve, da je na pravi poti. Najmlajši pa je ob popolni sreči,

da nima več šolskega dela, na ves glas žvižgal. V nekem trenutku so vsi stali pri vratih kabineta, kjer sem se trudila pisati, in nekaj želeli. Z očali, pomaknjenimi že čisto na koncu nosu, sem, kolikor sem zmogla, mirno rekla: »Rada bi napisala članek, vendar se ne morem zbrati. Potrebujem tišino. Prej sem vam bila vsem na voljo, zdaj pa jaz potrebujem od vas – mir,« in z roko nakazala njihov odhod. Začudeni, ker so vajeni okvirno istega besedila ob višjih frekvencah, so pokimali in vsi nekam poniknili. Očitno so me v živo začutili in sprejeli moje doživljanje trenutka. Hvala ti, Gospod, za ta drobec ljubezni. Točno to, kar piše psalmist: „Popolnost in iskrenost naj me varujeta, saj zaupam vate,“ (Psalm 25, 21) se je potrdilo v praksi. Kako blagodejno bi bilo biti iskrena vedno in povsod. Vendar na takšen način, da počnem vse samo iz in zaradi ljubezni. Odpadejo individualizem, všečnost, priljubljenost, potreba po ugajanju … Koliko manj narobe razumljenih sporočil in prizadetih src bi bilo že samo v naši hiši! Angelca Mlakar

Družina in Življenje

ISKRENOST: DUHOVNI POGLED

Iskrenost je med Povsod, kjer se dobro živi in je napredek v medosebnih odnosih, na delovnem mestu, v kulturnih in športnih dosežkih, je na delu resnica. Človek je narejen za resnico, možgani so njegov organ za resnico, srce je njegovo operativno središče za resnico. Življenje v laži je nevzdržno, saj gre proti naravi človeka. Kdor veliko laže ali dolgo živi v laži, zboli na duši, v naslednjem koraku še na telesu.

Ko je resnica spet pomembna

S tem v zvezi je nadvse zanimiv naš družbeni trenutek. Naenkrat se vsi bojujemo proti laži. Vsi bi radi več resnice. Pojav, ki je sprožil to malodane hrepenenje po resnici, je povezan z učinkom interneta, vsenavzočnimi družbenimi omrežji in lažnimi novicami (fake news). Seveda je tudi v boju proti fake news takoj zraven politična manipulacija, saj tekmeci drug drugega obtožujejo proizvodnje lažnih novic, toda nagib je dober. Potem ko se je zdelo, da bodo nekatere povojne filozofije (strukturalizem, postmodernizem, nova gnoza ...) in moderni življenjski slogi (cinična distanca, brezbrižnost, porabniški egoizem ...) odpravili resnico, nas je družbena situacija prisilila, da se znova zavemo, da brez resnice ne pridemo nikamor. Čudno se sliši, vendar se dogaja nekakšna rehabilitacija resnice. Kar je v osnovi dobro. Ko je resnica spet pomembna; ko jo hočemo takšno, kot je; ko se nam iz srca upira poslušati dvoumne čveke ... vznikne krepost iskrenosti. Iskrenost je najprimernejša krepost, ko gre za resnico. Ko resnica vidno zažari v naši komunikaciji, je na delu iskrenost.

Iskrenost je med brez primesi

Latinska beseda za iskrenega človeka je sincerus. Etimologi si niso

docela enotni, od kod izhaja, ampak največkrat in tradicionalno besedo sincerus = iskren povezujejo z medom. Da, z medom, ki ga pridelajo čebele. Takole: sin (brez) + cerus (cera = vosek), dobesedno brez voska. Že starodavni ljudje so namreč cenili čisti med. Trudili so se s svojo primitivno tehnologijo, da bi iz njega odstranili vosek in morebitne smeti ter v jed ponudili čisto zlato snov. Postopek čiščenja medu ter

veselje nad čistim medom sta v nadaljnjem koraku postala podoba človeške kakovosti. Človek, ki ni lagal; človek, ki je bil povsem naraven; človek, ki ni imel dvojnih namenov ... je daljne latinske prednike spominjal na sčiščen med, na med brez voska. Če nadaljujemo po tej logiki, lahko rečemo, da so iskrenega človeka zaznavali kot človeka z lastnostmi čistega medu: zdravilen, sladek, vir veselja.

Družina in Življenje

Resnica je včasih težka, včasih boli, včasih škodi našim interesom. Zato smo se brž naučili povedati jo s primesmi (z voskom). Pri tem ne ravnamo vedno narobe. Vsi smo kdaj v položaju, ko je bolje ne povedati vse resnice. Nekaj primerov. Prijateljevo ženo smo zalotili, da vara svojega moža. Bomo prijatelja takoj poklicali in mu po špijunsko javili, da je varan? Resno bomo premislili in se verjetno odločili za molk – vsaj do

Resnica je, a ta Skratka, iskrenost je resnica je nemoč- pravilno delovanje na, če ni pravilno resnice Katekizem katoliške Cerkve (KKC) povedana.

navzočnosti ne odpira direktne teme, ker bi mu to povzročalo bolečino. V pogovor vnese takšne ali drugačne »primesi«, ki blažijo bolečino in se izogibajo konkretni razpravi. Iskrenost pa je tisti postopek, ko v podajanju resnice odstranjujemo primesi. Bodisi dobronamerne primesi (ampak ne na račun uvidevnosti), zlasti pa zlonamerne primesi (manipulacija, ščuvanje, varanje ...). Iskrenost je lepota čiste resnice.

Iskrenost je bližina

primernega trenutka. Nek človek je v bolnici v komi, vmes mu je umrl nekdo od najbližjih. Mu bomo takoj po prebujenju iz kome, in ko začne povpraševati po svojem bližnjem, povedali žalostno novico? Verjetno ne. Prej se bomo posvetovali z zdravnikom. Tu je še uvidevnost. Nekdo ima določen kompleks, določeno rano (denimo razpad družine, težko otroštvo, odvisnost od tega ali onega ... ). Okolica se nekako »zaroti«, da v njegovi

Enako kot latinska je zanimiva tudi slovanska etimologija besede iskren. Sorodna je narečni besedi ískrnji, kar pomeni bližnji, izhaja pa iz praslovanskega prislova jь̀zkrь, tj. blizu. Tudi tu si lahko predstavljamo razvoj pomenov. Najprej so naši daljni slovanski predniki za bližnjega-iskrenega imeli nekoga od svojih: brat, sestra, oče, klan. Nato se je beseda bližnji-iskren začela uporabljati za vsakega, ki je imel lastnosti, kot jih imajo brat, sestra, oče, klan. In ena bistvenih lastnosti bližnjih je prav ta, da ti ne lažejo. Že etimologija besede potemtakem pove, da je iskrenost tesno povezana s človeško bližino. Iskrenost ustvarja človeško bližino, je prepoznavni znak človeške bližine, je sad človeške bližine. Povedano obrnjeno: če hočemo porušiti človeško bližino (npr. zakonski odnos), vnesimo v našo medsebojno komunikacijo laž, neiskrenost, dvojnost, poniževalno zafrkavanje. Povedano terapevtsko: če hočemo rehabilitirati človeško bližino (npr. zakonski odnos), se potrudimo za iskrenost.

na več mestih uporablja pridevnik iskren: iskreno iskanje Boga, iskrena pobožnost, iskreni zakonski odnosi ... V poglavju, kjer razlaga osmo Božjo zapoved, pa o iskrenosti zapiše nekaj, kar bi moglo biti njena definicija (KKC 2468): »Resnico kot pravilno delovanje in govorjenje imenujemo resnicoljubnost, iskrenost ali odkritost.« Iskrenost (lat. sinceritas) KKC postavlja v družbo resnicoljubnosti (lat. veracitas) in odkritosti. Družba teh dveh besed pove, da kdor je iskren, ljubi resnico in govori odkrito. Ljubezen do resnice je njegova notranja krepost, duhovno gonilo; odkrito govorjenje je slog njegove komunikacije. KKC na tem mestu poda tehtno definicijo, ki bi si jo morali vzeti k srcu: iskrenost je pravilno delovanje resnice in pravilno podajanje resnice. Resnica je, a ta resnica je nemočna, če ni pravilno povedana. Bog je resnica, a v imenu »Boga« lahko tudi ubijamo. Družina je resnica, a v imenu »družine« lahko mož izvaja nasilje nad ženo in otroci. Resnica ne more biti povedana na manipulativen način, ne more biti vsiljena, ne more biti nasilna. Tudi resnica potrebuje »pravilno delovanje in govorjenje« in na tem mestu je nepogrešljiva krepost iskrenost. Vrnimo se na začetek. Danes bi se vsi bojevali proti fake news. To je pohvalno. Želijo si resnice. To je navdihujoče. Toda, ali so pripravljeni biti iskreni? Na tej točki mnogi padejo. Tudi njihova bitka proti fake news ima primesi, ima vosek politične računice. Podobno je v zakonskem odnosu. Vsi bi hoteli odnos, ki resnično deluje in resnično osrečuje. Toda, ali so pripravljeni biti iskreni? So pripravljeni na mizo dati kozarec medu brez kančka voska? Branko Cestnik

Družina in Življenje

NAŠ POGOVOR

Milena Miklavčič: „Nimamo več moralnih zavor, ker smo Boga vrgli ven.“ Milena je prijetna, živahna sogovornica. Beseda ji v lepem žirovskem narečju lepo teče. Veliko govori in tudi veliko pove. Še preden sem ji postavil prvo vprašanje, je naredila lep uvod in že zadela v polno. Zelo me zanima, kako razmišljajo ljudje, ki nimajo enakih stališč kot jaz. Ne zavračam nikogar. Če bi se družila samo s tistimi, ki razmišljajo enako kot jaz, je tako, kot da bi 24 ur na dan stala pred ogledalom in se gledala vanj. In kimala. Milena, prav zaradi te naravnanosti smo te povabili ... (nasmeh) Opiši svojo življenjsko zgodbo. Kaj si po poklicu, kaj vse si delala v življenju? Kot otrok sem si želela postati učiteljica, a že prvi trenutek, ko sem kot učiteljica slovenščine stopila v razred, sem ugotovila, da to ni zame. Prvič zato, ker sem morala učiti tisto, kar so mi ukazali, in ugotovila sem, da to, kar sem učila, otrok čisto nič ne zanima. Ponudila se mi je priložnost v banki. In sem šla tja. Imam precej disciplinirane delovne navade (zgodaj vstajam), in čeprav so štirje otroci prihajali eden za drugim, se mi je zdelo, da imam en kup časa. Začela sem delati tudi na Radiu Žiri. Na začetku sem pisala pravljice, brala jih je druga, a to mi ni zadoščalo. Zelo rada nadgrajujem to, kar že znam. Kako pa vidva z možem? Z možem sva imela vzpone in padce. Jaz sem človek, ki naredi nekaj takoj, ko se za to odloči, on je pa tak, da ko se nekaj odloči, lahko to naredi tudi čez pet let. To na prvi pogled ne gre skupaj.

Kako sta to in podobne stvari reševala? Temu rečem preizkušnje ali vseživljenjsko učenje. V enem obdobju se mi je celo zdelo, da je povsod drugje “trava bolj zelena”. Drugi zakonci so se mi zdeli tako prijazni, tako prijateljski. Poznala sem par, ki se je recimo stalno držal za roke, potem sem pa izvedela, da sta se ločila ... Pri nama se mi je zdelo, da stalno divja “tretja svetovna vojna”. Sva se pa na koncu vedno usedla in se pomenila. S tem sva se brusila in kalila. Zame je za zakon bistvenega pomena, da se stvari ne pometa pod preprogo, da se navzven ne delaš lepega in krasnega, doma je pa “sodoma in gomora”. Zavedam se, da

če smo ljudje, imamo probleme. Samo angeli v nebesih jih nimajo. Brušenje in kaljenje sta sicer vzela določen čas, določeno energijo, a danes je tako fajn, ker “naglas veva”, kaj drug drugega moti in se v tisto potem ne vtikava. On ve, da imam veselje do teh “bla, bla, bla” in mi je predlagal, da ‘’doštukamo’’ zimski vrt, kjer imam pogovore z ljudmi, ki me obiskujejo. Po koliko časa sta prišla do tega spoznanja? To je trajalo. Poročena sva od mojega devetnajstega leta, torej 46 let. Nikoli se nisva tako dobro razumela, kot se sedaj. Verjetno tudi zato, ker nikoli nisva tajila, da je kaj narobe. Še nekaj, pri nas so tudi otroci vedeli, da je med atom in mamo lahko kaj narobe,

Družina in Življenje

a so tudi vedeli, da se vedno usedeta in pomenita. Danes, ko imajo svoje družine, se ne bojijo, če zaškriplje. Vedo, da je takrat napočil čas, da se težavam pogleda v obraz in se o njih pogovori. Sočloveka spoznamo v mejnih situacijah. Ko nam je umrl sin zaradi tumorja na možganih, sva izgubila kup prijateljev, prišli pa so drugi, nama pomagali in bili v oporo. Imam občutek, da so te mejne situacije tudi sicer zmeraj na dosegu roke: jaz temperamentna, on bolj miren in iz izrazito patriarhalne družine. Tako rekoč nemogoča kombinacija. Ko sta bila mlada zakonca, je bilo v zraku, da zakon ne gre narazen ... Ja, seveda! Po današnjih merilih bi midva morala že davno narazen. Danes gredo narazen zaradi “dlake v jajcu”. Četudi pogovore med možem in ženo nenehno propagiramo, se mnogi sploh ne pogovarjajo. Midva sva se pa ves čas, tudi če so letele ošpičene prekle izpod neba. To ni nič hudega. Včasih mi kdo napiše: “Midva z možem sva se vedno vse lepo pogovorila.” Hm, si mislim, kako se ti lahko s človekom, na katerega si jezen, lepo pogovarjaš? Bolj logično je, če mu izrečeš par krepkih! Dobivam pisma od ljudi v slogu ‘vse je bilo lepo, kar naenkrat je pa treščilo’. Najprej pomislim, da je to nemogoče. To je isto, kot bi rekli: “Do včeraj sem tehtal 50 kg, od danes naprej pa 120 kg.” Kilograme si nabiramo počasi, neopazno. Podobno je s težavami. Zakaj tega ne opazimo? Okolje nas sili k temu, da mora vse izgledati lepo, rožnato, vse mora biti krasno, vsi smo tako srečni. A le navzven. Danes je greh biti že čisto malo nesrečen! Ko si nesrečen, se moraš pridružiti kaki ezoterični skupini, objemati brezo v gmajni, prebrati to ali ono knjigo, poslušati predavanja … Ko ubogaš, te prepričajo, da si spet srečen. V resnici si ‘’padel’’ le v balast, pod katerim se še zmeraj nalagajo problemi. Z možem imaš težavo, objemat greš pa brezo? Točno to nekatere počnejo. Neštetokrat odgovorim ženskam, ki mi pišejo: „Imam novega partnerja, moža bom

pustila,“ vloži vso energijo, vso pozornost, vsa drobna darilca, vse objeme, vse posteljne variante ... namesto v novega partnerja, v svojega moža in kmalu boš imela raj na zemlji. Žal raje odvržemo sozakonca kot staro cunjo! Tema te številke revije je iskrenost s poudarkom na iskrenih odnosih med zakoncema. Soočila si se z iskrenimi pripovedovalkami – intervjuvala si 3600 žensk. Takole praviš v uspešnici Ogenj, rit in kače niso za igrače: “Bile so zelo iskrene, všeč jim je bilo, ko sem brskala po njihovem spominu.” Kako bi se z iskrenostjo soočili z intimno zgodovino Slovencev v prvi polovici 20. stoletja? Kaj je bilo lepega in kaj je bilo grdega? Opisala si tudi lepe ljubezenske zgodbe ... Saj so bile vse zgodbe lepe! Kako lepe!? Opisuješ recimo, kako je tašča pustila mlado mater skoraj umreti po porodu …

maraton je treniral, bilo je kup odpovedovanja, na tek je bil pripravljen, pred očmi je imel cilj. Te ‘’moje’’ ženske so bile od rojstva naprej vzgajane za težko življenje: okolje, v katerem so odraščale, jim je dopovedovalo, da niso nič vredne, vedele so, da bodo za deklo najprej doma, potem pri možu, rojevale bodo otroke, morda bodo na porodu umrle. In mož bo imel nad njimi vso pravico v dobrem in slabem. Mama pa jim je ob poroki dala en sam nasvet: ‘’V življenju boš morala potrpeti, če boš hotela preživeti.’’ Še enkrat, knjige Ogenj, rit in kače niso za igrače pogosto ne znamo brati. Preveč smo obremenjeni s sedanjostjo, v kateri mora biti ženska na piedestalu, če ne drugače pa preko ‘’ženskih kvot’’. Moje sogovornice mi niso dovolile, da bi se mi smilile. Za njih je bil njihov način življenja sicer trpek, a jim je prinašal življenjske modrosti in izkušnje. Niso se pomilovale? Ne, nobena! Zakaj le? Nam se smilijo zato, ker imamo zelo nerealen odnos do življenja. Kako to misliš?

