38 38
DOMAČE VIŽE
priloga dolenjskega lista
Narodno–zabavni ansambel
Ribniški pušeljc S
estavljajo ga Jože Arko, Manca Arko, Dejan Vesel in Vid Oblak. Imajo veliko glasbenih izkušenj, so pa tudi polni energije, načrtov in znajo zabavati sebe in druge, ki si zaželijo njihovega igranja in petja na veselicah, rojstnih dnevih, obletnicah, dekliščinah, fantovščinah, skratka povsod tam, kjer naj bi bilo veselo.
Jože Arko, bas, bariton, vokal, ustanovitelj ansambla S sedmimi leti sem pri stari mami do onemoglosti vrtel Slakovo ploščo Naj vrisk pove. To je pripeljalo do tega, da sem dobil klavirsko harmoniko. Pa še eno klavirsko harmoniko. Pa klaviature. Pa kitaro. Pozneje mi je glasbeno dušo osvojila še diatonična harmonika, s katero sem pričel zabavati goste na mnogih družabnih srečanjih. Po poklicu sem kovinostrugar in veliko se ukvarjam z izdelovanjem kovinskih in lesenih unikatnih izdelkov. Imam veliko konjičkov, ki mi izpopolnjujejo življenje, da ni dolgočasno in prazno. Tako kolesarim, planinarim, sem član debatnega krožka Union, veliko časa pa porabim tudi za popravila in okraševanje sinovega mopeda. S prijatelji smo ustanovili pred leti rokovsko skupino, pri kateri sem tri leta ig-
Odgovor na nagradno vprašanje iz prejšnje številke se glasi: 8. 11. 2008. Med prejetimi odgovori smo izžrebali Aljošo Deželaka iz Ljubljane. Novo nagradno vprašanje: Kako se imenuje skupina, v kateri igrajo ali pojejo štiri ljudje? Odgovore s svojim naslovom pošljite do ponedeljka, 19. januarja, na naslov: Dolenjski list, p.p. 212, 8001 Novo mesto, “Za Živo”, ali na elektronski naslov tajnistvo@dollist.si. Med odgovori bomo izžrebali nagrajenca, ki bo prejel zgoščenko, poklanja jo uredništvo Dolenjskega lista.
ral bas, istočasno pa sem bil tudi član tria, ki je izvajal zabavno in narodno-zabavno glasbo. Igral sem harmoniko in bas, pel sem ter se odločil ustanoviti pravi, svoj ansambel – Ribniški pušeljc. Vedno sem rad pel. Najprej ob ploščah, nato v šolskih in cerkvenih pevskih zborih. Pel sem tudi v nekdanjem komornem pevskem zboru KUD Gallus, ustanovil sem moški vokalni kvartet Odmev, od leta 2003 pa se z dušo in telesom posvečam svojemu ansamblu. Spoznal sem, da se na več stolih ne da sedeti istočasno. Manca Arko, klaviature, vokal, pevski vodja Želim postati krajinska arhitektka. V življenju me zanima veliko področij. Med njimi igra glasba še prav posebno pomembno vlogo. Klavirsko harmoniko, ki sem se jo učila igrati v glasbeni šoli, sem zamenjala z diatonično, čeprav ne morem povsem pozabiti svoje prve ljubezni. Glasba je pri nas doma, rada sem poslušala atijevo igranje. Rada sem pela, toda le takrat, ko so poslušalci obljubili, da bodo močno in dolgo ploskali. Pela sem v otroškem cerkvenem pevskem zboru, v šolskem otroškem, mladinskem in dekliškem pevskem zboru. V srednji šoli, to je bila Gimnazija Kočevje, sem se poskusila v komornem petju, a me je kaj kmalu premamila rok glasba in s petjem v skupini Spaki sem imela kar nekaj uspehov. Znana sem tudi po nekaj “featuringih” v Kočevju, Ribnici in Sodražici. Že od devetega leta igram na klaviature. Veliko sem se naučila sama, pomembno vlogo pa je odigral tudi moj mentor Marijan Cvitak, ki me je učil igralno tehniko in glasbeno teorijo. Pri osvajanju novih pesmi pa se kljub vsemu bolj zanesem na posnetke kot na note, ki jih je vedno premalo na razpolago. Dejan Vesel, harmonika, klaviature, odgovorni za izbiro repertoarja
Prosti čas napolnim s košarko, nogometom, gledanjem filmov in s kuhanjem. Postal pa bom, če bom dovolj vztrajen in priden, arhitekt. Rad imam svojo Moniko, ki mi je zvesta, me ne ošteva in igra tako, kot pritiskam na gumbe in raztegujem meh. Moj najljubši konjiček je spanje na dolge proge in najbolj srečen sem, ko me prijatelji kličejo Dičko. Če mi reče kdo Dejan, vem, da se bo zgodilo nekaj resnega oziroma da sem ga nekje pošteno polomil. S frajtonarico Moniko sem se udeležil tekmovanj v Dolenjskih Toplicah, Babni Gori, Ratečah, Sodražici ter še kje in povsod sem se povzpel visoko na stopnice. Znanje igranja na harmoniko sem tri leta izpopolnjeval pri velikem harmonikarskem mojstru Francu Miheliču. Rad sedem tudi za klaviature, kar mi ne dela prevelikih težav, ker se s klavirsko harmoniko skoraj tikava že iz mojih zgodnjih let. Vid Oblak, kitara, vokal, odgovorni za dobro vzdušje v ansamblu Po gimnaziji v Kočevju sem se vpisal na biotehniško fakulteto v Ljubljani, kjer študiram lesarstvo. Sem razgiban fant: igram električno kitaro, kolesarim od stanovanja do fakultete, veliko se sprehajam, raziskujem skrite kotičke Ljubljane, se družim ob pivu s prijatelji, posebno pozornost pa posvečam tudi svoji deklici. Z enajstimi leti sem pričel peti pri ribniškem deškem zboru, a nisem vzdržal dolgo. Za igranje električne kitare me je navdušila rokovska skupina ACDC, ki jo obožujem še danes. S prijatelji smo ustanovili skupino Spaki, ki se je obdržala nekaj let. Zadnji čas se največ posvečam punci in ansamblu Ribniški pušeljc. Pevka Manca mi je pri petju v veliko podporo: je moja vzornica in učiteljica. Morda prav zato ne obiskujem pouka solopetja. Prepričan sem, da si je treba vzeti veliko časa predvsem zase, nato pa še za prijatelje. Ja, tudi za ljubezen.
Toni Gašperič