Glasilo društva družina in življenje 3-17

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

STARŠEVSTVO: Otroci in hišna opravila? V naši družini to sploh ni problem!

NAŠ POGOVOR: Pavle Ravnohrib: »Vsak dan želim 'stopiti na zemljo' in jutro začeti na 'trdnih tleh'« ODGOVORI NA VPRAŠANJA: Kako naj se lotimo družinske molitve?

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Simona in Simon Špital: »Bog je tisti, ki vodi najino življenje.« ZA VODITELJSKE PARE: Spreva se že pred pripravo na srečanje … in med pripravo tudi

Revija, letnik 16, št. 1, marec 2017, ISSN 1855-2110

Blagor človeku, ki ne hodi po nasvetu krivičnih, ne stopa na pot grešnikov in ne poseda v družbi porogljivcev, temveč se veseli v Gospodovi postavi in premišljuje njegovo postavo podnevi in ponoči.

Tak je kakor drevo, zasajeno ob vodnih strugah, ki daje svoj sad ob svojem času in njegovo listje ne ovene; vse, kar dela, uspeva.

Psalm 1, 1-3

Družina in Življenje

3

KAZALO 4

ČUJEČNOST: Od kod prihajajo male lisice in od kod barbari?

5

Na safariju vsakdanjosti

6

V čuječnosti se boriti za ljubezen

8

NAŠ POGOVOR: Pavle Ravnohrib: »Vsak dan želim 'stopiti na zemljo' in jutro začeti na 'trdnih tleh'«

12 POSLUŠAMO MLADE: Grenkosladki post 13 STARŠEVSTVO: Otroci in hišna opravila? V naši družini to sploh ni problem!

14 TA STARI IN TA MLADI: Še pomnimo, kako je biti mlad starš?

15 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: Kako naj se lotimo družinske molitve?

16 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Simona in Simon Špital: »Bog je tisti, ki vodi najino življenje.« 20 VILMINA SPODBUDA: Sprehod po gozdu 22 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Zakaj se tako težko lotim branja Sv. pisma?

24 PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE: Zakonska skupina Vitanje 26 SEMINARJI NAS BOGATIJO: Izstopiti iz »tiranije nujnega« 28 Denar – korenina zla ali pot k edinosti?

29 DAJEMO NAPREJ: Pričujeva Zanj – izobraževanje za pričevalske pare Družina in Življenje 30 Regijska srečanja za voditeljske pare zakonskih skupin 32 ZA VODITELJSKE PARE: Spreva se že pred pripravo na srečanje … in med pripravo tudi 34 DAR ŽIVLJENJA 36 DANIJEV NAGOVOR 38 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

UVODNA BESEDA

Meta Halas, urednica revije

Postna hrana, bogata z Božjo bližino Sredi noči me zbudi dojenčkov jok. Čeprav blag in dremoten, vem, da se moram hitro odzvati, če nočem, da bi se preveč prebudil. Tako ga hitro potolažim s tem, kar dojenčke pač potolaži: bližina in hrana.

Opoldne mi jezen fantek v solzah razlaga, da mu brat nagaja in mu je podrl ladjo iz kock. Drugi fant pa mi prav tako v solzah pove, da ga je mlajši bratec udaril. Ko želim prvemu sestaviti ladjo nazaj, se začne jeziti name, ker je ne sestavim prav. Seveda! Kako pa naj vem, kakšno super ladjo je imel prej? Tako ugotovim, da težava ni v tem, ampak da je že zdavnaj čas za kosilo in ju oba objamem in potolažim s tem, kar otroke pač potolaži: bližina in hrana.

In sama nisem nič drugačna. Kadar mi malo zakruli v želodcu ali kadar že pol dneva ne spregovorim s kakšnim človekom, višjim od dobrega metra, že začnem biti »tečna«. Ker pogrešam to, kar ljudje pač potrebujemo: bližino, da vemo, da smo ljubljeni in razumljeni, ter hrano … »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust.« (Mt 4,4) Če to velja za naše telo in naše umevanje, mora veljati tudi za našo dušo.

Kadar nisem razumljena (predvsem še, kadar ne razumem sama sebe), kadar si želim tolažbe in zavedanja, da me ima Nekdo rad, potem je modro, da posežem po tem, kar bo potolažilo mojo dušo: bližina v obliki molitve in sv. spovedi ter hrana v obliki evharistije in Božje besede.

In potem vidim, da post ni odrekanje hrani, ampak dieta z najbolj hranljivo, bogato, raznoliko, naravno in zdravo prehrano. Vse ostalo, s čimer pobožamo našo dušo (sprehod v naravi, izlet na morje, obisk toplic, nenazadnje tudi čokolada), so samo »prehrambeni dodatki«. Četudi kakšen tak dodatek kdaj ne škodi, da izboljšamo naše počutje, ta vendarle ne more biti nadomestilo za uravnoteženo prehrano, kot že vemo …

Ko takole pišem o vsej tej hrani, se mi začnejo cediti sline in ugotavljam, da je moja duša sestradana! Nujno potrebuje post …

Tudi tokratna številka ponuja nekaj izvrstnega branja, ki bo gotovo vsaj malo nahranilo dušo. Naj vam tekne!

Družina in Življenje

4

ČUJEČNOST: Po moško

Od kod prihajajo male lisice in od kod barbari?

V starih časih so se po obzidju sprehajali oboroženi možje in s svojo budnostjo zagotavljali, da so barbari ostali zunaj. Tako so meščani – predvsem žene in otroci – ostali varni v zavetju svojih bivališč.

V Svetem pismu sta dve vrstici, za kateri se zdi, da sta namenjeni nam, možem. Zapisani sta v kratkih odsekanih stavkih, skoraj v obliki vojaških povelj: Budni bodite, stojte trdni v veri,

možati bodite, bodite močni! Pri vas naj se vse dela iz ljubezni. (1 Kor 16,13–14) Si

predstavljam, kako sveti Pavel uperi svoj prst v naše moške prsi in nam zapove – kratko in razumljivo. Da bi si zapomnili in izvrševali.

Kaj je budnost?

Budnost je več kot le ne-spanje, izraža pozornost, pazljivost, skrbnost, je stanje, v katerem mož skrbno opazuje, od kod se bliža sovražnik, da ga bo pravočasno zaznal in odgnal. Je nasprotje od ravnodušnosti, nezanimanja, lahke preslepljenosti.

Male lisice – velike uničevalke Začeli bomo z malim. Posebej težko je namreč biti pozoren na drobne stvari, na »male lisice«, o

katerih govori zaročenka v Visoki pesmi: Polovite nama lisice, male lisice, uničevalke vinogradov, ker sta najina vinograda v cvetju. (Vp 2,15) V mislih imam stalne drobne motnje pozornosti zaradi množice vsakodnevnih informacij, ki polnijo naše misli in najedajo bistveno – odnos z Bogom, z ženo in otroki. Tudi intimnost med možem in ženo.

Male lisice so prispodoba drobnih stvari, ki jih zlahka spregledamo in zanemarimo. Prav zato so tako škodljive. Poloviti jih je treba in odstraniti, bolje redno odstranjevati, da bodo naši »vinogradi« po cvetenju dobro obrodili.

Barbare kar sami spustimo v naša bivališča Mož na obzidjih mest danes ni več, niti obzidij okoli bivališč nimamo več. Možje smo pa v gonji za 'imeti več' zaspali.

Niti toliko nismo budni in pozorni, da bi se zavedali, da »barbari« še vedno vdirajo v naša bivališča. Pravzaprav jih kar sami spustimo – prek optičnega kabla in pametnih telefonov – v naše otroške sobe in omogočimo, da se pošastno-perverzne-pornografske vsebine naselijo v naše glave in v glave naših otrok. In uničujejo odnose: med možem in ženo, med fantom in dekletom, med starši in otroki, med generacijami. To je »naš nasprotnik hudič, ki hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl« (prim. 1 Pt 5,8).

Biti možat, biti močan … delati iz ljubezni!

Moških je vedno manj.

Takih 'možatih in močnih' – na Božji način, 'trdnih v veri' (prim. 1 Kor 16,13) in takih, ki so tako kot Kristus pripravljeni 'ljubiti svoje

žene, da bi dali zanjo sami sebe' (prim. Ef 5,25).

Spominjam se novega leta 2015, ko je v Kölnu množica mladih moških napadla preko 500 deklet. Kje so bili takrat nemški moški, da niso zaščitili svojih žensk? Kako bi se v taki situaciji odrezali slovenski moški? Bi bili tudi taki »softiči«?

Zdi se, da evropski moški ne zaznavamo več bistvenega, tega, kar je intuitivno vedel že pračlovek, ki je v vdoru moških na njegovo ozemlje videl nevarnost za svoje ženske in se jih je upal ter bil tudi pripravljen zaščititi.

Tako, da se je s telesom postavil pred votlino in se boril.

Morda nismo več budni, morda se zanašamo, da bodo naše delo opravile »službe«, morda zato, ker smo postali družba, kjer v razrahljanih družinah ni več lika očeta, ki bi se boril za svoje lepotice – ženo in hčere. Lik očeta se v medijih stalno omalovažuje (risanke, filmi). S sekularizacijo pa smo postali še družba brez nebeškega Očeta.

Bojevanje, pa čeprav za dobro, se v kali zatira od povsem ranega otroštva naprej. Angleška pisateljica Dorothy L. Sayers je zapisala: “Uspešno smo porezali kremplje Levu iz Judovega rodu in ga spremenili v udomačenega in milega hišnega mucka, primernega za blede kurate in pobožne starke.” Tako kot Jezusu v 2000 letih smo evropskemu moškemu v 100 letih porezali kremplje in ga spremenili v mucka. Moški bo moral spet postati lev, a ne “mačističen” in zapostavljajoč žensko, pač pa služeč in tak, ki ‘išče sodelovanje in ne tekmuje'. Tak, ki vsakodnevno umira svojemu egoizmu, a prevzame odgovornost: takrat ko je treba – budnost, tako kot je treba – 'vse se dela iz ljubezni' (prim. 1 Kor 16,14).

Aleš Čerin

Družina in Življenje

5

ČUJEČNOST: Po žensko

Na safariju vsakdanjosti Preteklo poletje sta botra najinih otrok z družino preživela tri tedne pri p. Lojzetu Podgrajšku v Malaviju. Ob podoživljanju njihove poti smo si ogledali posnetke safarija. Na kratko: terensko vozilo (bolj škatlica za vžigalice brez posebnih varnostnih pregrad) s potniki ter na drugi strani divjina (noč in tišina, ki se jo sliši) z njenimi prebivalci (bolj ali manj sitimi). Ob bližnjem srečanju z levi in sloni nihče od potnikov ni niti pomislil, da bi stegnil prst iz kabine, kaj šele, da bi glasno govoril in zbujal pozornost.

Kaj pa jaz in moje vedenje na safariju življenja? Ko »vozim« med gospodinjskimi opravili, službo, dejavnostmi otrok (ki smo jih zreducirali na minimum), zakonsko skupino, pevskimi vajami, premalokrat pomislim, da se nahajam v »divjini« in da čisto blizu mene hodi, preži in čaka rjoveč lev (1 Pt 5,8).

Moja divjina ni tiha Z vseh strani me obdaja hrup. Všečni obrazi v medijih mi dopovedujejo, kaj vse moram imeti, da bom – pa sploh ne vem, kaj bom. Delovno okolje v službi mi sporoča, da je zvestoba pojem iz pravljice in da ni sebično iskati osebne potešitve tudi zunaj okvirjev zakonske zveze (če ta slučajno že je) ... Lev, ne samo da rjove, tudi gobec je že odprl, da me požre v mojem hitenju in prenapolnjenem podatkovnem spominu.

Potrpežljiva divja zverca Moram priznati »levu«, hudiču, da je izjemno potrpežljiv plenilec. Čaka in z mehkimi šapami taca okoli, da ga niti ne slišim in niti ne opazim v poplavi vsakdanjega balasta. In potem napade.

Njegovi gibi so premišljeni, natančni

in dodelani – elegantno zapakirani v paketu reklam, družabnih omrežij, odvisnosti …

Pogumno ali neumno nastavljanje prstov požrešni zveri Prepričana sem, da večinoma nevede in prav gotovo nehote žene in matere pogosto puščamo svojega duha čuječnosti v fazi »dremanja«. V to stanje zapademo z opravičilom, da potrebujemo nekaj časa zase. V dobri veri, da se bomo napolnile z energijo, se umirile, se znajdemo na uri joge, ki nam zagotavlja, da nam bo v naše življenje prinesla sprostitev, zadovoljstvo, notranji mir in radost. Morda prinesemo domov (po

zanesljivem nasvetu) kristale, ki bodo očistili naš dom slabih energij in uskladili pretoke le-teh. Na prvi pogled nič slabega, vendar za trenutek stopimo korak nazaj in poglejmo izven kletke.

Ne želim soditi, samo razmišljam. Nam te oblike iskanja miru res prinašajo mir ali zgolj uspavajo našega duha čuječnosti? Prav gotovo ne bo odveč, če se ob »vzpostavljanju notranjega ravnovesja« po novodobnih metodah priporočimo Svetemu Duhu za vodenje

in iščemo mir ter radost edinole v Njem, ki ima resnično moč, da nam ju podeli.

Bolje preprečiti, kot zdraviti V Svetem pismu berem o hudiču, ki me čaka nepripravljeno. A že v naslednji vrstici imam ponujeno rešitev: »Uprite se mu, trdni v veri!« (1 Pt 5,9).

Z jutranjo in večerno molitvijo se priporočim angelom varuhom, Materi Božji, Stvarniku, Svetemu Duhu in slednji me ohranja »budno«. Z družino molimo pred kosilom, med tednom gremo vsaj enkrat poleg nedelje k maši, čas namenim Besedi med nami … A kaj ko to ni dovolj! Biti moram čuječa. Ne smem zapasti v stanje dremotnosti, v navade in v rutino.

Selektivni spomin Ste, drage žene, že kdaj opazile ta pojav pri svojih možeh? Čeravno poslušajo, ni nujno da slišijo, če jih stvar ne zanima.

In veste kaj? To sploh ni slabo. Namesto da norim od obilice informacij, ki jih moram predelati, in od obveznosti, ki me čakajo, preprosto vklopim »selekcijo« in zbrišem vse, kar me vznemirja in me dela nervozno. Zreduciram na tisto, kar je dejansko potrebno in si delo razporedim tako, da ne bom v ihti delala v zadnjem trenutku in zato, ker že voda teče v grlo. Hkrati si odmerim čas za moža in otroke, ki si ga ne pustim vzeti.

Ko pišem te vrstice, se »lev« že prav gotovo oblizuje, ker ve, da sem najbolj ranljiva, kadar mislim, da »imam vse pod nadzorom«. Zato nemudoma poiščem zatočišče pod Božjimi perutmi: »Moje zatočišče in moja trdnjava, moj Bog, ki vanj zaupam.« (Ps 91,2)

Angelca Mlakar

Družina in Življenje

6

ČUJEČNOST: Duhovni pogled

V čuječnosti se boriti za ljubezen Slovar slovenskega knjižnega jezika za budnost navaja pazljivost in skrbnost, za čuječnost pa še opreznost. To je pet pomembnih samostalnikov, ob katerih lahko razmišljamo tako zakonci kot posvečene osebe. Želim dodati še treznost, o kateri piše apostol Peter: vsak torek zvečer pri sklepni molitveni uri vsi tisti, ki molimo Boga ob brevirju, beremo iz Prvega pisma apostola Petra: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.« (1 Pt 5,8–9). Apostol Peter ima živo pred očmi Jezusove besede: »Če bi hišni gospodar vedel, ob kateri uri pride tat, ne bi pustil vlomiti v svojo hišo.« (Lk 12,39) V februarju smo prebirali Prvo Mojzesovo knjigo, ki govori o lepoti stvarjenja, kjer je človek vrhunec Božje ljubezni. Ustvarjen je po Božji podobi in prav zaradi tega svoboden, ustvarjalen. A raj vseeno ni opisan kot »prostor«, »stanje«, kjer ne bi potrebovali zapovedi. Adam in Eva

sta imela samo eno, pa še ta je bila pretežka. Vendar Sveto pismo ne govori samo o človeški svobodi, ampak tudi o zunanjem zlu, ki ga poimenuje s kačo. Je zapeljivec, »diabolos« – tisti, ki deli na dva dela.

Hudi duh je nenehno »prisoten« ob Jezusovem javnem delovanju,

pravzaprav že od začetka. Je zgolj človeško zlo, da Herod da pomoriti majhne otroke, ker se boji za svojo oblast? Je vsa »črna kronika«, s katero nas tudi danes obsipavajo mnogi mediji s krutimi novicami iz sveta in domovine, zgolj delo človeka? In dogodki, katerim smo priče sami: ločitve, splavi, življenje brez Boga, tudi v dvoje … In Jezusove skušnjave v puščavi? Jasno je opisan hudi duh s tremi največjimi skušnjavami: oblast, čast in bogastvo. Jezusovi odgovori so jasni, odločni in neomajni, svetopisemski: »Pisano je: Človek naj ne živi samo od kruha, ampak od vsake besede, ki prihaja iz Božjih ust … Pisano je tudi: Ne preizkušaj Gospoda, svojega Boga! ... Poberi se, satan, kajti pisano je: Gospoda, svojega Boga, môli in njemu samemu služi!« (prim. Mt 4,1–11). Tudi Peter ob svoji »dobrohotnosti« do Jezusa, ko mu brani trpeti in darovati življenje za človeštvo, naleti na ostro obsodbo, ki je merilo našega ravnanja: »Poberi se … satan, ker ne misliš na to, kar je Božje, ampak na to, kar je človeško!« (prim. Mr 8,33).