„Vloži vso pozornost, vse objeme, vse posteljne variante … namesto v novega partnerja, v svojega moža.”

Ta žena je preživela tako taščo kot vse tegobe. Ne znamo “videti”, ker zgodovino beremo z današnjimi očmi, z vsem tem balastom, o katerem sva prej govorila. Če bi znali brati, bi videli, da je v knjigi ogromno primerov o tem, kako preživeti. Pa o tem, da se je potrebno s težavami spopasti in ne takoj omagati. Če se ti te ženske smilijo, je to tako, kot če se ti smili nekdo, ki preteče težak maraton. Ko pride na cilj, je na videz res utrujen in izčrpan. A ne pozabi bistva: za

Danes ne znamo skoraj nič potrpeti. Ne znamo nobenih problemov reševati sami. Z nobeno stvarjo se ne moremo soočiti brez ‘’bergle’’ – brez pomoči družbe, inštitucij, bližnjih. One pa so morale za vse poskrbeti same. Včasih je ženska, preden je rodila, šla do bližnjih sosed in jih prosila: “Če slučajno umrem na porodu, boš ti poskrbela za moje otroke?” To je bilo nekaj samoumevnega. Kdo danes to dela? To knjigo moramo prebrati, ker nam ponuja marsikaj, kar nas lahko doleti jutri. Mehurček, v katerem sedaj živimo, bo slej ko prej počil. Saj so včasih te ženske imele tudi lepo življenje, malo so poklepetale, malo so imele moža za norca, če so ga imele lahko. Ko jim je bilo težko, so šle v cerkev in molile ter verjele in zaupale, da jim bo Bog pomagal. To je bila njihova ogromna prednost, ki je danes nimamo več. Tudi tisti globoko verni nimajo takega zaupanja, da jim bo Bog pomagal, kot so ga imele te ženske.

Družina in Življenje

Kako bi se pa na to realnost pripravili? Težko. Že to bi bilo nekaj, če bi se znotraj družine začeli pogovarjati. Da bi dovolili starejšim, da o svojem življenju povedo resnico. Da bi moja generacija vnukom povedala, da se, recimo, nismo umivali vsak dan, ampak mogoče enkrat na 14 dni in da si bil včasih tudi umazan. Znotraj družine se moramo pogovarjati! Zlasti o intimi. V teh (zlasti cerkvenih) krogih se o intimi nočemo pogovarjati. Še vedno je vse samoumevno, da “bo že kako”, ko pride pravi čas. Milena, poznaš knjigo Sveta spolnost? V njej avtor opisuje tudi janzenizem, ki pravi, da je spolnost nekaj grdega, da se ji je treba izogibati, razen “če gre za otroke”. V Sloveniji in po svetu je na področju spolnosti naredil ogromno škode. Cerkev je ta nauk že leta 1650 obsodila kot herezijo. Ali nismo sedaj zanihali v banalizacijo spolnosti, v drugo skrajnost? Kje vidiš rešitev? Vedno padamo iz ene skrajnosti v drugo. Še mojo generacijo so za vsako figo tepli, morali smo klečati. To je bilo pač takrat nekaj normalnega skoraj v vsaki družini. Potem je moja generacija ugotovila, da udarci preveč bolijo. Rodila se je druga skrajnost – permisivna vzgoja. Danes, ko vidimo, da je permisivna vzgoja še tisočkrat slabša kot kazni, ki smo jih še doživljali na lastni koži, se poskušamo iz tega začaranega kroga rešiti, ampak ne gre čez noč. Enako je v intimi. Intimni svet zakoncev, rojenih v drugi polovici 20. stoletja, je najlepši. Zdi se mi, da predvsem zaradi nekega globokega spoštovanja do sočloveka, ki smo ga podedovali od staršev. Pri nas je še bila prisotna hvaležnost, da je žena dobra gospodinja, kuharica, tudi ljubimka in ne “samo” mama. A prav otroci te generacije so dobili preveč, pravzaprav vse. Če imaš vsega preveč, potem tega ne znaš ceniti. Danes si mnogi privoščijo vse užitke, tudi tiste najbolj izrojene. Užitek je postal kralj. Na užitek smo fokusirani pri vsem: pri gledanju televizije, poslušanju

ptičjega petja, na dopustu, pri športu. Ta preklemanski užitek je postal gonilo in središče tega sveta. Kaj bi pa ti postavila v središče in gonilo tega sveta? Medsebojne odnose, družino, pogovore. Družina bi morala ponovno postati središče sveta. Pri nas ne dovolimo, da družinski ritem moti kdorkoli. To recimo pomeni, da nama z možem na kraj pameti ne pade, da bi pripeljala vsak svoje prijatelje, vnuke pa poslala ven. Če se imamo o čem pogovoriti, se znotraj družine. Za temi vrati je doma družina. V odnosu do družine smo tudi v preteklosti delali napake. Do druge svetovne

„Intimni svet zakoncev, rojenih v drugi polovici 20. stoletja, je najlepši.“

vojne smo jo idealizirali, nismo pa hoteli videti njenih senčnih plati. Pri očetu nam je bilo pomembno, da je bil deloven, priden. Mati je bila na piedestalu, če je imela veliko otrok. Nihče pa se ni oziral na bridkosti, ki jih je bilo v njenem življenju vse polno. Ženska, ki ni bila mati, ni bila dosti vredna. Zaničevalo jo je okolje, s taščo in možem vred. Po drugi svetovni vojni je ženska dobila tisto presneto volilno pravico ... Presneto volilno pravico? Če bi bila volilna pravica res tako pomembna, mar ne bi bila danes volilna udeležba najmanj 99,9 %? Po drugi svetovni vojni so imeli sami sebe za norca. Časopisi so bili polni hvale, ker je ženska dobila volilno pravico, postala je delavka, sindikalistka ... Ne rečem, storjen je bil korak naprej, v bistvu pa se položaj ženske ni dosti spremenil, le nova dela je dobila: kot mati je morala še naprej podpirati tri vogale v hiši, garati v službi, doma pa še vedno ni bila nič vredna.

Nobena ideologija ni toliko razvrednotila ženske kot ravno feminizem. Sem za zdravo obliko feminizma, v katerem je ženska enakovreden partner, nikakor pa nisem za večvrednost. Feminizem je ženski vtepel v glavo, da je nekaj posebnega. Kaj je posebnega? Isto je moški nekaj posebnega. Nikoli v zgodovini se ni toliko izrabljalo ženskega telesa kot ravno v 21. stoletju. Čas je, da začnemo proces, da začnemo spreminjati kulturo ... Ja, za mojo mamo je bilo vse, kar je povezano s spolnostjo, grdo in umazano, za njeno mamo je bilo to prekletstvo, za mene nekaj lepega, za moje otroke je že spet malo drugače. Priznati moramo generacijske razlike in se o njih pogovarjati. Tudi družino moramo postaviti v okvire nove realnosti in priznati, da so se odnosi v teh sto letih pač drastično spreminjali. Nikakor ne smemo govoriti, da je spolnost zgolj užitek, z veseljem in radostjo pa moramo pristati na to, da je fajn, če je spolnost v zakonu užitek. Tudi papež govori o tem v Radosti ljubezni ... Amen! Pika! Mora biti užitek, a povezan z ljubeznijo, ne pa, da je sam sebi namen! Če ni tako, raje štrikam … Babice so živele v časih, ko je bila spolnost zanje trpljenje, za moškega pa pravica. Zakaj bi se sprenevedali? Biti moramo veseli in hvaležni, da je danes drugače. Vemo, da je škof Anton Bonaventura Jeglič že davnega leta 1909 v znameniti knjižici Ženinom in nevestam – Pouk za srečen zakon, lepo zapisal o zakonski združitvi, da je: “ … naravna, potrebna, sveta. Ta združitev ima pa tudi namen moža in ženo obvarovati od nečistovanja; zato je dopuščena tudi pri nerodovitnih, v starosti, v času nosečnosti. Ona je nazadnje sredstvo, da se ohrani, pokaže in še bolj vname zakonska ljubezen med možem in ženo.” Za tiste čase je bil škof prav napreden. Poznate to knjižico, so jo ljudje v vaših zgodbah kdaj omenjali?

Družina in Življenje

On je vedel iz spovedi o težavah zakoncev, pa o incestih, pohoti, pa nezakonskih otrocih … Še enkrat, odmisliti je treba sedanjost, ko beremo o prejšnjih časih. To je bil “bio čas”, ko je bil spolni nagon pri moških tako močan, da so nekateri “trikrat na dan” … Spolni nagon je v zadnjih 15 letih upadel za 40 %. Ženska je bila objekt za zadovoljevanje spolnih potreb. Čas je bil pač tak. Moški ni imel nobenega drugega vzorca. Si kdaj slišala, da je bila pri kakšni hiši ta Jegličeva knjižica? So jo imeli, samo so jo morali vrniti. Menda je cerkvena oblast za vrnjeno plačala dvojno ceno. Kljub temu pa niso preprečili, da ne bi celo Francozi pisali, da imamo Slovenci za škofa – pornografa. Kako se soočiti s problemom pornografije? Pornografijo toleriramo, pogovorov o spolnosti pa ne. Toleriramo jo celo v cerkvi, ko pridejo nekatere ženske k maši oblečene v komaj kaj. Meni se župniki smilijo, ko gledajo na pol gole najstnice ... Tu bi naredila red! V cerkev

se hodi s spoštovanjem, tudi dostojno oblečen. Pogovorov o spolnosti v družinah se izogibamo. A bi se tudi o teh stvareh morali pogovoriti. Otroku moramo dati občutek, da je intimni svet nekaj svetega, da ga ne sme deliti z vsakim “bumbarjem”, še najmanj na internetu. Niti ga ne sme podarjati vsakemu, ki pride mimo! Dobiti mora občutek, da je intimni svet tako lep in dragocen, da ga lahko deli le z nekom, ki ga bo imel najraje na svetu. Veliko zakoncem, če sodim po pismih, ki jih dobim, je spolnost v breme. V kakšnem smislu? V tem času bi raje počeli kaj drugega, raje bi brali knjige, recimo. Če je moj ded to počel trikrat na dan, če smo mi to počeli recimo trikrat, štirikrat na teden, lahko tudi vsak dan, današnje mlade generacije, odkar je internet, to počnejo dvakrat, trikrat na mesec. Če počnejo. V tej hiperseksualizirani družbi? Hiperseksualizirana je le zunaj domačih vrat, znotraj je pa ena sama suša. In več kot polovica žena, ki mi pišejo, sprašuje,

kako naj moža pripravijo do spolnega odnosa. Moža do spolnega odnosa? Možje so postali lenuhi. Žene sprašujejo, kako naj možu povedo, kam naj položi roko, da bo tudi njim lepo. Ker oni to naredijo zelo rutinsko ali pa na način, kot so videli v kakšnem porniču. O intimi se pa zlepa ne pogovarjajo. Mnogi že po nekaj letih zakona ne čutijo nobene želje po spolnosti sploh, nobene želje po dotiku ... Včasih so imeli spolne odnose tudi trikrat na dan, nisi pa videl gole ženske ... Nikoli. Še ženske so videle golega moža šele takrat ko je umrl, ko so ga umili in “dali na pare”. Marsikdo je bil takrat prvič v življenju cel umit. Ko vidiš v družbi problem, sta samo dva razloga: denar ali seks. Tretjega ni več. Kje pa je tu Bog? Saj ga ni. Smo ga vrgli ven. Ljudje danes nimamo več moralnih zavor. Vse se zdi dovoljeno, celo tisto, kar je izrecno prepovedano. Pogovarjal se je Aleš Čerin

Družina in Življenje

MIDVA SVA ZAKON midva sva zakon

Politika – najin kamen spotike Turbulentno obdobje je za nama. Vedno je tako ob tem času. Včasih naju zaloti pozimi, drugič na pomlad, kdaj pa kdaj tudi kak praznik pokvari, dolgih poletnih počitnic pa praviloma ne moti. V času, ko odločamo, aktivno posežemo v dogajanje, verjamemo v spremembe. Ob tem času znava imeti živahne razprave, saj se Inesin in moj odgovor na volilnem lističu namreč ne strinjata vedno.

Paše, ko si mi podobna

Klecava kolena, nerodnost, zardevanje, metuljčki … in vse, kar spada k stanju zaljubljenosti, naju ni zadelo tako močno. Seveda, bila je zunanja privlačnost, še vedno je oziroma je še bolj, vendar da bo Ines osrednja ženska v mojem življenju, sem spoznal in se odločil na podlagi pogovorov, ki sva jih imela ure in ure v fazi spoznavanja. Največjo količino izrečenih misli, smeha, žalosti in razburjenja najbrž hrani moj stari volkswagen polo. V tem avtomobilu sva začela s pogovori detajlneje spoznavati drug drugega. Časa je bilo dovolj, radio je že zdavnaj odpel poslednjo pesem, priložnosti za pogovor je bilo veliko. In sva ugotovila, da imava veliko skupnega: imava skupno vero, gojiva ljubezen do kulture, imava enako stopnjo izobrazbe, raje skočiva na morje kot v hribe … ko na tihem načrtuješ, s kom boš prehodil pot življenja, šteje vsaka malenkost.

Vedno pa se je našel prostor še za eno sovoznico, ki je znala razgreti ozračje: politiko. Oba rada spremljava dnevne dogodke, z zanimanjem poslušava, kaj se dogaja v svetu in pri nas, obsojava politikantstvo, skratka meniva, da je prav, da sva družbeno ozaveščena državljana. Med pogovori sva ugotovila, da sva si svetovnonazorsko blizu: obsojava politiko, ki je logiko služenja spremenila v logiko gole oblasti, tarnava nad strankami, ki so ‘vitalnim sektorjem’ odvzele njihovo temeljno nalogo in jih spolitizirale v lastno korist, izražava nejevoljo nad civilnimi iniciativami, ki od države zahtevajo nekaj, česar jim narava ne more dati … Koliko pameti in kako modro to zveni! Saj poznate: zbrani fantje, najprej o vinu, pa o športu, vremenu in že smo pri politiki, ki je ni sram prisesti nepovabljene k nedeljskemu kosilu, kjer spreminja prijatelje v znance, znance pa v sovražnike.

Rad bi, da si takšna …

Če sva širše gledala podobno, sta se najina pogleda vedno bolj razhajala, ko sva govorila o državni oziroma lokalni ravni. Najprej diplomatska tišina, nejevernost, da eden od naju spada med tiste, ki tako mislijo, nato obsojajoč pogled, globok vzdih in izbruh misli. To, da imava več skupnih točk, sva pozabila, spreminjati sva hotela tiste malenkosti na drugem, ki nama niso bile všeč. »A ti sploh veš …?« »Pa saj ne misliš resno z njim/njo, kajne?« in s podobnimi frazami sva se obmetavala precejšen del poti. In zadelo je, bolelo je. Mnenje nekoga predstavlja srčiko osebnosti – in na to sva pozabila. Nadvlada nekoga je ponižanje za drugega. Vendar kdor dela, počne napake, brez napak pa ni napredka. Tudi dandanes z zanimanjem spremljava soočenja. V miru in brez strahu pred ‘napadom’ sozakonca lahko zvečer prižgeva televizijo in poslušava (ne gledava), s čim naju želi gospoda prepričati. Pogovorila sva se, se strinjala, da naju je včasih zaneslo v ihti prepričevanja. To ne pomeni, da se vedno strinjava, nikakor, vendar pa svoje nestrinjanje poveva na spoštljiv način. Klicaji na koncu povedi so redkost, nadomestile so jih spravljive pike: »Spoštujem tvoje mnenje, vendar se ne morem strinjati z njim. Spoštujem tvoje mišljenje, vendar jaz menim drugače.« Za velik dosežek v življenju si bom štel, če bosta moja otroka znala prenesti v svoj zakon kakšno dobro stvar iz najinega zakona. Da bosta znala v odrasli dobi reči: »Ej, mami, ati, to sta pa dobro izpeljala, v tem vaju bom pa posnel/-a, ker sta bila res zakon.« Še posebej, če se naučita, da prevlada mojega ali njenega mnenja nad drugim pomeni poraz za oba. David Križman

Družina in Življenje

starševstvo

Še ptice čebljajo o Bogu S suhim listjem, želodi in storži tlakovana pot skozi naravni drevored, čudoviti zvoki ptičjega petja in naravna klima pomladanskega vetriča v žarometu sončnih žarkov in čudovitih vonjav cvetočih dreves … Vse skupaj čisto razkošje, eleganca, lepota ... Nemogoče je, da se človek ne bi čudil nad izjemnim smislom za estetiko Organizatorja, Oblikovalca in Stvaritelja ter da se ne bi ob tem počutil izjemno pomembnega, dragocenega in ljubljenega. Ti občutki so me spremljali danes, ko sva jo skupaj z najmlajšo hčerko mahnili peš na enega izmed bližnjih vrhov. Moj mož je na isti cilj z bolj oddaljenega izhodišča kolesaril. Pot do tja in nazaj je bila torej samo najina. Medtem ko sem jaz uživala v lepoti vsega podarjenega, je bilo hčerki prestrmo, predolgo, pretežko, prevroče. Tako pač je. Vsakič. Vsaj na začetku. Potrebno je kar precej motivacije. Pa kakšna igra. Npr. tista, ko skušava prevajati govorico ptic. Ta je zares zabavna. Včasih iz čisto prehitrega ptičjega govorjenja in govorjenja ena čez drugo nastane precej zanimiv in globok pogovor, kot npr. kako so hvaležne za vse, kar jim je podarjeno. Tudi naju so nagovarjale k hvaležnosti. Vzpodbujale so naju, da bi opazili lepoto okrog sebe, jo slišali, vonjali, se čudili, se je veselili in prepoznali, da vse to ni samoumevno in kako nas ima Nekdo rad, da nam to vse podarja. Ja, čebljali sva o Bogu. V bistvu so vse to druga drugi hitele pripovedovati ptice. In imeli sva se neizmerno lepo.

