Diz glasilo december 2016

Gradimo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

STARŠEVSTVO: Soočenje z otrokovim neuspehom MARKO JUHANT: »Nikoli nisi premlad in nikoli prestar, da bi imel rad.« ODGOVORI NA VPRAŠANJA: »Mož tolerira mojo vero; v hoji za Gospodom sem sama.« MARJETKA IN JURE TIKVIČ: »Začutila sva, kako sva orodje v Božjih rokah.« ZA VODITELJSKE PARE: Dva odstotka za dober zakon

Revija, letnik 15, št. 4, december 2016, ISSN 1855-2110

Resnična luč, ki razsvetljuje vsakega človeka, je prihajala na svet.

(Jn 1,9)

Družina in Življenje

3

KAZALO 4

VERA IN TRADICIJA: Je vera brez tradicije mrtva?

5

Kdo sem, da bi spreminjala tradicijo?

6

Osebna izkušnja Kristusa tvori tradicijo

8

NAŠ POGOVOR: Marko Juhant: »Nikoli nisi premlad in nikoli prestar, da bi imel rad.«

11 POSLUŠAMO MLADE: Sem animatorka – živim 12 STARŠEVSTVO: Soočenje z otrokovim neuspehom 13 KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA: Tvoj in moj ali najin skupni scenarij 14 TA STARI IN TA MLADI: Dam, pa ne do konca. Da ohranim vpliv in moč.

15 ODGOVORI NA VPRAŠANJA: »Mož tolerira mojo vero; v hoji za Gospodom sem sama.« 16 ZGODBA ZAKONSKEGA PARA: Marjetka in Jure Tikvič: »Začutila sva, kako sva orodje v Božjih rokah.« 20 VILMINA SPODBUDA: Da bi se jaz morala prva spremeniti?

22 SEMINARJI NAS BOGATIJO: Duhovni medeni vikend – zakaj pa ne?

26 ŽIVETI S SVETIM PISMOM: Na čem gradim svojo hišo?

28 PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE: Zakonska skupina Kodeljevo 30 DAJEMO NAPREJ: Dajemo naprej!

– Izobraževanje za voditeljske in potencialne voditeljske pare Družina in Življenje 33 ZA VODITELJSKE PARE: Dva odstotka za dober zakon 34 DAR ŽIVLJENJA 36 DANIJEV NAGOVOR: Razlika med »krščanski« in krščanski?!

38 MALO ZA ŠALO, MALO ZARES

UVODNA BESEDA

Meta Halas, urednica revije

Moj dvojni advent Latinska beseda adventus pomeni prihod. In letos je v naši hiši dvojno pričakovanje, dvojno pripravljanje, dvojno »gnezdenje«. Dvojni advent.

Moja priprava je zato zelo praktična – pospravljanje, urejanje doma, pripravljanje vsega potrebnega za to, da bomo dojenčka vsi člani družine kar se da prijetno in toplo sprejeli, ko bo ta najavil svoj prihod.

V današnjem svetu tem nosečniškim napadom »pridnosti« pravimo gnezdenje. Ki v resnici ni nič drugega kot advent. Kot pri vseh nosečnostih do sedaj se spominjam predvsem tega, da bolj ko se nosečnost bliža koncu, več je stvari, ki bi jih rada še opravila. Želim si generalnega čiščenja oken, kuhinjskih omaric, hladilnika in zamrzovalne skrinje, urejanja krame v kleti, pospravljanja omar … Pri tem seveda priganjam ne le samo sebe, ampak tudi moža in ostale vpletene v naše družinsko življenje (otroke). Čeprav mi trebuh otežuje že samo ležanje, pa lahko v teh zadnjih dneh brez težav splezam na mizo, da obrišem plast prahu, ki se je nabrala na luči. Z vnemo in zagonom!

Drug del priprave je izrazito notranji, lahko bi rekli »poduhovljen«. Čustveno soočanje z bližajočim se porodom je prav tako zahtevno delo kot prej opisani proces čiščenja in pospravljanja. Če ni še bolj naporno!

Vemo namreč, da dojenček s seboj prinese nov red, ki se ga mora potem držati vsa ostala družina. Za nekaj časa postane »ta glavni« v hiši.

Zato je edino modro in logično, da se želimo na to čim bolj pripraviti vnaprej. »Bodite torej budni, ker ne veste, kdaj pride hišni gospodar« (Mr 13, 35).

In ko pripravim vsaj najnujnejše in se sprijaznim, da se vsega tako ali tako ne da in da morda nikoli ne bomo zakrili tiste luknje v kopalnici pod tuš kabino, hkrati začnem čakati … in pričakovati. In če kaj poznam naše dojenčke, jih je treba vedno čakati. V tem obdobju mi pridejo na misel tudi tolažilne besede, ki jih bomo (kot vsako leto) slišali pri božični devetdnevnici: »… če bo odlašal, čakaj, zakaj prišel bo in se ne bo zakasnil.« V tem adventnem času zato kar dvojno odkrivam, kako pomembna in potrebna je po eni strani praktična in duhovna priprava ter po drugi, kako nujno se je znati tudi umiriti in preprosto čakati. Biti skupaj s svojimi bližnjimi, brez stresa in naglice. Se ozreti v preteklost, živeti v sedanjosti in se pripraviti na prihodnost.

Vabim vas k branju te številke revije, ki verjamem, da vas bo (kot je mene) nagovorila, da se boste tudi v vaši družini skrbno pripravili na bližajoče praznike in jih doživeli v miru. Lepo »gnezdenje« vsem!

Družina in Življenje

4

VERA IN TRADICIJA: Po moško

Je vera brez tradicije mrtva?

Tradicija je tista lepa spremljevalka naše vere, ki nam daje nekakšen zunanji del doživljanja, vendar je brez notranjega (osebne vere) le senca nečesa, kar si želimo in potrebujemo.

Tradicija nam pomaga k zbliževanju

Dva pokončna moža tradicije in vere

Opazujem, kako veliko je ljudi, ki obiščejo cerkev le, ko so svete maše za njihove bližnje, ne pridejo pa v cerkev za božič ali veliko noč.

Po mojem mnenju je to tradicionalen izraz ljubezni do bližnjega, saj se je potrebno svojih prednikov spominjati ter jih počastiti. In obisk cerkve je ena takšnih tradicionalnih priložnosti.

Včasih radi tradicijo uporabimo v zelo praktične namene, tako v civilni kot cerkveni sferi. Na primer ob koncu šolskega leta. Tako imamo pri nas občinsko proslavo za dan državnosti skupaj s podelitvijo priznanj najboljšim učencem in imamo farno žegnanje skupaj s podelitvijo veroučnih spričeval. Obisk obeh slovesnosti je velik. Je dobro, če je prisotnost nekaterih na teh dogodkih napol »prisiljena«? Ne vem, morda pa bo kdo na teh praznovanjih začutil boljši odnos tako z domovino kot z Bogom. Morda.

Zelo močno mi je v spominu ostalo pričevanje mag. Alojza Urana. V televizijski oddaji je dejal, da so po vojni v njegovi družini ostali skoraj brez vsega. Ob tem je videl svojega očeta, kako je v tisti izredno hudi stiski pokleknil sredi sobe, sklenil roke in molil. Ob tem je mali Alojz spoznal, kako močno osebno vero je imel njegov oče. In ta trenutek je imel odločilen vpliv tudi na nadaljnje odločitve takrat še otroka, kasnejšega nadškofa ljubljanskega. Tu se je pokazala moč osebne vere.

In naj omenim še drugega duhovnika. Na kumsko nedeljo pred

Tradicija je pečat, vera je moč

morda desetimi leti je takratni generalni vikar ljubljanske nadškofije Janez Oberstar pridigal na dolenjskem Triglavu, da je zelo lepo, da imamo močno tradicijo in običaje glede vere (jaslice, blagoslovi, velikonočni žegen …), vendar je bistvo osebna vera, ki nam je takrat, ko

Tradicija me spominja na vse, kar sem do sedaj v življenju prejel in bil deležen s svojimi predniki in še živečimi sopotniki, vera pa daje smisel mojemu življenju. Če mi uspeva oboje prepletati in dograjevati, sem vesel in srečen kristjan.

Miran Prnaver

pridejo stiske, težave, rešilna bilka in opora v življenju.

Tradicija je pomembna, je lepa, ampak če je ne znamo, ne moremo ali nam je ni dano nadgraditi z osebno vero, nam kaj malo pomaga.

Tradicija mi daje pečat, da na poti nisem sam, da ima vse moje versko dogajanje bogate in dolge korenine v preteklosti moje družine, moje domovine in moje Cerkve.

Vera pa mi daje moč in upanje, da je z menoj tudi moj Stvarnik, tisti, ki me ljubi, ki me sprejema takšnega, kakršen sem, in da je on tisti, ki bo vedno in v vsakem trenutku z menoj.

Moški in strah pred izkazovanjem izrazov vere Kako je s tradicionalnimi izrazi vere pri moških? Smo pač drugačna bitja z drugačnim delovanjem in izkazovanjem »čustev« oz. pripadnosti.

Moški to nekako teže izražamo.

Včasih (ali pa morda še danes) so nas neposrečeno učili in vzgajali, da za moškega ni ravno primerno, da izraža svoja čustva, ni primerno, da bi morda jokal, bil žalosten tudi na zunaj, čeprav je na znotraj neštetokrat.

Družina in Življenje

5

VERA IN TRADICIJA: Po žensko

Kdo sem, da bi spreminjala tradicijo?

Morda so nekateri izrazi vere že preživeti in se lahko upravičeno vprašamo, če nam še govorijo o notranjih čutenjih. Vendar, ali se lahko navadim, sprejmem ali celo predlagam nekaj novega v naši družini, če pa je staro bilo tako lepo in če je tako delala tudi moja babica?

Mislim, da se staram Pred pol leta je mobilni telefon (takšen s tipkami in brez možnosti prenosa podatkov) odpovedal nadaljnje sodelovanje. Dečko na servisu, kateremu sem skušala pojasniti nenadomestljivost mojega »mobija«, po prvih odzivih sodeč sploh še ni videl takšne starine. »Zgodovinska« vrednost ni nič doprinesla k možnosti popravila – potrebna je bila menjava naprave. Rojena triindvajset let pred koncem prejšnjega tisočletja, sama sebi nisem mogla dopovedati, da novi modeli telefonov niso na nivoju upravljanja nuklearke. Nasmihala sem se in se celo zgražala nad lastno okostenelostjo in togostjo pri sprejemanju te novitete.

Sem le tiskarna ponavljajočih se vzorcev ali obujam tradicijo na novo?

Nekaterih trenutkov mojega otroštva nikoli ne bom pozabila. To so spomini na prijetne, tople, ljubezni in bližine polne dni proti koncu adventa, ko sem kot edinka svojih staršev predla od ugodja našega doma. To je bil najbrž edini čas v letu, ko se »vaško krdelo« otrok ni podilo med hišami, ampak smo bili doma, prinašali mah, krasili smreko, skušali najti najboljše mesto za pšenico, postavljali figurice okoli jasli in uživali v spokojnosti mirnih zimskih večerov.

Tudi najinim otrokom sem želela podariti podoben kolaž spominov.

Ob tem sem spregledala dejstvo, da

so rojeni v precej drugačnem času, in hitro sem prišla do spoznanja, da bo potrebno »tradicijo ustvariti na novo«. Želela sem, da bi najina družina poleg »obveznega paketa« adventnega in božičnega praznovanja imela vsaj nekaj čisto našega.

Oglaševalska logika priskoči na pomoč Tako je, ne želim reklamnih letakov v nabiralniku. Pa vendar se naš poštar v novembru in decembru pogosto spozabi in odloži pisane in vabljive liste z reklamami raznih otroških trgovin, ki kar kričijo »moraš me imeti, kupi me«. Ta poteza zgodnjega »božično-darilnega-bombardiranja« mi je dejansko dala idejo, da bi pričakovanje praznika Jezusovega rojstva v naši hiši raztegnili na vse leto. Torej nekakšen celoletni advent. Otroke sva začela skozi celo koledarsko spodbujati k večji pozornosti, k iskanju idej, kako in kaj postaviti v jaslice. Tako občutim veliko veselje, ko sredi kampa v Dalmaciji, pod drevesi, polnimi škržatov, v vročini poletnih dni najini trije kričijo od navdušenja, ker so našli ravno pravšnji storž za jaslice.

Pa ni ostalo samo pri naravnih materialih. Udeležba na romanjih obvezno vsebuje tudi nakup kipa katerega od svetnikov, ki nato 24. decembra zavzame pomembno mesto v jaslicah.

Tako imajo pri nas v jaslicah Miha, Boltežar in Gašper za sabo že skoraj nebeško armado svetnikov, s katero se premikajo proti jaslim in Detetu.

Eppur si muove (in vendar se vrti) Tako kot najini otroci že vedo, da bomo postavljali jaslice, vedo tudi, da pride v paketu še »ta veliko« čiščenje, prav posebej pogrnjena miza, večer z obojnimi starimi starši in ne nazadnje petje božičnih pesmi, molitev ter blagoslov doma s kadilom.

Kljub temu da se sorazmerno z njihovim odraščanjem povečuje njihova vpetost v praznovanje, iščeva nove poti, kako bi poleg rednega družinskega obiska svete maše in družinske molitve odraščajočo otroško vero poglobila in ji dala močne temelje, ki bodo dovolj močan dražljaj, da bodo želeli tradicijo praznovanja in vero v Edinorojenega nesti s seboj v življenje.

Angelca Mlakar

Družina in Življenje

6

VERA IN TRADICIJA: Duhovni pogled

Osebna izkušnja Kristusa tvori tradicijo Beseda „tradicija“ izhaja iz latinske besede „tradere“, ki jo tovorita predlog „trans“ (čez, preko) in glagol „dare“ (dati). Latinski glagol „tradere“ tako pomeni prenesti, izročiti. Tradicija je torej prenos nečesa nekomu, izročilo oz. izročitev nečesa nekomu. S tem da tisto nekaj, kar prenašamo in izročamo, ni materialna dobrina, pač pa duhovna. Italijanski pisec Francesco Di Marte je pred kratkim zapisal: „Tradicija je prenos duhovne luči od človeka do človeka.“ Tukaj „duhovno luč“ razumemo v najširšem smislu. Gre za dejavnost našega duha, ki obsega našo govorico, vrednote, običaje, mišljenje, verovanje, čustvovanje, ljubezen ... Vse to ni prišlo na svet šele z nami, pač pa je v veliki meri bilo že pred nami. Preko vzgoje je bilo „preneseno“ v nas.

Brez tradicije nas v kulturnem smislu ne bi bilo. Imamo primere otrok, ki so odraščali z živalmi. Ti otroci, čeprav ljudska bitja, so se obnašali kot živali, ker pač v otroštvu niso imeli stika s človeškim „izročilom“.

Tradicija in tradicionalizem Tradicije ne gre zamenjevati s tradicionalizmom. Di Marte piše: „Tradicionalizem je spomin na nekaj, kar je bilo, kar je končano in kar se ne bo nikoli več vrnilo. V najslabšem primeru je tradicionalizem izmišljotina, laž, prevara.“ Tradicionalist hoče pri življenju držati nekaj, kar je umrlo.

V evropski civilizaciji je denimo umrlo tisočletno razmišljanje, da je moški več vreden kot ženska. Čeprav je to razmišljanje trajalo tisočletja in tvorilo močno tradicijo, ga danes več ne obujamo. Imamo ga za preživelega in mrtvega. Tradicionalist pa je prepričan v nasprotno. Misli takole: „Ker je tisoč let veljalo, da je moški več kot ženska, mora veljati tako še naprej.“ Negovati tradicijo torej ne pomeni biti zaljubljen v preteklost, temveč

pomeni negovati svojega duha in duha skupnosti, kateri pripadaš.

Slovenci v preteklih stoletjih nismo nikoli bili politično, gospodarsko in vojaško dovolj močni, da bi kot narod obstali. Obstali smo, ker smo negovali svojo tradicijo: v prvi vrsti jezik, pesem, običaje, moralne vrednote.

Kristus, ki pride po tradiciji Tudi naša vera v Kristusa je v dobršni meri tradicija. Najprej zato, ker nam je o njegovem vstajenju od mrtvih bilo „preneseno“, predano, povedano. Marija Magdalena je novico o praznem grobu prenesla apostolom, apostoli so jo prenesli v svet. Naši škofje so po definiciji „nasledniki apostolov“ ne samo v pravnem

smislu, ker se med njimi in apostoli veriga posvečenja ni nikoli pretrgala, temveč so nasledniki apostolov, ker

Negovati tradicijo torej ne pomeni biti zaljubljen v preteklost, temveč pomeni negovati svojega duha in duha skupnosti, kateri pripadaš. jamčijo, da je tradicija oz. izročilo o praznem grobu pristno in veljavno.

Nadalje se je naša vera bistveno oblikovala preko prenosa vere, ki

Družina in Življenje

7

smo ga bili deležni v naših družinah in naši okolici. Najprej smo verovali, ker so verovali naši očetje in matere. Šele skozi pozno otroštvo in mladost smo začeli verovati iz lastnega izkustva. Najprej smo verjeli tradiciji, nato smo to tradicijo preverili na sebi. Danes verujemo tako zaradi tradicije kot tudi osebne izkušnje.

In naša osebna izkušnja Kristusa bo poslej tvorila tradicijo za naše potomstvo.

Tradicija ni nikoli nekaj »brezveznega«. Je kot žerjavica pod pepelom. Nekoč iz te žerjavice lahko nastane ogenj.