Razkriti lažnivi ljubimec Sv. Ignacij Lojolski v svojih Duhovnih vajah piše, da »hudi duh oslabi in zgubi pogum in njegove skušnjave pobegnejo, kadar jim tisti, ki se vadi v duhovnih vajah, neustrašeno pokaže odločnost in dela prav nasprotno. Toda če se oseba zboji in izgubi v skušnjavah, ni tako divje zveri na

Družina in Življenje

7

svetu, kakor je sovražnik človeške narave, ko si z zlobnostjo prizadeva, da bi dosegel svoje hudobne namene … Obnaša se tudi kakor lažnivi ljubimec, ki želi ostati skrit in noče, da bi ga spoznali. Kakor želi namreč hinavec, ki s slabim namenom nagovarja in zapeljuje hčer dobrega očeta ali ženo dobrega moža, da njegove besede prišepetovanja ostanejo tajna, in mu je zelo neprijetno, če hči odkrije očetu in žena možu njegove lažne besede in njegove zlobne namene, ker si lahko misli, da ne bo mogel ničesar doseči, kar je začel; prav tako sovražnik človeške narave, ko prišepetava pravični duši svoje zvijače in vabe, da jih tajno sprejme in ohrani zase. Če pa jih odkrije svojemu dobremu spovedniku … ki pozna zvijačnost in hudobnost hudega duha, mu je zelo zoprno; iz tega namreč sklepa, da hudobije, ki jo je začel, ne bo mogel izpeljati, ker so se odkrile njegove zvijače (op. in njegova logika).«

»Ne sklepajmo poslov s hudim duhom!« Morda boste rekli, da »strašim s srednjim vekom«, vendar iz nedvoumnih pripovedi Svetega pisma, nauka cerkvenega učiteljstva, lastnih izkušenj in pripovedovanj našega pokojnega br. Andreja, ki je bil uradni eksorcist, vem, da je hudi duh resničnost. Katekizem Katoliške cerkve na to temo, ob kateri je nakazano tudi svetopisemsko razodetje, navaja: »Obstoj duhovnih, netelesnih bitij, ki jih Sveto pismo navadno imenuje angeli, je verska resnica. Pričevanje Svetega pisma je tako jasno kakor enodušnost izročila. Sv. Avguštin pravi o njih: »Angel je ime službe, ne narave. Če vprašaš po imenu te narave, je duh; če vprašaš po njegovi službi, je angel: iz tega, kar je, je duh, iz tega, kar deluje, je angel.« Angeli so z vsem svojim bitjem Božji služabniki in sli. »Vedno gledajo obličje mojega nebeškega Očeta« (Mt 18,10), »izvršujejo njegova povelja, so poslušni njegovi besedi« (Ps 103,20).« (KKC 328–329). Četrti

lateranski koncil (1215) je povzel dotedanji nauk takole: »Hudič in drugi zli duhovi so ustvarjeni od Boga kot po svoji naravi dobri, a so sami od sebe postali zlobni.« Papež Frančišek sporoča: »Sv. Peter je dejal, da je hudi duh kot krvoločen lev, ki hodi okoli nas. To ni kup laži, to je Gospodova beseda! Prosimo Gospoda milosti, da bi te reči vedno jemali resno. On je prišel, da bi se boril za naše zveličanje. Premagal je hudega duha. Ne sklepajmo poslov s hudim duhom! Hoče se namreč vrniti v hišo, da bi si nas prilastil. Ne relativizirajmo! Bodimo čuječi! In vedno z Jezusom!« (Papež Frančišek pri sv. maši v Domu sv. Marte, 11.

10. 2013)

Živeti srečno je stvar odločitve in ohranjanja zvestobe Vendar se moramo globoko zavedati, da je z Jezusovim naukom, njegovim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem zlo (hudi duh, smrt, greh, bolečina) premagano. Vojna je dobljena, tudi moja (najina) bitka (še bolje: ljubezenska pot) bo, če bom z Božjo pomočjo zmogel storiti, kar piše apostol Pavel: »Nadenite si celotno Božjo bojno opremo, da se boste mogli upirati hudičevim zvijačam.

Kajti naš boj se ne bije proti krvi in

mesu, ampak proti vladarstvom, proti oblastem, proti svetovnim gospodovalcem te mračnosti, proti zlohotnim duhovnim silam v nebeških področjih. Zato sezite po vsej Božji bojni opremi, tako da se boste mogli ob hudem dnevu upreti, vse premagati in obstati. Stojte torej prepasani okoli ledij z resnico, oblečeni v oklep pravičnosti in z nogami, obutimi v pripravljenost za oznanjevanje evangelija miru. Predvsem pa vzemite ščit vere; z njim boste mogli pogasiti vse ognjene puščice hudega. Vzemite tudi čelado odrešenja in meč Duha, kar je Božja beseda.

Ob vsaki priložnosti molíte v Duhu z vsakršnimi molitvami in prošnjami.

V ta namen bedite z vso vztrajnostjo in molíte za vse svete.« (Ef 6,11–18) Dragi zakonci in drugi bralci! Končno sporočilo je, da smo ustvarjeni za večno srečno življenje! Jezus nam podarja vse, da budno, čuječe, predvsem pa veselo živimo svoj odnos z Bogom, zakoncem in bližnjimi.

Imamo vse, kar potrebujemo: zakramente (predlagam redno mesečno spoved), Sveto pismo (vstati 15 minut prej …), molitev, dobra dela, duhovne vaje, zakonske skupine in seminarje, branje literature … Nič novega, kajne? Samo odločati se moramo za to in ohranjati zvestobo.

Br. Marko Senica

Družina in Življenje

8

NAŠ POGOVOR

PAVLE RAVNOHRIB:

»Vsak dan želim 'stopiti na zemljo' in jutro začeti na 'trdnih tleh'.« G. Ravnohrib, kakšne spomine imate na svoje otroštvo in mladost? Katera oseba vas je v tem obdobju najbolj zaznamovala?

Na svoje otroštvo imam zelo lepe spomine. Doma sem s kmetov, iz vasi Zaklanec pri Horjulu, na robu Notranjske. Mama je bila gospodinja, oče je delal na polju in v gozdu. To je bila normalna delitev dela, v tem ni bilo prav nič poniževalnega. Ni bilo teh ideoloških spak ... Četudi smo bili revni, so bila to moja najlepša leta, predvsem zaradi varnosti. V družini je vladala harmonija. Niti v delčku možganov nisem pomislil, da bi oče in mama lahko šla iz kakršnihkoli razlogov narazen. Pri vzgoji otrok sta sodelovala oba!

Tudi oče? Zdi se nam, da nekoč očetje niso sodelovali pri vzgoji otrok …

To sploh ni res! To sem šele sedaj racionaliziral. Oče je bil meni nedosežen ideal, podoba svetopisemskega Boga Očeta: neskončno dober, neskončno pravičen in neskončno pošten. Kar je rekel, je rekel. To je bilo sveto. Kar je obljubil, je obljubil … in izpolnil. Prepričan sem, da bi oče za kateregakoli od nas, za mamo ali za nas tri otroke, dal svoje življenje, če bi bilo treba. Oče sicer v »operativnem« smislu ni toliko sodeloval pri vzgoji kot mama. Je pač delal, recimo v gozdu, na polju.

Je še kakšna oseba, ki vas je močno zaznamovala?

Družina kot taka. Z vsem širšim sorodstvom … in cela vas, kot skupnost.

Vsa vas je bila taka širša družina, ki je

»delala« tako, da nam je bilo vsem dobro.

Kdo vas je pa naučil moliti?

Mama. Pri nas se je molilo pred jedjo, po jedi, ob hudih urah in seveda na sveti večer, na vse tri svete večere. Takrat 'čas ni tako hitel', če uporabim to prispodobo. Molili smo in delali. Takrat ni bilo motenj, ni bilo teh mobitelov … Jaz sem videl, kako se je molilo tudi drugje, na primer v hiši mojih bratrancev. Tam je vedno naprej molil stric.

Za katere vrednote, ki so vam bile posredovane, ste hvaležni in jih živite še danes?

To so temeljne civilizacijske vrednote, ki so zapisane v desetih Božjih zapovedih, in to, kar mi je pokazal oče s svojo načelnostjo in iskrenostjo. V družini pa so nam vcepili tudi delavnost. Oče in mama sta sicer naredila skoraj vse, ampak mi smo morali vsak dan pomagati pri delu.

Ste se kot otrok kdaj izogibali delu?

Seveda (smeh). V moji mladostniški družbi nas je bilo pet fantov: trije iz delavskih družin, dva sva bila s kmetov. Razlika med nami je bila že takrat zelo velika, predvsem v materialnem smislu. Delavske družine so imele veliko več denarja, tudi radio, TV, hladilnik … Mi nismo mogli kupiti ničesar. Otroci iz delavskih

družin so imeli tudi več časa kot mi.

Mi smo morali, ko smo prišli iz šole, pomagati na kmetiji. Ko je bilo delo opravljeno, smo se šele lahko igrali.

Sta vam oče in mama zaupala, da ne boste delali neumnosti, ali takrat na vasi sploh ni bilo možnosti za neumnosti?

Absolutno sta zaupala! Bile so priložnosti za neumnosti, samo drugačne kot danes ... Takrat se je na primer »rabutalo« sadje, kar se nam je zdelo že ne vem kaj. Imam veliko stika z otroki ... Veste, kakšna razlika je danes med mestnimi in podeželskimi otroki!

Kakšna? Kako bi jo opisali?

Dolga leta sem bil zaposlen v gledališču, ki je pripravljalo predstave za otroke. Precej problematični so bili otroci iz nekaterih šol z Obale in nekaterih šol iz Ljubljane. Niso poslušali, niti ne gledali, med sabo so se obmetavali in delali nemir. V svoji karieri sem dvakrat šel z odra

Družina in Življenje

9

in nisem več prišel nazaj. Na igralce na odru so streljali s fračami in v nas metali kovance. Predstava je bila prekinjena. Na ta način smo dosegli, da so učitelji naredili red. Vedno sem vprašal, od kod šole prihajajo … In rad bi povedal, da so najboljša publika gimnazijci izven Ljubljane: iz Novega mesta, Kranja, Idrije, Celja, Raven na Koroškem … Užitek je igrati pred temi dijaki. Oni spremljajo predstavo. Tudi v osnovnih šolah je neverjetna razlika med mesti in podeželjem. Na podeželju imajo otroci neverjetno spoštljiv odnos do človeka. Tudi sicer je v Ljubljani kultura mnogokrat le statusni simbol, ljudje se na predstavo pridejo pokazat, samo »dizajn«.

Ob dolgoletnem vodenju oddaje Male sive celice ste lahko na poseben način spremljali mnogo generacij otrok. Katera je največja razlika med odraščanjem otrok danes in nekoč?

Ustvarjalci oddaje smo želeli iz otrok izvabiti najboljše, jih pokazati v najboljši luči, vse – tekmovalce, navijače, pa tudi šolo in kraj, iz katerega so prišli. Danes govorimo o revščini ...

Trdim, da obstaja predvsem duhovna revščina. Otroci so danes sicer bolj komunikativni, bolj samozavestni, vendar »deformirani« zaradi virtualne resničnosti. Če se pristane na to, da je otrok v redu, ker ima tisoč všečkov, je to katastrofa. Na podlagi tega graditi vrednote! Čisti relativizem.

Danes se zdi, da je kultura nekako »v krizi«. Zdi se, da zaradi istega razloga kot vera, saj jima je skupno iskanje lepote, harmonije, presežnega. Smo padli v krizo, ker nimamo stvari več za svete?

Jaz bi tu naredil ločnico. Vera je zame življenjska in duhovna nuja, brez nje ne morem živeti, tako kot ne brez hrane in vode. Kar se pa kulture tiče … Državna kultura je zelo povezana

s politiko, s trenutno vladajočo ideologijo in nima veliko vsebine.

Gre zgolj za izkazovanje politične pripadnosti. Naročniki te kulture ne zahtevajo, niti ne pričakujejo, da bi predstava imela stališče, še najmanj kritično stališče.

Imamo pa še kulturo, o kateri se zelo zaničljivo govori kot o 'ljudski kulturi': literarna, likovna društva, pevski zbori, dramske skupine …

Ti ljudje delajo kulturo s srcem! Ko grem po vaseh, po manjših krajih, ko spremljam te gledališke predstave, tu človek doživi to, čemur so rekli Grki katarza, nekaj se v človeku spremeni. Od »tam« pa človek pride velikokrat samo zmeden, stvari si ne upa niti komentirati. To je problem kulture, ki noče imeti vsebine ali pa je le podaljšana roka ideološkega aparata. Na primer, pred družinskim referendumom smo na slovenskih TV-kanalih gledali filme, v gledališčih pa predstave, ki so načrtno rušile družino!

Otroci so danes sicer bolj komunikativni, bolj samozavestni, vendar »deformirani« zaradi virtualne resničnosti.

Eden od vaših najbolj prepoznavnih likov je bila upodobitev Franceta Prešerna. Kako ste sami, ko ste študirali to zahtevno vlogo, videli Prešerna kot človeka, tudi morda z vidika odnosov, ki jih je spletal s prijatelji, z Ano? Takrat sem se s tem res veliko ukvarjal. Iskal sem raznorazne vire in našel veliko različnih hipotez … Ob nekaterih sem preprosto zamahnil z roko. Prvi prešernoslovec Tomo Zupan, skoraj njegov sodobnik, je ugotovil, da je bil pesnik 'nemarnega odnosa do žensk' ...

To je težak izraz …

Da, težak izraz! Bil je grdega govorjenja do žensk, očitno je imel problem z njimi … Poglejte, ta dualizem: takrat, ko je spoznal Julijo, ki je bila – po moje – zelo literarna fikcija, je že živel z Ano, ji delal otroke. Z njo je imel tri otroke, za katere je zelo slabo skrbel. Se sprašujem, ali se ne bi – glede na to, kako nemirnega duha je bil – tudi ob morebiti uspešni zvezi z Julijo spet kam zagledal.

To je le moja hipoteza ... Mislim, da je v pesnitvah, posvečenih Juliji, združil vse svoje nesrečne ljubezni. On je bil človek, ki je moral ostati sam. Ni bil za zakon.

Sem pa Prešerna doživljal kot zelo načelnega, v srcu pa zelo nesrečnega človeka. Kot vem, je bil zelo dober,

Družina in Življenje

10

morali živeti bolj po navodilu apostola Pavla: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl«?

cenjen pravnik. Zvedel sem, da ni vzel nobene pravde, za katero ni bil prepričan, da je bila pravična.

Prešeren je bil tudi zelo zvest prijatelj. Po smrti prijateljev Andreja Smoleta in Matije Čopa je njegova pesniška žilica začela umirati. Ga pa čutim tudi kot človeka, ki je poosebljal svoj priimek in imel hitre spremembe iz žalosti v veselje in tudi obratno. Po besedah sestre Lenke je vedno sedel na robu omizja in je včasih celo družbo držal pokonci, včasih pa je kar sedel, ker ga je kakšna stvar tako prizadela, da je vstal in šel.

Danes je svet utrujen in omamljen od vseh informacij, od prenatrpanosti z delom in obveznostmi, od nenehnega hitenja. Kako doživljate današnji tempo oziroma v čem najdete umiritev?

Zavestno živim neke vrste dualizem: na eni strani življenje igralca, ki je zelo stresno, po drugi strani pa živim na kmetiji, kjer pomagam bratu.

Nikoli nisem hotel oditi iz vasi, zapustiti kmečkega sveta. Vsak dan želim 'stopiti na zemljo', želim 'jutro začeti na trdnih tleh'. Kmečko življenje je neizprosno, tu ni »blefiranja«. Človek je del narave, del Stvarstva. Poveličevanje človeka je pogubno. Moja navada je,

da vsako jutro vzamem v roke Sveto pismo, naključno izberem poglavje, ki me potem spremlja skozi ves dan.

Skozi dan skušam iskati notranji mir.

Jaz nimam problema biti sam, bežim pa od množice ljudi. Teh »jet-setov« se sploh ne udeležujem, ker mi to nič ne pomeni.

Tema tokratne številke je budnost. Veliko obveznosti nas premoti, da se ne

Biti ponižen …

Samo Vsemogočni nas lahko 'gleda od zgoraj', mi pač gledamo 'od tal'. Ko smo pa 'na tleh', naenkrat življenje lahko postane preprosto. sprašujemo več o bistvenih vprašanjih: za kaj je vredno živeti, o minljivosti življenja … Včasih nas življenjske situacije same »zbudijo«.

Tudi 'zgodbe za dušo', ki nam jih prebirate po radiu, so lahko sredstvo za streznitev. Se vam zdi, da smo »uspavani« in bi

Branje Svetega pisma je zame neke vrste 'trening'. Čudim se prijateljem, ki Sveto pismo omalovažujejo. Saj to je vendar življenje, to so napotki za življenje! Biti ponižen … Samo Vsemogočni nas lahko 'gleda od zgoraj', mi pač gledamo 'od tal'. Ko smo pa 'na tleh', naenkrat življenje lahko postane preprosto. Ob življenjski katastrofi se lahko pogubimo, zbolimo, se vdamo alkoholu … ali pa se streznimo in odvečne stvari odvržemo.