Iz lagodja v akcijo

Zvečer sva z možem razmišljala, kako malo je potrebno, da v otrocih prebudimo veselje do narave in vsega lepega, jim govorimo o Bogu in zakaj je to hkrati tako zelo težko. Če bi hčerki pred tem dala na izbiro, da ostaneva doma in nič ne počneva ali greva hodit, bi seveda ostali doma.

Pa ne rečem, da tudi meni ne bi prijalo to nedeljsko popoldne dati vse na »off« in ždeti doma. Rešitev, da bi imela popoln mir, mi je bila tudi ponujena na dlani. Hčerki bi dovolila, da »samo nekaj pogleda« na moj telefon, kar pomeni mir, kolikor dolgo se mi ga zahoče. Čeprav te možnosti nisem dala na izbiro, je bilo potrebno precej moje energije in vztrajanja pri odločitvi, da greva hodit. In potem ti pogovori o Bogu ... Včasih kar nekako ne najdemo pravih besed ali se bojimo, da ni prava priložnost, pravo okolje ... Da, bojimo se! Toda česa? Sami sebe? Otrok? Boga mogoče, da ne bomo prav povedali, se prav izrazili? Pravzaprav bi se morali začeti bati tega, da našim otrokom nihče več ne bo govoril o Bogu, če tega ne bomo počeli starši sami.

Bogu smo starši dali besedo

Recimo, da imajo nekateri otroci možnost veliko dobrega slišati in spoznati o Bogu pri verouku, skavtih, na oratorijih, na kakšnih duhovnih vajah in seveda pri maši. Na žalost tega niso vsi deležni. In na žalost je tudi verouk marsikje postal vse kaj drugega, kot tisto, kar bi

moral biti. Zanašati se torej na to, da bodo že drugi poskrbeli za duhovno znanje in rast naših otrok, ni najbolj optimalno. Ostajamo torej še naprej starši tisti, ki bi morali opravljati dolžnost obljube, ki smo jo dali pri krstu otrok, in vzgajati naše otroke v veri (biti njihovi kateheti, vzgojitelji, vzorniki ...).

Prisluhnimo pticam

Pred nami so počitnice. Čas za skupna družinska potepanja, oddih. Naj ne bodo te počitnice tudi počitnice proč od Boga, od vsakodnevnega pogovora z njim, branja njegove besede, pogovora o njem. Naj nam ne bo nedeljska maša le ena izmed možnosti, kaj početi. Lahko pa je izbira, kam bomo šli k maši in npr. kje bomo po maši imeli piknik v naravi ali pohod, kolesarjenje, plavanje, ogled kakšnega kraja ... Preveč smo krhki, da bi zdržali sami brez njegovega blagoslova. In naj nas morebitno godrnjanje otrok, da smo edini v množici, ki še na dopustu hodimo k maši, se v pričo drugih pred obedom prekrižamo in redno molimo, ne omaja v odločitvi in zavedanju, da smo v bistvu izjemno privilegirani, da sploh imamo to možnost in priložnost. Prisluhnimo v tem poletju pticam, kaj nam imajo povedati. Mojca Nuč

Družina in Življenje

TA STARI IN TA MLADI

Kdaj bo pa poroka? Pred časom sem slišala mamo, ki je rekla: »Ja, ne vem, če je zet, kar prišel je in je tu!« Čas je tak, v zraku je nekaj in ne vemo čisto dobro kaj, predvsem pa ne vemo, zakaj je do tega prišlo in kam to pelje; ali pa vemo odgovore na vsaj nekatere dileme, če se iskreno vprašamo. Veliko in vedno več je mladih moških in žensk, ki se zaljubijo, pogosto prehitro vstopijo v spolne odnose in nekega dne čisto iz praktičnih razlogov ugotovijo, da je bolje prespati kar pri enemu doma, kot pa se stalno seliti. Tako sem slišala zopet drugo mamo, ki pravi: »Tako si želim, da bi se poročila, pa kaj hočem, danes so kar večina tako.« Govorim o krščanskih starših in njihovih krščanskih otrocih.

Vzgoja je temelj, jasno

Kje začeti, da morda ne bi prišli v situacijo, ko je videti, kot da ni izbire? Vsi dobro vemo, da je vzgoja temeljna zadeva, da je družina temeljno okolje in da sva zakonca s svojim življenjem in pričevanjem prvi in temeljni zgled. Dejstvo pa je tudi, da je čas, ki ga preživimo skupaj z

otroki – predvsem z mladostniki – zelo majhen v primerjavi s časom, ki ga oni preživijo z vrstniki ali na svetovnem spletu. Sorazmerno se odraža tudi vpliv na razmišljanje in obnašanje mladega človeka – predvsem na področjih, ko bi tudi navzven bilo potrebno pokazati, da imaš in živiš neke druge vrednote kot večina sveta. Poroka – zakramentalna, cerkvena – je na nek način tudi znamenje, da mlad človek nosi v sebi nekaj več, kot ponuja in včasih skoraj zahteva ta svet. Torej ta čas, ki smo ga namenili za biti skupaj z otroki mladostniki ali pa za podporo njihovim aktivnostim v okolju, ki podpira in živi naše vrednote, je ena boljših naložb. Smo pa vsi delali napake in še jih delamo. Ne da bi se zavedali, se včasih znajdemo v

zgoraj opisani situaciji: ali kdo naših kar nekam odide ali pa kdo kar pride.

Kako naj starši odreagiramo?

Kaj naj rečemo in ali naj sploh rečemo kaj? To sta vprašanji, ki si ju starši pogosto postavljajo in ostajajo brez odgovora. Res tudi je, da povsem enoznačnih in enostavnih odgovorov ni. Včasih tudi zato, ker niso vse situacije enake. Gotovo pa nekaj lahko storimo. Če tamladi živijo skupaj in niso poročeni in za to ni nobene resne ovire (npr. da je eden izmed partnerjev že bil vezan in čaka na ugotavljanje ničnosti predhodne zveze ali sploh ne more tega doseči …), je dolžnost krščanskih staršev, da jih v lepem in resnem pogovoru povprašajo, kaj jih ovira, da se ne poročita, oziroma ali resnično nameravata svoje edino življenje preživeti skupaj.

Odprimo varen prostor, da izrazijo svoje pomisleke

Jasno naj starši tudi povedo, da ni njihova želja zaradi sebe in zaradi drugih, da bi se poročila, pač pa želijo, da mlad par svojo skupno pot vzame resno, da se zavežeta drug drugemu in da kot kristjana kličeta na svojo življenjsko pot Gospodov blagoslov, ki ga daje v zakramentu zakona. To ju bo še bolj povezalo in v zavestni gradnji edinosti v zakonu je tudi sreča. Ni narobe, če starša povesta, da pod svojo streho ne moreta podpirati in na nek način sodelovati pri dejanju, ki je greh. Govorim o situaciji, ko mladi nimajo

Družina in Življenje

razloga, da se ne bi poročili, ampak „je potrebno še prej končati študij, pa dobiti službo, pa morda zagotoviti svoje stanovanje …“ Kot da bi se po poroki čas in vse skupaj z njim ustavilo in ne bodo mogli nič več delati, se učiti, kot da bi firme zaposlovale samo neporočene … Sodeč po najini izkušnji in izkušnjah iz svoje družine je ravno nasprotno. Ko dva sprejmeta resno odločitev za skupno pot, kar pomeni poroko,

v velikem miru in z veliko več moči in energije tudi vse ostalo delata skupaj – študirata, gradita, iščeta službo …

Izrazimo svojo podporo

Starši, ne bojmo se jasno, iskreno in v ljubezni brez očitanja povedati svojim otrokom, ki jih imamo radi, kaj je prav, kakšno je naše trdno stališče, tudi kaj je Božja zapoved in kako jih bomo podpirali v vseh ozirih, samo

v zavestni odločitvi za greh ne. Ne moremo jih v nič prisiliti, oni pa tudi nas ne. Vedno, vedno in v vseh situacijah pa lahko molimo zanje, se postimo in v vsej ponižnosti kličemo blagoslov Najvišjega. In se bo zgodilo – „Prosíte in vam bo dano! Iščite in boste našli! Trkajte in se vam bo odprlo!“ (Matej 7,7) nam Gospod zagotavlja po svoji besedi. Marija Halas

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Nočem biti za vedno „junior“ Z ženo sva od prijateljev prejela darilni bon za DiŽ-ev seminar, na katerem sva se odločila za pridružitev zakonski skupini, da bi izboljšala najin odnos. Končujemo s prvim letnikom, kjer smo govorili o komunikaciji in tem, kako »zapreti tokovni krog«. Kljub temu da je to novo znanje za naju koristno, se vseeno zdi, da se še vedno vrtiva okrog istih težav. Gre za odnose z mojimi starši, ki so dodatno zakomplicirani, ker sem že dvajset let zaposlen v družinski firmi. Žena nikakor ne more »požreti«, da sem pred dvema letoma pri štiridesetih formalno sicer prevzel vodenje podjetja, vendar pa ga lastniško in kot prokurist v resnici še vedno obvladuje oče. In do neke mere se z ženo strinjam. Očetove ideje so res dostikrat preživete in žal mi vsakokrat, ko mu to argumentirano dokažem, užaljeno vrže »pod nos« četrto Božjo zapoved o spoštovanju staršev. Moram reči, da želim biti dober kristjan, vendar se ob vsaki takšni epizodi počutim kot »junior« ter zgubim del volje za delo in razvoj dejavnosti. Obenem pa se mi zdi, da gre žena s svojo kritiko predaleč in je zaradi očetovih zaslug res potrebno spoštovati njegovo minulo delo, in če ne gre drugače, tudi njegovo »vmešavanje« (kot bi rekla žena) v procese odločanja. Kaj naj storim, da bo »volk sit in koza cela« in bo najin odnos z ženo končno izplaval iz začaranega kroga? Andrej Spoštovani Andrej! Hvala, da ste pogumno opisali svojo situacijo, ki dejansko ni enostavna. S svojim odgovorom bi začel čisto na koncu vašega pisma – v zadnjem stavku namreč že nakazujete rešitev težave. Pravite, »kaj naj storim«? Zavedate se torej, da je moč presekati gordijski vozel v vaših rokah. V drugem delu stavka že

sami nakažete, kam naj rešitev vodi – želite, da »odnos z ženo izplava iz začaranega kroga«. S tem že nakažete zavedanje, da je vaš odnos z ženo tisti, ki mora biti pri vas na prvem mestu, kar pa je v današnjem času zelo težko. Krščanski »pridni fantje« smo bili namreč vzgajani in pogojevani, da smo poslušni staršem – v povojnem

času industrializacije so bile to pogosto mame, ki so prevzele vso vzgojno pobudo. Tako je naš odnos z očeti otežen z več vidikov. Naša »pridnost« se kaže tudi v tem, da želimo ustreči vsakemu, ki pride mimo, in da se vedno »potegnemo nazaj« in storimo tisto, »kar je prav«. Četrta Božja zapoved je, si upam trditi, ena najbolj zlorabljenih

Družina in Življenje

zapovedi v Sloveniji. Z njo starši pogosto manipulirajo s »ta mladimi«, da ti še dolgo v zrela leta počno, kar oni želijo. To je narobe. Starše spoštovati – to ja; upoštevati vsako njihovo »kaprico« – ne. In, za Božjo voljo, ne pričakujte, da se bodo starši spremenili! Zato bi bilo za začetek prav, da se začnete učiti reči »ne«. Kot odrasel možakar imate vso pravico reči ne očetu, mami, drugim in občasno tudi ženi. Zakaj? Včasih kar tako, za vajo . Da se boste začeli zavedati, kaj si sploh zares želite. V vašem vprašanju sicer nikjer ne zaznavam, da bi se vprašali, kaj ustreza vam. Kaj pa vem? Morda vam je vaše delo všeč, s plačo ste zadovoljni, težava je le v očetu, ki

se ne zmore dokončno posloviti in s tem kaže nezaupanje v vaše sposobnosti. Morda pa bi si vi sami želeli kakšne manj zahtevne, varne, državne službe? Ali pa bi želeli stopiti na lastno podjetniško pot? Pomembno se mi zdi, da si za začetek dopustite svobodo in si najprej sami v sebi, potem pa v iskrenem pogovoru z ženo dovolite razmislek o vaših željah in ambicijah. Če ste v podjetju že dvajset let, stari pa ste nekaj čez 40, je povsem možno, da si še nikoli niste zares dovolili pomisliti, kaj bi si vi sami zares želeli.

Povabim vas, da začnete postopno, pa vendar zavestno razmišljati o svojih željah in potrebah in jih potem začnete tudi jasno izražati. Predvsem v vodenju podjetja. Potem boste videli, kam stvari peljejo. Pravite, da želite biti »dober kristjan«. Odlično! Za dobrega kristjana je najbolj pomembno, da vzdržuje stalno navezanost z Bogom – da je z njim dnevno povezan preko molitve, branja Svetega pisma, zakramentov. Potem bo v vsaki konkretni situaciji znal ravnati »po Božje«. Predvsem pa priporočam tudi dobrega spovednika, s katerim se boste lahko redno pogovorili o sprotnih dilemah. V primeru, ko bi uvideli, da se nikakor ne morete dogovoriti za samostojno vodenje podjetja (ali pa v primeru, da vas in ženo skupne želje jasno vodijo drugam), si dovolite celo, da podjetje zapustite. Če živite v istem kraju s starši, bi bila morda koristna tudi selitev. Spomnim se Andreja Perka, ki je v odgovoru na podobno vprašanje na nekem predavanju odgovoril, da »nobena firma in nobena hiša ni vredna vašega življenja«. Predvsem pa je pomembno, da do očeta v svoji notranjosti vzpostavite primerno čustveno distanco. Psihologi poudarjajo, da mora v procesu osamosvajanja vsak moški storiti eno od dveh stvari. Ali mora svojega očeta »potegniti iz jarka« (češ, da ni nič vreden) ali pa ga mora »sneti s piedestala« (češ, da je vse, kar reče ali stori, čisto zlato) in ga videti kot realnega možakarja, ki je (prav tako kot on sam) rasel v določenih razmerah, bil žrtev določenih okoliščin in bil naučen določenih navad ter ga sprejeti v vsej njegovi ranjeni realnosti. Šele ko boste dobro opravili to »čustveno selitev«, boste lahko zares dober mož svoji ženi, pa tudi dober sin in (predvidevam) tudi podjetnik.