Posebno mesto pri prenosu vere imajo ljudski običaji in obredi. Torej vse tisto, kar imenujemo „tradicija“ v ožjem pomenu besede. V božičnem času so to adventni venčki, miklavževanje, pohodi za polnočnico, božično pecivo, blagoslovi konjev in

vina, silvestrovanje, koledovanje ...

Tudi skozi običaje seva Kristusova luč. Ti običaji so pomembni zaradi svoje bližine in topline ter zato, ker jih izvajajo ljudje sami in ne duhovnik v njihovem imenu. Skozi praznovanje ljudskih običajev na odličen način prenašamo globoke duhovne vsebine, včasih ne da bi jih izrecno (in vsiljivo) poudarjali.

Tradicija in izguba osebne vere Tradicija ni v nasprotju z vero, vendar se lahko zgodi, da krščansko tradicijo ohranjamo, četudi vere v Kristusa (več) nimamo. Tega v Sloveniji ni malo.

Mnogim ljudem so všeč krščanski prazniki, ker drugih nimajo. Praznujejo jih iz družbene potrebe, se pravi iz potrebe, da so vključeni v neko skupno ljudsko čutenje in praznovanje. Praznujejo jih iz simbolne in duhovne potrebe, se pravi iz potrebe, da življenja ne skrčijo na trivialno borbo za preživetje in na žuriranje, temveč mu dodajo nekaj „romantike“ in „mistike“.

Tovrstnemu ohranjanju tradicije ne smemo oporekati. Tradicija ni nikoli nekaj „brezveznega“. Je kot žerjavica

pod pepelom. Nekoč iz te žerjavice lahko nastane ogenj. Danes praznujejo nek božični običaj zaradi družbenih in duhovnih potreb ter „zaradi tradicije“, jutri bodo morda šli v globino teh istih običajev in srečali Kristusa.

Vsekakor pa samo ohranjevanje običajev še ne more nadomestiti živega in zavestnega prenosa vere. Ni dovolj z otroki narediti jelko in jaslice (tradicija, običaj), treba jim je povedati o Jezusu (kateheza) in ga počastiti z molitvijo (bogoslužje). Potem tradicija zaživi v vsej svoji polnosti. Če ob jelki in jaslicah mi ne bomo govorili o Jezusu in ga ne počastili, bodo naši otroci namesto jaslic pod jelko postavili Božičkova darila, naši vnuki pa niti jelke več ne bodo imeli. Ko dolgo časa nekaj delamo samo „zaradi tradicije“, vendarle tvegamo praznino.

Tudi ta dinamika je na delu.

Cerkev na Slovenskem se je v zadnjih letih veliko spraševala o odnosu med tradicijo in vero. Spoznala je, da ni v krizi tradicija v smislu običajev, v krizi pa je tradicija v smislu prenosa osebne vere.

Zato so se škofje odločili, da se bomo več spraševali o osebni veri. Kajti če bo močna osebna vera, bodo tudi običaji lepši in bolj doživeti.

Branko Cestnik

Družina in Življenje

8

NAŠ POGOVOR

MARKO JUHANT »Nikoli nisi premlad in nikoli prestar, da bi imel rad.« Tokrat smo k pogovoru povabili Marka Juhanta, sicer specialnega pedagoga, v intervjuju pa se nam predstavi tudi kot družinski človek, mož in oče. Spregovorila sva o obdarovanju, pomembnosti topline medčloveških odnosov, še posebej pa nas je zanimalo, kako to doseči v prazničnem času, ki je pred nami.

Danes se »veseli december« pogosto začne že novembra in ga imamo v drugi polovici decembra vsi že vrh glave.

Ravno takrat, ko bi se morali začeti resnično veseliti.

Imate kakšen dober nasvet za to, kako hrepenenje in pričakovanje ohraniti v pravi meri?

Ne bom pozabil teh besed in tona njegovega glasu, ki so v trenutku ustvarili praznično vzdušje. Treba je počakati, da pride čas: vemo, kdaj je treba postaviti jaslice, kdaj se postavi božično drevo, vemo tudi, kdaj se vse pospravi. Dovolj časa mine vmes in Marko: Imam nasvet in ta je sila pre- dovolj časa so stvari postavljene – ni prost. Treba se je držati tradicije. Ne treba, da vse skupaj stoji že mesec smemo prehitevati, ker tako hočejo prej. otroci ali ker tako hoče ekonomija in ker je v trgovinah že septembra Starši in stari starši se vsa decembrska ponudba. To je veše na poseben način v liko prezgodaj in vsako leto se veseli decembrskem času pogosto december začne dogajati že kakšen ne znajdemo v poplavi teden prej kot preteklo leto. Dejstvo daril. Ker jih imamo radi, bi je, da to za posel veliko pomeni, ker svojim otrokom ali vnukom začnejo ljudje prej prihajati in nakupougodili in jim (morda tudi vati. Drugo dejstvo pa je, da zato izzaradi lastnih neizpolnjenih gubljamo tisti pravi občutek praznika, hrepenenj iz otroštva), ki ni bogatija in v materialnih stvareh. »kupili« srečno otroštvo.

Spominjam se, kako je novinar Jože Hudeček odpiral razstavo na osnovni Marko: Tradicija je tudi Miklavž in šoli na Viču. Takrat sem bil ravnatelj obdarovanje – kaj vse danes ljudje mladinskega doma in sem bil tudi dajejo! Ko sem raziskoval, kako je bilo prisoten na odprtju. Dejal je takole: nekdaj, sem združil te stvari skupaj »Nekdaj smo za državni praznik odprli v idejo, kaj naj bi bilo primerno darilo razstavo, sedaj, po nekaj desetletjih, za Miklavža: nekaj za obleči, nekaj za pa naredimo razstavo in je praznik.« pojesti, nekaj za prebrati in nekaj za

poigrati se. To so primerne kategorije. Če smo dovolj bogati, če imamo ideje in če imajo otroci radi te stvari, lahko iz vsake kategorije damo eno malenkost. Še eno pravilo je – igrača mora biti v enem kosu. Torej ne lego kocke ali barbika. Bolje je, da je nekaj kompaktnega, na primer rubikova kocka ali denimo vrtavka – lahko tista, s katero se igramo družabno igro s fižolčki …

Vemo, da različni dobri možje nagrajujejo »pridne« otroke.

Naši starši in stari starši so po drugi strani dajali velik poudarek tudi kaznovanju.

Permisivnost je potem prinesla popoln obrat od tega in ni bilo več poudarka na kaznovanju.

Danes pa se vedno bolj poudarja tudi postavljanje meja.

Marko: Nekdaj je bilo tako, da je bilo darilo nekaj za pojesti in kaj za obleči, če pa ni bilo pridnosti, pa tudi šiba, ki je imela sicer lepo pentljico, tu na gorenjskem pa je bil tudi premog. To je bilo sporočilo, da otrok ni bil dovolj priden. Sedaj včasih to

Družina in Življenje

9

manjka. Danes se starši to bojijo narediti svojemu otroku, češ da mu bodo s tem povzročili travmo oz. da ga bodo prizadeli. Ta strah je odveč.

Mejo je treba znati postaviti in tudi prestaviti. Najprej je dovolj, če je čisto nizka, ker mora otrok najprej preveriti, če je veljavna. Zato z eno nogo stopi na primer čez in te gleda – preizkuša, ali to drži. In ker ugotovi, da to velja, je dovolj, da je meja čisto nizka – lahko bi rekli otroku do kolen – da ga spomni, da tam meja je. Pozneje, ko je otrok večji, čaka, da gresta mama ali oče stran, da gre čez mejo. Najstnik mora preveriti in

»Praznik naj bo v tem, da otroku najprej dam svojo prisotnost, da sem doma z družino.« pokukati, kaj je na drugi strani, ker ga žene radovednost in razvoj. On hoče poznati več sveta, kot mu ga starši želimo določiti. Takrat je treba to mejo dvigniti. Glede na otrokovo zrelost jo je treba tudi prestavljati.

Enkrat mu bomo dovolili, da prihaja domov ob devetih, drugič ob desetih. Potem pride čas, ko bo otrok rekel, da pride ob polnoči in mu boste lahko rekli: »Že ob 12.? V

redu.« In mu boste zaupali. Toda to je proces. V tem procesu mejo vedno postavljaš, varuješ, strižeš, oblikuješ in prestavljaš takrat, ko ni težave, in ne takrat, ko sta z otrokom zaradi zadnjega kršenja v sporu. Meje se namreč da postavljati takrat, ko je mir in se lahko dogovoriš, kako velja naslednjič. Ko je vojna, se pa tega ne da. Takrat je vse »legalno«, tudi postopki, ki bi se jih sicer sramovali, na primer izsiljevanje. Ko sva z otrokom na dobri nogi, pa ni nobene potrebe po tem.

Vrniva se nazaj na obdarovanje. V decembru marsikje otroke obiščejo trije dobri možje. Poleg tega recimo Miklavž pusti darilo še pri stari mami in pri teti in potem je teh daril toliko, da se otrok ne more več veseliti vseh.

Marko: Seveda, ker je vsega preveč, otrok samo še sedi in čaka v stilu: »Naslednji, prosim.« Težava je, da niti ne prosi več za darila, temveč jih naroči oz. zahteva. Celo s katalogom, kjer odkljuka, česa točno si želi. In manjka nekaj bistvenega – namreč ta občutek: »Kaj pa, če ne bo nič prinesel?« Zato tudi ni hrepenenja, ker je vse zajamčeno.

Jaz bi k temu dodal še eno kategorijo – botre. Moj nasvet je, da kdor zmore, naj otroku podari darilo najvišje

vrednosti – to je nova izkušnja, ki je otrok še nima. Najpomembnejše je, da otroku posvetiš svoj čas in ga na primer pelješ v hribe. Če ne hodiš v hribe, znaš pa speči sladico, po kateri te vsi poznajo. Tako gre otrok na primer lahko k botrici, kjer bosta skupaj spekla sladico, ki jo bo nato prinesel domov in jo bo družina imela za posladek ob slavnostni večerji. Torej, ne tisto, kar lahko kupimo ali kar otrok lahko vidi, ampak kar lahko izdela in izkusi. Mora biti vključen v proces in dobiti nove konkretne izkušnje, ki ostanejo. Spominjam se, kako smo kot družina šli prvič skupaj v Koper z vlakom, ker se mlajša hčerka še ni peljala z njim. Bil je enodnevni izlet, nič posebnega, rahlo je deževalo, ampak dan je bil čudovit. Takšnih stvari ne pozabiš.

Vprašanje torej za nas – kako se ubraniti vsem reklamam in ponudbam, potrošništvu, agresivnemu marketingu?

Marko: Pri potrošništvu je najpomembnejša praksa. Torej ne toliko, da o tem razmišljamo, ampak da se odločimo in tako ravnamo. Odločim se, da bom za otroka porabil na primer 30 evrov za obdarovanje. Če sem polovico porabil za Miklavža, mi ostane pol še za druga dva praznika, recimo. In se tega držim. Če imam večje zmožnosti, seveda, zakaj pa ne? Potem je tu vprašanje, da če otrok nekaj zares potrebuje, ali ni modro mu to dati, ker potrebuje, in ne čakati na praznik, da mu to dam.

Praznik naj bo v tem, da otroku najprej dam svojo prisotnost, da sem doma z družino. Če družine ni skupaj, ne vem, kakšen praznik bi to bil. To je lahko praznik le po nekem državnem ali cerkvenem koledarju, pri meni ga pa ni. Manjka tudi zavedanje, da otroci prehitro odrastejo.

Vendar odrastejo samo kronološko, ne pa kot osebe. Notranje ne odrastejo, ker nimamo časa, da bi se z njimi ukvarjali.

Tema tokratne številke je vera in tradicija. Tradicija

Družina in Življenje

10

nam torej pomaga doživeti neko notranje razpoloženje.

Kakšno je tradicionalno praznovanje božiča v vaši družini?

Marko: Pri nas je predvečer videti tako, da 24. jaz nikoli ne delam in moj cilj je en sam – cel dan si vzamem za to, da v miru postavim jaslice. Hči pride za božič domov in z ženo postavita drevesce in ga okrasita s steklenimi kroglami, kljub temu da imamo psa in mačka v hiši. Potem se počasi pod drevesom večkrat znajdejo tudi

»Pri drugem res ne moreš narediti ničesar, pri sebi pa vedno lahko narediš spremembo.« darila, kot neka skrivnost. Nikoli nihče nikogar ne vidi, da bi kaj prinesel pod drevo. Pri nas je to čarobno. Na drevescu morajo biti tudi piškoti, priznam, da kdaj tudi kakšnega pojem, za ostale ne vem, ker jih ne sprašujem J. Kakorkoli, zjutraj se zgodi, da so spet gor. Božično drevo se v tem razlikuje od jelke. Na jelki je veliko bunkic in lučk, piškotov ali bombonov pa po navadi ni. To je tista tradicija, ki jo želimo izpeljati in dejansko gre za to, da se umirimo, se potrudimo, naredimo slavnostno večerjo, kjer se zbere družina in se naredijo načrti za naprej in malo inventure za nazaj.

Pogledamo v družino – kaj se nam je v tem letu dogajalo? Tudi to, koliko časa je že minilo od kakšnih stvari, ki so nam bile težke v preteklosti in kako smo to takrat doživljali pa kako na to gledamo danes. Nekatere si tako povemo vsako leto in se jim zdaj lahko že tudi smejimo. To ti daje moč, ker vidiš, da v nemogoči situaciji vendarle preživiš in kaj se končno izcimi. Ko imaš recimo mladostnike, se sprašuješ, kaj bo nastalo iz teh »mulcev«.

Danes je moja hči takšna sodelavka, da bi jo lahko iskal z lučjo.

Božič naj bi bil praznik luči, zaradi tega tudi takšen blišč.

Ampak ta blišč je navidezna, virtualna realnost, ki pa pogosto skriva stiske družin, kjer se ljudje ne razumejo.

Marko: Mislim, da jemljemo stvari enkrat preveč samoumevne, drugič pa dokončne – da se ne da nič narediti. Pri drugem res ne moreš narediti ničesar, pri sebi pa vedno lahko narediš spremembo. Božič me spominja na moje delo z otroki iz razdrtih in ranjenih družin in na te zelo jasne primere, ko je bil otrok sprejet, čeprav ni bil tvoj in za katerega že vnaprej slutiš in veš, da bo nekega dne odšel v posvojitev.

Enkrat bo šel svojo pot in tega se pri teh otrocih še bolj močno zaveš kot pri svojih lastnih. Vendar ti je lepo, ker veš, da si mu dal pečat očetovstva na še bolj simbolni ravni in sprejetost. To je zame pravo upanje, da nas je, ne glede na to, kako se o moških govori, češ kakšni smo, nekaj še zmeraj takih, ki zmoremo in moramo biti trdni stebri. Vsake toliko časa srečam kakšnega teh otrok in sem ga vesel ter ostajamo na različne načine povezani. To je potem božič – praznik zame.

V Sv. pismu na primer piše: »Luč je prihajala na svet, a tema je ni sprejela.« Božič je torej luč, ki sveti tudi v temo odnosov, in bilo bi dobro, da bi dovolili, da nas presvetli luč odpuščanja, ljubezni, sprejemanja …

Marko: Meni je neki pater po predavanju dejal: »Ti si bolj veren, kot večina mojih župljanov v cerkvi.« Jaz sem do takrat razmišljal, da sem ateist, dobesedno. Potem sem ugotovil, da nisem, ker verjamem in verujem v marsikaj. Ampak tega se vsi lotevamo na različne načine in mogoče različno poimenujemo.

Ko smo ravno pri božiču, zame je to osrednji praznik, priznam, da mi je osebno večji kot velika noč. To mi je zelo blizu.

Verjetno, ker Bog prihaja na svet kot nebogljen otrok, ki ga hočeš nočeš moraš stisniti k sebi, ga sprejeti in imeti rad. Ker nikogar ne ogroža. To je sporočilo božiča in tega otroka, ki prihaja ter pravi: »Sprejmi me, imej me rad.« Tako smo simbolično drug drugemu poslani.

Marko: In hkrati je čas, da tudi sebi pogledaš malo v dušo, kjer se še vedno skriva otrok. Spominjam se nadaljevanke, ki jo je tudi tašča zelo rada gledala, Pesem ptic trnovk.

Tam je tista starejša gospa, ki je rada videla mladega duhovnika, enkrat dejala: »Na zunaj sem res stara »baba«, znotraj pa sem še vedno mlado dekle, ki si želi biti ljubljeno.« Našla je v sebi to mladostno zagnanost in hrepenenje po ljubezni,

ki nikoli ne mine. V to sem prepričan, ker sem tudi priča zgodbam, ko me pokličejo iz doma upokojencev.

Kakšne so mlade ljubezni! Ko se recimo devetdesetletnik zaljubi v rosno mlado 75-letno knjižničarko, h kateri si hodi sposojat knjige, in ona ve, da hodi zaradi nje. Tudi v vrtcu so podobne zgodbe. Nikoli nisi premlad in nikoli prestar, da bi imel nekoga rad. Zato mislim, da je božič zelo primeren čas, da pogledaš malo vase in svoje drage, ki hrepenijo in si želijo istih stvari kot ti, čeprav včasih tega ne znajo povedati.

Gospod Marko Juhant, iskrena hvala za te jasne, preproste, vendar modre besede, ki sežejo do srca!

Pogovor sem vodil Dani Siter

Družina in Življenje

11

POSLUŠAMO MLADE

Sem animatorka – živim

Ko sem se drugič udeležila duhovnih vaj, sem bila stara 10 let. Bilo je v Želimljah in spomnim se, da me je nek animator pri večerji vprašal, če bom tudi jaz kdaj animatorka. In jaz sem mu odgovorila: »Takoj, ko bom dovolj stara.« Mislila sem resno in tako je tudi bilo.