A hudič nas vleče drugam tako, da nas stalno obdaja z množico informacij. To je pravzaprav zbeganost sodobnega človeka. Vprašati se je treba, kaj v resnici potrebujemo za življenje. Vse ostalo je odveč. Saj to piše v Svetem pismu: »Poglejte lilije … in dovolj je dnevu njegova lastna teža« (prim. Mt 6,28–30). V tem vidim čuječnost! Kaj je tisto, kar je pomembno, in kaj je tisto, kar je nepotrebno.

Pri Družini in Življenju se vse »vrti okoli« odnosov.

Prepričani smo, da odnosi človeka izpolnjujejo, gradijo in osrečujejo, ker je človek upodobljen po večnem odnosu: podarjanje in sprejemanje ljubezni.

Zaradi blišča mamljivih nadomestkov za srečo sodobni človek tega ne vidi in ne prepozna. Kako bi po vašem mnenju lahko ozdravili to slepoto in ljudem povedali, da obstaja pravo zdravilo in pravi Zdravnik?

Jezus je sam rekel, da zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni, problem je le v tem, da bolni nočejo imeti zdravnika. Trpijo, a Zdravniku ne dovolijo ozdravljati.

Veliko razmišljam o odnosih … V mladosti sem želel imeti družino, pa nekako ni šlo. Sedaj živim sam in prav je tako. Ljudje smo si zelo

Družina in Življenje

11

različni. gostota odnosov lahko koga obremenjuje in se brani tako, da se oddaljuje. Bolj kot se ga oseba, s katero sta v odnosu, oklepa, bolj beži stran. Lahko pride do katastrofalnih posledic. Odnose je treba osvetliti tudi s te plati.

Se bom spet vrnil na svoje zgodnje otroštvo … Mi smo Notranjci, trdi ljudje, čustev ne kažemo. Mi se nismo kaj dosti božali, objemali sploh ne, niti rokovali se nismo, a v življenju nisem čutil večje ljubezni kot od svojih staršev. Kolikokrat se sedaj zgodijo zamenjave forme z vsebino!

Meni formalen objem ne pomeni nič.

Več mi pomeni človek, ki sočutno prepozna bolečino v meni in greva nekaj poti skupaj.

Kolikokrat pa naj preberemo Božjo besedo pred mašo?

Profesor faganel je rekel desetkrat, nekajkrat sam zase, nekajkrat naglas. Enkrat priporoča tudi zelo hitro branje, ko na vsebino niti ne mislimo, da vidimo, kje se nam zatakne. ta del premislimo in tam malo upočasnimo branje, da se ne zapletemo.

To je tudi spoštljiv odnos do Božje besede …

Zagotovo.

Gospod Ravnohrib, hvala za vaše tehtne in iskrene besede. Obilo blagoslova na vseh vaših poteh.

Pogovor je pripravil: Aleš Čerin

VELIKONOČNO VOŠČILO

Marko Rupnik, Vstali Kristus, cerkev blaženega Klavdija, Italija

Sodelovali ste pri projektu Svetopisemske družbe 'Prisluhni besedi'. Kaj vam osebno pomeni Sveto pismo in zakaj se vam zdi, da je prebiranje Svetega pisma potrebno za današnjega človeka? Človek je tudi nemarno in leno bitje, ki si v časovni histeriji vsakdana za bistvene stvari ne vzame časa. ta projekt novodobnemu človeku pomaga, da lahko na poti v službo posluša Božjo besedo, kar je odlično.

Hodite po župnijah in govorite o tem, kako se bere Božjo besedo. Bi lahko na kratko dali kakšen dragocen napotek našim bralcem?

Za vsakega, ne samo za bralca Božje besede, je pomembna duhovna plat, da Božjo besedo redno prebira, ob njej moli in o njej razmišlja.

Druga stvar je nastopanje. Ko smo pred ambonom, nastopamo pred javnostjo in se nam dogajajo stvari, ki se nam sicer ne. Še tretja plat pa je bolj tehnična: najbolje je, da Božjo besedo na glas beremo, da se sami slišimo. Lahko se tudi posnamemo, se poslušamo … in se popravimo. to je najbolj enostaven trening.

Gospod je vstal, aleluja!

Zares je vstal, aleluja!

Z

Jezusovim vstajenjem je našemu življenju zasvetila luč, ki lahko prežene temine naših src. Križ zato ni simbol klavrnega konca, temveč začetek novega upanja za vse nas. Križ je ključ, s katerim želi Jezus osvoboditi naše odnose vseh zapiranj vase, vseh sebičnosti in vseh slabosti. S svojo smrtjo in vstajenjem nam je odprl vrata v življenje, polno darovanja drugemu in ljubezni!

Hvala vam, dragi DiŽ-evi prijatelji, ker nas podpirate, da lahko skupaj širimo to veselo novico odrešenja! Zato vam voščimo zares veselo in blagoslovljeno veliko noč!

Hvaležni sodelavci Družine in Življenja

Družina in Življenje

12

poslušamo mlade

Grenko-sladki post Kaj človek pomisli ob besedi post? Verjetno bi bili odgovori različni. Ali pa morda tudi ne.

Vsekakor pa je post obdobje, ki ima lahko grenak priokus (ne glede na to, ali smo z jedilnika črtali sladkarije ali ne). Pa je res tako zelo grenak? Odvisno je od tega, kako si ga razlagamo.

Veličina Božje ljubezni Prav vsakega izmed nas je Bog ustvaril iz ljubezni. Si predstavljaš, kako močno nas mora imeti Bog rad? Kako močno nas Bog ljubi? Ja, tudi jaz si to zelo težko predstavljam. Če pomislim, da je dovolil, da smo z grehi umorili njegovega Sina, zato da bi te iste ljudi, ki smo ga umorili, rešil pred trpljenjem – to mora biti zares brezpogojna ljubezen. In prav post je čas, ki me nenehno spominja na Očetovsko ljubezen.

Ravno zato mi je verjetno post tudi zdaj, pri osemnajstih letih, včasih zoprn. (Toda komu pa zares nikoli ni?) A z odraščanjem se marsikaj spreminja (kajne?J), tudi način razmišljanja. Ko se bliža postni čas, danes ne vidim le mračnosti, ki sem jo kot otrok. Vidim tudi ljubezen, odpuščanje in voljo, ki mi jo kaže trpeči Kristus. Počasne pesmi so mi danes lahko inspiracija za razmišljanje o Njegovi ljubezni in, ne boste verjeli, dolgi obredi velikonočnega tridnevja niso več le dolgi, so tudi slovesni in veličastni.

Post ni bil privlačen, bil je temačen.

Iskreno: včasih mi je bil post nadležen, zoprn, preveč žalosten, hladen in okruten. Poslušala sem različne križeve pote, ki so tako ali drugače opisovali trpljenje.

Spominjam se, da se je neko nedeljo, ko smo se z družino udeležili križevega pota, bralo besedilo, ki se me je takrat še kot otroka zelo dotaknilo. Bila sem zares užaloščena zaradi krutosti ljudi, ki so tako zelo mučili

nedolžnega Jezusa. Tudi pesmi, ki se v postu pojejo so počasne, žalostne in obredi v velikonočnem tridnevju so dolgi. Zaradi vseh teh okoliščin mi post ni bil nič kaj privlačen, temveč temačen. A ne razumite me narobe.

Tako je temne plati posta doživljalo malo dekletce, ki je bilo rado veselo in ni maralo nasilja in bolečin.

Pust ali post Kaj ni zabavno, da se lahko za pusta skrijemo za maskami, da nas nihče ne prepozna? Tako rekoč bi lahko zamaskirani počeli, kar bi hoteli. Pust je torej pravo nasprotje posta. Ne, tokrat se ne skrivamo, ampak pokažemo pravi obraz. Komu? Sebi. Morda ima zato post grenak priokus, saj postanemo pozorni na svoje slabosti.

Post je čas, ki me nenehno spominja na Očetovsko ljubezen.

Sladek rezultat A še pred velikim četrtkom, s katerim se začne velikonočno tridnevje, je dolgih 40 dni. 40 dni odrekanja, bi rekli nekateri. Jaz pa temu rečem 40 dni velike priložnosti. Vsakodnevne priložnosti, ki mi ponuja, da postanem boljša, da v svojem življenju nekaj spremenim. A ne prehranjevalnih navad, saj mi takšen post ob veliki noči pove le, da sem se sposobna dober mesec odpovedovati čokoladi (čeprav tudi to od mene lahko terja velik napor in žrtve, ki mi pomagajo osebnostno rasti). A sama od posta ne želim le dokazila, da sem sposobna. Želim rezultat, ki se ne bo pokazal na tehtnici, temveč v mojem življenju. In tak »trening«, ki ga začnem s pepelnično sredo, želim nadaljevati tudi po veliki noči. Tak »trening« je na primer post brez opravljanja. In lahko mi verjamete, bil je težji kot post brez čokolade. A čeprav težji, je bil lepši in prinesel je boljše in slajše rezultate.

Gregor Čušin pravi: »Kristjan, ki se na velikonočni ponedeljek vrne na utečene tirnice, se ni postil.« Zato vas, dragi sovrstniki, spodbujam, da letošnji post živimo kot priložnost, da v svojem življenju poskušamo nekaj spremeniti, a ne le za 40 dni. Naj bo post priložnost, da postanemo boljši, saj bo tako On, ki je najboljši, lažje prišel do nas. Snemimo (pustne) maske in mu dovolimo, da se nas dotakne in nam pokaže svojo ljubezen.

Ema Verdinek

Družina in Življenje

13

StArŠEVStVO

OtrOci iN hiŠNA OPrAViLA? V NAŠi DrUžiNi tO SPLOh Ni PrOBLEM! V eni od lanskih številk revije je bil objavljen pogovor z Anito Šimonka. V njem je med drugim omenila tudi razdelitev del po seznamu, s katerim je vsak od otrok prevzel svoj del obveznosti pri hišnih opravilih. Zaradi zanimanja bralcev za omenjeni seznam ga tokrat objavljamo. V družini Šimonka ga uporabljajo leto dni. Pravijo, da je seznam utečen, postal je nekaj normalnega.

Na oglasni deski imajo izobešen takšen seznam opravil: KUHINJA Posodo zložiti v pomivalni stroj, preostalo posodo umiti, pobrisati kuhinjske elemente in štedilnik, odnesti organske odpadke. Počistiti mizo.

PERILO Ločiti po barvah, dati v pralni stroj, oprano perilo dati v sušilni stroj za pol ure, vroče obesiti – ob tem perilo lepo raztegniti, suho zložiti in raznositi po sobah.

»Danes si pa kuhinjo res super počistil.« »O, vidim, da si pobrisal tudi kuhinjske elemente!« »Kopalnica se sveti in diši!« »Danes si majice odlično zložila!

Na črto!« Od starejših otrok pričakujeva več samostojnosti.

Sproti sesati po potrebi, sesanje cele hiše enkrat na teden – v soboto, takrat tudi pobrisati tla.

KOPALNICA, WC Vzdrževati red čez teden, enkrat na teden počistiti celo kopalnico in Wc.

fiLiP jUrE KAtAriNA PAVEL

Perilo

1 2 3 4

2 3 4 1

Sesanje kopalnica, Wc 3 4 4 1 1 2 2 3

januar 2016 PON tOr

SrE

ČEt

4 11 18 25

6 13 20 27

7 14 21 28

5 12 19 26

Največ pomoči in navodil dobiva najmlajši. Starši si moramo vzeti čas in otroku natančno pokazati, kako naj določeno nalogo opravi. Pokažimo in razložimo. Če je potrebno večkrat! Na primer tehnika zlaganja oblačil: majice tako, hlače tako, nogavice tako … Ali kako čistimo kopalnico: straniščno školjko tako, umivalnik tako … pokažimo in povejmo, kje so krpe, čistila.

Ob sobotah stopimo skupaj in vsi pospravljamo.

Ne sicer vsako soboto, vendar pa je to priložnost za dodatno učenje predvsem v natančnosti, vztrajnosti, sodelovanju. Za svojo sobo in svoje osebne stvari pa skrbi in je odgovoren vsak sam. to ni delo s seznama!

Znižajmo (nekoliko) svoja pričakovanja

Ob oglasni deski visi koledar:

1 2 3 4 1

Če delo ni dovolj dobro oz. do konca opravljeno, otroka pokličemo in mora delo dokončati. Če katero delo sploh ni opravljeno, pogledamo na koledar in tabelo. Ko najdemo »krivca«, mora nemudoma opraviti svoje delo, tudi če je že pozna ura. Dobra šola je tudi, če otroka zbudimo nekaj minut prej in mora zjutraj pred odhodom v šolo opraviti svoje delo.

Dobro opravljeno delo pohvalimo.

SESANJE

kuhinja

Otroke je potrebno nenehno nadzirati.

PEt 1 8 15 22 29

SOB 2 9 16 23 30

tedne v mesecih oštevilčimo od 1 do 4 in ponavljamo do konca leta. tako vemo, kdo od otrok je v posameznem tednu odgovoren za posamezno opravilo.

to velja predvsem za nas, ženske! Naši otroci se šele učijo opravljati določena opravila. Delo ne bo takoj opravljeno brezhibno, ne bo vse tako, kot bi mi želeli. Bo pa vedno bolje in bolje.

Anita in rajko opažata tudi: »Otroci se ne prepirajo glede tega, kdaj bo kateri kaj delal. to je zdaj popolnoma jasno. točno vemo, kdaj je nekdo odgovoren za določeno delo.« Na ta način se razvija zavedanje, da se delo samo ne opravi. Če pustim čevelj sredi hodnika, bo tam tudi čez eno uro, en dan ali en teden, če ga nihče ne bo pospravil.

Pa tudi nihče drug ga ne bo namesto mene!

Družina in Življenje

14

TA STARI IN TA MLADI

Še pomnimo, kako je biti mlad starš?

Spadam v skupino staršev, ki jim ni dolgčas v družbi mamic osnovnošolskih otrok; naša najmlajša hodi v tretji razred. Veliko si imamo za povedati s starši najstnikov pa študentov in tistimi, ki so že tašče in babice. Torej, posledično me tudi vrtčevske zgodbe spet zanimajo in vse v zvezi z najmlajšimi. V kratkem namreč z možem pričakujeva že drugega vnuka. Kako se vse hitro ponovi in zgodba se začne znova. V bistvu se ne začne znova, le nadaljuje se …

In te zgodbe me zdaj zanimajo na drugačen način. Tudi vse, kar se dogaja z najinim vnukom, me zdaj zanima drugače in logično, da dojemam drugače. Težava pa lahko nastane, če bi prehitro pozabila, kako je bilo še ne tako dolgo nazaj, ko sva bila sama mlada starša. Dejstvo je, da sem zdaj pri nekaterih stvareh precej bolj skrbna in pedantna, kot sem bila, ko sem bila sama v vlogi mlade mamice. Kaj hitro bi se mi lahko zgodilo, da bi pozabila tudi, kako zelo so mi bila moteča pametovanja, kaj je za mojega otroka prav in kaj ni. Npr., kadar smo z našo mlado družino skupaj, sem prepričana, da vem, kdaj bi bilo dobro, da bi mali šel spat, pa kdaj in kaj bi moral jesti, kaj in koliko bi ga morali obleči …

Moram se truditi v zavedanju, da vedo njegovi starši bolje in sem v teh primerih tiho, če me nihče ne vpraša za nasvet.

Imam pa priložnost, da to preskusim, ko je vnuk v mojem in moževem varstvu.

Odigrati svojo vlogo V mislih sem včasih zelo kritična, ko opazujem, kako mali prosi za pozornost svoja starša, ki imata npr. kakšno delo na računalniku, ki po mojem mnenju ni tako nujno, da ne bi moglo počakati in dati prednost otroku. Ko pa bolje pomislim, še ni tako dolgo nazaj, ko so moji mali takole moledovali za trenutke moje pozornosti. Ja, še zdaj

je najmlajša hči včasih lahko upravičeno ljubosumna na moj prenosnik.

Ko pa je v igri mali vnuk, pa znam biti kritična do njegovih staršev. Kaj je tisto, kar je v moji moči, da naredim?

Prevzamem vlogo babice, ki si za vnuka vzame čas, ne glede na to, kaj se okrog dogaja in kje se kaj ruši.

Biti tiho, če me nihče ne prosi za mnenje Ko se vnuk joče, sta očka in mami prva, ki ga znata najbolje potolažiti. Če mu postavita mejo, je jaz ne smem in nimam pravice prestavljati.

Ni ravno prijeten občutek, ko nekdo v takšnem primeru prihiti »na pomoč« tvojemu otroku v smislu bom jaz bolje poskrbel zanj, ti ne znaš.

Ali pa: Ubošček mali, le kaj delajo s tabo? Ja, to je še en tak občutek, ki se ga spominjam in je bil meni zelo moteč. Se jaz zdaj dovolj trudim, da spoštujem njune dobre starševske sposobnosti in se ugriznem v jezik, ko bi dala nasvet, ko me zanj nihče ne prosi? Želim pomagati le tedaj, ko me hči in zet za pomoč prosita, in se ne vsiljevati tam, kjer nisem potrebna, saj zmorejo sami?

Spoštovanje v izgradnji Ena takšnih lepih pomoči me čaka v kratkem. Hči in zet sta me namreč prosila, da jim po porodu za nekaj dni priskočim na pomoč v njihovem domu. Upam, da si ne delam prevelikih utvar, če ugotavljam, da je to vendarle sad nekega medsebojnega spoštovanja in zaupanja, ki smo si ga doslej uspeli zgraditi. Zavedam se, da takšen odnos ni nekaj trajnega, ustvarjenega za zmeraj, ampak se gradi z majhnimi in vztrajnimi koraki, podre pa se lahko hitro. Zato naj mi Sv. Duh pomaga, da bom gradila in ne podirala.