Benjamin Siter

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Družina in Življenje

ŠTIRJE LETNI ČASI ZAKONA PRIROČNIK ZA ZAKONCE, KI ŽELIJO IZ VSEH LETNIH ČASOV ZAKONA USTVARITI NAJVEČ »Zakon nikoli ne miruje,« pravi avtor Gary Chapman v knjigi Štirje letni časi zakona, ki je aprila izšla pri Družini in Življenju, in nam opiše, kako zakon nenehno prehaja iz enega letnega časa v drugega. V nasprotju z običajnim kronološkim pogledom na letne čase zakona, kjer so ti vezani na dobo poročenosti, nam avtor letne čase v pričujoči knjigi predstavi kot odslikavo čustvenih stanj, naravnanosti in dejanj v zakonu, ki pa so povezani tudi z zunanjimi vplivi: »Včasih se znajdemo v času zime – obupani, odtujeni in nezadovoljni; drugič lahko izkusimo čas pomladi, ki prinaša odprtost, upanje in pričakovanje; spet drugič lahko uživamo v toploti poletja – udobje, sproščenost in uživanje življenja; nastopi pa tudi jesen s svojo negotovostjo, brezbrižnostjo in zaskrbljenostjo. V zakonskem življenju se ta krog večkrat obrne, prav tako kot se letni časi ponavljajo v naravi.«

Razumljiva, jasna in uporabna

Na enostaven in razumljiv način nam Gary Chapman (avtor svetovne uspešnice 5 jezikov ljubezni) najprej podrobno predstavi vsak letni čas skupaj s primeri zakoncev, ki jih je spremljal v svoji dolgoletni praksi zakonskega svetovalca. »Zakon se brez dvoma rodi v pomladi,« toda lahko hitro zdrsne v zamere, zagrenjenost jeseni ali

odtujenost zime. Kadar v zakonu nastopi jesen ali zima, se zakonca običajno počutita negotova ali celo brezupna. Zakonca morata opredeliti, v katerem letnem času sta, saj se »za razliko od naravnih letnih časov letni časi zakona navadno ne spremenijo brez pozitivnih dejanj – spremenijo se lahko le na slabše,« trdi Chapman.

Noben zakon ni brezupen V knjigi spoznamo, da se pari, ki so se znašli v jeseni zakona, običajno zavedajo, »da nekaj ni v redu, pa čeprav teh občutkov ne delijo s sozakoncem. Stanje njihovega razmerja jih skrbi«. Zakon v zimi pa je »hladen, neizprosen in zagrenjen«. Vendar pa »lahko tudi jesen in zima služita v dobro zakona – pogosto nas namreč lahko ti dve obdobji opozorita, da je nekaj narobe in nas usmerita na pot rasti,« pravi Chapman in dodaja, da »Bog lahko zakon v zimi uporabi za dobro … če zakonca vztrajata in začneta delati korak za korakom v smeri bolj kakovostnega odnosa v zakonu, se lahko prebijeta skozi vse ovire in vznikneta močnejša«. Tudi če se je vaš zakon znašel v obdobju zime in knjigo berete sami, Chapman v knjigi ponudi izjemne rešitve in zagotavlja, da »noben zakon ni brezupen«.

Rasti in gojiti spomladansko naravnanost

»Vsak zakon se nenehno razvija; noben zakon ni popoln. Dobra stran tega je, da se lahko sleherni zakon v vsakem trenutku izboljša,« je prepričan Chapman in ponudi zakoncem sedem strategij, ki temeljijo na Svetem pismu, za izboljšanje zakona oziroma za prehod iz enega obdobja v drugega ter praktični priročnik za poglobljeno delo v paru ali zakonski skupini.

Knjigo lahko naročite prek spletne strani www.diz.si ali telefona: 041/459 666 (Erika) Cena knjige je 19 €.

Družina in Življenje

živeti s svetim pismom

Recept, da zadenete na „lotu“ Verjetno boste presenečeni, če vam povem, da imamo ta recept bolj ali manj vsi doma. Mogoče nam celo že več let leži na polici … ali pa nekje v omari. Recept je tako učinkovit, da je preveden že v stotine jezikov. Če recept uporabljamo dosledno, nam bo »srečka« vsakokrat zadela. Ne gre za potegavščino, gre za Sveto pismo! Ocenjujejo, da je na svetu več milijard kopij krščanskega Svetega pisma1. In še vedno drži, da je najbolj brana knjiga v zgodovini. Torej bi jo moral tudi sam oz. mi vsi, ki se štejemo za kristjane, že kdaj prebrati. Tu pa se marsikomu že zatakne (z menoj vred). Lažje in bolj zabavno je brati knjige, ki so »in« (npr. Harry Potter, pa 50 odtenkov sive), kot pa 1500+ strani zahtevnega »čtiva«. A ko enkrat ta recept (tj. Božjo besedo) vzameš zares, se preprosto ne moreš načuditi, kaj vse ti je lahko po njej dano.

Hiša, obdana z gozdom in šumečim potokom

Te dni mineva tri leta, odkar se je naša družina preselila na novo lokacijo. Ta življenjska odločitev je med nama z ženo zorela kar nekaj let. Začela sva povsem po »logični« poti: poslušala sva lokalne male oglase, redno obiskovala spletišča za nepremičnine, kupila ta ali oni oglasnik … a kmalu tudi ugotovila dvoje – ali so cene vrtoglavo visoke ali pa so kvalitetne nepremičnine prodane prej, preden sploh pride do oglasa. Pa sva pričela v ta namen tudi moliti in izročati najine želje, skrbi in dvome o tej življenjski odločitvi v Božjo previdnost. Pa tudi sicer mi je postajala Božja beseda vse bližje, kar gre zasluga tudi mobilni aplikaciji Lekcionar (Beseda je tako postala dostopna kjerkoli in kadarkoli). Odstavek iz Matejevega evangelija sva takrat 1 Vir: http://www.businessinsider.com/ the-top-10-most-read-books-in-the-worldinfographic-2012-12

(in še danes) doživljala zelo živo in učinkovito: Prosíte in se vam bo dalo … Zakaj vsak, kdor prosi, prejme (Matej 7,7–8). In rezultat? Pozimi leta 2015 naju je po zanimivem »naključju« klicala gospa s ponudbo za hišo (ki je seveda ni bilo v nobenem oglasu). Srce mi je zaigralo, ko sem šel na prvi ogled: hiška povsem obnovljena, postavljena na idilično lokacijo ob gozdu; poleg hiše pa velik travnik z vrtom, potokom, mlinskim kolesom … Med ogledom je pričelo še rahlo snežiti. Res, bilo je kot v pravljici ali romantičnem filmu (in težko dojemaš, da se to lahko dogaja tebi, grešniku). Še danes se z mislimi večkrat ustavim in pomislim, kakšna Božja dobrota in previdnost nas je pripeljala v ta prelep kotiček Slovenije. Čudež, brez dvoma!

Hvaležni za dar (o)življenja

In počasi smo se privajali na nov dom, nove (prijazne) sosede, nov ritem, nova opravila. Marsikatera stvar (sploh pa tiste male, vsakdanje) nam je postala povsem samoumevna. No ja, včasih ti postane že moteča in začneš se pritoževati … Nekega jesenskega dne pa nas pokličejo dobri družinski prijatelji in sporočijo, da se je rutinski pregled njihove hčerke pri zdravniku precej zakompliciral. Zadeva je šla tako daleč, da so ji morali najprej ohranjati osnovne življenjske funkcije, zatem pa so jo celo odklopili (saj zdravniki niso imeli več upanja).

Žena je dala pobudo za molitev devetdnevnice k Mali Tereziji. Zahvaljujoč družbenim omrežjem se je v ta krog molitve vključilo veliko število ljudi. V družini smo zelo živo izkusili, kako nas molitev povezuje in zbližuje. In zopet so me tu nagovorile besede iz Matejevega evangelija: Če sta dva izmed vas na zemlji soglasna v kateri koli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih (Matej 18,19). In nas je uslišal! Deklici je Bog podaril novo življenje. Težko je sicer razumeti, zakaj je (bilo) potrebnih toliko preizkušenj za njeno družino, a kot pravi Izaija: Zakaj moje misli niso vaše misli in vaša pota niso moja pota, govori Gospod (Izaija 55,8). Božji načrt zanjo res presega okvire človeškega dojemanja.

Iz majhnega raste veliko

Tudi naši družini je lanskega avgusta Bog podaril novo življenje – šestega člana, Avguština po imenu. Nosečnost je (hvala Bogu) potekala bolj ali manj po ustaljenem »protokolu«. Vseeno pa je šlo še vedno za čas veselega pričakovanja. Ženi je sicer vsak dodatni dan iznad teoretično izračunanega datuma poroda prinesel nove skrbi (»kdaj bo že«). Zahvaljujoč knjigi Skozi nosečnost z Jezusom (avtorice Kelly J. Townsend), kateri bi lahko rekli tudi Sveto pismo za nosečnice, pa je žena lažje spuščala skrbi v Božje roke. Bila je nedelja. Po sveti maši sva našega župnika prosila za molitev nad

Družina in Življenje

ženo in nerojenim otrokom. V teh svetih trenutkih smo se vsi v družini res čutili povezane (Matej 18,20). Kmalu po prihodu domov mi je žena naznanila, da se je pričelo »dogajati«. Pa sva počasi odrinila proti porodnišnici. Ker so se popadki vmes umirili, sva se imela čas ustaviti tudi pri Mariji Pomagaj na Brezjah. Vsebine najine molitve verjetno res ni potrebno pojasnjevati. Odločila sva se za pot proti domu, saj ni nič kazalo na znake poroda … Bog pa se drži svojih obljub (zopet je tu Matej 18,19) in kmalu sva obrnila in se napotila nazaj proti porodnišnici. Pa je prišel prvi močan popadek, pa drugi, pa tretji … skupaj sva predihala vsakega in bolečine izročala Njemu. In zopet sva izkusila, da popolna predanost Njegovim rokam rojeva res lepe sadove. Eden teh je Avguštin. Prvič sva ugledala njegov jokajoči obraz, prvič videla njegove majhne roke, ki so vztrajno iskale mamino toplino … a Bog ga je poznal, še preden ga je upodobil (Jeremija 1,5). To res krepko presega mojo dojemljivost.

Kot strojniku me pri dojenčku vedno fascinira, kako mu ob rojstvu delujejo vse funkcije, brezhibno! In to v prvem »poizkusu«. Čista mojstrovina! Ob tem se vsakokrat počutim majhnega in hkrati ponižnega. Čudovita so tvoja dela, Gospod (Psalm 139,13–14)!

Kaj pa recept?

Svetega pisma še vedno nisem prebral … ga pa prebiram. Besedo za besedo. In ob tem se trudim (s) pustiti, da se me dotakne na svoj način. Času in prostoru primerno. In dosedanji dotik bi lahko opisal z besedami: Če ostanete v meni in moje besede ostanejo v vas, prosíte, kar koli hočete, in se vam bo zgodilo (Janez 15,7).

Verjetno se sprašujete, kako oz. na kakšen način pa ostajam v Njem oz. Njegove besede ostajajo v meni?

Menim, da gre to eno z drugim. Če res ostajam v Kristusu, potem ne gre drugače, kot da tudi njegove

besede ostanejo v meni. In obratno. Ključnega pomena pa se mi zdi poudariti, da morajo njegove besede priti v moje srce, torej, da jih živim. Če ostajajo le »v glavi« (tj. na razumski ravni), potem mi jih odnese že vsaka najmanjša skrb, strah, stiska ali pa nanje preprosto pozabim. In potem me odnese stran od Kristusa. Trenutno žal še nimam dovolj močne »vrvi«, ki bi me trdno zasidrala vanj. Vem pa, da biti v njem v tem obdobju zame pomeni biti predvsem z mojo družino: v prvi vrsti biti mož, ki se trudi ljubiti, spoštovati in razumeti svojo ženo in ji biti v oporo; takoj zatem pa biti tudi oče, ki koristno preživi čas z otroki, jih uči predvsem preko zgleda, jim spoštljivo a odločno postavlja meje … in jih v molitvi tudi blagoslavlja in izroča v Božje varstvo. In je zanje tudi hvaležen, kar pa je včasih (tj. ko te spravijo »na obrate«) težko. Velikokrat me zato odnaša na odprto, stran od varnega priveza v Kristusu, saj je motilnih vplivov veliko (služba, delo doma, delo v župniji, hobiji …). Ostajati v njem tako zahteva vsakodnevno odločitev. Anže Čelik

Družina in Življenje

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

Metka in Miran Brozovič: „Ljubezen ni le čustvo, ampak predvsem odločitev in garanje.“ Miran in Metka Brozovič sta starša petih otrok, poročena sta 29 let in se zadnje čase ukvarjata s pridelavo domačih sokov in ostalih naravnih izdelkov. Njuno življenjsko zgodbo je močno zaznamovala bolezen, o kateri pogosto spregovorita na pričevanjih po vsej Sloveniji, o njej pa pričujeta tudi na seminarju Ko pridejo preizkušnje. Od kod in iz kakšnih družin prihajata? Kaj vaju je oblikovalo v otroških letih? Metka: Prihajam iz malomeščanske belokranjske družine s petimi otroki. Bili smo tradicionalna krščanska družina, v bloku in ulici nekoliko posebni, saj smo izstopali po številu otrok. Spominjam se, da so vsi moji sošolci in sošolke imeli največ enega bratca ali sestrico in nekoč sem tudi jaz v anketnem vprašalniku zatajila večjo polovico svojih sorojencev. Zdelo se mi je »nobel«, da bi tudi jaz imela samo enega brata, svojo sobo in starša, ki bi mi naklonila veliiiiko pozornosti. Ko sem bila stara 9 let, sem izgubila atija in ta izguba je močno zaznamovala moje otroštvo in mladost. Miran: Jaz sem bil rojen na vasi v belokranjski kmečki družini, kjer je za versko vzgojo skrbela stara mama. Ob nedeljah in praznikih nas je redno pošiljala k maši in najlepše od vsega se mi je zdelo, da ob takih dnevih nikoli nismo delali. Kot prvorojenec sem se naučil, da se moram obnašati odgovorno in »pametno«. Imel sem še mlajšo sestro in brata, in ker smo živeli na vasi ob reki Kolpi, je moje otroštvo zaznamovalo tudi veliko igre in druženja s prijatelji. Metka: Zgodnja izguba očeta je v meni odpirala prostor za notranji svet. V tistem času smo se iz mesta preselili v manjšo vas ob robu gozda

in spominjam se, da sem mnogo ur preživela v notranjih monologih, sanjarjenju, razmišljanju, pa tudi v solzah, za katere so vedeli samo travniki in gozdovi. Nadvse rada sem imela družbo otrok iz vasi, vendar mi tudi samota ni bila tujka, potrebovala sem svoj čas in tišino, kjer sem se lahko v miru srečevala s samo seboj. Kako sta se spoznala – postala fant in dekle in potem mož in žena? Miran: Z Metko sva se spoznala zelo mlada. Star sem bil 19, Metka pa 15 let. Postati fant in dekle v tako rosnih letih ima svoje slabosti in prednosti. V tako mladih letih veš res zelo malo o življenju; nisva se znala dobro pogovarjati, nisva se

zavedala, kako pomembno je v času skupne hoje postavljati dobre temelje za skupno življenje. Prednost pa je, ker za sabo nimaš slabih izkušenj in lahko čistost svojega srca podariš ljubljeni osebi. Metka: Včasih se pohecam, da me je Miran vzljubil in zdržal z mano v času moje najhujše pubertete: mastni lasje, mozolji na obrazu, pa vse moje nestanovitno razpoloženje ... In če je z mano zdržal takrat, potem bo vedno! Res je mnogokrat obrisal solze, ki so se kot pomladni dež nepričakovano usule iz mojega srca. Velikokrat, ko niti same sebe nisem razumela, mi je nežno dejal: »Metka, vse bo dobro. Jaz te imam rad.« Bilo je blagodejno in pomirjujoče, in ko pogledam nazaj, ugotavljam, da mi

Družina in Življenje

je pogosto nudil varnost in nadomeščal očetovo ljubezen, ki sem jo tako neskončno pogrešala. Miran: Poročila sva se med počitnicami takoj, ko je Metka končala srednjo šolo. Zdelo se nama je, da nama ni več zdržati narazen. Metkina mama ni mogla razumeti, da njena hčerka ne gre študirat, vendar je najino odločitev sprejela in modro dejala: »Saj vaju bo življenje študiralo.« Kakšna je vajina družina? Kako je bilo, ko so bili otroci še majhni, in kakšne vrednote sta takrat skušala živeti in vzpostavljati v družini? Miran: Ko sva bila z Metko zaročena, sva se mnogokrat pogovarjala, da bova imela veliko družino. Vendar je zame »velika družina« pomenilo imeti tri otroke, za Metko pa je bila družina s šestimi otroki komaj srednje velika družina. Ampak to sem izvedel šele kasneje. Takrat se nisva pogovarjala v številkah :) Metka: Ja, prerasla sem mit o idealni družini z dvema otrokoma, in ker se je moje srce ob Miranovi ljubezni širilo, sem se naučila, da srcu prisluhnem ... In tam je bilo prostora za veliko otrok. Štiri leta po poroki sva dobila Saro in takrat sva se odločila, da bo moja kariera dom in družina. Hvaležna sem Miranu, da

se je strinjal in podprl mojo željo, da se posvetim družini. Je bila pa to tudi svojevrstna past; namreč iz čudovite žene sem se čez noč spremenila v čudovito mamo in to je bila za najin zakon prva preizkušnja, ki sva ji dopustila, da naju je začela oddaljevati v najinem odnosu.