Moja animatorska izkušnja

Dober animator ni na plaži, ampak na preži

Če povem po resnici, tudi sama ne vem, kaj me je takrat tako pritegnilo.

Na duhovnih vajah sem preprosto uživala in želela sem si, da bi tudi sama nekoč bila del animatorske ekipe. In danes to tudi sem, tako kot veliko drugih mladih, ki pri tem delu uživajo.

Prvič sem bila animatorka, ko sem končala osnovno šolo. Domov sem prišla utrujena, a navdušena. Še nekaj dni za tem sem podoživljala tiste štiri dni, polne petja, molitve, skupinskega dela ter druženja z otroki in soanimatorji.

Vsakič, ko se bližajo duhovne vaje, se veselim, da bom spet lahko za tri dni spremenila svojo vsakodnevno rutino in prevzela vlogo animatorke, ki pa nikoli ni le to.

Dober animator ni tisti, ki vse obvlada, saj takega ni. Dober animator je tisti, ki svoje talente zna odkriti in jih pri delu uporabiti. Prav zato je dobro, da smo si različni, saj se tako dopolnjujemo in si pomagamo, naše delo pa s tem postane bolj kakovostno in bogatejše.

Dober animator ceni druge animatorje ter njihovo delo. Zagotovo ni kot na plaži (kar pa ne pomeni, da pri svojem delu ne uživa), ampak je na »preži«, da ulovi priložnost, ko bo lahko naredil nekaj dobrega. Vsi vemo, da je laže, če si pomagamo, zato je koristno, če animator opazi, ko nekdo potrebuje pomoč, pa

Ne le animator Moj ati se včasih pošali in reče, da če »anima« pomeni duša, potemtakem animator pomeni dušilec. J Pa je res?

Kdaj bo tudi to držalo. Saj je animator lahko dušilec prepirov, strahu, dolgočasja, dušilec hrupa, ko sta molitev in tišina, ter dušilec tišine, ko sta na vrsti zabava in igra.

Animator je prijatelj. Je soigralec, sogovorec in velikokrat somišljenik.

Je nekdo, ki te pogosto lahko razume, saj je človek tvoje generacije, ki se je morda ne dolgo nazaj spraševal iste stvari kot ti. Zato je animator velikokrat tudi poslušalec. Je tudi učitelj in vzgojitelj, saj je pogosto tisti, ki ga mlajše oči gledajo kot vzornika. Torej je zelo pomembno, da je animator dober zgled. Dober zgled bo pa tako, da bo dober animator.

Dober animator je tisti, ki svoje talente zna odkriti in jih pri delu uporabiti.

naj gre za udeleženca ali animatorja, morda tudi voditelja. Zavedati se mora, da ga lahko doletijo situacije, ko mu zmanjka časa v skupini ali pa mu ostaja, ko doživi upor s strani udeleženca, ko se mora soočiti z nezainteresirano

skupino in podobno, in jih mora čim bolje reševati.

Toda, kako postati dober animator? Moj odgovor bi se glasil: želja in izkušnje. Če nimaš želje postati dober animator, potem nikoli ne boš. Če pa si želiš, se boš za to tudi trudil in z izkušnjami to tudi postal. Pomembna je evalvacija, to je vpogled v svoje delo. Tako lahko odkrijemo dobre stvari in jih še izboljšujemo ter pomanjkljivosti in napake, ki jih po svojih močeh odpravljamo. Za vse to pa moraš biti pripravljen sprejemati izzive.

Sebi in drugim Biti animator je en sam velik izziv. A ne smemo se ga bati, saj v tej vlogi pogosto odkrijemo talente, ki jih imamo.

Nekateri ugotovijo, da so odlični igralci, drugi, da so odlični spodbujevalci, spet drugi, da so dobri v vodenju itd. Urimo se v potrpežljivosti in skupinskem delu in pridobivamo veliko izkušenj, ki nam lahko koristijo kasneje v življenju. Tako torej koristimo sebi in drugim.

Preko animiranja gradiš sebe, svojo osebnost in svojo pot. Vsekakor je to delo tudi služenje Bogu. Vam še vedno ni dovolj? Ko sem v vlogi animatorke, vem, da živim!

Ema Verdinek

Družina in Življenje

12

STARŠEVSTVO

Soočenje z otrokovim neuspehom Spomnim se, kako je prijateljica pripovedovala o dogodku s svojo hčerko. Bila je v drugi triadi osnovne šole, ko je ugotovila, da imajo vsi njeni sošolci nek status: nekateri status športnika, drugi so bili prepoznani kot nadarjeni učenci, potem so bili tu še tisti, ki imajo odločbo, da potrebujejo posebno učno pomoč. Sama je bila edina v razredu brez statusa, zato je prosila mamo, naj ji »zrihta« kakršnegakoli, da le ne bo brez …

Zgodbici sva se takrat pošteno nasmejali, odpira pa kar veliko tem za razmišljanje. Če že otroci rastejo v svetu, kjer je pomembno imeti nek status, kako se s tem soočamo starši? Kakšen vpliv ima to na našo vzgojo, pričakovanja? Gotovo se nihče od nas ne bi prav nič pritoževal, če bi imel otroka, ki bi imel urejene stvari, pomagal pri domačih opravilih, vestno molil, se pridno učil in bil uspešen v šoli pa še kje. Prva leta šolanja otrok sva imela z možem večkrat po raznih pogovorih z drugimi starši vtis, da imajo vsi take otroke razen naju. Ne pravim, da takih otrok ni, vendar sem z leti spoznala, da nekateri starši zelo veliko dajo na videz uspešnosti, čeprav v resnici ni vedno tako. Zakaj? Prelagamo na otroke težo pričakovanj, ki jih sami nismo izpolnili? Kaj smo kot starši pripravljeni storiti za videz uspešnosti otroka, kadar ne teče vse kot namazano? Se pretvarjamo, ker ne želimo, da bi nas drugi imeli za »neuspešne« starše? Teža videza družbe, kjer starši delujejo kot popolni vzgojitelji, katerih otrokom vedno uspeva, zna biti veliko breme.

»Mi pa našim tako pravimo …« Ko sva se z možem soočila s prvim resnejšim neuspehom otroka, ni bilo lahko. Pojavila so se vsa mogoča vprašanja, kot: »Kaj sem storila narobe?« in «Zakaj ravno naš?« V sebi sva morala predelati več stvari, da sva lahko prenehala misliti nase in na najina pričakovanja ter stopila nasproti otroku, ga razumela v njegovi stiski. Zato sprva tudi ni bilo vedno lahko povedati resnice, ko je kdo povprašal, kako gre našim otrokom. Ena od stvari, ki so še oteževale najin položaj, so bili nasveti drugih, kaj bi morala reči, kako ravnati … Saj veste: »Mi pa delamo tako …« Verjamem, da so bili dobronamerni, a lahko je drugega učiti, kako naj kolesari po

pesku, medtem ko sam voziš po cesti. Starši si radi hitro pripišemo zasluge za otrokovo uspešnost, lastnosti, navade, ki so nam po godu, in solimo pamet drugim, ob tem pa pozabljamo, da vsaka družina diha drugače, da vsak od staršev vanjo prinaša odmev svoje lastne vzgoje, izkušenj, navad. Tu ne mislim na izmenjavo mnenj in izkušenj, ampak na naše pametovanje v trenutkih, ko lahko to boli. Recept, ki izvrstno deluje pri vzgoji v eni družini, je lahko drugje popolnoma neučinkovit.

Nad vsem tem pa še Bog: kolikokrat pomislim, da mi je moj otrok, tak kot je, podarjen? Katere so tiste poti, po katerih lahko otroku pomagam hoditi, in kje na tej poti vstopa On? Ali sploh vemo, koliko zaslug resnično nosimo sami?

Kdo sem, da bi poznala Božji načrt za svojega otroka?

Z možem sva se veliko pogovarjala, se vračala v najino zgodnjo mladost in ob vsem dogajanju vedno trdneje prihajala le do enega spoznanja. Kot starša lahko dava, kar znava in zmoreva, a življenje otrok ni v najinih rokah. Bog ve, zakaj je bila otroku ta izkušnja potrebna in samo On ve, kako ga je v resnici spremenila. Pa ne le njega. Naju, celo družino. Zato mu lahko rečem: »Hvala.« Vsi smo učenci v šoli življenja. Zdaj pri otrocih opazim in znam biti hvaležna za več stvari kot prej. Ob spremljanju otroških uspehov in neuspehov, veselja in težav, velikokrat radovedno pomislim na prihodnost. Kot čopič na platnu, vse, kar se dogaja, pušča sled – kakšna bo slika videti čez leta? Nevidna je tista črta, ki jo prečka otrok, ko je največ, kar lahko storim, to, da zanj molim in preprosto zaupam.

Helena Vede

Družina in Življenje

13

KAMENČKI V MOZAIKU ŽIVLJENJA

Tvoj in moj ali najin skupni scenarij Pred kratkim sva si z možem ogledala film o zakonskem paru, ki je obhajal 31-letnico poroke. Živela sta sicer pod isto streho, vendar samo še kot sostanovalca, ki sta si delila kuhinjo in dnevni prostor. Bila sta popolnoma odtujena in osamljena. Ta odtujitev se je zgodila, ko so otroci odšli.

Kasneje mi je prišlo na misel cel kup podobnih življenjskih zgodb parov, ki jih poznam. Nekateri so mi celo zelo blizu. Kaj jih je pripeljalo do tega? Katero je bilo tisto prelomno obdobje, ko bi lahko stvari šle v drugo smer?

In seveda se znajdem tudi pred najpomembnejšim vprašanjem: kje sva midva?

svoje, jaz pa sem se z vso vnemo posvetila otrokom in gospodinjskemu delu, da bi možu vzbudila slabo vest, ker si je on vzel prosto. Ko se zdaj zazrem nazaj, se temu preprosto nasmejem.

Scenarij, ki ga pišejo najini otroci Kar se otrok tiče, se približujeva situaciji, ko se najina hiša počasi prazni. No, malo sicer pretiravam. Še kar nekaj let bova imela ob sebi najino najmlajšo osnovnošolko, ki zna zelo dobro zapolniti najin čas. Tudi najina srednješolka se redno ob vikendih vrača domov. Občasno vikende zapolnijo tudi sin, ki študira v Ljubljani, in hči z družino, ki ravno tako živi v Ljubljani. Je pa res, da je z letošnjim odhodom najine tretjerojenke v gimnazijo, kjer med tednom živi v dijaškem domu, nastala v hiši čisto druga dinamika, na katero se še privajam. To počnem precej drugače, kot sem pri prvi hčeri ob podobni situaciji, ko sem mislila, da me bo od same žalosti kar pobralo. Zdaj stvari dojamem drugače. Moja čustva bolj sledijo razumu. Vsekakor se trudim, da vsako življenjsko situacijo vzamem kot izziv, da iz nje naredim nekaj dobrega. Z možem ugotavljava, da se nama življenje umirja. Najbolj dragoceno pa je to, da s pridom izkoristiva trenutke miru in jih posvečava drug drugemu. To ni čas, v katerem bi nastal vakuum, ker ni več toliko otroškega direndaja. Če bi se to zgodilo nekaj let nazaj, bi bila gotovo najina zgodba drugačna. Podobna tisti iz filma …

Vsak s svojim scenarijem Velikokrat sva se znašla vsak na svojem bregu s svojim prav. Največkrat se nama je zataknilo ravno pri preživljanju prostega časa, ki naj bi bil skupen, pa zaradi različnih interesov to potem ni bil. Jaz bi šla recimo na lahkoten sprehod, mož bi šel na konkreten pohod. Jaz bi šla na kolo in se vozila po ravnini, on bi prevozil nekaj konkretnih in višinskih kilometrov. On bi na morju veslal na otoke, jaz bi šla le do samotnega zalivčka. On bi šel na hokej, mene pa na ledu zebe … Oba sva se počutila nerazumljena, razočarana, jezna. Mož jo je mahnil po

Midva skupaj po DiŽ-evem scenariju Na srečo že kar nekaj let hodiva skupaj z DiŽ-em in se učiva, kaj vse storiti, da do takšnih scenarijev ne pride.

In nekaj od tega se je naju tudi že prijelo. Predvsem ugotavljava, kako pomembno je, da sproti razčiščujeva stvari, da si znava povedati, kar nama leži na duši, in da se včasih znava prebrati tudi brez besed. Mnogokrat je potrebno sprejeti odločitve, ki meni v danem trenutku niso ravno po godu, in dam prednost temu, kar veliko pomeni mojemu možu. Največkrat me to z majčkeno zakasnitvijo potem celo zelo osreči in izpopolni.

In kako malo je potrebno, da se imava zdaj oba lepo.

Moj mož kot univerzalni športnik potrebuje ženo, ki mu v tem sledi, kar zanjo sploh ni slabo. Ravno tako potrebujem konkretno rekreacijo. Zdaj v njej celo uživam. Tudi delo naju zdaj oba počaka in ga opraviva skupaj. Stvari, ki se meni zdijo pomembne, so zdaj postale del naju obeh.

Tudi idej za najine randije je zdaj vedno več kot dovolj.

Niti najmanj naju ne skrbi, kaj bo, ko bo še najin zadnji otrok odšel v svet. Imava še toliko poti za prehoditi, prekolesariti, preveslati ...

Tudi par iz filma je nazadnje med drugim ugotovil, kako zelo osrečujoče je stvari početi skupaj namesto eden mimo drugega. Namesto dveh sta spet postala eno.

Mojca Nuč

Družina in Življenje

14

TA STARI IN TA MLADI

Dam, pa ne do konca.

Da ohranim vpliv in moč.

V Sloveniji se je v preteklosti razpasla gradnja predimenzioniranih hiš.

Tudi 400 m2 velike hiše niso izjema.

Pred gradnjo namreč racionalno razmislimo, dvignemo hišo za nekaj vrst “ceglov” in že imamo – namesto podstrehe – bivalno mansardo.

Tako hiša dobi možnost bivanja več družin pod isto streho. Logično in finančno ugodno. Računamo, da se bova z ženo na stara leta, ko bodo noge opešale, preselila v pritličje, v nadstropjih bodo pa “pospravljeni” otroci z družinami.

Poznam človeka, ki je za svoje štiri otroke v isti hiši “naračunal” in zgradil za vsakega eno stanovanje. Ob gradnji, ki ni bila lahka in je trajala desetletja, si je uničil hrbet. Sedaj je zagrenjen. Dva otroka sta že odšla, dva pa še bosta, se mi zdi. Z ženo bosta najbrž ostala sama v ogromni hiši.

in v območju vpliva. Tako ju lahko “pokomandiraš”, jima ukazuješ ‘kaj, kdaj in kako bomo kaj delali’ in če te ne ubogajo, jim nabijaš krivdo nehvaležnosti. Da ne cenijo dovolj krvavih žuljev in uničene hrbtenice. Če bi si otrok ali bog-ne-daj zet dovolil v stanovanju kaj spremeniti, se nanj jeziš, ker ‘podira, kar si zgradil s svojimi rokami’. Daš, pa ne do konca.

Da ohraniš vpliv in moč.

Včasih niti ni nujno, da tast lahko pride v copatih k ta mladim, pa vseeno ohrani moč vpliva.

Preko čustev. Če pa še zakonec potegne s svojimi starši, je katastrofa blizu. Spet smo pri: “Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso.” (1 Mz 2,24), ki ga ne opravimo do konca in sploh ne v tem vrstnem redu.

Včasih tega procesa ne zmoremo opraviti vse do smrti staršev, velikokrat niti po smrti ne.

Gre za princip “oditi-se pridružiti”, ki nam ga je Bog pravzaprav ukazal, da pretrgamo vez z matično družino in ustvarimo novo entiteto. In vsaka entiteta mora imeti, če želi obstati, svoje meje.

Krvavi žulji in uničena hrbtenica

Zarisati meje, doseči dogovor in skrbeti za uresničevanje

Če le moremo, naredimo hišo zase in za svoje otroke. Ta mlada dva se v stanovanjski stiski in – roko na srce – tudi v iskanju komoditete v resnici velikokrat preselita v zgornji “štuk”.

Tako ju imaš kot tast na dosegu roke

Seveda je rešitev ‘več generacij v eni hiši’ cenovno ugodna in ima veliko prednosti. Stari starši vidijo odraščati ‘otroke svojih otrok’, v hišo se povrne – bogdaj – otroški živžav, generaciji si lahko pomagata med seboj. Stari

starši popazijo na vnuke, ta mladi ta starim pomagajo pri premagovanju starostnih tegob ali pa samo pri premagovanju osamljenosti.

A sobivanja se je treba lotiti odgovorno, kar je precej velika redkost.

Tu nalagam težo odgovornosti na tasta. Tast mora poskrbeti za to, da se sobivanje (spo)razumno uredi.

Tast je glava osnovne družine, on ima moč in vpliv v svojih rokah, on na koncu odloči. No, tako naj bi bilo … Če ni tako, kličemo težave v hišo in za mlade je bolje, da jo takoj popihajo stran. Tast mora najprej v svoji glavi narediti odločitev, da želi izgubiti nekaj moči – ali še bolje – se je voljan sprijazniti s tem. Vem, da to moškega boli.

Odgovornost tasta Tast je tisti, ki poskrbi za to, da pride do pogovora o načelih in praktičnih rešitvah sobivanja, da pride na koncu do jasnega dogovora. Tast naj tudi poskrbi, da se dogovor jasno zapiše. Tako vsi vemo, kaj točno smo se zmenili, zapisan dogovor je moč v prihodnosti pogledati, če je treba, spremeniti.