Mojca Nuč

Družina in Življenje

15

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Kako naj se lotimo družinske molitve?

Poročena sva 15 let in imava 3 otroke – enega srednješolca, dva sta v osnovni šoli. Imamo se za krščansko družino, redno hodimo ob nedeljah k sv. maši. Večkrat sem slišal, da je za krščansko življenje družine nujna tudi družinska molitev. Jaz včasih molim, ko se peljem v službo, otroke tudi žena zvečer pokriža, ko so v postelji, in z vsakim kaj zmoli, skupaj pa ne molimo. Čutim, da bi bilo potrebno, a ne vem, kako bi začel, malo si mislim, da me bodo imeli za čudnega, če predlagam, da gremo molit. V bistvu pa tudi ne vem, kakšna naj bo družinska molitev.

Matevž Dragi Matevž, hvala za vprašanje in zaupanje. Vsaka molitev šteje, lepo je, ko žena pokriža otroke pred spanjem in z njimi zmoli, lepo je, da molite po poti v službo in nazaj. Toda, mnogi starši imajo danes občutek nelagodja, da bi rekli svojim najbližjim ’gremo molit’. Ko sem bil otrok, smo vsak večer kleče molili rožni venec. Včasih z veseljem, drugič z odporom, odvisno od razvojnih obdobij in seveda od trenutnih razpoloženj.

Toda oče in mama sta vztrajala pri celem rožnem vencu vsak večer.

Ob največjih kmečkih delih, ko smo bili zvečer res utrujeni, smo zmolili samo desetko. Starša sta vztrajala, ker sta verjela v moč molitve, ker sta imela vero. Danes se starši ne upajo predlagati, da bi zmolili en očenaš skupaj. To ni samo vaš občutek, ampak občutek mnogih kristjanov, staršev krščanskih družin, ki so redni nedeljniki in zvesti Cerkvi.

Molitev je dihanje duše, so rekli včasih. Molitev je neposredna vez z Bogom in kliče Božje varstvo.

Nedolgo nazaj sem se pogovarjal s starši prvoobhajancev. Povprašal sem jih o njihovi izkušnji družinske molitve. Nekaj časa je bila tišina, potem se je oglasila gospa in rekla: »Veste, mi nimamo več vere v vero.« Ta gospa je povedala veliko resnico. Še hodimo v Cerkev, še otroke pošiljamo k verouku, še gremo k zakramentom, toda kako je to povezano z našim življenjem, tega več ne vidimo. Ostajajo stare navade, toda smisla vsega tega ne vidimo več. Še imamo neke drobce molitve, toda zakaj to delamo, ne

vemo več. Zato nam je tudi nerodno predlagati, da bi molili. Ne zato, ker bi se bali, kaj bodo drugi rekli, ampak zato, ker sami ne vemo, zakaj bi to delali. Pogosto slišimo, da je bolje moliti en Očenaš zbrano, kot 30 Očenašev nezbrano. Pa to ne drži.

Roža bo uvenela in umrla, če jo bomo zalivali s kapljico vode. Tudi količina vode je potrebna, da roža lahko cveti. Na pripravah za zakon sem mlade vprašal, pri kom doma molijo rožni venec vsak dan. Od približno 400 vprašanih, je roko dvignila ena udeleženka. Pošalil sem se in rekel, da bom poklical etnologe, da popišejo ta zanimiv etnološki pojav. Kaj takega, da še obstaja v naši Cerkvi? Vem, da mnogi ljudje veliko molijo, toda to pravim zato, ker vendar vidimo, da je rožni venec utihnil. Če ne znamo rožnega venca, molimo 30 Očenašev in Zdravih Marij. To je kakih 20 minut molitve.

Prvi hip to zgleda zelo veliko. Toda, ko ljudje začnejo moliti redno, vsak dan, kmalu ugotovijo, da je to nekaj čudovitega. Drugače se počutijo: v dušo pride mir, misli se očiščujejo, lažje se odločajo, občutek imajo, da so obvarovani od marsikatere preizkušnje. Začenjajo doživljati učinke molitve. Potem molitev povečajo, molijo še za druge, molijo za skupne stvari (za mir, za domovino, za Cerkev, za svoje podjetje itd.).

Da bomo molili kot posamezniki in kot družina, je potrebna vera v vero, vero, da ima molitev neizmerno moč. Ko pridemo do tega spoznanja, postane molitev samoumevna. Potem najdemo čas, najdemo pravi trenutek. Nikomur jo ne vsiljujemo, vsakomur pa jo samozavestno predlagamo, povabimo k molitvi. Moč molitve je neizmerna. Ko imamo notranje spoznanje, najdemo tudi čas za molitev. Priporočam preproste in preizkušene oblike. V družini, kjer se sliši melodija svetih besed, ki jo izgovarjajo oče, mama in otroci, postane molitev magnetna točka, ki družino med seboj tiho povezuje.

Svete besede postanejo navdih, postanejo varstvo, postanejo tiha vez ljubezni. p. Silvo Šinkovec

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Družina in Življenje

16

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

SIMON IN SIMONA ŠPITAL: »Bog je tisti, ki vodi najino življenje.« Najprej se nam na kratko predstavita. Kdo sta, iz kakšnih družin izhajata?

Katere vrednote so vaju najbolj oblikovale v obdobju odraščanja?

Simon: Izhajam iz sedemčlanske tradicionalno verne družine iz Velenja. Imam še starejšo sestro in tri brate (starejšega, enako starega kot jaz in mlajšega). Starša sta mi znala biti ves čas zelo dober zgled v veri in krščanskem zakonu. Zelo veliko pa sem se od svojih staršev naučil tudi s tem, ko smo doma morali skrbeti za staro mamo. V tistem času sta se starša morala velikokrat odpovedati kakšni stvari, ki sta jo drugače imela rada, ker je bila nega stare mame na prvem mestu. In skrb za starejše je še sedaj močno zasidrana v meni. Sicer sem po poklicu konservator – restavrator in delam v Muzeju Velenje (popravljam starine).

Simona: Tudi jaz sem že od malega živela v Velenju, kamor sta se moja starša preselila po poroki, vsak iz svojega kmečkega okolja. Imam še mlajšega brata. Mama je izhajala iz zelo verne, kmečke družine z 10 otroki, tudi družina očeta, kjer so bili 4 otroci, je bila verna. Oče je kot otrok tudi ministriral, kasneje pa ga je pot zanesla v učiteljske in vojaške vode in je vero nekako kar opustil (imel je funkcije, pri katerih izražanje vere – milo rečeno – ni bilo zaželeno, in je šel k maši samo še kdaj v svojem ali maminem rojstnem kraju). Tako je verska vzgoja naju z bratom padla bolj na mamina ramena.

Sama sem se v času srednje šole redno udeleževala tednov duhovnosti na Homcu pri Slovenj Gradcu in sem pravzaprav jaz spet uvedla v družino molitev pri obrokih, oče pa se je kasneje po osamosvojitvi spet bolj zbližal s Cerkvijo in je na moje veselje spet večkrat šel k maši.

Starša sta mi bila kljub vsemu zgled dobrega odnosa, čeprav je oče postajal z leti tudi prikrit alkoholik, kar je seveda zelo vplivalo na nas vse. Sicer ni bil nikoli nasilen in tudi sploh je bil zelo dobrega srca, žal pa se ni odločil za zdravljenje. Menim, da je tudi to razlog, da imam še danes težave z navezovanjem stikov, s samopodobo.

Hvala Bogu za vse skupine in duhovne vaje, ki so me pri tem oblikovale do te mere, da danes verjamem, da sem vredna v Gospodovih očeh in ljubljena.

Danes delam kot zdravnica družinske medicine v Šoštanju in skušam to delo opravljati z ljubeznijo in veseljem.

Kako sta se spoznala in ugotovila, da se želita poročiti?

Simon: Najina pot se je začela v mladinski veroučni skupini, ki sva jo oba obiskovala. Ob tej priložnosti lahko povem tudi anekdoto. Nekega majskega dne sem se sprehajal po naši vasi Šalek in prišel do mostu, ki prečka reko Pako. V daljavi sem zagledal zelo lepo dekle, ki je prej nisem še nikoli videl. Sam pri sebi

sem začel razmišljati: »Joj, kako lepo dekle je to. Njo bi pa jaz res želel imeti za ženo.« In rezultat vsega tega je bila res poroka s Simono, ki sem jo takrat gledal na mostu.

Pa naj še kdo reče, da niso čudna Božja pota. Med najino hojo sva bila tudi močno povezana z najinim duhovnim voditeljem gospodom Marjanom Turnškom, ki naju je res dobro pripravil na zakon.

Simona: Ja, naša mladinska veroučna skupina je bila za nas res pravi blagoslov. Iz nje je izšlo kar nekaj parov, tako da smo kasneje prešli kar v predzakonsko skupino in kasneje v zakonsko.

Tako sva se midva začela spoznavati v skupini pa na pevskih vajah,

Družina in Življenje

17

duhovnih obnovah. Do tega, da sva začela hoditi, pa je preteklo še kar nekaj časa. Sama sem namreč v času študija začela obiskovati tudi duhovne vaje v tišini in tam sem razčiščevala, kam me Bog kliče. Ko sem bila prepričana, da Bog želi, da se poročim, sem tudi Simonu odgovorila pritrdilno na vprašanje, če bi šla na skupno pot. Nato sva to najino odločitev skupaj z najinim duhovnim voditeljem še utrjevala in prečiščevala. To je bila res kar temeljita priprava na zakon, za kar sva zelo hvaležna. Po 4 letih hoje sva se tako avgusta 1998 poročila.

Po poroki sta se znašla v preizkušnji, verjetno eni najtežjih za par – neplodnosti. Kako sta to doživljala in kako je nato v vajino hišo prišel blagoslov?

Simon: Že kmalu po najini poroki so vsi sorodniki nestrpno pričakovali veselo novico o kakšnem novem družinskem članu ali članici. Pa tega trenutka ni in ni bilo. Opravila sva vrsto zdravniških pregledov in preiskav in na koncu so nama strokovnjaki priporočali umetno oploditev. Le-to sva kot kristjana odklonila, čemur se je zelo čudil tudi sam primarij v bolnišnici in nama dal vedeti, da sva v vsej njegovi karieri midva drugi par, ki je to možnost oploditve zavrnil. Nekaj let za tem pa se nama je res zgodil pravi čudež.

Med številnimi prosilci za posvojitev otroka sva bila izbrana ravno midva in v našo sredo sva pripeljala 5-mesečno deklico Lucijo (v teh dneh je od tega minilo 13 let). To je za naju pomenilo veliko veselje, hkrati pa tudi veliko skrbi. V treh dneh pridobiti vse stvari za dojenčka (od posteljice, oblačil, vozička, avtosedeža …) res ni kar tako. V tej situaciji nama je zelo prav prišla širša številčna družina.

Zelo sva srečna in ponosna na to, da smo bili kot takšna (malo drugačna) družina zelo pozitivno sprejeti med domačimi in v okolici.

Simona: Od poroke do trenutka posvojitve je minilo več kot 5 let.

To so bila leta, ko sva se soočala z dejstvom, da morda pri naju otrok ne bo, čeprav sva si oba želela imeti več otrok. Bili so trenutki solz, razočaranja, a hkrati tudi zavedanja, da je Bog tisti, ki daje življenje. Spet ob pomoči duhovnega voditelja in poglabljanja vere, tudi preko duhovnih vaj sva skušala najino življenje vedno boj izročati Božjim rokam v zavedanju, da On najbolj ve, kaj je za naju dobro in nama bo to priskrbel.

Vedno znova sva se tudi opominjala, da imava drug drugega, da je najin odnos najpomembnejši. Čas, ko sva bila sama, sva tudi izkoristila za več potovanj, daljših kolesarjenj, za vsakoletne duhovne vaje v tišini …

Seveda pa sva bila neskončno vesela, ko sva dobila Lucijo. Prošnjo za posvojitev sva dala že kar kmalu po tem, ko sva ugotovila, da najbrž po naravni poti otroka ne bo. Kakšnega velikega upanja, da bi res dobila otroka v posvojitev pa nisva imela, ker je tistih, ki želijo posvojiti, veliko več kot otrok, ki jih dajo v posvojitev.

No, pa se je le zgodilo. Sama od dneva, ko je prišla Lucija k nama, nikoli nisem imela občutka, da bi bilo moje dojemanje nje kakorkoli drugačno, kot če bi jo rodila.

Seveda Lucija od malega naprej ve, da je posvojena, in seveda išče svoje korenine. V puberteti je in v tem obdobju bo zanjo gotovo še posebej težko. Tudi midva pričakujeva preizkušnje, za katere pa upava in verjameva, da jih bova uspešno

prestala in iz njih izšla še močnejša z Božjo pomočjo.

Kaj vama v vajinem osebnem, zakonskem in družinskem življenju pomeni vera? Kako jo živite?

Simon: Vera mi pomeni ogromno.

Zato sem se tudi pri izbiri svojega dekleta držal pravila, da izberem dekle, ki v sebi nosi čut za Boga.

Premalokrat se zavedamo, da nas ravno vera v najtežjih preizkušnjah ali križih drži pokonci. To sva s Simono občutila že mnogokrat.

Družina in Življenje

18

Eno najtežjih preizkušenj in hkrati tolažb sva doživela konec leta 2012, ko sva v roku 5 mesecev izgubila v svoji sredi tri najožje družinske člane (oba Simonina starša in najino svakinjo). Takrat sva spoznala, kako in na kakšen način naju Bog vodi v preizkušnjah. Ko je bil eden od naju na tleh, je bil drugi zelo močan in je slabotnega tolažil; naslednjič pa obratno. Res nikoli pa se ni zgodilo, da bi bila oba hkrati čisto na dnu.

Prišel sem do spoznanja, da se je v takšnih situacijah potrebno Bogu le prepustiti, mu težavo izročiti in On bo naredil in delal, kot je prav.

Simona: Bog je tisti, ki vodi najino življenje in naju ves čas dviguje iz raznih preizkušenj. Brez vere si svojega življenja sploh ne znam predstavljati.

Imate v vaši družini kakšne posebne priprave v postnem času oz. kako preživljate ta čas?

Simon: V postnem času si vsak zada kakšno postno nalogo in jo zaupa drugim članom, da se lahko med seboj spodbujamo (npr. odpoved sladkarijam, gledanju TV, pretirani uporabi interneta, mobilnega telefona …). Veliko pa nam pomeni tudi skupna večerna molitev po metodi HOP (hvala, oprosti, prosim).

Simona: Postni čas vzamemo kot priložnost, da še poglobimo naš

odnos, našo vero. Družinsko molitev, ki jo tudi sicer poskušamo redno vzdrževati, v tem času še okrepimo in poživimo. Midva pa tudi poiščeva kakšne izzive za poglobitev najinega odnosa.

Tema tokratne številke je budnost oz. čuječnost. Že vrsto let obiskujeta dve zakonski skupini, eno pa vodita. Je zakonska skupina po vajinem mnenju streznitev za odnos med zakoncema?

Simon: V zadnjem času je res »budnost« v človeku velikega pomena.

Pomeni, da smo budni ob vseh dogodkih, ki se dogajajo v naši bližnji in daljni okolici. Obisk zakonskih skupin je gotovo streznitev oz. budilka za najin odnos. Tam iz meseca v mesec pridobivava novih moči in elana za graditev najinega odnosa, še posebno pa sva se preko teh skupin naučila in se še učiva drug drugemu izkazovati ljubezen (svoji ženi) in spoštovanje (svojemu možu).

Simona: V eni zakonski skupini sodelujeva že od poroke naprej oziroma sva jo obiskovala že, ko je bila še predzakonska skupina. Pri tej skupini se dobivamo po domovih. Vsakič par, ki gosti srečanje, pripravi temo, ki jo sporoči vnaprej, da se lahko nanjo malo pripravimo. Sestavni

del srečanja pa je tudi odlomek iz Svetega pisma.

V drugi skupini, ki deluje po principu Družine in Življenja, pa sva voditeljski par. Zanimivo je, da sva od vseh parov v tej skupini midva najmlajša. K vodenju skupine naju je spodbudil takratni župnik, ki je poznal delovanje društva Družina in Življenje in je želel, da bi s takim delom začeli tudi pri nas. Za začetek naju je poslal na Temeljni vikend seminar v Ankaran, povabil je Vilmo in Danija, nato pa smo začeli. Čeprav se vodenja morda na začetku malo bojiš, kmalu vidiš, da to ni tako zahtevna naloga. Tako sva za dve leti prevzela še vodenje mlajše skupine, ki se je tudi ustanovila v naši župniji in sva zelo ponosna na to, da se je med njimi našel par, ki je vodenje prevzel in sva se lahko midva umaknila. Menim, da je vodenje kakšne skupine najmanj, kar lahko storiva, glede na to, kar sva v življenju že dobila v teh skupinah.

Kako se poleg zakonske skupine še trudita graditi vajin odnos?

Simon: Pri skrbi za dober odnos tako drug z drugim kot tudi z Bogom nama pomaga mesečno srečevanje skupine Romarji (ime po knjigi Pripoved ruskega romarja). To je skupina prijateljev (nekateri smo poročeni, drugi samski, ena redovnica, en duhovnik), ki smo si zaželeli izkustvo iz duhovnih vaj v tišini čim bolj prenesti v vsakdanje življenje. Tako se trudimo, da smo čez mesec čim bolj pozorni na Božje dotike v našem življenju in na Božjo besedo, ki nas še posebej nagovarja. Bistveni del naših mesečnih srečanj je nato prav podelitev teh dotikov. Poleg tega pa imamo običajno še kakšno temo, o kateri se pogovorimo. Trenutno počasi predelujemo papeževo spodbudo Radost ljubezni.