Miran: Saj se ne zgodi čez noč. Počasi, brez hrupa! Otroci so prihajali drug za drugim, vesel sem bil, ko sem videl ženo, ki se z veliko ljubeznijo in predanostjo posveča otrokom. Imel sem svoje podjetje in veliko časa sem posvetil delu, da bi preživljal družino, ki je kar rasla in rasla :). Metka je v podjetju vodila računovodstvo, tako sva sodelovala poslovno in kot starša, manj pa kot mož in žena, ker je za to zmanjkovalo časa.

Tukaj na Zemlji imamo nekaj časa in nekaj priložnosti. In nič ne vemo, ali je teh dni in priložnosti še veliko ali imamo odmerjenih le še nekaj korakov.

se odtujiš in neiskrenost je nujna posledica. Pa ne neiskrenost v obliki laži, ampak v obliki mrtvega odnosa. Miran: Ja, deset Božjih zapovedi je komaj temelj, je minimum, ki je nujno potreben za gradnjo odnosov in iskrenosti. Ampak ta minimum je treba nadgraditi. Metka: Pod tem minimumom ni življenja, navzgor, proti višini pa so poti odprte do neskončnosti.

Tema te številke je iskrenost. Je to ena od pomembnih vrednot v vajinem zakonu in družini? Kako sta to skušala živeti v vajinem odnosu in kako iskrenost privzgojiti otrokom?

Živite v zelo lepem in mirnem delu Slovenije, v Beli krajini, ki pa je gospodarsko manj razvita. Kako se narava in okolje, v katerem živite, odražata na odnosih v vašem kraju in kako je to konkretno vplivalo na vajino skupno pot? Malo predstavita, kaj delata, s čim se ukvarjata?

Miran: Zame je iskrenost med nama temeljna vrednota in brez te predanosti si sploh ne predstavljam odnosa. Ne spominjam se, da bi otroke kaj posebej poučeval o iskrenosti. To preprosto živiš, to tako je! Metka: Zame je iskrenost malo bolj zapletena stvar. Ne gre namreč samo za to, da bi sozakoncu (ali komu drugemu) nekaj lagal. Gre za to, ali si v najinem odnosu iskreno prizadevam za dobro in lepo in iščem poti, ki naju zbližujejo ali pa brezbrižno pozabljam na obljubo, ki sem jo na poročni dan dala Miranu: »... da te bom ljubila in spoštovala vse dni svojega življenja.« V odnos, za katerega ne skrbiva dobro, se neiskrenost kar prikrade. Najprej se odvadiš sozakoncu povedati, kako se počutiš, kaj si doživljal čez dan, kakšna vprašanja in strahovi se »klatijo« po tvojem srcu. Potem

Miran: Naša dolina je res lepa. Veliko tišine in zelenja umirja srce in tempo življenja. Kamor pogledaš, povsod travniki in gozdovi, ki kar vabijo v mir in spokojnost. Ampak tega nisva vedno videla. Nekoč sva se v nekem drugem slovenskem kraju sprehajala ob potočku in čeprav ni bil nič posebnega, sva občudovala lepoto neokrnjene narave in spokojnost tekoče vode. Ko sva se vrnila domov, sva vse to in še več zagledala doma, na domačem pragu. Vzljubila sva Belo krajino na poseben način in od takrat nama je še bolj draga. Metka: Reka Kolpa nam ponuja posebno razkošje. Poletje preživljamo na njenih bregovih; tam se zbiramo z otroki, s prijatelji in vaščani in mnogo

Družina in Življenje

Miran: Ja, to je bilo res na kratko, daljšo verzijo najinih mnogih preizkušenj lahko slišite, če se udeležite Diž-evega seminarja Ko pridejo preizkušnje. S prijateljema Saro in Bojanom Doljak skušamo razmišljati, kako se spopasti s preizkušnjami in čemu jih Bog sploh dopušča, posebno takšne, ki nas presegajo.

ur preživimo v skupnem druženju. V srcu čutiva, da želiva to čudovitost deliti z mnogimi in svojo domačijo preurejamo tako, da bi jo lahko ponudila DiŽ-evim in drugim družinam, ki bi želele vstopiti v razkošje skromnosti naše doline. Miran: Je pa Bog vodil najino pot tako, da nama je pokazal, kako se lahko kljub gospodarski nerazvitosti da v tej dolini dostojno preživeti. Pred nekaj leti smo namreč začeli delati domač bezgov sok in ga

Po desetih letih zakona sem se odločil, da ji za obletnico poroke podarim duhovne vaje za zakonce. To je bila ena boljših odločitev v mojem življenju! ponudili prijateljem, sosedom in znancem in nastala je velika veriga po vsej Sloveniji. Povpraševanje se je iz dneva v dan povečevalo in počasi smo odpirali poti na tuje trge. V neokrnjeni naravi naše doline rastejo čudovite rastline in zelišča, iz katerih na naši domačiji delamo sirupe. V tem trenutku zalagamo z njimi preko 150 trgovin, restavracij in hotelov

in skoraj vsak teden nas pokliče še kakšen nov kupec. Sedaj lahko naš sok kupite tudi na gradu slovenske prestolnice :) Ravno včeraj smo pakirali poslovna darila za avstrijsko odvetniško združenje, skratka tudi skromnost in nerazvitost je lahko prednost.

V življenju so neke večje ali manjše prelomnice, ki nas preoblikujejo in so navadno posledica preživelih preizkušenj. Ali lahko rečeta, da so vaju preizkušnje spremenile, da sta sedaj (eden ali drugi ali oba) drugačna kot prej? Sprašujem se, ali se lahko sploh spremeni le eden od zakoncev? Miran: Nobena preizkušnja te gotovo ne pusti enakega, kot si bil prej. Ko je Metka zbolela za rakom, sem se prvič zavedal vrednosti življenja. Prvič mi je bilo jasno, da imamo

Mnogi vaju poznajo kot pričevalski par, saj po različnih krajih po Sloveniji govorita o vajini zgodbi, ki je težka in čudežna/čudovita obenem. V mislih imam predvsem Metkino nosečnost in bolezen. Lahko na kratko spregovorita o tem? Metka: Ko sem pričakovala petega otroka, sem drugič zbolela za rakom. Bila sem tri mesece noseča, ko sem izvedela za diagnozo. Doživela sva veliko nemoč, saj si nisva mogla predstavljati, da bi se v tej zgodnji nosečnosti lahko ponovno spopadla z boleznijo in hkrati donosila otroka. Situacija se je zdela brezupna, ampak na dan pred veliko nočjo je Bog spregovoril na moje srce in rekel: »Ne boš umrl, ampak živel in oznanjal čudovita Božja dela!« Obljuba je bila velika, neverjetna, ampak dotaknila se je globine mojega srca in vedela sem, da velja meni. V moči te Božje obljube sva dočakala dan poroda, ko je na svet prišel Maj Izak, najin peti otrok. Vse sledi raka so izginile in tako sva po Božji zamisli postala njegova pričevalca.

tukaj na Zemlji nekaj časa in nekaj priložnosti. In ne vemo, ali je teh dni in priložnosti še veliko ali imamo odmerjenih le še nekaj korakov. Ko sem to doumel, sem nehal jemati dneve za samoumevne. Tudi danes se še zgodi, da »gre dan mimo mene«. Ampak trudim se, da je takih čim manj. Metka: Lahko rečem, da sva se po desetih letih zakona čustveno zelo oddaljila drug od drugega. Ni bilo to vprašanje nezvestobe ali če bova ostala skupaj, bil pa je velik prepad med dušama in nisva imela ne volje ne moči poiskati drug drugega. Jaz sem skrbela za otroke, Miran pa je prevzel finančno breme družine.

Družina in Življenje

Slutila sem, da je najina rešitev v tem, da skupaj postaviva Boga na prvo mesto v najinem življenju. Potem pride preizkušnja in v trenutku se lestvica vrednot prerazporedi in vse stvari so na pravem mestu. Točno veš, kaj je pomembno. Ni več važno, kakšen avto imaš, niti ne, ali je hiša urejena, ali je pospravljeno. Niti ni več pomembno, kdo je pravzaprav kriv za najin slab odnos.

Kaj naj otroci z mamico in atijem, ki se ne znata imeti rada?! Naložba v najin zakon je pravzaprav največ, kar lahko dava kot dobro doto otrokom za njihovo življenje.

Pomembne ostanejo samo bistvene stvari, tiste, ki res štejejo. Miran: Razmišljam o vprašanju, ali se lahko spremeni samo eden od zakoncev. Če pogledam najino prehojeno pot, moram reči, da je bila vedno Metka tista, ki se je prva odločala za spremembe. V tem smislu je ona »gonilna sila« in jaz ji sledim. Počasi. Korak naprej in dva nazaj :) Pravzaprav je nujno, da se eden odloči za spremembo, saj potem potegne drugega za sabo. To je zakon ljubezni. Saj v Pismu piše, da bo mož zveličan po ženi! Metka: No, ko pride preizkušnja, se spreminjava oba. Hkrati. Takrat je srce bolj odprto in Jezus lažje vstopi. Kaj za vaju pomeni biti člana zakonske skupine? Kako vaju to sodelovanje spreminja? Miran: Metka je od nekdaj »sitnarila«, da bi šla rada na duhovne vaje za zakonce, pa da bi rada hodila v zakonsko skupino, pa da bi ... Meni se je vse skupaj zdelo nepotrebno in

čisto zapravljanje časa. Po desetih letih zakona sem se odločil, da ji za obletnico poroke podarim duhovne vaje za zakonce. To je bila ena boljših odločitev v mojem življenju! Od takrat naprej za najin zakon trdo delava. Spoznala sva, da ljubezen ni samo čustvo, ampak predvsem odločitev in garanje. Tudi čustvo, predvsem pa konkretno delo. Metka: Kmalu zatem sva bila pobudnika, da v domači župniji ustanovimo zakonsko skupino. Duhovne vaje enkrat na leto so namreč premalo, da bi od tega lahko kot zakonca kvalitetno živela vse leto. Mesečna srečanja v zakonski skupini in načrtovani randiji pa nama dajejo moč, da se vedno znova vračava k pravemu Izviru in utrjujeva klecava kolena. Obiskujeva dve zakonski skupini, in če se je to v začetku zdelo zapravljanje časa, sedaj veva, da je to ena boljših naložb v najinem življenju. Meni je bilo včasih težko puščati majhne otroke same. Zdelo se mi je, da naju preveč potrebujejo. A kaj naj otroci z mamico in atijem, ki se ne znata imeti rada?! Naložba v najin zakon je pravzaprav največ, kar lahko dava kot dobro doto otrokom za njihovo življenje.

Kaj je najpomembnejše sporočilo, ki ga želita predati parom, ki živimo v današnjem divjem času? Miran: Ko sva se midva poročila, se nama je zdelo, da je življenje neskončno dolgo in mu ni videti konca. V tem smislu sva tudi ravnala z njim. Spoznanje o minljivosti je velik zaklad, saj ne razmetavaš z dnevi in urami, ki so še na razpolago. Metka velikokrat reče: »Carpe diem!« Izkoristi dan! Pa ne zaradi strahu pred minljivostjo, ampak da bi vsak dan bil tvoja priložnost za dobro in lepo. Metka: Temu ni skoraj kaj dodati! Nagovarja me samo še to, da se odločamo za čimbolj preprosto življenje. V preprostosti je toliko čudovitosti! Rada srečujem preproste ljudi, take, ki si upajo biti resnični. Ne resni, resnični! Draga Miran in Metka! Hvala, da sta bila pripravljena deliti svoje zaklade – svoja življenjska spoznanja – z nami, bralci Revije Družina in Življenje. Da bi se res tudi mi znali vsak dan znova zavedati dragocenosti časa, ki nam je dan, in bi ga znali uporabiti za gradnjo iskrenih, bolj resničnih odnosov. Meta Halas

Družina in Življenje

VILMINA SPODBUDA

TUDI LJUBEZEN POTREBUJE OGRAJO Okrog naše hiše imamo ograjo iz gabrov. Dvakrat na leto jo porežemo, sicer pa je zelo nezahtevna. Varuje nas pred cesto, tudi pred pogledi tujcev, poleti nam daje senco, jeseni pa se obleče v lepe jesenske barve in mi je že zaradi teh v veliko veselje. Zakaj zdaj toliko govora o meji, ki jo imamo vsi za nekaj samo po sebi umevnega in ji res ne posvečamo več pozornosti, kot je nujno potrebno? Meja, ki se lahko določi z ograjo, je namreč razmejitvena črta, ki pove, kaj je naše, kaj pa sosedovo. Tisto, kar je naše, je naša odgovornost, kar je pa sosedovo, je njihova odgovornost. Meje nam torej olajšajo prepoznavanje lastne odgovornosti. Podobno je tudi z našimi medosebnimi odnosi. Ob prebiranju knjige »Boundaries in marriage« (Meje v zakonu) spoznavam zanimive zakonitosti medsebojnih odnosov v povezavi z mejo.

Meja in lastništvo

Meje v odnosih so večplastne. Ena od osnovnih mej je ta, ki nama po poroki pomaga ohraniti najino osebno identiteto. Pomaga nama prepoznavati svojo lastno odgovornost. Za zakon ni namreč dovolj le ljubezen, pač pa so potrebni tudi osebna odgovornost, spoštovanje drugega in svoboda. Če si eden od zakoncev ne upa povedati svojega mnenja, ki je drugačno od mnenja sozakonca, pomeni, da ni svoboden. Če pa ni svoboden, tudi prave,

globoke ljubezni v intimni povezanosti ne more biti. Z nesvobodo, z nespoštovanjem se namreč izgubi zaupanje v drugega in težko ga je pridobiti nazaj.

Prepletenost v zakonu

Z leti zakona pa se nama dogaja, da sva med seboj tako zelo prepletena, v dobrem in slabem, da je težko razpoznati, kaj je od koga. Težko si določiva, za kaj je kdo odgovoren in kdo je za kaj kriv. Problem se je začel že v raju. Ko Bog vpraša Adama, zakaj je jedel od drevesa, se ta izgovarja na Evo, Eva pa na kačo. Velikokrat se mi zdi, da je za skoraj vsak spor med nama kriv mož, moj mož pa je prepričan, da sem jaz tista, ki vedno začnem. Torej gre za problem lastništva, kdo je odgovoren za kaj, in ta problem se vleče od izvirnega greha naprej. Prva poglavja Geneze nam razlagajo, v čem je bistvo meje. Nanaša se na samokontrolo. Te namreč nista bila sposobna že naša prva starša in sta prestopila mejo spoznavanja

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

slabega in dobrega. Točno tisto mejo, ki jima jo je postavil Bog z namenom, da ju obvaruje hudega, z namenom, da bi bilo njima lepo in dobro. Zanimivo, da nas že Sv. pismo uči, naj obvladujemo najprej sami sebe in to zato, ker smo ljudje zelo nagnjeni k temu, da prej kot sebe radi pokontroliramo drugega. Kot sem že večkrat povedala in to ugotavljam vedno znova, je to»posebna vrlina« nas, žena, čeprav tudi možje niso izvzeti iz tega nagnjenja. Mnogo je zakonov, kjer mož ponižuje ženo, žena manipulira z možem. Preveč je zakonov, kjer žena ni zadovoljna z možem, on ne z njo. In vsak od njiju je prepričan, da je oni drugi vzrok problema, in ko se bo spremenil oni drugi, bo v njunem zakonu vsaj znosno. Vse preveč zakonov se vrti v tem začaranem krogu leta in leta, obtožbe, obsodbe, neizpolnjena pričakovanja si vedno globlje vtirajo pot v njunih miselnih vzorcih in trpljenja ni ne konca ne kraja.