Tast je tudi varuh zaveze (dogovora) in njegovo uresničevanje redno preverja s sinom ali zetom. Tast tudi ustavlja svojo ženo, če slučajno preveč pametuje in se preveč vtika v vzgojo vnukov, če je preveč “proaktivna” pri pomoči, če želi biti stalno na obisku in motiti zasebnost mlade družine.

Skratka, tasti, treba se je sprijazniti z nekaj izgube moči, omogočiti risanje meja, sklepanje dogovora in skrbeti za njegovo uresničevanje. A izguba moči najbolj boli, kajne?

Aleš Čerin

Družina in Življenje

15

ODGOVORI NA VPRAŠANJA

Mož tolerira mojo vero; v hoji za Gospodom sem sama.

Mož tolerira mojo vero, po tradiciji gre za velike praznike v cerkev, drugače pa se ne želi poglabljati v svet duhovnega, vere. Imava dva šoloobvezna otroka, ki naj po njegovem opravita le, kar je treba (krst, obhajilo, birma). Pogosto me zelo boli, ko sem v hoji za Gospodom sama, še posebej pa to, da zakramentalnosti zakona v najbolj intimnem delu ne moreva doživljati kot nekaj svetega.

Bojim se, da bi se zaradi tega oddaljila od moža (včasih kar čutim oddaljenost) ali pa od Boga. Kako naprej?

Tina Draga Tina, to Božjo bližino, ki jo v svoji hoji za Gospodom doživljaš, začni prevajati v jezik, ki ga bo počasi začel prepoznavati in razumevati tudi tvoj mož. On živi v nekem drugem svetu, ki mu trenutno zadostuje, in še ne čuti potrebe po nečem ali nekom, kar ne pozna. Iz medijev, okolja, v katerem živimo in delamo, ne moremo začutiti potrebe po Bogu, po duhovnem poglabljanju.

To okolje vsakega spodbuja k površnosti, k uporabi nadomestkov za zadovoljstvo, k načinu življenja, ki ga živi večina. Zato skušaj doma ustvariti nič drugega kot ljubeče okolje, saj Bog je ljubezen.

Tvoj mož namreč ne more ali težko vstopa v tvoj svet, ti pa laže v njegovega. To pomeni, da se skušaj v tistih trenutkih, ko se on vsaj malenkost približa duhovnosti – čeprav na tradicionalen način – iskreno veseliti z njim.

Ko bo recimo šel letos z vami k polnočnici in si morda nadel tudi kravato, ker je to velik »družinski« praznik, se tudi ti in otroka zares praznično oblecite in se veselite tega trenutka. Izogibaj se očitkom, da gre samo za največje praznike k sv. maši, ampak glej z veseljem na sedanji podarjeni trenutek …

Pred takim praznikom lahko seveda veliko moliš, greš k devetdnevnici … Če to le ne bo preveč oviralo družinskega dnevnega ritma in če boš domov prihajala veselo razpoložena, je to zelo

dobro znamenje za moža. Verjamem, da ga bo počasi nagovarjalo, tudi če ti ne bo nič rekel. Prav tako sama nikakor ne smeš opusti sv. spovedi in obhajila. Zakrament sv. spovedi je še posebej milosten in daje moč v resnici sprejemati moža z ljubeznijo v njegovi drugačnosti in oddaljenosti. Če boš ti odprta za Gospoda, ti bo dal milost, da boš v vsakodnevnih situacijah pokazala, kako te Gospod po zakramentu sprave spreobrača in odrešuje. Seveda možu ne boš o tem govorila, dokler te ne bo morda vprašal – kaj pa je s teboj, da si tako sproščena in dobre volje?

Pri vsem tem pa imej vedno pred očmi, da je vajina zveza in zaveza na prvem mestu in se ne vključuj sama v kakšna gibanja ali skupine. To lahko storiš samo, če bi se z možem o tem pogovorila. Drugače je nevarno ravno to, da bi ti postali vsi ali vsaj nekateri ljudje iz skupine veliko bližji kot tvoj mož in končno tudi ne bi bila sama bližje Gospodu, ampak drugim ljudem.

Gospod vaju je združil v eno telo, in kot ugotavljaš sama, ti spolnost pomeni zakramentalno dejanje največje medsebojne bližine in podaritve. To je že velika duhovna zrelost! Za ta del

vajinega odnosa lahko vedno znova moliš kar s svojo zakonsko obljubo: »Jaz, Tina, sprejmem tebe … in obljubim …« Moč molitve je neizmerna in moč zakramentov tudi. Tako boš ti lahko doživljala vajino spolnost kot sveto dejanje in nekoč morda tudi on.

Ne pozabi, da se je Kristus daroval iz ljubezni vsem ljudem z besedami: »To je moje telo, ki se daje za vas,« čeprav njegove daritve niso vsi razumeli. »Neverni mož je namreč posvečen po ženi in neverna žena je posvečena po vernem možu.« (1 Kor 7,14) Ti lahko torej zaradi svojega moža Gospodu veliko bolj zaupaš, veruješ, izročaš in tudi odpiraš srce Sv. Duhu, da bi mogla biti možu priča Božje ljubezni. To je včasih težko ali celo zelo težko, saj vemo, da je pot v nebesa strma.

Možu pa bo po tvoji veri, delih in zakramentu zakona Gospod dal milost, da se bo srečal z Njim. Kako in kdaj ne vemo, imamo pa upanje, vero in ljubezen in največja od teh je prav slednja.

Veliko blagoslova in svečano oblečenih praznikov želim tebi, Tina, in tvojim trem.

Marija Halas

Imate tudi vi kakšno dilemo, potrebujete nasvet? Pošljite nam svoje vprašanje na dani@diz.si.

Družina in Življenje

16

ZGODBA ZAKONSKEGA PARA

Marjetka in Jure Tikvič: »Začutila sva, kako sva orodje v Božjih rokah.« Najprej vaju prosim, da se na kratko predstavita. Kdo sta, od kod prihajata, kako in kdaj sta se spoznala, koliko časa sta poročena in koliko otrok imata?

Marjetka: Sva prekmursko-štajerska naveza, ki si je varen dom in zavetje družine ustvarila v najbolj ravninskem delu Slovenije v Prekmurju v Črenšovcih. Po poklicu sva učiteljica in inženir gradbeništva, tako da skrbiva, da sva trdno na tleh, in se trudiva v gradnji medsebojnih odnosov. Jure je zaposlen v projektivi, jaz pa sem trenutno doma in sem 100-odstotno predana žena in mama. Živiva skupaj z mojimi starši, s katerimi se dobro razumeva in se učiva medgeneracijskega sožitja.

Po srcu sva skavta, ki ljubiva izzive.

Izzive v odnosu, družini, naravi … V najinem največjem izzivu – zakonu živiva že 10 let in v dar sva prejela tri otroke. Neža (10 let), Katarina (7 let) in Gabriel (3 leta) skrbijo, da so izzivi že večji in jih je potrebno dan za dnem na novo sprejeti.

Jure: Spoznala sva se pred 15 leti kot srednješolca in kelnarja na novi maši v Črenšovcih. Marjetka si je po nesreči umazala črno krilo in v tistem trenutku ni imela drugega za obleči kot rdeče hlače. Moje oko se je ustavilo na njej in pogled se od nje ni več odmaknil. Tako se je počasi začela najina pot. Ker sva bila doma 60 km narazen, sva se začela spoznavati preko pisanja tedenskih pisem (čeprav je že takrat obstajala e-pošta J).

Prva leta vajinega zakona so bila zaradi usklajevanja študentskih obveznosti in družinskega življenja nekoliko drugačna. Kako vama je to uspevalo?

Marjetka: Po 5 letih spoznavanja sva se kot študenta poročila in v objem sprejela hčerko Nežo. Ta čas je bil za naju nekaj posebnega. Kot študenta in mlada starša (23 let) sva se znala organizirati in dati prioriteto stvarem, ki so bile v tistem trenutku pomembne – dokončati študij.

Hkrati pa sva še vedno imela na široko odprte roke za najino skavtsko družino. Pri vsem tem pa sva vedno prosila Sv. Duha za zdravo pamet in blagoslov naše družine.

Jure: Čas, ki sem ga kot študent preživel z Nežo, je bil posebej dragocen. Vse je bilo tako umirjeno. Ko je Marjetka bila na faksu, sem bil z dušo in telesom z Nežo. Poznal sem vsak njen gib, pogled in se veselil njenih nasmehov. Ko je bila lačna, sem jo odpeljal k Marjetki na faks, da jo je podojila, in je mirno zaspala. Jaz pa sem med tistim časom pripravil kosilo. Res dragocena izkušnja, ki je ne bi za nič na svetu zamenjal.

Iz kakšnih družin prihajata oz. kaj vaju je zaznamovalo v otroštvu, v vajinih primarnih družinah in se vama je zdelo vredno ohraniti v vajini skupni družini?

Marjetka: Sem iz 5-članske tradicionalno verne družine, poleg staršev imam še dve starejši sestri.

Staršem sem hvaležna za vero, ki sta mi jo posredovala, in dober zgled

potrpežljivosti in sprejemanja, da se je po vsakem padcu treba pobrati in iti naprej ter biti majhen v besedah in velik v dobrih delih.

Jure: Prihajam iz 10-članske družine.

Kot družina smo živeli tradicionalno krščansko življenje. Spomini na otroška leta so lepi, igra v naravi, pomoč pri stari mami, ki je bila večkrat bolj zabavna, kot obvezujoča. Vzor očeta, ki je znal poskrbeti za materialne dobrine, mamica za vzgojo, razporeditev hišnih opravil in čut za »lepo.« Marjetka: V otroštvu in še pozneje v mladostniških letih me je posebej zaznamovala nesebična pomoč in skrb staršev za bolne stare starše.

Ob tem sem pridobila predvsem potreben čut za sočloveka in pravi odnos do odhoda v večnost, ki ga želim prenesti tudi na svoje otroke.

Družina in Življenje

17

V srce se mi je usedla vsakodnevna jutranja molitev z očetom na poti v šolo, ko sva molila na čast Sv. Duhu za pravo pamet in Materi Božji za zdravje v družini. To ohranjam še danes, kajti vem, da deluje in nam vsem pomaga vstopiti v nov dan.

Jure: Najraje se iz otroštva spominjam vsakodnevne večerne molitve. Versko življenje je bilo pri nas bolj tradicionalno, dokler Bog ni posegel v našo družino in nam odvzel zemeljsko mamo. Šele takrat sem začel graditi na osebni veri in zaupanju v Božji načrt, ki na prvi pogled sploh ni tako lahko berljiv in razumljiv. Zato se sedaj kot zakonca trudiva ohranjati vse zgoraj naštete stvari. Včasih smo bolj, včasih manj uspešni.

Nekdo je napisal: »Ljubeč zakon mi pomaga oblikovati se iz osebe, kakršna sem bil, v osebo, kakršna bi moral biti.« Sta tudi vidva opazila kakšne premike v vajinem osebnostnem življenju, odkar sta poročena? Sta morda šla skupaj skozi kakšne preizkušnje in kako je to vplivalo na vaju osebno, na vajin odnos in na odnos z Bogom?

Jure: Zagotovo. Naučiti sva se morala živeti skupaj, se skupaj odločati in

sprejemati drug drugega takšna, kot sva. Iz svojih primarnih družin sva prinesla veliko dobrega, kar pa naju je motilo, skušava popraviti. Vendar včasih delava enake napake kot najini starši J. Kar težko je včasih odpraviti kakšen že ustaljen vzorec. Tudi midva sva se in se srečujeva s preizkušnjami, ki jih skušava z Božjo pomočjo premagati in iz njih rasti.

Marjetka: Po rojstvu Katarine sva srce odprla še za enega otroka, ki se je v 12. tednu rodil za nebesa. Priznam, da mi je bilo težko, vendar opora moža in zaupanje v Božjo milost sta mi dala moči, da sem šla naprej. Čez nekaj časa sem spet zanosila in po drugem pregledu izvedela, da je otroku prenehalo biti srce. Priznam, da me je takrat kar potrlo. Nekje v sebi sem čutila jezo, nemoč in žalost, da ne bom več mogla imeti otrok. Hkrati pa sem se začela spraševati, kaj nama Bog s tem želi sporočiti, in se še bolj zavedati, da sva res le orodje v Božjih rokah in da morava slediti njegovemu načrtu. Nisva obupala, postala sva še bolj povezana in šla sva naprej ter se odločila, da še enkrat poskusiva. V tem času pa sva se tudi vključila v zakonsko skupino. Na testu se je pokazal +. Ko sem čakala na prvi pregled, je bila v meni mešanica občutkov. Nisem vedela, kaj naj pričakujem. Čutila sem, da bo vse v redu, hkrati pa je bilo polno dvomov. In zdravnik je rekel: »Utripa ni. Pridite čez en teden nazaj, da bova videla, kaj bo oz. da vas sčistimo.« Vem, da sem si takrat rekla: »Če je to, Bog, tvoj načrt, ga sprejmem.« Verjetno me kje bolj potrebuješ. Minil je dolg teden čakanja, negotovosti in najine goreče molitve. Bil je

24. december – sveti večer, ko sem morala v bolnico na ponovni pregled.

Pripravljena na vse. Besede zdravnika so bile: »Mislim, da vam bom letos podaril najlepše darilo.« In bilo je več kot to, čez sedem mesecev se je rodil naš Gabriel.

Jure: Od takrat naprej je Božič za naju res praznik veselja, upanja in globoke ponižnosti, ko se Bog preko novorojenega Jezusa dotakne naših src. V preizkušnji sem spoznal, kako pomembna je vloga moža.

Biti z ženo in jo predvsem poslušati. Človeška beseda ni pomagala.

Tolažbo sem iskal v Božji besedi. S poslušanjem sem tudi osebnostno rasel.

Kako sta prišla v stik z DiŽem in kakšna je bila vajina prva izkušnja?

Marjetka: Na povabilo gospoda župnika iz sosednje župnije sva se z veseljem vključila v zakonsko skupino, ki je delala po programu DiŽ-a. Prva izkušnja je bila več kot pozitivna, saj sva videla, da bo preko zakonske skupine najin odnos res rasel.

Pravita, da sta bila pobudnika za ustanovitev zakonske skupine v vašem kraju. Kaj bi izpostavila kot tisto bistveno, kar vaju je gnalo v to? V čem prepoznavata prednosti zakonskih skupin za današnje zakonce in kako sta

Družina in Življenje

18

Kot družina – skupaj z otroki – smo šli do vsakega para, ga nagovorila in povabila v skupino.

Marjetka: Ob obisku posameznega para sva začutila utrip družine, veselje do življenja, preizkušnje in težave, s katerimi se srečujejo kot družina in zakonca med seboj. Medtem ko so se otroci igrali, smo se pogovarjali o potrebi, da iščemo odgovore na vprašanja, zakaj je vredno biti poročen, kako izročati težave v Božjo varstvo, moliti … Ker smo predvsem zakonci mlajše generacije, ki imamo manjše otroke, se je pojavila težava varstva otrok med srečanji. Za varstvo otrok sva prosila domačo katehistinjo, ki se je z veseljem odzvala.

Jure: Ob tem sva začutila, kako sva orodje v Božjih rokah. Kot zakonca sva dovolila, da Bog deluje po naju dveh.

se vidva lotila te pobude, da bi ustanovili novo zakonsko skupino?

Marjetka: Želja po odkrivanju lepote zakonskega življenja, kako je potrebno za zakon skrbeti, ga negovati, predvsem pa ozavestiti besede poročne obljube in jih prenesti v vsakdanje življenje. Prednosti zakonske skupine vidiva v tem, da si podariva vsaj dvakrat na mesec čas za naju in gradnjo najinega odnosa, za delitev izkušenj z drugimi zakonci, za veselje življenja v zakonu, za lažje razumevanje in sprejemanje sozakonca ter za iskanje poti k edinosti med nama.

Jure: Po prelepem vikendu v Njivicah na Nepozabnih trenutkih za naju sva z Marjetko želela, da bi tudi domača fara zaživela v gradnji odnosov, za katere je vredno živeti. Čutila sva poklicanost, da nekaj narediva.

Vedela sva, da nama g. župnik stoji ob strani, ampak pare pa morava poiskati sama. Naredila sva seznam predvidenih kandidatov. Za vsak par s seznama sva zmolila desetko rožnega venca in se odpravila na pot.

Tema tokratne številke je vera in tradicija. Kako gledata na ohranjanje nekaterih običajev oz. tradicionalnih pogledov/načinov, kako živeti vero? Se vama zdi, da bi bilo treba katere verske običaje ponovno obuditi oz. jih približati današnjemu človeku? V čem vidita prednosti tradicije in morda tudi njene ovire za današnjega vernika?

Marjetka: Tradicija je osnova, na kateri lahko gradiš vero preko že ustaljenih praznikov. Tradicionalni pogled je priložnost, da se ne ukvarjaš z odkrivanjem »tople vode« in sprejmeš ter živiš to, kar ti je dano. Običaji se kar oživljajo, vendar je bistveno to, da se osmislijo in temeljijo na krščanskih vrednotah, da lahko iz tega tudi rastemo.

Jure: Prihajava iz župnije, ki je zelo živa in so vsi prazniki, tako veliki kot majhni, tradicionalno obarvani, vendar prinašajo

globino. Bogu hvala za našega župnika, ki skrbi za ohranjanje praznikov in pripravo nanje. Kot oviro pa vidiva, da kot vernik lahko postaneš premalo goreč in namenjaš preveč pozornosti le zunanjim – materialnim pripravam na praznike: čiščenje, krašenje, peka, obdarovanje.

Pozabimo pa recimo, da se gre pred prazniki k sveti spovedi.

Kako v vaši družini ohranjate vero živo? Morda z molitvijo, obiski sv. maš, pogovori o veri … Kako je to videti pri vaju, ki imata še razmeroma majhne otroke?