Simona: Predvsem skušava redno skupaj moliti, zvečer pregledati dan in si povedati, kaj je bilo morda narobe, se opravičiti. Skupaj hodiva tudi na pevske vaje in čas hoje do vaj

Družina in Življenje

19

in nazaj vzameva kot čas za naju, za pogovor. Zelo nama pomagajo tudi sicer kakšni skupni sprehodi, kolesarjenje in tudi tek.

Vsako leto se udeleživa enega vikend seminarja, poleti 3-dnevnega duhovnega oddiha za zakonce pod vodstvom g. Marjana Turnška, nekje spomladi pa si vzamemo 3-dnevni duhovni oddih tudi z našo prvotno zakonsko skupino pod vodstvom g.

Vlada Bizjaka. Na teh odmikih vedno znova nastavljava kompas in se prečiščujeva. In spovedi ne smem pozabiti. Občasno jo opravljava tudi skupaj kot nekakšen duhovni pogovor, pri katerem najprej drug pred drugim in pred duhovnikom poveva stvari, ki se tičejo predvsem naju in družine, nato še vsak zase doda tisto, kar se morda zakonca toliko ne tiče. Včasih je zelo zdravilno slišati moža, ko pred spovednikom priznava svoje slabosti, ki tudi tebi gredo na živce, in vidiš, da se jih zaveda in se jih trudi popraviti (in obratno).

Pogosto tudi podarita darilne bone za prijatelje/ sorodnike, da se udeležijo seminarjev društva Družina in Življenje. Zakaj in kako bi nekemu paru priporočila vikend seminar oz. jima predstavila možnost obiskovanja zakonskih skupin?

Simon: Preprosto povedano zato, ker je Temeljni vikend seminar zelo lepa in milostna stvar. Do sedaj sva darilne bone podarila že kar nekaj parom in nihče se še ni vrnil s seminarja razočaran. Vsi so bili nad takšnim pristopom in izvedbo zelo navdušeni. Bi pa bilo prav, da bi se čim več takšnih parov vključilo v zakonske skupine. Tam tudi prideš do spoznanja, da nisi osamljen glede kakšnih kriz, preizkušenj ipd. in da z zakonsko skupino tudi duhovno rasteš in dozorevaš. V krizi pa te bo skupina tudi opogumljala in molila zate.

Simona: Ja, vikend seminar se mi zdi odskočna deska za nadaljevanje

dela po skupinah. To, da imaš možnost deliti svoje izkušnje z enako ali podobno mislečimi, je neprecenljivo.

Katere so tiste stvari, ki jih po vajinem mnenju mora živeti človek, da je srečen?

Kako si vidva »polnita baterije«, imata tudi kakšne hobije, zanimanja?

in da bo Bog vedno z menoj. Takrat tudi ne pričakujem preveč od drugih (moža, hčere …).

Se spomnita tudi kakšnega »cukrčka« iz vajinega vsakdanjega skupnega ali družinskega življenja?

Simon: Najbolj pomembna stvar, da si srečen, je po mojem mnenju to, da znaš sprejeti sebe, svoje napake … se znaš ceniti. Ker, če boš zadovoljen sam s sabo, boš to srečo lahko delil

Simona: Hmm. Morda bi bilo dobro povedati, da smo daleč od idealne družine, čeprav se zelo trudiva in veliko vlagava v najin odnos. Ko sva npr. Luciji povedala, da bomo predstavljeni v reviji, je rekla: »A bomo povedali, da se kar naprej deremo

naprej. Zelo pomembno pa se mi zdi tudi to, da si znava skupaj z ženo vzeti čas za naju. Na srečo imava kar nekaj skupnih hobijev, kot je že prej omenila Simona. Naj dodam, da oba zelo rada hodiva tudi v savne, v hribe, si vzameva par dni za kak oddih, lahko v toplicah ali na kakšnem kmečkem turizmu … Zelo veliko nama pomeni to, da se lahko v tem času sproščava in obenem druživa.

Je pa zanimivo to, da ima Simona rajši gore, jaz pa morje. In prišla sva do kompromisa, da na dopust hodimo tako v gore kot na morje.

Simona: To, da si srečen, je veliko bolj odvisno od tebe samega kot od zunanjih okoliščin. Jaz osebno se počutim srečno takrat, ko se zavedam, da me ima Bog rad ne glede na vse

drug na drugega?« Ja, žal smo res trenutno v obdobju, ko je glasnega govorjenja veliko preveč. Oba z možem se sicer trudiva, da bi bile najine reakcije čim bolj umirjene, da bi vnašala v naš dom tisto Božjo nežnost, pa res zelo pogosto ne uspeva. No, na srečo se zvečer potem drug drugemu za vse te izpade opravičimo in prosimo Boga, da bi bilo drug dan bolje. Ena od naših skupnih postnih nalog je tudi, da bomo poskušali naše glasno govorjenje čim bolj omejiti. Bog daj, da bi nam uspelo.

Draga Simona in Simon, hvala vama za vajino iskrenost in zgled potrpežljive in dobrotljive ljubezni. Naj vaju še naprej spremlja Božji blagoslov!

Pogovor sem pripravila Meta Halas

Družina in Življenje

20

vilmina SPOBUDA

Sprehod po gozdu Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Kadar grem na sprehod, grem najraje v gozd. Prejšnji teden pa sem hodila po gozdu z zelo mešanimi občutki. Oglasila sem se namreč pri starših.

Doma sem našla samo mamo in sva malo pokramljali. Ko sem že odhajala, pa le pravi, da je očka šel v gozd, da bi našel kakšno primerno palico za popravilo tople grede na vrtu, in da je že zelo dolgo, kar je šel. Zaskrbelo jo je, da se mu ni kaj zgodilo. Očka ima namreč 87 let. Pa sem se takoj javila, da grem za njim in malo pogledam po bližnjem gozdu, ki je blizu naše domače hiše. Tako sem hodila, ga klicala na glas, pa nič. Pravzaprav niti nisem bila zaskrbljena, razen redkih prebliskov. Imela sem občutek, da se bo vse dobro končalo. In res je bil očka prej doma kot jaz.

V spominu pa mi je vendar ostal trenutni preblisk, ko sem hodila med drevesi in klicala očeta. Zdelo se mi je, da v prispodobi doživljam to, kar naj bi bilo naše poslanstvo v današnjem času: iskanje in klicanje tistih, ki so se izgubili v gozdu in goščavi vsakodnevnih obveznosti in so zgrešili pravo pot. To se jim je zgodilo še posebej zaradi tega, ker so danes

žal tako pomešani osnovni pojmi o družini, vlogi matere in žene, moža in očeta. V omenjenem preblisku sem zaznala tudi to, kako pomembno je, da se kot člani družin trudimo prepoznavati potrebe naših bližnjih.

Spoznala sem, kako se moram kot žena venomer učiti, kako moram biti čuječa za potrebe mojega moža. Na to pomembno vlogo me je namreč s svojo skrbjo opozorila moja 84-letna mama.

Budnost ali čuječnost je sicer opredeljena kot stanje pazljivosti in čuječnosti glede nevarnosti, ki nekomu pretijo. Hkrati se ta pojem nanaša tudi na hitro in učinkovito reševanje problemov, kar tudi pomeni biti zavestno pri stvari oziroma

biti občutljiv in pozoren na dogajanje okrog nas.

Sv. Pavel nas opozarja, da smo: »… sinovi luči in sinovi dneva. Nismo sinovi noči in ne teme, zato nikar ne spimo kakor drugi, ampak bodimo budni in trezni ...« (1 Tes 5,4–5). Na eni strani je torej luč, na drugi pa noč, zaspanost, stanje, ko ne moremo prepoznati nevarnosti. Ali povedano drugače: stanje prepuščanja toku družbe. Žene in mame smo še posebej vabljene k učenju tega, kaj za nas pomeni stanje budnosti in čuječnosti. Da, k čuječnosti smo poklicane kljub utrujenosti. Vedno znova je pred nami izbira: bomo izbrale čuječnost, ki lahko obvaruje našo družino pred propadom, ali pa bomo izbrale

Družina in Življenje

21

zaspanost oziroma bomo podlegle toku dogajanja v družbi. Vemo pa, da tok dogajanja nikakor ni naklonjen gradnji odnosov, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

Čuječnost pomeni doživljenjsko učenje Mlade žene se pogosto pritožujejo, češ da jih prej ni nihče opozoril, da ne bodo, ko bodo poročene, vzgajale le svojih otrok, pač pa tudi svojega moža. Marsikatera žena je namreč prepričana, da bi njen mož, če ga ne bi pravočasno opozorila in mu nogavice zložila v točno določen predal, v službo odkorakal brez njih ali bi pozabil otroke v vrtcu ... Zato se rado zgodi, da mnoge žene marsikdaj prepozno spoznajo svojo napako, ki je v tem, da s svojim možem zares ravnajo tako kot s svojim otrokom.

Mož, ki ga žena venomer nadzira in opominja, se pač ne počuti spoštovanega in motiviranega, da bi se za nekatere stvari sam učil postajati vedno bolj odgovoren.

Zabrisana vloga žene Naša družba nujno potrebuje prave nasvete in nauke o tem, kako biti

prava in dobra mama, pa tudi kako biti takšna žena, ob kateri se bo njen mož počutil potrebnega in potrjenega in bo jasno prepoznal in z veseljem uresničeval svojo vlogo – poslanstvo moža in očeta. Zato naj še enkrat poudarim, da se ob ženi, ki misli, da mora imeti ves čas vse pod nadzorom, mož ne more izoblikovati v pokončnega in zdravega moškega.

Mogoče bi bilo zanj celo dobro, da bi kdaj v službo šel brez nogavic ... Čuječnost ženinega poslanstva je torej v tem, da je žena povabljena, da se vedno znova sprašuje, kaj pomeni biti prava pomočnica svojemu možu. Pri tem je dobro, da se žene zavedajo, da biti prava pomočnica možu ne pomeni biti njegova služkinja, ki teka po hiši in za njim venomer pospravlja stvari, ki jih je tu in tam odvrgel; tudi ne pomeni, da mora biti njegova tajnica, ki zanj načrtuje vsak njegov prosti čas, še najmanj pa njegova mama, ki ga kot malega fantiča venomer opozarja in opominja, kaj mora še storiti, kaj še ni …

Biti prava moževa pomočnica je namreč nekaj neizmerno večjega.

Prava moževa pomočnica v njem vidi potencial in ne le napake. Potencial pa je nekaj, kar obeta, nekaj, kar se

še gradi in nastaja. Mož se namreč ne rodi, ampak se naredi. In kdo ga naredi? Njegova žena in ne njegova mama. Kako ga žena »naredi«?

Tako, da se ga nauči na primeren način spodbujati in ga večkrat (7krat na dan) pohvaliti. Predvsem pa se moramo me, žene, nenehno učiti (proces, ki traja celo življenje), da moža ne bomo »naredile« z grajo, opominjanjem in nerganjem. Čuječa žena zgodaj prepozna, da v njunem odnosu nekaj ni v redu, da ne gre v pravo smer, da se je v njun odnos prikradla odtujenost, ki se kaže v tem, da nimata več časa drug za drugega, da nista več pozorna, občutljiva in rahločutna drug do drugega. Hkrati se čuječa žena zaveda, da je sporazumevanje med njima ključnega pomena za njun odnos in za njuno družino, da se morata oba nenehno učiti prav pogovarjati, kar pomeni pozorno poslušati in jasno govoriti. Redko se zgodi, da kdo sam, brez pomoči izkušenih in modrih, pride do spoznanj o tem, kaj je prava čuječnost.

Prav zato je za mnoge zakonce vključenost v zakonsko skupino prava rešitev in prava pot.

Ko se srečujem z mladimi mamicami, imam večkrat občutek, da jih nihče ni zares pripravil na vlogo moževe pomočnice. Priznam, da se takrat, ko sva se midva poročila, tudi meni o tem ni sanjalo. Vsega sem se morala učiti spotoma. Torej je tudi to možen način učenja, ki je lahko zanimiv, interaktiven, vendar pa od nas, žena, zahteva odločitev in predanost.

Biti primerna moževa pomočnica je zelo odgovorna naloga, saj bi lahko on, brez te pomoči, zašel s prave poti, se izgubil in nikoli ne bi postal to, za kar je bil ustvarjen in poklican.

Kako vzvišeno poslanstvo in kako vredno naših naporov! Kljub naši pogosti utrujenosti se splača potruditi, saj se le tako rojevajo steze, po katerih bomo lahko hodili z roko v roki tudi v starosti in se bodo naši vnuki lahko veselili dedkov in babic, ki se še vedno držijo za roko.

Družina in Življenje

22

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Zakaj se tako težko lotim branja Svetega pisma?

Pavel nas v pismu Kološanom spodbuja: »Kristusova beseda naj bogato prebiva med vami.

V vsej modrosti se med seboj poučujte in spodbujajte. S psalmi, hvalnicami in duhovnimi pesmimi v svojih srcih hvaležno prepevajte Bogu.« (Kol 3, 16) Vsakič, ko preberem to spodbudo, mi zaigra srce. To je nekaj najlepšega! Kar težko si zamislim lepše trenutke od tistih, ko »Beseda bogato prebiva pri meni in v svojem srcu hvaležno prepevam Bogu«. Zakaj se je potemtakem včasih tako težko lotiti branja Svetega pisma?

Bom že jutri … Žal moram priznati, da nisem med tistimi »ta idealnimi«, ki se odločijo za kakšno spremembo – npr. da bodo začeli vsak dan brati Sveto pismo – in potem to brez izostanka počnejo vse dni življenja.

Ne, meni je to težko. Čeprav imam Sveto pismo rad in vem, koliko mi daje, kadar ga redno prebiram, mi za zgodnje jutranje vstajanje in za kvaliteten čas srečanja z Besedo vse prevečkrat zmanjka energije.

V meni se pojavi nek upor, ki ga lahko imenujemo tudi lenoba in ob zvonjenju budilke večkrat zapored stisnem tisti gumb »dremež« in zaspim še za dvajset minut.

Rečem si: »Bom pa jutri.« Težava je v tem, da se je treba z vsakim takšnim »jutri« potem dvakrat bolj potruditi. Saj skušam čez dan zamujeno nadomestiti z branjem dnevne Božje besede prek mobilnika, vendar to zame ni isto. Če bolje razmislim o svoji jutranji lenobi, lahko ugotovim, da v njenem bistvu leži moja nevera. Gre

za moje nezaupanje v osnovno zgodbo Svetega pisma in za nezaupanje v Boga, o katerem govori.

Moja dejanja kažejo na to, da ne zaupam, da mi lahko Bog po svoji Besedi dejansko in čisto zares spregovori v moje življenje.

Koliko dokazov še?

Prav to pa je točka, ko se Sveto pismo vedno znova izkaže za vredno mojega zaupanja. Koliko dokazov bom še potreboval? Ali se ni že neštetokrat zgodilo, da mi je Bog po svoji Besedi spregovoril točno glede konkretne situacije, v kateri sem se znašel?

Koliko je bilo težkih trenutkov, ko sem se zaprl v sobo, zavpil k Bogu po pomoč in prosil Svetega Duha, naj mi spregovori – in se je zgodilo ravno to. Beseda, ki se mi je odprla, me je vedno znova presenetila.

Presenetila s tem, da se je isto sporočilo, ki ga nisem in nisem želel doumeti, ponavljalo na različne načine preko različnih odlomkov, dokler nisem bil pripravljen Bogu

priznati, da ima prav on in ne jaz.

Presenetila tudi s tem, da mi je odkrila kakšen greh, ki ga samemu sebi in Bogu še nisem bil pripravljen priznati. Ker – kaj drugega pa je greh kot to, da vem, kaj Bog želi od mene, pa kljub temu rečem: »Ne! Želim, da je tako, kot pravim jaz!« Morda je prav zato Božja beseda tako zahtevna in težka za branje?

Beseda celo sama o sebi pravi, da je naporna, saj se poimenuje z besedami, kot so »oster meč, kladivo, seme …« – to pa so vse stvari, ki vključujejo radikalne spremembe.

Božja beseda pa me ne preseneča samo s »karanjem« in kazanjem na moje napake. Večkrat me preseneti tudi s tem, ko mi ponudi tolažbo, ko me spomni na bistvo moje identitete, ki jo imam kot Božji otrok – jaz pa se v tistem trenutku počutim povsem drugače …

Družina in Življenje

23

Orodje notranje revolucije Božja beseda se je v mojem življenju zares že velikokrat izkazala za takšno, kot jo je opisal apostol Pavel svojemu učencu Timoteju: »Vse Pismo je navdihnjeno od Boga in koristno za poučevanje, svarjenje, za poboljševanje in vzgojo v pravičnosti, da bi bil Božji človek popoln in pripravljen za vsako dobro delo.« (2 Tim 3,16) In prav v tem odlomku najdem dva pogoja, da bi Božja beseda v mojem življenju delovala. Najprej pogoj, da sem »Božji človek«.

Sem? Ja, sem! To želim biti!

Kaj pa drugi pogoj? Da bi bil »pripravljen« za vsako dobro delo.