Prevzem lastništva odgovornosti

Kako torej priti do tega, da si bova znala postaviti meje? Vsak od naju mora najprej prevzeti odgovornost za svoje reakcije, svoja čustva, izrečene besede in dejanja. Postavljanje meja namreč ne pomeni to, da bomo meje postavili drugemu. Pač pa je potrebno najprej

Družina in Življenje

začeti pri sebi. Če sta oba zakonca nezrela v svojem odnosu in nič ne naredita za svojo zrelost, se to prenese tudi na otroke. Zato pa je potrebno izgrajevanje značaja obeh zakoncev, potrebno je delo za njuno osebno zrelost. In kot pravi avtor te knjige, starost na žalost še ni garancija za izgrajen značaj. Če nismo imeli te sreče, da bi nam starši v mladosti pomagali izoblikovati dober značaj, se tudi v odrasli dobi lahko lotimo tega težkega in potrebnega dela. Prav delo, srečevanja in pogovori z drugimi v zakonskih skupinah je lahko eden od dobrih pripomočkov lotevanja dela na sebi in odnosu. V svetu, v katerem živimo, je vedno več ljudi, ki niso prišli do poštenosti, delavnosti in marljivosti, mnogi več ne ločijo laži od resnice, vse več je tudi razvrata, prešuštva, pijančevanja in drugih odvisnosti. Si predstavljate, v kakšen svet pošiljamo lastne otroke? Če jih ne bomo doma naučili in utrdili v vrednotah, je zelo malo verjetno, da bodo do tega prišli v svetu. Postavljanje meja v našem svetu je velik problem. Nikakor pa ne moremo učiti otrok nekaj, česar še sami ne obvladamo. Zato je delo na osebnem zorenju in oblikovanju lastnega značaja obenem tudi delo za oblikovanje značaja naših otrok.

Modrost kot rešitev

V nasprotju z nezrelostjo je namreč modrost. Modrost je tista, ki je potrebna za dober zakon, za dobro življenje, za dobro vzgojo. Ta pa ne pride sama po sebi, tudi visoka inteligenca je še ne zagotavlja. Modrost se pridobi s trdim delom na sebi, na odnosih, pridobi se s pripravljenostjo na učenje in s ponižnostjo. Postavljanje meja je v tem procesu v veliko pomoč. Modrost se namreč lahko razvija le v mejah spoštovanja drug drugega, predanosti najinemu odnosu v zvestobi in ljubezni. Postaviti si jih morava najprej sama sebi kot osebnosti, postaviti

si jih morava kot par, postaviti si jih moramo tudi kot družina in tako se bo potem dobro preneslo tudi v našo družbo.

Jezus zavaruje ljubezen z zapovedmi

Na večer pred svojo smrtjo Jezus poudarja tiste stvari, ki so mu najvažnejše. Da jim novo zapoved: »Novo zapoved vam dam, da se ljubite med seboj! Kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite med seboj!« Neverjetno je, kako v naslednjih petih poglavjih to misel o povezanosti zapovedi in ljubezni osvetljuje z različnih koncev, da bi njegovi učenci le dojeli pomembnost sporočila. Določi celo, kdo ga v resnici ljubi, »če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi ...« (Janez 14,15) »Če se boste držali mojih zapovedi, boste ostali v moji ljubezni, kakor sem se tudi jaz držal zapovedi svojega Očeta in ostajam v njegovi ljubezni«. (Janez 15,10) Med zadnjo večerjo Jezus neverjetno veliko govori o ljubezni in zanimivo je, da jo vedno poveže z zapovedmi. Najprej sem se čudila

temu vztrajnemu poudarjanju te povezave. Spraševala sem se, zakaj vendar zapoved in ljubezen skupaj v istem stavku. Kako lahko gre nekaj takega, kot je ljubezen, skupaj z zapovedjo?! In potem razlaga: Ker je ljubezen tako velika, tako odločujoča za kvaliteto našega življenja, tako odločujoča za kvaliteto najinega odnosa, jo je ogradil in zaščitil. In ta zaščita, ta ograja se v sv. Pismu imenuje zapoved. Zakaj je to potrebno? Ker je človek tako hitro pokvarljiva roba, ker so naša čustva in naše reakcije tako zelo nestalne, tako zelo odvisne od našega trenutnega počutja, reakcij mene in tebe, Jezus prav to najino medsebojno dinamiko pazljivo zavaruje z ograjo, ki jo imenuje zapoved. Hotel je, da jo ohraniva, najino ljubezen namreč, želel je, da sama neskončna Ljubezen ohrani najino pomanjkljivo ljubezen.

Najina realnost je potrebna pomoči

Pa vendar se nama še vedno dogaja, da iz dneva v dan na mnoge različne odtenke razdirava ograjo. In to je najina vaja, ki mi gre včasih že tako na živce, da bi kar odnehala. Žalostna sem zaradi svoje trmoglavosti in neučljivosti, zaradi moževe nepripravljenosti na učenje, katero seveda prepoznam še mnogo prej kot svojo lastno. In padava in se pobirava in popravljava ograjo vedno znova v neskončnost. Da, do večnosti, dokler naju smrt ne loči. Najina poročna obljuba je najina zapoved, je najina ograja, ki varuje najino ljubezen. To je najin načrt, to sva si obljubila pred 40 leti, to je najin cilj in v tej smeri hodiva. Nekaj pa sva se le naučila. Da je Jezus vedno pripravljen priskočiti na pomoč in hoditi z nama, le prositi in povabiti ga morava. Tudi on namreč spoštuje najino svobodo.

Družina in Življenje

SEMINARJI NAS BOGATIJO

„Pogosto kdo reče, da je to tudi njegova zgodba“ O seminarju Nepozabni trenutki za naju

Saša: Tako hitro teče življenje: dom, služba, otroci, njihove obveznosti, gospodinjstvo, starši … Včasih imam občutek, da se zakonci doma samo kdaj pa kdaj še srečamo. Še midva, ki imava že skoraj odrasle otroke, imava toliko obveznosti, da pozabljava na bistveno: na bližino med nama. Zato sva zelo vesela, da imava možnost sodelovati na seminarjih Nepozabni trenutki za naju na Rogli. Spomnim se prvega seminarja, na katerega sva šla. Bil je še v Ankaranu. Pripeljala sva se brez kakšnih posebnih pričakovanj, računala sva le na oddih od vsakdanjih obveznosti, doživela pa najbolj romantičen vikend v življenju sploh. In začutila sva tiho željo, da bi bila tudi midva del te zgodbe. Zdaj, ko je od takrat minilo že kakšnih deset let, sva del te zgodbe. Vloživa veliko

dela, a ga močno presega blagoslov, ki sva ga deležna. Čeprav sva vse teme že velikokrat slišala, se naju vedno dotakne še kaj novega. Slavko: Zanimivo se mi zdi, kako se kot posamezniki hitro vidimo v posameznih zgodbah pričevalcev. Pogosto kdo reče, da je to tudi njegova zgodba, da je podobno doživljal pestrost odnosa v vseh njegovih lepih odtenkih, včasih pa tudi bolečih trenutkih. To sva tudi midva doživljala na prvem seminarju. Za mene kot moža in očeta je bilo zelo spodbudno, da sem enak med enakimi, da so pričevalci čisto običajni zakonci. Da se problemi in težave ne dogajajo samo meni, me pa izkušnje drugih nagovarjajo in spodbujajo k moji osebni rasti in rasti najinega odnosa. Da se zavedam, kaj jaz kot mož lahko naredim za ženo, in ne, kje in kako bi jo spremenil. Da se opominjam, kako naj živim svojo

moškost in izpolnjujem očetovsko vlogo. Res je tudi, da včasih z bolečino ugotavljam, da je bilo v življenju marsikaj narobe, ampak Bog mi vsak dan daje nove priložnosti, nove izzive, novo upanje. Vsak dan lahko na novo gradim najin odnos. Moja odločitev na poročni dan me

Računala sva le na oddih od vsakdanjih obveznosti, doživela pa najbolj romantičen vikend v življenju sploh. In začutila sva tiho željo, da bi bila tudi midva del te zgodbe.

zavezuje k nadaljnjemu »negovanju« moje žene in tudi obrezovanju svoje sebičnosti in škropljenju proti raznim razvadam (slabostim). Saša: Kako čudovito je bil zakon med možem in ženo zamišljen od začetka! Bog je naš stvarnik in nas zelo dobro pozna, mnogo bolje, kot se poznamo sami. Zato tudi mnogo bolje ve, kaj je za nas dobro in kaj nas bo osrečilo. Naredil nam je načrt. Lahko ga upoštevamo ali pa ne, to je stvar naše svobodne volje. A če hočemo sami sebi dobro … Slavko: Ena od nevarnosti, ki ogroža plovbo najinega čolnička v oceanu zakonskega življenja, je sebičnost. Ta je zelo trdovratna in ima uničujočo

Družina in Življenje

moč. Največkrat se v najin odnos priplazi neopazno in neslišno, kot kameleon, ki ga gledaš, pa ga ne vidiš. Včasih je potrebno veliko volje in

Vloživa veliko dela, a ga močno presega blagoslov, ki sva ga deležna.

energije, da spremenim sebe – pa se bo kot po čudežu spremenil tudi moj zakonec. Ampak vsak trud je vreden tega. Če zraven računam še na Božjo moč, uspeh ne more izostati. Seveda se pa moram jaz odločiti. Saša: Od vseh tem mi gre vedno najbolj do živega pričevanje Vloga žene v zakonu. Že to, da se zberemo samo žene, kot nekakšne zarotnice. A ne opravljamo naših mož, niti se ne pritožujemo nad njimi. Me »kujemo zaroto« o tem, kako bi bile svojim možem čim boljše pomočnice, jih spoštovale in jih ljubile tako, kot si oni želijo. Vilma nam razloži tudi

tiste nepriljubljene stavke iz Svetega pisma (kot na primer o pokorščini možem), da se popolnoma strinjamo z njimi. Vedno se zamislim nad sabo. Zakaj po toliko časa še vedno ne znam možu dati mesta, kakršno mu gre, zakaj ga včasih težko poslušam in razumem v njegovi drugačnosti? Slavko: Vesela sva vsakega para, ki na seminarju začuti novo hrepenenje drug po drugem in ki se zave Božje moči v svojem zakonu. Temeljni seminar se nama zdi odlična prevetritev odnosa med nama. Je priložnost, da si nalijeva čistega vina in

usmeriva kompas najinega življenja in zakona v smer, ki jo je začrtal najin Stvarnik. Saša in Slavko Štern sta pričevalski par na seminarju Nepozabni trenutki za naju na Rogli

Družina in Življenje

SEMINARJI NAS BOGATIJO

SPOLNOST JE V NAJVEČJE DARILO BOGA ČLOVEŠTVU POVABLJENA V ZGODBO LJUBEZNI: SEMINAR O TEOLOGIJI TELESA „Z miselnostjo in pogledom, ki sem ga imela v otroštvu na zakon mojih staršev in starih staršev, nisem vedela, da je zakon lahko tudi po 26 letih lep, iskren in živ.“ Te besede je zapisala Alenka, udeleženka seminarja Povabljena v zgodbo ljubezni, ki se je v Crikvenici odvijal konec aprila.

bilo ne mene ne tebe. V naše telo, v našo anatomijo, v telo moža in telo žene je Bog vpisal svoj najgloblji načrt za človeka. In ta je v tem, da kakor mož in žena hrepenita drug po drugem in kakor se v spolnem podarjanju zlijeta v eno, tako Bog hrepeni po vsakem od nas in zato je sam postal najprej človek. Zapustil je Očetov dom v nebesih, zapustil je Materin dom na zemlji, da bi se združil s svojo nevesto Cerkvijo. Zato je tudi postal kruh, da se že tu na tem svetu združi z nami.

Tudi midva z Danijem sva ob študiju delovnega gradiva Teologije telesa Janeza Pavla II. doživela nova razodetja, kaj sploh zakon, najina poklicanost v ljubezensko zgodbo in sama spolnost pomenijo v Božjem načrtu za človeštvo. Doživela sva veličastno razodetje, da je prav spolnost med možem in ženo, združena v svobodno, trajno, zvesto, za življenje odprto skupnost, tista, ki v Božjih očeh pomeni največje darilo človeštvu.

V naše telo je vpisan najgloblji načrt za človeka

Spolnost je bila tista, ki jo je Bog kot prvo zapovedal Adamu in Evi. »Razmnožujta se,« je bilo prvo naročilo, ki je vse nas pripeljalo do življenja. Brez spolnosti ne bi

Čeprav Bog ni spolno bitje in so seveda primerjave le analogija, je vendar Božja ljubezen do človeka strastna in je prav zato načrt ljubezni in hrepenenja po človeku zapisal v naša telesa z namenom, da tega človek ne bi nikoli pozabil, pač pa imel osebno izkustvo te veličastne združitve v spolnosti. Prav spolni

vrhunec Janez Pavel II. opredeli kot predokus nebes. V tem je skrit smisel življenja: da bi ljubili, kakor ljubi Bog.

Instant nadomestki

Res je, da je greh ta največji dar Boga pokvaril in iz podarjajoče ljubezni spolnost spremenil v poželenje, kjer oseba ni več dar, pač pa predmet; kjer ljubezen ni podarjanje, pač pa izkoriščanje. Prav zaradi več napačnih in zgrešenih interpretacij spolne ljubezni in tudi zaradi molka s

strani tistih, ki bi morali poučevati o tej tako pomembni temi, veliko zakoncev trpi in se izgublja v raznih „instant“ rešitvah, ki ne osvobajajo in ne peljejo v pravo smer. Zato je prav, da se zakonci izobražujemo na tem področju, se pogovarjamo o teh temah na primeren način s primernim jezikom,

Družina in Življenje

da bomo vsaj mi tista odgovorna generacija, ki bo svojim otrokom znala na primeren način prikazati lepoto spolnosti in jih tako obvarovala pred kulturo smrti, ki hoče požreti tudi naše otroke.

Kaj pravijo udeleženci?

„Do zdaj sem mislil, da z ženo veva vse o spolnosti in da počneva to pravilno. Domov pa greva z nekaj dodatki, navodili, vtisi, ki bodo

povzročili spremembe še na bolje.“ (Klemen) „Dobila sem veliko spodbud za vsak dan, predvsem pa se mi je vtisnila misel o strastni ljubezni, ki mora živeti med nama in o kateri uči tudi Cerkev. Na žalost teh besed ni slišati pri nedeljski maši, da bi se tudi ostali kristjani lahko tega zavedali. Mislim, da bi bilo potrebno tudi naše duhovnike spodbuditi na tem področju, da se izobrazijo

in ljudem povedo, kaj vse Cerkev uči in brani.“ (Mateja) „Čudovit, goreč, strasten seminar. Spolnost sta predstavila na drugačen, boljši, svet način. Konkretno, z dejstvi, s Svetim pismom sta v čudoviti luči prikazala spolnost, ki je med nama z možem že zdaj na pomembnem mestu. Spoznala sem, da lahko še marsikaj spremenim, da sva lahko še bolj intimna.“ (Branka)

POVABILO NA NADALJEVALNI SEMINAR: UTRDIMO KLECAVA KOLENA Ko se ljudje srečujemo, si navadno sežemo v roke in si še posebej ob slovesu zaželimo vsega dobrega. Seveda pri tem največkrat najprej pomislimo na telesno zdravje, ki je za vsakogar izmed nas res zelo pomembno. Vendar pa poznamo ljudi, ki so sicer telesno zdravi, njihovi odnosi pa so večkrat »zelo okuženi« z raznimi virusi, kot so: nespoštovanje, nepozornost, zavrnitev, prizadetost, neizpolnjeno pričakovanje, odtujenost … Skratka, dogaja se, da so naši odnosi večkrat »bolni« in so potrebni resne obravnave.

Ko zbolimo, se običajno smilimo samim sebi, se zapremo v stanovanje in pričakujemo, da bodo naši bližnji do nas sočutni in ustrežljivi, saj smo zaradi bolezni tako nemočni … ali kot pravi pisec pisma Hebrejcem: imamo onemogle roke in klecava kolena. Kako resnične so te besede, pomislimo takrat, ko v sebi ne najdemo moči, da bi svojega bližnjega pobožali in objeli, ko se zdi, da so roke onemogle in nimajo moči za dejanje ljubezni, sočutja in odpuščanja (vprašanje je, ali se zavedamo, da gre v takih primerih za onemoglo in ranjeno srce). V naših medsebojnih odnosih večkrat začutimo, kako so naša kolena klecava, ko se zalotimo, da popolnoma nemočni, kot bi bili »vkopani«,

stojimo na mestu in ne zmoremo narediti koraka v smeri sočutja in naklonjenosti do bližnjega, v smeri odpuščanja in sprave … Kljub temu da naš Bog ve, kaj se z nami in v nas dogaja – ve, da sami ne zmoremo, nas vabi in opogumlja, naj vztrajno tečemo v tekmi, ki nas čaka, in naj okrepimo onemogle roke in klecava kolena. Nadaljevalni seminar je namenjen prav temu: da bi v trenutku, ko pomislimo, da smo izčrpali vse možnosti, vedeli, kako dvigniti onemogle roke in kako okrepiti klecava kolena. Termine in način prijave na seminar Utrdimo klecava kolena najdete na zadnji strani revije (ovitek) ali na www.diz.si.