Marjetka: Otrokom želiva vero približati na njim jasen način. To izvajamo z rednim obiskom svetih maš, jutranjo molitvijo, ki je po navadi v avtu med potjo v šolo in vrtec, ter večerno molitvijo, ko se vsak na svoj način s svojimi besedami Bogu zahvali za pretekli dan. Trudiva se, da bi otroci zaznali moč molitve in da smo preko nje deležni številnih milosti. Letos smo se lotili posebnega projekta – spoznavanja naših godovnih zavetnikov.

Jure: Na godovni dan člana naše družine gremo k sveti maši in obiščemo cerkev, ki je posvečena našemu godovnemu zavetniku. Tako smo združili prijetno s koristnim, spoznali življenje svetnika in za kaj se mu priporočamo ter obiskali slovenske cerkve. Začeli smo januarja, ko goduje naša Neža, in sedaj zaključujemo s praznovanjem Katarininega.

Otroci so bili zelo navdušeni nad

Družina in Življenje

19

idejo in se radi priporočajo svojim godovnim zavetnikom.

Vsaka družina ima svojo posebno zgodbo. V čem vidva vidita lepoto vajine družine? Kateri so tisti »cukrčki« (drobne radosti, malenkosti, zanimanja, hobiji …), ki vajino družino delajo posebno in bogatijo vaše vsakdanje življenje?

Jure: Najina vsakodnevna radost je jutranji poljub in križ na čelo, preden se odpravim v službo. Ko se vrnem domov, skupaj spijeva kavico, če je le čas. To so tiste minute, ki si jih vsakodnevno podariva. Marjetka me vedno znova preseneti z domačimi dobrotami, za katere ima odličen talent. Domače marmelade, torte, drobno pecivo, likerji, naravna kozmetika itd. Del našega družinskega življenja predstavlja tudi čebelarstvo, s katerim se ukvarjamo kot celotna družina. Ob delu s čebelami vzgajamo drug drugega in pokažemo otrokom, kako z vloženim delom – pridelkom – prodajo vrednotiš normalno potrebo po materialnih dobrinah.

Smo v adventnem času, ko se pripravljamo na drugi največji krščanski praznik – božič.

Kako v vaši družini praznujete božične praznike in kako se pripravljate na rojstvo Jezusa? Sta morda to v vajinih primarnih družinah praznovala vsak drugače in sta morala najti kakšen kompromis?

Marjetka: Božičnega časa se vsi zelo veselimo in se nanj res z veseljem pripravljamo. Začne se s spletanjem adventnega venca, večerno molitvijo ob njem, branju zgodb in delanju dobrih del. Vsako leto za otroke pripraviva adventni koledar dobrih del in otroci se vsak dan trudijo, da naredijo vsaj eno dobro delo.

Jure: Sama adventna priprava nam naredi božič poln in mu da bistvo: rojstvo Jezusa v naših srcih. Kot

družina hodimo k božični devetdnevnici, da res pripravimo srca za Njegov prihod in ne podlegamo zunanjemu blišču.

Marjetka: Otroci komaj čakajo, da lahko zaigrajo zgodbo Jezusovega rojstva. In igrajo jo vsak dan od božiča pa vse do treh kraljev. Menjujejo si vloge in prav zanimivo jih je opazovati, kako iz leta v leto rastejo, božična zgodba pa je v njih vedno bolj živa.

Jure: Veliko veselje je tudi postavljanje jaslic. Na četrto adventno nedeljo se z družino odpravimo v gozd nabirat mah in tako začnemo neposredno pripravo na božič. Otroci navdušeno sodelujejo pri postavljanju jaslic in krašenju smrekice.

Marjetka: Prav poseben obred imamo, ko postavljamo figure v jaslice. To počnemo na sveti večer.

Ob jaslicah in božičnem drevescu se zberemo, zapojemo sveto noč in postavimo figurice. Najprej pastirčke in ovčke, potem vola in osla in nazadnje otroci Jožefa, Marijo in Jezusa.

Tisti, ki se najbolj trudi v adventnem času z dobrimi deli, položi v jasli Jezuščka. Ta trenutek je tako močan za vse, da res čutiš, kako se Jezus rodi v naših srcih.

Kakšen pomen ima za vas obdarovanje v decembru?

Kaj se vama zdi bistveno pri dajanju in sprejemanju daril?

Katere so tiste »vzgojne« plati obdarovanja, ki se vama zdijo pomembne, da jih posredujeta svojim otrokom?

Jure: Obdarujemo se za Miklavža z majhno pozornostjo in šibo ter za božič. Nimamo Božička, ampak Jezuščka. Z darili ne pretiravamo, so pozornosti, s katerimi razveselimo drug drugega.

Marjetka: Otroke učiva, da se je potrebno veseliti majhnih stvari in biti za njih hvaležen. Še posebej je dragoceno tisto darilo, ki ga kdo sam naredi. Pomembno je, da se je nekdo spomnil nate in te želel osrečiti. Je pa res, da je otroke v tem duhu težko vzgajati, vendar vidiva, da je vredno. Posebej, ko nam otroci vračajo darilo z objemi, saj imava tudi midva za njih večkrat namesto kakšnega sladkega presenečenja topel objem. Največje darilo za vse pa je, da smo lahko v miru na sveti večer vsi skupaj doma.

Draga Marjetka in Jure, hvala za čudovit intervju in zglede, ki vlečejo k posnemanju! V imenu vseh DiŽevih prijateljev vama želim obilo blagoslova v družini.

Meta Halas

Družina in Življenje

20

vilmina SPOBUDA

Da bi se jaz morala prva spremeniti?

Vilma Siter, z možem Danijem skupaj vodita Društvo DiŽ

Poročila sva se pri 22 letih, mlada, polna entuziazma, zasanjana o tem, kako bo najin zakon vedno ostal dober, najboljši in kako bo najin zakon drugačen od mnogih zakonov, ki sva jih videvala in poznala. Želela sva si, da bi ostala vedno tesno povezana, predana drug drugemu. Prepričana sva bila, da naju nič ne more ločiti in da je Bog z nama.

Prav zato sva za najino poročno berilo izbrala Božjo besedo iz pisma Rimljanom 8,31–39, čeprav se nama takrat še sanjalo ni, kako zelo bova potrebovala prav Božjo ljubezen, če bova v zakonu sploh hotela preživeti. Želela sva si, imela trdne sklepe, hrepenenja, pa vendar …

čeprav je bila pri obeh v ozadju želja, da bi drugi zatrdil, da se kaj takega pa ne more in ne sme zgoditi, pa naj bo kar hoče. Imela sva obdobja, ko je vsak poskus pogovora zašel v slepo ulico – v prepir. Minevali so dnevi, ko nisva bila sposobna prijaznosti in potrpežljivosti drug do drugega, dnevi odtujenosti – življenja »drug mimo drugega«, čeprav pod isto streho.

Obenem pa sva bila že od nekdaj polna teorije, ki pa je žal prepogosto ostajala le prazna in neučinkovita.

Potrebovala sva veliko mero Božje milosti, da sva končno začela spoznavati vsak svojo vlogo in pomen gradnje drugačnega odnosa, da sva se drug drugemu končno zavezala, da si ne bova nikoli več, zares nikoli več, grozila z ločitvijo. Dolgo je trajalo, da sva v polnosti dojela dejstvo, da je najina zaveza večna – da si pripadava za večno in da sva poklicana, da vse probleme rešujeva skupaj.

Poklicana na skupno pot

»Če bi se le on prvi …«

Kmalu sva se morala soočiti z dejstvom, da so mnoge najine ideje zgolj ideje, saj sva vedno bolj spoznavala, da sva skupaj dva sebičneža, ki zelo rada na razne načine trmasto zagovarjava, kako je »moja pot« edina prava in kako je »moje stališče« edino pravo. In za povrh sva vedno oba zelo težko priznavala vsak svoje napake.

Sama sem se večkrat počutila tako nemočna, da sem imela občasne prebliske o tem, da pač nisva za skupaj. Da, zgodilo se je celo to, da sva si kdaj »grozila« z idejo o ločitvi,

Zame je bilo najtežje prepoznati moj delež v najinem odnosu. Kako hitro sem pomislila, da bi bilo med nama lahko veliko lepše, če bi se moj mož vsaj malo spremenil, če bi vsaj začutil in razumel, kako me je prizadel, če bi se vsaj poskušal poglobiti in razumeti moja čustva. Kako lepši bi bil tedaj svet in kako lep bi bil najin zakon! Lahko bi bil drugim za zgled.

Danes sem Bogu zelo hvaležna za prijatelje, ki sva jih srečala na začetku najine skupne poti. Oni so me spodbudili in mi pomagali razviti najpomembnejšo navado mojega

življenja, ki je v tem, da vsako jutro najprej sedam k Jezusovim nogam in tako z Njim ponovno vzpostavim oseben stik. Tako mi On vsako jutro znova pove, da me ljubi takšno, kakršna sem, da sem vredna v Njegovih očeh, da je zame dal svoje življenje, čeprav sem grešna in dan za dnem padam, delam napake in sprejemam napačne odločitve. Tam, v Njegovi bližini, kjer dan za dnem prebiram Njegova »navodila za življenje« (Sveto pismo), se počasi učim sprejemati vlogo žene.

Nisva popolna, sva pa popolno ljubljena Še vedno sem le učenka in še vedno sprejemam napačne odločitve.

Vendar me pri tem Jezus spodbuja,

Družina in Življenje

21

da to ni narobe, da je celo prav in nujno, če se želim spreminjati. Da, jaz se moram začeti spreminjati! In to prva! Spominjam se, kako sem imela glede tega cel kup ugovorov.

Pa niso zdržali! Spoznala sem, da je v zakonu nevarno pričakovati od drugega nekaj, kar nama lahko da le Bog. Ker nihče od naju ni popoln, morava iskati zavetje pri Njem, ki je popolna ljubezen in naju sprejema tam in takšna, kakršna sva. Tako okrepljena lažje sprejmeva nepopolnost drugega.

V najinem odnosu se je zgodil velik preskok, ko sem se sama začela zavedati svoje grešnosti. Ko sem si svojo grešnost priznala, sem spoznala, da je prav in da lahko dopustim, da je grešen in ranjen tudi on. Tedaj sem začela dojemati svojo pravo vlogo, da sem mu prav jaz – takšna, kot sem – v vsej svoji nepopolnosti podarjena kot pomočnica, ne kot nekdo, ki z njim manipulira, ga nadzira in obvladuje, ali z njim tekmuje (vse to se namreč dogaja v odnosu, ki je izgubil ljubezen). S pomočjo Božje ljubezni sem končno spoznala, kako velika in veličastna je moja vloga. Brez moje pomoči moj mož ne more postati to, za kar ga je Bog poklical, ne more izpolniti

svojega poslanstva, ne more vztrajati na poti svetosti.

Biti žena danes … in jutri spet Kako močne in pomembne besede, pa kako težko uresničljiva vloga, ki je še posebej težka v današnjem svetu, ko je vloga žene tako zelo zabrisana in zamegljena, tako prepredena z modernimi trendi, da se mnoge žene izgubljajo v megli nejasnosti.

Danes mnoge žene mislijo, da je samo njihov pogled zveličaven in ga morajo za vsako ceno uveljavljati, pa so pri tem vedno znova razočarane in hudo trpijo. Pa ne le one. Trpijo tudi možje, ki jim nihče ne pride na pomoč, da bi lahko postajali pravi moški, ki bi znali in hoteli odgovorno voditi svoje družine. Trpijo pa tudi otroci, ki so razcepljeni in zmedeni ob nejasnih vlogah v družini.

Najina sreča se lahko začne, ko se zjutraj tesno objameva in si zaželiva lep dan. In spet na novo oživi, ko me mož pokliče in se opraviči, ker me ni slišal in ker ni bil pozoren do mojih potreb. In se nadaljuje, ko drug drugemu odpustiva … In tako znova in znova ...

V zadnjem času se nasmejeva, ko spoznava, kako sva še nerodna,

kako spet nisva bila pozorna, pa vendar upava drug drugemu povedati, kako se v določeni situaciji počutiva. Vesela sem, da oba hrepeniva po odpuščanju, da hitreje kot nekoč prosiva za odpuščanje. Vsaka odtujenost, ki se med nama pojavi, naju zelo moti in oba si želiva tako stanje čim prej prekiniti in ponovno zaživeti v edinosti. Zavestno se učiva pozornosti in občutljivosti in kako biti pozorna na potrebe drug drugega.

Sama se vsako jutro zbujam z veliko hvaležnostjo, da je moj mož ob meni, da mi je predan, da se iz dneva v dan trudi zame, da je to, kar postaja, tudi sad moje pomoči in mogoče prav zaradi moje pomoči, čeprav je ta tolikokrat nepopolna.

Neustrašna žena, ki ljubi, služi, odpušča Lahko rečem, da se vedno bolj zavedam te veličastne, zahtevne in junaške vloge žene v zakonu, saj še vedno drži pregovor, da žena naredi moža. In ta vloga je vredna žene, ki si upa gledati v prihodnost in se globoko zaveda, da zares ljubiti pomeni: služiti, biti potrpežljiv in pozoren in se ne ustrašiti, ko je treba vstopiti v askezo učenja pravega načina pogovora, v askezo poslušanja in jasnega izražanja lastnih potreb, obenem pa biti pripravljen na spravo – prositi za odpuščanje in odpuščati, pa čeprav je to 7-krat na dan.

Kot nas uči papež Frančišek v svoji apostolski spodbudi Radost ljubezni: gre za tri enostavne pa vendar težke besede: smem, hvala in oprosti. Te besede so vhodna vrata, skozi katere v naše domove vstopa sreča. Da bi bila midva v teh adventnih dneh temu predana, da bi bila do vseh članov družine pozorna in bi vedno znova uporabljala besede smem, hvala in oprosti. Papež Frančišek nas svari, da če te besede izginejo iz našega besednjaka, se zamajejo temelji naših družin in med nami nastanejo prepadi, v katerih se hitro lahko izgubijo tudi naši otroci. Tega pa si nihče med nami ne želi, kajne?

Družina in Življenje

22

SEMINARJI NAS BOGATIJO

Duhovni medeni vikend – zakaj pa ne?

Ah, ne – midva pa tega res ne potrebujeva! Saj nama gre kar dobro! Zakaj bi zapravljala denar za kaj takega? Raje si privoščiva na ta račun kaj drugega … In kaj bi pravzaprav tam počeli?

Sigurno nam bi »prodajali« kako »pocukrano« neživljenjsko teorijo o tem, kako morava živeti krščanski zakon ...

Lepo zapolnjen program

Takole sva razmišljala pred leti, ko sva prvič slišala za tole. Pa nama je pred kratkim prišla pod roke zgibanka društva s programom seminarja. No, pa poskusimo! Počasi sva spoznavala, da se pod preprogo najinega zakona nabira veliko smeti.

Mogoče ne bi bilo slabo malo pomesti tam spodaj …

Marko se je strinjal z mojim predlogom. Torej – Jasmina, kaj čakaš? Železo je treba kovati, dokler je vroče! Bil je mesec maj, termini za seminarje so bili že zunaj za celo leto v naprej. Naju prijavim in komaj čakam jesen.

V hotelu Beli kamik v Njivicah na Krku se nas je zbralo zelo veliko parov (kar 104!) različnih starosti: od takih, ki so bili poročeni le nekaj mesecev, do veteranov, ki so imeli za seboj že veliko kilometrine – do

40 let skupnega popotovanja.

Neverjetno! Bila sem veselo presenečena, saj sem pričakovala morda 30–40 ljudi. Da je v slovenskem krščanskem prostoru toliko mladih parov (midva sva poročena 22 let, bila sva v tretjini najstarejših), ki je še pripravljenih graditi trden krščanski zakon? Zelo spodbudno! Bila sem še dodatno vesela, da sva tudi midva med njimi.

Predavanja o različnih življenjskih temah (kako komunicirava, kako rešujeva spore, vloga moža, žene v zakonu …) so bila zelo kvalitetna.

Videti in čutiti je bilo, da so predavatelji voditeljski pari z izkušnjami, ki so se dobro in sistematično pripravili. Veliko je bilo tudi vizualnega gradiva (slike, karikature … preko

projekcije). Dobili smo – kot pravi študentje – vsak svojo aktovko z uporabnim gradivom, v katerem so bila zajeta tudi vprašanja za debato v dvoje po vsakem predavanju.

Predavateljski pari so svoja pričevanja znali olepšati tudi s humorjem in zgodbami iz svojega življenja. In kaj sva midva pri tem ugotovila? Da se tudi oni srečujejo z enakimi situacijami kot midva.

In predvsem – kar je morda za mnoge odločilno – ni se potrebno izpostavljati ali debatirati. Mi smo bili tam le kot gospodje slušatelji.

Pogovori so potekali le med partnerjema na samem.

Družina in Življenje

23

Drobne radosti, ki polepšajo izkušnjo Bog nam je poklonil še prijetno sončno vreme brez sapice, čudovit jesenski vikend. Hkrati je to bila tudi lepa priložnost za pogovore v pravem mediteranskem okolju.

Višek seminarja je bil sobotni večer, ki je ponujal slovesno mašo z obnovo poročnih zaobljub (naročeno nam je tudi bilo, da se lepo »zahmašno« oblečemo). Maša se je odvijala v Malinski v lični vaški cerkvici. Poskrbljeno je bilo prav za vse: od vrtnic in petja ob zvokih inštrumentov pa vse do fotografiranja.

Zaključek večera pa … romantična večerja ob svečkah v hotelu. Sledilo je še nekaj, a tega namerno ne bom izdala, saj mora nekaj le ostati skrivnost in prijetno presenečenje.