Tudi za dobro delo branja Božje besede, ki me bo »vzgajala v pravičnosti«? Tu je torej ključ mojega napredka pri branju Svetega pisma. Prebrano moram biti pripravljen »prenesti« oz. »prevesti« v življenje. Šele ko je v meni pristna želja, da bi zares živel v skladu s tem, kar me Sveto pismo uči: da bi ugajal Bogu, takrat lahko začnem resnično vstopati v »zgodbo« Svetega pisma.

Sveto pismo torej ni namenjeno zgolj informiranju, pač pa je namenjeno transformiranju. V meni ne želi doseči le nekaj malenkostnih, površinskih sprememb, pač pa radikalno spremembo – spreobrnjenje – celotnega življenja.

Moje identitete, samozavedanja, čustvovanja, odzivanja na situacije, odnosa do drugih, odnosa do materialnega, odnosa do ...

Sveto pismo tako deluje kot dleto umetnika, ki odkriva lepoto, ki je skrita v kamnu. Ko so Michelangela nekoč vprašali, kako mu uspe iz kosa kamna sklesati tako lepo umetnino, je odgovoril: »V vsakem kosu marmorja

že vnaprej vidim končno podobo kipa. To podobo morajo nato moje roke, dleto in kladivo le še odkriti, da jo lahko vidijo tudi drugi.« Na podoben način tudi Bog po svoji Besedi v nas prebuja lepoto, ki je še sami ne vidimo. Mi se od kamna razlikujemo zgolj po naši svobodni volji – naša volja in želja sta tisti, od katerih je odvisno, kako lepa umetnina bomo postali.

Kako naj se pustim klesati?

Dobra novica je, da poglobljeno branje Svetega pisma, ki ima moč za spremembo življenja, ni odvisno od zapletenih tehnik in metod.

Najpomembneje je, da se zavedam, da ko prebiram in premišljujem Sveto pismo, ne premišljujem besed kakega filozofa ali učitelja, ki ga sedaj ni več z menoj. Avtor teh besed je vedno ob meni. On, Sveti Duh, je tisti, ki mi sproti razlaga pisma Besede in je vedno ob meni, je celo v meni.

Ko se torej želim učiti prav živeti, moram ob branju Božje besede postavljati prava vprašanja. Ob branju si lahko zastavim kolikor vprašanj hočem. Lahko se vprašam po okoliščinah nastanka, o piscu, o avtorju; v pravo globino pa zaidem,

ko se sprašujem, kaj konkretnega posamezni odlomek sporoča v moje življenje. Globlje kot sem pripravljen kopati, večje zaklade bom našel ...

Nato si moram svoja opažanja zapisati. Če ne pišem, nisem učenec. Kadar prebiram svoje stare zapiske izpred nekaj let, pogosto ugotavljam, da me mora Bog ponovno učiti stvari, ki jih je v meni »klesal« že dolgo nazaj. V pisanju zapiskov je tudi razlika med tem, ali Sveto pismo zgolj prebiram ali pa ga preučujem zato, da bi ga prenesel v življenje.

In prav to – uporaba v konkretnih življenjskih situacijah – mora biti moj naslednji korak. To je cilj vsakega branja Svetega pisma. Konec koncev je to, da nekaj udejanjim, edini pravi pokazatelj moje vere v to, kar sem prebral.

Tako mimogrede spoznamo, da s Svetim pismom po navadi nimamo težave v delih, ki jih ne razumemo, pač pa v tistih, ki jih razumemo, pa jih težko uresničujemo.

Pomembno je, da se pri branju držim nekega načrta ali sistema. Pri tem imamo tudi v Sloveniji veliko možnosti.

Pri Družini in Življenju radi priporočamo uporabo revije Beseda med nami, ki vsaka dva meseca izhaja pri Družini. Za začetek – da se seznanimo s celotno zgodbo Svetega pisma – pa je še bolje uporabiti knjigo Bistvenih sto, ki je izšla pri Svetopisemski družbi Slovenije.

Premišljevanje petdesetih odlomkov (odlomkov, ne odtenkov J) iz Stare in petdesetih iz Nove zaveze nam lahko zares odpre širok pogled v to, kako je Bog nagovarjal starozavezne očake ter apostole in kako nas njihovi primeri dobrih in slabih življenjskih praks nagovarjajo tudi v enaindvajsetem stoletju.

Benjamin Siter

Družina in Življenje

24

PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE

Zakonska skupina Vitanje Med Pohorjem na severu in Paškim Kozjakom na jugu leži majhen slikovit kraj, a pomemben že od rimskih časov naprej: Vitanje. V njem nimajo samo Kulturnega središča evropskih vesoljskih tehnologij, marveč tam že vrsto let pridno deluje tudi zakonska skupina. O njenem pomenu, delu, koristih, bogastvu, pa tudi o tem, kje vidijo težave, so spregovorili njeni člani.

Narediti nekaj več …

V času nastajanja naše zakonske skupine so najini otroci začeli zapuščati domače gnezdece in si ustvarjati svoje. Nastala je neka praznina, kako jo zapolniti?

V župniji se je v času župnikovanja patra Alojza Cvikla začela rojevati ideja o zakonski skupini. »No, tole bi pa bilo za naju,« sva si mislila.

Tako v njej sodelujeva od samega začetka leta 2011. Od takrat naprej redno skupaj doma prebirava Sveto pismo in skupaj moliva. Tudi na samem srečanju prebiramo odlomke iz Svetega pisma glede na temo, ki jo obravnavamo. Pri tem nam priskoči na pomoč naš duhovni pomočnik g. Matej Jakopič, ki je sicer vojaški vikar, vendar si za nas vzame čas in se nam rad pridruži.

V sami zakonski skupini nas je trenutno pet parov, midva sva najstarejša in sva počaščena, da sva lahko med mladimi. Mlajši zakonci naju s svojimi izkušnjami bogatijo in s tem pomagajo, da lahko tudi

laže sprejemava družine najinih otrok. V preteklosti so bili najina prioriteta otroci. Sedaj imava več časa za naju, spoznala sva, da je treba več delati na najinem medsebojnem odnosu.

Kot voditeljski par hodita v Vitanje neutrudna Sabina in Stanč že od samega začetka. Za vse to smo jima iskreno hvaležni. Vmes smo se pri vodenju tudi izmenjavali.

Težavo vidiva v vabljenju v zakonsko skupino, kajti ob povabilu dobimo po navadi odgovor, da partner ni za to ali pa da nimajo časa.

Vključitev v zakonsko skupino bi predlagala vsem zakoncem, ki želijo narediti nekaj več za izboljšanje medsebojnih odnosov in odnosov do drugih ter do Boga.

Jožica in Danilo

ugotavljava, da si vsi pari želijo nekaj več za svoj odnos, a čas nam »drugi« tako spretno pokradejo, da nam mora res Bog pomagati, da si ga vzamemo zase.

Sabina in Stanko

Vodnjak, iz katerega lahko črpava

Čas za naju Mogoče je najtežje pri zakonski skupini najti čas za zmenek in narediti domačo nalogo. Za naju je že tako in kot ugotavljava, tudi za druge pare ni lahko. Če se vprašava zakaj, je najpogostejši odgovor: »Ker ni časa.« In potem si morava naliti »čistega vina« in se vprašati še naprej – koliko časa za pogovor o nama pa si potem prav zares nameniva? In pri odgovoru naju malo stisne, ker ga ni veliko. A prav občutek po opravljeni nalogi, pogovoru, ki zaključi neko temo in terja od naju odločitev za spremembo, nama daje moč, da nalogo spet narediva. Ker obiskujeva več skupin,

Takoj po poroki, še polna pričakovanj, vzhičenosti od poročnega dne sva dejala, da bova šla pogledat v zakonsko skupino in si vzela čas za odločitev. A že po prvem srečanju sva začutila, da sva del njih,

Družina in Življenje

25

čutila sva neizmerno pripadnost in povezanost. Najini dvomi so se razblinili. Čeprav je naša zakonska skupina starostno zelo divergentna, sva ugotovila, da je to ravno tisti vodnjak, iz katerega lahko črpava za najino skupno pot. Hvaležna sva, da lahko slišiva modrosti, vsakdanje anekdote, križe in preizkušnje, kako vstati in iti naprej starejših parov, parov z družinami. Bogata dota za vsakdanjik so naša pričevanja, naša čutenja, ki si jih smemo vedno znova podeliti in jih skrbno čuvamo v naši sredi. V zakonski skupini se počutiva zelo varno, sprejeto in slišano, kar je največje bogastvo v današnjem podivjanem svetu. Čeprav se kdaj tudi stežka odpraviva na srečanje, se od tam vedno vrneva pomirjena, zadovoljna in bogatejša. To se predvsem odraža v najini zakonski dinamiki: medsebojnem spoštovanju in ljubezni, zavedanju, da sva drug drugemu dar. Pomembno vlogo ima v skupini tudi duhovnik, ki nam razodene Božjo besedo in jo reflektira v naše zakone. Vsako srečanje zaključimo s točko razno, ko razvajamo naše brbončice.

Polona in Gorazd

Zakonska skupina – učilnica življenja Zakonska skupina v župniji Vitanje je pravi blagoslov za kraj, kakor tudi za zakonce, ki skupaj duhovno rastejo.

Biti spremljevalec zakonske skupine

je zame velika čast, hkrati pa najboljša učilnica življenja.

Matej Jakopič

Ko je na delu Sv. Duh Bila je nedelja pred približno dvanajstimi leti, ko je bilo pri oznanilih podano povabilo, naj se zakonci udeležimo »ustanovnega srečanja zakonske skupine«. Samo spogledala sva se (Sv. Duh je bil na delu

) in sva vedela, da je to tisto, kjer morava biti preprosto zraven. Od takrat naprej sva z največjim veseljem ponosna člana zakonske skupine.

V teh letih sva spoznala širok krog zakoncev, ki imajo iste vrednote in cilje, kar naju navdaja s spodbudo in optimizmom.

Da sva lahko člana zakonske skupine, je za naju pravi blagoslov, kjer lahko v varnem okolju podeliva svoja občutja in misli.

Razmišljanja in pogovori o globljih temah, do katerih se sama ne bi dokopala in o katerih se sama zagotovo ne bi pogovarjala, je tisto, kar krepi najin zakon. Zakonska skupina je zagotovo najboljša priložnost, da zakonca pripeljeta odnose na višji oz. kvalitetnejši nivo.

Hvaležna sva, da iz srečanj, duhovnih vaj in zmenkov prinašava veselje v najino družino. Upava, da bodo to veselje najini otroci odnesli kot popotnico v svoje življenje.

Nives in Roman

Razlike nas bogatijo Za zakonsko skupino sva se odločila zaradi želje po druženju s podrobno mislečimi pari. Povod je bilo predavanje Vilme in Danija Siterja v našem kraju.

V skupini sva pridobila že mnoga nova spoznanja, spoznala sva nove ljudi, s pomočjo skupine sva se tudi bolje spoznala med seboj. K temu veliko pripomorejo tudi zmenki, ki se nama zdijo zelo pomembni, ker sva si tako nekako prisiljena vzeti čas zase, kar je nujno potrebno za dober zakonski odnos. Podobno vlogo ima po najinem mnenju t. i. domača naloga, s katero utrjujeva osvojeno temo s srečanja in se vanjo poglobiva. Tudi vloga duhovnika se nama zdi pomembna, saj izhajamo iz krščanskih vrednot in tudi v naših

lekcijah so svetopisemski odlomki, ki nam jih lahko duhovnik pomaga osvetliti in razumeti. Čeprav je naša zakonska skupina zelo raznolika, se zakonci dobro razumemo. Nekateri imajo majhne otroke, drugi jih še nimajo, tretji pa imajo že vnuke. To pomeni veliko različnih izkušenj, ki nas medsebojno bogatijo, širijo naša obzorja, kar še poglablja naše medsebojno zaupanje.

Glede na najine lepe izkušnje bi z veseljem povabila v zakonsko skupino tudi druge zakonske pare.

Predstavila bi jim namen in delovanje naše skupine ter jih povabila, da si vsaj neobvezno pridejo pogledat, kako potekajo naša srečanja.

Petra in Gregor

Družina in Življenje

26

SEMINARJI NAS BOGATIJO

»Izstopiti iz tiranije nujnega« na nadaljevalnih seminarjih Zakonsko in družinsko življenje ni vedno prijetno. Pridejo prepiri, vzgojne in zdravstvene težave, nesporazumi, preštevilne obveznosti, z njimi in za njimi pa izčrpanost.

Prav izčrpanost je tista, ki nas oropa vsake volje po spremembah na bolje. Zato vsi, ki se redno udeležujemo Nadaljevalnih vikend seminarjev, vemo, kako nujno se je vsaj enkrat na leto ustaviti, izstopiti iz »tiranije nujnega« in se vsaj za dva dni umakniti. Ali v Veržej ali v Crikvenico niti ni toliko pomembno.

Iz mlačnosti v gorečnost Letos se nam je na dveh Nadaljevalnih vikend seminarjih

tako pridružilo že veliko parov – sredi februarja 29 parov v Veržeju in 41 parov v začetku marca v Crikvenici. Da pa naš umik ne bi bil le »umik na goro«, kateremu bi sledil strm spust v »dolino vsega starega«, letos na Nadaljevalnih vikend seminarjih obravnavamo temo Iz mlačnosti v gorečnost.

Na seminarju voditelja Dani in Vilma poudarjata, da je takrat, ko več časa preživim s »knjigo obrazov« kot s »Knjigo knjig«; ko Boga pokličem le še, če mi »zagusti«; ko mi več pomeni, kaj o

meni mislijo ljudje, kot pa kaj misli Bog; ko v cerkev hodim le še iz navade, jasno, da sem postal le še mlačen kristjan. Takšen mlačen, zgolj tradicionalen kristjan pa v veri ne more najti moči za gradnjo zakonskega odnosa in življenja, ki je vsak dan sveže.

Seminar je udeležence seminarja Iz mlačnosti v gorečnost nagovoril takole:

Družina in Življenje

27

»Veliko je bilo trenutkov na seminarju, ki so se dotaknili mojega srca.

Predavanja, osebna pričevanja, zavedanje, da se moram vsakodnevno odločiti, kako bom postajala Jezusova učenka ...« Saša »Letošnja tema je bila izjemno aktualna, ker nas vabi, da izstopimo iz cone udobja in se dvignemo s kavča ...« Mateja »Hvala Družini in Življenju. Ne le za to, da sedaj delam na sebi in na najinem odnosu, temveč za Duha prenesenega na nas, v nas, za širjenje vrednot krščanskega zakona.

Sem otrok ločenih staršev s težko izkušnjo ločitve, ki se je dogajala ravno v obdobju pridobivanja moje samopodobe, v moji puberteti. Čeprav sem takrat sklenila, da se ne bom nikoli poročila, sem sedaj poročena in hvaležna za moža, ki mi

je bil poslan od Boga. Točno takšen je, kakršnega potrebujem.« Mojca »Čudovit seminar, ki me je spet spodbudil, da ni zaman vztrajati in se truditi graditi zakon in družino.

Zelo so nas obogatila pričevanja zakoncev in nas hkrati spodbudila, da pogledava svoje življenje in najdeva čudežne Božje dotike, ki sva jih do zdaj spregledala.« Cilka »Seminar je bil čudovit. Rad bi poudaril, da me vedno prevzame to, da se ne pogovarjamo o ničemer, česar ne bi mogli razumeti. Teme se nas dotikajo konkretno, dregnejo v našo realnost, nas zbudijo, nas napolnijo in nas povabijo k spreobrnjenju. Čudovito! Življenje nam ne prizanaša, tudi nam kristjanom ne.

Sicer pa nam Bog nikoli ni obljubil, da nam bo prizanašal, nasprotno, obljublja nam celo preizkušnje in

trpljenje. A vendar obljublja, da bo vedno z nami, celo najbolj takrat, ko bo najhuje. Težko razumljivo, vendar tako resnično!« Primož »Izjemno! Kot bi se preselil iz vic v nebesa! Vsak tak vikend me izjemno nagovori. Najprej me okara, da sem še poln napak, da živim za stvari, ne pa za Stvarnika. Moj sklep je, da preidem iz vernika v učenca. Prosil bom Sv. Duha, da mi bo pri tem pomagal vsak dan posebej.« Matjaž V sezoni pred poletjem nas čaka še en termin teme Iz mlačnosti v gorečnost (zaseden), jeseni pa začenjamo z novo temo Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa.

Družina in Življenje

28

Denar – korenina zla ali pot k edinosti?

V Družini in Življenju smo se odločili postopoma uvajati nov tip seminarjev – delovno smo jih poimenovali ‘tematski seminarji’. Gre torej za seminarje, uglašene na specifično temo. Menimo namreč, da zakonce tarejo določene teme, pa ne vedo, kako priti do relevantnega znanja in spretnosti, ki bi bili seveda skladni z Božjim načrtom. Ti seminarji bodo zdrava kombinacija pridobivanja znanja in spretnosti ter usmerjanja na pot iskanja Božje volje – na določeno temo.

Primer: Seminar o denarju Prvi seminar, ki ga pripravljamo, je na temo denarja in materialnega. Saj

vemo, da je denar “močna reč”, da mu tudi marsikaj pripisujemo, tudi kaj takega, kar ni, v bistvu pa njegov vpliv na odnose med zakoncema velikokrat zanemarjamo. Denar in materialno povzroča razdore med zakonci, vemo, da je vir mnogih zlorab in da preprečuje znamenito evangelijsko edinost med zakoncema (prim. Mt 19,5).