Družina in Življenje

ZAKONSKA SKUPINA

Iz priprave na zakon v zakonsko skupino Že kar nekaj časa se trudimo, da bi bila priprava na zakon v dekaniji Novo mesto možnost ponovne vključitve mladih v življenje Cerkve. Priprava ne sme biti enkratni dogodek za zaročence, ampak odskočna deska za ponovno odločitev za Kristusa in Cerkev. Zato vsak pričevalski par v svojem govoru poudari pomembnost vključevanja zakoncev v zakonske skupine. Ob koncu priprave izvedemo anketo, v kateri udeleženci izrazijo svojo željo po vključitvi v takšno skupino. iz svojih izkušenj o stvarnih, vsakdanjih težavah ali situacijah, v katerih sva spoznala neizbežnost človeškosti. Vprašanja na delovnih listih so iz naju izvabljala odgovore in teh vprašanj si sama v najinih pogovorih nikoli ne bi niti domislila. Priprave na zakon so naju res obogatile in nisva želela, da bi se ta vprašanja končala. Tako sva se pridružila eni izmed zakonskih skupin in ni nama žal. Petra in Borut *****

Jeseni je v Novem mestu zaživela nova zakonska skupina. Sestavljajo jo pari, ki so pred poroko obiskovali Pripravo na krščanski zakon v Novem mestu. Zakonsko skupino vodita Barbara in Gregor Lotrič, ki sodelujeta kot pričevalca pri pripravi v Novem mestu.

skupinah sem tudi pripovedovala možu, takrat še fantu. Ker si želiva v svoji sredi Boga in imeti ob sebi ljudi, ki imajo podobne vrednote kot midva in ki naju bodo podpirali v najini odločitvi življenja z Bogom, sva se pridružila zakonski skupini.

Kaj vaju je nagovorilo, da sta se takoj po sklenitvi zakona želela vključiti v zakonsko skupino?

*****

V moji domači župniji je bila zelo aktivna zakonska skupina in pari so vedno delovali zelo povezano, kar mi je bilo všeč. Prav tako sem že nekaj časa v reviji Ognjišče spremljala zanimivo rubriko, kjer se predstavljajo zakonske skupine. O zakonskih

Martina in Samo Takoj po poroki sta se vključila v zakonsko skupino. Zakaj? V čem vidita prednosti vključitve v zakonsko skupino? V priprave na zakon sva sprva dvomila, saj sva se veliko in vedno iskreno pogovarjala. Zelo nama je bilo všeč, ker so na pripravah govorili pari

Zakonska skupina je prostor, kjer spoznavamo načrte, ki nas ohranjajo v edinosti. Kako vidva živita edinost? Najino edinost predstavlja skupno preživljanje časa v družinskem krogu, kolikor je mogoče. Kadar mami Jasmina utegne, se udeleži nedeljske sv. maše, kjer ati Tadej z najinim 2-letnim Oskarjem soustvarja pri otroškem pevskem zboru župnije Vavta vas. Tadej kot kitarist, Oskar pa kot nadobuden pevec. Jasmina in Tadej ***** Zakonska skupina je bila ustanovljena na podlagi izraženih želja udeležencev priprave na zakon. Na tem področju nekako “orjemo ledino”. Gospod Gril, kot

Družina in Življenje

duhovni pomočnik ste vključeni v zakonsko skupino. Ali je po vašem mnenju lahko to model, ki bi na podoben način nagovoril mlade zakonce, da ostanejo dejavni “udje” Cerkve? Motivi in vzgibi, ki pripomorejo k nastanku nove zakonske skupine, so lahko zelo različni, imajo pa nekaj skupnega: željo mož in žena, da bi v krogu prijateljskih parov, ki enako razmišljajo, ki imajo enake ali podobne poglede na življenje v zakonu in družini in ki jim tudi vera veliko pomeni, skupaj iskali odgovore na pomembna vprašanja, izmenjavali svoje izkušnje, se medsebojno podpirali in skupaj molili za Božjo pomoč in podporo v njihovem zakonskem in družinskem življenju. Začetki so težki, a se z vsakim srečanjem manjšajo. Iz začetne skupine bežnih znancev v nekaj letih nastane pravo občestvo prijateljskih parov, ki se odpirajo drug drugemu, si zaupajo in pomagajo, se skupaj veselijo, skupaj molijo in skupaj praznujejo. Veselja, sreče in ljubezni ni mogoče skriti. Najprej to začutijo zakonci sami, potem njihovi otroci in sorodniki in potem tudi drugi ljudje. Poglej, kako radi se imajo in kako

Celoletna Šola za zakon poteka v naslednjih krajih:

Maribor, pri jezuitih, v Župnišču Sv. Magdalene, Magdalenski trg 3 (ob bolnišnici), Ljubljana, v prost. cerkve Sv. Jožefa, Janeza Pavla II. 13, Ljubljana- Dravlje, v župnišču, Vodnikova 279, Dob pri Domžalah, v župnišču, Trg sv. Martina 1, Kranj, Zlato polje, v župnišču, ulica XXXI divizije 1, Trbovlje, v župnišču, Trg Franca Fakina 31, Novo mesto, v Baragovem zavodu, Smrečnikova 60.

se veselijo življenja! Ali ne zveni to nekam znano? Naloga tako duhovnika kot drugih voditeljev je, da ta proces podpira, spremlja, moli in se skupaj z drugimi veseli prehojene poti! Janez Gril ***** Kako poteka Priprava na krščanski zakon v Novem mestu? Letno obišče pripravo do 100 parov, od teh jih 20 odstotkov želi nadaljevati po programu, ki jim ga predstavimo na tečaju. Tečaj je zasnovan tako, da vsebino podajajo zakonski pari iz DiŽ-a in Zavoda ŽIV!M. V pripravo sta vključena še psihologinja in duhovnik. Srečanja potekajo dva zaporedna vikenda. V šestih večerih se zvrsti sedem pričevanj. Že nekaj let z anketami preverjamo, kako se udeleženci odzovejo na določene teme. Le-ti se v veliki večini počutijo sprejete in nagovorjene, kar je pomembno za končno odločitev, ali želijo nadaljevati s podobnimi temami in vprašanji v zakonski skupini. Opažamo, da večina ne pozna dela zakonskih skupin ali sploh ne vedo za takšno obliko druženja. Opažamo

tudi, da je potrebno po anketah odreagirati hitro, da se »železo ne ohladi«. Veseli smo, da nam pri tem stoji ob strani krajevna Cerkev s svojo podporo. Odločili smo se, da trem parom letno omogočimo duhovne vaje, ki jih organizira DiŽ. Kakšen izziv kot voditeljskemu paru predstavlja vodenje tako nastale skupine? Vodenje katerekoli zakonske skupine je izziv. Skupina, ki sva jo prevzela, je nekaj posebnega, saj so vanjo vključeni pari, ki niso poročeni več kot eno leto. V skupini se čutita mladost in zaljubljenost, ki še vedno odzvanjata v njih. Obstaja torej velika razlika med njimi in nama, ki imava za seboj prehojen kar dobršen del skupne zakonske poti. Zdi se, da so naju ti pari kar malce pomladili. Predstavljajo velik izziv, saj prihajajo iz okolja, ki je drugačno od tistega, v katerem sva midva odraščala. Vesela sva, da so se tako hitro po poroki odločili za vstop v zakonsko skupino. To naju navdaja z upanjem, da ne bodo pozabili graditi svojega odnosa in odnosa z Bogom. Upava, da jim stopava nasproti z življenjskimi izkušnjami. Barbara in Gregor, voditeljski par

celoletna

ŠOLA ZA ZAKON

Si želita spoznati notranji svet drug drugega in se naučiti pogovarjati tu di o težkih temah?

Želita, da bi vajina ljubezen rasla in prešla v zakon, ki bo lep in bo trajal?

http://najina-pot.rkc.si/index.php/content/display/4/sola-za-zakon/20 https://www.facebook.com/solazazakon/

Družina in Življenje

ZA VODITELJSKE PARE

Od “iskric v očeh” do zakonske skupine Na seminarju v Crikvenici sva se med odmorom z ženo pogovarjala z zakoncema iz Ilirske Bistrice. Z ženo iz para se bežno poznava iz skavtskih vrst. Na mojo pripombo, da v tem delu Slovenije v Družini in Življenju še nimamo zakonskih skupin – takemu območju pravimo kar ‘misijonsko področje’ – se je mož obrnil k ženi in rekel nekako takole: “Saj sem ti rekel, da bi morala ustanoviti zakonsko skupino!”

Nekaj neverjetnega – mož, ki bi rad bil pobudnik ustanovitve zakonske skupine v svojem kraju! To je tako redka situacija :) Takoj sem se obrnil nanj. Žena je bila takoj za in kmalu smo prišli na konkretno.

V enem mesecu!

Predstavila sva jima način mentorstva voditeljskih parov, ki smo ga ravno začeli uvajati v Družini in Življenju. Ponudila sva se jima za mentorja, onadva sta se pa zavezala, da bosta

v svojem kraju poiskala nekaj zakonskih parov, se dogovorila z župnikom za duhovno spremljanje in prostor ter našla termin srečanja. Kasneje smo zakoncema iz pisarne poslali gradiva ter se dogovorili, da se midva oglasiva pri njiju, da se o vodenju zakonske skupine pogovorimo tudi “v živo”. Zakonca sta vse skrbno organizirala – v zakonsko skupino sta povabila

še štiri zakonske pare in župnika, prebrala gradiva, pripravila vprašanja za pogovor. Poiskali smo čas za naše srečanje in se neko nedeljo popoldne tudi dobili. Od “iskric v očeh” do prvega srečanja zakonske skupine ni minilo več kot en mesec. Ja, “iskrice v očeh so pomembne”, iskrice, ki pomenijo ‘hočem nekaj narediti in tudi bom’. Drugo se da bolj ali manj naučiti.

Gledamo v oči in iščemo “iskrice”

Pogosto sta zakonca malce negotova glede vodenja zakonske skupine. Morda še nimata veliko praktičnih izkušenj z vodenjem – zlasti ne v paru, kar je naša posebnost. Morda ne vesta točno, kako bi se sploh lotila organiziranja zakonske skupine. Ponudite jima mentorstvo – lahko sta mentorja vidva, če sta izkušena voditelja zakonskih skupin, ali pa se obrnita na pisarno in poiskali bomo mentorski par. Vsekakor zakonca z “iskricami v očeh” ne smeta ostati sama, ne smemo ju pustiti v negotovosti in s kopico neodgovorjenih vprašanj. Ste opazili, dragi zakonci, da iščemo mentorske pare, zakonce, ki so pripravljeni stati ob strani zakoncema, ki se lotevata ustanavljanja zakonske skupine? Take “iskrice v očeh” bomo odslej intenzivno iskali na naših seminarjih, na srečanjih, pohodih, … povsod. Pravzaprav vabimo vas, dragi bralci revije, da jih aktivno iščete tudi vi v svojih okoljih. Kjerkoli jih zaznate, jih malo “podpihajte”, da se “razplamenijo v ogenj”. Ne pihajte pa preveč, da ne ugasnejo.

Od “iskric v očeh” do zakonske skupine

Nastanek zakonske skupine bi lahko morda strnili v tale proces: 1. Poiščita: Na preži sta za zakonci, ki imajo “iskrice v očeh”, ki se jim ljubi, ki hočejo, ki so pripravljeni nekaj narediti in imajo nekaj izkušenj z vodenjem. Takih parov ni tako malo, kot se nam zdi na prvi pogled.

Družina in Življenje

2. Opogumita in razložita: V pogovoru zakonca opogumita in jima razložita, na kakšen način delujejo zakonske skupine v Družini in Življenju. Preprosto povejta svojo izkušnjo. Razložita tudi, kaj je njun del naloge: poiskati pare, obrniti se na župnika, dogovoriti se za termin prvega srečanja. Vidva se pa obrnita na pisarno (ales@diz.si), povejta za par, ki ima “iskrice v očeh”, in v katerem kraju bodo tvorili zakonsko skupino. Dali ju bomo na seznam zakonskih skupin v ustanavljanju in jima poslali vsa potrebna gradiva. S seznama zakonskih parov, ki ga oblikujemo iz parov, ki na

naših seminarjih in pričevanjih izrazijo željo po vstopu v zakonsko skupino, jima bomo poslali še kakšen par (približno do 30 km od kraja srečevanja). 3. Ponudita mentorstvo: Zakoncema je treba zagotoviti, da jima stojimo ob strani. Za mentorja se lahko ponudita vidva, lahko pa se obrneta na pisarno in poiskali bomo mentorski par. Mentorski par se – če se le da – enkrat sreča “v živo” z zakoncema in takrat predebatirajo vse nejasnosti. Po tem srečanju mentorski par ostane povezan z zakoncema preko telefona, e-pošte, Skypa … in seveda preko molitve.

Mentorski par je preprosto na voljo, da pomaga pri zagatah, ki spremljajo začetek delovanja zakonske skupine. 4. Odmaknita se in iščita naprej: Z izkušnjami, ki si jih zakonca pridobita, mentorska vloga počasi ugasne. Vidva, sedaj že malo bolj izkušena kot mentorja, pa iščeta naprej – “iskrice v očeh”. Verjamem, da bo mentorstvo v mnogih primerih preraslo v prijateljstvo med zakonskima paroma. To je eden od skritih namenov tega načina delanja zakonskih skupin. Aleš Čerin

DAJEMO NAPREJ

Na Dajemo naprej! 2018 bomo ‘povečevali ozemlje’ Dajemo naprej! postaja tradicionalno srečanje voditeljskih parov Družine in Življenja, na katerem se voditeljski pari zakonskih skupin spodbujamo naprej seveda k dajanju naprej, hkrati pa se učimo vodenja in si delimo izkušnje ter gradimo skupnost.

Letošnje srečanje, ki bo 8. in 9. septembra, bo imelo naslov ‘Povečujemo ozemlje1: od 200 do 300’. Število novih zakonskih skupin v Družini in Življenju raste in še bo. Po drugi strani pa opažamo, da “stare” zakonske skupine tudi usihajo. Obe področji bomo osvetlili in skušali povezati. Opažamo namreč, da zakonske skupine, ki so dobro vodene, rastejo in v njihovi okolici se ustanavljajo nove. Kjer pa je vodenje slabo ali se celo pomen vodenja podcenjuje, pa zakonske skupine usihajo. Podelili si bomo dobre prakse vodenja zakonskih skupin s poudarkom na a) izgradnji tima med možem in ženo in b) ustvarjanju varnega časa in prostora na naših srečanjih.

prim. 1 Kroniška 4,10

Na izobraževanju se bomo ukvarjali tudi z inovativnimi pristopi k ustanavljanju zakonskih skupin (npr. sistem mentoriranja voditeljskih parov) in iskali rešitve in odgovore na znamenja časov, v katerih živimo. Z nami bosta tudi nadškof Stanislav Zore in duhovnik Branko Cestnik. Dogovarjamo pa se tudi za pričevanje zanimivega gosta, ki ga bomo razkrili malo kasneje. Sta voditeljski par ali bi želela to postati? Prijavita se takoj na www.diz.si/dogodek/dajemo-naprej-2018. Vsak voditeljski par naj se ozre po svoji zakonski skupini in povabi na izobraževanje par, za katerega se mu zdi, da ima ‘iskrice v očeh’ in nekaj daru za vodenje ljudi. In ki ni idealen.

Družina in Življenje

DAJEMO NAPREJ

DIŽ-evo romanje po SLOVENSKI JAKOBOVI POTI Čeprav mnogi trdijo, da romarske poti danes presegajo religiozne, kulturne, zgodovinske, umetnostne, narodne, politične in vse druge meje (lahko bi rekli, da so te poti za mnoge postale le izletniške, turistične in športne destinacije), bomo DiŽ-evi romarji odsek slovenske Jakobove poti od Slovenske vasi do Ljubljane prehodili tako, kot so ga prehodili naši predniki, ki so po teh poteh hodili pred nami. Naš romarski namen je našo domovino preplesti z molitvijo, oziroma kot je pred leti razmišljala Vilma: »Ko romamo po Sloveniji in jo blagoslavljamo, preko nje »pletemo zaščitno mrežo«, ki jo varuje pred napadi hudega.« Tako bomo tudi DiŽ-evi romarji pred Boga Očeta dan za dnem prinašali svoje molitvene namene: za edinost med zakonci, za blagoslov v naših družinah, za naše mlade, ki se želijo poročiti, pa ne najdejo ustreznega življenjskega sopotnika, za naše državne in Cerkvene voditelje …

Kdo je romar?