Zakonca Siter sta z izvajanjem takih seminarjev res dosegla svoj namen. V njunih rokah se letno »prekali« kar 300 krščanskih zakonov, ki lahko sčasoma ob nadgradnji seminarja, vključitvi v zakonske skupine itd. postanejo trden temelj družbe s pravimi krščanskimi vrednotami.

Graditi odnos in ne zidu »Gradimo odnose, za katere je vredno živeti« je poslanstvo društva Družina in Življenje. To je tudi misel, ki se je v naju po preživetem vikendu globoko zasidrala. Julija letos sva se poročila in se pred tem udeležila priprav na zakon v škofiji Novo mesto. Zadnji dan priprav je, kot obljubljeno, potekalo žrebanje para, ki bo za nagrado prejel vikend seminar Nepozabni trenutki za naju v Njivicah na otoku Krku. In sreča je doletela naju. Zadnji vikend v oktobru sva se takoj po končani službi odpeljala na otok Krk. V treh dneh se je tako zvrstilo več zakonskih parov, ki so svoje družinsko in zakonsko življenje predstavili nam, veliki množici poslušalcev.

Med poslušanjem sva kmalu ugotovila, da se vsi srečujemo s podobnimi izzivi in tudi težavami, ki vodijo v konflikte. Pomembno je, da si z zakoncem želiva priti naproti s pogovorom, da poskušava drug drugega razumeti in se spoštujeva.

Spoznala sva, da se morava naučiti pogovarjati in reševati spore. Le na ta način bova gradila najin odnos in ne zidu, ki naju bo ločeval.

In kje sva sedaj midva?

Osebno to doživljam kot posebno Božjo milost, ki nama je bila dana. Sklepe, ki sva jih sprejela na seminarju, bova z Božjo pomočjo skušala živeti v najinem nadaljnjem skupnem življenju. Vsaj tak je v tem trenutku najin trden sklep. No, »živi bili, pa videli …«.

Seminar smo zaključili v nedeljo ob 14. uri, a midva sva ta najin duhovni medeni vikend želela podaljšati, zato sva se odpeljala do kraja Stara Baška, pod bele pečine Krka, kjer sva v objemu počakala na sončni zahod.

Jasmina Škvarč

SS G. Janez Gril izroča darilni bon novima prejemnikoma vikenda »Nepozabni trenutki za naju« na jesenski pripravi na zakon 2016.

Vzdušje na seminarju je bilo odlično. Bilo je poučno in predvsem uporabno za vsakdanje življenje.

V nedeljo sva po končanem kosilu vesela in trdo odločena, da bova gradila najin odnos, zapustila hotel in Njivice. Ekipi priprave na zakon Novo mesto se zahvaljujeva za podarjeni darilni bon!

Irena in Martin Erlah

Družina in Življenje

24

SEMINARJI NAS BOGATIJO

“KDOR HOČE DRUGE VNETI, MORA NAJPREJ SAM GORETI!” Mlačnost ne more nikogar navdušiti – nikogar vneti.

Mlačnost (mlakuža) tudi nikogar ne pritegne, kvečjemu »žabe« malodušja, lenobe, slabe volje, nerganja, jamranja, kritizerstva …

Na vikend seminarju Iz mlačnosti v gorečnost smo razmišljali o naših medsebojnih odnosih in o naši veri. Ugotavljali smo, da smo tudi kot možje in žene drug do drugega večkrat mlačni in neodločni, nejasni, neobčutljivi, se ne zaznamo v odtenkih naših občutkov …

Spregledamo, da je naš odnos živ odnos, ki nenehno potrebuje nego in pozornost obeh. Podobno je z

najinim/mojim odnosom z Bogom.

Tudi ko razmišljam o svoji veri, slej ko prej spoznam, da gre tudi tu za odnos – odnos med menoj in mojim Bogom. In tudi ta odnos je živ (ali pa životari oziroma je »zamrznjen«). Pri vseh odnosih, v katere sem tako ali drugače vpet, sem povabljen, da najprej poskrbim za svoj delež – to je, da »z moje strani« ohranjam odnos živ.

Ko gre za moj odnos z ženo, sem vedno znova pred izzivom in vprašanjem: »Kako se ona ob meni počuti? Ve, da je ljubljena, da mi pomeni največ na svetu? Kdaj sem ji to nazadnje povedal? Sem do nje pozoren, ji znam prisluhniti, se ji znam zahvaliti, da je ob meni, da skrbi zame

(A. M. Slomšek)

in najino družino, da me prenaša …?« Temu podoben je moj odnos z Bogom in tudi na tem področju vedno znova iščem odgovore na vprašanja, kot so: »Znam biti Bogu hvaležen za vse, kar sem in kar imam? Kdaj sem se mu nazadnje zahvalil za starše, življenje, ženo, otroke, prijatelje, domovino …?

Mu sploh hočem prisluhniti, ko mi

govori po svoji besedi; ali z drugimi besedami: sploh berem Sveto pismo ali je to pri nas tista zaprašena knjiga v knjižni omari?« Ob koncu seminarja je Anja zapisala: »Nagovorila naju je živa voda, ki nama je na razpolago. Želim si, da bi bila tudi midva tako rodovitna, kot so bila drevesa v prispodobi, ki jo je opisal prerok Ezekiel. In to naju zavezuje k več molitve in k rednejšemu prebiranju Svetega pisma, predvsem pa se zavedava, da bova morala sporočila, ki jih prejemava, začeti dejavneje širiti tudi med druge.« Dani Siter

Družina in Življenje

25

OD SKUPiNE DO SKUPiNE ZA DOBRO DRUŽiNE 2017 »Glejte, kako dobro in kako prijetno je, če bratje složno prebivajo skupaj.« (Ps 133,1) Da je to še kako res, smo se lahko v preteklih treh letih prepričali vsi, ki smo peš obiskovali zakonske skupine. V letu 2017 bomo tudi šli na pot. Če se nam boste želeli pridružiti, vas vabimo, da si rezervirate termine. Hodili bomo med 17. in 24. junijem 2017.

Podrobnosti o tem, kje bomo hodili in katere skupine bomo obiskali, bodo objavljene v naslednji številki revije DiŽ in na spletu.

VOŠČILO IN ZAHVALA Ko s sladkimi zvoki se noč prepoji, ko zadnja nam prošnja v pokoj izzveni, tedaj se odprejo potihoma vrata, in vstopi Marija vsa lepa in zlata, v naročju nebogljeno Dete drži.

Pristopi in vsem nam v naročje Ga da, in Jezušček mali nas blagoslovi, obriše solze, odvzame skrbi.

V sladkosti neskončni nam srca bijo, ko znova za Njim se vrata zapro. bl. Alojzij Grozde Ko se v Družini in Življenju oziramo nazaj, vidimo, da je za nami leto, v katerem nas je Bog obilno blagoslovil po vas, dragi prijatelji, dobrotniki, voditeljski pari zakonskih skupin, duhovniki, ki nas spremljate … po vaših srcih, ustih in rokah, s katerimi ste molili, darovali, širili dober glas in nam s konkretnimi dejanji dobrote pomagali pri našem poslanstvu.

Iskrena hvala in ostanimo povezani še naprej!

V bližajočih prazničnih dneh vam vsem želimo miru in veselja v srcu, kamor bi Marija lahko položila novorojenega Jezusa, ki naj vas blagoslavlja vse leto 2017!

Družina in Življenje

26

ŽIVETI S SVETIM PISMOM

Na čem gradim svojo hišo?

Vprašajte se: Kdo je bil vaš najljubši učitelj? Kaj je bila temu učitelju spodbuda za poučevanje?

Vse velike in dobre učitelje spodbuja ljubezen. Ljubezen do predmeta, ki ga poučujejo.

Ljubezen do učencev. Resnično dobro poučevanje je vedno oblika ljubezni. Resnično veliki, dobri učitelji delajo več kot pa samo podajajo informacije in naštevajo dejstva. Dobri učitelji odprejo naš um in naše srce za nov svet.

Jezus vabi vse, ki želijo biti njegovi sledilci, da ga sprejmejo kot svojega učitelja. Poučevanje ni bilo nekaj, kar je Jezus počel, da bi nekako preživel čas do križanja in vstajenja. Poučevanje je bilo bistven del njegove službe. Njegovi učenci so ugotovili, da mu lahko zaupajo kot učitelju. In ker so mu zaupali kot učitelju, so mu po smrti in vstajenju lahko zaupali tudi kot svojemu Odrešeniku. Če torej želimo popolnoma doživeti Jezusovo ljubezen, moramo sprejeti enega najpomembnejših darov, ki nam jih daje – njegov nauk. Tudi mi moramo Jezusa povabiti, da postane naš osebni življenjski Učitelj.

Moramo mu zaupati, da ima prav

– prav o vsem. In da se torej tam, kjer se ne strinjamo z njim, bodisi motimo bodisi moramo šele razumeti, o čem govori. Jezusu moramo dovoliti, da nas pouči o tem, kako živeti.

Jezus je povedal zgodbo o pomembnosti svojega nauka. Je ena njegovih najbolj znanih zgodb. Zgodba o gradbeništvu. To je bil posel, s katerim je bil dobro seznanjen.

“Zato je vsak, ki posluša te moje besede in jih uresničuje, podoben preudarnemu možu, ki je zidal svojo hišo na skalo. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo, in vendar ni padla, ker je imela temelje na skali. Kdor pa te moje besede posluša in jih ne uresničuje, je

podoben nespametnemu možu, ki je zidal hišo na pesku. Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi; zagnali so se v to hišo in padla je in njen padec je bil velik.” (Mt 7,24–27) Zgodba, ki jo pripoveduje Jezus, vsebuje pravzaprav dve zgodbi. Če želimo razumeti, o čem govorita, ju moramo postaviti drugo ob drugo in pogledati, v čem sta si podobni in v čem se razlikujeta. In prav v tem, kjer sta si različni, lahko prepoznamo Jezusov nauk.

Vsak človek gradi hišo Ta podrobnost se ne razlikuje: vsi gradimo hišo. Da bi to razumeli, lahko besedo “hiša” zamenjamo z “značaj”. Vsi gradimo svoje življenje.

In to počnemo v glavnem s svojimi odločitvami. Vsaka obveza, ki jo sprejmemo, vsako prijateljstvo, ki ga sklenemo, vsaka sposobnost, ki si jo pridobimo in jo negujemo ali pa zanemarimo, vsaka obljuba, ki jo izpolnimo ali prelomimo, vse to postaja del naše hiše.

In kakovost naših odločitev in izbir odloča o kakovosti našega značaja. Vsak je odgovoren za svojo hišo in ne za hišo koga drugega. Toda to nekako težko sprejmemo.

Poskušamo najti koga, ki bi prevzel odgovornost namesto nas.

Erich Fromm piše o tem, da se številni ljudje izogibajo sprejeti pomembne odločitve,

Družina in Življenje

27

ker se želijo izogniti odgovornosti in negotovosti, ki neizogibno spremljata človekovo svobodo.

Ekstremni primeri za to so različni kulti in komune. Avtoritarne verske skupnosti cvetijo, ker si ljudje želijo nekoga, ki bi jih osvobodil pritiska izbire in odločitve. Nekateri se bojijo razočaranja, ki ga lahko prinese izbira, zato se odločitvi izogibajo.

Toda ne glede na vse naše poskuse, da se izognemo tej odgovornosti, vsi gradimo hišo. Ni druge možnosti.

Gradimo svoje življenje.

Vsakogar enkrat doleti vihar Še ena skupna značilnost je: vsakega človeka doleti vihar. Pravzaprav je Jezus zelo jasen glede tega.

Njegov opis viharja, ki je doletel oba gradbenika, je identičen: “Ulila se je ploha, pridrlo je vodovje in zapihali so vetrovi ter se zagnali v to hišo.” (Mt 7,25–27) Jezus želi poudariti, da to ni zgodba o tem, kako se izogniti viharju. Ne morete zgraditi hiše nekje, kjer ni neurij. Nam bi bila bolj všeč zgodba o dveh različnih klimah – eni zimski in drugi pomladni ali poletni. Ena hiša pod kupom snega, druga pa obsijana s soncem. Mi bi raje sosesko, v kateri težave nikoli ne bodo potrkale na naša vrata.

Toda življenje ni tako. Bolezen.

Ločitev. Smrt. Finančne težave.

Karkoli. Vse to so nevihte, ki nas doletijo. Ali veste, kakšna je vremenska napoved za naše življenje: “Na skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dosti ima vsak dan svojega zla.” Težave danes. Težave jutri. To je napoved.

Viharji preizkusijo hišo Vihar pokaže trdnost hiše. Temelj hiše ni ravno veličastna stvar.

Nihče, ki pride v vaš dom, ne reče: “O, kako veličasten temelj imate!”

Pravzaprav se ga niti ne zavedamo.

Vse do nevihte.

Dober učitelj nikoli ne poskuša učencu prihraniti izpita, ampak ga

poskuša nanj pripraviti. Izpit preprosto pokaže to, kar je že resničnost.

Ne glede na to, kako težko se je soočiti z resničnostjo, je to še vedno boljša možnost, kot pa se skriti pred njo.

Razlika: kakšen je temelj?

In to nas pripelje do razlike v Jezusovi zgodbi. Vsak gradi hišo. In vsak se sooči z viharjem. Vprašanje je, na čem gradimo svojo hišo. Na pesku ali na skali?

Katere materiale uporabljamo – slamo ali opeko?

Kakšen je temelj?

Kaj je tisto, na kar se v življenju zanašate?

Jezus je rekel, da je neumno graditi na pesku. To pomeni: zaupati v nekaj, kar vam v življenjskih viharjih ne more dati opore, je hazardiranje, da vam bo karkoli drugega, razen življenja v skladu z Božjo modrostjo, močjo in skrbjo, prineslo zadovoljstvo. Človek, ki je gradil na pesku, si je zagotovil svoj propad. Zapazimo, da ga Jezus ne imenuje “hudoben” – torej ne gre za nekoga, ki bi namenoma naredil kaj slabega. Jezus ga imenuje “neumen”.

Ko otroci naredijo kaj neumnega, se starši podamo na brezupno iskanje smisla in pomena tega dejanja ter vedno postavimo isto vprašanje: “Zakaj?” Zakaj si pisal po zidu z vodoodpornimi flomastri? Zakaj si pustil svoje kolo na tleh za avtomobilom? Zakaj sta z bratom morala tekmovati, kdo si bo zatlačil daljši špaget v nos?

In otroci vedno odgovorijo isto: “Ne vem.” Kot da bi to vprašanje bilo del zadnjega treninga pred rojstvom: V življenju te bodo veliko spraševali.

Drži se preverjenega odgovora: Ne vem.

Seveda otroci v resnici ne vedo. Če bi delovali na temelju razuma in logike, tega ne bi naredili. Če bi vprašali neumnega človeka v Jezusovi zgodbi: “Neumni človek, zakaj si gradil na pesku”, kaj bi rekel? “Ne vem. Kar zgodilo se je. Ideja se je zdela dobra.”

Tudi v življenju je tako. Nihče se ne odloči za povprečno življenje.

Noben par se ne poroči s ciljem, da se bo nekega dne ločil. Nihče ne goji nezadovoljstva zato, ker upa, da bo postal zagrenjen. Preprosto zgodi se.

Teolog Neil Plantinga piše: “Greh je napačen in neumen. Kjer koli se dogajajo neumnosti, ima greh glavno vlogo. Greh je najveličastnejši primer neumnosti. Greh je napačen recept za dobro zdravje; greh je napačno gorivo v rezervoarju; greh je napačna pot, ki naj bi nas pripeljala domov. Z drugimi besedami, greh je jalov.”

Ker nas Jezus ljubi, nas tudi poučuje.

Neumnim gradbenikom je prišel ponudit zanesljiv temelj in varno zavetišče. Prišel nas je naučit, kako naj živimo. In najboljša priložnost, ki jo bomo kadar koli imeli, je, da svoje življenje zgradimo na njegovem nauku o Bogu in o svetu. Za gradbenike kot smo mi, je vsaka Jezusova beseda darilo ljubezni.

Premišljevanje mag. Zmaga Godine na srečanju Svetopisemske družbe Slovenije v Celju, 10. marca 2016

Družina in Življenje

28

PREDSTAVITEV ZAKONSKE SKUPINE

Zakonska skupina Kodeljevo Začetki naše zakonske skupine segajo v leto 2009.

Vanjo nas je povabil Dani, in sicer pare iz okolice Ljubljane, ki smo izrazili željo, da bi se pridružili oziroma ustanovili skupino, ki bi delovala po DiŽ-evem programu. Za kraj srečanja se je dogovoril s takratnim župnikom Mirkom Simončičem na Kodeljevem, ki je bil tudi naš prvi duhovni voditelj. Vsi pari smo bili na temeljnem seminarju, nekateri pa se redno udeležujemo tudi nadaljevalnih seminarjev v Crikvenici.

V začetku je skupino poleg Vilme in Danija obiskovalo 6 parov. Ko sta vodenje prepustila v naše roke, se je skupina najprej zmanjšala, pa

spet povečala in zmanjšala, tako da danes v njej vztrajamo štirje pari. Prihajamo iz župnij Vrhnika, Selca, Želimlje in Moravče, naš zvesti duhovni spremljevalec pa je

salezijanec Franček Maršič, župnik na Kodeljevem.

V teh letih smo predelali že vse letnike gradiva, ki ga je pripravil DiŽ, tako da smo se letos odločili iti malo po svoje; podlaga za naša srečanja je poleg Svetega pisma še knjiga Pet jezikov odpuščanja.

tudi župniku Frančku, ki zna naše zapletanje rešiti z življenjsko razlago pa tudi z zdravim humorjem.