Nekateri zakonci se težko pogovarjamo o denarju, ne da bi se sprli. Zato to temo raje pustimo pri miru. Poleg tega pa smo si v glave “namontirali”, da je denar nekaj neduhovnega, da Bogu sploh ni mar, kako mi ravnamo z denarjem, razglašamo, da denar razdvaja. Prav radi rečemo, da denar pokvari človeka, da so finance področje delovanja hudiča, da je denar korenina vsega zla. Sveto pismo ne govori o denarju na ta način (glej 1 Tim 6,10). Po drugi strani pa si denarja in materialnega želimo čim več, od njega pričakujemo, da bo reševal naše stiske in probleme, da bo prinašal srečo in omogočal varnost.

Živimo v zelo razviti potrošniški družbi pod stalnim pritiskom za ‘imeti več’ in opaziti je, da si jih veliko želi ‘imeti kremplje v naših denarnicah’. Težko se pritiskom upiramo, ker so pač tako veliki, tako marketinško-psihološko prefinjeni, mi sami pa ranjeni in zbegani. Tudi kristjani se težko upremo in težko zaplavamo proti toku. Mnogi zato komaj zvozijo skozi mesec, na koncu meseca težko zvežejo konca, ne vedo, kam sta izginili plači, četudi nista tako nizki … in sčasoma zaidejo v dolgove, iz katerih se je težko izvleči. Še posebej se to rado zgodi takrat, ko nimamo pregleda nad denarnim tokom – koliko denarja pride v družino ter koliko in kam odteče.

Na seminarju bomo iskali Božji načrt za upravljanje z denarjem, ki nam ga Bog dovoli imeti. Gradiva v Svetem pismu je veliko. Ali veste, da je Jezus recimo več govoril o denarju in materialnem kot o nebesih? Na seminarju bomo tudi skupaj iskali poti do ‘točke dovolj’, iskali vire moči za plavanje proti toku. Vse za to, da zakonca začneta graditi edinost tudi na tako “banalnih” področjih, kot sta denar in materialno.

Seminar o denarju pripravljajo Aleš in Marinka Čerin ter Rajko in Anita Šimonka.

Prijava na seminar: na zadnji strani.

Še drugi seminarji Še druge seminarje imamo v načrtu. Že jeseni 2017 se obeta seminar o preizkušnjah v zakonu, ki ga pripravljata Bojan in Sara Doljak ter Miran in Metka Brozovič.

Spomladi 2018 pripravljamo seminar o vzgoji otrok, za naprej pa razmišljamo o temah, kot so medgeneracijsko sožitje, spolnost … in še veliko tem se bo odprlo.

Aleš Čerin

Družina in Življenje

29

DAjEMO NAPrEj

PriČUjEVA ZANj – iZOBrAžEVANjE ZA PriČEVALSKE PArE DrUžiNE iN žiVLjENjA

Pri Družini in Življenju ugotavljamo, da ima v življenju današnjega človeka moč za spremembe le še »predelan gnoj«, kot pravi Karel Gržan.

to doživlja tudi naših enaindvajset pričevalskih parov, ki so od jeseni 2016 do pomladi 2017 pričevali že skoraj v petdesetih krajih po Sloveniji. Vidijo, kako s tem, ko iz svojih odnosov izluščijo zgodbe, ki so jih sami predelali, nagovorijo ljudi.

Na pričevanjih spregovorijo, kako jih v njihovem vsakdanu nagovarja Bog, pri tem pa pazijo, da ne idealizirajo in se ljudem ne predstavljajo kot nedosegljivi ideal.

O tem, kako pravilno in dobro pričevati, pa se moramo seveda poučiti.

Zato smo 21. januarja 2017 v Zavod svetega Stanislava v Šentvidu nad Ljubljano povabili naših 21

obstoječih pričevalskih parov, ki se jim je pridružilo še več kot 30 novih pričevalskih parov. Zanje smo pripravili celodnevno izobraževanje, ki smo ga poimenovali Pričujeva Zanj.

Dopoldne smo prisluhnili predavanjem Vilme in Danija Siter, ki sta nas povabila v veliko zgodbo, ki jo preko pričevalcev v Sloveniji plete Bog. O tem, kako pripraviti pričevanje, sta spregovorila zakonca Mitja in Martina Stantič. O tem, kako v svoje pričevanje vključiti humor, sta nas poučila rajko in Anita Šimonka, Slavko in Saša Štern pa sta spregovorila o osnovah retorike.

Pred zaključkom dopoldneva sta

nas Aleš in Marinka Čerin poučila še o konkretnih korakih priprave pričevanja.

Po kosilu smo delo nadaljevali v štirih delavnicah, kjer smo se na primerih pričevanj izkušenih pričevalcev učili, kako pripraviti (ali izboljšati) svoje pričevanje. izpostavili smo, kako pomembno je, da pari v svojem življenju prepoznavajo Božje dotike – iščejo znamenja Božje ljubezni, ki najprej spremenijo njihovo življenje in ki imajo moč za spreminjanje življenj drugih. Dogodek Pričujeva Zanj smo zaključili z večerno sveto mašo.

Poročilo pripravil: Benjamin Siter

Družina in Življenje

30

DAJEMO NAPREJ

Regijska srečanja za voditeljske pare zakonskih skupin Na začetku leta smo se v petih regijah Slovenije srečali voditeljski pari zakonskih skupin Družine in Življenja na regijskih srečanjih. Ta so bila tokrat drugačna kot običajno, saj so jih prvič doslej v celoti izvedli regijski voditeljski pari.

Srečanja, ki so potekala v Novi Cerkvi, Ljubljani, Kamnjah, Veržeju ter Krškem so imela naslov Na kakšnem temelju gradiva?

V prvem delu srečanja smo se voditeljski pari duhovno nahranili ob odlomku iz Matejevega evangelija (Mt 7,24–27), kjer Jezus spregovori o preudarnem in nespametnem možu, ki sta oba zidala hišo, vendar na različnih temeljih – nespametni mož na pesku, moder mož pa na skali. Oba pa sta poslušala njegov nauk. Torej ne o ljudeh, ki o Jezusu sploh ne bi hoteli poslušati; ne omenja teh, ki so »zunaj«. Govori o nas, ki smo Jezusovi učenci. Hoče nam povedati, kako pomembno je, da ne le sprejmemo njegov nauk, pač pa ga tudi vnašamo v svoje življenje.

Ob odlomku smo se vprašali, kaj v našem odnosu, vodenju zakonske skupine in v življenju na splošno predstavlja pesek in kaj skalo.

Zakonci na srečanju v Kamnjah na Primorskem so razmišljali takole: Počutim se kot pesek pri na novo prevzetem vodstvu zakonske skupine, Bog in Božja pomoč pa je skala, na katero se opiram.

Pesek sem takrat, ko me najstniki s svojim vedenjem vržejo iz tira in se zgubim ter nisem kos trenutni situaciji, skala pa je lepota zakona.

Skala mi pomeni pokončna drža v družbi in priznanje, da sem srečen v zakonu, četudi je odnos nepopoln.

Veliko je peska, ker je med nama premalo komunikacije, skala pa je skupna zakonska molitev.

Pesek je takrat, ko poskušam biti mož in oče in ne povabim Boga v odnose z drugimi.

Velika rana je potrošništvo, ki nas odvrača od obračanja k Bogu.

Pesek je tudi naša sebičnost.

Sv. maša je skala, ki nam pomaga postavljati stvari na trdne temelje.

Zakonska skupina nama pomeni skalo – prijateljsko srečanje in povezavo med pari.

Nemalo peska povzroča neizpolnjena obveznost domačih nalog.

Zakonska skupina nama pomeni več kot samo srečanje, postali smo prijatelji, ki smo si pripravljeni priskočiti na pomoč tudi v težkih situacijah, družimo se tudi na neformalnih srečanjih in piknikih.

Družina in Življenje

31

odvisno, kakšna bo naša družba, od tega je odvisno, v kakšnem okolju bodo živeli naši otroci in naši vnuki.

Duhovnemu delu srečanja je sledil odmor, ki je bil obenem priložnost za prigrizek, klepet ter za izmenjavo izkušenj posameznih parov med seboj.

Zakonske skupine naj ne bodo same sebi namen V drugem, praktičnem delu srečanja, smo se seznanili z dokumentom Vodenje zakonskih skupin in regij ter spregovorili o konkretnih izzivih, s katerimi se srečujejo voditelji skupin.

Spregovorili smo tudi o velikih potrebah po novih zakonskih skupinah, ki

Zakonska skupina je »injiciranje« novih, bolj čvrstih temeljev v najino hišo Gradnja moje hiše ni brez posledic za mene in za moje najbližje, niti ni brez posledic za ljudi okrog mene. Vse, kar se dogaja v meni, vse kar se – takoj za tem – dogaja pri nas, se na koncu kaže tudi pri » sosedu«. Individualizem je tako rekoč le navidezen in je velika prevara. Človek ni otok in nikoli ni bil (Thomas Merton). Kako dobro je zato, če si pri tej gradnji pomagamo. Od tega, kako gradimo vsak svojo hišo (svoje življenje, svojo družino, svojo zakonsko skupino, svojo župnijo), je

se pojavljajo ob obiskih pričevalskih parov po župnijah.

Voditelje zakonskih skupin smo povabili, naj se v svojih skupinah ozrejo po parih, ki se jim »svetijo oči« in jih povabijo k vodenju novih skupin. Prepričani smo, da se skupine ne smejo zapirati same vase in biti same sebi namen. O tem nas je nagovoril tudi ogled kratkega filma o razliki med Genezareškim jezerom in Mrtvim morjem v Izraelu.

Oba namreč prejemata iz iztega izvira – reke Jordan – vendar je med njima bistvena razlika, saj je Genezareško jezero, ki prejeto preda naprej, polno življenja in vegetacije, medtem ko je Mrtvo morje, ki prejeto zadrži zase, slano in mrtvo. Parov, ki se bodo

odločili za vodenje, ni treba biti strah, saj jih bodo bolj izkušeni pari prevzeli pod svoje mentorsko okrilje, obenem pa bodo s tem največ prejeli oni sami.

V Ljubljani sta zakonca Kokalj predstavila deset blagoslovov, ki ju spremljajo ob pripravi in vodenju zakonskih skupin: 1. ciljno načrtovan skupni čas 2. učiva se premagovati needinost 3. branje Božje besede 4. pričevanje otrokom, ko se pripravljava 5. skupna molitev 6. delitev dela – pomoč drugemu – sodelovanje

7. poglabljava svoje znanje – vseživljenjsko učenje 8. najini zmenki 9. veselje 10. utrjevanje v premagovanju skušnjav/težav Ob koncu smo napovedali, da se bo namesto jesenskih regijskih srečanj tudi letos mogoče prijaviti na izobraževanje Dajemo naprej 2017, ki bo podobno kot lani potekalo v Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu med 9. in 10. septembrom. Prijava bo kmalu mogoča preko spletne strani, zato vas že sedaj vabimo, da si zabeležite datum in se prijavite.

Družina in Življenje

32

ZA VODITELJSKE PARE

Spreva se že pred pripravo na srečanje … in med pripravo tudi Z možem sva v dveh zakonskih skupinah. V prvo, ki jo imenujeva »najina«, hodiva, v drugo sva bila pa povabljena kot voditeljski par. Sicer rada vodiva to zakonsko skupino, pari so luštni, sodelujejo, imava pa nekaj zagat. Nikoli ne veva, če sva na srečanje dobro pripravljena in nikakor se ne moreva pravočasno spraviti k pripravi srečanja, zato se včasih spreva še pred pripravo in med njo tudi. Mož bi se pripravljal zadnje minute in bi rad bolj improviziral, jaz pa vsaj teden prej in bi rada vse dorekla. Zanima naju, kdaj bi se bilo dobro pripravljati na srečanje, koliko časa naj posvetiva temu, kako točno naj se pripravljava. Toliko zaenkrat. Hvala za odgovor.

Silva

Najprej molitev!

Draga zakonca, najprej se vama želim zahvaliti, da sta pripravljena vlagati v vajin odnos tako, da sta vključena v dve zakonski skupini. V »vajini« prejemata 'hrano zase', s tem, ko sta bila pripravljena prevzeti vodenje druge zakonske, sta pa še vsaj štirim parom omogočila delo na odnosih. Predstavljajte si hvaležnost otrok teh zakoncev, ki bodo imeli priložnost videti očeta in mamo na delu – pri gradnji odnosa. Neprecenljivo!

Hvala, ker sta vstopila v zgodbo »prenašanja naprej«, kot imamo zapisano v poslanstvu Družine in Življenja.

Preden se lotita priprave srečanja, zmolita. Prosita za Božjo navzočnost med vama, prosita drug za drugega.

Med pripravo bodita pozorna, da si ne težita, ne »pametujeta« in da vama ni treba poznati odgovorov na vprašanja. Nikakor ni smisel priprave, da vidva poiščeta 'prave odgovore', ki jih potem povesta ostalim.

Smisel je, da se le malo spoznata s temo.

Vidva sta tista, ki s svojo držo, s svojo pripravljenostjo omogočata občutek 'varnega časa in prostora', kar zakoncem pomaga izmenjavati svoje izkušnje. Vidva sta le 'orodje, ki omogoča' izmenjavo izkušenj, kar lahko zakonce pripelje do novih spoznanj. Nista vidva vir izkušenj, nista vidva vir spoznanj. Le orodje v Njegovih rokah sta.

Voditi zakonsko skupino ni težko.

Spoznajta vsebino srečanja, a ne pretiravajta

Vseeno pa je treba v pripravo vložiti nekaj časa in nekaj truda. A najpomembneje je, da sta to pripravljena, da to hočeta. Vse drugo se človek nauči, pride z vajo, s prizadevanjem, z izkušnjami. Za motivacijo najprej tole: vodenje zakonske skupine pomaga tudi vama graditi odnos. Pa saj to verjetno že čutita ...

Pred srečanjem preglejta gradivo, »pojdita skozi«, razmislita o posameznih poudarkih iz obravnavane teme, preberita odlomke iz Svetega pisma. Najina praksa je, da greva skozi lekcijo tako, da gradivo preprosto prebereva, se ob tem pogovarjava in si razdeliva, katere dele teme bo vodil kateri od naju.

Mitja in Martina Stantič, izkušena voditelja, sta na seminarju za voditeljske pare poudarila, da poznavanje teme daje voditeljskemu paru prednost na srečanju. Tega se zavedajta in tega ne izkoristita za »pametovanje« in »soljenje pameti« drugim. To ljudi strašno demotivira.

Raje se »držita malo nazaj«.

Za vsak letnik gradiv obstajajo 'Opombe in komentarji k posameznim lekcijam'. Ta navodila so pripravljena tako, da vama omogočajo hitrejšo in lažjo pripravo na srečanje.

Uporabita jih.

Kdaj in koliko časa?

Dani Siter je v 'Malem priročniku za voditeljske pare' zapisal, da so 'srečanja v naših gradivih oblikovana tako, da ne zahtevajo daljših priprav voditeljskega para'. Besedna zveza 'daljše priprave' sicer ni časovno opredeljena. OPOMBA: Saj poznata ta priročnik in ga imata na polički, kajne? Če ga pa morda še nimata, si ga priskrbita.

Midva vzameva pripravo tudi kot delo na najinem odnosu. Običajno nama ne vzame več kot eno uro časa. K pripravi se spraviva nekaj dni prej (ne nekaj tednov, do takrat bi že pozabila). Včasih vikend pred srečanjem na nedeljski izlet vzameva gradivo

Družina in Življenje

33

in Sveto pismo in se lepo v miru pripraviva na srečanje. Lepo okolje pomaga. Se je pa že zgodilo, da sva se pripravljala v naglici – zadnjo uro. to sva potem sicer vedno obžalovala, ker sva se sprla. Ne priporočam.

Med potjo na srečanje Še eno časovno okno je, ki omogoča pripravo na srečanje. Vožnja do tam. takoj dodajam, da vožnja na srečanje ni primeren čas za to, da prvič odpreta gradiva. Naj bo namenjena bolj vajini duhovni pripravi v obliki molitve in morda zadnjim manjšim izboljšavam.

vama bo Sveti Duh dal pravih besed ob pravem času, da bosta pozorna na dogajanje v skupini in da bosta znala ustvariti prijetno vzdušje.

Zmolita za zakonce: da bi jim Bog odprl ušesa in srce, da bi slišali in sprejeli to, kar potrebujejo, obenem pa prosita Svetega Duha za dar moči, da bodo zmogli spregovoriti o svojih izkušnjah: spoštljivo do zakonca, v ponižnosti ter tudi … jasno in na kratko.

Zmolita za duhovnega spremljevalca, da mu Bog pripravi glavo in srce za usmerjanje v globinah svetopisemskih odlomkov, da ne »zdrsnete« recimo v newageovsko samoodrešenje, in da z vami podeli svoja življenjska spoznanja.

Vožnja je seveda različno dolga – lahko pol ure ali kratka – nekaj minut. Midva se na »najine« zakonske voziva okoli pol ure, kar je kar nekaj, kajne? Ne glede na to, kako dolga je vožnja, izkoristita jo za kratko ali za dolgo molitev.

Že na začetku vodenja se začnita poslavljati …

Molita najprej za vaju kot voditeljski par: da bosta v ponižnosti vodila srečanje, da ne bosta zašla v »pametovanje« in »psihologiziranje«, da

ta druga zakonska skupina, ki jo vodita, je začasna. Dobro je, da se tega zavedata najprej vidva in da se tega zavedajo tudi zakonci v skupini. že

na začetku, kar na prvem srečanju, napovejta, da bosta kmalu odšla.

No, to ne bo tako kmalu, v enem do treh let pa gotovo.