Ko sem iskal dobro razlago besedice romar, sem naletel na čudovit zapis p. Jožeta Robleka1. V njem pove, da besedica romar izhaja iz imena Roma (Rim), kamor so se naši predniki hodili »učit« prave ljubezni od velikih apostolov Petra in Pavla, ki sta v Rimu za Kristusa dala svoje življenje. Pater Roblek citira tudi sv. Avguština, ki pravi: »Ker je Bog povsod, ne morem iti k njemu z nogami, temveč samo s 1

Vredno branja: www.ignacijevdom.si/blog/2015/03/03/o-romar-moj

Opis poti:

1. dan (ponedeljek, 11. junij): Slovenska vas – Podbočje (cca. 23 km) 2. dan (torek, 12. junij): Podbočje – Velike Brusnice (cca. 24 km) 3. dan (sreda, 13. junij): Velike Brusnice – Vavta vas (cca. 20 km) 4. dan (četrtek, 14. junij): Vavta vas – Vrhtrebnje (cca. 20 km) 5. dan (petek, 15. junij): Vrhtrebnje – Stična (cca. 24 km) 6. dan (sobota, 16. junij): Stična – Grosuplje (cca. 19 km) 7. dan (nedelja, 17. junij): Grosuplje – Ljubljana (cca. 20 km)

srcem.« Kako resnično! Vsi smo romarji skozi življenje, romamo s srcem in smo namenjeni k Bogu. Zakaj? Da bi v njem našli smisel svojega bivanja, da bi v njem našli in se naučili iz njega črpati moč za premagovanje vsakodnevnih ovir, da bi se »priklopili nanj«, ki je vir življenja, ljubezni, miru, veselja, moči ...

Romali bomo 11.–17. junija 2018

Hodili bomo v vsakem vremenu. Sicer se Bogu priporočamo za lepo vreme, vendar mu prepuščamo izbiro. V spodnji razpredelnici so nanizani datumi in dnevni odseki našega romanja. Zakaj vam želimo to sporočiti? Da boste lahko tudi vi romali z nami – četudi ne boste romali »z nogami, boste pa s srcem«. Želimo, da nas to romanje poveže, da sklenemo verigo veselja, miru in molitve za našo ljubljeno domovino Slovenijo. Ko boste torej imeli pred seboj datume in odseke naše poti, nam boste lahko sledili. Če vam bo čas dopuščal, ste iz srca povabljeni, da se nam pridružite – morda pa boste le uspeli z nami prehoditi delček poti, nas prišli le pozdravit, nas nekje ob poti pričakali s stekleničko hladne vode ali pa se nam boste pridružili pri sveti maši, nas počakali na zaključku dnevne etape ... Vse to šteje in je odraz ljubezni, pozornosti, sočutja, medsebojne naklonjenosti, povezanosti bratov in sester, ki imajo istega Očeta, odraz upanja za prihodnje rodove.

Spremljajte nas na naši Facebook strani

Vsak dan bomo poročali, kaj se je čez dan zanimivega zgodilo, in napovedali, kje bomo naslednji dan hodili in kdaj predvidevamo, da bomo, če bo Bog hotel, kam prispeli (tudi kje in kdaj bomo pri sveti maši). Že v naprej se vam zahvaljujemo za vaše molitveno spremljanje ter za vašo pomoč. Posebej velja velika zahvala za pomoč vsem članom zakonskih skupin (ob trasi), ki nam bodo pomagali s prenočiščem ali s prehrano ali kako drugače. V imenu DiŽ-evih romarjev, Dani Siter

Družina in Življenje

DAR ŽIVLJENJA Jakob Rutar

Februarja se je Vidu, Tinetu in Maticu pridružil prikupni bratec Jakob. Veseli smo ga! Mami Neža in ati Miha

Žiga Martin Siter

Sporočamo, da se je sestricam Neži, Evi in Juliji uresničila velika želja – konec meseca maja so (kooončno :) dobile bratca! Malemu korenjaku je ime Žiga Martin. Bogu neizmerno hvaležna, ati Benjamin in mami Saša

Mariano Špeljak

20. aprila se je Cintii, Santiagu in Diegu pridružil še Mariano Špeljak. Njegova zavetnica Marija naj ga spremlja ob vsakem koraku. Družina Špeljak

Jasmina Lukan Čestitamo za nove člane družine in vam želimo obilo blagoslova! Fotografijo z opisom vašega dojenčka ali malčka nam pošljite na naslov: meta@diz.com.

V nedeljo, 22. 10. 2017, se je rodila naša deklica Jasmina. Bogu smo hvaležni za še enega živega in zdravega otročka, za nov čudež življenja. Hvaležna mami Esther in oči Tadej ter vesela sestrica Katarina in bratec Andraž

Družina in Življenje

DANIJEV NAGOVOR

„Bog te sreča prav tam, kjer si“ Vsak, ki si iskreno prizadeva za svojo osebno duhovno rast, hrepeni po Božji prisotnosti, hrepeni po »Božjem delu v njem«, hrepeni po tem, da bi bil Bog ves čas (ali čim več časa) na prestolu njegovega življenja ali z drugimi besedami: da bi bil Bog zares na prvem mestu v njegovem življenju, saj ve, da so takrat vse stvari na pravem mestu. Vprašanja, ki se jim ob tem razmišljanju ne more izogniti, so: »Kaj sploh je osebna duhovna rast? Je kaj takega danes v 21. stoletju smiselno in mogoče? In če je mogoče, kaj sploh pomeni iskreno si prizadevati za osebno duhovno rast?«

Kdo je brat Lovrenc in kaj nam sporoča?

Pred leti sem slišal za brata Lovrenca, ki je živel v 17. stoletju. Ta preprosti Francoz (njegovo pravo ime je bilo Nicolás Herman) je bil najprej vojak, ki je bil v neki bitki ranjen, zato je šepal. Ko si je skupaj z rano na nogi zdravil tudi ranjeno dušo in je nekega zimskega dne opazoval suho drevo brez krošnje, je pomislil, da bo kmalu pomlad in bo drevo spet ozelenelo. Pomislil je, da bi tudi sam rad »ozelenel«, in Bog ga je uslišal. Doživel je globoko spreobrnjenje. Ko je kasneje kot brat laik vstopil v red bosonogih karmeličanov, so mu dodelili delo v kuhinji. Za tako delo ni potreboval visoke teološke izobrazbe in ga tako doktrinarne dileme niso ovirale na poti svetosti.

Dani Siter, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Vsak bi pomislil, da delo v samostanski kuhinji pač ni nič posebnega. Brat Lovrenc ni mislil tako. V polnosti je sprejel in želel živeti besede apostola Pavla, ki pravi: »Karkoli že delate, delajte iz srca, v zavesti, da delate za Gospoda, ne pa za ljudi«

Pregovor pravi, da je čas merilo naših vrednosti, kar z drugimi besedami pomeni, da je zame najbolj pomembno to, čemur posvečam največ časa. (Kološanom 3,23; JUB). Tem besedam ob rob je nekoč zapisal: »Ne naveličajmo se z ljubeznijo delati majhne stvari za Boga, saj on ne gleda na količino ali veličino opravljenega dela, pač pa na ljubezen, s katero kdo kaj dela.« Za brata Lovrenca je z ljubeznijo opravljeno delo dobilo duhovni pomen – postalo je molitev. Večkrat je govoril, kako službeno delo ne sme biti ločeno od molitve, saj prava Ljubezen vsako delo posvečuje. Zanj je bilo vse molitev.

Sodobne dileme in nauk brata Lovrenca

Vsi vemo, kakšne pritiske doživljamo danes, kako nas ta nori tempo

Družina in Življenje

priganja, kako komaj uspemo postoriti najnujnejše in koliko stvarem se moramo zaradi pomanjkanja časa odpovedati. Dan je prekratek. Večkrat slišimo koga reči: »Ko bi imel dan vsaj 25 ali 30 ur!« Sam se večkrat sprašujem, ali je res dan prekratek ali je problem drugje. Kaj pa če si nalagam bremena, ki niso nujna? Kaj pa če ne znam prav razporediti časa in mi dragoceni »čas polzi med prsti« oziroma ga izgubljam za stvari in delo, ki ni tako pomembno? Kaj pa če nisem dovolj selektiven in ne znam ločiti pomembnih stvari od nepomembnih? Kaj pa če je izkoriščanje časa podobno nakupovanju brez listka. (Zanimiv je fenomen: v trgovino grem po jajca in maslo, domov prinesem dve polni vreči. Zakaj? Ker takrat, ko hodim po trgovini, podležem načelu: »Mogoče se jim pa zahoče.«) Vsi ti pritiski v nas povzročajo nelagodje, stiske, zmedo, nepotrpežljivost, hitro se znajdemo sredi prepira, v srce se naseli nemir, ki ga večkrat spremljajo občutki krivde, in sprašujemo se, kaj sploh lahko storimo, kje in kako lahko najdemo mir srca, mir z bližnjimi in ne nazadnje tudi mir z Bogom. Brat Lovrenc nam s svojim zgledom sporoča, kaj lahko vsakdo izmed nas stori, da najde mir srca. Prepričan je, da nas »Bog sreča prav tam, kjer smo«, da bi nas pripeljal v naše srce, kjer prebiva on sam (1 Korinčanom 3,16). V svoji knjižici Vaje za Božjo prisotnost opisuje načine, predvsem pa kako naj si iskreno prizadevamo za Božjo prisotnost sredi vsakdanjih skrbi in napetosti. Z drugimi besedami to pomeni, kako lahko Bogu iskreno rečemo svoj DA. Tako iskreno, kakor sva midva drug drugemu izrekla svoj DA na dan najine poroke. In tako kot morava ta svoj DA vsak dan obnavljati, moram obnavljati tudi svoj DA Bogu.

Kdaj in kako obnavljam svoj DA Bogu?

Nekateri odnosi, v katere vstopam in sredi katerih se gibljem, so bolj, drugi

manj pomembni. Pregovor pravi, da je čas merilo naših vrednosti, kar z drugimi besedami pomeni, da je zame najbolj pomembno to, čemur posvečam največ časa. Če torej skozi prizmo »porabljenega časa« gledam na svoje odnose (do Boga, žene, otrok, snah, zeta, vnukov, sodelavcev …), me večkrat stisne pri srcu, saj hitro ugotovim, katere so zares moje »vrednosti« (vrednote in prioritete) in ali so le-te prav ali napačno postavljene. Brat Lovrenc se je v trenutku svojega spreobrnjenja odločil, da bo hodil v Božji prisotnosti: »Tako, kot da sva Bog in jaz edina na svetu,« je rad rekel. Spoznanje, da nas Bog vedno sreča tam, kjer smo, nas nagovarja, naj si tudi mi prizadevamo, da bi hodili v Božji prisotnosti. Zanj je bilo lupljenje krompirja v kuhinji enako pomembno za duhovno rast kot večerna molitev v tišini samostanske kapele. Zavedal se je, da je Bog v kuhinji prav tako prisoten kot v kapeli. Govoril je: »Ni treba, da smo v cerkvi, da bi bili z Bogom. Povabljeni smo, da v svojem srcu pripravimo ozračje kapelice, kamor se lahko vsak trenutek zatečemo in kjer lahko Bogu vsak trenutek nežno, ponižno in ljubeče kaj prišepnemo, on pa nam. Pri tem pa ni treba kričati, saj nam je Bog bolj blizu, kot si mislimo.« Bog je v vsakem trenutku mojega življenja prisoten, srečuje me pri delu, ki ga opravljam, pri pogovoru z

ženo, otrokom, staršem, prijateljem … Vsak trenutek imam priložnost in privilegij, da lahko obnovim svoj DA Bogu. Morda bo kdo rekel: »Kaj pa, ko nisem ravno v prijateljskem odnosu z Bogom, ko me greh, ki sem ga storil, obsoja in me vleče proč od Boga?« Tudi to je mogoče in tudi pri tem nam prihaja na pomoč brat Lovrenc, ki nas spodbuja, naj v kapelici srca hitro opravimo eksamen. (Eksamen je način molitve, ki mi odpira oči, da lahko vidim, kako je Bog ljubeče navzoč in dejaven v mojem vsakdanjiku; p. Ivan Platovnjak, moli. si/eksamen.) Bogu priznamo svoj greh (sestopimo s prestola svojega življenja) in ga prosimo, naj nas napolni s svojim Svetim Duhom ter naj ponovno on zavzame prvo mesto na prestolu našega življenja.

Sem se danes že »srečal z Bogom«?

Kje me Bog danes srečuje, pri katerem delu? S kakšno ljubeznijo danes opravljam svoje delo in »za koga« ga opravljam? Bi se dela lotil drugače, če bi vedel, da sem »v Kraljevi službi«, da je moj delodajalec Kralj kraljev in Gospod gospodov – veliki Stvarnik vesolja? K čemu me danes vabi moj Bog? Sem mu danes že dovolil, da me ljubi in mi podari svojega Svetega Duha, po katerem me želi krepčati in voditi, mi dati svoj mir in svoje veselje? Če še ne (zavestno), je prav zdaj pravi trenutek.

Družina in Življenje

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Že več let nisem govoril z ženo. Ne mara, da jo prekinjam.

Zakaj moški prej umrejo? Ker tako hočejo.

Sin me je vprašal, kako je biti poročen. Rekel sem mu, naj me pusti pri miru. Ko je odnehal, sem ga vprašal, zakaj me ignorira.

Kaj podariti moškemu, ki ima vse? Žensko. Povedala mu bo, kako vse deluje.

Dragi, se ti zdi, da sem se zredila? Ne, mislim, da se je dnevna soba skrčila.

Zakaj je Bog najprej ustvaril Adama in šele potem Evo? Ker ni hotel, da mu kdo daje navodila, kako naj naredi Adama.

Očka, zakaj vsi trobijo? Ker bo poroka. Ampak, ali se ne trobi takrat, ko želiš nekoga opozoriti? Saj prav zato.

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110. Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja Društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec. Glavna urednica: Meta Halas (meta@diz.com) Odgovorni urednik: Benjamin Siter (benjamin@diz.si, 041 328 101) Lektorica: Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com) Uredniki posameznih rubrik: Benjamin Siter (Dajemo naprej, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor, Zakonska skupina, Živeti s Svetim pismom), Dani Siter (Danijev nagovor, Odgovori na vprašanja, dani@diz.si), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma@diz.si), Meta Halas (Tema glasila, Midva sva zakon, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Marija Halas (Ta stari in ta mladi, marija.halas@gmail.com), Mojca Nuč (Starševstvo, nucmojca@gmail. com), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@diz.si). Viri fotografij: Benjamin Siter, Slavko Štern, Aleš Čerin, zakonca Brozovič, Meta Halas, Dani Siter, Mojca Nuč, Matjaž Maležič, Unsplash. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 4500 izvodov. Revija DiŽ je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporni dar, ki ga nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: CHAR, namen: revija – dar, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali revijo DiŽ, jih povabite, naj izpolnijo naročilnico na spletni strani. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901 (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo! Če revije ne želite več prejemati, pošljite mail z zadevo “Odjava revije” na: benjamin@diz.si.

Družina in Življenje

Program DiŽ za leto 2018 1.

Duhovni teden za družine – Veržej 1 27. julij–3. avgust 2018

Duhovni teden za družine – Veržej 2 3.–10. avgust 2018

POZOR, sprememba lokacije! Usposabljanje voditeljskih parov dajemo naprej 2018, 8.–9. september 2018, Sv. Jožef, Celje. Info: benjamin@diz.si

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 5.–7. oktober 2018, Hotel Rogla na Rogli

Tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 19.–21. oktober 2018, Zavod Marianum, Veržej

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 26.–28. oktober 2018, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce utrdimo klecava kolena, 9.–11. november 2018, Life Center, Crikvenica

Tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 16.–18. november 2018, Life Center, Crikvenica

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce utrdimo klecava kolena, 23.–25. november 2018, Life Center, Crikvenica

10.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce utrdimo klecava kolena, 30. november–2. december 2018, Life Center, Crikvenica

Na vikend seminarje se prijavite preko elektronske prijavnice na spletni strani www.diz.si (podstran/ seminarji/razpored seminarjev). Na spletni strani je tudi več informacij o seminarjih. Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali pokličite 041/459 666 (Erika Novak).