Ni nama vedno lahko iti zvečer še enkrat v Ljubljano, a po vsakem srečanju sva hvaležna in vesela, da sva premagala lenobo in se ga udeležila.

Cilka in Milan

Člana župnijske zakonske skupine na Vrhniki sva vse od leta 1995. Po temeljnem seminarju na Debelem rtiču sva želela narediti korak več za rast najinega odnosa in zakona, zato sva iskala možnost, da bi obiskovala še kakšno skupino, ki dela po DiŽevem programu. Ko naju je Dani povabil v skupino na Kodeljevem, sva se ji z veseljem pridružila.

Prva stvar, ki nama pride na misel ob zakonski skupini, je hvaležnost za iskrene besede, spodbude in življenjske izkušnje, ki si jih zaupamo. Vsi se srečujemo s podobnimi težavami tako v odnosu med možem in ženo kot pri vzgoji otrok. In prav zavest, da se vsak po svoje trudi hoditi po poti krščanskega zakona, na kateri ne manjka padcev in razočaranj, in da nihče ni idealen, naju opogumlja. Ob drugih sva spoznala, da ni dobrega odnosa brez trdega dela in odpovedi. Kakšno veselje in olajšanje, ko smo po nekaj letih prebili tisti zid, za katerim smo se skrivali, da bi na zunaj izpadli boljši. Zdaj si lahko iskreno zaupamo, potožimo, kar nas teži. Hvaležna sva

Biti v zakonski skupini je za naju krščanska drža. Ker živimo v svetu, ki izgublja orientacijo k vrednotam, se nama zdi bistveno, da se načrtno druživa s kristjani, ki živijo iz vere.

Najina zakonska skupina nama daje varno okolje, čas in sogovornike, ki jih potrebujeva. V skupini se počutiva varna in sprejeta. Pomembno se nama zdi, da smo podobnih starosti in se srečujemo s podobnimi problemi v zakonu, zorenju v veri in vzgoji ter spremljanju odraščajočih otrok.

Zelo sva tudi vesela duhovnika med nami. Njegovi komentarji nam odpirajo pogled z drugega zornega kota, predvsem pa nas usmerjajo k Bogu.

Lepo je, da si vzame čas za našo skupino. Bogu sva hvaležna zanj.

Posebnost skupine je tudi, da nimamo voditeljskega para. Izmenjujemo se pri vsakem srečanju, tako da vsi dobro poznamo vlogo voditelja in vlogo člana skupine. Zato se mi zdi, da s spoštovanjem sprejemamo vodenje drug drugega, ker vemo, koliko truda je potrebno vložiti v pripravo in izvedbo srečanja.

Nismo velika skupina. Začeli smo v večjem številu, vendar nekateri niso zmogli vztrajati. Ostajamo štirje pari.

Malo? Da, a hočemo biti sol zemlje!

No, vsaj trudimo se.

Breda in Aleš

Družina in Življenje

29

Bil je septembrski dan, ko me je poklicala Vilma, ki je vedela, da bi se rada pridružila kakšni zakonski skupini, in naju povabila na prvo srečanje na Kodeljevem. Šla sva z veseljem, pričakovanjem in tudi s strahom in negotovostjo. Pa nama danes ni žal. Spoznala sva dragocene ljudi, ki delijo z nama svoje življenjske izkušnje in preizkušnje. Prav to mi je v skupini najpomembnejše – da se lahko pogovarjamo o konkretnih situacijah, s katerimi se srečujemo v našem vsakdanu. Da si upamo pokazati tudi svoje šibkosti in se soočati s trpljenjem drugih. Sama dostikrat ne najdem pravih besed ob slišani stiski, a jo globoko občutim in izročam v Božje roke.

Prav tako pa me opogumljajo vse lepe stvari in srečni dogodki, ki si jih povemo. Pa tudi o marsičem se midva med sabo morda ne bi nikoli pogovarjala, če ne bi tukaj odpirali teh tem.

Živo se še spominjava, kako sva se prvič vozila po tistih uličicah okoli cerkve, ki se je naenkrat pojavila pred nama. Ko sva vstopila vanjo, nama je bilo takoj jasno, zakaj sva tukaj in kdo naju je pripeljal ravno sem. V glavnem oltarju sva zagledala velik kip male Terezije, nama tako ljube svetnice in priprošnjice.

Hvaležna sva za vsa naša srečevanja, podeljene besede, molitve, izraze naklonjenosti in čas … tudi ob pici in pivu … Pride pa tudi obdobje, ko se na srečanje odpraviva zelo težko, bodisi zaradi nesoglasij med nama, napetosti v družini, težav v službi … Uf, toliko je tega, ampak tudi takrat, kmalu po uvodni molitvi in nekaj izmenjanih besedah posije sonce. Vztrajati, biti zvest ... in Mala cvetka, prosi za nas!

Joži in Rudi

Odločitev, da se pridruživa zakonski skupini, je dozorela na Temeljnem

vikend seminarju v Ankaranu, kjer se naju je dotaknilo iskreno pričevanje Danija in Vilme. Zaželela sva si, da bi tudi midva lahko poglobila najin odnos s pomočjo aktivnega dela v zakonski skupini. Ko se je formirala nova zakonska skupina na Kodeljevem, sva se ji z veseljem pridružila.

Pri zakonski skupini nama je všeč, da si iskreno zaupamo in si skušamo pomagati pri težavah v odnosih med zakoncema in v družinah. V tem času sva začela aktivno premišljevati Božjo besedo. Občudujeva ostale člane naše zakonske skupine, ki imajo bogate izkušnje na tem področju.

Všeč nama je, da se znamo v skupini tudi poveseliti in se radi družimo med seboj. Pomembno vlogo v naši skupini ima tudi duhovnik, ki obogati naša srečanja s svojimi razmišljanji.

Agata in Boštjan

Družina in Življenje

30

DAJEMO NAPREJ

Dajemo naprej!

– Izobraževanje za voditeljske in potencialne voditeljske pare Družina in ŽivljenjE V soboto, 24., in nedeljo, 25. septembra, smo v Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu organizirali dvodnevno izobraževanje voditeljskih in potencialnih voditeljskih parov zakonskih skupin z naslovom Dajemo naprej!

Udeležilo se ga je kar 86 parov iz cele Slovenije.

Sobotno srečanje smo začeli z jutranjo adoracijo pred Najsvetejšim, nato pa sta nas naša dolgoletna prijatelja iz ZDA, zakonca Drew in Kit Coons, v navdihujočem nagovoru povabila k zavzetemu delu za odnos med zakoncema v skladu z apostolsko spodbudo papeža Frančiška ‘Radost ljubezni’.

Nagovoril nas je tudi ljubljanski škof Franc Šuštar, ki je s svetopisemsko priliko učencev, ki potujeta v Emavs, spodbudil zakonce k delu na medsebojnem odnosu. “Ne vem, kako se dela družino, v mojem okolju nimam nobenega dobrega zgleda …” je škof navajal besede mladega dekleta, ki se je s fantom pripravljalo na poroko.

Voditeljske pare zakonskih skupin je kot laike spodbudil k pričevanju: “Kaj Cerkev reče? Cerkev smo vsi … Tam, kjer ste vi, tam Cerkev nekaj reče.”

Dani in Vilma Siter, ustanovitelja in voditelja Družine in Življenja, sta nas v izjemno motivacijskem zaključnem nagovoru povabila v veliko zgodbo dela z zakonci, ki je v svetu, kjer tako z lahkoto prihaja do ločitev, kjer zaradi tega trpi toliko otrok, ki svojo

ranjenost nosijo naprej v svoje zveze, izredno pomembno. Poudarila sta tudi pomen voditeljske vloge staršev in vabila zakonce v veliko zgodbo ‘dajanja naprej’. Šest izjemno izkušenih voditeljskih parov in nekaj posameznikov je vodilo praktične delavnice, kjer so z udeleženci delili svoja bogata znanja in izkušnje, vse to, s čimer se srečujejo pri delu z zakonci.

Duhovnik Rafko Klemenčič je vodil delavnico o vlogi duhovnika v zakonski skupini.

Poleg izobraževanja voditeljskih parov zakonskih skupin smo pripravili tudi dvodnevni vzporedni program za skoraj 50 mladih, ki ga je vodil br. Marko Senica z ekipo. Mlada pričevalca Jan Košiček in Tadeja Dobre ter zakonca Tomaž in Polonca Sokol z Iskreni.net so s svojimi iskrenimi pričevanji mlade vabili k dejavni – sicer še malo oddaljeni – pripravi na uspešen zakon.

Voditeljski in potencialni voditeljski pari so bili z izobraževanjem zelo zadovoljni. Nekateri novi pari pravkar prevzemajo svoje prve zakonske skupine in že dajejo naprej.

Skupaj vas zato že sedaj vabimo, da se nam ob letu osorej pridružite na izobraževanju Dajemo naprej 2017, na katerem se bomo zbrali v soboto, 9., in nedeljo, 10. septembra 2017. Že zdaj si zabeležite datum; prijava bo možna že spomladi!

Poročilo uredil: Benjamin Siter Foto: Matjaž Maležič

Družina in Življenje

31

Družina in Življenje

32

DAJEMO NAPREJ

Pričujeva z življenjem in besedo V začetku jeseni smo pri Družini in Življenju v sodelovanju z Družino (dekleta pri Družini, hvala!) pripravili majhno knjižico z naslovom Pričujeva z življenjem in besedo.

V knjižici, ki smo jo poslali na vse župnije po Sloveniji, smo predstavili zgodbe enaindvajsetih prostovoljskih pričevalskih zakonskih parov, ki so zaposleni, imajo otroke, dejavno sodelujejo v župniji, so člani in voditelji zakonskih skupin in dobro razumejo stiske mož in žena, očetov in mater, dedkov in babic, saj jih tudi sami doživljajo.

Ker je njihova temeljna vrednota med seboj povezana družina, jim ni težko prevoziti številne kilometre, se izpostaviti pred ljudmi, pripovedovati o svojem trdem delu za dobre zakonske odnose.

Kot smo se dogovorili na usposabljanjih, ki smo jih zanje že pred časom pripravili pri Družini in Življenju, svojih zgodb ne bodo pripovedovali, da bi se hvalili, tudi ne bodo pripovedovali le zgodb o uspehu, ne razpredali o akademski znanosti, pač pa bodo pričevali o tem, kako v svojih življenjih in na svoj način gradijo odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej.

Pripovedovali bodo o tem, kako, kdaj, kje in na kakšen način se jih je dotaknil Bog, kaj jim pomeni oseben odnos z Bogom, ki jih ljubi, spremlja, zdravi, vodi in opominja. Pripovedovali bodo o svojem zakonskem odnosu, kako živijo vsebino poročne obljube, kako se večkrat počutijo ujete v pasti zapuščenosti, nerazumevanja, osamljenosti, nemoči, kako rešujejo spore in kako se učijo sprejemati drugačnost svojega sozakonca.

Papež Pavel VI. je že pred 40 leti zapisal: “Današnji človek raje posluša pričevalce kot učitelje. Če pa že posluša učitelje, jih zato, ker so pričevalci” (EN 41).

Duhovniki in drugi organizatorji dogodkov so se na izid knjižice navdušeno odzvali in že vabijo naše pare, ki so v zadnjih dveh mesecih pričevali že kar v dvajsetih krajih po Sloveniji.

Verjamemo, da se bodo starši veroukarjev, birmancev, prvoobhajancev in drugi udeleženci pričevanj na podlagi zgodb teh parov lažje odločili za prenovljeno duhovno življenje, marsikdo pa se odloči, da bo začel dejavno graditi odnose, za katere je vredno živeti, marsikje tudi v obliki ustanovitve nove zakonske skupine ali pridružitve kateri od bližnjih skupin.

Knjižica ob koncu prinaša tudi nekaj praktičnih predlogov, kako organizirati dogodek. Seveda lahko naše pričevalske pare povabi tudi zakonska skupina, ki se v dogovoru z duhovnikom odloči organizirati dogodek.

Spregovorili bodo o svojem starševstvu, o življenju pod isto streho s starši in starimi starši, o finančnih stiskah, o tegobah v službi, o brezposelnosti. O vsem, kar je življenje.

Pišite nam na: pricevanja@diz.si in dogovorili se boste, kateri par bi želeli povabiti.

Benjamin Siter

Družina in Življenje

33

ZA VODitELjSKE PARE

DVA ODStOtKA ZA DOBER ZAKON Dani Siter je zadnjič objavil fotografijo z napisom Garyja Thomasa, ki bi ga v slovenščino lahko prevedli takole: »Dnevno: 30-sekundni poljub + 30-minutni pogovor + 3-minutna molitev = velika povezanost zakoncev.« Sam sem dodal: »Po izkušnjah izkušenih deluje« in še: »Poljub: Brez problema, lahko še podaljšam, pogovor: težko (morda enkrat na teden), molitev: bi šlo, samo ne tako dolgo. Trenirati moram. Vse tri.«

Poljub lahko podaljšam, za molitev, pogovor … pa nimam časa tale rahlo hudomušna komunikacija je vodila do premisleka, kaj je tisto, kar bi obdržalo zakonce v svetu neverjetno lahkotnega odnosa do ločitve skupaj za celo življenje. Pa ne samo tako, da bi s stisnjenimi zobmi nekako uspela 'stanovati na istem naslovu', da bi se delala, da se imata rada, da bi zavoljo otrok pač prenašala ta težki jarem zakona (SSKJ: 1. lesena vprežna priprava, ki se da živali na vrat, navadno za par živali; 2. nasilna oblast, gospostvo, 3. kar omejuje, utesnjuje prostost). Kot da mora biti zakonska zveza eno samo trpljenje!

A jezus je rekel: »Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.« (Mt 11,29–30). ja, tak jezusov jarem si zakonci želimo, a ne vemo vedno, kako priti do njega.

Sam menim, da je tole kombinacija, ki se najbolj obnese: 1-krat na mesec zakonska skupina + 1-krat na mesec zmenek, 1-krat dnevno 15 minut »domače naloge«: osebna molitev + molitev z zakoncem + prebiranje odlomka iz Svetega

pisma + pogovor ob tem, 1-krat na leto vikend seminar.

Na prvi pogled izgleda, da je tole zahtevna naloga, mi pa – kot pravi prijatelj – 'imamo vse, samo časa ne'. Pa izračunajmo, koliko časa gre za vse to: 1-krat na mesec zakonska skupina: 2 uri (24 ur na leto) 1-krat na mesec zmenek: 2 uri (24 ur na leto) 1-krat na dan molitev, pogovor, Sveto pismo: 15 minut (91 ur na leto) 1-krat letno seminar: 48 ur na leto Skupaj: 187 ur (kar znaša 2,1 % leta)

Koliko je 2 % časa v primerjavi z …?

Ali sta 2 % časa, ki si naj ga zakonca vzameta letno drug za drugega, veliko? Ali sta 2 % časa za najpomembnejšo osebo v življenju veliko ali malo? Če na primer vsak dan pogledate po televiziji samo 30-minutna dnevna poročila, je to enako časa – 2,1 %. in kaj je bolj pomembno – dnevnik ali žena/mož? Če pogledamo še malo drugače, malo globlje in če se vprašamo: »Je vredno investirati 2 % časa v najpomembnejši odnos in imeti odlično kakovost onih 98 % časa – ko smo v službi, ko smo z otroki, ko delamo vsakodnevnosti …?« Če gremo še globlje, v večnostno perspektivo: »Je vredno investirati 2 % svojega

časa in biti zgled otrokom, da bodo odšli v svet s sliko ljubečega očeta in spoštljive mame?« Kakšen je vaš odgovor?

Kaj naj voditeljski par stori za uresničevanje teh dveh odstotkov?

Spodbuja, spodbuja … in še enkrat spodbuja. Nežno, vztrajno in s primernimi besedami. Na vsakem srečanju naj na začetku spodbudi zakonce, da na kratko podelijo svoja spoznanja iz vsakodnevne »domače naloge«, z zmenka. Naj spodbudi zakonce, da svoja »aha spoznanja« zapišejo v gradivo in jih podelijo.

Na koncu srečanja pa naj voditeljski par spodbudi zakonce k vsakodnevni »domači nalogi«, k zmenku.

Občasno pa naj spodbuja tudi k 'vzemita si čas za vikend in pojdita na seminar ali duhovne vaje'.

Ustanovitelj skavtstva Robert Baden-Powell je za skavtske voditelje dejal takole: »Voditelj lahko zaigra na struno v mladem človeku, ki odzvanja v večnost.« to velja tudi za zakonce in za voditeljske pare zakonskih skupin, ki igrajo na take »strune«, ki lahko preko otrok, vnukov, pravnukov … odzvanjajo v večnost. in koliko sta sedaj v primerjavi z večnostjo ona 2 %? Lepo je biti voditeljski par. tudi zaradi večnostne perspektive.

Aleš Čerin

Družina in Življenje

34

DAR ŽIVLJENJA ŠTEFAN HROVATIČ Letos aprila se je Ireneju ter Krištofu pridružil najmlajši Štefan. V hvaležnosti Gospodu vas lepo pozdravljamo.

Damjan, Tina, Irenej, Krištof, Štefan

KLARA ŠKOFLEK »Dojeti čudež življenja pomeni držati ga v svojih rokah.« (nemški pregovor) Najin čudež – hčerka Klara nam že od 30. marca 2016 lepša dni in riše nasmehe na obraze.

Hvaležna mami Martina in ati Mark

IZAK JANŽEKOVIČ »Prišel je in v hiši je zadišalo, kot da je pomlad.

V tebi, sveti Oče, prvi vir vsakega očetovstva, v tebi so vsi naši izviri.