Povejta, da (bo)sta na preži za voditeljskim parom, ki bo prevzel za vama. jasno jim dajta vedeti, da sta tu le začasno zato, ker je tak sistem v Družini in življenju, da je to del poslanstva – 'predajanje naprej'. V delo na odnosu namreč želimo vključiti veliko parov – 25.000 do leta 2025 in za to potrebujemo veliko takih voditeljskih parov, ki se ne bodo »zasedeli« v zakonski skupini, pač pa bodo po opravljeni nalogi odšli naprej. Zagnati novo skupino. Še tole: stalno bodita na preži za voditeljskimi pari, jim kmalu začnita poverjati najprej preproste, potem pa vedno bolj kompleksne naloge in jih povabita na »Dajemo naprej 2017«. hvala za vse, kar delata. Vse dobro na voditeljski poti in naj vaju Bog obilno blagoslavlja.

Aleš Čerin

Od skupine do skupine za dobro družine 2017 Kot smo napovedali v prejšnji številki naše revije, bomo tudi letos peš romali Od skupine do skupine za dobro družine, vendar tokrat malo drugače – bolj lokalno. Zakonci, člani nekaterih zakonskih skupin, bodo »za svoje vzeli« tri ali večdnevno peš romanje od kraja do kraja (od skupine do skupine). in kar je najpomembnejše,

romanja bodo potekala med 16. in 25. junijem 2017 na več lokacijah (natančne trase bodo objavljene kasneje na naši spletni strani www.diz.si). Vabimo vas, da za podrobnosti stopite v stik s katerim od odgovornih za posamezno traso: prekmurska regija (herman.kisilak@siol.net) štajerska regija (janko.brumec@amis.net)

kjerkoli bodo hodili, bodo kraje in tam živeče

dolenjska regija (marija.halas@gmail.com)

družine z molitvijo prepletali in prinašali pred

gorenjska regija (mr.prcik@gmail.com)

Božje obličje.

primorska regija (julijanabric@gmail.com)

Družina in Življenje

34

DAR ŽIVLJENJA TOBIJA MRAVINEC 26. 1. 2017 se nam je pridružil nov družinski član Tobija in tako je družina Mravinec postala kvartet.

Bogu hvaležni sestrica Sara, mami Marja in ati Franc

EVA KADUNC Družinska sreča se je izpopolnila, ko se Eva je rodila in sledečo čestitko od Hreščakovih iz Trnovega dobila: »Zibka nič več ne sameva, v njej je naša mala Eva. Vsa ponosna oče, mati v rokah držita sonček zlati.« Bratec David, Tina in Miha

IZAK NOVAK Konec februarja se nama je pridružil najin prvorojenec Izak Novak (v hebrejščini njegovo ime pomeni “smejati se”). Vse je neskončno osrečil, njemu pa se nasmeh že velikokrat izriše na obrazu.

Mami Neža in oči Jernej sva Bogu neskončno hvaležna za dar življenja!

ELIJA KRIŽMAN Sem Elija Križman in sem atija, mamico ter sestrico Mirjam počastil s prihodom 8. 12. 2016. Super se počutim, zlasti ko mi svoj čas nameni moja velika sestrica, ki se ji rad nasmejim, saj je prav zabavna. Prav tako tudi zelo rada poskrbi zame, me objame in mi da ''lupčka''. Tudi ati in mami mi pravita, da sem njun ''smejko'', tako da bo verjetno res držalo, da sem vesel mali človek, ki pa pridno raste. Imamo se lepo in nikoli ni dolgčas.

Ati David, mami Ines, sestrica Mirjam in Elija

Družina in Življenje

35

DAR ŽIVLJENJA JANEZ JAMNIK V naši družini smo za letošnje tri kralje dobili zelo posebno darilo. Rodil se nam je Janez, ki pridno raste in strumno opazuje bratca Petra in Pavla ter sestrici Moniko in Marijo.

LOVRO MIRTIČ Lanska velika noč je bila za našo družino resnično blagoslovljena.

Gospod nam je na spomin svojega veličastnega vstajenja podaril novo življenje: malega Lovra. Bogu hvala za njegovo dobroto ...

Ponosen bratec Jakob, mamica Bernarda in ati Albin Mirtič

PAVEL HALAS Prišel je in v hiši je zadišalo, kot da je pomlad.

V tebi, sveti Oče, pravi vir vsakega očetovstva, v tebi so vsi naši izviri.

Poslal si nam zaželen in pričakovan dar: otrok je prišel za praznični dan.

Naj bo dobrodošel!

(Ignacio Larrañaga) Veseli smo sina in bratca Pavla!

Meta in Primož, Doroteja, Mihael in Irenej

ANA MARIJA HRIBERNIK Ana Marija je dar, direktno od Boga dobila sva jo, in zares se zavedava, da ona je dar od Boga.

Po 13 letih najinega soočanja z neplodnostjo se nama je rodila Ana Marija. Slava Bogu!

Janja in Boris

Veselimo se vsakega življenja, ki nam je podarjeno! Še naprej nam pošiljajte fotografije z opisi vaših dojenčkov in malčkov na naslov: meta.halas@gmail.com.

Družina in Življenje

36

DANIJEV NAGOVOR

Mnogo dobrega naredil

Dani Siter, odgovorni urednik revije, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Zadnje čase veliko premišljujem o tem, koliko smeti »proizvaja« naša hiša (dve gospodinjstvi), kako hitro je polna ena kanta, pa tista za bio odpadke (ločeno zbiranje). In sem se spomnil, kako je še nedolgo tega nekdo rekel, češ da pri njih nimajo toliko smeti, da večino skurijo v peči ... Čudil sem se, kako je to mogoče, saj se iz dneva v dan nabira polno razne embalaže, konzerv, steklovine (nekoč smo to zbirali, ker je bilo dragoceno, danes pa mečemo stran), kartonov, reklamnih letakov, bio odpadkov …

Ko se »iztroši odnos«!?

Pomislim na besede papeža Frančiška, ki pravi, da živimo v času kulture odpadkov. Ko se nekaj iztroši, tisto reč zavržemo in jo nadomestimo z novo. Kaj pa ko se »iztrošijo odnosi«? Tudi te zavržemo? Žal, pravi papež Frančišek, se danes tudi to dogaja. Odnos do odpadkov se prenaša tudi na področje naših medsebojnih odnosov. Ko nam neka oseba ne odgovarja več – se je za nas »iztrošila (ni več adrenalina), pa čeprav je to mož/žena, ki smo mu/ ji pred leti obljubili zvestobo »v sreči in nesreči, bolezni in zdravju« – jo brezbrižno in nekritično »zavržemo«. Ne potrudimo se, da bi odnos, ki je utrujen ali »bolan«, poskušali poživiti, ga pozdraviti, tenkočutno in pozorno negovati in ohranjati …

Resnici na ljubo je treba reči, da tiste, ki si prizadevamo, da bi svoje odnose gradili in negovali, danes redko kdo podpira. Programi, ki jih v »podporo družini« ponuja država, so prej »v prid« ločitvam kot gradnji odnosov ali kot bi hoteli reči: »Zavrzi odnos, ki te več ne nagovarja in izpolnjuje in ga zamenjaj z drugim.« V Angliji obstaja spletna stran (Divorce-Online – spletna ločitev), kjer se pari lahko na hitro ločijo za 95 evrov, medtem ko bi morali za odvetnika odšteti več kot 3000 evrov.

Družina in Življenje

37

V odnosih se uresničujemo Ob tem pomislim, zakaj ljudje odnose tako hitro jemljemo kot samoumevne, zakaj se o njih tako neradi pogovarjamo, zakaj je zavedanje, da so odnosi naša največja dobrina in največje bogastvo, na tako nizkem nivoju? Komu je do tega, da bi mi odnose metali v smeti in bi se obračali od človeka k stvarem? Mar more človek brez odnosov normalno napredovati in rasti? Mar ne spoznava svojega bistva in smisla bivanja šele v odnosu z drugo osebo?

Kot da me je Nekdo (Sveti Duh) spomnil in v meni odstrl odgovor na gornja vprašanja: »Odnosi so Božja kategorija in izhajajo iz Boga samega. Bog je ljubezen (1 Jn 4,8) in v njem je večni odnos podarjanja in sprejemanja ljubezni. Bog je človeka ustvaril »po svoji podobi« – prav za to ga je ustvaril, da bi tudi človek izkušal ta večni, popolni in nesebični odnos podarjanja in sprejemanja ljubezni, da bi se človek v okolju brezpogojne ljubezni izpopolnjeval, uresničeval in bil srečen.«

Čuječnost za dobre odnose Ob gornjem spoznanju mi postaja jasno, da si »nekdo« (tisti na drugi strani, ki Bogu nasprotuje že od samega začetka – zavedel je že naša prva starša) močno prizadeva, da bi skrhal naše odnose, da bi nas med seboj sprl, da bi mi ne izkušali sreče, ki je v nesebičnem podarjanju in sprejemanju ljubezni. O tem nasprotniku Boga in človeka prvi papež, apostol Peter, pravi takole: »Trezni bodite in budni! Vaš nasprotnik hudič hodi okrog kakor rjoveč lev in išče, koga bi požrl. Uprite se mu, trdni v veri.« (1 Pet 5,8–9) Prav gotovo se nam tu zastavlja temeljno vprašanje: »Kako pa naj se upremo temu zvijačnemu nasprotniku? Ima tisočletne izkušnje in ve, kje smo ranljivi, kje nas lahko najbolj prizadene in poškoduje.«

Apostol Peter nam da dober nasvet: »Trezni bodite in budni!« Kaj pomeni biti danes trezen in buden?

Saj vendar ne gre le za zdržnost od alkohola oziroma zdržnost od obrekovanja in grdega govorjenja (tudi to je v postu zelo primerno)!

Res je, gre za mnogo več. Gre za čuječnost nad tem, kakšne informacije »spuščamo v svojo glavo«, kakšnim »smetem« dovoljujemo vstop v naša srca in naše misli, kako smo pozorni na razne »kradljivcev pozornosti«, ki nas zdaj zaposlijo za minuto ali dve, drugič pa za uro ali dve in nas odvračajo od Boga in sočloveka … Postali smo nekritični opazovalci in sprejemniki vsega, kar nam ponuja industrija zabave in prostega časa. Nimamo časa, da bi o določenih stvareh premislili in rekli bobu bob, da bi stvari in dogodke poimenovali s pravim imenom.

Nekritično zapravljamo in kupujemo stvari, ki nam jih spretno ponuja trg, otrokom »vse privoščimo«, češ, če imajo vsi, naj imajo pa še naši, da ne bodo v posmeh in se ne bodo počutili izločene, praznujemo rojstne dneve in druge praznike, se obdarujemo, obenem pa stokamo, češ, da nimamo denarja za vse to …

Gledamo televizijo in razne limonadne nadaljevanke, zapravljamo ure in ure na internetu, se udeležujemo raznih karnevalov, športnih in kulturnih dogodkov … nimamo pa časa drug za drugega.

Alarm je prižgan!

V pismu Efežanom nas apostol Pavel vabi in opominja z besedami: »Skrbno izrabljajte čas, kajti dnevi so hudi. Zato ne bodite nerazumni, ampak spoznajte, kaj je Gospodova volja. In ne opijanjajte se z vinom, v čemer je razbrzdanost, temveč naj vas napolnjuje Duh.« (Ef 5,16–18) S podobnimi besedami nas nagovarja v pismu Korinčanom: »Glejte, zdaj je čas milosti, glejte, zdaj je dan rešitve.« (2 Kor 6,2) In res je že čas, da se prebudimo iz spanja in se »trezni in budni« upremo uničevalcu naših odnosov in naše

sreče. Res je že čas, da v naše odnose in naše domove posije svetla Luč resnice, miru in pravičnosti. Res je že čas, da zavarujemo svojo dediščino, da blagoslove, ki jih prejemamo od nebeškega Očeta »spustimo skozi nas«, da nas spremenijo in osrečijo, potem pa poskrbimo za našo pretočnost in te blagoslove pošljemo naprej – na svoje domače in vse, ki nam jih na pot pošlje Gospod. Pri tem lahko rečemo: »Blagoslavljam te v Jezusovem imenu in ti želim mir in blagostanje. Oprosti mi, ker sem te tolikokrat doslej oropal izkustva ljubljenosti, pozornosti, spoštovanja, nežnosti in tenkočutne bližine ...« V postu se odpovedati alkoholu, mesu, grdemu govorjenju …

Vsekakor. Vse lepo in prav. Vendar je poleg odpovedi potrebna tudi akcija.

Zakaj bi se morali venomer spovedovati »mnogo dobrega opustil«.

Naj bo naša postna akcija »mnogo dobrega naredil«! In mnogo dobrega bomo naredili, če bomo pred svoja ušesa, oči in usta »postavili stražo« (čuječnost) in ne bomo dovolili, da bi v nas in iz nas prihajalo slabo, pač pa se bomo v zaupanju v Božjo (po)moč trudili drug drugega blagoslavljati in bomo drug do drugega ljubeči, prijazni in prizanesljivi.

Naj nas pri tem »napolnjuje Duh« (Ef 5,18).

Družina in Življenje

38

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

Blagri za tiste, ki bi radi postali modri Blagor tistim, ki se znajo smejati na svoj račun, ker njihovemu veselju ne bo konca.

Blagor tistim, ki znajo razločevati grič od krtine, ker si bodo prihranili mnogo zmešnjav.

Blagor tistim, ki se znajo odpočiti in spati, ne da bi iskali izgovore, ker bodo modri.

Blagor tistim, ki znajo utihniti in poslušati, ker se bodo tako naučili marsikaj novega.

Blagor tistim, ki imajo čut za potrebe drugih, ne da bi se imeli za nenadomestljive,

ker bodo sejalci radosti.

Blagor vam, kadar znate majhne stvari jemati resno, resne stvari pa sprejemate mirno,

ker boste v življenju veliko dosegli.

Blagor vam, ko se znate razveseliti nasmeha in hitro pozabiti namrščen obraz – vaša pot bo sončna.

Blagor vam, če si dobronamerno razlagate delovanje drugih tudi takrat, ko se zdi ravno nasprotno:

imeli vas bodo za naivneže, toda to je cena ljubezni.

Blagor tistim, ki razmislijo, preden kaj storijo, in ki molijo, preden začnejo razmišljati –

izognili se bodo mnogim neumnostim.

Blagor vam, če znate utihniti in se nasmehniti celo tedaj, ko vam vpadejo v besedo, ko vam ugovarjajo:

tedaj evangelij začne prodirati v vaše srce.

Blagor vam, kadar v vsakem človeku, ki ga srečate, morete prepoznati Gospoda:

v vas je resnična Luč in Modrost.

Kelemen Vendel Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Meta Halas (meta. halas@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (dani@diz.si, 07 490 35 51, 041 770 200).

To številko je lektorirala Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Dajemo naprej, Danijev nagovor, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma.siter@gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, alenka.brozic@gmail.com), Ema Verdinek (Poslušamo mlade, ema.verdinek@gmail.com), Sabina Majcen (Ta stari in ta mladi, sabina.majcen61@ gmail.com), Meta Halas (Tema glasila, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Andreja Brumec (Predstavitev zakonske skupine, andreja.brumec@gmail.com), Marija Halas (Odgovori na vprašanja, marija.halas@krka. biz), Benjamin Siter (Živeti s Svetim pismom, benjamin@diz.si), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@cerin. si). Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, Slavko Štern, zakonca Špital, Dani Siter, Igor Dečman, Aleš Čerin, Boštjan Grošelj. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 3500 izvodov.

Glasilo je brezplačno. Lahko pa se odločite za podporno naročnino, ki jo nakaže po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali naše glasilo, nam posredujte njihov naslov. Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

39

VIKEND SEMINAR JE LAHKO TUDI IZVRSTNO DARILO

Ne pozabite, da lahko kateremu izmed svojih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev podarite DARILNI BON (plačate vikend paket za par, ki vključuje vse stroške seminarja in nastanitve v hotelu Rogla ali Beli Kamik v Njivicah na Krku).

Program Diž za leto 2017 1.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 31. marec–02. april 2017, hotel rogla na rogli

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

2.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 21.–23. april 2017, hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

3.

Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Iz mlačnosti v gorečnost, 28.–30. april 2017, Life center, crikvenica tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 12.–14. maj 2017, hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

5.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 19.–21. maj 2017, hotel rogla na rogli

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

6.

Duhovni teden za družine – Veržej 1 (gost M. juhant), 28. julij–04. avgust 2017, Zavod Marianum, Veržej

info in prijava: erika@diz.si

7.

Duhovni teden za družine – Veržej 2 (gost M. juhant), 04.–11. avgust 2017, Zavod Marianum, Veržej

info in prijava: erika@diz.si

8.

Usposabljanje voditeljskih parov Dajemo naprej 2017, 09.–10. september 2017, Zavod sv. Stanislava, Ljubljana

info: benjamin@diz.si

9.

Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 06.–08. oktober 2017, hotel rogla na rogli

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

10. tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 13.–15. oktober 2017, Zavod Marianum, Veržej

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

11. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 20.–22. oktober 2017, hotel Beli Kamik, Njivice, Krk

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

4.

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

12. tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, Spletna stran www.diz.si, 27.–29. oktober 2017, hotel Beli Kamik, Njivice, Krk program seminarjev 2017, info: erika@diz.si 13. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 03.–05. november 2017, Life center, crikvenica 14. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 17.–19. november 2017, Life center, crikvenica 15. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 24.–26. november 2017, Life center, crikvenica

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali kličite 041 / 459 666 (ga. Erika Novak).