Poslal si nam zaželen in pričakovan dar: otrok je prišel za praznični dan.

Naj bo dobrodošel!« (Ignacio Larranaga) 14. 7. se je ponosnima bratoma Timu in Jonu pridružil mali Izak.

Družina Janžekovič

Družina in Življenje

35

DAR ŽIVLJENJA MARTIN REMIC Naša mami je za svoj rojstni dan dobila najlepše darilo – še enega fantka, Martina.

Starejša bratca Pavel in Jakob ga z veseljem vzameta v naročje, vse skupaj pa s ponosom in hvaležnostjo Bogu opazujeta mami in ati.

Družina Remic

MIHA LACI 7. 9. 2016 se je naši družini pridružil najmlajši član – Miha in v hišo prinesel novo veselje. Bogu smo zelo hvaležni za ta dar.

Hvaležni mama Mihaela, ati Simon ter brata Luka in Žiga

OSKAR SINTIČ 14. 9. 2016 je med nami zasvetila majhna iskra, ki smo jo poimenovali Oskar.

Bogu hvaležni bratca Žiga in Gašper ter mamica Andreja in ati Peter

Veselimo se vsakega življenja, ki nam je podarjeno! Še naprej nam pošiljajte fotografije z opisi vaših dojenčkov in malčkov na naslov: meta.halas@gmail.com.

Družina in Življenje

36

DANIJEV NAGOVOR

Razlika med »krščanski« in krščanski?!

Dani Siter, odgovorni urednik revije, z ženo Vilmo skupaj vodita Društvo DiŽ

Morda se kdo sprašuje, ali ne gre mogoče za napako, saj je v naslovu dvakrat zapisano »krščanski«. Ni napaka. Namerno je zapisano dvakrat, saj menim, da je ta pojem zelo zbledel ali pa je spričo toliko napadov nanj tako zmaličen, da ga je treba na novo osvetliti (še posebej, če želimo z njim opredeliti krščanski zakon).

Ljudje smo vedno jemali določene stvari ali pojme za same po sebi umevne. Tako si na primer zamišljamo, da razumemo, kaj želi kdo povedati, ko nekaj ponazori s pridevnikom »krščanski«. Pa vendar vedno ni tako. Nasprotno. Upam si trditi, da je to, kar si ljudje danes predstavljajo pod pojmom »krščanski«, zelo daleč od njegovega pravega pomena. Sam pojem »krščanski« rad primerjam z reko Savo. Pri nas v Krškem Sava ni užitna, saj vemo, da se je, ko je tekla skozi slovenske pokrajine in mesta, vanjo stekala vsa gnojnica – večkrat tudi nevarna in strupena (pred leti smo bili priče množičnim poginom rib). Se pravi, da je kvaliteta Save v Krškem bistveno drugačna od tiste pri izviru – pri slapu Savica.

Komaj moremo prepoznati, da gre za isto reko. Pa vendar to je ista reka. Podobno se je pridevnika »krščanski« skozi stoletja in tisočletja prijelo toliko nespodobnih »nalepk in navlak«, da ga moramo danes, če hočemo prepoznati, videti in razumeti njegov izvirni pomen, najprej očistiti in osvoboditi.

Ko se sam oziram na prehojeno pot, pomislim, da me je, ko sem pred leti aktivno vstopil v politiko, pritegnil prav pridevnik »krščanski«. Verjetno nisem bil edini, ki si je takrat zelo želel, da bi končno le nastopil čas zdrave in ljudem prijazne politike, ki bi temeljila na iskrenosti, prijaznosti,

poštenosti, resnici, združevanju moči za skupno blaginjo, spoštovanju drugačnosti, solidarnosti … ki se ne bi posluževala političnih »tehnik« dotedanje vladajoče klike (korupcija, zloraba položaja, nategi, sprenevedanja, zdrahe, diskreditacije, metanje polen pod noge, laži …), ki bi zares delovala v skladu s pridevnikom krščanski ... Kmalu sem razočaran spoznal, da so to le moje iluzije.

Z ženo že sedemnajsto leto služiva zakoncem in družinam. Ko tako s sodelavci iz dneva v dan vztrajno iščeva nove pristope in nove rešitve za večkrat zelo zapletene situacije naših zakoncev in družin, si srčno želiva, da bi pridevnik krščanski, ki smo ga zapisali v našo vizijo, zares vsi dobro razumeli. Takole smo zapisali: »Vrednoto krščanskega zakona želimo tako povzdigniti, da bodo vsi zahrepeneli po njem!«

Pojem krščanski je v realnosti napačno razumljen Ob tem najprej pomislim na naše krščanske zakonce, ki sicer redno hodijo k maši, pred jedjo molijo, gredo tudi na romanje, berejo Družino, pomagajo v župniji … pa se njihovi otroci ne poročijo, ampak »živijo na koruzi«. Boste rekli, naj v to ne drezam, ker preveč boli! Imate prav,

zares boli in sam še kako čutim z materami in očeti, ki doživljajo take stiske. Nič jim ne očitam! Poskušam pa razumeti, kaj je vzrok za te stiske.

Na pomoč mi pride PIP (Pridite in poglejte, 2012), kjer naši škofje ugotavljajo, da hudim tragedijam večkrat botruje nevednost in šibka vera (nizko versko znanje) oziroma vera »izbirnih vernikov«, ki se sami odločajo po svojih prepričanjih, kaj bodo verovali in kaj ne. Na področju poročenosti je taka miselnost še posebej zavajajoča, saj med mladimi prevladuje mnenje, da je poroka le nek odvečen obred in nikakor ni potrebna za srečno življenje v dvoje.

Večkrat jih slišimo govoriti, da za poroko nimajo dovolj poguma (čeprav so živeli v »krščanskem zakonu«), saj so imeli doma slab zgled – mama in oče ste se vedno prepirala in si bila odtujena, nista bila nežna, ljubeča, pozorna …; med njima niso zaznali prave ljubezni, naklonjenosti, spoštovanja, pohvale ali prijazne besede …; hodila sta sicer k maši, vendar to ni vplivalo na njun odnos …

Mladi si takega odnosa NE ŽELIJO! Tega jim ne moremo zameriti. Kdo bi hrepenel po odnosu, kjer dva životarita drug ob drugem, se ne pogovarjata, ne spoštujeta, živita drug mimo drugega – vidita le sebe, svoje interese (svoj hobi) oziroma svoje delo? Tak odnos, tudi če je še

Družina in Življenje

37

tako »krščanski«, ne more nikogar pritegniti ali navdušiti.

Poleg tega v tej kulturi smrti (pozor: smrt pomeni konec – v tem primeru konec zakona in družine, posledično pa tudi konec družbe) na odnos mladih do poročenosti vpliva tudi javno mnenje, ki pravi, da je zvestoba moža do ene žene in obratno nekaj zastarelega, prešuštvo nekaj normalnega, naklonjenost in moževa ljubezen do žene nekaj pomehkuženega, ženino spoštovanje moža nekaj nespametnega in nepotrebnega … In če se kateri par le poroči, ima figo v žepu: »Če ne bo šlo, bova šla pa narazen!«

Za kakšen krščanski zakon si prizadevamo pri Družini in Življenju?

Ker je za vse, ki si pri Družini in Življenju prizadevamo graditi odnose, za katere je vredno živeti in jih prenašati naprej, zakon vrednota, želimo najprej pri sebi in pri vseh zakoncih (tudi pri tistih, ki to še niso, pa živijo skupaj in imajo otroke) ozaveščati naslednja dejstva: Za najin zakon sva se svobodno odločila, ko sva drug drugemu rekla: »Jaz ..., sprejmem tebe … za svojo ženo/moža in ti obljubim, da ti bom ostal zvest v sreči in nesreči, v bolezni in zdravju, da

te bom ljubil/a in spoštoval/a vse dni svojega življenja«.

Vez, ki naju najtesneje povezuje, je Bog, ki je ljubezen sama. Vsak dan obujava zavedanje, da je Bog živ in je med nama in v nama tisti vir moči, ki jo potrebujeva za nego in gradnjo najinega odnosa. Najin odnos je živ in potreben nenehnega prizadevanja obeh. Za to delo na sebi in na najinem odnosu sva odgovorna oba.

Bog za naju ni neka »dodatna obveza«, pač pa je ljubeča in ljubljena oseba, s katero želiva najprej negovati in graditi dober oseben odnos – vsak dan mu želiva zavestno prepuščati prvo mesto v najinem življenju: prizadevava si za dnevno preživljanje časa z njim v osebni, skupni in družinski molitvi, z dnevnim branjem Svetega pisma, rednim obhajanjem evharistije ter dejavno udeležbo pri zakramentu sprave.

Najin zakon je najin (zaklenjena kamrica, v katero ne spuščava ničesar in nikogar); zanj hočeva skrbeti midva (ne starši, prijatelji, sorodniki, sodelavci …). Da bi mogla najin zakon ohranjati svež in rodoviten, skupaj bereva primerno literaturo o odnosih in odgovornem starševstvu, se redno udeležujeva vikend seminarjev za

zakonce in sva člana ene ali več zakonskih skupin.

Najin zakon je najina priložnost, ki jo želiva najprej izkoristiti za rast najine medsebojne ljubezni, spoštovanja in predanosti drug drugemu, obenem pa tudi za prenašanje dobrega zgleda in lestvice vrednot na najine otroke.

Takemu odnosu med možem in ženo pri Družini in Življenju pravimo »krščanski zakon«, za tak odnos si želimo prizadevati in tak zakon povzdigniti. Tak odnos od naju terja večjo predanost in večje zaupanje Bogu. Zavedava se, da nisva slučajno rojena v istem času in prostoru, da naju je povezala Božja ljubezen in da sva drug drugemu podarjena.

Daru si ne moremo zaslužiti, zanj se lahko le zahvaljujemo.

Vabimo vas, da se nam tudi vi pridružite, da bomo skupaj še globlje vstopali v skrivnost ljubezni, »ki je potrpežljiva in dobrotljiva, ni nevoščljiva, se ne ponaša, ne napihuje, ni brezobzirna, ne išče svojega, se ne da razdražiti in ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice.

Vse prenaša, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.« (1 Kor 13,4–8)

Družina in Življenje

38

MALO ZA ŠALO, MALO ZARES Marjan se poteguje za novo službo. »Ali ste poročeni?« poizveduje šef kadrovskega oddelka. – »Nisem,« odvrne Marjan, »sem pa kljub temu prestal veliko hudega.«

»Renata, zakaj pa ti ješ torto z zavezanimi očmi?« – »Zato, ker mi je zdravnik rekel, da sladkarij ne smem niti pogledati, če želim shujšati!«

Žena spremlja moža k zdravniku.

Po končanem pregledu jo zdravnik potegne na stran in ji reče: »Če ne boste storili sledečega, bo vaš mož zagotovo umrl: vsak dan mu morate pripraviti zdrav in okusen zajtrk in poskrbeti, da bo šel v službo dobre volje; ko pride domov, ga morate

pričakati z izbranim kosilom, nasmejani in urejeni in ne smete ga utrujati z gospodinjskimi opravili; ugoditi morate vsaki njegovi želji.« Ko se peljeta domov, mož vpraša ženo: »Kaj pa ti je zdravnik rekel?« Žena mu na kratko odvrne: »Da boš umrl.«

Kako to, da je Bog ustvaril najprej moža in potem ženo? – Preprosto: ni maral, da bi mu kdo pri delu dajal nasvete.

Žena mi je predlagala, da se greva igrat zdravnike. Razveselil sem se.

Začelo se je tako, da sem moral dve uri čakati pred vrati spalnice, potem pa me je naročila čez šest mesecev.

Revija Družina in Življenje – ISSN 1855-2110.

Revija društva Družina in Življenje izhaja štirikrat letno. Izdaja društvo Družina in Življenje, Grebenčeva cesta 4, 8273 Leskovec, za društvo Dani Siter. Glavna urednica Meta Halas (meta.halas@gmail.com), odgovorni urednik Dani Siter (dani@diz.si, 07 490 35 51, 041 770 200). To številko je lektorirala Alenka Žabkar (alenka.zabkar@gmail.com). Uredniki posameznih rubrik: Dani Siter (Dajemo naprej, Danijev nagovor, Seminarji nas bogatijo, Naš pogovor), Vilma Siter (Vilmina spodbuda, vilma.siter@gmail.com), Alenka Brožič (Starševstvo, alenka.brozic@gmail.com), Ema Verdinek (Poslušamo mlade, ema.verdinek@gmail.com), Sabina Majcen (Ta stari in ta mladi, sabina.majcen61@gmail.com), Meta Halas (Tema, Zgodba zakonskega para, Dar življenja), Andreja Brumec (Predstavitev zakonske skupine, andreja.brumec@gmail.com), Marija Halas (Odgovori na vprašanja, marija. halas@krka.biz), Benjamin Siter (Živeti s Svetim pismom, benjamin@diz.si), Aleš Čerin (Za voditeljske pare, ales@cerin.si).

Fotografije za to številko so prispevali: Benjamin Siter, Slavko Štern, zakonca Tikvič, Marko Juhant, Dani Siter, Matjaž Maležič, Pixabay. Grafična priprava in tisk: ŠPES, Novo mesto. Naklada: 4000 izvodov.

Revija je brezplačna. Lahko pa se odločite za podporno naročnino, ki jo nakažete po položnici na naslov: Društvo DiŽ, Grebenčeva 4, 8273 Leskovec, TRR: SI56 0298 2025 5101 623, koda namena: OTHR, namen: podporna naročnina, referenca: SI00 1-900. Če želite, da bi tudi vaši prijatelji, sorodniki in znanci prejemali našo revijo, nam posredujte njihov naslov.

Vsi, ki ste pripravljeni podpirati tudi druge programe Društva Družina in Življenje, svoj mesečni prispevek nakažite s kodo namena: CHAR, namen: prostovoljni dar, referenca: SI00 1-901. (ali napišite datum – na primer: 00-07072016). Za vaše darove se vam že vnaprej iskreno zahvaljujemo!

Družina in Življenje

39

Tematski seminar

Midva in najin odnos do denarja in materialnega Denar in materialno nam, zakoncem, velikokrat delata preglavice. Na oba načina: če ju imamo premalo in celo, če ju imamo preveč. Denar je eden od najpogostejših razlogov za ločitev. Veliko imamo zmotnih konceptov. Iz svoje družine sva prinesla različne poglede na denar in različne prakse upravljanja z njim. Polega tega pa pravimo, da denar in materialno ni 'božja reč', četudi je Jezus veliko govoril o tem. Kaj je pravzaprav povedal in kakšen je Božji pogled? Kako naj upravljava z denarjem in z materialnim, da naju to ne razdvaja, pač pa povezuje?

12.–14. maj 2017, Njivice 27.–29. oktober 2017, Njivice Aleš in Marinka Čerin, Rajko in Anita Šimonka

VIKEND SEMINAR JE LAHKO TUDI IZVRSTNO DARILO

Ne pozabite, da lahko kateremu izmed svojih sorodnikov, prijateljev, sodelavcev ali znancev podarite DARILNI BON (plačate vikend paket za par, ki vključuje vse stroške seminarja in nastanitve v hotelu Rogla ali Beli Kamik v Njivicah na Krku).

Program DiŽ za leto 2017 1. Regijska srečanja za voditeljske pare in duhovne asistente, januar, februar 2017, srečanja bodo: Krško (škofija NM in župnije v Posavju), Celje (škofiji CE in MB), Ljubljana (škofija Lj), Koper (škofija KP) in Veržej (škofija MS).

2. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Iz mlačnosti v gorečnost, 17.–19. februar 2017, Zavod Marianum, Veržej 3. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Iz mlačnosti v gorečnost, 03.–05. marec 2017, Life Center, Crikvenica 4. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Teologija telesa sv. Janeza Pavla II., 17.–19. marec 2017, Life Center, Crikvenica 5. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 31. marec–02. april 2017, Hotel Rogla na Rogli 6. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 21.–23. april 2017, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk 7. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Iz mlačnosti v gorečnost, 28.–30. april 2017, Life Center, Crikvenica 8. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, Predviden termin maj 2017; datum in lokacija bosta objavljena na spletni strani 9. tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 12.–14. maj 2017, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk 10. Duhovni teden za družine – Veržej 1 (gost M. juhant), 28. julij–04. avgust 2017, Zavod Marianum, Veržej 11. Duhovni teden za družine – Veržej 2 (gost M. juhant), 04.–11. avgust 2017, Zavod Marianum, Veržej 12. Usposabljanje voditeljskih parov Dajemo naprej 2017, 09.–10. september 2017, Zavod sv. Stanislava, Ljubljana 13. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 06.–08. oktober 2017, Hotel Rogla na Rogli 14. tematski vikend seminar za zakonce Ko pridejo preizkušnje, 13.–15. oktober 2017, Lokacija bo objavljena na spletni strani 15. Vikend seminar za zakonce Nepozabni trenutki za naju, 20.–22. oktober 2017, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk 16. tematski vikend seminar za zakonce Najin odnos do denarja, 27.–29. oktober 2017, Hotel Beli Kamik, Njivice, Krk 17. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 03.–05. november 2017, Life Center, Crikvenica 18. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 17.–19. november 2017, Life Center, Crikvenica 19. Nadaljevalni vikend seminar za zakonce Čuječnost sredi vsakdanjega hrupa, 24.–26. november 2017, Life Center, Crikvenica

info: benjamin@diz.si Vabila prejmete po e-pošti.

Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si info in prijava: erika@diz.si info in prijava: erika@diz.si info: benjamin@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si Spletna stran www.diz.si, program seminarjev 2017, info: erika@diz.si

Če potrebujete dodatne informacije, pišite na erika@diz.si ali kličite 041 / 459 666 (ga. Erika Novak).